Uvodnik                                                                                                                        _______
V zgodovini človeštva so Ijudje različno doživljali in posegali v svojo prihodnost skozi svojo se danjost. Posebno pomembna postanejo vprašanja, ki so vezana na prihodnost, med pojavom glo-balnih družbenih kriz. Vsaka družbena kriza je kriza obstoječih mehanizmov (zakonitosti), po kate-rih ta družba deluje. Zato Ijudje doživljajo takšno družbeno krizo po eni strani kot nekaj neperspek-tivnega, ker so s svojo družbeno dejavnostjo prisiljeni v reprodukcijo obstoječih družbanih me-hanizmov, po drugi strani ravno ta situacija spodbuja k iskanju drugačnih perspektiv razvoja družbe. Kriza se v današnji civilizirani družbi izraža kot kriza obstoječe nacionalno ekonomske ureditve sveta in hkrati kot kriza nacionalne ekonomije in z njo vred nacionalne države. Družbena kriza siii na površje kdnzervativne sile, ki si prizadevajo stabilizirati družbo s čimbolj doslednim uveljavljanjem obstoječih družbenih mehanizmov, in revolucionarne sile — te si prizadevajo pre-seči delovanje družbenih mehanizmov, ki so do krize privedli. V začetnem obdobju globatne druž-bene krize, ko se nove perspektive šele oblikujejo, je torej reaino pričakovati naraščanje vpliva konzervativnih sil na kriznih področjih. Stopnjevanje groženj z atomsko vojnain vojno nasploh je eden od načinov, s katerim skušajo obstoječi družbeni režimi upravičiti svoj obstoj.
Danasnje iskanje »drugačnega« je oprto na načrtovanje razvoja. V splošnem bi lahko rekli, da gn za prehajanje od uporabe argumentov moči na uporabo moči argumenta (od kvantitete na kvalite-to), od abstraktnega h konkretnemu, od kapitala do države k znanosti, od abstraktnega dela k in-formaciji. V tem prehodu se tudi ustrezno modificira družbena vloga znanosti in tudi znanost sama. Iz svoje pastvne vloge v zgodovini (znanost kot produkcijska sila kapitala) prevzema zna-nost aktivno vlogo, tako da aktivno posega v upravljanje kapitala in države. Znanost doživlja ta prehod v obratu od razlaganja pojavov k intergracijskim, sistemskim posegom v naravo in družbo. Kvaiitativna zamenjava centrov družbene moči ni spontan proces, temveč precej boleča procedu-ra, saj ni v interesu Ijudi, ki imajo moč delovanja znotraj obstoječih centrov družbene moči, da bi to svojo pozicijo izgubili. Znanosti se ni potrebno boriti s puškoker nadaljnji obstoj družbe zahteva racionalizacijo celotne družbene dejavnosti v obstoječih pogojih kapitalistične proizvodnje, iz ka-tere ni izvzeta nobena dežela. Zgodovinska potreba po uveljavljanju znanosti pri upravljanju
družbe v državah z izredno močno državno oblastjo, predvsem v socialističnih, zgodovinska po-treba po uveljavljanju državnega monopolnega kapitalizma je bo!j eksterna prisila konkurence kot pa notranja, družbeno samorasla potreba.                                                                             ___
Razmerje med znanostjo in politiko (upravljanjem) v naši jugoslovanski skupnosti še vedno odriva znanost na obrobja družbenega dogajanja. Tak položaj znanosti ni le odraz usmerjanja de-narnih sredstev zgolj v aplikativne raziskave, temveč je tudi boj proti uveljavljanju znanstvenega pristoja pri upravljanju družbe. Za njim se skrivajo neposredni interesi birokracije, ki je priprav-Ijena žrtvovati karkoli, da bi ostala na svojih družbenih pozicijah.
Jugoslavija ni dežela, ki bi (ahko diktirala svetovni tehnološki razvoj. Lahko pa se vanj vključi in na ta način začne reševati krizo, ki zaenkrat pri nas še ne presega uporabe restrikcij (s stališča moči) in torej še ne načenja kvalitativno spreminjati struktur. Čeprav se kriza razgalja pred nami (Jugoslovani) že nekaj časa, smo v iskanju perspektiv razvoja šele na začetku. Zgodovinska od-prava blagovne produkcije zahteva prehod na konkretno planiranje in obvladovanje družbene produkcije. Za to pa je potrebno znanje. Znanje pa v zavesti Ijudi ne more delovati samo na sebi, temveč šele kot znanje za sebe. Sama oblika družbenega odločanja zato še v ničemer ne določa vsebine, jo pa v določeni meri omeji. če namreč znanstvenega pristopa in z njim znanosti ni pri od-ločanju, če se njenih argumentov ne upošteva, se lahko interesom delovnih Ijudi, čeprav jih repre-zentirajo delovni Ijudje sami, zgodi, da zbledijo v prazne, neuresničljive, poiitikantske fraze.
Iskanje perspektiv razvoja se posebej intenzivno postavlja pred mlado generacijo, ki poleg tega, da se izobražuje, še ni vključena v družbeno produkcijo. Zanjo je prihodnost toliko bolj negotova stvar z dveh vidikov: z vidika kvalitete življenja in z vidika dela. Ob tem pa sta tako življenje kot delo postavljena pod vprašaj. Uredništvo Tribune je zato zainteresirano za objavo prispevkov, ki resno obravnavajo tovrstno problematiko. Pripravljeni smo jih predstaviti vsaj delu slovenske javnosti, ker smo mnenja, da sredstva javnega obveščanja občutno premalo opozarjajo na pro-bleme prihodnosti (obravnavajo jih bolj kot zanimivosti, ne pa kot resne težave naše sedanjosti in bližnje bodočnosti, in s tem dajejo konzervativnim silam v naši družbi večji maneverski prostor.
Uredništvo
fJLt   *JL+      «JLm     f^/    VC %lr JkmAuH^
Tribunafštudentski časopis,številka

rsreda,l9.5.l982,cena 16 din
Intervju z Emilom Milanom Pintarjem, direktorjem projekta "Dolgoročni razvoj Slovenije"
Uvod k intervjuju — o projektu »Dolgoročni razvoj Slovenije«
Na osnovi izkušenj s srednjeročnim planira-njem je v drugi polovici sedemdesetih let v Slove-niji dozorelo spoznanje, da je potrebno hkrati s pripravo novega srednjeročnega plana (1981—1985) pripraviti tudi načrt dolgoročnega razvoja Slovenije do leta 2000. Hkratno priprav-Ijanje obeh planskih listin naj bi odpravilo večji delež slabosti \z srednjeročnega planiranja: po eni strani bi lahko željam in potrebam, ki so neu-resničljive v petletnem obdobju, v dolgoročnem načrtu dali stvarnejšo podobo in realnejšo dina-miko (ter tako srednjeročne plane razbremenili številnih iluzij), po drugi strani pa bi dolgoročni načrt predstavljal opredelitev razvojne strategi-je, ki se v srednjeročnih planih zaradi prevelike natančnosti že vse pogosteje izgublja.
Na osnovi takih spoznanj sta zbor združenega dela in zbor občin skupščine SR Slov -»nije 19. ju-lija 1978 sprejela odlok o pripravi in sprejetju dol-goročnega plana SR Slovenije za obdobje od leta 1986 do 1995, oziroma za določena področja tudi do leta 2000. Za strokovnega nosilca izdelave načrta je bil določen Zavod SR Slovenije za druž-beno planiranje, ki je z delom takoj začel. Kmalu je ugotovil, da je potrebno zaradi številnih preprek in nevarnosti, ki jih v sebi nosi dolgoročno plani-ranje, pa zaradi nepripravljenosti slovenskezna-nosti, da bi v načrtu učinkovito sodelovala, torej za potrebe dolgoročnega načrta oblikovati pose-ben ražiskovalni projekt, v katerem bo mogoče povezati in uskladiti vse posamične raziskave s tega področja. V sogiasju z IS skupščine Slove-nije je republiški komite za družbeno planiranje 18.1.12980 imenoval projektni svet načrta »Dol-goročni razvoj Slovenije«, hkrati pa potrdil izho-diščna gradiva, v katerih je bila opredeljena orga-' nizacija in delovanje projekta ter njegova vsebin-ska usmeritev.
Direktor projekta je Emil Milan Pintar, 37-letni dipl. filozof, ki je že iz obdobja svojega dela v Ra-ziskovalni skupnosti v ozkem stiku s problemi znanosti in razvoja. Najbrž je to danes v Sloveniji najbolj kompetenten človek, kar zadeva našo pri-hodnost in nanjo yezane velike diieme; zato smo ga zaprošili za pogovor. (Opomba: vsi poudarki v tekstu, ki sledi, so bili narejeni na osnovi razmiš-Ijanj avtorja teksta. Razgovor je koncem aprila or-ganiziral In izvedel Boštjan Dežman.
Tovariš Pintar, ali ni to eden na&ih prvih planskih projektov o naših perspektivah do leta 2000 v Jugo-slaviji?
Tega skorajda ne bi mogli tako označiti. PrvPft, ta plan, ki ga zdaj pripravljamo in ki naj bi obsegal obdobje od ieta 1985 do 1995 oziroma na nekaterih področjih do leta 2000, je pravzaprav drugi dolgoročni pian, ki ga je Slovenija oz. Jugoslavija pripravila. Prvi je bil priprav-Ijen za obdobje 1970 do 1985, seveda pa je sedanji dol-goročni načrt nastajal in še nastaja v bistveno spremenje-nih pogojih, tako v Jugoslaviji sami kot tudi v svetovnih razmerah Te so precej drugačne, kot so bile takrat, tako da bo ta plan najbrž nekatere razvojne usmeritve dru-gače zastavil, kot jih je prejšnji.
Kako pa se je »izkazal«? Je bil dovolj objektiven?
Ko govorimo o realizaciji dolgoročnega plana, mislim, da je dolgoročni plan v drugačni funkciji kot npr. srednje-ročni. Kljegova naloga namreč ni, da poskuša nekatere elemente zelo natančno določiti in jih postaviti tako, da bi bili popolnoma realno uresničljivi. Naloga dolgoroč-nega plana je predvsem v tem, da postavi koncept in s tem da nek okvir oz. ponudi določeno usmeritev a!i, če hočete, neko razvojno strategijo, ki omogoča, da potem s srednjeročnimi in letnimi plani pravzaprav postav-Ijamo posamezne stopnje v realizaciji dolgoročnega načrta. Težko je torej govoriti o realnosti ali nerealnosti dolgoročnih planov; najbrž je treba govoriti o ustreznosti ali neustreznosti razvojne strategije, ki jo načrtujemo. V tem smislu je prejšnji dolgoročni načrt dal izhodišča za sedemdeseta leta; danes seveda že lahko govorimo o tem, da je za osemdeseta manj uporaben; načrt, ki ga sedaj pripravljamo, bo izoblikoval izhodišča do konca tega stoletja.
Kot se zdi, je v projekt, v napore za razrešitev dilem prihodnosti, vključen praktično ves ali zelo velik potencial slovenske znanosti. Tudi v tem smi-slu je projekt zanimiv in spodbuda z.a slovensko »znanost o prihodnosti.«
Ko govorimo o vključevanju znanosti, moramo prav-zaprav govoriti o dveh vidikih: na eni strani o tem, koliko je znanost že pripravljena in usposobljena, da se spo-pade z vprašanji načrtovanja, predvidevanja, planiranja prihodnosti, podrugi strani pa seveda, kaj naj bi pomenil tak projekt za znanost samo. Če govorimo o prvem vidi-ku, je treba poudariti naslednje: metode planiranja so v Sloveniji, pa tudi v Jugoslaviji kot celoti, relativno slabo razvite. Še najboij so razvite na področju ekonomije, mnogo manj pa na področjih drugih družboslovnih zna-nosti, npr. sociologije, politologije, prava, kriminologije itd. Prav tako pa so po mojem mnenju nezadostno ra-zvite na področju prostorskega planiranja. Seveda so razlogi za to številni. Zavestno in organizirano smo se poskušali oddaljiti od sistema planiranja, ki gaje upo-rabila Sovjetska zveza, od t.i. centralnoplanskega • na-čina. Pri tem smoponekje zanemartli dejansko planira-nje, oziroma planiranje ni dobilo tiste družbene moči, ki bi jo pravzaprav potrebovalo. No, mislim, datonapako poskušamo odpravitt, planiranju dajemo večjo težo, se-veda pa se te gmote ne da naenkrat premakniti. Potre-bujemo čas, da djpločeno količino znanstvenih prizade-vanj usmerimo v sfero planiranja.
Ce pogledamo obratno — naj odgovorim še na drugi del vprašanja — kaj pomeni ta projekt za sam razvoj znanosti, potem je treba reči, da pomeni relativno malo. Velikost projekta je približnb milijardo in pol starih dinar-jev oziroma 15 novih milijonov na leto, z vsemi sofinan-cerji okrog 25 milijonov, kar seveda v primerjavi s sred-stvi, ki jih npr. zbira Raziskovalna skupnost, pomeni zelo majhno vsoto — sevsda tudi v primerjavi s sredstvi, ki jih združeno delo neposredno daje za raziskoval-no—znanstveno delo. To pomeni, da vidimo mnogo večji pomen v tem, da se je znanost sploh vključila v pri-pravo planskih dokumentov, ne pa v tem, da bi ta sred-stva kakorkoli prispevala k razvoju znanosti. Pri tem, da se je znanost vključHa, seveda sledimo dve intenci: ena je zakonska — zakon o družbenem planiranju jasno go-vori, da je treba vse odločitve na tem področju, torej ra-zvojne oz. planske, nasloniti na rezultate znanosti. Drugo je seveda intencija, ki joje, vsajtako mislim, Kar-delj izredno dobro skicira! v svojih zadnjih študijah, ko govori o tem, da bi dejansko celotna politika moraia bolj kot doslej sloneti na resnih znanstvenih študijah, anali-tičnih in sinteznih, in da bi pravzaprav strokovne službe morale imeti svojo znanstveno predfazo oz. strokovno delo v celoti.                                 v
Pričakujete torej, da se bo znanost v prihodnjih letih še bolj vključevala v poiitiko in planiranje, da bo v tem srnislu razviia v švoj potencial. Že to, da je znanost sploh začela razmišljatHn delati za prihod-nost, s» mi zdi pomemben premlk. Pričakujete, da bosta znanost in politika v prihodnosti dosegii kak- -šen pravi dialog?
Moie mnenje je. da je znanost po svoji iastni naravi pravzaprav vselej usmerjena v bodočnost že s tem, ko
je naravnana na raziskovanje tistega, kar je pravzaprav neznano. Če govorimo o sami logiki razvoja znanosti, mislim, da je dr. Tine Hribar v nekaterih svojih tekstih upravičeno opozarjal na to, da se tudi narava znanosti same spreminja. Da znanost prehaja iz svojih faz, ko je bila izrazito analitična, preko faz, ko je bila izrazito sin-tezna, v faze, ko postaja izrazito projektivna. Nemci temu rečejo »plannende Vemunft«. V mnogih znano-stih, ne samo v družboslovnih, ampak tudi v eksaktnih, se razmerje med znanostjo in objektivno stvarnostjo spreminja: ne gre več za to, da bi znanost kot opazova-lec in raziskovalec bila usmerjena v znanost, ampak gre pravzaprav za to, da znanost po načelih lastne notranje konsistentnosti \z sebe ven gradi modele, ki niso več »resnični«, če uporabim ta izraz, ampak gre za vpraša-nje njihove točnosti, spet po istih načelih konsistentno-sti, in v tem smislu postajajo vse znanosti projektivne. Tako znanosti dejansko konstruirajo objektivno stvar-nost okrog sebe, samo da tega seveda ne smemo tol-mačiti idealistično. V tem smislu se začenjajo znanosti močno približevatftemu, kar naj bi bila naloga politike: ne pojmovane kot vladanje, ampak politike, katere na-loga je ravno načrtovanje, vodenje, organiziranje, obli-kovanje tistih sistemov, ki omogočajo notranjo druž-beno konsistentnost, torej dogovarjanje o vsem, kar vodi v razvoj. Menim, da nastaja zveza med znanostjo in po-litiko že precej časa in da bo postajala v bodočnosti če-dalje močnejša. Ima pa poleg svojih dobrih lastnosti, na katere sem opozoril, tudi nekatere izjemno problema-tične: gre za zlorabo znanosti v nekaterih ožjih političnih okoljih, za, lahko rečemo, preforsiranje znanosti v dolo-čene smeri, za katereje vprašanje, ali so v tem trenutku same po sebi pozitivne, saj se zastavljajo predvsem' zato, da omogočajo zadovoljevanje posebnih intere-sov. S tem ne mislim samo na vojaška raziskovanja, ampak tudi na nekatera druga, tudi zelo komercialna. Očitno je torej, da ste morali ta projekt glede na prejšnjega nekoliko drugače metodološko zastavi-ti. Da ste sploh lahko začeii s predvidevanji, ste mo-rali spoznati najprej sedanjost, tore) vključiti rezul-tate dosedanjega znanja v projekt. Kako ste to izvedli?
Najprej smo seveda morali izoblikovati model za ra-zumevanje dosedanjega dogajanja. Ne samo sedanjo-sti — ne gre za to, da razumemo neko dejansko stanje v hipnem preseku, gre za to, da razumemo logiko tega dogajanja in da iz te logike razumemo tisto, čemur re-čemo »spontani trendi«. Model, ki smo ga oblikovali kot nekakšen okvirni pristop k problematiki in ki naj bi nam omogočil interpretacijo številnih posaraičnih podatkov, dejstev, pojavov itd., so izoblikovali ekonomisti. Kaže na to, da je mogoče celoten razvoj razumeti kot medse-bojno soodvisnosi treh faktorjev, ki vplivajo na razvoj: živegadela, produkcijskihsredstevoz. vMarxovinota-ciji kapitala, in znarija. Raziskave kažejo, da se ra-zmerje med temi tremi faktorji močno spreminja. Imeli smo obdobja — takrat je prevladovaia poljedelska pro-dukcija —, ko je bilo dominantno živo delo. Sledilo je obdobje klasične industrijske civilizacije, ko je prevla-dova! kapital. V prvem obdobju, ko je prevladovalo živo delo, so bile npr. dominantne tiste družbe, ki so imele. veliko število delavcev, kmetov, vojakov; v naslednjem obdobju so bi!e dominantne tiste, ki so lahko izgradile kapitalne sisterrre, sistfeme delovnih sredstev, in so kot relativno majhne družbe — Španija, Portugalska, zlasti pa Nizozemska in Anglija — lahko dejansko postale dominantne svetovne velesile. Z razvojem industrij-skega potenciala in tehnološke strukture je seveda po-stalo jasno, da kapital izgublja svojo dominantno pozi-cijo in da postaja dominantno znanje. Znanje, ki se je ra-zvilo na kapitalu, ki zahteva vključitev kapitala, znanje, ki ga ne moremo razviti brez tega prejšnjega elementa, vendarle postaja do te mere dominantno, da danes tahko rečemo, da prav ono prispeva več kot 50 % vsega v razvoj ali v produktivnost dela.
Znanje seveda zlasti opazujemo na dveh ravneh. p.rva raven }e raven splošne izobrazbe alj izobrazbe zla-sti vseh zaposlenih, pa tudi družbe v celoti, (zato so tako zelo pomembni postali sistemi izobraževanja); druga . raven je nivo organiziranega nastajanja novega znanja, torej raziskovalne dejavnosti, najsi gre za delovne or-, ganizacije ali za nacionalne raziskovalne politike. Danes lahko rečemo, da tista družba, ki ni sposobna zagotoviti nastajanja in uveljavljanja znanja, praktično nima nobenih možnosti, da se ncrmaino vključi v med-narodno delitev dela, četudi razpolaga z ogromnim šte-vilom delavcev, kot npr. Kitajska, Indonezija, Indija, Brazilija itd., ali četudi razpolagaz ogromnim kapitalom, kol npr. v tem trenutku nekatere OPEC države, ki imajo celo nadonaien dohodek po 15,17,18 tisoč dolarjev na prebivalca, vendar jim ta denar vendarle ne daje realnih možnosti, ker ni v dialektični zvezi s treijim elementom, torej z znanjem.
To je tisti model, ki smo ga postavili v osnovo tako za razumevanje kot za razlago dosedanjih gibanj ter se-veda za obiikovanje projekcije bodočega slovenskega razvoja. Tem bolj, ker mislimo, da je Slovenija dosegla neko stopnjo razvoja, ko mora svojo razvojno strategijo menjati. Če preverimo zaporedje faktorjev, torej kapita-la, dela, znanja, potem ugotovimo, da družba na neki • določeni točki — to je točka, kjer kapital začenja izgub-Ijati svojo moč — praviloma doseže prvič v svojem indu-strijskem razvoju polno zaposlitev. Slovenija je polno zaposlitev dosegla nekako koncem šestdesetih, v za-četku sedemdesetih let, in že takrat bi morala svoje ek-stenzivne rnodele menjati za intenzivne. V predeloval-nih industrijah, ki jih je imela takrat že močno razvite, bi morala vpeljati notranje prestrukturiranje v smeri pro-gramov investicij z višjo organsko sestavo kapitala ozi-roma z višjim tehnološkim deležem. Ker tega ni storila, je seveda vsa sedemdeseta leta izjemno hitro odpirala delovna mesta, to pa je pomenilo, daseje Slovenija, ki je stoletja nazaj bila dežela z izjemno veliko emigracijo, spremenila v deželo z imigracijo. Zapolnjevala je nova delovna mesta, namesto da bi začela z učinkovitim prestrukturiranjem svojega potenciala.
če se ne motim, mora vsaka študija kot prvo fazno poročilo vsebovati nek pregled...
Gre za metodologijo...
Da, za čisto metodologijo...
Ugotovili smo, da v organiziranosti slovenske znano-sti v zadnjih letih prihaja do nekaterih premikov. Osnovni značilnosti sta mogoče le—ti, da prihaja do si-lovite drobitve raziskovalnega dela v Sloveniji (ta trenu-tek imamo že precej več kot tisoč raziskav letno, kar pomeni, da so raziskave postale drobne itd.); druga stvar je, da mislimo, da ta drobitev vodi v nepregiednost, vodi pa seveda tudi do tega, da začenja upadati druž-beno vrednotenje znanja (tudi iz številnih drugih razlo-gov, ki niso samo interni v znanosti,
. Da bi preprečili, da se tudi v našem projektu, ki je zelo konkreten, te slabosti ne bi pojavijale, smo se-veda morali izdelati novo metodologijo. Bistvo te nove metodologije je v tem, da smo vsako raziskavo posku-šali videti v treh elementih: prvi del raziskav naj bi bif zaključen s prvim faznim poročilom, v katerem naj bi bila dana projekcija raziskave, opredeljena metodologija, uvodna hipoteza, opravljen pa naj bi bil tudi informativni pregled o tem, kaj je bilo na tem področju v Sloveniji, Ju-goslaviji, v svetu doslej narejeno. Drugi del naj bi bilo originaino raziskovalno delo, ki ga zahteva raziskava, in tudi ta del naj bi se zaključil s faznim poročiiom; tretja faza pa naj bi bila interpretacija rezultatov. Razdelitev vsake raziskave v faze nam omogoča naslednje: prvič, da že po prvem raziskovainem poročilu lahKo informi-ramo druge ekipe in ustanove, kaj bo ta študija prinesla; hkrati pa jim lahko posredujemo znanje, ki ga je ta štu-dija že zbrala (v informaciji o dosedanjem reševanju problematike). Drugo, kar nam je taka razdelitev prine-sla, pa je, da lahko pravzaprav v vsaki od teh faz razi-skavo ustavimo, če projektni svet ugotovi, da raziskava ne poteka ustrezno, oziroma, kar se običajno dogaja, da i v vsaki od teh faz organiziramo strokovno politično raz-pravo, ki omogpča dopolnjevanje, ali če je potrebno, preusrrterjanje ali vključevanje novih eiementov v ra-ziskavo itd. Na ta način smo se izognili nevarnosti, da z raziskovalno organizacijo podpišemo pogodbo, se potem zanjo več ne zmenimo in nazadnje dobimo re-zultate, ki so neustrezni. Raziskavo poskušamo sproti spremljati, in če je potrebno, preusmerjati.
Torej obstoji nek organ, ki študije spremija? Je to svet?
Projektni svet projekt vodi. Vendar njegova natoga ni neposredno spremljati raziskave. V ta namen običajno oblikujemo posebne, ad hoc skupine, povabimo posa-meznike, ki se potem ukvarjajo &.posamično raziskavo. Ne iz raziskovalcev, ampak iz drugih strokovnjakov.
AH poteka tak projekt samo v Sloveniji? če pote-kejo tudi v drugih republikah, kakšno je raznnerje med naiim )n ostalimi?
Odločitev: da se oblikuje dolgorocni načrt 1985—1995, je bila seveda dogovorjena v zveznem merilu. To pomeni, da so vse republike, po drugi strani pa tudi federacija sama, pristopile na tak a!i drugačen « način k pripravi dolgoročnih pianov, in so seveda razviie v prvi fazi raziskovalno dejavnost. Vendar pa so reagi-rale zelo različno. Najhitreje je v nekem smislu reagirala Srbija, ki pa je dala ceiotno projekcijo dolgoročnega ra-zvoja izdelati enemu samemu ekonomskemu institutu. Ker je bila ta projekcija pripravljena že v Istu 1979, je razumljivc, da je operirala predvsem s podatki iz srede sedemdesetih let, torej s podatki iz časa, ko so bile am-bfcije po razvoju precej drugačne. Npr. pogled na ra-zvojne stdpnje je bil drugačen, kot je danes. snako tudi konstelacija mednarodnih sii, in razumljivo je, da je ta štwiija postaviia izjemno zahtevno proiakcijo, ki /e po
našem mnenju nesprejemljiva. Poleg tega je v tej pro-jekciji prišla do izraza želja po avtonomnosti, celo av-tarkičnosti posameznih republik (v tem primeru gre za Srbijo), zlastipa področju energetike. V tej študiji smo posebej presenečeno opazili, da je Srbija načrtovala, da bi v celoti zmanjšala oz. izničila potrebo po uvozu energije, s tem da bi kapacitete izjemno hitro postav-Ijala sama. Pri tem pa je treba vedeti, da so graditve energetskih kapacitet v Srbiji lahko bistveno dražje — in tudi so bistveno dražje — kot pa na najbolj optimal-nem mestu v Jugoslaviji. Tukajseje torejuveljavila želja po avtarkičnosti, za katero menimo, daje lahko izjemno nevarna, če bi se uveljavila v vseh republiških dolgo-ročnih planih.
Kako pa z drugimi republikami? Imate občasne stike..?
Imamo §tike, imamo zveze, imamo tudi medsebojna posvetovanja (nedavno tega je bilo eno v Titogradu). Hotel pa bi povedati še tole. Hrvaška je tudi organizirala raziskovalno delo, vendar je šta po tej poti, da je že od vsega začetka sprostila panožne, področne projekcije; izkazalo pa se je, da v kasnejši fazi teh projekcij ne more več koordinirati. Bile so vzporedne, ampak tisto, karje bilo hudo pri temje bilo to, da so računale na iste de-javnike razvoja: na isti prostor, isto delovno silo.ista fi-nančna oz. investicijska sredstva, na iste kadre itd. To nas je opozorilo, da če se hoče Slovenija, ki je relativno majhna republika, izogniti tej napaki, ne sme začeti svo-jega dolgoročnega plana delati na ta način, da bi začeli s projekcijami po področjih. Postaviti mora koncept, v njem zastaviti generalne opredelitve in potem s tem konceptom dosegati, da se nam ko razpravljamo o pro-storu, delovni sili, o kadrih, o investicijah, ne bo dogaja-fo, da bi isteelemente dvakratno, trikratno računali po po-sameznih področjih. Poseben projekt teče v federaciji, imenuje se »Koncepcija dugoročnog razvoja Jugoslavi-je«; organiziral ga je Zvezni zavod za načrtovanje, v njem sodelujejo inštitucije \z vseh republik in pokrajin. Iz Slovenije sta zlasti udeležena Institut za ekonomske ra-ziskave iz Ljubljane, ki raziskuje tehnično—tehnološke vidike dolgoročnega razvoja, torej tehnološko kompo-nento in Gradbeni center, ki sodeluje pri projekciji ra-zvoja gradbeništva. Zvezni projekt je že v tej fazi, ko so končane preliminarne študije, in s povzetki teh študij že razpolagamo.
Katere raziskovalne organizacije pa sodeiujejo v slovenskem projektu?
Izhajali smo iz načela, da tako planiranje vključuje številne vidike: prostorskega, ekonomskega, socialne-ga. To nam je bilo nekako za izhodišče. V našem pro-jektu zaenkrat sodelujejo poleg Instituta za ekonomske raziskave, Urbanističnega in Sociološkega instituta še številni drugi. Tako nam Inštitut za kriminologijo dela posebno raziskavo o deviantnih pojavih v Sloveniji in o bodočem razraščanju le-teh. Inštitut za geografijo je na-redil tri izjemne študije, ki se nanašajo na področje dro-bitve zemljiške posesti, na področje revitalizacije gor-skega prostora za kmetijstvo. Vključili smo še številne druge inštitucije. Center za preučevanje sodelovanja z deželami v razvoju že dolgo dela Ltudijo, ki smo ji dali naslov »Razvoj ekonomskih odnosov Slovenije s tuji-no«, torej analizo o tem, kakšni bodo odnosi Slovenije (seveda Slovenije v kontekstu Juoslavije) s tujino, s poudarkom na razvitih in s poudarkom na deželah v ra-zvoju. Ta center dela tudi raziskavo o deležu in vplivu multinacionalnih družb v slovenskem prostoru. Sodelo-vali so tudi raziskovalci iz drugih republik; tako je sku-pina pod vodstvom nekega zagrebškega oz. mostar-skega pVofesorja ekonomije delala študijo, kako razu-mejo Slovenijo, njen razvoj in njene razvojne ambicije v drugih republikah.
To je bilo najbrž zelo zanimivo...   Ja za nas je bj|o
\o zelo zanimivo, ker svoje lastne probleme vedno vi-dimo le od znotraj; večno smo nezadovoljni tako s stop-njo razvoja kot z načinom reševanja, vedno smo kritični — to je značilno za Slovenijo — do vseh političnih odlo-čitevitd. Posebejnasjezanimalo, kako izgleda Sloveni-ja, njene odločitve, njena politika, njen položaj v Jugo-slaviji z vidika drugih republik.
Po naftnem šoku leta 1973 se je po vsem svetu hitro uveijavila zavest o potrebi načrtovanja dru-gačnega razvoja. Postalo je jasno, da če se je lahko pri tako osnovni stvari, kot je nafta, poka-zala taka nezanesljivost, tako ne gre več naprej. V tem smislu se je razvila obširna znanstvena aktiv-nost, nastale so že mnog« itudije o alternativnih vi-dikih razvoja. Kako ste vi te svetovne razvojne sce-narlje vključili v projekt slovenskega dolgoročnega razvoja?
Gre pravzaprav za dvoje vprašanj. Prvo zadeva tuje šludije. Že v prvi fazi smo jih pregledali celo vrsto, predvsem tiste najpomembnejše. Gre npr, za različne študije OECD, zlasti »Inter Future«, pa za študije Evropske ekonomske komisije. Nedavno smo dobili nji-hove najnovejše scenarije, v katerih analizirajo eko-nomske premike v evropskih gospodarstvih v sedem-desetih letih, pa vplive le-teh na osemdeseta leta. Pre-gledali smo tudi študije Evropske gospodarske skupno-sti; zlasti poskušamo redno spremljati njihov »FAST« projekt, ki raziskuje možnosti za veLje vključevanje znanosti v prihodnji razvoj. Spremljamo tudi študije OZN, ki zadevajo to problematiko in problematiko pri-hodnjega razvoja sploh, pregledali smo npr. poročilo Brandtove komisije, pravkar pa analiziramo »Carterjevo poročilo« — »Global 2000«. Skratka, znanje, ki je bilo na te<n področju v svetu že izoblikovano, smo poskušali vključiti v naš projekt. Okrog 15 takih študij, ki so v svetu naletele na velik odmev, smo v skrajšani obliki predsta-vili ožjemu krogu Ijudi.
Druga stvar je vprašanje naftnega šoka, sprememb strategije itd. Naša ocena se nekoliko razlikuje od vsak-danje, javno uveljavljene ocene o tem, kaj naj bi sploh bil naftni šok. Ocenjujemo, da je naftni šok pojav, do kate-rega je moralo priti. Menimo, da gaje umetno povzročil anglosaški svet, najbrž zato, da bi nadomestil izginja-jočo komponento rasti, dinamično komponento inova-tivnosti. Podražitev nafteje namreč povzročila dodatno obdavčenje oz. dražitev proizvodnje na Japonskem in v Evropi, karje zelo ustrezalo Američanom. Prav tako je nattni šok ustrezal Angležem, ki so imeli ogromna rraha-jališča nafte in zemeljskega plina, na katerih pa so bili stroški zaradi potrebe po uporabi najzahtevnejše tehno-logije tako visoki, da je bilo črpanje rentabilno šele pri ceni 23 do 25 dolarjev za sodček nafte. V tem smislu je seveda podražitev natte ustrezala Združenim državam in Angliji, najbrž pa tudi Sovjetski zvezi, saj gre za drža-vo, ki veliko nafte izvaža, ima pa jo globoko pod zemelj-sko površino. Črpanje v takih razmerah zahteva drago tehnologijo in povzroča velike stroške, drugače kot npr. na Bližnjem vzhodu, kjer se nafta nahaja zefo blizu ze-meljskega površja.
Drugo dejstvo, kijeza nas nekoliko neprijetno in o ka-terem navadno ne govorimo, je, da se delež nafte vju-goslovanski energetski bilanci po letu 1973 ni začel zmanjševati, kot bi lahko pričakovali, ampak je naraščal od 44 % do 49 % vse do leta 1978/79; v vsem tem ob-dobju smo še vedno naravnavali energetsko bilanco tako, da smo dajali naftipriviligiran položaj. To kaže, da nismo bili pripravljeni na spremembe takrat, ko bi morali biti, pa čeprav so nekatere znanstvene študije (npr. »Meje rasti« t.i. »rimskega kluba«, pa Pestel—Me-sarevičeva študija) že lakrat opozarjale, da bo do hitre dražitve energije nujno moralo priti. Nekatere ukrepe smo začeli sprejemati šele v začetku osemdesetih let, pa še za te je treba reči, vsaj jaz tako mislim, da so bili napačno naravnani. Naj navedem samo en podatek, ki
ga običajno zamolčimo: če bi Jugoslavija leta 1975 sprejela ustrezne ukrepe, po katerih bi morali naši proi-zvajalci avtomobilov spremeniti tehnologijo tako, da bi vozila, regislrirana po letu 1978 porabila na sto km 7 li-trov bencina, ne pa deset, kot ga »kuri« naša crvena za-stava, bi danes že letno privarčevali okoli 0,7 milijarde li-trov bencina letno, kar je pravzaprav ena tretjina ceiotne porabe bencina pri nas. To seveda pomeni ogromne številke, namesto tega smo se spuščali v komplicirane mehanizme sodo—lihi, v prepovedovanje, v ukrepe, ki so bili — ekonomsko giedano — neupravičeni, ki so bili — gledano sistemsko — do neke mere celo neustavni, politično nepriljubljeni itd. Medtem pa se običajnih ukre-pov — v tej smeri so šle skoraj vse druge države — nismo lotili. To nas seveda čaka v prihodnosti.
Kot je znano, svetovne raziskave o prihodnosti pričajo, da prihaja tucU do preetrukturlranj v svetov-nlh «konomskih conah. Kaj lahko rečate o tem?
Še preden smo šli v lastne raziskave, v izdelavo last-nih scenarijev za razvoj, smo morali izoblikovati neka-tere predpostavke o dogajanju v svetu. Ravno za to smo uporabili študije, ki sem jih že prej omenil. Izoblikovali smo poenostavljeno sliko tega dogajanja. Značilnosti te slike so naslednje: prvič, v teku je proces, ko izjemno veliko število držav prihaja v tisto fazo svojega razvoja, da so sposobne enostavne industrijske produkcije in produkcije tistih izdelkov, ki jih mi imenujemo, da so de-lovno intenzivni; gre zlasti za nekatera področja prede-lovalne industrije.
v katerem je profit alfa in omega, seveda ob tem postaja neustrezna, saj je psihološki diapazon slehernega po-sameznika, pa tudi družbe kot celote, mnogo bolj zaple-ten, večplasten itd. To pomeni, da na nek način priha-jajo vsi visokorazviti sistemi v krizo, injasnoje, da bodo poskušali tokrizoizvoziti. Izvoz krize pa pomeni nada-Ijen, poudarjen pritisk na to, da se cene, npr. surovinam, ki jih nerazviti izvažajo, in njihovim izdelkom, nižajo, oz. da rastejo cene visoki tehnologiji na drugi strani. Naraš-čajoč pritisk bo phpeljal do trajnih lokalnih žarišč kon-fliktov na obrobju razvitega sveta. To, kar se ta trenutek dogaja s Falklandskimi otoki, kar se dogaja v San Sal-vadorju, Nikaragvi, kar se dogaja npr. med Iranom in Irakom, kar se dogaja v Afganistanu, Vietnamu, prav-zaprav krog in krog sveta na tej zemljepisni širini, na obrobju razvitega sveta, je normalna posledica izvoza krize iz razvitega sveta. Izvoza, ki ga opravljajo tako Združene države kot Japonska, pa seveda tudi razviti evropski Vzhod in Sovjetska zveza.
Pričakujete tudi kakšne spremembe med samimi razvitimi državami?
Gotovo tudi med temi državami prihaja do precejšnjih sprememb. Podatki kažejo, da se uveljavlja scenarij, ki ga je izrisala Evropska ekonomska komisija že pred časom. Prihaja do počasnega, vendar vztrajnega oddaljevanja ZDA in Evrope, kar bi najbrž vodilo v obli-kovanje novega svetovnega trikotnika oz. četverokotni-la: Severnoameriške države se bodo močneje navezale na južnoameriške,  obiikovale reprodukcijsko celoto
So to dežele v razvoju?
Da, to so tisti bolj razviti med njimi. Ravno dejstvo, da je naenkrat cela vrsta dežel že zrela za to fazo, povzro-ča, da prihaja do pojava, ki smo ga imenovali »inflacija cene živega dela«. To pomeni, da je toliko ponudnikov . oz. toliko interesentov za proizvodnjo te vrste, da dejan-sko prihaja do zelo velike notranje konkurenčnosti. Ali drugače povedano: v letih 1980 in 2000 bo okrog 800 milijonov delavcev iskalo delo v industriji, zlasti v pre-delovalnih oz., kotjih imenujemo. delovno intenziv-nih. Po izračunih ne bo dobilo dela več kot 400 milijo-nov delavcev, karpa seveda pomeni katastrofalne po-sledice za svet v celoti. Okrog 700 milijonov Ijudi, po nekih podatkih pa cela milijarda, bo izpostavljenih umi-ranju zaradi lakote in vseh tistih posledic, ki iz lakote izvirajo: podhranjenosti, razseljenosti. begunstva itd. Po istih podatkih, ki šojih izračunali na UNESCU, bo tri-ristopetdeset mifi/onov tjudi, ro/en/h v ta svet, umr/o, preden bodo do$akali 13. leto svoje starosti samo za-radi vzrokov, o katerih govorim. Toje grozlfva stvarnost; stvarnost, na katero lahko izjemno malo vplivamo in ka-tere najpomembneiši razlog so izrazito neenakopravni, krivični mednarodni ekonomski odnosi. Ekonomska ureditev, ki zdaj vlada v svetu, vztrajno potiska navzdol cene tistih izdelkov, ki jih lahko izdelujejo napol indu-strializiranedežele. Hkrati priviligira cene tistih izdelkov, ki jih proizvajajo visoko industrializirane dežele, torej tehnološko intenzivne izdelke. Slovenija v tem kontek-stu, prav tako tudi Jugoslavija, nima izrazito velikih možnosti. Na eni strani seveda ne more opustiti svoje predelovalne industrije, čeprav z izdelki le—te prihaja v sfero, kjer je konkurenca izjemno velika. Zato menimo, drugače kot prej, ko so nekateri naši načrti predvidevali opuščanje delovno intenzivnih industrij, da jetreba zno-traj teh industrij dosegati selekcijo; usmerjati se je po-trebno na tiste programe, ki omogočajo večjo tehnolo-ško intenzivnost. To pravzaprav pomeni cenejšo proi-zvodnjo in z boljšo organizacijo dela večjo intenzivnost tudi v delovno intenzivnih panogah. S tem bi nadoknadili ceneno delovno silo, s katero prihajajo na svetovni trg nekatere države prav zdaj. Čisto konkretno: ne moremo proizvajati moških srajc po 80 dinarjev, kot jih lahko proizvajajo Indija, Pakistan, Burma. Kljub temu pa brez-glavo zapuščanje tekstilne industrije ne bi bilo smotrno. Torej, moramo ostati pri tekstilni industriji, vendar pri proizvodnji tiste konf ekcije, ki je modna ali ki je izjemno kvalitetna, tako po oblikovanju kot po materialih in ki do-sega v svetu tiste cene, s katerirtii pokrijemo proizvodne stroške.
Drugi del spreminjanja v svetu je v tem, da po naših mnenjih prihaja v modelu razvitega žahodnega ^veta do novega pojava, ki bi ga označili v tem smislu, daprofit, ki je bil glavna gonilna sila za razvoj proižvodnih sil v kapi-talskih sistemih, začenja izgubljati to vlogo. Ko so neka-tere države dosegle visoko stopnjo ekonomskega ra-zvoja, tudi visoko stopnjo socialne varnosti, je nena-doma profit začel izgubljati svoj dominantni položaj, kar se je dobro pokazalo npr. ob reakciji Američanov ob vietnamski vpjni, pa ob njihovih odzivih na salvador-sko vojno zdaj. Enostranska razlaga zahodnega sveta,
tako glede delovne sile, kot glede tehnologije, surovin in energije. Na drugi strani se bo Evropa močneje pove-zala s Sovjetsko zvezo oziroma obratno: tukaj bi nastala druga taka reprodukcijska celota. Na tretji strani naj bi prihajalo do zbliževanja Japonske in Kitajske v repro-dukcijski sklop, v katerem bi imeli Japonci tehnologijo in znanje, Kitajska pa celo vrsto surovin, delovno silo, tr-žišče in vse, kar spada poleg. Te spremembe so seveda izjemno počasne, težko je o njih danes govoriti; mislim, da imamo številne pojave, ki jasno kažejo, da do teh sprememb prihaja, imamo pa tudi številne procese, ki pričajo nasprotno. Vendarle pa bolj kot preoblikovanje sveta v te tri reprodukcijske cone postaja jasno nekaj drugega: da je razviti svet v razvojni krizi, in da bo moral diferencirati svoje odnose z nerazvitim svetom ali pa zaostrovati krizo do meje globalnega vojaškega spopada, kar npr. kaže zahteva Amerike po dodatnem oboroževanju in razvijanju vojaškega kompleksa. Krepi se tudi pritisk na evropske države, da morajo krepiti svoje vojaške komplekse itd.itd.               ___________
Razvojni scenariji, M nastajajo v svetu, posetej evropsM, močno poudaijajo pomen uvajanja novtti tehnologlj, W naj bi blstveno vplivale na prihodnjl razvoj: Informatiko in blotehnologljo, c«lo bioin-formatiko, pa birotiko, fed. M«nlt», da smo mi tudi že tako dalač, da o tem tudl konkratno razmiiljamo, all pa bomo morall to napr«) »capljatl« za razvmmi tudl na tem področju? 2e v na«l«dn)lh desetlh totJh na-mrač napovedu)e)o revoluclonarn« sprememb« v tohnologljl...
Nekatere od teh napovedi so mogoče nekoliko tve-gane. V okviai našega projekta smo pregledali številne študije, ki se s tem ukvarjajo. Omenim naj samo izjemno študijo ameriške organizacije, ki se imenuje Arthur De-little in govori o strateškem vplivu razvoja moderne elek-tronike, elektronike, ki v osemdesetih letih dejansko vstopa na vsa področja. Govori npr. o tem, kako se bo elektronika pojavljala na delovnih strojih, na transport-nih sredstvih, celo na gospodinjskih strojih. Ta razvoj je zares hiter. Pričakujem, da bodo veliki tovornjaki že v petih letih popolno opremljeni z elektroniko, kar pomeni drugačno, posredno upravljanje. Poglejte, ravno pred nekaj dnevi smo v časnikih lahko prebrali novico, da po-teka v Portorožu nekakšen pregfed evropskih avtobu-sov, kjer prvič na naših tleh preizkušajo sisteme ABS zaviranja. Voznikpri tem sistemu sicerpritisne na zavo-ro, vendar ne na tak način, ki smo ga vajeni, namreč da je od jakosti pritiska odvisna učinkovitost zaviranja, ampak tako, da s pritiskom na pedal sproži defovanje elektronike, ki potem po nekievoji togiki sprožaj:avira-nje. Zanj je značilno, da je mehkejše, varnejše, (ker onemogoča blokiranje zavor) itd. 2e v naslednjem ob-dobju pričakujemo podobne spremembe tudi pri pospe-ševanju avtomobila, logično pa je, da bodo teh novosti najprej deležni težki tovomjaki, avtobusi ipd., šele za njimi pa osebni avtomobili.
Elektronika se bo pojavila na vsehpodročiih, in sicer predvsem izdveh vidikov. Prvič: »Ceprav imamo čeda-Ije dražjo tehnoiogijo na delovnih mestih, želijo Ijudje (^elati čimmanj časa oz. ne žetijo delati v nočnih urah ali
v popoldanskih izmenah. S tem prihaja do čedalje v€.•-¦ jega razkoraka med fizično in moraino amortizac -opreme: ta razkorak je zlasti velik pri nas in vodi v trajr zaostajanje, ki je TJasti energetsko problematično. T kar sem prej rekel za avtomobile, veija ža vsa tehnol • škapodročja. Drugi razlog za uvajanje nove tehnolog^ ni samo v tem, da lahko roboti deiajo 24 ur na da ampak tudi v tem, da imamo številna delovna mesta, so zdravju izjemno škodljiva; razvpj robotlke bo omog* čal, da iz teh delovnih mest odtegnemo človeka. V a tomobilski industriji so npr. to zlasti razna lakiranja pc visokimi pritiski oz. temperaturami; taRa delovna me& so povsod, skoraj v vseh industrijah, od tekstilne pa c rudarstva itd. Slovenija mora seveda te novosti spreja" Razloga sta dva: omenil sem že, da smo že okoli le 1970 dosegli prvič v svoji zgodovini polno zaposleno to pa porneni, da moramo ekstenzivne modele menj za intenzivne, torej, da moramotudi zaposlovati drug če.
Naša projekcija se tukaj močno raztikuje od tiste, ki bila doslej veljavna in po kateri naj bi imeli v neposrec proizvodnji okoli 52 do-55% Ijudi. Ocenjujemo, c imamo lahko ob predpostavki, da ostanemo ekonon sko konkurenčni, leta 1995 v neposredni proizvodi manj kot35 % Ijudi. To seveda pomeni, da bomo mor? doseči visoko stopnjo avtomatizacije proizvodnje, a tomatskega numeričnega krmiljenja, robotizacije ip Vendar ne gre za to, da bi razvili ne vem koliko lastr robotov; le—ti so danes v svetu prav tako blago kot v? ostalo. Za robote tretje generadje, torej za tiste, ki im& audiovizualno samokontrolo (slušno—vidno), se ce*: giblje med 60 in 95 tisoč dolarji. Mnogo bolj smotmo, V da bi naše raziskovalce zaposlili za razvoj robotov, bilo, da jh zaposlimo z izpopolnjevanjem tistih strojev naprav, ki |h v naši industriji kar mrgoli: stiskalnic, str žnic ipd. S pomnoženimi rešitvami uvajanja oz. ck dajanja elektronike tem strojem bi dosegli polavtoma" sko afi avtomatsko krmiljenje in tako omogočili hrter, rv naden dvig tehnološke ravni. Zlasti se mi zdi izjemr pomembna še ena stvar. Omenili ste birotiko: mislir-da je Sbvenija dosegla tisto stopnjo razvoja, ko posta, zmanjševanje uprave, poenostavitev nekaterih upra* nih procesov, bistveno povečevanje produktivna* dela vupravi z uvajanjem novih tehnologij, eno Mjučn> žarišč bodočega razvoja. Po naši oceni bi Slovens morala do leta 1995 zmanjšati upravo za okoli 30 % upravo v sedanjem pomenu besede. Te Ijudi bi b< treba preusmeriti v procese dela, ki so vezani na prc zvodnjo v širšem smislu, ne samo materialno, tudi & hovno, npr. v storitve, v pripravo in organizacijo de: ravnovto, karsteomenili: vinformatiko, dokumentacij v vse tiste elemente, ki omogočajo bolj kvalitetno de-Torej iz uprave v ožjem smislu v drugedejavnosti, ki f so prav tako v terciarnem ali kvartarnem družbene? sektorju zaposlovanja.
Kar pomnim, se govori o tem, da mora Sloveni oz. Jugoslavija doseči atopnjo razvitosti zahodn driav, da moramo pohitetl Kd. Zdl pa m, da |a 1 pravzaprav birokratska teza, kl blrokraclji omog<k ohranjati svojo moč, bi ticar s frazami oz. dogmanr Kakosto v itudljl opredelill naš razvoj? Ali n«bii že čas. da bi to dogmatično mnenje pres«gll in pc skali realnejše, za Slovenijo bolj adekvatne altern tlvne razvojne rašitve? Kot Je znano, sama rast! ne pomani nič za kvaliteto razvoja. Najbrž ste v pr jektu to upoštevali.
Razliko med rastjo in nazvojem, ki so jo že pred t& raziskovali nekateri slovenski inštituti, smo v naš\ uvodnih študijah močno poudarili. S tem, ko smo ug tavljali, da sicer lahko dosegamo povečevanje družb^ nega proizvoda tudi z nadaljnjo visoko stopnjo zaposl vanja, vendar da to pomeni celo vrsto drugih negativr pojavov v Sloveniji, smo želeli opozoriti, da je treba p stati tudi na reiativno nižje stopnje razvoja. To predvse zato, da poudarimo kvalitetne dejavnike. Ne bi rekel,. je želja po doseganju nekoga bolj razvitega od nas bir-kratskapoziciia; menim, da je to normalna človeška p zicija. Ljudje potujejo; Ijudje danes preko telekomunik cijskih medijev maršIRaj^vrdTjo; želijdTmeti stvari, ki imajodrugi. Tako nastane samo vprašanje ali lahko vse to dosegamo že na tej stopnji razvoja, in druL kakšno pot ubrati, da bi lahko to dosegli. No, na ocena je, da je Slovenija na tem področju ceto prev, popustila splošnemu potrošniškemu gonu in razvii potrošno civilizacijo, ki je težila k zadovoijevanju osef' nih ali zasebnih potreb. To je mnogokrat pripeljalo c splošnega tekmovanja v potrošnji, ne pa v proizvodn Vemo, da smo npr. preusmerili del družbenega kapite v vikende: poglejte, imamo 250.000 postelj v vikenol po jadranski obali. Hkrati smo preusmerjali del drui benega kapitala v družbena stanovanja, velikokrat t kamorni biio treba: vemo, da je izjemno veliko število : stih, ki žrvijo že 10,20 let v družbenih stanovanjih, hkrr pa so si zgradii vikende oz. zelo visok standard. Tor smo popustili potrošni miselnosti. Ravno tako npr. : drugi strani zgradimo blok s petdesetimi stanovanji, > katerem je potem skoraj gotovo 45 televizijskih anter^. njem pa 55 pralnih strojev. Vse družb«, M ao dosag to ttopnjo razvoja, kot jo dosagamo ml, ao poafc šale »voj razvoj radonalizirati; zato, da bl plačt^ niijo ceoo za nasladnjo stopnjo; toga pa mi nlsr naredlN in zato je nai razvoj razmeroma drag. C seči bi morali, da v veNkih blokih nadomesti teh 55 pr nih strojev ena skupna pralnica, h kateri pa seveda sc tudi sušlnica itd. Vse skupaj bi bilo gotovo cenejše k to, da mora 50 družin kupiti po en pralnik, ki ga uporab po eno uro na dan, Vendarte pa mislim, daie Sloveniife sedemdesetih letih, ko smo zaostajali, tdjub potrošn' škemu gonu že doživljala tudi preusmerjanje na ve^ kvaliteto razvoja. Začele so se razvijati dejavnosti, t; športi, ki jih seveda ne smemo spregledati, saj kažejo to, da se dogajajo pozitivne spremembe. Za razliko obdobja, ko smo imeH predvsem tako športno aktivnost, da so Ijudje prihajali na tribune, kjer so i* opazovald, pasivni spremljevalci dogajanja, kjer sr se izživljaii v navijanju in kričanju, je Slovenija v sede < desetih letih razvila teke v naravi, krose, zimske te razvila je npr. planinstvo in vsakih nekaj let se je štev Ijudi v pianinah podvojevalo itd. Razvili so se nekat-drugi športi, ki zahtevajo celoletno telesno aktivno:> npr. tenis, ki ima sicer še vedno nekatera obeležja e>^ nosti.
Vse to kaže, da se je Slovenija začela zavedati, .:? mora nekatere usmeritve v razvoju menjati. Tisto, '¦¦ 1 nismo, pa bi moraii narediti, je to, da začnemo z dlvei . ficirano cenovno politiko neposredneje vplivati na sar *; potrošnjo. Tukaj smo v sistemu premalo naredili. V r ; slednjem obdobju bomo morali z usmerjeno politiko c ¦¦¦ seči pametnejše, racionalneiše obnašanje, in seve -: znižati ceno razvoja. Ce tega ne bomo uspeli, se na -r" t»o zgodilo, da bomo ob relativno visokem dnjžbenr dohodku imeli relativno nizke stopnje rasti, preniz stopnje razvoja. Jasno pa je, da so nekatera področ oz. napake, ki se jih moramo zelo izogibati. Recir dosti premalo smo naredili na področju varovanja o Ija, in šele osemdesota feta bodo ob res intenzivni dn beno—politični skrbi pomenila vračanje tistega, kar Slovenija izgubila v sedemdesetih: torej zeleno dežc in bela mesta.
Koliko pozomosti ste v projektu namenili tehr loškJm apremembam v slovenskl industriji? Aii sc ta v osemdssetih ietih sposobna tolHto prestrukti rati, da bo dovolj konkurenčna?
Menimo, da seje slovenskaindusthja sposobnat prestrukturirati. Pri tem mislimo predvsem na tri <
mente. Prvič: v delu te industrije bi morali doseči večjo koncentradjo proizvodnje. Zato ker samo večja kon-centradja — ampak ne tako, da imamo sestavljene or-ganizacije kot neke zloženke, ampak organsko pove-zane, omogoča večjo količino znanosti. Vemo, da mora danes nek inštitut, ki naj bi obvladovai družino proizvo-dov, recimo na področju elektrotehnike ali bele industri-je, imeti praviloma okrog 70 do 90 raziskovalcev oz. okrog 300 zaposlenih. Seveda tak inštitut tahko prenese samo podjetje, ki ima pribižno 6,8 do 10 tisoč zaposle-nih. Torej, en del slovenske industrije naj bi nedvomno šel v koncentracijo, dosegel proizvode, ki jih lahko dobro uveljavi na zahodnem trgu, dosegel veiiko stop-njo integriranosti v zahodne trge in dosegel visoko stop-njo tehnološke samostojnosti. Za drugi del naše indu-strije, menimo, da ni potrebe po tako strahoviti koncen-tradji proizvodnih postopkov. Moral pa bi bolj sodelova-tri, ali na jugoslovanskem trgu, ali na tujem, ali eno in crugo. Pri tem gre za delitev dela med našimi podjetji in podjetji v tujini. Seveda menimo, da taka oblika koope-radje, kot jo ima npr. IMV, v tem trenutku ni ustrezna. Nobenega razloga ni, da bi neko naše podjetje prevze-malo tujo tehnologijo, staro deset let. Tako podjetje, kot je IM V, bi moralo prevzeti proizvodnjo enega bloka v oe-lotni proizvodnji, v tem primeru renaulta, kar pomeni, da bi proizvajalo tisti biok — naj bo to sistem za zaviranje, menjalnik, ststem svetlobnih teles ipd. — v nekaj milijo-nih komadov, ga izvažalo—saj naj bi se ti deli vgrajevali v praktično vse avtomobile renaulta — ter za to dobilo neko koKčino drugih sestavnih delov in tukaj sestavljajo avto. Taka oblika kooperadje bi omogočala, da bi razvoj tistegaavtomobila v svetu, za katerega delajo sestavne dele naše podjetje, vlekel dalje, riaprej, tudi našo proiz-vodnjo. Ne pa obratno: ko se tujci premaknejo na proi-zvodnjo novega avtomobila, starega prepustijo nam, vsi pa vemo, kaj staremu tipu manjka: predvsem je ener-getsko mnogo zahtevnejši. No, to je bil drugi tip organi-zacije. V okvirih tretjega tipa smo si zamislili podjetja, ki bi morala ostati majhna, vendar tehnološko izjemno ra-zvita in izjemno fleksibilna. Gre za področja, ki smo jih že začei razvijati, ali pa so celo klasična slovenska po-dročja, kjer ima naša prisotnost v svetu še v naprej vse možnosti. To so npr. podjetja, kjer z vgrajevanjem do-brega oblikovanja — npr. Toko, to kar je počel nekaj časaToper — dosegajo rezultate, ki omogočajo norma-len dohodek. Razviti bi bilo treba tudi tehnologijo za po-Ijedelstvo. Preveč zfahka smo privzemali težko tehno-logijo, bolj primerno za drugačno konfiguradjo tal, za nižje prostore, ter s stimulativnimi ukrepi omogočiti tudi njeno uporabo Kaj bo pa z železarstvom, težko Industrijo?
Toje
eno od izjemno težkih vprašanj. če bi Slovenija ta tre-nutek lahko izbirala med tem, ali naj začne razvijatiže-lezarstvo ali naj ga ne, iz nič prav gotovo ne bizačela. Pogoj so izjemno težki. Celo na tem področju močno razvita zahodna Evropa proizvaja jeklo, ki je približno dvakrat dražje od npr. japonskega ali južnoameriškega, Če ne bi imeli še nobenega železarstva, bi imeli tahek odgovor. Vendar pa temu ni tako. Imamo železarstvo, tradidjo, vto imamo vtožen ogromen družbeni kapital, in mislim, da bo pot ena sama: peljati mora k preusmeritvi t.i. tonske industrije vproizvodnjo finih jekel. Vendarvi-dimo pri tem vetiko nevarnost: Jugoslavija namreč do sedaj v svojih medharodnih stikih ni dajala dovoljšnje teže gospodarskim povezavam, in lahko se zgodi, da bomo zdaj vložili ogromna sredstva v modernizadjo slovenskega oz. jugoslovanskega železarstva, izkazalo pa se bo, da so nekatere kovine, ki so npr. potrebne za izdelavovisokokvalitetnih jekel ali plemenitih litin, čeda-Ije redkejše, oz. kar je še hujše, da so monopolizirane. Združene države npr. po nekaterih naših podatkih raz-polagajos55% (oz. sojih dolgoročno monopolizirale z dolgoročnimi pogodbami), približno 30 % ima Sovjet-ska zveza in okoli 10% Evropska gospodarska skup-nost. V naslednjih letih bo kaj mogoče, da bodo cene za te kovine monopolne, kar pomeni, da bomo najbrž ravno zaradi visokih cen izgubljali ogromen del dohod-ka, ki ga sicer zdaj pričakujemo in ki naj bi pritekel iz modemizadje. Ncvppozorilo ni ugovor zoper moderni-zadjo železarn. To je pravzaprav prigovor našemu ob-našanju v mednarodnih tokovih, kjer smo se premalo potrudili za dolgoročne gospodarske aranžmaje. Zlasti npr. to velja za naš odnos z državami v razvoju, ki je naj-večkrat težil bolj za političnimi cillji, kot pa za gospodar-skimi.
Kje pa je sicer razvojni položaj Slovenlje najbolj kritf6en, najstabSi? Bomo morall kakftne industrlje ukinjati?
Vprašanje ukinjanja industrij je seveda politično, ne ekonomsko vprašanje. če bi po panogah poskušali primerjati stroške proizvodnje pri nas in po svetu, (mi-mogrede: tako Študijo nam dela Inštitut za ekonomske raziskave, dr. Sočan dela faktorsko analizo naše pro-duktvnosti) potem bi seveda morali ukiniti 90 % naše industrije. Ali jo vsaj postaviti pod vprašaj. V preteklem času smo izjemno malo pozornosti posvečali možnosti, da bi s serijami ukrepov vplivaii na zmanjševanje proi-zvodnih stroškov. Za nami je obdobje, ki smo ga imeno-vali »infladjo proizvodnih stroškov«, obdobje (mislimda je nato večkrat opozarjal dr. Mertiar), ki je pripeljalo do tega, da imamo v Jugoslaviji praviloma na vseh področ-jih dražjo proizvodnjo kot y tujini. Vendar to še ne pome-ni, da je treba karkoli ukinjati. Najprej bi bilo treba izobli-kovati kriterije, ki naj omogočijo selekcijo. Gotovo bo nekaj naših organizadj združenega dela prišlo v polo-žaj, ko bo z narodnogospodarskega vidika mnogo ra-donalneje proizvodnjo opustiti, kot pa nadaljevati. Se-veda to niso organizadje, na katere bi lahko zdajle po-kazali s prstom; na to ne vpliva samo struktura tehnolo-gije, proizvodnih sredstev, izobrazbena struktura zapo-slenih, proizvodni asortiman. Na to po mojem mnenju najbolj vpiiva samoodočitev in samoopredelitev vseh zaposlenih, ki pokaže, ali je kolektiv do tolikšne mere vi-talen, da se zna v nekem trenutku odreči celo delu do-hodka, da se bo prebil skozi nekaj suhih let, ali pa ni pri-> pravljen in ga ne veže notranja pripadnost. Postaviti je torej treba kriterije, ki naj omogočijo in dosežejo to se-lektivnost.
Področja, kjer nam bo posebej težko, so številna. Ključno vprašanje postaja znanje, zlasti tehnoioško. V\-sokih tehnologij nismo razvili, čeprav imamo dobre stro-kovnjake na področju fundamentalnega znanstvenega znanja, deloma tudi že na področju aplikativnega; nismopa razvili t.i. razvojnih centrov, ker so le—ti naj-dražji in zahtevajo največjo koncentracijo. Uporabno znanje postaja ključni element. Drugi ključni element postajajo razmeroma preveč zapleteni upravni postop-ki, ki danes preprostemu delavcu že izjemno otežujejo kontrolo nad celotno narodnogospodarsko reprodukci-jo
Menito, da bomo g lede na dokaj slab gospodarski In družbenl poloiaj sposobni okrepltl znanost?
Možno je, da Slovenija težave, ki jh ima, prebrodi. V Jugoslavij se, kot veste, pripravlja družbeni dokument — imenujemo ga družbeni dogovor o strategiji tehnolo-škega razvoja Jugoslavije. Slovenija je pri njegovi pri-pravi zelo aktivna. Tudi sam sem sodeloval v številnih posvetih o tem, pripravil tudi obliko dopolnii te listine oz. celo novo verzijo obravnave te problematike. Jasno je, da smo v dosedanji raziskovalni politiki — po mojem mnenju — izpustili vrsto stvari, ki bi jih morali narediti, in narediK stvari, ki jh danes ocenjujemo kot sporne. Gre za to, da so vse samoupravne mteresne skupnosti do neke mere skrenile s poti, ki smo jo začrtali teoretsko. i pomenijo tako organizadjo družbenih dejavno-
sti, ki bii najbdj odgovarjala celotni sferi uporabnikov. Danes lahko ugatavljamo, da so nekatere skupnosti v številnih reorganizacijah zadnjega desetletja stremele bolj za tem, da dosežejo orgariizacijo, ki bolj ustreza izvajalcem v teh skupnostih, npr. raziskovalcem, učite-Ijem, zdravnikom — kot pa njihovim uporabnikom. Drugo je, da raziskovalna sfera pomeni nekaj poseb-nega v odnosu na druge skupnosti. Npr. sfera otroškega varstva ima nekatere druge zakonitosti, ki zahtevajo lastno notranjo kritično maso, neko posebno obnaša-nje. Menimo, da bi morali prav zdaj odpreti razpravo o nadonalni raziskovalni politiki, da bi morali v tej raz-pravi lo&ti elemente, kijih imenujemonacionalniznan-stveni program oz. t.i. skupni program raziskovalne skupnosti, in raziskovanje v PORS-ih, posebnih razi-skovalnih skupnostih. Nadonalni znanstveni program bi moral biti bolj tinančno neodvisen od uporabnikov (za nadonalni program je težko govoriti o neposrednih uporabnikih), po vsebinski in usmerjevalni plati pa bolj usmerjevan s planskimi metodami in elementi. Razi-skovalno delo v PORS—ih je nekaj posebnega, zato je nesmiselno predpisovati kakršnekoli stopnje obvez-nega izločanja oz. združevanja sredstev zanj. V njih je potrebnoizoblikovati konkretne raziskovalneprograme, ki bodo omogočali združevanje sredstev. V tem primeru bi morali dominantno vfogo dobiti uporabniki konkret-negaznanja: industrija.projzvajalci, tudi na nematerial-nih področjih, v upravi itd. tukaj bi se morali raziskovald močno podrediti potrebi po hitrem razvoju. Imamo še nekaj predogov na tem področju: npr, da bi bilo na vseh glavnih reprodukcijskih smereh, k\ jih Slovenija ima potrebno ustanoviti razvojne centre. Ti bi omogo-čali hitrejši tehnološki razvoj, pomagali pa bi tudi manj-šim podjetjem, ki niso sama finančno sposobna prevzetf celotnega tveganja. Predlagamo tudi, da bi vsa večja podjetja v Slovenijiustanovila tehnološke svete, v kate-rih bi vodilni tehnologi, mziskovalci $ polno odgovor-nostjo v obeh smereh morali sodelovati, svetovati pri odločanju. Pri združevanju in koordiniranju vseh teh tehndoških naporov bi morala imeti pomembnejšo viogo Gospodarska zbornica, zlasti pri uvozu tehnologi-je, izoblikovati bi morala strožje kriterije zanj ipd. Skupš-čina SR Slovenije bi morala izoblikovati celo vrsto dife-renciranih postavk, tako v smislu obdavčenja kot v smi-slu razpolaganja z amortizacijo oz. celotnim postop-kom. Raziskovalna skupnost Slovenije bi npr. morala izgraditi popoln infbrmadjski sistem o projektih, opremi in raziskovaldh, morala bi zmanjšati Število raziskav in povečati moč daižbene kontrole oz. vrednotenja vsega dela. Takobi ustvarila preglednost, ki jo danes že prak-tično izgubljamo.
To je cela vrsta vprašanj, ki sem se jih samo dotaknil. Vendar pa imamo predstavo o tem, kako naj bi celotna strategija tehnološke strategije Slovenije in Jugoslavije izgledala. če v jugoslovanskem merilu ne bomo uspeli s tem, da bi bile take osnove celotne jugoslovanske teh-nološke strategije, potem bo morala Slovenija sama zase uresničiti nekatere cilje, ki nas čakajo v prihodno-sti.
Kakšna pa naj bi bila vloga univerze, obeh slo-venskih univerz, v našam bodočem razvoju? Zdi se, kot da )e univerza nekoliko zastala na obrobju drui-benih dogajanj, kot da Je odrinjena ttd...?
O univerzi, njeni vlogi itd., nismo posebej govorili. Ne zato, ker ne bi želeli, ampak zato, ker tudi o drugih takih institucijah nismo govorili. Govorili smo o kategorijah, kot so znanje, tehnologija itd. Jasno je, da se, gledano dolgoročno, vloga univerze spreminja in da upada. De-jansko namreč postaja eden od elementov izobraževal-nih sistemov...
Bolj kot raziskovalna se npr. veča njena izobraže-valna vloga?
Ko narašča pomen izobraževanja v družbi, se veča število vseh inštitucij, ki se ukvarjajo z izobraževanjem. Prepričani smo, da bo morala cela vrsta delovnih orga-nizadj razviti svoje izobraževalne centre, razviti bomo morali vse oblike permanentnega izobraževanja. S tem je izjemna vloga univerze, ki jo je imela v družbi, ko je bila vrh izobraževalnega ciklusa, koje imela vseprofe-sionalno znanje koncentirano v sebi, začela izginjati. Postaja sestavni del nekega splošnega procesa izo-braževanja, ali če hočete, samoizobraževanja. Jasno pa /e, da smo univerzo de/oma zanemarili ali potisnili na drugi flfr tudi iz drugih razlogov.
Govorim o nasprotovanju, ki je včasih obstajalo med sfero znanja na eni in sfero odločanja oz. politike na drugi strani. V tem smislu je bila tudi univerza sama mnogo premalo selektivna. V celi vrsti tako izo-braževalnih kot raziskovalnih procesov je kvaliteta uni-verze najbrž padla, raziskovalna komponenta je neu-
pravičeno potisnjena v ozadje; v tem smislu bi morali univerzi vrniti njeno nekdanjo vlogo, to pa na ta način, da se začne predvsem univerza sama povezovati, ne s samostojnimi raziskovalnimi ustanovami, ampakz veli-kimiproizvodnimikompleksi. Šele če se bo in kolikor se bo povezovala, bo njena vloga rasla. Univerzi ne more nihče od zunaj dati kakšne posebne izvensistemske vloge; njena moč, vloga in ugled bodo tolikšni, kolikor se bo lahko vključila v ta gibanja. Nove tehnologlje so ozko vezane na temeijno raziskovanje. Kakino pa Je trenutno razmerje med tekočim in temeljnlm razl-skovanjem v Sloveniji? Ail m glade na Izzfve novih tehnologij zop«t krepi temeijno raziskovanje? Kot mi je znano, se je vloga temeljnega razlskovanja v sedamdesetlh letlh zmanjievala tako prl nas kot po svetu, rastel pa je delež aplikativnega.
Zadnja jeta konkretnih podatkov oz. natančnega pre-gleda nad tem nimam več. Celoten sistem, ki je sistem dogovarjanja, deluje proti oz., v škodo temeljnega razi-skovanja, kajti konec koncev so uporabniki temeljnega raziskovanja raziskovalci sami, ne pa uporabnik, ki sicer razpolaga z denarjem. V nekem smislu lahko govo-rimo o tem, da tak slstem aam po aebi ne omogoča poudarjanja temeljnaga raziskovanja. Po drugi strani pa je treba ugotoviti naslednje: Siovenija je imela glede na svojo stopnjo razvitosti ogromno temeljnega razi-skovalnega dela. Vemo npr., da čim bolj je država teh-nološko razvita, tem bolj se prenaša poudarek na apli-kativno in razvojno delo, tako po številu kadrov kot po deležu financiranja. V prvih raziskavah, ki smo jih delali pred kakim desetletjem, smo bili presenečeni, da imajo npr. srednjerazvite države do 40% fundamentalnega raziskovalnega dela, ZDA pa niti 15 odstotkov. Vendar tako maic zato, ker je bil celoten obseg raziskovalnega dela tako velfik, da je že 15 odstotkov omogočalo veliko
TRIBUNA
Časopis študentov Univerze Edvarda Kardelja v Ljub-Ijani-lzdaja UK ZSMS Ljubljana, Trg osvoboditve 1/11, soba 86; 61000 Ljubljana
UREDNIŠTVO:glavniinodgovorniurednik—MitjaMa-ruško, urednik za kulturo — Marcel Štefančič junior, urednik za naravoslovje — Dušan Turk, urednik za teo-
rijo — .....urednik za mednarodne odnose...........
urednik skupne redakcije Tribune in RŠ za univerzo — Ervin Hladnik, likovna in tehnična urednika — Aljoša Kolenc in Matjaž Požlep, tajnikovanje — Mojca Dobni-kar, lektura — Marjetka šuštaršič, distribucija in prodaja — Franci Baraga.
STALNISODELAVCI: Marko V. Uršič, Andrej Rozman, Sašo Ostan, Marko Juvan, Miha Javornik, Mladen Švarc, Nada šabec, Božidar Založnik, Rado Založnik, Saša Levstik
IZDAJATELJSKISVET: Jože Petrovčič — predsednik, Primož Hainz, Srečo Kirn, Tomo Grahovec, Andrej Dra-pal, Breda Papež, Vika Potočnik, Dušan Turk, Mitja Ma-ruško.
URADNE URE UREDNIŠTVA: vsak dan od 10. do 12. ure
CELOLETNA NAROČNINA za djake in študente 75,00 din, za ostale posameznike 100,00 din za institucije 150,00 dn. NAROČNINO nakažite na naslov: UK ZSMS Ljubljana, 50101 678 47303, s pripisom za Tribuno, na naslov uredništva pa pošljite svoj naslov.
TISK: Tiskarna Ljudske pravice v Ljubijani, priprava IBM Dnevnik.
Oproščeni temeljnega davka na promet po sklepu št.: 421-1/70, z dne 22. januarja 1973
Likovna in tehnična oprema: studio
koncentracijo z vsem, kar scdi poieg. V Sloveniji je delež temeljnega raziskovalnega dela upadel. V tem trenutku je težko presoditi, ali samo zato, ker smo teh-nološko razvitejši, ker ^ to smer gremo in je upadanje normalen proces, aS pa so upadanje povzročili tudi daigi razlogi. Zahteva, da se v okviru skupnega razisko-valnega programa oblikujejo dolgoročni, usmerjeni pro-grami na posameznih sklopih.pomeni, da naj bi zagoto-vili kontinuiteto na področjih, na katerih je usmerjanje in planiranje mnogo težje, tudi bolj tvegano in kjer bi se morali zavzeti bolj za postavljanje splošnih pogpjev, kot pa za neposredno planiranje v smislu: to ja, tega ne. Se-veda pa je cela vrsta pomanjklivosti v sami raziskovalni sferi. Imamo npr. podatke, da zdaj, ko je deloma ali v ce-toti prepovedan uvoz rezervnih delov ali tehndogije, obstojajo inštituti, ki ne gredo do sosednjega inžtituta zaradi uporabe nekaterih inštrumentov ampak eno-stavno dvignejo roke in pravijo: ne moremo delati. Neka raziskava se tako ustavi, 200 metrov stran pa iskani in-strument neuporabljen stpji. Raziskovalci tega ali ne vedo a|i ne žeijo vedeti, ta primer pa kaže na veliko stopnjo zaprtosti raziskovalnih organizacij. Tudi znotraj te sfere bo morald priti do ddočenih premikov.
Bl lahko kaj povedall o soclalnlh Inovacljah, kl Ih pričaku|Me?
Ravno v tem smislu je imela Slovenija v sedemdese-lih letih precej intenzivne strukturne premfce. V pro-jektu se z vprašanjem, kakšne bodo v prihodnje so-dalne inovadje, nismo posebej ukvarjali; vprašanje je celo, aii bomo nekatere elemente socialne varnosti, ki S smo |h izoblikovali v preteMosti — in mogoče celo pre- O več poudarili, sploh ohranili. Na vsak način prihaja do i precejšnjih premikov v zaposlovanju; že prej sem ome-nil, našo projekticjo, ki kaže, da bo prišlo oz. maa priti do nižjih stopenj rasti zaposlovanja. Manj Ijudi bozapo-slenih v neposredni proizvodnji, hkrati pa se bo v ter-ciarnih in kvartarnih dejavnostih zmanjševal delež uprave v ožjem pomenu besede ter naraščal dalaž tistih novih dejavnosti, ki služijo obSkovanju znanja, transfera, uveljavljanju, dokumentiranju, posredovanju znaftja; pomeni v najširšem smislu informadjskih dejavnosti. To bo imeio seveda tudi posledice na socialne premike; povzroča jih že sedanji sistem izobraževanja, in jih bo tudi vnaprej. Za nas je pomembno predvsem naslednje: menimo, da se bo t.i. pot delavec—pol kmet ohranjal; v slovenskem prostoru se izjemno Ntro izgubljajo neka-teri poklici, namesto njih nastajajo novi. Za nove je zna-čilno, da so poklid v drugačnem pomenu besede: so kompleks del in opravil, ne več tako celovit, da bi sploh še formira! poHic; večji del teh del in opravil zahteva so-dobno znanje, ki se veže zlasti na računalništvo. Proces deagrarjzacije, ki je bil značilen tudi za sedeimdeseta leta, bo ustavljen. To bi bilo treba storiti celo zavestno, hkrati bi bilo potrebno s posebnimi ukrepi izboijšati sta-rostno, socialno, izobrazbeno strukturo Ijudi, ki so ostali v agrarnem kompleksu. Po zadnjlh podatkih je le—teh okrog 12 % (najbrž bo tako pokazal popis prebivalstva)
Se vam zdi še kaj potrebno dodatl k najlnemu raz-govoru?
Posebej je potrebno poudariti, da vse, kar v tem tre-nutku lahko skidramo, še ni zrelo za pripravo dolgoroč-nega plana. Na razpolago imamo rezuttate posamez-nih študij, ki jih poskušamo povzeti v sintezna besedila, izoblikovati v koncept z aiternativnimi itd. V tem trenutku torej še ne moremo govoriti o planu, o jasnih razvojnih možnostih, ampak le o rezuttatih raziskav. Drugo: se-veda se nam zdi, da mora Slovenija spremeniti ra-zvojno koncepcijo. če ne bo menjala razvojnega kon-cepta, bi z razvojem, uveljavljanjem spontanih teženj, kot inercija iz sedemdesetih !et, zašla v huda strukturna neskladja. To pomeni: povečevala bi število delovnih mest, na njih zaposlovala Ijudi z nizko izobrazbeno stopnjo, Ijudje z visoko izobrazbo bi odhajali v inozem-stvo, kar bi seveda poslabšalo naš poiožaj v vseh ele-mentih. Neustrezna izobrazbena struktura vpliva na modele organizacije dela, na delitev dohodka. Slovenija je bila ravno zaradi negativne setekcije, kijojeimela v sedemdesetih letih, edina republika, v kateri se je izo-brazbena struktura v tem času poslabievala. Zato se nam zdi izjemno pomembno, da vztrajamo na nizkih stopnjah zaposlovanja in da hkrati obHkujemo take kri-terije razvoja, zlasti investiranja, zaposlovanjaitd., kibi omogočili pozitivno selekdjo. Najbrt bo prišlo do za-stoja v zaposlovanju, tudi do pojava večjega števila Ijudi, ki bodo težje našS delo, vendar mistimo, da to zaonkrat, pa tud v naslednjem obdobju, v Slovenip ne bo osnoven problem. Po naših podatkih je leta 1981 iskalo zaposlitev 13.500 Ijudi, od tega fh je bilo okoli 4000 takih, ki so pravzaprav po objektivnih kriterifh težko zaposljivi (gre za pripadnike raznih marginalnih skupin). To število lahko naraste. Po naši oceni ne bi bilo, družbeno gledano, problematično, če naraste do treh ali celo do petih odstotkov. Vendar le, če bi šlo predvsem za Ijudi, ki so iz družin, kjerje eden že zapo-slen. Seveda ne planiramo naraščanja nezaposlenosti, poskušamo pa usmeriti pozornost na ukrepe, ki naj bi vzpodbudB selekcijo in s tem nek pospešen, bolj urav-notežen razvoj, čeprav bo seveda to povzročilo v prvi fazi stopnjo strukturne nezaposlenosti.
Zadnja stvar, ki sem jo hotel povedati, je, da po naši oceni v tem trenutku ni niti nebotov naslednjih letih o-snovna težava teh 15.000 nezaposlenih: osnoven pro-blem je nizka storilnost nas, 800.000 zaposJenih. Na to je treba osredotočiti naše napore. Seveda je za vas, ge-neradjo, ki študrate, vprašanje zaposlitve bolj eksi-stenčno vprašanje kot pa za vse ostale; vendarle se zdi, da je probleme potrebno hierarhizirati. Zame je nizka storilnost, nizka produktivnost teh 800 tisoč zaposlenih problem za mnogo večjim pomenom za prihodnost Slo-venije kot pa ta odstotek in pd nezaposlenih.
Bodo rezuKati projakta k|e objavljeni, vsaj sinte-ze?
V okviru našega projekta je do zdaj končanih okrog 35 študij. Povzetke vseh teh objavljamo v Biltenu Zavoda za plan: v sredini bittena imamo posebno prilogo z na-slovom »Slovenija 2000«. \z vseh študj pa seveda mi-slimo narediti sintezo, ki naj bi, po eni strani, dala pre-gled rezuttatov posameznih študij, po drugi strani pa še enkrat predelano, globalno sintezo koncepta razvoja z alternativnimi rešitvami ipd. To sintezo bomo dali konec maja 1982 tistkati, in še pred pdetjem naj bi izšla kot po-sebna pubiikadja, ki bi bila dostopna v nekaj tisoč izvo-dih — za javno razpravo, kritiko itd. Vzpodbudla naj bi tudi zanimanje udejstvovanja Slovencev pri razmišlja-njih o prihodnosti; mislimo, da ima tudi moraien pomen. Namreč —kljub tej konsteiacip sil v svetu, kljub izjemno močnem pritisku af vpHvu tujih gospodarstev in tujih kriz na našo krizo, kljub vsem prizadevanjem transna-¦cionalnih družb, vendarle menimo, da je naša bodoč-nost bolj ah manj v coioti v naših rokah. To pa seveda pomeni sposobnost, da se dogovorimo za enotno družbeno akcijo na tem področju in ne prepustimo pri-hodnostispontanim težnjam, ki zdai deluje negativno. Torej bo projekt latos 2* koncan, ali pa...?
Ne. To je le vmesna sinteza, ki bo dala nek koncept. Seveda bodo študije tekle naprej, pravzaprav bodo mo-rale; ne samo v obdobju, ko bomo pripravljali daige planske dokumente — v mislih imam analizo razvojnih možnosti pa Smernice... pa osnutek plana itd. — ampak tudi v obdobju, ko bomo načrt že uresničevali. Naš si-stem planiranja, ki najbi bi! kontinuiran, seveda zahteva tudi kontinuirano raziskovalho delo.
Najlepša hvala.
EVROPSKE GO-
SKUPNOSTI?
Med tujimi študijami, ki jih spremljajo v qk-viru projekta »Dolgoročni razvoj Slovenije«, je tudi FAST projekt Evropske gospodarske skupnosti. Informacija o njem — napisana je bila za slovenski projekt —, naj bi pokazala, kaj je v središču razmišljanj zahodne Evrope v smislu načrtovanja in predvidevanja prihod-nosti. Na tem mestu objavljeni tekst je neko-liko prirejen in skrajšan. Besedilo objavljamo s soglasjem direktorja slovenskega projekta, tov. Pintarja.
Svet ministrov Evropske gospodarske skupnosti (EGS) je leta 1978 sklenil začeti veliki raziskovalni pro-jekt FAST (Forecasting and Assessment in the field of the Science and Technology — Predvidevanja in ocene na področju znanosti in tahnologije), petletni eksperi-mentalni program (julij i978 — junij 1983, katerega poglavitni namen je defimrati cilje in prioritete razisko-valnega dela na evropskem nivoju v smislu razvoja ko-herentne dolgoročne politike za znanost in tehnoiogijo. Izzivi, ki jih ponujajo osemdeseta leta in prihodnja de-setletja nasploh, zahtevajo, še posebej v luči sedanje zapletene ekonomske situacije, stanja mednarodne konkurence in velike socialne negotovosti, skupen napor evropskih držav (EGS) pri premagovanju seda-njih težav in izoblikovanju skupne razvojne strategije, ki naj bi izboljšala položaj Evrope v mednarodni delitvi dela. Nove tehnologije, ki bodo v prihodnosti imele od-ločilno vlogo v gospodarskem in soGialnem življenju in ki so že na pohodu, odpirajo neslutene možnosti za razvoj ter postavljajo mnoga zapletena vprašanja, ki jih je treba čimprej in tembolje pojasniti in razrešiti, upoštevajoč možnosti In želje. Države, članice EGS, imajo možno-sti, da te velike dileme prihodnosti rešujejo s skupnimi napori, saj bi glede na sedanje stanje bilo paralelno iskanje rešitev vsake države posebej, ločeno od drugih, nefunkcionalno zapravljanje moči in slaba izraba po-tencialov, ki so (zahodni) Evropi kot celoti na razpolago. To velja še posebej za znanstveno—raziskovalno delo, ki bo nedvomno imelo odločilno vlogo pri nadaljnjem razvoju.
Projekt FAST ima namen določiti predmete in priori-tete dolgoročnega raziskovalnega dela in favorizirati skupno koherentno raziskovalno delo. Da bi dosegel te cilje, bo FAST moral predstaviti potenciale, probleme in eventualne konflikte, ki bodo vplivali na dolgoročni ra-zvoj skupnosti, in predlagati aiternativne rešitve za razi-skovalno politiko, ki bo te probleme obdelovala, da bi le-ta lahko presegla svoje težave in konkretizirala svoje potenciale.
Projekt vključuje tudi ustanovitev skupnega telesa za širjenje ad hoc sodelovanja med raziskovalnimi centri (prihodnost, perspektive) Skupnosti, spečializiranih v domeni znanosti in tehnologije. To sodelovanje naj bi bilo čimbolj informativno in fleksibilno.
Glede na vse te cilje je razumljivo, da bodo v okviru projekta v pomoč zelo različni raziskovalni prijemi: razi-skave nacionalnih in mednarodnih ekip, individualne študije, seminarji itd. Pluralizem raziskovalnih prijemov je v skladu z eksperimentalno naravo projekta in kom-pleksnostjo študijskih problemov, ki zahtevajo plurali-zem znanstvenih disciplin in nacionalnih izkušenj na posameznih področjih. To je odprt projekt, napor reflek-sije, ki je ozko integriran v napore za razvoj, potekajoče v državah, članicah EGS.
Projekt vodi kozultativni odbor, sestavljen iz pred-stavnikov držav članic (ministrstva za raziskovalno delo, nacionalni raziskovalni instituti ipd.)
Raziskovanje poteka na osnovi treh programov oz. treh horizontov tem:
A.   Delo in zaposlovanje (za desetletje, ki je že tu)
B.   Snformacijska družba (za naslednji dve desetletji) c. »Bio—družba« (za tri naslednja desetletja).
V okviru teh treh podprogramov so sklenjene po-godbe za 30 posebnih projektov, od tega:
11   v okviru podprograma »Delo in zaposlovanje« 7 v okviru podprograma »Informacijska družba«
12  v okviru podprograma »Bio—družba.«
Projekte bo izdelalo 49 raziskovalnih teamov, in si-cver:
4 iz Beigije 4 iz Italije 3 iz ZR Nemčije 3 iz Danske
3  iz Irske
12 iz Velike Britanije 16 \z Francije
4  iz Nizozemske
čeloten projekt FAST bo stal 2,8 mio evropske de-narne enote. 1,6 mio je zagotovila neposredno Komisijž • EGS (57%), ostalih 43% pa razni drugi mehanizm EGS in posamične ustanove.
Posamezne raziskovalne ekipe so začele z delom \ drugi polovici leta 1980, ko so tudi že bile sklenjene vse pogodbe. Do takrat pa je FAST.
— izdal prvo poročilo »Evropa v spreminjanju« +
— skupaj z Mednarodno zvezo za predvidevanja pri-hodnosti (AIF) izdal listine tretjega evropskega kolok-vija za perspektive »"Evropa: soočenje z izzivi prihodno-sti« (sept. 1979) + +
—  nadaljeval z realizacijo nekaterih raziskovalnih študij, in sicer:
— sekundarni in terciarni učinki mikroelektronike
— industrijska specializacija v 12 evropskih državah + + +
—  problemi in izbire dolgoročnega raziskovalnega dela za evropsko avtomobilsko industrijo
— družbeni odziv na tehnološke spremembe
— dolgoročni problemi in opcije raziskovalnega dela v domeni transporta
'    — nadaljeval z organizacijo FAST sestankov o pere-čih vprašanjih prihodnosti.
Dokumenti, ki jih na tem mestu obravnavamo, opisu-jejo zgodovino, cilje in program dela, razdelitev nalog ipd. FAST projekta, ki še poteka.
666
-     Izdelala Michel GODET in Olivier RUYSSEN, iz-dala Komisija EGS, zbirka »Evropske perspekti-ve«, Bruselj, 1980. Tudi v drugih jezikih.
*- *- Obstaja tudi angleška verzija »Europe: the chal-lenges tor the future.«
f + + Rezultati raziskave so že izdani: cfr. Commis: sk -i des Communautds Europdennes, serie FAST N°1,. »La specialisation industrieile de douze pays europčens avant et aprSs 1973« EUR 6920, 1980.
A  PODPROGRAM »»DELO IN   ZAPOSLOVANJE «
Naloga tega programa je na osnovi sedanjega polo-žaja določiti alternative za osemdeseta leta in izpostaviti prioritete za prihodnost dela in prihodnost zaposlova-nja.
Današnji položaj v zahodni Evropi ni rožnat in ga ne bo težko definirati. Tako delo kot zaposlovanje sta v krizi, ki pa ni le rezultat ekonomske recesije, ampak glo-
bokih strukturalnih nesorazmerij v zahodnoevropskih gošpodarstvih. Glede na hitro in permanentno rast brezposelnosti (v začetku leta 1982 je bilo v EGS že 12 milijonov Ijudi brez dela, kar je okrog 10 % vsega aktiv-nega prebivalstva) se kriza dotika globalnh družbenih temeljev.
Država med poloma lastnikov kapitala in lastnikov delovne sile slabo izvaja svoje regulatorske funkcije, tako da visi negotovost nad odločitvijo in izvajanjem novih, alternativnih politik. Še nobena raziskava, ki je preiskovala to področja, ni dala nobenih možnosti za izboljšanje do leta 1985.
Zato je skrajni čas, da zahodna Evropa poišče nove poglede na to problematiko. Treba bi bilo najti rešitev, ki bi ustrezala tako večanju intenzivnosti dela kot zaposlo vanju in sicer ob nizki energetski intenzivnosti. Tiste tehnoilogije, ki jih imenujemo »prilagojene tehnologije« (ta izraz je do nedavna veljal le za države v razvoju), ustrezajo namreč gospodarskim in družbenim ciljem, ki so jih določile članice EGS, ter tako tudi za visoko ra-zvite industrijske države niso več nemogoče in nepred-stavljive.
V tem smislu so glavne naloge podprograma »Delo in zaposlovanje«:
—  izkoristiti alternativne možnosti (v mednarodni konkurenci)
— določiti tehnološke opcije za razvoj Evrope
— oceniti možne posledice novih tehnologij na zapo-slovanje, posebej na regionalnem nivoju
—  deducirati prioritete za raziskovalno dejavnost. Enajst projektov, ki bodo izdelani v okviru tega pod-
programa, ima naloge:
— Raziskati zaposlitvene potenciale novih tehnolo-ško produktivnih dosežkov v nekaterih gospodarskih sektorjih, predvsem v kemiji, industriji varstva okolja, gradbeništvu,   popravilih,   energetskem   kmetijstvu, uslugah. Rastoči stroški, drage surovine, zaščita okolja, vse to govori v prid razvoja novih gospodarskih vej. Vse te teme bodo zaobsežene v prvih petih študijah: Perspektive kemije
Gradbeništvo in inovacije. Industrija popravil Industrija za okolje Zaposlovanje v uslugah.
— Določiti perspektive za zaposlovanje v posamez-nih regijah Evrope, tudi glede na nekatere nove tehno-logije ter pomen »prilagojenih tehnologij« za večjo učin-kovitost evropskega prostora. V tem smislu delata dva projekta:
PRESTO (Prospects for Regional Employment and
Scanning of Technological Options) Biomasa in regije.
Prvi je bolj splošen, saj ima nalogo ovrednotiti odnose med tehnološkimi spremembami, strukturo produkcije, regionalnim razvojem in zaposlovanjem ter sugerirati merila temu prilagojenega raziskovalnega dela, drugi pa je bolj konkreten: ima namen določiti prioritete razi-skovalnega dela v domeni izkoriščanja biomase v funk-ciji njenih potenciatov za večanje zaposlovanja.
— Tretja, socialna raven raziskovanja ima za cilj do-ločiti razvoj stališč do dela in vlogo socialnih inovacij, takih, ki niso v nasprotju s tehnološkimi.
To je naloga projektov:
Stališča (odnosi),do dela
Družbene inovacije v 80-ih letih in zaposlovanje.
Določiti pa je treba tudi instrumente, merila, ki bodo odgovarjala na vprašanje: Ali bo napredfek? in — Za koga? Treba je izdelati nove indikatorje napredka, preizprašati pomen in možno vlogo davčnih politik na tehnološki razvoj in zaposlovanje. To je naloga študij:
Produktivnost in napredek
Davčna politika, socialna bremena in zaposlovanje.
Večina raziskav bo izvedenih v 13 do 18 mesecih, iz-delalo pa jih bo 25 raziskovalnih ekip.
B.   PODPROGRAM   »INFORMACIJSKA   DRUŽBA«
O problematiki napredka mikroelektronike je v tej šte-vilki Tribune govora že na drugem mestu, zato nekaterih generalnih opredelitev ne bomo ponavljali. Zanimiv pa je mednarodni vidik tekmovanja v tehnologiji in stališče Evrope v njem.
Prihodnost evropske industrije, njena neodvisnost in avtonomnost na svetovnem prizorišču so odvisne oti inovativnih kapacitet Evrope na strateški|i področjih in-formacijske tehnologije. Tovrstne potrebe presegajo (posebej kar zadeva znanje in vlaganja kapacitete enega samega evropskega podjetja, ene same nacije. Inovativna kapaciteta, vezana na informacijsko tehno-logijo, je namreč ozko vezana na podvige raziskoval-nega dela, raziskovalne dejavnosti sploh ter vzgoje in izobraževanja. Posebej z ozirom na zelo močan položaj Združenih držav Amerike in Japonske je tvegano, da bi ČLANICE EGS nastopale individualno in ločeno terda bi evropska podjetja iskala medkontinentalne rešitve, brez pravega sodelovanja znotraj Skupnosti. To se kaj lahko jzrodi v povečano konkurenco med državami. članicami Skupnosti, in razdrobitev resursov raziskovalne dejav-rioeti preko nacionalnih projektov o istih problematikah, ne upoštevajoč učinkovitega, sistematičnega koordini-ranja, ki le realno možno in izvedljivo.
Postavljene pred imperativ, postaviti in razviti svoje neodvisne kapacitete in nujnosti hitrega evropskega odgovora na izziv Japonske in ZDA, naravnanega čim-bolj. dolgoročno, morajo evropske družbe okrepiti vza-jemno solidarnost in izdelati SKUPNO STRATEGIJO.
Prav tako ni mogoče negirati dodatnega tveganja: v odsotnosti družbenega obvladovanja sprememb, ki jih povzroča hiter razvoj informacijskih tehnologij, je mo-goče v Evropi računati na aktiven odpor družbenega tkiva, ki se lahko sprevrže v huda znotrajdružbena obračunavanja. Na širši svetovni ravni enako tveganje označuje razvoj odnosov med razvitimi in nerazvitimi državami, kajti zaradi neusklajenega razvoja informa-cijske tehnologije in drugih faktorjev večanja odvisnosti svetovnega »Juga« od svetovnega »Severa« lahko po-stane razdalja, prepad še večji in globji.
Poleg teh tem, ki naj bi jih obdelali v okviru podpro-grama »Informacijska družba«, je pozomost projekta usmerjena predvsem na tri dodatne horizonte razisko-vanja:
— ekonomsko preživetje evropskih industrij, upošte-vajoč posebej spremembe v mednarodni delitvi dela, ki jih bodo povzročile inovacije v domeni informacijskih tehnologij
------posledice nastanka informacijske družbe za po-
sameznika, različne družbene skupine in družbo v celo-ti, posebej pa za sistem političnega predstavništva, pogoje dela, transport in komunikacije
—prehajanje k »informacijski družbi«; tukaj je po-sebna pozornost posvečena zaposlitvenim potencia-lom informacijske tehnologije, sprejemanju in upravlja-nju tveganj ter difuziji čedalje številnejših aplikacijskih možnosti informatike in telematike v naslednjih dvajse-tih letih.
Večina raziskovalnih nalog bo realiziranih v obdobju 12 do 21 mesecev, opravilo jih bo 13 raziskovalnih sku-pin, pri čemer je večina projektov večnacionaino poraz-deljenih.
faslovi tem so naslednji:
—  Inovacije v mikroelektroniki v kontekstu medna-rodne delitve dela (naloga in seminar)
—  Zaposlitveni potencial informacijskih tehnologij (na-loga in seminar)
—  Dolgoročne opcije in predvidevanja v sektorju tran-sporta v Evropi (naloga)
—  Predstavništvo in delež oblasti v informacijski družbi (naloge, seminarji)
—  Vpliv na način življenja: delo, prosti čas, transport in komunikacije (naloge in seminarji)
— Porazdelitev privilegijev in rizikov, vezanih na aplika-cijo mikroelektronfke (konferenca)
—  Nezdružljivost med stroji in konceptom človeka: ne-varnosti in zdravila (naloge in seminarji)
C. PODPROGRAM »MIO—DRUŽBA« 1. Problematika
Poročili Grosa, Jacoba in Royerja v Franciji in Spink-sovega komiteja v Veliki Britaniji, sta popularizirali novi pol tehno-produktivnih inovacij z velikim vplivom na člo-veško prihodnost. Mikroorganizmi so postali zanimivi in prišli so v središče pozornosti prav tako, če ne celo bolj, kot onikroprocesorji.
Pojem »bio-družba« je ime za scenarij, v katerem so naživljenjsko pomembnihpodročjih in pri tradicionalnih produktih aktivnosti človeka aktivnosti razvite na nov način, temelječ na izkoriščanju tehnik in produktov bio-tehnologije. Ta scenarij ]e blizu in je mogoč, s širjenjem raziskovalnih naporov pa bi postal še verjetnejši in še bližji.
Pod biotehnologijo je razumeti industrijsko transfor-
macijo materije z mikroorganizmi in drugimi biološkimi
agenti za proizvodnjo dobrin in porabnih uslug. Gre za
fermentacijo, aspekte prehrambene industrije oz. teh-
nologije, varovanje narave, predelavo odpadkov in ra-
stoče število aplikacij v biomedicini, pa pri pridobivanju
ogljikovih hidratov etc. Za biotehnologijo je značilno (in v
temjetudienanjenihtežav), dajemultidisciplinarna, saj
temelji na znanjih mikrobiologije, biokemije in kemije.
Aplicirati se jo da v vseh domenah uporabne biologi-
je, posebej v kmetijstvu in zdravstvu.
'Gre za poročili »Science de la Vie et Societe«, Rapport
presente au President de la Republique, 1980, avtor-
jev Grosa, Jacoba in Royera, in poročilo »Biotechno-
logy. Report of Joint Working Party«, London 1980.
Potencial biotehnologije je znaten, saj z uporabo ši-roko razširjenih surovin in obnovo velikega števila ma-terialov in produktov, bistvenih za življenje ponuja sred-stva za produkcijo, ne da bi prizadela okolje. Iz malo vrednih snovi irvodpadkov je mogoče pridobivati z bio-tehnologijo substance z veliko vrednostjo in pomenom (npr. zdravila, hrana)^
Jasno je, da karakteristike industrije, ki temelji na bio-tehnologiji, lahko vzpostavijo bolj stabilen in enakopra-ven svetovni red in izboljšajbevropski poiožaj. Če lahko postanejo odpadki baza za produkte visoke vrednosti, če lahko predvidimo razvoj evropskega kmetijstva na osnovi genetskega inženiringa, izboljšamo produktiv-nost in se pri tem izognemo masovni uporabi fosfatnih in dušičnih gnojil, pa da ob tem velik del današnje t.i. »odprte« industrije postavimo v »zaprti« produkcijski krog, potem je lahko vfeliko število strateških protislovij, s katerimi se zdaj soočamo, preseženih. Ta izziv sta lan-sirali biotehnologija in »nova« biologija.
2) Mednarodna razmerja
Prednosti, ki jih ponuja biotehnologija, se ne realizj-rajo spontano. Evropa bo morala za izkoriščanje teh prednosti razviti skupen in koordiniran napor, še pose-bej, če noče še povečati zakasnitve za svojimi glavnimi konkurenti na tem področju: Združenimi državami Ame-rike in Japonsko.
Japonska ima pri razvoju biotehnologije določeno prednost zaradi dolge tradicije fermentacije pri proi-zvodnji hrane. Raziskovanja pa so kljub temu zelo ob-sežna in jih podpirata ministrstvi za industrijo in finance ter znanstveni svet. »Japan Economic Journal« je spo-ročil (4,11—1980), da so ustanovili »Foaim za bioteh-nologijo«, ki ga financira pet velikih kemijskih koncer-nov in MITI, za katerega so predvidene investicije 35 mi-lijard jehov za razvoj tehnike na štirih področjih: bioreak-torji, celične kulture, genetski inžiniring in molekularna fuzija. — Medtem so na osnovi poročila Spinksovega komiteja v Veliki Britaniji ustanovili Nacionalni inštitut za raziskave biotehnologije; ustanovljeni so bili tudi razni komiteji, ki proučujejo produkcijo goriv na osnovi alko-holov, biogenetsko tehnologijo in nove metode produk-cije sintetičnih materialov.
če je japonska učinkovitost pri organizaciji dolgoroč-nih raziskovalnih programov dobro koordinirana in poli-tično podprta, znana v mnogih sektorjih, pa v ZDA dru-gačno kulturno okolje posebej ohrabruje vlogo tveganj kapitala pri podpiranju inovatorskih podjetij z visoko tehnologijo in rizikom. Družba »Cetus Corporation« npr. že osem let sistematično dela na ovrednotenju prak-tično še neizkoriščenega znanja dvajsetletnih odkritij v moderni biologiji. Razvija biotehnologijo, potrebno za produkcijo šestih od danes najbolj aktualnih 30 petro-kemijskih produktov. Začeli so uporabljati že encime, ki so sposobni tudi milijonkrat pospešiti kemijsko reakcijo (The Economist, 2,12-1978). V to proizvodnjo so inve-stirale nekatere znane družbe že veliko denarja: »Standard Oil of Indiana« npr. 10,5 milijonov ameriških dplarjev (leto 1979), »National Destillers Corporation« 8 miliionov ameriških dolarjev. Podjetje »Genetech« iz Kalifornije (ukvarja sez raziskovanjem hormonov rasti pri človeku, insuiina in interferona, ipd.) je izdalo oktobra 1980 milijon delnic po 35 dolarjev; že prvi dan transak-cije je njihova cena zrasla na 71,25 dolarja, kar je pove-čalo aktivo te družbe od 14,2 milijonov na 532 miiijonov dolarjev.
Dobro je znan položaj univerzitetnih diplom na po-dročju biomolekularnih ved. V letih 1969—1975 je bilo v Evropi 25 diplom s področja encimotične tehnologije, na Japonskem 40 in 65 v ZDA. Kar zadeva produkcijo ke-mijskih substanc s fermentacijo, je bilo od 4539 diplom 67% iz Japonske, 18% iz ZDA in 15% iz Evrope (EGS). To neravnovesje je bilo za EGS še slabše, ker zadeva diplome s področja fermentacije splošno, kar pomeni tehnike, instrumente in produkcijo naravnih spojin. V obdobju 1977—79 je bila japonska produktiv-nost več kot trikratno višja od produktivnosti v članicah EGS (poprečno).
Vendar ne gre podcenjevati evropskih prednosti na industrijskem in univerzitetnem področju. Kar zadeva kapacitete znanstvenega raziskovalnega dela, izhaja Evropa iz najboljših pozicij, posebej pri temeljnih razi-skavah. To končno dokazuje tudi obsežna bibliografija in število Nobelovih nagrad. Komercialni uspehi velikih kemijskih firm (in farmacevtskih) v Evropi in mnogih drugih podjetij, ki so specializirana na področju produk-cije encimov in tehnologije fermentacije, to potrjujejo". Zato torej, ko je govora o »odgovorih na izziv«, lahko Evropa ve, da izhaja \z močnih pozicij. Obamba in krepi-tev teh pozicij naj bo eden od ciljev pri presojaniu in ela-boraciji skupne evropske biotehnološke strategije.
Trenutni položaj v evropskih državah ni najboljši iz ra-zličnih vzrokov. Naj omenimo med njimi samo pomanj-
<anje privatnega kapitala za temeljna raziskovanja, te-žave in industrije, da bi dobila dovoljšne kredite za razi-skovalno delo, pomanjkanje osebja ipd. Še najdlje je pri razvoju biotehnologije Zvezna republika Nemčija, kjer je tudi najbolj liberalna ureditev raziskovalnega dela na tem .področju. 2e leta 1970 je DECHEMA (Nemško združenje za kemijsko opremo) izvedla pomembne štu-dije na tem področju, ki so obravnavale možnosti razvoja biotehnologije in kriterije znanj. Ti so:
— interes za okolje, hrano in farmacevtske izdelke
— izboljšanje konkurenčne sposobnosti nemške in-dustrije
— aplikacija raziskav bazične biologije
— nove metode produkcije.
V ZRN je tudi edini EGS biotehnologijo specializirani raziskdvalni inštitut (Gesellschaftfur Biotechnologische Forschung mb H), ministrstvo za raziskovalno dek) in tehnologijo pa je dalo leta 1980 za raziskovanje na tem področju na razpolago 15 milijonov enot evropske valute.
Silno velik je pomen Skupnosti kot celote, tako danes kot v prihodnje. EGS je že financirala nekatere projekte s tega področja (reciklaža sekundarnih surovin, zaščita okolja, fermentacija organskih odpadkov, solarna ener-gija (v tem okviru tudi biomasa) itd., jasno pa je, da brez skupnega evropskega napora na tem področju uspehi ne bodo prišli dovolj hitro in zato ne bodo tako učinkoviti.
3) Glavni cilj podprograma »bio-družba« v okviru pro-jekta FAST je izdelava skupne evropske strategije v do-meni biotehnologije in analiza njenih najsplošnejših po-sledic. Možnosti, ki so jih odnria nova znanstvena od-kritja in tehnike biotehnologije, so povzročile velike ape-tite. Tekmovanje za sedanje in prihodnje trge bo zelo te-žavno. Prav tako ne gre podcenjevati posledic zaradi krepitve prakse »industrijske skrivnosti« in njenega vpliva na raziskovalno delo. Veliko breme bodo morale prevzeti tudi javne oblasti, saj je zelo pomembno, kako bodo reagtrale na nova odkritja.
Cilj te raziskave je proučiti ekonomske in socialne po-sledice biotehnologije. Legitimnoje trditi, da je ekonom-ski položaj Evrope v 90-ih letih odvisen od inovacijskih kapacitet Evrope v tej domeni in odgovarjajoče tehnolo-gije. Težko pa je predvideti vse socialne posledice teh novosti. Posebej v domeni genetskega inžiniringa in mi-krobičnih infekcij ni zavreči razmišljanj o sprejemljivosti in varnosti. To bo še posebej pomembno v 1990-ih letih. Da pa ne bi reagirali s težavo, ko bo že prepozno, je po-trebno proučiti jih z današnjimi merili.
V tej zvezi je program »bio-družba« prispevek k pote-kajoči debati o tem, da bi ji dodali evropski pristop in dol-goročno vizijo za izdelavo evropske strategije biotehno-logije.
Posebna, prioritetna pozornost v podprogramu »bio-družba« bo posvečena naslednjim štirim sklopom problemov:
— definiciji evropske strategije, temelječi na sistema-tičnem zbiranju razpoložljivih informacij kot tudi določi-tvi možnosti in prioritet raziskovalnega dela
— določttvi implikacij razvoja biotehnologije na zapo-slovanje in povpraševanje po izobrazbi v različnih go-spodarskih vejah
—študiji učinkov, ki bi jih razvoj novih tehnologij lahko imel za trgovske in industrijske odnose s tretjim svetom (redukcije primarnih surovin, toda hkrati večje možnosti' industrijske menjave).
— iskanju socialnih posledic, da bi lahko lažje defini-rali prioritete raziskovalnega dela.
Projekt »bio-družba« ima 12 raziskovalnih nalog; do konca novembra 1980 je bilo znanih 11 nosilcev—izva-jalcev. 60 % sredstev za ta podprogram direktno pri-speva Komisija EGS, 40 % pa drugi. Teme so nasled-nje:
— Do skupne evropske strategije za biotehnologijo (simpozij)
—  Biotehnologije v proizvodnji primarnih kemijskih materialov in derivatov (naloga)
— Proteini: predvidljiv učinek in strategija v tradicio-nalnem evropskem agroživilskem sistemu (naloga in kolokvij)
— Evropska skupna strategija za biotehnologijo: ana-liza znanstvenih disciplin, vezanih na biotehnologijo (naloga)
— Vpliv na zaposlovanje in nujnosti ekspanzije ba-zične industrije na osnovi biotehnologije (seminar)
—  Proteini: posledice za evropske države v smislu mednarodnega razvoja in sprememb (naloga, diskusi-ja)
—  Vpliv biotehnologije na tretji svet v domeni pre-hrane in energije (naloga)
—  Tehnoioška predvidevanja za nižje aktivnosti v biotehnologiji (naloga)
— Detoksifikacija kot tehnična terapevtika: problemi in perspektive (naloga)
— Perspektive biotehnologije za okolje (seminar)
Kot zanimivost dodajamo še pregled sektorjev upo-rabe biotehnologije in njene glavne aplikacije (sedanje in v fazi razvoja)
1.  Kmetijstvo in prehranjevanje
— uporaba antiparazitov biološkega tipa kot delnega nadomestka za kemijske antiparazite
— uporaba fitoregulatorjev
— uporaba bioloških fertilizatorjev
— genetska selekcija prostora in kreadja novih vrst z genetskim <nženiringom
— reprodukcija rastlinskega sveta s celičnimi kulturami in vitro
— produkcija bio-mase (bakterij, kvasovk, gobic, alg) za človeško in živalsko prehrano
2. Zdravstvo
— povečana uporaba zdravil naravnega izvora
— produkcija biološko aktivnih spojin iz kultur žival-skih celic in vitro
—  aplikacija genetskih manipuiacij za zdravljenje dednih bolezni in In vltro produkcija hormonov
— aplikacija bio-inženiringa za izdelavo umetnih or-ganov, analizo etc.
3. Kemija
— organski kemijski in biološki izdelki s fermentacijo — kemijski izdelki, pridobljeni z ekstrakcijo manj-
vrednih rastlinskih organizmov in, na koncu, pridobiva-nje visoko razvitih
— kemijski produkti, ki izhajajo iz celic, negovanih in vitro
— uporaba encimov in mikroorganizmov, imobilizira-nih v katalizi organskih reakcij
—  razvoj kemije ogljikovih hidratov (celuloza, ami-don) namesto kemiie ogljikovodikov
4. Energija in naravna bogastva
— biomarne kulture za energetsko izrabo
— produkcija bio-plina \z organskih odpadkov
— fotobiološka produkcija vodika
-   — ekstrakcija eiementov visoke vrednosti \z revnih mineralov z mikroorganizmi
— vrste rastlin, ki proizvajajo ogljikov vodik, smole...
5. Okolje
— čiščenje odpadnih voda mest, industrije
— produkcija organskih gnojil \z urbanih odpadkov.
Priredil: Boštjan Deiman
i nekaterih vidikih uporabe odkritij v mikroelektroniki
Sredstva
Hiter razvoj znanj v mikroelektroniki — po odkritju -)lprevodnikov in mikroprocesorjev koncem šestde-
-  tih let — napoveduje velike tehnološke spremembe,
-  ko na področju proizvodnje kot potrošnje. Stevilo apli-»MCij novih znanj je skorajda neomejeno in možno za -: aktično vse sektorje proizvodnje in potrošnje. Prav--, prav se spremembe že dogajajo in mikroelektronika
že na pohodu. Zaradi temeljitih sprememb, ki jih pov-~oča, še bolj pa jih bo povzročala v prihodnosti, sproža
- ova tehnologija vrsto zapletenih vprašanj v zvezi z
tižbenimi posledicami uporabe velikih odkritij. Kako -o z zaposlovanjem, kako bodo novi načini komunicira-
-   a (informatika) vplivali na družbo v celoti in na vsakega )sameznika posebej, katere so prednosti in katera eganja, ki jih prinaša tehnološka revolucija? Skorajda nemogoče je v kratkem tekstu naznačiti vse ožne uporabe nove tehnologije. Računalništvo bo
«<• ekakor bistveno napredovalo, tako glede kvalitete ra-¦a inalnikov kot glede razsežnosti njihove uporabe. Ve-
e spremembe na tej osnovi se že dogajajo v industriji, . > za strojem zamenjuje človeka majhen kompjuter; t.i.
lumerično krmiljenje« omogoča ob popolni avtoma-
¦ -^aciji proizvodnih procesov izredno veliko natančnost
^rjia. Industrijski roboti so že običajen pojav v visokora-
v/itih industrializiranih državah in pričakovati je, da se.
v»zvili do neslutenih zmožnosti. Posebej velik je njihov
-.^Knenza delain opravila, ki so nevarna za človekovo
• Jravje; roboti bodo lahko že v nekaj letih prevzeli vrsto ¦- kih del. Uporaba mikroelektronike torej omogoča hu-ianizacijo dela, in v tem je njen velik emancipacijski •¦ )men.
Do temeljitih sprememb bo prišlo tudi na področju , -lug. Razvoj birotike že za osemdeseta leta napove-. ije nastanek »pisarn brez papirja«, ko bo vse delo po-
•  kalo preko računalniških terminalov. Zaradi nove
•  hnologije se bodo temeljito spremenili tudi pogoji za-»voljevanja potreb v prostem času, medtem ko bo insport najbrž že prav kmalu doživel bistvene spre-
>embe, to velja'posebej za transportna sredstva sama lej intervju s tov. Pintarjem). Nekaj velikega se zaradi odkritij v mikroelektroniki )r;aja tudi na področju komunikacij. Često je slišati -az »informacijska družba«, ki hoče povedati, da pri-
uja do temeljnih sprememb na področju komunicira-
^a, tako množičnega kot zasebnega. Razvita je že cela sta novih naprav, ki bodo omogočale bistveno boljše,
-finkovitejše in hitrejše komuniciranje. Ker so nam po-•tki o novih tehnologijah v informatiki bolj dostopni kot ti s področja aplikacij elektronike v drugih sektorjih, in r se zdi, da bodo prav spremembe v informatiki še hi-je prodrle v vse pore družbe, si nekatere med njirni ^dstavimo natančneje: gre za nekatere informacijske luge, tehnično možne že do leta 1985.
Udobni telefon ¦
— obogatitev možnosti pogovora
— udobnost pogovora
Prenos podatkov---------------------------------------r*
- za različne količine (od 50 bitov/s do 2 mio bitov/s, celo do 140 mio bitov/s)
— za posebne zveze preko javnega omrežja
Telekopiranje------------------        -^-            —
— preko telefonske zveze lahko na daljavo podvoji vse papirne listine
Sredstva
Pisanje na daljavo (telepisanje) —---------------------
— črte na posebni tablici so vidne na ekranu kore-.   spondenta
Tele-tekst-------------------------         —----------—
— daktilografija na daljavo, dopolnjena z različnimi uslugami: avtentifikacija listin (označevanje — z datumom in uro — komuniciranja, identifikacija ekstremistov....)
Video—tekst*
— objavljanje alfanumeričnih ali grafičnih informacij na ekranu terminala velike difuzije
Sredstva
Usluge oz. aplikacije
—  skrajšana numeracija
—  na prošnjo: napoved pogovora oz. klica
—  avtomatičen odgovor (npr. če ni nikogar doma)
—  prenos naprave
—  forum: pogovor treh, dvajsetih itd.
—  proste roke: več možnosti za kambiniranje
—  izboljšano poslušanje: zvočnik nadomesti slušalko
—  zvok visoke kvalitete
—  vse vrste uporabe preprostega, domačega termina-la,  implikacije teleinformatike od  preprostih do omrežja glavneg računalnika, ki združuje oz. pove-zuje tisoče terminalov
—  prenos kartotek
—   usluga videoteksta ali teleksa
—  vsi načini korespondence — javne ali zasebne — ob zelo povečani hitrosti odpošiljanja oz. sprejemanja
UsJuge oz. aplikacije
—  drobna črta včasih več pove kot kopica besed... uporaba možna tako za bilateralne reiacije (telefon) kot za konference (telekonference, video konferen-ce)
—  podpisovanje na daljavo
—  odpošiljanje vseh daktilografskih vesti: kvaliteta li-stin ustreza originalu
—  teletekst sam sodeluje v obdelavi vsega za obliko-vanje visoko uičinkovitih komunikacij
— telekst in telekopija sta dve komplementarni sredstvi, vendar skupaj tvorita elektronsko pošto
—  usluge konzultiranja:
—  elektronski imenik
—' vodnik administrativnih ukrepov
—  privatne informacije: stanje bančnega račuma...
—  vozni red transportov
—  program prireditev
—  katalog prodaje preko korespondence
—  usluge transakcije (če je potrebno, lahko sistem izvede avtentifikacijo klicatelja):
—  rezervacije mest na prireditvah, prevozih...
Usluge oz. aplikacije
Obdeiava besed   ---------—     -----------    ——
—  avtomatsko prepoznavanje besed, izgovorjenih ločeno, in uvedba slovarja nekaterih posebnih besed
—  sinteza katerihkoli stavkov
— skladiščenje
Videofon ------  -    -   -   - -         -    -------.....--
—  mikrofon in zvočnik, kamera in televizijski ekran v istem terminalu
—  druge usluge animiranih podob
Sredstva •
Telekonference----------------~
— možnosti sestankov na daljavo
—  prenos ukaza
—  pravila prenosa bančnega računa...
—  itd.
—  zvočno podpisovanje (nadomeščanje numeracije s kardanom ali klaviaturo)
—  ukazi o vzpostavitvi aboniranja (zveze, razveze, prenosi itd.)
—  usluge konzultacij, analognih videotekstu, vendar je odgovor narekovan v telefon ali je vezan na ekran
—  zvočna pomoč pri rokovanju z napravami
— multi-responser-registrant, centraliziran, dovo-Ijuje prenos vseh funkcij iz katerega koli dela omrežja (trg, posli, registriranje, domače naloge, izbris itd.)
—  telefon s podobo tistega, ki se pogovarja
—  interaktivna televizija (vsak gledalec lahko nepo-' sredno intervenira za npr. vrnitev podatkov, določe-nih slik itd.
— telekino ali televizija a la carte: ob vsakem času je možno gledati katerikoli film
Usluge oz. aplikacije
—  avdio-konference   ali   avdiografične   konference: prenos zvoka, osnovna informacija o identiteti tiste-ga, ki intervenira
—  videokonference: prenos glasu in podobe tistega, ki govori
—  v obeh primerih različna sredstva obogatijo spora-zumevanje: telepisava, telekopije__
Vir: Centre National d'Etudes des telecommunications, v »lEcho des Recherches«, N<> 100, maj 1980, str. 52.'A. Girand, Y. Londe Champ in J. Pancin: »Nou-veaux services: un development complexe«.
Že ta kratek pregled možnosti uporabe informacijske ahnologije leta 1985 kaže, da novo nastajajoče tehno-Dgije nosijo s seboj tudi mnoga tveganja, ki se navezu-13jo na družbeno organizacijo in delitev oblasti v druž-ah. Mikroelektronika sicer nima analognih nevarnosti, ot npr. jedrska energetika, saj je ekološko skorajda po-olnorna nenevarna. Ima pa v sebi velike možnosti zlo-abe, predvsem monopolizacije informacij oz. dostopno 3 izbranemu krogu Ijudi), s katerimi se nekatere družbe e danes ostro soočajo. Spomnimo se samo velikih po-amik v Zvezni republiki Nemčiji o delovanju policijskega ačunalnika v Wiesbadnu; ugotovili so, da hrani tudi in-ormacije, ki jih po zakonu ne bi smel; predvsem tiste o ,.udeh.
Takrat je v zahodni Nemčiji sicer vladala protiterori-¦tična histerija, vendar pa je primer policijskega raču-¦alnika dobro pokazal, da nosi nova tehnologija s seboj eliko nevarnost vklaptjanja posameznika v sistem na ik način, da le-ta izgubi lastno identiteto oz. majhne Krivnosii, ki jih sistem v obliki podatkov o posamezniku opiči v svojem možganskem centru. To je torej ena rsta pomislekov proti uvajanju nove elektronske tehno-jgije. Drugo vrsto izražajo zahodni sindikati, ki marsik-aj nasprotujejo hipermodernizaciji proizvodnih in pravnih postopkov, saj le-ta po njihoverh mnenju pov-
zroča brezposelnpst, kar je, gledano kratkoročno, čisto res. Resne znanstvene študije o vplivih novih tehnologij postavljajo tudi vprašanje prilagoditve zaposlenega osebja na novo iehnologijo (to posebej velja za birotiko); te študije predvidevajo, da se veliko število Ijudi tern spremembam ne bo sposobnih prilagoditi zaradi že oko-relih navad (posebej starejše generacije) in da bodo morali zapustiti svoja delovna mesta in si poiskati druga. To pa seveda ne bo ravno enostavno. Na osnovi takihin podobnih dejstev in razmišljanj se v Evropi že nekaj let oživlja »moderni ludizem«, ki pa, vsaj upajmo, ne bo zajel širših množic, saj ne ponuja prave zgodovinske al-ternative ne delavskemu razredu ne družbam v celoti. Tehnični napredek je nuja in nova stopnja emancipacije tako delavca kot človeka sicer zahteva, da problemi, ki jih povzroča s svojim uvajanjem, postanejo predmet po-litičnih odločitev. Jasno je, da za probleme ni kriva teh-nologija sama, ampak zastarelost oz. neprimernost družbene ureditve, v katero vstopa.
Vprašanja in tveganja v zvezi z novo tehnologijo so-torej veliko bolj vprašanja družbene organizacije kot pa tehnologije same. Modernizacija je praktično neizogib-na, ker pa bo morala biti temeljita in bo posegla na sko-rajda vsa področja čtovekovega bivanja, je zelo po-
membno prašanje, kako jo izpeljati, komu ponuditi novo tehnologijo (in komu ne), kako preprečiti zlorabe. Pri vseh teh vprašanjih bodo imele izredno pomembno vlogo politične oblasti v posamičnih družbah, oz. nji-hova politika. Ob predpostavki relativno pravične druž-bene ureditve pomeni mikroelektronika gotovo bistven napredek v kvaliteti življenja in dela za vse Ijudi.
Seveda s temi besedami ne zagovarjamo poti, po ka-teri bi morala mikroelektronika dobiti monopolni položaj na vseh področjih življenja. Kako nevarno je monopoli-ziranje neke tehnologije v družbi, je pokazala že naftna kriza. Izrazila je veliko ranljivost razvitih družb in zgre-šeno premalo premišljeno tehnološko politiko. Alterna-tivo takim situacijam ponuja samo pluralizem tehnolo-gij, še posebej kar zadeva ključne reprodukcijske sek-torje, npr. energetiko. ipd. V tako zapletenih razmerah, kot vladajo sedaj, se ni več pametno odločati za prven-stveno vlogo tehnologije, ki troši eno vrsto energije, ki ima omejeno trajanje ipd.
Pa še nekaj: v času približevanja velikih tehnoloških odločitev bi moralo postati jasno, da je v odločanje o pri-hodnosti in razvoju potrebno pritegniti čimveč tjudi ra-zličnih strok, od znanstvenikov, politikov, umetnikov do delavcev y neposfedni proizvodnji,;različnih starosti in
slojev. Nove tehnologije s svojimi velikimi tveganji, pa s svojimi ogromnirrii možnostmi, bistveno predpostavljajo obstoj visoke stopnje demokracije v družbi. V primeru, da bi se stopnja demokracije v prihodnosti manjšala, ne pa bistveno širila in bogatila, v tem primeru se človeštvo najbrž zares nahaja pred popolnim uničenjem. Mono-potizacija take moči, pa naj bo v rokah kogarkoli, Ibi bila gotovo usodna. Gre pač za tehnologijo, ki zaradi svoje tehnološke uporabnosti in sposobnosti ter možnosti aplikacij pomeni revolucionarnt poseg v obstoječo pro-uukcijo, revolucionira produkcijska sredstva do take mere, da zahteva tudi temeljite spremembe v družbi. Hkrati prisiljuje človeka k višji stopnji zavesti o lastnem bivanju in s tem o Ijudeh okrog sebe: približuje tisti stop-nji odločanja o samem sebi, ko gre za izbiranje absolut-nih kateregorij obstoja človeške družbe. med komuni-zmom, idealno družbo, in barbarstvom. Razplet dialek-tike teh dveh absolutnih protislovij je z uvajanjem novih tehnologij vse bližji. Oboje, tako barbarstvo kot komuni-zem, je praktično že na dosegu roke.
Naj še dodam: kot se je zvedelo, so znanstveniki od-krili tudi že bio-tranzistorje. Od tu do umetnih možgan ni daleč. Bioračunalnik... Utopije so le še banalnost vsak-danjosti. Jo bomo obrnili sebi in bodočim rodovom v prid?                                                               ^  .
v                                      Boštjan Dezman
Industrijska mikrobiologija
Ljudje so že davno poznali in uporabljali fermentacij-ske procese,,ki pp svoji tehnološki definiciji v najširšem pomenu pretvorbe organskih snovi ob dodatku encimov (predvsem tistih, ki jih proizvajajo mikroorganizmi). Su-merijci in Babilonci so že 6000 let pred-našim štetjem poznali primernost Kvasa za proizvodnjo alkohola v pivu. Mnogo kasneje, okrog leta 4000 pred našim štet-jem, $o Egipčani odkrili, da ogljikov dioksid, ki nastaja kot produkt pivovarskega kvasa, lahko vzhaja kruh. Opazke o vinu, drugem produktu fermentacije, se v davnini nahajajo v Stari zavezi Svetega pisma, v prvi Mojzesovi knjigi (Lenesis), kjer je zapisano, da je Noe popil preveč vina in se upijanil.
V 14. stoletju našega štetja je bila destilacija alkohol-nih pijač iz- fermentiranih žitnih zrn, ki ima svoj izvor na Kitajskem oziroma na Srednjem vzhodu, razširjena na mnogib, področjih sveta. Ostali fermentacijski procesi s koreninami globoko v starem veku vključujejo gojenje ocetno kislinske bakterije za pridelovanje kisa, mlečno kisiinske bakterije za shranjevanje mleka (na primer v obliki jugorta) ter različne vrste bakterij in plesni za proi-zvajanje sirov.
Mikroorganizmi so dajali hrano in pijačo več kot 8000 let preden so Ijudje v 17. stoletju ugotovili njihov obstoj. Takrat je Nizozemec Anton van Leeuvvenhoek s svojim preprostim mikroskopom pregledoval vodo, razpada-joče snovi in izločke iz ust. Objavil \e, da je v teh vzorcih opazil drobne »živalce«, premikajoče se organizme, ki so manjši od tisočinke peščenih zrn.Mnogi Ijudje so mislili, da takšni organizmi nastanejo spontano iz nežive snovi. Tudi teorija o spontanem porajanju življenja, ki jo je med drugimi predpostavil tudi Aristotel, katere veljav-nost pa je postala dvomljiva v svojem nanašanju na višje oblike življenja, je uspešno pojasnjevala, kako se čista juha med svojim staranjem polni s takšnimi organi-zmi. Sele v drugi polovici 19. stoletja sta Louis Pasteur in John Tyndall ovrgla koncept o spontanem porajanju življenja in dokazala, da so obstoječi mikroskopsko majhni organizmi nastali iz že predhodno živečih.
Se preden je Pasteur pričel z raziskovanjem izvora življenja mikrobov, so trije med seboj nepovezani razi-skovalci — Charles Cagniard de !a Tour, Theodor Schwann in Friedrich Traugott Kutzing — predvidevali, da so fermentacijski produkti, gre predvsem za etanol in ogljikov dioksid, proizvodi mikroskopsko majhnih orga-nizmov. Tej hipotezi so ostro nasprotovali takratni vo-dilni kemiki — Jons Jakob Berzelius, Justus von Liebig, Friedrich W6hler —, ki so mislili, da je fermentacija zgolj kemijska reakcija. Trdili so, da je kvas med fermentacijo juhe brez življenja, da je zgolj razpadajoča snov. Or-ganska kemija je bila takrat v svojem polnem razcvetu, tako da so nasprotniki hipoteze o življenju mikrobov uspešno uveljavljali svoje poglede.
Potekl/sta skoraj dve desetletji (od 1857 do 1876), preden je Pasteurju uspelo ovreči kemijsko hipotezo. Tovarnarji v Lilleu so ga poklicali z namenom, naj ugo-tovi, zakaj se vsebina njihovih kadi za fermentacijo na-kisa. V svojih raziskavah je Pasteur odkril, da se v fer-mentacijski juhi poleg kvasovk nahajajo še bakterije, ki proizvajajo mlečno kislino. Njegov največji prispevek iz tega dvajsetletnega obdobja je bila ugotovitev, da po-sreduje vsak različen tip fermentacije specifičen mi-kroorganizem. Nadalje mu je uspelo v raziskavah, kjer je proučeval vzroke za slabšo kvaliteto francoskega piva v primerjavi z nemškim, najti oplike anaerobnega življe-nja (življenja v odsotnosti zraka).
Eden od temeljnih Pasteurjevih konceptov, da vsaka vrsta fermentacije daje energijo organizmom, ki jo opra-vlajo, je vodila Eduarda Buchnerja do naključnega od-kritja celice osvobojenega metabolizma. Buchner je ugotovil, da ekstrakti namočenega kvasa, iz katerega je s filtriranjem odstranil nepoškodovane cejice, ohranijo sposobnost pretvarjanja sladkorja v alkohol. Njegovo odkritje je omogočilo vzpon biokemije. Kasnejša dela so pokazala, da je biološka pretvorba v bistvu sestavljena iz vrste enostavnih kemijskih reakcij, od katerih je vsaka kataiizirana s specifičnim encimom. . Pod Buchnerjevim vplivom je potekal opazen razvoj v osnovnih biokemijskih raziskavah, vendar je bilp do prve svetovne vojne v industrijski fermentaciji uporab-ijenih zelo malo novih odkritij. Na nemški strani je bil gli-cerol nujno potreben za proizvodnjo eksplozivov. An-gleška pomorska blokada pa je presekala uvoz rastlin-skih olj, iz katerih so glicerol proizvajali. Nekaj let pred prvo svetovno vojno je nemški biokemik Karl Neuberg na podlagi Pasteurjevih odkritij, da nastajajo med fer-mentacijo, katere rezultat je etanol, tudi manjše mno-žine glicerola, ugotovil, da se z dodatkom«natrijevegai bisulfita v fermentacijski juhi poveča delež proizveae-nega glicerola, in to na račun etanola. Čeprav je sprva kazalo-, da je to znanstveqp dognanje pomembno le za akademsko znanost, so ga Nemci hitro razvili do indu-strijske proizvodnje s 1000 tonami glicerola mesečno.
Britanci pa so potrebovali za proizvodnjo municije aceton. V Rusiji rojeni kemik Chaim VVeizmann je vsled pomanjkanja te kemikalije razvil aceton—butanolno fermentacijo, ki je temeljila na procesih anaerobnih bak-terij Clostridium acetobutylicum. (Weizmann je bil ka-snejeprvi predsednik Izraela). Nemškaproizvodnjagli-cerola je zapustila prizorišče s koncem prve svetovne vojne, aceton—butanoina fermentacija pa se je mnogo let ohranila kot pomemben izvor acetona, dokler je niso nadomestili s petrokemijskim procesom. Fermentacij-ska proizvodnja acetona je bila prva industrijska fer-mentacija v velikem obsegu, za katero so morali rešiti problem kontaminacije z drugimi bakterijami in bakte-riofagi (virusi, ki inficirajo bakterije). V industrijski fer-mentaciji so morali prvič uporabiti monokulturne meto-de. Ta izkušnja je izgubila svojo vrednost v 40—tih letih, ko so pričeli uporabljati antibiotike.
V  Ijudski medicini so tisočletja uporabljali za celjenje ran plesnive sire, meso in kruh. šele v 70-ih letih 19. sto-letja so Tyndall, Pasteur in VVilliam Roberts opazovali nasprotujoče si efekte mikroorganizmov. Pasteur je predvideval, da bi ta pojav lahko uporabili v terapevtske namene. Naslednjih 50 let so poskušali uporabiti vrsto mikrobskih preparatov kot zdravila, vendar so bili ti v živih organizmih živali strupeni ali pa neaktivni. Ko je plesen Penicillium notatum slučajno okužila pošode z bakterijami Staphylococcus aureus, je Alexander Fle-ming opazil (1.1928), da ta plesen ubija njegove kulture bakterij. Fleming je pri gojenju plesni v tekočem mediju ugotovil, da raztopina, iz katere je odstranil celice, ovira rast mnogih vrst bakterij. Aktivno snov v raztopini je imenov/al penicilin, vendar je kmalu za tem prenehal z delorn s to substanco.
V  Britaniji so skušali v 30—tih letih izolirati penicilin, vendar je nestabilnost substanc ovirala prizadevanja raziskovalcev. Šele proučevanje, ki so ga pričeli leta 1939 Hovvard W. Florey, Ernst B. Chain in njuni sode-lavci, je peljalo k uspešni preparaciji stabilne oblike pe-nicilina in uporabi opažene antibakterijske aktivnosti sprva na živalih in potem še na človeku. Florey in njegov sodelavec Norman Hartley sta spoznala, da vojno sta-nje v Britaniji ne daje ustreznih pogojev za razvijanje in-dustrijske proizvodnje tega antibiotika. Zato sta leta
nizma, katerih glavna sestavina je beljakovina.
Celice mikrobov se uporabljajo za izvajanje bioloških pretvorb. To so procesi, v katerih surovino z uporabo enega ali več encimov, ki jih izdelujejo celice pretvorijo v strukturalno drugačno snov. Biološke pretvorbe se iahko izvajajo s rastočimi in nerastočimi celicami, spo-rami ali celo s posušenimi celicami. Mikroorganizmi, ki 'ahko izvajajo_praktično vsako kemijsko reakcijo, imajo mnoge prednosti pred kemikalijami. Vrste nebioloških kemijskih reakcij zahteva na primer določeno dovajanje energije za hlajenje oziroma ogrevanje reaktorjev. Reagenti so pri njih običajno raztopljeni v topilih in po-trebujejo anorganske katalizatorje, od katerih so lahko oboji, topila in katalizatorji, polutanti. Poleg tega dajejo .nnoge nebiološke reakcije sfcanske produkte, ki jih je potrebno odstraniti v posebni očiščevalni stopnji. Drugače od večinenebioloških kemijskih reakcij potekajo biološke pretvorbe, in sicer pri temperaturi živih organi-zmov in z vodo kot topilom. Celice se lahko nanesejo na nosilce za kontinuirne procese. Druga pomembna last-nost bioloških pretvorbje njihova specifičnost. En encim običajno katalizira na specifičnem mestu substrata :samo en tip kemijske reakcije. Encim je !ahko priprav-Ijen tako, da izbere med različnimi izomerami in moleku-larnimi sestavinami v zmesi eno samo in proizvaja eno samo izomero. Te lastnosti dajejo prednost biološkim pretvorbam, ki se v svojih izkoristkih približujejo 100 %.
Biološka pretvorba etanola v razredčeno raztopino ocetne kisline so uporabljali že Babilonci 5000 let pred našim štetjem. Ostale pomembne biološke pretvorbe so pretvorba izopropanola v aceton, glukoze v glukonsko kislino in sorbitola v sorbozo. (Zadnja reakcija je edina biološka stopnja v proizvodnji askorbinske kisline — vi-tarmna C) Med omembe vrednimi biološkimi pretvor-bami v farmacevtski industriji so tiste, ki so vključene v proizvodnjo steroidov. Pred kratkim so uspeli v proi-zvodnji pol sintetičnih penicilinov zamenjati kemijsko reakcijo, ki je dajala polutant, in to z biološko pretvorbo, ki ne onesnažuje okolja.
Najbolj nestabilne velike molekule, ki jih proizvajajo mikroorganizmi, so encimi. Ti biološki katalizatorji so pomembni v prehrambeni in kemijski industriji zaradi svoje specifičnosti, učinkovitosti in sposobnosti delova-nja pri ustrezni temperaturi in kislosti okolja. Čeprav so encime običajno ekstrahirali iz rastlinskih in živalskih tkiv, njihovaproizvodnjaz mikroorganizmi stalno narašča hkrati z naraščajočo dostopnostjo teh organizmov in z lahkoto, s katero se lahko izboljšuje njihova produktiv-nost, s spreminjanjem njihovih genov oziroma okolja. V rnikrobski proizvodnji encimov so procesi presnove kratki, gojišča ipoceni, režijski postopki pa enostavni.
Novejše uporabe z mikrobi proizvedenih encimov vključujejo uporabo amilaze pri varjenju piva, peki, proi-zvodnjitekstilnih vlaken, proteinaz pri vrenju, mehčanju mesa, proizvodnji detergentov in usnja, za sesirjenje mleka pri izdelavi sirov. Glavni nedavni razvoj je potekal v kombinirani uporabi treh z mikrobi proizvedenih enci-mov: alfa amilaze, glukamilaze in glukozo izomeraze za pridobivanje visoko koncentrirane fruktozne sladi iz ko-ruznega sirupa. Trenutno je velik interes za razvijanje uporabe encimov, vezanih na trden substrat, ki nudi ne-katere prednosti pred prostoplavajočimi encimi.
1941 pnsla iskat podporo v ZDA. Šf pomočjo zveznega minstrstva za kmetijstvo in nekaterih farmacevtskih družb so kmalu pričeli s proizvodnjo penicilina \z plesni Penicillium chrysogenum.
Pojavu penicilina, ki je nakazal začetek obdobja upo-rabe antibfotikov, so kmalu sledila čdkritja mikrobiologa Selmana a. VVaksmana z univerze Rutgers, ki je prou-čeval mikroorganizme v zemlji. Uspelo mu je pridobiti vrsto novih antibiotikov iz reda mikroorganizmov, ime-novanih Actinomycetaies. Njegovo najbolj znano »ču-dežno« zdravilo je Streptomycin. Od VVaksmanovih časov naprej je doživela uporaba ekonomsko donosnih fermentacijskih procesov in njihovih produktov pravi razcvet.
V naslednjih člankih je poudarek na različnosti mi-krobioloških procesov in produktov, ki pa imajo tudi ne-katere značilnosti, skupne vsem organizmom. Bistvena je majhna velikost celic v primerjavi z njihovim velikim razmerjem med površino in prostomino celice; to omo-goča hiter prenos hranilnih snovi y celico in takopogo-juje hitro presnavljanje. Stopnja tvorbe beljakovin je na primer v kvasovkah za nekaj velikostnih redov večja kot pri soji, ki pa je spet približno 10 krat večja kot prilivinii Izredno visoka stopnja biosinteze v rnikrobih omogoča nekaterim mikroorganizmom, da se reproducirajo v samo petnajstih minutah.
Okolje, v katerem živijo mikrobi, odraža širok spekter njihovega razvoja. Mikroorganizmi živijo v temperatur-nem obsegu med zmrziščem in vreliščem vode, v slani tn sladki vodi, v prisotnosti in odsotnosti zraka. Nekateri mikroorganizmi so razvili takšne življenjske cikle, pri ka-terih življenjski procesi prenehajo, ko jim zmanjka hrane. V obliki spor lahko počakajo neaktivni vrsto let, dokler njihovo okolje spet ne postane primerno za na-daljno rast celic.
Ker so mikroorganizmi v svojem presnavljanju zmožni uporabljati vrsto različnih reakcij, se lahko prila-godijo na različne vire hrane. Ta prilagodljivost je upo-rabna lastnost pri industrijski fermentaciji, ki poteka na osnovi poceni  hranil.  Melasa in sok iz koruze, namo-
cene v vodo, odpadna produkta pri kristalizaciji slad-korja in mokrem mletju koruze, sta oba uporabna za proizvodnjo penicilina.
Obstojajo štirje razredi industrijsko pomembnih mi-kroorganizmov: kvasovke, plesni, enocelične bakterije ifi Acetynomycetales. Kvasovke in plesni so med njimi najvišje razviti organizmi. Tvorijo glive (deblo mycophi-ta). Orgapizmi tega tipa so evkariotski. To pomeni, da imajo njihove celice — tako kot celice višjih rastlin in ži-vali — z membrano obkroženo celično jedro in več kot en kromosom. Njihove celice vsebujejo orlanele, kot je na primer mitohondrij. To je tanko, klobasasto obliko-vana celična organela, v kateri potekajo procesi, ki da-jejo celici energijo. Enocelične bakterije in Acetynomy-cetaies so prokariotske. Nimajo jedrne membrane in mi-tohondrijev ter imajo samo en kromosom. Prokariotske celice so običajno mnogo manjše od evkariotskih. Kljub osnovnim razllikam med plesnimi in Acetynomyceta-leom je med njimi zunanja podobnost. Oboje so nitaste in raje rastejo v razvejanem sistemu nitastih hig kot po-samično. Kvasovke in bakterije pa živijo pri normalnih pogojih*ot samostojni enocelični organizmi.
Gospodarsko pomembne produkte teh mikroorgani-zmov uvrščamo v štiri glavne kategorije:
1.   sami mikroorganizmi
2.  velike molekule, kot so na primer encimi, ki jih sinte-tizirajo
3.  primarni produkti metabolize (snovi, potrebne za nji-
hovo rast)
4.   sekundarni produkti metabolize (snovi, ki niso nujno potrebne za njihovo rast)
V splošnem imajo oboji, primarni in sekundarni pro-dukti metabolize, uporabni v gospodarske namene, majhno molekulsko težo (pod 1500) v primerjavi z en-cimi z molskimi masami od 10.000 do nekaj milijonov.
Mikrobi so v gospodarstvu uporabni na dva glavna načina. Pojavljajo se kot izvor beljakovin, predvsem v prehrani živali. V svoji najsplošnejši obliki se ta produkt daje v prehrano kot celične beljakovine, čeprav dejan-sko ponavadi vsebuje vse sestavine celice mikroorga-
Pri biosintezi encimov je pogosto potrebno Jzkoristili > oziroma zaobiti določene regulatorne mehanizme, ki so se razvili v milijonih let zato, da preprečijo hiperproduk-cijp encimov ali njihovihoroduktov. ProizvcxJnjo encima je mogoče z dodajanjem posebnih spodbujevalnih substanc v fermentacijske kadi povečati na primer za 1000 krat. Vspodbujevalec je lahko substrat, s katerim encim reagira, ali pa komponenta, ki je strukturalno po-dobna substratu. Proizvajanje encima je včasih zavrtoz naravnim povratnim mehanizmom, povezanim s konč-nim produktom metabolitskega procesa, v katerem enpim deluje. Zaviranju se da izogniti z omejevanjem akumuliranja dotičnega končnega produkta v celici. Drugi pomembftn tip zaviranja je tako imenovano kata-Jpolitsko zaviranje. Temu se da ogniti z zamenjavo po-"gosto uporabljanih virov ogljika in dušika (kot sta na primer glukoza in amonijak) s hranili, kot sta na primer škrob ali soja, ki se porabljata bolj počasi.
Poleg encimov sodijo v skupino gospodarsko po membnih, z mikrobi proizvedenih velikih molekui tudi polisaharidi (dolge, verižne molekule, sestavljene iz po-navljajočih se sladkornih enpt). Dplga leta so bile rast-' line glavni industrijski vir polisaharidov, predvsem halo-ge. Pred nedavnim pa se je povečalo zanimanje za proizvajanje polisaharidov, ki jih proizvajajo mikroorga-nizmi. Od tisočev različnih polisaharidov, ki jih proizva-jajo mikrobi, je najbolj znan ksantan, ki ga izdeluje bak-terija Xanthomonas campestris. " Ta kdoidna subs-tanca se uporablja za dodatek hrani, kot stabilizator in zgoščevalec; naftna industrija pa ga je pričela uporab-Ijati kot sestavino maziv za svedre pri napravah za vrta-nje nafte. Med ostalimi pomembnimi velikin pričela u'a~ mi, ki jih lahko izdetujejo mikroorganizmi, so še aktivne sestavine vakcin in insekticidov.
Za potrebe tržišča je pri proizvodnji primarnih meta-bolitov s fermentacijo potrebno obiti regulacijske meha-nizme, ki nadzorujejo sintezo encimov in njihovo aktiv-nost v mikroorganizmih. Ti mehanizmi so se razvili za kontrolo encimatskih reakcij, ker je hiperprodukcija nje-
govih lastnih notranjih metabolitov za organizem v na-ravi običajno škodljiva. Kadar jih tak organizem že proi-zvaja preveč, jih običajno izloča v okolico, kjer jih drugi mikroorganizmi potrošijo. Če so vsi ostali pogoji enaki, je ofganizem z hiperprodukcijo lastnih snovi v tekmova-nju z ostalimi v neprednostnem položaju in navadno v boju za obstanek podleže. Ker vsi osiali pogoji v naravi niso enaki, uspejo nekateri mikroorganizmi preživeti v svoji ekološki niši, kljub temu, da je njihov metabolizem nekoliko slabše reguliran kot pri ostalih. Mikrobiologi, ki pripravljajo fermentacijske procese velikih razsežnosti, iščejo vrste z manj reguliranimi metabolitskimi procesi. Ko se mikroorganizem z delno nereguliranim metaboli-zmom enkrat pojavi v laboratoriju, si mikrobiologi priza-devajo izkoristiti oziroma obiti naravne regulatorne kon-trole s spreminjanjem sestave hranilnih snovi ali pa ge-netskega zapisa te kulture
Najbolj pomembni primarni metaboliti v fermentacij-ski industriji so amino kisline, nukleotidi purinskih baz, vitamini in organske kisline. Citronska kislina, na primer, je izdelek plesni, v pogojih, kjer je neuravnovešenost prehrane ustvarjena z omejeno preskrbo mineralov, kot sta na primer železo in mangan. V večini industrijskih procesov kombinirajo za doseganje opaznih sprememb v stopnji tvorbe metabolitov učinke dednih sprememb in različnih vplivov okolja. Omembe vredna primera sta 20.000 kratno povečanje proizvodnje riboflavina (vita-min B2) s plesnijo Ashbya gosspyii in 50.000 kratno po-večanje proizvodnje kobalamina (vitamin B12) z bakte-rijo Propionibacterium shermanii in Pseudomonas deni-trificans.
Med vsemi običajnimi fermentacijskimi produkti so za človekovo zdravje najbolj pomembni sekundarni meta-boliti. Ta skupina vključuje poleg antibiotikov tudi tok-sine, alkaloide in rastlinske rastne vzpodbujevalne fak-torje. Ti po strukturi precej varirajo, vsak pa je izdelek ene same vrste mikrobov oziroma majhnega števila vrst. Rezultati teh procesov so pogosto zmesi substanc s sorodnimi strukturami. V naravi jim njihove funkcije služijo v boju za obstanek vrste, kadar pa gojijo mi-kroorganizme, ki proizvajajo takšne substance, v čistih kulturah, sekundarni metaboliti te vloge nimajo več.
Najbolj poznani sekundami metaboliti so antibiotiki. Doslej so odkrili že več kot 5000 antibiotikov, vsako leto pa se temu številu doda še približno 300 novih. Večina jih je zaradi svoje toksičnosti oziroma neaktivnosti v živih organizmih neuporabnih. Iz dosedaj neznanih vzrokov so Acetynomycetales bakterije presenetljivo plodne v številu antibiotikov, ki jih izločajo. Iz teh nitastih prokariotskih organizmov pridobivajo približno 75% vseh antibiotikov in 75 % med njimi jih proizvaja en rod: Streptomyces.
Ne glede na veliko število znanih antibiotikov se iska-nje novih nadaljuje. Novi antibiotiki so potrebni za pre-magovanje naravno odpornih organizmov in organi-zmov, ki so razvili odpornost z mutacijami, ter za izde-lavo varnejših zdravil. Kemiki vztrajno modificirajo na-ravne strukture, ki so jih pridobili mikrobiologi. Taki se-misintetični antibiotiki so že pomembni v klinični praksi. Antibiotiki služijo poleg kemoterapije človeka in živali še za povečanje vzreje živali in za zaščito rastlin pred škodljivimi mikroorganizmi.
Najpomembnejšidejavnik, ki omogočafermentacijski industriji, da uspešno konkurira z nebiološko kemično industrijo, so mutacije. Industrijski mikrobiolog lahko deluje na mikroorganizem s snovjo, ki povečuje pogo-stostgenetskihsprememb za nekaj velikostnih redov. Čeprav šo genetske spremembe organizmom običajno škodljive, pa včasih koristijo človeku. Mikrobiolog pogo-sto lahko identificira te spremembe (na primer pove-čano proizvodnjo antibiotika) z ustrezno vodenimi po-stopki in jih ohrani kot trajne. Rezultat teh sodobnih in-dustrijskih teženj je tudi Penicillium chrysogenum, ki proizvaja 10.000 krat več penicilina na volumsko enoto vzrejne juhe kot jo je originalna Flemingova kultura.
Mutanti lahko proizvaiajo modificirane antibiotike z izboljšanimi lastnostmi. ueprav je tak rezultat običajno slučajen, so mikrobiologi pred kratkim razvili tehniko, imenovano mutacijska biosinteza, s katero je mogoče v večji meri načrtovati proizvodnjo novih antibiotikov.
Čeprav je bil prenos mutagenetskih pristopov v indu-strijo dobro izpeljan, je to še vedno počasen in boleč proces. V preteklih letih je bil razvoj mikrobske genetike tako nenaden in dramatičen, da je postavil pred fermen-tacijsko industrijo popoinoma nove možnosti izbiranja tehnologij. Te nove možnosti obsegajo zlitje celične protoplazme, ojačevanje genov in rekombinacijsko DNA tehnologijo. V naravi se lahko pojavijo genetske spremembe ne le z mutacijami, temveč tudi z rekombi-nacijo (križanjem) genov dveh celic različnih genotipov, ki daje zarod z geni obeh staršev. Doslej la pojav v indu-strijske namene še ni bil izkoriščan, zaradi izredno majhnega števila genetskih rekombinacij v rodovih in-dustrijskih mikrobov. Na primer, križanje dveh vrst Streptomyces daje eno samo genetsko nekombinirano celico na milijon nekrižanih.
Z novo tehniko zlitja celičnih protoplazem odstranijo celične membrane. Celični protoplazmi se nato pome-šata, produkt zlitja pa se obda z novo celično membra-no. S tem postopkom se je bistveno povečala pogostost genetskih križanj (na primeru. Streptomyces na vsako peto celico).   Zaradi povečane pogostnosti genetskih rekombinacij se je povečala tudi možnost odkrivanja in izoliranja novih lenetskih rekombinacijmed različnimi vrstami. Protoplazemsko fuzijo uporabljajo: za križanje celic, ki rastejo počasi in imajo poloste mutacije z nji-hovimi hitro rastočimi predniki; tako bi dobili hrtro rasto-čein mutirajoče rodove, za križanje nekaterih hitromutira-jočih rodov z enim samim ali več mutalenetskimi postop-kida bi tako dobili seštevajoče ali morda celo sinerlistične kombinacije izboljšanih mutantov; za pridobivanje novih hibridnih antibiotikov s križanjem sorodnih rodov, ki izde-lujejo različne antibiotike.
Tehnika ojačevanja genov je drug pristop k spremi-njanju genetskega materiala iti ima še velike poten-cialne možnosti uporabe v industrijski mikrobiologiji. S to tehniko so geni ojačani Qziroma podvojeni z vspodbu-janjem plazmidov, ki jih nosijo k hitri reprodukciji. (Pla-zmidi so majhni krožni delci izvenkromosomske DNA, ki vsebujejo od 2 do 250 različnih genov in lahko obstajajo neodvisni v citoplazmi ali pa kot del kromosoma). Kadar so plazmidi v neodvisnem stanju, se običajno reprodu-cirajo v približno enakem oziroma malo večjem obsegu kot kromosomi. Običajno je v celici od 2 do 30 kopij vsa-kega plazmida. Te plazmide je mogoče vzpodbuditi k mnogo hitrejši reprodukciji od kromosomske DNA. Re-zultat vzpodbujene reprodukcije je ta, da celice vsebu-jejo po 3000 kopij plazmida.
Tehnika ojačevanja genov je bila veliko uporabljana na bakterijah kot so Eschericha coli. Danes je v principu možno prenesti katerikoli kromosomski gen (ali njihovo združbo) v plazmide, ojačati gene in tako bistveno po-večati proizvodnjo proteina, ki ga gen kodira. Plazmide imajo skoraj vse vrste bakterij, pa tudi evkariotski orga-nizmi, kot so kvasovke. Za fermentacijsko industrijo je velikega pomena dejstvo, da imajo v bistvu tudi vse vrsteorganizmov, ki proizvajajo antibiotike, plazmide. Ti imajo vgrajene gene za proizvodnjo antibiotikov, ozi-roma gene, ki regulirajo dejavnost takšnega struktural-aega gena
Poleg plazmidov služijo za prenos in ojačevanje genov tudi bakteriofagi. Novi procesi proizvodnje enci-mov in primarnih metabolitov bodo verjetno rezultat uvajanja tehnik ojačevanja genov, zato ker so mnoge encimske označbe strukturalnih genov za biosintezo primatnega metabolizma vezane na kromosomih bak-terij. Prenos teh »operonov« v DNA v plazmidih oziroma bakteriofagih, ki jim sledi ojačanje genov, lahko daje nove vrste učinkovitih industrijskih mikroorganizmov.
Najnovejši objavljeni dosežki umetnih rekombinacij DNA bodo imeli velik vpliv na industrijsko mikrobiolo-gijo v prihodnjem desetletju. Genetska rekombinacija je postopek, ki povečuje raznolikost mikroorganizmov. Združuje genetske informacije v nove stabilne oblike in tako ustvarja nove genotipe. V naravi se pojavlja genet-ska rekombiriacija znotraj iste oziroma bližnjih sorodnih vrst. Vsi organizmi imajo encime, poznane pod imenom restrikcijske endonukleaze, ki prepoznajo tujo DNA in jo uničijo, tako da se »nelegitimne« rakombinacije ne mo-rejo pojaviti. Leta1973 so odkrili, da je možno rezati mo-lekule DNA z restrikcijskimi endonukleazmi, združevati kose DNA z drugim encimom (ligazo) in predstaviti kri-žano DNA znotaj Eschericha coli z dodatkom plazmida kot Usmernica. Kmalu zatem so plazmidske gene neso-rodnih vrst bakterij križali v testni posodi in jih izrazili v Eschericha coli. Kasneje so odkrilii, da se lahko tudi DNA iz evkariotskih organizmov (kvasovk) izrazi v bak-terijah. Od takrat naprej so mnoge gene sesalcev, vključno s človeškimi, klonirali: kopirali v velikem ob-segu z razmnoževanjem bakterij, v katere so jih vnesli. Začetni pomisleki o varnosti teh posegov so se v luči nadaljnjega razvoja izkazali za nesmotrne.
Danes proizvajajo bakterije proteine, ki jih v naravi niso nikoli. Najbolj znana sta insulin in interferon. Bakte-rijsko proizveden insulin se je izkazal kot učinkovit in človeku nenevaren. Interferon, proizveden s pomočjo rekombinacijske tehnologije DNA, testirajo na pacien-tih. Na primeru interferona je možno zlahka presoditi perspektive rekombinacijske DNA tehnologije pri izde-lavi proteinov po zmernih cenah. Pred pričetkom proi-
zdravila, dosegljiva pri zdravljenju neinfekcijskih bolez-ni, zgolj sintetično proizvedene snovi, pripravljene samo s kemijskimi postopki. Podobno je bila pridobljena ve-čina zdravilnih učinkov pri zdravljenju parazitov v živalih (z načrtovanjem kemijsko sinteziranih' spojin in z njiho-vimi modifikacijami v molekularni strukturi). Kljub temu , da so testirali na tisoče različnih spojin, so odkrili le nekaj takih, ki so vzbujale upanje. Ker je postajalo iskanje zdravilnih učinkovin takšnega izvora vse težje, so mikrobi proizvedene zamenjave pričele polniti praz-nino.
Druga vrsta uporabe dejavnosti mikrobov je razstrup-Ijevanje in razgradnja organskih odpadkov v industrij-skih odpadnih vodah. Uporabnost mikroorganizmov za predelavo odpadkov so spoznali že leta 1914, ko so ra-zvili prvi aktivirani postopek gnitja organskih snovi. Gnitje je proces, ki je odvisen od kompleksa mikroorga-nizmov, razvijajočih se v naravi, od katerih je vsak spo-soben razgraditi samo določene sestavine odpadnih materialov . Vsi skupaj tvorijo prehrambeno komple-mentarni sistem. Naslednja stopnja v razvoju je bila vzpostavitev gnitja z vnašanjem zaželjene mešanice mikroorganizmov. Danes so dostopne čiste kulture enega samega mikroorganizma, ki razgrajuje speci-fično sestavino industrijskih odplak; taki so na primer poliklorirani bifenili.
Izlitja naftein izpusti balastne in čistilne vode s tanker-jev so drugačen problem, ki ga lahko rešuje mikrobiolo-gija. Izolirali so že mnoge mikroorganizme, ki lahko pre-bavljajo posamezne naftne sestavine. Podvrsta ene od
za razvoj novih bakterijskih vrst, ki bodo pretvarjale kmetijsko in gozdno b'omaso v tekoče gorivo in kemika-lije.
Proučevanje genets.cih rekombinacij v višjih organi-zmih vodi do novih odkritij v imunologiji. Leta 1975 sta Georges Kohler in Cesar Milstein iz Cambridga zlila myelom (rakasto kožno ceiico) miši s protitelesi produ-cirajočo belo celico, da bi proizvedla »hybridom« (hi-bridno celico), ki raste v testirni posodi in proizvaja čisto specifično proti telo. Nikoli poprej še ni uspelo izdelati tako čistega monoklonalnega antitelesa. Raziskovalci In zdravniki so se morali v preteklosti zanašati pri nude-nju imunološke zaščite proti boleznim na nečiste meša-nice protiteles v živalskem serumu. Danes so mono-klonalnaprotitelesa dostopna na trgu za vrsto namenov.
Industrijska mikrobiologija je zanimiva tudi za druga področja. Celično fiziologijo višjih organizmov intenziv-no preiskujejo z namenom, da bi takšne celice uporab-Ijali za proizvajanje rastlinskih in živalskih metabolitov. Nekatere sekundarne metabolite so že uspeli izdelati s kulturami rastlinskih celic, vendar.tehnologijazaenkrat še ni zrela za tržno proizvodnjo. Človeški interform in druge proteine sesalcev proizvajajo s kulturami žival-skih celic, ki živijo na mikroskopskih kroglicah (mikrono-silcih). Tako gojene kulture omogočajo izboljšanje ra-zmerja površine celice in volumske enote tekočine. Na ta način se poveča izmenjava snovi med celico in zuna-njo tekočino in celice lahko hitreje rastejo. Poskusi uva-janja gojenja kultur na mikronosilcih v gospodarstvu že potekajo.
Glavni napredek v kmetijstvu, na primer zamenjava sintetičnih dušikovih gnojil z bolj učinkovitimi dušičnimi bakterijami, bi moral sloneti na novih konceptih genet-sketa inženiringa. Vzpostavljanje sinergističnega od-nosa v delovanju dušičnih bakterij in rastlin, kot je na primer koruza, je pot na kateri je bil dosežen napredek. V tem primeru vrsta Azotobacter vinelandii, ki izloča amonijak, oskrbuje rastline z vezanim dušikom, te pa oskrbujejo bakterije z ogljikom.
Nov farmacevtski pristop je uporabljanje sekun-darnih metabolitov pri zdravljenju bolezni, ki jih ne pov-zročajo bakterije ati glivice. Dolga leta so bila glavna
Določeni mikroorganizmi so osnova za nekatere me-talurške postopke, kar verjetno izhaja še iz rimskilh časov. Bakterije lužijo in ekstrahirajo iz rud z nizko kon-centracijo kovine. Danes lužijo na ta način baker in uran v gospodarske namene — v glavnem z bakterijami iz rodu Thiobacillus. V pripravi so še novi postopki luženja z bakterijami. Priprave obsegajo preverjanje odpomosti mikroorganizmov, vključno z glivami, na vročino in ki-slost pri njihovih ekstrakcijskih sposobnostih; obenem preverjajo osnovne mehanizme, ki omogočajo bakteri-jam ekstrahirati kovine iz^njihove okolice, preverjajo tudi genetsko manipulacijo bakterij, ki povečuje njihovo od-pornost z ozirom rta toksičnost nekaterih kovin.
Pregled zgodovine in današnjega stanja industrijske mikrobiologije nas je vzpodbudil k obravnavi še ene večne teme, vzajemno koristnega razmerja med tistim, kar imenujemo osnovne in uporabne raziskave. V prejšnjem stoletju so v glavnem praktična raziskovanja vodila k utemeljevanju novih ved — mikrobiologije, imu-nologije in biokemije. Mnogo kasneje so odkritja mikro-biologov dajala z antibiotiki ogrodje bistvenega pomena za razvoj molekulame biologije. Danes pa osnovne ra-ziskave v genetiki mikrobov vračajo uslugo industriji s ponujanjem vrste novih tehnologij v industrijske name-ne. Verjamemo, da je sinergija med znanostjo in tehniko ključ k nadaljnjemu razvoju v industrijski mikrobiologiji.
Arnold L.Demain in Nadine A. Solomon, prevod iz Scientific American, september 1981 prevedel Dušan Turk
opomba: 1) Septembrska številka Scientific American, letnik 1981, je tematska številka o industrijski mikrobio-logiji. V prihodnji številki Tribune bo objavljen še en čla-nek iz te številke, in sicer o mikrobiološki proizvodnji in-dustrijskih kemikalij.
RADIO ŠTUDENT Študentsko naselje, blok 8 61000 LJUBLJANA
MAGNETOGRAMSKI ZAPIS POGOVORA (INTERV-JUJA) Z MAGISTROM MIROSLAVOM GLASOM
TEMA: POGOVOR OB RAZISKAVI O SOCIAL-NO—EKONOMSKEM POLOŽAJU ŠTUDENTOV EKONOMSKE FAKULTETE
Ljubljana, april 1982
MIROSLAV GLAS: V zadnjih dveh letih je znano, da realni dohodek v Jugoslaviji v splošnem pada, in zanes-Ijivo je študentska populacija tu v specifičnem položaju. Tako na njene dohodke kot na izdatke naraščajoče cene in upadajoči realni dohodek bolj vplivajo kot na druge. Zato smo želeli preveriti nekatere splošne trditve o socialnem statusu, ob tem pa tudi nekatere druge trdi-tve, kot to, da študentje v veliki meri zaslužkarsko dela-jo, zato da bi si ohranili določen standard, da jih je zaradi tega manj na predavanjih, vajahi itd. To so razlogi, za-radi katerih smo se v družbenopolitičnih organizacijah in v vodstvu fakultete odločili, da naredimo raziskavo, ki bi skozi profil celotne populacije študentov dala reprezen-tativen odgovor na takšna vprašanja.
NELA MALEČKAR: Katere so najpomembnejše kon-kretne ugotovitve, ki jih je dala ta raziskava?«
M. GLAS: Raziskava je bila usmerjena predvsem na raziskovanje profila dohodkov študentov, manj na iz-datke. Za profil dohodkov je bistveno samo social-no—ekonomsko poreklo. Za naše študente je morda najbolj značilnih nekaj karakteristik. Prvič — precej značilna težnja feminizacije; to se pravi, da je vse več študentk ekonomije namesto študentov. Potem izrazito večanje tistega dela študentov, ki izvirajo iz Ljubljane in bližnje okolice. Ob vsem tem pa je študentska popula-cija Ekonomske fakultete v veliki meri iz bolje situiranih družin. Iz tega lahko sklepamo, da ima socialna diferen-ciacija svoje korenine na nižjih stopnjah, ne na sami univerzi. Pri profilu dohodkov študentov sta osnovni dve komponenti. Štipendija in socialno—ekonomske vezi študenta z družino, to je pomoč družine bodisi v denarju, za 60 % študentov iz Ljubljane in okolice pa predvsem v stanovanju, prehrani in raznih drugih potrebščinah. V osnovi je težko reči, da bi bilo štipendiranje kritično. Ugotavljamo, da je na Ekonomski fakulteti delež štipen-distov sorazmerno visok, vendar je ta delež zelo razli-čen po letnikih, tako da se nam zdi, da je na tem po-dročju najbolj kritičen prvi letnik — torej novinci; zelo velik del teh študentov nima rešenega vprašanja šti-pendiranja, ko se vpisuje na fakulteto, kar pomeni zanje veliko negotovost o tem, kako si bodo reševali položaj. Podobno je še vedno v drugem letniku, medtem ko je v tretjem ali četrtem letniku do 4/5 štipendistov, med ab-solventi druge stopnje celo nekoliko več kot 90 %.
Individualno štipendije zelo variirajo. V povprečju so precej vezane na uspešnost študenta in njegov social-no—ekonomski status. To velja za povprečje, posa-mična štipendija pa je relativno malo odvisna od teh dveh dejavnikov, kar kaže na to, da na področju štipen-diranja nismo uspeli uveljaviti enotne politike. Zlasti ka-rakteristično je to morda za kadrovske štipendije. Te so tudi sicer najbolj razširjene in dogajanje na področju ka-drovskih štipendij daje pečat vsemu področju štipendi-ranje, ker ostale štipendije, t.j. štipendije \z združenih sredstev, so namreč nekoliko nižje, manj razširjene, Ti-tove štipendije pa zelo redke, vendar zeio visoke. Pomoč od doma predstavlja za našo populacijo več kot potovico vseh virov dohodkov. To pomeni, da še vedno ni jasno vprašanje, ali je študent subjekt, ki odloča in samostojno oblikuje svoj položaj, ali o njem odloča nje-gova družina. Druge oblike dohodkov — tu so po-membni zlasti dohodki iz dela preko Študentskega ser-visa in razne druge oblike, npr. delovne prakse — te oblike lahko predstavljajo za manjši del študentov po-memben znesek, vendar pa za večino niso ključnega pomena pri oblikovanju standarda. Seveda se tudi tu pojavljajo določene značilnosti; ti dohodki praviloma . niso prispevali k izenačevanju položaja, ampak so
ohranjali ali v manjši meri celo povečevali razlike v do-hodkih, standardu študentov.
N. MALEČKAR: Na današnji seji fakultetnega sveta na Ekonomski fakulteti so zelo trdovratno ponavijan, aa delajo preko študentskega servisa v glavnem bolje situi-rani študentje. Rekli ste, da so ta podatek narobe razlo-žih
M. GLAS: Morda podatek ni bil podan natančno. An-keta je pokazala, da nekoliko večji odstotek bolje situi-ranih študentov. in to tudi študentov \z Liubljane in okoli-ce, dela preko Študentskega servisa. To pomeni, da dohodek, ki izhaja iz dela preko Studentskega servisa, ne prispeva k izenačevanju, vendar pa ne moremo trditi, da delajo samo bolje situirani. To nikakor ne velja, saj moramo upoštevati velika individualna nihanja. Štu-dentski servis v tem trenutku zanesljivo ne nastopa kot neka socialno osnovana institucija, ampak je očitno in-stitucija, ki daje delo tistemu, ki je morda bolj trdovraten pri iskanju dela; v določeni meri pa nastopa študentski servis tudi kot posrednik — torej študentje sami najdejo delo. Tu pa je res, da je študent iz Ljubljane in bolje situi-ran študent pri tem vedno v nekoliko ugodnejšem polo-žaju.
N. MALEČKAR: Kakšne pa se vam kažejo širše druz-bene implikacije te raziskave? Zelo vznemirljivo je sliša-ti, da že zelo veliko število študentov iz Ljubljane in oko-lice še narašča nasproti deležu študentov iz ostale Slo-venije! M. GLAS: Najprej se verjetno širša implikacija tiče samega položaja študenta v naši družbi. Pokazalo se je, da uspeh študenta pri študiju — kar je njegova osnovna dejavnosf — in njegovo socialno—•ekonomsko poreklo ne določata v ključni meri njegovega ekonom-skega položaja. To kaže, da študent še vedno ne more sam ključno vplivati na svoj položaj, ampak je še vedno član družine, odvisen od družine.
N. MALEČKAR: Torej vzdrževani član družine.
M. GLAS: Tako, ja. Neke vrste vzdrževani član. To, da je študent na ekonomskem področju že približno ize-načen z delavcem, ne velja. Študent je, prvič, še vedno v položaju, ko se njegova usoda kroji: kroji jo okolje, družina, ne pa on sam. To sekaže tudi skozi to, da na področju štipendiranja očitno nismo uspeli ustrezno ra-zrešiti podružbljenega načina štipendiranja. Drugo: v procesu izobraževanja se ohranja določena diferencia-cija. Ne morem trditi, da samo izobraževanje nastopa kot tisti dejavnik, ki diferenciacijo poglablja, ohranja pa jo vsekakor.
N. MALEČKAR: Pripravljate na podlagi rezultatov ra-ziskave kakšno akcijo, ki bi pripomogla k spreminjanju obstoječega stanja?
M. GLAS: Mislim, da smo v dosedanji analizi rezulta-tov prišli predvsem do dveh stvari. Eno je, da smo uspeli priti do bolj utemeljene slike, bolj utemeljenih informacij, o položaju naših študentov. Drugo pa da prepozna-Vamo točke, na katerih bi se dalo marsikaj izboljšati. To so seveda vprašanja štipendiranja, prehrane in stano vanja. Kot smo videli v dosedanjih razpravah, se na po-dročju prehrane in na področju stanovanja v univerzi-tetnem okviru že pojavljajo določene akcije; v okviru ak-cije izgradnje domov — tako srednješolskih kot univer-zitetnih — se dosegajo določeni uspehi. Treba je ugoto-viti, da smo po dveh, treh letih naredili korak naprej. Na področju prehrane je stvar nekoliko bolj zapletena za-radi dislokacije posameznih delov univerze po Ljubljani. Pokazalo se je, da nobena rešitev, bodisi prevažanje hrane iz Študentskega doma bodisi kakšne druge oblike kot je na naši fakulteti prevažanje hrane iz Plave lagune, niso ponudile kakšnih bistvenih prednosti. Pri sedanjih cenah, dokler ne bomo sprejeli neke oblike subvencije študentske prehrane, jih tudi ne morejo. Pri sedanjih cenah je nemogoče dati zadovoljivo kvaliteto ob soča-sno nizki ceni brez bistvenih subvencij. Druga smer je ta, da bi skušali z rezultati bolj soočiti delovne organiza-cije, jih s tem bolj zainteresirati za usodo njihovih šti-
pendistov, študentov, ki prihajajo k njim. Na ta način bi se bolj vključile v reševanje njihovega socialno—eko-nomskega položaja, obenem pa bi se tega položaja študenta in zlasti problemov, ki nastajajo, ko študent pri njih išče zaposlitev, tudi zavedele. Vemo namreč za problem pripravništva in iskanja zaposlitve, ki pogoju-jeta nadaljevanje socialnoekonomskega statusa štu-denta.
N. MALEČKAR: Bi mogočelahkote ugotovitve veljale za celotno študentsko populacijo v Ljubljani?
M. GLAS: Težkojetrditi.dalahkovnaprejposplošimo te ugotovitve. Treba se je zavedati, da gre za dve sku-pini področij: družboslovno in tehnično. Na tehničnih fa-kultetah je baje slika nekoliko drugačna. Določene par-cialne študije kažejo, da so sklepi iz le—teh lahko ve-Ijavni tudi za ostale dele. Torej obstaja tudi na ostalih delih določen delež študentov, ki imajo težak social-no—ekonomski status. Pri nas se je pokazalo, da je pri-bližno 5 % študentov v zelo težkem položaju, da je okoli četrtina študentov v resnem položaju in so prisiljeni dokaj skromno živeti. Glede stanovanjske situacije ver-jetno tudi ostali študentje niso v bistveno drugačnem položaju. Izjema so samo študentje iz Ljubljane in bliž-nje okolice. Glede hrane lahko ugotavljamo, da tudi drugje nimajo bolje rešenega tega vprašanja. Pri nas je vsaj fakultetni obrat družbene prehrane, in če abstrahi-ramo vprašanje cene, potem je možno, da si študentje tu rešijo problem prehrane vzporedno s študijem — štu-dentu ni treba zapuščati fakultete.
• N. MALEČKAR:Koosoti5% oztroma četrtina štu-dentov, ki so ogroženi?
M. GLAS: Jasno je, da je to tista skupina študentov, katerih dohodek na člana družine je nižji, ki ne preje-majo štipendije ali pa prejemajo do 2.000,00 dinarjev mesečno, kar osnovnega problema ne reši. V določeni meri so tu tudi zakonski pari, zlasti tisti, kjer sta oba za-konca študenta, in seveda tudi študentje, ki prihajajo v Ljubljano iz drugih krajev. Zanje smo preprosto izraču-nali, da potrebujejo za pokrivanje svojih potreb od 5.000 do 6.000 dinarjev mesečno. Če upoštevamo, da pov-prečna štipendija predstavlja nekoliko manj kot polovico tega zneska, je popolnoma jasno, da so tisti, ki so brez štipendije, avtomatično kandidati za takšno bolj ogro-ženo skupino. Vendar je po drugi strani zelo zanimivo, da je v tisti skupini študentov, ki se papočutiogroženo, velik del štipendistov. TO POMENI, DASAMA ŠTI-PENDIJA, DOKLER JE socialno-ekonomski STATUS OŽJE DRUŽINE SLAB, NE ZAGOTAVUA OSNOVNEGA OBČUTKA SOCIALNE VARNOSTI ŠTUDENTA.
N. MALEČKAR: »Vaša raziskava se je med drugim dotaknilatudi vprašanja vaj, predavanj, obiska itn... Za-nima me, ali ste ugotovili povezavo tega s social-no—ekonomskim statusom študentov?
M. GLAS:Ne bi mogli trditi, da obstaja neposredna zveza med socialno—ekonomskim statusom in obi-skom vaj ter predavanj. Pokazalo se je, da študentje, ki prihajajo iz drugih krajev, nekoliko man} obiskujejo pre-davanja. Težko je trditi, da je to kakorkoli povezano s socialno—ekonomskim statusom. Raziskava števila ur, ki jih študentje aktivno porabijo za pridobivanje svojih dohodkov, v primerjavi z njihovim delom ni pokazala bi-stvene povezave. V povprečju naši študentje ne morejo imeti delo, s katerim pridobivajo dohodek za razlog, da ne prihajajo na predavanja, na vaje. Tu očitno nastopajo številni dejavniki: poleg samega socialno—ekonom-skega statusa še konkretna lokacija stanovanja, kon-kretne razmere, v katerih študent živi, tudi sam način študija, ki ga je posameznik osvojil; torej ne gre samo za vprašanje socialno—ekonomskega statusa.
iz smeri: SEŽANA—KOPER—PULA—RIJEKA
§bg§4/////////////////////////////////0000000000* ***(((((("
|jk]iuzztgctuehchvjjjff   ieid eughchhhdirigughhhiwflhowiic03958
| e7t8bj59f ivicf-2km747dhxn cnherfufuu383990dnvbbbw8w99dhw
|hfue83900fk2Bf 131
sldkfif9fO3-
|sjdjeuei9giwiwksduhekjdkbdvl^ lliwfqo]d eaeggjgvvpfofeppvvkejgc |weiqeroerhgje6rijjeofieoifejeagfqAC |WEODEIWWIDKDJJYKVJEKALXKE jdj]HTTnvkSpf838t-Bi7&&&&&&747f&gxjwkdkesif
kdifoovocoooooqidhvheuchh3ufioqeOT 939r09300373709g6sclvwksoqawe30re
JLjub-
lljana
Iz oko-1
llico
Ibliž-
Inje
regi-
J«

jduhOTMAR&dobriduhHI
šifriran projekt studio Z.D.O.I.D.D.H.
-o arhitektura mesta 54637'
INTERVJU Z VLADKOM
BOJADIJEVSKIM
Pogovarjala sva se z Vladkom Bojadijevskim, članom »redsedstva konference Zveze socialistične mladine tugoslavije: V precej dolgem, izčrpnem in iskrenem po-(ovoru smo skušali osvetliti vzroke sedanjega stanja ja Kosovu (pa tudi vzroke izbruha nacionalizma pred Btorrt dni), dati odgovor na vprašanje, kako sedanje itanje preseči, in še o marsičem. Povedal nama je na-ilednje:
Težko je reči, da je vzrok samo eden. Gre za kom-»leks različnega delovanja in pa pomanjkljivosti v iašem delu, zlasti za pomanjkljivo delovanje vodilnega ;adra na področju kulture (kadra na Kosovu), pa tudi za bomanjkljivo delovanje mladine. Mislim predvsem na birokratizem, forumsko delo, prikrivanje slabosti, in re-žultatov, familiarnost, privatizacijoin podobno. Tako je orišlo do nezadovoljstvassistemomsocialističnega sa-moupravljanja, s tem pa se je le ta izenačeval s sta-njem na Kosovu, z vodilno strukturo, ki je skušala najti opravičilo za vse probleme v družbi, izven sebe. Pro-blem ni v tem, da se ne bi skrbelo za razvoj na Kosovu, ampak v tem, da so se ta sredstva pgrabljala neracio-nalno. Struktura investicij je bila napačna, vendar ni padla z neba, ampak so jo diktirali Ijudje. Na Kosovu so bille največje socialne razlike v Jugoslaviji. Osebni do-hodki strokovnjakov so na nivoju OD v Jugoslaviji, OD ostalih slojev pa dosti nižji. To je eden izmed poten-cialnfh vzrokov za nezadovoijstvo. Veliko je družin, kjer je zaposlen le eden, družina pa je mnogoštevilna. Seveda so se pojavile ogromne socialne razlike. Delali femo raziskave o prednostnih orientacijah jugoslovan-ske mladine. Kažejo, da je mladina v Jugoslaviji še v precej egalitaristično razpoložena, zelo je občutljiva — še posebej vaška in študentska — na socialne razlike. Dobro zamišljena in izredno dobro organizirana propa-gandna akcija Albanije, ki poudarja, da pri njih socialne razlike ne obstajajo, je normaino privedla do nespretnih mnenj in sovražnega razpoloženja. Že večkrat sem go-voril o tem, vendar pa nisem našel kakšne analize, ki bi $e s to problematiko globlje ukvarjala.
V drugi polovici 60 let je prišlo do naglega razcveta al-oanske kulture, do drugačnega pristopa k razvoju na-:ionalne in kulturne identitete Albancev v Jugoslaviji. To >e je izkoristilo za okrepitev albanskega nacionalizma, x>veličevanja albanske zgodovine, za prikazovanje al-oanske kulture s pozicij njenega nacionalnega romanti-^ma. Ves splet odnosov se je razvijal tako, da so alban-3ko nacijo poveličevali; zaposlovali so več Albancev z ozirom na procent prebivalstva (glede na Srbe in Črno-gorce), ki tam živi. Učbeniki in šolski sistem so bili za-snovani tako, da so se zapirali v okvire Kosova in znotraj <osova v okvire albanske nacije. šlo je tako daleč, da so delali raziskave o različnosti krvnih skupin Albancev in ^Jealbancev. Gre tudi za zapiranje, zadnja leta prisotno / vsej Jugoslaviji. Obenem pa gre še za zapiranje v ok-vire republiških ali pokrajinskih mej, za krepitev vodil-nega sloja republik in pokrajin. To pa zopet, morda ne tako direktno, ustvarja pogoje za krepitev, če že ne na-sionalizma, pa lokalizma. Problemi odnosa med repu-oliko in pokrajino so obstajali tako na Kosovu kot v Voj-vod'ni. Tudi Vojvodina je skušala nekatere svoje od-nose in pooblastila glede naustavnikoncept, ki pa pone-kod ni bil dovolj jasno razložen in jedovoljevalrazlična tolmačenja, povečati. Odnosi pokrajine kot konstitutiv-aega dela so se preveč izrazili bdnosom pokrajine kot dela republike. Odnosi so šli mimo SR Srbije.
Probleme, povezane z vzgojno-izobraževalnim si-temom na Kosovu vidi Vladko Bojadinovski tako: Priča
šmo izredno burnemu razvoju vzgojnoizobraževalnega procesa na Kosovu. Pred vojno in po njej je Kosovo imelo zelo malo inteligenco albanske narodnosti (sedaj 400.000 srednješolcev). Imajo univerzo, ki je bila usta-novljena okrog leta 1968 in ki je v obdobju 10 — 13 let prerasla v mamutsko organizacijo s 30.000 študenti. Tega naglega razvoja pa ni spremljal razvoj gospodar-stva. če kje obstaja razkorak med gospodarstvom in usposobljenostjo kadra, ta obstaja na Kosovu. Kadri prihajajo, gospodarstvo pa jih ni sposobno sprejeti. Av-tomatsko ustvarjamo kader, ki več let ne bo dobil zapo-slitve. študirajo, a ne vidijo perspektive. To je poten-cialni vzrok za nezadovoljstvo. S tem je treba povezati stopnjo samoupravljanja na univerzi, kjerkoli v Jugosla-viji, ne le na Kosovu. Tudi to spet lahko privede do ne-zadovoljstva. V pogojih, ki objektivno omogočajo ustvarjanje nezadovoljstva, mora koordinirana . akcjja,* v smislu indoktrinacije mladih, dati rezultate. Zlasti, ker subjektivne sile na Kosovu niso bile dovolj budne, pri-pravljene in sposobne se že v začetku spbprijeti s so-vražnikom. Na Kosovu niso bile dovolj budne, priprav-Ijene in sposobne se že v začetku spoprijeti s sovražni-kom. Na Kosovu je 51 % članov ZK mlajših od 27 let; to je ogromna moč. Vendar je vprašanje, ali so bili vsi ti mladi idejno dovolj pripravljeni in sposobni za člane ZK za avantgardo. Da niso, se vidi sedaj po oportunizmu, ki tam vlada. V tem letu se je mnogo naredilo, po malce skojevskem sistemu — borba za vsakega moža. Ven-dar se tega, kar se je leta zamujalo, ne more popraviti v tako kratkem času. Kljub temu nazadnje demonstracije kažejo, da se je »baza« nacionalistov zmanjšala. Niso več imeli trdne osnovne podpore. Vendar pa ti, ki se demonstracijam ne priključujejo, jih tudi ne skušajo pre-prečiti. Stoje ob strani. Posebno odgovornost imajo uči-telji srednjih in višjih šol. Že položaj v Vojvodini — ta je v principu boljši kot na Kosovu — kaže porazno kvalifici-ranost učiteljev, ki predavajo za formiranje mladih ključne predmete (marksizem, sociologija, ipd.). To je eden od razlogov, da so nosilci kantrarevolucije v bistvu učitelji. Milan Baljevič, izvršni sekretar, ni zastonj rekel, da je univerza zarišče kontrarevolucije, da je nosilec !e-te mlada kosovska inteligenca.
V mladinskih organizacijafi se že dolgo borimo, da bi bil predmet marksizma enoten za celo Jugoslavijo, tako kot je že obramba. Menimo, da se ne more predavati na osem različnih načinov, .specifičnosti, ki obstajajo po republikah, niso tako velika, da bi se marksizem lahko predaval različno. Toda ta položaj se do sedaj ni dosti izboljšal. Na nivoju federacije razen komisijeza reformo izobraževanja (ali kako se imenuje), ki jo sestavljajo re-publiški sekretarji za izobraževanje, ne obstaja nobena druga institucija. Le ta nima stalnega sedeža; ta se spreminja glede predsedujočega. Pripravljajo pa enot-nega sistema marksizma. Junija bodo šle v javno raz-pravo.
»Dober del kompromitiranih učiteljev je že zamenjan. Nimam podatkov, ali je na Kosovu dovolj nadomest-nega kadra, da se to izvede. Izgleda, da so pozabili, kakor je že Marx rekel, da morajo biti vzgajani tudi učite-Iji. Ne poznam vseh dejstev, da bi lahkoodgovoril, zakaj so ravno učitelji podpihovali (nekateri tudi direktno) nacionaiizem. Razvoj, nacionalne identitete je bil nagel z ozirom na to, da so bili Albanci kot narod stoletja zati-rani (kakdr tudi nekateri drugi narodi) in onemogočani pri izkazovanju svoje identitete. Zato je to obdobje burnega razvoja nacionalne zavesti po svoje tudi logič-no. Bilo pa je stihijsko in zdi se mi, da nekatere sile, ki bi
razvoj pravilno usmerile, niso delovale. Naslanjanje na sodelovanje z Albanijo na kulturnem, znanstvenem, fol-klornem in drugih področjih je bilo preveč. Nesprejern-Ijivo je, da smo za nekatere predmete uvažali učbenike iz Albanije, ko pa imamo svetovno znane strokovnjake na skoraj vseh področjih. Njihova dela bi lahko prevedli v albanski jezik, ne pa da je bil uvoz učbenikov lažja re-šitev. Z njimi: se je na zelo rafiniran način podpihoval nacionalizem. Za primer vzemimo učbenik 9'asbe,kjer so vsi avtorji, razen dveh, albansksnarodnosti,pa še ta dva nista Jugoslovana. V učbenikih za zgodovino se npr. zelo na široko razpravlja o življenju llirov, a zelo malo o NOB, o tem kdo so bili balisti in podobno. Jugoslovan-ska javnost ve zelo malo o delovanju fašističnih in emi-grantskih organizacij. Raziskave na tem področju so pokazale porazne rezultate. Ogromno Ijudi ne ve, kdo so bili ustaši, četniki, belogardisti in ostali izdajalci ter da še delujejo. To so spodrsljaji v najširšem idejnem de-lovanju-na področju izobraževanja.
Ob dogodkih na Kosovu smo bili res presenečeni. Delno zato, ker smo prevzeli delo mesecc dni pred izbruhom demonstracij. Sistem informiranja od zveze do pokrajine in obratno ni deloval dobro. Ti dogodki so nas vse malo močneje udarili po glavi; osvestili smo se mi (ZSMS), pa tudi tovariši v republiških in pokrajinskih konferencah. Doumeli sc, da je medsebojno informira-nje potrebno. Umazano perilo so raje prali v svojih skupnostih, kar kaže na pozitivističen odnos do realno-sti v svojem okolju. Proces zapiranja se je z drugih druž-benih struktur prenesel tudi na mladino. Mladina ni de-javnik izven družbe. Vse, kar se dogaja v družbi, se do-gaja tudi med mladimi, le da se nekatere stvari med njimi mnogo močneje izražajo.Mladina ima svoje po-sebnosti, svoje področje interesov.
Kontakti na področju informiranja so zdaj boljši kot so bilf prej, vendar še ne tako dobri, da bi lahko bili zado-voljni. Se vedno ni tega, da bi, če bj se kjerkoli v Jugo-slaviji v mladinskih organizacijah kaj zgodilo, poklical predsednik OOZSM, ali predsednik občinske, ali repu-bliške konference ZSM in obvesti! ostale. To sega tako daleč, da sem za nek primer izliva kontranacionalizma mladine iz mesta, kjer sem bil svoj čas predsednik mla-dinske organizaccije, izvedel iz časopisa...
Normalno je, da tak izliv nacionalizma, ki_ r. meji na kontrarevolucijo, privede tudi do nasprotnih efektov. To je tisto nezaželjeno, karje sovražnik hotel. Želel je ustvariti psihozo, da lahko kadarkoli izzove demonstra-cije in da mu nihče nič ne more. Prikazati je želel, da se na Kosovu ni nič naredilo. To pa lahko pri Ijudeh in mla-dini ustvari nezaupanje do družbenopolitičnih organiza-cij, vključno z mladino, in do Albancev. Ne moremo se omejiti le na parcialne akcije, saj tako ne bomo nič nare-dili. Na vsak razpis za delovno mesto mora biti sprejet tiisti, ki ustreza vsem zahtevam, da bo postopek izbire pošten. Tu moramo začeti, vse ostalo je gašenje ognja. Menim, da življenje v takemokolju zahteva znanje obeh jezikov za pravilen odnos med nacionalnostmi. Toda Ijudem je treba dopovedati, da to ni obveza, temveč nuja.
»Na Kosovu izhaja mladinski časnik »Zeri Irenside«, »Bote Deri« in »Novi svet«. V bistvu je to en časnik, le da izhaja v obeh jezikih. Zeri Irenside je edinimladinski ča-snik na Kosovu in menim, da bi moral izhajati v obeh je-zikih. (Sedaj izhaja le v albanskem jeziku — op. oisca) Zadnjim demonstracijam se delavci nisovečpriključiii. Nekateri so celo zahtevali, da bi delali nekoliko dlje, ker se je konec delovnega časa ujema! s časom demon-
stracij. Nekateri so tudi zahtevali, naj jih \z tovarn odpe-
Ijejo s posebnimi avtobusi, kajti bilo bi dovolj nekaj pro-
vokatorjev, ki bi se vmešali mednje in izgledalo bi, kot da
demonstrirajo delavci. Toda bistvo je v tem, da se za-
vedni Ijudje konfrontirajo z demonstranti, ne pa, da le
pasivno stoje ob strani. V Prizrenu obstaja izvidniški
odred Titovi dečaci. Le-ta se je direktno konfrontiral z
demonstranti, prišlojedofizičnegaobračuna. Imajotudi
istoimensko mladinsko delovno brigado, ki je bila lani na
neki delovni akciji najboljša in je prejela plaketo Veljka
Vlahoviča. Mladinske delovne akdje so enaod mladin-
skih aktfvnosti, ki do sedajniso bite kompromitirane. ni bili
ekscesov politične narave. Lani so bile MD B s Kosova
za razlifco od prejšnjih let po pravilu najboljše. To je po-
datek, ki ohrabruje. Torejobstajajopozitivne sile, samo
še niso dovolj organizirane, ni dovoljkoordinacije, ki bi
mladim pomagale, naj se z znanjem zoperstavijo. Tisti,
ki je indoktriniran, najde vse slabe točke sistema, dela,
itd. Po mojem je zelo pomembno dati pravo sliko o polo-
žaju na Kosovu. Sredstvom informiranja se ne sme
onemogočati njihovega dela. Tudi ni treba pisati samo o
drobnih pikantnostih, ki spodbujajo nizke strasti. Če bi
bilc omogočeno TV Prištini, da posname demonstracije
11.3., ne bi prišlo do množičnega, obiska demonstracij
v Uroševcu 26. 3. Kdo je za to kriv, ne vem. Iz TV Priš-
tina pravijo, da niso imeli dovoljenja, ostale TV pravijo,
da TV Priština ni hotela posneti, prestavniki SUP pravi-
jo, da niso 11.3. videli niti enega s kamero. Sedaj je
težko ugotoviti, zakaj ni bilo snemano. 26. 3. so vsi po-
slali predstavnike, zbralo se je 60 novinarjev. Tudi ča-
sniki, ki nikoli prej niso pisali o politiki, so poslali na Ko-
sovo številno ekipo \z želje po senzacionalizmu. To je
druga skrajnost. Narod je precej politiziran. Vse, kar se
reče o Kosovu, je zelo hvaležno za dvig naklade. To sta
dve skrajnosti. Ne vidim, zakaj ne  bi biloTV posnetka,
če lahko vidimo demonstracije v Iranu, a/i kako franco-
ski kmetje po ulicah poiivajo vino. Ne vidim, zakaj ne bi
smeli videti, kaj se dogaja tu, ko smo za to življenjsko
zainteresirani. Beremo lahko tuje časnike, ki
prihajajo v Jugoslavijo. Ko se je pri nas govorilo o nekaj
demonstrantih v Prištini, so tuja sredstva obveščanja
pisala marsikaj. Ko smo začeli pisati realno (podatki,
števila), so bile naše informacije prene§ene v tuje vire
obveščanja. Ne smemo dovoliti, da tuja sredstva ob-
veščanja    špekulirajo z dogodki na Kosovu. V okviru
naših možnosti smo naredili vse, da bi prišlo do pravil-
nega informiranjaTtako v mladinskem tisku kot deiu
mladinskih organizacij, kot tudi preko institucionalnih
kanalov vpiivanja v SZDL.
Da je sovražnik deloval v vseh družbenopolitičnih strukturah, je dokaz tudi tole: odkrili so precej mladin-skih funkcionarjev, ki so sodelovali proti temeljnim na-čelom naše družbe (med njimi so bili tudi predsedniki OOZSM in predsedniki občinskih organizacij ZSM). Ne-spametno bi bilo podcenjevati sovražno delovanje vseh teh destruktivnih elementov kot tudi posledic sovraž-nega delovanja. Prebivalstvu Kosova moramo poma-gati, da prebrodijo krizo in dokažejo, da so »zdrave sile« močnejše od ostalih. V tem smislu je nesprejemljivo vsakršno generaliziranje. Potrebno je zaupanje v sub-jektivne sile, ki delujejo na Kosovu; v to, da žeiijo in bodo odpravili vse posledice nacionalizma. Zato so zaintere-sirane vse sile na Kosovu (razen zavedene manjšine), potrebujejo pa našo pomoč in zaupanje, da jim bo to ] čimprej uspelo.
konec
NENJE DOBRIVOJA FILIPOVlCA^SEKRETARJA PREDSEDSTVA KONFERENCE^ ZSM   KOSOVA, O VZROKiH IN POSLEDICAH DOGAJANJ NA KOSOVU
DOBRIVOJ FILIPOVIČ: O vzrokih obstaja ocena vseh forumov. O njih je razpravljal tudi pokrajinski ko-mite ZK Kosovo. Analize so bile na CK ZK Srbije in CK ZKJ. Splošna ugotovitev je, da ]e do sovražnih nemirov prišlopravvtrenutku, kodružbenopolitičneorganizaci-je, oziroma Ijudje, ki so jih vodili, niso bili dovolj angaži-rani. Zato je sovražnik izkoristil njihovo počasnost, so-deloval pa je tudi s sovražnimi elementi v tujini, prav tako pa se je precej poznal vpliv iz sosednje Albanije. Največji del Ijudi je bil prepojen s sovražno ideologijo, velikoštevilojebilozavedenih všolah. Logičnoje.da so mladi Ijudje najlažje dojemljivi za radikalne vplive. To je sovražnik izkoristil, zlasti med srednješolsko in študent-sko mladino. NajveČji del mladine, ki se je priključil so-vražnemu delovanju, izhaja \z druge faze usmerjenega izobraževanja, priključil pa se mu je tudi del študentske mladine. Krivda za nastali položaj bremeni tudi del pro-fesorjev, zlasti tiste, ki so prihajali iz Albanije in predavali našim študentom. Našo odprtost so izkoriščali in upo-rabljali predavanja tudi za sovražno propagando. Ana-liza učbenikov je pokazala, da posamezna gradiva niso bila v skladu z našo samoupravno scx;ialistično ureditvi-jo. Ddočeno število knjig je bilo umaknjeno — priprav-Ijamo nove izdaje. Določeno število profesorjev je bilo iz delovnih mest odstranjenih, ker so pripravljali sovražno propagando. Zelo pomembno je tudi na kakšen način profesorji podajajo gradivo iz zgodovine. Zelo pomem-ben je način interpretacije. Zanemarili so določene teme \z NOB, ki bi morale biti bolj pouudarjene. V štirinajstih letih (od nemirov leta 1968) je sovražnik imel čas delo-vati. Povezoval se je z emigrantskimi skupinami iz ino-zemstva, prinašal letake in pamflete s sovražno vsebino in jim tako omogočil sovražno manipulacijo.
Analize, ki jih delajo določeni strokovnjaki, kažejo na to, da so nekateri posamezniki stvari prikrivali. Posa-mezniki so kaznovani z določenimi partijskimi in drugimi
kaznimi. Videti je, da nihče ni pričakoval takšnega stop-njevanja sovražnosti in vandalizma, ki se je pokazal v marcu in aprilu lani.
Na idejnem polju je bilo marsikaj zanemarjenega. Z mladimi smo premalo delali. Nekdo je rekel, da če se otrok rodi v socialistični državi, to še ne pomeni, da je takoj socialistično vzgojen. Zato smo večji del sil usme-rili v idejno delovanje z mladi mi, v vseh okoljih, od pionir-jev do absolventov. Sovražnik je deloval 13 let, mi pa smo v letu dni dosegli dobre rezultate. Dokaz za to je, da v določenih okoljih ni bilo sestankov, na katerih ne bi prišlo do raznih provokativnih vprašanj. Danes so mladi ugotovili, kaj se skriva za sovražnimi parolami; zelo ko-rektno se obnašajo, sprejemajo nekakšen kompromis, zelo odkrito prihajamo do izmenjave mnenj. Uradno mnenje je, da je stanje relativno mirno, vendar da v no-benem primeru ne smemo podcenjevati sovražnikovih moči in njegovih aktivnosti. To dokazuje njegova dobra organiziranost in podpora od zunaj. Dogodki potrjujejo, da še deluje, se prilagaja času počitnic; prej je bolj delo-val v KS, v začetku šolskega leta pa se je prilagodil in začel znova delovati v šolah. Vendar je njegov krog zožen, saj ie izvršena idejnopolitična diferenciacija med mladimi. Med tistimi, ki so v to naivno »padli«, je dosti takih, ki so spregledali in se sedaj borijo proti temu. Družbena samozaščita deluje, saj so v srednjih šolah primeri, ko so učenci formirali vode družbene samozaš-čite. Tako so zavestno in odgovorno prevzeli nase na-logo zoperstaviti se svojim netovarišem.
To, kar je sovražnik hotel — etično čisto Kosovo, je čista fašistična teorija, s katero skuša uveljaviti posebno obliko psihološke vojne. Vprašanje je, kako in na kak-šen način preprečiti izseljevanje, čeprav obstaja, zlasti zaradi nepravočasne informiranosti, neznanja, po-sebna psihoza pritiska. Sovražnik je z raznimi provoka-cijami to izkoristil. V družbenopolitičnih organizacijah
delujejo s polno paro z namenom, da bi preprečili izse-Ijevanje. Vsi tisti, ki so se pod pritiskom izselili, se lahko vrnejo. Škoda jim bo povmjena. Nekateri so se seveda izselili tudi iz ekonomskih vzrokov. Vsa sreča, da obču-tek negotovosti ne obstaja v vsakem okolju. Pristnost med Ijudmi različnih nacionalnosti obstaja, čeprav so-vražnik vztraja na tem, da bi jo razbil. Normalno je, da v tej zmedi prihaja tudi do nezaželenih dogodkov. So vražnik skuša vnesti negotovost med Ijudi, dokazati hoče, da je nenehoma prisoten. Vnaša negotovost, ne le med Srbe in čmogorce, ampak tudi med tiste Alban-ce, ki sez izpadi nestrinjajo. Ohladitev mednacionalnih odnosov je čutiti povsod. Vendar prijatelji, ki so to zares bili, so to tudi ostali — prav tako sošolci — ne oziraje se na to, katere narodnosti so. Takih primerov je dosti. Na šolah se ne preko parol, ampak preko konkretnih akcij krepita bratstvo in enotnost. Uporabljene metode zbli-ževanja rriladih preko metod družbenega dela delimo na dve etapi: vzgajati mlade in prevzgojiti zavedene. To zadnje je težko, kajti človeka, ki je že končal fakulteto, je težko prevzgojiti.
Dokazano je, da ekonomska kriza nikoli ne prinese nič dobrega: dovolj je le pomanjkanje hrane (kave, de-tergentov ali česa drugega), da se skuša prikazati nemoč naše družbene skupnosti, čeprav vemo, da v take krize prihajajo tudi najrazvitejše dežele. Zavestni in napredni intelektualci nemislijo tako, vendar sejih dolo-čen del obnaša oportunistično. Niso na nobeni strani; v bistvu so le ovira, za katero se skrivajo sovražniki. Izko-riščajo jih le za ščit; to so labilne osebe, Ijudje, ki ne vedo, kateri strani bi se priklonili. Sovražnik za uresni-čitev svojega ctlja ne izbira sredstev. Ekonomske in po-litične težave skuša prikazati čim bolj črnogledo.
Odnos med vasjo in mestom (nacionalizem, opor-tunizem)
Narod tukaj je v skupnosti zelo dobro živel, tudi ko še ni bilo komunistov (pred stoletji). Ljudje niso vedeli, kaj je socializem. Vedeli so, da lahko le skupaj preživijo, da so stoletja vsi vseh narodnosti, v mestu in vasi, živeli skupaj. Primitivizem posameznikov izkoriščajo včasih tudi v sistemu informiranja. Če nekdo lansira kako novi-co, čeprav neresnično, jo je pozneje zelo težko razkriti.
Opazili srno, da so vsi, ki pišejo v Zeri Irinise, alban-ske narodnosti in da izhaja le v albanskem jeziku.
Filipovič: Normalno. Obstaja tudi časnik Novi svet, ki
. izhaja 1 -krat mesečno. Tudi v sredstvih informiranja in v
šolstvu so velike prjpombe. Mogoče je treba marsikaj
ustvariti tudi z ozirom na gospodarski položaj, saj Ko-
sovo gospodarsko ne stoji najbolje.
Zeri Irinise bi se moral odpreti vsem, ki živijo na Ko-sovu, ne le tistim, ki govorijo albansko. Sovražniku di-rektna konfrontacija ni uspela, zato sedaj deiuje na dru-gačen, a nič manj škodljiv način. Zdaj smo izboljšali in-formiranje. Informacije so bolj realne. Moramo pa biti zelo previdni, saj sovražnik menja »barvo«, obliko in način delovanja; prilagaja se položaju. Ta drugi način delovanja se izkazuje vsepovsod: v restavracijah, trgo-vinah indrugod. Sovražnik na zelo rafiniran način še de-luje in vnaša nestabilnost med Ijudi.
Delavski razred ima globoko zavest, to se vidi po tem, da se delavci demonstraciiam in ostalim izbruhom na-cionalizma ne priključujejo več (razen redkih izjem).
Študentje albanske narodnosti, ki študirajo v drugih republikah, v glavnem niso imeli težav. Tam, kjer jih je več, so ustvarili klube in društva. Vsekakor jim ni bilo lahko. Mnoge je bilo sram, da so albanske narodnosti, in to zaradi tistih, ki so nemire izzvali. Prišlo je tudi do pos-ploševanja, kar pa ni prav. Noben narod ni imun proti \ nacionalizmu. Vse napredne si!e morajo najti rnoč in način, da sedanje stanje presežejo.                             ,
konec      n
PRIŠTINA 82
Dva dela voljna novinarja Katedre, Dejan in Viktor, stojiva na beograjski železniški postaji. Čakava vlak. Ob cigaretah in pivu postajava nestrpna. Uradni napo-vedovalec končno le napove prihod vlaka, ki naju bo odpeljal na Kosovo. Z mešanimi občutki počasi sto-pava proti vlaku. Pričakujeva, da bo vlak bolj ali manj prazen. Na najino presenečenje pa je na vlaku gneča. Na srečo sva pravočasno kupila rezervaciji, sicer bide-lila usodo tistih, ki so ostali na hodnikih.
Vstop/va v kupe in se seznan/va z najimi sopotniki: s starejšim paromiz Kraljeva, z diplomiranim sociologom terdekletom najinih let: oba sta izKosova. Po začetnem ogledovanju in ocenjevanju steče pogovor. Govorimo o \problemih mladih, o njihovi vlogi v naši družbi in kar naenkrat smo v Kraljevu.
Starejši par izstopi, za njima pa tudi jaz, medtem ko Dejan ostane vkupeju spreostalima sopotnikoma. Na-potim se proti prednjemu delu vlaka, kjer menjujejo lo-komotivo. Tojeopravljenopresenetljivohitro, inkovlak potegne, hitro skočim v najbližji vagon, saj bipotproti Prištini sicer lahko nadaljeval peš. Napotim se proti \našemu vagonu in pot me pelje skozi vagon — resta-vradjo. Razveselim se hladnega piva, ki mi ga ustrež-Ijivoponudi točaj, vendarje cena ustrežljivostiprimerna — 50 dinarjev za malo pivo. Vzamem torej pivo, in ker mi točaj ne dovoli odpreti okna, češ da je prepih, odi-dem na hodnik. V tem trenutku pa dva miličnika prive-
pet fantalinov, starih deset do trinajst let. Vsakega posamič odpeljeta v kupe, ki je sicer rezerviran zanju. Ker so zavese zagrnjene, ne morem spremljati razvoja dogodkov vkupeju. Toda tudi to sikmalupredstavljam, sa/ se po povratku iz kupeja vsak od mladih nadobud-nežev drži za zadnjo plat. Da pa ni bilo posebno hudo, me prepričajo njihova v nasmeh razpotegnjena usta, kakor hitro se izognejo strogemu pogledu miličnikov. Le—ta jih kmalu odpeljeta v vagon—sestoran, jaz pa grem seveda za njimi. Z nekoliko kiskm nasmehom na-ročin še eno pivo (kar je predrago, je predrago), da imam vzrok, da se še lahko zadržujem v resta-vradji. Navidezneprizadetosrkamsvojepivo, vresnici papridno strižem z ušesi. Vsa zgodba pridekmalu na dan. Dva izmed njih sta že pred petimi dnevipobegnila od doma. Vžepu nimata niti beliča in že ves dan nista jed/a. Ostali trije so pobegnili od doma že pred tremi mseci. Mož po imenu Idiš, doma iz Prištine, fh je ile-galnoprepeljal preko meje v Italijo. Tam so zanj berači-l on pa pm je dajal hrano, moderne obleke (kavbojke, jakne in kričeče srajce) terigrače. Miličnikoma razlaga-jo, da so pobegnili in znova ilegalno prečkali mejo. Na vprašanje »kako« odgovorijo, da sploh ni bilo težko. »Rekelsem, da sem z mamo in da ima ona moje doku-mente« razlaga najmlajši, star 10 let. S to »finto« so poizkusili tudi tukaj na vlaku, vendar našega sprevod-riika niso mogli prelisičiti. Z mešanimi občutki gledam na te, na nek način že popolnoma odrasle otroke. »Kaj ieie bo z npmi, če so že sedaj pričeli tako,« mi reče sprevodnik. Zdi se mi star, nesrečen in utrujen. Sicerpa niti n čudno, če so taka srečanje del njegove vsakda-njosti. Vrnem se v najin vagon.
Medtem sem, De<an, sedel v kupeju. Starejši par je izstopil, na njuno mesto pa sedla dva mladeniča. So-cioiog in dekle, ki sta z nama potovala iz Beograda sta Srba, fanta, ki sta vstopila, pa Albanca. Pogovor zamre, vzdušje pa pdstaja neprijetno. Pričnem se po-govarjat, malo z enirri, malo z drugimi. Beseda da be-sedo, pogovor steče. Mučno vzdušjepa ostaja. Mladi Mbanec pravi, da se vrača iz Munchna, kjerje obiskal brafa. Dogodkov na Kosovu noče komentirati, ustvariti skuša vtis, kot da se ga to ne tiče. Viktpr se je vrnil v kupe. Smo v Titovi Mitrovici. Sociologin fanta izstopijo, tnidva pa ostaneva samaz dekletom iz Kosovega polja. Sedaj, ko ostanemo sami, se dekle nekoliko razživi. Pogovor postaja vse bolj pristen, vse bolj intimen. Le-dena stena, ki nam preprečuje govoriti o takoimenova-nih »tabu temah« se vse hitreje topi. Kmalu govorimo o vsem popolnoma odkrito: o pogledih na svet, o vzgoji, tudi o spolnosti. Ko izveva, daje dekle prisvojih poznih dvajsetih letih še vedno nedotaknjeno, sva nekoliko zbegana. še bolj sva zbegana, ko naju popolnoma \(esno vpraša, če je pri nas v Sloveniji res popolnoma \normalno, da ima vsaka ženska zraven možatudi Iju-j bimca. V medsebojnem razgaljanju si počasi ustvar-jamo sliko —midva o kraju, kamor sva namenjena, ona pa o krajih, iz katerih prihajava. Vpogovoru omeni, da se nikoli ne biporočila s človekom druge vere, čepravji tega že oče ne bi dovolil. Očetova beseda pa je tu še vedno »svetfn/a« (vsajza večino). Vdružinah še vedno vladajo patriarhalni odnosi, z vsemi svojimi posledi-cami, ki jih prevzemajo tudi mladi. Ko spregovorimo o mednadonalnih odnosih, je nekoliko bolj zadržana, vendar nama da vedeti, da niso dobri. »Kaj mi pomaga dobra služba in dober dohodek, ko pa vedno živim v negotovosti, kaj bo jutri?« Videti je zaskrbljena. Sku-šava se vživeti v njen položaj, pa nama nekako ne uspeva, saj prihajava iz popolnoma drugačnega oko-| |a, bolj ali manj neobremenjena s problemi, ki so njen vsakdan. Že je tu Kosovopolje. Ob slovesu sejizahva-iva za odkrit pogovor, sedaj pa se ji zahvaljujeva za vse, kar je za naju storila še pozneje.
Dejan me je vso pot moril s tanki. Upal sem, da bo vsaj kakšen, pa čeprav čisto majhen, tank stal kjeblizu postaje, da bo zadovoljen. Pa nisva ne tedaj ne poz-neje na Kosovu videla nobenega, tako da bo moral Dejan počakati do jeseni, ko odide v vojsko. Pač pa srečava kar precej pripadnikov združenih enot milice. Videti toliko miličnikov, oboroženih z avtomati in avto-matskini puškami na tako majhni postaji, kotjeKosovo polje, je že samo po sebi nekaj nevsakdanjega.
Ogledujeva sijih z vseh strani, malo radovedno, a ne preveč vsiljivo. Njihova prisotnostpa nama le da obču-tek varnosti, ki naju v Prištini razen dva, tri, štirikrat ni več zapustl.
V hotel »Grand«, prekrasen hotel s petimi zvezdica-/77/, seveda A kategorije, vstopiva opolnoči, točno po devetnajstih urah, odkar sva odrinila iz Maribora. Po-kličeva domov in najinim domačim poveva, da sva srečno prispela. čeprav je ura že polnoč, še vseeno dobiva večerjo, kar naju prijetnopreseneti,sajže deset ur nisva ničesar zaužila. Ko večerjozalijeva še s stekle-,nicG čudovitega kosovskega kaberneta, naju pre-*maga utrujenost in odideva v sobo. Po obveznem tuši-
ranju odpreva okna, da bi zadihala svež kosovski zrak, ter se zlekneva na postelji. Nočno tišino razpara rezek pok. ZDejanomsepresenečenospogledava, za trenu-tekobstojiva in planeva koknu. »M—48,« rečem Deja-nu, saj se značilnega glasu te puške spominjam še iz vojske. Zagledava neuniformiranega moža s puško, ki teče preko ulice. Za trenutek se »prilepi« ob zid in se počasi približuje temnemu prehodu med zgradbama. šehip in izgine vanj. Nejeverno se spogledava. Izpre-hoda možak priteče k Hčku, kjer ga čaka kolega (prav takospuško). Eden sede vavto, drugipagapričnepo-rivati. Čeprav sva še vedno presenečena in razburje-na, planeva v spontan smeh, saj ne vidiš vsak dan člo-veka s puško, kako poriva avto. Avto spelje in možaka se odpeljeta. Midva pa še kar sloniva na oknu in čakava nadaljevanje. Kerse nič več ne dogaja, modro ugotovi-va, da sta možaka, ki sva ju videla, pripadnika samo-zaščitnih enot. Leževa in med ugibanjem, kod je stre--Ijal, zaspiva. Ura je sedem. Petek. Napotiva se na sprehod po Prištini. Če izvzameva mnogoštevilne pa-trulje združenih enotmilice, oziroma specialce, kotjih tukaj .imenujejo, je vse videti mirno in normalno. Dejan straši s totoaparatom, na katerega je pritrjen dvesto-petdeset milimetrski teleobjektiv (verjetno zato, ker je slišal, da je v Prištini prepovedano fotografiranje). »Spedalci« naju sicer malo čudno opazujejo, vendar nimava nobenih težav. Ker sva tudi midva, kakor vsi dobri novinarji, brez notesov, pa tudi brez pisal, pov-prašava mimoidočega mladeniča po knjigarni. Zelo prijazen je in naju odpelje do nje, ki pa je precej daleč. Med potjo pove, da je po rodu Albanec, midva pa za-molčiva, da sva novinarja (pa čeprav samo študent-ska). Ko ga zelo previdno vprašava po stanft v Prištini inpo razpoloženju, ki vlada med študenti, nama odgo-vori, da sam nima nobenih problemov. »Ne vtikam se v politiko, najbolje je stati ob strani in se v lič ne mešati. Jaz se brigam samo za študijin takoje tudi najbolje,« nama pove. Phjetno presenečena sva, ko ugotoviva, da je fant šel v to smer le zaradi naju. To ugotoviva, ko se skupaj vračamo proti hotelu.
Medtem ko Viktor preverja zmožnosti šanka in kon-didjo natakarjev, srečam reporterja Indeksa 202 iz Beograda, ki mi pravi: »Poslušaj, kaj se mi je zgodilo. Potreboval sem nove baterije za svoj magnetofon in sem se odpravil do bližnje trafike, da bijih kupil. Najprej sem pogledal, če imajo dolge baterije, kakršne potre-bujem, in ko sem videl, da jih imajo, sem prodajaica za -prosil zanje. »Nimamo, imamo samo kratke«, mi je od-vrnil (čeprav sem videl da ima tudi dolge). Ker se nisem hotel prepirati, sem stopil do trafike, ki stoji na drugi straniceste. Spet sem najprej pogledal, ali imajo bate-rije. Imeli so jih, kratke in dolge. »Ali imate baterije,« vprašam. »Imamo, kakšne potrebujete,« me vpraša prodajalec. Poučen z izkušnjo iz prejšnje trafike, mu odvrnem: »Kratke, nimamo, imamo samo dolge«, mi odvrne prodajalec. No, potem mi daj pa te,« mu odvr-nem. Pa sem ga!« Vsi, kiposlušamo, kaj se muje zgodi-to, se krohotamo. Viktor se vrača odšanka in mi ves na-smejan pravi: »Glavni urednik mladinskega časnika Zeri Irenside, Sejdi Osmani, naju s še nekajkolegi vabi na obisk njihove redakcije.« Vesela, da nama je že prvi dan bivanja v Prištini uspelo priti do pomembnega člo-veka, se vrneva za šank.
Ze smo na poti proti redakciji edinega mladinskega časnika, ktizhaja na Kosovu. Piha močan veter, takoda hodimo napol miže (nekateri celo ritensko). K sreči pa redakcija ni oddaljena večkot kakšnih sto metrov od hotela. Zgradbajelepa, okrog petnajst nadstropij viso-ka. Je sicerlast»Rilindije«, edinega kosovskega dnev-nika, ki pa daje prostore tudi Zeri Irensideju. Prostori so čudoviti, vsajza naše pojme, sajsmo navajeni delatipo kleteh in ob bistveno slabših razmerah. Potem ko za vseprisotne naroči kavico, nampove osnovne podatke o časniku. »Izhajamo vsak teden, vsakič po okrog tri-deset tisoč izvodov. Izhajamo delno v barvah, funkcio-nalni stroški številke pa so okrog trinajst starih milijo -nov,« nam pove za začetek.« Zaposlujemo dosti zuna-njih sodelavcvev, sicer pa je profesionalno zaposlenih deset Ijudi, in tudi glavni urednik ima status profesio-nalca. Po demonstracijah in ostalih oblikah sovražne dejavnosti smoižgubili precej bralcev, tako da namje naklada precej upadla.Vzrokiso v množici avtorizira-nih tekstov, ki smofh pač moraliobjavljati, in v mnogih političnih tekstih, ki so se prav tako naenkrat pojavili v našem časniku. To je namreč imelo za posledico, da smo morali opustiti mnoge stalne rubrike in seposvetiti predvsem politični akciji za osveščanje mladine. Zad-nje časenamjenaklada spetnarasla, karpriča, da nam bralci zaupajo in da naša akcija pri osveščanju mladine daje konkretne rezultate, saj se vračajo tudi dopisniki, kj že nekaj časa nso sodelovali z nami « Pove, da je
bilo tudi nekaj pritiskov s strani raznih organov, a zgolj gledeprave mere kritičnosti, kipajoje zelo težko dolo-čiti. Vprašam ga, ali izhaja njihov mladinski časnik samo valbanščini ali tudi v kakšnem drugemjeziku. Da sem zadel v živo, vem že vnaprej, saj vem, da izhaja samo v albanščini, v to pa me prepriča še vneto Deja-novo prikimavanje. Glavni urednik mi odvrne, da izha-jajo le v albanskem jeziku. »Paje Albanski jezik obve-zen ali samo fakultativen,« vrtam dalje. »Ne, ni obve-zen, fakultativen je.<< »Ampak to pomeni, da edinega kosovskega mladinskega časnika ne morejo brati vsi, ampak le tisti, ki znajo albansko,« mu odvrnem, v moji ugotovitvi pa je tudi kanček vprašanja.« Ja, vendar ker je to edini časnik za mladino, pisan v matičnem jeziku, mislimo, da mora ostati čisto takšen, kakršen je, torej v albanščini. Za ostale narodnosti na Kosovu izhaja »Novi Svet«,vendarjele-taštudentski časnik —(pa je vseeno dvojezičen). To se mi ne zdi popolnoma prav, zlastikougotovim, da meddopisniki, razen Albancev, ni nobenega pripadnika kake druge narodnosti. Sajpa vendar časnikgovori oproblemih vseh mladih, zlastipa mladine na Kosovu, in vse skupaj mi nipreveo všeč. To moje razmišljanjeje pozneje potrdil pogovor z Vladkom Bojadžijevskim, predsednikom komisije za idejno poli-tično delopri predsedstvu ZSM Jugosfavije, fajepotrdil pravilnost takega razmišljanja.
Odpravljamo se nazaj proti hotelu, kjer pričakujeva še en doberulov. Vnaprej sva dogovorjena za intervu s članom predsedstva pokrajinske konference ZSM Ko-sovo, po možnosti pa s predsednikom ali sekretarjem. Pogovor nama posredgo omogoči Mahmud Ali Dema, član predsedstva PK ZSM Kosovo. Na najino veselje naju obvesti, da seje žaintervju dogovorils predsedni-kom PK ZŠMK. Na pogovor čakava dobri dve uri, in ko že skorajda obupava, nama Mahmud Ali Dema po-nudi razgovor s sekretarjem PK ZSMK, Dobrivojem Fi-lipovičem. Seveda ga pričakava z odprtimi rokami, saj sva že prepričana, da iz vsega nebo nič. Povabiva ga v sobo, ker želiva mir, pa tudi napn (Katedrin) magneto-fon (verjetnoizprejšnjega stoletja), bimeddružbozbu-jal preveliko pozomost. V razgovoru, kije skraja precej uniformiran, zveva marsikaj —zlastiko izklopiva mag-netofon, saj je to precej (včasih) neprijeten pripomo-ček.
Pogovorje trajal kakšni dobri dve uri, objavila pa ga bova v celoti. Vsi trije smo se, žejni napotili v bar. Tam smo ob programu (bog mu pomagaj), nadaljevali z izmenjavo mnenj. Sekretar in jaz sedeva posebej (za mizo ni bilo prostora za vse), ostali skupaj.
Medtem ko se je Viktor pogovarjal s sekretarjem, sem se jaz pogovarjal s predsednikom PK ZSM Ko-sova in s predsednikom komisije za vzgojo in izobraže-vanje. Kramljanje je bilo prav zanimivo. »Ak so kakšni problemi s profesorji, alinapak vzgajajajo rnlade?« »Ne, veš. S profesorji ni posebnih problemov. Samo na filo-zofski fakultetije bilo nekaj problemov.« Ko vidita, kako nejeverno ju gledam, mi pravita: »Samo novinarji so krivi. Vse so napihnili. Na osnovnih in srednjih šolahpo-teka pouk normalno, samo na nekaterih fakultetah je nekaj problemov; pravzaprav samo na filozofski fakul-teti na albanofoškem inštitutu.« Kadim in mirno pijem svoje pivo. Nato vprašam:» Kako pa je kaj s tradicijami na Kosovou, saj vesta: besa, kn/na osveta, gostoljubje in podobno»« Pa mi pravi predsednik komisije za vzgojo in izobraževanje: »Te tradicije živijo samo še med starimi. Mi mladi jih ne spoštujemo. Nov način živ-Ijenja, mesto, študij, vse to izkoreninja stare in preživ-Ijene tradidje« Pogovarjamo se in pogovarjamo, ko mi ta isti človek ponosno prizna: »Dal sem že beso.« In nadaljuje: »In sem jo držai.« Mislil sem si svoje in mu modro prikimal, češ: »Prav si napravil, strinjam se s teboj.« Prav zanimivo je, kaj vse je mogoče izvedeti v baru. Pa vendar ne razumem, zakaj vrh mladinske or-ganizadje na Kosovu »lakira« resnico, vsaj tisti njen del, ki ga vsi poznamo.
Ura je že več kot tri (zjutral seveda) in midva na poti proti postelji. To pot nisva ne odpirala okna ne prišla do tuša; zaspala sva kakor dojenčka.
Jutro. Sobota v Prištini. Po prej bornem kot pa obil-nem zajtrku se odpraviva do šanka. Se sreča, da sva Štajerca in da ta tempozdrživa. Tukaj vzpostaviva naj-več kontaktov. Spoznava predsednika univerzitetne konference ZSM Kosova. Ko izraziva željo, da bi rada videla famozno študentsko menzo in notranjost štu-dentskih domov, nama obljubi, da to ne bo prevelik problem. Vendar šele v nedeljo, saj se mora prej pogo -voriti s predsednikom (oziroma direktorjem) menze. Srečna sva tudi tako, sajje to več, kotsva pričakovala, dabovadosegla. Dejan ostane vhotelu, jaz pa si spo-sodim njegov fotoaparat in odidem v mesfo. Sedem v
na pamet izbran lokal. Naročim si pijačo, vendar se z natakarjem ne razumeva najboljše. Pri vsem tem, da sem baje nadarjen za jezike, albanščine vseeno ne ra-zumem, saj se /e nikoH nisem učil. Je pa miiozvočen, rekel bi, lep jezik. Vendar mi to dobre volje sploh ne pokvari. »Med pšenico je tudi plevel,« si rečem in odi-dem dalje na potep.
Z dobršno mero sreče, preko poznanstev mi uspe priti v eno izmed delovnih organizacij v Prištini. Ker mi-slijo, da sem sorodnik zaposlenega, nimam nikakršnih težav. V nevezanem pogovoru zvem, da se je odkrit frontalen spopad prelevil v hladno vojno, v eno od oblik specialne vojne. Neuradno mi povedo, da se pri-padnost k iredentističnemugibanju kaže tudi tako, da delavci ne prihajajo na delo (ponekod), v nesramnem obnašanju cfo pripadnikov drugih nacionalnosti, pone~ kodin priložnostno pa tudi v fizičnemu obračunavanju. V zraku čutim klimo medsebojnega nezaupanja, ven-darne vidim druge rešitve, kot da te slabosti s pomočjo vseh subjektivnih sil, družno premagamo. Odidem nazaj proti hotelu in se kot vsi veliki novinarji v velikem mestu izgubim. Čisto meni podobno. No, na koncu, ko sem že zašel dodobra v študentsko naselje, mi /e uspe najti pravo pot do hotela. Tam srečam Mahmuta ali Demo, ki me vpraša, če si z Dejanom želiva ogledati mladinski športni in kulturni center Boro i Rarnz.
V tem prelepem stavbnem kompleksu nas sprejme namestnik direktorja. Sama arhitektura je najlepši do-sežek zahoda. Stala je kupe denarja, ki verjetno^ niso
bili namenjeni reprezentanci. Dobri dve uri hodimo po hodnikih in dvoranah. Zal opazimo, da se sedežev drži prah, in na vprašanje, ali se center uporablja ali ne, smo izvedeli, da je, razen redkih dvoran zaprt. Res škoda, če pomislimo, kolikoje stal delovne IjucN Jugoslavije. In da ne pozabim: dom ima 300 milijonov izgub letno, kijih mora nekdo plačati.
Vse je v lesu, steklu, lepo oblikovanem betonu in z ometom. Hodimo od dvorane do dvorane, od preda-valnice do predavanice. Velika športna dvorana, mala športna dvorana (ki pa v resnici sploh ni tako majhna), dvorana za boks, borilne veščine, športno gimnastiko, sobe z okroglimi mizami, predavalnice in amfiteatri in kajjaz vem, kajše vse. Osnovni kompleks ima 38.000 kvadratnih metrov.
Stopimo v dvorano za kegljanje, kjer je osemstezno kegljišče z restavradjo. Stoli so delno uničeni, usnjene prevleke porezane, v sosednjem hodniku je voda pre-drla strop, ki ga zdaj krasijo prelepe temne lise. Ča-kamo dežurnega vamostnika, ki bi nas moral peljati v sosednjo dvorano, pa ga ne more najti niti sam na-mestnik direktorja.
Sprehajamo sepo hodnikih, kose nam pridruži fant, za katerega sem vedel, da k nam ne spada. Približam se mu in tedaj opazim: na prsih ima pripeto značko; rdeče ozadje, na katerem se šopiri čm dvoglavi orel. Prijateljica ga vpraša: »Tipa nisinaš?« »Nisem,«reče on. »Fant, pa ti veš, da to značko nosijo iredentisti?« »Ne vem.«Kje sijopa dobil?»Da, veš, dalmijojeprijatelj.« In fant je odšel.
Stojimo pred prištinskim stadionom. Namestnik di-rektorja centra Boro i Ramiz razlaga: »Stadion sprejme 20 000 obiskovalrev. Žal tribune še niso prekrite, ker nismo dobili dovolj nevračlpvih sredstev. Dobili smo le kredite, zdaj pa moramo vračati anuitete. Načrtujemo še gradnjo dveh športnih hotelov, še ene športne dvo-rane, vse v sklopu oentra Boro i Ramiz.«
Vfnili smo se v hotel, kjer imamo družabni večer. Sre-čava predsednika UK ZSM Kosovo, ki nama spet ob-Ijubi, da bova labko v nedeljo obiskala študentsko menzo. Nato preživiva prijeten družabni večer, ki so se ga udeležili zvečine tudi vsi funkdonarji ZSM Kosovo, pa tudi direktor študentske menze (le-tega sva bila po-sebej vesela). Spoznava Branko Crnobrnjo, reporterko radia Jugoslavija, in medsebojna izmenjava informacij poteka v obojestransko zadovoljstvo. Pozneje se iz-kaže kot odlična gostitelpca in nama v mnogočem olajša nadaljnje delo V Beogradu. Leževa krepko po polnoči, vendar polna pričakovanj, saj se nama obeta obisk študentske menze. Nedelja zjufraj. Priština.
Vsa nestrpna že na vsezgodaj oblegava predsed-nika UKZSM Kosovo, da naju odpelje v ta že tolikokrat omenjeni prosUr. Razloži nama, daje v nedeljo zaprta, da mora najprej dobiti direktorja, da namjo bo odklenil, * saj ve, d* jo želiva slikati od znotraj. Ura je že dvanajst, vendar llir (predsednik UKZSM Kosovo) kljub večkrat-nim poizkusom ne pride v stik z direktorjem. Ko že pri-staneva, da si jo ogledava vsaj samo od zunaj, naju vpraša, če imava avto, sajje toprecej daleč. Ker avta nimava, pa tudi sicer se nama zdi precej trapasto ogle-dati s/ menzo le odzunaj, od obiska odstopiva. Sicerpa nama je bilo že malo nerodno, ker sva non-stop nekoga nadlegovala.
Sedaj prihaja na prizorišče najna znanka iz vlaka. Dogovorili smo se, da nama razkaže kulturne znameni-tosti Prištine in okrog 14hse dobimo pred hotelom. Po-vevaji, da nisva videla menze, sajjezaprta, in da nama je zelo žal, daje tako. Spogleda se s sestro injo vpraša: »Najju peljeva?« Sestra nad tem predlogom očitno ni najboljnavdušena, vendar sepo krajšem dogovarjanju le odločita, da naju odpeljeta do tega »prepovedane-ga« kraja. Najprej nisva razumela, zakajtoliko besed, ko pa je menza tako ali tako zaprta.
Pripeljemo se pred menzo. Vidiva, da je mentza polna študentov, in se spogledava. Gostiteljid se na-smehneta. »No, je zaprta alije odprta,« naju vpraša na-¦ pnaznanka iz vlaka. »Tivrag«, zakolne Dejan. »Sonaju hoteli, a« mu odvrnem. Ustavimo se na parkirišču za menzo. Kerje situacija videtičista, takojnapraviva po-snetek. Aparai vrževa v avto in napotimo se proti vhodu v menzo. Pred nfm je terasa, veHka nekaj sto kvadrat-nih metrov, na njejpa je precej študentov. Sicer naju v samo menzo ne vleče preveč, vendar kolegici vseeno vprašava, alije mogoče vstopiti. Odvrneta nama, daje, vendar pod pogojem, da pokaževa osebni izkaznici ali indeks. Že smo na terasi. Pogovor med študenti opazno zamira, nama pa postaja vse bolj vroče. Vpra-šujcče in neprijazne oči študentov. V trenutku si premi-sliva — ne bova poizkusila vstopiti. Na videz mirno in nephzadeto nadaljujemo sprehod mimo vhoda v menzo proti študentskim domovom. Nekaj študentov nas prične spremijati, kar še pripomore k neprijetnim nadaljevanje na naslednji strani
občutkom, ki se nas lotevajo. Počasi se obrnemo in odidemo proti avtu. ZeJo varno se počutimo, ko se od-peijemo. Pa ne za dolgo. Na križišču zagledamo Fiat 1300, skozi njegovo okno pa moi rdeča zastava. »Tekma«, vzkliknem. »Partijska zastava«, odgovori Dejan. Ko pa je zapihal veter in je zastava zaplapolala, zagledamo na rdeči podlagi dvoglavega črnega orla. Dejan, ki je hotel narediti še en posnetek menze, priti-sne na sprožilec, voznik omenjenega avta pa to opazi. Dekleti se vznemirita, pa tudi midva ne ostaneva rav-nodušna. Pospešimo z največjo možno hitrostjo. šele po nekaj kilometrih vožnje, ko se ustavimo pred neko gostilno, se pominmo. Pa z Dejanom vseeno vzameva fotografski aparat s seboj.
Po kosilu in obisku srbskega samostana Gračanica seprotivečeru odpeljemo vrestavracijo 'Proleče'. Med pogovorom sva izvedela, da se v njej zbirajopredvsem Srbi, ki tvorijo ogromno večinookoliškegaprebivalstva.
Sedemo. Takoj sem opszil, da je v restavracii dosti pripadnkov združenih enotmilice. Eden izmed njih, po na&tkih sodeč častnik, me je nejeverno gledal. Med-tem koje Viktor temnopoltin ne izstopa iz množice pre-bivalcev, sem pa jaz rjavolas; pravzaprav sem bil edini rjavolasec v celem prostoru. čakam, kaj bo. častnik pokliče enega izmed miličnikov k sebi, mu nekaj zaše-peta na uho in ta izgine. Vem. Dokler smo v restavraciji, nas bodopustili pri miru, a ko bomo izstopili, pa vsajle-gitimiranju ne bomo mogli pobegniti.
Pojedli smo in izstopamo. Pred vrati stoji isti miličnik, kateremuje častnik šepetal na uho. Mislim: zdajpa bo. Pa ni nič. Mirno sedemo v avto in se odpeljemo. Ko se pripeljemo pred hotel, se dekleti poslovita, z Viktorjem pa greva na večerjo. In glej! Medtem ko sva večerjala, se (verjetno) čisto slučajno pojaviže večkrat omenjeni miličnik. Stoji pred garderobo, kadi in naju gleda.
»Drek«, rečem in vprašam Dejana, če ima pri sebi dokumente. »Sedaj pa imava«, pomislim, »menda nama ja ne bo vzel posnetkov.« Prepričan sem, da čaka na naju, vendar si večerjo vseeno privoščiva v miru (kolikor-toliko). Medtem natakar odide dvakrat ven iz restavracije na hodnik, in le po tem, da se pogovarja s »spedalcem«, se me loteva prepričanje da govorita o naju. Sicer pa jih razumem. Ni fim lahko. Ko končava večerjo, »spedalca« ni več pred vhodom v restavraci-jo, srečava pa ga na hodniku. Z ničemer ne pokaže, da naju pozna, da smo biH še pred uro skupaj. Tudi midva ne, misliva si pa svoje.
Receptorju naročiva bujenje, saj naslednji dan ob 7. in 20 min. /etf letalo proti Beogradu, in se odpraviva v sobo.
Ponedeljek zjutraj. Priština.
Medtem ko se voziva proti letališču, urejujeva vtise. Molčiva. Žai nama je, da že odhajava, sajsva šele pri-čela čutitiutrip tega mesta, atmosfero, ki tukaj vlada, in spoznavati način življenja Ijudi, ki tukaj živijo.
Gotovo da danes ni lahko živeti na Kosovu. Leta in leta je gnusni virus nacionalizma kvaril Ijudi in jih za-strupljal. Dvakrat toSko časa bopotrebno, da sibodo Ijudje na Kosovu spetzaupali. Vzrokovza sedanjipolo-žaj je več.
Očitno je, da se sredstva, namenjena za razvoj go-spodarstva, niso namensko uporabljala. Na eni strani živi na Kosovu vetiko število nezaposlenih, pretežno mladih, na drugi stranipa se bohotijo drage in razkošne stavbe. Neskladje je očitno. Na Kosovu so zelo velike sodalne razJike. Ne od vqeraj. Takšno stanje tra/a že leta. Medtem pa je albanska propaganda delovala nemoteno. Širila je iluzije o veliki albanski drtavi, trdila da soprebivald Kosova izkoriščani od drugih narodov in narodnosti v Jugoslaviji in podobno. Na to antijugo-slovansko propagando pa ni bil nihče pozoren. Slabo razvito samoupravljanje na Kosovu, kjer so dolgo sko-raj absolutno dominirale tehnobirokratske strukture, je privedlo do tega, da je večina Ijudi pojem samouprav-Ijanje enačila z dejanskim stanjem na Kosovu, s katerim pa seveda niso bili zadovoljni. Univerza v Prištini se /e razvila v pravo »tovarnoljudi brez perspektive«, sajgo-spodarstvo njenega naglega razvoja in večanja ni spremljalo. Ni posebno težko zavesti človeka, ki ve, da po končani šoli pet ali še več let ne bo dobil zaposlitve. še posebej, če pri zavajanju sodelujejo tudi profesorji. Ne moremo niti mimo privilegijev, ki sojih imeli funkdo-narji, oziroma mimo njihovega spedfičnega družbe-nega statusa, ki so ga /me// v tem delu naše države. To je le nekaj osnovnih vzrokov, da so bili prebivald neza-dovoljni. Vodilna struktura Kosova je vrsto let prikrivala resnico o dejanskem stanju. Sovražnik je deloval pov-sod, tudi znotraj subjektivnih sil To /e eden od vzrokov, da je samoupravljanje slabo razvito in da delovni Ijudje niso iskali rešitve v poglabljanju samoupravljanja, ampak drugodin to na nesprejemljive načine in v ne-sprejemljivih oblikah.
Ne vidiva druge rešitve, kakor da najprej odstranimo vzroke, ki so do takšnega stanja privedli; od nezapo-slenosti, do temeljite spremembe sistema izobraževa-nja. Vse to pa je mogoče narediti le ob pogojih medse-bojnega zaupanja in sodelovanja vseh narodovna Ko-sovu. Ustvariti to vzdušje pa je poglavitna naloga sub-jektivnih sil vse naše družbe.
Viktor Jovanovič Dejan Verčič
Naj živi 3oo starih tisocakov za promocijsko fešto
V prostorih Univerzitetne konference ZSMS je bila na predvečer 1. maja, točneje, v tistih »ta zakmašnih« dneh med obletnico OF in morjem prostih dni pred nami, uradna predstavitev nove plošče Pankrtov »Državni Iju-bimci«. Promocije so se udeležili vsi, ki so kakorkoJi dr-žali svečo, pri nastajanju te, tako težko pričakovane -longplajke in pa kakopak raznorazni predstavniki razno-raznih sredstev javnega obveščanja.
To]e bila~^divja~, razbrzdana« fešta! Saj imate v mislih tiste, v nebovpijoče prave kaligulske orgije, vi spodobni, red in moralo spoštujoči meščani, ko gre za kakšno roc-kersko žurko. Toda rečem vam, to je bila orgija poškrob-Ijenosti. pravi birokratski sestanek med seboj sila pri-jaznih, elitnih dejavnikov z naše ožje, Ijubljanske roc-kerske scene. Ob črnem gramofonu na ogromni črni baročno izrezljanr pisalni mizi, kjer se je svedano vrtel najnovejši umotvor Pankrtov. Postavili bi le še dve priž-gani sveči, pa bi vse skupaj delalo vtis, kot da nekoga pokopavajo. Nekaj skromne pijače, še skromnejšega prigrizka, pa sem in tja med mizami, kot izgubljene ov-čice tavajoče in med seboj skrivnostno si šepetajoče človeške postave. Nekaj jih je s samoprivzgojeno vzvi-šenostjo vztrajno grelo stolčke (predstavniki močnejših medijev, ha). Pristnega, človeškega kontakta ni bilo, če-ravno so, to Ijudje iste branže. O kakšnih predstavnikih Založbe kaset in ptošč RTV Ljubljana ni bilo sledu. Okvir prijetne domačnosti naj bi nudfl le prijazen, udoben pro-stor, kar pa je spet v celoti zasluga UK ZSMS, ki je tem Ijudem prijateljsko ponudila roko, pašete prednosti niso znali izkoristiti.
Toda, kljub vsemu, je bilo to spet čisto nekaj drugega, kot tista nesrečna »skladiščna« promocija tam na GR, ki so jo morali požreti naši novovalovci ob izidu svoje kompiiacijske plošče »Lepo je...«. Višji razred naših sta-rih rockerjev, boljša iznajdljivost (zveze) — ni kaj! Vseeno se mi zdi, da je bila tista bedna, pol klošarska in zmedena promocija, v prahu se valjajoča, vendar po splošnem vtisu bližja stanju naših tako starih kot novo-valovskih bendov v našem kultumem in glasbenem prostoru.
Ob vsem tem se samo po sebi vsiljuje nekaj perečih vprašanj! Kaj pravzaprav predstavljajo pri nas ti rocker-ski bendi? Kdo skrbi zanje in za rock muziko nasploh na Slovenskem? Ali so ti bendi in rock muzika z njimi tvor-nejši dejavnik našega kultumega in glasbenega vsak-dana? So nemara le klošarji in žicarji? Sodeč po njihovih »gromozanskih« dohodkih od koncertov (teh je resda ve-liko, a to še bolj utrjuje tehtnost vprašanj) in snemanja plošč, bi jih najrajši uvrstil med begavce, čeravno ima njih ustvarjalnost globlji družbeni pomen in v nobenem primeru ni le od danes do jutri. To so predstavniki mla-dih, ki na odprti sceni \z dneva v dan izražajo njihova ho-tenja, želje ter kritične poglede na svet in dogodke okrog nas. Zakaj potemtakem nihče ne skrbi zanje? Zakaj jih nobeden (razen kakšnih gramofonskih tvrdk, oh no) ne vzame pod svoje okrilje? Prelepa je parola — živijo za mlade in od mladih — a zdi se mi, da životarijo na robu družbene spr^jemljivosti. Kdo jih odriva tja?
Njihovo ustvarjanje je bolj slučajnost trenutka, konjič-karstvo, pa saj vsted skrajno odklonilnega obnašanja »močnejših« tudi ne more biti drugačno kot bolj ali manj nenačrtno in stihijsko delo. In dokler mladostni zagon in entuziazem še trajata, kar pa ponavadi ni kaj dolgo. še gre, a potem takle izgubljen bend vsled neja-sne in brezperspektivne prihodnosti na resnični ustvar-jalni sceni pobegne v komercialo, pa iz njega nastanejo kakšna »Srebrna krila«. Drugi razpadejo, za seboj pa pustijo pol opravljeno delo. — V čigavem interesu je to? »Povej mi no, Tomc«, vprašam menagetrja Pankr-tov ob tej promocijski priiožnosti, »kako, za vraga, ste pa zašli s svojo promocijo sem gor?«
TOMC: Fantje so pačimeli nekaj osebnih poznanstev tu gor naUK pa sonamodgovorni z vsoljubeznivostjoin razumevanjem priskočili na pomoč, za kar smo jim lahko samo hvatežni.
Pa kaj tudi vam PKP RTV Ljubljana ni bila pripravljena organizirati ene spodobne promocije?
TOMC: Porinili so nam v žep tristo tisočakov pa se znajdite sami — zdravo.
No, izid plošče ste končno le dočakali. Bilo je bojda nekaj zapetljajev, izmikanj in zavlačevanj, mar ne?
TOMC: Promocija je bila prvotno načrtovana za 8. fe-bruar, teksti so bili točno oddani, pri PKP pa so dejali — počakte, počakte no mal, bomo vse tole pregledal.
So vam kaj ven zmetali?
TOMC: Bil je vezni tekst, ki naj bi komentiral in po svoji kritičnosti na nekakšen način uravnovešal tiste bolj li-rične in samoizpovedne skladbe, pa so nam ga kar v cveloti vrgii ven. Rubežnikjedejal, da bi moral te tekste izdat posebej pri kakšni založbi, ki se peča s tiskano be-sedo, ker to bojda ni za na ploščo. Naj povem, da so ti teksti že iz§li pri »Književni reči« in še prej pri »Mladini« v celoti, pa še na RS smo lahko slišali kar celo ploščo skupaj s temi nesrečnimi veznimi teksti, tako kot smo si ploščo zamislili mi sami. Tomc ob tej promociji kakopak razglablja naprej o tem, kako lahko znotraj rock medija »sfuraš skozi« manj kot, denimo, skozi druge medije, film, literaturo, poezijo, dramo. Po moje — pravi nadalje Tomc — zaradi tega, ker rock medij vpliva na toliko več Ijudi, in to ravno mladih , zato so določene inštance to-liko bolj previdne. Tukaj se pač cenzurira, ni pomoči (kaj pri nas cenzuro sploh imamo?)!
Smo v takšni poziciji, ko se rock tolerira, in to je spet ta slovenska scena, ki je v marsičem drugačna. Esta-blishment je bolj odprt do rocka. Dol na jugu, denimo, gledajo pecej šovinistično na to našo sceno v Sloveniji (Duga pa Start itd. so naprimer pisali, da v Sloveniji ne moreš imeti več enega normalnega rock koncerta — hja, Ijudje pri nas so že taki, da zahtevajo »ta zaresno« ustvarjalnost, kvaliteto in resnično angažiranost, in si ne pustijo metati peska v oči). Za njim so pač normalni bendi takšni kot Human League in podobni. Po njiho-vem nastopajo pri nas samo ortodoksni punkerji. Izjav-Ijajo pa tudi, da je naša slovenska scena tako »zatuplje-na«, da vidmo zgolj ortodoksno primitivnost, in da nam sploh niso jasna nova dogajanja v muziki. N«k sarajev-ski radijski urednik je, denimo, dejal — ti bendi (punker-ski po njegovem) niso prepovedani, vrteli jih pa ne bomo. To se je nanašalo na skupine, kot so Paraf, Riblja čorba (kogkretno komad »Na zapadu ništa novo« od Riblje čorbe), Prljavo kazalište in seveda Pankrti.
Na naši sceni je pa tako. Kar zadeva, recimo, tiste vezne tekste, se povrh vsega bojijo še vsake nove, sveže ideje, takšne, ki ni že dodobra utečena in z vseh strani preizkušena. Pravijo: »O hudiča, saj na plošč se pa poje, ne pa govori«. — Tako zaključuje Tomc svoja razmišljanja.
Želite z naslovnico tudi kaj sporočiti Ijudem?
TOMC: Ta ovitek ni čisto tak, kot smo si ga zamislili, se pa še zmeraj za silo vklaplja v koncept, ki smo si ga zastavili. Naslovnico so tiskali v Beogradu pa zaradi ne-kakšnih tehničnih motenj niso bili sposobni povsem rea-lizirati naše ideje.
Precej oprane barve so, se ti ne zdi?
TOMC: Ja, precej močnejše bi morale biti. Hoteli smo takšne čisto odštekane barve. Surrealistično sceno. Z barvo smo hoteli pokazati, kako je nenonmal-no, kar se s človekom dogaja.
Kolikšna je kaj taie začetna nakiada plošče?
TOMC: Za začetek so jih natisnili 5000. Zraven je na-tiskanih še nekaj ovitkov. Za vnaprej se bo pa še videlo, kako bo plošča šla kaj v prodajo (no, plošča je v Ijubljan-skih trgovinah pošla že kar v dveh dneh).
Kako pa kaj zanaprej?
TOMC: Že razmišljamo o enem singlu. Pospešeno delamo na tem, Oule ima pa tudi že neko glasbo, ki bi prišla v poštev.                       *
Pogovoru se je na koncu priključil še Pero LOVŠIN.
LOVŠIN: Pa še tole zapiš, glfide tistega nastopanja na »štafeti miadosti«, ko so nasbutni na pJakate, ne da nas bi prej kdo kej vprašov. S plakatov smo zvedl, da nastopamo. Pol pa sigurn ni blo cajta, da bi se uspel zorganizirat.
»Leta sredinskih oklonov« so se do kraja odvrtela, tam, na črnem gramofonu, na črni pisalni mizi.   ,
BOŽIDAR ZALO2NIK
Šolski sistem .iii izgemno izjemni intervju s šolniki SES
VPRAŠANJE: Tovariš ravnatelj, tale »nesrečni slu-čaj«, ki je natanko samomor, ste v predpogovoru formu-lirali kot rezultat »spleta okoliščin?«
RAVNATELJ: Srednja šola je tudi vzgojno—izobra-ževalna organizacija; poleg naše temeljne naloge, izo-braževanja, moramo posvečati še veliko skrb tudi vzgojnim vprašanjem. Se posebej s tega vidika, ker v letih doraščanja, med 15. in 18. letom starosti, kar je naša osnovna populacija, mlad človek doživlja velike spremembe v svojem telesnem dozorevanju, dorašča-nju in tudi notranjem duševnem, čustvenem razvoju. če je osnovna naloga učenca učenje, da si pridobi svpj osnovni cilj — srednjo strokovno izobrazbo, je v tem času vpleten v razne družbene odnose, tako nepo-sredno v družini, v neposrednem okolju, kjer živi, kot Judi vširši družbi. Pri mlademčloveku se v tem času po-javljajo značilne težnje po samostojnosti, spreminja se njegov odnos do vrednot, tudi do staršev, želi se osa-mosvojiti, želi biti samostojen, včasih želi sam, tudi izven daižine, sledti kakšnemu svojemu interesu. V teh primerih je že vprašanje, ali je ta mladi človek, ko prihaja v določpne problemske situacije, sposoben le—te reše-vati sam, ali s pomočjo staršev, ali s pomočjo najbližjih prijateljev, tovarišev v šoli, s pomočjo razrednika ali ra-zredne skupnosti. Moram reči, da je velika večina mla-dih Ijudi sposobna te probleme sama ali s pomočjo naj-bližjih prijateljev, tovarišev v šoli, s pomočjo razrednika ali razredne skupnosti. Moram reči, da je velika večina mladih Ijudi sposobna te probleme sama ali s pomočjo drugih rešiti; nekateri pa te težave težje razrešijo na ta način, da se bolj zapirajo vase, premlevajo in seveda v izjemno izjemnem primeru se lahko zgodi — če mlad človek ni našel poti, kako bi svoje probleme rešil — da se primer konča na tak nesrečen način.
VPRAŠANJE: Tovariš Omerza, vi ste »politični eko nom« Kako vidite ta »nesrečni slučaj«, prav v odnosu do razmerja med »zahodnjaškim« in našim samouprav-nim socialističnim šolskim sistemom?
OMERZA: Zahodnih šolskih sistemov sicer ne poz-nam tako dobro, zdi se mi pa, da je naš šolski sistem po vsej verjetnosti bolj human kot marsikateri zahodni; vzemimo samo golo dejstvo, da v Angjijj lahko otroke oziroma učence v šolah še pretepajo. Pri nas se učitelji večkrat jezijo, da preveč popušcamo mladini, iščemo humane poti in opozarjajo, da to po drugi strani lahko mladina to začne izkoriščati. Jasno je namreč, da mla-dina nima toliko zavesti, da bi to humanost sprejela kot nekaj dobrega, ampak seveda tudi ona išče linijo naj-manjšega odpora.
Kar pa se tiče same mlade osebnosti, ne vidim tako velike razlike med problemi zahodnega mladinca ali na-šega aii pa recimo v vzhodnih družbah. Teh statistik sicer ne poznam dobro, ampak mladi delajo samomore tako na zahodu kot na vzhodu. Če bi pa seveda zdaj predpostavljali — v perspektivi —, da gremo h komuni-stični družbi, bi tega moralo biti vedno manj, ker je se-veda tudi to pogojeno z družbenim okoljem in seveda tudi šolski sistem spada v družbeno okolje. Koliko pa naš šolski sistem lahko na to vpliva? Gotovo tudi v tem smislu naš šolski sistem ni idealen, je še daleč od tega, da bi bil popolnoma human sistem, da bi lahko čisto preprečevai take nesreče. Pa ne samo šolski sistem, ampak celotni družbeni sistem, ker je šolski sistem samo del širšega družbenega sistema. Mislim pa seve-da, da je tak nesrečen slučaj opomin za vse nas, čepra je to za nekoga pač prepozno — ampak nam mora dati nekaj misliti. Če smo se \z tega kaj naučili, je tudi ta žrtev, kolikor je že grozna, če bomo znali najti ustrezne ukrepe ali pa se tudi sami v sebi malo spremeniti, mi uči-telji, da bomo bolj pozorni na to, da imajo učenci tudi svoj drugi jaz, ne samo tistega šolskega, ki ga vidimo mi... Vtej veliki količini dela, kigaimamo, sejetežkopo-glabljati v vsakega učenca. Če bi recimo imeli na šoli psihologa ali sociologa, ki bi se pa lahko res veliko uk-varjal s problemi mladih, bi bilo to zelo dobro za našo šolo kot ceioto.
RAVNATELJ: Tu bi se jaz vključil. Osnovne šole so vsezasedene sstrokovnimi sodelavci: pedagogi, socio-logi, socialnimi delavci, ki teamsko lahko obravnavajo vse probleme učencev. V srednjih šolah tega ni. Zdaj je sicer Izobraževalna skupnost Slovenije sprejela norma-tiv, da bomo tudi v srednjih šolah lahko zaposlili stro-kovne sodelavce, in mislim, da nam bo to v veliko korist. Če vzamete konkretno našo šolo — 1200 učencev; vsakega spremljamo, njegov uspeh, njegovo vedenje, vendar pa med temi 1200 učenci zelo težko najdemo nekaj tistih posebnih primerov, ki bi mogoče potrebovali posebno pozornost. Konkretno v tem primeru niso bile izpostavljene kakšne indicije neurejenosti ali problema kot takega. Tiste odprte učence, ki so vedenjsko moteni, točno poznamo in z njimi delamo. \/ tem primeru pa je šlo za bolj zaprto osebnost, ki pravzaprav ni pokazala svojih težav navzven, ampak jih je skušala reševati v mejah svojih sposobnosti.
VPRAŠANJE: Vendar, ali ni tukaj odprta neka velika nevarnost? Namreč sociologizirajoča funkcija »peda-goga«, »psihologa«, ki naj bi vračal »deviantne«, »zgre-šene«, »abnormalne«» učence v ta »normalni«, obsto-ječi šoiski kozmos: on jim naj bi nemara na nek način dajal odvezo, jim odjemaval grehe... jih normaliziral (morda ce!o standardiziral)! Kako torej vidite tega »psi-hologa«, ki naj bi »deviantneže« reintegriral v »obstoje-če«?
RAVNATELJ: Ne v tem smislu, kot ste vi zdajle rekli. Doseči moramo, da bo šola demokratična, odprta do učenca, da bo učenec vedno lahko imel dostop do ne-koga na šoli, s katerim bi se lahko posvetoval, mu razlo-žil svoje težave. Kolikor pa na učno—vzgojni konferenci sodkrijemo tak vzgojni problem — s pomočjo staršev ali socialne službe v krajevni skupnosti —, takrat bi pa ta strokovni delavec pristopil k učencu in ga skušal voditi, usmerjati. Moramo pa reči, da na tomarsikdo ni pnprav-Ijen, vedeti moramo, da je rnladina v teh letih strašno občutljiva na vzgojne pridige. Vprašanje dostopa do njih je odvisno od tega, ali je pravilno naravnano in oboje-stransko sprejeto.
VPRAŠANJE: A nevarnost ostaja...
RAVNATELJ: Osnovna poanta je, da obravnavaš učenca onakopravno in kot celovitoosebnost, kot učen-ca—samoupravljalca v šoli, kjer se enakopravno vključuje v razreševanje vseh šolskih problemov.
VPRAšANJE: Kako je z ujemanjem med »samou-pravnimi akti, pravilniki »in med dejansko samoupra-vo?«
S amomor
Po mnenju nekaterih je samomor edini resni filozofski problem. Drugim, nošenim z drugačno ideološko zidavo, se zdi samomor radikalno »nemogoča« praksa.
Nas pa je k pričujočem pogovoru gnal samomor (dekleta Srednje ekonomske šole), ki je bii proizveden (kar je ob tem zelo specifično, nemara tudi najbolj pomembno) v sami notrini šolskega sistema kot neposredni rezultat »neuspešne« šolske prakse. Že smo zaslutili, da je samomor v specifičnih«okološčinah šolskega sistema (takega kot je) pravzaprav zelo »mogoč«. Pognalo nas je samo vprašanje, ali nemara šolski si-stem sam v sebi ne producira neke ponorele, »smrtne« točke, ki ne dopušča več nika-kršnih identifikacijskih mehanizmov (niti s samo šolo niti zne-šolo, »poklicem«, »pri-hodnostjo«) niti ideološke konstitucije »učencev« (po sistemu, kjer ničla šteje kot ena), dopušča oz. odpira pa pozicijo, glede na katero je samomor zelo mogoč, morda celo nujen. (Šotski sistem pač kot vsak sistem nekaj konstitutivno potlači: Ni čudno to, da je vrnitev potlačenega »samomorilska«, pač pa je čudno to, da vrnitve potlače-nega šolskega sistemu sploh ni treba vračunavati — pa ne zato, ker bi bila nepreštev-na.)
Seveda »moralna zapoved« (šola kot kategorični imperativ: Uči se, da boš lahko...) obvisi v praznem, se zaskoči oz. se zlomi sama v sebi, v kolikor se znotraj šolskega si-stema ne odpira možnost »svetle prihodnosti« (»uspeha«, »sreče«), pač pa horizon-talo »razvoja« (»napredovanja«), ki naj bi peljala v to »carstvo svette prihodnosti«, vertikalno prebija »smrtna« zapora oz. točka, ki (znotraj šolskega sistema) odpira po-zicijo, glede na katero je samomor mogoč (ali pa jedinar nebukvatna investicija).
Ni učenec »abnormalen« (šolski sistem zelo nespretno zastira svojo »smrtno« točko z alibiji tipa: adolescenca, pubertetništvo,, čustvena labilnost, generacijski prepad), pač pa je šolski sistem (kot tak) tisti, ki je »abnormalen«.
Morda je dekle s svojo »skrivnostno« gesto pokazalo, da se ne strinja s to cirkular-no, uni-totalno zidavo šolskega sistema in da v taki »zgodovini« ni več pripravljena sodelovati.
Morda pa je s tem le »priznala«, da je »kriva«... »kriva« pred šolskim sistemom. »Priznala« je le dejanje, ki ga ni storila, saj ga ni »mogoče« storiti. »Priznala« je, da šolski sistem ni »mogoč«, da ne gre. Iz krvi tistih, ki so ,,priznali" , pa se lahko nahrani le šolski sistem. Z našim tekstom barikade komaj pridobijo.
Še manj lahko na barikadah pridobijo učenci. '
Izgubijo pa lahko okove.
11. TEZA: Do sedaj smo se samo spraševati, zakaj je dekle naredilo samomor, gre pa za to, da se vprašamo, zakaj ga niso naredili tudi drugi.
PREDSEDNICA ŠOLSKE SKUPNOSTI: Šolska skupnost je pač oblika samoupravljanja na naši šoli in predsedniki razrednih skupnosti so dobro seznanjeni s samoupravljanjem in praktično sodelujejo pri vseh spre-jemanjih pravilnikov. Vprašanje pa je, koliko sodelujejo, dijaki vse šole. Nekateri niso zainteresirani za odloča-nje, in ko predsednik razredne skupnosti pride na ra-zredno uro in pove, da bi danes sprejemali oz. dajali pri-pombe na določen pravilnik, pride v dosti razredih do nezainteresiranosti. Učencem se pač zdi, joj, spet poli-tika pa gor pa dol... Mislim, da če so dijaki pripravljeni sodelovati, se da na naši špli res veliko narediti, ker je samouprava res omogočena vsakpmur. Kdor pa noče in neizpolnjuje dolžnosti ter pravi, da so mu pravice kra-tene, je sam kriv, ker si pravic sam ni pridobil.
VPRAŠANJE: Vendar, ali ni finta ravno v tem, da bi morali vi kot šolska »nadgradnja«, kot izbrani delegati, zastopniki njihovih interesov, pristopiti »k bazičnemu materialu«, to je k učencem samim?
PREDSEDNICA ŠOLSKE SKUPNOSTI: Totudi sku-šamo narediti, vendar vem, recimo iz svojega razreda, da vlada velika nezainteresiranost. Skušamo, da bi ne-kako vsi sodelovali, ampak nočejo. Nismo pa mi neka nadgradnja, s tem se ne bi strinjala.
VPRASANJE: Tovarišica razredničarka, v razredu ste bili v specifični vlogi. Kako vidite to »nesrečno situa-cijo«?
RAZREDNICARKA: Dejansko bi lahko rekla, da je moj razred zadnji, kjer bi se lahko kaj takega zgodilo. Z Ijudmi sem precej neposredna, kako pa oni izkoristijo možnost, da se lahko v vsakem trenutku obrnejo name, to je pa seveda čisto njihova stvar. Kar je šolskih težav, konfiiktov, ki se tičejo same šole, se sicer vedno obrnejo name... Karjepaproblemovdoma, pasfanti....nevem, verjetno ti mladi v meni še vedno vidijo avtoriteto, ker so si z leti že navzeli nek odnos do tega statusa.
RAVNATELJ: Zdaj smo bolj na splošno ocenili da morda, kadar so na dnevnem redu šolskih in oddelčnih skupnosti razni samoupravni akti, učenci za obravnavo niso zainteresirani. Moral bi reči, da se je, kolikor sem spremljal ti dve leti, kar sem na šoli, stanje bistveno spremenilko na bolje, in sicer glede na to, kako se po-samezen problem, ki ga samoupravni akt obravnava, prezentira mladim. Ko smo sprejemali spremembe in dopolnitve statuta, je bil odziv zelo mlačen. Ko pa smo sprej^mali pravilnik o preverjanju in ocenjevanju zna-nja,sejeodzivnoststopnjeva!a... Še b*olj ob pravilniku o vzgojnih ukrepih. Pravilnik so v celoti sprejeli tako—oh, že spet en pravilnik, toda na njegove točke, kako opre-deliti lažjo kršitev dolžnosti, kako težjo, kako najtežjo, in kakšen ukrep, kakšno posledico ima kršitev za učen-ca... tu je bila pa vrsta pripomb, in to konstruktivnih. Vendar je to lahko dvorezno, kajti reči moram, da tisti učenci, ki so to vzeii z levo roko, zdaj seštevajo neupra-vičene ure itd. Drugi pa so dejansko identificirali s tem svoje počutje, svoje odnose na šoli. Predlani smo izvedli anketo o počutju na šoli, kaj učenci predlagajo, da bi se na šoli spremenilo, da bi bila prijetnejša, bolj njihova, bolj neposredna. Bilo je veliko pobud, na prirper, da jo uredimo, da bo prepleskana, čista, da imamo cvetlice, in nekateri učenci so samoiniciativno prinesli v razrede rože, jih okrasili s posterji, v veži imamo cvetje itn. Veliko število učencev se je angažiralo pri urejanju šole; en ra-zred je sam med počitnicami prebarval svoje šolske klopi. In če greste v ta razred, boste videli, da ni nobenih prask in čačk na njih. Tu moramo graditi: to identifikacijo šole, da je šola učenčeva, da mu nekaj koristi. To pa je proces, mislim, da zelo dolg proces, ki zahteva nov odnos, tudi učitelja, razrednika do učencev. Pomembno je, kako učencu to posredujemo—vse te samoupravne akte — ne kot neki nebodigatreba, ampak kot življenje, ki ga bomo v bodoče gradili na šoli.
Nekateri učenci pa to drugače doživljajo. Od 1200 učencev jih je dve tretjini ali celo tri četrtine takih, ki vestno, kakor mravlje, izpolnjujejo dolžnosti in se tudi vredu počutijo. Tretjina ali četrtina pa je takih, ki malo odstopajo in ki bi zahtevali tudi malce posebno obrav-navo.
VPRAŠA^4JE: Torejti »posebniprimeri«, »izjemnoiz-jemni primeri« ne ovirajo samouprave in demokracije v njunem svetlem pohodu (»realizaciji«)? - RAVNATELJ: Mislim, da ju razvijamov taki smen, da bo to dejansko demokratična, samoupravna šola, ki daje možnosti slehememu učencu, če se nahaja pred kakršnimkoli problemom, da najde pot — tudi do ravna-telja.
VPRASANJE: Ali morda šolski sistem kot tak do-pušča mesto, glede na katerega je samomor mogoč (nujen), oziroma ali se šolski sistem izpostavlja kottisti, ki ubija, kot tisti, ki temelji na samomonj?
OMERZA: Šolski sistem je del družbenega organi-zma. Naš družbeni organizem je še daleč od popolnega humanizma in še daleč od tega, da bi bil neodtujen. De-jansko je naša družba v prehodnem obdobju, to gotovo še ni tisti definirani socializem ali pa prva stopnja druž-beno—ekonomske formacije, to je še vedno cfiktatura proletariLta. Poleg tega produktivne sile še ne dopuš-čajo takšne družbene nadstavbe oziroma takšne druž-bene organizacije, da bi lahko rekli, da je naš družbeni sistem popolnoma human. To je proces, porodni proces nove družbe, ki izhaja iz stare; s seboj nosi negativne lastnosti, tudi še Ijudi stare šole itd. Da pa naš šolski si-stem ubiia, s tem se pa seveda ne bi mogel strinjati.
VPRASANJE: A kljub temu se odpira mesto za sa-momorilsko dejavnost znotraj šolskega sistema.
OMERZA: To je splet okoliščin. In dejavnik v tem spletu je tudi šolski sistem. Da je pa to tak sistem, ki bi naravnost silil k temu, tega pa ne bi mogel reči.
RAZREDNIČARKA: Dodala bi tole. Pogovarjala sem se s strokovnjaki, ki se s tem ukvarjajo in pravijo, da je pri mladostniku zelo težko ugotoviti vzrok, vzrokov je vedno več. Pri odraslem človeku je veliko lažje ugotoviti vzrok za samomor. Dejansko bi pravi vzrok lahko pove-dalo samo dekle, pa zanjo je vprašanje, ali ga je res ve-dela.
VPRAŠANJE: Ampak ali niso »adolescenca«, »pu-bertetništvo«, »čustvena labilnost,« »generacijski boj« itd. samo neko mrtvo mesto, kamor družba potlači ozi-roma izvaža vse svoje alibije za take »posebne, izjemne primere,« »nesrečne slučaje«?
OMERZA: Seveda, za družbo je to neugodno in družba zdaj išče opravičilo. To je tudi udarec zanjo.
Nepoboljšljivi
Poskus portreta enga,v rock zagnanega prfoksa
Pedagoški rock
Poskus portreta enega, v rock zagnanga prfoksa PEDAGOŠKI ROCK
Dol padeš, ko ti pride s takšnole na dan, pa ne veš, se s tabo dela norca, bi od tebe rad kar spo-toma še kaj pokasiral, takole v zameno, ali pa za-hrbtno mozga, ko se ti napol reži v obraz — ne boš ti mene, jaz te bom.
Me za jajca vlečeš, muzkontar?
Te ne, frajer! Ti, ko si že te vrste pisun, pa še tole objav. — Razpisujemo samoprispevek za novo ploščo Janija Kovačiča, ki ima delovni na-slov »Zavodza zaščito malih ljudi«. Govorila bo o majhnih ljudeh, kakršni smo mi, to pa predvsem zato, ker so mali ljudje sol tega življenja. Heroji pa, tisti veliki ljudje, ponavadi takoosiromašijo to različnost življenja, da je kar hudo, ko jim hočejo biti potem vsi podobni. — Denar, minimalni pri-spevek bi bil petnajst starih jurjev, lahko nakažete na poseben žiro račun. Zanj boste zvedeli kasneje, ko ga bom objavil. V zanieno za svoje prispevke boste dobili ploščo.
Se ti je tako zanohtalo?
Ne. Ampak če že za vsak drek razpisujejo sa-moprispevek, bom pa še jaz svojga.
Pamet v roke, bipljunilpredse kakšen malomeš-čanski ribič v kalnem, pa umiri se ie enkrat, se sta-raš. A Jani raje originalen, tisti enkraten stari Kovačič, enak nudič, še iz časov, koje zalajal v rajo »Jest grem gor na Škoflco«, in kompozicija je po-stala njegov prvi veliki hit. Sam v sebi sem jo takrat, precej napočez označil kot nekakšno prav ime-nitno himno pijancev, a Jani se je že spočetka lotil posla spolnim čebrom humorja. Do dni današnjih se še ni izrodil v kakšnega poceni klovna, je pa zmeraj hotel skoz izbrane-in prav zazigalne zbad-Ijivke na račun-slovenske druibe in našega načina iivljenja nasploh, servirat raje nekaj bolj žlahtnega.
Svoj image si gradi ob litru pijače s katero si sproti splakuje zahripano grlo. Ta flaša je kar na-prej z njim, naj jo potegne izza stola kjer sedi ali jo ima na mizi ob sebi, da je Ijudem še boljna očeh. Končno še njegov hreščeč glas, ki je ze zdavnaj zaščitni znak Kovačič. Jani, ki zna tako, kar z levo roko, če se mu zahoče, zgrebsti k sebi publiko, da poje z njim.
Šepomnim njegov koncert v Hali Tivoli, ko seje nHslikal na oder in seje raja drla —Jani, Jani. Zdaj pa se ti ta tip enostavno zvah v svoj stol. Ignorant-sko kot kakšen Brando. Ej brenkač! A nis bil takrat kar precej nalit? Si se po še bolj odlično vklopil v sceno, res! Publika je kar pela zraven. Skoraj vsak se je drl za njim z refrenom, ko je odbrenkal prve akorde »Škofljice« In ko je bil že čas, da bi se po-bral z odra, ga raja ni pustila dol, in še sam ni hotel stran. Odrolal je še dvakomada, tako, dasogamo-rali organizatorji sami odvleči s scene. Tisti večer v Hali Tivolije bil res njegov. Koncertpa sejeimeno-val »Ljubljana je zaspana«. Tako. In če še vedno ne poznate Janija, bom dodaltole: »Za ustvarjalca se imaš lahko le takrat, kadar tvoja ustvarjalnost ni le terapija, zdravljenje kompleksov in predsodkov. Če sesamo nečesaznebiš,to ni ustvarjanje, ni neko polno delovanje. Osvobajanje odpredsodkov še ni ustvarjanje. lgralci so slabi ker igrajo. (Brechta so vprašali: »Igralci v vaših komadih doiivljajo uspe-he, vi pa niste preveč zadovoljni z njimi? Kaj ne igrajodobro?« Odvrnilje: »Igrajo dobro, toda na-pačno«). Ustvarjanje je samovzgoja misli« — Si ti to zdeklamiral, Kovačič! Pa tudi na knjigo Lojzeta Kovačiča nisi pozabil, kjer pravi, vse je minljivo, razen sreče pri ustvarjanju.
Daj, red Jani? kako si se zagrebel za svojo prvo kitaro?
JANI: Na nek razprodaj sem jo kupu. Dobil sem eno z napako, plačal pa sem zanjo osem sta-rih jurjev, in to je blo za tiste cajte precej dnarja. Če sem se naslonu na to kitaro, sem si prav grdo priščipnu stegn. Zelo narahlo je blo treba z njo.
Mladost je največji show na svetu! (Jaz se ga grem.) Pridružite se!
A: No, pa mi zdaj zdeklamiraj svoje generalije. Koliko si star, pa te štose.
JANI: Osemindvajst sem jih naložu, filozofsk faks sem napravu, zdaj sem pa uradno prfoks filo-zofije in sociologi je, vsaj v delavsk knjižc tko piše.
O.K., in kam hodiš po plačo?
JANI: Zdaj sem zaposlen na sredn šol za zdravstvo in farmacijo. Tam so pa same punce in nkol si nisem mislu, da so mlade punce taka mora. Zmeraj sem bil prepričan, da je to nekaj luštnga. Kar je preveč je pa preveč!
Pa si imel tako — kakšne težave, probleme z zaposfitvijo, ko si doštudiral? INo, si paČ v očeh povprečnega meščana nekakšen protestnik, pa zmeraj nekaj pljuješ dol s scene, Pa še plošča! Ta pač ni nič »razveseljivga« povedala takšnemu »lepo vzgojenemu, pridnemu, umirjenemu« člo-vekti. Pa ta kaseta, ki je zdaj zunaj, tudi ne.
JANI: Sem imel tud to srečo, da povprečen meščan sploh ne ve, kdo sem. Velika sreča je bila to in tko sem tud dobil službo, ker niso vedl, kdo sem. Sem pa vseen čakal tri leta nanjo. Vsakdo mora jesti, a nove vrednote in vrednosti se ustvar-jajo z delom. Samo golo zadovoljevanje potreb in
podrejanje »oblasti stvari« (Marx) — podrejanje svojega delovanja le nuji do hrane — ne naredi novih vrednot (spet en Janijev titat).
Ali tvoji glasbeni začetld sovpadajo s tvojim šo-lanjem?
JANI: Sovpadajo, ja. In jaz nisem hotu preden sem se izšolal prej nastopit, preden sem se prepri-čal, da me tud neuspeh ne bo pretirano potrl. Na-stopat sem pa začel s svojim triindvajstmi leti. Je bila vzrok tega tvojega »izpada« študentov-ska agresivnost, takšna, kakršna pač je?
JANI: Dvomim. Tukaj je pri men najboj pre-vladovala želja, da bi ljudem kaj povedal.
Jani je že od samega začetka predstavljal ne-kakšno protiutež vsem ostalim bendom. Takšen je bil njegov stil nastopanja in muziciranja. Besedila niso le humorna, so tudi zelo angažirana v smislu družbeno socialne kritike. Vzemimo <njegovo pesem »Otroci samohranilk«. Ta komad se tudi zvršča med najbolj priljubljene pri raji. Sicer pa je tale Kovačič zelo čustven, izpovedno pretresljiv, tako resničen v prikazovanju nerešenih stvari v naši družbi, posebno tistih — v škodo mladih! Svoje tekste običajno podpre z odlično instru-mentalno spremljavo. Zelo zavzeto in z veliko mero občutka prebira svoje strune. Kdaj pa je izšel tisti tvoj prvi LP, Jani? JANI: V novembru 1980. To so ble scene! Sva šla z Maretom (Marko Brecelj op.av.) enkrat k Ju-retu Robežniku (glavni urednik PKP — pro-dukcije kaset in plošč RTV Ljubljana op.av.) na dom, in mu je Mare v svojem zagonu začel pr-povdvat, kako je treba ljudi z macolo po glav tepst, da se kaj premakne. Robežnik, ki je zlo umetniška duša, je vse skup vzel zlo pristno, tako, da naju je kar hitr čez vrata ven vrgu. Ampak plošča je bla vseen mal prej zunaj, se mi zdi.
Kakšni so bili pa kajfvoji poprejšnp* uspehi. Če vzamemo to ploščo kot nekakšen začetni mejnik, Jani?
JANI: Ja, moj največji uspeh je to, da sem živ(?). Vsi ostal uspehi pridejo s tem. V tistih časih sem clo nekaj časa živu od tega svojga šovarstva, tko, da je bil to kar lep kompliment mojim nasto-pom. Res, pred tem LP-jem sem bil že kar dost znan. Na tistem koncert »Ljubljana je zaspana« se je mojLtrud dobr ppkazal.
Kako pa kaj sam misliš o svoji prvi longplajki? Je dobro reatizirala tvoje ideje?
JANI: Mislim, da tehničn ni ravn najbolj izpadl pa ne zarad snemanja. Zarad kasnejšga presne-mavanja je pršlo do kar hudih napak. Primer je Beookranjsko kolo, ki je na plošč izpdl precej medlo, na trakovih je pa zelo živahn, poln in močn. Na tist stran v živo, so pa sam srednje frek-vence dobre. Zato morš imet kar dobre aparature, da vse to odpravš.
Kaj te je nagnalo, da si posnel ta svoj LP? To sem se že prec na začetk odloču, ampak način kako smo posnel, to je bil pa edin možen način. Z ljudmi okol studija se prepirat, je pa zelo ogabna reč. En let smo.nekaj delal pa je bil en drek iz tega, no, pol smo sc pa dela sami lotl in smo materiale oddal, čez šest mescev so pa dol le izdal ploščo.
Kako da si odločil, da boš imel na LP-ju eno stran posneto v živo in eno v studiju?
J.ANI: Na začetku smo hotl celo obe strani po-snet v živo. Mislim pa, da je blo treba tud mal ek-sperimentiraf, tud po tej plat in tako se je vse sku-paj posnel tko kot je.
Ti je mogoče ZKP RTV I.jubtjana dala tako si-iaine možnosti, pa si ph, no ja, hotel do kraja izka
ristiti, da bi se tjudem pokazal na dva načina?
JANI: ZKP mi možnost sploh ni dala. Te mož-nost sem si jaz sam vzel. Če bi mi oni dal sploh kakšno možnost, bi mi dal studijo, tako mi ga pa niso.
Je kaj krivice v tem, da je do sedaj izšel le en tvoi LP?
JANI: Ne bi reku, da je to kakšna krivica. Bolj narobe bi blo, če bi se moje pesmi nonstop vrtete na radiju, tko ko druge. To je tko ko s čigumijem, če ga predolg zvečiš. Zgubi okus in ga kmal vržeš stran. Jaz pa bi si želu, da ne bi šla ta plošča mim ušes naših mladih ljudi. Da bi mela svoj učink.
Plošča,, kije izšlapo dobrih dveh letih njegovega delovanja na naši glasbeni sceni, torej kar dobro zaobjame vse značilnosti njegovega igranja in je verna odslikava Janija Kovačiča takšnega, kot ga poznamo s scene. Potem pa še tisti štos s studijem in v livo, tako da smo ga lahko dobro spoznali z obeh plati. Načrtno delo, ni kaj! Če hočem biti še malce \boljprecizen vobdelavi te osebe, nikakor ne morem mimo nekaterih drugih značilnosti, kot so denimo »¦behkranjskor kolo«. Tu jeprav izvirno obdelal slovensko narodno, ki nam jo zaigra s pomočjo svojih prijateljev inštrumentalistov. Na plošči nas-ploh, je Jani dokazal, da je zmožen obdelati marsi-kateri glasbeni stil in ga lepo prilagoditi svojemu načinu igranja, najsi bo ie to narodni melos ali rock. Besedila lahko delimo na dva, vsak zase lo-čena dela. Prvi del njegovih besedilje tak, da so ra-zumljiva in pristopna slehernemu njegovemu po-slušalcu, ker so napisana na preprost način. Sem lahko uvrščamo »Skofljco« »Žare lepotec«, »Ne moreš«, »Otroci samohranilk«. V drugem delu svojih besedil se pa izraia precej simbolno, iakoda moraš v teh besedilih vseskozi iskati razne asociaci-je. Imeti mora, tudi zelo pisano miselno razldgo za neke njegove simbole. Takšniso, denimo, stavki v pričujočem besedilu, odlomku iz »Fižola«: Fatima polko igra pes ponizno zre gospodarjeve noge olimpijada kratic čez gnile zobe resnica sama zavre.
Nekaj podobnega so še komadi »Hokaido« in
»Mošeja«.   To  zadnjo  kompozicijo je  močno
podprl z balkanskim melosom. Izgovorjavo besed
prilagaja muziki tudi s tem, ko v besedilu uporablja
bosanske izraze. Precej kratek komad »Hokaido«
poživi in ilustrira z japofiskim melosom, zaigranim
na kitaro. In zraven so uporabljeni še določeni
zvočni efekti (valovanje morja). Saksofonist Lado
\Jakša se mu pridruzi pri »Fiiolu«, medtem ko na
\plošči najdemo tudi tisto pijansko filozofijo, kotje
\samoizpovedni komad »Steklenica bluesa«. Precej
je v tej kompoziciji pesimističnega. V glasbi in pi-
jači išče avtor pot iz problemov.
Tudi z nekakšnimi napol političnimi teksti se lanipeča. To spet ni nekaj zelo direktnega, namreč vse skupaj obdelano bolj humorno. Vzemimo za nimer komad s plošče »Lojze je delavec«, v kate-rerh nam hoče na »Štosen« način prikazati, kaj vse 91 lahko en delavec misli. Dalje imamo N.K. To-mčevo besedilo, s katerim je Jani na svojevrsten ičin obdelal brezizhodnost, delavca obsojenega to, da bo za vse večne čase to, kar je. Obenem pa kot iivo nasprotje obravnava tisti ie ssega presiti in naveličani sloj drufbe in na koncu zaznamuje že tudi njegovo samouničenje. To temo tbdeluje v skladbi »Zare lepotec«. Besedilo je ka-copak napisano na zelo slikovit in humoren način, ja tudi kitara zelo ritmično podpira tekst.
Jani, neko zelo spodobno, izobraženo dekle mi I je pred kratkim dejaio, da govoriti o malomeščan-Istvu pomeni govoriti o kapljicah in da je ta tema,,
oh, že tako ogn^eoa pa oMedela. bti dan mi je nel drug, ves perspektiven komumst, vztrajno na pofl k uspehu zelo razdraženo zagotovil, da bi se moral naučiti še precej tega, če bi hotel zapopasti, kaj jc malomeščanstvo. Kaj ti nrisliš o tej stvari kot, no ja, protestnik?
JANI: To je spet ena pesniška prispodoba, ki pa nič ne pove. Jaz bi tko reku, da je malomeščanstvo dans glavmr karakteristika Slovencev, pogojena pa je z njihovim statusom. In večina Slovencev je v administradj (birokracija) in ravn ta sloj apso-lutn nekje poudarja vrednote, ki se v velik mef pokrivajo prav z malomeščanstvom in tud oni niso nič drucga kot branilci malomeščanstva.
Denimo, da iz malomeščanstva izhajajo korup-dja, komolčarstvo, karierizem, zajedalstvo, po-goltnost, lenoba, pa na koncu še gospodarski kri-minal.
JANI: Iz malomeščanstva gospodarsk kriminat najbrž ne izhaja, zato ker so to že redk primer pa-metnih malomeščanov. Glavna karakteristka ma-lomeščana je prav vera v najboljš sistem v kate-rem žvi pa služenje temu sistemu v vseh njegovh stranskh produktih in slabostih. Ta se ne upa tolild delat prot sistemu. Tisti pa, ki se sprav v gospodar-ski kriminal, je že prešel ta stadij. Kar zadeva ka-rierizem, je pa to sigurn lastnost teh ldi, le da je ta karierizem prav pogojen s poslušnostjo in ubog-ljivostjo sistemu. Sem sod še ponarejanje podat-j kov s kterim izkazujejo svoj uspeh.                  \
Bi že malomeščan s kom solidafiziral?
JANI: Bi, če bi to počel tud vsi drugi z njegovga podjetja in če bi to moral.                                 <
Ti si se pa takrat na koncert »Sotidarnosti« pri-šel prav rad sotidarizirat Zakaj?
JANI: Zaradi dnarja prav gotov ne, ker ga tud ni blo. Nastopu sem pa zato, ker se mi je zdel po-membn, da nastopm na en tak prireditvi, da pri-dejo ljudje, in da se jim nekaj pove. Zato, da nismo vsi enacga mišljenja, kot se je to precej čudn pisal po nekterih časopisih. En tak primer. Ko sem se pogovarjal s starejšm ldmi so rekl, da je Poljakom čist prav, saj nič ne delajo in pol tud nič nimajo. Glejte Nemce, ti delajo in majo vse. Tko vidiš, kolk je zgrešenih misl. Ce delaš in delaš in delaš, pa nič nimaš, je no ja — saj veš. In na tem koncert je šlo tud za to, da se še pri nas mal ta za-vest pri ljudeh spremni. Če sem jaz na tem koneert kaj doprnesu, sem rade vole dal ta svoj delež.
Kaj ni bila po daljši odsotnosti to spet tvoja prva pojava na tako velikj sceni? Je bil to res samo odraz solidarnosti ali pa si si hotel spet pridobiti svojo puUiko? Pred tako veiikim avditonjem je to lahko.
JANI: Jaz bi to mal drugač povedal. Mislim, da kar precej nastopam, le da ne igram v takšnih cen-trih moči, kot je Ljubljana. Ta mest ima pa majč-ken preveč monopolen položaj nad novicam in nasploh nad glasbeno sceno v primer z ostalo Slo-venijo. Pa vemo, da na dežel živi več ko 60 % slo-venskga življa in jaz sem večinoma koncertiral po podeželskih krajih. Po tri take koncerte na mesc sem imel.
Se pravi, le odsotnost s te Ijubljanske scene?
JANI: Ja z ljubljanske scene, ta pa je nekje tud edina, na kater pride do odziva v časopisih. In ta; odziv je ponavad edin, zato je tud zgledal tko, kot da me ni na scen.
Kje si pa potem nastopal izven Liubljaiie?
JANI: Prevalje, Dom Svobode v Sisk, Ravne na Koroškein, Lapidarij v Zagreb, Delavski dom v Kranj, Cerknica, Kočevje, Tolmin, Idrija, Trbov-lje, Mladinska politična šola v Tacn, (tam je bla tud nora scena) in domala po vsej Sloveniji tko. Pol sem šel pa v službo in me je to mal zavrl. Vseen sem pa še nastopal na Rek, Levstikovem tabor, Klubu mariborskih študentov pa še mal naokol po naš dežel.
Svojo oceno te »gigantske« rockovske manife-stadje v zvead s »S^idaniostjo« pa vseeno lahko poveš.
JANI: Jaz bi sam to rekel, da se nekater neu-pravičen jezijo, da je bil koncert predolg. Kaj je blo pa tist, v časih Valvazorja, ko so ralad ljudje moral prehoditi še in še, da so prišli na ples in so tako porabl tud celo noč, povrh pa so hodil naj-večkrat še ponoč in med volkovi. Jaz tega ne ra-zumem, kako je to dans. Zakaj pa mhliš, da se je mladiiia tako masovno natepla na ta koncert?
JANI: Mislim, da so prišli boi zarad dogodka ih žura, kot pa zarad kaj drucga. To je enak, kot če pride na koncert Buldožerjev več kot pol raje le zarad žura.
Aha, reci no nekaj o Buldožeiph, so se spreme-nili v trgovce?
JANI: Zdaj, ko je Borč (Boris Bele op.av.) po-stal urednik in je s tem postal trgovc, se ta trgovska miselnost tud dejansk vid na njihov zadn plošč. V bistvu so pa oni še zmer za korak pred ostalmi. Tist kar so bli, jasn, da dons niso več, plošče pa še vseen dobr prodajajo. So pa že tud mal prestar, da bi skakalpo odr, kakor je že enkrat Borč reku. V tistih letih so, ko jim ideal ne pomenjo drucga kot dnar in za to tud delajo, da dobijo dnar.
Nedoigo nazaj sem bral eno izjavo od Buidožer-jev, češ, kaj bi se šli neke protestnike za tisto rajo, ki si sama ne upa kaj na glas povedati pa nas upo-rabtja za to.
ANI: Neumn res. Zakaj je pa pol Prešern pisal smi o erotiki. A mogoče zato, ker se tegadrug soupal počet. In navsezadnje, saj ne pišeš pesmi o, da bi se nekdo skrival za tvojiiti hrbtom, pak zato, da nekaj jasn poveš in tako izkoristš oj talent.
Pa ti tipi od Buldožerjev sploh še kaj povedo? JANI: Ja, ta zadna plošča je v stilu »Lepo je biti lad«. Ena gromozanskolenoba je to, ki jo dans ko vidmo pri naš mladin. Nezainteresiranost čina mladine. Iskanje nečesa v tej poplav in-ant herojev, lovljenja med zvezdam in dogcaj-m. Tu pa ena taka plošča potrjuje to stanje in daje prav, ko tko delajo. Zravn pa jim ne po-iija nobene rešitve za take probleme. Uzakonit )če stanje, kakršno je. Tako se men zdi, da taka ošča in podobne nardijo, da mladina začne ra-išljat na način: »Ja, saj se res ne da nič drugač in item je najboljš, da plešemo in se gre naprej«; Je to zavajanje mladega rodu? Lahko bi se tem rekl tko. Oni igrajo na ta način, deluje kot protiutež šol in njen resnost, tko, da govarjajo ideale ki jih v šol ni. Postavljajo se na ran tistih, ki pravjo, da muzka Pankrtov zavaja. ibenem pa muzka, ki jo izvajajo kakšn Pepel in i ni nič boljš, kvečjem slabš. In še nekej je pri uldožerjih. Oni so s svojim prvim ploščam dikti-lmodo, zdaj so pa oni tist, ki tej modi sledijo in ipomen, da so že star.
Opiši mi svoje glasbene začetke malce bolj po-obno.
A.NI: Jaz sem si zmeraj mislu, da sem blazno »soben za igranje v bendu, in da bom tud imel kšen bend. Potem sem za začel razmišljat in m spoznal, da bi v bendu pravzaprav težko sha-Is komerkoli, tako sem začel igrat sam. Prvi na-op sem imel na filozofskem faks v Ljubljan pred ibližn petmi leti. Skoraj nobenga ni blo tam razn kaj mojih prijatlov in moje nerodnosti. No, item sem pa nastopil še v Šenčurju in tam sem bil i pubhk bolj opažen, čeprav moram priznat, da_
sem med tistim pivom in zafrkanci jo uspel celo na-stopit.
Si imel kdaj težave, mislim, zaradi svojih pro-blematičnih tekstov?
JANI: Tako, čist direktn ne, po ovinkih mi je pa pršlo že marsikaj na ušesa in to je, zgleda tud način, kako se pri nas dela s takšnim stvarmi. Vse se je vrtel okol nekakšnih organizacijskih težav, zraven sem bil pa še jaz neizkušen oni pa iz-kušeni.
Torej si bil naiven, pa si padei na njihove fore?
Sigurn. Sigurn, da sem padal na njihove vseh sort fore. Potem pa ko si že v tem poslu, uvidiš, da je tu tud nekaj druzga narobe. Recimo, organiza-cija posla in planiranje sta čist zanič. To se kon-kretn dogaja pri PKP RTV Ljubljana.
Kaj pa organizacija koncertov?
JANI: Tukaj je vse skup za malenkost boljš, če se za koncert zntenš direktno s tistim, ki koncert nardi.
Torej gre za nemočnost enega posamicnega av-torja, kljub njegovi kvaliteti v ustvarjanju, zoper en »betonski zid«?
J ANI: Ja sigurngre za en establishement, za ka-terga govorijo da ga ni. In kdo to zdaj prav, kdo to prav?
Kaj meniš, si bil na začetku kot protestnik bolj neostren kot zdaj? Zakaj si sploh začel s to o-bliko izražanja?
JANI: Jaz mislim, da to ni protesi. Je pa opisva-nje živlenja na tak način, da je vsem jasn, potem pa to zgleda kot protest. Pripoveduiem o vsem, kar se dogaja okol nas, na sugestiven, zvit al pa zafrkantsk način. In jaz govorim ljudem o napa-kah iz osebnih skušenj, ljudje pa morjo bit potem aktivni, če hočjo, da jim to kaj pomen.
Na širšo glasbeno sceno si stopil skupaj s Pankr-ti, 92 in ostalimi novovalovci, kajne?
JANI: Ja in tud zato se mi je prlepla ta oznaka novi val, čeprav sem bil jaz osebn zmeraj prot ka-
Letošnji jubilanti
kršnimkol razpravam o tem, kaj je kdo in kaj kdo ni. Mislim, da sem prišel z drucga konca in ne v istem kufru z njim.
Meniš, da ti in Pankrti niste v istem kolu? JANI: Mislim, da so med nam ene bistvene ra-zlike. Njihov način napadanja je več al manj di-rektn, ker imajo tud večino besedil v prvi oseb. Pri men grepa bol za eno štorjo, prek ktere so to ist pove, vendar na drugačn način.
Kaj pa meniš o rocku nasploh pri nas? JANI: To je edina stvar, ki žvi brez dotacij v kultur in je zato zaenkrat tud neodvisna in ne-predvidliva. Je tud izven vseh institucij zarad fi-nančnih težav in je zato tud za nektere nevaren. Ali misliš, da je rock pri nas boj na špid dogaja-nja in bolj progresiven, kot denimo film, teater in drugi mediji?
JANI: Prav sigurn je v tem moment najbolj probojen in to prav zarad masovnost. No, mogoče je sam še kakšen film pred njim pa še ta mora bit amerišk ha, ha. Je pa prav gotov, da ima ta stvar največ publike, razen Avsenikov ha, ha, fa...
Rock ne živi od institucij, ampak od in za občin-stvo. Mladi so ga naostrili, poslovneii otopili. In tako se še naprej jahamo v metežu silnic in koristi tržnega sistema.
Kakšna je pa kaj bodočnost rocka na slovenski sceni?
JANI: Pri nas ni nobenga, ki bi vlagal v mlade bende, tko da uspeh pride sorazmern pozn in to je slabo. Izraznost pa je po drug plat največja z naj-bolj preprostim sredstvi. Za obstoj in za bodoč-nost bi bil pa tud potreben en stalen prostor, kjer bi se vse to skup dogajal.
Naši ljudje slabo spremljajo rock sceno? JANI: Bi reku, da je večin vseen in to je tist kar človeka najbolj jezi.
In konkretno v Ljubljani? JANI: Tukaj je pa mal bolš, zato, ker je več štu-dentarije in še posebej srednješolcev. Večina je tudtakih študentov, ki so jih doma napumpal, naj se ne brigajo za nič drugega, kot za študij, in tko je tud na filozofskem faks, kjer je 3000 študentov, deset se jih pa nekaj trud v tej smer.. Povej no, kako si pa ti zašel v prosveto? JANI: Tko, tukaj sem najprej službo dobil. Men je blo takrat v bistvu vseen, rabu sem pa dnar, ker od socialnih podpor se ne da večn žvet. Prav nujn je že blo, da sem šel v službo, tukaj so me pa čist sliičajn sprejel pa sem ostal.
Kako se pa* kaj počutiš kot rocker v prosveti? J ANI: Jaz sem v prosvet en navadn prfoks. Po-skušal sem pa že z dost novim metodam, pa sem odkril, da gre preveč energjje, in da, če sem jaz edin na šol, ki to dela, potem je to brezupn. Na teden imam sam dve ur pouka, drugi so pa tam po šestintrideset ur. In v teh dveh urah ne morš spre-menit njihovga mišljenja. Njim je najvažnejš, da s čim manj truda pridejo skoz. In tud učenc sam čutjo šolo kot prisilo. Jaz sem pa tko še zmer bolj na njihov stran kot pa na prfoksarsk.
Se pa ti sigurno boljše razumeš z njimi, kot na-primer kak zadrt prfoks?
JANI: Mislim, da sem postal v tem mojem eno-letnem učiteljstv majčken razočaran nad njim. Preveč me jemljejo kot prfoksa, žal. Se prav, da so on tist, ki delajo to klasično razmerje med prfok-som in učenc, ne pa jaz. To me je v bistvu mal ra-zočaral.
Hudiča, vsi vi stari rockerji ste eni hudi intelek-tualci. Ti si filozof, sodolog in nazadnje pedagog, Pankrti pa so tudi sociologi in politologi. Kako se vse to skupaj odraža na vaši ustvarjalnosti?
JANI: Zagotov ima to vpliv. Daje nam en dolo-čen širš razgledčez stvari, po drug plat je pa to spet ena zavora, zato ker prav zarad izobrazbe vidš stvari tko relativne. To spet ni pametn. In ker ravn zarad te relativnosti prideš v spopad sam s sabo, je pa to sploh zanič. Prav zarad tega relativizma so intelektualec tko nesigurn sami vase, kar jim blazn
Kaj se ti zdi, kaj mladi sploh želijo slišati v vseh teh besedilih?
JANk Jaz mislim, da se želijo postavt starejšim po robu. Tiste stvari, ki jo starejs ne marajo, bod sigurn, da jo bojo mlad vzel za svojo. Vsaka mla-dež mora imet svoje idole, ki pa ne smejo bit idoli njihovih staršev.
Ali misliš, da se pri nas protestira zaradi prote-sta?
JANI: Mislm, da ne. Vsaj za Pankrte si ne bi upal tega trdt, prej obratn. Protest je tukaj zarad stvari, ki so te izzvale, se prav, da gre bolj za željo po sprememb kot pa za željo po nerganj in oprav-ljanj.
Kaj misliš o naših novovalovrih Buldogih, In-dust bagu itd?
JANI: Men se zdi, da ta druga, mlajša garnitura, dokazuje, da to ni le muha enodnevnica, ampak ima ene določene pogoje, za svoj obstoj. Po drug plat pa morjo zlo pazit, da ne zapadejo v klišeje, se prav v okvire, znotraj kterih smo se mi lahko blazn svobodn razvijal. Za njih so lahkozelo omejujoči. To se lahko celo vid na tej plošč »Lepo je...« v sam tematki, ki razn še večga poudarjanja tega dolgočasa in brezishodnost ne prinaša kakšnih bi-stvenih novosti in se je mogoče mal za bat, da bi oni ne postal posnemovalci samih sebe. No, to je čist moj osebn mnenje.
Kakšna, misliš, da je kvaliteta naše glasbe?
JANI: So redke izjeme, ki imajo zadovoliivo kvaliteto glasbe, toda prav ti nimajo dost dobrih tehničnih možnosti, da bi te svoje ideje uveljavl na tak način, kot je pravšn za njih. Vse morš nardit sam, od organizacije studija, do organizacije glas-benikov. Podjetju al kaki organizaciji pa tega ne morš zaupat, ker se ti potem tko zgodi, kot se je men dogajal, da sem moral hodit en let na firmo za snemanje plošč, pa te vseskoz nategujejo, da se za par mesecev prestavlja snemanje itd. Isto se je do-gaial zdaj, ko sem snemal kaseto.
No, ta kaseta je zdaj že na tržišč, ima pa naslov »Žare lepotec v Andih«.
Kako si se pa dokopa! do tega naslova?
JANI: Pred šestico visi dglasna deska Aka-demskga planinskga društva, na njej so pa raz-stavljene fotografije ene ekspedicije iz Andov. Pod eno sliko je pisal »lepotec v Andih«, nekdo je pa zraven pripisal še Žare. Men se je to fajn zdel pa smo to uporabl za kaseto.
Poezija, ki se pri nas šteje za pravo, leze mimo občinstva v dijaške čitanke in razne pesniške anto-logije. Postaja jako ekskluzivna (se izloča): majhne naklade, berejo jo le kritiki in uredniki in povrh le redki mogoče šepesnikovi prijatelji in znanci. Poe-zija, kakršno si večina Slovencev predstavlja, je poezija Prešerna in moderne. Vendar te poezije ni več, razmere so dtruge (kar Janijev citat).
Kako gledaš na nasilje? Kakršnokoli obliko na-silja?
JANI: Nasilje je nujno zlo. En pretep je zgolj športn udejstvovanje, nasilje pa najdeš tud v prav-ljicah, ko volk požre babicopri Rdeči kapici pa tist ko hoče čarovnica skuhat Jankota. Največje nasi-Ije pa je nad svobodo poedinca, ki ga srečaš vsak dan. Najbrž se prot temu nasilju tud najbolj bo-rimo v tem svojem izražanju al pa pesnikovanju.
Se smatraš za pesnika, nemara poeta?
JANI: Niti za glasbenika se ne smatram. Sem le človek, ha, ha, ha.
Koliko časa še misliš viseti na tej naši žalostni sceni?
JANI: Kaj vem, moj načrt pa je ta, da bi se šel še nekak do tridesetga leta. Se prav da imam čas še približn Iet in pol, pol bomo pa še vidl. Vse zavisi od tega, kako se bom počutu, oziroma, kolk bom veriel temu kar sem do zdaj naredu.
Kdor hoče uspeti, zamenja glavo. V začeiku ga kamenjamo in ko res uspe, je spet vreden slovenske
trobojnice___
(spet izklepetal Jani sam, osebno).
B OŽIDA RZAL OZNIK
Ob dveh razstavaii
Spodletelo srežanje
Matjaž Potrč SPODLETELO SRECANJE
Erich Fromm: S ONU STRANU OKOVAILUZIJE, Moj susret s Marxom in Freudom, Naprijed, Zagreb 1980 (162 str, 320 din)
Erich Fromm: Veličina i granice Freudove misli, Na-prijed, Zagreb 1980 (142 str., 290 din)
Psihiatrična praksa pri nas obstaja. Prav tako klinič-na. In ta praksa ni brez povezave z okoljem, v katerem nastopa. To okolje pa nam kaže, ne nazadnje, izbira prevodne literature iz določenega področja.
Res je, Freuda so v Beogradu prevedli že dolgo tega, in v določenem smislu je izbor osmih knjig postal že standarden. Standarden, torej je opremljen tudi z običajnimi predsodki in napakami. Kot pri vsakem delu. Vendar se iahko Slovenci pohvalimo, da imamo dva bolj skrbno prevedena primerka Freudovega opusa: »K psi-hopatologiji vsakdanjega življenja« in »Predavanja za uvod v psihoanalizo«. Bolj skrbno prevedena, to tod pomeni, da so se prevajalci zavedali, kako empirični primeri, šale, spodrsljaji, nastopajo v določenem teoret-skem kontekstu. Ki je vselej kontekst označevalne do-ločenosti. Torej, da gre za delo na jeziku, na tem jeziku. ki smo njegovi govorci, in se nam običajno v njem zago-varja, tako da vsega, še manj pa pravilno, ne rnoremo izreči. Že precej več kot eno dekado teorija, materiali-stična teorija označevalca, pri nas vbija v glavo, pač ti-stemu, ki to želi slišati, da je subjekt določen z označe-valcem, ki določa njegovo spodrslo viatorsatvo. Nauk označevalca se ne opira zgolj na notranje, intenzivno področje psihoanalize, ampak na zunanje, ekstenzivno polje, kjer je intervencija nauka pogoj preživetja in ob-stoja same psihoanalitične prakse. Ki je, vsaj freudov-sko zasnovane psihoanalize, pri nas enostavno ni.
To odsotnost pa ne nazadnje zaznamuje pravkar omenjena izbira prevodne literature. Kajti dosti prej kot smo Slovenci dobili v prevodu prvega Freuda, smo imeli priložnost prebirati nesrečnega falo—centričnega Wei-ningerja (ki ga priporočamo feministkam v kritično bra-nje, kajti doslej o njegovem branju še ni sledov), potem pa so nam naše založbe postrezale, — s kom drugim kot s Frommom. Z enim Frommom na drugemu, in še s kritičnimi študijami o Frommu. In potem so nam založbe hitele, tokrat tiste iz drugih republik, ponujati Junga. In sedaj so nam zopet izdatno servirale Fromma. Seveda, še kaj drugega, Karen Homey na primer. A tod govo-rimoo uspešnicah. O bestsellerjih. Ki se skušajo oddol-
ravno ponuja kulturaiistična represivnost — berite »Nelagodje v kulturi«). Srečanje s Freudom je torej spodletelo v sami srži teorije, vkolikor ta lahko nudi oporo krhkemu prehodu zgolj na subjektovo besedo oprte prakse. Na subjektovo besedo oprte prakse, ki vračuna, da se subjektu, z označevalnim vpadom dolo-čenem govorilu, lahko zgolj zareče, ko skuša rekati pra-vilno, in ko se skuša osvoboditi, — česa drugega le, kot svoje z označevalcem določene odtujitve, ki ji pravi nauk z lepim imenom kastracija. Če je na odru v vlogi glavnega junaka maneken ego, pade zastor, ko se je-njajo kazati obrisi subjektove želje. Prav zato splošna, kulturalistična oblika Frommove misli, ki enostavno ni pozorna na koščke realnega, s katerimi se Freud uk-varja v obeh v slovenščino prevedenih knjigah. In končno naj v tem bežnem zapisu priporočimo v branje zbornik »Psihoanaliza in kultura« (Freud, Adorno, Mar-cuse, Assoun, J.— A.Miller, Milner, G.Miller, DZS1981), kjer nam bo ob Freudovem glavnem tekstu, v katerem se ukvarja s problematiko kulture, ob »Množični psiho-logiji in analizi jaza«, morda postalo jasno, da institucija igra na samo srž subjekta želje, da se v tem vozlišču za-snavlja subjektovo podvrženost v kulturi, ki je ego po strukturalni definiciji in shemi (str. 49 navedenega dela) ne more razrešiti drugače, kot da stopimo za hrbet njemu sarnemu. Kar zahteva prakso primera, in ne splošne osvobajajoče doktrine, kot nam jo ponuja Fromm. Na tem mestu je torej treba spodletelo srečanje pohvaliti, kajti šele spodletelo srečanje s subjekto-vim egom omogoči psihoanalitični praksi tisti kanec do-stojnosti, ki mu je morda treba reči »Tua res agitur«.
Vendar ne bi radi zbudili vtisa, da je Frommovo spod-letelo srečanje s Freudom nekaj povsem dokončnega in obsoabe vrednega. Daleč od tega, in Fromma moramo brati, če naj nas zanima usoda psihoanalize v njenih sti-skah, zablodah in herojskih podvigih. Kajti Fromm sam je bil pozoren na vprašanje adaptacije, in nam ga raz-členjuje v svojem drugem delu, v zaključnem poglavju z naslovom »Zakaj se je psihoanaliza iz radikalne teorije preoblikovala v teorijo adaptacije?«.
Najprej bomo skušali v Fromovih nazorih na tej točki izluščiti pozitivno stran, namreč pozitivno za obstoj do-ločene, kot smo nakazali, krhko zasnovane prakse: psihoanalize. Freud, pravi Fromm, ni trdil nekaj stvari, ki so jih trdili njegovi nadaljevalci, tako na primer ni trdil, da so nevroze posledica umanjkanja spolnega zado-voljstva. Drugič, jasnojetudi, datotalitarnisistemi, kotje na primerstalinizem, ki ga navaja Fromm, ne prenesejo psihoanalize, da je bila'ta prisotna le na začetku okto-brske revolucije. Važno pa je predvsem, da so tisti, ki so Freudu sledili, njegovo radikalnost spremenili v adapta-cijo.
Vendar bi tod morali vprašati Fromma: za katero adaptacijo pa vendar gre, o čem govorimo? Mar je za psihoanalizo važna v prvi vrsti adaptacija posameznika obstoječemu, na primer kapitalističnemu svetu, ali pa je važno najprej nekaj povsem drugega, namreč adapta-cija subjektovnega ega kulturi, ki, kot vemo, proizvaja
žiti konjukturnim vedam ob času, ko psihologija s svojo simptom: tako namreč adaptativna tehnika perpetuira obtežujočo matematizacijopo Canguilhemovemizrazu, tisto nelagodje, ki se mu subjekt v svoji pristni besedi ne jenja dričanja po toboganu od Panteona (kjer so v   skuša izogniti, če naj bo ta pristna beseda beseda nje-
narodov ponos skrbno spravljeni veliki misleci) k policij-ski prefekturi (kjer najde v času utilitarizma svoje ko-
gove želje. Tako se nam vse bolj zdi, da Fromm, ob tem ko kritizira Freudov nauk glede korenin adaptacije kapi;
ristno mesto). Se se psihologija po Parizu driča, — mar   talskemu svetu, ki naj bi jih v njem zasledili, pozablja, da ji ni pri nas spodrsnilo in se je spotaknila ob svoji huma-   sam, kot smo že nakazali, s svojimi pozitivnimi predlogi
nitarni naravnanosti, ki jo naredi slepo za vsak mate-rialni učinek označevalca. Ko jo pokropimo z dobrim za-
vodi prakso psihoanalize v objem imaginarne identifika-cije, vse bolj podobne hipnotični tehniki, ki zanjo vemo,
logajem statistike, da ne bi zašla z uglajene poti v dobi   da je Freud moral z njo prekiniti, da bi lahko zasnoval
industrializma. Ki nas bo pred njim morda rešil ravno   novo prakso ln govor: psihoanalizo. Tako se nam ob
Fromm.                                                                             branju Fromma vse bolj zdi, da nas pušča v temeljnem
Če trdimo, da gre pri Frommu za srečanje, trdimo to   nelagodju: prav lahko sicer, da Freuda zaradi njegove
najprej zato, ker to pravi Fromm sam: »moje srečanje z   socialne umeščenosti kritiziramo, — a kaj bomo ponu-
MarxominFreudom«. Inčetrdimo.dagrezaspodletelo   dili subjfektu, ki se na nas, če smo na mestu analitika,
srečanje, to trdimo zato, ker mislimo, da gre za spodle-   obrača kot trpeče bitje. s svojim simptomom, za kate-
telo srečanje. Stvari skušamo poimenovati z njihovim   rega vemo, da tolikokrat prevzame optimistične poteze
pravim imenom. Spodletelo srečanje najprej, ker Fromm tako Marxa kot tudi Freuda čisto en$stavno in empirično ni nikoli srečal. (Glej Paul Roazen: Freud and
gona k boljšemu, k boljši družbi. Najmanj, kar lahko re-čemo, je, da je rezultat takih načel obče formulirana teo-rija, ki ni materialistična in ki pušča subjekta, pa tudi
his followers, Penguin 1979, str. 498). Spodletelo sre-   samo prakso kot ribo na suhem. Naj zaman hlasta pc
čanjekončno, kermislimo, damujeobsrečanjusFreu-   ostanku svoje želje, ki se izgublja v dobrodelčevih
dovim tekstom enostavno spodletelo. Že zaradi kritične   rokah! Mislimo torej enostavno, da se je najprej treba
naravnanosti,   zaradi   goreče   kritične   naravnanosti.   pogovoriti o teoretskih temeljih psihoanalize kot prakse,
Fromma je v dvajsetih letih na berlinskem inštitutu ana-   upoštevajoč njeno klinično razsežnost — šele nato pa,
liziral Sachs, in je nekakodeset let prakticirai ortodok-  predlagamo, se pričnimo meniti o tem, v kakšnem
sno analizo, in je tedaj še lahko (kar nam je ob današnji"  svetu, kapitalnem ali progresivnem, se ta praksa giblje.
izobrazbi dosti pred drugimi omogočila, da je bil pozo-   Šele če psihoanalizo upoštevamo najprej kot prakso,
rennadružbenosestavinoFreudovemisli.Vsetomuje   namreč tahko govorimo o adaptativni vlogi te prakse.
že zgodaj nakopalo kritike.                                              KaJtj če te9a ne opredelimo, bomo prav brez škode vz"eli
Tako mislimo, da je Frommovo misel, njegovo pove-   pod njenim imenom na mesto razprave kakršenkoli, to-
zavoMarxovega in Freudovega nauka, treba upoštevati   krat prav zares prilagajajoči psihologizem.
kot nekaj pozitivnega. Vendar poglejmo, kaj pravi o      Ker tega koraka Fromm ne povzame, lahko navede
Freudovem   »družbenem   nezavednem«:   »Središče   po vrsti nekaj vnebovpijočih nesmislov:
Freudove misli je bilo, da je človekova subjektivnost pravzaprav idoločena z objektivnimi dejavniki«, pri tem pa so ti objektivni dejavniki razumljeni kot »družbeni značaj«, ki je tisto skupno množici individuov določene kulture, v razliko od »individualnega značaja«, s po-močjo katerega se posamezniki med seboj v okviru tai-ste kulture razlikujejo. Psihoanaliza kot tehnika zdrav-Ijenja naj bi na tej osnovi nudila človeku možnost, »da se zave sil, ki delujejo za njegovim hrbtom«, torej »družbe-nega značaja«, tako pa, ko se človek teh sil zave, »veča območje svoje svobode ter se lahko spremeni iz ne-močne marionete, ki jo gibljejo nezavedne sile, v samo-zavednega in svobodnega človeka, ki določa svojo lastno usodo«. Cilj terapije naj bi torej bil obrat k »indivi-dualnemu značaju«, vendar, kar je jasno že zaradi Frommove marksistične in sociološko—družbene na-ravnanosti, k družbeno reflektiranem individualnemu značaju, ki odpravi neposredno, iracionalno objektivi-stično doiočenost Ta cilj, pravi Fromm, izjavlja Freud z besedami: »Kjer obstaja,itd, mora obstajati ego« (kot pre-vajalec v ameriški prilagoditveni tradiciji kratkomalo in brez ovinkarjenja popači Freudov predsokratskih izre-kov vreden stavek iz »Neue Folge:« »Wo es vvar soll ich werden«). Prav zaradi svobode, ki jo v Freudu odkriva Fromm, pa njegovo misel popači. Kajti cilj ^sihoanalize ne more biti nič drugega kot prehod, subjektov prehod k lastni želji (ki zanjo vemo, da je želja Drugega), ne pa v adaptaciji iastnemu egu, za katerega Freud vseskozi kaže, da subjektu ni tako zelo lasten, kot si ta lahko morda umišlja. Tako se nam Frommova svoboda izkaže
Freud je človeka oropal njegove lastne racionalno-sti«, ko pa vsakdo ve, da Freud prav ponuja meto-dično branje tistega, kar je kultura prezrla, in da predlaga novo logiko, logiko nezavednega, za ka-tero nam je Lacan dokazal, da je sodobne teorije množic in topologije vredna logika označevalca; da je »spolna potrošnja najcenejša in najbolj eno-stavna vrsta potrošnje« — ko vendar vemo iz svojih vsakdanjih izkušenj, ne da bi nam bilo v ta namen treba brati Freuda, da spolnega razmerjaenostavno ni, kljub temu, da celotni mehanizem institucije sloni na tem, da nam ga obljublja, in da za svojo spolno vlogo kot govoreča bitja pogosto drago plačamo; da po Freudu »id simbolizira neuke množice, ki mora z njimi upravljati Ego, racionalna elita«, — koje ven-dar vsakomur, ki je imel priložnost brati vsaj kak od-lomek Freudovega teksta o tem vprašanju, jasno, da kaj takega ne trdi nihče, še najmanj Freud, ki je na vse mogoče načine skušal pokazati imaginarno za-snovo subjektovega jaza, vkolikor ta jaz zastira tisto pravo vprašanje, vprašanje subjektove želje, ki (iiora imeti z njim pt.ihoanalitik, vkolikor nima preko-smatih ušes, da bi preslišal etični iraperativ prej omenjenega »Wo es war soli ich vverden«, edino opravka: seveda je to etično vprašanje, vkolikor je etično, brez"zagotovila,.ki ga nudi tehnika dušebriž-ništva, psilhoanaliza v adaptacijskem fraku: a to tedaj ni freudovska psihoanaliza drugače kot morda po imenu. Galilej in Darvvin, Marx in Freud so vredni svojih imen,
za nič drugega kot nauk prilagoditve (prilagoditve last- vkolikor pušča praksa, ki se r.anje sklicuje, prostora nemu egu, torei strdku imaginarnih identifikacij, kot ga spodletelemu srečanju.
OB DVEH RAZSTAVAH
V aprilu sta bili v Ljubljani med drugimi tudi razstavi, ki sta bolj kot katera koli doslej pokazali, ob kakšnem robu se gibljeta slovenska likovna kritika in slovenska umet-nostna zgodovina. Obe ujeti v slovenskost, ki vrže mar-sikatero razmišljanje o naši umetnosti čez rob v nesmi-selni prepad, na drugi strani pa ujetost v umetnostno zgodovinske teorije, ki so že zdavnaj postale nezadost-ne, ki zaslepljujejo in ne dovoljujejo prestopa roba, pre-stopa v bogastvo — v pluralizem teorij 20. stol.
Razstavi sta postavljeni v razstavišču »Rihard Jako-pič«. Prva, imenovana NOVA PODOBA, odpira pro-blem likovne kritike kot nekritike, kot nereflektirajoče panoge in problem Nove podobe kot fenomena kapital-skega establishmenta. Druga razstava SODOBNIKI postavi pred nas ozek izbor umetnosti Jugoslavije osemdesetih let in s tem spet problem jugoslovanske kritike, (konkretno žirante, ki so naredili izbor sodobni-kov) njene poklicne nerazgledanosti in teoretske ne-podkovanosti. Koncept razstave SODOBNIKI, ki jo je pripravilo Slovensko društvo likovnih kritikov, je bil sle-deč: po en kritik iz vsake republike je izbral po tri dela enega umetnika iz svoje republike in ga predstavil s krajšim tekstom v katalogu.
Meliha Husedžinovič iz SR Bosne in Hercegovine je izbrala slikarja Nusreta Pašiča, Olga Perovič iz SR Črne gore je predstavila Dirnitrije Popoviča, Vladimir Maleko-vič iz SR Hrvatske Ferdinanda Kulmerja, Hivzi Muhar-remi iz SAP Kosovo, Muslima Muličia, Boris Petkovski iz SR Makedonije, Petra Mazeva, Aleksander Bassin iz SR Slovenije, Milana Eriča, Djordje Jovič iz SAP Vojvo-dine, Dušana Todoroviča in Balša Rajčevič iz SR Srbije. Slobodana Trajkoviča.
Vse obrazložitve oziroma predstavitve posameznih umetnikov, ki so natisnjene v tankem katalogu, so več ali manj prazne besede, ki so same sebi namen in po-vedo manj kot nič o samih slikah in njihovem funkcioni-ranju v trenutni družbeni situaciji. (Saj bi naj razstava predstavila osemdeseta leta). Ob to se lahko obregne-mo, saj so avtorji teh tekstov etabilirani kritiki tako sta-rejše kot mlajše generacije, kar pomeni, da se ukvarjajo z likovno kritiko že lepo število let, pa vendar niso pre-segli tipa prostega splsa. Prav nasprotno, v pogovoru po otvoritvi so poudarili: »O umetnosti se lahko piše le na umetniški način, na primer kot poezija!« Torej boju-goslovanska kritika še naprej zagovarjala opisne, s ču-stvi nabite tekste. O tem problemu je že1953. leta Mayer Schapiro zapisal v svojem eseju o štilu: »Da bi razložili spreminjajoče se časovne sloge. so zgodovinarji in kri-tiki potrebovali teorijo, ki\bi povezovaid posarriezne forme s tendencami značaja in čutenja.
Ta teorija, ki naj bi se nanašala na ekspresivne in strukturalne elemente, naj bi nam povedala, katera ču-stva in dispozicije determinirajo izbor form. Zgodovinarji niso čakali na eksperimentalno psihologijo, da bi pod-prla njihovo fiziognomsko interpretacijo stila, ampak so se tako kot razmišljujoči umetniki zatekli k intuitivnim sodbam in se odprli na izkušnjo umetnosti. Zgradili so nesistematično empirično vedenje o formah, ekspresi-jah, čustvih in kvalitetah ter skušali te sodbe obvladati z neprestanim primerjanjem del in z upoštevanjem soča-snih virov informacij o vsebini umetnosti. Domnevali so, da je treba stališča, ki jo obvladujejo, projicirati tudi v stil.« (prevod objavljen v Biltenu Slovenskega umet-nostno—zgodovinskega društva 6/81, str. 40) Toliko c tem, kajti kritični pretresi umetnostno zgodovinskil-metod soštevilni, a kaj ko so redki tisti, ki jih berejo, še redkejši tisti, ki jih reflektirajo. Ta empirična vednost c formah, ekspresijah, čustvih, itd. je evidentna v tekstih obeh katalogov, v sodobnikih in Novi podobi! Edina za-nimivejša stran sedmih listov kataloga Sodobniki je uvodna, na kateri je Brane Kovič zapisal nekaj misli o takoimenovani NOVI PODOBI — hitu slikarske produk-cije, ki se je začel rojevati že v drugi polovici sedemde-setih let in je doživel svojo finančno—ekonomsko uspešnost že v prvih letih tega desetletja. Prav s tem uvodom iz kataloga se razstava SODOBNIKI veže na prvo, imenovano NOVA PODOBA. Le to je pripravil An-drej Medved, kustus obalnih galerij, njegovo delo je tudi slovenski izbor. K sodelovanju je povabi! razvpitega ita-lijanskega umetnostnega zgodovinarja in teoretika Ac-hilla Bonito Olivo, ki je pripravil italijanski izbor Nuova immagina — in še Zvonka Makoviča, ki je avtor hrva-škega dela — Nova slika.
Razstava SODOBNIKI naj bi dala piregled trenutnec |snovanja v Jugoslaviji in s tem tudi pokazala, kakšno stanje v posameznih republikah in pokrajinah. V druj razstavo pa so vključena dela, ki so opredeljiva k NOVA PODOBA! S povabilom Achilla Bonite Olive k soavtorja razstave se v koncept vključujejo tudi italijai ski slikarji, kot predstavniki dežele, kjer se je nova p< doba finančno že obrestovala, vsaj nekaterim. Od slc venskih slikarjev — novih figuralikov — so na razsta slike Andraža Šalamuna, Metke Krašovec, Jožel Slaka, Milana Eriča, od hrvaških pa razstavljajo Ferd nand Kulmer, Nina Ivančič, Djuro Seder, Anja Ševčil Igor Rončevič, Danilo Dučak, Breda Beban in še...
Ferdinand Kulmer in Milan Erič sta v konceptih obe razstav. Kulmer se je kot slikar nove podobe predstav prvič šele marca 82, med tem ko je Milan Erič, če že ho čete, novi figuralik od vsega začetka. še kot študen ALU se je legitimiral s posebno risbo in obravnavo moti . va. Erič se s svojo senzibilnostjo prekleto resno zapisuj v današnji čas in v okviru obeh razstav izstopa s svo) risbo, pisavo, konceptom. Njegova dela očitno prese gajo slikarski val nove podobe, kamor so ga stlačili pa zaradi figur, ki so razpoznavne.
Slovenski in hrvaški kritik sta torej zatipala na pot sv« tovnega trenda, imenovanega nuova immagina, ne\ image, nova podoba... medtem ko so kritiki iz drugih re publik (žirantje izbora SODOBNIKI) bolj konservativr kot je samo slikarstvo nove podobe. Ali niso hoteli a niso mogli prepoznati v svojem okolju »NOVE POD0 BE« kot tisto, kar bi mogoče lahko bila slika osemdese f tih let.
Nova podoba se pojavi po večletni izkušnji POS OBJEKTNE umetnosti, po konceptualizmu, novi ume niški praksi itd. Torej po umetnosti šestdesetih in prv polovice sedemdesetih let, ki je biia kritična do sam umetniške produkcije, ki se je analitično spopadla z I kovnimi tehnikami in je postavila pod vprašaj dotakratn funkcioniranje umetnosti v socialno—ekonomski drui berusferi. Kritični odnos umetnikovdo galerijske politiK jih je postavil v totalno opozicijo meščanski družbi i njenim ustaljenim normam. Le ta jih je izvrgla ali pa jihj asimilirala v svoj establishment. Umetniki so se znaš na robu družbe ali v centru kulturne ekonomike v vlo dvorskih norčkov. Nova podoba pa je kot hit, sforsiran strani galerijskega družbeno-kulturnega sistema, dokaz, ca se je svetovni galerijski mehanizem že utrud ob nenehnem prilagajanju ustvarjalcem, ki so v določe nem trenutku pokazali, da so galerije in ostali sisterr kultume politike odveč. Dokazali so, da je tu nekakše presežek, nekaj absurdno odvečnega, kar odtujuje, ka postavlja vsakega na drugi breg, in ki funkcionira znotri razredne družbe pod kontrolo svetovnega kapitala. Ko primer financiranja industrijskega kapitala je tudi raz stava, ki je bila aprila letos v Milanu, irnenovana »TRl OESETA LETA«, in o njenih ideoloških konotacijal lahko preberete v Naših Razgledih 23. 4. 1982.
Stroške za to razstavo, 400 milijonov lir, je poravnalf tovarna digestivnih sredstev. Da označim razstavo še; besedami Arnalda Bressana, avtorja članka: »Razstavi naj bi si zadala težko in pogumno kritično nalogo, da b< demišfiTičirala zgodovinsko obdobje, na katerega s dosedaj gledali (in o njem razmišljali) izključno polemič no, delno celo z odporom, obdobje iz katerega so znanj samo najočitnejša grozodejstva fašizma, ki so ga pnkn vali in ga poskušali samo demonizirati. Z enosta. besedami, organizatorji so poizkusili s to razstavo r; bilitirati čas in politiko tridesetih let, ki je zajemala vsd sfere življenja (tudi umetnost), saj so razstavili: »spa!nq srajce in svileno (italijansko) spodnje perilo, pohišt druge boržuazne in fasistične drobnarije s svojega > strešja«. (NR, 23. 4. 1982) Kolesje galerijskega esta blishmenta melje naprej in prav tako cene nove pcdob — slike Cucchija, Chie, Clementeja — dosegajo petdfl set milijonov lir. Vprašanje je le, kdo so kupci teh slil kdo so ti, ki imajo 50 miljonov in še več.
Nova podoba kot zadnji hit likovne produkcije je rezul tat kulturno—političnega establishmenta, ki zahteva i potrebuje umetnino kot tržni predmet. Priplazila se } tudi čez našo mejo, navkljub strogim carinskim predpi som. Vse pogosteje se govori o novi senzibilnosti, ki r* upošteva »carinskih ukrepov« in glede na to smo lahki samo veseli.da se je nova podoba pretihotapila. Zaskrb Ijujoče pa je dejstvo, da umetnostni kritiki in zgodovinaf po svoji stari navadi že brskajo po narodnem blagu, ozi-roma v svojih ocenah nove podobe že uporabljajo stan dardne termine, ki se napajajo \z rodne zemlje -izvorno slovensko, izvorno dalmatinsko, izvorno jugo
slovansko.....Vendar naši tokrat niso izjeme, prav iska
nje nacionalnih črt v umetnosti je postalo spet vs splošna svetovna praksa tretje razrednih uslužbence kulturno—političnega estabishmenta.
Ljubljana, 25. 4. 1982
Berta Korel
VI * CL,
Tekst naj bi nosil breme uvodnika. V isti gesti pa naj bi uvajanje razbremenil v meri, v kateri med uvajanjem in bremenom ni varne (metagovorič-ne) distance in je morda zavajanje lahko edina resna dejavnost, ki je ne cenzurira blokada bre-mena. Zato bo pobočno urezovanje naše pravo prizadevanje, zaljubljenost v simptom »mlade kulture« bo pa le — recimo temu — prečkanje be-žiščnice.
Vsa preigravanja, zagate in prerekanja okrog naslovitve tega »mladokulturnega« spektakla (tipa: »Teden kulture mladih«, »Dnevi kulture mladih«, »Enajsta šola pod mostom«, »Enajsta šola pod Cankarjem«, »Teden študentske kultu-re«...) so zgolj mrtva trupla dejstva, da so hoteli organizatorji (družno z »neposrednimi proizvajal-ci«) v črko naslova gosposko ujeti/zajeti Celoto »mlade kulture«, oz. črka naslova naj bi že sama v sebi obljubila »stvar samo«, vse reprezentativno, temeljno jedro »kulture mladih« kot vrhunsko točko samorefleksije — obrata nase — »kulture mladih« same. Skušali so črko naslova spravi-ti/pomiriti s »kulturno« realnostjo, ob tem so pa pozabili, da ima črka nekaj rnalega, vendarle, opravrt? tudi z dialektiko oz-iačevaica (realnos! re -volucije pa si kljub vsemu bratsko podaja roke z reainostjo označevalca).
Skozi »dneve kulture mladih« naj bi vsi »mladi-ki-se-grejo-kulturo« sestopili na »kultur-ne« barikade in pokazali »svoje« (ob tem bolj dr-žavo Ijubeč kot k bogu stremeč). »Mlada kultura« naj bi skozi uravnalni presledek svojega lastnega imaginarnega repa »komunicirala«/»dialogizira-la« s »staro kulturo«. manifestativnosVdemokra-tičnost (nastopijo naj vsi!) projekta pa zamrači ravno to, da je sicer možen označevalec v dialogu
— ne pa dialog v označevalcu — med »starimi« in »mladimi«.
Kulturalistični alibiji »generacijskega boja« — stari — mladi so bili najbolj boleči in zvijačni prav takrat, kojeorganizacijskemu horizontu umanjkal konceptualno-teoretski oz. selektivno-metodolo-ški aparat, s katerim bi razdelal »mlado kulturo«. (Bolečino je pravzaprav začrtala nepreštevna luknja v »umetnostni praksi« zadnjih desetih let.) Zato so bili vsi »mlade kulture« le bedasta investi-cija, ki pa je le produkt nekega temeljnega spre-gleda: namreč, da kultura in starost nimata prave kompetentne zveze; imata pa jo kultura in ozna-čevalec.
Specifično ideološko pobočje je ob tem povzelo vase nujen preskok, ki pravzaprav ni sposoben dokazati, da je potreben, in ki ga avtorizira/privile-gira le še paradoksalno dejstvo, da Gospodar uživa v simptomu zato, ker je le od njega samega odvisno, kako se vanj vpiše. »Demokratičnost«, »neselektivnost« (po geslu: nastopi naj vsak!) pa ne pomeni, da ni bilo »vsevednega gospodarja« oz. »vrhovnega sodnika«, ki je to sceno »selek-cioniral«, pač pa pomeni spregled tega, da je »kulturna« realnost (in z njo generacijskokultur-niška opozicija stari-mladi) že sama v sebi pro-dukt gospodarjevega diskurza, gospodarjeve po-litično-razredne drže (kultura sicer nenehno proi-zvaia vedočega subjekta, ne prenese pa vseve-dočega subjekta).
In tako kutturo kot gosposkega Orugega vedno zgrešimo, zacelimo se šele v neki zamudi, zaradi katere smo lahko le »preveč« ali »premalo«, »na-prej« ali »nazaj«, postavljeni smo v spektakularno alternativo ALI »avantgarda« ALI »tradicija<V»re-peticija«. Ta selektivna disjunkcija nas za(u)stav-Ija na meji diskurza, kjer ni varne^nevtralne pozi-cije izjavljanja: v tej reži vedno tvegamo »kherem« ali celo »chammata«. »Značilnost kulture kot pro-stora čistega izjavljanja je poslej, da je nikjer ni... kultura kot prostor čistega izjavljanja, kot prostor čistosti izjavljanja, je potem čista utopija, saj je dostopna le prek izjave, po njej vselej omadeže-vana« (Močnik)
Nedvomno da hoče kultura kot gosposki Drugi na vsak način izrekati totalnost in konsistentnost svojega vesolja iz neke eminentno afazične eko-nomije, k\ s tem, ko zavrže vse »nemogoče«, »neznosno«, »anarhično«, »ponorelo« (takprimer je punk: »stara kultura« o njern noče nič vedeti, rioče in ne zmore ga »historizirati«, »socializirati«
—  oz. integrirati v simbolno artikulacijo), omo-goča Gospodarjevo gesto par exellence: stratifi-kacijo kulture, travmatično razrezavo same sebe
Ob ml*&e kulture direvu
(kot da bi obstajal Drugi Drugega), podvojeno skuša potrojiti, početveriti... S to generalizirajočo stratifikacijo pa proizvede fantazmatsko podjetje: »kulturo mladih«, »sub-kulturo« oz. »kontra-kul-turo«... V tem falsificiranem neksusu (ideološki brkljariji) potem umiri in petrificira vse generacij-sko odme(r)jene (»neposlušne«) agense (ki v zadnji instanci učinkujejo kot nadomestovalci tega, kar mora kultura izriniti).
Ne gre toliko zato, da bi se morda nekoč v slabi (pred-kulturni) preteklosti dogodil neki delirantni pretom med »kulturo mladih« in »kulturo starih«, ki bi tako kulturo travmatizirajoče odpri permanent-nemu pomnoževanju tovrstnih prelomov, niti ne gre zato, da bi se »stari« in »mladi« vedno znova ujeli v to hipnotično-sugestivno igro kutturno-ge-neracijskega preloma/prepada, pač pa gre zato, da so oboji že vedno hipnotizirani. Ta »epistem-ski« prelom je že vedno produkt nekega temelj-nega »priznanja«, »strinjanja«, »sodelovanja«, nekega »pomirjujočega«, »koeksistentnega« dej-stva — ko se pojavi »kultura mladih«, je že vedno prisotna neka »kultura starih«. Revolucionarni zalog se akumulira pod barikadami: nad barika-damj pa plavajo »mir«, »bratstvo« in »sprava« kot rezultat starega pregovora: beseda more in mora priti pred nasiljem. Dokončni interpretant te ideo-loške brkljarije, njen transcendentalni korelat, }e zainteresirana kultura odmirajočega Gospodarja.
To pa nam sedaj retroaktivno specificira tisto nekam »skrivnostno« dejstvo, da širina »mlade kulturne« fronte (tisti vsi po načelu »demokratič-nosti« in »neselektivnosti«) razpade v ožino me-tonimične dominacije kakih tridesetih bendov (po načelu: »vse ostalo je tišina«).
Kakorkoli že, diskurz »stare kulture« jih bo defi-niral kot »nemogoče«, »anarhično«, »ponorelo« legalnega diskurza. Rob, ki zasnavfja/»dela« ra-zliko med »kulturo mladih« in »kulturo starih« je nejasen, zabrisan, nerazločen, oz. »mladi« se stopijc^zlijejo s »starimi« ravno v točki, v kateri tiho predpostavljajo nekega Gospodarja, ki to polje »kulture« vsevedno razrezuje in ki mu morajo v vsakem trenutku »pokazati« kaj zmorejo. Delore-volucije se tukaj transformira v permanentno legi-timiranje meščanskega kulturološkega diskurza. Zato mora v neposredni notrini, v samem srcu »mlade kulture«, obstajati neka »nemogoča«, »anarhično zevajoča« instanca, ki v tem polju (»mlade kulture«) zastopa/drži točko, ki poganja gibanje in gubanje Razlike med »mlado« in »staro kulturo«. Bralec je že lahko ugotovil, da to čudežno mesto sedaj zaseda ravno »punk fronta« kot vzpostavljalec korelacije med poljem, ki ga obdeluje in neko nerealizabilno, nekonceptua-bilno »Celoto mlade kulture«, ki je le fantazma Gospodarjevega registra.
V krvi sedanjosti poražena preteklost se zvija nedokazana v simptomatiki otrok socializma. Ra-zrednih razlik menda pri nas ni več, a razredni boj še kar traja.
Subjekt na previhu »kulturnega« traku pa je zmeraj neadekvaten, nepravšen, neumestljiv glede na kulturo kot Orugega: zavržen na rob, za pregrado, je stalno v nevami prednosti — v taki zgodovini (kulture kot Drugega) ni nikoli priprav-Ijen sodelovati v meri, v kateri je že vedno zabri-sana pozicija/meja, ki bi jo morat pojasniti: ta ge-nealogija je zanj artikulirana na nemogoč način. Vedno je že na previhu zaznamovan z nemož-nostjo določiti ime, poztcijo, od koder govori, zato se morda tudi spotakne in zmede v metonomiji h kulturi kot Drugemu; nastavljena noga je ravno njena metafora, ki poskuša za vsako ceno simp-tomatično zasesti mesto želje tako, da bi ostal proces mehanizem meta-fore (pre-nosa, za-me-njave) čimbolj zamračen.
Izpostavitev kulturi kot Drugemu (vsezasega-joči, konsistentni, totalni instanci, brez luknje, ki ima »razlog-objekt želje«, ki ve) Drugo same kul-ture je zaprečena investicija s stališča vseved-nega uživanja, kateremu je edini garant prav ona sama — to uživanje nam sicer nalaga,oz. pred-laga — prepoveduje pa nam »presežno uživa-nje«, ki nam v sitnarjenju metonomije ponuja: del za ostanek.
Bralec je lahko že odločilno zaslutil, zakaj »dnevi kulture mladih« ne morejo učinkovati »al-ternativno«.
MARCEL ŠTEFANČIČ junior
I
Prasnicni dnevi med OF in 1 majem z aspekta mladinske kulture
Teden pred prvomajskimi prazniki je zajemal kar nekaj prireditev, ki so predstavljale — sicer stihijsko — kontinuiteto dogajanj v mladinski kulturi, predvsem nje-nem popularno glasbenem aspektu.
Že sprejem štafete na predvečer praznovanja oblet-nice OF pred domom španskih borcev v Mostah je poleg »uradno-formalnega« dela postavil težišče na koncertni del pretežno novoglasbenih ustvarjalcev. V nobenem primeru nismo imeli opraviti le z menjavo častne straže in takšno suhoparnostjo in sterilnostjo dogajanja, kot je to poskušala prikazati avtorica Mojca Kaučič v zapisu »Štafetna palica med mladimi Ljubljan-čani« v Delu 28. aprila. Toda njen zapis naslednjega dne je vsaj dal slutiti, zakaj je tovarišica in seveda z njo tucfi tak časopis kot Deio povsem Ignorlrala zabav-no-glasbeni del dogajanja, ki je bil seveda namenjen predvsem mlajši publiki, primerno času in namenu pri-reditve. Delo 29. aprila prinaša kratek in jedrnat zapis pod naslovom »Praznovanje mladosti le za nekatere?« s podpisom iste avtorice in ignoriranje zgoraj omenje-nega, zato pa gotovo inherentnega dela prireditve je bilo potrebno zato, ker pač štafeta mladosti ni zadovoljila njanlh kriterijev za izbor tistih, ki naj zabavajo pričujočo množico. Prav stran, na kateri je bil zapis objavljen, pa daje celi zadevi še poseben poudarek, kajti to naj bi bi! komendar Oela, časopisa, ki nedvomno ima povsem drugačen renome kot časopisa tipa Nedeljski dnevnik ali Večer. In kaj govori ta komentar? Najprej prireditev pohvali zaradi njene svežine, nato pa takoj skritizira izbor skupin, ker naj bi »bila glasba pisana predvsem na kožo zelo mladih, ki menda punk razumejo in ga imajo radi«. Tudi če bi avtorica razumela, kaj je punk, ne bi mogla zapisati tako tipične časnikarsko posplošujoče trditve, saj je bil program raznovrsten in časovno glsda-no, je bilo punka relativno malo, pa če vanj z veliko tole-ranco stlačimo tudi tisto, kar za poznavalca nikoli ni bil punk (šund, Buldogi). Punk je za Delo »preglasna glasba in bosedila, ki prikazujejo zgOi^izkrivljeno stiko našega današnjega življenja in deja«, kar več kot očitno priča o tom, da Delo izkrivljeno kocnentira punk kot pre-glasno gtasbo in besedila, ki za raziiko od popevk in po-trošn&ko eskapističnega tipa popularne glasbe niso konformistična v stilu socrealističnega povzdigovanja življenja in dela v času ekonomske krize. Ne gre torej za problem vsebinskega aspekta punka, ampak klasifika-cijo giasbo na priredtvi ob sprejemu štafete in kot simp-tom vrednotenj (še bolje razvrednotenj) punka, posebej od nazi-punk afere dalje, je, da se iahko prav vsak torej tudi tisti, ki se nikoli niso ukvarjali s popularno glasbo, kaj šele s sociologijo rocKa, mladinstoh kultur in subkul-turo, kot poznavalec, strokovnjak »ukvarja« s punkom, pa čeravno le tako, da napiše ali pa izjavi nekaj, kar s punkom nima nobene prave zveze. Prav to »strokov-njaštvo« pa tudi amptomatično priča o podpriviligiranosti in marginalnosti razumevanja mladinske kulture in nje-nih subkulturnih manifestacij, saj za razliko od drugih področij, o katerih ne more dajati mnenj ali pisati oceno kdo drug kot poznavalec (pa čeprav le specializirani no-vinar), področje popularne glasb&in masovne kulture v sptošnejšam smislu ostaja brisani prostor raznovrstnih »prostostrelcev« od Borisa Verbiča in njegovega »kul-turnega janičarstva« izpred let do pisanja odgovomega urednikaZlatka Šetirca o puntoJ in deviantnih ekscesih (to je pisal kot psiholog, torej kot tisti, ki sociološke pro-bteme mora obravnavati prevedene na psftološki jezik neprilagojenosti in deviantnosti) pred nedavnim. In končno še tak obroben zapis omenjene avtorice, ki pa je
pomemben ravno zato, ker je SIMPTOMATICEN, obe-nem pa je primerek prostostrelstva najslabše Vrste. Da s konkretnim primerom zaključimo. Avtorica se pritožuje, da so odrasli ali malo manj rnladi (a ti morda res še niso odrasli??) po začetku koncerta odhajali domov in nego-dovali. Kolikor je to res, bi verjetno potrdila anketa, ki bi jo za tako trditev tovarišica kot novinarka skoraj morala nareditJ. Ker verjetno tega ni storila, je dvom v njeno no-vinarsko korektnost (ki jo je Delo posebej poudarjalo v času pisanja o punku in nacizmu), še bolj utemeljen. Todatošenivse. »štafetajesimbolmladih.tudtistih, ki punka ne marajo«, pri tem pa se seveda avtorica skli-cuje na to, da bi »morali misliti na večino«, kar me prav neprijetno spominja na tisto, kar je tov. Slavoj Žižek v pdemiki o Trefaltovih Srečanjih označil kot »molčečo večino«, v vsakem primeru pa je tako sklicevanje na ab-strakcijo, posplošitev ali celo le lastno domišljijo. Konec članka bi se skoraj moral končati s pozivom: »Večina mladih (se razume, da ti punka ne marajo, ker ni tak, kot si ga avtorica predstavlja), malo manj mladi ali odrasli — združimo se proti preglasni glasbi in besedi-lom, ki prikazujejo zgolj izkrivljeno sliko našega današ-njega življenja in dela.« To pa bi me samo spomnilo na še eno ponavljanje zgodovine, na farso boja z mlini na veter, saj je prav taRšno vrednotenje izkrivljena slika ko-rektnega novinarstva.
In kakšen je končno bil koncert?
Reakcije precejšnjega števila mladih so pokazale, kako pomemben del celotne prireditve je tudi rock kon-cert, ki ga je začel Jani Kovačič, znani animator publike, s katero je takoj vzpostavil stik. Samemu nastopu pa je primanjkovalo svežine in pravega razpoloženja. Tudi repertoar je bil bolj ali manj standarden, kar kaže dolo-čeno krizo v Janijevem ustvarjanju zadnjega časa. Ne glede na to je bilo navdušenje v prvih vrstah takšno, da so se mladinski funkcionarji zbali za varnost publike in električnih kablov ter nasilno prekinili koncert ter posta-vili ograjo, kar priča o dokaj formalističnem pristopu po zgledu nokaterih drugih organizatorjev rock koncertov — kot v Hali Tivoli. Pri tem seveda nekdo od teh funk-cionarjev ni mogel brez opozarjanja na tisto, kar se je zgodilo v Zagrebu pred koncertom Riblje čorbe. Seveda tu ni bilo niti najmanjšega sledu o kakšnem masovnem prerivanju ali čim podobnim.
Običajen rockovski ritual ni vseboval nikakršne po-tencialne nevarnosti, kar pa seveda ni bilo dano v pre-sojanje takim, ki poznajo dinamiko dogajanj na rock koncertih, ampak organizatorjem, tokrat prav tako Mla-dini, ki pa je s tako svojo potezo izkazala prekleto neu-pravičono nezaupanjedotistih, ki naj bi jih predstavljala.
To ni zmanjšalo zanimanja za šund, ki so se tokrat iz-kazaii veliko bolje kot na prejšnjem koncertu v Kranju. Tudi v novih skladbah se kaže veliko novih idej, ki sicer nimajo tolikšne iskrivosti in dinamike kot začetni ska, premik k post punkovsko sodobnemu zvoku pa še ni iz-peijan. Vendarpaje vseeno opazen določen razvoj, ka-terega premise in posledice še niso v celoti definirane. Vsekakor jim menjava bobnarja ni delala tetav. Do bremu nastopu pa le velja nameniti pripombo, da bi malo več dinamike in zavzetosti ob nastcpu bilo več kot potrebno. Zato tudi občutek nekakšno okorne nedore-čenosti.
Ultimat so bili zame toliko večje razočaranje, kot so se lani na Novem rocku 81 izkazali za pop v sveži preoble-ki. Mutacija jih je oblekla v izlizana oblačila hard rocker-skih klišejev, kjer še pevka oponaša značilne hard roc-
kerske modulacije. Besedita ne morejo iz povrečnosti s kančkom moralizatorstva in zvezdniške Jdeologije korv formizma publike in konec koncev ne vem, kaj naj bi progresivni del naše popularne glasbe počel z Ultimati. V dobršni meri bi to lahko rekli tudi za Martina Krpana, križanca med harc rockom in Roxy Music, ki bi hotel po-stati Magazine (verjetno ne soli, pritihotapljene na kobi-lici iz Trsta). Ponekod precej sodoben zvok je prekrit in razvrednoten s hard rockerskimi kitarami in petjem, ki je vklenjeno v tradicijo jugoslovanskega rocka. Da je na-stop trajal odločno predolgo (na odru so bili najdlje od vseh skupin in dlje kot katerikoli dve od ostalih), ne bi niti poudarjal, saj je lahko le še najbolj očitni simptom pre-tencloznosti, ki je od silaka Frana Levstika ne bi priča-koval.
Za njimi so se mariborski Preporod napovedali kot skupina, ki ne igra niti punka (tega tov. \z Dela gotovo ni slišala!), niti new wave, prav kmatu pa se je izkazalo, da igrajo nekakšen mariborski »šubi, šubi, duba, duba« koktajl rocka, hard rocka, rock & rolla z nekaterimi no-vejšimi podtoni. To pa je bilo odločno premalo, da bi se izkopali iz eklektične mlakuže pomanjkanja lastne iden-titete. Tolikokrat, kot so se Preporod že prerojevali v spreminjanju glasbenih smeri in iskanju »ta pravo« se niso poskušali spreminjati niti Buldogi, ki so vsaj na za-četku delovanja pomenili osvežitev, po poskusih nepre-stanega iskanja sodobnega zvoka pa pristali v značil-nem pomanjkanju identitete in v neizrazitosti, kar pa je vsemu navkljub veliko manj tragično ko| pri Preporodu.
Koncert se je končal, ostalo pa je odprto vprašanje selekcije skupin. Za zabavo tipa »za vsakega nekaj« je res bilo v veliki meri poskrbljeno, to pa je obenem simp-tom nesposobnosti artikulacije določenega odnosa do konkretnih izvajalcev, do njihovega početja oziroma vloge, ki jo imajo v našem popularno glasbenem doga-janju. To ni nič drugega kot lažni pluralizem, ki namesto kvalitativnih uporablja kriterija pavšalne selekcije. Po končanem koncertu je vsem, ki so še ostali, v kotu trž-nice zaigral nek narodnozabavni ansambel, ki pa ga verjetno tov. iz Dela ni slišala, saj bi drugače prikazala manj izkrivljeno sliko praznovanja. Sicer pa je tudi tak odnos do mladinske kulture simptomatičen. Potem, ko so mlacf dobili svoj kos kruha in iger, pa se mi »odrasli in malo manj mladi« zabavajmo po svoje, na razpolagc nam je cel hlebec nevprašljive kulture, mlade pa tako njihove muhe prejkoslej minejo. Lahko noč — walcen tancen.
Kot vsak torek je bil tudi na obletnico OF v kJetnih pro-storih Foruma disko Fv, poseben zato, ker je bil spet na sporedu koncert — običajna praksa zadnjih časov — tokrat je nastopil metliški Indust bag, skupina, ki ned-vomno predstavlja najpomembnejše novo odkritje na-šega rocka. S seboj so pripeljali someščane, skupino Steklina. Mladi fantje so nabiti s prvotno punkovsko energijo, ki jo sproščajo s pistolskimi kitarami, ostrimi orglami in zagrizenim nastopom pevca. Nedvomno pri-jetna osvežitev; občutek spontanosti in dinamike rock koncerta je bil več kot očiten. Res, lahko bi jim očitali vztrajanje na preteklosti, toda kljub temu, da je ortodok-sni punk izgubil frontno pozicijo razstreljevanja samoza-dovoljnih kalupov popularne glasbe, je še vedno dovolj relevanten v okoljih, kjer nastaja. Primeri Stekline, Osumljenih iz Kranja ter že malce starejših Kuzel iz Idrije pričajo o določeni potrebnosti take glasbe v oko-Ijih, kjer je vpliv dominantnih medijev in centra dogajanja postavljen drugače, manj sofisticirano in včasih kljub vsej raznovrstnosti spet v mirno potekajoči rock zgodo-vini, kjer so razmerja že določena. Toda to raje prepu-stimo prihodnosti in se posvetimo Indust bagu, ki ga lahko na kratko odpravimo kot neuigrane, hrupne in daleč pod pričakovanji in vrednotenji. Glasba seveda s tem ne izgubi na pomenu, toda nastop je bil — čeprav je bil prvi po dolgem času in po odhodu pevca in kitarista Gorana v vojsko — slab in nedvomno razočaranje. Trušč in hrup sta vse nekaj drugega kot rockersko ostre kitare, nabite s frenetičnostjo in frustrirano kreativno nujo. Tudi Andrejevo petje ni zmoglo takega efekta, kot ga je dinamika njegovega in Goranovega glasu in očitno je, da bo potrebno v tej smeri še dosti narediti. Bolje pri-hodnjič. (Opomba — zato so se na koncertu — promo-ciji kompilacije Lepo je... toliko botj odrezali.) V sredo je bila v prostorih UK ZSMŠ s pomočjo Škuca organizirana promodja daige velike plošče Pankrtov Državni Iju-bimci. Nedvomno gre posebna zahvala prav RK, ki je odstopila prostore in prevzela nase malce kontraverzno potezo promocije plošče skupine, ki je za mladinsko kul-turo in posebej punk nedvomno odigrala odločujočo vlogo. Promocija je imela naziv tiskovne konference, udeležilo se je je vše, kar leze in gre v naših medijih, ki se ukvarjajo s popularno glasbo, pa čeprav le marginal-no. Tako bi pričakoval vsaj vprašanja nadebudnih novi-narjev, saj so bili Pankrti zbrani in pripravljeni na pogo-vor. Toda slovenstvo je prevladalo, duh rocka pač v njem ni zakoreninjen kaj globje kot do točke odprtja ste-klenic in dobivanja plošč. Padlo ni niti eno samo vpraša-nje v zvezi z delom, početjem in pogledi Pankrtov. To pa po drugi strani nujno postavlja vprašanje, ali ni skupina postala povsem etablirana v dogajanju na naši sceni, saj tudi mlačni mediji in tisti, ki so po Pankrtih svojčas pošteno udrihali, niso imeli nobenega vprašanja, niti kri-tičnega pomisleka ali pripombe. Vse je potekaio po ka-nonih lepega vedenja, po liniji najmanjšaga odpora in v končni instanci verjetno nič drugače kot pri večini Ijudi, ki jim pri nas izhajajo plošče, pa niso ne kontraverzni, ne radikalni, ne progresivni, ampak so navadni popevkarji. Nedvomno so Pankrti izgubili nekatere poteze radikal-nosti — predvsem po glasbeni plati — na eni strani, na drugi pa so se še tako zagrizeni nasprotniki morali spri-jazniti z njihovim obstojem in vse večjo populamostjo. O tem pa priča tudi odziv na tiskovno konferenco, kjer so škljocali predvsem fotoaparati, če že niso padala vpra-šanja.
Toliko zanimivejša in po svoje vnaprej kontraverzno koncipirana je bila razstava in glasbeni eksperiment Laibachkunsta v Skucu v sredo zvečer. Praktično smo imeli opraviti z nastopom frakcije Laibacha, ki je (sta) ob posnetih zvokih, ploščah improvizirala na basu in z vo-kalom. Rezultat je bila manifestacija hrupa in zvokov, ki sicer imajo nek odbojni, neprijetni efekt, toda v skrajni instanci jih ne moremo obravnavati kaj drugače kot iz~ življanje, ki je samo sebi namen, industrijsko-glasbeni larpurlartizem. Kot tak je seveda odvečen, če ga odšte-jemo kot možni pripomoček vzbujanja porodnih krčev pri občutljivih nosečnicah, pa še za to pozna sodobna znanost veliko boljše rešitve. Sam zvok pa je bil bližje
stilu »garažnosti« ali »undergrounda« s precej improvi-ziranimi tehničnimi rešitvami. Šok ni šokantna koncep-tualnost, ampak prav ničemur zavezano improviziranje. Vse bolj pa kaže, d,a gre pri Laibach za skrajno eksploa-tacijo idej Throbbing Gristle, kjer pa imamo bolj opraviti s prenašanjem oziroma posnemanjem kot kreativnim iskanjem inspiracije. Celoten koncept je zavit v kultno detovanje, ki mu botruje obilica pretencioznosti, kjer naj bi koncept industrializacije opravičeval karkoli, pa če-prav tudi razstavljanje grafik, ki smo jih lahko videli na malem ekranu kot dela tov. slikarja Janeza Kneza iz Tr-bovelj, v sredo, 12. maja, po celovečernem filmu. če je obenem član frakcije Laibacha, ki je nastopila v Škucu, tudi sin omenjenega slikarja, se postavlja vrednotenje razstavnega, torej vizualnega dela Laibachkunsta dru-gače, kajti njegov oče ni član skupine, ki bi naj pokazala svojo »umetnost«.
Tako nam ostanejo le Še določene originalne likovne rešitve skupine, katere najžnačilnejša poteza je artizem v svoji radikalizirano tehnicistični-industrializirani obliki, in to velja tudi za glasbeno plat. Grafike in platna kažejo veliko zanimivih vizualnih rešitev, oonekod doseženih s ponavljanjem, drugje s koketiranjem s socrealističnimi motivi, ki pa so tehnično obdelani na način značilnih lino — in leso — rezov. Teh so bile polne čitanke nemških osvajalcev, ki so jih naši predniki dobili v ponemčenih šolah. Tudi nekakšen prizvok militantne diktature in uporaba nemških besed priča o črpanju iz dela polpre-tekle zgodovine, in sicer iz njenega urnetniškega dela, do katerega je bilo dolgo časa mnogo predsodkov prav zaradi ideoloških konotactj nacizma. Seveda pri Lai-bachkunstu ne gre za nič drugega kot za iskanje inspi-racij brez predsodkov na povsem artistično-kreativnem nivoju, vendar se njihova aplikacija teh vplivov pokaže kot poceni populistični efekt šokiranja in vzbujanja po-zornosti v medijih in publiki. Končni cilj tega je lahko le intenca doseganja vse večje »popularnosti« samo s svojo prisotnostjo in »šokantnostjo«. Vse to pa le potr-juje dvome, da gre pri Laibachkunstu za zavijanje v neko temačno, grozečo in mitično avreolo, ki bi iz njih samih naredila neoristopen mit samozadovoljnega lar-purlartizma in enigmatičnosti. Tako za kaj takega, kot za resnično kvalitativno predrugačenje konceptualnih ne-dorečenosti, pa bodo morali Laibach nekatere praktične komponente konceptualnosti še mnogo bolj natančno opredeliti. Ne smemo pa pozabiti, da je bila to še ena od smelih potez Škuca, ki je pripravljen podpreti projekte, ki bi tudi z boij odprte strani mladnske kulture lahko doži-veii nezaupanje in sumničenja. Naj dodam le še to, da je vsemu izrečenemu navkljub kritika pisana dobronamer-no, saj je bil nastop skupine Laibach v disku FV pred meseci po glasbeni plati eno najzanimivejših doživetij drugačne kreativnosti. Kolikor pa je to le fasada prena-šanja idej in konceptov, pa se bo gotovo še izkazalo.
Tako je bilo dogajanje za mladinsko kutturo pred prvim majem zaključeno. Tovariši, ki razpolagajo z Domom svobode v Šentvidu, so namreč spet pokazali obilo nerazumevanja in nezaupanja in tako napoveda-nega koncerta v četrtek ni bilo. Tudi cena dvorane je naenkrat poskočila za 300 procentov, kar je resnično šokanten rekord tudi za naše podražitve. Priča o tem, da je mladinska kultura pri nas pojmovana s strani obča-nov, ki o tem odločajo kot neskončni virekspioatacije, saj družbeno niso verificirane niti take stvari kot potreba po tovrstnih prireditvah in prostorih zanje. Toda to je že druga tema.
Cel teden pa je le pokazal, da je veliko mladih, ki jim te prireditve pomenijo del njihove lastne, sodobne kulture; ta ni zavezana oblikam priznane in normaine kuiture. Ce je le-ta vezana pretežno na starejše Ijudi in če kul-turo mladih označujemo kot mladinsko, to pomeni le, da šele z razvojem sodobnih odnosov v naši daižbi lahko pričakujemo bolj sodobno vrednotenje drugačnih oblik kulturnega izražanja 20. stoletja. Toda Laibachkunst je pokazai, da se pri nas že pojavljajo postavni krajani, ki so vzeli družbeno samozaščito dobesedno v svoje roke in predstavljajo neko oblikosamoniklihbranilcev tradi-cionalnih vrednot ter miru in reda, kar prav tako nepri-jetno spominja na našo polpreteklo zgodovino in domo-bransko Ijudsko milico. To pa nedvomno nima mesta v samoupravni socialistični družbi, pluralizmu interesov navkljub. Tako so bili odgovorni iz Skuca zaradi nekate-rih izkušenj in zaradi vamosti publike prisiljeni poklicati varnostne organe, pa še ti so se izkazali bolj na strani omenjenih krajanov kot mladine, ki se je čutila ogrože-no. če bo pri nas lahko res vsak jemal eksekutivnost v svoje roke, bo to simptomatično približevanje tistim časom, ki pomenijo najbolj mračno in razčlovečeno zgodovino 20. stoletja, zgodovino fašizma.
Zadnji dogodek, ki naj bi ga omenili, in nima nepo-sredne zveze z mladinsko kulturo, je predprvomajsko rajanje na Rožniku. Nehote se točka s katero smo ta pregled dogodkov začeli, spet ponovi v istem krogu, le \z drugega zornega kota. Če je Delo očitalo prireditvi ob sprejemu štafete, da ni poskrbela za »odrasle«, kar se je sicer izkazalo kot netočno, potem bi po slavju na Rož-niku lahko sklepal, da je praznovanje delovnega Ijud-stva Ljubljane namenjeno le tistim, ki so še vedno zave-zani naši ruralni tradiciji in popularni kulturi narodno-za-bavnih oberkrajnerjev v narodnih nošah. Ti naj ne dajo pozabiti Slovencem, da so bili kmetje in naj bi kmetje ostali. To so le tiste manifstacije ne — in anti — proletar-skosti, ki je reducirana še vedno na bazen deiovne sile s podeželja in na njegovo večkrat polproletarsko pozicijo. Nedvomno je pojmovanje praznika dela pojmovano po najmanjši liniji odpora angažiranja možgansKih celic s strani tistih, ki skrbe za industrijo zabave in praznovanja družbeno pomembnih praznikov. Mladi so ob takem praznovanju prvega maja lahko izkazali gojenje tradicij, torej zavezanosti mrtvi zgodovini le na dva načina. S plesanjem polk, valčkov in podobnih plesov naših pred-nikov ali pa s posedanjem ob kresu in vdihovanjem no-stalgičnih vonjav po časih, ko smo peli »Ob tabornem ognju« in bili tako zeleni, da smo videli le tiste svetle, ro-mantično-herojske mite naše revolucionarne zgodovi-ne. Tretja možnost pa je bila opijanje. ki je biio pri vseh najbolj izrazito opravilo praznovanja; sicer pa so praz-niki za to, da se vsaj malo pobegne iz krute realnosti stabilizirane ekonomske krize in padanja standarda.
Za mtade je bilo poskrbljeno le s strani tistih, ki jim mladinska kultura že dlje časa pomeni nujen del aktiv-nosti tako ZSMS, kot Forum, RK in ŠKUC. Ti pa gotovo niso imeli nič pri odločanju o načinu praznovanja dneva delavcev vsega sveta — prvem maju. Toda tudi ta praz-nik je praznik, ki mladih ne more izključevati.
MARJAN OGRINC
iložnosti rockovska^
Kletne prostore Kluba Forum uporabljajo glasbena, gledaiška in ikovnasekcija, ki deiujejov podobnih ma-teriainih in prostorskih pogojih. Z največjimi materialni-mi, prostorskimi in organizacijskimi težavami se pri svo-jem delovanju srečuje glasbena sekcija—t. j. disco kot najbolj množična dejavnost tako po številu tistih, ki so-delujejo pri obNkovanju programa, kot tudi po številu obiskovalcev (deJuje4 krattedensko). Večletnodelova-nje disca sicer ni opredeljeno s povsem izdelanimi pro-gramskimi smernicamLčesar v danih pogojih niti ni mo-goče pričakovati, vendar je disco edlni prostor, ki nudi možnost zabave iirie pojmovani rockerski publiki.
Vsebino in način detovanja ceiotnega ŠKD Forum na področju miadnske (sub) kulture določa troje značilnosti. Prvič: oostojetf prostor je neprimeren fe ža giasbeno dogajanje v sedanjem obsegu, o projekcijah filmov, gle-daliških predstavah in podobnem pa sploh ni mogoče govoriti. Za število obiskovalcev, ki se tedensko giblje med 1000—1200 Ijudmi, je prostor premajhen. Ze pri osnovnem delovanju dsca prihaja do takih gneč, da po-goji zabavanja postanejo povsem, »nehumani«, še ja-sneje se neustrezni pogoj izpostavijo ob »živih« nasto-pih skupin. Ti nastopi so v discu FV zadnje čase pogo-stejši, zaradi česar je postala neprimernost prostora še očitnejša. Tako organizatorjj kot bendi še vedno vztra-jamo pri »žtvih« nastopfli, kajti drugega primernega pro-stora za kontinuirano giasbeno delovanje preprosto ni. Ne gr« samo za gtasoo kot najžkahnejSo dejavnost, ampak tudl za druge vsebine, ki lahko spremenijo stan-dardno glasbeno-zabavno delovanje (filmi, diapozitivi, video). Ob prostorskih pomanjkljivostih se pri živih na-stopih kaže še druga, materialna pomanjkljivost — slaba tehnična opremljenost dsca v Forunui. Tak nivo tehnične (ne) opremljenosti se jemlje kot nekaj normal-nega, kajti če gre za običajno (in še underground) za-bavo mladh, česa boljšega ni moč pričakovati in zahte-vati. Forumovci se zeto trudmo izboljšati tehnično opremljenost, vendar gre to relativno počasi, ker gjas-bena sekcija ne dobiva dotacij, ampak deluje na princi-pih samofinanciranja. To pomeni, da gre za obnovo disca toliko denarja, koikor ga ostane po pokritju vseh
stroškov, tega pa je malo—toliko, da omogoča delova-nje disca. O vseh drobnarijah, ki bi jih solidno opremljen glasbeni prostor moral imeti, lahko samo sanjamo. Navsezadnje pa je s slabimi materialnimi pogoji pove-zana tudi minimalna, skoraj zanemarlfva organizacij-ska, institucionalna struktura — konkretno to pomeni, da je aktivnost študentske organizacije odvisna od en-tuziazma, energije in volje nekaterih posameznikov. Nejasen status, slaba materialna stimulacija, množica problemov pri vsakokratnem delu, nikogaršnja odgo-vornost za kontinuirano programsko in idejno delovanje na področju mladinske kulture — vse to so negativne strani in posledice dela, ki temel? na amaterizmu in en-tuziazmu. čeprav Forum stalno deluje in nudi širokemu krogu Ijud skromne nnožnosti debvanja, pa ob stalnih spremembah v načinu dela ne uspeva redno in kvali-tetno reafzirati kulturni, zabavni program, kar je pred-pogpj vsakega razvoja in doseganja profesionalnega, bolj smiselnega delovanja mladinske kulture.
Vse naštete slabosti so normalna posledca položaja aktivne (sub) kulture mladih v Ljubljani. Marginalnost in nedefiniranost tega položaja v širši družbeni skupnosti in eventualno dušebrižniški odnos družbe do študent-skih organizacij onemogoča razvoj alternativnih oblik kulture mladh. Do reakcij s strani širše družbe prihaja
dogajanja v klubu
praviloma samo takrat, ko je treba kaj prepovedati, omejiti, vzpostaviti red — to se je pokazalo tud pri delo-vanju Foruma. Studentski center (eden od ustanovite-Ijev Foruma) je nekaj časa resno razm&ljal o ukinitvi cfisca in celotnega Fauma. Kako in kam naj bi ši tisti, ki v Forumu delajo, o tem ni razmišljal nihče. Razlog za to dejanje naj bi bi! v tem, da v Forum ne prihajajo samo študentje, ampak tud srednjošolci, začeli so pribajati tudi punkerji, da delo dsca moti stanovalce Student-skega naselja in podobno. Na sredo se sto mislijo šC ne ukvarja več, vsaj ne odkrito. Tu so tudi stanovalci okoii-ških hišic v cvetju, ki v obiskovalcih dsca vidjo nevar-nost za svoje ograje in okna. Na njihovo zahtevo deia disco dva krat tedensko do 11. ure, pivo pa se toči do 10. ure. No, zaenkrat niti ni tako strašno kot bi še lahko bilo. Nekaj volje in razumevanja in dobre volje kaže UK ZSMS (eden od ustanoviteljev), to pa je tudi vse.
Pridobitev novega prostora, kjer bi se lahko družno udejanjale vse aktivnosti študentske alternativne kul-ture (šKUC, Forum), bi bila idealna rešitev. Ne vem, ali glede na »težke čase« obstaja možnost za pridobitev takega prostora. Realnejša, čeprav ravno tako težko uresničl|va možnost je, da se obstoječi prostori dopd-nijo z dvorano, v kateri bi bilo možno realizirati večje projekte (glasbene, filmske, gledališke) in ki bi bila na
razpolago nekajkrat tedensko, medtem ko bi stari pro-stori lahko služiK za reaizadjo manj obsežnih projektov. V Ljubljani je več takih ctvaan, ki bi ob malo večji ela-stičnosti lastnikov ter posredovanju ZSMS lahko odprle vrata alternatlvnim, rockerskim in podoLnim prlred-Wam. N.PR.: VELIKA DVORANA V ŠN, Festivalna dvorana, Miadnsko gledalžče, Stopoteka, Cuk klub in najbrž še mnogo podobnih v lasti krajevnih skupnosti. Obstaja možnost kombiniranja več dvoran ob razHčnih dnevih, seveda pod pogojem, da najemnine niso previ-soke in brez postavljanja nesmiselnih prepoved orga-nizatorjem.
S pridobitvijo prostora, ob finančni pomoči in bcrfjši or-ganiziranosti bi se izobikovala stalna mladnska kul-turna scena. Poleg tega pa bi se izboljšali delovni po-goji tistih, ki že delajo, in bi se k delu pritegnili tudl novi Ijudje, bi bila omogočena tudi gostovanja iz cele Jugo-slavije. Odsotnost l©4eh je namreč velika pomanjkif vost Ijubljanske giasbene in celotne mladnske kutturne scene, v odnosu do npr. podobnih dogajanj v Zagrebu in Beogradu.
Delovanje Diska FV je pokazalo, da je mnogo zainte-resiranih, ki so se pdeg Favejevcev vključevali v obliko-vanje glasbenega afi vizualnega programa (ikovnega, foto, videa). Izkazalo se je, da mora prostor, ki naj bi igral vlogo rock kluba, nujno vključiti tudi daige načine delovanja, ki so blzu rock kulturi. Prav zarad tega so bili projekti v Discu FV, čeprav pogosto izvedbenoskromni, dobro sprejeti, k^r podobnega dogajanja drugje pač ni.
RaznovrstnejSi program je za zdaj omejen na torek, ostali dnevi potekajo po starem (sreda in sobota sta re-zervirani za stari, celo hard rock, petek za reggae in novi val). Kontinuirani in osmišljeni program rock doga-janja v klubu Forum bi bilo možno doseči, recimo, z uvedbo uredništva večjega števila sodelavcev, s sode-lovanjem sekcij znotraj Fauma in podobnimi instituci-jami (RŠ, ŠKUC) ter s finančnimi sredstvi, ki bi omogo-čala izvedbo tudi nekomercialnega programa. Navse-zadnje pa bi k temu bistveno prispevala pridobitev no-vega prostora.
ZEMIRA ALAJBEGOVIČ
Eb ^ESPRS
m
 BECOME AN EXPERT! KNOW-
• Your love of guns and shooling un lead to an Mciting career opportunity! Let leading Armj Eiperts train you in the many provtn ways to make \\\ with guns! Booming fire-arms sales create big demand for skillcd craftsmen, qualifitd salesa<lvisory personnel. Fed. Gun Laws permit licensed trainees to sell arms, ammo without invcntoiy. Order for others on costplus basis. Save up to 90% more on fios guns, accessories, gun-smith suppli«! Start your own business; or prepare now for a high-pay "GunPro" Career with mlgs., importers, gun stiops. iportJ stores. Wi jhow you tbe wayi
•  Sur Rcpair, Customizing, fecurizini • Modern Biack Pmder Ballntics
• RtkMding, Cvstem-Ammo Making • Stock Canring Dnifii, Chcckcring,
Plus Much. Much Mdre FIRST t ONLT
COURSEOFITS 158         KIHD!
North American Sc
!   Of Fircarms,  4500CampusDr..DwtABO««J(Mrp«tB«aeh,CA92663| Rush me vour free "to-fro" CaTMT I0L
Lilcovna nrodukci,j a
Galerija ŠKUC s predstavitvijo umetnikov iz sloven-skega kulturnega prostora in umetnikov \z drugih kultur-nih okolij v Jugoslaviji, s predstavitvijo umetniške dejav-nosti, ki nima možnosti, da se predstavi v drugih raz-stavnih prostorih, oziroma je njena možnost minimalna, s predstavjtvijo akademsko šolanih kot tudi neakadem-skih likovnih delavcev, z organiziranjem živih stikov z avtorji razstav v obliki pogovorov, z izdajo publikacij »GALERUA šKUC EDAJA«, z upoštevanjem vseh premikov znotraj likovnega področja in v povezavi le-tega z dru-gimi mediji — filma, videa, glasbe... predstavtja v slo-venskem likovnem in širšem kulturnem prostoru alter-nativni prostor, ki je obenem tudi edini.
Od otvoritve prostorov ŠKUC-a na Starem trgu 21, leta 1978, si šKUC-eva galerijska politika prizadeva vzpostaviti razliko do ustaljene/vladajoče galerijske po-litike (kot je npr. galerijska politika Moderne galerije, Mestne galerije...), kot tudi do širše pojmovane kul-turne politike Ljubljanske in Slovenske kulturne skup-nosti, ki odločata in delita finančna sredstva glede na širše družbeno »mišljenje« to potrebuje institucionalizi-rano in neproblematično umetniško/likovno produkcijo.
V obdobju treh let je bilo realiziranih 65 razstav, več umetniških akcij, predavanj in video projekcij, kar v pri-merjavi z ostalimi galerijskimi prostori močno presega ustaljeno število predstavitev v določenem obdobju. Pri večini razstav gre za predstavitev mlajših avtorjev, ki jim je omogočeno sprotno preverjanje lastnega dela; pomen le-tega pa je v izpodrivanju tradicionalnega poj-movanja umetnosti, ki ne vidi umetnosti kot družbene prakse, ki se mora stalno preverjati, temveč kot avto-nomno družbeno in zgodovinsko nepogojeno področje. Ne gre za favoriziranje določene smeri ali »estetike«, temveč za podpiranje umetniške produkcije, ki se za-veda svoje pozicije znotraj družbe in ki pervertira tradi-cionalen sistem branja/gledanja umetniškega dela; si-stem, ki vicf umetniško delo samo kot uporaben predmet s tržno vrednostjo, predmet, ki estetsko poživlja okolje, ali ki poudarja vsebinc: ta se označuje kot »humanisti-čen pristop k človeku«, kot »notranje izpovedno boga-stvo« avtorja, »umetnika«.
Po drugi strani pa galerija §KUC s predstavitvami av-torjev iz drugih republik: Gorana Dordeviča, Raše To-dosijeviča, Dragana Papiča, umetnikov \z Radne zajed-nice umetnika \z Zagreba, Pina Ivančiča, Vladimira Do-diga-Trokuta, Tomislava Gotovca... odpira možnost vpogSeda v drugačne likovne prakse kot so prisotne v slovenskem kulturnem prostoru. Takšne predstavitve imajo za slovenski kulturni prostor dvojni pomen: omo-gočajc vzpostavitev distance do slovenske umetniške produkcije; ob nekaterih predstavitvah zagrebških in beograjskih končeptualistov pa se sproži vprašanje, kako to, da se po toliko letih tovrstne umetniške produk-cije v drugih kulturnih centrih šele sedaj prvič le-ta pred-stavi v slovenskem kulturnem prostoru. To kaže, kako vladajoča ideologija producira umetnost po svojih krite-rijih/potrebah, ne da bi se zrnenila za realno situacijo umetniške produkcije. Tako je odprta pot ustvarjanju krajevnih mitov, ki so seveda na »svetovnem nivoju«, saj tako trdi institucija, ki jih producira.
V  zadnjem !etu smo predstavili aktualno produkcijo na področju arhitekture in urbanizma z razstavo del štu-dentov arhitekture iz Ljubljane. To področje v odnosu do ostalih likovnih praks ni enakovredno obravnavano in predstavljeno, kar nam kaže minimalno število predsta-vitev, po drugi strani pa se z redkimi predstavitvami arhi-tekturne produkcije, ki je nedvomno najbolj neposredno povezana in odvisna od kapitala in vladajoče ideologije — to se je izpostavilo s predavanjem Braca Rotarja in s pogovorom, ki je sledi! — skuša to področje umestiti zgolj na področje umetnosti. s tem da se jo obravnava kot »avtonomno«.
Likovna praksa se obravnava kot nekakšno drugotno področje, zdi se, kot da je na delu predsodek«, ki ji tako odvzame možnost njenega družbeno kritičnega delo-vanja/učinka. Tako se v konkretnih primehh, kjer je pri-sotna »preveč očitna« politizacija likovnega medija, uči-nek ctogenerira v eksces, ki ima mesto samo na po-dročju odrinjene subkulture in kot tak« »ne zasluži« dru-gačnega odmeva; po drugi strani pa je prisotna popolna ignoranca, kateri se pridružujejo tudi študentski mediji, kot so Radio Študent, Tribuna, Mladina...
Publikacije »GALERIJA ŠKUC IZDAJA« predstav-Ijajo novo obliko delovanja znotraj rock kulture, ki je ena od najpomembnejših in najširših oblik mladinske kulture tudi v našem družbenem prostoru, s čimer je dana mož-nost družbene artikulacije/delovanja družbeno in kri-tično osveščenim avtorjem.
Vzporedno s težnjami drugod v svetu prihaja do po-vezovanja različnih medijev na področju različnih umet-niških praks, kar deluje tako kot spremembe znotraj same likovne govorice »deviantno« do vladajoče ideo-logije. Ta skuša čim bolj jasno postaviti meje med ra-zličnimi mediji, in s tem »obvladati« produkcijo na po-sameznih področjih. S tem se ruši tradicionalen/kon-zervativen sistem kriterijev vrednotenja. Proizvaja ga li-kovna kritika, ki nata način staremu daje nova imena (in se s tem vedno znova pomlajuje) tor vzpodbuja tovrstno potrošnjo/produkcijo. ŠKUC je v zadnjem času pred-stavil projekte povezovanja likovnega medija z medijem glasbe, videa, fiima in gledališča (opomniti velja, da so posamezni tovrstni projekti ostali v okvirih konvencio-nalne/institucionalne umetnosti, bili celo konzervativni giede ria radikalno pozicijo do vladajoče ideologije, v katero se hočejo umestiti). Ti projekti so še bolj izposta-vili že ves čas prisotno problematiko neustreznih pro-storov za debvanje vseh dejavnosti znotraj ŠKUOa. Rešitev zanje ni v omejevanju programa »na tisti del, ki se lahko reaiizira in razvija v obstoječih prostorih«, temveč v skupni akciji tako kulturnih kot tudi političnih organizacij za pridobitev ustreznih prostorov.
SKUC kot študentska kulturna organizacija dobiva minimalna finančna sredstva za raalizaciio proarama. kar privede do absurdne atuadje, da organizatorji re-daktorji programa ne dobivajo ustreznega honorarja za svoje delo, tako da z njihove strani lahko govorimo o en-tuziazmu/odgovornosti do vzpostavitve razlike glede na vladajočo kultumo poitiko. V današnji ekonomski real-nosti se tak položaj minimalnih sredstev kaže kot one-mogočanje kontinuiranega dela v okviru šKUC-a.
Za večino realiziranega programa likovne dejavnosti je očitno, da se lahko dogaja samo v šKUC-u, kajti v na-sprotnem primeru bi bila morala meščana ogrožena. Meščan je namreč po svoji definiciji, na katero sam pri-staja, saj nima izbire, dvoličnež.
Realnost pa kaže, da ni možna radikalna selekcija v smislu tako zastavljenega teksta, kajti njen predpogpj je kontinuirana radikalna produkcija; tako ŠKUC odraža realno situacijo na področju likovne umetnosti v sloven-skem kulturnem prostoru.
V Ljubljani, 17. maja 1982
M. GRŽINIČ B. BORČIČ
Kulturni dnar je prelit v gradbeništvo v toiikšni meri, da ne bo več nikakršnih vlaganj (v tej petletki), bi si mislil kdo in prikimal komu. Arhitekturni zasnovi Cankarje-vega doma ni bilo mar današnjega časa in prostora razen tisti, ki tako kot še kje razkazuje stopnjo razvoja s koli-čino »presežne vrednosti« ter tako opravlja funkcijo svoje kulturne vrednosti.
SKUC se je vključil v javno razpravo o osnutku Pro-gramsko idejnih izhodišč v okviru RK ZSMS, okroglih miz na RS in drugih diskusij, da bi vsaj na ta način vpfival na kutturno dogajanje pred otvorttvijo prostorov. Ugo-tavljali smo, da konkretizacija idejnih izhodišč vodl v oživljanje kutture, ki jo je stopnja današnje (samou-pravne socialistične) zavesti presegla in ki naj bi ravno z možnostjo tehnične baze v Cankarju bila presežena. Ugotavljali smo tud, da je bila nova kulturna hiša gra-jena zarnan, če se bodo v njej ponavljali stari »kuiturni« probJemi;čeboizkušnja starega pregovora »ne toči no-vega vina v stare sode« neupoštevana, ampak samo obmjena na glavo in bo staro vino točeno v nove sode.
Ob vsej stiski, ki nas poleg načelne odprtosti narav-nost sili v sodelovanje z novo, sicer neformalno »kultur-no skupnost«, pa ugotavljamo, da je v »obdobju po-skusnega obratovanja« trenutna »zasedenost in preo bremenjenost« namenjena določenemu profilu pro-grama ter ni posledica (navidezno) neizdelanih kriteri-jev. Neformalno formalni dogovori še vedno dopuščajo za obliko odgovora molk na dane predloge »sodelova-
nja«, ki se najčešče označujejo za radikalne. To obremenjsno z negativnim predznakom, v kolikor bi morali strinjati, da nam je (bila) potrebna institutionaii-zadja pestunje, ki bo čuvala »nacionalne (kutturne) sve- | tinje«, kar se dejansko razikue od funkcije šKUC in nje-govega koncepta delovanja.
Seveda obstajajo v letošnjem letu plahi poskusi, ki odpirajo možnosti tesnejšega sodelovanja, vendar se ti kažejo bolj kot potreba »kulturnega veiikana«, da privabi v »svoje« prostore več publke in da formalno zadosti načelu programskega pluralizma z navidezno razno-vrstnostjo. (še vedno ostane vprašanje, ali je ob izve-deni arhitektonski zamisli možno izvesti obsežnejši pro-jekt kot je rock konoert — kar je v bistvu eden od medijev množične kulture naspioh.)
Vsekakor je to sodelovanje drugačno od tistega, kot si predstavljamo. Ob dejstvu, da Ljubljana »grad« mla-dinsko kuiturno središče že od '52. leta in da je ožMjanje te ideje transfuzija dinozavru, torej neaktualno, rneni-mo, da bi moral soodločati pri izboru programa v KDIC v mnogo večji meri, če že ne upravljati z enim od razpoiož-Ijivih prostorov (npr. z malo dvorano), tako da bi »altorna-tivni, neprofesionalni, tretji, eksperimentalni...« pro-gram naše) svoj prostor v osrednji kulturni hiši. S tem pa bi preverjanje časa v katerem Svimo in delamo, dobik) in dak) nove dimenzije in osmislitev naše skupnosti.
ZDENKO SKVOR
Altematira 82
Po petih spitskih izkušnjah v organiziranju in pred-stavljanju alternativnega filma je tokrat Beograd prvič organiziral tovrstni fesfival. Le-ta se je zgodl v Oomu kulture Studentski grad, med 22. in 24.4. tega leta. Fe-stival je deino uspel. Za dve stvari gre, ki sta prispevali k dotočeni zmedi, kar se tiče prijavljenih filmov in pa neodmevnosti festivala v študentskem naselju. Organi-zatorji so tokrat prvič naredili testival ne da bi si ustvarili publiko, se pravi, ne da bi predhodno vrteli takšne »dru-gačne« filme. Orugi razlog tiči v dejstvu, da je sam ter-min alternativni film precejšnja neznanka tako avtorjem kot iudi organizatorjem festivala, in da so zaradi tega avtorji poslali filme, ki segaio od amaterskega, preko eksperimentalnega do alternativnega. Organizatorji so se vseeno hitro znašK in ob 11. uri dopoidne vrteii filme, ki niso alternativni, ob 16. uri filme, ki imajo določeno tendenco k altemativnemu, in ob 20. uri altemativne filme (po n)hovem mnenju).
Še eno spodbudno novost so uvedli, niso podelili na-grad, pač pa so enakovredno izdvojili 10 filmov, avtor-jem teh filmov pa povrnifi stroške bivanja v Beogradu. Žirija v postavi Vlada Petrič, Sava TrifkovkS, Božidar Ze-čevič in Joca Jovanovič je doiočila, da so najpomemb-nejši filmi L«vKacij« Oragana Peškia, Veio mlsto Branka Karabatiča, Trpljenje ctovlc« Ori«insk« Bata Petroviča, Gerdy, ziobna čarovnica Ljubomira šimu-niča, Kras 88 petnajstih avtorjev, montaža in zvočna oprema Franci Slak in Hanna Preuss, Aura In aurovl-sion Slobodana Valentinčiča, Izgnanstvo Ivana Mar-tinca, Samoglaanlkl Nikole Ouriča, R«vlon Slobodana Djordjeviča in Preaaton Ljubomira šimuniča.
Ker so od najpomembnejših jugoslovanskih alterna-tivcev manjkak samo Ivan Obrenov, Neša Paripovič in Tomislav Gotovac, in ker je to, kar smo videli v Beogra-du, dejansko najvišjp domet jugoslovanskega »drugač-nega« filma v obdobju zadnjih dveh let, se mi zdi bolj po-trebno opisati določene tendence v tem (ilmu, kot pa pisati o samem festivalu.
Najboljše stvari je prikazal Ljubomir šimunič, vendar njegovi filmi niso alternativni, temveč so pravo nasprotje alternativnega filma. šimunič dela filme v petih, šestih ali več ekspozicijah in najboljša primerjava bi bila z ža-nrom, predvsem kriminalko. Kriminalni film je napet, di-namičen, gledalec mu komaj sled, saj ga sHke na ekranu dobesedno bombardirajo z novimi in novimi in-formacijami. Gledalec izredno malo vlaga v sam film, ampak mu nasprotno film stalno servira informacije, tako fabulativne kot vizuaine.
Filme Ljubomira šimuniča bi lahko na kratko označili kot fascinantne na nivoju percepcije.
Slobodan Valentinčič počenja na eni strani iste stvari, hkrati pa že tangira proti alternativnemu in radikaino ra-zbija pojem filma kot konzerviranega medija. Pri Siobo-danu gre delno za fascinacijo, delno pa za določeno al-ternacijo, se pravi, za odprtost gledafcu, se pravi, da gledalec lahko vlaga svoje perceptivne izkušnje v film. Razbijanje filma kot konzerviranega medija se dogaja
predvsem v projektu Fa Franz, ki ga vrti iz treh ali več projektorjev, in je na vsaki projekcif drugačen zaradl ra-zličnih vstopanj raznih eiementov llma in tud zaradi ra-ziične, vsakičdrugačnezvočne interpunkcije filma. Nje-gov fflm je vedno arugačen in se torej boij spraminja fitm kot pa odnos gledalcev do fiima. Gre za to, da je pri kon-zerviranju umetnosti (filmi, knjige, plošče, sfike) sama siika, film etc. tak kot je, in da se pr; večkratnem gledanju poslušanju spreminja odnos gledalca, poslušalca do slike, giasbe, ne pa slika ali glasba sama. Bolj kot odnos giedalca do filma se pri Slobodanu spreminja film v od-nosu do giedalca.
Marc Davorin uvaja film kot happening, vnaša fiinv sko, vizuajno in pomensko akcijo v dvorano. Npr. v kadru ima kamenje, gledalcem pri vstopu v dvorano razdeli pravo kamenje in animira gledalce, da mečejo kamenje v kamenje na piatnu. To je ena varianta tega filma. Druga je, da šteje kamenčke, ki so na platnu. To-mislav Gotovac je po moje alternativa Nr. I v Jugostavi-ji, za primer bom vzel njegov film Glenn Miller 1. To je vožnja s kamero po tekaški stezi stadiona, kamera je pritrjena na jeepu in dviguje rakurs do neba, nakar za-rola v nasprotno smer in spušča rakurs do tal. Zvočna kulisa je \z fllma Moja draga Klementna Ta film je alter-nativen film, je asketski v izrazu, in je film, v katerega gledalec vnaša svoje tako življenjsko kot filmsko izku-stvo, je torej film, ki samo inicira doJočeno vtzualno spo-sobnost gledalca, se pravi njegovo psihofizično, social-no, poiitično, ekonomsko^dukativno etc. stopnjo zre-losti, je torej film, ki ga dela gledalec sam. Toje alterna-tivni film. To je negacija filma kot narativne ali eduka-tivne strukture, film se na ta način vzpostavlja kot medij sam. Za primer, film ki ga gledamo običajno v kinu, je narativni film, je film, ki hoče in inicira identffikacijo gle-datca z akterjem in tudi fabulo filma Na tem mestu je po-trebna prtmerjava z literaturo in vicem. Film ni Steratura, čeprav je iteratura v mnogočem zajebala film, vendar ga na srečo ni zakJala. Tako v fitoraturi kot pri vicu prista-jamo na kvazi-realno, saj drugače ne bi mogli ne brati romanov ne poslušati vtcev. Primer: gresta pomaranči čez cesto, eno povozi kamion, druga reče: »Come on, juice!« Mi pristajamo na kvazi-realno, drugače ne bi mogli tega vica ne poslušati ne razumeti. Pomaranča ne hodi čez cesto, tudi če jo povozi kamion, druga poma-ranča ne reče tistega kar je rekla. To je kvazi-realno, tako v filmu kot v vicu in v Kteraturi. V aiternativnem filmu se vzpostavjja »realno«, ki pa spet ni reaino samo. Vseeno gre za izredno pomemben prehod \z kvazi-realnega v »reaino« in v realno, in tudi za spremembo odnosa do kvazi-realnega, do reainega in cio umetnosti (umetnost je tu pomožna beseda). To realno seveda še ni reaino samo, vendar bc treba za vzpostavitev real-nega precej časa in sprememb v samth produkctjskih odnosih, treba pa si bo sevetia ogledati tudi tako filmske kot vse druge trende v Evropi in v svetu in takrat izreči ustreznejšo besedo o tem. Do takrat nasvkJenie.
BOJAN ZORGA
Za začetek naj bo takoj jasno, da ŠKUC, in s tem tudi Center za študentski llm, v tej družbi na tak način, s takim detovanjem, kol je zanju značilen sedaj, sploh ne bi bila potrebna, če bi vse institutije in seveda Ijudje v n|h, kl šo zadoBerii za Ijubljansko in slovensko kuHurno žMjenje, deiovai tako, kol je treba, in delaK tisto, kar je treba. Ker te stvari ne funkoionirajo, ŠKUC na eni strani pokriva ta manko, po drugi strani pa skrbi za prodor ti-stega novega, ki zarad svoje narave in narave inštitucij. v teh inStrtudjah sploh ne bi moglo prodreti.
Center za študentski film (v nadaljevanju CŠF) deluje trenutno na dveh področjih—ima redni lilmski program in lastno produkcijo—nadaljnji dve pa še vzpostavlja— gre za alternativno dstrbucijo in za filmsko Solo.
Program zajema predvsem predstavitev tistih filmov, ki jlh pri nas v rednem kinematografskem sporedu, na TV ai v kinoteki ne moremo vidoti. Tu gre predvsem za mladi nemški, kanadski, poljski, madžarski, švicarski, grški film itn. Torej gre za predstavitev vsega najpo membnejSega v svetovnem filmu v tem trenutku, česar naša dstribucija s svpjo stupidno tržno iogiko ne odku-puje, in torej delcvnim Ijudom in občanom te dežele ne omogoča informacije o najpomembnejšh 3tvarltvah na filmskem področju. Drugi dei programa zavzema tako imenovani drugačni (eksperimentalni, altemativni, ne-profesionalni, nizkoproračunstd) film. Gre za predstavi-tev tako jugoslovanske kot tuje aJternative. Kol tretje omogočamotudi predstavitve amaterskega filma, ki tud nima možnosti distribucije in predstavitve rukjer drugje kot samo na festivaih takega filma. četrto: retrospek-tiva jugoslovanskega kratkometražnega in celovečer-nega filma, ker misimo, da je treba filme videti in po-novno videti, in ker informacija o tem, kakšen film smo imeii v 50-tih in 60-tih letih ni samo dobrodoSla, temveč tudi izredno pomembna in indikativna.
Produkcija seveda kvantitativno ni takšna, kot bi si želeK in kot bi bilo potrebno. Razlog tiči v tem, da Kul-turna skupnost Slovenije in Ljubljanska kulturna skup-nost ne dajeta nkakršnih sredstev za produkcijo niti za tehnično opremo (tisti, ki zahajajo v ŠKUC že vedo, da so prpjekcije na tehnično nizkem nivoju), subvencije dobivamo samo za filmski program. Filmi, ki jh delajo avtorji v CŠF, so v jugoslovanskem merilu med najbolj-šimi, če že ne najboljši, kar smo lahko videli na Alteran-tivah 82, na prvem festivalu alternativnega filma v Beo-gradu, ki je bil aprila letos. V zadnjh treh letih smo dobili tudi nekaj prvih, drugih in tretjih nagrad na raznih festi-vaiih doma in v svetu.
Izredno pomembna zadeva pri prezentactji drugač-nega filma je atternativna dstribucija. ŠKUC je iniciator te distribucije, ki zaenkrat deluje na reiaciji Ljublja-na—Zagreb—Osijek—Beograd, občasno pa se vklju-čujejo še Spht, Reka, Novi Sad in Sarajevo. Ideja je enostavna; gre za to, da katerokoii informacijo in kater i-koli film, ki se kjerkoi ppjavi, zakroži po Jugoslavij. Cen-tri v glavnih mestih repubHk in pokrajin so nosilci te d-stribucije, hkrati pa so zadolžeru da razprostrejo to mrežo tudi po drugih mestih na svojem področju. Se-veda je treba vzpostaviti zvezo z evropsko sceno.
Predavanja, s katerimi bomo začeii jeseni, bodo ob-segala teme iz zgodovine, semiologije, sociologije, montaže, dramaturgije in informacije c videu in njego-vem pomenu kot medju ter razliki med videom in fil-mom, spet na nivoju medja.
Za primerjavo, kako kotira film v drugih republikah, • oz. bolje, kakšen odnos imajo kuKurne skupnosti v dru-gih repubikah do mlad.e kutture in s tem tud do Ulma, zadostuje nekaj csnovnih podatkov. Redaktor «lm-skega programa v ŠKUC ima honorar od 0-4.000 dn, organizator 700 di n na projekcijo, operater 300 dn, pro-dajalka kart 50 dn. Beograd ima tri centre, ki imajo tako fiimski program kot produkcijo, to so Studentski kultumi oentar, Dorn omladne in Dom kulture Studentski grad. Redaktor llmskega programa v Domu kulture je redno zaposlen, njegov osebnidohodekje 14.000 din. Ob tem so redno zaposleni organizatorf, cperaterji in bHjeterji. čtovek, ki vod filmski klub in s tem flmsko produktijo, je honorarec s honorarjem 9.000 dn. Imajo dve dvorani, ena ima 600 sedežev, opremljena je 8 35 mm projektor-jl, maladvorana ima 100 sedsžev, 35rnm projektor, dva 16 mm in dva 8 mm projektorja. Podobno je v drugih oentrih. Konec.
Predvsem na eno razsežnost Sanj smeftnega člo-veka bi rad opozoril. Gre za položaj in vlogo utopije v tekstu, saj je tu prav utopija osnova za pripovedoval-čevo aktivnost, »prldlganj««, je njegova gibalna ideja. Pri tem se je treba spet spomniti, da je tekst zapisan z dvojno ekspozicijo, takorekoč \z dveh točk gledišča. To v njem veča semantično napetost, polarnost, protislov-nost vsega zapisa, vsake ekspiicitne ideje torej, kot smo že rekli, veča tudi njegovo umetniško vrednost.
Prva, tudi glede na fabulativni čas, je tista točka gle-dtšča, ki je umeščena v topos, ki ga kot poslednja katego-rija opredeljuje »nič«. To se kaže tudi v prostorski ra-zvrstitvi pomenov, v topotogiji teksta. Junak — pripove-dovalec, ki se sprva v prvoosebnem govoru ukvarja zgotj s svojo notranjostjo, s samim sabo, takoj scenično oziroma že kar panoramsko razširi dogajalni prostor, ko napove spoznanje svoje »resnic«« (strukturna homo-logija različnih tekstnih ravni!): deževna, mračna ulica, spomin na sceno pogovora pri nekem inženirju. \z glavne ulice se mu kaže globina stranskih ulic, okrog je strašna vlaga. Topološko so nad vsem tem neprijaznim prostorom raztrgani oblaki, nad njimi pa črni madeži brez dna (kar je toliko — spet strukturna homologija — kot v noveli velikokrateksplicirani »nič«) Toda v enem od teh madežev je zvezdica, ki ima v noveli kot element topologije še posebno semantično obremenjenost. Prav ob pogledu nanjo se pripovedovalec odloči, da bo stori! samomor še ta večer, čeprav ga je že dalj časa brezvoljno odlašal. Poleg tega, če smo že pri topologiji teksta, je za pripovedovaičevo izhodščno (nihHistično-solipsistično-amoralno) točko glediSča konstitutivna še njegova najeta, revna soba, ki ga s tankim prestenkom loči od življenja drugih Pripovedovalčev solispizem, ni-hilizem dobi poleg eksplicitnih tekstnih segmentov torej še svoj prostorski in dogajanjski izraz (binarna dinami-ka: skrajno veseljaštvo, razbrzdanosl ter strah sosedo-vih, drugih, je prostorsko ločena od pripovedovalčeve umirjene, statične — sedi na fotelju — »notranjosti«),
Vendar pa ta točka gledišča ni edina, kajti v ta topos že vseskoz prodira drugi topos, ki pa je utopija (v sanjah namreč pripovedovalec srečnim Ijudem raziaga, da je že prej ves čas vedel, da obstajajo, da pa je zaradi svoje vpetosti v prvotni topos po u-topiji lahko le »hreponel«) Ta točka gledišča, ki dobi razširjen izraz šele v poglavju o sanjah, pa je pravzaprav že anticipirana z nekaterimi elementi, ki probtemizirajo izhodiščni pripovedovalčev topos, njegovo solipsistično, nihilistično in amoralno točko gledišča. Ta druga točka je najopaznejša kot zvezdica v črnih luknjah neba in pa v motivu deklice, ki pripovedovalca prosi pomoči — kar je v celem tekstu edini scenarični (realni) stik pripovedovaica s kakim drugim likom (!). Oboje povzroči, da si pripovedovalec spet začne zastavljati vprašanja, da se zave protislov-nosti, dvojnosti svojega bivanja in se zdrami \z letargije smešne »vsMnosti«, ki je odiagala celo smrt. Lahko rečemo, da je prav druga točka gledišča, ki ima v utopiji vse razsežnosti »iivl)«nja« in »IJubezni« (že kot meta-fizičnih kategorij), ta zvezdica v brezdanji črnini neba, ta deklica v temni, vlažni ulici, znova postavila pripovedo-valcu smrt kot ključno vprašanje.
Značilno je, da tudi v tem tekstu poetika Dostojev-skega ne pristane brezprizivno na »nič«, kot podobno tudi Ibsen na najnevarnejši točki svojega dramskega pi-sanja ni mogel pristati (smisei Hedvigine žrtve in absurd v Dlvji rački). Druga točka gledišča namreč v subjektu priklicuje bolečino. sočutje itd., kar se izrazito konfrorv tira z njegovo amoralnostjo, solipsizmom. Vrednote, ki so se pripovedovalcu-subjektu kazale kot nekaj, kar je (ontološko) utemeljeno v njegovi subjektivnosti in kot tako izgublja vsakršen smisel s spoznanjem o »nlču« in »vM*nostl«, se zdaj kažejo tudi kot neko zunanje, ob-jektivirano dejstvo, resnica, smisel (spomnimo se na ugotovitev o scenaričnosti kot prvem objektiviranern stiku pripovedovalca s kakšnim drugim likom v nepo-srednem dialogu). Vendar je moral pripovedovalec v prvem delu prjpovedi deklico kot nosilko (zastopnico) vrednot z druge točke gledišča ihtavo odgnati, saj je bil pred odločilnimi sanjami še vedno določen s svojim pr-votnim nihilističnim toposom.
Drugi del pripovedi pa je zgrajen na drugi točki glediš-ča, ki jo v svojih sanjah osvoji pripovedovalec. Novi pro-stor, topos, je zgrajen kot podobne utopije, ki predstav-Ijajo zlati vek, nedolžnost čioveštva. Utopija je prostor absolutnega, kjer je vse dokončno in s tem tudi popdno, zato pa je tudi estetsko. Bistvena določila utoptčne družbe v na&i noveli: spoznanje je že apriorno in ce-lostno (ne razumsko in iz razuma), vsi so v žh/ijenjski harmoniji s cekrtnim kozmosom in bogom (imajo ak-siom), Ijubezen je njihov odnos do drugih, sebe in sveta ter boga. Vendar pa to ne more biti končna resnlca uto-pije, ki jo Dostojevski vMapiJa v svojo noveto.
Zanimivo bi bilo natančneje primerjati utopičnost pri Dostojevskenrt s kakšno razsvetljensko utopijo, npr. z Eldoradom \z Voltairjevega Kandida. Tu je utopija nekaj razumnega, občega, za vse obvezujočega, Čeprav se-veda ne obstaja; je izraz sociaSnega, političnega člove-ka, imaginacija njegove politično-socialne volje. Pri Sa-njah smeinega človaka pa je vse precej drugače. Tu je utopija kljub svoji pridigarski, idejno-tendenčni zgra-jenosti v tekst vpisana tako, da njena absolutnost in ak-siom izgubljata veljavo, postaneta problematična, dvoumna, »dvosmerna« (Bahtin), kot sicer vsaka kate-gorija v tej noveli (tudi smešnost). Prva stopnja relativi-zacije njene objektivne veljavnosti je, da je del sanj in kot takšna izraz posameznikove subjektivnosti (ki pa vključuje, kot smo videli, tudi in predvsem smešnost), »njegovega celega biija« in nikakor ne razuma oziroma njegove politične volje.
Izhodišče utopije jetu »src«« z vsemi svojimi pornen-skimi konotacijami — od »življonjat, »Ijubezni« kot osnovni obliki zavezanosti svetu, do čustev in iracional-nega v smislu »želje« (to so vse kategorije, ki jih tekst eksplicira; za nadaljnje razmišljanje se zdi zlasti po-membna zadnja). Utopični prostor je, če spet gledamo topologijo teksta, utemeljen na že kar moderni, skorajda kvantni sliki vesolja — prostora: utopična Zemlja je s svojim soncem vred ponovitev prvotne Zemlje, medtem ko je vmes pripovedovalec v vsej slikovitosti pripovedne domišljije opisoval svoje zrenje povsem neznanega ko-zmosa.
In še nekaj je pomembno, čeprav se to ne da v tekstu povsem empirično preveriti, je pa privlačno: ali ni prav ta utopična Zemlja kot nova točka gledišča tista zvezdica, ki sveti nad prvotnim, mračnim, vlažnim, solipsističnim toposom »niča«? Kot je v prvotni topos že vdirala utopi-ja, tako zdaj v utopijo vdira prvotna točka gledišča. Dvojna ekspozicija s svojo simetrično kompozicijo no vele se realizira tudi v drugem, sanjskem delu.
V utopijo namreč vdira pripovedovalec s svojo pr-votno točko gledišča, ki z odmislitvijo slehernega ak-sioma problematizira preprosti absolutni prostor z ak-siomom: pripovedovalec utopične Ijudi sicer Ijubi, oni Ijubijo njega, vendar se med sabo ne razumejo (nea-dekvatnost tovrstne utopije za človeka 19. stoletja). Pri-povedovalec jih celo »okuži« z »grehom«, da se utopija prevesi v pravo črno utopijo, ki pa vedno bolj prepoz-navno dobiva (v tisočletnem procesu) oblikovanost pr-votnega toposa. Pripovedovalec-junak, ki je sprva nji-hov Adam (ta se je s spoznanjem tudi odtrgal od utopič-nega raja), hoče na koncu biti njihov Kristus in hoče Ijudi odrešiti. Vendar pa je zanje (že spet) smešen in nor. Gre torej za še eno ponovitev: s prevlado razumskega spoznavanja je tudi sanjajoči pripovedovalec spet sme-šen. Potem se zbudi (cikličnost, simetričnost kompozi-cije je tudi izraz idejne preokupacije vsebine).
Spoznanje iz sanj, ki so za pripovedovalca poslednja »resnica«, da je namreč razum izhodišče vsega zla in »vseenosti«, pa pripovedovalca vpreže v pridigarsko, oznanjevalsko akcijo. Namesto prvotne solipsistične indiferentnosti je zdaj temeljito zavezan svetu, kar naj-bolje izraža prav zaključek, ki ponovno aktualizira motiv deklice: namesto da bi jo spet odpodil, io zdaj gre celo iskat (namesto egocentričnega gibanja, ki zaznamuje prvi del, prvi topos, zdaj eksocentrično).
Utopija potemtakem v tekstu nima takega mesta in vloge, da bi lahko veljala za nekaj občega, splošno ob-vezujočega (saj pripovedovalec sam pravi, da Ijudje njegovim sanjam ne verjamejo dosti ali pa prav nič) Je izraz (recimo fantazma) subjektove »ž«tje«, ki kot razo detje »Resnic«« v njegovi subjektivnosti prevzame mesto absolutne gibalne ideje, aksioma, postane nova osmislitev njegove čisto subjektivne akcije in bivanja.
Spomniti se moramo na vse, kar smo povedali o smešnosti v kontekstu t.i. krize postheglovske metafizi-ke: po fazi nihilizma je vsakršna metafizika možna zgolj kot subjektivna imaginacija, nekaj povsem singular-nega in enkratnega, pomembna je le kot (namerno upo-rabljam znane kasnejše eksistencialistične termine, saj so formalizacija oziroma konceptualizacija tega, kar se je dbgajalo v književnosti že prej) »esenca« posamezni-kove »eksistence«. Kajti pričevalec utopije ni več raz-svetljenski politični čiovek, ampak smešni človek, ki je kot subjekt v očeh drugih degradiran še kot norec.
BOJAN ZORGA
Kot je najmlajšim znano je bil v KDIC vsemladnski kolokvij na planetarno temo »MLAD! IN DOSTOJEV-SKI«. Mladci so na tej seansi manj klicali Dostojevske-ga, bolj pa so se veseii dejstva, da je Dostojevski že mrtev (zato je zgodovina ubijanja, ponovljena drugič, lahko le »farsa«): bolj so se radostiH odsotnosti Dosto-jevskega. čas za kJicanje Dostojevskega gotovo ni pravi, afi pa je bil Dostojevski za mladce neuračunljlv in neprešteven. V spomin na to majsko najstniško sreča-nje objavljamo del Juvanovega posega. S tem čast Do-stojevskega v luči doraščajočih nikakor ni rešena.
Pri vizualni poeziji smo imeli v njeni prvi fazi opravka z zoževanjem tradcionalnih pesniških sredstev na račun osvetitve posamičnih pesniških prvin, posamičnih zna-kov ai skupine znakov. Oblka pesmi je bila ponekod zadržana ai pa se je svobodno gibala po prostoru ista, revije, knpge in na razstavnem prostoru. Sam pomen pesmi ni več izhajal iz ubesedtve sporočila, pač pa v večf meri iz sevanja, ki ga imenujem znaten)« znaka. Zoževanje izraznih sredstev tedaj ne pomeni siromaše-nja možnosti, pač pa novo optiko in nove zahtevnosti, ki so zdaj v peemi ckrepijena z zvezo pomenjanja in zna-čenja In če v poezf pričafcjjemo nek skrM aii prikriti presažek pomena, tistega, Id posebej zaposiuje in ra-zveseljuje bravca, nudeč mu doiočen kutiurni užitek, dobimo v vizuaTni poezf presežek značenjp, ki je v tem, da z izpo6tavitvijo posamičnega znaka nismo prispei samo do najmanjšega materialnega dejstva besede. Ti »atomi« pomenjanja so spet nosivct svojh sestavin, so »izotopi«, katerih sevanje zdaj znači. Tako smo namesto nemočnega, a vendar temeljnega kretena, ki »tradcionalnega« pesnika sploh ne more zanimati, namesto te »mrtve« črke, dobUi »žJvi« znak. Značenje preprosto pomeni, da npr. kopifienje znakov ni kar n|hov seStevek, enako velja to za predmenzioni-ranje črke ali znaka, ta je lahko tud deformirana črfca ali docela flkfiven znak; ni le povečana afi pomanpana črka. Ne gre več za frtovanje. A plus A ni AA al 2A, 2A je že nov zapis, okrepljen mak .alno in prostorsko, pa tud   pomensko-značenjsko:A   plus   A   je   2A' ali Ravno v tem Je tista skušnja in tisto odkritje presežka, ki je omogočilo vzpostavitev in nezadržen razmah kon-kretne in vizualne poezije na Slovenskem.
Za Matjaža Hanžka moremo reči, da je prav eden za-četnikov fega pojava pri nas, zato je razumljvo, da je njegov opus dozoreval skozi vse faze nade vizualne poezije. Njegov T«nl o rmnan«n govori ravno o tem dozorevanju, ki vključuje tako konceptualizem — ves tex«l se namreč dogaja znotraj črkovnega sistema abecede—tako lestvico neizrekl fvosti in nsznanega, ki jo tud zaobsega ta sistem; to pomeni, seveda, da je vse izreMfvo samo delno in samo videzno, ter da je pa ce-lota čudežna in vsemogočna. V tem je že presoganje zgolj konceptualnega, v njegovem polnjenju s Sritvijo pomenskih možnoži. Svrha konceptuaKzma tako pre-rašča v novo svrho, ki je docela zaobsežena in reaiizi-rana v projektu Oruga pmm o Vo|vodlni z zgovornim podnaslcvom č« M SlovtnJUi dala Vo|vodlni Triglav, kar predstavlja osredni ^matski projekt razstave. Svrha je zdaj v sodativnosti ideje-koncepta, v uporabi zemljepisne raz-smisStve (izvedba iz v Italiji vpeljanega Doima »i\ nonsenso geografico).
Lahko ugotovirno, da nas avtor razstave pos^vija pred nujnost nove pojmovne specifikacije znotrs *4u venske konkretne vizualne poezije. Razstava - m svojski način »pregledna«, ne pa »slikarsko &.*>?*&-žena celota, kar se »ponotoma« pričakuje tud oc &z-stav vizualne poezije. Razlika je tud v tem, da razstava vizualne poezije ni »komercialne« narave in je tud pc tem znanrvka altemativne kulture in kalvka navajenega kuKurnega ponašanja Gre pa za svoievrsten davek (ne)seznanjenosti in neizčrpanosti preteklih ustvarjainih faz, saj gre za prvo samostojno razstavo Matjaža Hanžka na Slovenskem (prva njegova samostojna raz-stava je bila nedavno tega v Proatoru proilr«nih im-dija v Zagrebu). Dozdajšnje skušnje pri galerijskih po-stavitvah podobnih del kažejo predvsem na nujnost opraviti s preteMostjo. Gre za navidezen paradoks, saj bi lahko dejalt, da je izpostavrtev preteklosti v izpostavi-tvi mitotogije zdajšnjosti, pa gre le za odlaganje bre-mena nereaiziranosti v svojevrstni gojitvi izvimega greha predenja vedno nove popkovine lastnega poraja-nja, rinjenja, obstoja, in seveda, potem tud trganja te popkovine na poti neobremenjenega pristopa k realiza-cijam zanimjvih in vrednih idej, Druga piiim ai VoJ-vodtno, na poti sprostitve, na poti jutrišnjega dne, neo-madeževanega z včerajšnjm.
Poskus portreta enga do dna utrganga rook komerclalista
• Posluš ti tip s Tribune, a ti veš, da jaz zdej za vsak in-tervju, ki ga kakšen pisun izpul iz mene, zaračunavam takole od dvesto do dvestošestdeset starih čukov. A ra-rumeš!«
Izbuljli sem oči v to pojavo po imenu MARKO BRECEl ... med prljatelji znan tudi kot MARE.
»Ampak nej bo zate« pove naprej v pomirfevalnem tonu, »kosižeštudentin pišešzatistštudentski piid«
Nl lahko, nam pisočim. Z ene strani te drka v glavo urednik (fte vedno premalo), po drugi platl te pa tip takole z jasnega ozmerja in no veš, ali bi pobral svojo kramo in sa ieS zapii, potem, ko si ga že lep čas čakal in sploh ne vas, all bodo pogovora priilo.
Deiatl kakšne takšno »httropotezne« intervjuje, kajti Mareže spet nima časa (»Cuj frajer, jaz se s tabo nimam kaj dost časa za pogovarjat. Imam kup randijev okrog enih koncertov. Se mi mudi«), za eno majhno mizico enega majhnega pajzla, takorekoč sredi ufiee, potem, ko si fe Mare sprotl zmlšljeval kup go-atfin, ja pa spet drug hudič. Raja naokrog zvedavo vSeča na uiesa vsako besedo, ob koncu te pa po-sprsmijo z dobrimi željami — marš v kurc peder z vata 202 (Izdaja tzredno priljuNjenost te oddaje
ik LJublJana, zmotll jih je pa nrcikrofon in magne- Zraven pa ie en bend.
Ko^o si star Mare?
BRtCELJ: Enaintrideset let pa še kakšnih petnajst dni zr^ven.
Koiiko pa misHs, da jih boš še takole dočakal?
BRECELJ: Ja, ene petnajst pa jih bom.
Nasuhljatem, malcestarikavemobrazu sevidi.da je ta tip v svojem življanju res že marsikaj presel. Tudi maica utrujeno daluje, se ml zdl. Frtzuro Ima tako ankratno ursjano, da bi mu Jo vsak kanlbal na dlvjem lovskem pohodu zavldal. Kompleksl, zaf ru-striranoct, bojaz»n prad čemerkoll in komerkoll, z vsem tam Je pa Mare ža zdavnaj opravll ali pa za to sploh slitel nl. Tako prisrčen in odprt je v pogovoru, da m je moj pajdai f otograf od smeha skorajda va-Ijal pod mizo, mani |e pa mlkrofon spet nakaf naga-jal.
Koliko časa zaboga si že potemtakem na glasbeni scenl?
BRECELJ: Od leta 1973.
Si se srečeval s kakinimi resnejšimi težavami, ko si zakorakal na ta naš oder?
BRECELJ: Zmeraj sem se srečeval izključno in samo s seksualnimi težavami.
In kaj si dosegel v tem času bivanja na glasbeni sceni?
BRECELJ: Dosegu sem to, da mi ni treba it v službo in to se mi zdi izvrstno.
Se pravi, da potemtakem sovražiS tisti delovni čas od šestlh pa do dveh in tako vsak dan?
BRECELJ: Tega si pa ne upam reč, ker pol bi me pa lahko še kdo imov za delomrzneža.
No, kollko 6asa mislii tako ie vztrajatl na sceni. če sl dosagd le to, da ne hodli v službo?
BRECELJ: Še petnajst let, se prav, dokler ne umrem in se tud mislim do konca ukvarjat z glasbo.
Pa kaj te je povlekio v giasoov
BRECELJ: Lenoba! Vsaj moja mama tako prav.
In kaj previ* ti?
BRECELJ: Jaz pravm, da je to čist res. In tud pravm, da je boljš lenoba kot neumnost.
Ce sl popre) dejal, da tako rad fenariš, zakaj si se pa potem udinjaS v glasbl in nlsl začoi balinati?
BRECELJ: Zato ker moraš bit pri baiinanju vseskoz trezen. Mare je že od samih začetkov, vse odkar se je začel ukvarjati z giasbo, svojstvena pojava na sceni. Od drugih se razlikuje po tem, da v svojih tekstih na nekak-šen, njemu lasten, precej ironičen način stresa humor na račun vsakdanjih stvari. Tako nam Brecelj na svoj način prikaže, kako on te vsakdanje stvari vick. Da to njegovo delo le ni mačji kašelj, se je pokazalo, ko je Mare za svoje tekste »Novo vrijeme« in »Jeftini slatkiši«, skupaj s skupino Buldožer prejel leta 1979 v Puli Zlato Areno za glasbo v filmu »Živi bili pa videli«. Na svoji ve-liki piošči »Cocktail« ima vse svoje skladbe dobro pod-prte s kitarsko spremljavo in kar je siia nenavadno za nekega rockerja, kakršen je Brecelj, za spremljavo si je šel ta štoser izposodit plesni orkester Bojana Adamiča.
Mare, pred kollko časa pa sl se ti oženil?
BRECELJ: Pred približno tremi, štirimi leti.
In, če si že takšen svobodnjak kot trdlš, ali potem-takem uživaš v zakonu?
BRECELJ: Ja, to bi moral pa mojo ženo vprašat! Ampak moram reč, da je men žena omogočla, da sm se lahko zajebaval, ker je šla ona v službo pr Ljubljansk bank.
Kdaj si pa potem prlšei k Buldožerjem?
BRECELJ: Sej nism jaz pršov k Buldožerjem, ampak smo la bend naredl skupej. Prej sm biv pr bendu »Sedem svetlobnih let« in to so bli najbolš glasben krogi v Ljubljan in pol smo mi naredl en nov krog, ki se je imenvov Buldožer.
Zaka) ste pri buldožerjlh začeli plsati tekste v srb-sko-hrvaškom JezJku in ne slovenskem?
BRECELJ: Mislm, da zarad tega, ker nam švabščina ne leži najbolj.
Potem pa si šel stran od Buldožerjev. Zakaj?
BRECELJ: Stran sm šov pa zato, ker me niso pustl igrat na kitaro. Sam vokal sem biv lahko.
Odkar je odšel stran od BukJožerjev, nastopa v duetu z Ivom Volaričem-Feotom. NJunl nastopi so zajebantski, prepolnl humorja In kritike na rečun družbenlh dogajanj prl nas. Običajno nastopata tako, da kjra Brecelj na kttaro, Feo pa recftlra svojo underground poezJJo. Ali misllš, da bodo Buldožerji uspeli 8 to muzlko, ki so jo sedaj začell igrati?
BRECELJ: Mislm, da Buldožerji sploh niso slab kot invest cija in jim želim, da bi se jim delovna ura povišala s tristo ali pa s petsto jurjev na 600.000 Lir na uro.
Ko si šel stran od Buldožerjev, sl 86 nekako po-vlekei s scene?
BRECELJ: Že mogoče, da je to tako izgledal, ker se o tem ni pisal, toda midva z Ivom Volaričem — Feotom sva medtem naredla okol sto koncertov po cel Slovenij.
Kaj pa Boris Bele, ki Ja nekoč igral s tabo in je sedaj domala glavni pri Hdidonu?
BRECELJ: Ja, njem paželim še stosrečnih in veselih ter debeiih let.
Kje sta 86 vidva s Feotom pravzaprav našla in za-čela nastopatl skupaj?
BRECELJ: To je blo pa tako, da me je Jože Slak pelov k Feotu, da sm ga jaz lahko vprašov, če bi nastopal z mano in da b) skupej nardila nek program. In tako sva začela skupej.
KJe V86 sta nastopala po Slovenijl? Ml lahko naš-teješ nakaj krajev?
BRECELJ: če začnem od severa, sva nastopala v Murski Soboti, Ptuju, Mariboru, Mariboru, Mariboru..., Slovenski Bistrici.
Koliko pa J6 bilo kaj Ijudi na teh vajlnih koncertih?
BRECELJ: Blo |h je recimo od 27 v Begunjah pa do 3000 v Zagrebu. V Zagrebu pa smo igral v nek hal sku-pejs Pankrti in BuldožerJ, kakšni dve let nazaj.
§6 tako V6ilko nastopata skupaj 8 Feotom?
BRECELJ: Ne, zdej ne, zato ker ima Feo velik dela s kmetijo, zravn tega pa je tud edin od vseh otrok, ki so ostal na kmetij pa še njegova mat je stara že okol se-demdeset let. Je tud edn od vodij kolesarskega društva v Kobaridu in se mu ne splača za pasji kurac hodit nao-kol. Men se pa ne splača deiit honorarja, ker se ločujem in se hodem postavt na svoje noge.
Kako sta pa potem popreje usklajevala svoj Čas, če je Feo tollkanj zaposlan?
BRECELJ: To je pa tako, da je Feo ratov vodja kole-sarskega društva šeie pol, ko sva že nardila tistih sto nastopov. Vse skupej pa je nekak šlo tud zato, ker želi Volarič postat in za kar jaz tud mislm, da ima možnosti, ena bistvenih osebnosti v show businesu v Slovenij in Jugoslavij.
Bl si tl tudi želel postati kakšna takšna osebnost?
BRECELJ: Ne, jaz bi rad vseskoz bil v takšn situacij v kakršn sem zdaj in oe bi rad čist nič spreminjal. Razen če bi bil kakšen praznik kje in, če bi me počastl, da bi z brzostrelko tu pa tam lahko kakšnega dol udaru in razen tega si čist nič ne želim.
Se pravi, da si prlštaš orožja?
BRECELJ: Ne, jaz sem pristaš posledic, ki jih lahko orožje prnese.
In kdo naj bi bili tisti, ki bi jih tl postreJjal?
BRECELJ: Uuuu..., to |h je pa tolk, da bi moral se-stavt prioritetni spisek, ker je vseh teh Ijud preveč. In moram priznat, da si me na,u čist nepripravljenega s tem vprašanjem.
Mare, ali sl ti član kakšnega drustva — ne strel-skega?
BRECELJ: Ja, sem član estradnega društva v Kopru, ki se imenuje »Maestral« in moje kolegice so striptizete pa žonglerji.
Ti sl do sedaj izdal prl PKP RTV Ljubllana dve mali ploščl, eno veliko ter eno kaseto. Kaj mlsliš o tem?
BRECELJ: Jaz mislm, da me pri kasetn produkcij RTV Ljubljana plačkajo, ko pizde. Želim si, da bi Jure Rubežnik šel na vikend na Sicilijo ali pa na Korziko z le-talom.
Meniš, da Jatvoja plošča »Cocktail« dobro realizi-rala tvoje ideje?
BRECELJ: Plošča je ustrezn realizirala moje ideje, samo pri kasetn produkcij so me dobr oplačkal v zvez s to ploščo. Prvič so mi jo izdal dve let kasnej, kot pa je bila posneta in drugič, mi jozdej nočjo ponatisnt, ker pravjo, da ni komercialna.
Zakaj si pa začel plsati kritične tekste in ne, deni-mo, kakšna pop pesmice?
BRECELJ: Mogoče zato, ker sm levičar in tud čist verjamem levic. Pa še enkrat pravm, da če bo zagustl, menda, da bomo vsi prletel in, če bo treba bomo pa tud po Kajuhov začel pisati. Sam mi ne bomo guznl pr Beiih vodah (kraj, kjer so Nemci Kajuha ubili op. av.) arnpak bomo guznl pr Belih vinih ali pa pr črnih brzostrelkah.
Se pravl, da bi bil potem ti v prvih vrstah?
BRECELJ: Ja seveda, sam ne na Škofijah ali pa v šentilju.
Zakaj pa v Šentilju?
BRECELJ: Zarad tega, ker je moja žena Avstrijka.
In spet se je Marko obrnil k tistim bendovcem pri so-sednji mizi. Vsake toliko časa sem izpadal iz njegovega obzorja. Zame se je zmenii toliko. kot za prazno pirov-sko steklenico pod mizo. Klepetai je kar vsevprek in se srdito pogajal.
»Oaj Mare, pojd no z nami tja dol«, je silil vanj eden od bendovcev, »plačamo ti vse potne stroške«.
»Kurc pa potni stroški«, zarenči Mare in navede zra-ven še neko astronomsko številko v obliki honorarja. »Zraven pa hočem še dva tipa in tud zanje honorar. Je prov«.
»Kakšna tipa? človk božji! A jih poznarn?«
»Kaj te kurc briga, kakšna tipa!« — Mare je trdovraten mož, kadar gre za denar. Brez denarja se nič ne dobi, de Brecelj in navsezadnje je tudi že precej star. Od nečesa pa mora živeti, zato se nisem prav nič čudit, ko jih je op-Ijuval.
Kataii tvoj komad je tebi najbolj pri srcu?
BRECELJ: »PARADA«!
Zakaj pa prav parada?
BRECELJ: Zato, ker mislm, da je najbolj primerna tem času v katerm živimo zdej.
Pa o Janiju Kovačiču, kaj misliš o njem kot glas-benlku?
BRECELJ: Mislm, da ni hudobn, ni neumn, da je znosn, da je povprečn talentiran in. da je fejst dec.
Sta kdaj ka) nastopala skupaj?
BRECELJ: Sva, ja. Jaz sem mu mešov zvok in mu posodu opremo, on je pa nastopal.
Kaj ti meniš o tistem, ko si nastopal v Križankah in si dobll kaman v glavo?
BRECELJ: Naslednjič, ko bom tam igrav, bom vzel čelado s sabo.
Je to posledica agrasivnostl publike ali časa dru-gaga?
BRECELJ: Miskn, da je to posledica agresivnosti enga kamna.
Ampak zakaj pa potem nisi hotel z odta, čaprav ti jeteklakii?
BRECELJ: Jaz sem bil plačan za program in jaz moram svoje odtgrat. Poleg tega je pa tist kamen na-redu več korist kot škode, zato, ker so fotograf padl — ne bom reku, kot muhe na med — ampak, kot fotograf na kri in so me vsega tolk prefotografiral, da sm dobu s tem tolk reklame, da tisti ubog človk niti slutu ni, kolkšno uslugo mi je naredu.
Ali mlsliš, da je IJubljanska publlka O.K. all je ra-zvajana?
BRECELJ: Mislm, da je v Jugoslavij še najbolj razva-jena, ampak to še ne pomen, da je slaba. In je verjetn v Jugoslavij še najbolj kritična.
Ka) pa Tribuna?
BRECELJ: Aha, zmerej, kadar dvakrat na mesc pri-dem s pošte, ko dvignem kakšn pism, srečam kakšnega prodajalca Tribune in ta me precej, zarad las, napade, da naj kupm Tribuno. Ampak jaz sm tolk Žkja, da ne šmirglam.
Kajtl meniš o naših najupllvnejšlh medljlh, kct sta TV in radio?
BRECELJ: Ja, ti dejansk vodjo in nosjo okus in miš-Ijenje vseh teh Ijudi, ki so prjavljen s stalnim in začasnim prebivaNščem v Slovenij.
Kako pa mlsllš, da vodjjo ta okus?
BRECELJ: Pol metkov, ki ^h predvidevam za take, bi jih porabu na TV in radiu.
Kaj pa potlej misliš o bodočnosti glasbene scene^ pri nas?
BRECELJ: Jaz mislm dost dobrga o tem. To pa zato, ker opažam, da kljub vsemu, s časotn vse več ljudi, misl s svojo glavo in dela s svojimi jajci.
Kaj mlsliš, kollko si tf in vsi ostall prlpornogel k temu, da gre na boljša?
BRECELJ: Jaz bi moral dobit nagrado sklada Petra Mlakarja v Domu Ivana Volariča, ki bo podeijena čez šti-rinajst dni. In v bistvu jaz štartam sam na nagrade in to je men hobi.
Kaj bi ti svetoval tem mladim bendom, ki sedaj prihajajo na sceno? Tl, s svojlml Izkušnjami.
BRECELJ: Jaz jim svetujem, kar mislm, da tud že sami vedo, da so frei in, da ne jebep nobenga.
Menlš, da 86 bo ta mlada generacija bendov obdr-žala na scani?
BRECELJ: Tega pa ne morem reč, ker je točist od-visn od njih, ne pa od mene.
Mislim zaradi pogojev, kl jih imajo, tl pa so zelo siabi.
BRECELJ: Ja mislm, da so dans pogoji ravn tako za-jeban, kot so bli pred petim ali pa pred desetimi leti. Re-cimo, jaz sem nekaj pomagal »Otrokom socializma«, da so špilal v Kranju, ampak, kaj več od tega pa ne morem. In mi, ki približn ločmo pleve od zrna, nimamo besede pri odločanju, kaj gre v medije. Medji, kot so TV in radio pa so tata mata in tam je treba prit s strelnim orožjem notr, če hočmo zamenjat strukture.
Spomin se mi prekopicne nazaj na tisti intervju s Ko-vačičem, ko je le-ta popisoval Mareta takole: »... in potem sva prišla z Maretom k Rubežniku na dom in
Mare mu je začel praviti, kako je treba Ijudi s kolom po glavi, da se kaj premakne... naju je, sentimentalna duša. vrgei po hitrem postopku skozi vrata«.
All mlslift, da lahko ti mladl Ijudje v teh bendlh in s svojlml izfcušnjaml, realno nekaj kritlzirajo?
BRECELJ: Seveda in mislm, da so prav on velika ve-flna, ki lahko to realno kritizira.
Mare, reci no kaj o solkJamostl.
BRECELJ: Solidarnostni koncert v Ljubljani je biv unikatza jugovino. TO JE UNIKAT. No in recimo Ogrinc, ki je otem koncertu pisal v Delu. On je recimo, eden no-vejših ajatolov na področju zabavne glasbe. Smo pa že preživel prodor ajatola Sušnika, napad ajatola Vidmarja in zdaj je v ofenzivi ajatota Ogrinc. In tukaj bi sedaj lahko reku samo to, da tud, kot prejšnjima dvema ajatoloma, očitam tud Ogrincu, da ne morem zasledt neke dosled-nosti v njegovem mišljenju. Ne morem pa zasledit do-slednosti tud v ravnanju mladinskih forumov, se prav ZSMS. To pa zarad tega, ker so prav ti forumi na mest-nem nivpju pred sedmimi leti preprečl nastop Buldožer-jev, zdej pa ti prav oni aganizirajo koncert »Solidarno-sti« za Poljsko. In zarad tega vsem vkup očitam eno ne-karakternost.
Ali mlsliš, da )• tega kriva menjava generacij v teh forumih? Ali mlsliš, da so spremenill mišljenje;
BRECELJ: Jaz mislm, da so oni spremenil mišljenje, zato, ker so opazli, da se je spremenil čas in mišljenje drugih Ijudi okrog njih.
Kaj tl misliš o taj naši rockovski in novovalovski sceni?
BR ECELJ: Jaz rock scene pri nas več ne poznam, ker rock scene v Slovenif ni več. Kar se pa novga vala tiče, sem pa jaz zelo v zaostanku in moram reč, da od novga vala poznam dobr samo Pankrte ter Otroke socializma.
Kar se pa Pankrtov tiče, rečem, da je Pero fejst dec, samo, da ga babe žagajo na dolg in širok, za Otroke so-cializma pa mislm, da se morjo še odločit med materjo in kapitalizmom.
Kaj pa zase, misliš, da si uspeien buslnes man v svotom poslu?
BRECELJ: Mislm, da sem neuspešn busines man v svojem poslu.
Kako je pa kaj z btvšlmi Sex Pistols?
BRECELJ: Mislm, da so zadost velik bedaki, da se je eden šel ubit zarad životne tuge. Noja, v bistvu si nit ne upam reč, da je bedak, zato, ker pravjo, da je človeška duša globok in teman tolmun. In men se je v življenju zmerej dobr godil in si ne bi upav reč, da se je eden po neumnosti ubil. Vem samo to, da par tistih komadov, ki sem jih slišal od n jh, da so sočno in jedmato zaigrani ter doživeti.
Rlblja čorba je pa sedaj kar popularna, mar ne?
BRECELJ: Mislm, da je dobra, samo jaz je ne bom jedel. Drugač imam pa rad ribjo čorbo, samo zdej nism lačn.
Kaj ti misliš o novoromantičnlh bendih, kot Je na-primer Classhc Nouveaux?
BRECELJ: Zata bend pa še nisem slišov, vem pa, da v Ljubljan obstoja že štir leta en bend, ki me zeto spo-mina na izraze »Eine neue einfacht muzik« in »Classix Nouveaux«, če pravš po francosk.
Zakaj sl si tl pustll rasti brado In dolge lase?
BRECELJ: To pa zato, ker mi noče nehat rast.
Povej mi, kaj tl mlsliš o tem našem, slovenskem malomeščanstvu?
BR EC ELJ: Da so slovenska mesta vsak let mal večja, ampak, da malomeščanstvo ni vsak let mal manjše.
Imaš kaj načrtov za naprej?
BRECELJ: Ja imam plane, nimam pa aeroplane, na-žalost! In v moj glav setolk enih stvari mota, čisttakih, ki niso za objavo, da ne vem, kje se me rit drži. Ne, ne, to vem kje imam rit in kje jaz kozarc držim. Ampak trenutn sejn v pizdi in sporoč vsem mo|m oboževavcem, da sem resn v pizdi in da jih prov lepo pozdravijam. Ta po-mlad mi je glavo zmešala in ne vem kaj mi je naredit in tud ne rabm nobenih dopisnih nasvetov, ker se bom že sam nekak izmazal iz tega ven.
Mlslli v bllžnjl prihodnostl posneti kakšno ploš-čo?
BRECELJ: Ja, najbrž ploščo.
Domnevai, da se ti bodo odprie možnostl za to?
BRECELJ: Ja, saj imam odprte možnosti za to, samo sem prelen, da bi se lotil.
Kaj bi ti sporočll slovenskl publlki, ampak ne samo tvojl, vsem?
BRECELJ: Naj se jebe, jebe naj se!
Zakaj naj se pa jebe?
BRECELJ: Zato, da bo imela čimveč od tega.
Kaj pa o IJubezni, kaj ti mlsllš o tem?
BRECELJ: Jaz mislim, da je to ena od dovoljenih drog, ki jih toplo priporočam.
Dajva zmenlva se še za «n »štlh«! Zakaj pa v zad-njem času nlsi nastopal takole na kakinih večjih koncertlh, recimo »Solidarnost«?
BRECELJ: A zakaj tam nisem nastopu? Ja, zato ker mislm, da ne tist, ki so nastopal, ne tist, ki so vse to gle-dal, sptoh niso nič čutil do te Solidarnosti in do tega kar se dogaja. Ampak tukej so si tako organizatorji, kot na-stopajoči, vsi vkup, delal kariere na račun neke politične situacije na Poljskem. Hvala lepa za tak koncert. Jaz nastopam sam še za denar ne pa za Solidarnost.
Meniš torej, da so blll vsi tam le Izgolega karieri-zma?
BRECEU: Tud prbližn si ne upam tega reč, ker nočem v drek porivat niti Pankrtov, niti Janija Kovačiča.
Sl m tako za prmejduš odločil nastopatl samo še zadtnar?
BRECELJ: Ja pa sam še za denar. In jaz nastopam zato tako, ker vidm, da na znamke kelner| ne trzajo.
Zakaj ti v svojih tekstih uporabljaš nekakšen ironi-čen humor, poleg kritičnosti seveda?
BRECELJ: Men se prf svpph enaintridesetih tetih zdi življenje zelo zabavn ter sočn in nimam nobenga razlo-ga, da bi začel izvajat kakšne dolge tugoboljke ali jez-noboljke. In, če bo pizdarja, bom med prvimi, ki bodo pr-letel na ulce al pa v gozdove, ampak tugoboljke in jez-noboljke pa v tem času ne bom špilal. Poglej tisto zasta-vo, ki visi tam gor (z zajebantsko dramatičnostjo pokaže s prstom na črno zastavo, ki je visela na sosednf stav-bi). Bogve kater kurac je crknu in hvalabogu, da je crknu. Smrt je najbolj pravičen sodnik od vsega. In zdajle seti obvezujem, da bom napisal nov komad, ki se bo imenoval »Matilda« in njen motiv bo smrt in bo tud slavopojka Matildi. Sedaj ni čas za kakšne suzoboljke, zdaj je čas za zajebancijo ter Ijubezen.
Brecelj te s svojim dosedanjim delom postal že kar nekakina kutt O8«bnost Jugoslovanske rock-al-ternatiyne scane. In na podlagi, ah, svojega minu-lega dela, bt on lahko pri nas postal ie marsikaj več, toda tako Izgleda, kot, da je MARKO BRECEU — MARE najrajšl tisto, kar Je vseskozl bll. Človek, ki mu položaji prav nič ne pomenijo. Prav zaradi tega, ga pa mnogi pristaši rocka tako cenijo. Kaj meniš Mare o Coca Coli?
BRECELJ: Jaz mislm, da je cocta boljša. BOŽIDAR ZALOŽNIK
Lepo je v nasi domovini "biti
Državni ljubimoi
PANKRTI DRŽAVNI LJUBIMCI
PKP RTV Ljubljana
Naj me vrag, pa je res zagledala beli dan, po tolikih zapletljajh in porodnih krčih, se je navsezadnje le rodila, ta nesrečna longptejka. Nemara bo pa kakšen nov hit, kaj se ve, za sedaj je važno le to, da se je znašla na poli-cah naših trgovin (oprostite, je že ni več, kajti v pičlih dveh dneh so jo razgrabiS), ker plošča je navšezadnje le tržno blago, ne. No, to je že drugi LP Pankrtov z zvitim, v provokativnost usmerjenim naslovom »DRŽAVNI LJU-BIMCI«. Torej tud tretjem bendu \z famozne trojice Paraf (Reka), Prljavo kazalište (Zagreb), Pankrti (Ljub-Ijana), začetnikov novega vala v Jugoslaviji, se je po-srečilo izdati svoj drugi LP. Zdaj so si bot, naj živijo! Kar pa zadeva postavitev benda, sta se na poti od prvega k drugemu LP-ju zamenjala samo kitarista. Na prvi plošči je bil prisoten še Mitja Prijatelj, sedaj pa je namesto njega poprijel za kitaro Bogo Pretnar. Ta drugi LP je izšel nekaj več kot dve ieti za or.im prvim in bil je že čas, da Pankrti pokažejo, kaj novega so si izmislili v tem času, do kam so napredovali, v koliko so se spremenili, saj jih je večina pubKke, denimo Ijubljanske, videla od takrat, ko je zašel Pero Lovšin k vojakom, le dvakrat. Prvič na koncertu Siouxsie and The Banshees in drugič v Hali Tivoii na koncertu »Solidarnosti«. LP je izdala PKP RTV Ljubljana, ki je s tem, za zdaj, dokazala, da našti angažiranih rock bendov še ni pustila na cedlu, pa tudi Pankrti za zdaj še niso pokazali pot PKP-ju. Nekaj se je tudi »natoteevalo«, da so bili veRki manevri okoi tiste nasršene komisije za šund, ki je spet imela popiavo pripomb na vsebino tekstov (primitivni so, bojda, in niso v skladu z našo uradno priznano slovenš-čino), ki |h Pankrti pišejo in po tem se je že pred izidom piošče dalo slutiti, da Pankrti niso kaj dosti izgubili, najbrž te pridobiii na svoji tekstovni angažiranosti ter kri-tičnosti.
No in potem, ko je bila plošča stiskana in ven dana, smo iahko debelo gledali v ovitek. Že nadaleč »smrd« po žgoči problematiki in ti lumpki Pankrti imajo pa poieg dobrih »pregrešnih« idej tudi zelo dobre, z našo »resnično« družbeno stvarnostjo čisto navzkriž, ideje za ovitke. Tako kot pri prvem LP-ju, so tudi za ta provokati-ven, »protinaraven« ovitekdali idejo kar Pankrti sami. Mi jih za takšno vsestransko sodelovanje lahko le pohvali-mo, menimo pa, dajih bodotudi vse budne inštance na straži »čiste resnice« pustile pri miru, te pankrte pankrt-ske. N|h vsestransko, tvorno angažiranje okrog na-stanka pričujočega produkta je navsezadnje lahko pri-neslo le to, da se naslovnica posrečeno vklaplja v vse-bino same plošče. Po oblikovni plati pa je ovitek tudi za-dosti dobro izpeljan Precej izprane barve (no, te so se pa »pomotoma« pritaknile zraven, ko v Beogradu kaj boljšega nisobiN sposobni stiskati, kritik pa si vse skupaj spet lahko po svoje tolmači, ne) pokrajine v ozadju na-kazujejo doigcajt vsega tepega, kar se dogaja pri nas v ozadju. Tud menager Pankrtov T. O. McGregor je moral prilepiti svojo faco zraven in ta tip vam gre poljub-Ijat, s svopmi nežnimi usteci, noge nekega kipa. Ali je nemara to spomenik? Fuj! Kaj takega! Toda to je spet zgodba zase.
Država Ijubi svoje Ijubimce, če oni Ijubijo njo.
Posrečeno izoblikovan prizor na naslovnici izpričuje torej cxlnos med družbo in državo, med posameznikom in inštitucijo, o podrejanju avtoriteti — servilnost. Bleš-čeč zakonski prstan na objemajoči rcki tipa pomeni lahko ie tradcionalen zlat simbol družinske inštitucije kot take, katera prav rada poljublja noge, v kamnu upo-dobljenimnašim zgodovinskim dejstvom če hoče obdr-žati pridobljene privilegaske pozicije v dsružbi. Gre za možnost posameznikove svobode. Podrejanje avtorite-ti. Podrejanje dscipini, ki ne sprašuje, ampak ukazuje. — Prekletstvo ponižnih.
Vse   to   pove   ta   ovitek   in   delno   res   kar
* posrečeno  napoveduje,   »kaj   groznega  bomo  še
sKšali« na sami plošči. Postavite si zatorej ovitek pred-
se, zazrite se vanj, razmišljajte in nemara se vam bo kaj
odprlo.
Pankrti pa so tudi dobri komercialisti, seveda, in ne delajo nepotrebnih napak, kadar gre za biznis. Na plošči se besedila kaj slabo slišijo, zato pa so lepo in urejeno natisnjena na notranjem ovitku pa še prevedena v srb-
sko-hrvaški jezik povrh, da se bo kar najbolje prodajalo v drugih republikah, kajti slovenski jezik. sploh pa nare-čen, ki ga Pankrti na debelo uporabljajo v svojih besedi-lih, malokdo tam doli razume. In s tem se je tudi PKP RTV Ljubljana izkazala z dobro poslcvno potezo. Le hudo previdni so bii, kot zmeraj pa natisnili le borih 5000 izvodov za začetek in tako je plošča v trenutku pošla, se po nekaj dneh spet pojaviia na policah, zdaj jo pa spet zmanjkuje in bo najbrž še kakšne dvakrat tako, predno tale članek izide. Življenje iz rok v usta torej, zlato pravilo poslovnosti naših maherjev.
Začetek plošče s komadom »Leta sredinskih odklo-nov« že kar takoj napove, da se je v glasbi Pankrtov nekaj spremenilo. Milozvočen začetek s tem, ko se sliši akustična kitara, ki spremlja tekst, ki pa je obenem tudi najkrajši na plošči. Dolg je eno celo štirivrstično kitico z rimo in temu bi jezikovno, slovensko razsodišče reklo— klasična oblika pesmi.
Ta lepi zvok prvega komada se pa takoj spremeni v turoben in težak ritem komada »Železna zavesa«. ki ga Lovšin 3 svojinri napol zreciiiranim tekstom ter hladno-krvnim glasom, ki šele na koncu komada preide v •vzklike obupa, malce zatolče. No, ta komad je bjl tudi prvi, ki je prodrl med publiko in poslušaice, tako da je pri priči postal alternativni hit, kar si denimo, no, tudi zaslu-ži, saj je bil navsezadnje tudi pisan na to foro. V tej skladbi se že vidi tisti značilni preobrat v glasbi Pankr-tov, ki se kaže v veliko več soliranja na kitaro, ter bolj globokega in težkega bobnanja.
Uporabljena je tudi ena izvirna metafora »Še mrtvi konji ne morjo več v nebesa«, kar je predvsem značil-nost našega cenjenega pesnika Mateja Bora. — Kam torei plove barčica, imenovana Pankrti — pesniki.
»Živ spomenik neumnosti« je obenem tud|komad op-timizma ter čakanja na boljše čase. V skladbi je uporab-Ijeno zborovsko petje refrena, ki je tudi zelo značilno za Pankrte. V tej kompoziciji lahko tudi najdeš asociacije na prvo stran ovitka plošče.
»Junaki drucga reda« je komad, ki se začne z zelo za-tohlim, obenem pa v prikrrto dmamičnem ritmu, ki te ta-kojci prisili na poskakovanje. Je zelo družbeno kritičen komad na sedanjo situacijo, ki ti ponuja obenem prikaz problema ter tudi njegovo edino rešitev. V skladbi so tudi zelo dobro izdelani ritmični prehodi kitar, za katerimi pa sem in tja kar precej zaostajajo bobni.
»Greva drugam« je komad, ki nas vrača s svojo srdi-tostjo, v same začetke glasbene kariere Pankrtov. Po
vsebini je samoizpoveden z izrazito ubežniškofilozofijo, ' ki je tudl edini način, da se nečesa znebiš, denimo druž-be, ki te je ožigosala, če le nisi tak kot so oni. Tekst je dobro podprt z zelo ritmično ter udamo in ulovito inš-taimentalno izvedboter hitrim zborovskim petjem refre-na.
V skladbi »Enotni in trdi« se že v naslovu komada čuti poigravanjez besedami, ki se potem nadaljujetudi vre-frenu. Naslov potem izzveni kot humor na račun parol. To zezanje je potem čutiti tudi v refrenu: »Protestiram, kdor ni za, ni naš, protestiram, kdor ni zajnga, ni naš.« Lovšin to prepeva v odrezanih stavkih. Po inštrumen-talni plati je to ritmičen komad, ki je zelo primeren za Disco študent.
In kot zadnji na tej strani plošče pride komad »Punca ne še umret«, ki je na koncertu Soii-damosti tudi najbolj zbodla v oči—ušesa, ker je bil refren malce drugačen in tudi poslušno prirejen konceptu te prireditve. Poljsko so zamenjali s punco — pa ne še umret. S tem komadom so Pankrti dokazali, kako da niso omejeni, in so se lotili še, tako spotoma, medna-rodne politike. Sicer pa je komad pisan tako elastično, da ga lahko razvlečeš na katerikoli problem, pač odvi-sno od trenutka, pa bo še zmeraj sedel. Univerzalno. No, kljub vsemu Pankrti s svojimi kvalitetnimi teksti le dokazujejo, da so trenutno vodilni na naši sceni, in to so dokazaii že s svojo prvo ploščo, ko so dobili nagrado za svoje delo.
Orugo stran odpira komad »Kontrolirani, nadzorova-ni, svobodni«, s katerim se gredo nekakšno provokacijo na račun posameznikove svobode. Tekst je tudi sicer zanimiv, ker lahko najdeš v njem vzrok, dogodek ter po-sledico nečesa, kar je lahko prepovedano. S takš-nimi časovnimi preskoki v tekstu se je tu naredila poži-vitev teksta. Za komad so značilni zategnjeni zviki kitar ter pogostno spreminjanje ritma.
»Ostan rajš pr men« je zelo zanimiv komad prav zato, ker je pri pisanju teksta bojda sodelovala Lovšinova žena in tako se v tem tekstu zrcalijo občutki dveh zakon-cev, kar je za glasbeni svet dokaj redek pojav. Drugače pa naj bi bil komad kar potencialni hit s svojo spevnostjo ter ravno pravšnjim ritmom.
V komadu »Ubi, če nočeš umret« pride prvič do izraza novost pri Pankrtih, ki se imenuje sintesajzer (kot se go-vori, čisto po nesrečnem naključju prisoten) in na kate-rega igra Dule 2ibana. Komad je ritimično zelo hiter. Tu pride v tekstu spet do poigravanja z besedami.
SKLADBE:
STRAN A:
Leta sredinskih odklonov     (Lotfšin, Žiberna, Pankrti)
Za železno zaveso (Tomc, Ziberna, Pankrti)
Živ spomenik neumnosti (Tomc, Žiberna, Pankrti)
Junaki drucga razreda (Tomc, Žiberna, Pankrti)
Greva drugam (Lovšin, Žiberna, Pankrti)
Enotni in trdi (Tomc, Žiberna, Pankrti)
Punca ne še umret (Tomc, Žiberna, Pankrti)
Nato sledta še dve kompoziciji. »Avtoriteta« je, deni-mo, zelo ritmičen komad in je stilno nekako na nivoju prejšnjh. Je družbeno kritičen ter prikazuje primoranost nekoga, da se prilagodi situacij.
»Zastave v prvem planu« je komad, ki je na B strani najdaljši. Tu se Pankrti poigravajo z nekaj reggae ritmi, kar tudi vnaša svežino v koncept piošče in pokaže, da so Pankrti po inštrumentalni plati zelo vsestransko usmerjeni. Komad vsebuje tudi zelo udaren in speven tekst. V njem najdemo kopico različnih prispodob, kar lahko prinaša kvaBteto, vnaša neko drugo dimenzijo aK pa tudt ne.
Ploščo zaokroži kompozicija »Tko to mora bit zdej«. Le-ta se nadovezuje s prvim komadom na plošči »Leta srednskih odklonov«<, ki je zelo pesimistično nastrojen in zveni ogorčeno.
Na plošči pač prevladuje samoizpovedrost, toda hvalabogu tud ta vsebuje elemente dokaj jedke, anga-žirane družbene kritike (Greva drugam). S tasvojo sa-moizpcvedno tematiko, ki prevladuje, pa sp Pankrti ubrali malce drugačno pot kot na svoji prvi pl<^fii »Doig-cajt«. Toda na tej prvi plošči ni bilo v samoi2pt>\tednih tekstih toiiko poudarjeno osebno mišljenje. totiko zagle-danosti vase. Skozi samoizpovednost se zrcalijo po-gledi in mišljenja mladih na naši sceni. S tem preobra-tom so Pankrti le pridobili na kvaliteti in niso zapadli v enoličnost. Po inštrumentalni plati pa je plošča tud dobro zasnovana s tem, ko so šli v raznolikost zvokov in ritmov, če primerjamo inštrumentalno udaren komad »Greva drugam« ter poigravanje z reggae ritmi v ko-madu »Zastave v prvem planu«. So pa malce tud opla-zili hard rockovske vode. To se opazi počez na celi plošči, v tem ko precej soHrajo na kitari, največ naprimer »Živspomenikneumnosti«. Intudi potekstovniplati jeta plošča bolje tematsko zaokrožena kot ona prva, kar je spet en korak h kvaiteti in jih dvkjuje na raven bolj izku-šenih glasbenikov in tekstopiscev, denimo, v višji ra-zred, kjer zdaj domujejo Parafi.
Družbeno kritično angažirani teksti so dodani za v premislek in so ravno v pravšnj meri zapleteni, da za-htevajo od poslušalca primerno koncentracijo in po-globljenost. In navsezadnje je tudi to, da so tolikanj za-motali tekst, nekaj novega za Pankrte, saj na prvi plošči tega ni bilo. Tam so biH bolj direktni v izražanju.
No, njihov naslednji izdelek bo pokazal, ali so na pravi poti.
BOŽIDAR ZALOŽNIK
STRA
Kontrolirani, nadzorovani, svobodni (Lovšin,
Pankrti)
Ostan rajš pr men (D. Lovšin, P. Lovšin, Žiberna, Pankr-
Ubi če hočeš umret (Lovšin, Ziberna, Pankrti) Avtoriteta (Tomc, Žiberna, Pankrti) Zastave v prvem planu (Lovšin, Žiberna, Pankrti) Tko to mora bit zdej (Lovšin, Žiberna, Pankrti)
I
ZIDI LITERARNEGA NATEČAJA
Preslavna žžrija (sestavljena iz treh radikalno heterogenih — govoreče pišočih — subjektov) je na svojem kritiško-izloalnein kongresu sklenila (3:0), da s slavo zmagovalca okinča samo GO-RANA GLUVIČA za tri tekste: »MEDDR-ŽAVNA«, »HEROJI TRGOV« in »NADUTE POSTAVE«. (Brez teleološko-hemeneutičnega komentarja žirije bo bralec že sam nemara vsaj za-slvtil, zaka| je odločitev prav takšna.)
Nagradifi ga bomo s praktično-tekstnalniin pa-ketom iz Tribune, Časopisa za kritikoznanosti in KRT (S. Kvale—Izpiti in gospostvo; F. Engels — Zuota proti molku; Mara-Engels — Komuri-stični manifest v stripu; posebna številka »Polj-ske«; brczplačna naročnina Tribune; Tribunini ptakati — Lenin na Rdečera trgu in Poljslu).
Poleg tega smo se odločili, da objavino tudl ne-katere dr«ge tekste, Id so prispeli na »nagradni li-tenurni natečaj«, in še nekatere, ki so med to ču-dežno sezono zašB v manevrsko polje »kulturne« redakdje.
R
M
AJ SOFIZMA ROMANTIZMA
vidjo svet preveč vestalen, idealen
ne vidjo svet:
brutalne existence realizma
ponuja nam se, raj sofisma romantizma
iluzije slike, življenja v oblakih
o rozcah cvetju, dobrinah izobilja idealnih
osebnosti njih kult materialne eminence
njih bogatstvo evidence
njih videl absorbirat evfonije
ne videl čevlj komu zemljo gaze
eminenca idecdizma nam oblake kaie
ponujajo nam raj sofizma romantizma
iivljenja v oblakih expresionizma
BRANE KONCILJA
EDDRŽAVNA
Šli smo na trg osvoboditve
gnali so nas na trg osvoboditve
imeli smo se v redu
točili so čaj in pivo
do osmega razreda čaj
po osmem pivo
šli smo na trg osvoboditve
da bi se poklonili svetli preteklosti
morda bi se
če nas ne bi gnali
šli smo na trg osvoboditve
o, vem, morali bi poiskati
svoj trg osvoboditve
svoj trg osvoboditve
in se pokloniti prihodnosti
prodali smo se za pivo in značko
tako se ne stopa v revolucijo
tovariši
tako se prihaja iz revolucije
tovariši
ni nam treba iskati prostor
za naš trg revolucije
tovariši
tako se ne stopa na trge.
s
N
A USIKAA
UPER DEKORACIJA
prva klasa stereo lepote
vsem ene alternative indikacije
druga klasa dekorative je atrakcije
tretja klasa solid gold incubus cenzus
prva klasa monolita                           '
druga klasa je elita
rozce gor al dol
prva klasa prikazane je reflexije
gor oblakov je lepote
druga klasa evfonije je romantike
temne reflexije, pol v rozcah dekoracije
tretja klasa solid gold incubus cenzus
prva klasa je okras
druga klasa finese je obraz
tretja klasa abscesa je odraz
rozce gor al dol
iivljenja expresionizma v oblakih
prisoten gor letalcem je absces
BRANE KONCIUA
Kaj ti še naplavi suhe roie, Nausikaa kdo naprosi irebca kdo pohodi kačo
Glej v rogozu
se je zaredila pomlad
Razširila je roke
kot balerina
in se iegnala
z dojkami iz čečnjevine
z ogrlico iz bleščave
z bedrami iz kamnine
Zaklali so vola
da bi te počastili, Nausikaa
pomendrali loko
da bi si vsedla, Nausikaa
odpravili vode
da bi zapela, Nausikaa
da bi odtrznila telo
in morje
Končno smo tu, Nausikaa
Ne shirani,
ne poraieni,
voljni
Naložili smo ze na zerjavico
privezali vanjo grivca
pretepli zanjo bika
Nd Nausikaa še topel rog
na njegovo neslepo kri
nd pohoto samic
vse se je dalo zate, Nausikaa
kraljična oči
in prh
In nenadoma: sneg v školjki Nausikaa ga nosi v uhanu Nausikaa ga tišči pod bradavico Nausikaa ga trpi med nogami Nausikaa Nausikaa poleiava v sebi v jagodi
Noč je, Nausikaa Zdaj si lahko to kar si bila Zdaj si lahko jaz ker si to ie bila ker si tega nisi ielela
GORAN GLUVIČ
I        MEROJl TRGOV
Sem meddriavno zabit. Priigal bom vzigalnik
na vse jedrske poskuse.
Meddriavno se bom boril
za pravičnejšo pravico.
Vzgajam otroke za meddriavno razpravo
o inteligenci voditeljev blokovskih driav.
Zato setn meddriavno zabit v skorjo,
kjer se dotikajo interesi
na najvišji ravni.
V meni je meddriavni ponos, sem zaveden,
nihče me ne čuti na moji koži.
Prosil bi za potrpljenje,
za štiriletni mandat,
za meddriavne spolne odnose.
Tako lepo je svet razdeljen,
Ijudje govorijo na pamet,
se srečujejo, prepirajo, poljubljajo,
vzajemno pomagajo, verjemite,
vse to na meddriavno pamet,
za srečno prihodnost,
imajo napeta oroija,
na športnem področju.
Globokoneumna ponavljanja v meddriavni
nedogled.
Zavedam se svoje vloge v tem procesu.
Prenašam meddriavne kovčke.
GORAN GLUVIČ
MILAN VINCETIČ
N
ADUTE POSTAVE
To so nadute postave. Iščejo se v zgodovinskih
vlogah. Poznam jih,
Marxa obsojajo, češ da je izmislil rock'n'roll.
Časopisi so polni Leninovih slik,
on je zvezdd, najboljši izvajalec rock'n'rolla.
Stalin je skomercializiran — propagandni stroj
ga je vrgel iz mnozice.
To so nadute postave, poznam jih.
Tito je klasiko interpretiral za svoje podnebje.
Obsojajo ga. Poskušajo vse stlačiti
v institucijo, raziskati, izluščiti nad-človeka.
Še sreča, da jih poznam.
Večkrat stojim v vrsti, da me potrdijo,
da zakonito pogledam Ijudem v oči.
To so nadute postave, ki na odrih neprepričljivo
obljubljajo, da se bodo razpočile.
GORAN GLUVIČ
(imam te ob postelji ob svetilki)
m, Jožefina!
 tej zgodnji uri. iile rujnega vina! petelina, «' mrtvega sina. j, Jožefina.
:erkev, britof,
•bo popotnikovi culi.
prsi travo nutli,
\ilda spet v zadušni likof,
nagne v tvoja nedra, Jožefina
ob tej zgodnji uri,
Krašovec metka in šalamun tomai vajini otroci bodo krasna šala iz tnalinovca Če se bodo drli
jih bo stric andrai nadrl Bydoway bo prijadral alejandro in bo popil malinovec Cankar mu bo dol visel odzadaj
Imaan te ob postelji ob svetilki Zadnjič pride on in reče fuck offtega šalamuna
Zakaj Kaj jaz vem Tako se danes dela z bogovi ne
TANJA PLEVNIK
ANDREJ ŽJGON
Rodil sem se nizko velban in zilav, 9. I. istega leta, na oblačen dan, tako da se mi je prvičposvetilo šele, ko sva s trebuhasto babico udarila ob prag in je mama strašno za-tulila v rovtarskem narečju: »Po gasilce!« Se dobro spo-ntinjam. Prvič sem se tragično zaljubil v prvem razredu, kerje imela Verica na riti strgane hulahopke. Rano mla-dost sem preživel dobro vzgojen, slabo oblečen; vsako leto sem si zlomil roko ali zlasal sosedovo rdečelasko. Po očetusempodedovalsamboijipufinsmisclza divjekam-piranje. Do 13. izpita na slavistiki se mi še sanjalo ni ona-rodni zavesti. »Ja, lubi Kranci, kdo bo pa rundo plačal!« Kadim, če imam. Umreti mislim kasneje.
ANDREJŽIGON
Pestivalski žuri
 v 000210131
V Ljubljani se nam obeta spet zanimiv glasbeni dogo-dek. 2. in 3. junija bo v preddverju Križank potekal drugi festival rocka v opoziciji pri nas, ki bo tokrat dopolnjen z nastopi gledaliških skupin. Kot za vse prejšnje nastope RIO skupin v Ljubljani, je tudi tokrat glavno breme orga-nizacije prevzel Ijubljanski ŠKUC
Prvi dan festivala (sreda, 2. junija) bomo priča nasto-pom naslednjih skupin:    * ANDREA CENTAZZO (ITALIJA) BLACK SHEEP (NIZOZEMSKA, ANGLIJA) LAIBACH (JUG )SLAVIJA) NEKROPOLIS (ZAHODNA NEMČIJA4
V četrtek, 3. junija, bodo nastopili:
CIRKUS JANUS Z BLACK SHEEP (NIZOZEMSKA) PRAVDA (JUGOSLAVIJA) ART ZOYD (FRANCIJA) BEGNAGRAD (JUGOSLAVIJA)
Še nekaj besed o tujih skupinah:
ANDREA CENTAZZO (ITALIJA)
Bobnar, katerega glasba je kombinacija svobodno improviziranega zvcka in elektronike. Igral je z mnogimi zanimivimi alternativnimi glasbeniki, kot so Henry Kai-ser, Fred Frith in Davey VVilliams.
THE BLACK SHEEP (NIZOZEMSKA)
črne ovce bodo v Ljubljani nastopile z dvema bivšima članoma skupine Henry Cow, bobnarjem Chrisom Cut-lerjem in saksofonistom Geoffom Leighom. Njihova glasba je stilsko najbolj podobna zvoku" skupin This Heat in Work, sami pa v ta kontekst vključujejo tudi dosti zajebancije. črne ovce bodo nastopile še s cirkusom JANUS, kar bo vsekakor dobrodošla poživitev.
NEKROPOLIS (ZRN)
Ena od skupin, katere zvok sega od faustovske odtr-ganosti do elektronskega mračnjaštva. Spadajo med inovativnejše nemške skupine današnjega časa.
ART ZOYD (FRANCIJA)
Ta skupina je nastopila že na prvem testivalu, junija 1980. leta. Tokrat prihajajo v novi zasedbi z novo, svežo glasbo So ena najboljših skupin evropske alternativne glasbe.
Poleg nastopov omenjenih zasedb bodo 4. in 5. junija sceno poživile gledališke skupine: F. V. 112/15, PRED RAZPADOM, GLEDALIŠČE ANE MONRO, POZO-RIŠTE KUGLA iz Zagreba in druge. Cena vstopnic bo deset jurjev za posamezne dneve in sedemnajst jurjev za oba dneva skupaj, dobile pa se bodo v ŠKUCU. 4. in 5. junija bo vstop brezplačen.
Ce ob pitju dobrega pira radi prisluhnete tudi kvalitetni alasbi, pridite torei 2. in 3. junija v preddverje Križank.
Marko V. Uršič
Tistim, ki spremljajo le dogajanja na angteški pop sceni, je težko dojeti, da so znotraj rock glasbe poleg novega vala tudi drugačne smeri glasbenega razvoja. Ce spremljaš le angleško sceno, se ti namreč zdi, da se vse progresivne novosti in eksperimentiranje zgodi pod zastavo novega vala. V Angliji se glasbeni stil na nek način nanaša na filozofski nazor tega gibanja (novega vala). Njegovemu stilističnemu teritoriju lahko na grobo določimo meje: kot elektronski eksperiment na eni strani in razne obHke pop glasbe na drugi. Toda znotraj teh meja je ceiotno območje novega vala obsežnejše v izrazih in pestrejše v oblikah, ki jih vključuje v sebi, kakor pa katerakoli popularna glasba ali »val« v preteklosti. Tu se vidi, da novi val ni toliko stvar jasno definiranega glasbenega stila, kot pa je to socialno vedenje. Novi val je bil ustanovljen in je odvisen od življenjskega nazora svoje pubike, bolj kot katerakoli preprosta glasbena ali prikrojena formula. Tudi njegovo definicijo bi najlaže našli v tem nazoru. To, kar ta publka prispeva, je nepo-trpežljiva zahteva po »novi kulturi«. Beseda »industrij-ski« in njen smiset to dovotjujeta: namreč zmešnjavo in jezo (preoblikovano v lagodnost) odtujene in prega-njene mestne mladne, dajeta ji eksistencialni prostor. Tehtno bi lahko rekli, da njihova splošna tendenca na-domeščanja organskega z mehaničnim dovotjuje in združuje obojje; njihovo socialno ideoiogijo in njihovo glasbeno udejstvovanje v medsebojno ekspresivno ce-loto.
Ko se je v Veliki Brttanif pojavil punk in novi val, se je znašel pod močnim pritiskom establirane kulture, in njegovi akter ji so videli, da je treba prekiniti vezi s prete-Mostjo in njeno kulturo. To je zagotovo dalo novemu valu njegovo silovitost in smisel za realnost, ki konsti-tuira njegovo veljavnost za svoje občinstvo. Prav tako pa ga je odrezalo od realizacije njegovih lastnih name-nov in ciljev in od izvora človeškega znanja in izkušenj, ki so uteiešene v kutturi kot celoti. Parcialen in razkosan novi val ter njegov življenjski nazor je dejansko lahek plen komerciaNzacije in od tod izhaja njegova reiativna kulturna sterilnost.
V Franciji so stvari vsekakor popdnoma drugačne kot v Angliji. V Francij je prisoten močan čut za kontinuiteto, vrednosti tradicionalne kulture in »civiliziran« pristop do problemov sodobnega sveta. Na kratko, mlacf se ne ču-tijo tako obupane, ogrožene in zapuščene kot v Angliji in se jm tudi ne mucf tako hitro zbežati. To ne pomeni, da je kritičnost v Francij manj ostra in da je njihovo zave-danje pritiska in krivice manj akutno. Toda sposobni so bolj hladnokrvnega in v prihodnost segajočega pogleda na to. Niso še tako zapleteni v probiem, da bi ta postal del njih. še vedno je prisotna distanca, oziroma preu-darna vrzel, ki jim omogoča, da vicfjo in se ukvarjajo s svojo kritiko na zavesten, analitičen način. Svoje dejav-nosti niso zreducirali na refleksen in podzavesten odziv.
Zato je novi val v Franciji veliko bolj površinski feno-
men in moda, kot pa zadeva eksistence. Dejansko je njihov najbNži pristop k odtujenosti in mehaničnemu skozi formalno in elegantno šoio sintetizatorske glasbe. Nekaj francoskih purikerjev seveda oponaša angleški način, vendar le površinsko. V Franci| eksistira z ramo ob rami poleg uvoženega novega vala in lastne elek-tronske scene še vedno cvetoče področje glavnega toka »progresivne« glasbe, ki je zraslo okoli Magme v poznih šestdesetih letih. To »šdo« opredeljujeta zJasti dve karakteristiki: uporaba evropskih virov in stilov, zla-sti glasbena leksika Bartoka, Stravinskega, Orffa itd.; druga komponenta pa je uporaba apokaiptičnega mo-tiva in čustveno napetapredstavitev. ArtZoyd spadajo v to šolo, čeprav na noben način niso izpeljanka ali imita-dja. Nfhova zasedba je v skladu s prvo karakteristiko: vioiina, čeio, bas, trobenta, ktavir, ne-jazzovski sakso-fon in kitara — brez bobnov. Kljub tej zasedbi Art Zoyd niso nekakšen elektrificirani komorni ansambel. Imajo drugačen pristop k svoji glasbi kot klastčne komorne skupine, niti nimajo svojih električnih instrumentov za ojačane akustične instrumente. Do njih imajo jasen pri-stop in razumevanje. To kvaliteto je težko natančno izmeriti.
Elektrifikacija daje moč, dinamični in tonalni poten-cial, ki ga akustični instrumenti ne posedujejo. Tudi svo-jevrstno agresivnost in polnost bi pri akustiki zaman iskali. Električni instrumerrti in njihove posebne kvalitete pripadajo generaciji, ki je rasia z rock glasbo. V tem kon-tekstu Art Zoyd uporabljajo harmonije in blagoglasnost klasične glasbe. Pristop do ritma in repeticije je rocker-ski. Art Zoyd so sodobna in hkrati rock glasba. To je pre-cizna moč, ki si jo lahko lastita dva svetova.
Generation sans futur (Generactja brez prihodnosti) je tretja plošča Art Zoyd. Za njo so posneli še novo ver-zijo svojega prvega albuma. Iz teh plošč je razvidno. da se še vedno razvijajo in napredujejo. S časom so še po-večati nenavadno sito tn moč, ki so jo imeK že prej. Od-sotnost bobnov ne zmanjša njihovega napada, ampak ga še poudari, kajti n|hova glasba je z učinkovanjem njim lastne nenavadne artikulacije zelo perkusijska. S časom so v svoj glasbi razvili tudi obsežnejšo, bolj ti-rično in manj napeto komponento. Le ta poglablja in zvi-šuje nphovo emotivno ekspresivnost in poudarja ostrino ter oaje njhovemu delu tisto perspektivo, ki je bila prej v veliki meri odsotna. Poslušanje ArtZoyd je stimulativno, odkrivajoče in razburljivo. Svoje instrumente raziskujejo znotraj edinstvene fame, ki so jo razvili z nežnostjo in inteigenco. Za vse »kulturne« elemente v njihovi glasbi, za n^hovo čustveno moč in ekspresivnost, za vsak koš-ček lahko rečemo, da je tako napoinjen in vitalen kot najboljši novi val in hkrati veliko boij uravnotežen. Art Zoyd poskušajo graditi kritično na starem, hkrati pa ob-držati smisei za čas in prostor in |ma ves čas slediti. V četrtek, 3. junija, bodo Art Zoyd nastopili v Ljubljani, v preddverju Križank v okviru festivala Rock v opozicip. PRIREDIL ALEKS LENARD
Mladinska kultura kot
m&rginalni segment intereanega polja družhenih dejavnosti
Ljubljano — mesto heroj — označuje še ena prav po-sebna značilnost, in ta postaja vse bolj pereč problem med mladimi in tistimi, ki se z miadinsko kulturo ukvar-jamo. Kljub vsej herojski zgodovini, simbolom slovesn-tva — Cankarjevim domonr,, Domom španskih borcev in toliko dvoranam, kolikor je v Ljubljani krajevnih skupno-sti, celo mesto ne premore enega samega mladinskega centra ali kluba, kjer bi tudi tisti izrazito nekonformistični mladi (po izgledu) gotovo ne dožtvaljali diskvalifikacij ali represivnih groženj, kot se rado dogaja po lokalih — edinih mestih za druženje in socializiranje mladine in vrstnikov. Če nekaterih že prav diskriminatorskih potez odklanjanja postrežbe ne omenjam, ostane dejstvo, da na nivoju mesta ostajajo lokali in poleti še parki ali kaj podobnega edina mesta, kjer mladi lahko komunicirajo, to pa je tudi vse. Nikjer pa ni možnosti realizacije dru-gačnih interesov, kot so tradicionalne interesne dejav-nosti, ponujane s strani institucij in društev, ki imajo ali povsem zabavno-eskapistični karakter (plesna šola Kazina) ali pa tičijo v pojmovanju kulturnega izražanja še vedno tako globoko v nevprašljivi, tradicionalni in po-dedovani kulturi, dazadojemanjesodobnegaurbanega izražanja kulturnih interesov nimajo nobenega smisla.
In prav vloga, ki jo igra sodobna popularna glasba pri socializaciji, idejnem iskanju in iskanju lastne identitete, je pomembna na tak ali drugačen način; praksa pa kaže, da je prav glasba tisti vezni člen med mladimi, kjer se tudi jezikovne pregrade ne postavljajo kot nepre-mostljive. In zdaj znotraj glasbene produkcije oprede-limo nujno razliko med giasbo, ki je uporabljena kot ozadje drugih aktivnosti, kot kulisna glasba (muzak), kot glasba. ki perpetuira — v ideološkem smislu — obsto-ječe stanje odnosov, neskaljeni meščanski mir in zado-voljstvo, in med glasbo, ki pretendira na zvočno ali vse-binsko angažiran odnos do teh razmerij ter že s samo izraznostjo nosi v sebi vse možnosti nepasivnega kon-zumiranja, iztreznitve kulisnega dogajanja in zahteva od publike aktiven odnos. Eno je gJasba pasivnega uži-vanja, daigo je glasba razbijanja te pasivnosti, prvo je rutinsko ponavljanje klišejev, drugo je originalnost in iz-zivalnost. In prav na tej točki moramo pogledati razmer-ja, v katerih se ena ali druga glasba ponuja mladini Ljub-Ijane na tak ali drugačen način.
Z medijskega gledišča je nedvomno več kot zaslušen fiadio Študent — ta igra vlogo prvega intormatorja, ki predstavlja sodobno glasbeno produkcijo kritično in po jasno določenih kriterijih vrednotenja. Kakor hitro po-gledamo druge medije, se izkaže za najbolj konzerva-tivnega teievizija s popolno ignoranco progresivnih vidi-kov našega rocka in nekakšnimi neprofesionalnimi in neizdelanimi kriteriji za tisti drobec programa, ki naj bi bii namenjen tovrstni glasbi. Tudi radio Ljubljana ne deluje mnogo bolje, saj je progresivni, neeskapistični glasbi namenjen relativno zanemarljiv del programa, ostali program pa je razdeljen na vse mogoče pristope in zvrsti, ki jih prav tako »odlikuje« pomanjkanje kriterijev in profesionainega namesto amaterskega, Ijubitelj-skega odnosa — še vedno najbolj prevladujoče bblike vrednotenja rocka in popularne glasbe v stilu »kar mi je všeč, je dobro«. Drugi program res doživlja pomemb-nejše premike v pozitivnem smislu, vendar so za sedaj še obrobni in izgubljeni v obilici oddaj pravkar opisa-nega karakterja. Naj omenim le simptomatičen prime-rek Stereorame v maju, kjer je bila zastopana le glasba novih romantikov oziroma futuristov, ki bi prav zaradi vsebinske in ideoloških konsekvenc zahtevala dru-gačno vrednotenje kot le naštevanje izvajalcev in na-slovov skladb. To se ni zgodilo, ampak je bil ponujen paket, kjer naj se poslušalec odloča po istem kriteriju, kot je bila glasba izbrana: »Kar ti je všeč, je dobro!«
Od tiskanih medijev je Stop pristal na nezavidljivi po-pulistični ravni, edini napredek v tej smeri je v zadnjem letu doživela Glasbena mladina; v ostalih medijih pa je obravnavanje popularne giasbe tako obrobno, da nima posebnega vpliva, če odštejemo štancanje slikic in izjav bolj priljubljenih izvajalcev. Tudi Mladina in Tribuna na področju obravnavanja popularne glasbe zaostajata in nedvomno ne izkoriščata svojih zmožnosti. Tudi nivo pisanja je večkrat postavljen v eterični prostor avtorje-vega okusa in »mišljenja o nečem«, kar ne more prispe-vati k pravemu vrednotenju popularnc glasbe. Delni premik v obravnavanju rock dogajanja je bil izveden tudi v Delu, to pa bi bilo zaenkrat vse. Toda če se omejirm na najbotj vplivne medije, ki se tudi ukvarjajo z mladin-sko kulturo, pa čeprav \z glasbenega zornega kota (se večkrat izkaže kot stičišče mnogih drugih idej in intere-sov), ostane le še Radio Študent. Vse ostalo pa je ne-problematizirano (če seveda pod tem ne misfimo pro-blerriatizacije na način Nedeljskega) in prepuščeno slu-čajnosti. Zavesten in zavzet ali vsaj prizadet odnos do miadinske kulture, popularne glasbe in subkulturnih po-javov je torej omejen na nekaj drobcev, ki se pojavljajo v dokaj širokem spektru v raznih medijih, toda pri samih medijih nimamo opraviti z zavestno in opredeljeno poli-tiko in ponekod niti s stališči do mladinske kulture in (predvsem) do njenih glasbenih manifestacij — izvze-mamo seveda nezaupanje in previdnost, zavračanje in denunciranje. Medijsko je torej področje angažirane, progresivne glasbe primerno pokrito le z Radiom Štu-dent kot posledica jasne programske opredelitve in poli-tike. Pomanjkanje tega je tudi vzrok drugačnega in ne-primernega obravnavanja mladinske kulturne proble-matike v drugih medijih, ki takega odnosa oziroma poli-tike nimajo.
Drug pomemben vidik konzumiranja populame glasbe in preživljanja prostega časa so disco klubi. Če* prav so nekateri čd njih v rokah mladinske organizacije, se niso izkazali za nič manj konzervativneod tistih, ki so
v rokah podjetnežev. Ti na lahek in nezahteven način * služijo mastne denarce. V Ljubljani je edina alternativa takim klubom, ki jih ponavadi odlikujejo še mastne cene vstopnin, disko študentske kolturne organizacije FORUM, kjer se je tradicija najmanj šrninkerskega diska obdržala in zaiema danes — ponekod sicer vprašljiv, vendar zato nič manj pomemben — širok razpon glasbe in tako tudi publike, ki vanj redno zahaja. Ostale disko-teke predvajajo zakulisno glasbo — disco in podobno — ali pa gojijo šibko steblo lastne nostalgije, ko so preživ-Ijali mlada leta ob glasbi, ki se ji še vedno ne morejo odreči. Nedvomno je takšno povsem profitarsko delo-vanje disco klubov in pomanjkanje družbene in profe-sionalne politike na tem področju osnovni razlog, da ne-kateri povsem neusposobljeni posamezniki odločajo o tem, kakšno glasbo naj publika, ki na ta mesta zahaja, konzumira, obenem pa povečajo svoje dohodke. Če s tem primerjamo resnično bedno stanje disco Forum, njegovo životarjenje in po drugi plati pomen za mladin-sko kulturo, je več kot očitno, da se mnogim v tem mestu enostavno JEBE, kaj se dogaja z mladinsko kulturo. Problematizirajo se ravno njeni najbolj angažirani in osveščeni deli (punk), medtem ko tisti z več denarja in časa in v kategoriji malo bolj odraslih mladih in šminker-jev ostajajo zaviti v pozo lastne petičnosti in dragih disco klubov, obenem lovič sproščanja lastnega libida.
Če Forum deluje v nemogočih pogojih in če deluje v Ljubljani veliko discov, nekaterih privatne opreme s tisto v Forumu (da gremo na materialno plat) sploh ne mo-remo primerjati, se moramo vprašati, kako je naša družba lahko tako obrobno zastavila vprašanje preživ-Ijanja prostega časa na način, adekvaten sodobnemu urbanemu dpjemanju in izražanju kulturnih interesov. Tu je dovolj mesta tudi za take pojave, ki po vseh anali-zah ne morejo skriti svoje ideološke nesprejemljivosti (omejimo se le na disco glasbo, ki so jo vsi popularizirali in še vedno ostaja dominantna mehaniziranost discov). Pristanemo lahko le v skeptični ugotovitvi, da se za denar pri nas vse naredi, dokler ni pri takem početju pri-sotno neposredno poseganje vnaš1 sistem družbene ureditve, samoupravljanja in politike, todatudi glasba, ki ima pasivizirajoči učinek na publiko, ni nič manj nevar-na, razen seveda, če pri nas ne gre za neprestano revo-lucioniranjedružbenih odnosov, njihovo spreminjanje in vedno znova času prirnerno koncipiranje le-teh. In če pri tem izpostavimo, da so bila mnoga besedila prepoz-nana kot »vprašljiva« in »neprimerna«, se morarno vprašati, ali imamo opraviti s strahom pred kritičnim in angažiranim izražanjem doživljanja družb^ne proble--matike in družbenih nepravilnosti ali pa za drugačno koncipiranje angažiranja in praktičnega revoiucionarizi-ranja obstoječih družbenih razmerij. To lahko po drugi plati pokaže vse upiranje določenih elementov naše družbe, ki jim je veliko bolj prav, če ostanejo stvari take kot so, in tisti, ki nimajo denarja za drage diskoteke (končno jih niti ne zanimajo), ga še naprej ne bodo imeli, tisti, ki v nemogočih pogojih resnično razvijajo kvalita-tivno drugačno vrednotenje popularne giasbe, pa naj ga še naprej. f ako Radio študent, kot Forum in ŠKUC de-lajo v nemogočih materialnih pogojih, kjer nagrajevanja po deiu ne more biti in ga nadomešča le še entuziazem po- j sameznikov, kar seveda pomeni tudi manj strokovno in kontinuirano delovanje in apriorno onemogočanje pro-fesionalizacije v smislu preseganja stihije in Ijubiteljske programske politike. Seveda je tudi tu nekaj izjem, ki pa splošnega stanja ne morejo popraviti. še najbolj zna-čilna problematika se pokaže v zvezi z organizacijo koncertov, ki jih prireja SKUC, kjer so pogoji za pridobi-tev prostorov in sama izvedba možni le po krvavem trudu in iskanju. Da so koncerti spet pomemben aspekt materializiranja mladinske kutture, ni potrebno posebej poudarjati. In če je ŠKUC tukaj že ogromno naredil v smislu programske selektivnosti in politike, pa prav ma-terialni pogoji delovanja venomer znova ogrožajo to de-javnost in grozijo z ukinitvijo še te občasne res kvalitetno izbrane koncertne dejavnosti. Tu pa spet trčimo na kon-certe, ki jih v Ljubljani organizirajo delovne organizacije, seveda prav tako stihijsko in s pomanjkanjem poznava-nja in ekonomske realnosti razmerij v popularni glasbi. Takih primerov je bilo več — ali odpadli koncerti ali fia-sko. Zato je koncertno delovanje v svojih pozitivnih do-sežkih spet omejeno na marginalije Škucovih zmožno-sti in tako je mladina Ljubijane, ki bi hotela v svojem konzumiranju glasbe naiti še kaj več kot sredstvo pre-življanja prostega časa, kaj več kot le zabavo, kaj več kotle beg iz resničnosti v iluzorični svet blišča, <xlrinjena na rob, prepuščena životarjenju in organizacijam, ki prav tako životarijo. Takp je zaprta v začarani krog Ijub-Ijanske inertnosti in ignorantskega odnosa do vsega, kar ni v polju prave kuiture.
Bil bi že skrajni čas, da to mesto heroj stori še kako potezo, ki bi bila lahko za pomemben del njene mladine in bodočih meščanov (ne kot mentalnih pripadnikov mejičanstva) sicer malce manj herojska, zato pa živ-Ijenjskega pomena za izražanje interesnih področij mladih, ki pluralizmu navkljub še vedno ne najdejo možnosti lastnega kulturnega izražanja v okostenelih razmerjih dominatne »prave« kulture z njeno elitistično komponento vred. Za manj stihijno, bolj strokovno in bolj kontinuirano delovanje na pomembnem področju inte-resnih dejavnosti mladih pa tudi organizacije, ki entu-ziastično zagotavljajo vsaj minimum mladinske kulture, ne morejo napredovati brez družbene pomoči. Nera-zumljiva ignoranca s te strani zahteva, da postavimo vprašanje: ALI SE DRUŽBENIM DEJAVNIKOM UUB-LJANE RES JEBE, KAJ LAHKO NUDI SVOJI MLADI-Nl???!! Vse kaže, da se jim, obenem pa uoan^ 6" -^ motim.
MARJAN OGRINC
S!cozi ves toncept 11. šole smo želeli predstaviti širrii ljubljanski javnosti, tisti del kulfrurno umetninke ustvarjalnosti, ki je v široem kulturnein prostoru vse^skozi potisnjen na obrobje doga-janja v tako imenovano mladinsko sub tailturo. Le-ta deprivili-giranoat ne manifestira tako v prostorskem kot vsebinrskea nmi3lu. Zato je organizator koncipiral prireditve tako, da bi vsi sodelujoci (okoli 50 skupin, fei so veoinoma neafirmirane) prodrli v sam center Ljubljane na Tr^ revoluoide. Organizator je onogočil in tehnično organizacijsko izvedel vse potrebne priprave za nenoten potek prireditev na Trgu revolucije, Festi-valni dvorani in lailturnea donu Ivana Cankarja. SrediSče dosa-janoa je bilo predvideno na Tr^u revolucije. Z vlogo dne, 19.5."'¦2 št. ^U-rOn/LJ-VP nmo zaprosili Mestni sekretariat za notranje zadeve (s predhodnim dovoljenjen Konrunalne skupnosti Ljubljana-Center) za dovbljenje za izvajanje programa na Trcu revolucije in v Festivalni dvorani tor za dovoljenae za uporabo glasbil in zvočnih naprav. Do 2G. 5. nisuo prejeli pisnene odločbe niti o prepovedi prireditve niti dovoljenja za javno prireditev, tenveč smo na dan, ko naj bi so prireditev začela (tfi ure pred začetkom) dobili od Mestnega sekretariata za notranje zadeve dovoljenje zo javno priroditev na parlcjrnem proctoru Komunolnef;^ podjetja Ljubljana <iTOZD parkiriSče) pri kopalioču Tivoli- Orsanizator zahteva. oc'. Iiestnega 3ekrctariata za notranje zadevrf pisaeno . obrazložitev za premeotitev prireditev iz Trca revolucije na parkiriSSe pri kopaliSLu Tivoli. Hkrati orsanizacioski odbor smatra, da fjlede na spreinenj ene okoliSoine pri aami iavedbi prireditev in Sasovne oaejenosti poRojev, ki so navedeni v ^odločbah ppireditve he more izpeloati. Organizator zahteva od Mestnega sekretariata za notranje sadeve pisneno obrazložiteVj lcalco in zalcaj je Mestni setretariat za notranje zrdeve prepovo-dal izvajanje naalednjih skladb na 11. noli pod ntostom:
- skladba V KOTU ČVETA (skupina Buldoci)
- 3kladba LEPO JE V HAŠI DOMOVIHI BITI ItL/U) (ckupina Šund)
- skladba O1CG3STER TI2A1JIC Okupina orkester Titanic)
- peaen EUUAE (poezija Esada Babačiča)
- skladba VELIICI IJUDJE (avtor ICokot Andrej)
- vae nkladbe skupine OTKOCI GOCIALI3HA.
Orcjaninacij3lci odbor svojo odločitov, da prireditve ne t>o izpei-jal, utomeljuje z nasledajiniarguinenti:
1. Tehnično organizacijskih težav, lci bi ss pojavile ob pre.aos-titvi prireditve
2. Finančnih obremenitev, ki bi nastale s prestavitviio in J. Koncoptualno v,gebinskih spremenb, ki bi nastopile.
roudarjamo, da je celotni koncept 11. šole ... v voGbinskoni in akciO3ken pogledu razbit. Vredvideno dosaoanje je bilo postavljeno v okvir, ki naj bi zacotavljal vsem udoležonoeu predstavitev njihove dejavnosti r;irSi ljubljan3'.d. javnosti. Orccnizacijski odbor ne more pristati na spreinenjeno lolracijo in na "cenzuriranje" prej omenjenih tokstov. Ob neizdelanih proGramr.kih, akoijBkih in političnih izhodiSčih Zveze aocialistic-ne mladine na področju lculturno~umetniškeLa deaatvovauja mladia, naj bi bila 11. 2ola ... inpulz za izpolnitev praznine, ki nastaja v dolovanju in vključevanju dela poptilacije nladih v odnosu tio Zvezo oocioliaticna mladine na podroSju lculturne politike sploh. Probleni, ki ižhajajo iz t« nedodolanosti so manifestni na vseh. ravneh delovanoa ustvar^naja in udejstvovano^ mladih. V Ljubljani se ¦poEoji toilturno-tunetnišltesa ustvarjanjc mladih problematizirajo predvsen kot prjjsjfcorskA. Kljub obilici adekvatnih prostorov v katerili bi lnhko nladi lcontinuirano delovali in ustvp.rjali in hkrati prezentirali ovojo dojavnost, ontaja^o v "kleteh" in "pod moatom". Zato je 11. riola pod moston združila prizadevanja voeli sodelujoSih mladih uatvarjalcev in Uil ZCMa v akcijo, ki naj bi rezultirala v končno reSitev pro-storskili problenov. No gre samo za zahtevo o novo nr.stalea ali novo priaoblJenem prostoru, tenveč za izrabo in dostop v vne prostorske kapacitete meotn Ljubljane ob ugodnejuih. po;;ot"'ih oi doeedanjih.
Ij takrinin koncepton prireditve ll.šolavpod monton sno sle-ciili usmeritvi KulturneGa plcnuma KE ZSIlS(z dne 21.'!-.1901) , lci se je zavzel "re&ovnnjo prostor3kih težav, s katerirai se sro-Sujejo mladi v vseli okoljih."/lo.tocka uemeritev kulturnega plenuar. . IIZ. ZSrt3/.0pozarjamo,da je voe nastopajoče in orsanizatorja rskozi ves potol: jjriprav akcija za pridobitev prostorov zdruSevala v ono-tno fronto.
Ob odpovedi prireditve sa je znova jaanov  da so mladia usfrvc-rjalcen ostro zažrtaae meje in naneverski prostor delovanjn in prezentiranja.Prav tako Je sam orcanizator kot' aubjektivna sila v t>oju za "taki5ne družbene odnose in pogoje, v katerih tiodo dčlo-vni ljudje in občani, c ten pa tudi mladi,   celovito obvlodovali clružbone odnose tako, da tiodo postali subjekt lastnegR kulturne^a življenja in dola",izgubil konkretno bitko.PoudarJeio, da jc zdru-Sitev tolikiitie^a Stovila mladih ljudi pomoabno druibeno in politi--ono dejp.nje ter, da jo noroalizacija priredit'.'© ll.Lola... koral; nazaj v prizadevargih UK Zi'iI13 za uresnioitev usmeritrvo 2tJM0 v Irul-•turni politiki.
Ob vseh orsanizacioslrih naporih in pripravali samih uatvarjaloev no poatavljo vprašanje, ki .nosi v sebi Sirše družbene in politionc implikacije o\> nercalizaoi^i ll.Tjole... Teden kulture nladib. oe bil de fncto "zagctavljanje ugodaih pojojev za to, cla bo čimvoč nladih lahko BadoTolJovalo svoje lailturne potrebe in intereoe v
kultvirno-uiaetniakih drufitvih....."/7-točka Kulturnega plenuina
P-C 2SI'IS/.To jo bil hkrati dejanski prispevek k rasvoju inrazraahu ljubiteljako kulture.
Organizator neni, da je odpoved priroditve izguba Cir5e druSbcne c\ "lcupnosti, ozirosaa vseh ti3tih sooialističnila subjoktivnih sil, ki si prizadevajo za pluralizem kulturno umetniSkeGa nstvarjanja. C-re za nnožico nladiia ljudi, ki jih 2veza aocialistične nlncline ni bila spor.obnn vključiti in vlcliuSevati v avoje tolo in \ci bo ob ll.Soli pod montom pokazali veliko ustvarjalnosti iii priprr.v.ljo-nosti aodelovati tako na priroditvi aami kot v akoioi za prostore.
Tako  do vsi ižvajalci 1?..   "joIg,  kljub diferenciranin prosramslrLa in idojnin izhodi.ščeu 3voje"n ustvarjanje.,  konstrukt.ivno  sodelo-vali z organizatorjem v zactavitvi projekta v bojuz& prosto*e i_n J3tre_hp.  Ob nerealiEaciji  11;   2ole   ...   se  organizator  zavedc. cdgovoraosti pred veeni sodelujooini in t>o itrati z njim nadal^e-val  akcijo  zs pridobitev prostorov.  ICer prireditev odpade,  preclla-gano,   da se vsa aredstva,  ki ao tiila nanen^eua  za  izpelj vo  11. 3ole,  vložijo v sklad _11.. .SplaLpod ooatoja,  ti naj bi  zbiral sredstva  za E\daptacijo  obstooecili prostorov z multifuntecionalnin V.načajem. UjC ZSIK torej predlaga UuTAiTOVITiDV SKLADA 11.  ŠOLA lJ0 ) H03SOH nn aestnem nivoju.
¦Pc'anično orc;anir,acijcki poc;oji, Ui so navedeni v dopisu Ilosfcnesa raelcretariata za notranje zartove Loubljatia '"-fc. lO/ll-i^/riO-lGAlG (P.5.5.19C>D)  go zo oi^aaiaatorja aospreaenljivi, kor no aoreno:
-  zavarovati SoD.ezni.oke proye ob parlcirifiou- O?ivoli. loudarJano,
da je  Selezniijka pror;n nozevarovana in ne sprejenc.rjo odsovornor,ti za norebitno n.esroce.
-  ^udi obvosno^t o pravočasni objavi zapore parkiriaor. v dn.evticn časopisju 30 nosprojenljiva,  kajti  dopis Hestnecja selarotariatr. je datiran. 2G.5«19"2 in vročen tri ure pred sačctkora predvideno prireditve na Trr^u revolucijo.
-- Orsanisator can ne sprojcaa dolžnosti o zaGotovitvi nenoteneap. prometa, ker bi noralo biti par!cirišče(in dovoz Co pc.rkiriuča) zaprto.
-  V odločbi Hestnes3 sekretariata za notranje  zadeve  ".t. 10/11-2^/30-415 sa unorabo ^laabil in zvočnih naprav, jo dolooeno,  da nora^o biti le-te obrnjeno proti pozdu.  Teliniona izvedba po3tavitvo ;ie
za or^anir.atorja nosprejeialjiva.
OrBanisntor ni sposobon kriti dodatnih stro.škov, ti bi nastali n proetavitrvijo prireO-itve 11.  aola  ...
Orsanizator,  ob voeh navedenih okoliščinali ne sprojojaa colotne odr.ovornor.ti  za neisvedbo 11.  šole pod mostom.
/^^"•"*V*\        -'redsedstvo U:: 33H., •                                     (s š -.:' •/>_ X^j\        Or^aninacijnlti  odbor
OTROCI SOCIALIZMA
Zamenite mi glavo, zamenite mi oči, da bom lahko , pozitiven kot ste vi .
Zamenite mi glavo , zamenite mi oči, tud jaz bi rad , cele noči.
Zamenite ni glavo, zamenite mi oči, nočem več čakat, da boste pršli.
s  popclnlm Bogla»jem in bumim odobravanjcm j* bll «prej«t pnsdlog cantralnvg« orqan* zvtit dclavfl>eqa r«r*sd* n« oblasti >L¦ n«1  tudl d*PRAVD» ln z njo vs»
m«mbn«inu pDnniko vse inladln* socoallstifine  ln namoupravn«  )u<x>slavijc.Kot  j«
r*me  vst brame po»p«i«n*<T« socl«listlfineaa razvoja.Mladln«  je dal)« taiMljnl kanen socialistl^n«?« *r*dnjeroSnaqa in dolqoroLn«<?a ratvo^a,ttilariina ja dclavvc*-
Mladina  j« tudl samoniklo n«klonjena vsemu noveirUfSvctlcimiriRladeinu.soncu.ZBto
¦pjcir.o znano,4a j« n*jbolj  svetal nws«e v letu.
O*PRAVT)A s« zaradi    t#fke polit i?no-«oclalne in cfospodarsk* »ituaclj« dona  ln v
bo Var najbolj pravllnn zastopal  nwSVi hvlntat  dalovn« skupnoatl akupnih  sluSb
snovanjan iirl  i<3ejo komunlzma.Sa poaabaj  med mladino Sircfl pc avatu.
Naj  51 vl napr<adna aocialiaf i?na avatovna mladlna*Mtaj  flvi  arsCna^u^aCa *e, urtar*
nHka    juqoalovanaka mladlnalNaj    Mvl alavna.remlurlonarna p'PRAVD*lll
CS.
DEMOPAKT
 je to
onanizam, šta je to
n«ki ka?u, da je lopta neki ka?u, da je cokla
neki ka?u ništ ne vredi neki kažu sve roi znači
kcmunizam šta je to onanizam.šta je to
neki ka?u odi u dupe neki ka?u PAZI RtTPE
komunizam ,šta je to onanizair šta je to
Majko.kad ?remo doči u komunizam? 2tlTI I PLIVAJ DALJF !
Oh Pialin-
žfvi&ft« ^ojaa neljub spomin Bil močan si kot bik za celo KOMINTERNO modni krik
Sicer bil si dober človek, le da močna je oblast pomenla ti je čast Pil ši matere tlačana sin zato si nam v vin nasul pelin Tako da Se dvajset let po tvoj i smrti,
Tnnorri ve^Si tvoje so obrti Ril n»o?an si bik za relo KOMINTFPNO modni krik
Ti pokazal si jim spet, kako zasrat cel svet Ker še dvajset let po tvoji smrti mnogi vešči tvoje so obrti Ker šr. dvajset let po tvcji -*r* i ' vešči tvoje so obrti
OTROCI SOCIALIZMA
Zjutri  so poine pri§li, niso bli  preveč prijazni, blo i"e je  strah.
Popoudne so spet pršli
in k sm biu zvečer doma sm vidu,
da nobene stvari ne morem narest,
da je svobode tolk kolkr ti jo dajo on
Zde j je Lublana stara Lublana,
noben več ne piše po stenah,
spet je Lublana dolgočasna Lublana.
Verkrat se mi sanjajo čudne stvari, vedno me preganjajo in k se zbudm.. kadarkol bojo hotl bojo sanje resnica.
7,č»ej je Lublana štara noben več r  pi^e r^o s spet je LUb
 ana
?avle Savi
KoJi
na delo v Parizu
Akademik prof, dr. Pavie Savtč nadvomno apada v akupino naiih najvldnajiih znanatvanlkov. Pa na aamo zato, kar ja akupaj z Irana JolEot-Curl« napo-aradno prlapavai k odkrttju razcapa urana (ftol-Je),kar )• utrto človaitvu pot v Jadarafco dobo, ozi-roma Ja njuno dalo koranlto apnmanlio dotadanf« razlakovalna amarl, tamvač tudl zato, katjM nlkoll nl zaplral v slonokoičanl atolp znanoatl. Va«4«J Ja ilvo spramljal dogajanja v nail družbl In va«H kadar Jt to Mlo potraboo, Iznoaaf Jaana In odkrtta ttaHšča, M niso blta postadkana In uvlta v poiitičn« pacllne skor-)•, W bi Jffi naradn« lapfta ln bdJiAtni. Na giada na tranutna poHMČna razniara Ja Iznatal avoja mnanja Jaano toi odkrlto. Pogoato Jagovorll o zmotah v naii znanoatl (katarlh račun* danM drago ptačufamo), o zmotah In napakah v naiam iolstvu od oanovn« iole do unhrarza. Zavzamal aa )• za drugačno aka-damljo...
Prof. dr, Pav!« Savlč )• tlzlkalnl krnnlk In )• do Ma 1981 bll pradaadnHc Srteka akadamlj« znanoatl k\ umatnoatl. Rodll aa }• l«ta 1909 v Solunu. Oanovno iolo ]• končal v Baogradu In glmnazljo v Požaravcu. Diplomiral )• na Fllozorakl fakultatl v Baogradu lata 1932. Do iata 1934 Ja Ml aalatant za flzikalno krnnljo. Od Ma I935do dacambra 1939 Jaaoctotovalzlrano Jottot-Curla na Initttutu za radlj v Partzu. N)un« skupn« raziakav« ao napoaradno omogočll« od-kritj« Jadcrak« capttv« uranovaga atomakaga Jadra (flaljo). Z laatno matodo )• odkril prvl plnaatl ra-dloaktlvnl alamant Izotop kaanona. Z Halbanom In KowaraMm )• določll paramatr« oapttv« urana, M Jih Ja Farml uporabH prl konatrukcljl prvaga Jadarafcaga reaktorja v Chlcagu Ma 1943. Odkril )• dva origl-nalna načlna pridoblvanja tamparatura v biižJnl ab-solutn« nlčte, madtam ko sta • šaljnlkovlm odkrlla  pojav naatajanja magl« v tekočam hallju. S aod«- lavko Božloo Boflčj« Izpopolnll poaabno matodoza  prldobtvanja radloaktivnaga araana br«z uporab«  noallca, ž* leta 1951 )•• aodalavcam Ivanom Dra-ganl6am prvl na avatu uvadai In Izpopotnil matodo ftuoromatrljakaga določanja urana, t Stobodanom Ribnlkaijam pa |« odkril načln za katalltlčno prldo-bivanj« taika voda.
Vaa ta čaa Ja Ml profaaor flzikaln« kamlje na unl-verzi v Baogradu. Organlzfral In vodll )• InMtut za razlskovanje atrukture matarlj« »Boris Klrdrlč« v Vlnčl.
Potem je moral 1960. leta, kar Ja trdno vztrajal na stalliču, da Je traba datl pradnost I undamentalnlm znanostlm, puatKI va« poala, vae zadoiiltva; tako aa je umaknil vaaa.
Od lata 1960 napre) je objavll svojo Izjemno tao-rljo o vlru rotacije nabeanlh telea In vzrodnosti mad magnatnlm pol)em In razalojttvtjo planatov. Skupaj z akadamlkom Radivojam Kaianlnom Ja v latih 1961 do 1969 razvll taorljo o obnaian|u matarija pod vl-sokim prttlakom. To J« orlginalna In nova teorija o obnaianfu alatamadalcav pri aploftnlh pogojih gra-vKadJa, vlaoMh tamparaturah In prttiakih.
Na oanovi toorljo Savl6-Kaianln jo ob)avil 1969. leta teoratična predvidavanja o seatavi Lune. Tako |e »Luna II« potrdila Savl6avo hlpotazo, da Luna nlma magnatnaga polja, rotaci)a, kar {• blEo znano že od pra), in da nl razalojano talo.
Publlclral )a itavllna znanatvafM dala In obvastlla. Je radrri član Srbaka akadamlja znanoatl \n umatno* sti. Od l«ta 1971 do 19S1 Ja Ml tudl njan pradaadnlk. Je tudl član vaah jugoalovanaklh In vač tujlh aka-damij znanoatl. Sodaloval )a v NOB od 1941. leta In je bil predsednik izvršilnega odbora AVNOJ. Za svofa znanatvano dalo Ja prajal itavllna odlHcovanJa in prtznan|a. Latoa Januar|a )a prof. Pavl« Savič od akadamlj« znanoatl ZSSR prajal vlaoko prlznanj*. PrezidiJ akadamlja mu J« za pomembn« dosožk« na podit»6)u flzlk« In k»ml)a v prvtaHdem latu podalll zlato madaljo Lomonoaova. S twn so mu Izrakli priznan)a za nalpomembnajfta odkrltja v njegovam dolgoiatnam ptodnam delu.
Na akupičinl Srbaka akadamljaznanoatl In umat-noatl 28. maja 1981. lata je prof. Pavl« Savič odatoptl s poktžaja pradaadnlka akadamlja prad zaključkom mandatnaga obdobja. Pri tam )e avoj odatop poja-anll v avojl odatopnl baaadl. V njaj Je znova Jaano podal razioga za svoja ravnan|e.
»Razvoj fundamantalnlh znanoati Ja oanovni pogoj na aamo nadaljnjega razvoja civillzacl|e, tem-vač tudl obato|a... Tl«ti, M ne razvljafo fundaimn-talna zfianoatl, tamvač ilvljo IzMJučno od tuj« pa-matl, padajo vs« gtobl)e v koionlalno odvtanoat, č« aa tagn zavadajo all na.«
Tudi a tem odatopom je prof. Pavle Savič potrdil, da )a va«laj oatajal zvaat tlstlm atalttčam, M Jlh )• zagovarjaf.
Priradll: VID GREGORAČ
LITERATURA
—  V. Gregorač, 1981, Intervju z akademikom prof. dr. Pavlom SavHŽem, predsednikom Srbske akademije znanosti in umetnosti. Tribuna, št. 11/12,   letnikXXX, str. 6—7, Ljubljana.
~ P. Savič, 1978, Od atoma do nebeskih tela — Po-reklo rotacije nebeskih tela. Radnički univerzitet »Radi-voj Čirpanov«, Novi Sad.
—  P. Savič, 1978, Nauka i društvo — izbrani radovi, prilozi životopisu. Srpska knpževna zadruga. Beograd.
—  M. Stefanovič, 1980, Podpis: TITO, »Bila sva Ti-tova šifranta« — Pripoved Branke in Pavla Savkia, Glo-bus, Zagreb.
\/ Pariz sem prišel kot štipendist francoske vlade proti koncu leta 1935. Dobil sem poltetno štipendijo. Franco-ska vlada je želela povečati število štipendistov, da bi prestregla protihitlerjevsko usmeritev zunanje politike Stojadinovičeve vlade v Jugoslaviji. Kakor hitro sem se namestil, sem s priporočilom svojega profesorja Orago-Ijuba Jovanoviča, ki je bil sodelavec Marie Curie v istem inštitutu, odšel v Inštitut za radij.
Imel sem priporočilo profesorja Jovanoviča in separat članka, ki sva ga objavila v »Comptes reundus«1 fran-coske akademije še v času, ko sem bil študent. Sprejet me je direktor A. Debierne in me napotil k tajnici,ki mi je določila mesto v knjižnici Inštituta. In tako sem bil spre-jet.
Haiban in Preiswerk sta v tem času dokončevala delo z Ireno Curie: izolacijo umetnih elementov, nastalih v to-riju pri obsevanju z nevtroni. V knjižnicco, v kateri sem bival od jutra do včera, so prihajali sodelavci Inštituta in razpravljali o svojem delu. Najpogosteje z Rosenblu-mom in Haissinskym. Prvi je znan kot odkritelj fine struk-ture jedra, drugi pa kot fizikalni kemik in izkušen radio-kemik široke strokovne kulture. Oba pa sta bila zelo pri-jetna in neposredna.
S svojim pomanjkijivim znanjem francoščine nisem bil zažeten sogovornik, ker pa sem po naravi zadržan, me niso niti opazili. četudi sem v Francijo priše! kot asi-stent beograjske univerze, na kateri sem dipiomiral na oddelku za fizikalno kemijo, nisem še ničesar slišai o umetni radioaktivnosti, ki sta jo Irena in F r6d6ric Joliot odkrila leta 1934, pa tudi ne o nevtronu, odkritem leta 1932 (F. Joliot in Chadwick). Odkriti so bili še pozitron leta 1932 (Anderson in dr), pretvorba žarkov gama v par elektronov (Joliot, SkobeljciriiThibaud) leta 1933 in
anihilacija parov pozitron + negatron v žarke gama. O vsem tem nisem ničesar vedel, ker mizerna denarna sredstva katedre za fizikalno kemijo na beograjski uni-verzi, niso omogočala redne oskrbe ne z materialom ne z literaturo. Delo v knjižnici Inštituta za radij mi je omo-gočilo, da sem vse to spoznal in tako postal enakopra-ven z ostalimi sodelavci. Moje pomanjkljivo znanej je-zika in nepoznavanje novih odkritij je bilo v začetku predmet stalnega posmeha ostalih sodelavcev. Vendar me zato niso izločili, niti se me niso izogibali. Meni naj-bližji, s katerimi sem prijateljeval v tem času, so bili poleg že omenjenih še Bruno Pontecorvo (danes Bruno Maksimovič, akademik in nosilec Leninovega od-likovanja), Paul Ehrenfest (mlajši sin pokojnega profe-sorja Eherenfesta), ki ga je posinovil Pierre Auger, ka-sneje pa je tragično preminii s skupino smučarjev, ki jo je zasul snežni plaz v francoskih Alpah. Najbližji mi je bil Nizozemec Robert Walen, poročen s Srbkinjo, dan.es eden izmed direktorjev oddolka v Čentru cTEtudes Nuc-I6aires v bližini Panza. Z njim sem ohranil stalne stike še do danes. Pontecorvo ni bil sodelavec Inštituta za radij, temveč ga je Frederic Joliot vzel k sebi v Coll6ge de France na prvo (in verjetno edino) katedro jedrske kemi-je, ustanovijeno za Joliota. V Collčge de France so Jo-liotovi sodelavci v glavnem delali na konstrukciji Van de Graaffovega akceleratorja za svetovno razstavo, ki so jo pripravljali ieta 1937 v Parizu. V College ds France se v tem času ni delalo na toriju in uranu, oziroma na prido-bivanju sintetičnih elementov, ki nastajajo pri bombardi-ranju torija in urana z nevtroni. Šele po odkritju cepitve (fisije) se je Frederic JoNot začel zanimati za to delo. Omenil sem, da sta bila sodelavca Irene Curie Hans Halban in Peter Preiswerk, ki sta obstreljevala torij z
nevtroni in raziskovaia nastale sintetične radioaktivne elemente. Rezuttate svojega dela sta objavljala v »Journal de Physique«, »Comptes rendus«, »Nature« in drugih časopisih. Irena Curie, Halban in Preiswerk so odkrili elemente skupine 4n +1 (n je celo število), oz. skupine aktinourana. Nekega dne so se v knjižnici, tudi jaz sem bil tam, pogovarjali o svojem nadaljnjem delu. Halban je tožil, da je nevtrone zaradi njihove električne nevtralnosti (od tod jim ime), težko zaznati, ker običajni merilni instrumenti (G.M. števci, ionizacijske komore in elektrometri) niso primemi za odkrivanje nevtralnih del-cev. Irena in Frederic Joliot sta odkrila, da nevtroni izvr-žejo protone, to pa za zaznavanje nevtronov ni ugodno, ker je to reakcija drugega reda (na 105 nevtronov je izvr-žen en proton). Obstajala je še umetna radioaktivnost elementov, ki absorbirajo nevtrone, toda tudi to je le po-sredni način za izločevanje protonov.
Poslušal sem njihovo tarnanje. Zbral sem pogum in se vključil v pogovor. Vprašal sem ju, zakaj ne uporabita de Brogliejevih valov za fokusiranje nevtronov in s po-močjo radioaktivnih detektorjev ugotovita njihovo od-klanjanje na kristalih.
Bita sta presenečena in zapustiia sta sobo. Ta moj poseg je imel usoden vpliv na moje nadaljnje delo v Inš-titutu in na moje življenje sploh.
Halban in Preisverk sta takoj pričela z eksperimen-tom: v 40 kg parafina sta vstavila izvor nevtronov (cev-čico z zmesjo radona in berilija v prahu), vse to sta ohla-dila s tekočim zrakom in take »hladne« nevtrone pustiia pasti na monokristal železa. Okoli kristala sta polkrožnc razmestila prah elementa disprozija (v obliki oksida Dy2O3), ki ima velik absorbcijski presek za termične nevtrone. Radioaktivnost disprozija kaže intenziteto
snopa nevtronov pod tistim kotom, kjer je disprozij-de tektor. Ker so de Brogliejevi valovi nevtronov odvisni oc svoje energije, ta pa od temperature moderatorja (v tem primeru parafina), se bo pri spremembi temperature spremenil odklon maksimalne intenzitete snopa nev-tronov skozi kristal železa — anafogno Debyevem dia-gramu pri rentgenskih žarkih. Tako se nevtronski snop fokusira. Rezultati so potrdili predpostavko. Medtern ko so delali ta poskus, je prišla v knjižnico irena Joliot-Curie in se napotila naravnost k meni.
»Ali znate nemško?« me je vprašala in mi izročila eno od najnovejših publikacij2 Hahna in Strassmanna, v ka-teri opisujeta celotno vrsto transuranov, ki so jih odkrili pri obstreijevanju urana z nevtroni. Prebral sem, in ko me je Irena vprašala, kakšno je moje mnenje, sem od-govoril, da ne morem misliti nič določnega, ker ne razu-mem. »Bi delali z menoj na tem področju?« je vprašala. PreseneČen sem izdavi! nekaj takega kot: »Počaščen bom.«
Tako se je pričelo moje sodelovanje z Ireno Joiiot-Curie. Dolgo in mučno delo, zahtevno tudi za izkušene radiokemike. Jaz pa sem bil šele začetnik. Zahvaljujoč njeni potrpežtjtvosti in moji vztrajnosti sva po več kot treh letih nepretrganega dela odkrila element s 3,5 umo razpoiovno dobo, ki nastaja pri obstreijevanfu urana z nevtroni. Kot je znano, je to odkritje spremenilo doteaa-nji tok dela pri teh raziskavah in je privedlo do odkritja fi-sije. Rezultate najinega cJela sva objaviia septembra leta 1937 v »Joumal de Physique«3. To je bilo pravza-prav odkritje prvega cepitvenega produkta in s tem fisije (cepitve), novega procesa v atomskam jedru. To od-kritje sta dve leti pozneje Hahn in Strassmann poimeno-vala »razcep uranovega jedra«, danes pa ima splošno
I
priznani termin — fisija (cepitev).
Res je, da se takrat še nismo zavedali pomembnosti svojega odkritja, ki je naši civilizaciji dalo obeležje atomske dobe in bo omogočilo izrabo neizčrpne ener-gije atomskega jedra; koristno ali destruktivno — odvi-sno od človekove zavesti.
Malo sem se oddaljil od leme, da bi omenil po-membno leto 1938, ki je ležalo med našim odkritjem leta 1937 in publikacijo Hahna in Strassmanna januarja 1939. leta. Da ne bi zaman ugibali, kako se je moja pol-ietna štipendija iz leta 1936 podaljšala do decembra leta 1939, ko sem odše! iz Francije, moram to pojasniti.'Pa tudi številnih zgodovinskih dogodkov ne smem prezreti: državljanske vojne v Španiji, ustanovitve Ijudske fronte z vlado Leona Bluma v Franciji in pričetka fašistične irojne koalicije Nemčija—Italija—Japonska. Na oblast v Franciji sta prišla Daladier in Laval, predhodnika Petai-na, v Angliji Chamberlain. Vse to je bila predhodnica uničenja, druge svetovne vojne, ki je uničHa milijone človeških življenj in v kateri so Američani uporabili prvi jedrski bombi, zasnovani na nekontroliranem procesu fisije. Vračam se k tistemu trenutku leta 1936, ko me je Irena Joliot povabila, naj sodelujem pri raziskovanju ^iementov, nastalih pri obstreljevanju urana z nevtroni. Znano je, da je Fermi s sodelavci prvi začel raziskave s oiljem dobivanja elementov večjega rednega števila od jrana — tako imenovanega transurana. Uspelo mu je dobiti element neptunij (redno število v Mendeljevem si-stemu 93) in plutonij (redno število 94). Takoj za tem je zapustil Italijo, ker so ga kot Žida preganjali, in je odšel v ZDA. S tem je bilo delo na transuranskih elementih v Ita-iiji prekinjeno.
V Nemčiji so nadaljevali raziskovanje transuranskih eiementov Hahn, Strassmann in Lise Meitner, Židinja, ki je emigrirala na Svedsko. Prvo pubikacijo o seriji ele-mentov, ki so jih ločili \z obstreljevanega urana in za ka-tero so menili, da so vsi transuranski, sem že omenil — dala mi jo je Irena Joliot. Kmalu za tem so sledila druga dela o novih elementih, ki sta jih Hahn in Strassmann odknvala-in vse uvrščala k transuranskim elementom. Danes vemo, da so to produkti razcepa uranovega jedra. Takrat pa jenastala-prava zmeda, ker je bilo pro-duktov preveč glede na prosta mesta v periodnem si-stemu. Z I. Joliot sva v začetku preverjala rezultate Hahna in Strassmanna in najine lastne raziskave. Na-jina delovna prostora sta bila njen kabinet in laboratorij. V kabinetu je bila pisalna miza in en sam stol. Morebitni obiskovalec je v njeni prisotnosti stal. V kotu je bil Gei-ger-Mullerjev števec in anodne baterije (suhi elementi za anodno napetost starih radijskih sprejemnikov), po-vezane v serijo, ki je imela do 2000 voltov napetosti. Ko sem pričei deiati z uranom, sem se preselil v ta prostor in prinesel s sabo »chaise longue«, saj sem deial dan in noč. Na tem »chaise longue« sem počival v času obstre-Ijevanja urana z nevtroni, lakrat, kadar ni bilo treba opa-zovati števca za merjenje. Tako sem preživel čas od leta 1936 do 1939.
Drugi prostor je bil kemijski laboratorij. V njem so bili: kemijska miza, dlgestorij in polica s kemikalijami. Irena Joliot je imela še eno sobo v spodnjem nadstropju, in sicer kabinet Marie Curie. Tega je obdržala kot zasebni kabinet, kjer je sprejemala obiskovalce ter počivala v času odmora med poskusi. K njenemu delovnemu pro-storu je spadala tudi terasa v zgornjem nadstropju, kjer je bil postavljen digestorij.
Instalacijo Geiger-Mullerjevega števca sem dobi! od Halbana in Preisvverka, ki sta pred menoj delala z Ireno Joliot na ločevanju produktov iz torija, obstreljevanega z nevtroni. Ker smo potrebovali G. M. števce iz aluminija ^elc tenkih sten (okoli 0,1 mm), je to bila pfva težava, s katero šem se moral spoprijeti. V delavnici Inštituta za radij nad tem delom niso bili navdušeni. Ne prijaznost ne prošnje, ki sem jih napisal, ne Irenina avtoriteta niso pri-pomogle k temu, da bi v inštitutu izdelali aluminijaste cevi take debeline, ki bi lahko vzdržale znižani tlak ar-gona ali zmesi alkohola in etra na 6cm živosrebrnega stebra (60 torov). Pa tudi pri tistih, ki niso popustile ob znižanem tlaku efektivna velikost napetostnih sunkov ni presegla 10 voltov. če upoštevamo, da se napetost anodnih baterij zelo spreminja s temperaturo in da je bila v sobi centralna kurjava, potem si bo lahko vsak, ki je uporabljal G. M. števec, predstavljal težave, s kate-rimi se je eksperimentator v tem času srečeval. Skupina Ijudi, s katerimf sem se najpogosteje srečaval in ki sem jo že naštel, je imela navado, da se je v času popoldanske prekinitve za kosiio zbrala v kavami (Ca-ponlade). Tam smo ob kifeljčkih in kavi, našem kosilu, nadaljevali diskusijo o svojem delu, o problemih, s kate-rimi smo se srečevali. Tam smo od Haissinskega ali Ro-senbluma slišali tudi kakšno novico od drugod. Nekateri med nami so kadili najcenejše cigarete (gauloise). Ob neki priložnosti se je nekdo hotel pohvaliti in si je prižgal pravo havanko. Ta cigara pa je bila v aluminijastem tulcu. Vzel sem tulec in si ga z vseh strani dobro ogledal: premer2cm, stene tanjše od milimetra, narejena z izte-govanjem. Na enem koncu se je končevala polkrožno. Spravil sem tulec, in ko sem se vrnil v laboratoij, sem odrezal polkrožni konec in ga odnesel v delavnico Inšti-tuta. Na mojo prošnjo, da tulcu naredi čepa iz izoiacijske mase (ambroida) in izvrta vanju zelo tenki odprtini, taki, da bi lahko skozi tulec aksialno potegnil volframovo žico, je delavec na stružnici prietal. Preizkus z vakuu-mom je pokazal da aluminijasti tulec »odlično« drži vakuum. Takosem dobil prvizadovoijivi G.M. števec, ki je imel okoli 30 voltov praga efikasnega delovanja, dobro je držal pNnsko zmes, s katero je bil napoinjen, imel je dovolj tenke stene za prepuščanje najmehkej-šega sevanja. Morda se bo bralec spraševal, zakaj sem posvetil temu toiiko pozornosti, saj danes industrijsko proizvajajo G.M. števce in je od raziskovalca odvisno kakšnega bo naročil. Ne smemo pozabiti, da v času, o katerem govorim, ni bilo industrijske proizvodnje radioi-zotopov, ni obstajal nukleami reaktor za njihovo prido-bivanje, razcep jedra še ni bil odkrit, in da jezelo majhno število Ijudi v samo nekaj laboratorijih na svetu uporab-Ijalo števce. V tem pionirskem času je to področje zna-nosti napredovalo zelo počasi, korak za korakom. Eden pomembnih korakov v merilni tehniki je tudi ta, o kate-rem sem govoril. Nevtron je bil šele odkrit (dve leti) in za izvor nevtronov smo uporabljali zmes radona in berifja v prahu (Rn + Be).
V času, ko se je delo na obstreljevanju urana z nevr-troni pričenjalo, je bila v Franciji ustanovljena prva vlada Ljudske fronte z Leonom Blumom na čelu. V njej se prvič^pojavi državni sekretariat za znanost. z Jeanom Perrinom -na čelu in podsekretarko Ireno Joliot. Menil sem, da je s tem rešeno tudi podaljšanje štipendije, od katere je odvisno moje bivanje v Franeiji, saj je bilo od priporočila profesorja odvisno, ali mi bodo bivanje v Pa-rizu podaljšali ali ne. Ker je bila moj zaščitnik Irena Jo-liot-Cuiri, me to ni vznemirjalo. Ko sem jo zaprosil za priporočilo, se je nasmejala, ker se ji je zdelo, da ga piše sama sebi. Toda med francosko vlado in njenim štipen-distom je bila administracija kraljevine Jugoslavije. Tako se je vse končalo s pismom direktorja jugoslovan-skega šolskega centra (office scolaire) v Parizu, ki je obdržal vse moje dokumente in me obvestil, da \z pred-loženih dokumentov ni razvidno, da sem kaj resnega počel; ker je število štipendij omejeno, bodo dobii po-
daljšanje tisti, ki zaključujejo doktorske naloge. Ni mi preostalo drugega, kot da sva se z ženo vrnila v Jugo slavijo. Pred odhodom \z Pariza sem vrnil kjjuče in če-kovno knjižico (s katero sem nabavljal kemikalije in drug material za poskuse). Irene Joliot v tem času ni bilo v Franciji in vse to sem izročil tajnici Inštituta. V Beogradu nisem niti razpakiral stvari, ko sem dobil telegram s podpisom Irene Joliot, naj se takoj vrnem in nadaljujem z delom, ker mi bo Inštitut za radij dal štipend jo. In tako sva se z ženo znova nasella v petem nadstropju v isti temni sobi hotela Vendorne v Rue d*Arrass. štipendijo so mi izplačevali iz fonda Carnegie-Curie in je znašala 750 frankov. S tem sva se morala preživljati žena in jaz, kmalu pa sva dobila še hčer. Sedaj se pričenja dolgo obdobje treh lačnih let.obdobje mojega neprekinjenega dela na InŠtitutu. Domov sem prihajal le za hip in ne spominjam se, da sem kdaj otroka dobil budnega. 2ena mi je pripovedovala o prvih podvigih tega majhnega bitja. To sem utrujem poslušal kot o nečem daljnjem, a obenem močno blizkem s tistim, kar me je zaposlovalo. Zakaj hčrki nisem dal imena Uranija, ampak Ana, ne vem. Ves sem bil predan uranu. Res je tudi, da me za otrokovo ime nihče ni vprašal. Tako je bilo ti:di bolje. Delovni dan se je pričel okoli osmih zjutraj z Ireninim prihodom v laboratorij. Sedla je za mojo mizo, vzela iz notesa list papirja, na katerem je bil napisan program-poskusov za ta dan. V začetku je bilo to preverjanje transuranskih prvin, ki sta jih Hahn in Strassmann ne-nehno odkrivala. Z mnogo uvodnih besed in opraviče-vanj sem dal tu in tam kakšno pripombo, in to je bilo v začetku neumestno in nevedno. Vljudno me je poslu-šala in odgovorila kratko in jasno, da je to, kar predla-gam, brezsmiselno. Ker so jo druge obveznosti zapo-slovale izven Inštituta, sem vse priprave za poskuse izvajal sam. Pripravil sem izvor nevtronov (pri tem mi je pomagal moj dobri prijatelj Robert Valen), nato sem moral oči^titi uran produktov naravne radioaktivnosti (posebej produktov kot sta UXi in UX2), ga prečišče-nega oboriti v obliki oksida ali amonijevega uranata, preveriti delovanje števca in druge reči — dovolj, da ti izpolni ves čas do poskusa. Tako prečiščen uran smo dali ob izvor nevtronov (cevka Rn + Be) v parafinski blok in ga obsevali nekaj ur (navadno čez noč). Obse-vani uran smo raztapljali v kislini in ob dodajanju ugod-nega nosilca (Re, Os, Pt) in drugih kovin platinske sku-pine — Hahn-Strassmanove transuranske prvine so bile po njunem mnenju višji homologi platinske skupine — nato pa obarjali z žveplovodikom (H2S) dodane no-silce. V oborini so morali biti poleg njih tudi nastale tran-suranske prvine. Vsak tak poskus sva z Ireno Joliot izvajala skupno. Ponoči pa sem delal sam z G. M. štev-cem, da bi spremljal razpad izločenih produktov.
Naslednji dan, kakor hitro je prišla Irena, sem ji kakor vojak na raportu pokazal krivulje razpada, nato pa sva analizirala rezultate. Kmalu sem se opogumil in začel dajati razsodnejše pripombe. Dozoreval sem kot razi-skovalec in hujšal. Naglo sem izgubljal težo. Z ženo in otrokom smo stradali. Bil sem tudi neprespan, ker chais iongue ob števcu ni najprimernejše mesto za počitek. Najdolgočasnejše, toda nujno potrebno delo je bilo prečiščevanje urana. Če je izpostavljanje urana nevtro-nom trajalo več ur, je bilo vse prejšnje odstranjevanje UX od urana zaman, ker se je UX znova kopičil zaradi naravnega razpada urana. Ker je UX (Xi in X2) /3 — akti-ven, je zaradi tega velika ovira pri raziskovanju transu-rana, ker je aktivnost transuranskih prvin bila majhna v pnmerjavi z aktivnostjo nastalega UX. Ure in ure sem porabii za pripravljanje uranabrez UX. Pogostokrat sem moral do samega eksperimenta neprestano obarjati in izločati UX. To sem delal tako, da sem raztopini uranilni-trata dodal FeCia (železovklorid),oboril z amonjakom Fe(OH)3 in ločil oborino od raztopine urana. Na železo-vem hidroksidu se je pri tem adsorbirala večina aktivno-sti UX. Po dva do trikratnem obarjanju Fe(OH)3 posta-neta neaktiven (izločil se je ves UX).
Kadarkoli se je kdo iz družbe spomnil name in vpra-šal, kje sem, so drugi v zboru odgovarjali: »prečiščuje uran«, nato so se vsi nasmejali. Nekega dne pa sem pri preverjanju aktivnosti opazil, da je na stenah posode (kozarec iz pyrex stekla) ostalo adsorbirano precej /3 — aktivnosti (od UX). Posode sem nenehno preverjal s števcem in mi to ni moglo uiti. Prvič, ko sva se srečala z Haissinskim, sem mu to povedal. če on v svoji knjigi tega ne bi omenjal, se danes ne bi spomnil, zakaj sem pozneje uporabljal aktivno oglje za očiščenje urana od UX. Namreč, v alkalnem okolju (kakšna je raztopina uranove soli pred obarjanjem z amonijakom v uranat) UX kot izotop torija tvori kompleksno spojino, ki se ad-sorbira na površini aktivnega materiala (posode iz pyre-xa, aktivno oglje in dr.). Izraba tega pojava nam je omo-gočila pospešeno ločevanje obsevanega (z nevtroni) urana od aktivnosti UX in skrajšala čas kemičnih po-stopkov. Irena Joliot je bila s tem zelo zadovoljna, ker smo sedaj lahko raziskovali tudi produkte, nastale v ob-sevanem uranu s krajšim razpolovnim časom. Tu sem to omenil mogoče največ zavoljo tega, ker je bil pogovor s Haissinskim na štiri oči in bi ga lahko zamolčal ter ga uporabil sam — to bi kdo drug nemara storil.
Kasneje je bilo nešteto takih primerov, ko so posa-mezni raziskovalci pripisovali sebi tuje ideje in rezultate. Pri znanstvenem delu je potrebno imeti več kot navadne moralne vrednote, in primer Haissinskega je eden takih redkih vrednih primerov. Tako se je moj ugled korak za korakom večal. Tu in tam sem slišal: »To je spet neka Savičeva ideja,« vendar je bilo smeha vse manj.
Ko nam je bilo dovolj preverjanja transuranskih prvin — Hahn in Strassmann sta bila v njih neizčrpna, njihove trditve 0 kemičnih lastnostih transuranskih prvin pa vse bolj nasprotujoče si in meglene (glede na njihov položaj v periodnem sistemu) — smo sklenili, da jih opustimo. Irena je o tem odločila, vendar je ta odločitev dozorela obojestransko. Pred tem usodnim korakom v našem delu smo preverili, ali so med oborjenimi sulfidi platinske skupine (pojasnil sem zakaj) tudi prvine, ki emitirajo — delce ali protone pri svojem razpadu. To mi je omogoči-lo, da vstopim v do tedaj »sanjsko svetišče« — sobo, kjer sta Irena in Frederic Joliot odkrila umetno radioak-tivnost in v njej noben drug ni delal v času mojega biva-njana Inštitutu za radij. Hoffmannovelektrometer in ioni zacijske komore so stali nedotaknjeni, kakor včasu tega odkritja. Moram priznati, da se tudi danes, po 38 letih spominjam strahospoštovanja, ki rne je prevzelo, ko sem smel uporabljati to aparaturo. Rezultat merjenja je pokazal, da ni a — aktivnosti od »transurana««. Tako smo tudi to vprašanje zadovoljivo rešili. Naša naloga je bila, da opustimo kemijske operacije in da po obsevanju damo uran direktno pod števec ter njegovo celotno ak-tivnost razstavimo na enostavne sestavine: obdobja razpada nastalih produktov. Razlog za ta poskus je bil ta, da pri kemičnem izločanju posameznih transuran-skih prvin niso dobivale periode razpolovnih časov čistih prvin, temveč so jih vedno spremljale razne primesi drugih elementov. Povedano z jezikom radiokemika: vsako merjenje kvazi prostega elementa je kazalo večji ali manjši »rep<« neke druge aktivnosti, medtem ko je bila začetna aktivnost odvisna od trajanja kemične operac:-je. Prava zmeda! Da bi današnjemu radiokemiku, k\ uporablja pospeševalnike in reaktorje kot izvor umetne
aktivnosti elementov, bila le vsa stvar jasnejša, bom na-vedel red velikosti aktivnosti, s katerimi smo razpolagali: izvor nevtronov je bila zmes radona in berilija v prahu (Rn-Be). Na Inštitutu je bilo okoli 2 grama RaBr v razto-pini, iz katere smo črpali Rn in ga zmešali z Be. Izkori-stek števca in tak izvor nevtronov so dajali po kemijskih operacijah za izločanje transuranskih prvin začetno ak-tivnost 100—150 sunkov v minuti!
Samo enkrat, ko smo si sposoditi iz boinice Curie 3 grame radijbromida (RaBr^) v iglah (te so uporabljali za obsevanje rakastih obolenj), ki jih nismo smeli odpirati in smo jih uporabtjali za pridobivanje fotonevtronov (Y, n) rekcij, skupno z našim virom Rn + Be, nam je uspelo dobiti začetno aktivnost produktov okoli 500 sunkov v minuti z G.M. števcem iz aluminijeve obloge cigare. S temi aktivnostmi smo pojasnjevali nejasnosti v zvezi s transuranskimi prvinami. Sredi leta 1937 smo prišli do trenutka, ko smo se naveličali ponavljati poskuse brez ponovljivih rezultatov. Odločili smo se, da obsevani uran z vsemi umetnimi radioaktivnimi produkti raziš-čemo brez kemičnih operacij, torej neposredno. Z G. M. števcem smo spremljali razpad nastalih produktov. Da bi odstranili aktivnost UX, ki ves čas nastaja \z urana z naravnim razpadom in s svojo ^ — aktivnostjo prekriva šibko aktivnost umetno nastalih produktov, smo med G. M. števec in vrečko z obsevanim uranom vstavili kot absorber ploščico aluminija, in pozneje iz bakra. Zasle-dujoč celotno aktivnost vseh produktov, smo ugotovili prodorno sevanje /3 z razpolovnim časom 3,5 ure. Ta-kega produkta (s to razpolovno dobo) ni bilo v serijah transuranskih prvin Hahna in Strassmanna. Skienili smo, da bomo vso pozornost posvetiii tej aktivnosti in raziskali, od katerega eiementa prihaja in kje je njegovo mesto v Mendeljevem periodnem sistemu. To je bil od-ločilen korak pri našem delu, pa tudi pri celotnem razi-skovanju obstreljevanega urana. Prvi članek 0 elemen-tu, ki smo ga imenovali R3,5 ure, je bil objavljen v »Jour-nai de Physique«, septembra leta 19373. Rokopis smo poslali v redakcijo avgusta istega leta.
Da bi preverili naravo in energijo sevanja R3,5 ute, smo prosili sodelavca v Inštitutu, M. da Silva, ki je delal z Wilsonovo komoro z magnetnim poljem, da bi opravil merjenja v njej. Rezultat je pokazal, da gre za /3 — aktiv-nost večje energije od vseh ostalih produktov, bodisi umetno tvorjenih v obsevanem uranu kakor tudi narav-nih produktov (Uxi in UX2). V poročilu 0 rezultatih teh meritev smo omenili tudi njegovo ime v zahvalo za po-sojeno aparaturo.4 Naslednji korak so bili poskusi, da bi kemično izolirali in identificirali element R3,5h. Tu so se pojavile nove težave in nova tavanja. Tudi v mojem osebnem življenju je prišlo do zapletov. Leta 1937 je v Španiji izbruhnila državljanska vojna proti nastopajoči fa-šistični koaliciji. V Parizu je bilo nekaj sto jugoslnvanskih študentov včlanjenih v združenje antiiašistov.
Ker je bil moj položaj pred francoskimi oblastmi naju-godnejši, ker sem bil direktni in edini sodelavec držav-nega podsekretarja vlade — Irene Joliot, je Komuni-stična partija Jugoslavije, prek svojega zastopnika v Pa-rizu, Borisa Kidriča odločila, da sprejmem kandidaturo za predsednika Združenja jugoslovanskih študentov. S Kidričem, ki je \z Prage, kjer je študiral kemijo (po zao-stritvi profašistične usmeritve v češkoslovaški), prišel v Pariz in tu živel kot ilegalec, sem se seznanil v krožku, ki ga je sam vodil. Naloga krožka je bil študij markšizma-leninizma. Črkovali smo Segaia in Zgodovino SKP(b) Ker je bilo poslaništvo kraljevine Jugoslavije v Parizu ekspozitura vse močnejše profašistične usmerltve ju-goslovanske vlade, se je študentsko združenje Jugo-siovanov v Parizu znašlo na udaru med uradnim pred-stavništvom Jugoslavije v Franciji in pariško policijo, ki je že od svoje ustanovitve najreakcionarnejši de! fran-coske administracije. Medtem je vlada Leona Biuma v prvi in drugi sestavi predstavljala Ljudsko fronto levice, imela oblast, ne pa tudi moči. In vendar je naše združe-nje lahko obstalo in precej pomagalo ob sprejemanju jugoslovanskih dobrovoljcev španske republikanske vojske. Pozneje, po padcu španske repubiikanske voj-ske, je sprejemalo invalide in ilegalce drugih narodov. Več kot dve leti sem bil predsednik tega združenja in zahvaljujoč rednemu delu na Inštitutu za radij nisem imel sitnosti s policijo. Vendar so me nadzorovali.
Nepretrgano delo na Inštitutu, ki je postajalo vse in-tenzivnejše, in v prostem času delo v jugoslovanskem študentskem združenju, me je telesno izčrpavalo. Ko me je decembra 1939 francoska pclicija pregnala \z Francije, sem imel le 47 kilogramov, torej 20 kilogramov manj od moje normalne teže. Bralec se lahko vpraša, kaj to komu mar; vendar sem bil že pogosto v položaju, ko sem se komaj premikal in sem imel vrh glave vse, kar sem počel. Spominjam se, da sem nekoč pri poskusu, kome je I. Joliotnekaj vprašala, izpustil posodo z razto-pino obsevanega urana. Posoda se je razbila in poskus je propadel. Ne vem, ali je spoznala, da se je to zgodilo zato, ker sem stoje spal. Nič ni rekla, obrnila se je in odšla. S tem sva ta poskus hitro zaključila. Odšel sem in za svoj denar kupil posodo in tolikšno koiičino uranilni-trata (ki je bil osnovna spojina pri vseh naših začetnih operacijah), kot sem jo uničil. Takrat je bHa cena ke-mično čistega uranilnitrata 140 frankov za kilogram in se je dobil v prosti prodaji. Soli urana so uporabljali v pre-delavi stekla in v usnjarski industriji in so bile v zelo čisti obliki zaradi izločevanja radija iz uranove rude.
Z Ireno Joliot sva že drugo leto delala skupaj na uranu (1938). Potem ko sva preizkusila vse elemente platin-ske skupine kot nosilce elementa R3,5h in dognala, da pri vseh poskusih dosti aktivnosti R3.5 h ostaja v razto-pini, nama je postalo jasno, da se ta element ne obnaša kot kemični homolog platinske skupine. Zatem smo po-skusili izkoristiti kot nosilec lantan. To je bil po uporabi absorberja pri raziskovanju celotne aktivnosti obseva-nega urana drugi usodni korak, ki je pripeljal do odkritja fisije:
Prečiščen uranilnitrat (brez UX) se pretvori v oksid (z obarjanjem s H2O2), se posuši in obseva čez noč (4—5 period 3,5 ur) z nevtroni (Rn + Be) v velikem parafin-skem bloku za pridobivanje termalnih nevtronov s po-močjo Fermi-efekta.
Obsevani uranov oksid se raztopi v HCI ali HNDst doda se mu 100mg LaCb ali La(NO3)3, nakar sledi frakcionirano obarjanje (z dodajanjem ustreznih količir HF za obarjanje 10mg količin lantana v obliki LaF3). Frakcionirano obarjanje je Irena Joliot prevzela od Marie Curie, ker ga jele ta uporabljala za ločevanje Ra in Ac z Ba in La kot nosilcema v obfiki sulfata. Z merjenjem aktivnosti posameznih 10mg LaFs + R3,5 h frakcij smo določili, kako se obnaša R3,5 h glede na lantan. še vedno smo verjeli, da imamo opravka s transuranskimi prvinami in da se le-te obnašajo ne kot višji homologi platinske skupine, temveč kot nova serija »uraninidov« oziroma kot višji homologi redkih zemelj. Pri frakcioni-ranem obarjanju lantana + R3,5h v frakcijah po 10mg LaFa ie aktivnost R3,5h natanko odgovarjala količini ooorjenegalantana — razen zadnje frakcije. Zadnja frakcija je vsebovaia vedno več R3.5 h kot bi to odgovar-jalo količini iantana.
Z Ireno Jotiot sva razpravljala 0 rezultatih. Bila je mnenja, da se izotopi lahko različno kemično obnašajo in ni potrebno, da količina lantana odgovarja aktivnosti
R3,5 h, če gre za izotope. S tem se nisem stirinjal. V na| nem članku, v katerem so prikazani rezuttaiti teh posku sov, je to predpostavko izločila kot svoje osebno mne nje. Ce vzamemo v obzir, da sta Irena Joliot-Curie i njen mož dobila Nobelovo nagrado za odkritje umetn radioaktivnosli, in da je pripadala družini, dedno obre menjeni z Nobelovimi nagradami (prva Piere in Mart Curie, druga Maria Curie), ta primer intelektualne md rale Irene Joliot lahko služi bodočim generacijam kot vzor. Malo je raziskovalcev, še posebej Nobelovcev, ki bi upoštevali mnenje nekega začetnika.
Zaradi večje aktivnosti zadnje frakcije, kjer je bilo več aktivnosti R3,5h, kakor odgovarjajoče količine lantana, nismo mogli sklepati, da je R3,5h izotop lantana. Tako smo zgrešili edini možni sklep, da se je uranovo jedro razpadlc na lažje elemente; to je, da je prišlo do fisije (cepitve).
Frederic Joliot je bil ta čas izven vseh problemov v zvezi z uranom. Vse leto 1937 je bil zaseden v College de France s konstruiranjem prvega Van de Grafovega akceleratorja. Na njem je delal nenehno, želel ga je končati do Svetovne Fazstave, ki je bila leta 1937 v Pari-zu. Vlada Ljudske fronte z državnim sekretarjem za znanost Jeane Perrinomje zgradiia Palačo odkritij (Pa-lais de la DecouverteJ in v njej je bil postavljen šele do-končan akcelerator. V laboratoriju je dosegal napetost do 1,5 milijona voltov. Na razstavi se je \o posrečilo po-redkoma, ker je bil zrak zaradi velikega števila obisko-valcev vlažen in je napetost na akceloratorskem koiek-torju padla. To omenjam zato, da bi pojasnil pisrno, ki ga je Hahn proti koncu leta 1938 pisal F. Joliotu in to v času, ko sva si z Ireno prizadevala identificirati element R3,5h in sva bila vsa v delu. V njem Joliota prosi, naj vpliva na svojo ženo in name, da demantirava najine re-zultate, češ da sva v zablodi in ker ie ti ne odgovarjajo rezuttatom, ki sta jih on in Strassmann do tedaj objavila. Obrnil se je na F. Jofiota kot na nezainterosiranega in objektivnega v tej zadevi. V nasprotnem bo on, Hahn, prisiljen demantirati naju, kar pa bi mu bilo neprijetno. Ko mi je Irena pokazala to pismo in me vprašala za mnenje, sem odgovoril: »Sem za to, da nadaljujeva svojedelo, Hahnpanajdela, karhoče« Natomijeod-govorila: »Toda jaz se nočem s tem ovekovečiti!« Na to nisem imel kaj reči, vendar sem delo nadaljeval. O tem se nisva več pogovarjala.
V tem času je obiskai fnštitut von Hevesiy, ki je imel svoj inštttut v Stockhdmu. Irena je bila odsatna in s He-vesyjem sva se doJgo pogovarjaHa. Pripovcedoval sem mu, kaj delamo in kaj še nameravamo. Posebej sem poudaril težave s kemičnimi lastnostmi R3,5h. Ko sva se leta 1947 srečala v Parizu, se je še vedno spominjal tega pogovora in mi ga je skoraj dobesedno ponovi!. Občudova! sem neverjeten spomin tega nadvse prijet-nega moža, znanstvenika široke kulture in invencije. Ta srečanja s pomembnimi Ijudmi in raziskovalci na tem področju, kjer sem z mnogo napora delal prve korake, omenjam, da bi poudaril, kako veiika moralna podpora je bil meni, začetniku in samouku neposredni in človeški stik z njimi. Daigo, kar bi rad poudaril zaradi poznejše raziskave tega probiema (pridobivanja elementov iz ob-sevanega urana) je, da ob nobeni priiožnosti, niti od enega od njih nisem slišal hipoteze o razcepu urano-vega jedra, patudi v literaturi o tem nisem ničesar našel. Za poznejši spor med Hahnom in Ido Noddack o njeni sugestiji, da mogoče nastaja razcep uranovega jedra, sem izvedel šele po koncu druge svetovne vojne, ko so jedrske bombe že odigraie svojo vlogo. Morda sta Irena in F. Joiiot tudi vedela za to hipotezo ide Noddack, ven-dar meni tega ni nihče omenjal. Tako sva z Ireno še na-prej poskušala ločiti R3,5h od lantana (v njegovt frakciji je bil ta element),kjer smo na koncu zaznavali več ak-tivnosti kot je odgovarjalo količini lantana. Ločevanje R3,5h od La z uporabo drugih elementov kot nosilcev aktivnosti ni uspevaio, medtem pa večja aktivnost zad-nje frakcije z lantanom ni dopuščala trditve, da je R3,5 h bila pri naših poskusih okoli 200 sunkov v minuti (pov-prečno) in da je bila razdeljena na 10 zaporednih obar-janj z okoli 10mg LaF3, kar je vsaki frakciji dajalo aktiv-nost okoli 20 sunkov na G. M. števcu v Inštitutu za radij, kjer je ozadje bilo precej visoko, potem ni težko zapaziti, s kakšnimi težavami smo se borili.
Ob neki priložnosti, leta 1947, sem bil tudi jaz na se-stanku v tnštitutu za radij, kjer smo razpravljali tudi o, delu v letih od 1937 do 1938. Pojavilo se je vprašanje, kako da že takrat nismo prišli do spoznanja, da gre za fi-sijo, oziroma da je R3,5h izotop lantana. Heissinskj je pokazal name in rekel: »Zato, ker je ta brezumnež pre-več vestno delal (»Parceque cet imbdcile a trop bien travaille«.).«
Mislil je na vedno aktivnejšo zadnjo frakcijo pri našem delovnem procesu, da pa bi se ta sistemattska razlika zaznala, je bilo potrebno ugotoviti na števcu nekaj udar-cev od odgovarjajoče aktivnosti prvih 9 usedkov R3,5h + La. Šele pozneje, ob pozomem branju Smythovega poročila5, napisanega po tem, ko so Američani izdelaU jedrske bombe in razvili industrijsko proizvodnjo izoto-pov, sem spoznal vzrok naših težav. Med razcepnimi produkti v uranu je namreč nastajaJ tudi izotop elerneata itrija (Y), ki je imel isto razpolovno dobo 3,5 ure in isto energijo savania. kakor R3a5h. Ta izotop Y se ie vlekel na repu frakcijskegaobarjanja -z tantanorn. Ce bi že takrat obarjali • samo prvih 9 frakcij lantana La in zadnjo pustili kot nosilca preostanka aktivnosti, bi*že sredi leta 1938 ugotovili, da so R3,5 h in La izotopi. Toda po tolikih Hahn-Strassmannovih »transuranih« na to nismo pomislili.
V času največjih težav okoli urana sem bil junija 1939. leta sprejet v Komunistično partijo Jugoslavije. To je pomenilo tudi nove obveznosti, pospešeno delo v Zdru-ženju študentov Jugoslovanov v Parizu in obveznosti do antifašističnih borcev španske državljanske vojne. Tega leta sem prvič srečal tud tovariša Trta. Jasno je, nisem vedel, kdo je, niti kakšno vlogo bo odigral in koliko mu bodo vsi Jugoslovani dolgovali za vedno, dokler bo obstajala Jugoslavija in njeni narodi. Kljub vsej konspi-raciji, v katero je Kidrič, ki naju je seznanil, ovil to sreča-nje, sem se zaveda), da je pred mano človek izjemnih sposobnosti. Po kratkem bivanju v mojem stanovanju, kjer se je zadrževal ilegaino, je nekega dne izgini! iz Pa-riza. Ponovno sem ga srečal šele po vmitvi v Jugoslavi-jo, v Beogradu leta 1940 in tik pred vstajo. spomladi leta 1941. Kot partizan sem med vojno opravljal različne na-loge. Bil sem šifrant Vrhovnega štaba, poslanec AVNOJ, borec v različnih operativnih enotah in član prve vojaške misije narodnoosvobodilne vojske v Moskvi leta 1944. Srečanje in poznejše tesno sodelo-vanje v času vojne so razvili v meni veiiko spoštovanje do Tita, medtem ko je vojno tovarištvo omogočilo, da sem boije spoznal tega iz[emnega moža.
če mi bo kdaj uspelo uredti gaterijo osebnosti izje-mnih Ijudi, s katerimi sem se v življenju srečal in so mi vsak na svoj način ostali v zavesti, bom poskušal izkri-stalizirati Titovo osebnost, saj me je od vseh najbolj im-presioniral. To čutim kot svoj dolg, toda ne verjamem, da mi bodo okoliščine dopustile, da se tega lotim. Naj-verjetneje bo to ostala nedokončana naloga kot mnoge druge. tucf na InStitutu za radij smo konec teta 1939 vedno
tolj občutili zaostritev mednarodne situacije, vse agre-sivnejši nastop fašizma in njegovih zaveznikov. Tako so * Franciji vlado Ljudske fronte zamenjali izraziti fašisti: _aval, Bonnet, Daladier, da bi zaMjučii z Petainom. Na delo v Inštitutu za radij je to imelo neposreden vpliv. Mekdanji podsekretar Blumove vlade, Irena Joliot, ni Tiogla ostati samo znanstvenik na svojem področju. Sodelovala je v antifašističnem odporu proti vladam, ki so se hitro menjavale in so povzročale samo večje zao-strovanje odnosov viadajočega razreda proti detav-cem in vse širši val demonstracij in stavk. To jo je vse Ddtegovalo od laboratorijskega dela, ki je prihajalo v zelo zapleteno zaključno obdobje. Tako si razlagam njene besede, ki sem jih že omenil: »Je ne vais pas m etemises ladessus«
Sredi tako naelektrenega ozračja je januarja 1939. eta prišla s člankom Hahna in Strassmanna. Brez besed mi ga je izročila in počakala na mojo reakcijo. Prebral sem in komaj zadržal kletvico, ki mi je bila na fconcu jezika. Bil je to tisti »Als Chemiker — als Physi-<er«, kjer se je prvič pojavit sramežljiv namig o razcepu jranovega jedra — fisiji.6 Jasno, onadva sta ugotovila, Ja gre za barij in kripton kot dela uranovega jedra. Po amenjenem Hahnovem pismu F. Joliotu res čOdna sra-nežljivost in nepričakovan preobrat. Razmere pri naših lasprotnikih so mi postale jasne šele po izjavi Kanad-iana Coocka, ta je bit v tem času v Hahnovem laborato-iju, ki sem jo mnogo pozneje prebral. Ko je Strassmann pokazal Hahnu najin zadnji članek7 ga ta ni hotel pre-brati. še vedno je trdil, da sva v zmoti. Strassmann ga je laravnost prisilil, da ga je prebral. Takoj za tem je odšel j laboratorij in preveril najine rezultate.8
Tako je bilo raziskovanje transuranskin prvin zaklju-ieno. Odkrit je bil nov način reakcije: jedrska cepitev jranovega jedra pod vplivom nevtronov. Z Ireno Joliot sva začela raziskovati, če tudi v toriju nastaja najin ^3,5 h. Po istem postopku kot pri uranu — s frakcionira-nm obarjanjemz lantanom kot nosilcem sva dognala, da udi v toriju nastaja R3,5 h. Torej poteka tudi jedrski raz-»p torijevega jedra.9 če povzamemo najina dela in iela Fermija s sodelavci, ter Hahna in Strassmanna skupaj z Liso Meitner, dokler ni emigrirata iz Hitlerjeve Memčije na švedsko), je zaporedje odkritja jedrskega razcepa-fisije tako: Fermi načenja problem transurana jin odkriva neptunij (prvi za uranom v periodnem siste-!mu); Hahn, Meitner in Strassmann v Nemčiji, trena Jo-sot in jaz v Parizu raziskujemo isti problem z majhno iasovno razfiko. Fermi je emigriral \z fašistične.ltalije v iZOA in na tem ni več delal. Irena Joliot je z Halbamom in Preisswerkom delala v tem času na raziskovanju ele-mentov, nastalih v toriju pod vplivom nevtronov. To delo 9 zaključila z objavo odkritja elementov 4n + 1 skupine n je celo število). To bi morali biti elementi aktinouran-ske skupine. Z Ireno Joliot sva prevzela raziskovanje urana pod vplivom nevtronov in s predpostavko, da od-krivava nastale transuranske prvine, sva odkrila R3,5 h. Lastnosti tega elementa so ustrezale lastnostim tantana »lementa \z sredine in ne zunaj periodnega sistema. To iva odkrila in objavila septembra 1937, medtem ko je bil lahn-Strassmannov članek o jedrskem razcepu, fisiji, bjavljen januarja 1939, »Als Chemiker, als Physiker«. Rezuttat vsega: odkritje jedrskega razcepa, razcep »dertežkih elementov (U, Th, lo in Pa) in ugotovitev, da o Hahns-Strassmannove »transuranske« prvine samo lementi, nastai z jedrskim razcepom (fisijo) — torej \z redine in ne izven periodnega sistema, kot tudi ele-lenti Irene Joliot, Halbana in Preiswerka skupine 4n + , ki nastajajo \z torija pod vplivom nevtronov. Hahnova ditev, da poteka fisija ,tako, da nastajata Ba + Kr je nela namen negirati primat elementa R3,5h. Danes emo, da je R3,5h izotop lantana, vendar tega tedaj Msmo mogli trditi zaradi nastopanja itrija (Y) v zadnji -akciji. Na osnovi zaporedja objavljenih del in metodiki jiela je zaporedje prioritete odkritja fisije, ki je tudi iradno ugotovljeno10 naslednje: Fermi, I. Joliot-Curie in \ Savič, Hahn in Strassmann. To se tudi ujerna z dej->tvi. V Palači odkritij v Parizu (dvorana La Rotonde) na nestu, kjer je razstavljen potek zgodovine odkritja jedr-kega razcepa-fisije, je pozneje njen vrstni red spre-nenjen:  Fermi,  Hahn-Strassmann,  I.Joliot-Curie in J. Savič, kar pa se ne ujema s kronologijo, niti s Hahno-im pismom F. Joliotu. \z časopisnih revij sem izvedel, da sva bila z Ireno Joliot na začetku leta 1939 za odkritje fisije predlagana za Nobelovo nagrado. S pričetkom jruge svetovne vojne je bilo to vprašanje preloženo, Seta 1944 pa je Nobelovo nagrado dobi! le Hahn, pa ne za odkritje fisije, temveč za dela v jedrski kemiji (prva bbrazložitev). Ker niti Irena niti F. Joliot nista, kakor mi je iznano, reagirala, je ta obrazložitev spremenjena v smi-slu dodelitve Nobelove nagrade za odkritje jedrskega fazcepa-fisije. Pri tem je odigral določeno vlogo tudi N. Bohr. Če koga od zgodovinarjev znanosti ta problem podrobneje zanima, je najbolje, da uporabi zaporedje originalnih publikacij. Odličen prikaz cetotnega niza /seh del s tega področja je podan v monografiji L. Tur-lerja v »Rev. of Modern Physics« leta 194011, ko so ^meričani lahko bili objektivni recenzenti, ker v tem asu resnejšega zanimanja za vse to delo v svoji deželi iso kazali.
Povrnimo se znova v januar leta 1939, ko smo dobili iahn-Strassmannov članek, v katerem je omenjena fi-;ija uranovega jedra. Kmalu, nekaj dni za tem, ko je čla-lek prispel, je v najin laboratorij (v njem sem podnevi in ponoči bival več kot tri leta) na Inštitutu za radij prišel . Joliot. Bil je nervozen in se ni dolgo zadržal. Naročil ni je, naj bom točno ob 15. uri v njegovem laboratoriju v tollšge de France. Ni mi povedal zakaj, jaz pa ga nisem rprašal. Ob dogovorjenem času sem prišel v laboratorij.

Mislim, da je bila to edina Katedra za jedrsko kemijo, ki je bila ustanovljena v počastitev odkritja umetne radioak-tivnosti. Vodil jo je F. Joliot. Ustanovitev katedre je bilo posebno priznanje F. Joliotu in Ireni, takrat ko sta dobila Nobelovo nagrado. Presenečen sem bil, ko sem spoz-nal, da nas je več. Sestali smo se: F.Joliot, I.Joliot, B. Pontecorvo (danes Bruno Maksimovič), Joliotov asi-stent Savel in jaz. Navadno so se na razpravah in ob skodelici čaja v Jolitovem amfiteatru zbirali skoraj vsi sodelavci obeh inštitutov Colldge de France: Inštituta za radij in Inštituta za fizikalno kemijo (vodil ga je Jean Pe-rrine),kakor tudi sodelavci drugih kateder Collčge de France in Sorbone. Še bolj sem bil pre-senečen, ko je Joliot zaklenil vrata iaboratorija. Takoj nam je razložil, zakaj smo se zbrali: rad bi demonstriral jedrski razcep urana — »če res nastaja« v uranu. To je znani Joliotov poskus12 z dvema koaksialnima valjema \z celofana. Razmaknjena sta bila približno 5mm. Na zunanji strani notranjega valja je bil prilepljen oksid urana, zunanji valj pa je bil od njega ločen s 5 mm plastjo zraka. V notranjost notranjega vatja je vstavil vir nevtro-nov — cevko, obešeno na nitki, v njej pa je bil Rn + Be. Po 3,5 urah (čas aktivacije po elementu R3,5h) je od-stranil vir nevtronov. Zunanji valj iz celofana je navlekel na G. M. števec. Števec je pokazal, da je poskus uspet. Produkti, Ki so nastali z jedrskim razcepom uranovega jedra pod vplivom nevtronov, so izleteli pri fisiji in so se lepiii na notranjo stran zunanjega valja. Pertoda 3,5 ure bila jasno zaznavna ob nekaterih kratkoživih cepitvenih produktih. Ta poskus je bil jasen, genialno preprost in prepričljiv in taki so bili F. Joliotovi poskusi: dokaz fisije. Rezuttat je F. Joliot po telefonu sporočil uredništvu ne-kega časopisa. Mislil sem, da je bil to angleški časopis »Nature«, ker izhaja občetrtkih, medtem ko je bil poskus v soboto. Članek je bit objavljen šele v začetku nasled-njegatedna v »Comptes rendus« Francoske akademije, ki je izhajal ob ponedeljkih. Medtem je časopis »Nature« objavil, da je O.R.Frisch nazorno pokazal fisijo s po-močjo posnetka v VVilsonovi komori. Zaradi tega je Jo-liotov poskus izgubil prioriteto.
Na enem od običajnih sestankovv Jolitovem amfitea-tru, kjer so se zbirali sodelavci omenjenih inštitutov in laboratorijev in se je ob čaju razpravljalo o vsem, je za-stavljeno vprašanje: ali so v sestavu kozmičnih žarkov nevtroni. Dogovorili so se, da bodo to raziskali. Joliot je telefoniral na letališče Bouret in naročii letalo, ki naj leti na višini treh kilometrov dve uri in pri tem ponese eno steklenico raztopine. Halban in Kovvarski sta v ta namen pripravila okoli 5 litrov raztopine arsenove spojine (ko-kadilat As). Joliotov asistent je z omenjeno razstopino letel dve uri v višini 3km.
Zatem je prinesel razstopino v laboratorij, kjer so na-stali radioaktivni arsen izločili s Szillardovo reakcijo. Ugotovljena je radioaktivnost arsena. Tako so dokazali, da sestavijajo kozmične žarke tudi nevtroni. Ti nastajajo kot rezultat delovanja primarne komponente kozmič-nega žarčenja na jedra atomov, ki jih zadenejo (v tem primenj jedra elementov v zemljini atmosferi). Res je, da so ugotovili večje število nevtronov na cmVsek, kot so to pokazale poznejše določitve, vendar je bila doka-zana prisotnost svobodnih nevtronov - potencialnih povzročiteljev fisije. Tiste dni po dokazu fisije, so se zanjo začeli zanimati v mnogih laboratorijih v različnih deželah.
Joliot je s svojimi sodelavci v Collšge de France od-kril, da pri fisiji nastajajo sekundarni nevtroni, oziroma da \z zadetega uranovega jedra z nevtronom, ki pov-zroči cepitev ali fisijo, pri tej eksplozivni reakciji izleti nekaj novih nevtronov (sekundarni nevtroni). Ti sekun-darni nevtroni lahko izzovejo nove fisije. Ce jih je več, kakor v primarnem viru nevtronov, lahko v bloku urana povzročijo verižno reakcijo. Posledice tega procesa so danes vsem znane, vendar so v tistem času vzroke šele odkhli. Tega januarja-februarja leta 1939, je bil še en zbor v Joliotovem amfiteatru, na katerem se je razprav-Ijalo o dobljenih rezultatih, ugibajoč, kakšen je možen mehanizem cepitve uranovega jedra. Opogumil sem se in povedal svoje mnenje: uranovo jedro je že naravno nestabilno in seva a — delce, kar je vsem znano. če ga zadene nevtron in okrepi vzburjenje, potem bi se moralo cepiti na jedra elementov s celim številom a—delcev — kar bi predstavljalo smeri najmanjšega upora ali smeri razkolnosti, kakor pri kristalih (na primer sljudah). Tako bi bili prvotni produkti fisije inertni plini: ksenon (Xe) in kripton (Kr) z odgovarjajočimi spremljevalci (dopolnitev do rednega števila urana 92, ker smo ugotovili, da se pri fisiji ne osvobajajo protoni in a — delci). Takšna do-mneva je vsebovala zamisel o jedru kot kristalu, kar bo pozneje zamenjalo nasprotna »-azlaga N. Bohra o jedru kot pulzirajoči tekočinski kaplji. To mnenje je prišlo k nam dosti pozneje, ko je bilo delo Bohrova objavljeno v ZDA. Po mojem nastopu se je Joliot strinjal, da ekspe-rimentalno preverim, ali so inertni plini med fisijskimi produkti ali ne. Medtem smo Halban, Kovvarski in jaz do-ločili tako imenovani »efektivni presek« za fisijo s ter-malnimi nevtroni.13 Vrednost, ki smo jo dobili za ta pre-sek, je omogočila Fermiju leta 1942, da je v Chicagu zgradil prvi nuklearni reaktor; iz tega podatka se namreč dobi »kritična masa« za verižno jedrsko reakcijo.
Pričele so se zimske počitnice in vsi so se razšli. Ker nisem imel denarja, da bi z družino odšel iz Pariza, če-prav bi počitek še kako potreboval, sem se odločil, da poskusim z eksperimentalnim dokazovanjem predlo-žene domneve o žlahtnih pfinih kot prvotnih produktih jedrske cepitve. Na Inštitutu za radlj sem ostal sam, saj tudi v delavnicah ni bilo nikogar. Kakor da so vsi slutili,
da bodo to za mnoge dolgo časa zadnje počitnice, neka terim za vedno. Moral sem opravljati vsa dela: od pri-prave vira nevtronov Rn + Be, izdelave steklene apara-ture, do ločevanja in merjenja aktivnega plinskega pro-dukta (če obstaja).
Izvedel sem, da so tudi v drugih raziskovalnih centrih (v Hahnovem laboratoriju, v Holandiji in ZDA) iskali, vendar niso našli nikakršnih plinskih produktov fisije. Postopek, ki so ga uporabljali, je bil klasičen: raztopino obsevane uranove spojine so prepihovali z zrakom (barbotate) in lovili pline, ki jih je zrak izpodrival iz razto-pine. Prepričan sem bil, da če je moja domneva o ra-dioaktivnih žlahtnih plinih, kot o prvotnih produktih fisije pravilna, morajo te-ti imeti zeio kratko razpotovno dobo, in da se s pomočjo prepihovanja z zrakom ne morejo izločiti, ker že izumirajo za časa raztapljanja obseva-nega urana. Moral sem poskusiti, da fz obsevanega urana med obstreljevanjem z nevtronT izčrpavam piin-ske produkte fisije. Tu mi je pomagal spomin na teža-ve, ki sem jih imel kot asistent na katedri za fizikalno kemijo Univerze v Beogradu, ko sem hotel študentpm pokazati rentgenske žarke. Vsakemu starejšemu de-lavcu v fiziki so znane težave z »ionskimi cevmi« za pri-dobivanje rentgenskih žarkov. Pri delovanju se hitro »izrabijo«, ker kovinski film, ki nastaja pri delu cevi za-radi izhlapevanja elektrod pobere z adsorbcijo ostanek plina v cevi in s tem prekine praznenje ter povzroči pre-kinitev emisije rentgenskih žarkov. To je znani clean-up-efekt. Izpihal sem stekleno posodo, ki je imela od-prtino z brušenim zamaškom za vstavljanje uranovega oksida. Ob zamašku je visei listek sljude. Vstavil sem dve elektrodi iz volframa, ki bosta dajaK rentgensk« žarke s pomočjo Ruhmkorffovega induktorja. Na po-sodo sem pritrdil dve cevi s pipama, od katerih je bila ena zvazana z vakuumsko črpatko, po drugi pa sem do-vajal zrak takrat, ko sem moral izvleči list sljude. Očiš-čen in obsevan uranov oksid sem vstavil v posodo, ob zamašek pa sem obesil list sljude. Posoda se zapre in evakuira. Pod posodo je bila cevčica z Rn + Be, iz ka-tere nevtroni bombardirajo uranov oksid v posodi. Nato sem vključil induktor. S povzročenim električnim praz-njenjem se je naredil na lističu sljude kovinski film. Ce pri tem nastajajo plinski produkti fisije, potem jih bo kovin-ski listič s clean-up efektom na sljudi pobral. Po zadost-nem obsevanju se zapre ventil od črpalke, spusti se zrak in listič sljude se postavi na G. M. števec. Že pri prvem poskusu sem odkril aktivnost, ki jo je vseboval kovinski film na sljudi. Poskus sem večkrat ponovil tudi z predrugačeno aparaturo (med uranov oksid in sljudo sem vstavljal steklene pregrade, v nekaterih poskusih sem dal uranov oksid v kačasto cev, da bi preprečil di-rektno lepljenje produktov fisije, ki jih je Joliot uporabil pri poskusu za dokazovanje fisije).
Rezultat teh poskusov je bila perioda (razpolovna doba) 18 minut in napoved aktivnosti s krajšo razpo-lovno dobo, ki je nisem mogel natančno določiti. Ker sem vedel, da tudi drugi delajo na tem, sem hitel delo čimprej končati in rezultate objaviti. Napisal sem zelo kratko sporočilo za,,Comptesrendus"14, iz katerega danes tudi sam ne bi ntčesar razumel, če se ne bi namu-čil z izvedboposkusov.To je tudi moja edina samostojna publkadja o de»u, kj sem ga opravt)al v Parizu.
Irene Joliot po odkritju fisije nt več kazala zanimanja za delo na uranu. Navada je bila, da objave Inštituta za radij in Joliotovega laboratorija Francoski akademiji znanosti sporoča Jeane Perrin, vendar je bil v času mo-jega odkritja plinskega produkta fisije od T18 min izven Pariza. Zvedel sem, da je Paul Langevin zaradi bolezni ostal v Parizu in prosil sem ga, naj posreduje mojo ob-javo Akademiji. Ta čudoviti človek me je pričakal pred vrati svojega stanovanja in pri srečanju se je poskušal nasmehniti, četudi sem videl, da ima povito glavo in izmučen izraz bolnika. Pred vrati je vzel dve strani tek-sta in jih takoj prebrat. Bil je v domači halji, bilo je v času kosila — natanko se ne spominjam (prej ali pozneje). Pomeni, da sem ga vznemiril sredi bolezni in počitka. Ni me povabil, naj vstopim, zainteresiran je znova vse pre-bral od začetka, me pogledal in blago dejal: »Mais, sest ing6nieux« (»Toda, to je ostroumno!«). Zaželel sem si, da bi izginil, izhlapel, da bi se z menoj nekaj zgodilo. Taka P. Langevinova ocena, po tolikih letih posmeha zaradi številnih tavanj v tolmačenjih in zaradi prečišče-vanja urana, mi je prišla kot največja nagrada. Rekel mi je, da ne hodi v Akademijo (kar so vsi vedeli razen mene), vendar ji bo mojo objavo posredoval. Tako je tudi zapisano... »note transmise par °. Langevin«. Za plemenitost, razumevanje, za ohrabritev in zadoščenje, kar mi je ta veliki mislec dal, bom hvaležen njegovemu spominu vse življenje.
Ko sta se vrnila s počitnic Irena in F. Joliot, je bil moj članek že natisnjen. Irena mi je rekia, da lahko to vza-mem, če želim, za doktorsko disertacijo. Odklonil sem: »Hvala, ne želim.« Bil sem izčrpan. Razmere v Franciji so jasno napovedovale veliko uničenje, ki se je priprav-Ijalo in je kmalu pripeljalo do vojne.
Po objavi mojega članka mi je Jofiot zastavil številna vprašanja o podrobnostih pri poskusu in na koncu je dejal: »Vous avez fait un travail remarcable« (»Opravili ste neverjetno delo«), vendar se je to nanašalo na ce-lotno delo na uranu z Ireno Joliot.
Nekega jutra, pred samimi letnimi počitnicami, je Irena Joliot vstopila v svojo sobo, kjer so bili števci, sedla za mizo, medtem pa sem stoje čakal, kaj bo pove-dala. V zraku je bilo nekaj in pričakoval sem samo nepri-jetnost. Kakor po navadi skopa s pojasnili, mi je rekla, da delo v Inštitutu preneha in da bo morala spremeniti po-dročje de!a. To je bil konec mojega bivanja v Inštitutu za radij in moral sem iskati izhod drugje. Brez sentimental-
nosti in običajnih poslovilnih želja in odvečniti besed. Francija in Angiija sta objavili vojno Hitlerjevi Nemčiji 1. septembra. Prijavil sem se v francosko vojsku in pri tem trdno verjel, da sem na pravi poti, da se bom boril proti fašizmu. Vendar francoskim fašistom to ni bilo prav in so me 25. decembra 1939. ieta pregnali \z Pariza. V 12-ih urah sem moral zapusfrti Francijo. Ničesar nisem smel odpesti s seboj, razen tistega, karsem imel na sebi takrat, ko so me prijeli. Vojska je prevzela tudi pclicijsko vlogo. Prefektura je btla v rokah fašističnih oficirjev in ni bilo drugega izhoda, kot da sem se preko Italije vmil v Jugoslavijo. S tem se je končalo moje bivanje v Franciji in delo z Ireno Joliot-Curie. Odkrita sta bili fisija in ve-rižna reakcija, določena je bila kritična masa za zvezen verižni proces fisije. Vsi podatki o tem so že bili objavije-ni, kakor tudi dela o uporabt fisije, tako v nekotroliranih kakor tudi v kontroliranih pogojih. Nadaljnji dramatični razvoj do prvih jedrskih bomb z uranom in plutonijem se je zgodil na drugi strani Atlantika, v vojnih pogojih, in je znan iz Smithovega poročila kot »Manhattan Project«.
Prevedel VID GREGORAČ
LITERATURA
1   D.K.Vovanovitch, P.Savitch. — Comptes Renus, t. 193, n. 21; 1931; pp. 1006-1008.
2  O. Hahn, L. Meitner, F. Strassmann. — Chemische Berichte, Bd A 70, 1937; p. 1374.
3  I. Curie, P. Savitch. — Le Journal de Physique et le Radium, s. VII, t. VIII, n. 10; 1937; pp. 385—387.
4  I. Curie, P.Savitch, M. da Silva. — Le Journal de Physique et le Radium, s. VII, t. IX, n. 10; 1938; p. 440.
5   H. D. Smyth, Atomic Energy for Military Purpose. — New York, 1945.
6  O. Hahn, F. Strassmann . — Die Naturvvissensc-haften, Bd 27; 1939; p. 89.
7  I.Curie, P.Savitch. — Comptes Rendus, t. 208, n. 5; 1939; pp. 343—346.
7  S.GIasstone, Sourcebook on Atomic Energy. — London, 1950.
8  Isto kot pod številko 7.
10  La coop6ration europšenne dans la recherche nucleaire. — Paris, 1954 (LUNESCO et son program-me, XI).
11   L. A. Turner. — Revievv of Modern Physics, vol. 12, n. 1; 1940; pp. 1-29.
12  F. Joliot. — Comptes Rendus, t. 208; 1939; p. 341.
13  H.Halban, L.Kovvarski, P.Savitch. — Comptes Rendus, t. 208, n. 18; 1939; pp. 1396—1398.
14  P. Savitch. — Comptes Rendus, t. 208, n. 9; 1939; pp. 646—647.
1.  Leta znanstvenaga vzpona:
Pavle Savič v Parizu, !937
2.  Leta revolucije:
Pavle Savič na straži, v Glamoču 1943 3.Zahvala za zaupanje:
Pavla Savič   v SkupSčini SR Srbije
Friedrich Engels : PROTI ZAPOTI MOLKA - Spisi o MarxoveT* Kapitalu.I
Kako narediti konec meščanskemu stranju?To je bilo in je vprašanje . Pokonča ga lahko le razredni boj, je zapisal Marx in napisal Kapital,r?a bi pokazal,kaj to sranje je in kako funkcionira, in kako se je treba
^                        spremeniti te reči,?e še nekako vei"o,se marsikaj pa bi se morali naučiti ,
la t>i vedeli,kako jih lahko spremenimo.Sicer se nam uteqn^zqor^^daboiTT^sarn^!stran^sranja pa ne bo nič manj .Zato rberiipo Kapital !
Ko je Kapital izšel,ga je poskušala vladajoča meščanska javnost zamolčati.Fngels se je tedaj potrudil, da bi zaroto rcolka prebil. Napial je vrsto rerenzij. Fne so bile objavljene , druae ne. Vse pa so objavljene v pričujoči knjigi.
Engels je dobro vedel^za kaj are v Kapitali .Preprosto,a natančno je prikazal mehanozire kapitalističnega izkoriščanja in gospostva,s tem pa tudi načine boja proti temu izkorisčanju in gospostvu.
Zato : berimo,kar je Fnaels napisal o Kanitalu
P3MATELJH!
Dragi mladi prijatelji dobre fotografije, pozor!!
Odpirajo se vam genialne možnosti!! V Cankar-jevem domu bo od 29. 5. do 18. 6. razstava mla-dega nadebudnega fotografa MIKIJA STOJKO-VICAM
Pridite, oglejte si in se pogovorite!! Za žur je menda poskrbljeno! Muzika itd,
Vidimo se v Cankarjevem domu!
Živjo!!
študentski časopis Tribuna rT..jubl jana Trg osvobodlitve 1, Ljubljana
PAZPIS
v uredništvu Tribune so prosta naslednja (honorarna)delovna mesta:
l.glavni urednik
2 .odgovomi urednik
3.urednik za univerzo
4 .nrednik za teorijo in inednarodne odnose
5.1ektor
6.tajnik
V poštev pridejo kandidati in kandidatke,ki so študentje Fdvarda Kardelja v Ljnbljani,7a lektorja (lektorico)  Studentje slavistike na Filozofski fakulteti .Kandidat za tajnika iTaijnico) mora biti vešc strojepisja.
Kandidati in kandidatke naj pošljejo na nredništvo Tribune pismeno prošnjo s podatki o dosedanji izobrazbi in eventuelnib delovnih izkušnjah ter o študijn (Fakulteta ^sper ,letnik ).Kandidati pod točko 2,3 in 4 naj pošljejo tudi okvimi nrogram uredništva ,za katerega kandidirajo.
ŠKUC
Center za študentski film Stari trg 21 Ljubljana 61000
RAZPIS ZA IDEJE, SINOPSIS, SCENARIJE ZA KRATKOMETRAŽNE (PREDVSEM ALTERNA-TIVNE,   EKSPERIMENTALNE   IN  »DRUGAČ-NE«) FILME TER ZA CELOVEČERNE (SAMO NIZKOPRORAČUNSKE) FILME! RAZPIS VELJA DO 15. SEPTEMBRA 1982 Ves prispeli material bo pregledala komisija, sestavljena iz danov Centra za študentski film, in sprejetim projektom omogočila realizacijo.
Avtorji naj svoje precBoge podpišejo s polnim imenom in naslovom.
Center za študentski film PRI ŠKUC
Razpis traja do 31.avgus-ta 1984
Mesečni honorarji za razpisana delo^ mestapod 1,2 in 6 .... 4.ooo,- din pod 3,4, in 5 ........ 2.9oo.- din.
Vse eventuelne kandidate in kandidat! ter druge (bivše in prihodnje) elodela1 in sodelavke pa vabimo na neobvezen neformalen pogovor o delu TRIBUNE v prihodnjem šolskem letu.Pogovor bo v cetretk, lo. junija 198 2 "ob lo h v prostorih Tribune, Trg osvoboditve soba 86.