1958 6 IZHAJA VSAK MESEC Uredila Jože PETERLIN in Dušan JAKOMIN VSEBINA Jože Peterlin: Zgodovinska drama devinskega gradu...............102 Marija Mislej: Silva.............104 F. Gomilšek: Meddobje in vrednote 104 Branko Bohinc: Makov cvet . . 105 Mirko Javornik: Marija iz sončne dežele.........................106 Ljubka Šorli: Pesem poletja ... 107 Branko Bohinc: Na mostu ... 108 Film.............................109 Pomenki pod domačim krovom . 110 Mirko Mazora: Kje je moj dom? . 111 Franc Jeza: Moč ljubezni ... 112 Martin Jevnikar: Nov vojni roman 112 Glasba ..........................113 Radio ...........................116 Razgledi ....................... 118 Za kratek čas....................120 Uredništvo in uprava: Trst, Via Trento 2 - Gorica, Riva Piazzutta 18 Poštni čekovni račun št. 11-975 Registrirana na sodišču v Trstu št. 193 Odgovorni urednik: Dušan Jakomin _____ F MLADIKI V KOLONIJO? Moj otrok ima možnosti iti v kolonijo. Tudi lansko leto je bil, a se je zelo slabo počutil. Ni navajen tiste hrane in tudi spat ga ne pošiljam tako zgodaj. Res da se je še precej zdrav vrnil, a mislim, da je le preveč trpel, zato bi ga najrajši obdržala doma. Kaj mi svetujete? M. Z. Gospa, na Vašem mestu bi otroka poslal v kolonijo. Ali je to Vaš edin-ček? Prevdarite, če ga preveč ne razvajate. Naj spremeni hrano, naj se navadi na red, naj hodi vsaj en mesec zgodaj spat (kar je edino pravilno za otroka), vse to mu bo samo koristilo. Bolj zdrav bo, ubogal Vas bo in če se bo vživel in se znašel, bo tudi sam zadovoljen. Dobro urejena kolonija je zelo koristna v vsakem oziru. Bodite veseli, da imate možnost poslati otroka vanjo. SAMA Vsako nedeljo srečujem gruče veselih, mladih ljudi, ki se vračajo z izletov. Srečni so in nasmejani. Tudi jaz sem šla nekajkrat s prijateljicami in znanci na izlet, a sem se počutila zelo slabo, kot bi bila sama sredi veselih ljudi. Sama, a žalostna. Zdaj ne grem več v družbo, ker se bojim, da bom pokvarila razpoloženje. Delam prav? S. N. Mislim, da napačno. Postali boste čudak, ki se bo vedno bolj družbe izogibal. In vedno teže boste našli pot vanjo. — če ste se dolgočasili, ste v veliki meri sami krivi. Družba je prijetna samo v toliko, v kolikor to hočejo vsi, ki so ta družba, če samo čakate, da Vas bodo drugi zabavali, ste egoist. Nekaj časa Vas morda bodo, potem pa se bodo naveličali Vaših »dragocenih« in »milostnih^ nasmehov. Ne smete se čuditi, če Vas bodo počasi pustili. Nasprotno pa Vas bodo veseli in Vas bodo komaj čakali, da pridete, če boste družabni in ljubeznivi. Zato: dobre volje in nasmejani nazaj v družbo! Laže boste živeli. KAJ MISLITE O VOLITVAH? Ali ne bi tudi Mladika lahko rekla besedo o zadnjih volitvah? dr. R. Ko sem videl poln avditorij pri zaključni predstavi naše Višje realne gimnazije, ko je neznatni Linhartov »Matiček« ogrel in povezal Slovence vseh barv, da je bilo v dvorani res lepo in ko so bili končno — vsi slovenski listi v Trstu enkrat istega mnenja: da je bil to praznik vseh Slovencev, sem bil vesel. Tako misli še marsikdo. Z DELA Delam na polju. Sit sem vročine. Pa me včasih pot zanese na obalo. Tam leži in se dolgočasi toliko ljudi. Ne vedo, kako bi zapravljali čas. Nagnal bi jih na delo. Kaj pravite? L. R. Razumem Vaš gnev. Vendar ni upravičen do vseh podrobnosti. Gotovo — socialno vprašanje ni rešeno. Preveč prostora bi porabila, če bi ga hotela tu reševati, pa čeprav le teoretično. Ali pa ste pomislili, da so mnogi tistih ljudi morda delali v tovarni, v zaprašenih prostorih, pa so morda delo končali in so šli na sonce. Morda imajo zasluženi letni dopust, pa so izbrali najcenejše in najbolj zdravo letovanje ob morju, na skalah. Ali pa so uradniki, arhivarji in podobni delavci, ki živijo vse telo v temnih, zaprašenih, zatohlih sobah. Bog ve, kdo še vse. — Vmes so pa lahko tudi delomrzneži, ki ne vedo kaj početi. Pa mislite, da so ti zadovoljni? Bodiva srečna, da nimava časa misliti nanje. Kajti delo mnogo bolj osrečuje. — Tako gledam jaz. Ni s tem rečeno, da se mora eden zgarati in uničiti z delom. Pomagajmo ustvarjati boljši red in bolje socialno urejno družbo. A z optimizmom in ne s stisnjenimi pestmi in stisnjenimi zobmi. IZPIT V jeseni imam popravni izpit. A se mi je zgodila krivica. Sklenil sem, da se sploh ne bom javil — rajši ponavljam kot bi me imeli za norca. L. M. Študentu se zgodi vedno krivica, če je dobil slabši red, nikdar pa, če je bil predobro ocenjen. Vaše vprašanje je tako neumestno, da Vam ne kaže nanj odgovarjati. Malo se od-počijte (če ste res delali med šolskim letom), potem pa se pričnite pripravljati za izpit in ga dobro naredite! NEOSNOVANO S. R. Vaše vprašanje pa je povsem neumestno. To, kar pišete v prvem delu, ni resnično. Zelo ste krivični. Ko boste bolj umirjeni in bolj stvarni, potem Vam bomo odgovorili. Tiskala tiskarna »Graphis«, Trst, ulica Sv. Frančiška 20 — Telefon 29477 A.____________________________________ Posamezna številka Mladike stane 100 lir, po pošti 120 lir. Celoletna naročnina (12 številk) 1200 (1400) lir. Naročnina za ves letnik v Ameriki stane 3 dol. Naročnina za ves letnik v Avstraliji 3% do). Pisatelj je pri tej drami izbral posebno tehniko: Na rob odra je postavil »barda« to je starega ljudskega pevca, kakor je .nekoč hodil od gradu do gradu in od naselja do naselja ter prinašal novice, ki jih je na poti zvedel. Bard v Jugundi pripoveduje zgodbo iz davne preteklosti Devinskega gradu. Povede nas v čas, opiše kraj in potem spremlja dramo do konca. Posamezne slike povezuje ob spremljavi melodije, ki jo izvablja iz strun svojega godala. Pesem pričenja v svojem preprostem jeziku takole: Tam kjer Timav valove svoje valovom Jadrana v objem pošilja, kjer morje sinje svojo večno pesem poje in svojo peno ob pečeh razblinja, se skala mrka spenja pod nebo visoko. Na skali grad — pod njim morje globoko... Grad danes je le razvalina, a priča še o davni veličini. Nekdanjih knezov dom, a danes skovirjev mrk brlog v nočeh temotnih. Pod gradom, nad morjem, pa dviga se skala iz belega kamna, prečudno podobna je ženski, odeti v belo tenčico... Gleda na grad in — kot bi se bala — se zdi — in da zakriva si lice... Če 'barčica mala, ko polnoč se bliža privozi tam mimo, preplašen ozira se ribič na skalo in krepko upira se v vesla, hiti do portiča in ko je na varnem — še bled — se prekriža. Ker kamen — po ljudski besedi — je priča o temnih dogodkih, o igri usode, o grehu, kesanju, brezupnem iskanju miru onkraj groba... Prešla so stoletja, že grad je razpadel in čas že zabrisal je dejstev sledove in človek je zlomil davnine okove: a vendar tesnoba, ki to karjatido devinsko obdaja še traja... Zgodovinska drami SLOVENSKI ODER je izbral za letošnjo poletno predstavo dramo SLAVKA REBCA: JUGUNDA — BELA DEVINSKA GOSPA. Tedaj domače delo, ki bo doživelo na slovenskem taboru svoj ognjeni krst. Slavko Rebec je starosta naših igralcev pri Radijskem odru. Priključil se je skupini kmalu po njegovi ustanovitvi. Radijski poslušalci se dobro spominjajo njegovih likov, ki jih je ustvaril ne malo v teh letih. Razen tega pa Slavko Rebec tudi piše. Največ za radio. Njegove pravljične igrice na primer pričajo o Rebčevi izredni fantaziji in poznanju otroške duše. Najmlajši poslušalci so z izrednim užitkom poslušali njegove zgodbice. Napisal je tudi več dramatiziranih drobcev, nekaj ljudskih iger s prijetno in živo folklorno barvitostjo. Take so na primer njegove »Mandrjarske hlače«, ki jih je najprej igral Radijski oder, kasneje pa tudi nekateri naši ljudski odri, z velikim uspehom n. pr. na Opčinah. Njegovo folklorno sliko »Vasovanje« smo pred leti videli na Repentabru. Rebčevi največji drami pa sta »Saturnovi otroci« in »Jugunda — bela Devinska gospa«. Drama o Jugundi je zajeta iz življenja na naši obali, v davni preteklosti Devinskega gradu, zato bo brez dvoma nas vse zanimala. Povprašali smo pisatelja, kako in kdaj je prišel na misel, da je začel pisati to dramo. Pripoveduje nam: Ne bi vedel povedati, kdaj in kako se je v meni porodila želja, da se lotim legende, ki govori o znani skali pod razvalinami starega devinskega giadu. Morda v somraku neštetih juter, ko me je lov s »panolami« na škom-bre z mojo malo motorno barko privedel mimo čudne skalnate postave, ki je ni izklesala človeška roka in je morda prav zato zapadla legendi. Ali pa zato, ker je vsa legenda nekako povezana z morjem in ji to v mojih očeh daje poseben čar. Človek je namreč lahko zaljubljen v morje... Ali sloni drama na zgodovinskih dejstvih in kje ste jih našli? Ni bilo lahko iskanje virov za legendo. Že pri prvih poizkusih iskanja sem moral dognati, da je veliko preveč gradiva na razpolago. In gradivo je tako zelo različno med seboj, da bi človek prav lahko zbral precejšnjo vrsto legend o »beli gospe devinski«. Snovi bi bilo brez dvoma za srednje debelo knjigo. Toda to ni bil moj namen in prav zato mi je bila odvišmost gradiva bolj v zapreko kot v pomoč. Niti v zanesljivih virih, kot sta tržaška zgodovinarja Kandler in Tamaro nisem mogel izslediti enotnosti snovi devinske legende, čeprav Kandler navaja neko »ljudsko« pesnitev, o kateri pravi, da ni znano ime avtorja, ki pa, vsaj za moj okus, prejasno izdaja nedvomni literarni značaj, ki v nečem spominja skoraj na Danteja. Ne smemo namreč pozabiti, da je bil Dante inekaj časa gost na devinskem gradu, baje v času, ko je dokončaval svojo »Božansko komedijo«. Kar se tiče drugih virov, je bilo očito, da jih je ohranilo do danes ustno izročilo, kar pa pomeni tudi, da jih je vsa dolga stoletja obdelovala in lepšala ali kvarila fantazija tistih, ki ji s svojim pripovedovanjem niso dovolili, da usahne. Pri tem je seveda sodeloval tudi čas in navade in tradicije vsake dobe. Vse je pustilo svoj pečat in kar je še ostalo, se tako oddaljuje od izvirnika, da se razne verzije devinske legende ne ujemajo v drugem, kot v dejstvu skale, ki naj bi bila viden dokaz skrivnostne zgodbe na starem devinskem gradu. Vse te verzije ne navajajo imen ali zgodovinskih dejstev. Vse se omejuje na dogajanje, na nekak moralni nauk in na nepojasnjeno strahotnost skrivnostne skale. Zato še danes devinski ribiči obmolknejo v bližini bele skalnate postave. Točnejši viri zgodbe devinske gospe pa vedo povedati marsikaj o osebnostih drame, ki se je odigrala na devinskem gradu preden (to pravi legenda) se je na obrežju prikazala skalnata postava »gospe devinske«. Te vire sem našel izven vsakih državnih meja. Devinski grad najdemo precej pogosto v nemški literaturi in skoraj vedno si pisatelj ne more kaj, da se ne bi dotaknil devinske legende. In prav v teh virih sem našel izrazitejšo enotnost v opisovanju dogodkov, ki so pozneje postali snov za devinsko legendo. devinskega gradu Pri teh inozemskih zgodovinarjih ali pisateljih so .navedena točno ime-na glavnih osebnosti strahotne drame, ki je v osnovi dala povod za razpad visoke plemiške rodbine nemškega rodu, zaradi česar je grad ostal zapuščen in je potem postal razvalina. Tudi doba je pri teh pisateljih precej točno naznačena. Nihče ne navaja letnic, pač pa vemo, da se je drama odigrala v dobi druge križarske vojne. Posebno pisatelj J. C. Heer je v svoji knjigi »Der Wetterwart«, ki je izšla v Berlinu, precej točen v opisovanju dogodkov tedanjih dni na devinskem gradu in navaja precej' točna imena osebnosti. Imena so na vsak način zgodovinska. Le da je Heer iz Ulrika von Iy-bein napravil kneza, dočirn mu drugi pravijo grof. Nekateri navajajo ime Jugunde v italijanski obliki, kar pa je malo verjetno. Jaz sem se držal latinske oblike in samo omilil c v g, kakor je bilo v navadi (in je še) pri mnogih narodih. Druga imena so bolj sporna, kar morda dokazuje, da jih je ustvarila domišljija. Kako to, da ste slovenskemu ribiču, ki nastopa v drami dali ime Joco? Zdi se malo nenavadno ime. Ime »Joco« pa morda zasluži posebne omembe. Mlademu ribiču je baje bilo ime Jožef (Joseph). To ime ni redko v devinskih arhivih, vendar pa je njegova oblika skoraj izključno uradna. Komur je bilo ime Jožef, je v Devinu od nekdaj slišal na razne potvorbe tega imena. Danes morda niso redki Pepiji, kar pa ni bilo vedno tako. Ime Jože pa je v ustih italijanskih ribičev, ki so vedno ribarili ob naši obali, zaradi drugačnega fonetičnega pojmovanja naših črk, postalo »Joče«, čemur se je potem priključila končnica »o«, ki je navajala moški spol. Zato sem obdržal to ime. Seveda je snov moje »Jugunde« povzeta iz raznih virov. Ustna izročila so mi dala prav malo, Kandler in Tamaro kvečjemu opis gradu in divjine ambijenta, drugo sem precej izbirčno povzel iz tujih virov, kjer pa nisem hotel enostavno prevzeti avtorjevo osebno gledanje na stvar. Imenovani J. C. Heer opisuje na primer vso stvar kot nekako logično svetsko dogajanje in spravlja v ospredje geslo »noblesse obblige« grofa von Tybein. Mene pa ni oslepilo dejstvo, da je odšel na boj proti Turkom v sveto deželo. To zame še ne pomeni patenta za plemenitost značaja in kazen, ki jo je izbral za mladega ribiča, je zadosten dokaz o nasprotnem. In kakšna je etična osnova drame? Površnemu gledalcu se bo morda zdelo, da je v drami preveč obupa in smrti. Kdor pa bo pozorno sledil predstavi, bo videl, da je bil svet veli-kaša zgrajen na laži in nasilju. Mlado dekle si je vzel in jo prav tako brezobzirno pustil ter zaprl med zidove, ko mu je tako kazalo. V svojem slavo-hlepju je hodil preko živih življenj. Za to svojo brezobzirnost in egoizem je končno prejel svoje plačilo, ki ga nepričakovano doleti. A tudi Jugundina usoda je tragična, čeprav bi zaslužila lepšo. Njen tragičen konec .priča v stoletja o tragiki mladega ženskega srca, ki je zavrženo in zapuščeno prevzel le za ternutek topel žarek ljubezni. In vendar je za to nezvestobo strahotno kaznovano kot nekoč Lepa Vida. Upam, da je »Jugunda« kolikortoliko organična enota. Zavedam se prav dobro, da bi bilo tu treba drugačnega peresa, vendar pa je treba nekoliko tudi upoštevati, da je bila prvotno moja »Jugunda« namenjena radiu, kar precej omejuje možnosti sproščenja. Za oder sem jo predelal, vsaj tam, kjer je bila potrebna jasnejša slijca. Delo je s tem seveda postalo bolj obširno. Da ne pozabim! Moram se zahvaliti Slovenskemu odru, ki se je odločil, da prikaže mojo »Jugundo« na taboru. Ln iskrena hvala vsem igralcem in sodelujočim. Jože Peterlin Takrat je bilo — tako zgodba pravi — ko v sveto deželo so vojske hitele, da Saladina bi zopet pregnale v Egipt, odkoder je skušal zanesti Mohameda vero v zibelko krščanstva... Grof Ulrik von Tybein, gospod iz Devina, ki šele pripeljal na grad si je ženo, Jugundo prelepo, grofico panonsko, od carja dobil je ukaz in vabilo, da v sveto deželo ga nemudoma spremi. Grof se odpravi — v popolni opremi — na čelu krdela pogumnih vojščakov na galejo se v Trstu še isti dan vkrca. Minevajo leta. že dvakrat je Božič in dvakrat pomlad že prišla je v deželo, na gradu pa dolgčas zagrinja v pozabo junake pogumne, ki drzno, ki smelo, odšli so da branijo sveto deželo... Jugundina zgodba se tukaj začenja... V stoletje dvanajsto, naj grad zdaj devinski, iz tal zopet zrase, tak kot je videl grozot polne čase! Pred nas naj zdaj stopi Jugunda, bela Devinska gospa! Vsakdo ve, kdor ob Jadranu prebiva, da vsako noč, ko zemljo mrak ovija in mesec bledi se za gore skriva, na morje barke ribiške hité. Mlad ribič barko mimo skal poganja in na balkon, tja v line radovedno gleda, dokler srce mu v prsih mladih ne vzdrhti, kot morska vila se mu zdi prikazen bleda, ki na balkonu nemo v barčico strmi... Tu se drama zdaj zaplete. Tone Mihelič: Devinski grad MARIJA MISLEJ „Meddobjein „Vrednote“ Književno središče zamejskih Slovencev danes ni ne Trst, ne Gorica, ne Celovec in sploh ne Severna polobla, marveč daljni Buenos Aires v Južni Ameriki. Tam se naši rojaki spočiti vračajo na delo, ko mi utrujeni odhajamo na poletni oddih. Kadar mi v severnem poletju počivamo, so oni v južni zimi sredi najživahnejšega dela. Že štiri leta se kulturnemu delu v Argentini najbolj načrtno in vsestransko posveča Slovenska kulturna akcija. Izdaja revijo »Meddobje«, znanstveni zbornik »Vrednote« in razne leposlovne knjige, prireja predavanja, gledališke predstave, koncerte, slikarske razstave, razpisuje in podeljuje literarne nagrade. Moči ji daje idealizem, spodbuja jo zavest, da se je moč v tujem okolju narodnostno ohraniti samo z organizirano kulturno dejavnostjo. Dobili smo 5.-6. številko III. letnika »Med-dobja« in 4. knjigo »Vrednot«. Oglejmo si na-kratko obe publikaciji, in sicer kritično, ker želimo, da bi bile knjižne izdaje SKA po kakovosti vedno boljše. S pričujočo dvojno številko je »Meddobje« nekoliko pozno zaključilo III. letnik (1956-57), ki obsega 300 strani. Vtis imam, da je ta zvezek (84 str.) po gradivu nekoliko šibkejši od prejšnjih; tudi umetniških prilog nima. Na začetku beremo Ignacija Lenčka izvrstne »Fragmente o napuhu«, napisane na temelju obširne, pod črto navedene literature. Ta 12 str. dolga razprava je najboljše kar prinaša ta številka. V isto vrsto gradiva spadajo »Razmišljanja ob razgovorih«; Milan Komar v kratkih odstavkih bistro osvetljuje in presoja razne pojave v minulem in sodobnem miselnem življenju. Pavel Krajnik pa v spisu »F. M. Dostojevski« dokazuje zgrešenost Kreftovega poskusa, da bi premostil prepad med velikim ruskim klasikom in revolucionarnim svetom. Leposlovje je zastopano s pesmimi Rafka Vodeba in Milene šoukalove, z dramo (z 2. in 3. dejanjem se končuje Willempartov »Zadnji krajec«) in z dvema Beličičevima črticama, ki pa sta medtem izšli že v knjigi »Dokler je dan«, in sicer predelani in v dokončni obliki. Nazadnje je treba omeniti Debeljakov prevod V. speva Dantejevega »Pekla«. SKA ima na programu izdajo celotne »Božanske komedije«, ki jo je poslovenil Tine Debeljak. To se lepo sliši, vprašanje pa je, ali je prav SKA v tujini poklicana, da si naloži tako breme v sedanjih časih. France Papež ocenjuje Rozmanovo dramo »Roka za steno«, ki smo jo culi tudi po tržaškem radiu. Marijan Marolt govori o knjigi »Napori«, ki jo je izdala SAZU v Ljubljani in prinaša Steletov esej o arhitekturi in reprodukcije Plečnikovih del. Pod zaglavjem »Kronika« je med drugim ocenjen »Koledar Svobodne Slovenije« za leto 1957. In vendar smo že o božiču dobili isti koledar za leto 1958! Razdalja (zemljepisna in podnebna), ki nas loči od Argentine, ni majhna: čas teče naglo in vsaka zamuda se dvakrat pozna. Urednika revije bosta morala napeti vse sile, da bo »Meddobje« vedno sveže. Jasno pa je, da to ni lahek posel, saj so sodelavci raztreseni po vsem svetu in si služijo vsakdanji kruh v najrazličnejših poklicih. »Vrednote« so »glasilo delovnega občestva za Slovenski katoliški institut«, izdaja pa jih SKA. Četrta knjiga (1957) obsega 120 strani in je med vsemi dosedanjimi najtanjša. Prinaša pet razprav. Med njimi je z našo kulturo najtesneje povezano Vinka Brumna »Krekovo delo v letih 1900-1907« (2., zaključni del). Silva je stopila v otroško sobo, odprla okno in se približala postelji. Njena šestletna Karla je že spala. Nikogar drugega ni bilo v sobi, le ura na steni je počasi tiktakala. Silva bi jo tako rada še enkrat pritisnila k sebi! Vse to poslednjič. Na stolici pri oknu je zagledala njen črni šolski predpasnik, bel ovratnik, rdeč trak, ki ga je nosila Karla v laseh, bele čeveljčke. V srcu jo je stisnilo. »Jutri odpotujem v Švico in bogve kdaj se vrnem. Morda, ko konča poletna sezona,« je razmišljala. Karla je bila še otrok in tako zelo potrebuje nje. Toda Silva je morala odpotovati, ni mogla več vzdržati. Prihajajoča pomlad je bila zanjo velika mora, ki jo je tlačila in dušila neprestano podnevi in ponoči. Z očmi je božala vsak predmet, vsako najmanjšo stvar, ki je bila v sobi; samo z očmi. Na otrokovi nočni omarici je zagledala sliko svojega moža, otrokovega očeta. Mraz jo je spreletel po vsem životu. Zavpila bi na glas, pretrgala tisto morečo tišino, ki je vladala v njeni hiši. Zagrabila bi Borutovo sliko in jo raztrgala na drobne kose, da ne bi ostalo ničesar od njega; kajti laže se je vrniti skozi praznino v preteklost, v minule pomladi. Toda Karla bi se zbudila. »Kam bi se vrnila, kam pojdem?« je komaj slišno rekla Silva. Skozi okno je zaslišala ptičje petje, fantje so prepevali in se drli spodaj na cesti. Sosedovi pa so zalivali vrt. Za trenutek se je zazrla v nebo, ki je bilo vse zvezdnato. Oči so se ji zasvetile in na ustnicah se je prikazal trpek nasmeh. Stisnila je otrokovo roko. Osemnajst let ji je bilo takrat. Oba sta bila enako mlada. »»Silva, vzemi, zate so! Ti ugajajo?« »Kako lepe šmarnice!« Takoi se je začelo. Dve leti kasneje sta se poročila. »Borut, se spominjaš, kje sva se poročila? Cerkev je bila tako skromna in majhna, a za naju najlepša. Ni bilo dosti ljudi; priče so bile, nekaj starih ženic in morda kak otrok. Sama ne vem več. Saj sva želela sama tako, ker nisva hotela, da bi naju ljudje zijali. Tudi takrat je bil maj. Rekel si, da je v maju nevesta najlepša. Kako sva bila takrat srečna! Preveč sreče je bilo v najinih srcih, da bi trajala. In potem poročno potovanje v Verono, Padovo, Benetke.« Silva je umolknila. Približala se je oknu in v luninem svitu se ji je zazdelo, da vidi Boruta, da ji podaja desnico kot takrat. Tudi tedaj je bil maj. Z veliko nestrpnostjo ga je tistega dne čakala. Oblekla se je v rumeno majco in črno obleko. Tako je bila oblečena ob njunem prvem snidenju. Videla je, da mu najbolj ugaja v teji obleki. Morala mu je povedati veliko novico, novico, da bo postala mati. Nikoli ne bo pozabila njegovega veselja, ki ga je v tistem trenutku zaživel. Objel jo je in roke so se mu tresle. Odslej dalje je bila v njunem domu še večja radost. Dobila sta Karlo, punčko. Bila je njuna ljubezen in novo življenje. Karla mu je bila zelo podobna. Imela je enake Borutove oči in on jo je imel neskončno rad. Leta srečnega zakona so minevala. Nato so se nenadoma razgrnile megle nad njunim domom. Ogenj ljubezni je ugašal. Počasi, počasi... Borut je začel prihajati domov vedno kasneje. »Opravke sem imel,« ji je zlovoljno rekel. To sc jc ponavljalo vsak dan, teden za tednom. Tudi do otroka ni kazal več toliko ljubezni kot prej. Zjutraj je dal Silvi hladen poljub, pozdrav in odšel. Isto je bilo zvečer. Ob nedeljah je imel tudi svoje opravke. Odšel je in ga ni bilo ves dan domov. Silvo je zaskrbelo, ponoči je večkrat bedela, hude slutnje in misli so ji rojile po glavi. »Kaj pa, če se me je naveličal? Dandanes je vse mogoče,« je mislila sama pri sebi. »Ne, ne more, ne sme biti res. Saj me ima rad še vedno, so le hude sanje.« A Silva se ni motila. Resnica je bila na dlani. Borut ni čutil več ničesar do nje. Njegove besede so bile mrzle. »Premlada sva bila, takrat še nisva vsega razumela in morda je tako bolje. Jaz sem še mlad, čemu bi trpel, ko si pa lahko ustvarim drugačno življenje, bodočnost je še vsa pred mano; verjemi Silva, da bova tako oba živela v miru. Zate in za otroka bom vedno skrbel. Ne beli si glave! In če se bova kdaj srečala, se bova pozdravila kot dva znanca in se zopet razšla kot znanca, ki jih srečuješ vsak dan na cesti ali pa v trgovini in nič drugače.« »Pozdravila se bova kot znanca,« je ponavljala Silva. »Ne bova se pozdravila kot mož in žena, temveč kot znanca.« Ni mogla več vzdržati solz. Borut je odšel, da odšel, in z drugo žensko si gradi bodočnost, njo pa je pustil samo z bolečino v duši. Zdaj je bilo konec njenega romanja s spomini v preteklost in žal ji je bilo, da se je na vse to spomnila. Vsak spomin ji je prizadel novo rano in gubo na čelu. Tedaj se je znova zazrzla sovražno v Borutovo sliko, a takoj se je zresnila. Ni ga sovražila. Še vedno ga je ljubila, tudi sodila ga ni. Kajti vedela je, da dela vse brez premisleka, ker se mu je trenutno zahotelo nekaj novega. Otrok se je v sanjah zasmejal. Sklonila se je k njemu in ga nežno poljubila in pokrila z odejo. Odslej bo živela le za otroka. Pojde v Švico, v hotelu bo imela ves dan roke polne dela in pozabila bo na preteklost. Novo moč je začutila v sebi. Vedela je, da ni še vsega konec. Ostane ji še nekaj, najbolj dragocenega, njen otrok. Otrok bo edina radost na porušenem ognjišču. In tudi — edino upanje. BRANKO BOHINC Makov cvet Le kdo v ledino pusto je zasadil, z osatom, trnjem krog in krog ogradil lep makov cvet ? Lepote svest si rdečo glavo dviga, nasmiha se, pohlep mi v srcu vžiga ta 'makov cvet. iZ otroško roko že osat odstiram, skoz trnje bos v čarobni krog udiram po makov cvet. Utrgam. Roka žalostno omahne, potrta duša laornaj da še dahne: Joj, makov cvet! Za listom list počasi k tlom odpluje, med trnje in osat se mi razsuje ves makov cvet. Krvave kaplje z rok in nog drsijo, tresoči prsti 'le betek držijo, ne makov cvet. Ta prikupni in sočni spis zajema malo manj kot pol knjige. Ob strani mu stojita sociološka spisa »Filozofija automacije« Ivana Ahči na in »Sodobna razvojna stopnja družabnega nauka« Stanka Mikoliča. Prav na meji sodobne slovenske problematike pa je Pavla Krajnika razprava o »Svobodi mesa pri M. M. Tarajevu«. (Tarajev je bil ruski pravoslavni bogoslovec, umrl 1934). Isto bi lahko rekli o Tineta Debeljaka spisu »Iz gradiva o Žaklju Ledinskem«, in sicer posega v našo literarno zgodovino 19. stol., ni pa danes nič aktualen — še zlasti ne za slovensko kulturno emigracijo v diaspori. Saj je znano, da je tej emigraciji nemogoče navezati stik s Slovenijo in je torej izključen — najsi še tako zaželen — sleherni njen dialog s kulturnimi delavci v domovini. Že večkrat se je culo vprašanje, kje je meja gradivom v »Meddobju« in »Vrednotah«. Ob obeh publikacijah, ki smo si ju ogledali, vnovič čutimo, da je meja zelo rahla, saj niti to ne drži, da spadajo v »Vrednost« samo dolge razprave. Kakor je po eni strani kulturno delo vidnejše, če ga je več, pa mu je po drugi strani cepljenje sil med razne istovrstne publikacije v škodo, kajti na račun količine — ki je nekaterim, kot kaže, posebno pri srcu — trpi kakovost. Naša emigracija mora težiti predvsem po kvaliteti kulturnega dela, saj vemo, s kolikimi upi spremljajo njeno delo Slovenci v totalitarni državi. F. Gomilšek 8. junija je imela še mlada altistka Marija Bitenčeva svoj prvi nastop pred tržaškim občinstvom, potem ko je registrirala celoten program za naš radio. Mladika sledi slovenskim pevcem in glasbenikom v njih delu, predvsem v njih pomenu v mednarodnem svetu, kamor nosijo slovensko pesem; filharmonija, oktet, razni operni pevci. Tokrat se hočemo muditi pri članici Ljubljanske Opere Mariji Bitenčevi, ki je, bolj kot operna, koncertna pevka, ki prihaja iz šole znanega prof. J. Betetta. Obdarovana z lepim glasom, ga zna lepo modulirati. Njeno prav posebno stremljenje pa je podati vsako pesem iz srca in tako kot si jo je zamislil skladatelj sam. Tuje ji je vsako formalno in tehnično podajanje, njen ideal je »srčno petje«, če ga smemo tako imenovati. Vedno nezadovoljna s samo seboj, prežeta z zdravo ambicijo vedno večjega napredka; te njene glavne lastnosti so združene z lepim glasom in resno šolo. Nedvomno se bo znala uveljavljati v življenju. Na mednarodnem glasbenem tekmovanju v Langollenu na Angleškem je dobila prvo mesto. Nastopila je še na BBC ter v angleški televiziji. Po izrecni želji organizatorjev je nastopila tu z jugoslovanskimi pesmimi. Leta 1954 je nastopila na glasbenem tekmovanju v Vercelliju v Italiji. Letos pa ima v načrtu Francijo. Marija Bitenčeva nosi v vrsti drugih glasbenih umetnikov slovensko pesem po svetu in vsak njen nastop pomeni uspeh zanjo in za slovensko pesem. D. J. Mirko Javornik Planine vabijo Med prvo božično pošto pred nekaj leti me je presenetilo in še bolj pretreslo pismo, na katero je bil naslov vržen v drobnih, nemirnih, na moč znanih črkah. V tistem pričakovanja polnem času, bi me bil ob njem skoraj prevzelo upanje na čudež, da .ni misli nanj takoj pregnal mračen spomin na žalosten obisk v otožni, nepregledni hiši v pariškem predmestju Villejuif, v obupanem domu živih mrtvecev, iz katerega skoraj ni vrnitve. Tam sem bujno julijsko popoldne leto poprej ure in ure poslušal izmučene, toda še vedno notranjega viharja polne, veleumne blodnje duha enega najbolj darovitih in odprtih slovenskih mladih ljudi v tujini; prijatelja, ki se mu je obetala velika pot bodisi kot politiku, bodisi kot časnikarju ali znanstveniku. Njegovo hlastno, vročično govorjenje, v katerem so se prepletali Kristus, Dostojevski, Nietzsche, Baudelaire in on sam, pa problemi in spoznanja, hrepenenja in strahote, ljubezni in mržnje, prividi in resnice — to njegovo govorjenje je bilo podobno odpiranju neznane, stobarvne in sto-vonjave rože, katere me je bilo strah. Hudournik njegovega beganja po svetovih, časih, sistemih in spominih je uplahnil ter se posušil v drobno, od jasnosti in zavesti bleščečo se solzo le takrat, kadar mu je moj spremljevalec zašepetal nekaj, iz česar sem razločil samo ime »Maria Sol!« Med tem bliskovitim, grenkim spominom sem še vedno v pričakovanju čudeža pismo odprl. Žal ni bilo prijateljevo in ni naznanjalo njegovega ozdravljenja, pač pa je bila pod njim podpisana Maria Sol, ki je med drugimi stvarmi pripovedovala po slovensko; »Čeprav mi niste pisali v Gorico, kakor ste obljubili, se Vas prisrčno spominjam in pošiljam najlepši pozdrav iz Madrida. Gotovo se boste smejali radi moje slovenščine, a prosim Vas, da ji oprostite, ker le na ta način se učim vašega lepega jezika, ki mi je tako drag. Odšla sem iz Gorice prvega septembra in sem bila teden dni v Benetkah in Milanu. Potem sem odšla v Pariz, kjer sem bila okoli mesec dni... nato sem se vrnila domov, ker mi 'je bilo pretežko pri srcu ... Sem že govorila s slovenskimi prijatelji v Madridu o lepih dneh, ki sem jih živela v Gorici in Trstu ... Zdaj se mi zdi vse kakor sanje, ker v Parizu se mi je bilo treba zbuditi zaradi grenke resničnosti, ki sem jo tam srečala. V teh dneh bom mdrda šla v Sevillo. Tam je vedno sonce in mislim, da mi bo dobro... Upam, da mi boste kaj pisali. Zdaj veste, da imate v Madridu iskreno prijateljico ...« Ta pismo je bilo odgovor na najino prvo dejansko snidenje. Toda zaradi usode tretjega človeka, ljubega meni in njej, sem Mario Sol poznal davno prej, preden sva se srečala. Poznal tako, da bi bil že pred letom dni lahko in zelo rad napisal o njej zaključno zgodbo za eno svojih prvih knjig; za knjigo »o potih in ljudeh« z naslovom »Srečanja z nepoznanimi«, ki se mi je zmeraj zdelo, da nima pravega konca; da v njej manjka srečanje s posebno žensko; lepo, svetlo, tra- Marija iz sončne dežele gično pričo in resnico, da za srca in za dobroto ni ne meja, ne jezikov, ne ničesar nemogočega ... Toda ker so taki ljudje skromni in tihi, vem, da bi mi Maria Sol to zamerila, kakor se mi zdi, da ji ne bo všeč niti, da sem napisal ta spomin nanjo. In ker sem jo poznal že dolgo pred snidenjem, me ni nič presenetilo, ko me je tisti sanjavi poletni večer sredi katerega sta na Repentabru Simčičeva, Črtomir in Bogomila doživela svojo usodo, prišla iskat znanca s prošnjo, naj bi šel govorit z neko gospodično iz Španije. Vprašal sem, če ji je ime Maria Sol... Seveda ji je bilo in tako sva bila čez pol minute že sredi pogovora, katerega je kmalu pretrgala ona s pogledom in gibom proti zadnjim ostankom sončnega zatona, s katerim morja ni bilo videti, in rekla: »Crn zamor'c po sivem morju pride, barko vstavi, praša lepe Vide ...« »Pote, Vida zala, me kraljica španska je poslala...« A ni Maria Sol poznala iz Prešerna samo teh dveh verzov, marveč vse njegovo delo in njegovo veličino, morda bolje kakor marsikdo od tistih neštetih Slovencev, ki so si pred pol ure brisali solze ob slovesu v »Krstu pri Savici« ... Maria Sol je mlada španska pesnica, s pravim imenom Maria de Castro. Njeno resnično in njeno pesniško ime je včasih po naključju zašlo tudi v kak slovenski list tukaj, dasi bi njena prizadevanja zaslužila morda česa več. Zastavila si je za Španijo nanavadno in, kolikor je znano, prvenstveno nalogo, da bo svoje ljudi seznanila s Slovenci, posebno pa s slovenskim slovstvom. Španija in španska kultura sta za nas rednična »španska vas«, a stokrat tako je pa s Slovenijo v Španiji. Maria Sol pravi, da je včasih moralo biti drugače, bodisi pri nas, bodisi pri njih, zakaj kako bi sicer mogli zaiti celo v slovensko ljudsko pesem zamorci in Mavri in španske kraljice ... Sama je Slovence odkrila posredno po študiju ruščine in slovanskih književnostih, neposredno pa po slovenskih protikomunističnih emigrantih, ki so se v tujini zatekli študirat v Madrid in Barcelono. Španija je bila .namreč — to velja poudariti — prva dežela na svetu, ki je že leta 1946 odprla vrata pregnanim mladim razumnikom iz Srednje in Vzhodne Evrope in jim panudila zavetje ter možnosti za življenje in učenje. Maria Sol je prve Slovence spoznala na madridskem vseučilišču. Spoznala je v njih nove ljudi, nov, povsem tuj in oddaljen narod, njegovo kulturo, njegovo slovstvo in umetnost ter njune nepoznane lepote. Težko je reči, ali je prva pobuda za to zanimanje prišla iz njene težnje po vsem novem ali iz sočutja z njihovo usodo teh mladih Slovencev. Drži pač, da se je lepega dne začela učiti slovenščine, katero dobro govori in pišia, razume pa tako, da je že pred leti začela objavljati v madridskih listih prve prevode slovenskih pesmi in novel. V tistem edinem razgovoru z njo sem skušal zvedeti čim več podrobnosti o tem njenem, za nas pomembnem delu in o odmevu, ki ga je vzbudilo v španski javnosti, za katero sta slovenski svet in slovenska umetnost bila najbrž precejšnje presenečenje. Doseči kaj takega od nje je kar težavna naloga, ker jač ne mara govoriti o sebi in pa, ker bi rada sama čim več zvedela od nas in o nas. Toda če je španski tisk po vojni o Sloveniji, o Slovencih, o slovenskih težnjah, o naši usodi, tragiki in boju sorazmerno poročal več kakor pa listi marsikaterega drugega evropskega, nam po izročilu in stikih dosti bližjega naroda, gre nedvomno velik del zasluženja Mariji De Castro. Narodu, kakršen je naš, so tudi neznani prijatelji dragoceni, saj utegnejo kdo ve kdaj in kdo ve komu biti potrebni. Tisto temnooko in temnolaso, skromno in tiho dekle iz Madrida nam je takih prijateljev pridobilo več kakor marsikdo drugi. O tem bi vedeli dosti povedati tisti Slovenci, ki so ji bili vsa ta leta blizu, in bilo bi prav, če bi tako storili. Maria Sol je takrat na Repentabru zatrdo upala, da bo nam in svojim rojakom že za prihodnji Božič lahko pripravila presenečenje, ki bo kronalo njena dotedanja prizadevanja pri posredovanju slovenske besede in slovenske duhovne lepote Španoem — namreč prvo antologijo slovenske poezije in prvo antologijo slovenskega pripovedništva v španščini. Prevod obojega je že imela pripravljen in tudi zagotovljenega založnika. Njen izbor slovenske pesmi bi obsegal v glavnih zastopnikih obdobje od Prešerna do Balantiča, cvetnik slovenske proze pa pisatelje od Jurčiča do Stanka Majcna, v kolikor sestavljalka ne bi pozneje načrtov spremenila. Tretje njeno tako delo, ki bilo tedaj samo še v zamisli, pa bi bila antologija najnovejšega slovenskega pripovedništva, za kar pa pesnici, kakor je potožila, manjka virov in vodnikov. Slovenska pesem in beseda sta prvič v zgodovini stopili v špansko, nam po miselnosti, razvoju in izročilu tako tujo in daljno javnost, maja leta 1950. Tedaj je mladi slovenski publicist France Koren, ki ga je revolucija v domovini s skupino drugih mlajših slovenskih razumnikov vrgla študirat v Španijo, priredil v madridskem klubu »Médina« večer slo- LJUBKA ŠORLI Pesem poletja Tiho valove pšenični klasi, veter-godec na piščali gode in hiti hiti čez zlate prode; z burkami poljano kratkočasi. Rdeči mak, poletni vasovalec, ves prešeren kima iz pšenice; dober dan mu voščijo plavice — lep na moč je njih občudovalec. V grmu skrit veselo kos prepeva, mili, dmbni slavček z njim tekmuje, v smrečju drozd za psalme se ogreva. Vsa priroda v himno se združuje, brez besed mogočno v dan iz dneva slavna dela božja oznanjuje. venske lirike. Dvorana je bila polna, ko da gre za razodetje — kar je španskemu občinstvu ta prireditev tudi bila, saj je iz uvodnih besedi tedaj prvič slišalo besede kakor Slovenec, slovenska umetnost, brižinski spomeniki, Prešeren, Levstik, Stritar, Jenko, Kette, Murn, Cankar, Župančič... Prvič je slišalo ugotovitve kakor: »Do nastopa protestantizma je ljudska poezija bila poglavitna slovenska kulturna manifestacija ... V tej poeziji najdemo sledi zgodovinskega speva in junaške epike v slogu španskega Cida ali nemških Nibelungov ... A poleg tega dobimo v njej vrhunsko lepoto in čudovito liriko, ki zajema pogosto mitološke motive iz narave, iz verstva, iz vsega človeškega nehanja in trpljenja in še posebno iz ljubezni, nesrečne ali srečne, iz iskanja dveh bitij, ki hočeta v srečo ... V tej slo- Doberdobsko jezero venski ljudski liriki so izredne, bodisi motivne,' bodisi slogovne lepote...« Po kratkem, a jasnem in temeljitem pregledu ter oceni slovenske književnosti od reformacije do današnjih dni je Koren ta prvi prikaz naše literature pred španskim občinstvom zaključil takole: »Ta izbor slovenske poezije je nov dokaz, da zanimanje za vzajemno spoznavanje in dojemanje vrednot drugih narodov izvira iz notranjih potreb evropske skupnosti, ki je danes poniževana in zatirana, toda zaradi tega vedno bolj pripravljena na obrambo teh vrednot. Neštete žaloigrc ločitev, selitev, pregonov in skrivnostnih izginotij, ki jih je usoda naklonila naši generaciji, nam dajejo še močnejše čutiti zavest o naši povezanosti. Ce hočemo biti eno, se moramo poznati... In morda je najkrajša, najlažja pot do medsebojnega razumevanja in poznanja prav pot pesmi. Z njo znajo pesniki povedati tisto, kar drugi ludje tudi lahko čutijo, pa jih je sram povedati, ali pa jim ni dana beseda.« Zatem je Maria de Castro brala vrsto svojih prevodov iz slovenske ljudske in umetne lirike ter s tem dala vsebino in krono temu prvemu koraku slovenske besede in lepote v španski svet. Zanimanje in priznanje občinstva ter kritike je Mario Sol ter njene slovenske prijatelje v Madridu vzpodbodlo, da so začeli misliti na antologijo slovenske lirike v španščini, ki bi zaradi svoje splošne dragocenosti in zaradi osnovne sanjarske ubranosti španskega človeka nedvomno najprej vžgala in zanimala. Težave so bile z viri in z založnikom. Prešerna, Jenka ali Balantiča je ob odhodu iz domovine marsikdo vtaknil v žep ter jih v lačnih in nemirnih urah prebiral po taboriščih, po poteh in službah v Evropi ali kjer koli na svetu — a to je bilo premalo. Maria Sol, ki je tedaj delala v španskem državnem zavodu za raziskavanja, je pod pretvezo službenih potovanj hodila v Pariz ter v tamkajšnjem »Institut des Etudes Slaves« prebirala slovenske knjige, Grafenaurjevo i.n Slodnjakovo zgodovino slovenskega slovstva ter »Slovenski biografski leksikon«. Prepisovala je besedila in podatke, doma v Madridu pa prevajala, pri čemer so ji pomagali v začetku Koren, nato pa zlasti Ciril Mejač ter Janez Gostinčar. Kjer koli je srečala kakega kulturnega Slovenca, bodisi v Parizu, bodisi v Rimu, Gorici ali Trstu, bodisi da ga je poiskala po pismih, je skušala dobiti snovi in nasvetov. Preden je prvima dvema knjigama dala končno obliko, je Maria Sol hotela sama videti breg in morje, ob katerem je hrepenela Prešernova Lepa Vida; hotela doživeti začarano majhnost, v kateri so venele Cankarjeve Hiacinte in druga njegova prosojna bitja; hotela vsaj od daleč čutiti čar gora, pod katerimi so umirali Pregljevi uporni kmetje in trpeli njegovi duhovni; hotela doživeti čudno poezijo kraških gmajn in nerazumljivih voda brez začetka in konca, sredi katerih je kakor ogenj v ognju zgorel Balantič, tako neukrotljivo in tako tragično podoben španskemu Garciju Lorci. Romala je dva dni po tem neznanem svetu in med temi neznanimi ljudmi, glasovi, svetlobami in zbliževanji — neslišno, skoraj brez besedi, brez patetičnih občudovanj. Sad tega obiska je, da si slovenska beseda po zaslugi čudnih in tragičnih naključjih vojne ter revolucije utira pot tudi v tuji španski svet. Nekoč v bajni dobi smo v pesmi poslali tja Lepo Vido — zdaj prihaja za njo slovenska beseda — po zaslugi Marije iz sončne dežele. BRANKO BOHINC (Narodni motiv) Vode pod mostom šume, ceste v neznano hite. Midva na mostu sva stala. Pomniš? Slovo sva tam prvič jemala. V srcu sem kričal: »Mati, ostanem doma!« Misel pokopal na dno sem srca. V solzah oba sva molčala. Vode pod mostom šume, ceste v neznano hite. Dalja ni naju ločila, vsak dan bolj vroče midva sva ljubila. Tebi sem tožil. »Otrok, pogumno mi stoj, besnih viharjev nikar se ne boj!« To si mi takrat pisala. Vode pod mostom šume, ceste v neznano hite. Sama doma si ostala, ti, ki devetim življenje si dala. Mati, ne čakaj! Vse nas pograbil je svet, ■most zdaj noben ni med nami razpet. Sama še v grobu boš spala. A. Ltikcžič: Motiv iz Makedonije KAKO UBITI BOGATEGA STRICA je nekoliko neokusni naslov komičnega filma, ki smo ga pred kratkim lahko videli v našem mestu. Spada v serijo filmov, pri katerih se takoimenovanemu angleškemu humorju pridruži še bolj ali manj duhovit obešenjaški humor. Ta vrsta filmov nudi režiserjem mnogo priložnosti, da zdrknejo z duhovitosti v banalnost in neokusnost. O gornjem filmu bi lahko rekli, da se je temu že nevarno približal, dasi ne manjka resnično duhovitih prizorov. Vsekakor pa bo ostal pri teh filmih neprekosljivo na prvem mestu nepozabni Alec Guinnes v delu »Ladykiller« I angleška besedna igra, ki pomeni bodisi »ženski morilec« kot tudi »osvajalec damskih src«; italijanski prevod »Signora omicidi« je bil torej zgrešen in nesmiseln), četudi smo ob koncu filma kar gazili čez trupla, je bilo vendar stalno občutiti fin čut za pravilno doziranje duhovitosti in pa neko svojevrstno gracioznost, kar pa o »Bogatem stricu« ne moremo reči. SLAMNATI MOŽ je drugi veliki film dognanega igralca in režiserja Pietra Germija. Vse njegovo delo preveva neka skrita želja, da bi ne samo prikazal, temveč tudi pomagal preroditi drobne delavske družine, v katerih se svojsko, a z nezmanjšano silo javljajo tudi taki problemi, ki so bili doslej tradicionalno monopol takozva-nih »višjih« slojev. Germi je v svojem delu iskren in človeški. Njegov lik nam postane domač. Posebnost pri »Slamnatem možu« je ta, da nastopajo v glavnih vlogah skoraj iste osebe kot pri »Železničarju«. Družina glavnega junaka ima celo ista imena. Morda misli Germi na celo serijo. Njegov drugi film nikakor ne kaže tistih značilnih znakov nazadovanja, ki se pojavljajo skoraj neizbežno pri vseh filmskih »nategovanjih«. Njegova pot je torej prosta. UPORNIKI IZ BOSTONA je ameriški film, ki je pred kratkim prišel na evropski filmski trg. Njegov producent je svetovno znani mojster risanih filmov, Walt Disney. Film prikazuje zgodovino upora proti Angliji, ki se je začel z znanim metanjem čaja v morje in končal s proglasitvijo neodvisnosti Združenih držav. Kritike so se o filmu izrazile zelo pohvalno. Njegova največja vrlina je v tem, da ve, kaj hoče povedati. Film je namenjem predvsem mlajšemu občinstvu; a kot običajno, bo stvar privlačna tudi za odrasle. Ali se niso odrasli tudi pri risankah zabavali kot najmlajši rod? No, kar priznajmo : včasih še bolj ... T. S. JUGOSLOVANSKO - ITALIJANSKI FILM Med jugoslovansko in italijansko kinematografijo prihaja do vse tesnejšega sodelovanja. Vardar Film iz Skopja in italijanski producent Luigi Rovere sta se dogovorila za snemanje filma po Puškinovi noveli »Dobrovski«. Snemati ga bodo začeli sredi julija. Glavna igralka bo Rossana Schiaffino, ki bo poosebila Mašo. Režiral pa bo Američan William Dieterle. Italijan Luciano Malerba bo napisal scenarij za film »Velika parada« po nekem delu hrvaškega pisatelja Vladimira Carina. Pisanje scenarija mu je zaupal Triglav Film, ki menda misli posneti ta film. Papež Pij XII. o kinu Film zajema vedno širši krog in vedno bolj osvaja ljudske množice. Zato je razumljiva skrb, kakšne filme podjetja izdelujejo. Film ima neverjetno sugestivno moč na ljudi, posebno na mladino. V neštetih primerih vidimo, da je film slabo vplival na mladino, da je moralno propadla. Zato je razumljivo, da Cerkev posebej skrbi, kakšne filme vrte v kinodvoranah. Izraz te velike zaskrbljenosti je tudi beseda, ki jo je napisal sv. Oče. V Parizu so se vršili študijski dnevi Mednarodnega katoliškega kino središča. Sveti oče je naslovil na predsednika in udeležence posebno pismo, v katerem je podal nekaj smernic, ki naj vodijo sodelavce te ustanove. Sveti oče priznava pomembno in zaslužno delo, ki ga ta ustanova vztrajno opravlja s tem, da seznanja katoličane s problemi kina, ki naj spoštuje verske in moralne vrednote. Dobri filmi med množico: to je predmet obravnav na teh študijskih dneh. Važno je vprašanje, kako zagotoviti uspeh moralno dobremu filmu, opogumiti filmske proizvajalce v to smer. Premalo je, da dobre filme ceni določena elita ljudi. Treba je, da se javno mnenje izrazi v njegov prid, da film v kino dvoranah doživljajo mase ljudi. Film danes ogroža televizija in v mnogih državah grozi kriza filmski proizvodnji, ki zaskrbljuje filmske proizvajalce. Sveti oče spremlja delo študijskih dni in želi, da bi vse razsvetljeval in vodil krščanski duh. Filmske industrije ni mogoče motriti le s trgovske plati, kajti to ni enostavno blago, temveč je hrana razuma, šola duševnega in moralnega oblikovanja. Katero pot naj hodi filmska industrija, da si bo ohranila zaupanje najširših mas? Filmska industrija se ne sme pustiti voditi trgovskim vidikom, ker film ni navadno blago temveč duhovna hrana ter šola duhovnega in moralnega oblikovanja. Iz spoštovanja moralnih načel, umetniških virov in v vrednotenju pravega človečanskega bogastva se morajo kinu odpirati nova in svetla pota. Vsi, ki se bavijo s filmsko proizvodnjo naj imajo zaupanje v zdravo pojmovanje občinstva. Občinstvo je sposobno, da podpre vse vrste filmov, ki s svojo lepoto in plemenitostjo zares vzgojno vplivajo. Toda zdrav sprejem filma si mora film pripraviti sam z vzgojo občinstva, ki ga mora naučiti, kako ceniti prave vrednote, ki se izražajo v filmskem jeziku. Treba pa je preprečiti pogubni vpliv določene propagande, ki razpihuje strasti in nezdravo radovednost. V moralnih načelih, v umetniških virih ter v vrednotenju pravega človečanskega bogastva se filmu odpirajo nova svetla pota. Zato naj imajo proizvajalci polno zaupanja v zdravo presojo občinstva. Tako govori papež Pij XII. tistim, ki naj skrbe za dobre filme. iPogouojj oS ioki JERAS POPISUJE... To povest mi je pripovedovala neka starejša, prijetna gospa. Smisla zgodbe mi na koncu ni bilo težko spoznati. Menim, da bo povest v »Mladiki« našla svoj pravi okvir. Naj pripoveduje gospa: Z možem sva leta in leta živela v lepem miru. Hranila sva se zmerno, ne bo odveč če povem, da je bil moj mož s tečno, enostavno, toda izdatno hrano vedno zadovoljen. Resda moja kuhinja ni bila najmodernejša, štedilnik je bil pač na drva. Podedovala sem ga po svoji materi. Kdo pa je v njenih blagih časih mislil na elektriko, na plin na... tako imenovane »avtomate«? Kdo ...? žal so možje vir napredka! Tudi mojega moža je lepega dne obsedlo. Brez besed je šel v banko, dvignil najin težko prihranjen denar ter kupil — zamislite si starino — kupil je čisto nov, bel, moderen avtomatični štedilnik. Ko so ga pripeljali, sem osupnila, mož pa je bil ves iz sebe. Potil se je v radostnem navdušenju ko je odnašal stari štedilnik v drvarnico in ko je pomagal strokovnjakom, da so postavili novega... Potem šele me je objel ter pojasnil: »Mučila si se dovolj! V najinih visokih letih se bova hranila brez trdega dela.« »Razumi me prav,« sem odvrnila, »kako naj se priučim kompliciranim vijakom, svetlečim gumbom, zvoncem in številkam in ... in ...« »Kaj enostavno!« je vzkliknil. »Na primer: zavrti prvo stikalo!« Ko sem se nagnila do stikala, sem ga slišala: »Prižgala se je zelena luč!« »Rdeča,« sem odgovorila. Res se je zabliskala rdeča luč. »Čakaj! Prižgati bi se morala zelena luč. Tako sem bral v navodilu.« »Že mogoče, prižgala pa se je rdeča.« »Ne bi se smela,« je dejal in sedel. »Ne bi se smela!« Seveda se ne bi smela. Tekel je po mehanika. Ta je zmajal z ramami ter končno ugotovil napako. Medtem ko je popravljal »avtomat«, sem pri sosedi skuhala kosilo za tri. Povabila sva k mizi tudi mehanika. Mož je postavil na mizo steklenico in še preden sta jo spraznila, je vedel vse, kar zadeva najin avtomat. Navdušen je bil celo mehanik; dokler nista izpraznila druge steklenice, ga sploh ni bilo spraviti iz hiše. Naslednji dan je bila nedelja. Zjutraj sem zamesila testo ter nato naročila možu: Naravnaj štedilnik za kolač. V redu, je odvrnil, le za hip pogledam v navodilo. Pričel je študirati... Po dveh urah je vprašal: »Ali je testo že vzhajalo?« Nejevoljno sem potrdila: »Dve uri zjutraj, vsega skupaj štiri ure.« Dvignil je glavo ter očitajoče pripomnil: »To je zelo važno! Koliko maščob je v testu?« »Kakor običajno.« »Koliko, vprašam? Povej natančno v dekagramih in v miligramih.« »Poiskala bom recept.« Tri četrt ure sem ga iskala. Ugotovila sem nato, da sem najbrž porabila sedem dekagramov in 5 miligramov surovega masla. Moj mož je medtem preračunaval število rozin v potici. Dobil je vse želene podatke in ugotovil: »Račun stoji na glavi! Testo je vzhajalo dozdaj že pet ur in tabelo moram sestaviti znova. Praksa dela mojstra! Osnova naj bo 6 ur vzhajanja, kajti račun mi bo vzel najmanj eno uro dela ...!« POMENKI POD D Obesili so mreže in odšli domov Jí ASA ROTORICA Ustavimo se pri takem izrazu, ki že na prvi pogled priča, od kod je in kam naj se spet spravi. Za njim se pa v slovenščini skriva celo bogastvo izrazov. Sva d’akordo? Smo d’accordo? Ah, mi se zmerom najdemo' d’accordo... Če se ravno ne najdemo d’accordo, se pa stavimo d’ accordo... Ali ni tako res? Eden popusti malo, drugi malo, pa smo hitro d’accordo! Kadar smo v zadregi za slovenski izraz, ponavljamo tujega. Najprej gre za italijansko reklo: »mettersi d’accordo«. Po naše pa se to glasi: — veliko preprosteje in enostavneje: zediniti se, domeniti se, sporazumeti se. Ne bomo torej govorili več: »smo se stavli d’accordo«! Sporazumeli smo se! Zedinili smo se! Skratka: domenili smo se! Prej je imel vsak svoje mnenje. Potem smo se domenili, da sprejmemo vsi enega. — Zedinili smo se! To uro sem porabila, da sem pri sosedi skuhala kosilo. Bila je nedelja, mehanik je bil najbrž zdoma. Ko sem se vrnila v kuhinjo, je mož bled od razburjenja pokazal list papirja. »človeška genijalnost nima meja!« je rekel. »Kje je pekač?« »Naj ga prinesem? Bom lahko spekla kolač?« »Preberi podatke: Potrebne so tele operacije: 1. odpri spodnjo pečico, 2. postavi pekač v prekat rimska dve v višino dveh stopinj, 3. naravnaj osrednje stikalo na številko 4.7, 4. sklopi avtomatsko ročico, 5. ko ugasne rumena žarnica, izklopi transformator in 6. ko bo zazvonila električna ura, kar se bo zgodilo po 8 minutah in 40 sekundah, bo potica pravilno spečena.« Uravnala sva po njegovem računu ter sedla h kosilu. Nalašč sem opazovala uro. Preteklo je bilo devet minut... deset minut... enajst... Tedaj je vstal moj mož in se zaskrbljeno približal štedilniku. K sreči je eksplodirala pečica še preden ga je dosegel! Strahovit pok pa je privabil precej sosedov. Ko sva se opomogla, se je moj mož prijazno posmehljal prestrašenim gledalcem ter še ves čm dejal: »Nič posebnega, dragi sosedje. Lahko mi pomagate; v drvarnici imam odličen štedilnik in rad bi ga prinesel v najino kuhinjo. Opekline...? Kje nekii... še prej bom nacepil drva in potem ... potem si bom najbrž res obvezal roki!« OMACIM KROVOM O letošnji modi Vsaka sprememba v modi vzbudi pozornost med ženskim svetom, posebno še, ako prinese nekaj novega, kar se popolnoma oddalji od prejšnje mode. Takoimenovana »linea sacco«, ki se je pojavila v letošnji pomladi, je taka novost, zbudila je precejšen hrup med svojimi predstavnicami — ženskami, ki se niso morda nikdar prej ločile v tako nasprotujoča si mnenja. Na eni strani imamo tiste, ki vneto zagovarjajo »lineo sacco«, na drugi pa tiste, ki se zanjo niti najmanj ne navdušujejo, ampak jo imajo za neokusno, za neelegantno. Na sredi imamo pa tretje, ki bi jih lahko imenovali nevtralne, ker se zanjo niti ne navdušujejo, niti je ne obsojajo. A o teh smemo reči, da jih je pičlo število, saj ima večina žensk svoje mnenje o modi. Nekateri so mnenja, da ise mora elegantna ženska oblačiti po modi. Toda ali je res vselej lepa in okusna? Ali ni morda kdaj malce pretirana, morda celo smešna? Naj ji torej. tudi tedaj sledimo? Sodeč po velikem številu žensk, ki sledijo letošnji modi, moremo reči, da je ta žela precejšnj odobravanj med svojimi predstavnicami. Ni moj namen zagovarjati jo, niti obsojati: vsaka ima svoje mnenje, ki ga bo pred drugimi vneto branila. Koliko je pa obleka »sacco« elegantna in lepa pa naj vsaka zase sodi. Eno ostane neizpodbitno: ženska je elegantna, ako je njena obleka resna in narejena po okusu. Saj se prav v obleki pokaže njen značaj, njena moralna vzgoja in estetski čut. O letošnji modi pa lahko rečemo, da se bo verjetno ohranila malo časa. Dvignila je precej prahu in hrupa, kot ga dvigne vsaka novost, a prvotno navdušenje se kmalu poleže in ženska se navadno vrača h klasičnim, a vedno lepim oblikam v modi. Miranda Zafred MIRKO MAZORA Kje je moj dom? Iz tegu vrvenju, hrupa in trenja grem truden domov. Tum, kjer me daha rodni moj krov, sifpet bom potrkal, moči se nasrhal za borbo k zmagi. Pa kje, moj dom, si ti? — Sanja le vse žive dni! In kje so mio ji dragi? — O mešalcu Gospodinji, ki ima mešalec (Mixer ali frulin) pa čeravno najpreprostejšega tipa je treba čestitati. Vse gospodinje, ki ga imajo si pa niso na jasnem zakaj vse ga lahko uporabljajo. Njegova uporaba je brezmejna in zato navajam nekaj načinov, ki bi bili morda lastnicam mešalcev nepoznani. Prežganje, ki se je zgrudvalo postane svileno če se ga v mešalcu zmeša. Enako lahko trdimo o krompirjevem pireju in pireju iz stročnic. Puding narejen v mešalcu postane bolj penast in po množini ga je tudi več. V mešalcu mešanemu osnovnemu pudingu lahko primešamo razno sadje, kakav, stopljeno čokolado, kavo, različne sokove, orehe, mm in podobno. Tako dosežemo pudinge z različnimi okusi. Odlične so mlečne pijače, katerim primešamo zgoraj navedene dišave in v poletnem času dodamo še košček ledu. V mešalcu zgotovimo tudi razne ponarejene majoneze, za krompirjevo solato ali pa mesne in ribje jedi. Ta majoneza ni samo cenejša od prave, ampak jo mnogo hitreje napravimo in je laže prebavljiva. Zmeša se skuta, olje, sol, rumenjaki, limonin sok, gorčica, vse to po okusu. Tako dobimo odlično majonezo. V mešalcu zmešamo testo za omlete in palačinke, ki je odlično. V njem pretlačimo oziroma zmeljemo marmelade, zmešamo doma napravljene likerje ali pa tudi goste juhe in enolončnice. Važno je le, da je mešalec po vsaki uporabi brezhibno očiščen. Adela Mesesnel temelj krščanstva V juniju obhajamo praznike, ki razodevajo neizmerno božjo ljubezen do nas ljudi: sv. Rešuje Telo, binkošti, praznik Srca Jezusovega. Sv. Janez je zapisal: Bog je Ljubezen. Bog ni trd Gospod, ki bi samo prežal na človeka, da bi ga sodil za vse slabo, ki ga je zagrešil, marveč je dobri Oče, ki mu hoče dajati iz polnosti svojega življenja. Najbolj je pokazal svojo ljubezen do nas, ko je poslal svojega Sina na svet, da nas je odrešil. S svojo očetovsko ljubeznijo vodi življenje posameznikov in narodov. Če Bog tako gleda na človeka, potem ni razloga za kakšno črnoglednost. Res je, da smo k slabemu nagnjeni, ker smo pod postavo izvirnega greha, ali pri sv. krstu smo bili prerojeni v otroke božje in smo prejeli moč, da moremo gospodovati svojemu pože-Ijenju. Krščanstvo uči resnice in zapovedi, ki urejajo naše razmerje z Bogom, čeprav so ne-izpremenljive, vendar niso samo nekaj abstraktnega, ampak globoko segajo v naše življenje. Naša vera je kakor božji kvas v človeškem testu, je kakor božji kvas v člo-veško-božje življenje. Naša Cerkev ni samo ljubosumna čuvari-ca resnice in trdna obramba proti zmotam, ampak je tudi najboljša usmerjevalka življenja za vse, ki so dobre volje. Papež ne daje samo zapovedi in prepovedi, marveč je skupni oče in vladar, ki se zanima in skrbi za vse. Cerkev je organizirana ljubezen. Pri krščanskem življenju ne gre samo za to, da se izogibljemo greha, odstranjujemo napake, da ne pobijamo, ne krademo, ne preklinjamo..., ampak še mnogo bolj, da delamo dobro, utrjujemo v sebi kreposti, izvršujemo dela ljubezni. Apostolsko delovati se ne pravi samo braniti vero in Cerkev, se boriti proti zmotam, ampak pridobivati ljudi za resnico, za dobroto, jim pomagati, da bodo postali boljši. Pij XI. je nekoč dejal: »Katoličani se pre-pogostokrat preveč umikajo nazaj. Boje se vsega, zlasti česa novega. Zaupati morajo v pomoč Sv. Duha, ki Cerkev vodi, in imeti vero v tisto bodočnost blagoslova in milosti, ki jo hoče uresničiti v dušah«. Jože Prešeren NOV VOJNI ROMAN V zadnjem desetletju smo dobili več romanov z vojno snovjo. Vojna leta so bila za slovenski narod tako usodna, razgibana in epsko bogata, da bodo pisatelji še dolgo zajemali iz njih. Toda dosedanja dela so bila prepojena s partizanskim gibanjem, premalo pa so se ozirala na narod kot celoto. V tem pogledu je prijetna novost novi vojni roman Stanka Kocipra: Na božji dlani. Roman je proti koncu lanskega leta izdala Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu. Kociper spada v srednji rod slovenskih pripovednikov in je doslej izdal dve igri (Zasad in Šent jurjevski provizor), en roman (Goričanec) in knjigo črtic (Mertik). Novi roman Na božji dlani prikazuje prva dva meseca nemškega vladanja v slovenski Prlekiji (od č. aprila do 22. junija 1941). Nemci so razbili jugoslovansko vojsko in zasedli severno Slovenijo. Oblast so prevzeli nemško usmerjeni ljudje, ki so se že pred vojno pripravljali na ta korak. Nova oblast je vse ljudi popisala in zdravniško pregledala, konec maja pa je začela množično seliti vse, ki jim niso bili všeč. Ene so poslali v Srbijo, druge v Šlezi-jo, tretje v koncentracijska taborišča. V .nekaj tednih je bila Prlekija »počiščena«, postala je »nemška pokrajina«, kakor je naročil sam Hitler, in ljudje so začeli živeti v novem redu. Pisatelj je to usodno razdobje v življenju preprostih Prlekov dobro zajel in obdelal. Roman je neke vrste tragedija, ki se klasično zapleta, doseže ob preseljevanju višek in se .naglo razplete v katastrofo. V prvem delu prevladuje razočaranje nad polomom Jugoslavije in nad novimi oblastniki. Višek ob preseljevanju je poln tragike, ko ljudi nasilno trgajo od domov dedov in pradedov in jih skoraj gole pošiljajo po neznanem svetu. Zadnji del preveva strah: strah pred novimi oblastniki, strah pred sočlovekom, strah pred življenjem. Roman zajema življenje v celoti, vso vas oziroma celo Prlekijo. To je odlika tega dela, ker iz njega spoznamo, kako se je vsem Slovencem godilo. Še posebej pa je Kociper poglobil usode nekaterih posameznikov. Najlepše je razvil usodo Hrgovega Petra in njegove družine: žene Mimike, sinčka Frančeka in stare matere. Izselijo jih v Srbijo in pisatelj jih spremlja od domačega praga do Užič-ke Požege, kjer jih spuste z vlaka, da si ure-de življenje, kakor vedo in znajo. Tu umrje Mimika, a tudi Franček je bolj mrtev kot živ; isto velja za staro mater. V Nemčijo spremlja pisatelj peka Tuškove-ga Jožka in učiteljico Vukovo Miro. Jožek se na prisilnem delu kmalu ponesreči, Mira pa sc izgubi v Veliki Nemčiji. Poleg kmetov in učiteljev nastopata tudi akademika Kotnikov Janko in Poljančev Ivek. Prvi je pisatelj sam in torej zagovornik pisateljevih nazorov, Ivek pa je komunist in ob .njem Kociper kaže, kako so se komunisti že prve mesece vojne pripravljali na revolucijo. Na božji dlani je realistično verna slika tedanje slovenske stvarnosti in v tem je pisatelj uspel. Manj zadovoljuje oblikovna stran, ker je pripovedovanje včasih preveč raztegnjeno. Proti koncu prehaja v polemičnost ob dnevnih geslih. Včasih je tudi preveč naturalističen (Mirino slovo od zaročenca in Iveka, Frančekova dojilja, prizori okrog zdravniškega pregledovanja ljudi itd.). V splošnem pa je roman uspel in ga hodo ljudje radi brali kot dokument tedanjih težkih dni. Martin Jevnikar Moč lljMlbesm o FRANC JEZA 10 Povest i* časa naselitve Slovencev Tipala je otroku čelo in ročice, prisluškovala njegovemu težkemu dihanju in vonjala njegovo sapo. Skušala mu je pogledati v grlo, pa ni hotel odpreti ustec. Nazadnje se ji je le posrečilo, da mu je razklenila ustnici in mu poikukala v usta. Videla je, da ima jezik in nebo vneta in belo pikčasta. Vedela je, da je to huda in nevarna bolezen, ki mnogokrat prinese otrokom, smrt. Tudi ona jo je imela,'ko ji je bilo deset let. Spomnila se je, kako so ovijali v molkre, ožete prte in ji dajala piti vroče lipove čaje in mleko z medom in žafranom. Poiskala je starko in ji skušala z znamenji razložiti, kaj hi bilo treba storiti. Starka jo je nezaupljivo in skoro sovražno gledala. Magona se je potrpežljivo trudila, da bi ji pojasnila svojo misel, a videti je bilo, da je stara ne razume, ali pa je morda ni hotela razumeti. Magona se je obupano nasmehnila in ponudila otroka starki, da bi ga podržala in da bi sama zmočila kalk lanen prt, ki so se sušili na grmovju, in ovila otroka vanj. Otrok je žalostno zajokal, ko ga je dala iz rok, in stegal ročice po njej. Stara ji ga je nevoljno izročila. Morda je bila že nekoliko ljubosumna na mlado deklo, ki si je znala tako hitro pridobiti otroka. Morda pa ji tudi ni zaupala, ker je bolj verjela v moč lastnih zdravilnih zvarkov. Magona je poklicala Secundino in ji naročila, naj zmoči kak prt in ji ga prinese. Secundina je pohitela s prtom k bližnjemu potočku, ga namočila in ožela ter pritekla nazaj. Bila je vesela, da lahko kaj naredi za svojo prejšnjo gospodarico. To ji je bilo' v tolažbo. Nagrnili sla na kup nekaj suhega listja, razgrnili po njem svoji ruti ter naglo previli otroka v mokri prt, nato pa ga še zavili v toplo pregrinjalo. Slovenski dekli sta od strani opazovali njuno početje. Ko sta videli, kaj počenjata novi dekli, sta ju tekli tožit starki, ki je prihitela vsa razburjena. Pahnila je proč Secundino in iztrgala otroka Magoni. Deček je začel jokati, dekli sta kričali in sladka je sovražno gledala Magono. Tej je bilo težko. Ni vedela, kako naj razloži stari ženski, da bo to otroku koristilo in da ga lahko samo1 to reši. V svoji nemoči se je grizla v ustnice, da bi premagala jok. Tedaj se je zaslišalo naglo ko-njteko pekelanje. Pri vozu se je ustavil visok črn konj. Gorazd je naglo zdrsnil z njega, privezal konja za ročico voza in stopil k ženskam. »Kaj se je zgodilo?« je vprašal. Starka mu je nekaj razburjeno dopovedovala. Gorazd je razgrnil ogrinjalo, potiipal mokri prt, pobožal otroka po polnih laskih in ličecu, nato se je z dolgim, vprašujočim pogledom ozrl v Magono. Videl je njen žalostni obraz in njen vznemirjeni, mili izraz ga je morda prepričal. Mirno je nekaj dejal materi, nato je prijel otroka, ki je stezal ročici po Magoni, in ga izročil mladi laški ujetnici. Pokazal je z rolko slovenskima deklama, naj se odstranita, in onidve sta brez besede ubogali. Magona je olajšano segla po otroku in ga stisnila k sebi. Gorazd jo je prijel za nadlaket in jo za hip podržal, kakor da bi rad nekaj povedal mladi ujetnici, ko ji zaupa otroka. Toda ker ni znal njenega jezika in je vedel, da ona ne razume njegovega, jo je samo rahlo stisnil. Ona pa je vendar razumela, kaj ji je hotel povedati. Hvaležna in pomirjena se je ozrla za njim, /ko> je prijel mater za roko in jo odpeljal proti vozu. Bila je prva prijaznost, ki jo je doživela v ujetništvu. Začutila se je kljub vsej nesreči, ki se je ta dan zgrnila nanjo, nekoliko potolaženo. Tiščala je otroka, ki se je že umiril, k sebi in mu začela spet potihem prepevati vse. otroške pesmi, Iki jih je ve- dela. Pri tem so njene tople solze kapljala na lička otroka, ki je kmalu zadremal. Sonce se je že dotikalo gozdnatih vrhov na zahodu, njej pa se je zdelo, da še noben dan, odkar je živa, ni b’l tako dolg. Vedela je, da ga -ne bo nikoli pozabila. Vedno bo težil njen spomin kot mora. Bala se je bodočnosti in zaželela si je, da bi umrla. Sno-či ob tem času je bil oče še živ, se je spomnila, sedela mu je v naročju, on pa ji je prigovarjal, naj se ne boji, in ji pripovedoval o materi. Potem je odšla v cerkev, on pa je v vestibulu pričakoval mestne imenitnike, ki- so se začeli zbirati na posvet. Mesto je bilo še svobodno, četudi v strahu, in nič ni kazalo, da bo tako kmalu vsega konec. Zdaj pa se je vzdigoval na tisti strani črn dim v nebu in včasih je začutila v nosu oster duh po pogorišču in zaslišala zamolkel hrup pijanih barbarov, ki so slavili zmago. Želela si je, da bi bilo vse -samo sanje in da bi se prebudila in našla vse kakor prej. A vedela je, da bdi in da je resnica. Zaželela si je, da bi umrla. »Kje si zdaj, oče?«, je pomislila. »Vzemi me k sebi!« Potem se je spomnila mrtve matere. »Pridi po mene, svojo deklico, mama!« je na tihem prosila. Prišlo ji je na misel, da bi se ubila, a kako? Morda bi jo barbari ubili, če bi poskušala zbežati, in to bi bila morda je najlažja in najthiitrejja smrt. Toda potem je to misel zavrgla. Bilo je greh tako misliti. Sonce je bilo že zašlo in rahel, svež veter,