146
Pisma mlademu prijatelju. *) IX.
fjjr                  DragiBogdan!
zajcmnega iu združenega delovanja je bilo pri nas malo vže od nekdaj. V 16. stoletji so se siccr pisatelji slovenski osredotočili kolikor toliko v svojcm deiovanji. ker je bil vsera prvi namcii žiriti novo vero v Slovenstvu, da-si tudi med njiini ni bilo vselej potrebue jediuosti. Oelo sledovi jugoslovanske uzajemnosti so se pokazovali tedaj na slovenskem književnem obzorji. V 17. in 18. veku tja do M. Pohlina pa pogrešamo popolnem vsake uzajemnosti raej slovcnskimi pisatelji; kakor zelenice so se javili le posamično in osamljcno v puščavi slovenske književnosti. K večeinu, ako se raore omeniti slovenska pratika kot perijodična**) knjiga, katere prva je prišla v dožel 1726. 1. v Augsburgu na Nemškcm in izhaja od takrat vsako leto m do današnjega dne. Za M. Poblina pa ju oživelo zopot Bmodris6e delovnih" (academia operosorum), okolo katerega so sc zbirali mijznamenitejši tcdanji učeujaki iiaše ožje domovine, kakor ti je zuano. Otec M. Pohlin iii jezuvit Pr. Daj (Deu) sta začela izdavati prvo slovensko perijodičuo knjigo nPisanice", katerih so prišli na svetlo trije zvezki (1779, 1780, 1781), dva pa sta ostala v rokopisu. Val. Vodnik je začel izdavati po nasvctu Gojzovem ,,Ve]iko pratiko" (1795, 1796, 1797), 1. 1797. pa so prišJe v dežel njegove nLub-lansko Novice", prvi slovenski, porijodieni, političuo-poučni časopis, ki jc izhajal po dvakrat na teden na polu pole v malej osmerki, pozneje pa le po jedenkrat, dokler ui moral popolnem preuebati koncem leta 1800, ker je imel premalo naročnikov. Za Prancozov je izdaval (Jharles Nodier list nTeJe-graphe officiel" r francoskein, vlaškem in uemškem jcziei in dva meseca tudi v slovenskem. In to je prvi dnevnik slovcnski. Iz }»isma Jaruikovega, ki ga je pisal Metelku, spoznamo, kako se je mislilo pred 1825. 1. na izda-vanjc slovenskega časopisa v Ljubljani in res so koncem 1824. 1. ustauovili Oigier. Holcapfel iu Andrijoli prvi slovenski lednik: BSIaviuja", toda vlada ga jira ni dovolila izdavati, češ, da nimajo za to potrebnib znanosti.
Po smrti Vodiiikovcj se je pesništvo potisnilo v ozadje in pisatelji sJo-venski so se pečali po najvoč s slovnico. Leta 1830. pa so začne nova doba v slovenskeni pesništvu. Po uredništvu Kostelčevem je zaeela prihajati v dežel vsako leto' zbirka slovenskib pesnij z naslovom: ,,Krajnska Cbelica':. Izšlo je je vsega vkupe pet zvezkov. Vsak zvezek obseza izvorue slovenske pesni iu prevedene, največ iz slovanskega (srbskega). Izdajatelj nKranjskej Sbeliei" je bil Mihael Kostelec, pravi njen pospeševatelj in urednik Matija Cop, najdičnejši duševni potlpiiatelj pa Fran Preširen. ^Cbelica" jc jedua najvažnejšib prikazni v uašej litcraturici. Okolo so se zbrali vsi tedanji pesniki, deJajoč zložno in uzajcrano na mJadern slovenskem leposlovnem po]ji.
*)  Popravek.   V 6.  pismu  glasi se imo prekmurskega pisatelja: Imre Augustič, a ne: Angust Imre.
**)  Perij o d ičen se imenuje <iasopis ali  knjiga,  ako jzliaja v naznačenih rokih dalje časa.
147
Trudili so se otresti, ako ne po oblikah, vsaj po duhu vseh tujih navlak in uzorov in pesuištvu pritisniti na čelo popolnoma znak narodnega glasii in duha. ,,(Jbelica" je oživila pravo umetalno poezijo in gladila pot slovenskemu pesuištvu v olikanejse krogo, kateri so se do tedaj zanimali samo za neraško in francosko literaturo. Vzbudila je silno navdušenost in unetost za slovensko pesništvo iu pokazala pravila, kako se poje slovenski. Pesniki so se otresli tiste prvotne okornosti, ki je hodila še Vodnikn na pot, in stopali so brez strahii v kolo pesnikov srečnejših narodov. ,,(Jbe]iea" je zače]a tudi znano nabecedno vojno" ter ohrauila jedinstvo v črkopisu, katero se je začelo tedaj rušiti, pokopavši ,,mete]čico". Po »Cbelici" se je povzdignilo pesništvo in jezik slovenski in seznanila nas jo tudi z dnigimi slovanskimi narodi. Slo-vanska uzajemnost se je pokazak po jednej strani z brati Oehi, katere je seznanil Fr. Oekkowsky s ,,Kranjsko čbelico", preloživši nekaj slovenskih pesnij ua eeski jozik; po drugej strani pa z brati jugoslovanskirai (Hrvati iu iSrbi), ki so se jeli zbirati tcdaj v nilirsko kolo". nKraujske Gbelice" prvi štirje zvezki so se tiskali v ,.bohoričici", zadnji zvezek" (1848. 1.) pa vže v ^gajici". Krajeeva ,,Narodua biblioteka" je priredila novo izdajo ,,Krajuske Gbelice" v petih zvezkih. Vseh pesnikov ,,Cbeličarjev" je pctnajst. Nezniitnejših ti no bodem omenjal. 0 Blaži Potočniku, ki je bil ,,metelkovec", sem ti vže pravil; ravno tako o ,,koroškem Vodniku" Urbanu Jarniku.
Mihacl Kostelec (Kastelic) je umrl kot knjižuičar na Ijubljanskem liceji (1868. 1.) Bil je izdavatelj iu marljiv sotruduik nCbelieiu", toda pravi pesnik on ui bil. Nekatete pesni njegove se čitajo prijetno, druge pa niso nič kaj posebno dobre.
Janez CJigler (Ziegler) je umrl kot župnik v Višnjej gori (1869. ].). Pesni njegove imajo malo poezije ua sebi; pisal je tudi nabožne knjige, a najzaslužnejšim se je uaredil po svojiti povestih. Pokazal se je izvrstnega pripovedovalca glede vsebiue in oblike. Jezik mu je dokaj pravilen, domač iu blagoglasen. Njegove povcsti so se udoinačile mej narodom kakor ]e malo-kaka knjiga. Kdo še ni čital ,,Živienje S. Heme" (1839. ].), ,,Deteljice" (1863. ].), BKortonice" (1866. ].) iu ,,8reče v Nesreči" (1836. J.), ki je prvi slovenski narodni rouian (daljša povest) ter je izšla (1882. 1.) v drugej izdaji kot III. knjiga ,,Knjižnice slovenskej mladini", katero izdajo urednik ,,Vrteev". Cigler je pisal tudi v ,,Drobtinice" in ,,Novice".
Jožef Žemlja je umrl kot žnpnik v Ambrusu (1843. 1.) Bil je iz-vrsten rodoljub iu dolior jezikoslovec. V svojih pesuih (Sedem sinov) se jft pokazal dobrega epika. *)
Jakob Zupan je biJ doktor sv. pisma, profesor bogoslovja v Ljub-Ijani in je umri v Celovci 1852. ]. Bil je veleucen , izobražen in dubovit, izvrsteu poznaratelj slovanšeine in zgodovine. Pisal je v razne časnike iu bil najplodovitejši ,,čbeličar" poleg Preširna. Pravi pesnik ni bil Zupan. Ljubezen do slovenščine ga je zavela časih predaleč in niti rnisel niti oblika se mu ni vselej posrečiJa. Jezik mu je večkrat pretiran, zasukan in teško umljiv. Vender veje velika Ijubezen in ncskaljeno rodoljubje iz Zupanovih pesnij. Nabiral je tudi narodno blago in zapisal okolo 500 narodnih pesnij.
*)  Epična pesen je ona, v katerej nam pesnik kako dogod])o pripoveduje, pri čeiner niina njegovo srce nobenega opravila.
148
Pravi duševni oče BKranjskoj fcbeliei", najboljši PreSirnov prijatelj in velikau učenosti" je bil Matija Oop, ki se je porodil 1797. ]. v Žirovnici na Ciorcnjskcin, žolal v LjubJjaui iii učil ua Diiuaji modroslovja. Pozueje je bil profesor poetike (pesuištva) ua Keki, potem je šel za prolesoija jezikov v Lvov na Poljsko, 1827. 1. pa dobode službo za profesorja poctikc v Ljubljaui, kjer dostiinc tudi službo knjižničaija na Jiceji. Leta 1835. jc utouil v Savi pri Tomačevem, kopaje se s svojim prijateljem Kostelcem. Cop je bil ne-vcrojctno učen mož. Znal, pisal in govoril je dovetuajst jezikov: slovanske, rouianske, germauske, madjarski in Lebrejski. A ne saiuo znal jo toliko jezikov, poznal je tudi njih književnost in je imel nenavadno obšinio obzorje v vedi iu oceni. Pisal je sicor jako malo, ker ga jc pobrala mnogo prozgodaj uepristranska smrt, a kar je pisal in narcdil, dobio jc in velike vruduosti. — Prvo zaslugo si je pridobil (Jop s tein, da je spisal sloveusko literarno zgo-dovino, ki jo je sestavil na prošnjo sloveuega češkega učenjaka P. J. Šafafika, ki je nabiral gradiva za obširno litcraruo slovansko zgodoviuo. Ta Oopova zgodovina je prišla na svetlo še le tri leta po smrti Šafafikovej 1864. 1. — Druga zasluga Copova je ta, da je bil on pravi urednik in dušcvni vodja nKraujskcj Cbelici", če tudi sam ni iiičesar pisal v njej. — Gop je vodil tudi nasprotnike Bmetelkovcev" v ,,abecodui vojui" in ravno njemu so imamo zahvaliti, da jc potolkel ,,metclčico" in odvniil s tem razcepljenjo sloveuskega crkopisa. t'op je bil tudi uajboljši prijatelj najboljšega pesnika sloveiiskcga, Frana Prešima, in jo jako muogo uplival na razvoj iu nagib poczije svojega prijatclja. Bil je na široko izobražen v najvažnejših literaturah in kot tak je lahko uplival na nadarjeui in vzprejemni pesniški čut in ukus slavca Preširna. Kakor je grel Vodnik svojc pesniške proizvode na ognjisči Cojzovc izobražc-nosti, tako je ogreval visoko izobraženi Uop globoko misleči in čuteči pesniški talent Preširnov. — Kot ueitolj je bil Čop jako priljubljon pri svojih učencih iu njogova vHestranska vednost je uplivala tudi  na mlado ljudi jako dojetno.
Glava vseh čbeliearjev in krona vseli slovenskih pesnikov je dr. Fran Preširen (Prešern), ki mu je tekla zibelka v Vrbi na Gorenjskem (3. dec. 18(X). 1.) 8 sedmini letom otido k svojcmu strijcu, ki ga je dal v šolo v Eibnico. S trinajstim letom pride na Jjubljansk gimnazij, kjer dovrši odli6no svoje učoujo 1821. 1. Jescni bodočega leta se upiše kot pravuik na vsoučolišči in 1828.1. postane doktor pravoslovja. Po mnogih tcžavali in prevarah ustopi kot koiicipijent v pisarno svojega prijatelja dr. Ohrobata v Ljubljaui, a 1846. 1. odpre v Kranji svojo lastno pisaruo.   Umrl je vže 1841). 1.
Kakor jo Eavnikar stvarnik slovenske proze, tako jo Prošireu stvaruik slovenskega pesništva. Voduik je prvi slovenski posnik; toda ujogove pesni nimajo v resnici prave, stalue umetalniške cene: njegova poezija je še le na pragu pravega pesništva. Vidi se jej, da se je izkopala ravnokar iz narodne poezije; vsa obJika iu duh v A^odnikovili pesuih je še ves tak, kakor v uarodnih pesencab. Njegove pesni so že, rekel bi, iz otročje dobe, lahne, priproste, a ljubezuivo iu pripravne za petje; PreSirnove poezije pa imajo pravo, stalno umotalniško ceno. Njih vsebina jc dovršeiia, inera prav osnovana. Prešireu je obogatil slovbnsko pesništvo z novimi pesniškiini oblikami, kiticami, stibi, kakor še niliče ne pred njim in za njiin. Pokazal jc in dokazal, da je slo-veiiski jezik sposobcn 'ravuo lako za razne pesuiškc oblike kakor drugiii iz-
obražp.nili narodov, ako 110 Sc boljo v nokatcrih slurnjili.  Prcsiren jeHnvarnil^^ slovenskoga posniškcgn jozika.    Zlagal iii pesnij sarno za petjc, nego tudi za čilanje;  z njirni  se  razveseluje  noiieen  prostak,  z njimi se  zabava mnogo zahtevajoč omikanec.   Po ruskom in gcrmanskem vzgledu je vzprejel priglas za podlago in osnovo povske mere in za njim so 61 i vsi slovonski pesniki.
Da pa je dospel Preširen do toliko visočine, pomogla mu ni samo nje-gova čudovita pcsniška nadarjonost; tudi učil se jc mnogo in temeljito, na strani pa mu je stal M. ('op s svojim obisirnim zaarijem in krasoslovnim iz-obraženjem. Da-si se je učil Prcširen v tnjib knjižovnostih pesništva, vender ima njegova poezija naroden značaj. Proučil si jo dobro narodno pcsništvo in nabral jo sam kopico narodnih pesuij. Pa-si so ni mogel odtegniti popol-noma tujemu uplivu, vendcr sta duh in vsebina Preširuova slovanska; poezije njegovc so napojene s čisto studenčnico narodne individnvalnosti (pojedinosti, posebnošti) slovensko.
Dejalo se je tudi in se dojc, da jo ostal Preširen v dobi slovanskega preporoda zgolj pokrajinsk pesnik.                                                                      i
Ees jo piaal Pro.šiion ,,kranj.š(-ino" (gorenjšcino) v lopšem pomenu be-sede, ali besoda ,,kiaiijščiiia" jo bila njomu ,,s]oven.sčinau in nSIovnnec" je bil njemu BSlovan". Slovcnščina njegova jo nenuvadno lopa, gladka iu pra-vilna in stilii njpgovi razodevajo dostikral prav naroden glas; saj se je ufil slovonščine od Kopidirja, Jtavnikarja in Moto.lka. JJcsni njp-govc nam doka-zujejo dovolj, kak Slovan jo bil Preširen in čc tudi ni trkal vselej in povsodi ob svojo. slovanske prsi, bilo jo vender pod njiiiii slovansko sreo. Dopisaval je ros ueniški s slovanskimi brati in jo pcl jionisko pesni, ki iie dclajo sramotc prvim neiuAkim pcsnikoin; ali tako ravnanje se pac lehko opvaviči, ako nam jfi lo nckoliko znan tfdanji čas in dnh njogov  in  koliko je šc danos bolje v
Itcm obziru, prifa iiam našo vsestransko življenji1.  Res, da ni šol za ^llivci"*), celo  nasprotoval jim jo in  Stanko  Vraz jo moral  slišati   inarsikako  britko besodo zaradi svojpga »ilirslva".    Preširen je bil trozno in liladno mislec ter je izprevidel  vže naprej  (kar so  drugi  izprevideli  mnogo lo-t poznoje),  da Slovencem ni mogočo stopiti v ,,ilirsko kolo",' ako nočejo popolnem prezreti I ogromne maso slovonskega naroda.   — Presiven je  prvi slovenski pesnik v najširjpiu poraenn  besode iu  nc pozuamn  ga  samo mi,  tudi drugi Slovani naslaiijajo  se  z   njegovimi   nesmrtnimi   proizvodi  in  uobenoga  slovenskcga l pesnika ali pisatelja iino  ni  tako  znano v Neracih kakor ravno Preširnovo.
*) Pred 50 leti se jo jel buditi lirvn.tski narod h svojega <lu3evnega dremeža. Slavui dr. Ljudcvit Oaj je začel izdajati časopis rIIrvatskc novino" z nckntcrimi mludimi Ijudmi. Pred. tejii ni se ssnalo ne za kakove časopise, ne za kakovo književno jcdinst.vo, ne za kakov književni jezik. Ako je i/.Sla kje kaka knjiga, bila je pisana v onem narečji, ki se je govoriio v ouem kraji, kjer je tiskana kujiga, a vserau narodu ni bila razumljiva. Jedni so )ii«iili v kajkavskoin nareuji (kjer se govori: kaj=--was), drngi v čakavskem (ča=kaj), tretji v štokavskum (što=6a==kaj); ker pa večina naroda govori Stokavsko narečje in ker so v tem naročji pisali slavni dobrorniški pesnici vž« v 15. in 16. stoletji svoje divne pesni, začel je Gaj in njogovi prijatelji pisati noTiiie in drnge spise s štokavskim narečjem. In tako pišejo od t.e dobe vsi Hrvatjc jednako s Srbi vse svoje knjigo in časopise, sanio da rabijo Hrvatje Blatinicou, Srbi pa ^cirilico". Kmalu so v/.prcjcli Gaj in somišljeuie.i njegovi za vso južuc Slovanc ime nllir", misleč. ka so Srlije iti Hrvatje potomci starih llirov. To ime se jc s časoin zamcnjalo zopet s ^hrvatskiui"; v pismenein jezici so pa ostali Hrvatje veniler-ifi združeni. Tudi Slovenci (v/.last.i Stajarski) zat.ckali _ so so v mnogom številu v Bilirsko kolo" in najprvi pesnik ^ilirski" je b:l SloTfiiico iz Stajarske, Stanko Vraz (1810 —1851), ki je So wlaj poleg P. rrc.railoviča pvvi pesnik lirvatski in je izdal tudi 181)9. 1. v Zagrebu zbirko sloveuskih narodnili pcsuij.
150                                                   1
Ako bi ne imeli drugega nego  Preširna. ponosno bi smeli stopiti z njim v vrsto pesnikov srečnejših narodov.
Prva pesen slovenska Preširnova je natisnena v ,,lllyr. Blatt" 1827. 1., najbolje pa se je proslavil v nKranjskej Obelici", po katerej leže njegove poezije Jiki redki dijamanti mej raznimi. karaeni. Leta 1836. je izdal epieno pesen ,,Krst pri Savici", katerej ni jednake na tem polji slovenskem, izimši narodne epike. Leta 1847. izdal je sam svoje BPoezije", katerili je prišla 1866. 1. nova izdaja, katero so priredili J. Jurčič, Fr. Levstik in J. Stritar, ki je spisal za uvod kratek životopis in nedosežuo oceno Preširnovih pesnij, katera je še le razkrila, kaj je v resnici naš Preširen. Preširnovih pesnij nova izdaja se pričakuje.    Pozdravlja te                  Tvoj
P. B.