P. b. b
svetovnih j n domačih d o go d Ho v
Poštni urad Celovec 2 - Verlagspostamt Klagenfurt 2._____________________________________________________________Izhaja v Celovcu - Erscheinungsort Klagenfurt
J_^£rc^xil1/.^TEVILKA 30	CELOVEC, DNE 28. JULIJA 1960	CENA 2.- ŠILINGA—BMH
Amerika se pripravlja na volitve
Združene države je že zajela volilna mrzlica, kajti v mesecu novembru si bo prebivalstvo te države, ki je poleg Sovjetske zveze glavna velesila sveta, volilo novega državnega predsednika. Ameriške predsedniške volitve imajo več kot notranjepolitični pomen. Odločile bodo ne le, katera izmed obeh glavnih strank, republikanska ali demokratična, bo vladala razsežno državo, temveč bodo vplivale tudi na svetovno politično dogajanje. Združene države so vodstvena sila v takozvanem zapadnem bloku v nasprotju z vzhodnim, ki je pod vodstvom Sovjetske zveze.
Združene države so takozvana predsedniška demokracija, kajti ondi državni predsednik ni zgolj zunanji predstavnik države brez politične odgovornosti in moči, kot je to primer v večini evropskih držav, temveč dejansko vlada, je torej obenem ministrski predsednik.
Obedve veliki ameriški stranki, demokratska in republikanska, sta zastopani v vseh plasteh ljudstva in sta plod zgodovinskega razvoja. Danes je razlika med njima v tem, da se demokratska nekoliko bolj naslanja nad nižji meščanski in delavski element, dočim je v republikanski stranki bolj zastopan bogatejši sloj. V obeh strankah pa obstojita neke vrste konzervativna in socialno napredna struja. Vendar ločitev ni tako enostavna, kajti v demokratski stranki mrgoli milijonarjev, dočim so prišli na visoka mesta v republikanski stranki tudi ljudje iz revnih plasti.
Tako je na primer sedanji vodilni mož v demokratski stranki, senator Kennedy, sin težkega milijonarja, a Nixon, njegov protiigralec v republikanski stranki in seda-
Richard Nixoii
John Kennedy
nji podpredsednik pa je sin revnih staršev.
Minuli teden si je demokratska stranka izbrala na zasedanju delegatov v Los Angelesu svojega kandidata za predsedniške volitve. Je to senator John F. Kennedy iz Massachussetsa. Star je šde 43 let in izhaja iz irske družine, ki se je pred tremi generacijami naselila v Bostonu in ondi zabo-gatela, obenem pa se je uveljavila tudi v javnem življenju.
Kljub bogastvu pa v družini teh irskih emigrantov strogo drže katoliške tradicije in je bil sedanji predsedniški kandidat rojen kot drugi sin izmed osmerice otrok.
Se razume, da je imel najboljše šole. Po končanih študijah na najslovitejši ameriški univerzi Harvard in je odšel še v London, kjer se je izpopolnjeval v gospodarskih vedah na znani univerzi »School of econo-mies«. Tam se je navzel precej evropskih, v socialnem pogledu naprednih nazorov.
Med vojno je bil častnik pri mornarici in je poveljeval neki ameriški podmornici, ki so jo Japonci potopili. Pri tem je bil sicer ranjen, vendar se je rešil. Njegov starejši brat je padel v vojni.
Kljub očetovemu bogastvu si je začel zgodaj sam služiti kruh. Postal je najprej časnikar in njegovi delodajalci pravijo, da si je s svojim delom pošteno zaslušil to, kar so mu plačali. Kmalu je stopil tudi v politiko in kot 29-letnik je bil izvoljen v deželni zbor v Massachussetsu, leta 1950 pa v ameriški senat. S tem je stopil v veliko politiko. Od takrat je šla njegova pot strmo navzgor. Ako bo izvoljen za predsednika, bo to prvi katoličan, ki bo dobil v roke krmilo prve velesile na svetu.
Prihodnji teden bo v Chikagu republikanska stranka postavila svojega predsedniškega kandidata. Največ izgledov ima Richard Nixon, ki prihaja iz revnih razmer in si je z lastnim delom ter bistrostjo utrl pot do najvišjih mest v republikanski stranki, kjer je sedaj kot državni podpredsednik, desna roka predsednika Eišenhowerja. Je le štiri leta starejši od Kennedyja. Nastop obeh sorazmerno mladih mož v ameriški politiki izpričuje, da se tudi tam odigrava prehod od starejše generacije na mlajši rod.
Katoliški svet se zbira v Miinchenu
Posojilo in povračilo
Te dni je bil objavljen v Ncw Vorku avstrijski memorandum o Južni Tirolski, katerega je predložila Avstrija Združenim narodom. V memorandumu so podrobno opisane narodnostne prilike avstrijske manjšine v Italiji. Avstrija zahteva v njem regionalno avtonomijo za bocensko provinco. V memorandumu zavrača nadalje sedanjo prakso italijanskih oblasti pri reševanju južnotirolskega vprašanja, ki ne upošteva zahtev predstavnikov Južnih Tirolcev in ugotavlja, da ni v skladu z obveznostmi, izvirajočimi iz sporazuma Gru-ber-De Gasperi. Z vprašanjem, ki ga ni bilo moč rešiti v preteklih letih med Avstrijo in Italijo, naj sc sedaj bavi UNO.
Tudi mi se strinjamo v vsakem oziru s predloženim memorandumom ter pozdravljamo, da se naša vlada tako odločno zavzema za svojo manjšino. Njena borba za pravice Južnih Tirolcev je vzbudila v preteklih letih veliko pozornost v svetu, še prav posebno zato, ker se je kot majhna država tako neustrašeno in dosledno zavzemala za ohranitev etničnega in kulturnega značaja svoje manjšine na Južnem Tirolskem. Vendar se nam ob branju avstrijskega memoranduma nehote vsiljuje misel, kako je Avstrija sama rešila vprašanja manjšin, ki prebivajo v okviru njenih meja? Na to vprašanje pa moramo žal povsem negativno odgovoriti. Člen 7 državne pogodbe olv sega za zaščito slovenske manjšine jasna določila, ki jih Avstrija do zdaj ni izpolnila. Oba od parlamenta sprejeta manjšinska zakona, tako šolski kot zakon o uradnem jeziku na sodiščih, smo koroški Slovenci odklonili, ker v njih v nobenem oziru ni bilo upoštevano mnenje manjšine.
Te dni pa se je zopet pojavila v avstrijskem časopisju vest, iz katere razvidimo, da Avstrija tudi v bodoče ni pripravljena reševati manjšinskega vprašanja v lastni državi v soglasju s prizadeto manjšino. Notranje ministrstvo je namreč pripravilo o-snutek zakona, ki predvideva za prebivalce južnega dela Koroške tajne volitve z namenom, da se ugotovi, koliko je v posameznih občinah pripadnikov slovenske narodne manjšine. Za te bi prišla vpoštev manjšinska zaščita, ki jo predvideva člen 7 državne pogobe. Določile bi se šole, v katerih bi se otroci smeli poučevati tudi slovensko, določila po procentualnem ključu naselja z dvojezičnimi napisi in občine, kjer i»i uradovali dvojezično. K temu imamo sledeče pripomniti:
L Tako reševanje manjšinskega vprašanja seveda nikakor ni v skladu z vsebino državne pogodbe, ki nikjer ne govori o kakih procentih, ampak o pravicah manjšine neglede na njeno število.
2.	Slovenska manjšina in teritorij njenega bivanja sta objektivno podana. To so vedeli tudi uradniki v notarnjem ministrstvu, ki so pripravili osnutek za ugotavljanje manjšine. V njem je namreč določeno, da se mora volitev izvesti v celovškem, velikovškem, beljaškem in šmohor-skem okraju, ne pa n. pr. v okrajih St. Vid ali Spittal ob Dravi. Tudi predstavniki štirih velesil so ob sestavljanju državne pogodile imeli pred očmi določene manjšine in bi ne prevzeli vanjo zaščitnih določil za manjšine, ki bi jih bilo treba šele iskati. In predstavniki avstrijske vlade pri pogajanjih za mirovno pogodbo niso nikdar izjavili, da ne vedo, kje in kolikšne so manjšine v Avstriji in da jih bodo šele iskali in »ugotavljali«!
3.	Zaradi stoletne germanizacije in trplje-nja, ki ga je doživljalo naše ljudstvo, z izselitvijo med drugo svetovno vojno, vsletl političnega in gospodarskega pritiska bi izid volitev številčno nikakor ne prikazal dejanskih narodnostnih prilik v deželi.
V dneh bd 31. julija do 7. avgusta bo v Monakovem svetovni evharistični kongres, na katerem se bodo zbrali katoličani z vseh kontinentov pod vodstvom 500 višjih in najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov, med katerimi bo 26 kardinalov. Računajo, da bo prišlo v bavarsko prestolnico okrog milijon vernikov — med katerimi bodo tudi Slovenci Koroške in Primorske — iz vseh štirih nebesnih strani in so za množične ma-
4.	Ugotavljanje manjšine na ozemlju, kjer bivamo koroški Slovenci že več kot tisoč let, je za nas poniževalno in ga tudi zaradi tega odklanjamo.
Ponovno izpovemo, da smo pripravljeni pri reševanju manjšinskih vprašanj lojalno sodelovati, ker želimo mir in prijateljsko sožitje med obema narodoma v deželi. Katerokoli reševanje manjšinskega vprašanja brez manjšine oziroma neupoštevanja njenega stališča in predlogov pa bi moralo nujno končati po geslu: »Kakor posojaš, tako si te bo vračalo.«
nifestacije ter cerkvene obrede pripravili orjaški oltar na prostem sredi znane The-resiemviese. Katoliške države se bodo kongresa udeležile tudi <po svojih vladnih zastopnikih.
Mednarodni značaj kongresa je posebno viden v tem, da je monakovški nadškot Wendl odredil 17 cerkva v mestu, kjer bodo pridige in priložnost za spoved v tujih jezikih. Poleg nemščine, angleščine, francoščine, italijanščine, španščine in portugalščine, ki bodo uradni jeziki kongresa, lx)do pridigovali in spovedovali še v naslednjih jezikih: etiopskem, nizozemskem, hrvatskem, litvanskem, letonskem, poljskem, ruskem, slovaškem, slovenskem in madžarskem jeziku. Maše se bodo darovale po latinskem in vzhodnem obredu. Na prvi dan kongresa, dne 31. julija bodo duhovniki v vseh cerkvah in vseh jezikih v Monakovem pridigali »/a življenje sveta«, ki je geslo kongresa.
Višek kongresa bo posvetitev 90 dijako-nov za duhovnike.
-KRATKE VESTI —
Letos je iz zapadnonemške vojaščine pobegnilo 161 dezerterjev in večina se je zatekla v vzhodni Berlin. Nasproti nekaterim poročilom v časopisju, ki so zahtevala večjo čuječnost s strani vojaških oblasti, je pa obrambno ministrstvo v Bonnu izjavilo, da je to število povsem normalno in da je dezerterstvo tako staro kot vojaščina sama. Celo v cesarski nemški armadi, ki je v letih 1904 do 1911 štela 600.000 mož, je letno pobegnilo okrog 600 tevtonskih vojščakov. Tako prihaja počasi na dan, da je kolajna o slavni nemški vojaški zvestobi tudi imela svojo luknjo.
S solzami je zmagala na volitvah gospa Bandanaraike na 'Ceylonu in postala ministrska predsednica te 9,3 milijone duš bro-ječe države v Indijskem oceanu, ki slovi po svojih velikih plantažah čaja in temnopolt-nih ter črnookih lepoticah. Nova ministrska predsednica je vdova po lani umorjenem politiku te države, ki je nastala leta 1955 iz bivše britanske kolonije. Podjetna gospa je nastopila kot govornica na številnih volilnih zborovanjih in svoja ognjevita izvajanja, v katerih seveda ni pozabila omeniti zaslug svojega pokojnega moža, pa >tu di to, da ji je zapustil šest otrok, je zaključila redno s solzami. To najstarejše žensko orožje je s tem dobilo novo, modernim časom ustrezno uporabo. Gospa Bandanaraike je prt a ministrska predsednica v zgodovini.
Naša zemlja postaja vsako leto težja in sicer za 10.000 ton, je ugotovil ravnatelj Smithsoniam Observatory v Massachusstes i(USA) prof. M. F. VVipple. Svoja dognanja je sporočil na mednarodnem sestanku zve-zdoslovcem, ki še ga je udeležilo 150 strokovnjakov z vsega sveta. Naš planet postaja težji zaradi stalnega »dežja« meteoritov, to je drobnih koščkov snovi drugih nebesnih teles, ki padajo na Zemljo.
Umiranja somov in drugih rib v Vrbskem jezeru so najbrž le krivi motorni čolni, oz. pravilneje plinski odpadki, s katerimi motorni čolni onesnažujejo vodo našega najbolj slavnega jezera, so ugotovili na Dunaju, čeprav se popolni dokaz za to trditev ni posrečil in je težko verjetno, da bi se sploh kdaj. Visoka šola za poljedelstvo je namreč dala pripeljati nekaj sodov z motornimi plini onesnažene jezerske vode na Dunaj in vanjo v posebnem bazenu spustila več rib. Ena je tloslej že poginila, pa tudi ostale so začele hirati. Ribe v Vrbskem jezeru so začele poginjati lani v jeseni, kar seveda podkrepljuje obtožbo proti motornim plinom. V zapadnonemških jezerih so že davno prepovedali vožnjo z motornimi čolni, zato so zapadnonemški petični turisti navalili na naše jezero. Hotelirji ob jezeru se krčevito bore proti prepovedi vožnje z motornimi čolni, iz povsem razumljivih razlogov.
V Moskvi nameravajo ustanoviti posebno ločeno univerzo za črnce, ker je med barvastimi študenti, ki jih je ondi približno 600, in sovjetskimi prišlo do hudih napetosti. Eden izmed črnih študentov, štipendistov sovjetske vlade je bil z univerze izključen, ker je protestiral proti slabemu ravnanju z afriškimi študenti. Tako je bil neki Somalec do nezavesti pretepen od svojih sovjetskih kolegov«, ker so ga zalotili, da je tesno objet plesal / neko plavolaso Moskvičanko. Sovjetsko časopisje pa istočasno protestira proti politiki »apartheida« 'to je ločitve belcev od črncev, a le v Južni Afriki.
Pogajanja o ureditvi avstrijskega premoženja v Jugoslaviji in o avstrijskem posojilu Jugoslaviji na Dunaju, so bila preložena na jesen. Vse kaže, da Jugoslavija nima več interesa na manjšem avstrijskem posojilu, ker pričakuje znatno večje od Amerike.
Politični teden
Po svetu ...
Tri bojišča hladne vojne Minuli teden je stal zopet v znamenju bolj razgrete »hladne vojne«, ki je celo huda neurja, razsajajoča pri nas po Avstriji, pa tudi drugod po svetu, niso mogla ohladiti. Sovjetska vlada vztrajno nadaljuje svojo propagandistično ofenzivo proti Združenim državam in zapadnemu bloku sploh, pri tem pa spretno izkorišča »medvladje« v Združenih državah, ki jih je zajela volilna mrzlica, kajti v jeseni bodo ondi nove predsedniške volitve. Zelo prav so Moskvi prišli nemiri, ki so izbruhnili v Kongu in novo vse bolj voljno figuro za svoje intrige je dobila tudi v kubanskem diktatorju Fidelu Castru. Ameriško vremenoslovsko letalo, ki se je dvignilo z nekega angleškega letališča in so ga sovjetski letalci sestrelili v Severnem morju, pa skuša sovjetska vlada izrabiti za to, da odvrne evropske zaveznike od Združenih držav. Pa pojdimo po vrsti.
Združeni narodi so se izkazali v Kongu
Položaj v Kongu se počasi popravlja. Iz dima, prahu, gorja in solza, ki so ga dvignili nemiri v Kongu, počasi vstajajo jasnejše slike. Kongoleški ministrski predsednik Lumumba je v nekaj tednih moral spoznati, da je vladati mnogo teže kot uganjati opozicijo, pa tudi, da je mednarodni parket mnogo bolj gladek, kot si je on predstavljal. Lumumba, bivši poštni uradnik, ki je pod belgijskim gospodstvom prišel v zapor zato, ker je poneveril večjo vsoto denarja, o kateri pravi, da jo je porabil v politične namene, je nahujskal kongoleško vojaščino, da se upre svojim belgijskim častnikom in jih prežene, upajoč, da bo s tem postal sam absolutni gospodar Konga in rešen obveznosti, ki mu jih nalaga pogodba med Kongom in Belgijo. doda upor kongoleške vojaščine proti belgijskim poveljnikom se je končal s plenjenjem, posiljevanjem in morjenjem belcev nasploh, ki so začeli množično zapuščati Kongo, po drugi strani pa je zanesel razkroj v vojaščino samo, ki se je prelevila — brez belgijskih častnikov — v tolpo. Tako je Lumumba sam razbil edino silo, ki bi mogla vzdrževati javni red in mir in celo sam obstoj države. Posledice so se takoj pokazale, kajti zavladal je nered in najprej se je odcepila od osrednje vlade brez oblasti v Leopoldvillu provinca Katanga, ki je najbogatejši predel države, sledile so ji pa še druge.
proti zapadnemmu kolonializmu ter za črnjenje Belgije, ene izmed zaveznic Amerike.
Med tem pa je že prišlo v Kongo okrog 6000 voj alkov čet Zdr uženih narodov in v glavnih središčih je že bil upostavljen red. Med četami Združenih narodov so tudi oddelki jugoslovanskega letalstva, večino pa tvorijo kontingenti afriških in azijskih držav (Maroko, Tunizija, Ghana, Gvineja, Abesinija). Belgijske čete pa so se povrnile v svoja oporišča, določena po pogodbi med Belgijo in Kongom ob proglasitvi neodvisnosti. Težek problem pa predstavlja Katanga, ki o Lumumbi in njegovi osrednji vladi noče nič slišati. Nagli poseg Združenih narodov je zaenkrat preprečil najhujše in upati je, da se bo položaj počasi normaliziral.
Kuba — izpostavljena jrostojanka komunizma
Kubanski diktator Castro se je pritožil na Varnostni svet Združenih narodov proti Ameriki, češ da ga je ta »gospodarsko napadla« s tem, da je zmanjšala količine sladkorja, ki ga vsako leto po višji ceni jemlje od te otoške republike, ki spada med naj večje pridelovalce sladkorja na svetu. Amerika, ki ima tudi vojaško oporišče na Kubi, hoče na ta način pritisniti na Castra, ki se vedno bolj nagiba proti Vzhodu. Vsekakor Združene države ne bodo mirno gledale, da si sovjetska vlada ustvari postojanko eno uro poleta od ameriške obale.
Varnostni svet Združenih narodov je po daljši debati izglasoval sklep, da zadevo odstopi v reševanje Panameriški zvezi, češ da je to notranja zadeva skupnosti ameriških držav. Tako je zadeva bila odtegnjena vplivu Sovjetske zveze. To je bil brez dvoma taktični poraz za Sovjetsko zvezo. Jezno je zagrozila, da bo Kubo v primeru potrebe branila tudi z atomskimi raketami.
Sovjetski sunek proti zapadni Evropi
Kot odgovor na obtožbo Kube o »gospodarski agresiji« pa je tvashingtonska vlada obtožila Sovjetsko zvezo »zločinskega oboroženega napada« proti ameriškemu vre-menoslovskemu letalu, dne L julija. Kot znano so takrat sovjetski letalci na visokem severu, v Barentskem morju v bližini Ar-hengelska sestrelili ameriško vremenoslovsko letalo, ki se je bilo dvignilo z nekega angleškega letališča, da raziskuje magnetne pojave v arktičnem predelu. Letalo je pad-
lo v morje in sovjetske ladje so rešile dva člana posadke, dočim so ostali štirje utonili.
Sovjetska vlada je naslovila pritožbo na Združene narode zaradi poleta, ki je bil po mnenju moskovske vlade namenjen v Sovjetsko zvezo z vohunskimi nameni. Že samo dejstvo, da je letalo bilo sestreljeno nad morjem, v mejnem pasu, kjer se začne sovjetska državna suverenost je bilo sumljivo. Po drugi strani pa zaradi nevšečnosti, ki jih je pred tem povzročila Združenim državam s sestrelitvijo letala U-2 v Sibiriji, ni bilo verjetno, da bi si ameriška vlada hotela z novimi poleti nakopati nove sitnosti te vrste. Pred Varnostnim svetom Združenih narodov je predstavnik was-hingtonske vlade predložil dokaze, iz katerih je prepričljivo videti, da so sovjetski letalci najprej poskušali ameriško letalo, ki je plulo v bližini sovjetskega območja, toda še vedno v svobodnem zračnem prostoru, spraviti v sovjetsko območje. Ker se pa sovjetskim lovcem to ni posrečilo, so končno letalo, ki se je že hotelo oddaljiti, sestrelili. Namen Sovjetov je očividen. Njim bi nova letalska afera zelo prav prišla. Letalo je namreč zletelo iz letališča v Angliji. Če bi se Sovjetom posrečilo ameriško letalo spraviti v Sovjetsko zvezo in ga ondi zbiti na tla, bi lahko znova skonstruirali »ameriški napad« proti Sovjetski zvezi ter zagrozili evropskim zaveznikom Združenih držav z raketnimi represalijami.
Ameriška vlada je predlagala, da zadevo preišče mednarodna komisija, spor pa razsodi nato mednarodno razsodišče v Haagu, kar pa je sovjetski zastopnik odklonil z odrezavim »Njet«.
Nove ameriške rakete izpod vode
Z ameriške atomske podmornice »George VVashington« so minuli teden sestrelili raketo nove konstrukcije »Polaris«. Podmornica je raketo, ki lahko nosi atomsko bombo, sestrelila pod vodo, nakar je le-ta švignila iz morja visoko v zrak ter zadela cilj 1700 kilometrov daleč vstran. Poskus je docela uspel in ko bo ameriška industrija izdelala dovolj teh raket, bodo Združene države razpolagale z orožjem, s katerim bo moč z morja zadeti vse važnejše predele Sovjetske zveze. Novo orožje pa ima še to prednost, da zanj niso potrebna stalna oporišča na kopnem in izpostavljena sovjetskim raketam. Že sedaj ima Amerika 30 atomskih podmornic, ki lahko pod vodo preplujejo okrog sveta, ne da bi se kjerkoli ustavile. Vojaško ravnotežje med obema blokoma bo postavljeno na nove osnove in sedanja sovjetska premoč v daljno-metnih raketah pa s tem izenačena z enako učinkovitim orožjem na Zapadu.
in ori nas v Avstriji
Vmes so posegli Združeni narodi, kajti položaj na svetu ni dopuščal, da bi nastala zmeda sredi Afrike, na ozemlju, ki je 30-krat večje kot Avstrija. Pod 'poveljstvom švedskega generala van Horna in pod političnim vodstvom namestnika general, tajnika Združenih narodov dr. Buncheja, ki je po rodu ipolčrnec iz Amerike so začeli prihajati v Kongo z letali oddelki čet Združenih narodov. Lumumba pa še ni odnehal. Hotel je s pomočjo Združenih narodov pregnati Belgijce. Ko je videl, da to ne bo šlo, je začel groziti) da se bo obrnil na Sovjetsko zvezo po vojaško pomoč. Toda Sov-jetska zveza je na njegove pozive odgovorila samo z besedami. Takoj ob izbruhu nemirov v Kongu so Združene države izjavile, da se ondi ne bodo vmešale. Tako v Ameriki kot v Sovjetski zvezi so namreč vedeli, da je upor v Kongu izraz sovraštva proti belcem brez razlike na narodnost in da se tam lahko samo opečejo. S čemer pa seveda ni izključeno, da ne bodo kdaj velesile uporabile Kongo za svoje svetov-nopolitične manevre. Toda v trenutnem stanju nikomur ne kaže se vmešaVati v ta izbruh črnske podivjanosti, ki je tudi zelo ohladil po vsem svetu simpatije, ki so jo uživali tisti črnci, kjer jih zares zapostavljajo, kot na primer v Južni Afriki.
Lumumba v škripcih
Tako se je Lumumba znašel v zelo neprijetnem položaju, bil je brez prave oblasti in brez pomoči z Vzhoda. Zato se je zopet moral začeti ozirati proti Zapadu, posebno, ker je izbruhnila lakota zaradi izpada prometnih zvez, ki so jih vzdrževali belgijski tehniki. Konec tedna sc je le odločil in odletel v Ameriko, da pred Združenimi narodi sam zastopa svojo državo, obenem pa da poskuša dobiti pomoč od Amerike, potem ko je moral spoznati, da za Sovjetsko zvezo zaenkrat ni interesanten, oziroma da ji služi zgolj za propagando
Politika je šla na počitnice
Minuli teden so se začele počitnice tudi v naši notranji politiki. Oba doma parlamenta, državni zbor in zvezni svet, sta svoje delo zaključila, prav tako je tudi vlada imela minuli teden svojo zadnjo sejo. S tem seveda ni rečeno, da je zmanjkalo dela oz. važnih zadev, katere bi bilo treba reševati, nasprotno, večina perečih in zelo važnih zadev je ostala nerešenih. Toda čas ne čaka. Prišla je doba počitnic in treba je pač iti »na vakance«, ljudstvo bo pa že počakalo saj je tega že vajeno.
Nekaj so pa le naredili
Vendar bi bilo napačno, če bi naše politike grajali vsevprek. Med zakoni, ki jih je letos sprejel parlament, velja omeniti kmetijski zakon, ki sicer še zdaleka ni zadovoljil vseh upravičenih zahtev kmetijstva, je pa vsaj nekaj nujnih zadev stalno uredil.
Prav tako je pomemben novi cestni zakon, ki bo s strožjimi določbami o odgovornosti na cestah, tako za vozače kot tudi za pešce, morda le prinesel nekaj več reda v promet ter vsaj nekoliko zmanjšal število nesreč. Prav te dni je pijani 19-letni vozač v Porečah ob jezeru zopet zakrivil nesrečo, ki je zahtevala eno smrtno žrtev in dva težka ranjenca. Ne mine dan brez smrtnih nesreč na naših cestah. Avstrija uživa sicer malo prvenstev v svetovnem merilu, in še med tem je eno, ki ji gotovo ne daje povoda za ponos: pri nas imamo največje število prometnih nesreč.
Vsaj glede tega zakona ni bilo nasprotij med koalicijskima strankama, ki so v minuli poslovni dobi parlamenta sicer bila pre-cej pogosta in kažejo, da se utegnejo celo zaostriti. Zaradi teh sporov je ostala nerešena cela vrsta važnih vprašanj, med njimi
vprašanje pomanjkanja stanovanj, ureditev najemnih ter rent.
Cene mleka
Kljub vsem opozorilom k zmernosti pa v zadnjem času tudi cene nenehno rastejo. Pri tem seveda znova mora kmetijstvo nositi posledice. Posebno se to kaže pri mleku. Zato je minuli teden kmetijski minister Hartmanu izjavil, da bo treba zvišati delež tolšče v mleku in po tej proti pripomoči kmetu do boljše cene mleka. Toda ministri so že na počitnicah in treba bo najbrž zopet čakati.
Ker sta obe koalicijski stranki vse leto sicer skupno vladali vmes pa se pogosto prepirali, se ob odhodu na počitnice tudi nista mogli ločiti v miru. Vzrok za ta, zares predpočitniški prepir so bili Habsburžani.
Povrnitev Habsburžanov?
Kot smo že večkrat poročali, se sedanji šef bivše avstrijske vladarske hiše, Oton Habsburški, prizadeva, da bi se smel vrniti v Avstrijo. V ta namen bi pa moral poprej podati izjavo, da se odreka vsem zahtevam po vladanju ter se obvezati, da bo spoštoval zakone republike. Oton je imenoval tudi svojega pooblaščenca v Avstriji, dr. Hohenberga, sina v Sarajevu leta 1914 umorjenega nadvojvode in prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Ta je obiskoval razne ministre obeh strank in uspelo mu je jih pregovoriti, tako da sta obe stranki že bili več ali manj voljni dovoliti povratek Otona in njegove rodbine v Avstrijo. Zadeva se je pa zataknila pri denarju. Otonova družina bo namreč morala od nečesa živeti. Zaradi tega je OeVP, ki je bila od vsega spočetka bolj naklonjena povratku kot socialisti, predlagala, da država vrne Habsburžanom okrog 16 tisoč: hektarjev povečini gozdne posesti in več
gradov, ki so po neki odredbi cesarice Marije Terezije tvorili »družinski preskrbovalni sklad« habsburške rodbine. Ta posest je bila sicer leta 1918, ko so bili Habsburžani izgnani iz Avstrije zaplenjena po državi, toda leta 1936 jo je tedanji kancler Schuschnigg vrnil Habsburžanom, češ da gre za »zasebno lastnino«. Nacisti so leta 1938 ta Schuschniggov odlok seveda razveljavili. Tudi po letu 1945 je bivša habsburška posest ostala v avstrijski državni lasti in za vrnitev bi bil potreben nov zakon. Ta zadeva pa je socialistom še neprijetnejša. čeprav je vodstvo stranke že nekajkrat pokazalo pripravljenost, pristati na povratek Habsburžanom, pa je od spodaj, iz množice njenih strankarskih pristašev bilo čuti precej nezadovoljnih glasov, kajti 16 tisoč hektarjev gozda je lepa reč, posebno za delavca, ki mora vsako desko kupiti. Težave pa je povečal sam Oton z neko svojo neprevidno izjavo, češ da se je sicer pripravljen odreči vsem pravicam do prestola, vendar ko pride v Avstrijo, bo ondi svoboden državljan kot vsak drugi in užival vse pravice, torej se smel tudi politično udejstvovati, v prid monarhistične misli seveda. Ta je pa bilo za socialiste preveč, zato so zavzeli zelo ostro odklonilno stališče. S tem seveda tudi v tem vprašanju še ni bila izrečena zadnja beseda, kajti po prijetnih počitnicah utegne milejše jesensko podnebje nekoliko pomiriti razgrete duhove.
SLOVENCI
doma in po ure tu
Dr. Maksimilijan Drželnik - redni škof v Mariboru
Sv. Stolici je imenovala dr. Maksimilijana Držečnika, dosedanjega pomožnega škofa in apostolskega administratorja lavantinske škofije v Mariboru, za rednega škofa z vsemi s to službo pripadajočimi častnimi in pravicami. Dr. Držečnik je najprej več let stal ob strani bolehnemu škofu dr. Tomažiču, po njegovi smrti pa je kot upravitelj vodil z modrostjo in previdnostjo zaupano mu škofijo skozi težke preizkušnje.
Kljub raznim oviram se je pod njegovim pastiro-vatijem versko življenje v škofiji, ki jo je s prenosom sedeža iz St. Andraža v Maribor preuredil in dal povsem slovenski značaj veliki škof Slomšek, zelo bujno razcvetelo.
K visokemu imenovanju, ki je obenem plačilo za dosedanja prizadevanja, nalaga pa prevzv. nadpa-stirju, ki je med vernim ljudstvom zelo priljubljen, tudi nove naloge, je dr. Držečnik prejel obilo čestitk iz domovine iti tujine. Med drugim tudi uradna voščila sedanjega predsednika Izvršnega sveta Republike Slovenije liorisa Kraigherja.
Anton Merkun - biseromašnik
Dne 17. julija je v župni cerkvi slovenske fare Marije Vnebovzete v Clevelandu v Združenih državah daroval svojo biserno sv. mašo č. g. duhovni svetnik Anton Merkun, kajti bil je vprav pred 60. leti v ljubljanski stolnici posvečen za duhovnika.
C. g. Merkun se je rodil dne 4. julija 1876 na Igu pri Ljubljani. Postal je ena izmed najbolj delavnih osebnosti med slovenskimi duhovniki. Takoj po novi maši je odšel v dušnopastirsko službo. Neumorni kaplan pa je poleg vnetega dušnopastir-skega dela našel še dovolj časa za udejstvovanje pri mladinskih in prosvetnih društvih, ki so povsod, kamor je on prišel krepko zaživele. Poleg tega pa je posvečal svojo skrb bolnikom in revežem. Bil pa je pri vsem svojem delu metodičen in gospodarsko praktičen. Po službi v raznih farah ljubljanske škofije nato postal župnik v Homcu, odkoder je bil leta l!)30 premeščen za župnika v Dobrepolju na Dolenjskem.
•Sadovi njegovega dela so številne hiralnice in si rotišča in drugi dobrodelni zavodi. Nadalje je /gradil več počitniških domov, dom za vojne invalide, za bolehne sestre usmiljenke in še več dru‘ gih podobnih ustanov. On je tudi položil temelje za ustanovitev misijonske tiskarne v Grobljah z nakupom gradu VVurzbach, ko je bil še župnik na Homcu. V Ljubljani je ustanovil podjetje za izdelovanje paramentov in cerkvenega posod ja. Število prosvetnih domov, ki jih je postavil, ]>a tudi zadrug, ki jih je ustanovil, gre v desetine.
Bil je pa tudi vnet pisatelj. Posebno ga je zanimala domača zgodovina. Z veliko vnemo je z govorjeno in pisano besedo Siril češčenje slovanskih apostolov, sv. bratov Cirila in Metoda.
Zanimal se je tudi za misijone in slovenske izseljence po svetu. Več let je prebil kot izseljenski duhovnik v Argentini. Po letu 1045 se je zatekel v Italijo, od tam pa je odšel v Združene države k svojemu sorodniku, župniku g. Matiju Jagru, pri ka-katerem sedaj živi. Tudi v Ameriki je razvil živahno delavnost, predvsem se je posvetil širjenju ciril-melodijske misli med zamejskimi Slovenci.
Olimpijske igre v dobi rekordov
'Letošnje olimpijske igre, ki bodo od 25. avgusta do 11. septembra v Rimu, bodo po vsej verjetnosti prava senzacija. Za razna tekmovanja je prijavljenih nič manj -kakor 83 narodov, odnosno držav, kar je doslej največje število in torej tudi rekord, kar se udeležbe tiče. Ne bomo naštevali posameznih držav, ki s5 se prijavile za največjo in najpomembnejšo športno prireditev' sveta, ampak poudarjamo, da so prijave skoraj stoodstotne, torej pridejo v večno mesto in se udeležijo tekmovanj skoraj vsi, ki so včlanjeni v mednarodnem olimpijskem odboru.
Zanimiva je tudi statistika športnih panog, za katere so se prijavili posamezni narodi. Na prvem mestu je lahka atletika — kraljica športov — s 75 prijavami. Na to sledijo: streljanje 58, boks 56, plavanje in vvaterpoli 52, dviganje uteži 52 itd.
Omeniti moramo še telovadbo, ki je bila pri Slovencih že od nekdaj najbolj razširjena in na visoki stopnji in ki zavzema med prijavami za Rim častno sredino, saj se je prijavilo zanjo 35 držav, kar je tudi rekord.
V osmih dneh pet svetovnih rekordov — po Amerikancih
Pet novih svetovnih rekordov v lahki atletiki, meti katerimi vzbuja eden večjo senzacijo kakor drugi, so postavili Ameri-kanci pri raznih tekmovanjih v teku zadnjih osmih dni. Kakor bi sanjal, se zdi človeku, ko posluša, oziroma prebira poročila o uspehih atletov onkraj velike luže. Nekaj neverjetnega je to, a se je kljub temu zgodilo in vedno bolj se nam vsiljuje vprašanje: do kam še in kje je sploh meja človeških zmogljivosti? Mnenje Amerikancev, 'jih kdaj koli poslali na olimpijske igre, spričo teh dogodkov ni prav nič pretirano. Pa poglejmo te rekorde!
John Thomas je skočil v višino 2,22 m, Don Bragg je s palico preskočil višino 4,80 m, Ray Norton in Stone Johnson sta pretekla 200 m na vijugasti progi v času 20,5 sek., Bill Alley je zalučal kopje 86,46 m daleč in Rafer Johnson je v deseteroboju dosegel 8683 točk. Sami bajni rekordi so to, ki so jih postavili ameriški študentje. Vendar je največji uspeh v lahkoatletskem deseteroboju, ki ga je dosegel R. Johnson z neverjetnim svetovnim rekordom 8683 t., pri Čemer je postavil v ozadje sedanjega rekorderja Rusa Kuznecova (8357). Ob tej priliki je še to omeniti, da je pri istem tek-movanju tudi študent nacionalne Kitajske Chuan-Kwang zboljšal rekord omenjenega sovjetskega atleta s svojimi 8426 točkami.
Največji uspeh je vsekakor v lahkoatletskem deseteroboju, kajti to je tekmovanje, ki zahteva od tekmovalca največjo vztrajnost, vsestransko izvežbanost in vrhunsko sposobnost v desetih panogah. (Teki: 100, 400, 1500 in 110 m z zapr.; skoki: višina, daljava, s palico; meti: krogla, disk, kopje). Zato je to krona vsega olimpijskega tekmovanja in bi z lahkoatletskim deseterobojem mogli primerjati samo še olimpijske in svetovne telovadne tekme v dvanajsteroboju,
kjer mora vsak tekmovalec pokazati svoje vrhunske sposobnosti v dvanajstih vajah (šest obveznih in šest poljubnih na drogu, bradlji, krogih, konju, preskoku čez konja in v talni telovadbi).
Pa tudi drugi narodi, zlasti Sovjeti, se z mrzlično naglico pripravljajo na letošnje olimp. igre in dosegajo prvovrstne uspehe. Povsod se rušijo stari rekordi — ne samo v lahki atletiki, temveč tudi v drugih panogah in se postavljajo novi. Pa ne samo pri moških, temveč tudi pri ženskah. Poglejmo
romunsko atletinjo Jolando Balas, ki je skočila nedavno 1,86 m v višino v novem svetovnem rekordu. Kakšen uspeh »nežnega« spola je to, vidimo šele tedaj, če pomislimo, da je bil jugoslovanski moški rekord pred drugo svetovno vojno v skoku v višino 1,83 m, ki ga je branil dr. Bura-tovič, član zagrebške Concordije.
Polno rekorderjev bo na letošnjih olimp. igrah v večnem mestu in zato je pričakovati dosti senzacij, največji dogodek pa 'bo prisotnost sedanjega sv. očeta, papeža Janeza, ki je izjavil, da se bo udeležil otvoritvenih slovesnosti.
Ivo Kennavner
O najdenih in izgubljenih stvareh
Angleški uradi za najdene stvari so prenapolnjeni z oddanimi predmeti, po katere nihče ne pride. V londonskih avtobusih in podzemski železnici so pozabljivi potniki samo lani pustili med drugim 82 tisoč parov rokavic, 31.000 posameznih ro-kovic, 15.000 očal, 23.700 knjig, 13.000 ključev, eno umetno nogo, par bergelj, sabljo, popoln človeški okostnjak. Tudi javna skladišča in lope za pohištvo tožijo nad pomanjkanjem prostorov. Vskladiščeno pohištvo bi zadoščalo za opremo vseh hiš v Man-chestru in Liverpoolu. Mnogo Angležev je po vojni opremilo stanovanja z novim pohištvom, staro ali podedovano pohištvo pa oddalo v skladišča, ker se iz obzirnosti niso hoteli ločiti od njega. Potem so na stvar preprosto pozabili in uprava skladišč je morala lastnike opominjati. Če kak lastnik tri leta kljub opominom ne plača le-žarine, prodajo stvari na javni dražbi. Pri tem pridejo na dan najbolj nenavadne stvari. Celi vozovi kipcev iz viktorijanske dobe, z ljubavnimi pismi natrpane skrinje in celo s črnim usnjem preoblečena lobanja črnca.
Velika ameriška potovalna agencija je te dni objavila statistiko stvari, ki jih potniki najpogosteje pozabijo. Stvar je prav zanimiva. V prvi vrsti pozabljajo ljudje bele predmete; tem sledijo črne in rjave stvari. Zlasti pozabljajo spalne srajce. V predalih 40 povprašanih hotelov so našli najpogosteje o vratne rute, mašetne gumbe, kravate in rokavice, pa tudi poslovne papirje in važne listisne. Če zapusti gost sobo takoj ]x> zajtrku, najde sobarica pižamo, spodnje hlače, oprsnike in copate, če odpotuje potnik šele okoli poldneva, pozabi pod zglavjem nočno perilo. Čudno je, da pozabijo gostje, iki odpotujejo zvečer, pogosto površnik. Tudi vreme vpliva na pozabljivost. če gostje, ki so prišli v dežju, zapustijo hotel, ko spet sije sonce, lahko sobarica kar računa s tem, da bo našla v sobi dežni plašč ali dežnik.
Če pozabljivi potnik v vlaku ali v avtobusu izgubi kako stvar ali jo pozabi v hotelu, se bo obrnil na bližnji urad za najdene stvari. Mogoče ima srečo!
Kaj se pa zgodi, če gre potniku v izgubo kovček, plašč ali kaj drugega v letalu med‘Bombayem in New Vorkom? Tu je primer že težji, kajti pristojni urad za najdene stvari leži morda na drugi strani ce-
line. Zato prevzamejo iskanje izginulih stvari letalske družbe. Letalske družbe imajo svoje detektive, ki se bolj kot s tatovi ukvarjajo z izgubljeno imovino.
Angleški uradnik je na skrajnem severu Kanade tri mesece iskal lastnika na nekem avstralskem letališču najdene lesene noge. Vsako letališče ima tudi skladišče, v katerem hranijo in zapisujejo v oblakih izgubljene stvari. Tu najdete poleg kovčkov iz krokodilje kože in dragocenih krzen, slonovih okel in revolverjev vseh kalibrov tudi biblije in potne dnevnike v skoraj vseh jezikih.
Eno najdražjih iskanj je bilo tisto, ki je postalo potrebno po vrnitvi ameriškega generala Mc Arthurja z Japonske v Združene države. Ob generalovem pristanku v San Franciscu je manjkal od 23 kovčkov posebno važen kovček, v katera je bila generalova paradna uniforma. V 20 minutah je letalska družba razposlala 357 brzojavk po vsem svetu, ker se je moral general še isti večer udeležiti uradnega državnega sprejema. čez nekaj ur so izgubljeni kovček res našli. Pozabili so ga pri nekem vmesnem pristanku in ga poslali, nato s posebnim letalom v San Francisco. Tako danes s pomočjo moderne organizacije mnogo izgubljenih reči vmej olastnikom. Seveda le, kadar je najditelj pošten!
Pošteni najditelj je pogosto poplačan. To je -lahko doživel te dni 17 letni Bill Ro-gers iz New Yorka, ki je našel na cesti ček za 880.000 dolarjev, izstavljen od družbe »General Elektric«. Fant je takoj zanesel ček družbi. Poleg zakonite nagrade in lepe zahvale je dobil še pismo, v katerem mu je podjetje obljubilo plačati celoleten knjigovodski tečaj in vso oskrbo za ta čas. Hkrati so Rogersu obljubili, da ga bodo po končanem tečaju sprejeli v službo.
Podobna zahvala čaka tudi 16 letnega srednješolca Giovanmija Geltrudija, ki je nedavno postavil nekak »najditeljski rekord«. Ko je pohajkoval po glavnih ulicah rodnega mesta Genove, je našel zaporedoma štiri debelo napolnjene listnice, v katerih so bili večji zneski gotovine in osebne listine. Giovanni je pošteno oddal vse na policiji in dobil od srečnih lastnikov lepe najdenine. Eden teh pozabljivcev je bogat tovarnar in je -poštenemu fantu takoj obljubil službo v svojem obratu.
Knjiga o naših vzhodnih bratih
Za svetovni evharistični kongres v Mo-nakovem, ki bo prihodnji teden, je Mohorjeva tiskarna v Celovcu dotiskala VZHODNI ZBORNIK. To je knjiga zanimivih, poljudno in razumljivo pisanih člankov pod naslovom »Kraljestvo božje 1960«. Drugo soboto zvečer bo na ogromnem stadionu v Miinchenu slovesna sv. maša po slovan-sko-bizantinskem obredu. Slovanske liturgične -pesmi se bodo po -zvočnikih razlegale daleč po tem bavarskem mestu. Naši ljudje, ki ne bodo zraven, pa imajo možnost, da vzamejo v roko knjigo VZHODNI ZBORNIK, ki jim bo na prijeten način govoril o stvareh, ki so danes vedno bolj aktualne in našemu slovanskemu srcu -tako blizu.
Letošnji zbornik »Kraljestva božjega« namreč govori na široko o vesoljnem cerkvenem zboru, ki se pripravlja. Že zaradi tega -se ga splača vzeti v roke. Dalje govori o -stari slovanski pisavi, o glagolici. Razpravlja o zbližanju pravoslavnih s katoličani. Knjiga je priročna. Umetniški ovitek je zamislil prof. dr. Rafko Vodeb, ki zdaj študira umetnost na starodavni lo-vanjski univerzi v Belgiji. Zbornikovo vrednost močno povečajo krasne slike, ki bi jih sicer malokdo od nas mogel videti. Prijatelj, ki je knjgo prebral, je rekel: »Ta knjiga človeku razširi obzorje. So pač sodelovali ljudje, ki se na te reči spoznajo.«
Mohorjeva družba je še posebej rada prevzela tiskanje tega zibornika, ker ve, da bo lahko ta knjiga našim izobražencem in vsem, ki si želijo razširiti obzorje, mnogo koristila, če bi poslušal celo predavanje, bi toliko ne zvedel, kot boš zvedel iz te knjige. Zato je novoizišli zbornik prvovrstno darilo študentom; je knjiga, ki jo bo vsak naš človek rad spravil in dal v svojo knjižnico. Slovenci na Koroškem in v tujini smo lahko veseli, da jo bomo mogli vzeti v roke, saj bi jo mnogi radi z užitkom prebirali, a ne bodo -mogli do nje.
Knjiga je izšla kot izdanje Apostolstva sv. Cirila in Metoda v Rimu. Strani 148. Cena: 20 šil. izvod. Naročajte jo pri Mohorjevi družbi v Celovcu — Klagenfurt, Viktringer Ring 26.
Na svojo najdenino pa morata čakati dva mlada Švicarja: Richard Hayter in njegov prijatelj Freddie Verrycke. Ta dva sta pred nekaj meseci našla listnico s 17.000 švicarskimi franki. Denar je bil ukraden nekemu trgovcu v Ženevi, a tat ga je na begu izgubil. Fanta sta ga pošteno oddala in nato pričala na razpravi proti tatu. Oškodovani trgovec jima je obljubil lepo nagrado, vendar fanta še vedno Čakata nanjo. Trgovec se izgovarja, da nima časa. Fanta sta sklenila, da možu olajšata dolžnost, in sta se usedla pred vrati njegove trgovine. Prišla je pa trgovčeva žena in dejala, da mož še vedno ni utegnil izračunati, koliko jima gre.
FRAN ERJAVEC:	280
koroški Slovenci
(III. del)
Kakor torej vidimo, resda ni prišlo tudi do slovenske izdaje ilirskega uradnega lista in celo niti do »ilirske« izdaje ne, toda nikakor ne iz kakega francoskega »preziranja« našega jezika, temveč zgolj radi očrtanih težav in ovir. Prav neposredni dokaz, kako so Francozi do najvišje tedaj možne mere upoštevali in skušali tudi uveljaviti naš jezik, nam pa nudi zlasti tedanje ilirsko šolstvo.
Kakor sem že omenil spredaj, se Napoleon sam pravzaprav za nižje šolstvo ni mnogo menil, temveč so ga zanimali le liceji, ki naj bi mu vzgajali častnike ter vseučilišča, iz katerih bi dobival dobre uradnike. Jako velik smisel za 'ljudsko šolstvo je imel pa visoko izobraženi Marmont. Prvo šolsko leto (1809—10) po prevzemu oblasti so pustili Francozi sicer tudi glede šolstva Se vse tako, kakor so prevzeli od Avstrije (o ureditvi tedanjega avstrijskega šolstva bom govoril obširneje še pozneje), le s poukom francoščine so pričeli takoj. Toda že v zgodnji spomladi 1. 1810 je poklical Marmont v Ljubljano že spredaj omenjenega visoko kulturnega italijanskega benediktinca Zcllija ter mu poveril vodstvo vsega ilirskega šolstva in prosvetnih ustanov sploh sporazumno z glavnim cenzorjem Bcnincaso. Skupno naj bi poskrbela zlasti za potrebne nove učbenike. Zelli se je lotil svojega posla očividno z vso vnemo, kajti že dne 30. V. je predložil guvernerju svoj novi šolski načrt. V njem je med drugim trdil, tla je treba spričo velike
različnosti jezikov in običajev v Iliriji izoblikovati en (državni) narod in v ta namen »izvršiti enotno in pravilno učno reformo ter uvesti učni sistem, ki pokaže za vlado in njene narode uspehe«. Prvo poglavje Zellije-vega načrta je določalo vrsto in število učnih zavodov v Iliriji, drugo poglavje je pa obravnavalo način pouka, ki naj bi vsakomur omogočal, da se izobražuje v materinščini, ki da je instrument človeškega duha, obenem naj bi se pa mladina naučila tudi francoščine in italijanščine, ki ji odpreta pot do znanosti in umetnosti. Kakih točnih podrobnih učnih načrtov pa tedaj še ni bilo.
Na podlagi Zellijeve spomenice in nadaljnjih posvetovanj je izdal potem Marmont dne 4. Vil. 1810 ukaz o novi ureditvi ilirskega šolstva, in to skoro popolnoma po francoskem vzorcu, a vse šole, ki niso spadale v ta okvir, so bile ukinjene. Ker je -poznejši definitivni organizacijski dekret z dne 15. IV. 1811. obravnaval šolstvo in pouk le prav na kratko (o njem govori XI. oddelek le v 4 paragrafih), je ostal Marmontov ukaz z dne 4. VII. 1810 osnovna podlaga ves čas, le zunanjo obliko mu je nekoliko spremenil še Bertrandov dekret (arretč) z dne 12. XI. 1811 (po vsej priliki je tudi tega sestavil Zelli) na osnovi § 129. organizacijskega dekreta. Ta Bertrandov dekret osnovnega šolstva ni spreminjal, precej preuredil je pa srednje in višje šolstvo. Razen tega je ob tej priliki tudi italijanščina izgubila tisti pomen, ki ga je zavzemala dotlej (tudi italijanski profesorji so bili tedaj premeščeni v Trst). Že Marmont se je — vsekakor pod Vodnikovim vplivom — dokončno odločil za slovenščino na naših tleh in ne za »ilirščino«, na katero so prvotno mislili. Res je, da nekatere določbe teh ukazov niso bile nikoli izvršene in da so guvernerji ukrepali včasih
tudi mimo osnovnega ukaza, a nemogoče je bilo tudi zahtevati in pričakovati, da bi se mogle spričo tolikega pomanjkanja prav vsega uresničiti v kratkih treh letih vse tako globoke in obsežne preosnove, saj vemo, da n. pr. Avstrija niti v sto letih in v neprimerno ugodnejših okoliščinah ni mogla in znala izvesti niti tega, kar je zahteval šolski zakon Marije Terezije iz d. 1774. Poglavitni oviri za popolno izvedbo francoske šolske reforme sta bili predvsem pomanjkanje gmotnih sredstev in nedostajanje dovoljnega števila sposobnega osebja. Ker se je morala vdrževati Ilirija sama, so bili prisiljeni uvesti za vse šole tudi šolnine, le najrevnejši so je bili oproščeni (ta je bila po raznih šolah in krajih jako različna).
Za nas Slovence je bilo seveda najvažnejše vprašanje učnega jezika, saj vemo, da nam je dajala Avstrija dotlej načelno le nemške šole in na Koroškem je ponekod le po neizogibni sili okoliščin dobila -tudi slovenščina nekaj upoštevanja (celo na Kranjskem se je poučevalo slovensko le v 1. razredu, v 2. in 3. razredu so otroke že mučili z nemščino in v 4. razredu so se učenci učili samo še dovršenega nemškega sloga). V tem jx>gledu so ravnali uvidevni in kulturni Francozi čisto drugače. Točka 22. Marmontovega ukaza je namreč izrečno določala, da »pouk v primarnih (t. j. osnovnih) šolah se bo vršil v deželnem jeziku« in naslednja je potem ukazovala: »V primarnih šolah se bo učilo branje in pisanje v deželnem jeziku« (langue de pays), a osnove francoščine, italijanščine in latinščine je odkazoval § 24 šele v gimnaziji. Nemščina ali kateri koli drug tuji učni jezik naj bi bil torej po tem ukazu na šolah s slovenskim prebivalstvom sploh izključen.
KOTMARA VES (Zlata maša)
Dne 17. 7- je obhajal pri naš naš rojak, duhovni svetnik, g. Joži Stich, župnik v Bilčovsu, svojo zlato mašo. Ponosni smo na svojega rojaka, .ki že pol stoletja neumorno deluje v božjem kraljestvu naše škofije ter deli usodo slov. koroškega duhovnika. Vsak duhovnik vtisne svoji fari pečat. Da je Bilčovs zvest Bogu in domu, je njegova zasluga. Domača fara mu je pripravila zelo lepo Slavje. Pred cerkvijo je bil postavljen slavolok z napisom z zlatimi črkami:	Zlatomašnik, bod’ pozdravljen!
Cerkev je 'bila vsa v vencih in cvetju. Ko je prispel ovenčani avto iz Bilčovsa, so pozdravili g. zlatomašnika topiči, cerkveni pevci, mil. g. prošt Benetek v imenu slov. duhovščine, Andrejeva Mici in Hanzej pa s pesnitvijo »Obdravskega«, ki posrečeno opisuje življenjsko pot g. Zlatomašnika od zibelke do zlatomašnega oltarja. Nato je sledila zlata maša z asistenco duhovnikov in strežbo številnih ministrantov.
V globoki Slavnostni pridigi je naslikal domači župnik lik vzornega duhovnika in dušnega pastirja. Slovesnost je bila končana z zahvalno pesmijo. Popoldne pa je sprejela gostoljubna Birtičeva hiša na Ilov-ju — dom g. Zlatomašnika — duhovne sobrate in sorodnike k prijetni domačnosti pod svojo streho. Gospodu zlatomašniku kličemo: Ad mu kos annos!
(Smrtna kosa)
Popoldne istega dne smo posremili po kratki bolezni preminulega, obče spoštovanega žagarja Luka Perkoniga k zadnjemu počitku. Bil je mohorjan, član Apostolstva mož, goreč častilec presv. Srca Jezusovega, ki je skozi 36 let zvesto držal svojo moško
4||p7 nas mTdovoškem
nedeljo. Lepo je bilo pri tem pogrebu, da so se tudi možje v pretežni večini udeležili pogrebne sv. maše, kar bi moralo biti samo ob sebi umevno, pa se pri nas le redkokdaj zgodi. Pokojnikovi duši mir, sorodnikom pa naše sožalje!
(Dolgi prsti)
Dalj časa je zasledoval trgovec Josip Čim-žar tatove, ki so kradli v nočnih urah blago , in denar iz trgovine, dokler jih ni zasačil. Kakor je bilo pričakovati:	mladostniki!
Zorijo prvi sadovi »espressov«, nad katerimi se vse občinstvo pohujšuje in jih preklinja. Neki sosed se je izjavil, da 'tedensko 3 noči (petek, sobota in nedelja) nima mirnega spanja, ker dela mladina ob glasbi »musik-boksa« polom. Tako se navadi mladina denar zapravljati, pijančevati in ko denarja zmanjka, si ga skuša s pomočjo tatvine pri-dobiti. Po njih sadovih jih boste spoznali, smo slišali zadnjo nedeljo v pridigi. Tudi po sadovih bomo spoznali ničvrednost »espressov.« Prvi sadovi so se že pokazali, na-daljmi bodo pa sledili. Žene jih preklinjajo, ker njih možje zapravljajo v njih z žuljavimi rokami prislužene šilinge, družine pa nimajo za najpotrebnejše. Koliko bo šele škode na moralnem sektorju! Tudi o »espressih« velja pregovor; Božji mlini meljejo počasno, pa drobno!
Mirko Kumer na Blatu - petdesetletnik
18. julija je obhajal svoj god in 21. julija svoj petdeseti rojstni dan splošno poznani in spoštovani g. Mirko Kumer, ipd. črčej na Blatu. Kot zaveden in javni delavec in krščanski mož zasluži, da se ga tudi naš list spomni in mu k jubileju iskreno čestita.
Njegov oče je kupil posestvo na Blatu, ki ga je Mirko prevzel. Bil je brihten, pa tudi zelo priden in se je že zgodaj začel udejštovali zlasti v Katoliškem prosvetnem društvu v Šmihelu. Bral je veliko iz prosvetne knjižnice, obiskoval tečaje in predavanja in se sam zanimal za razne probleme. Dokončal je tudi kmetijsko šolo v Litzlhofu! Že pred vojno je postal predsednik Kat. prosv. društva, odbornik Prosvetne zveze in tajnik Kmečke zveze.
Nacisti so ]. 1941 zaprli vse odbornike Kat. prosv. društva. Ko so Mirka izpustili, je moral takoj na rusko fronto. Tam je prišel v rusko ujetništvo, pa mu je prav znanje slovenskega jezika in cirilice in pa seveda lastna iznajdljivost pomagala, da je kmalu po končani vojni prišel preko Romunije in Jugoslavije domov. Mirko zna zanimivo pripovedovati o vseh dogodivščinah v vojski in s poti domov, da bi ga cele večere poslušal in bi lahko napisal roman. V zahvalo za srečno vrnitev je dal postaviti na svojem polju lep križ.
Kot življenjsko izkušen in zrel mož se je po vojski začel še bolj udejstvovati. Bil je od leta 1950 do 1954 podžupan, od leta 1954 do 1958 pa župan blaške občine. Predvsem njegova zasluga je, da so začeli zidati krasno novo šolo pri Božjem Grobu. Tudi šola na Komeljnu je nastala v tem času. Tedaj so v občini uvedli tudi dvoje-
zične napise, kar je edino pravično dn uzakonjeno v državni pogodbi, pa so ti napisi nestrpne koroške naciste tako bodli, da so nekatere pokončali in jih še do danes ni nihče popravil. Ni bil le uradni župan, ampak nekak dobri oče občanom, ki je vsem rad pomagal, jim bil v uradnih in neuradnih urah na razpolago in se žrtvoval veliko več kot bi bil dolžan. Hvaležnost ljudi in priljubljenost so pokazale zadnje občinske volitve leta 1958, ko je dobil škoro polovico vseh glasov, toda radi skupnega nastopa drugih strank ni postal župan.
Sedaj se je lahko še bolj posvetil domačiji, toda vedno je še predsednik Živino-rejsike zadruge, odbornik Kmečko gospodarske zadruge in Hranilnice in posojilnice v Pliberku in zastopnik okrajne Kmetijske zbornice v Velikovcu. Predvsem pa je kot dober in napreden kmet, strokovno izobražen in praktičen, povečal posestvo in tsi nabavil stroje, pa je vse pridobil z marljivim delom in umnim gospodarjenjem samo iz zemlje in ne iz lesa kot marsikdo drugi.
Mirko je miren in želi mirnega sožitja med sosedi in med obema narodoma, zato ga tembolj boli nestrpnost, sovraštvo, ki rodi krivičnost proti onim, ki ljubijo svojo rodno zemljo in domačo slovensko besedo.
Zelo je navezan na domačo družino in si predvsem želi zdravja v družini in zadovoljnosti. Zaveda pa se kot praktičen kristjan, da je zato potreben božji blagoslov. Božjega blagoslova mu zato želimo tudi mi pri njegovem privatnem in javnem delovanju v blagor družine, svoje občine in našega naroda! Na mnoga leta, naš dobri in pridni črčej!
ČIRKOVČE PRI PLIBERKU
Čudna nesreča se je pripetila pri nas v četrtek, 21. julija. Franc Hanin, pd. Lipej je peljal s sinom kozolce. Ko sta jih zložila, je fant peljal z vozom po poti, ki gre iz čirkovč v Replje in je tam električna napeljava in je prav tam napeljan vod v zemljo. Ker je blizu nekje treščilo v napeljavo, je šel po električnem vodu tok v zemljo. Ker je bil konj prav na kraju, kjer je bil električni krogotok, ga je ta tako zgrabil, da ni mogel naprej, ampak se nekaj časa zvijal in brcal in prej poginil, pre-dno so mogli odklopiti tok. Lipejevemu sinu se hvala Bogu ni nič zgodilo.
Ker je bil ta edini Lipejev konj, ki je
nujno potreben za gospodarstvo, je izguba velika in bo le deloma krita z zavarovalnino. Sosedi sočustvujemo z njim, pa se naj potolaži, da vsaj ni bilo človeške žrtve.
ST. VID V PODJUNI
(Gladino Zablatniškega jezera nameravajo dvigniti)
Nekaj slišimo praviti, da nameravajo dvigniti gladino Zablatniškega jezera, češ da bo to dobro za povečanje tujskega prometa. Ljudstvo okrog jezera je o tej zadevi precej deljenega mnenja, toda gospoda se bržkone pri svojih načrtih na mnenje ljudstva ne bo ozirala, posebno ker ni nobenih volitev blizu.
Letoviščarjev je letos povsod manj kot druga leta, v glavnem zaradi tega, ker so po gostilnah in hotelih dvignili cene, pa so letoviščarji odšli raje drugam, največ v sosednjo Jugoslavijo, kjer se prav tako do-seveda.
Dne 25. junija je umrl Jaričev oče, Jakob Mohar, v 74. letu starosti. Ob udeležbi ljudstva smoga dne 27. junija položili k večnemu počitku.
Nova maša v Dobrli vesi
Prizor z novomašniškega slavja v Šmihelu prod domom novomašuika t. g. Davida.
(Folo Zaletel)
V nedeljo 17. julija je slavna dobrlove-ška fara, ki je ena izmed najstarejših na Koroškem, praznovala svoj veliki dan, praznik nove maše. Vsaka nova maša je slavje vsega našega vernega ljudstva, je dokaz žive vere in našem narodu, ki se sama obnavlja tako, da iz roda v rod daje Cerkvi duhovnike.
Na predvečer je bil sprejem v podružnici v Bukovju, novomašnikovi rojstni vasi. Vaščani in sosedje so prihiteli, da pozdravijo novomašnika. V imenu domače vasi mu je v govoru izrekel dobrodošlico Florijanov oče, nato sta ga pa z deklamacijama pozdravila še mlada Tišlarjeva Roz-vita in Jončkov Jozej.
Glavni sprejem pa je bil pred farno cerkvijo v Dobrli vesi, kjer se je zbralo mnogo ljudstva, da je ves obširni prostor pred cerkvijo bil poln. Domači cerkveni pevci so zapeli najprej našo pesem: Novomašnik, bod’ pozdravljen. Č. g. prošt in dekan Brandstatter so nato v lepem govoru v imenu fare pozdravili novomašnika in mu izrekli dobrodošlico kot najmlajšemu sobratu. Vsa fara se je pripravila na to slovesnost, mladina je okrasila cerkev, dvorano in okolico, da povzdigne ta slovesni dogodek. Za okinčanje so porabili 3000 metrov vencev.
In prav je tako, saj je za faro naj večji ponos, da je rodila služabnika božjega. V imenu cerkvenega sveta mu je izrekel pozdrav in čestitke predsednik in ključar Peter Mohar, v imenu žen gospa Leitsoni. Sledili so pozdravi mladine, ki sta jih izrekla Vida Kimovec in Jozej Pasterk. K besedi sta se oglasila tudi orožniški inšpektor g. Tol-linger in v imenu občine odbornik Kugler, v imenu moškega gibanja pa notar dr. Hecher. Z lepimi deklamacijami so se pa postavili nevesta Anica Breitenegger iz Zagorja, Fric Dobrovnik iz Dobrič vesi, Na-rovnigg VValtcr in mala Ninausova Ivanka.
Zadoneli so zvonovi in v sprevodu smo se podali v cerkev, kjer je bil blagoslov s petimi litanijami, ob koncu novomašniški blagosloC
Napočil je dan glavne slovesnosti. V nedeljo zjutraj je ob 9. uri bilo slovo pred prošti jo. Po blagoslovu matere in duhovnih staršev Topličeve matere iz Lovank in Probartovega očeta iz Goselne vesi so z deklamacijami nastopili Greti Lipnik, nato Poldi Regvar v imenu ministrantov in končno Štefka Dobrovnik. Mil. g. prošt so
Del „jezuitske kasarne
Minuli torek dopoldne okroj> pol II. ure jc v okolici jezuitske kasarne, ki jo podirajo, nenadoma hrumenje traktorjev in gradbenih strojev presunil oster žvižg, nato zamolkel grom: Del stene ..jezuitske kasarne” ob ulici Lidmansky sc je s hruščem zrušil na ulico ter zavil v velik oblak prostor o<l stolnice do hotela Brunnwirt. Mimoido čim irešcem se je nudila slika, ki smo jih bili svoj-čas vajeni, a že nanje skorajda porabili — po I>omb-nem napadu. Patlajoči kosi stene so znatno jroško-dovali sosednjo hišo trgovca Langcrbauerja in nekaterim dobro znano kavarnico Titz. Ulica je bila vsa zametana s kadečimi se razvalinami, izložbe pri Langerbauerju pa so izglodale, kot da bi bil orjak vdrl vanje in jih razdejal. Oti Titzove hiše je pa ostalo le še okostje.
Kmalu so se začeli zgrinjati radovedneži okoli kraja nezgode. Najprej se je razširila vest, da sta pod razvalinami bila ]>okopana dva slučajno mimo idoča pelca. S tulečimi sirenami so prihiteli
v	kratkih besedah nakazali pot novomašnika v življenje. Vmes je pel cerkveni zbor naše lepe slovenske nalbožne pesmi, na poti proti cerkvi pa je godla godba iz Lovank pod vodstvom č. g. prof. Cigana.
V cerkvi se je zbralo 4000 duš od blizu in daleč, ko je novomašnik ob asistenci čč. g. kanonika Zechnerja, župnika z Bruce g. Stindla ter č. g. Mihaela Krištofa, 'ki sedaj izpopolnjuje študije v Rimu, pristopil prvič k božjemu oltarju in zapel iz vsega srca Glorio. Med mašo je prepevalo vse ljudstvo, vmes pa je večkrat zaigrala tudi godba in zapel domači cerkveni zbor pod vodstvom organistinje gospe Lone Lesjak.
Novomašni pridigar, mil. g. kanonik Aleš Zechner so nato v vzvišenih besedah orisali dosedanje življenje novomašnika. Prav posebno so pohvalili veliko in požrtvovalno skrb dobre matere, ki je žrtvovala vse, da pomaga svojemu ljubljenemu sinu. Prav ta ko so izrekli zahvalo duhovni materi Topli-činji za njeno skrb in pomoč. Pokazali so, kako vzvišena je služba duhovnikova in kako potrebno je njegovo delo za dušni blagor ljudstva. Pozvali so vse ljudstvo, da molimo za to, da nam bo Bog naklonil še mnogo dobrih duhovnikov, ki bodo izšli iz našega ljudstva in ga vodili k zveličanju.
SLOVENJI PL A J BERK
Pošle bi moči skrbni in delavni šošeljče-
vi	mami, ako se sin Cena ne bi opogumil ter izbral svojemu poklicu primerno nevesto. Našel jo je v zavedni Pošnikarjevi družini ter 26. junija popeljal Pavlo pred poročni oltar.
Bilo je veliko gostov; žal; da šošeljevega atija ni bilo več med njimi. Poda spomnili so se njih vsi njihovi otroci ter po končanih poročnih obredih z ženinom in nevesto obiskali njihovo gomilo, na katero so položili tudi poročni šopek. V znak žalosti in spoštovanja so se vzdržali tudi plesa. Gotovo so njih bili veseli in prosijo v večnosti za nje, posebno za mladi par in z nami vred želijo, da sin Cena ob strani svoje ljubeče žene ohrani pri hiši vse lepe stare navade in ostane zvest in njih vreden naslednik. Ako pa nastopijo skrbi in težave, se vedno spomnita poročnega govora, v katerem so vama gospod župnik rekli, da naj 'bo vajina vera trdna in močna — molita — vse druge skrbi Nanj preložita, ker On bo že skrbel za vaju.
‘ se je zrušil na ulico
rešilni vozovi ter gasilci in začeli razkopavati brezoblično gmoto zidovja. Toda na srečo se je izkazalo, da |km1 ruševinami ni bilo ljudi. Pozno v noč so delali gasilci, katerim so prihiteli na pomoč tudi pionirji, da so očistili cesto in podprli Titzovo hišo, ki je zelo poškodovana.
.Jezuitska vojašnica” ima za seboj dolgo zgodovino. Med vojno je bil severni del poslopja tako poškodovan, tla se ga ni več izplačalo obnavljati. Tothi v prvih povojnih letih jc bilo drugih skrbi dovolj, kasneje pa so oblasti menda tudi imele posle, ki so jih smatrale za važnejše. Končno je vendarle prišlo do sklepa o porušitvi, kajti stavba je bila že oči viti no tako daleč razpadla, tla je preti-stavi jala nevarnost za okolico, /.ato so jo v uliti Lidmanskv obdali z lesenim zavarovalnim plotom, ki jc segal do polovice cestišča. V poslednjem trenutku pa jc preti dvema mesecema spomeniški urad preprečil začetek podiranja, kajti hotel jc
(Dalje na K. strani)
Naravni pomagači v boju z zajedale!
Navadno opozarjamo sadjarje in vrtnarje in sploh ikmetovalce na razne Škodljivce, ki zajedajo kulturne rastline in jim svetujemo, kako naj se teh škodljivcev ubranijo in jih zatirajo. Ne bilo bi pa odveč, če si enkrat ogledamo naše prijatelje in pomagače, ki vzdržujejo ravnotežje v prirodi s tem, da se hranijo z raznovrstnimi škodljivci naših sadežev in nam tako olajšajo obrambo. To je toliko bolj potrebno, ker je med temi pomagači mnogo takih, ki jih preprosti, zlasti starejši ljudje, s te strani ne poznajo in jih zato še dandanes bodisi res iz nevednosti ali praznoverja ali neke stare slabe navade preganjajo, namesto da bi jih ščitili. To velja zlasti za nekatere koristne živali iz vrste sesalcev in plazilcev. Poglejmo torej najprej nekatere sesalce! Posebno važni so štirje, ki so vsi izraziti žužkojedi: krt, rovka, jež in netopir.
Krta vsak pozna. Splošno bi moralo biti tudi znano, da se hrani samo z golaznijo, ki jo lovi po svojih podzemeljskih potih in da je zavoljo tega zelo koristen. Pa je vkljub temu še vedno dovolj takih, ki krte lovijo in s posebnim veseljem pobijajo, kakor da bi delali kako posebno škodo. To delajo navadno zaradi krtin, ki so seveda tu in tam v napotje pri košnji. Toda ta neprilika je tako malenkostna, da spričo velike koristi, ki jo od krta imamo, sploh ne pride v poštev. Pomisliti je treba, da je krt silno požrešen. Na dan použije toliko, ali pa še več, kot tehta sam, in sicer samih raznovrstnih podjedov, kakor so zlasti ogrci, mramorji in še nešteto drugih škodljivcev, ki prebivajo v obdelani zemlji in se hranijo izključno s koreninami naših poljskih, vrtnih in drugih sadežev. Krt lovi tudi pozimi in si znaša celo zimsko zalogo raznih živali, ki jih samo okrni, ne pa urno-, ri. Iz tega lahko razvidimo, kakšno množino mrčesa pospravi skozi leto in dan en sam krt.
Neljub gost pa utegne biti krt v sejalnicah, v toplih gredah in po cvetličnih gredicah. Od takih krajev ga skušajmo kajpada na razne načine zadržati. Tople grede zavarujemo pred njim z betonskimi zidovi in z dnom iz opeke, da propušča vodo. Preženemo ga tudi, ako nastavimo po rovih v karbolineju ali v katranu namočene krpe. Tudi petroleja in terpentina nima rad. Majhne prostore zavarujemo pred njim z mrežo, ki mora biti gosta, ali z jarki, ki jih napolnimo s črepinjami, trnjem itd. Ako se ga drugače ne moremo znebiti, ga ujamemo živega ( v cevi), da ga lahko spustimo na drug prostor, kjer je bolj dobrodošel kakor v topli gredi ali sejalnici. Mnogo krtov zatro dandanes pri lovu voluharjev, ker se vlove v pasti, ki so nastavljene voluharjem. Krt ima mnogo naravnih sovražnikov. Preganjajo ga psi, mačke, dihurji, podlasice, lisice, vrane, skobci itd. Pameten človek ga vsaj ne bo zatiral, ako ga že ne more ščititi.
Rovka
Manj znana, pa zelo koristna žužkojeda žival je rovka. Ker je na zunaj zelo podobna miši, jo nevedni ljudje z mišjo vred love in zatirajo. Prav tako tudi razne druge živali, zlasti mačke, ki pa rovk ne jedo, ker imajo duh po pižmu (mošus). Od miši se pa loči rovka po zelo koničastem gobčku, ki je poln kot igle koničastih in ostrih zob. Miši pa so glodalci, ki imajo spredaj dletaste glodače. Rovka se živi samo / žuželkami, ki jih lovi v zemlji v svojih rovih in na površju zemlje. Potrebuje kakor menda vsi žužkojedi zelo obilne količine hrane. Dognali so, da použije na dan dvakrat toliko kakor sama tehta. Tudi rovka nima zimskega spanja. Pravijo, da se pozimi loti tudi miši, če ji zmanjka druge običajne hrane. V čebelnjaku utegne narediti rovka škodo, ako se pozimi splazi v panj, kjer vznemirja čebele, da se razlezejo in večkrat popolnoma
Obiščite mojo stalno razstavo o gospodarstvu, poljedelstvu, gos|>odinjstvii in tehniki (prispeli novi kmetijski stroji, pralni stroji, radioaparati itd.)
JOHAN
LOMŠEK
ST. LI P S, T I H O J A, P. Dobi la ves
propadejo. To škodo pa lahko odvrnemo, ako žrela pred zimo toliko zožimo, da se rovka ne more zmuzniti v panj. Ako najdemo pri kakem panju žrelo oglodano, je bila na delu miška, ki tudi poskuša priti v panj. Njej pa bržčas diši bolj med kot čebele. Rovka ne more glodati in pride le v tisti panj, ki ima preveliko žrelo.
Tretji v tej družbi naravnih pomagačev človeka v boju z zajedalci je jež, znani, pa vendar bolj redki bodičasti ponočnjak. Ta se preživlja povečini z razno golaznijo, ki jo pobira in lovi po grmovju, po vrtu, pa tudi po hiši, če ga spustimo noter. Le žal, da je ježev tako malo in da suroveži še tiste redke posameznike, na katere nalete, rajši preganjajo, namesto da 'bi jih ščitili. Mnogo jih povozijo tudi avtomobili ponoči.
Jež se hrani z raznimi hrošči, mramorji, ogrci, gosenicami, mravljami, strigalicami, ponočnimi polži; zlasti pa mu gredo v slast žabe, slepiči, kače in miši. V kuhinji kmalu pospravi ščurke in drugo golazen. Pticam, ki gnezdijo po tleh, utegne pobrati tudi jajčeca. 'Mogoče, da pobere tu in tam tudi kak sad, ki ga zanese v svoj brlog. Vkljub temu ga ne moremo pri-
števati h škodljivcem, temveč ga po pravici lahko uvrščamo med koristne pomagače. Na Holandskem je jež zakonito zaščiten, kakor pri nas zajec, veverica in razne druge v kmetijstvu škodljive živali. Jež zimo prespi v podzemeljskem ležiču.
Netopir
Končno je še netopir, ta tako razvpiti, toda prav po krivici osovraženi, pa jako koristni pomagač pri zatiranju sadnih in drugih škodljivcev. Prištevati ga moramo k najbolj vnetim lovcem raznih ponočnih žuželk - hroščev, metuljev, vešč, muh itd., med katerimi jih je mnogo v sadjarstvu zelo škodljivih (n. pr. jabolčni zavijač in drugi). Netopir prespi v kakem skritem, temnem zatišju (pod streho, v zvoniku, v podzemeljskih jamah, v zidovju) vse dneve, pa tudi zimo, zavit v letalno kožico iti obrnjen z glavo navzdol, viseč za krempeljce zadnjih nog. Šele ko se na pomlad prebude žuželke, se zdrami tudi netopir in je potem skozi vso poletno dobo tja do pozne jeseni vsak večer na lovu za nočnimi žuželkami, ki letajo po zraku. Ta lov traja vsako noč toliko časa, da napolni svoj jako obširni želodček. Netopirji se množe zelo počasi, ker povrže samica na leto samo enkrat po enega ali kvečjemu po dva mladiča. Zato je tembolj potrebno ščititi tega tako uspešnega pomagača pri zatiranju zajedavcev na našem sadnem drevju in drugih koristnih rastlinah.
Predenica - nevarna zajedallca
Predenica (Flachsseide) je zelo nevarna zajedalka detelje in lucerne ter povzroča ogromno škodo. Kako žalostno je pogledati na okuženih poljih rumene ploskve, ki zavzemajo od dne do dne večji obseg. Kjer se je ta škodljivka enkrat naselila, tam jo je treba z vsemi silami zatirati. Da se bomo znali proti njej uspešno boriti, moramo najprej poznati njen razvoj.
Razločujemo več vrst predenic, ki žive kot zajedalke na najrazličnejših rastlinah; posamezne vrste predenic so si med seboj /elo podobne ter se razvijajo na isti način.
Deteljna predenica je zajedalka, ki ne vsebuje skoraj nobenega rastlinskega zelenila. Zaradi tega predenica tudi ni sposobna samostojnega življenja; potrebno hrano črpa iz hranilnih snovi drugih zelenih rastlin, ker je sama ne more pripraviti. Tem svojim hraniteljicam izsesava sok v taki meri, da sp prav kmalu posuše.
Predenica je rastlina brez talne korenine in njeno listje je okrnjeno v brezbarvne luskinice, ki jih s prostim očesom niti ne opazimo. Najbolj je razvito steblo, ki je nitkasto, zelo tanko in se more izredno podaljšati. Steblo je navadno rumeno-zelen-kaste ali rdečkaste barve in se ovija v vijugastih krogih okoli deteljinega stebla. Steblo preden ice požene posebne sesalne bradavice, ki se zajedo globoko v steblo detelje in sesajo iz njega potrebno hrano.
V teku poletja se na tem nitkastem steblu razvijejo številni drobni cveti, ki so bele, bledo-zelene ali bledo-rdečkaste barve. Iz teh cvetov nastanejo do konca poletja plodovi.
Seme predenice je zelo drobno in pokrito s posebno plevo. Značilno za semensko plevo je to, da je zelo trpežna; ta trpež-nost pa omogoča zrnu, da vzdrži razne ne-prilike in ohrani zaradi tega svojo kalivost več let. Zrno gre lahko nemoteno skozi ždlodec živine, ne da bi pri tem izgubilo svojo kalivost.
Predenica se razmnožuje na več načinov, in sicer:
1.	s semenom,
2.	s steblovjem,
3.	s posebnimi trajnimi poganjki, ki se jeseni razvijejo na zemlji ter tam prezimijo.
Ako se za časa košnje steblo predenice razseče ali pa raztrga ter raznese po dete-Ijišču, tedaj se vsak še tako majhen del, ki pride v dotiko z deteljo, kmalu podaljša.
Predenica se širi najbolj s semenom, ki se ne da tako lahko izločiti kot pa seme detelje ali pa lucerne. Da se predenica ne zanese med deteljo, moramo gledati predvsem na to, da sejemo samo čisto deteljno seme.
Ta način okuževanja potom nečistega semena je zelo nevaren, ker se predenica s semenom že takoj v začetku močno razširi. Zato moramo vedno paziti na čistoto semena.
Seme mora biti vedno čisto, bodisi da ga pridelujemo sami, ali pa kupujemo od trgovca. Ako smo se odločili, da bomo sami pridelovali seme, tedaj ga moramo vzeti vedno samo s tiste njive, kjer se ni predenica še nikoli pojavila. Tudi ono seme, ki ga kupujejo kmetovalci od drugih, ni vedno čisto. Zato imamo zakon, da smejo trgovci prodajati le čisto seme.
Kmetijske poizkusne postaje morajo vsako seme, preden pride v promet, dobro preiskati. Zato naj vsak kmetovalec pri nakupu deteljnega semena vedno zahteva od trgovca, da mu pokaže izpričevalo ene izmed pristojnih kontrolnih postaj in certifikat, s katerim potrjuje, da je seme, ki ga ima trgovec naprodaj, očiščeno.
Marsikatera njiva lucerne ali detelje je lahko onečiščena z zrnjem predenice, ki je ostalo v zemlji še od prej, a zaradi neugodnih razmer ni moglo vzkaliti. Na teh zemljiščih moramo vsaj kakih 5 let gojiti take rastline, na katerih se predenica ne more naseliti; sem spadajo okopavine in razna žita. Za deteljo in lucerno pa moramo izbrati druga zemljišča.
Seme predenice pride na njivo lahko tudi z gnojem, ki ga dobivamo od živine, krmljene s senom, ki je vsebovalo seme take zajedavke. Zato ne smemo živini nikdar pokladati od predenice napadenega sena, še manj pa voziti sumljivi gnoj na njivo, kjer hočemo pridelovati deteljo ali pa lucerno.
V vseh državah so v veljavi strogi ukrepi proti tej škodljivki, ki more povzročiti silno veliko 'škodo.
Kako zaklati in
Domača preutnina, za klanje namenjena, naj bo vsaj nekaj časa, preden jo zakolješ, mirna. — Primi jo čvrsto čez perutnice in glavo in naredi z ostrini nožem pri glavi pod ušesom ozko luknjico. Obrni jo tako, da visi glava navzdol in da kri lahko odteka. Kri, ako jo hočeš porabiti, naj teče v posodo, v kateri je malo mleka, drobtin ali kisa. Medtem ko ti žival držiš, naj kdo drugi kri meša, da se ne strdi. Odteči mora vsa kri. Deni potem zaklano perutnino v mrzlo vodo, da se ohladi, popari jo z vročo vodo, obrni jo v njej parkrat, nato jo vzemi ven in jo oskubi. Odreži spodnji kljun, iz,kroži oči, snemi kljun, prereži zgornjo kožico na golši in previdno vzemi ven golšo, požiralnik in dušnik. Potem odreži sredi perutnic pri prvem členu male čipke in kepico nad repom. Prereži tudi spodaj blizu nog počez kožo, pazi da ne prerežeš črev, in vzemi ven čreva z želodcem, jetra s srcem vred previdno, da jih ne strgaš, in odstrani žolč. Potem prereži želodec na mesnati strani in olupi notranjo kožo, noge na kolenu prereži čez člen, olupi zunanjo kožo in snemi kremplje. Nato izreži črevo pod repom, jetra srce in želodec pa deni nazaj.
Tudi noge vtakni nazaj tako, da se
Šoferski kofiček
TUDI TO DRŽI
Naše oči imajo odlično lastnost, da se znajo prilagoditi velikim svetlobnim razlikam. Tako moremo še videti poleti v opoldanskem času, ko doseže jakost svetlobe 40.000 do 80.000 svetlobnih enot, pa tudi v mraku pri 5 svetlobnih enotah. Seveda rabi oko nekaj časa, da se prilagodi manjši svetlobi. Če stopimo iz svetle sobe ponoči na prosto, traja nekaj minut, da spot kaj vidimo; oko potrebuje celo 20 do 40 minut, da se dokončno navadi na temo. Neumno je le to, da se naše oko ravna po svetlobi in nc po temi, če gleda v svetlobo.
To pa pomeni pri vožnji, da se naše oči lahko privadijo na mrak. Vidimo še kar dobro, četudi ni tako svetlo kot opoldne. Oči so se privadile manjši svetlobi in kar dobro vidijo. Če vključimo sedaj zasenčene žaromete, osvetlimo cesto pred seboj močneje, kot pa je osvetljena okolica. Oči se prilagodijo svetlobi zasenčenih žarometov — kar je izven svetlobnega stožca žarometov, tega ne razločujemo več dobro. Torej je bolje voziti kolikor se le da dolgo samo s pozicijskimi lučmi. Le na ta način izrabimo dobro lastnost oči, da se prilagodijo po mraku. Ker pa oči le potrebujejo nekaj časa, da se mraku privadijo, se seveda nikoli ne morejo prav prilagoditi temu, ker jih vedno znova motijo svetlobni žarki žarometov drugih vozil. Kot vidimo, je uporabljanje zasenčenih žarometov prav-taiko nekoristno nam samim kot škodljivo nasproti prihajajočim. Že samo iz tega razloga bi morali v mraku prižgati le pozicijske lučke, ki niso tako svetle, da bi motile oči in slepile, pa tudi ne tako medle, da ne bi zadostno opozarjale drugih na naše vozilo.
Nekateri so mnenja, da je težje oceniti brZino vozila, ki ima prižgane le pozicijske lučke, kot pa vozila, ki sveti z zasenčenimi žarometi ali polno lučjo. Toda ravno nasprotno drži! Oddaljenost in brzino nasproti prihajajočega vozila tem laže ocenimo, čim bolj neovirano se naše oči lahko prilagodijo mraku — torej, če imamo mi sami in oni, ki nam vozi nasproti, prižgane le pozicijske lučke.
Najbolj so proti vožnjli s pozicijskimi lučkami tisti, ki ponoči ničesar ne vidijo. Pravijo, da jim je potrebno veliko svetlobe. Pa tudi ti se motijo, kajti oči teh rabijo veliko dalj časa, da se prilagodijo temi, ker imajo manjšo lastnost tvorjenja vidnega purpurja. S tem pa, da vključijo zasenčene žaromete prej, kot bi bilo sploh treba, odvzamejo očem vsako možnost, da bi se mogle privaditi mraku. Kdor ponoči slabo vidi, naj gre k zdravniku, da mu predpiše vitamin A.
Povedati je tudi treba, da je prilagoje-vanje oči na temo podvrženo tudi pri tistih, ki normalno vidijo, nekim činiteljem. Razburjenost, utrujenost, malenkostne količine alkohola (precej manj kot 1 promile) lahko že slabo vplivajo na vid. Na žalost v takih slučajih tudi z raznimi sredstvi za poživitev (od črne kave do pervi-tina) ne moremo vida izboljšati. Edinole tobak učinkuje na vid, a ne ugodno, marveč negativno, slabo. Kajenje, tudi čisto malenkostno, poslabša vid v mraku.
snažiti perutnino
kremlji še malo vidijo, kolena pa vtakni v zarezo, skozi katero si potegnila čreva. Zdaj daj tako pripravljeno perutnino na hlad. Tako navadno pripravljamo piščance.
Kakor te pripravljamo tudi mlade ali stare golobe z razliko, da jih za skubljenje ni treba popariti. Mladi golobje imajo med perjem še mah, njihovi kljunčki so mehki, po tem jih lahko ločiš od starih. Stari golobje se teže /mehčajo, dajo pa prav okusno juho.
Kopune, kokoši in purane oskubi takoj, ko so zaklani. Noge in glavo vtakni v vročo vodo, da jih potem lahko osnažiš. Puh pa posmotli s špiritom ali papirjem. Boljši je špirit, ker se z njim žival lepo osmodi pa nič ne okadi. Na krožnik vlij žlico špirita in ga zažgi. Nad plamenom drži žival, obračaj jo na vse strani, potem jo obriši in osnaži kakor piščance. Puranu ne prereži na golši kože, ampak odreži vrat in potem vzemi tam golšo ven. Glavo z vratom osnaži ter porabi za obaro.
Goskam in racam ne daj tisti dam, ko jih kolješ, nič: jesti. Zaklane oskubi takoj. Perutnice odreži od prvega člena in jih posuši s perjem vred. Suhe lahko pora-(Konec na 8. strani)
DEKLIŠKI KOTIČEK:
Dekle - brez dostojanstva
Bilo je poročno slavje in mnogo je bilo ijjovabljenih. Vse je bilo dobre volje, le nekaj je navzoče motilo: nevestino obnašanje. Saj je bilo tudi ženinu nerodno, kajti ves večer se mu je naslanjala na rame, ga božala itd.; podobnemu dobrikanju ni bilo konca. Mnogo opazk je padlo tisti večer na račun neveste in ženin je bil deležen obilnega tihega pomilovanja ...
Dekle mora ohraniti svoje dostojanstvo, ■če hoče, da bo spoštovana in ljubljena. Prevelika sproščenost in »prepoceni dajanje« more biti pogubno rušenje vzvišene in drage slike, ki jo fant nosi v svojem srcu.. Ljubezen je vendar zaklad, ki ga človek ne sme nositi na krožniku. Zaklade skrivamo! čim bolj zato dekle sproščeno kaže svojo naklonjenost in svojo ljubezen na zunaj, 'tem bolj izgublja na vrednosti. Lepa in plemenita ljubezen ni vsiljiva!
Vsiljivost je moškim zoprna. Dogodek naj to potrdi. V vlaku se je zgodilo; v kupeju sta sedela mlad mož in žena z otrokom. Kar pretirano sladka je bila mlada žena do moža, da je bilo možu prav nerodno. Vstal je in raje dolgo pot stal na hodniku, kot da bi prenašal vsiljivost žene. Ona ga je vabila, da naj zopet prisede, a ni hotel. Ko je otrdk zaspal, ga je žena položila na svoj sedež in nato šla na hodnik. Na njeno vprašanje, zakaj raje zunaj stoji, ji je povedal, da mu je zoprno njeno'obnašanje, kot je slišala gospa, ki je sedela pri vratih kupeja.
Podobne stvari se dogajajo mnogokrat pri dekletih v razmerju do fantov. Povsod jih lovijo, povsod se jim nastavljajo, vedno so za njimi. Neko dekle je imelo resno razmerje s fantom. Saj sta bila oba dobra, a vendar se je ljubezen razdrla: »polomila« ga je namreč dekle. Vedno je fanta iskala, pred pisarno ga je hodila čakat, k telefonu ga je pogosto klicala itd. Fant se je tega naveličal in je znanje prekinil.
O tem slučaju so prijatelji v pisarni večkrat razpravljali in razna mnenja so bila izrečena. Nekako skupno pa je bilo mnenje, da je vsiljivo dekle fantu zoprno. Neresni izrabljajo tako žensko vsiljivost za zabavo, za hrbtom takih deklet pa se delajo norce iz njih.
Dekliško srce mora biti za fanta trdnjava, ki si jo mora izvojevati sam; potem jo bo zares cenil in spoštoval. Če mu bo pa dekle kar padlo v naročje, ne bo srečen ne on in ne dekle. Dekle, ki se vsiljuje, koplje grob svoji in fantovi sreči.
Zato ni čuda, da je toliko nesrečnih zakonov, ker dekleta s svojo vsiljivostjo kopljejo grob svojemu dostojanstvu in svoji sreči.
i2rt, niLadinfr in
SRCE EVROPE - PATER PIRE
Pred enajstimi leti je belgijski dominikanski redovnik pater Pire začel svoje človekoljubno delo v korist beguncev. Njegove ustanove so imenovali »Srce Evrope«. Francoska vlada je še na poseben način priznala delo tega velikega apostola ljubezni in ga odlikovala z redom Častne legije. Prav tako so ga navdušeno podprli tudi drugi francoski višji krogi; pa tudi druge države niso zaostajale s podporami in priznanji.
Dobrodelna Pire-ova ustanova »Begunska pomoč« skrbi predvsem za domove ostarelih in za delo nezmožnih beguncev. Ta križarska vojna ljubezni združuje v istih idealih več kot 50 tisoč ljudi ne glede na vero, ideologijo ali narodnost. Tako so v odborih teh ustanov združene v bratskem duhu osebe vseh narodnosti, veroizpovedi in političnih struj.
Razumljivo, da je pater Pire pri tem svojem velikem delu iskal zaslombe tudi pri najvišjih mednarodnih političnih ustanovah in ne zastonj. V priznanje za veliko in nadvse pomembno delo, ki je v korist človeštvu, je bila patru Pircu dodeljena t udi naj višja nagrada in priznanje: No-bčlova nagrada za mir.
Pire-ova dobrodelna ustanova ščiti predvsem tiste, ki si niso mogli ustvariti normalnega življenja v tujih državah. To so predvsem intelektualci, stari in bolehni, pohabljenci, člani številnih družin. Teh nesrečnih je še vedno blizu 300 tisoč, ki so primorani ostati v Evropi, 'ker nobena država noče prevzeti bremena teh brezprav-nežev, od katerih bi ne imela nobenih ekonomskih koristi.
Na desetine tisočev teh beguncev živi še vedno po zasilnih stanovanjih, če bi ne bilo »Srca Evrope«, bi še nadalje morali živeti v zagrenjenosti in pozabi vse dotlej, dokler bi jih ne uničilo pomanjkanje in zagrenjenost.
Begunska organizacija patra Pira stremi za tem, da vrne tem nesrečnim zaupanje, dom in družino, pa čeprav v tujini. Z vsemi sredstvi skuša lajšati njihovo težko bol. Poleg materialne pomoči jim skuša dati tudi moralno pomoč, čestokrat je človek bolj potreben tople, dobrohotne besede kot pa kruha. Po tej organizaciji so čimbolj povezani z dobrotniki in sodelavci patra
Oieetho oen in sJLe fut deklica
»Nekega večera, ko je razlivala mesečina svojo milo svetlobo po naravi,« piše Beethovnov prijatelj, »sva hodila z mladim umetnikom po ulicah mesta Bonna.«
»Mir!« reče Beethoven in se ustavi pred neko revno kočo. »Poslušaj! Kaj slišim? To je iz neke moje sonate. Res lepo igra.«
Igranje preneha in neki jokajoči glas pravi: »Ne morem več igrati. To je prekrasno, a tega, kar zdaj pride ne znam dobro. Kako bi bila srečna, če bi mogla vsaj enkrat na koncert v Koln.«
»Draga sestra,« reče drugi glas, »ne bodi žalostna zaradi tega. Dobro veš, da komaj plačujeva stanarino.«
»Vstopiva!« reče Beethoven. »Zakaj?« ga vprašam.
»Hočem nekaj igrati«, odvrne vznemirjeni prijatelj, »čutim, da imajo tukaj občutek, dar in razumevanje. Hočem igrati in ona me bo razumela.«
»Oprostite,« reče, ko odpira vrata, »poslušal sem vaše igranje, pa nisem mogel drugače kot vstopiti. Glasbenik sem. Slišal sem, kaj ste govorili. Želel bi vam nekaj zaigrati.«
Mladenič, ki je krpal čevlje, ga je začudeno pogledal in odgovoril: »Najlepša hvala, toda naš klavir je slab in tudi not nimava.«
»Nimate not?« vzklikne Beethoven — »a kako ste, gospodična, — ah oprostite,« je tiho dokončal, ko je opazil, da je dekle slepo... »Vi torej igrate po posluhu? Kje ste pa slišali glasbo, če ne hodite na koncerte?«
»Prebivali smo v Briihlu in onstran ceste je stanovala mlada gospa, ki je pogosto igrala na klavir.«
Beethoven je sedel za klavir. Mladi ljudje so sedeli kot okameneli in poslušali, kako so čarobni glasovi zdaj močneje, zdaj tiše vreli iz glasbila. Kar naenkrat tigasne slaba luč. Okna so bila odprta in mesečina je sijala v sobo. Igralec, zatopljen v misli, neha igrati.
»Čudovit človek!« vzklikne mladi čevljar. »Kdo ste?«
»Poslušajte!« odgovori umetnik in zaigra prve akorde F-Dur sonate.
»Vi ste torej Beethoven,« iztisne mladenič, ki spozna umetnika.
Beethoven hoče vstati. Tedaj pa ga ganjena deklica milo poprosi, naj zaigra vsaj še eno skladbo.
»Pa naj bo,« reče in se zamišljeno zazre v zvezde. Izpod njegovih prstov pa se izlije prekrasna melodija, za njo divji, a ljubezniv prehod, nato ljubek ples vil in končno šumna množica lepih, krepkih akordov. Vsi so poslušali brez diha.
»Zbogom!« reče Beethoven in gre k vratom.
»Boste še prišli?« vprašata istočasno brat in sestra.
»Seveda pridem in bom poučeval gospodično. Zbogom!« Tedaj se obrne k meni in reče: »Zdaj pa hitro domov, da zapišem to sonato.« Pohitela sva. Tik pred zoro je vstal umetnik od mize, kjer je vso noč delal. V roki je držal končano veličastno skladbo: »Sonato o mesečini«.
Pira in v tem dobivajo ti brezdomci tolaž-Ijivo zavest, da niso na svetu od vseh pozabljeni.
Pater Pire je v svoji veliki skrbi An ljubezni do beguncev šel še dalje. Ustanovil je cela naselja, kjer skuša vrniti družinam njihovo dostojanstvo s tem, da jim oskrbi lastna stanovanja, družinskim očetom delo, otrokom pa varno zavetje pod toplim družinskim krovom. Saj so v begunskih taboriščih prav otroci najbolj prikrajšani na teh dobrinah.
Doslej je ta dobrodelna begunska organizacija zgradila že več takih naselij v Nemčiji, Belgiji in Italiji. V različnih državah skušajo avtonomne sekcije po svojih močeh podpirati te velikopotezne načrte.
»Srce Evrope« je pravzaprav »dopolnilo duše« Evrope, brez katere bi ona ne mogla živeti. Saj bi ji pri vsej njeni visoki diplomaciji manjkalo povezujoče in oživljajoče moči. Zato lahko rečemo, da predstavlja »Srce Evrope« solidarnost svobodne Evrope do Evrope molka in trpljenja.
Glasim no v o m ani k o m
Gospod, ki pot jc in resnica, v vinograd trdi kliče Vas, da nad zlom bi zmagala pravica in bi nastopil boljši čas.
Orožje božje vaša je oprava, milost blagodejen dež; naloga vaša vernih sprava, dobrota prava le utež.
So plevela polne njive rojakov naših tod.
Žrtve vaše ljubeznive zasadile bodo plod.
Mladina čaka polna upov, tla delo vaše bo sledila in očetno zemljo strupov smrtonosnih oprostila.
Čaka narod božje hrane za sred duhovnost, besede, v llogu zbrane, ki višja vodi jo modrost.
Ljudstvo gleda verno v vas pastirje božje črede, ki že z večerno zarjo zre v jutranje zvezde.
Zveličar sam jc z vami v boju za Boga.
V stiskah niste sami,
Marija vso pomoč vam da.
Kongres filma na Dunaju
Katoličani se zlasti po drugi svetovni vojni vojni prav dobro zavedajo velike važnosti filma v sodobnem življenju. Morda je prav film postal poleg pisane besede in radia najmočnejši činitelj pri oblikovanju mišljenja širokih ljudskih plasti. V ta namen so katoličani ustanovili posebno filmsko komisijo, ki naj ocenjuje filme s katoliškega stališča in tako daje katoličanom navodila, da morejo biti v zadostni meri poučeni o vrednosti filmov, ki jih predvajajo. Ta komisija obstaja v skoraj vseh katoliških deželah in je že mnogo dobrega storila v akciji za dober film.
V prvi polovici meseca julija pa je bil na Dunaju mednarodni kongres katoliške filmske komisije. Iz 30 držav so prišli zastopniki katoliških komisij in to iz vseh delov sveta. Udeležili so se tega kongresa tudi zastopniki mednarodne kulturne organizacije UNESCO. Že leta 1938 je bilo določeno, da bo tak kongres na Dunaju, toda zaradi priključitve Avstrije k Hitlerjevi Nemčiji je moral izostati.
Sedanji kongres je bil pod pokroviteljstvom kardinala Kdniga, ki je pri otvoritveni sveti maši v pridigi pohvalil prizadevanja katoličanov za dober film. Poudaril pa je, da tudi v Avstriji narašča tendenca po slabem filmu, ki more povzročiti obilo moralnega zla vsemu ljudstvu. Kakor
so namreč v preteklem stoletju bile delavske množice izpostavljene brezvestnemu izkoriščanju liberalnega kapitalizma glede materialnih dobrin, tako je danes zlasti mladi rod ogoljufan po slabih filmskih izdelkih v duhovno-moralnih dobrinah. te se pravočasno ne bo zaustavil razmah slabega filma, bodo številni bodoči rodovi čutili silno moralno škodo, katera ibo imela hude posledice za ves narod.
Referent za filmska, radijska in televizijska vprašanja pri avstrijskih škofijskih konferencah gradiščanski škof dr. Stefan LaszJo je otvoril kongres in v uvodnem govoru med drugim poročal, da se v Avstriji pripravlja nova zakonodaja o filmu; v tem zakonu je tudi določba, ki predvi-deva, da bo določena starostna meja za obisk filmov z oznako »za nedoletne prepovedano« dopolnjeno 18. leto. Pri tem se je skliceval na dejstvo, da so že celo sami filmski industrialci predlagali, da se naj starostna meja »mladoletnosti« dvigne od 16. vsaj na 17. leto.
Tudi avstrijski prosvetni minister dr. Drimmel je govoril na kongresu o državni zakonodaji v odnosu do problema »mladina in film«.
Letošnji mednarodni katoliški filmski kongres je bil pod geslom: »Mladina — film — javnost«.
Smrti izročeni - a rešeni
V	tem poletnem času je kopalna sezona; vse išče le vodo, da se v njej ohladi in osveži od poletne vročine in telesno okrepi. Seveda je pa s tem povezano tudi mnogo nevarnosti; saj dnevno čitamo poročila o nesrečah v vodi.
Toda pričujoča zgodba nam govori o dogodku ob majhnem »vesoljnem« potopu, ko je pred leti reka Pad v severni Italiji podrla jezove in preplavila mnogo vasi ob reki.
Mala vasica Corne je bila že vsa pod vodo, le vrhovi dreves in strehe hiš so še molele iz strašnega morja umazane in deroče vode. Na eni izmed teh streh je bilo zbranih okoli šestdeset oseb, ki so klicale v meglo in v noč na pomoč. Med njimi je bila tudi mlada mati s komaj rojenima dvojčkoma v naročju. Poveljnik ognjegas-cev iz Turina, junaški Emil Bianchini je z motornim čolnom končno dosegel nesrečneže in na prošnjo vseh rešil najprej nesrečno mater z otrokoma. Toda vožnja čez naraslo vodovje je bila strašna; dež je bičal v obraz nesrečnežev in pogasil svetilko, da je bilo le malo upanja na rešitev.
V	tem dramatskem trenutku, ko je smrt gledala vsem v obraz, se je junaški poveljnik Emil spomnil na še nekrščena otroka. Z oblastjo, ki jo sveta Cerkev daje vsem v takem obupnem položaju, se je nagnil iz ladjice, zajel vodo ter krstil otroka z imenoma, ki sta mu takrat prišla na um: Re-
nato in Renata. Ko so srečno dospeli do kopne zemlje, so otroka in mater nemudoma odpeljali v bolnico.
Poveljnik Emil Bianchini je takoj hitel ostalim nesrečnežem na pomoč, katere je vse srečno rešil. Ve utrujen in poln srečne zavesti, da je storil dobro bližnjemu, se je vrnil v Turin. Mnogokrat je tudi še pozneje mislil na mala Renata in Renato; tudi pozvedoval je za njima, a vse zaman; v tisti strašni noči namreč ni bilo časa, da bi povpraševal mater za njihovo rodbinsko ime.
Preteklo je zopet nekaj let in plemeniti Emil je že skoraj pozabil na dogodke ob reki Pad. Nekega dne pa je dobil med vsakdanjo pošto razglednico, na kateri sta bili z okorno otroško pisavo zapisani dve imeni: Renato in Renata. Emil je bil ves presrečen. Nakupil je igrač in se s prvim vlakom odpeljal proti Rovigu. Tu je res našel v mali vasici Corne srečno družino Angela Balla, katero je rešil gotove smrti. Našel je pa tudi dva »krščenca« Renata in Renato, ki sta ga gledala z velikimi, otroškimi očmi, ne da bi se zavedala, da dolgujeta njemu življenje.
Dobri Emil je preživel s srečno družino dva dni ‘in pripovedovanja ni bilo ne konca ne kraja. Od vseh strani so prihajali ljudje in se mu zahvaljevali za njegovo junaško pomoč v dnevih groze An smrti.
:P*|*S*A*N*0 * B*R*A*N*J*E
----- ---—
Jtsel ji iii $>o- bili
14. aprila je preteklo 18 let, odkar sta pri nas narodna mržnja dn nestrpnost sprožili izseljevanje slovenskih družin. Da, 18 let je že poteklo, toda, mi, Slovenci, se še spominjamo krivic, ki so jih tedaj morali prestati naši očetje in matere. Večina naših staršev je morala zapustiti domovino in se naseliti v taboriščih v tujini. Vsakemu so obesili kakor psu okoli vratu ploščico, na kateri je bila vtisnjena številka, tako da se nihče ni mogel »zgubiti«, se pravi pobegniti. Gonili so naše očete in matere v spremstvu stražnikov od taborišča do taborišča — od ječe do ječe.
Prisiljeni so bili delati. Za delo, opravljeno z žuljavimi rokami, pa so dobivali namesto plače pogosto udarce po hrbtu. Utihnila je slovenska beseda — slovenska molitev. Za vsako slovensko besedo je padel bič po hrbtu Slovenca, starca in starke, očeta, matere in otroka... Marsikateri oče je žrtvoval svoje življenje za zvestobo svojemu rodu. Znali so ceniti materinščino, v izgnanstvu so še posebno bridko občutili, kakšen zaklad za narod in za posameznika — je — svoboda! Da! Kaj bi bili tedaj dali, da bi smeli vsaj neovirano govoriti materin jezik! Iz očetovega dnevnika povzemam nekaj pesmi, ki nam tolmačijo čustva izseljencev ob prvi obletnici izgnanstva, ko so trpeli — trpeli za svoj narod!
NAŠE IZGNANSTVO Daleč tani je zdaj dežela, kjer mama mi je pesmi pela.
Učila tam me je lepo —
Boga ljubiti, narod in pa njo.
V duhu le mi je mogoče, da vidim še, kako moj oče delal tam je in se trudil, ker v hiši red nadvse je ljubil.
, Dom urejen smo tam imeli, prebivali v hiši beli, kjer pesmi je odmeval glas, in blagoslov je spremljal nas.
Pa vstali hudi so ljudje, temne bile so njih želje, da strli bi nam srečo to in vzeli tudi še zemljo.
Pa pride neki dan povelje: izginite nam brž. s te zemlje, tu drug odslej bo gospodaril, ne več Slovenec zemlje kvaril!
Objela žalost je srce, zbudila slutnje nam temne.
Solzč so lile iz oči, ko dom smo svoj zapuščali.
Ko da zločinci bi bili, tako so nas zastražili.
Pa greh je naš edini ta, da mati je nam Slovenka b’la.
V tujem svetu zdaj živimo, s ponosom v srcu vse trpimo, ker trdno smo prepričani, da dan vstajenja daleč ni.
TOLAŽBA
Predrage sestre ve in bratje, ki ste bili prisiljeni, pustiti dom svoj in zemljo, ki z znojem ste ]>ojili jo!
Zdaj pusta vam je domovina in mrzla, trda je tujina, ki nima čuta ne srca, za bol trpina našega.
Usoda hujša ni nobena od te, ki nam je naložena.
Srčnd jo moramo nositi in križev j>ot za rod hoditi!
Kot v ognju preizkusi se zlato, zvestoba naša zdaj se skuša prav Ne bo nas strla kruta pest nikoli, ker Bog je z nami v naši boli!
Glavo pokonci, pogum velja, saj čas rešenja našega iz dneva v dan se približuje, svobode sreča se nam kuje!
V svoji stiski pa so se naši očetje in matere zatekali k Mariji, Kraljici in zaščit-nici Slovencev. V duhu so jo častili na Brezjah, Višarjah in pri Gospe Sveti... Marija pa jim je tudi pomagala. Dajala jim je moč, da so vztrajali v zvestobi do svojega naroda, nam mladim v zgled. Zato so se v tej veliki stiski zatekli k mogočni pri-prošnjici in jo prosili pomoči. Mariji in vsem svetnikom v čast so zložili posebne litanije.
LITANIJE SLOV. NARODA
Nebeški vladar in sodnik vseh narodov, milostno poslušaj najgloblje prošnje slovenskega naroda, ki kliče k Tebi v strašni stiski!
Gospod usmili se slovenskega naroda — usmili se nas!
Kristus usmili se slovenskega naroda,
Gospod usmili se slovenskega naroda,
Bog Oče, ki si vse narode ustvaril, — usmili se nas!
Bog Sin, ki si vse narode odrešil,
Bog Sv. Duh, ki si na binkoštno nedeljo vse jezike posvetil,
Sv. Trojica, en sam Bog, ki te slovenski narod časti že nad 1000 let,
Jezus, Odrešenik sveta,
Jezus, kralj vseh narodov,
Jezus, zmagovalec peklenskih sil,
Marija, upanje pregnancev in beguncev, — prosi za nas!
Marija pomagaj, upanje ujetnikov,
Marija pomagaj, upanje obupajočih,
M,ati božja, ki te častimo na Brezjalt,
Mati božja, ki te častimo pri Gospe Sveti,
Mati božja, ki te častimo na Ptujski gori,
Mati božja, ki te častimo na Sveti gori,
Mati božja, ki te častimo,
Tolažnica žalostnih,
Mati trpečih.
Kraljica Slovencev,
Sv. Mihael, branitelj katoliške Cerkve,
Sv. Rafael, zaščitnik izseljencev,
Sv. angel varuh slovenskih dežel,
Sv. Jožef, mogočni priprošnjik v najhujši stiski, Sv. Jožef, varuh preganjanih,
Sv. Juda Tadej, pomočnik tistih, ki že obupujejo brez vsake nade.
Sv. Severin, škof in mučenec panonski.
Sv. Viktorin, škof in mučenec ptujski,
Sv. Maksim, škof in mučenec ljubljanski.
Sv. Modest, blagovestnik koroških Slovencev,
Sv. Mohor in Fortunat, mučenca oglejska, — prosita za nas!
Vsi slovenski mučenci, ki ste trpeli na slovenski zemlji, — prosite za nas!
Vsi sveti misijonarji Slovencev,
Vsi slovenski redovniki in redovnice, ki ste slovenski narod k Bogu vodili.
Vsi slovenski svetniki in svetnice, ki so vam svetišča na slovenski zemlji posvečena,
Vsi krstni zavetniki Slovencev,
Vsi zveličavni škofje, duhovniki in redovniki slovenski,
Vsi verni očetje in matere, ki v Gospodu počivate,
Vsi slovenski nedolžni otroci, ki Ga z angeli molite,
Pomagaj Gospod slovenskemu narodu v njegovi največji stiski, — prosimo Te usliši nas!
Ohrani nam edino pravo katoliško Cerkev!
Ohrani in utrjuj slovensko duhovništvo!
Ohrani našo lepo slovensko domovino in naš materin jezik!
Vrni naše slovenske duhovnike!
Vrni naše izgnane brate in sestre!
Zberi razkropljeni slovenski narod!
Daj, da se spet po naših cerkvah opravlja sv. maša!
Daj, da bo Jezus spet prebival v vseh naših ta-lK-makljih!
Daj, da bodo naši bolniki spet mogli prejemati sv. popotnico!
Daj nam duha krščanske ljubezni in edinosti!
Daj, da po sedanjem trpljenju doživimo versko in narodno vstajenje!
Jagnje božje, ki tal jemlješ grehe sveta, — priza-nesi slovenskemu narodu!
Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta. — usliši prošnje slovenskega narotla!
Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, — reši slovenski narod!	Zbral M. I.
F. S. Finžgar	/	y
KVARTOPIRCEV SIN
Živel je kmet, ki je bil kvartopirec, kar je skupil vse je zakvartal, <la bilo doma komaj za sol.
Zgodilo se je, da je peljal iz mlina meh moke. Pa se je ustavil pred krčmo, stopil vanjo in moko zakvartal. Celo tako je bilo, tla je gnal voli na semenj in spotoma oba zakvartal. Namesto denarja je prinesel domov le vrv, na katero sta bila otvezena vola. Začel si je pomagati z dolgovi, ki jih ni vračal. Zato so pritisnili posojevalci nanj in terjali denar. Kmet je žalosten hodil po polju in premišljeval, katero njivo bi prodal, da bi terjalce utolažil. Kar stopi preden imeniten gospod, kakor bi bil iz tal zrasel.
»Zakaj si tako žalosten?« ga gospod prijazno nagovori.
»Kaj bi ne bil, ko me tarejo dolgovi. Prodati bom moral njivo.«
»Bodi pameten in ne prodaj! Če meni prodaš to, kar ne veš, da imaš, ti dam denarja, da plačaš vse dolgove.«
Kmet ga je gledal in se čudil.
»Čez trideset let šele pridem tisto iskat.« »Čez trideset let šele?« se je kmet še bolj čudil.
»Nič prej!«
Zadolženi kmet kvartopirec je pomislil: Kje že bom čez trideset let? Otrok nimam in če mi odnese pol hiše, naj jo le.
»No, ali udariva?« mu je molil roko prijazni gospod.
Kmet je udaril, gospod mu je nabrenkal denarja, da bi poplačal vse dolgove in še ostalo bi mu.
Ko se je kmet, vesel kupčije, komaj dvakrat prestopil po ozarah, je gosposki človek izginil, kakor bi se bil v zemljo vdrl. Kmeta je pretreslo: Če ni bil sam hudič? Še in še se je oziral za tujim gospodom. Ne sledu ne smradu ni bilo več o njem. Spet ga je spreletel strah. Ko je pa začutil
v žepu denar, je zamahnil z roko in se dobre volje vrnil domov. Vse dolgove je poplačal in še pri igri je dobival.
Ni še preteklo leto, dobi kmet sinčka, še malo nista z ženo pričakovala. Predolgo sta bila brez otrok. Zato je bila žena od sile vesela, mož pa se je kar zakrnil od žalosti. Ko ga je žena izpraševala, zakaj ni vesel tako lepega fantička, ji je dolgo dolgo skrival. Nazadnje je vendar ves potrt razodel:
»Žena, še pred rojstvom sem fantička prodal hudobi. Čez trideset let pride ponj.« Kadar koli je potlej mati sinu — Vide mu je bilo ime — rezala kruh, je jokala. Vide jo je izpraševal: »Mati, zakaj jokate?«
Mati se je izgovarjala: »Vddek moj, srce me boli.« Ni mu povedala.
Oče je preudarjal, kaj bi s sinom, kako bi ga otel? Ker je bil sinček zelo bistre glave, ga je dal v šolo. »Za jezičnega dohtarja naj se izuči. Morda se otme.«
Sin je šel v šolo in se kot dohtar vrnil domov. Tedaj ga je oče poklical in mu povedal: Tako in tako je s tabo. Sin je hodil zamišljen krog hiše. Nekega dne reče očetu: »Že vem! Daj mi iskrega konja. V drugo cesarstvo pojdem, kjer me nihče ne izsledi.« Oblekel se je za viteza, zasedel konja in odjezdil.
Srečno je prišel čez mejo in sklenil, da poj aha naravnost na cesarski grad in se ponudi cesarju v službo. Ni spak, da bi ga ne sprejel, ko je bil tako učen in močen. Kakor nalašč za cesarsko službo.
Ko tako sam vase zatopljen jaha dalje, ga zaloti sredi gozda trda noč. Pot se je kar izgubila, konj se je spotikal ob korenine. Vid je razjahal in peš hodil in brodil po gozdu. Ko pride do visoke skale, se mu posveti iz temne votline drobna lučka.
(Dalje prihodnjič)
Visoška kronika
3.	D r . I v a n T a v č a r
»Da si zapomniš, kdaj si kradel!« S temi besedami je pograbil furlansko ostro sekirico, katero je bil nekdo pozabil na stolu. Zamahnil je z njo in mi odsekal polovico malega prsta, da je kri porosila v gostih kapljicah mizo, kakor da je padel rdeči dež po nji. Zasukalo se mi je^v glavi, zavrtela sta se okrog mene miza in strop in Kristus v kotu.
Ko sem se zavedel, sem se zvijal na klopi in ubogo obsekano ročico sem stiskal med noge; srajčica, obutev in nogavice nad njo - vse je bilo krvavo!
V hiši se je bila nabrala družina. Mati je slonela pri peči ter padala iz omedlevice v omedlevico. Ko je začula moj jok in očetovo kričanje, si je ravno spletala lase. Z razpletenimi lasmi je torej prihitela v hišo in sedaj je omagovala pri peči. Kako so že bili sivi ti lasje in kako je bil prepadel njen obraz!
Dekla Mica je namakala predpasnik v loncu ter brisala z njim mater po čelu in licih, da bi jo spravila k življenju. Mala dekla in volar sta glasno molila. Pastir
Tonček pa je tulil, kakor bi ga kdo z bre-zovcem tepel.
Oče je še vedno stal pri mizi in tiščal sekirico v svoji desnici. Hlapec Lukež, o katerem se je govorilo, da je bil z očetom v nemških vojnah, je stal brez strahu pred njim. Gledala sta se ko dva gada, oko v oko. Oba mogočnih udov, in moč sta imela, kakor jo ima v plug vprežena živina!
»Polikarp,« je ukazal ostro, »deni jo iz rok! Bog nama grehe odpusti: otroke smo morili po švabskem in po Saksonskem, — tukaj jih ne boš več! In še celo ne, če so bili rojeni iz tvojega telesa!«
Družina se je spustila v krik, brat Jurij pa je ležal na tleh ter se ondi valjal v joku in stoku.
»Položi jo iz rok>« je ponavljal Lukež, »sicer se ti s silo uprem in naj si ti desetkrat moj gospodari Kdo ti je pomagal takrat. ko ti je hotel.glavo razklati švedski kirasir? Kdo mu je prestrelil vrat, da si ostal pri življenju? Na to misli, pa bodi človdk in ne živina, Polikarp!«
Pri tisti priči je vrgel oče sekirico pod klop, dvignil obe roki, ju pritisnil h glavi ter pri tem — pobegnivši iz hiše — tako grozno in grdo zakričal, da ne vem, sem li še kdaj pozneje slišal tak krik.
Pač, enkrat sem ga slišal! Že vem! Pri Luzzari je bilo. Vodil nas je gospod Euge-nius, in Francoze smo tepli. Pred našo vrsto je'skakljal mlad kornet in s svojo hale-bardiro kazal na sovražnika. Pa je v hipu padel in se valjal po prahu! Takrat sem čul ravno tak krik, ker je bil strel iz topa zdrobil in odtrgal kornetu obe nogi!
To sc mi je pripetilo, ko je teklo 1673. leto po rojstvu našega Gospoda Zveličarja.
Kos odsekanega mojega prsta je mati Barbara skrivoma in tajno zakopala na pokopališču pri cerkvi sv. Martina v Poljanah. Vse skupaj pa ni ostalo tajno. Družina je sicer molčala, a počasi je nekaj vendarle pririlo na dan, in raznesla se je govorica, da je nekdo na Visokem, ki je že pokopan, ki pa še vendar hodi živ okrog.
Bil sem dolgo časa bolan. Dvanajstletnega otroka šibko telesce ni moglo prenesti nečloveškega in grdega ravnanja. Polastila se me je slabost in me je mučila nekaj tednov grda bolečina. Rešila me je molitev -cela hiša je molila zame — a gotovo mi je pomagalo tudi mazilo, katero je prinesel Lukež iz nemških vojn. Drugim ga je prodajal za drag denar, materi pa je odstopi! neznatno kepico za božje plačilo, ker
je imel usmiljenje z mano, ko mi je bila vsekana težka rana.
S tem zdravilom me je mati, če se mi je mešalo od vročine in bolečine, mazilila pod pazduho dve noči zaporedoma. To maziljenje mi je gotovo služilo v korist, ker je bilo mazilo skuhano večinoma iz človeške masti — katera se je v nemški vojni lahko dobivala — vmes pa se je kuhal bel las iz repa mlade mačke, katera je bila črna po vsem telesu.
Bog ima svoja pota, če hoče grešnika ozdraviti. Živimo v časih, ki so prokleti in hudobni in na vse strani grozni, najsi je že tudi preteklo veliko časa, odkar so sklenili mir na Nemškem in z njim končali vojno, katera je trideset let divjala po pokrajinah, od nas oddaljenih in po Martinu Lutru v krivo vero zapeljanih. V takih časih mora Gospod Jezus posegati po vseh sredstvih — in najsi je človeška mast — če nam bodi pomagano!
Kakor zapisano, sem ležal dolgo časa bolan in v bolečinah. Skaljena je bila zavest mojega telesa, da sem ležal kakor v spanju, ki ga prepletajo hude sanje.
(Dalje prihodnjič)
fiu nas na fiacošketn
Del Jezuitske kasarn4 se je podrl
(Nadaljevanje s 4. strani)
ohraniti arkadni hodnik, ki je menda umetniška posebnost. Sonce in dež pa sta naprej opravljala svoje razruševalno delo in razpoke v zidovju so naraščale. Končno se je zaradi naraščajoče nevarnosti prejšnji teden le delo začelo. Firma Nagele iz Krive vrbe je začela poslopje rušiti z notranje strani. Najprej so z debelimi jeklenimi vrvmi, navezanimi na močne traktorje potegnili ostrešje na tla v dvorišču, nato so na isti način vlačili cele kose zidovja. Brez sunkov seveda ni šlo in to je spravilo tudi zunanji zid ob ulici Lidmanskv v giba-
Od 5. do 14. avgusta bo v Dornbirnu na Pre-darlškcm spet vsakoletni tekstilni velesejem, ki si je pridobil mednarodni sloves in je za avstrijsko tekstilno industrijo njeno izložbeno okno in obenem njeno okno v svet.
Na tiskovni konferenci v Celovcu je znani tekstilni industrialec dipl. trg. Rhombcrg v kratkih potezah orisal gospodarsko strukturo Predarl-ške, te najbolj zapadne zvezne dežele Avstrije, ki je središče avstrijske tekstilne industrije že izza časa habsburške monarhije. Takrat je Predarlška industrija zalagala ves obsežni trg, ki ji ga je nudila podonavska skupnost narodov, po prvi svetovni vojni pa se je morala preusmeriti. Te spremembe so bile združene z velikuni težavami in so zahtevale velike investicije. Toda skupni napori predarlških tekstilnih industrijcev ter delavcev so premagali tudi te težave. Značilno je, da je še danes večina tekstilne industrije na Predarlškem organizirana v družinskih podjetjih.
Po drugi svetovni vojni so nastopili novi problemi, predvsem zaradi velikega tehničnega napredka, ki je pospešil avtomatizacijo obratov ter omogočil zmagoviti prodor umetnih vlaken. Kljub hudi mednarodni konku-enci se je predarlška industrija po zadnji vojni zelo razširila in se uveljavila na evropskem ter prekomorskih tržiščih.
Štirje so stebri predarlškega gospodarstva: poljedelstvo, tujski promet, proizvodnja električne energije in tekstilna industrija. Od 70.000 delavcev na Predarlškem jih je 21.000 zaposlenih v tekstilni industriji. V zadnjih letih pa Predarlška občuti veliko pomanjkanje delovnih sil, kajti sosednja Švica, kjer prav tako vlada pomanjkanje delovne sile, vabi izučene delavce preko meje, in v zadnjem času tudi Zapadna Nemčija. Da si zagotovi potrebno delovno silo, predarlška tekstilna industrija kolikor mogoče izboljšuje materialni položaj delavstva, obenem pa skrbi za njegovo strokovno izobrazbo. V ta namen je bila ondi ustanovljena Tekstilna šola.
nje, in stena ki je na notranji strani zgubila oporo, padla na cesto.
Na srečo zadeva ni zahtevala smrtnih žrtev, je pa kričeč opomin vsem prizadetim uradom. S podiranjem „jezuitske kasarne” so tako dolgo odlašali in čakali, da se jim je takorekoč pred nosom zrušila sama; pri nekdanji stari semeniški cerkvi, kjer je bila ob nedeljah slovenska služba Imžja, dobrih sto metrov vstran, pa se jim je pred dvema letoma tako mudilo, da so morali še povsem močno zidovje rušiti z električnimi vrtalci, potem ko traktorji z jeklenimi vrvmi niso mogli razmajati trdnih zidov. Manjka še samo, da bi kdo oba dogodka navedel za dokaz, kako vzorno pri nas na Koroškem skrbijo za — varnost slovenske manjšine.
lesejma dr. A m m a n n podal glavne značilnosti letošnjega velesejma, ki bo stal v znamenju sintetičnih vlaken. Na razstavišču v Dornbirnu sc Im letos sestala vsa večja podjetja umetnih vlaken v Evropi s svojimi najboljšimi proizvodi. Prav tako Im bogata izbira tudi v volnenih izdelkih ter drugih blagovnih skupinah. Poleg razstavljalcev iz vseh osmih zveznih dežel Avstrije, med katerimi sta tudi dve firmi iz Koroške, sc udeležujejo velesejma še razstavljale! iz naslednjih držav: Zapadna Nemčija, Vzhodna Nemčija, Francija, Italija, Švica, Liechtenstein, Švedska, Danska, Nizozemska, Belgija, Anglija, Irska, Čehoslovaška, Kanada in Združene države.
ROJAK IZ NEMČIJE piše:
Z veseljem prebiram »Naš tednik - Kroniko« iz delopusta v delopust. —- Kako zani miv je »Politični teden«! Saj ima človek končno le v pravem delopustu ali v nedeljo opoldne čas za to. »Slovenci doma-in po svetu« so vse hkrati: informiranje in vzpodbuda, ki pokaže kako smo Slovenci navkljub vsemu sposobni in da se ne borimo samo za vsakdanji kruh. Čeprav vam je 'koroškim Slovencem dom v Avstriji, ste z nami vred v zapadnonemški državi — Slovenci. Rad prebiram Frana Erjavca zapiske o koroških Slovencih. »Naš tednik« je list, iz katerega veje pravi duh. Prinaša nam, kar je zares pravo, pristno, a ne samo nam, temveč tudi Slovencem onkraj velike luže, tistim, ki so jo prešli. V duhu »manifestacije dobre volje« koroške slovenske mladine pozdravljam, ker čutim v delu mladine neko toplino in radost, stopanje v življenje! Zahvaljujem se za »Tednik« in prisrčno pozdravljam! — J. V., Freiburg i. Br.
-KRATKE VESTI -
Dopustniki in letoviščarji iz mest bi naj pomagali pri spravitve žetve v Bolgariji, predlaga sofijski list »Rabotničesko delo« in pripominja: »Na ta način bi si letoviščarji ne le telesno okrepili, ampak tudi opravili koristno delo.«
Zapad je kriv pakta Hitler-Stalin leta 1939, lahko bere strmeči bralec, ki zna rusko, v prvem zvezku knjige »Zgodovina vojne četla 1941-45«, ki je pred dnevi izšla v Moskvi. Zaradi »izzivalne dvolične igre zapadnih sil« je bil Stalin prisiljen skleniti pogodbo s Hitlerjem, pravijo sovjetski zgodovinarji. Vendar nekdo, ki je mogel Stalina h čemu prisiliti — namreč sovjetski zgodovinarji, šele po njegovi smrti seveda.
Vrček piva in posebno darilo je prejel 50.00(bti italijanski delavec, ki je po 1. januarju letos prišel v Zapadno Nemčijo na delo. Zaradi vedno večjega pomanjkanja delovne sile v zapadnonemški industriji se vlada trudi za pridobitev inozemskih delavcev. Misli celo na pridobivanje delavcev z Daljnega vzhoda.
Umrl je filmski igralec Hans Albers, v starosti 67 let. S tem je odšel s filmske po-zornice ljubljenec generacij mladih moških in posebno žensk, kajti on je v nemškem filmu bil poosebljeni plavooki podjetni nemški Hans. Po rodu je bil sin nekega lastnika veleldavnice v Hamburgu. Začel je kot gledališki igralec in je doživel svoje prve uspehe v Molnarjev! igri »Liliom«. V filmu se ga še mnogi spominjajo ob strani iMarlene Dietrich in Emila Janningsa v filmu »Plavi angel«. Interpretiral je med drugim tudi »Barona Munchhausena«. Zadnja leta je zopet nastopal v gledališču, dokler ga ni pred nekaj meseci 'bolezen priklenila na posteljo.
Sovjetske oblasti so izdale prvi potni list za vesolje in sicer neki Lidiji Kurnosovi. Ima številko ena ter pripombo: »Lahko pristane na vseh planetih«.
Citroenovim avtomobilskim tovarnam v Parizu je pisal neki Madžar, naj mu pošljejo nadomestne dele za avto »B-14« iz leta 1928, s katerim je prevozil doslej tri milijone 500.000 kilometrov.
NAPROŠENI SMO ZA OBJAVO:
Opozarjam, da bom vsakogar sodnijsko zasledoval, kdor bo razširjal neresnične vesti, da sem oddal polovico posestva neupravičenim osebam.
Kdor se za to zanima in je upravičen, naj gre pogledat v zemljiško knjigo.
Jožef Vauti, pd. Vauti na Rutah, p. Pliberk.
Tekstilni velesejem v Dornbirnu
Nato je prizadevni tiskovni Sef Dombimskega ve-
Kalco zaklati in snažiti perutnino
(Nadaljevanje s 5. strani) biš za. pometanje moke ali za mazanje modelov in pločevin. Oskubljeno gos ali raco, ki še ni popolnoma čista, zmoči, potresi s kolofonijo, polij z vrelo vodo in čisto oskubi. (Mlade gosi ali race ni treba potresati.) Odreži ji vrat, pri tem pa porini kožo nazaj, da lahko odrežeš kost globoko pod kožo. Odreži tudi perutnice do prvega člena; potegni golšo ven in sezi kolikor mogoče daleč, tla odločiš srce in jetra. Potem jo prereži še zadaj počez in potegni čreva in želodec. Košček debelega črevesja naj ostane pri želodcu, ki ga prereži na tisti debeli strani, kjer se ga drži črevo, katerega tudi prereži in z želodcem vred osnaži. Prav previdno potem vzemi jetra z žolčem. Pazljivo odstrani žolč od jeter, da se ti ne razlije, ker bi potem jetra bila grenka in neporabna. Gosja jetra visoko cenijo in so tudi najboljša, toda biti morajo popolnoma sveža; zato jih porabi, kakor hitro mogoče. Izrezati moraš tudi kepec pod repom, črevo jx)d repom in noge pod kolenom, katere olupi in porabi z vratom in perutnicami vred za obaro. Obesi potem gos ali raco na zračen prostor za en ali dva dni, pozimi tudi za dalj časa. Pol dneva preden gosko pečeš, jo deni v slano votlo, 1 uro pred pečenjem pa vodo odlij in zopet posoli. Mast, ki je bila pri goski in črevih, operi in scvri ter porabi za obaro ragu ali sekanico. Posebno dobre goske so tri do štiri mesece stare, race pa že lahko porabiš, ko so dva meseca stare. Uležati se morajo več kot pol dneva, največ en dan.
Dobro je peči mlade goske ali race v presnem maslu.
Ameriška mornarica je pred kratkim preskusila vrsto sredstev za umetni dei im za razganjanje oblakov. Pri sedmih poskusih so v dobre četrt ure razpršili delovne oblake tako, da so jih z letal od zgoraj potresli z drobci saj.
Po enakem postopku so oblikovali pet velikih oblakov in sicer na jasnem nebu. Za poskus po-
trebne saje so stale komaj pet dolarjev.
*
šele pred nekaj leti so prepovedale francoske in belgijske kolonialne oblasti v svojih afriških posestih prodajo deklet pod 14. leti. Zaradi tega so začele cene na glavnih tržiščih v Mokki, Riadu in drugih arabskih mestih rasti.
OBLEKE • MAČE - SRAJCE po ugodnih cenah pri
W A L C H E R
Klagenf urt, 10. OktobentraOe
Radio aparati Šivalni stroji Kolesa
V VELIKI IZBIRI
(Hadiokaus
KERN
Klagenfurt. Burggane
Ugodna plačila na obroke
{Q(rdpi'0(lti,ju l)l(uj<t zarculi liknidaeile
15 odst. popusta r'krxtapp.%^
v mobelhaus RUDOLF SLANA
Klagenfurt, St. VeiterstraBe 15
Po oblasteh odobrena razprodaja do 31. avgusta 1960
Sr.OVFNSKF ODDA.IK V RADIU
niiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuniiui
PONEDELJF.K, 1. 8.: 14.00 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Slovenske pesmi in melodije. 17.55 Pomenek z ženami. — TOREK, 2. 8.: 14.00 Poročila, objave. — Pod domačo lipo... — SREDA, 3. 8.: 14.00 Poročila, objave. Domači vrt. — Kar želite, zaigramo. - ČETRTEK, 4. 8.: 14.00 Poročila, objave. — Metulj, ti ljubljenec si rož in trav... — PETEK, 5. 8.: 14.00 Poročila, objave. — Iz domačih gajev. - SOBOTA, 6. 8.: 9.00 Od pesmi do pesmi — otl srca do srca. — 18.15 Brž skrbi, nadloge v kraj ... — NEDELJA, 7. 8.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
filvnska btzna
anauHnniiBnaEnsaEfiKEHMiEBicn
ZNAKI ZA OCENO FILMOV: I = priporočljiv za vse; la = priporočljiv za odrasle in zrelejšo mladino; II = za vse; III — za odrasle in zrelejšo mladino; IV = le za odrasle; IVa = za odrasle s premislekom; IVb = za odrasle z resnim premislekom; V = odsvetujemo; VI = odklanjamo; + ga priporočamo; + + film je res vreden, da si ga ogledamo.
Bistrica v Rožu
Sobota, dne 30. 7.: Der Vampir von Notre Dame (V). — Nedelja, dne 31. 7.: Das hab’ ich in Pariš gelcrnt (IVa). — Sretla, dne 3. 7.: Mit Blut geschrieljcu (IV).
Borovlje
Sobota, dne 30. 7.: Dor grosse Rcgen (IV). — Nedelja, dne 31. 7.: Die schdnc Liignerin (Ha).
Št. Jakob v Rožu
Sobota in nedelja, dne 30. in 31. 7.: Miinchhau-son in Afrika (III). — Sreda, dne 3. 8.: Fahr zur Holle (IVa). — Petek, dne 5. 8: Traume von der Siidsce.
Pliberk
Sobota in nedelja, dne 30. in 31. 7.: Das \Virts-haus in Spcssart (III).
y . . >u
KLAGEHfURT. 10.-0ktoberstraB*
(neben Kino Prechtl)
Šivalne in pletilne stroje
Grundner
KLAGENFURT, VVIENER GASSE 10 POLEG MESTNE CERKVE
Najnovejše kmetijske stroje, štedilnike, pralne stroje. Gospodinjske po-trebčine
ugodno in na obroke pri
HANS WERNIG
KLAGENFURT. Paulitschgasse (Prosenhof)
Največja izbira! Najnižje cene!
Letno blago in perilo pri
£. fkame
Klagenfurt Alter Platz 35
List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Naš tednik — Kronika", Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 7.— šil., letno 80,— šil., za inozemstvo 6 dolarjev letno. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Zrelec. — Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec. Viktringer Ring 26. — Tel. štev. uredništva in uprave 43-68.