56 TRETJI DAN 2023 1 NEJC LESKOVAR Pavlova in Petrova apokalipsa ter Janezovo razodetje Pričujoči prispevek je pregledna študija treh zgodnjekrščanskih apokalips, ki so ob vključitvi v svetopisemske kanone krščanskih Cerkva doživele različne usode. V zvezi z vprašanjem razmerja med »kanonom« in »apokaliptiko« v zgodnjem krščanstvu je treba omeniti dva razvoja, ki sta se v zgodnji Cerkvi od drugega do petega stoletja po Kr. odvijala hkrati in vzajemno: 1. kanonizacija krščanskega Svetega pisma brez apokalips (razen Janezovega razodetja), 2. nastanek številnih novih apokrifnih krščanskih apokalips ter krščansko sprejemanje in prilagajanje judovskih apokalips. (Oegema 1996, 294) Kar zadeva prvi razvoj, so na Zahodu od leta 200 po Kr. dalje kot kanonični obravnavali Janezovo razodetje in Petrovo apokalipso. Nasprotno so na Vzhodu vedno dvomili o kanoničnosti Janezo- vega razodetja, zato je bilo besedilo šele v šestem stoletju sprejeto v Pešito, kjer ga najdemo še danes. (Oegema 1996, 294) V drugem razvoju je po montanističnem gibanju nastala cela poplava novih krščanskih razodetij, tako imenovanih starokrščanskih apokalips. V takratnem krščanstvu so vplivi montanizma vidni tudi v delu »pravovernih« teologov. Tako so tudi nekateri pomembni teologi in očetje zgodnje Cerkve pisali pod vplivom montanistične ali apokaliptične miselnosti (Tertulijan, Hipolit Rimski, Avguštin iz Hipona). (Oegema 1996, 294) V tem prispevku se bomo osredotočili na tri apokalipse, ki so nastale v prvih stoletjih krščanstva: Petrovo in Pavlovo apokalipso ter Janezovo razodetje. Od teh treh tekstov je samo Janezovo razo- detje del svetopisemskega kanona katoliške Cerkve. Čeprav gre tudi pri drugih dveh apokalipsah za smer v krščanskem izročilu, ki je po vsebini močno vplivala na krščansko kulturo na Zahodu, sta spisa doživela enako usodo kot številni drugi spisi v pisnem izročilu: bila sta izključena in pozabljena. (Oegema 1996, 285) KANONIZACIJA (NOVOZAVEZNIH) APOKALIPS Kar zadeva kanonično zgodovino Nove zaveze, se porajata dve vprašanji: 1) zakaj so Janezovo razodetje, Petrova apokalipsa in Pavlova apokalipsa do petega stoletja v določe- nih krogih krščanskega sveta še vedno veljali za »kanonične« in 2) zakaj od petega stoletja dalje v večini cerkva za kanonično velja le Ja- nezovo razodetje? Okoli leta 160–200 po Kr. Muratorijev kanon – besedilo, prevedeno v barbarsko latinščino na podlagi izgubljenega grškega iz- virnika – omenja Janezovo razodetje in Petro- vo apokalipso. Obe besedili naj bi brala večina, čeprav jih nekateri niso hoteli brati. (Oegema 1996, 283) Na podlagi Muratorijev kanon lahko za obdobje do konca drugega stoletja po Kr. sklepamo, da so apokalipse v tistem času brali in pisali ter da so jih teologi lahko brali v cerkvi ali ob kakšni drugi priložnosti. Tukaj razlikujemo med pojmoma »kanonično« in »uporabno«. Muratorijev kanon navaja, da je 57TEoLoGIJA Sveto pismo kanonično, ker je preroškega ali apostolskega izvora in za njim stoji avtoriteta Cerkve. Opozoriti je treba, da je odločitev o ka- noničnosti Svetega pisma veljavna »do konca časov«. (Oegema 1996, 282) Do četrtega stoletja po Kr. so Janezovo razodetje ter Petrova in Pavlova apokalipsa v nekaterih krščanskih krogih veljali za kano- nična besedila, v četrtem stoletju pa so vsa razodetja/apokalipse razen Janezovega razgla- sili za nekanonične. Zgodovina apokaliptike je hkrati zgodovina njenega izključevanja. Ta proces je potekal od tretjega do četrtega stole- tja. (Oegema 1996, 284) APOKALIPTIKA KOT VRSTA LITERATURE Čeprav apokaliptične odlomke v evangelijih in pismih Nove zaveze ter knjigo razodetja v kanonu lahko obravnavamo kot model, ki je navdihnil poznejšo krščansko apokaliptično literaturo, se zdi, da je večina te literature temeljila na judovskih modelih. Apokalipsa je žanr literature razodetja s pripovednim okvirom, v katerem zunajzemeljsko bitje človeškemu prejemniku posreduje razodetje in razkrije transcendentno resničnost, ki je časovna, ker predvideva eshatološko odrešitev, in prostorska, ker vključuje drug, nadnaravni svet. Apokalipsa očitno ni bila lite- rarna zvrst, ki bi jo prvotno ustvarili kristjani. Petrova apokalipsa in Pavlova apokalipsa, ki sta tu vključeni, podajata vizije o prihodnjem svetu. (Elliot 2006, 591) Literarna zvrst apokalipse se je v Bibliji razvila postopoma in glede na Judom okoliške narode zelo pozno. Nastanek apokalips sega v čas babilonskega suženjstva (približno šesto in peto stoletje pr. Kr.). Apokaliptično literaturo in preroke povezuje predvsem zanimanje za angele, druži pa jih tudi simbolični jezik ter oz- nanjevanje dneva sodbe. Skupni temi sta prav tako: prihajajoči zlati časi in vstajenje mrtvih. V preroških knjigah in apokalipsah se pozna močna navezanost na Toro, se pravi na Božjo postavo. Najbolj vidna dela z apokaliptičnimi elementi so Izaija, Ezekiel, Zaharija in Joel. Na nastanek apokaliptične književnosti je močno vplival prerok Ezekiel, ki je izpostavljal individualno odgovornost za lastna dejanja: »Duša, ki greši, umre.« (Ezk 18,19-20) Pri tem izpostavlja, da bo končna sodba individual- na in da sinovi ne bodo nosili grehov svojih očetov. Ezekiela odlikujejo zaupnost podatkov ter sanje, prek katerih pride do vizij. (Urbanija 2011, 27) Prerok Zaharija igra pomembno vlogo v povečanem zanimanju za angelologijo in satana, še posebej satana kot nasprotnika. Pri počasnem razvoju angelologije je pomemben tudi satanov zdrs na lestvici angelov: najprej je bil samo skušnjavec, z uporom pa je pristal na dnu nebeške hierarhije, kjer je pridobil svojo pravo identiteto. (Urbanija 2011, 28) APOKRIFI Zbirka knjig, ki jih imenujemo apokrifne ali devterokanonične, je sestavljena iz trinajstih del, zbranih v starih rokopisih Septuaginte. Ta dela so: Estera, Judita, Tobit, prva in druga knjiga Makabejcev, Knjiga modrosti, Sirah, Baruh, Jeremijevo pismo in Dodatki k Dani- elu. Ohranila so se samo v grščini, ne vemo pa, ali temeljijo na hebrejskih oz. aramejskih izvirnikih. Le Druga knjiga Makabejcev in Salomonove modrosti so bile zagotovo izvor- no zapisane v grščini. Nastanek teh del sega v drugo stoletje pr. Kr. in prvo stoletje po Kr. Nastala so v helenistični dobi, v času cvetoče literature. Njihova skupna točka je, da se zani- majo za Izrael kot celoto, brez ozira na ločine. Posebej je treba omeniti, da te knjige niso bile nikoli obravnavane na enaki ravni kot kanonični spisi. Izvenkanonične knjige so bile uradno zavrnjene leta 90 po Kr. na jamnijski sinodi, vendar je že prej veljalo, da je svetih knjig samo 24. Za Jude so bili apokrifi in psev- doepigrafi tako vedno del »Sefarim Hizonim« (tako imenovane zunanje knjige). Tudi pri kristjanih se je kmalu zarisala razlika med tra- dicionalno kanoničnimi knjigami in apokrifi, in sicer po zaslugi avtorja Vulgate (latinskega 58 TRETJI DAN 2023 1 prevoda Svetega pisma) Hieronima, ki je dolo- čil, da so vsi spisi, ki niso del hebrejske Biblije, ampak so vključeni v grške in latinske prevo- de, apokrifni. Na tridentinskem koncilu leta 1546 je bilo nato določeno, da so ti apokrifi del krščanskega kanona, danes pa jih rimskokato- liška cerkev imenuje devterokanonične knjige in jih ima za navdihnjene. Protestanti teh be- sedil nimajo za navdihnjene in jih imenujejo apokrifi. (Jensterle 2011, 26) PSEVDOEPIGRAFI Izraz »psevdoepigrafi« se nanaša na interte- stamentalno literaturo, ki nikoli ni bila sprejeta v svetopisemski kanon, a je močno vplivala na zgodnje judovstvo (Jensterle 2011, 26). Poimenovanje »psevdoepigrafi« bi lahko namigovalo, da so vsa besedila napisana pod psevdonimom, vendar to ne drži, saj veliko del namreč nima avtorja oziroma se psevdonimi uporabljajo tudi v drugih spisih. Zato bi bilo bolj točno, da bi ta dela poimenovali z besedno zvezo »zunanje knjige«, saj bi jasneje zajeli vsa dela, ki ne spadajo v sklop svetih navdihnjenih knjig. Spisi so začeli nastajati v tretjem stoletju pr. Kr., največ jih je nastalo v obdobju med drugim stoletjem pr. Kr. in porušenjem templja leta 70 po Kr., in predstavljajo nepogrešljiv vir informacij za študij zgodnjega judovstva v Pa- lestini. Psevdoepigrafi so imeli svoj izvor v raz- ličnih ločinah, pri čemer govorimo o številnih skupinah in podskupinah, ne samo o delitvi na farizeje, saduceje, zelote in esene. Široko raz- širjena psevdoepigrafska literatura je doživela veliko prelomnico z jamnijsko sinodo leta 90 po Kr., kjer so rabini zavrnili izvenkanonično literaturo. Judovski voditelji so knjige zavrnili kot heretične (nosile naj bi apokaliptično spo- ročilo, ki je po porušenju drugega templja leta 70 po Kr. izgubila svoj pomen). (Jensterle 2011, 27) Večina psevdoepigrafov je tako ali dru- gače povezana s Staro zavezo. Najbolj očiten je vpliv kanonične Danielove knjige, ki je zaznamovala mnoga apokaliptična dela, sestavljena v treh stoletjih po makabejskem uporu. Med psevdoepigrafskimi deli najde- mo veliko različnih zvrsti, na primer apoka- liptično literaturo (1 Henoh, 2 Henoh, Ezekiel apokrif, Adamova apokalipsa, Abrahamova apokalipsa); razširitve starozaveznih zgodb in legend (Aristejevo pismo, Življenje Adama in Eve, Jakobova lestev, Jožefova zgodovina …); zaveze (Mojzesova zaveza, Adamova zaveza, Zaveza dvanajstih očakov …); modrostno in fi- lozofsko literaturo; ter molitve, psalme in ode. (Jensterle 2011, 27) Kot že omenjeno, so avtorji psevdoepigraf- ske literature svoja dela pripisovali pomemb- nim biblijskim osebam zato, ker so svojim delom želeli pripisati poseben pomen in avto- riteto, pa tudi zato, ker so želeli upravičiti svoja lastna preroška videnja, saj so verjeli, da se preroško obdobje še ni končalo. Sicer pa je bilo že na splošno v navadi, da so verni Judje svoja dela pripisovali bibličnim osebam, ki so jih navdihnile in ki so živele v času pred koncem preroštva. Pisanje spisov z lastnim imenom je bilo videno kot nenavadno in v nasprotju s tempeljsko tradicijo. (Jensterle 2011, 27) Pomembno sodobno odkritje so tudi Ku- mranski zvitki, ki poleg rokopisov že znanih del prinašajo več esenskih tekstov. Ti spisi sicer niso vključeni na nekatere sezname psevdoepigrafskih del, vendar gotovo spadajo v kategorijo intertestamentalne literature, ki ima za judovstvo in krščanstvo neprecenljivo vrednost, saj predstavlja nekakšen most med Staro in Novo zavezo. Iz nje izhajajo mnogi termini, bistveni za Novo zavezo (Sin človekov, Božje kraljestvo, živa voda), poleg tega zna- čilnosti apokaliptične literature do določene mere kažejo tudi Jezusovi pogledi glede konca časov in dinamike Božjega posega v sedanji čas. (Jensterle 2011, 28) APOKALIPTIČNA MISELNOST Apokaliptična miselnost je nastala v povezavi z idejami zoroastrizma, perzijske religije, ki je v izgnanstvu in poizgnanskem obdobju vplivala na judovstvo in kasneje tudi na krščanstvo. V osnovi gre za dualistično, 59TEoLoGIJA kozmično in eshatološko prepričanje o dveh medsebojno nasprotujočih si straneh, tj. Bogu in satanu, h katerima spadata tudi dve obdobji: trenutno obdobje zla, ki bo doseglo konec, in začetek novega časa ob Kristusovem drugem prihodu, ko se bo začel večni čas Božje vladavine. Satanova trenutna oblast, ki zatira pravične in dobre, se bo končala z Božjim prihodom, po katerem bodo pravični živeli v Božji milosti in blagoslovu. Apokaliptična miselnost ima svoje korenine že v Stari zavezi (Ezekiel, Zaharija), vendar kot apokaliptično lahko označimo samo Danielovo knjigo. V Novi zavezi je edina apokalipsa Razodetje. Posebno mesto imajo Kumranski rokopisi, ki nosijo pečat apokaliptične eshatologije. (Jen- sterle 2011, 28) ZVRST APOKALIPSE Pri branju apokaliptičnih spisov moramo biti pozorni, ali besedilo vsebuje bistvene elemente, ki določajo to zvrst literature, pri čemer sta glavna elementa dualizem in esha- tološkost. Dualizem (tj. kozmološki dualizem) vidi boj med dvema si nasprotujočima silama, boj med dobrim in slabim. V judovstvu in kr- ščanstvu je dobro Bog, slabo pa satan, vendar zaradi ostrega judovskega monoteizma satan nikoli ni priznan kot Bogu enak, ampak mu je vedno podvržen. Eshatološki vidik pa je zaznamovan v času: trenutni čas je čas zla, ki mu vlada satan, v tem času so pravični zatira- ni in nimajo upanja. Odrešitev iz te stiske bo prinesel novi čas, ki ga bo zaznamovalo Božje gospostvo. Božje kraljestvo je kraljestvo v tem svetu in ne zunajsvetna resničnost, ki bi se uresničila šele v neki negotovi prihodnosti, na zemlji se začenja že sedaj. Začelo se bo novo obdobje, kjer bo Bog premagal satana in bodo pravični živeli večno, s čimer bodo nagrajeni za svojo zvestobo Bogu. (Jensterle 2011, 29) Sekundarni elementi apokaliptičnih spisov so: vizija, psevdonimnost, mesija, angelologija in demonologija, živalski simbolizem, nume- rologija, napovedane stiske in zvezdni vplivi (Jensterle 2011, 29). Apokaliptična besedila na neki način na- daljujejo dobo prerokov, saj so apokaliptična besedila večinoma nastajala v obdobjih stiske in je bilo ljudem treba vliti upanje. Preroška eshatologija je prav tako pričakovala sodbo nad nepravičnimi in zmagoslavje pravičnih, vendar je izpostavljala, da je za spremembo v svetu najprej treba spremeniti srce. Nada- lje pri preroški eshatologiji ne obstajata dve obdobji, ampak samo eno trenutno obdobje delovanja, in satan ne igra bistvene vloge, zato tudi ne bo kozmične bitke med satanom in Bogom. Preroki so torej vse svoje upe za boljši svet polagali v človeka in njegovo zmožnost, da živi Bogu všečno življenje. Apokaliptično upanje je v celoti onostransko. Šele naslednja doba bo prinesla uresničitev človekovih hre- penenj in pričakovanj. Če pogledamo globlje, lahko rečemo, da celoten spremenjeni pogled na svet v bistvu izvira iz izgube zaupanja v človeka in njegovo zmožnost, da izboljša ži- vljenjske razmere. (Jensterle 2011, 30) Čeprav judovski apokaliptični pogled na svet zaznamujejo vplivi zunanjih religij, je dejstvo to, da vseskozi ostaja v osnovi judovski, elemente drugih religij pa zgolj uporablja in jih nikoli v polnosti ne sprejme. Dualizem je vedno podrejen monoteizmu, glavno sporočilo pa ostaja sporočilo upanja na Božjo pomoč. V apokaliptičnem pojmovanju je bistveno sporočilo zaupanje v Božjo ljubezen in zvestobo. Najpomembnejša sestavina judo- vske apokaliptike je zaupanje v Boga. (Jenster- le 2011, 31) PETROVA APOKALIPSA Ko je pozimi 1886–1887 francoska arhe-ološka ekipa odprla grobišče v bližini Ahmima v gornjem Egiptu, je naletela na zlato. V grobu so našli pergamenten kodeks z delčki Henohove knjige, Petrovega evangelija in Petrove apokalipse. Petrova apokalipsa je oblikovana kot govor vstalega Kristusa svojim zvestim, ki ponuja vizijo o nebu in peklu. Petrova apokalipsa (ali Petrovo razodetje) je zgodnjekrščansko 60 TRETJI DAN 2023 1 besedilo iz drugega stoletja in primer apoka- liptične literature s helenističnim pridihom. Ni vključena v standardni kanon Nove zaveze, vendar je omenjena v Muratorijevem fragmen- tu, najstarejšem ohranjenem seznamu novo- zaveznih knjig, v katerem je tudi navedeno, da je nekatere oblasti ne bi smele brati v Cerkvi. Besedilo je ohranjeno v grški in etiopski raz- ličici izgubljenega grškega izvirnika, ki sta nepopolni in se precej razlikujeta. Delo je uvr- ščeno med novozavezne apokrife, izpostavlja pa razodetje o usodi ljudi po smrti. V primeru Petrove apokalipse lahko dokaj zanesljivo do- ločimo datum in kraj nastanka, prav tako smo, kljub temu da se večina besedila ni ohranila v izvirnem jeziku, lahko dokaj prepričani o vsebini izvirnega dela. To sicer ne velja za vsa mesta v besedilu, vendar v glavnem vemo, kaj so brali prvi bralci. Petrova apokalipsa je bila verjetno prvotno napisana v grščini in v tem jeziku so jo zagotovo poznali cerkveni očetje. Naše znanje o apokalipsi v veliki meri temelji na etiopski različici, ki je edina znana ohranjena različica izvirne Petrove apokalipse iz drugega stoletja in vsebuje njeno celotno vsebino. Verjetno je bila, tako kot večina eti- opskih različic apokrifnih del, prevedena iz arabskega prevoda, vendar arabska različica ni bila odkrita. Vsaka študija Petrove apoka- lipse je zato v veliki meri odvisna od etiopske različice. Raziskovalci so sicer dvomili, ali nam etiopska različica lahko omogoči zanesljiv dostop do Petrove apokalipse iz drugega stole- tja, a tisti, ki so zadevo skrbno preučili, kot sta M. R. James in v zadnjem času D. D. Buchholz, nimajo teh dvomov. Vseeno pa je na tem mestu treba navesti nekaj razlogov, zakaj etiopski različici lahko zaupamo): 1. Na splošno velja, da je etiopski prevod apokrifnih besedil zvest prevod in da ta dela v etiopski tradiciji niso bila prilagojena ali spremenjena. 2. Splošno zanesljivost etiopske različice potrjujeta dva majhna grška fragmenta in patristični citati. 3. Nekateri odlomki druge Sibilinske oporoke, verjetno iz poznega drugega stoletja, so očitno tesno povezani s Petrovo apokalipso, kot jo poznamo iz etiopske različice, in potr- jujejo zanesljivost etiopske različice. 4. Podrobno preučevanje Petrove apokalipse vedno znova potrjuje, da vsebina etiopske različice sodi v obdobje, v katerem je bila napisana antična Petrova apokalipsa. V eti- opski Petrovi apokalipsi ni skorajda niti ene same zamisli, ki bi jo bilo mogoče povezati z datumom, ki je veliko poznejši od začetka drugega stoletja. (Bauckham 1998, 163–164) Znana sta le dva tesno povezana rokopisa Petrove apokalipse in v obeh je Petrova apoka- lipsa prvi del daljšega dela (»Drugi Kristusov prihod in vstajenje mrtvih«), ki ga je obenem očitno navdihnila (Bauckham 1998, 162). Prvotnega besedila Petrove apokalipse ne poznamo. Klement Aleksandrijski Petrovo apokalipso obravnava kot Sveto pismo, kar do- kazuje, da je nastala vsaj v prvi polovici druge- ga stoletja. Razen v širokosrčni Etiopiji je bila, kar zadeva Cerkev, Petrova apokalipsa pozneje očitno skoraj povsod zatrta. (Schneemelcher 2003, 622) VSEBINA Čeprav to na začetku ni jasno razvidno, se dogodki odvijajo po Jezusovem vstajenju. Jezus je na Oljski gori s svojimi učenci, ki ga sprašujejo o znamenjih in času njegove paruzije ter o koncu sveta. Jezus jih opozori, naj ne verjamejo lažnim pretendentom na mesijanstvo, ki bodo prišli, in da bo njegov lastni prihod na sodbo v nezamenljivi slavi. Da bi nakazal čas konca, jim Jezus ponudi priliko o figovcu: ko bodo njegovi poganjki postali mehki, bo prišel konec sveta. Ko Peter prosi za razlago, Jezus pove še eno priliko o figovcu: neplodni figovec, ki bo izkoreninjen, če ne bo obrodil sadov. Figovec v obeh prili- kah je Izrael, ki se bo razrasel, ko se bo pojavil mesija, ki se bo opogumil, in Izrael mu bo sledil. Ko ga bodo zavrnili, bo mnoge usmrtil. To bodo mučenci. Henohin Elija jim bosta pokazala, da ni pravi mesija. Jezus pokaže Petru videnje sodbe vseh ljudi na zadnji dan. 61TEoLoGIJA Peter je vznemirjen zaradi usode grešnikov, vendar Jezus zavrne njegovo trditev, »da bi bilo bolje, če ne bi bili ustvarjeni«, in oblju- bi, da bo Petru pokazal dejanja grešnikov (da bi razumel pravičnost njihove obsodbe). Sledi dolga (Jezusova) prerokba o sodbi nad grešniki. Začne se z opisom vstajenja, ki se mora zgoditi, da se bo na dan sodbe celotno človeštvo lahko pojavilo pred Bogom. Božja beseda bo obudila vse mrtve, saj za Boga nič ni nemogoče. Nato bo sledil vesoljni požar, v katerem bo ognjeni potop pogoltnil nebo in morje ter vse ljudi pognal na sodbo v ognjeno reko. Nato bo prišel Jezus Kristus, se zavihtel na prestol in bil okronan za sodnika. Vsi bodo sojeni po svojih dejanjih, ki se bodo pojavila, da bi obtožila hudobneže. Morali bodo preč- kati ognjeno reko, ki bo pokazala njihovo nedolžnost ali krivdo, nato pa bodo Angeli brezbožne odpeljali v pekel. Tudi demoni bodo privedeni pred sodnika in obsojeni na večno kazen. Izvoljeni bodo skupaj s patriarhi vstopili v večno kraljestvo Jezusa Kristusa in njegove obljube bodo izpolnjene. Ko Jezus za- ključi prerokbo o sodbi, nagovori Petra glede njegove prihodnosti. On naj bi širil evangelij po vsem svetu in odšel v Rim, kjer bo umrl kot mučenec. Nazadnje so učenci priča Jezuso- vemu vnebohodu z Mojzesom in Elijo. Jezus vzame s seboj »ljudi mesa«. Učenci se spustijo z gore in slavijo Boga, ki je imena pravičnih zapisal v knjigo življenja v nebesih. GRŠKA ALI JUDOVSKA? Petrova apokalipsa ohranja judovsko apoka- liptično izročilo in v tem pogledu je bila zaradi prevladujočega umetnega razlikovanja med ju- dovskimi in krščanskimi apokalipsami še bolj zanemarjena kot v drugih pogledih. Vendar je v Petrovi apokalipsi dejansko razmeroma malo tistega, kar je izrazito krščansko. Velik del njene vsebine povzema judovsko apokaliptično izročilo, zato jo lahko uporabljamo, seveda z ustrezno previdnostjo, kot vir za judovske apo- kaliptične ideje z začetka drugega stoletja po Kr., da nas opominja, koliko skupnega sta imela judovstvo in krščanstvo v tistem obdobju. (Ba- uckham 1998, 161) Druga faza preučevanja Petrove apokalipse se je začela leta 1910 z objavo etiopskega psev- doklementinskega sestavka, v katerega je bila vključena (torej apokalipsa). Narava besedila je takoj sprožila vprašanje, kako je etiopska različica povezana z grškim odlomkom iz Akhmima. Danes velja, da je etiopsko izročilo avtentično in ponuja izvirno, čeprav deloma nekoliko popačeno, besedilo Petrove Apoka- lipse, zato je pri ugotavljanju izvirnega bese- dila grško različico treba uporabljati previdno. (Bremmer 2003, 6) Obstoj te apokalipse je bil znan že v antiki. Jasno je, da je bila knjiga v prvih stoletjih kr- ščanstva priljubljena in razširjena ter da se je gibala na robu kanoničnih svetih spisov. Del Petrove apokalipse v grščini najdemo na ro- kopisu, ki so ga odkrili konec devetnajstega v Akhmimu in poleg tega vsebuje del Petrovega evangelija, obstaja pa tudi prevod iz Etiopije. Razliki med besedili iz Akhmima in Etiopije sta naslednji: v etiopski različici razodetju raja sledi razodetje pekla; druga velika razlika so kazni, ki so v etiopskem besedilu postavljene v prihodnost, v besedilu iz Akhmima pa v ra- zodetje Petru. Petrova apokalipsa je imela zelo velik vpliv in naj bi se neposredno odražala v številnih poznejših opisih nebes in pekla v vsej krščanski literaturi vse do Danteja. Ni izključe- no, da so bili Pavlova apokalipsa in opisi pekla v Tomaževih delih odvisni od Petrove apoka- lipse, saj je slednja vsekakor najstarejši ohra- njen krščanski dokument, ki opisuje nebesa in pekel. Med drugimi očitnimi vplivi na avtorja te apokalipse sta drugo Petrovo pismo, zlasti zaradi pripovedi o spremenjenju, in 4 Ezra. (Elliot 2006, 594) Apokalipsa je prvotno nastala zgodaj. Če jo je uporabljal Klement Aleksandrijski, potem je morala obstajati pred letom 150 po Kr. V vsakem primeru je splošno sprejeto, da je nas- tala v prvi polovici drugega stoletja, izvor dela pa ni znan. Če se Apokalipsa res nanaša na vstajo Bar Kohbe, se palestinski izvor zdi naj- verjetnejši, ker pa takšna domneva ni splošno 62 TRETJI DAN 2023 1 sprejeta, mora vprašanje izvora te Apokalipse ostati odprto. Petrova apokalipsa je v antiki morda zamrla, ker so se njeni priljubljeni pogledi na Zahodu širili v okviru Pavlove apo- kalipse. (Elliot 2006, 595) V Petrovem apokaliptičnem delu so za- nimive predvsem zgodnje podobe nebes in pekla. Pisatelj M. R. James meni, da je Petrova apokalipsa prvotno morda vsebovala sporno idejo o končni odrešitvi vseh grešnikov, ki jo je mogoče najti v izpeljanih Sicilskih prerokbah, vendar je bila ta pozneje odstranjena iz bese- dila, kar je povzročilo ukinitev celotne Petrove apokalipse. (Elliot 2006, 595) PRIMERI KAZNI V PETROVI APOKALIPSI Kazni v videnju so tesno povezane s pre- teklimi grešnimi dejanji, pri čemer se pogosto ujemata del telesa, ki je grešil in del telesa, ki je mučen. Gre za ohlapno različico judovskega pojmovanja »oko za oko«, po katerem lahko kazen ustreza zločinu. Vizija nebes je krajša od upodobitve pekla. V nebesih imajo ljudje čisto, mlečno belo kožo, kodraste lase in so na splošno lepi, zemlja cveti z večnim cvetjem in začimbami, ljudje nosijo svetleča oblačila iz svetlobe, tako kot angeli, in prepevajo v pevskem zboru. Primeri kazni so: • bogokletneže obesijo za jezik, • tisti, ki zanikajo pravico, so v ognjeni jami, • ženske, ki se krasijo z namenom prešuštva, so obešene za lase nad brbotajočim blatom, • preganjalcem in izdajalcem pravičnih zaž- gejo polovico telesa in jih vržejo v temno jamo, njihovo drobovje pa požre črv, ki nikoli ne spi, • moški, ki so z ženskami prešuštvovali, so obešeni za genitalije poleg njih, • morilce in njihove zaveznike mučijo strupe- na bitja in nešteti črvi, • ženske, ki so splavile svoje otroke, so v jami, kjer jim iztrebki segajo do grla, njihovi otroci pa jim v oči izstrelijo »ognjeni blisk«, • izdelovalci malikov so bičani z ognjenimi biči (etiopska različica) ali pa se med seboj pretepajo z ognjenimi palicami (različica iz Akhimija), • tisti, ki so opustili Božje zapovedi in poslu- šali demone, gorijo v plamenih, • tisti, ki ne spoštujejo svojih staršev, večkrat padejo v tok ognja. (Elliot 2006, 604–605) POMEMBNOST PETROVE APOKALIPSE Pomen Petrove apokalipse kot pomembnega pričevalca petrinske literature ne gre podce- njevati, saj je Peter odločilna priča dogodka vstajenja. Apokalipsa se pri opisu nebes in pekla opira na obilico idej z Vzhoda, ki so pustile svoj pečat tudi v spisih pozne judovske apokaliptike in misterijev. Petrova apokalipsa združuje različ- na izročila, za katera še nismo odkrili enotnega vira. (Schneemelcher 2003, 625) PAVLOVA APOKALIPSA (VISIO PAULI) Pavlova apokalipsa (Apocalypsis Pauli, v latinski tradiciji bolj znana kot Visio Pauli ali Visio sancti Pauli), katere polni naslov je »Razodetje svetega apostola Pavla«, opisuje, kaj se je Pavlu dogodilo, ko je stopil v tretje nebo, bil ujet v raj in slišal neizrekljive besede. Gre za nekanonično apokalipso iz četrtega stoletja in del apokrifov Nove zaveze, ki je psevdoepigrafska in naj bi predstavljala podroben opis videnja nebes in pekla, ki ga je doživel apostol Pavel. Čeprav cerkveni voditelji dela niso sprejeli, je pomagalo oblikovati prepričanja mnogih kristjanov o naravi posmrtnega življenja. (Schneemelcher 2003, 716) Pavlov opis vstopa v raj (2 Kor 12) je bil povod za nastanek apokalipse, ki vklju- čuje njegovo vizijo posmrtnega življenja. Apokalipsa je ostala neodkrita vse do časa konzulata Teodozija in Cinegija. Konzula sta službovala okoli leta 388 in verjetno je, da je avtor Apokalipso začel pisati v tem času, pri čemer je uporabil starejše gradivo (Petrova apokalipsa (zaradi opisov kazni, zlasti za tiste, krive splava), Elijeva apokalipsa, Sofo- nijeva apokalipsa). Pavlova apokalipsa je bolj 63TEoLoGIJA kot katera koli druga apokrifna apokalipsa poskrbela za širjenje številnih priljubljenih idej o nebesih in peklu po vsem krščanstvu in zlasti v zahodni cerkvi v srednjem veku. Zdi se, da je Dantejev Pekel svoj navdih dobil v nekaterih živahnih opisih posmrtnega živ- ljenja, ki jih najdemo v tej apokalipsi. (Elliot 2006, 718) »Hvaliti se mi je treba, dasi nič ne koristi; pridem pa zdaj do prikazni in razodetij Gospodovih. Poznam človeka v Kristusu, ki je bil pred štirinajstimi leti (ali v telesu, ne vem, ali izven telesa, ne vem; Bog ve), vzet tja v tretja nebesa. In poznam takega človeka (ali v telesu, ali izven telesa, ne vem; Bog ve), da je bil vzet v raj in je slišal neizrečene besede, katerih ne sme človek govoriti. S takim se bom hvalil, sam s seboj se pa ne bom hvalil, razen s slabostmi svojimi. Kajti ko bi se hotel pohvaliti, ne bi bil nespameten, ker bi govoril resnico; zdržim se pa, da ne bi kdo več o meni mislil, nego kar vidi na meni ali kar sliši od mene. In zavoljo visokih razodetij, da bi se ne prevzel, mi je dan trn v meso, angel satanov, da me za uho bije, da se ne prevzamem. Zavoljo tega sem trikrat prosil Gospoda, da bi odstopil od mene, a dejal mi je: Dosti ti je moja milost; zakaj moč moja se v slabosti izkazuje popolna. Torej se bom najrajši hvalil s slabostmi svojimi, da se ušotori nad mano moč Kristusova. Zato sem dobre volje v slabostih, v zasramovanju, v potrebah, v preganjanju, v težavah, za Kristu- sa; zakaj kadar sem slab, tedaj sem močan.« (2 Kor 12) NASTANEK DELA Delo verjetno izvira iz Egipta in je bilo v prvotni obliki napisano v grščini okoli sredine tretjega stoletja, nato pa prevedeno v latinšči- no, koptščino, sirščino in druge jezike. Gre za raztreseno, ponavljajoče se in slabo zgrajeno besedilo, katerega razvita in najboljša oblika je dolga latinska različica iz petega ali šestega stoletja po Kr., odkrita v Parizu v osmem stole- tju. (Elliot 2006, 719) Besedila so si med seboj tako različna, da jih je nemogoče ustrezno povezati, zato se moramo držati tiste predelave, ki je najpopol- nejša, torej latinske. (Schneemelcher 2003, 714) Zaradi narave dela so nastajali krajši pona- tisi, ugotovljenih pa je bilo vsaj osem latinskih različic. Motiv za te ponatise je bil zagotoviti opominjevalne pridige, v katerih so se revizor- ji osredotočili na peklenske muke in izključili videnja raja. (Elliot 2006, 719) POVZETEK VSEBINE Odkritje razodetja: 1–2 Prolog: Pritožba stvarstva Bogu zaradi člo- veškega greha: 3–6 Poročila angelov Bogu o človeku: 7–10 Smrt in sodba pravičnih in hudobnih: 11–18 Pavlova vizija raja: 19–30 Pavlova vizija pekla: 31–44 Drugo videnje raja: 45–51 Na mestu, kjer se grški, latinski in sirski prevod nenadoma končajo, se koptski prevod nadaljuje in vsebuje še tretji obisk raja. Pavel obišče tretja nebesa. Tam se sonce, luna, zvezde, morje in kopno pritožujejo Bogu zaradi človeške grešnosti. Bog je poka- zal strpnost le zato, da bi človeštvu omogočil spreobrnjenje in kesanje. Angeli varuhi vsako jutro in vsak večer spremljajo ljudi in Bogu opisujejo človeške dejavnosti. Pavel opazuje, kako pravični in grešnik umreta, poročila angela varuha umrlega grešnika pa se upora- bijo proti njemu. Pavel se nato obrne k vratom in angel ga vodi v tretje nebo, kjer sreča Elija in Henoha, ki ga popeljeta na ogled. Pavlova apokalipsa je v primerjavi s Petrovo apokalipso precej bolj podrobna glede narave nebes. V poglavjih 20–30 so nebesa razdeljena na tri dele. »Raj« je tretje nebo, kamor Pavel pride najprej, vendar ni podrobno opisano. Pavel se nato spusti v druga nebesa, v »obljub- ljeno deželo«, reinterpretacijo »dežele mleka in medu« (v nebesih in ne v Izraelovi deželi), ki je očitno območje zadrževanja umrlih svetnikov, 64 TRETJI DAN 2023 1 ki čakajo na Jezusov drugi prihod in tisočletno Božje kraljestvo. Tisti, ki se v zemeljskem svetu odpovejo telesnim užitkom, so v posmrtnem življenju bogato nagrajeni z boljšimi položaji v Kristusovem kraljestvu. Po ogledu pekla se Pavel v poglavjih 45–51 končno vrne v »raj«, vendar ni jasno, ali je s tem mišljena spet tretja plast, nebesa na splošno ali nova četrta plast. Tam Pavel sreča druge svetopisemske osebe. (Schneemelcher 2003, 714) PRIMER KAZNI V PAVLOVI APOKALIPSI V peklu so kaznovani kristjani, ki so se pregrešili. Čeprav so v njej obsojeni neka- teri »običajni« grehi, kot so oderuštvo, pre- šuštvo in spolnost pred poroko. V ognjeni reki morajo stati »slabi« kristjani, ki so npr. zapustili cerkev in se prepirali; prejemali evharistijo, nato pa prešuštvovali; ali v cerkvi »obrekovali« druge kristjane. Kristjani, ki niso bili pozorni, ko so v cerkvi brali Božjo besedo, so prisiljeni večno grizljati svoje jezike. Kristjani, ki so zagrešili detomor, so večno ujeti v ognju in zveri jih trgajo na koščke. Cerkveni voditelji in teologi, ki so pridigali napačen nauk ali so bili preprosto nesposobni na svojem položaju, so kaznovani z mučenjem. Na primer cerkvenega bralca, ki mu v svojem življenju ni uspelo uresničiti Božje besede, ki jo je prebral med bogosluž- jem, vržejo v ognjeno reko, nato pa mu angel z britvijo reže ustnice in jezik. Nepoštene nune so za kazen skupaj s škofom vržene v ognjeno peč. (Schneemelcher 2003, 714) Ena od teoloških nenavadnosti je, da so v besedilu kristjani, angeli in Pavel prikazani kot bolj usmiljeni od Boga. Pavel izrazi usmi- ljenje nad tistimi, ki trpijo v peklu, Jezus pa ga opomni, da si vsi v peklu resnično zaslužijo svojo kazen. Nadangel Mihael pravi, da neneh- no moli za kristjane, dokler so živi, in joka za mukami, ki jih doživljajo propadli kristjani, ko je že prepozno. Na prošnje Pavla (ali Device Marije v Apokalipsi Device), Mihaela, starešin in živečih kristjanov na zemlji Jezus privoli, da bo na dan svojega vstajenja – predvidoma vsako nedeljo – tiste v peklu osvobodil njiho- vega trpljenja. ODZIVI CERKVE NA PAVLOVO APOKALIPSO Avguštin pravi, da so si Pavlovo apokalipso izmislili in je prava Cerkev ne sprejema. V Gelazijevem dekretu se Pavlova apokalipsa pojavlja med apokrifnimi knjigami. (Schnee- melcher 2003, 713) ZAKLJUČEK PAVLOVE APOKALIPSE Apokalipsa nima pravega zaključka. Pavel je v oblaku postavljen v tretja nebesa. Tam dobi ukaz, naj nikomur ne razkrije stvari, ki jih bo videl, a kljub temu pripoveduje o pečatu in oltarju s sedmimi angeli na desni in levi strani. Na tisoče angelov poje Očetu. Ko Pavel pade na tla, ga angel, ki ga spremlja, dvigne in mu obljubi, da mu bo pokazal njegovo mesto. Sedaj je priveden v raj z bleščečimi prebivalci in slavnimi prestoli. Na njegovo prošnjo mu pokažejo njegov prestol v tabernaklju svet- lobe; pred njim sta dva pojoča angela, ki sta predstavljena kot Uriel in Suriel. Prebivalci ga pozdravijo; angela mu razložita, da so prebi- valci sadovi, ki jih je Pavel posadil na svetu. V opisu raja so pomembna tamkajšnja drevesa, ki trikrat na dan, zjutraj, opoldne in zvečer, slavijo Boga. Angel pregovori Pavla, ki misli, da morda ni vreden bivanja v raju: v podze- mlju bo Pavel zmagal nad Tožilcem. Delo se zaključi s pogovorom med Jezusom in Pavlom, kjer Jezus dovoli Pavlu, da razkrije, kaj je videl, ampak Pavel se odloči, da bo to zapisal in bo razkrito po njegovi smrti. (Schneemelcher 2003, 743) JANEZOVO RAZODETJE Janezovo razodetje razkriva, da je Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem premagal zlo in se bo nekega dne vrnil kot pravi kralj sveta (BibleProject 2006a). 65TEoLoGIJA NASTANEK Čas nastanka: verjetno med letoma 92 in 96 po Kr. ob koncu vlade cesarja Domicijana. Komu je namenjeno: cerkvam na zahod- nem delu Male Azije. Enovitost: samo nekaj strokovnjakov je mnenja, da je delo sestavljeno iz dveh apoka- lips, s čimer poskušajo razložiti ponavljanje in poglede iz dozdevno različnih časov. Večina strokovnjakov delo smatra kot celoto. (Brown 2006, 763) Knjiga razodetja je zapis sporočila pomemb- nega posameznika, Janeza, ki naj bi se bralo na srečanjih mešanih judovsko-poganskih krščanskih skupnosti v Mali Aziji v zadnjem desetletju prvega stoletja. Verovanje in lojalnost teh skupnosti sta jih pripeljala v potencialne in dejanske konflikte z drugimi verskimi in vladni- mi skupinami. (Pattemore 2004, 52) AVTORSTVO Domnevni avtor se imenuje Janez, narava njegovega sporočila pa kaže, da piše z vodilne- ga položaja. Ob tem se postavlja vprašanje, kdo je ta Janez: gre za Janeza apostola, starešino, Krstnika ali kakšnega drugega Janeza? (Patte- more 2004, 52) Sklepamo lahko, da je bil Janez dobro poznan med ljudmi Male Azije in mu zato ni bilo treba uporabljati psevdonimov. Razodetje je na ta način dobilo »značaj javnosti«. Tukaj je pomembno poudariti, da se Janez v Razodetju ne predstavlja kot evangelist, ampak sebe označi za »sužnja« (Raz 1,1), »preroka« (Raz 1,3; 22,9) in »brata prerokov« (Raz 22,9; 19,10). Obstaja pa seveda tudi možnost, da Razodetje, enako kot druge apokaliptične knjige, uporab- lja psevdonim. (Urbanija 2011, 29) Janez svoje delo predstavi kot prerokbo (1,3; 22,7.19) in se označuje za preroka (10,11; 22,6.9). Ve, da ima poslanstvo, ki ga postavlja v vrsto velikih prerokov stare zaveze, hkrati pa se zaveda, da na poseben način živi v odnosu z Božjim Sinom. (Matjaž 2020, 10) VZROKI ZA NASTANEK RAZODETJA Besedilo je nastalo v času hudih verskih stisk, saj se avtor predstavi kot »brat, ki je z njimi soudeležen pri stiski, kraljestvu in sta- novitnosti v Jezusu« (1,19b) in uporablja enak izraz kot Jezus v evangelijih, ko napoveduje konec sveta (Mt 24,21). Kristjani so proti koncu 1. stoletja zaradi svojega načina življenja pres- tajali hudo stisko. Vzroki za njihovo preganja- nje so bili različni, je pa zanimivo, da je rimska oblast dopuščala judovstvo, čeprav so tudi oni izpovedovali enoboštvo. (Matjaž 2020, 7) Med mnogimi razlogi je bilo tudi tako imenovano božje čaščenja cesarja: Rimljani so svoje cesarje častili kot bogove in menili so, da na temelju univerzalne vere lahko dosežejo enotnost cesarstva. Za rimske cesarje je bil kult cesarjeve osebe najbolj prepričljivo zna- menje, da so podložniki res res zvesti cesarju in državi. (Matjaž 2020, 8) Krščanstvo se temu ni moglo pridružiti, saj je strogo monoteistično ter tako izključuje mnogoboštvo in verski sinkretizem. Ker so kristjani odklanjali vse zasebne in javne kulte bogovom, jih je država obsodila za veleizdajo (po zakonu Lex Lulia Maiestatis). Upor proti vsiljenemu cesarskemu kultu je bil večji na Zahodu kot Vzhodu in število mučencev je bilo tam večje kakor v kateremkoli drugem delu cesarstva. (Matjaž 2020, 9) Pojavile so se tudi verske zmote, ki so pred- stavljale velik problem, saj krščanstvo ni imelo samo zunanjih sovražnikov, ampak tudi not- ranje. Ti so tajili Jezusovo božanstvo (Kerint, Doketi) in spodbujali moč njegovega odreše- nja (gnostiki, nazirejci). Nikolajevci so trdili, da Kristusa dojemamo spiritualno in da ni nič narobe, če navzven sodelujemo pri rimskih obredih, saj je pomembna samo notranja drža. Zaradi gmotnega blagostanja in helenistične miselnosti so se ljudje predajali lahkotnemu življenju in uživaštvu. (Matjaž 2020, 10) 66 TRETJI DAN 2023 1 SKLEP Apokrifna literatura je zelo pomembna za razumevanje svetopisemskega nauka. Pe- trova in Pavlova apokalipsa kot apokrifa sicer odstopata od svetopisemskega kanona, ampak vseeno predstavljata pomembne vidike zgo- dnjega krščanstva, kot so: dojemanje konca sveta, sodni dan, Kristusov ponovni prihod, kazen grešnikov in nagrada tistih, ki so ostali zvesti Božjemu nauku. Bi pa želel še enkrat izpostaviti, da so v vseh treh spisih omenjeni hudi časi, kjer satan in njegovi podporniki preganjajo pravične, in da je konec vedno enak: Božja pravičnost bo zma- gala nad vsem in začelo se bo novo obdobje, ki so ga oznanili v Stari zavezi, ko se bo Jezus vrnil in se bodo časi in kozmos, kot ga danes poznamo, popolnoma spremenili. Končal se bo kronos in pričel se bo kairos. Poleg tega bi izpostavil tudi, da je apoka- liptična literatura (tako kanonična kot apokri- fna) zelo pomembna za raziskovanje končnih časov, ker je že Razodetje samo polno simbo- lov, ki jih še danes ne razumemo v celoti, do potankosti, saj se neprestano odkrivajo novi zapisi (npr. Kumranski rokopisi). Škoda je, da so bili apokrifi v preteklosti zatirani in prepo- vedani, saj jih danes veliko ne poznamo in ne vemo, kaj so vsebovali. REFERENCE: Bauckham, Richard. 1998. The Fate of the Dead: Studies on the Jewish and Christian Apocalypses. Boston: Brill. BibleHub. 2023. Book of Revelation. https://biblehub.com/ revelation/ (pridobljeno 10. 1. 2023). BibleProject. 2006a. Razumeti knjigo Razodetja: prvi del. https://www.youtube.com/watch?v=5nvVVcYD-0w&t=1s (pri- dobljeno 10. 1. 2023). BibleProject. 2006b. Razumeti knjigo Razodetja: drugi del. https://www.youtube.com/watch?v=QpnIrbq2bKo (pridobljeno 10. 1. 2023). Biblija.net. 2023. 2. pismo Korinčanom. https://www.biblija. net/biblija.cgi?m=2+Kor&id3=1&pos=1&set=2&l=sl (pridoblje- no 10. 1. 2023). Bremmer, Jan N. 2003. The Apocalypse of Peter. Leuven: Pee- ters Publishers. Brown, Raymond. 1997. Uvod v Novo zavezo. New Haven, CT: Yale University Press. Elliott, J. K. 1993. The Apocryphal New Testament. Oxford: Oxford University Press. Jensterle, Lea. 2011. Bogastvo judovskih spisov. Tretji dan 40, št. 3–4: 25–31. Kumranski rokopisi. 2006. Prevedel Janez Zupet. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije. Matjaž, Maksimiljan. 2020. Janezovi spisi: Razodetje (Apoka- lipsa). Ljubljana: Teološka fakulteta. Oegema, Gerbern S. 1996. Kanon und Apokalyptik: Die Rolle der Apokalyptik im Kanonisierungsprozeß der christlichen Bibel. V: Mednarodni simpozij o interpretaciji Svetega pisma, 277–295. Ur. Jože Krašovec. Ljubljana: Slovenska akademija zna- nosti in umetnosti, Sheffield Academic Press. Pattemore, Stephan. 2004. The People of God in the Apocalyp- se. Cambridge: Cambridge University Press. Schneemelcher, Wilhelm. 2003. New Testament Apocrypha. Louisville: Westminister John Knox Press. Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Študijska izdaja, Svetopisem- ska družba Slovenije, 2015. Urbanija, Lučka. 2011. Svojstvenost apokalipse v Bibliji. Tretji dan 40, št. 1–2: 27–34. Wise, Michael, Martin G. Abegg Jr. in Edward M. Cook. 2003. The Dead Sea Scrolls. San Francisco: HarperCollins Publishers.