Književna poročila. 565 relius* (sedaj v Rudolfinu), v vrtnem zidu krškega vikarijata z napisom. Spominske in grobne kamene vzidane z napisi imajo v Mokriškem gradu (izkopane na Gradišči pri Malenicah), v Rajhenburškem gradu, v šoli na Vidmu, v hiši št. n. na Malenicah; potem v zunanjem zidu leskovške cerkve, senuške cerkve, podloške cerkve, pri sv. Valentinu na Straži in v cerkvenem zidu na Dobovi (na Štajerskem). Več takih kamenov so poslali tudi iz Neviodunuma v Rudolfinum v Ljubljano. J. B. sxj).@>*rs Književna poročila. Slovenisches Spracli- und Uebungsbuch. Nebst Chrestomathie und W6rter-Verzeichnis. Fiir den ersten Unterricht bearbeitet von dr. Jakob Sket. Leta 1879. podal nam je dr. Sket prvo izdavo svoje slovnice, namenjeno za prvi pouk z nemškim učnim jezikom. Ta knjiga se je razlikovala od prejšnje Janežičeve slovnice osobito v tem, da je pri sklanji delila samostalnike po deblu, ne pa po spolu, in s tem stavila ta del oblikoslovja na znanstveno podlago. Pač se je tedaj marsikod oporekalo, češ, da je pouk na tej osnovi za začetnika pretežaven, toda v resnici ni čutiti take težkoče, marveč je ta znanstvena razdelitev jedino umestna in prikladna, da nominalne oblike razlagajoč na tej podlagi kažemo vpliv analogije. Tudi ne smemo nikakor prezirati sedanjega stališča jezikoslovnega; saj ima davno grška in sedaj tudi latinska slovnica jednaka načela, in Sumanova slovenska slovnica je strogo po istem pravilu osnovana. V devetih letih je učakala Sketova slovnica že štiri izdave, in marljivi gosp. profesor je v sedanji četrti izdavi mnogotere stvari predrugačil, posebno pri vadbah. Te so v svoji vsebini večinoma povzete iz navadnega življenja, a po zmislu je bilo doslej v njih dokaj pustih in malenkostnih stavkov. V tem oziru se je pač mnogo stavkov po obliki in vsebini nekaj popravilo, nekaj izpustilo, pa marsikaj bi se še dalo izboljšati ali odstraniti. Saj je vadeb itak dovolj; bolje je vadbe nekaj skrčiti in nekoliko lahkega berila še pridejati. Izdavatelj je pravo pogodil, kolikor je to že v tej izdavi učinil. — Pri naglasu rabi za obojno dolžino, potisneno in potegneno, znamenje » '* — drugače kakor pri Valjavci in Sumanu —, za kratke naglašene zloge znamenje >>v<<, za globoki, potisneni in potegneni naglas, osobito pri hohnikih a in e, znamenje »**. Vsaka beseda v slovarčku in slov- t ničnih pravilih ima svoj naglas. Naglaševanje je največ posneto po vzhodno - panonskem narečji, in priznati moram, da se to naglasu južnega narečja čestokrat protivi. Pri črki ^B* stoji med drugimi >>bajta, banja, S66 Književna poročila. baram, basen, bedro, berem, bergla, bijem, blato, blisk, božič, britev, brijem briga, buča, biirja, bukve*. Tako tudi pri drugih črkah »gora, zora, groza, gospoda, griva* namesto : »gora, zora, groza* itd. Nasprotno bilo bi po južnem narečji: »izhod, vzhod* namesto: »izh6d, vzhod*, kakor stoji v slovarčku. Dalje stoji: »bčzeg, bdzgov,drugam,* kjer ima južno narečje »bezeg, bezgov, drugam*. Posebno pri zaimkih nahajamo mnogo neskladnostij v naglaševanji; tu je razlika med narečji največja: »mene, meni, tebe, tebi, njega, njemu, njem, njem, nje, njo, sebe, sebi, kaj (interrog.), komu, čemu, kom, čem, čim* itd. namesto »mčne meni, kaj, komii, kom itd.* V jezikoslovnem oziru ima pač vsako narečje kaj dobrega zrna, katero mora slovničar uporabljati, če se pa hočemo v naglasu kdaj književno zjediniti, treba nam bode okleniti se jednega narečja. V razvoji novoslovenščine ima uprav južno narečje v mnogih pisateljih in slov-ničarjih, od Trubarja do Metelka, Jurčiča, Levstika odločne svoje zastopnike, na katere se mora sedanja slovnica opirati. Tudi pisatelj bi bolje storil, ko bi južnim svojim bratom v prijateljski vzajemnosti kaj popustil, ali pa vsaj pri nekaterih besedah, katere imajo po različnih krajih prav nasproten naglas, naglasno znamenje izpustil, kakor je to bilo doslej. S tem bi nam tako ustregel, kakor je s tem, da je vrstno spono druge vrste glagolov »na* v »ni* izpremenil. — Umestna je opazka, da se pri glagolih IV. vrste v part. praet. pass. »tj, dj* ohrani, kadar se zavoljo dvoumja ali zlozvočnosti ne more dotična glasniška izprememba izvršiti. N. pr.: napotjen, nagromadjen, mesto : napoten' nagromaden. To naj bi bilo pravilo, ker je jedino pravilno ter se pri ogerskih Slovencih po nekoliko piše »zablodjen, sodjen*. — Pri glagolih VT. vrste naj bi se v part. praes. act. za pravilo postavila pravilna oblika »premišljujoč, kupujoč* kakor je sedaj v pisavi navadna, namesto starejše nepravilne »kupovaje*. — Na str. 168. navedena je pripona »ljiv, -a, -o s trpnim pomenom*. Splošno se tako ne more trditi. Izpeljave pridevnikov iz glagolskih debel s pripono »ljiv* kažejo tudi tvorni pomen, jednako kakor priponi »iv*, prvotno celč, kakor, v starosl. pri »ivb« in »livb* jedino le tvorni pomen, in po pomenu je med tema priponama težko ločiti. N. pr. starosl. ljubivb amans, mvslivb intellegens, govorblivb loquax, rasadlivb diiudicans; novosl. nagajiv molestus, zberljiv, govorljiv, lažljiv — vse besede s tvornim pomenom. Za trpni pomen jednakih pridevnikov rabi starosl. pripona Mila pri izpeljavi iz glagolskih debel, največ s predstoječim predlogom, n. pr. pivoma potabilis, dostižonb quem assequi possumus. Pa tudi v novoslov. se je ta pripona za isti pomen uporabljala, n. pr. neukreten immobilis, nepogleden turpis, istotako prijazen, prijeten, kazen itd. Toda prav do dobra in stalno si ni mogla ta pripona s trpnim pomenom v jeziku širnih tal priboriti; izpodrivala jo je pripona Prilogi k Preširnovemu životopisu. 567 »ljiv«, katera se je jela poleg tvornega svojega pomena tudi v trpnem pomenu uvajati, tako da je nastalo radi pomena večkrat dvoumje. Jednako se je godilo v hrvaščini. Stara slovenščina ima za isti trpni pomen pridevnikov še part. praes. pass. osobito v sestavah z besedico »ne*, v češkem in poljskem jeziku rabi pripona »telnj-«, v ruskem telbnvj, n. pr. starosl. neispvtbnis in in neispvtajemiD imperscrutabilis, neiscelbma in neiscelimb insanabilis, neotv jembnia in neotvjemljemb qui rapi nequit, nepreboronb in nepršborim^ inex-pugnabilis, invictus; tako pridevniki nepršvratbnt., nepreložbnb, nepršklonbn^ immutabilis, neprelomonb qui frangi nequit. Jednakih pridevnikov najde se obilica. Cešk. viditelnv, zretelny, spatfitelny, pa tudi vidnj, vidomv, videnj sichtbar; neviditelny, nespatfitelny. Takega bogastva v novi slovenščini za dotični pomen nimamo. Da se pa ognemo neprikladni in čestokrat dvoumni obliki s pripono »ljiv«, izvajajmo tedaj, kadar je mogoče, iz glagolskih dčbel pridevnike s pripono »en«, kakor se to v književnem jeziku že precej rabi in se ima torej v slovnici navesti pri priponi »en«. N. pr. neizprosen nam. neizprosljiv, istotako (ne)dosčžen, (ne)viden, nespraven, neizbežen, nestrpen, neizbrisen, nepopisen, nedoiimen. — Vsa knjiga je dobro urejena, učna pravila so primerno razdeljena in s prikladnimi vadbami spojena. Priznavati moramo tedaj zasluge gosp. dr. Sketa, kateri ob vsem svojem prostem času v tihem zaklonišči poleg Vrbskega jezera mirno in neumorno deluje slovenski knjigi in šoli v prid in sebi v čast. A. Bartel. J* Prilogi k Preširnovemu životopisu. Priobčuje Fr. Leveč. V. Dr. Fr. Preširen v Celovci. V zadnjih številkah „Ljubljanskega Zvona" smo objavili jednoindvajset uradnih spisov, odnašajočih se na dr. Preširna, praktikanta pri c. kr. komorni prokuraturi v Ljubljani. Vse te uradne spise, ki tak6 bistro pojasnjujejo doslej malo znano dobo pesnikovega življenja, izročil nam je v porabo gosp. Emil Guttman, c, kr. adjunkt pri finančni prokuraturi, za kar mu bodi izrečena tukaj javna zahvala. Danes pa priobčujemo nekoliko pisem, katera je pisal dr. Preširen prijatelju Matiji Čopu 1. 1832. iz Celovca, kamor je šel delat sodniško in odvetniško preskušnjo. Vsa ta izvirna pisma Prešir-