Inscratl ae »prejenmjo in veljA tristouna vrsta-
8 kr., se tisku lkrat t v	4
u n n n " ii
„ i, ,, n	11
."H veitkrHtnem tiskanji ne •trna primerno imanjau.
Rokopisi
se ue vračajo. netranknvaim pismu se ne sprejemajo
Naročnino prejemu opFHVuistV" administracijm in ekspedleiia iu Btarem trifn ii. št. 16
PolitiUii lisi za
iiarn d.
Po pošti preieman	veli«
Z« cein leni	. 10	gl. »r
m poi letu	r>	.. — .,
ih četrt ieta	'J	n nO
V administrsciii velia
Z« i-ijiii ieto	S -it) kr.
r.u pni letu	4 , 'JU ,,
ta četrt leta . . s 10 „ V Ljubljani nn dom poHiiiHit velja 00 kr. več na leto.
Vredništvo je ua Bresti štev. 190.
izhaia po trikrat n« teden in v torek. četrtek m »ntiiiio.
Zidovi na Hiiskcm.
Ruska ima doma v svoj o j deželi dva huda sovražnika, katera jo ovirata v napredovanji v duševnem kakor tudi gmotnem oziru. Prvi sovrag, ki razjeda rusko društveno življenje so od nas že popisani nihilisti, ki niso nič druzega nego to, kar se imenuje drugod inter naeijonala. Druzega sovraga ima pa Ruska v židovstvu, katero razjeda rusko gmotno stanje. Zidovi ali Judje so dohili na Ru-kem že tudi precej vpliva na rusko politično iu socijalno življenje, ali toliko še ne kakor marsikje drugod, da bi namreč imeli dižavo sami v rokah „IIinc illae lacrimae." Od tod toliko tarnanja! Zato se čita po vseh evropskih židovskih časnikih dan na dan toliko o ruskcj nesposobnosti za omiko in svobodo, o ruskem nevred-jenein državnem stanji, in sploh o ruskej div-josti in krutosti, ker ruski oaužik noče popolno vratu vpogniti kozmopolitičnemu iu zraven najbolj individualnemu židovstvu.
Kakšen hrup je nastal po celem svetu, ko je bila Romunska pregnala nekaj Židov, in celemu svetu so se smilili ti ubogi Jajtelesi, nijednemu pa ue po židovih izsesani Rumunci. Povod temu prognanstvu je dala se ve da in-tolerantna Rusija , kakor da bi bila Rusija še bolj intolerantna od Židov! A žalibog vidimo, da si židovstvo tudi na Ruskem zmerom večje pravice pridobiva. Za časa štirdesetih let ni mogel biti nijeden žid vrhovni senatovi tajnik, člen okrajne sodnije, mirovni sodnik itd., ali sedaj so že v vseh teh službah tudi židovi. Tačas se je na Ruskem resno prevdarjalo, če
hi tu- bilo koristno znaten de! židovskih družin i/, zapaduega kraja prognati v Sibirijo, malo-letne pa vvr-titi mej kantoniste in pozneje mej vojake. Ko bi ruska vlada motrila z bolj pozornim očesom židovska početja zlasti ua ruskem Poljskem, kjer je že skoraj vse poljsko promoženje v židovskih rokah, bi gotovo n< dajala zidovom tacili privilegij.
Govorili smo že jednoč na tem mestu, kakšno naloga židovi izvršujejo v sedanji vojski, da vojakom dajejo slabo, vlažno iu ples-njivo hrano iu seno in še to pri posebno sla-bej vagi. Reklo se je tudi, da služijo ti ruski židovi Turkom za vohune ali pozvedače, se ve da, če se jim dobro plača, ker ,,kšelt" mora biti pri vsakej reči. Ta Židovski „kšeft" je bil tudi vzrok , da se Ruskej ni posrečilo najnovejše. vnanje posojilo. To posojilo se je glasilo na ir> milijonov šterlingov , ali podpisalo se ga je samo 5 milijonov, tedaj komaj tretjina. Prezgodovino tega ponesrečenja popisujejo ruski listi dovolj zaznamenovalno za židove. Vnanji židovski bankirji so že poprej vprašali na ru skej borzi, katera je pa tudi večinoma židovska , po kakej ceni bi se tu dale pomestiti obligacije novega posojila z dostavko v decembru ; ali ker so se ruski židovi premalo vdeležili posojilne podpiske, zategadelj tudi cene niso določili. Tedaj bi bili vnanji židovi podpisali rusko posojilo, če bi bili imeli upanje vse obligacije drago spcčati iu sicer na Ruskem Domači židovi so se pa res pri tem posojilu skazali prave ,,domoljube." Zid pravi namreč, da mu je najbolj pri srcu zmerom tista država,
v katerej stanuje. V nekem oziru je to resnično, ker nijeden ne sovraži tistega, od kterega vleče dobiček.
Ruski židovi se pa znajo tudi kakor vsi židovi delati prav lepe. Kadar se jim kaj očita, imajo precej pri rokah celo vrsto židovskih poštenjakov, ki bi se smeli po njihovej izreki v vsacem oziru primerjati z vsacim Rusom. Res so nekteri židovi kakor Rubinstein iu Antokolskij spoštovanja vredni možje, ali taki so „rari nantes in gurgite vasto" — silno redki. In še te male izjeme niso vselej zanesljive. Tako se je govorilo početkom vojske, da Varšavski je domoljub iu Rus po mišljenji, ali ko je provzel za ogromno vsoto preskrb-Ijevanje vseh vojnih potreb in hrane za donavsko armado, se je kmalu spoznalo, da Žida še ni slekel.
Prav dobro je označilo ruske židove „Novoje Vremja" odgovarjajoč nekemu »ruskemu hebrejcu", ki je hotel oprati svoje pleme. Piše namreč: „Naj hcbrejci prenehajo biti židovi, naj prenehajo odirati in slepariti ruski narod, — in mi bomo še celo besedo „žid" izbrisali iz našega besednjaka. Ali dokler vidimo hebrejca krčmarja, ki sovraži ruskega mužika in ga pehari po vseh pravicah iu uc-pravieah, hebrejca zakladalea, ki je pripravljen, samo Če more, hraniti ruskega vojaka z gnji-ladjo, hebrejca železniškega stavbarja, ki dela na državne stroške slabo železnično cesto iu všteje celo kopico zemljekopov, kamenarjev in druzih delavcev, katerih ni nikjer videti, hebrejca advokata, ki je sposoben narediti iz
Majhna podoba iz velikega okvirja.
(Prigodba h južno-bosenske vstaji-. ) Popisala Milica Vatrcnova.
III.
Bilo je neke viharne noči meseca septembra 1. 1875. Črni oblaki so se podili po ob-nebji, burja je bučala v raznih glasovih, drevje je hreščalo in se jirijiogovalo pred njo in ve čidel lesene hiše cvietniške so se tresle v svojih podzidjih. Vse je bilo mirno in tiho vCviet-niču; le' semtertje, je, bilo slišati lajanje ču-ječih psov, razgetanje kakega konja ali mukanje kake govedi.
Okoli polnoči pa sta korakala dva moža proti hiši stoječi na južnem koncu vasi tir tamkaj postala. Spregovorivša nekoliko besed je zginil eden v temni noči na nasprotno stran, kakor sta prišla, ostali pa je. potrkal na vrata.
„Kdo je? se oglasi krepek možki glas v hiši.
„Križ in sloboda", bil je tih odgovor tr-kajočega.
Vrata se hitro odpro iu ptujec sklonivši se zarad nizkega vhoda in visoke postave stopi v hišo.
,.l!og te sprimi, Jovol reče ptujec razgr-nivši plajšč, ki je pokrival njegovo velikansko postavo.
Zdaj še le je za mogel po imenu pozdravljeni gospodar ptujcu pogledati v obličje.
Bil je junaške postave.
Na herkulovo izraščenem životu stala je lepa glava polna živosti pokrit a s fesom, rudečo bosensko kapico ; bistre oči iu pogumno vpognjen nos, ter nekoliko semtrtje osivela brada so kinčale njegov bolj suhi in podol-gasti obraz.
Kakor znamenita je bila njegova postava tako tudi njegova obleka: modra suknja s srebrnimi gumbami in širokimi turškimi rokavi obdajala je junaški prsi, čruo-modre hlače in visoki e.vropejski čevlji so bili njegovo obuvalo, otl pasu uiu je visela kriva turška sablja v srebrni in z žlahtnimi kameni okinčani nožnici, na rami pa je imel avstrijsko Verndlnovo puško in revolver za pasom.
,,Ali me poznaš Jovo?" vpraša ta zbog tako poznega prihoda osujinjenega gospodarja, ter sede na trinožni stolček, kakoršni so v Bosni v navadi, k ognjišči.
,,Gospod" odgovori Jovo častitljivo „kdo te ne bi poznal; moje nevredne oči sicer še
niso imele sreče, da bi Te bile vidile, pa moj duh mi pravi, da nisi ti uikdo drugi, kot Golub — Golub Babic naš veliki vojvoda".
In Jovo je prav uganil; ptujec pri ognjišči sedeč je bil Golub Babic, slavni poveljnik bosenskih vstašev.
„Veš kaj meje k tebi napotilo, Jovo?" povzame zopet Golub po daljšem preuehljeji.
„Tega ravno ne vem, pa kar moja hiša premore, Ti je na ponudbo, gospod, in ako ukažeš, bom poklical svojo ženo, da ti postreže z jedjo in pijačo."
„Tega na potrebujem, Jovo, ker nisem prišel Ti kaj vzet — to bo že storil beg Ku-lenovie, — tvoja Gjujanaj tudi mirno spi, ker kdo ve, koliko noči jej bo še doma mirno spa-vati, — jaz sem pa le. prišel te vabit." —
,.Kakor ukažeš, gospod; pa Tvoje zadnje besede so mi nerazumljive.'
,,Poslušaj me in boš razumel," reče Golub z uprtimi očmi na bosnjaka, „in to , kar ti bodem povedal, zaupam le poštenim in čvrstim ljudem , kakor si ti, zakaj dalječ okoli Cvietniča slovi Jovo Skundrič kot pošten mož in zvest kristjan."
,,Gospod" odgovori Jovo ponosno, „to jo preveč hvale zame, akoravno mi nima nihče
Črnega belo in narobe: tako dolgo ne prenehamo govoriti o židovskih prevarah in o židovskem odiranji."
Tu naj omenim, da bo kmalu potrebno spisati članek pod naslovom: „Židovi na Kranjskem in zlasti v Ljubljani."
Z bojišča.
Iz Bogata se vradno naznanja, da so '26. t. m. Turki z veliko silo napadli Trstenik in Mečko. Pa po 6 urnem hudem boju je vojna velikega kneza Vladimirja Aleksandroviča premagala Turke in jih z velikimi zgubami zapodila nazaj. Rusi so zgubili 300 mož, med njimi zlasti mnogo častnikov ukrajnskega polka. Car je velikimu knezu Vladimirju podelil red sv. Jurija 3. vrste. Ravno tisti dan so se bili Turki obrnili proti Polomirci, Kazeljevu, in Kovačici, pa so se pred Rusi umaknili nazaj za reko Kara-Lom. Rusi so v tem boju imeli 2 mrtva in 9 ranjenih. Sulejman paša pa se ponaša, da so pri Polomirci zmagali Turki in uničili kompanijo Rusov. Čemu so pa bežali nazaj za Kara-Lom, če je bila zmaga njihova?
V Dobrudži je bil general Zimmermann izposlal leteče kolone (čete), da izvedo moč sovražnikovo. Kozaki so pri Karasulari razpršili oddelek sovražnikov. Iluzarji so zapodili četo 500 rednih turških vojakov do Balt-čika, kjer so našli več taborov konjikov, v ladjišči pa dva monitorja. Tretji proti Ba-zardčiku odposlani oddelek je bil napaden od 500 turških konjikov, pa jih je z veliko zgubo zapodil nazaj v beg! Rusi so imeli 5 mrtvih, 6 ranjenih kozakov, eden pa se pogreša. Med Črnovodo in Kiistendžem ni nič več sovražnikov.
25. t. m. je 6000 Turkov prišedših iz Ber-diee zapalilo vasi Iguatovci in Miškovci.
Reuf paša, dosedanji poveljnik balkauske vojne pri Sipki, je imenovan za poveljnika re-serve, ki se ravnokar snuje in bode znašala 150.000 mož(?)! Poveljništvo balkanske vojne pa prevzame Ahmed Ejub paša. Na Šipkinem klancu so Rusi vjeli 400 vojakov. — Posadka, ki je bila v Rahovi, se je po hudem boju, v kterem so Rusi, kakor pravijo turška poročila, zgubili 800, Turki pa le 150 (V) mož, umaknila nazaj proti Lom-Palanki, kar je menda pro-
vzročilo napačno poročilo , da je hotel Osman iz Plevne vdariti proti Rahovi, da je bil pa vržen nazaj. Sulejman poroča, da so se po boju pri Mečki 27. t. m. Turki umaknili proti Ka-dikiiiiu. Rusi so zgubili 2000 (?) mož, Turki pa so imeli 208 vojakov in 8 častnikov mrtvih, 606 vojakov in 43 Častnikov pa ranjenih. Pri Pirgosu so Turki tudi bežali zgubivši 74 mrtvih in 205 ranjenih.
Carigrajske novine objavljajo neki mani fest (oklic) do Bulgarov, v kterem Turčija Bulgare opominja na prej dano amnestijo ter jih poživlja, da naj se vrnejo domu. Turčija naj prej skrbi, da drugi ljudje ne bodo bežali, potem naj še le begunce vabi domu.
Car je v nedeljo obiskal vojno Gurkovo pri Telišu ter pri tej priliki ostal 18 ur na konju. Car je trikrat poljubil generala Gurka ter mu izročil z diamanti okinčano sabljo za junaštvo, rekši: „Jaz tebe in tvojih nečem pozabiti." Ravno tako je rekel tudi generaloma Rauchu iu Šuvalovemu. Lahko ranjene častnike in vojake je car odlikoval z redovi in denarji. — General Skobeljev je zopet okreval , general Ignatiev pa se povrne v glavni stan, ko poteče njegov odpust.
O vojni srbski poročajo angleški „Times", da je bil en batalijon 27. t. m. pri Vratarnici na Timoku brez višjega ukaza vdaril čez mejo, da so ga pa Turki zapodili nazaj.
V Aziji vojni mirujete. Rusi so še zmerom pri Deve-Bujnu, Muktar pa pri Krzerumu, kjer imajo precej snega. V Dagestauu so vstaši zasedli vse prehode in oblegajo mesto Russari. O vojni ruski, ki je šla čez bregovje, se nične sliši.
Črnogorcem ste se te dni brez boja vdala tudi Ultjin in Dulčinj. Do 28. zjutraj turških parijikov ob albanskem obrežji ni bilo videti.
Iz Al banov a piše A. Puskarev v „No-voje Vremja:" Po rekoguosciranji 24 oktobra je nastalo pri nas zopet popolno zatišje. Včeraj smo dobili necega Bulgara šedšega iz Ruš-čuka, ki nam je dal dovolj poročil o razpoloženji neprijateljske vojske pod Ruščukom. Mej družim je pravil ta Bulgar, da se je Sulejmanu napravila nekoliko boljša koča. V šotorih živeti je skoraj nemogeče, ker je hladno in celi dan dežuje. Čudno je, kakoje potrpežljiv ruski vojak v tacih slučajih. Skoraj je nemogoče
obstati pri tacih nezgodah, a ruski vojak se še ne zmeni ne. Včeraj sem bil v ostrogu. Predstavite si moje začudenje, ko sem vgledal, da se je šotor čisto prestrojil. Vojaci so si izkopali pravilne štirivogeljne, globoke jame s stopnicami navzdol, napravili so si v zemlji peči in za dimni odvod jim služijo cevi iz prsti in rušenj; za streho imajo pa šotore pokrite s trsjem. Tu je gorko in tudi dež ne kaplja. Samo to se ne ve, odkod bodo dobivali toplivo. Dosedaj kurijo še s kacimi poleni iu z ostanki turških lesenih ogorkov. Voziti po tukajšnjih cestah ni mogoče. Tu so taka tla, kadar se od dežja razmočijo, da se vdirajo in padajo konji in ljudje. To ni pretirovanje, ampak naj bolj važna in resna težavnost, ki se ne da premagati. Včeraj sem se hotel peljati na prav lahkem vozu z dvema paroma dobrih konj 4. vrste daleč, ali pri nečem klanci, na katerega se drugač lahko pelje, je spolznilo mojej če-tverki z vozom vred; konji so popadali in jaz sem bil prisiljen vrniti se. Kaj bi bilo, ko bi morali sedaj premikovati artilerijo in druge stvari, kar prizadene še pri lepem vremenu veliko težav. Evo zakaj jaz mislim, da bomo morali tukaj zimovati, tudi če se vojska kouča.
20. nov. je napravil glavni poveljnik veliki knez v Karsu slavnost vsem vojakom, ki so se vdeležili blokade in juriša. Po končanih zahvalnih molitvah se je pri klicih „mnoga, leta Gospodarju imperatorju" sto in enkrat ustrelilo iz bivših turških topov. Potem se je pri zvukih narodne himne vojakom objavil carjev pozdrov. Veliki knez je potegnil sabljo in komandoval: na stražo, odzdravil in za-klical pred vsemi vojaci „ura" generaladjutant Loris — Melikovu.
Nastala so razne mnenja o tem, se ima li glavna turška trdnjava v Aziji — Kars zopet Turkom izročiti ali ne. „Ne — pravijo Sovremenija Izvestija — Kars, Erzerum kakor \ tudi Batum morajo stati v ruski h rokah. Ruska ima popolno pravico izjaviti, da bi z zopetnim odstopom tega kraja škodovala svojim interesom, in ne samo izjaviti, ampak tudi številkami dokazati, koliko potokov ruske krvi bi bilo manj prelito, ko bi bile turška Gruzija iu Armenija postale ruski še leta 1829."
kaj nepoštenega očitati." „Te poznam, pa ko bi hotel tudi izdajalec postati, tako vedi, da bi te še pred zadela moja roka — toraj čuj, kaj ti povem: Znano ti je, da so se naši bratje v Hercegovini že pred meseci vzdignili za vero in slobodo, in da sta Ljubobratič in Lazar Sočica s pogumno roko povzdignila zastavo vstaje in se že Ilercegovinci z velikim vspehom bojujejo s starim našim sovražnikom. Ura našega oproščenja je prišla in nikoli ni bilo ugodnejšega časa, da otreaemo kruti jarm turški, kakor je zdaj, ko se gibljejo v truh-Ijenem turškem carstvu povsod krščanske roke na boj; le čvrstega vdarca je treba in gnjila Turčija bo na tleh. Tudi pri nas se je začelo gibanje in jas sem dobil povelje ljudstvo od Bihača do Livna spraviti na noge in rajši vse pokončati, kakor pa tr peti, da bi Turki še dalje pili našo kri."
Zdaj je umolknil Golub, toliko bolj pa so govorile njegove ognjene oči iu njegova desnica, s ktero je strastno udaril ob svojo sabljo.
Jovo je gledal debelo in željno Golubove besede požiral.
„Jaz potrebujem vodjev," povzame na dalje, „vodjev, ki imajo srce na pravem kraji in ki vživajo med ljudstvom spoštovanje, kakor ti Jora Skundrič. Pristopi toraj k četi in pre-
vzemi vodstvo nekoliko junakov, Bog in domovina ti bosta hvaležna."
„Gospod", reče Jova po kratkem premi-sliku, „nimam navade dvoumno govoriti, zato-raj ti naravnost povem, da ne sprejmem tvoje ponudbe, ker jiočetje , kterega si se lotil, ni samo močno nevarno, ampak tudi brezvspešno. Turčija ni tako črviva, kakor se kaže, mi bomo osamljeni, nimamo niti orožja, niti streljiva, in nismo vajeni bojevanja; kje se smemo tedaj nadjati kakega vspelia? Razun tega sem jaz miroljuben človek, srečen in zadovoljen, ože-njen in bom kmalo oče postal, zatoraj ne morem svoje žene negotovi osodi prepustiti in svoje sreče v nevarnost postavljati."
„Ti prav modro govoriš," odgovori Golub z glavo majajc, pa ne veš, kaj se v deželi godi, še manj pa, da stoji za nami več kot miljon dobro izurjenih vojakov."
,,Tako so nas zmiraj zagotavljali, gospod ; kadar se je pa zgodilo, ni bilo nikake pomoči, ampak smo bili neusmiljeno pomorjeni, le kak prazen bat iz Štainbula je bil povračilo za obilno prelito kri, bilo je pa potem tako, kakor poprej."
„Tu imaš mojo besedo, Jovo, da zdaj ne bo tako in ob enem te moram posvariti, da
valovi že močno kipijo — glej, da tc nepripravljenega ne najdejo."
„Kakor je Božja volja, gospod, jaz bom padišu dal, kar je njegovega, in potem menim, da ne bo preganjal mirnega podložnika."
„In kaj boš dal svojemu begu?"
,,Tudi on bo dobil, kar mu gre po postavi in vrh tega bo še dovolj ostalo za mojo ženo."
„Dobro, Jovo Skundrič, reče Golub vstavši; žal mi jo za tacega junaka, kakor si ti , pa zapomni si dobro, da sem bil pri tebi, in kadar si boš premislil, pridi k Črnemu potoku^ kjer boš našel ali mene, ali popa Karana, ali pa Amilico in vedi , da te bomo veselo sprejeli — zdaj pa z Bogom Jovo Skundrič."
„Z Bogom, gospod, „pravi Jovo, ter mu vežeua vrata odpre. Golub , stopivši na prosto, jc pomenljivo zažvižgal in človek, ki je bil prišel z njim, je k njemu pristopil, ter ga nekaj tiho poprašal.
„Niscin bil srečen", odgovori Golub, „ho-diva v Božjem imenu."
Zopet je bilo vse tiho, le škrabljanje konjskih kopih se je razlegalo v nočni temi od avstrijske meje, proti kteri sta tujca odjahala, pa lajanje vaških psov.	(Dalje sledi.)
Politični pregled.
Avstrijske dežele.
V Ljubljani, 30. novembra.
Vi vol na deputacija je izdelala svoje zadnje poročilo, ki se je 28. t. m. izročilo državnemu zboru. V tem poročilu pravi, da ostane pri svojih prejšnjih predlogih, ki odločno oporekajo temu, da bi se Cisli naložila hujša bremena. Državni zbor bode določil, kaj se ima sedaj zgoditi ; najbrže se bo volila nova deputacija, ker so zarad avtonomnega colnega tarifa nove obravnave s Translo potrebne. Vsled tega nihče ne misli, da bi bila pogodba do novega leta dovršena, in vladi sami sodite, da bode za kake 3 mesece treba provizorično podaljšati dosedanjo pogodbo.
Ihiavni w.h»r je sprejel 27. t, m s 144 glasovi proti 119 predlog Ilrbstov o imenovanji bankinih podguvernerjev , za kterega so glasovali tudi ministri. Med našimi nemčurskimi poslanci pokazala se je pri tej priliki velika needinost. Dežman in Langer sta glasovala z ministersko stranka, Hočevar in dr. Supan nista bila navzoča , dr. Schafler pa je glasoval z našimi narodnimi poslanci.
Hrvatskemu „0bzoru" se iz Siska 27. t. m. telegrafuje : Naš narod zopet beži iz nesrečne Bosne, da reši življenje in nekaj malega živine pred maščevanjem in mečem besnega divjaštva turškega. Okoli 4000 teh nesrečnikov od danes pričemši zopet prihaja sim, in se bode od tod spravilo v razne pod-županije. Včeraj je došel prvi oddelek 600 do 700 duš z 80 90 živinčeti. Treba jim je hrane, treba drv za kurjavo, treba strehe zarad hladnih noči, treba sena za živino itd. Sisek stori, kar more in nemore. Dosedaj podpirali so nas blagodušni ljudje, zlasti naš zastopnik in someščan Vaso Kotur. Tudi zagrebški rodoljubi niso zaostali. Ali se ne bi zopet usmililo kakšno dobro iu rodoljubno hrvatsko srce? Naši kmetje kažejo svojo ljubezen z mnogim pripreganjem.
Vnanje države.
O papežu, ki je imel po poročilih liberalnih časnikov zdaj zdaj umreti, piše „Pol. Cerr.", da je njegova bolezen vsaj nevarna, ker se mu rana na nogi (gnoji. , Germaniji" se pa iz Itima piše, da so bili liberalni časniki zagnali hrup o nevarni bolezni papeževi,1, ker so bili po nasvetu zdravnika papeževega dr. Ce-carellia poklicali iz Padove slovečega profesorja zdravilstva, dr. Vanzettia, da se ž njim posvetovajo o navadni papeževi bolezni. Van zetti je 17. t. m. došel v Rim, pa že 16. t. m. je neki liberalni padovanski časnik pisal, da je papeža že obiskal, in ga našel tako nevarno bolnega, da ima zdaj zdaj umreti. V istini pa je padovanski zdravnik sv. Očeta obiskal še le 17. zvečer in 18. t. m., pa je našel le njegovo navadno bolezen, kije bila včasih že vi-liko hujša, ter mu zapisal tudi navadna zdravila. Državniki pa so si že zopet belili glave o volitvi prihodnjega papeža. Dozdeva se jim, da so papež preklicali dosedanjo pravico ne kterih vlad , ki so od volitve {smele isključiti njim nepovoljne osebe. Nihče bi papežu tega ne mogel braniti. To se je bilo namreč nekte rim vladam le zarad tega privolilo, ker so branile papeževo stolico. Odkar ji pa te pomoči več ne skazujejo, ampak so papeža preprustile njegovim sovražnikom, ni nobenega vzroka več, da bi imele še pravico pri izvolitvi novega papeža kaj govoriti.
Francoski levičniki so k prezidentu poslali deputacijo z neko adreso, v kteri od njega zahtevajo, da naj sc po volitvah uazna-
ujeni ljudski volji vda, ker bodo sicer nastale zmešnjave in bi tudi svetovna razstava bila nemogoča. Prezidentov tajnik pa je poslanim gospodom obžalovaje odgovoril, da jih Mac Mahon ne more sprejeti. To kaže, da se pre-zident levičnikom ua noben način noče vdati, in da bode najbrže še enkrat razpustil narodno skupščiuo.
Turči ja je od Srbije zahtevala navadno letno dacijo, pa je dobila odgovor, da Srbija te dacije ne plača, in je ne misli plačati nig-dar več. — Sultan odide neki v Drin, kjer se delajo priprave za sijajen sprejem. — Namesto velikega vojaškega sveta se je osnoval pod predsedništvom vojnega ministra posvetovalni vojni svet, ki bode določeval o vojaških zadevah,
Kil m ii ii k k mi ii knezu je cesar Viljem čestital zarad hrabrosti njegove vojne, ter izrekel upanje, da ltumunija kmalo doseže svojo samostalnost.
Anglež k i minister je odgovoril neki deputaciji, ki mu je izročila prošnjo zarad posredovanja, da vlada nima nobenega vzroka svojo nevtraliteto popustiti, ker ni ue Carigrad v nevarnosti ne sueški kanal. Brez dovoljenja vlade turške angleško brodovje tudi ue sme jadrati v Carigrad , in Turčija bi stavila pogodbe, kterih Angleška ne bi mogla sprejeti. Kadar pride priličen čas, bode vlada storila, kar bo le mogla , da se sklene mir. Prošnjo hoče Derby izročiti ministerstvu.
SpanjMki vnanji minister je poslancem pri vnanjih vladah naznanil namerovano zaro-čitev med kraljem in princesinjo Mercedes Montpensier.
Izvirni dopisi.
1» lijiililjaiiMkc okolice, 29.
novembra. (Gledališka cezura.) Današnje ,,Slo-venčeve" številke notica o nemškem gledališči ljubljanskem, in o tem, kar se v njem govoriti sme, vzbudila je razne misli, ki mi zdaj po glavi rojijo. Državna policija mora vsako igro pregladati, predno jej dovoli pristop na oder: vsakej novej kitici kake pesni treba policijske aprobacije. Vprašanje je zdaj: ali so bile besede o papeži, nad katerimi se je „S1." po pravici spotikal slavni policiji v potrjenje predložene ali ne? če niso bile policiji naznanjene, če je toraj igralec, ki jih je izustil, „extem-poriral", bi rad vedel jaz, ali je visoka policija tega igralca — pozvala na odgovor? Če je pa policija one zlobne besede na pregled dobila, pa jih ne prečrtala s slovečim svojim rudečni-kom, je pripustila, da se vzvišena osoba, ki je veli-kej večini prebivalstva v našem cesarstvu vrhovni verski glavar, javno pred ninogobrojniin občinstvom zasmehuje in žali I Poleg marsičesa druzega bi se potem mislilo, da je nemškemu gledališču v Ljubljani — vse dovoljeno. Nehote se pri tej priliki spominjam, kako neizrečeno skrbna in pozorna jc policija proti slovenskemu gledališču. V nekem prologu n. pr. govorečem o slovenskega naroda osodi je bilo memo druzega rečeno , da je bil naš rod nekdaj (namreč ob času tlake in desetine) ,.grajščinskib orlov rob". V teh besedah je policijski cenzor našal skrit (!) napad na orla v — cesarskem avstrijskem grbu !!! Vsi protesti so bil zastonj , priziv na zgodovino , na logiko, na zdravo pamet, nič, nični pomagalo: navedene besede so morale izostati! Isto tako se je godilo še drugim enako nosrečnim verzom , ki sem jih pa žalibog že pozabil. Eno drugo pa še pomnim. V nekej po nemškej po-slovenjenej igrici je bilo izmej osob, ki nastopijo, zaljubljenemu mlademu moškemu — sli-
čno z izvirnikom — ime „Konrad". Previdni gospod cenzor je zahteval, da se ta človek — prekrsti, ker je g. baron Con rad — F,ybes-feld tačas bil deželni predsednik 111 Še več tacih „storijc" bi lehko nabral, pa saj je že dosti drastično ilustrirana tista skrbljivost, katero najbolj živo čuti slovensko časnikarstvo, ki skoro da že ne ve, o čem in kako bi pisalo , da uide uepreračunljivej policijskej in državnopravdniškej pozornosti, katera tako neumorno pridno čuje, da — Slovenci javnega mira iu reda v nevarnost ne spravijo.
Isr IHisja 25. nov. (f Prošt Vošnjak). „Sloveuec" je objavil uni dan prežalotno novico, da nam je nemila smrt odvzela uašega ve-lespoštovanega in občeljubljenega preč. g. prošta Dr. Janeza Vošnj a k a , ki je po kratki bolezni dne 17 t nv po poludne v Gospodu zaspal. Dne 19. t. m. smo imeli sprevod, ki je bil veličasten in sijajen, kakoršnega človek nima priložnosti kdaj bodi videti. Zbralo se je bilo od blizo in daleč šestdeset duhovnikov (eden celo iz daljne Vaše Ljubljane, namreč preč. g. Dr. L. Klofutar, častni korar in profesor bogoslovja, rajnega dolgoleten oseben prijatelj), in ogromna množica ljudstva. Sprevod je vodil mariborski stolni prošt, veleč g. Z o r č i č, slovo prosil je preč. g. kanonik Košar in slovesno mrtvaško sv. mašo popeval preč. g. kanonik iu profesor pastirne Modrinjak iz Maribora.
Sprevoda se je udeležila mladež vseh mestnih šol z ravnatelji iu učitelji vred, in zastopani so bili pri njem vsi c. kr. uradi, ča-stuištvo tukajšnega pionirskega, batalijona, in mestno starašinstvo. Celo mesto je bilo na nogah in starodavni Ptuj je kaj lepo pokazal, da je slavnega pokojnika v resnici ljubil in spoštoval.
Naj h koncu tega poročila „Slovenec" rajnemu gospodu postavi še kratek spominek. Rodil se je Dr. Janez Vošnjak v Št. Martinu v šaleški dolini (okraj celjski) dne 24. junija 1. 1819. Šole je z izvrstnim vspe-hom vse od prve do zadnje dokončal v Celji in v Gradci in 4. avgusta 1842 prejel v Št. Andrašu na Koroškem zakrament sv. reda. Na Dunaji je potem dovršil više študije in postal doktor sv. bogoslovja. Služil je kot kaplan pri Novi cerkvi blizo Celja, od 1. 1848-1852 pa kot ravnatelj mestne glavne šole v Celji; potem do 1. 1858 kot špiritval v celovški du-hovšnici, 1858—63 kot korar in viši ogleda šol cele lavantinske škofije, poslednjič pa celih štirnajst let kot infulirani prošt, mestni župnik in dekan v Ptuji.
Bil je rajni blago in plemenito srce, ka-koršua se le redko nahajajo, izvanrednih dušnih sposobnosti, vselej zvest in veren katoličan vnet rodoljub. 1'ohlevnost in tiha ponižnost so bile nja najlepše čednosti; njegovo ljubeznivost hvalijo vsi, ki so imeli kedaj priložnost občevati ž njim, in reči smemo, da v celem svojem življenji nikogar žalil ni. Njegove ra-dodarnosti in ljubezni do ubogih najlepši dokaz je to, da je pri svojih lepih dohodkih zapustil le celo malo premoženja. V svoji oporoki pravi, da ni bila nikdar njegova želja, zapuščati velikega imetja, le to želi, naj bi sc po njegovi smrti nihče za njim ne hudoval. Ni si nabiral zemeljskih, pač pa si je, upamo, nabral tem več nebeških neminljivih zakladov. Prerano vzela nam ga je nemila smrt, nja žlahno in plemenito srce krije sedaj mrzli grob — ali nja spomin nam ostane vedno ne-izbrisljiv. Bodi mu žemljica lelika! Naj v miru počiva! R. I. P.
Domače novice
V Ljubljani 1. decembra.
(Otroška bolnica) je tudi letos od svoje pokroviteljice, presvitle cesarice, o priliki njenega godu prejela v dar 100 gld.
(Ogenj) uam je 29. nov. ob '/a2- ure naznanil dvakraten strel z grada. Gorelo je v nekem dimniku v Winklerjevi hiši pred Križanki. Požarna straža se je bila nemudoma tam zbrala, pa ni imela nobenega opravila.
(Imenovanje.) Ces. kr. stotnik 2. reda g. llugo Rochel postal je mestni poveljnik (Platz-
kommandant.)
(V seji dežel, odbora 24- t. vi.) se je Z
ozirom ua pribranjenje stroškov deželnega zaklada sklenilo, da imajo odgonsko-postajske občine kot odgonska oblastva na to gledati, da se odgonci kolikor mogoče odpravljajo s prisilnimi potnimi listi, in da se potrebno učini, da se bodo od novega leta 1878. naprej odgoni (šub) pod spremstvom straže iz Ljubljane na Gorenjsko stran odpravljali z Rudolfovo železnico do Kranjske gore, na Notranjsko stran po z južno železnico do Postojne oziroma do Sežane. Deželni odbor je pritrdil predlogu pomnoženega krajnega iu okrajnega šolskega sveta, da se služba nadučitelja v Trebnem podeli učitelju Alojziju Jeršetu. „Nov."
(Sije mestnega odbora 28. t. m.) se je z županom vdeležilo 20 odbornikov. Dr. Supan poroča o sklepih raznih občinskih računov za 1. 187G. Pri mestni kasi se je nekaj čez 4070 gld. manj sprejelo, kakor je bilo v proračunu nastavljane , ker se jc del vžitnine vplačal še le po sklepu računa. Vsi dohodki so znašali 117.801 gld., stroški pa 146.540 gld. G4 kr. Primanjkljej koncem I. 1875 je znašal 02.841 gld. f>0 kr. Gotovine je bilo v blagajnici ostalo 1201 gl. 18 kr. Računi se po predlogu odsekovem brez vgovora potrdijo, ravno tako tudi računi raznih občinskih zakladov. Proračun šolskega zaklada za 1. 1878 s 16.526 gld, 03 kr. dohodkov in 19.372 gld. stroškov se potrdi. Primanjkljej 2840 gld. se bode poravnal iz mestnih dohodkov. Tudi proračun zaklada za revne s 14023 gld. dohodkov in 18432 gld. stroškov se je potrdil. Primanjkljej 4109 gld. se bode poravnal iz mestne blagajnice. Učenki babištva za okraj ljubljanskega močvirja se dovoli 52 '/2 gld. podpore. — G. Ilegali pojasnujc svoj samostalni predlog, da bi se čez cesarski graben pri hišni številki 7 v Gruberjevih ulicah napravila brv za pešce. Predlog se po nasvetu dr. Schreia izroči magistratu, ki ga bode pretresal in v eni prihodnjih sejah o njem odboru poročal- — G. Biirger vte-meljuje svoj in svojih tovaršev predlog, da bi se državnemu zboru izročila prošnja proti nameravanemu povikšanju colnine od vžitnih reči. G. Klun radostno pozdravljata predlog, ki priča, da je tudi nasprotna stranka začela spoznavati, da pri nas ni vse tako lepo, kakor se sveti, in ki bode imel tem več veljave, ker ga je sprožila nasprotna in nedomača narodna stranka. G. Dreo podpira tudi toplo predlog, ker bi bili novi tarifi hud vdarec za naše z davki preobloženo ljudstvo , g. Jurčič pa izreka bojazen, da peticija ne bo nič koristila, ker državni zbor vedno pritrjuje vladi. Konečno se enoglasno sprejme Biirgerjev predlog in voli se odsek 15 udov, da dotični prošnji izdela. Izvoljeni so bili gospodje Biirger, dr. Kaltenegger in dr. Ahačič.
Regali v praša g. župana, zakaj da se s policijsko azistencijo davki iztirjujejo? — Dalje vpraša, hoče li nekoliko kontrolirati berače , kterih je silno veliko po mestu večidel tujcev? — Dr. Ahačič vpraša, obstoji li vozni
red za mesto in bi se li ta za fiakarje veljavni red ne določil tudi za privatne vozove? In bi dalje ne bilo dobro zapovedati, da bi se moralo skoz špitalske ulice, iz šeutpeterske ceste v kolodvorske ulice in s Ilradeckovega mosta na novi ali Turjaški trg počasi voziti. — Tudi vpraša, bi le ni hoteli tri pri švicariji pod turnom stoječa drevesa nekoliko obrezati, ker zapirajo razgled po mestu? Župan obljubi na te interpelacije odgovoriti prihodnjič.
(Slovensko gledišče.) Dramatično društvo napravi v torek dne 4. decembra gleda-liščino slavnost v spornim rojstnemu dnevu pesnika, Franc Prešiniti, v slovesno razsvetljenim pozorišču s sledečim programom: I. Ouvertura i Miroslav Vilharjeve „Jamska Ivanka", svira pomnoženi gledališki orkester. II. Slavnostni govor gospoda Schmidta. III. Živa podoba „Preširen v Olimpu", pri katerej nad 40 osob ženskega in moškega spola sodeluje. Uloga: Pesen „V spomin Valentina Vodnika", spisal Franc Preširen, poje gospod Kocelj. IV. „ Čarovnica", izvirna komična opereta v 2 dejanjih. Spisal J. Alešo-vec. Godbo zložil A. Stockl. V programu so torej brez izjave domača dela, v opereti poje prvak slovenskih tenorjev, gospod Meden, sodeloval bode pomnoženi mešani pevski zbor dramatičnega društva, torej je pričakovati prav zabavnega večera. Opozorujemo tedaj vse prijatelje našega Preširna, da se tudi z dežele v obilnem številu predstave udeleže.— Po predstavi bode v spodnjih prostorih ljubljanske čitalnice občno razveseljevanje z godbo in petjem brez vstopnine.
(Volilen shod) so imeli nekteri Štajarski Slovenci 25. novembra pri sv. Lenartu v slov. goricah, ter željo izrekli, da bi poleg dr. It a-daja kandidiral tudi g. Morak, bivši m kmetom jako priljubljeni tamošnji c. kr. okrajni sodnik, sedaj v Doberlivasi na Koroškem. Veleč, g dekan Bohinc naznanja v „Slov. Gosj).", da ga nikakor ni volja kandidature za deželni zbor sprejeti.
Razne reči.
—	Občna zgodovina II. del, srednji vek, imenuje se knjiga, ktero je spisal in na lastne stroške v narodni tiskarni ljubljanskej na svitlo dal naš marljivi pisatelj, profesor Janez Jesen ko. Kakor vsa dela vrlega gospoda pisatelja odlikuje se tudi ta za srednje šole priredjena knjiga z lepim in lahko umevnim jezikom, kakor tudi primerno razdeljeno tvariuo. Kakor nam g. pisatelj obeta, pride tudi 111. del občne zgodovine (novi vek) v kratkem na svitlo. Naj slovenski rodoljubi obilno sežejo po tej knjigi, da bodo vsaj nekoliko gospodu profesorju povrnjeni stroški, ki jih je imel pri izdavanji svojih knjig. Naj pri tej priliki še omenimo, da bi kmalo imeli dovolj učnih knjig slovenskih, če bi bil vsaki slovenski profesor v svoji stroki tako marljiv iu delaven kakor gospod Jesenko.
—	Družba sv. Mohora. Dne 21. m. m. je pozval družbiu vodja v Celovcu stanujoče družbenike, da bi po 5. družbinih pravil izmed sebe izvolili novega odbornika, ki bi tako navdušeno in nevtrujeno se poganjal za družbo in njen razvitek, kakor si je celih pet in dvajset let prizadeval pokojni odbornik Robida. Volitev sama se je vršila v najlepšem redu. Po kratkem razgovoru so pritrdili vsi pričujoči udje nasvetu, naj se v odbor pokliče verli in za blagor družbe sv. Mohora vneti rodoljub, ki je Robidu tudi na tukajšnji gimnaziji naslednik, gosp. Vinko Rorštner, profesor lizike in matematike. Tako očitnemu in
soglasnemu zaupanji se je izvoljeni odbornik udal in blage volje prevzel čestno opravilo, za ktero so ga družbini zavetnik, milostljivi Kerški knezoškof, takoj poterdili. Na mno-gaja leta!
Odkar družba domačim pisateljem v spod-bujo in slovstvu v razvitek razpisuje darila dohaja vsako leto cela versta književnih izdelkov, s kterimi marljivi pisatelji tekmecu-jejo za razpisane nagrade. Letos so bili odboru poslani ti le rokopisi:
1. Snopič povesti z geslom: Vrlo naprej; 2. Spomini na Poljsko in Rusijo; 3. Pogled v Kgipt; 4- Kosovo polje; D. Pogovor pod lipo; C. Samostani; 7. Valentin Vodnik in Dr. Fran ce Preširen; 8. Hrošči rilčkarji kmetu škodljive živalce; 9. bolezni v glavi; 10. Nauk o gos-podinjstvu, poslov, po Hermanu; ll. Kratek obris Štajarske zgodovine s posebnim ozirom na Slovenski Stajer; 12. Vremenski prikazi; 13. Kdo delatečo; 14. Mala pevkinja s kitaro.
Razun teh rokopisov je odbor prejel še dve zbirki raznih pesem. „Pošiljam Vam" -- piše pošiljavec iz Savinske doline — „pesne in zloge. Niso pisane od učenega moža, ker meni ni bilo pripuščeno, učiti se ; pa pisane so iz srca, ue iz drugih kujig, od mladega moža, katerega je osoda odločila „v nevednost". Druga zbirka pa obsega speve in pesmi, ki jih je zložil prerano umrli, obdarjeni Miljko K me t i č. Njegov sorodnik, iu prijatelj družbe sv. Mohora J. Ž. v K. jih je otel iz zapuščine, priredil za natis in odboru izročil z željo, da bi se porabile v družbinih knjigah. Tudi č. g. predsednik samostana oo. trapistov v Marija zvezdi je odboru v pregled in porabo poslal precej obširen spis, v kterem razlaga namen in zgodbe tega za katoliške Slovene v Bosni prevažnega samostana.
Rokopise pregledujejo sedaj odborniki, kteritn bodo prisodili darilo ali ktere bodo za natis uasvetovali, o tem bode ,,Bes". kakor pravi, poročal ob svojem času.
— Duhovske spremembe v Krški škofiji, P. Othmar Gahovec, gimnazijski vodja v Št. Pavlu, je imenovan za kn. svetovalcu. Č. g. Hrobatin Jož., provizor v Teichl-nu, je dobil kuracijo Klopice. Č g. Papler Jak., kaplan v Št. Kocijanuj, je postavljen za provizorja v Javorje in č. g. Gruber Fil., duhoven iz Sekovske škofij e za provizorja v Poreče blizo Gospesvete. Fara Matere Božje na jezeru je bila razpisana do 27 nov.
Eksakutivne dražbe.
1. decembra: 3, Pire iz Predgriž v Idriji. 2. Merhar iz Dolenjevasi , 2. Knoll iz Hibnice, 2. Lesar iz Zapotoka, 1. Bartol iz Travnika, vsi v Ribnici. 1 Krebelj iz Sajovea , 2. Dolenc iz Černelič, oba v Senožečah. 1. Berčič iz Sestranske vasi, v Loki. 3. Zdravje iz Turjaške okolice, 1. Zadnikar iz Dobrave oba v Ljubljani.
Umrli so:
Od 27. do 28. novembra: Janez Altman, od-ganj. o. 7. m., za vodenico. Ana Sajevic, mestna reva 7!! 1., za mrtudom.
Telenrnllene denarne cene SO. novembra.
Papirna renta 63.60 — Sreberna r-ntu 66.80 — Zlata renta 74.10. — l8601etno državn.i posojilo H2 50 Hanlcini akoijeSlo — Krurlit.ne akcije 205.30 Lmidon 118.70 — .Srebro 105 50,— Ces. kr cekini 5 64.— 20 frankov 0 51.
Naznanilo.
Dne 5. decembra t. 1. zjutraj ob 9. uri se bode v Debevč-evi hiši v Gradišči štev. 19 vei oim.r, satir, s<«»Iov in druzih reči, poprej lastnina banke ,,Slovenije", po očitni dražbi za gotovo plačilo prodalo, kamor se kupci vljudno vabijo.	(1)