Izhaja vsak petek z datumom prihodnjega dneva. Dopisi naj se frankujejo in pošiljajo uredništvu .Mira* v Celovec, Pavličeva ulica št. 7. Osebni pogovor od 10. do 11. ure predpoldne in od 3. do 4. ure popoldne. Rokopisi se ne vračajo. Zalnseratese plačuje po 20 vin. od garmond-vrste za vsakokrat. Glasilo koroških Slovencev Velja: za celo leto 4 krone. Denar naj se pošilja točno pod napisom: Upravništvo l,Mira,‘ v Celovcu, Vetrinjsko obmestje št. 26. Naročnina naj se plačuje naprej. Leto XXVI. V Ljubljani, 9. marca 1907. Štev. 10. Današnja številka obsega 6 strani in prilogo Društva tvornic za Thomasov fosfat v Berlinu XYIL letni občni zbor «Katoliško-političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem» se vrši v četrtek, dne 21. marca 1907 točno ob dveh popoldne v prostorih gostilne „Buchenwald“ v Celovcu. Spored : 1. Poročila odbora. 2. Volitev odbora. 3. Določitev kandidatov za bodoče državnozborske volitve. 4. Slučajnosti. K najobilnejši udeležbi vabi odbor. Nobeden in nikdar za nemško-narodno stranko! Volitve. Meseca majnika bodo volitve za državni zbor. Novo politično življenje se začne v Avstriji. Politično življenje — kaj pa je to. Ali ne vidiš, kako se zbirajo delavci in govore o volitvah, shode napravlja nemškonarodna gospoda in vabi kmečko ljudstvo, kakor žid na sejmu vabi otroke, kažoč jim vse krasote svoje kupčije, shode delajo tudi krščanski posestniki, kjer se govori o njihovi gospodarski bedi, o gospodarskem napredku, o veri, o narodnih vprašanjih. — In v šestih letih enkrat se shaja ljudstvo volit zastopnike v deželni zbor, v državni zbor. Kadar se na Ogrskem vršijo volitve, mora kandidat poseči globoko v žep. Volitev ga stane tisoče. Kajti ljudje se priganjajo vkup, kakor čreda ovac, da se jim piti in jesti, potem pa smejo oddajati glasove za gospoda, ki jim je plačal golaš in žganje. V premnogih krajih se je volitev doslej tudi pri nas tako vršila; le da teh volilcev ni bilo treba priganjati, prišli so sami, kjer so vedeli, da se dobi piva, jedij in smodk brezplačno. Naši, krščansko-narodne stranke, ti volilci niso bili. Zakaj pa si je nemškonarodna stranka tako prizadevala, dobiti vse mandate? Ker so ji po-slaniška mesta dajala oblast, skrbeti zase, skrbeti za svoj stan, skrbeti za svoj narod in dajati duška svojemu sovraštvu nasproti krščanski veri. Pravi poslanec je zelo velikega pomena. Velikega pomena je že župan v občini, on naj zastopa občinske koristi nasproti vladi; večjega pomena je poslanec v deželnem zboru. Kajti deželni zbor dovoljuje vsako leto milijone za šole, za učitelje, za vodne zgradbe, za ceste, za bolnišnice itd. In teh milijonov ni koval de-i želni zbor sam. Stari ljudje so mislili, da more cesar kovati denarja, kolikor hoče, ali to ni tako, ljudje, kmet in delavec ga kujeta s svojimi žu-Ijavimi rokami in ga nosita v davkarijo. S temi milijoni gospodari deželni zbor. Državni zbor pa : gospodari s premoženjem vse države. In na tako mesto naj nikdo in nikdar ne voli moža nemškonarodne stranke. Slabi gospodarji so. Kdo je slab gospodar? Seifriz ne, Nagele ne, dr. Waldner tudi ne. Zakaj prva dva gospoda kuhata pivo in eden tudi žganje, drugi pa je vse-učiliški profesor, ki ima 10.000 kron letne plače. Tako se ne gospodari slabo. A nemškonarodna stranka je slab gospodar, ti stranki pripadajo nasprotni kandidati in zato jih naši volilci ne smejo voliti. En v z g1 e d : Ta stranka je ustanovila deželno zavarovalnico, za ktero je morala dežela v petih letih povrh plačati 146.000 kron in sicer v 1. 1901 in 1902 K 37.783 1903 „ 43.971 1904 „ 25.113 1905 „ 19.280 in g. Hanelu................ 20.000 vkup . K 146.147 Trgovec si mora od prometa zaslužiti IO0/», če hoče obstati. Deželna uprava pa sprejema zavarovanj v svojem računu le 122.509 K in pri tem stanju stane režija, upravni stroški 49.742, torej 45 0/o. Posledica temu je, da se bodo v bodoče zvišale zavarovalne premije, in deželni zavarovalnici, ki je ustanovljena, da bi premije znižala, se očita, da je ona sprožila misel nasproti drugim zavarovalnim zavodom, da se premije zvišajo. — Najlepše je pa, da je deželna uprava dala uradniku Hanelu, ki ga baje ni mogla rabiti, 20.000 kron, da se ga je iznebila. Javnosti se ni zadosti razložilo, zakaj se da uradniku, ki se pusti iz službe, ter se ga ne more rabiti, toliko denarja? Kakšna skrivnost tiči tukaj? Kdo je temu kriv? Stari grehi. Dne 13. oktobra 1905 se je v deželnem zboru poročalo, da je dežela prevzela 1. 1872 ne-ktere okrajne ceste (Bezirksstrassen), ki jih je popred podpirala država. Na ta način je dežela bila prevzela letnih stroškov 335.000 K in je odvzela v svoji nespameti državi veliko breme. Zakaj se je to zgodilo, naj povedo stari liberalci, saj še živijo. L. 1903. so povodnji napravile na teh cestah škode 391.000 kron. PODLISTEK. Iz devete dežele. Spisal Janko Bratina. Bilo je tisto leto, ko je bil krompir pomrz nji. Velike reči so se tam godile v deveti deže in le s težavo sem dobil nekaj zapiskov, kater je hranil študent Kozarček, s kojim sva si jaL dobra prijatelja. Po teh zapiskih posnamem sle deče, na resničnih podatkih sloneče dogodbe. Kakor vsaka moderna država tako ima tue deveta dežela že od starih časov parlament, ka mor pošiljajo devetodeželski davkoplačevalci 11 poslancev, ki vsi jako vneto delujejo za milo do movino, kakor se to običajno godi pri taki možakih. No, zadnje dni je nesreča hotela, da j parlament pobrala vladna smrt in treba je bil voliti nove poslance. In dvignile so se strank kakor gobe po dežju. Vsaka vas je imela svojeg kandidata ah pa še več. Tudi stranka „nezado voljnih črevljarjev* se je postavila na noge ii kandidirala svojega moža v parlament. Kandida črevljarske stranke se je imenoval Ozbuc. Ko je naš Ozbuc to izvedel, se je spomni študenta Kozarčka, kateri je bil takrat na cesar skem Dunaju in študiral za dohtarja vseh pravi in krivic. »Glej ga spaka", dejal je kandidat Ozbuc „vsaka reč pride ob svojem času prav. Lani sen temu-le Kozarčku par črevljev na dolg napravil sedaj pa rabim jaz njega ; pisati mu moram, d, pride domov, on je dober človek in zame bi govoril." In seguii je Ozbuc na polico po staro gosji pero, pomočil ga v plesnjivo črnilo in pisal go spodu Kozarčku, kaj se godi doma ter da naj ne skrbi več za tiste črevije, le domov naj pride, ker ga doma zelo rabijo. Ker je bil Ozbuc še dober človek stare korenine, je pristavil tudi pozdrav „črez hribe in doline", kar žalibog dandanes kandidatje ne store več, tudi če pišejo samemu ministru. Razveselil se je Kozarček, ko je dobil belo pismo in takoj je odrinil proti domu. Doma ga je čakal naravnost nebeški sprejem. Trije lajnarji so ga sprejeli na kolodvoru in mu zagrmeli «Naprej zastava Slave !" v pozdrav. Kandidat Ozbuc je ginjen stiskal Kozarčku roko in v ozadju je stala deputacija »nezadovoljnih črev-Ijarjev", oborožena s šili in kopiti, katere so nosili kot znake pripete na prsih. Lajne so grmele, živioklici so doneli po trgu da se je vse treslo. Stranka je imela oči-vidno večino, kajti nikjer se niso upali nasprotniki na dan; da bi bili nastopili tako mogočno kot črevljarji, o tem seveda ni niti govora. Drugi dan je bil volilni shod. Ljudstva se je kar trlo in ko je kandidat Ozbuc zlezel na staro mizo, ni bilo ploskanja ne konca ne kraja. »Slavna gospoda", oglasil se je gospod Ozbuc, »jaz sem vaš kandidat. Rad bi govoril še kaj, a nimam dani jezika, zato pa bo govoril mesto mene tu-le gospod Kozarček. »Živio Ozbuc, živio naš kandidat", zagrmelo je od vseh strani, a že je stal na odru študent Kozarček. Očali si je popravil na nosu, se malo odkašljal in nato v navdušenih besedah položil volilcem njihovo sveto dolžnost na srce, da morajo voliti edino le pravega in zavednega kandidata, gospoda mojstra Ozbuca. »Živio Ozbuc! Živio!" »Programa sicer še nimamo", dejal je proti koncu Kozarček, »a kaj to. To nas ne sme motiti, zakaj programov je dosti pri vsaki veselici in imeli jih bomo v kratkem toliko, da jih bomo še lahko prodajali. Nazadnje pa gospodje volilci, moram še pripomniti, da ga ni moža v vašem okraju, ki bi tako dobro poznal vaše razmere in tako dobro vedel, kje nas črevelj gloda, kot ravno gospod črevljarski mojster Ozbuc. On je naš kandidat, vsi kot en mož zanj na volišče!" »Živio, živio!" vpilo je vse vprek. »Živio Ozbuc, živio naš kandidat!" In lajne so zagrmele vmes, pevsko društvo »Kašelj" je zapelo kandidatu kar cel tucat najlepših pesmi in mati Ozbucova je doma spekla take potice, da so dišale po celi vasi. In rečem Vam, vse to ni bilo zastonj. Prišel je dan volitve in oddani glasovi so pokazali, kaj zmore edinost in požrtvovalnost. Res je bil izvoljen kandidat Ozbuc, ki sedaj sedi v parlamentu in — krpa poslancem raztrgane črevije. „Provizor“ iz Št. Lenarta. (Spisal Ferdo Plemič.) Kdo ve, če je še med živimi ! Spominjam se ga pa že iz svojih mladih let V Št. Lenartu pri Sedmih Studencih je bil doma, vsaj po tem kraju smo ga imenovali, ko je prikrevsal ob cerkvenih praznikih v našo vas, upognjen pod nemalo težo svoje cerkvice. Ta vrsta ljudi izginja bolj in bolj iz naših planinskih krajev, in če se ne motim, je bil »provizor" iz Št. Lenarta takrat že edini berač, ki je hodil z leseno cerkvico okoli. gp Naročajte edini koroški slovenski list »Mir"! Za šole se je že leta 1905. potrebovalo 1.621.000 kron. Ta svota se je odslej zopet zelatilo zvišala, in bo neprestano rastla, ker dežela prejema mirno vse stroške potrebnih — in nepotrebnih šol. Meščansko šolo v Velikovcu naj bi bil plačal Velikovec sam, zdaj pa hoče nemško-narodna stranka rešiti ljudstvo in mesto s svojimi 15 učnimi močmi, v mestu, ki šteje 1900 prebivalcev! Dežela pa to pustno šalo plačuje. V zadnjih letih je dežela plačala vrhutega za ceste Velikovec—Miklavec in skoz Zilsko dolino državi 246.672^ K, in k železnicam Sinčaves-Kapia, Podklošter-Šmohor je prispevala 820.000 kron. Koncem leta 1904. je dežela že potrebovala 4,139.000 K, primanjkovalo pa je že tedaj 368.000 K letnih dohodkov. Odslej ni bilo rednega zasedanja deželnega zbora. Za najpotrebnejše niso imeli denarja. Dne 23. oktobra 1905. predlagal je v deželnem zboru kršč. soc. poslanec dr. Pupovac, naj se da kaj podpore msgr. Paul Kayserju v Trgu, ki vzdržuje z milodari 321 otrok-sirot (letos jih je že 450). Knezoškof dr. Khon je predlog seve najiskrenejše priporočal. Zavod ima namen, zbirati zanemarjeno deco, vzgajati jih in privaditi jih kmečkemu delu. Zato ima obširna posestva, opekarno, kamnolom, živinorejo. Msgr. Kayserja delovanje je naravnost občudovanja vredno. Vzemimo, da ga stane en otrok počez 10 kron na mesec, potem potrebuje za 400 otrok 40.00C K, ki jih darujejo milosrčni ljudje za tako lep in prepotreben namen. Nemškonarodni stranki imamo očitati, da ima za vse denarja, za ljudstvo, za revno ljudstvo in njegove otroke, ki bi se sicer izpridili, pa ga tukaj nima, niti enega beliča do zdaj za to velikansko sirotišnico niso dovolili — ! Koliko stroškov in skrbi bi teh 400 sirot delalo županom kmečkih občin? Ali je pošteno, zavzemati nasproti takim zavodom tako stališče? Kako je vse to mogoče? Vse to in mnogo drugih lepih reči je mogoče, ker je nemškonarodna stranka volilni red za državni zbor tako napravila, da more 13.000 krščanskih volilcev izvoliti le štiri poslance, 21.000 nemškonarodnih volilcev pa jih voli petintrideset. Pravična stranka bi dala vsakomur primerno zastopstvo, in pravična vlada bi tudi morala skrbeti, da v kaki deželi prevzetna večina ne vzame manjšini vseh pravic. In ne le to! Kršč. soc. poslance izključili so iz vseh odsekov. To je krivično. V odsekih se vse stvari dogovorijo, v polni zbornici se le še sklepa; poslance izključevati iz odseka, se pravi, jemati jim možnost, zastopati koristi svojih volilcev. Vsi volilci plačujejo svoj davek, in imajo v zboru po postavi enako pravico, kakor ima vsakdo svojo pravico pred sodnijo. A nemško- Bil je slaboumen, revček, ter si sam nadejal ime „provizor“. Na moje vprašanje, zakaj si rajši ne nazivlje župnikom, mi je dejal : „Ej, župnika že imamo v naši vasi. Ta oskrbuje veliko cerkev. Malo mojo cerkvico pa oskrbujem jaz. Za tako majhno cerkvico pa ni potreba župnika, zadostuje tudi provizor. Zato sem jaz provizor.“ Njegova cerkvica je bil čuden stvor njegove domišljije. Vobče podobna cerkvenim stavbam, imela je dva zvonika z zvonci. Zunanje stene so bile prelepljene s podobicami, molki in križci so viseli ob njih. Okna so bila različne velikosti, z barvanimi stekli zadelana. Kaj je bilo v notranjščini, pa nisem nikdar pogledal.^ Oblačil je „provizor“ iz Št. Lenarta svojo dolgo suho postavo vedno v črnino, ki mu jo je menda odstopil domači župnik. Seveda je vlekla ta črnina bolj na rjavkasto ter se tudi ponašala z raznimi madeži. Hodil je vedno obrit, kakor se pač „provi-zorju“ pristoja. Pod podbratkom nosil je črno ovratnico, že bolj oguljeno. Cerkvico je shranjeval vedno ob zunanji steni kapelice pri Sedmih Studencih. Ob delavnikih namreč ni hodil z njo okrog. Vendar tudi tedaj ni tičal doma, temveč pogosto obiskoval sosednje vasi, Pred tremi leti je bilo, če se ne motim, tako prilično avgusta meseca, ko je zopet vstopil v našo hišo. „Dober dan,“ je rekel ter vihtel leseno žlico v roki. Izdeloval je tudi semtertja leseno robo, ki jo je prodajal za toliko ceno, kolikor mu je pač hotel kdo dati. „0, dober dan, gospod provizor !“ mu odgovorim. narodna stranka je prikrajševala kršč. soc. stranko, ker njihovih poslancev ni pustila v odseke. In vendar so bili možje gg. Grafenauer, dr. Pupovac, Msgr. Weiss, Krampi, delavne moči prve vrste, izborno zmožni in poznavatelji razmer; naravnost škandalozno je, da se taki poslanci, najboljše delavne moči, izključujejo iz odsekov, in delovanje prepušča ljudem, Kakor Oraš, Kiršner, protestant Huber i. dr. In zakaj so jih izključevali? Voditelj nem-škonarodne stranke jih je imenoval: „Stranka nedostojnih ljudi." Ne poslance, marveč volilce je imenoval «nedostojne ljudi" „dìe Partei der unanstandigen Leute". Volilci, ko pridejo zdaj zopet k Vam, krščanski volilci, zapomnite si, da so vas imenovali «nedostojne ljudi". — Čas bo pokazal, kje so nedostojni ljudje, a tako si naši ljudje ne smejo pustiti na se pljuvati od ljudi, ki niso vredni, da bi vam, kmetje, odvezavali črevlje. Nemškonarodna stranka je v istini stranka učiteljev, profesorjev, uradnikov in pivovarnarjev, ki so za kratek čas semtertja tudi gospodarji. Krščanski kmetje ne volite teh ljudi ! Obljube in dejanja. Pred desetimi leti, ko je jela iz gnilega liberalnega štora rasti nova zelena veja nemško-narodne stranke, so ti gospodje obetali, da bodo razbremenili revno ljudstvo, in prisilili premožne ljudi, da bodo plačevali davek. Ali kjerkoli je nemškonarodna stranka potrebovala denarja, in potrebuje ga od leta do leta več, našla je zopet le tiste, ki so popred že preobremenjeni. Pri žganji plačuje se na Koroškem 571.140 K, pri pivn 312.000 K, pri vinu 293.000 K, vkup 1,166.140 K. Ali se je tukaj kaj zgodilo? Kmet mora za posle imeti žganja, naj stane, kar hoče, in delavci v tovarnah, v gozdih itd. ga morajo imeti. Ta milijon kron sklada revno ljudstvo! Kje pa je ostala obljubljena olajšava ? Gospodarstva ne razumejo. Gospodarski napredek za kmečko ljudstvo je v njegovem združenju. Le v zadruge združeni si bodo kmetje priborili in ohranili primerne cene živini in žitu. Saj se povsod ne more rediti le živina, slovensko ljudstvo okoli Velikovca in Sinčevasi se mora baviti tudi s poljedelstvom. Zato z velikim veseljem pozdravljamo, da se je dne 24. februarja t. 1. zasnovala v Wolfsbergu velika zadruga za izvoz pitane živine na Dunaj. Z velikim navdušenjem poslušali so gospodarji govor grofa Khevenhillerja: „V bodočem parlamentu, ki bo moral biti kmetom prijazen, mora zastopnik kmetov odločno tirjati, da se zdatno podpirajo zadruge. Borba bo huda, a zmagovita, če bojdo kmetje združeni nastopali za svoje interese. Žal, da vlada sama ni volje, pomagati poljedelstvu ; to se mora izsiliti, klicali so poslušalci in govornik je dejal : «Prisiliti da se da le S čudnim izrazom v očeh me pogleda revček in reče bolj potiho : «Jaz nisem več provizor." «Ne več, kaj pa ste?" «Profisar." «Profesor ste, kako pa to?“ Kaj neki se je zgodilo v tej glavi, da je zapustil kar tako duhovski stan ter ga zamenjal s posvetnim. In zasmejal sem se. Na mestu sicer ni bil moj smeh, pa tudi ni veljal ubogemu «provi-zarju". Spomnil sem se namreč v tistem hipu, kako je naš „Mir“ v nekem poročilu o nekem shodu v Ziiski Bistrici tudi meni nadel, brez moje krivde seveda, častni naslov «profesor", kar res ne mislim, niti upam kdaj postati. Revček iz Št. Lenarta pa je menda drugače tolmačil moj smeh, in debele solze so se mu prikazale v boječih očeh ter potovale po suhih licih nizdol. „Ej, nič ne bodite žalostni, saj se^ nisem smejal vam. Rajši mi povejte, zakaj nočete biti več provizor." «Cerkvica mi je zgorela", de tužno ubogi trpin. «Zgorela vam je!" se začudim. «Vam jo je kdo zažgal?" „Ne, sama se je." Kasneje sem izvedel, da je bil nekoč «provizor" prižgal okrog in okrog svoje kapelice vse polno svečic, da se mu je potem vsled tega vnela vsa stavbica, in da so imeli ljudje pravi križ z bebcem, da še on ni zgorel, ko je hotel gorečo cerkvico natovoriti na svoj hrbet. «Kaj pa sedaj?" ga vprašam. «Sedaj sem profisar, dokler nimam nove cerkvice," reče on in si obriše z umazano roko s silo, ki jo moramo imeti, in to silo in moč moramo iskati v zadrugah." Burno so poslušalci pritrjevali tem besedam. Pri tej priči moramo zopet opominjati na preža-lostno dejstvo, da nemškonarodna stranka za zadruge nima smisla, da jih sovraži! Poslanec Gratzhofer iz Velikovca je v državnem zboru malo kaj govoril, in še v teh redkih slučajih bi bilo zanj in za stranko boljše, da bi bil molčal! Ali napadal je našo zadrugo v Sinčivasi. Torej je sovražnik zadrug, in stranka, h kateri je pripadal, je tudi sovražnica zadrug, in zato se sme smatrati kot sovražnica kmečkega stanu. Sovražniki lastnih ljudi. Nemškonarodna stranka zaničuje kmečko delo. Ko se je ustanovila naša zadruga v Sinčivasi, zasmehoval je nemškonarodni poslanec Plaveč gospoda, ki je zadrugo ustanovil, «ker se bavi z ovsenimi Žaklji" — «mit den Habersackeln". Ti gospodje ne uvidijo, kako častivredno je polje, kjer raste žito, kako častivredna roka, ki pridelava kruh, kako častivredno vse kmečko delo! Zasmehujejo v zborih delo, pri volitvah pa zopet kmeta iščejo. Tudi kmetje so volili nemškonarodovce, j sovražnike lastnih pristašev. Ko je zadruga v Sinčivasi 1. 1900 prosila ! deželni zbor in poljedelsko ministerstvo podpore, zgodilo se je nekaj znamenitega. V Velikovcu se je napravila nam liberalna protizadruga. Obe ste prosili podpore. Naša, prva zadruga, dobila je podporo za zgradbo od c. kr. poljedelskega mini-sterstva. Liberalna zadruga te ni dobila, ker deželni zbor ni dal podpore nam. Poljedelsko mi-! nisterstvo je namreč izjavilo, da bo ono dalo podporo liberalcem, če deželni zbor da podporo : nam. In deželni zbor je prikrajšal zadrugo lastne J stranke za zdatno državno podporo, da mu ni bilo treba podpirati zadrugo v Sinčivasi. Tako postopanje pričuje o strasti, ki je gospode popolnoma oslepila. Torej oni niso privoščili niti lastni zadrugi podpore, in ta zadruga se je morala odpovedati podpori, da se zadovolji strankarski strasti. (Dalje prih.) Koroške novice. Volilni shod se vrši v nedeljo, dne 17. marca t. 1. v S e 1 a h nad Borovljami po dopoldanski službi božji. Govori gospod Franc ! Grafenauer. Denarja, denarja, denarja. «Nabirajte za volilni zaklad! Uporabite vsako družabno priliko za majhen zmet. Če ne bomo imeli potrebnih sredstev, ne pomaga vse naše navdušenje ! Nemci! posnemajte črne in rdeče! Bodite njim enaki v požrtvovalni prepričanosti in zvestobi! Darila sprejema ....!“ — Tako danzadnevom joka «Kart. Wochenblatt", in skoraj tako «Freie Stim-men" in «Bauernzeitung". Toraj fehtarija na de- solze z lica ter jame drobiti kruh v kavo, ki mu jo je prinesla moja sestra. «Pa ste že kaj postavili?" «O, že, že ! Cerkvica že stoji in barvana stekla imam tudi že za okna. Po zvonce pa sem šel v Celovec, ker se jih v Beljaku ne dobi." Hodil je «provizor" peš po vsej deželi. «I, v Čelovcu pa so zvonci, i! Od najmanjšega: bim, bim, bim! pa do največjega: barn, barn, barn! Kar obstal sem, pa nisem vedel, katerega bi si izbral. Izbral bi si tistega : barn, barn, barn ! pa stane preveč." «In prevelik bi bil za vašo cerkvico." «Seveda prevelik; zato sem kupil dva manjša." «No, potem bo pa vaša cerkvica kmaiu gotova." «Oj, manjka še mnogo pri taki reči, še mnogo. Takšen križec na primer, kakor visi tam na steni, bi mi prav prišel." «Pa si ga vzemite. Zdaj mi pa prodajte še žlico, desetico dam zanjo." «Le vzemite jo, boljša je od svinčene in srebrne." «Rad verjamem." «Zdaj pa pojdem, pa hvala za kavo." «Zbogom, provizor, nič se ne prekrščujte, provizor ste bili, pa boste zopet, zakaj bi zamenjali za malo časa svoj stan." «Saj res!" pravi on, in oči so se mu smejale. — Ne vem, če je še med živimi, ali v St. Lenartu pri Sedmih Studencih tam je bil doma mož z naivno dušo, po Ziiski dolini povsod znani «provizor". belo in drobno. Kmet, ni dosti, da te gulijo z raznimi dokladami in nakladami, plačaj še zato, da boš dobil poslanca, ki bo skrbel in delal nato, da boš dobil vedno večja davčna bremena na hrbet. Kmet, plačaj, plačaj ! Sicer ne pomaga vse navdušenje, ali pravzaprav sicer ne bo navdušenja! Odkod naj pa potem pride „frajbir“ pa golaš, ako sedaj ne plačaš. Daj, daj, odpri mošnjiček in vun s kronicami, sicer ne morejo vsenemški hujskači iz svojih brlogov, plačaj, da te pridejo farbat z obljubami, katerih niti v sanjah ne mislijo izpolniti, plačaj, plačaj, sicer razni profesorji in doktorji ne bodo imeli šest let dopusta, šest let zastonj plače, šest let po 20 kron dijet na dan! Bodite požrtvovalni, jejte doma suh kruh in krompir v oblicah, da bodo mogli vsenemški in nemškonacijonalni priganjači obirati kapunčke in zalivati s penečim šampanjcem, flaša po 10 goldinarjev. Kmet plačaj, saj imaš vsega dosti, saj ti nič ne manjka, razun pameti, če si res tako neumen, da verjameš tem ljudem in jim mečeš v žrelo svoj krvavo prisluženi denar! Kmet, le plačaj! Srečni Beljak ! V soboto je imel dr. Ange-rer zopet volilni shod v Beljaku. Kakor je videti, se mož res grozno trudi, da bi nalovil dovolj kalinov do 14. maja. In sedaj si je izmislil celo nekaj popolnoma novega, kar bo gotovo spravilo vse volilce na njegovo stran. Povedal je namreč, da se n a s e 1 i v Beljaku, ako bo izvoljen, da bo v vedni dotiki s svojimi volilci. Če ga na to obljubo ne izvolijo, potem res ne vemo, kaj naj še vleče. No, no, ta misel pa tudi ni napačna. Angerer bi dobival svojo profesorsko plačo in zraven do 6000 K dijet, potem bi se dalo v Beljaku prav imenitno živeti in večkrat prav lepo po „altdeutsch“ pokrokati. Ali pa so tudi Ange-rerju postala celovška tla prevroča! Posebno pa ni prijetni bivati v bližini one hiše, v kateri je gospod Han dobival iz duhovniških rok leto za letom podporo, da more sedaj hajlati po deželi. Novopotrjena postava. Ona postava, ki so jo lani zvarili »veliki prijatelji" koroškega kmeta, nemški nacijonalci v koroškem deželnem zboru, da se pobira deželna naklada tudi od vina in sadnega mošta, katerega imajo zasebniki sami za se, je potrjena in stopi v veljavo z dnem 15. marca t. 1. Kmetje, sedaj, ko so volitve na dnevnem redu, se vam pač prilizujejo ti ljudje in vas vabijo, da bi volili njihove pristaše. Sedaj pokažite, da ste možje in povejte jim, da pri vas nimajo nič iskati. Seveda sedaj bi vas radi speljali na svoje limanice, ali takrat, kedar se gre za to, da bi kaj storili za vas, takrat vam pa na-iože na rame — nov davek. To so vaši »prijatelji" ! Kaj je visoki nemškonacijonalni gospodi mar, saj ona sedi pri bogato obloženi mizi in se nalija z dragim šampanjcem, saj ne plača nič več davka zanj, kakor pa ti kmet, če piješ najslabšo kiselico. Kaj jim mar za to, če moraš ti, ubogi kmet, plačevati celo od mošta, edine pijače, katero si moreš privoščiti, ko od ranega jutra pa do pozne noči s svojimi žuljavimi rokami vlečeš in delaš, kakor črna živina, da si prislužiš svoj trdi kruh, saj oni sami sede na tisočakih, katere si jim ti nanosil. In smejejo se ti, norca se delajo iz tebe, češ, kmet le plačaj, saj si dosti neumen zato. Sedaj pred volitvami ti bodo pa obljubovali sama nebesa, če boš volil ž njimi. Ako je kaj kmečkega ponosa v tebi, ako je kaj časti v tebi, boš tem pijavkam kmečkega stanu pokazal vrata! Sram bi te moralo biti v dno duše, ako bi dal svoj glas ljudem, ki so tvoji najhujši sovražniki! Varnost življenja v Celovcu. Celovški mestni očetje imajo pač časa dovolj za vse nepotrebne stvari, samo za to ne, kar bi bilo potrebno. Povsod po drugih mestih se strogo pazi nato, da se morajo ob mrzlem vremenu potrositi pločniki, v Celovcu pa je po zimi naravnost nevarno hoditi po pločnikih, ki se tako odlikujejo s svojim ledom, da bi človek skoraj mislil, da je na drsališču. Se bolj pa je nevarno hoditi po Celovcu, ko začne kopneti sneg na strehah, kajti za varnost je tako malo poskrbljeno, da te more vsak čas doleteti nesreča, da dobiš kos ledu na glavo. Te dni je pobil z deželne hiše padši kos ledu upokojenega^ davčnega uradnika Knessa, brata umrlega trbižkega dekana. Sreča je bila, da ga je zadelo samo na ramo, če bi mu bil padel led na glavo, bi bil ostal na mestu mrtev. Odpeljali so ga v bolnišnico. ^ Res, tu naj bi mestni očetje uvedli nekoliko več reda! Kdor zna, pa zna! Nemško društvo „sud-mark" menda zelo malo vžigalic proda, ker si v trafiki poleg realke, v Kolodvorski ulici v Celovcu prodajalka dotičnih vžigalic ne upa kupcu škat-Ijice položiti z naslovno stranjo na mizo, ampak narobe. Če pride kdo in zahteva »švedske8 vžigalice, se mu narobe obrnjena škatljica tja po- moli, in če nisi previden, pa imaš vraga, oziroma „siidmarko“ v žepu. In če si previden in to odkloniš, pa prodajalka porogljivo meni: »Oh, is ja ols ans“. Tako? Naj bi kdo s Ciril - Metodovimi vžigalicami tako napravil ter jih položil pred kakega Nemca »narobe", to bi videli. Celi nemški Izrael bi bil po koncu in z dotično prodajalko na vešala, ali kaj? Ker to bi bila »predrznost!" No, Nemci v izbiranju sredstev niso posebno izbirčni, to nam je že dobro znano. Ja, ja, izdajalsko podjetje ima včasih tudi kriva pota, da svoj namen doseže. G. Borovlje. Kako to ? Resniški Paukar je pri gospodu Singerju p. d. Helfarju na Strugi prosjačil za pooblastilo za glinjske volitve, pa ga dobil ni. Zato pa je hitro poslal nazaj meso njegovi sestri, ki je poročena v Kapli. Gospod Hus, ali poznate postavo z dne 26. prosinca 1907 o volilni svobodi? Borovlje. Damkov Foltoj je v zadnjem času vsled lepega vedenja do domačih in tujih med našo nemškutarijo priplezal do čisto nove vrste imena, Pepčka II. Pravega imena, kakor si ga zasluži, tukaj ne bom zapisal, ker je prenevarno, že je tudi res. Boljše bo, če si ga vsak bralec misli sam. Damkov Foltoj je po svojem stanu piloj (puškar), pa ga rajši pije kakor pili. V Šentvidu se ga je n. pr. tako nalezel, da bi »Alpenrosi" skoraj „fano“ izgubil. V pijanosti je zmerjal slovenske gospode visokošolce. Gospod sodnik pa so mu za to na večno prazen »paj-kelc" še nabili pipo in rekli : »Foltoj, plačaj zdaj, ali pa boš šov v vuknjo." — Bolj »natrkan" kot trezen se je tudi ob župnika K. in šentjakobskega kaplana počohal. Akurat kakor tiste ljube stvarce, ki imajo gor zavite repe. Tudi nekaj drugih mož-poštenjakov je moralo požreti par trpkih. — »Navihani" je opsoval odbor puškarske zadruge, da je „bagage“. Razžaljeni ga seveda hoče tožiti, pa je župan Ogriz proti tožbi. Zakaj pa g. župan? Ali za borovškega župana psovka „pakaž“ ni razžaljenje? ! — Pa naj bo dovolj za danes o Damkovem Foltiju. Kako ime si zasluži ? Ljubi bralec odgovori, pa bolj tiho, da te nihče ne sliši. Slovenji Plajberg. Cenjeni „Mir“, dolgo ] sem ugibal, v čem so naši nemčurčki ali podo-! mače „Štajercijanci“ tako napredni, ker zmiraj i povdarjajo svoj »fortšrit" ? In vem, da tudi bralci „Mira“ tega ne uganejo! Namreč v »malanju". : Boštov Andrejček, kateri svoj »fortšrit" že par j let zajema iz »giftne krote", je namalal nekega i osla na velik papir ter ga prilepil na strgano rjuho in jo obesil na drog in si to »zastavo" postavil na vrh strehe. Naš šolski vodja enakega kalibra je šel ravno takrat mimo ter na vse grìo vpil: »bravo in hajl“ ko je oni razobešal svojo ; „fano“. Menda je hotel s to figuro smešiti nekega kmeta, ker je ta kupil osla za prevažanje mleka. Zraven je pa nemara sam sebe najbolj osmešil ter pokazal, da ima v glavi to, kar pravi osel zametuje, namreč slamo, ali pa je le hotel ljudem pokazati svojo pravo fotografijo! Zdaj pa še nekaj. Boštov očka so večkrat rekli : »Ko bi vsi svoje otroke tako učili, kakor jaz, bi bila že na zemlji nebesa." In zdaj se vidi. Hčere pse ! ščujejo za mimoidočimi, sin pa osle mala. To so : torej nemčurska nebesa! No, pa hajl njih »fort-| šritu in bildungi". Iz Sel. (Ubogi srotej L u 1 e k. ) Bog daj norcem pamet, smo djali, ko smo brali v : zadnji »giftni kroti" dopis iz Sel. Dosedaj smo namreč mislili, da se nekateri ljudje le delajo tako neumne, zdaj pa izpoznamo, da so res zreli za norišnico. Lulek je začel pisati v ptujsko »giftno kroto", katero je tudi zanesel v Sele. Pomagal mu je pri prenašanju tega smradu znani Sušnik, ki je poslal celo svojega nadebudnega sinčka z eno kroto v gostilno pri cerkvi, da bi jo pustil tam, ali gostilničar je vrgel to kroto takoj na smetišče, ne da bi jo pogledal. Lulek je mislil, kako zgago bo napravil s svojini kozjim dopisom, ali zmotil se je. Obira namreč gospoda župnika, ali tako neumno, da se morajo ubogemu Luleku smejati vse koze v Selah. Lulek, ko si tako salamensko kratek nasproti gospodu župniku! Kdo se briga zate v Selah, kvečjemu tisti »krotarji" doli pod klancem, medtem ko ima gospoda župnika vse rado. I, saj si ga imel ti tudi tedaj, ko si še posrkal kak čajček, ali pa vinčeka v farovžu ! Seveda sedaj, ko je gospod župnik načelnik krajnega šolskega sveta in ti precej trdo stopa na tvoje nemčurske krempeljce, sedaj ti seveda gospod župnik ni več všeč ! Zato se tudi rajši družiš s samimi barabami, ker v pošteno slovensko selsko družbo ne smeš več. Srotej, žal nam je, da imaš tako plitve možgane! Sicer naj te pa potrošta misel, ki jo imajo vsi Selani o tebi, namreč, da nisi pri pravi pameti. Zato ti tudi svetujemo, da rajši izmoliš vsak dan na Čast. sv. Katarini par očenašov za pravi um in pamet, kakor pa da pišeš tako neumne dopise v »Štajerca", kakor je bil zadnji. Obenem se pa potrkaj na prsi ter zgrevano priznaj, da si med neumnimi sam največji srotej! Izpod Obirja. Dragi „Mir“, dovoli mi, da Ti danes sporočim par novic, katere bodo gotovo zanimale moje sosede. Obenem pa upam, da bodo nekomu, ki vtika svoje prste prav rad tja, kamor mu jih je najmanj treba, tudi prav prišle. Gre se namreč za našo šolo. Ker je naša vlada tako zelo darežljiva, imamo za selsko občino dva razreda, enega slovenskega; drugega pa »nemškega". Na slovenskem poučuje neki Lulek, ki je res pravi lulek, in o tem učitelju bi rad povedal par novih. Ta možiček, ki je privandral iz Štajerskega, kjer ga niso mogli menda niti za to porabiti, da bi šolske peči kuril, se je začel pri nas nekam napihovati. Ljudje, ki se zastopijo nato, pravijo, da ga je napihnil »Štajercev" smrad, drugi pa zopet, da mu je zlezla neka giftna krota v možgane, ki ga je popolnoma zmešala. Lulek je namreč celo jezen, ker mora poučevati' v slovenskem razredu, obenem je toliko hudoben da bi najrajši ta slovenski razred kar naenkrat pogoltnil. Ker ga ne more odpraviti vsled obilice otrok, je zmislil nekaj drugega; začel je opuščati triurni nemški pouk. Mož je takole študiral: Kmetje hočejo, da se otroci, ki zahajajo v slovenski razred, nauče nemško, toda na podlagi slovenskega jezika. Ako opustim nemške ure, otroci ne bodo znali nič nemško, in kmetje jih bodo vzeli iz slovenskega razreda v nemški razred. Lulek ti si na ta način prihranil tri ure, in ker je opuščal tudi slovenski pouk v nemškem razredu, nadaljne tri ure pouka, da bi lažje koze kupoval, poleg tega pa napolnil nemški razred, katerega že duši jetika zaradi pomanjkanja »nemških" otrok. Ali mi kmetje nismo tako neumni, da ne bi izpoznali Lulekove »kunšti." Zato opozarjamo krajni šolski svet, da naj poskrbi za to, da bo učitelj Lulek vršil svojo dolžnost, sicer bi bili prisiljeni povprašati kje drugje, ali smejo učitelji kar tjavendan opuščati predpisani šolski pouk. Izpod Košute. (Alije t o d o v o I j e n o ?) Vse javne oblasti, katerih se to tiče, v prvi vrsti pa krajni šolski svet v Selah, okrajni šolski svet v Celovcu ter deželni šolski svet vprašamo, a 1 i je dovoljeno učitelju toliko časa biti in tolči po otroku, da se palica zlomi? Drugič vprašamo, ali je dovoljeno, pustiti otroka z ranjenim kolenom toliko časa klečati, da otrok ne more več sam vstati? Nadalje vprašamo, ali je to dovoljeno vsem učiteljem, ali pa samo g. učitelju Luleku v Selah? Več kmetov, ki imajo otroke v šoli Bajtiše. Velika sreča še čaka Bajtiše. Imamo pri nas gospoda, ki se neizrečeno trudi za naš blagor. Odsedaj naprej ne bo treba našim rudarjem nič več štrajkati, kajti zanje je poskrbljeno tako dobro, da boljšega sploh ni mogoče. Ravnotako pa tudi za vse, druge podpore in o-pore potrebne Bajtišane. Čujte in strmite, ko izveste to novico. »Štajerc" namreč poroča: »Mi gremo naprej ! Iz male občine Bajtiše pri Borovlju smo dobili 24. pr. m. osem (8) novih naročnikov. Prepričani smo, da mora teh osem giftnih krot res izpremeniti Bajtiše v pravi raj že tu na zemlji. Zato si ne moremo kaj, da ne bi onega gospoda, ki nas je osrečil s ptujsko nesnago, ne imenovali javno, da tudi ostali svet izve njegovo presrečno ime. Ta gospod je naš učitelj J a n s c h i t z. Samo to bi radi vedeli, ali je ta gospod tudi plačal »Štajerca", to pa zato, da ne bi morda h koncu leta prišel kak račun, pozneje pa advokatno pismo in tožba zaradi naročnine. Iz Šmarjete v Rožu. (»Giftna krota Štajerc in nje častitelji. “) Oprostite, gospod urednik, da Vam spet nekaj poročam o tej »kroti". Da so usilili to »kroto" med nas poštene Slovence, je Vam že znano, in da jej mi pokažemo zobe in jo vržemo vun, nam smete verjeti. Opisati hočem danes samo tri može, ki imajo s »Štajercem" največje veselje: dva zagrizena posilinemca, ki sta tudi Štajerca in en ne-mec Tirolec. Eden izmed prvih dveh in omenjeni Tirolec, to sta dva naša učitelja, prvi nadučitelj, drugi podučitelj. Ta dva same jeze ne moreta kam, da so bili izvoljeni v krajni šolski svet sami odločni možje Slovenci in da je zavedni slovenski kmet Kuhar postal načelnik šolskega sveta in je še celo pisarije, katere je imel prej nadučitelj, vzel v svoje roke. Zato sta začela vsiljevati »Štajerca", da bi v njem mesarila krajni šolski svet in načelnika. Nadučitelju se ne čudimo, ker ga že več let poznamo, da je jako zagrizen nasprotnik Slovencev, da ima toliko ve- selje z »giftno kroto“, ali čudimo se možiceljnu, drugemu učitelju, ker je „Štajerc“ slovenski časopis, da se tako zanima zanj, ker dasiravno je 10 let v Šmarjeti, še slovensko kvakati ne zna in sovraži vse kar po slovenskem diši, samo „Šta-jerca“ ne, ker se tukaj udriha po duhovnikih in zavednih Slovencih. To pa možiceljna zelo veseli. Tretji mož, ki je tudi „Štajerc“, zagrizen posilinemec, je pa naš c. kr. poštar. No, kakor je nam znano, toliko se je že poboljšal, da se ne brani „Štajerca" več nazaj vzeti, drugače bi ga pa bili mi podučili, kake dolžnosti ima kot poštar in kako mora občevati s strankami, ne tako surovo, kakor je njegova navada. Sicer mu pa svetujemo, da sploh postopa kot poštni uradnik, kakor je njegova dolžnost, drugače bodemo poskrbeli, da ga bodo od drugod poučili, kako mora z nami ravnati. In ker je pa ta mož tudi gostilničar in štacunar, bi svetovali vsem zavednim Slovencem, da bi mislili nato, da večjidel od naših grošev živi. Mož je tudi kot gostilničar in kot štacunar ravno tako „vljuden“ kot poštar, in bi bilo dobro, da če k njemu kaj kupit greš, da bi vzel klobuk dol in bi prtenega gospoda najprej prav spoštljivo pozdravil. Njegova «vljudnost" ni znana samo pri nas, temveč sploh po celem Rožu, zlasti pa v Borovljah ga vse pozna, najbrž zato, ker je njegova žlahtna gospa, katero ima tako rad (?) tudi v Borovljah doma. Toraj še enkrat, držimo se gesla: «Svoji k svojim" in pokažimo takim ljudem hrbet in ne nosimo jim več naših težko prisluženih grošev. In če mi vsi storimo tako, potem bo pa tudi naš poštar imel časa dosti, da bo prebiral «Štajerca" sam, ker ima tako veselje ž njim. Mi ga bomo pa vselej prinesli njemu nazaj na pošto. Kotmaravas. (Občinske volitve.) V ponedeljek po kvaterni nedelji imeli smo občinske volitve, katerih se naša stranka ni udeležila, akoravno je bila v 3. razredu zmaga mogoča. Občinska uprava je bila zdaj pod slavno nemčursko vlado taka, da nobeden naših mož noče prevzeti odgovornosti za polom, kteri mora zdaj priti. Župo, ki so jo nemčurji skuhali, naj nemčurji počrepljejo. Nektere odbornike so sami iz svoje srede pometali, vtaknili pa so v odbor enega učitelja (ki je obenem tudi občinski škric) in enega grajskega gozdarja. Ta dva, ki ne plačujeta niti vinarja občinskih doklad, bodeta določevala, koliko bodemo mi domači kmetje zdaj k nepotrebni novi šoli plačevali ! Pred volitvami so strašili kmete: «ako volite «Metodije", bodete 2000 kron več plačali k šoli ! Mi bodemo dobili od „šulferajna“ 2000 kron." — Sram vas bodi, šekiji, da našo slovensko mladino prodajate nemškemu šulferajnu za judeževe groše! Občina bode plačala 14000 kron; judeževih grošev bo 2000 K, in za nje bode nemški šulferajn z nami komandiral ! Sramota ! Kotmaravas. (Naše ali prav za prav nemčurske volitve.) Ker je nekdo izmed naših v volilne liste pogledal in malce porekla-miral, bil je strah naših nemčurčkov velik, in prignali so vse „kar lejze inoj gre". Eden je celo trikrat volil, ravno tako kakor nemčurji pri svojih zborovanjih obe roki vzdigujejo, da je zborovanje b’lj imenitno. Posebno šolarji so imeli vesel praznik («hajt is ka šuel !“), ker so vsi 3 učitelji imeli veliko dela v komisiji in pri volilnem zapisniku in zunaj pri fabriciranju pooblastil. Ker se pa slovenska stranka po dobrem preudarku iz tehtnih razlogov ni hotela udeležiti volitve, zato nemčurskega slavlja in hajlanja po volitvi ni bilo ne konca ne kraja. Pijanih odbornikov in namestnikov je bilo še drugi dan zvečer po vseh gostilnah dosti. Od slavnih «nemških" pevc . .. ev in njih «kapelmajstra" bi tudi lahko še nekaj b’lj imenitnega povedal, pa jim rajši prizanesem, ker so bili do zdaj le zapeljani in se morda zdaj zavedo, da ni prav, slovensko mamo zatajiti. — Kotmaravas. (Častni občan.) Kaj neki bi rekel preljubeznivi naš prijateljček, upokojeni okrajni glavar baron Mac Nevin, ko bi vedel, kako so ga njegovi lastni pristaši čisto pozabili, da še v volilno listo ni prišel. Morali smo ga šele mi noter reklamirati, mi «Metodiji" — barona Mac Nevina! Ko ni bilo pri volitvi v 1. razredu njegovo ime klicano, smo mi vprašali zakaj ne. In reklo se je : «a jo, rihtik, baron Mac Nevin, der is do oben n u m r o n u 1!“ Torej gospod baron, vi ste pri nas — n u m r o nul! — Vrba. (Kdo hujska?) Pred kratkim je tukaj umrla Ana Wallner; da je to novico znani vsenemec iz Vrbe sporočil svojemu glasilu «K. Wochenblattu", na tem se seveda nikdo ne spotika, ali da porabi to priložnost lopniti v svoji neotesanosti po našem župniku, to kaže zlobnost v najvišji meri. Poročevalec je namreč zapazil v sprevodu, katerega se je udeležilo mnogo «meščanstva" ali «purgarjev" iz Vrbe (meščani ali purgarji iz Vrbe to je nam pa res najnovejša novica; škoda da ni več pust! Op. ur.), luknjo, ker je manjkal duhovnik; isti vpraša končno, zakaj da je župnik naredil tukaj izjemo, ker je sicer navada, da je kondukt ali sprevod od doma mrliča, znabiti radi tega, ker je rajna bila Nemka?! Poizvedovali smo o tej zadevi in izvedeli, da sin umrle Wallner izrecno ni naročil kondukta od doma. Mi se usojamo vprašati: kakšen priimek pa zasluži tak dopisun, ki sklada v časnike neresnična poročila? Morebiti bi ga smeli imenovati — lažnika? Na kako nizki stopinji je pač vsenemško časnikarstvo, kaže to, da mu zadostuje za izpolnitev sicer morebitnih «lukenj" v svojih listih tudi najnesramnejši izmišljeni in zlagani napad na kakega katoliškega duhovnika. Če pa jim mi njihovo neresničnost in nesranost dokažemo, tedaj smo pa — hujskači. Včasih je pa narobe tudi prav! Vsenemškemu dopisunu bi pa dali nasvet: ne praskaj se tam, kjer te ne srbi! Dvor. V predzadnji številki našega lista smo poročali o zabavljanju Vrbljanov zoper Slovence in nesramnem napadanju občespoštovanega gospoda Markota radi dvojezičnega napisa na njegovi hiši. Te napade popravlja g. Jasser iz Vrbe, kolikor se tičejo nemškega pevskega društva ; v tem svojem popravku pa ne more opustiti, da bi jo ne vsekal po našem cerkvenem petju, češ, v naši cerkvi se poje samo «windische Lieder". Raba tega razžaljivega izraza «windisch" kaže neotesanost dopisnika ; g. Jasserja se usojamo vprašati, kaj pa ga briga naše cerkveno petje, saj je odpadel od katoliške vere- Mi se ne zmenimo zato, kako se poje v cerkvi, v katero on zahaja kot odpadnik, on pa naj tudi nas pusti pri pokoju ! Ledenice. Ker nihče ne ve kaj pisati iz našega kraja, naj napišem jaz par vrstic o našem dosedanjem županu, kako ravna z nami kmeti. Ko je prišel nekdo iz našega kraja k njemu in ga je prosil, da bi mu naredil prošnjo za njegovega brata, ki je pri vojakih, da bi prišel domov, ker ga zelo potrebujejo doma, odgovoril mu je gospod župan: «Ker vi ne zaupate meni, naj vam le gospod Jakob Štefančič naredi prošnjo." Ja, zahvalimo se vam, gospod župan za take besede in vprašamo vas, zakaj smo vas neki volili ? Izvolili smo vas ja zato, da bi pomagali kmetom, pa ne gospodo podpirali! Kaj ste pa storili vi za nas kmete dobrega? Boljše bi bilo, če bi si izvolili za župana "kakega revnega kajžarja. Vprašamo vas tudi, kdaj ste govorili o potu za vasjo, da bo zravnan? Mi kmetje nismo slišali o tem in mislimo, da se je vam le ponoči sanjalo. Za takega župana se pač mi kmetje lepo zahvalimo! Na Stopicah. (Volilni shod.) Nove državnozborske volitve so pred durmi! To čutimo že tudi mi v slovenski kneževini «Finken-stein". Strankarski volilni boj se že sedaj na deželi začenja in tudi že pri nas se sklicujejo volilni zaupni shodi nemških kandidatov, ki se nam ponujajo. V soboto, dne 23. februarja je bil pri 1 Otertu, gostilničarju v Mlinarjah, zaupni shod dr. Aichlberga, odvetnika v Beljaku. Dan navrh v nedeljo pa tukaj v Stopicah v nekdaj slovenski hiši Pokičevi, volilni shod dr. Angererja, gimnazijskega profesorja v Celovcu. Ta poslednji je svoj nemško-radikalni program tako na dolgo in široko razkladal, da so naši dobri ljudje že naveličali se poslušati in jih je precej odšlo, predno se je sklenilo. Delal je volilcem vse mogoče in nemogoče obljube; med drugim tudi to, da se bode v državnem zboru tudi potegoval za od-pravitev zemljišžnega cesarskega davka. Zares velikanska obljuba!"Da bi to mogoče bilo, bi se moral zato naravnost posebni čudež zgoditi — sedaj, ko vsako leto državni stroški koj na stotine miljonov rastejo! Ali bode mogel ta moderni Herkules iz Celovca to velikansko skalo, ki kmeta tlači, na svoje šibke rame vzdigniti? Ali se ta gospod velmož ne boji, da bi samemu sebi tudi vejo odrezal, na kateri tako fletno sedi — ker iz državne blagajne — pri državnih jaslih živi. Zares prav ponosni smo, da nas gospodje kandi-datje za državni zbor tako radi obiščejo. Prišli pa bodo še socijaldemokrati iz Beljaka in še drugi! Katere zlate obljube nam pa bodo še prinesli — počakajmo! Ali morebiti še slovenski program iz nemških ust? Zares to bi bil že drugi čudež ! — Brdo pri Šmohorju. (Občinske volitve — slovenska zmaga.) Še nikoli, se lahko reče, ni doživelo Brdo tako živahnega dneva, kakor je bil dan 26. februarij — dan volitve. Udeležba pri volitvi je bila naravnost velikanska. Izmed 320 volilcev je prišlo na volišče približno 260, med temi večina naših mož. V tretjem razredu, kjer so se nasprotniki najbolj bahali, da bo gotovo njihov, je bilo oddanih 199 glasov, naših 120, nasprotnih 79. Še sijajnejša je pa bila naša zmaga v drugem volilnem razredu; izmed oddanih 40 glasov je bilo naših 27, nasprotnih 13. Vkljub temu, da so nasprotniki uporabljali nepostavna sredstva, še niso prišli do zmage, — Drugače pa je bilo s prvim volilnim razredom. Tam smo za sedaj še enkrat — propadli za 2 glasova, našinci 8, nasprotniki 10 glasov. V tem razredu smo le zaradi tega propadli, ker gospodje v volilni komisiji niso postavno ravnali. Glejte no, pustili so voliti : c. kr. montansko - eraričnega oskrbnika iz Šmohorja brez vsakega pooblastila, katero pa po našem mnenju mora izdati poljedelsko ministrstvo. Našega moža, kateri je hotel s postavnim pooblastilom voliti, čeprav je imel več ko polovico podpisov opravičenih soposestnikov Brdske planine, je komisija zavrnila. A volil je za imenovano planino brez vsakega pooblastila takoime-novani «Alpenmeister", kateri nima pravice zastopati planinske zadeve na zunaj. Slednjič so pa pustili voliti s pooblastilom, kar še nikoli, vsaj tu na Koroškem nismo slišali, definitivno nastavljeno učiteljico. V prvem volilnem razredu so torej zmagali štirje učitelji in ena kikla. Največje veselje pa imamo nad tem, da je naše ljudstvo enkrat prišlo k pameti in da je tako organizirano. Živeli naši volilci ! Brdo. (Brilantni nasprotni ag'i-t a t o r. ) Razvidno je, da je naša misel v brdski občini zmagala sijajno, vkljub temu, da so naši nasprotniki na vso moč agitirali. Neki «brilantni" nasprotni «agitator" je letal noč in dan, tako tudi zadnji večer pred volitvijo. Ko se je vračal zadnji večer ob kaki 12. uri opolnoči domov, si je gotovo sam pri sebi mislil : «Vse Slovence v brdski občini sem zdaj uničil, zdaj pa bom župan. Obenem mu je blodila, kakor ^se čuje, tudi misel po glavi, ker je po svojem mnenju vse Slovence uničil, da ga bodo še živi Slovenci na skrivnem zgrabili in pobili. Ravno pa, ko je tako globoko tičal v teh mislih, pridejo mu nasproti drvarji, kateri so ravno šli domov. Oni je začel bežati, drvarji pa za njim, ker so mislili, da je kak nepošten človek. «Brilantni agitator" pa je bežal, dokler ni zavetja našel na — pokopališču ravno pri pred par dnevi pokopanem volilen. Vidite naš «brilantni agitator" je hotel menda še od že «rajnih" pridobiti si pooblastila, da bi jim bila zmaga bolj gotova; a vse ni nič pomagalo, ker je naše ljudstvo prebujeno. «Hin je hin!" Mi pa ostanemo! Brdo, Brdo, lepi kraj ! Bilo zaspano si nekdaj; Pa prišel v te je pravi duh, Utihnil je bogatin, skopuh. Ljudstvo se je zedinilo Može si prave izvolilo, Kateri bodo prave pameti In znali narodu pomagati. Dragi «brilantni agitator" ti, Le dal, prav dobro se naspi In nikdar, nikdar več ne misli, Da bodo časi zmiraj isti; Da ki je dobro govoriti znal, Pooblastila pri naših je pobral. Ljudje so prišli do prave pameti In znajo svoje «agitatorje" ceniti. Odnesel zmago je celò nek fant, Ki agitiral je še bolj .kakor «brilant". Kontraagitator. Radiše. Slavni dr. Merda, «nemški" volilni mož in odbornik, ne more mirovati radi svoje znane nezgode. Mesto da bi možiček lepo molčal o tem, kako se mu je pri volitvah «peč podrla", je začel zdaj razobešati svoje umazano perilo oziroma svoje «dišeče" hlače po sodnih dvoranah. Tožil je dva ugledna Slovenca, češ, da sta krivo obdolžila, da se je podelal v svoje hlače, ktere pravice mu nihče na svetu ne more odrekati. Dotična Slovenca sta bila v položaju doprinesti «sijajen" dokaz resnice, v kolikor je to sploh mogoče; toda Merda jim je rajši odpustil. A prišle so zdaj na dan vse podrobnosti tega tragičnega dogodljaja; zdaj še le vemo, kako in zakaj se je temu navdušenemu možicu v hlače — peč podrla. Ni to res, kakor je zadnji „Mir“ poročal, da je dr. Merdi radi preobilo za-vžitega golaža v hlače ušlo, marveč iz golega navdušenja za sveto nemško reč je mož^ opravil svojo potrebo oblečen, ne da bi «hvače dovta potegnil". Bilo je tako. Ravno ko je počil mož-nar, je Rader navdušeno zavpil „Heil“ in — zgodilo se je; kajti tisti hip je imel mož že simbol nemške radiške kulture v — hlačah ter širil njen opojni duh po bližnji okolici. Razburjenje in strah obenem sta napolnila Raderju — hlače, da veste. Pa s tem še ni bilo konec tragediji. Ko je dr. Merda prilezel domov s polnimi hlačami, je bil' še doma — polom; kajti žena njegova ni usmiljenega srca ter je dobil Merda še doma — svoj porcijon. Ona je pač »nazadnjaška" in ne zna ceniti pravega navdušenja. Tako je postal dr. Merda pravi nemški narodni mučenik. Go- j tovo zasluži, da se ga izvoli za njegove zasluge in »dejanjsko" navdušenje, ki se je pri volitvah tako sijajno manifestiralo na njegovi obleki, za častnega člana, če ne v Radišah pa | vsaj v Medgorju, kjer potrebujejo častnih občanov, — najmanj pa zasluži, da se mu operejo hlače na občinske stroške, če ne že kupijo nove, tiste stare mučeniške hlače pa shranijo za večen spomin na volitve 1. 1907 po Kr. r. v občinskem arhivu. Tebi pa, dr. Merda, slavni prvoboritelj in steber radiškega nemškutarstva, koroški nemški vitez podrte peči, želimo, da skoro zadobiš mir in oprane, če ne že nove hlače. Heil! Izjava. Zaradi zadnjih dopisov v „Miru“ iz Bistrice in Sveč sumničijo nekateri občinski od- | borniki mene. To pa po krivici. — Izjavljam ter lahko tudi prisežem, da s temi dopisi nisem bil niti v najmanjši dotiki, tem manj jih sam pisal. — Gregor Pak, posestnik, Sveče. — Potrjujemo, da ta izjava popolnoma odgovarja resnici. Uredništvo. Društveno gibanje. Škocijan. „S]ovensko krščansko-socijalno ! bralno društvo za Škocijan in okolico" priredi v nedeljo, dne 10 sušca t. 1. „p r i Ruš u“ v Za- ! možni vasi mesečni sestanek in skioptično predstavo s primernim predavanjem. Upri- j zorile se bodo slike iz Rima in Rivijere itd. Začetek je točno ob štirih popoldne. — Ker je le redka prilika, videti kaj takega, vabimo vse ude in prijatelje društva, da v obilnem številu dojdejo! _ Odbor. Sokol v Žalcu razvije 2- rožnika t. 1. slovesno svoj prapor. Na to prireditev, ki bo spojena z veliko ljudsko veselico, že danes slavna društva opozarja in jih prosi, naj se na to redko slavnost blagohotno ozirajo. Dopisi. Vrba. (Iz vsenemškega tabora.) Človek, ki Vrbljane le površno pozna, bi si mislil, to so najsrečnejši ljudje na svetu, saj dihajo in živijo popolnoma v znamenju toliko hvalisanega „fortšrita“; vsak si želi sreče in blagostanja ter poskuša biti srečen v tej ali drugi stranki. Kot »klerikalci" ne moremo biti srečni, si misli večina Vrbljanov, torej zatajimo to, kar smo. da je nas namreč večinoma rodila verna, pobožna mati Slovenka, in poskusimo svojo srečo kot odpadniki bodisi pri stranki vsenemcev, nemških nacijonalcev, kozmopolitov, in kako se že vse te stranke imenujejo. Kako pa izgleda torej Vrba in nje prebivalci v znamenju „fortšrita“? Tem se mora gotovo najboljše goditi, bo rekel marsikdo, ker imajo občinske in šolske vajeti popolnoma v svojih rokah. Temu pa ni tako; pustimo jih samih govoriti. V listu „Fr. St.“ št. 10. z dne 2- februarja t. 1. toži Vrbljan: „Čut veselja se tukaj ne more pojaviti, dasi bi lahko s ponosom pogledali na napredek zadnjih 25 let (odkar je namreč 1883. leta Vrba pogorela), kajti sad njihovega truda je vničil pritisk davkov, ki so se zvišali (direktni davki namreč) za več nego 40%. (Kdo pa ima vpliv pri zviševanju davkov? Mar ne ljudsko zastopstvo? Ali to ni v „fortšritlih“ rokah ? Vrbljani ! iz katerih strank pa si volite svoje poslance, zastopnike v parlamentu ? Ti so j pač povsod „l'ortšritlih“ tedaj tudi pri zviševanju davkov. Hajl foršrit! Op. ur.) — K temu pride, da so se občinske doklade v zadnjih dveh letih grozno zvišale po napravi vodovoda, ki je stal 1 2 0.000 K, izdaja voditelja za tujce (knjiga) približno 15.0 00 K in prizidanje šole 20.000 K. To so svote, piše nasprotni list, katerih mora večina posestnikov vil občutiti kot neznosno breme, katero se ne more več povečati, če no- | cemo P1 rti na stopinjo, na. kateri je naš pogin ' neizogiben. Brezobzirno dela davčna oblast s svojimi zaupnimi možmi, ki vidi samo dohodke, I stroškov pa ne. (Kdo pa so ti zaupni možje in kdo je gospodar v občini ? ! Vpr. ur.) Kako pa izgleda šolsko gospodarstvo ? Po je sicer stvar, katere pravzaprav mi »nazadnjaki in mračnjaki"’ -kakor nas »napredni" Vrbljani preradi nazivljejo, ne razumemo, a tudi v tej zadevi hočemo se po-služiti njihovega lastnega orodja in samo to pro- j simo prav ponižno, da bi smeli tudi mi kakor oni jasno izraziti zraven svoje mnenje. „Na celem Koroškem je ni šole", piše nasprotni list, j »kjer bi se vršila tekom 6 let tako pogosta iz- | prememba učnih moči, kakor na Vrbi. Kolikokrat slišimo od strokovnjakov, da je mogoč pravi ; v s p e h v š o 1 i le pri gotovi nastanjenosti učiteljev, t. j. da ostane učitelj dalje v enem in • istem kraju." Iz tega se drznemo skepati: Vrbska šola ni imelavzadnjih 6 letih pravega uspeha. Ali ni škoda ogromnih stroškov za drago šolo, ki pa — ni imela pravega uspeha. — Neuspeh pa moramo iskati še na drugi strani : dejstvo je, izmed vseh 4 učnih moči na vrbski šoli ni nobena zmožna slovenskega jezika; saj tega ni treba, bo ugovarjal marsikdo, tukajšnja učilnica je ja nemška. Bistvo šole pa ne obstoji v tem, da ima nemški napis, da dobiva od raznih strani judeževe groše, da poučuje osobje polno vsenemškega duha, da ima i v šolski palači »siidmarka" svojo knjižnico — vse to je res znak nemštva. Pa kaj bi bila šolska palača brez najpotrebnejšega — brez šolarjev. Ali imajo šolarji naše ljudske šole tudi pravcati »nemški znak", t. j. so ti res potomci nemških staršev? Odgovor na to vprašanje nam dajo sledeče številke : šolski okraj Vrba šteje po zadnjem šolskem štetju 1171 prebivalcev in sicer 476 Nemcev ter — 6 95 Slovencev. In 695 Slovencev mora pošiljati svoje otroke v šolo, kjer poučujejo učitelji, ki ne znajo jezika otrok. (Nadaljevanje.) Wstbilo. Hranilnica In posojilnica v Žabnicah, reg. zadruga z neomejeno zavezo, bode imela svoj letni občni zbor dne 17. marca t. 1., ob 3. uri popoldne, v uradni sobi v župnišču s sledečim sporedom: 1. Poročilo načelništva in odobrenje letnega računa. 2. Volitev odbora in računskih pregledovalcev. 3. Razdelitev čistega dobička. 4. Razni nasveti. K obilni udeležbi vabi načelstvo. Vabilo. Hranilnica in posojilnica v Glinjah, reg. zadruga z neomejeno zavezo, bode imela svoj letni občni zbor dne 17. sušca t. L, ob 3. uri popoldne, v hra-nilničnih prostorih hiš. št. 8 na Trati pri Glinjah s sledečim sporedom: 1. ) Poročilo delovanja 1. 1906 in odobrenje letnega računa. 2. ) Razdelitev čistega dobička. 3. ) Volitev odbora in računskih pregledovalcev. 4. ) Sprememba pravil. 5. ) Razni nasveti. K polnoštevilni udeležbi uljudno vabi načelstvo. Kolarski mojster Jurij Čarf v Velikovcu išče sposobnega in pridnega učenca- ki se takoj sprejme v uk. Lo\/slKathreinerjeva Kneippova sladna kava« in s sliko župnika Kneippa kot varstveno znamko. ZProcLajo se ^ stare cerkvene orgle za ugodno ceno. Orgle bi služile za kako majhno faro ali za kako podružnico. — Več pove cerkveno predstojništvo v Vogrčah, pošta Pliberk na Spod. Koroškem. V najem se dà flfltilli ilfllllli z vodno silo, ob deželni cesti od Lipice proti Rudi. — Več pove Gašper Kužnik v Grebinju na Spod. Koroškem. Prof. Fenolom je dokaza! da je zdrav tek prvi in najmočnejši pro-bujevalec razločujočih želodčnih živeev. Zelo želodec kropeče in tek vzbujajoče delujejo pristne Brady-jev<> m a % Priznano sredstvo pri slabem teku, na-petju, gorečici, preveliki tvorbi kislin, glavobolu in želodčnih bolečinah, slabi prebavi in njenih posledicah. — Dobivajo sevlekarnah. C. Brady, lekarnar, Dunaj I., Fleischmarkt 1-385, razpošilja 6 steklenic za K 5'—, 3 dvojnate steklenice za K 4-50 poštnine prosto. -sl- oves G.WILLKOMMl). Ta težki oves obrodi v vsaki zemlji, je najbolj rodoviten in najprej dozori. Zraste visoko in daje prav dobro slamo za krmo, na njivi pa so ne vleže. Ker se ta oves na redko seje, zadostuje 50 kil za eno oralo. — Podpisano oskrbništvo pošilja 25 kil za 9 K, kil za 17 K, 100 kil za 32 K z vrečo vred. Vzorce po 5 kil s pošto franko proti 3 K 20 vin. predplačila. Oskrbništvo gr a čine Golič pri Konjicah (Gonobitz) Štajersko. ■■H rane Rane, posestnik, pošta Radomlje, lokalna železnica Kamnik na Kranjskem, proda 1 konja 5 let in 1 kobilo 4 leta staro, oba 15 72 visoka, 1672 čez pas, figuranta, tudi za vožnjo dobra. Cena 1400 do 1300 kron. Vsem, ki se čutijo opešane in oslabele, so nervozni in brez energije, daje — Sanatogen 11 ~ nov življenski pogum in življensko moč. Več kot 3000 profesorjev ga sijajno priporoča. Dobiva se v lekarnah in drogerijah. Brošurice razpošilja zastonj in poštnine prosto Bai.er & Cie, Berolin SW 48, in glavno zastopstvo G. Brady, Dunaj I. % m m è % m Poštne hran. račun št. 45.867. Posojilnica v Radovljici rej^istrovana zadruga z omejenim poroštvom uraduje vsak delavnik od 8. do 12. ure dopoldne in od 2. do 6 ure popoldne, ob nedeljah pa od 8. do 12. ure dopoldne v lastni hiši št. 81. Hranilne vloge obrestujejo se po 4 1 0' 2 0 m m brez odbitka rentnega davka, katerega plačuje zavod iz lastnega. Za nalaganje denarja so tudi položnice poštno-h ranil ničnega urada na razpolago. Posojila se dajejo na hipotekarni kredit po 57*% in na osebni kredit pa po 6°/0. Eskomptirajo se tudi trgovske menice. Posojilnica ima tudi svojo podružnico na Jesenicah •v HCrovratovi taiši št. 96- Uraduje se vsak* dan, kakor v centrali. Vsled otvoritve karavanske železnice se nudi Korošcem ugodna prilika za sigurno nalaganje denarja. Denarni promet v letu 1905 K 3,200 000. Stanje hranilnih vlog v letu 1905 K 1,877.859. i§ ife % m is is ti % ifš r Stanje hranilnih vlog: nad 23,000.000 K. Rezervni zaklad : nad 800.000 K. Mestna hranilnica ljubljanska v lastni hiši v Prešernovih ulicah št. 3, poprej na Mestnem trgu zraven rotovža, sprejema braniine vloge vsak delavnik od 8. do 12. ure dopoldne in od 3. do 4. ure popoldne, jih obrestuje po 4% ter pripisuje nevzdignjene obresti vsakega pol leta h kapitalu. Rentni davek od vložnih obresti plačuje hranilnica iz svojega, ne da bi ga zaračunala vlagateljem. Za varnost vlog jamči poleg lastnega rezervnega zaklada mesta občina ljubljanska z vsem svojim premoženjem in vso svojo davčno močjo. Da je varnost vlog popolna, svedoči zlasti to, da vlagajo v to hranilnico tudi sodišča denar malo-letnih otrok in varovancev. Denarne vloge se sprejemajo tudi po pošti in potom c. kr. poštne hranilnice. Posoja se na zemljišča po 43A0o na leto. Z obrestmi vred pa plača vsak dolžnik toliko na kapital, da znašajo obresti in to odplačilo ravno 5% izposojenega kapitala. Na ta način se ves dolg poplača v 62 in pol lela. Ako pa želi dolžnik poplačati dolg z obrestmi vred na primer v 33 letih, tedaj mora plačevati na leto 6% izposojenega kapitala. Dolžniku je na prosto voljo dano, svoj dolg tudi poprej poplačati. Posoja se tudi na menice in na vrednostne papirje. ob. Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, prošt v Tinjah. — Odgovorni urednik Peter Košak. — Tiskal Dragotin Hribar v Ljubljani.