4i8 Mdrica: Črtica iz sedanje dobe. Črtica iz sedanje dobe. Spisala Marica. obro, dobro!« klicalo je vse omizje ožjih prijateljev, »gospa Pavličeva nam mora kaj povedati iz svojega življenja!« »Ali kako, če ne vem ničesar zanimljivega?« brani se ona. »Oh, ve, ve, prav lepo dogodbico ve- iz dekliških let in pripoveduje jo celo jako mikavno!« deje nasmehoma gospod Pavlic. »No, bodem pa pripovedovala, ali, gospoda — tista dogodbica ga nekoliko jezi!* »Oh, mene!« deje gospod Pavlic malomarno. »Pripovedujte, pripovedujte!« kličejo prijatelji od vseh stranij. »Dobro torej! — Godilo se je v lepem salonu, v čakalnici pri — zobnem zdravniku. Nemirno sem sedela na zelenem stolu, in grozno me je bolel zob. Dolgo sem čakala, slišati je bil iz zdravnikove sobe časih stok, prisiljen smeh, govor in ropot raznega zdravniškega orodja. Zdajci pa se odpr6 vrata v čakalnico; lep in jako eleganten mladič vstopi. Lahno se prikloni in mi sede nasproti. Držala sem robec pred usti, ker me je zob bolel, in še vedno zrla v vrata na desni strani, vender ne več tak6 nestrpno in nepremično kakor prej: pogled mi je časih ušel na mojega tovariša. Ko je bil vstopil, premeril me je vso zajedno z jednim pogledom, potem je vzel Danteja z mizice in malomarno listal po njem. Ker se vrata na desni strani še niso odprla, odložil je Danteja in me opazoval natančneje, kadar nisem gledala na ono stran. S prirojenim ženskim čustvom sem spoznala, da mu prijam. Oblečena sem bila v temno, preprosto, malone ubožno obleko, na glavi pa sem imela takov-le klobuček zvezan pod podbradkom, kakor jih nosijo navadno le gospe. Skoro mi je odleglo v zobu, zakaj mislila sem menj na bolečine. — Naposled se med vrati na desni strani venderle prikaže prijazni obraz zdravnikov. Hotela sem stopati, kar najlepše morem, ali čutila sem, da komaj prestavljam noge. Rekel mi je, da je škoda zobu, rajši naj ga dam plombirati. »Oh, gospa,« dejal mi je, »luknjast je že jako, zat6 vam bode treba še dolgo hoditi.« Mdrica : Črtica iz sedanje dobe. 4J9 Naredil je nekaj malega in dejal: »Pridite pojutrišnjem okolo šestih.« »Pojutrišnjem okolo šestih,« ponovila sem glasno, da seje slišalo v sobo zraven 6ne. — Prišla sem, in skoro za mano je došel tudi — on. Gledal me je tak6 ljubo, da se mi je kar srce topilo. Čakati sem morala zopet dolgo, a takrat ni bilo predolgo. Tudi 6nega dne je del samo nekaj bombaža v zob in mi prerokoval, da bode še dolgo tak6. »V četrtek ob tej uri«, dejal je zdravnik. »V Četrtek ob tej uri«, ponovila sem glasno, da se je slišalo v čakalnico. Naša rodbina je bila takrat prav na slabem, in jaz, dasi sem se trudila, venderle nisem dobila primernega posla. Kaj čudo, če sem noč in dan mislila le na svojega neznanca, ki me je gledal tak6 lep6, o katerem sem upala, da me otme? Smejete se, in jaz se tudi smejem, ali takrat se izvestno nisem. Doma sem gledala le kisle obraze, kaj pak, da nisem imela ni jedne lepe ure. Ne sam6 takov, če bi bil prišel ne vem kakšen, vesela bi ga bila!« »Oh, ne govori tal<6! Toliko praktična nisi bila nikoli; reci rajši, da ti je ugajal tisti gizdalin,« ustavi jo soprog. »Čudila sem se res že, kako more lepa, mlada in izobražena deklica vzeti tolstega, preoblečenega kmeta, osobito, ako nima pravega tehtnega vzroka, ki je po mojem mnenji sam6 siromaštvo. Ne, tak6 daleč bi ne bila zašla, ali, Bog moj, če je mož izobražen, da ima nekaj duha, dobro srce« . . . »Oho, evo žene, prave žene! S povestjo dalje in nikar v stran!« kriče ji od vseh stranij. »Slekla sem 6no temno obleko in jo zamenjala s svetlosivo; snela sem s klobučka modre cvetice in jih nadomestila z živimi rožami ter tako zahajala v oni salon. In vselej je prišel tudi on. Od zdravnika je hodil za mano do doma, in tudi po dnevi sem ga že nekoli-kokrat ugledala pod okni. Opazila sem, da mi ogleduje roke, toda mislila sem, da zato, ker so mu všeč. Ko sem bila zadnjič pri zdravniku, končal se je moj roman neusmiljeno in jako vsakdanje. Skoro za mano vstopi on z nekovim tovarišem. Menila sta se skrivnostno-tiho; zdajci pa se zopet odpro vrata na levi strani, in v sobo stopi moja součenka iz ljudskih šol, katere nisem več videla po 27* 420 J. Š.: Triolet. šolskih letih. Mislila sem, da me že ne pozna, in tudi jaz sem se delala, kakor bi je ne bila spoznala. Ko se ji pa oči privadijo somraku, pride vesela k meni. »Oh, kakšen slučaj po tolikih letih, Jerala — kaj gospa ali še gospodičina?« »Dekle, še vedno dekle,« odgovorim ji in se zardim. »Opravljena si prav kakor gospa; lepa mlada gospa se izvestno zdiš vsakomur«, hiti zgovorna moja znanka. Desna vrata se odpro, naglo jo pozdravim, ozrem se po njem, toda on, kakor da me ne vidi. Ne vem, ali po nerodnosti ali kako: priprla sem si krilo med vrati. Ko jih nekoliko odprem, začujem prav blizu vrat njegov glas: »Upal sem, da je — poročena!« T r i o 1 e t. ¦v naročaj vzprejmi, sobica me tiha, In deli z mano zapuščeni mir, Razlij v srce tolažbe in veselja vir, V naročaj vzprejmi. .sobica me tiha J _H Naj semkaj se ne vseli šum, prepir,;, Ne čujejo naj stene tvoje vzdiha, V naročaj vzprejmi, sobica me tiha, In deli z mano zapuščeni mir. n> Tam zunaj, veš, po belem sveti Obrazi lepi motijo glave", Očesca modra čarajo srce" - - Tam zunaj, veš, po belem sveti. In to nam časih težko, težko de", Da moramo ljubezni bol trpeti . . . Tam zunaj, veš, po belem sveti Obrazi lepi motijo glave" . . . J-š. y, Kancijoni. 2. antastiške podobe ve nekdanje, Kak 6 ljubd ste mi noči sladile, Kor v sanjah o ljubezni hrepeneči Zemljo so misli moje zapustile In v novem svetu so mladostne sanje Topile v togi mi srce" in sreči. — — Zdaj verzi mi krepkd zveneči — Otroške sreče in boli glasovi — Budijo spet na tiste dni spomine — Oglašajo se kakor iz tujine; . A vsi ognjeni čuti, srcu novi, Mladejika, vlečejo me-k tebi sami —< Kakd bi plaval duh moj nad zvezdami ? Oh, v vsem trpljenji mojem si ledena, Ledena kakor krasen kip boginje; In tako sem te v sanjah ztI ' sinoči: Žarelo llad teboj nebo je sinje, Ob tebi cvela je pomlad zelena. Tedaj pa k zemlji splavajo cvetoči Tako sladko pojoči Nebeški angelji v sneženih haljah. In srce ti drhti v teh lepih glasih, Kot nikdar ni drhtelo v prejšnjih časih, Izgubljajo se. pesmi v zračnih daljah... A spet -so, mi. ,v .ljubečem, srci vzklile, Da tvoje bi, mladenka, omečile. Trošan. i i' m