ZORA. časopis za zabavo, znanost in umetnost. Štev, 21 v Mariborn, 1. novembra 1872. Tečaj I. Zabavni del. Zadnji let. (Novela.) III, Vse drugačne misli so zdaj popotniku po glavi rojile, kakor poprej, dokler mu še ni bila Dobromila znana. Prej je bilo njegovo srce enake mirno cveteči livadi, sedaj pa je postalo večno .svetišče, katero je imelo na svojem altarju vence prejšnib cvetk razpoložene. Ves zamišljen, kakor v sanjab jezdil je z Jernejem naprej skoz temni gozd, in se še le prebudil, ko je slišal orožje rož-Ijati in žugajoče se glasove. Temne pošasti so se od vseb strani prikazovale in da se ne mislijo šaliti, prepričala ga je bridka osoda, ki je njegovega zvestega Jerneja zadela; udaril ga je namreč neki izmed teb budobnežev tako močno po glavi, da se je omočen na tla zvalil, potem pa ga je s sidico prebodel. Pa razbojniki — Ginter je vsaj mislil, da so, — motili so se jako, če so mislili, da bodo samega kar tako meni nič, tebi nič, premagali. Mladeneč je že bil od narave močan, pa umor svojega spremljevalca ga je še bolje osrčil, planil je torej nad svoje nasprotnike, ter jib procej dolgo na levo in desno krepko sekal. Tolovaji niso boteli Ginterja umoriti, a bili bi ga radi ujeli, kakor se je iz njibovega obnašanja videlo. Ginter je bil sicer na nekaterih krajib ranjen, pa nikjer nevarno, a veliko bujše rane je on nasprotnikom vsekal, in marsikateri izmed njih je mrtev obležal. Morebiti bi bil Ginter srečno zmagal, ko bi ne bil njegov konj ranjen na tla padel. Zdaj ni bilo več na rešenje misliti. Vzeli so mu orožje, ga na mnogih krajih ranili, zvezali in na nekega konja posadili, potem so pa v divjem skoku ž njim po zaraščenem gozdu oddirjali. Le nekekrati so obstali, da so vjetemu Ginterju rane na novo obvezali in ga s požirkom dobrega vina zopet nekoliko okrepčali. Na večer drugega dne jih je ' peljala pot navkreber in kmalu so stali pred nekim mogočnim gradom. Težka železna vrata so zaškripala, in služabniki, nič manje strašni kakor spremljevalci, prišli so z bakljami nasproti. Čez nekoliko časa se je prikazal čemern človek, mrčljivega obraza, pa orjaške velikosti in resnega obnašanja. Pogledal je Ginterja od nog do glave in zapove-dal, naj ga zaprejo v stolp, kateri na polnočnej strani stoji. Dnevi in meseci so pretekli, Dobromila je živela v samoti in vedno žalostna v belskem gradu; le zdaj pa zdaj jo je nadlegoval grof Mirko Črno-veški z moledovanjem, da bi ga v zakon vzela. Ta je bil že poprej njeni največf snubač, zdaj pa, ko se je z drugim zaročila, jo je z žuganjem pridobiti hotel. A Dobromila je zavarovala grad z zvestimi najemniki in urno na vse strani k svojim prijateljem razposlala poslance, da bi ji prišli njeno vlast branit. To je prevzetnega Mirka nekoliko oplašilo ; a naznanil je Dobromili, da jo ne bode nikdar nehal ljubiti in da jo bode zopet snubil. Zdaj ji hoče pa tako dolgo mirovati, dokler si ne premisli, kajti on je preveč blagega značaja, da bi se hotel posiloma kaki ženi prikupiti, še manj pa tako ponosnej in bogatej, kakor je DobromiJa. Ginter je med tem še vedno zdilioval brezupno v ječi. Vedno je mislil na nevesto in očeta, akoravno se mu ni preveč hudo godilo in niso z njim nikakor grdo ravnali, je vendar mnogokrat v 21 282 dolgočasnih urali bridko zdilioval. Večkrat je na vso moč svojimi verigami zarožljal, razbijal po močnem iu debelem zidu ter se potem ves utrujen zopet ua svoje mokro slamnato ležišče vlegel. Jako ga je razveselilo, ko mu je nekega dne Stojan, njegov postrežuik, naznanil, da mu je grajščak neko sobo in tudi orodje, katero je poželel, dovolil. S prisrčno radostjo je čenirnega Stojana] objel iu se mu tako lepo, tako srčno zahvalil, da so celo tr-dosrčnega postrcžnika solze polile. „Kako se kaj jetnik obnaša ?" prašal je nekega dne grof Mirko ; kajti ta je bil, kateri je dal v svojej ljubosumnosti mladenča vjeti, ker je zvedel o njegovej ljubezni do Dobroraile. „Pač je srečen tisti", odgovoril je Stojan „kdor se more mesto lepe neveste z otročjimi igračami kratkočasiti. Odkar sme strugati, kovati in plesti, je ves drugačen, dela noč in dan, da bi bil lahko vsem vašim sužnim v lep izgled; tudi ne poskuša nikdar pobegniti, ali se usmrtiti, kakor je prvlje mnogokrat skušal. Mnogokrat prepeva o svobodi iu ljubezni, me poljubljuje kot prijatelja ali brata, ter se zopet zamisli v kak košček lesa ali kako desko, kakor bi hotel iz tega nov svet vstvariti. Jaz bi vam svetoval, da dečka umorite, kajti brž ko ne je on sam, kateri vam brani Dobromilino srce pridobiti." „Molci malopridnež", zahruši grof, „po krvavej poti se ne pride do sreče". „Dobro, če vam ni tako prav, ga pa spustite iu pojdite plesat na njegovo gostijo", odgovoril je posmebovaje hudobni strežnik. Grof Mirko pa je zgrabil blebetavca, in ga ves razkačen tako ob steno treščil, da se je ves krvav na tla zvalil. „Pes", zakričal je, „zna za-sramovati tebi enake zužne, mene pa ne." „Pes" ? mrmral je sluga, iu videlo se mu je ua obrazu, da se želi maščevati. „Suzenj"? mrmral je dalje, „pes vgriznc svojega gospoda, ako se raztogoti, in suženj tudi stori kaj enakega, ako premore". „Kaj mrmraš sam saboj stari dečko"? odvrnil je bolj prijazno grof; „ne zameri mi preveč, saj poznaš moj značaj, in pozabi kar sem v naglici storil. Tukaj imaš nekaj srebra, da te nekoliko za tvoje bolečine odškodujem." „Udarec bodem pozabil, a psovanja ne", odgovoril je Stojan, iu temno pogledaje grofa — zapustil sobo. Čez nekoliko časa šel je Stojan Ginterja v ječo obiskat; bil je danes veliko bolje prijazen, kakor drugeki-ati. Nagovoril je jetnika s prav prijaznimi besedami : „Usmilis se mi, ubogi sužcu, ječni zrak ti gotovo dobro ne dč. Ako mi hočeš vsako kolo, vsa peresa iu vse vretenice, katere na dodelanem stroju vidim, razložiti in povedati, k čemu so, hočem te pozneje, ko bode grof po obedu spat šel, nekoliko na veliki dvor spustiti." Na to je Ginter smehljaje odgovoril : „Ce hočeš, da ti vse to pokažem in razjasnim, treba je, da saboj na dvor celi stroj nesem; kajti tam imava veliko več prostora iu ložej ti pokažem, za kaj mi bode." — „Tudi prav," odgovori jetničar, in zaklene vrata za soboj. Čez eno uro zopet pride iu naznani Ginterjn, da grof trdno spi, kakor medved v brlogu. Ginter je torej dones črez leto iu dan prvikrat pod milo nebo stoj)il in prosti zrak dihati smel. Urno sestavi uredjene dele stroja, razkazuje, k čemu je to in ouo, ter se naposled v sredino stroja vsede. Tanke dcskice se mu kakor plašč okoli pleč ovi-jejo, potem pa porine z vso močjo bate v cevi, da se čudoviti plašč vedno bolj iu bolj razprostira. Začne hruščati in drdrati, a Ginter se vedno uruejše giblje, ni dolgo trpelo in povzdigne se od tal, ter visoko v zrak zleti. Na Stojanov klic priletč stražniki vkup, začnejo na vso moč hrušati iu mečejo pušice za njim, pa vse je bilo zastonj. Ginter jim je odnesel pete. IV. Ginter je letel vedno više iu više, dokler se mu ni roka utrudila, in je bil primoran se počasno ua neki z gozdom obdani travnik spustiti. „Kje sem pa zdaj?" prašal je nekega starega kmeta, kteri je pred svojo bajtico sedel, se križal iu hotel bežati, ker je mislil Bog ve kakošna pošast se je pred njim na tla spustila. A zavoljo strahu so mu vsi udje otrpnili, moral je torej Ginterja počakati in mu odgovoriti : „Ako se ne hote znali več nazaj po zraku odpeljati, ne vem če vam bo mogoče ubežati Ijulemu Gregorju Petrovgradskemu, kateri ima te pokrajine v svojej oblasti. Pa mislim, da vas bo črni mojster, ki vas je sem pripeljal, zopet srečuo od tod spravil, razuu če vas hoče sovražnemu zapovedovavcu poslati, da ga k žarečemu kosilu povabite." Ko je kmet to izgovoril, stopil je v bajto in je skrbno za saboj zakleuil.j Ginter je moral Ila — tako je bilo kmetu ime — dolgo prositi, preden mu je zopet odpri, in mu nekaj jedi in prijače dal, da se je okrepčal. Preteklo je nekaj dni, prej ko se je dal starec prepričati, da stroj za letanje ni ničesar na- . tori nasprotnega; tudi mladenču ni od začetka mnogo zaupal. S časoma pa se ga je privadil iu mu marsikaj pripovedoval o raznih popotnikih, ki 'K 283 jih je nesreča v te kraje pripeljala. Med drugimi je omenil tudi nekega starega tujca, kateri je bil na .Štajerskem doma, je po nesreči v ta kraj zabredel in bil od roparskega plemiča napaden in vjct. „Nasrccnez", rekel je Ho, „mora sedaj z drugimi nesrečniki vred bridko osodo prenašati. Vse, posebno pa tiste, kateri so se bili v Palestino napotili , je ljuti Gregor vjel in jih sedaj k težkim delom sili. Če pa preveč težkih del opravljati ne morejo, da jih rabeljnu v roke, kateri jih grozovito mučijo. — Križarje zato tako sovraži, ker je nekdaj v bizantinskem kraljestvu neki sužeuj strašno grdo ž njim ravnal, a neki križar mu je . med tem hčerko odpeljal ; misli se torej nad nedolžnimi zastran tega maščevati. — „Nedavno sem kil v Petrovgradu, in videl sem ravno, kako so rabcljui vašega starega rojaka pretcpavali. Kevež je moral težko kolo vrteti, katero je globoki vodnjak trebilo ; ako pa ni dovolj urno delal, ker so mu moči pešale, padale so ba-tine po njem, da se je marsikaterikrat omočen na tla zgrudil. Ubogi starec se mi v srce usmili. Tam v gozdu, kjer so tega človeka vjeli, našel sem neko zlato verižico. Ker sem vedel, da jo v suž-nosti ne bode rabil, dal sem polovico jetničarjn, da mu zato vCasi Uako kupico vina ali slivovice da, polovico sem j la aani obdržal." „Pokazite mi verižico", seže naglo mladeneč v besedo. ,,Saj vam jo rad pokažem", mrmral je starec, „ceravuo vem, da sem prvlje prav sodil, ko sem rekel, kaj prida se ni pripeljalo po zraku." Ginter je na prvi pogled spoznal, da je to očetova verižica. „Ubogi oče!" vsklikuil je, ti si torej ta sužeuj, s katerim tako grdo ravnajo. Pošteni Ilo obdrži to verižico, a povej mi, na katerej strani leži Petrovgrad." Starec je strmo gledal mladenča, stisnil verižico v ncdrije in rekel : „Tukaj doli za potokom na solnčnej strani pri vrhu gore, ki ima z zcleujem obraščeno sleme." Urno je pripravil Ginter svoj stroj, pripel pe rotnice, pumpal zrak, dokler ga je razgrel in se povzdignil v zrak. Ilo se je prekrižal in strme za njim gledal. Srečno je dospel Ginter na visočino, kjer je stal zaznamovani grad. Tam se je spustil v neki skrivni kot ravno za stolpom na dvor, kateri je bil z visokim obzidjem obdan. Za zidom je videl nekega sključenega starca sedeti, ne daleč proč pa so sužnji kolo pri vodnjaku obračali. Ginter se je prestrašil, ko je spoznal, kdo je ta starec; padel je k njegovim nogam in zavpil: „Moj ubogi oče"! A Žiga ga ni spoznal, njegova pamet je bila oslabljena, in tudi ves spomin gaje zapustil. Gledal je mladenča z upadlimi očmi nekaj časa, potem ga je pa vprašal : „Ilo, ali mi nisi nič prinesel vina ali slivovice; tukaj naji nihče ne vidi." „Oče! oh moj ubogi oče! ali ne poznate več vašega Ginterja", zdihoval je mladeneč. „Giuterja" V rekel je stari, kakor bi se bil iz sanj prebudil; „to ime jc bilo le enemu v Petrovgradu znano, a ta jc že davno mrtev, nekdaj je bil grajščak v Lindeku, hud in trdovraten mož, nebo ga je kaznovalo in mu vsekalo rane, da se mu še na Čelu proga pozna. — Kako milo in sladko govoriš", je nadaljeval in gladil mladenču skodrane vlase, ter ga pomenljivo ogledoval. „0h moj Bog! kaj je bilo to", zdihnil jc globoko starec in si zakril z obema rokama obraz ; potem se je pa Ginterje-vega vratu oklenil in veselja zakričal: „Sanjalo se mi je, hude sanje sem imel; ti si Ginter, moj ljubi, moj edini sin." Se je počivalo srce na srcu, še se zlivala solza v solzo, kar se zadere čuvaj sužnjev na vse grlo : „Kje je starec, leni starec, le počakaj pes, bomo te že gnali k delu." „Ha", zavpil je Žiga, „zdaj še le vem, da si tudi ti jetnik, kakor jaz." „Moi oče"! prigovarial ie Ginter, ..pojdite z meno/,' mOj umctnfjsK^ izaeieii' vas \JiL nosti, dajte mi roko in oprostila se bova." „Da, moja roka te bo oprostila", zasmejal se je divje starec, kajti pamet mu je bila zopet zmešana, kakor poprej. Pobral je neki kamen in ga skoraj z nečloveško močjo svojemu sinu tako v glavo treščil, da se je pri priči na tla zgrudil. Ravno je zadnjikrat izdihnil, ko je tudi Žiga pod udarci čuvajev smrt storil. Ha Angleško se grem ženit. (Dalje.) Najprej mi je treba povedati, da sem pro-zelit za angleški protestantizem, pa o tem naj noben Slovenec kaj hudega ne misli ali me krivo sodi, dokler ne bode konec mojih dogodkov zvedel. Moj najiskrenejši preobračitelj reverendni gospod Roarington D. D., t. j. doctor theologije, prodikar v cerkvi, v katero rodbina Rubbles zahaja. Ta mož je visoko učena glava: on zna celo biblijo na pamet v angleški prestavi, in ve izpipati iz najglobokejšega dna vsakatero koreniko hebrejskega originala. On razumi, kar se verskih in božjih reči tiče, vse, in njemu ni nič dvomljivega, kar koli je v knjigi par excellence ; on pozna celo 2P -i&< 284 biblijsko deželo tako na drobno iu tanko, da ti na karti pokaže vsakatero stopinjo, katero je Spasitelj hodil; akopram mu ui bolj znano nego slavnemu Sheakespearu : je-li Češka primorska dežela ali ne. Pa kaj bi govoril več o Dr. Roaringtonovih bogoslovskih znanostih? — kratko, kar on reče je vse čista in gola resnica, kateri se nič ugovarjati ne more in ne sme, ker je beseda božja. Gospod Roarington ima, kakor je obča navada pri angleških duhovnih, mnogobrojno rodbino, troje njegovih hčeri je (ilogamotnih in troje jih skoro bode. Dekleta so vrle in zale, pa bolje še pobožne in učene, prave hčeri očeta svojega, naši slovenski teologi bi se nikakor ne v biblijski znanosti ž njimi meriti ne mogli. Jaz ubogi nevedni, neverni in nepoboljšljivi grešnik pogosto vsramoten v njihovem raissionskem krogu sedim, ker modri-janske hčeri mnogokrati očeta za moje spreobra-čanje nadomestujejo. Vera je tudi po Roaringto-novem mnenji dar božji, kateri se ne pridobi samo po vednostih bibljijskih, temuč po srčnem nagnenji; ona je kljubu vsem dogmom le srčna zadeva, in gotovo je ložej pregovoriti srce, nego prepričati um ; a troje nadepolno cvetočih deklic bi vendar človeka nekaj čutljivega storiti mogle. A kaj bi? — Reverendni Roarington je s svojo rodbino, katera ie ves n[iop-o?i,*i-" tjaneki čredi pridobi, da bi na ta posvečeni praznik s pravovernimi užival jagnje velikonočno, opazil, daje v meni prava verska čut celo po-te]itana iu zatrena. Primerjal je zadušeno srce moje potu v cvangelju omenjenemu, na katerega božja beseda pada, pa ne raste in vražji vrabci pridejo, kar so raeionalistični pojmi, in jo pozob-Ijejo. Zadni pomoček po Roaringtonovih mislih bi tedaj za mene še biti mogel, ki bi me večne pogube otel — molitva. Molitva naj bi bila oralo, ki bi trdo grešno srce razoralo, molitva naj bi bila blagonosna rosa, ki bi oral plodonosno poraokrila, molitva naj bi bila žarno solnce, ki bi vse črne racionalistne oblake razjasnila in semeuu prave besede božje krepko rast in zrel sad podelila, molitva naj bila Bog ue kaj še vse po Roariug-tonovem receptu, konec naših razuoučnih verskih razgovorov je tedaj vselej ta, da kedar si nič več povedati ne vemo, vsi na kolena pademo in glasno molimo, da bi Bog meni in vsem papistom in nevernikom um razsvetli iu jim srce za pravo resnico omečil. V Roaringtouovo cirkvo marljivo zahajam, ker tega prodikarja je vredno poslušati. Tujec iu krivovernik ki sem, dobil sem častno mesto v prvi klopi na desni strani govorniškega odra, tik službene cerkvene mize pri Roaringto-novi rodbini. Pa dasiravno redno in zvesto k službi Božji dohajam, vendar po „gospodski konti-nentalui šegi" nikoli molitvenih knjig sabo ne jemljem, kar bi sicer vsakemu rojeuemu Angležu zelo nečastno bilo. Za takošno ravnanje pa imam dobrih vzrokov. Kakor sem že poprej omenil, so Angleži najbolj vljudni in najbolj prijazni v cerkvi. Ko bi sam svoje molitvene iu ))esmeue knjige imel, bi se noben sosed za mene ne brigal, tako pa se mi od leve in desne iu ako treba od zadej iu še od spredaj knjige molijo iu ponujajo, in na ta način dojdem v prijazno dotiko s sosedi in sosedinjami brez vse introducije. Bogme da vsa-koršni še najhujši samuh, da ne rečem tilogamct-uik, mi mora pritrditi, da jako zanimivo je, kedar ti katera bodi častna krasotica z nježno roko knjigo nudi, tako da ti jo na eni strani držiš in ona na drugi, da lehko oba iž nje molita in oba iz nje popevata. Kdo bi se pri takšnih prilikah za molitvo in pevanje ne navduševal? Toraj tudi jaz v znak spoštljive zahvalnosti in naravno czbu-jene gorečnosti molim iu prepevam cerkvene obrede, kolikor le moje slovensko grlo premore, kar se mi na dobro in častno korist, na ugodni vspeh všteva. ITfi aalnfac U:v SMlutaberi« Da sem na Velikonočno .^oJcijo K božji službi šel, se pač samo po sebi razumi, pa da si nisem še luči „prave" resnice prižgati dal in o svitli tempel „pravovernih" vstopil, bilo je obžalovanja vredno, da ta dau ipak med Roaringto-uovimi, ki so toliko se za moj dušui blagor trudili, hvaležno biti moral, zahtevala je spodobnost, pa, da sem na ta praznik se prezdrznil v Roaringtouovo cerkev priti, in se v klop rodbine Rubblcs, ki je bila Roaringtonovi ravno nasproti, vsesti, to je bilo čudno, strašno, nezaslišano. Kako se je to zgoditi moglo, je tudi meni nerazumljivo. Moje „land-lady', t. j. hišna gospodarica postregla mi je z navadnim nedelnim zajutrkom, namreč s čajem, pečenim špehom itd., kar se vse po dobri angleški navadi v jutro uživa. Gotovo da bi si na velikonočno jutro ničesar boljšega ne bil želeti mogel, pa §tara navada je železna srajca, jaz sem se nehote na otročje leta spominjal, iu se na nekdanji presnec, ua pisanke, klobase in hren zamislil. V takošnih sanjali odšel sem ob navadnem času t. j. precej rano v cerkev, kder sem brez beduiii misli ne vede kje je na desno ali na levo se namesto v Roaringtouovo klop v Rubbles-ovo vsedel ; osodni slučaj pa je še tako nanesel, da mi je na desno stran došla Miss Ellen. Moja zamišljenost^ 285 t. j. brezmiselno8t, je dolgo časa trajala, da nič nisem vedel, kaj se je okolo mene godilo, stoprv ko mi je Irčanka liimnijsko knjigo pred oči pomolila, sem se zdramil, in na prijazno sosedinjo ozerl; pa pri tej priči je mene reveža v resnici blisk s najjasnejšega neba zadel : v lici sem tako zarudel, da bi mi bilo lahko po drugem životu krvi zamanjkalo in srce otrpnilo. K sreči je bližnji orgelski grom na vso moč zabučal, vse občinstvo na vsa pluča zavreščalo, moja elek-trijsko čarobna sosedinja je miloglasno zapela, John Bulli so po prirojeni jim znanosti zatulili, vse to me je prebudilo in kri po vseh žilah v red potreslo, tako da sem tudi jaz svojo dolžnost storil in se napenjal, da bi bil vse prekri-čal. Kako ves predrugačen sem nenadoma postal, mi ni povedati, dozdevalo se mi je, da sem na Miss Ellenin pogled iz nekakšnega groba vstal, in tako v novem nenavajenem mi življenji in svetu z najveCo nevkretnostjo krulil. Nekateri občutki so mi pravili, da mi je na Elleniui strani najugodnejše in najsrečnejše mesto ; pa v nerazumljivem protislovji se mi je zajedno dozdevalo, da bi bolje za mene bilo sto in sto milj oddaljenemu od ženske, na katero si kar pogledati nisem upal. Pa od kod in kako me je obsedla ta nečimerna brez-glavnost, ta smešna bojazljivost, ta nepristojna nevkretnost, ta nemožka možljivost? Kdo ima prav : Stoik Epiktet, ki trdi : da vsakdo je svoje volje gospodar in po svoji volji svoboden ali sužen, — ali Epikurejec Luk-rec, ki pravi : da vse je na svojo osodo privezano. „Impedita sunt fatalibus omnia vinclis" ! — Kako se bodo moje zadeve zamotavale ali razvezavale — potrpi moj potrpežljivi čitatelj ! Dil adamy bejan eder. Oddel za znanost. Črtica o življenji jelenov. Spisal Fr. Firbas. (Konec.) Taki in enaki prigodki so večidel uzrok ob-čeznanega in hudega bodenja, ki se pogosto vname med starejimi silnimi jeleni in se navadno smrtjo tega ali onega ali obeh konča. Šetaje se lepo mirno po senčnatem lesu našel sem tak nenavadno poteptan jelenov sled, da sem radoveden po njem nadeljeval svoj hod. Pri taki priložnosti človek nehote rahlo stopa, vedno bistro gledaje med in skoz grmovje, zmirom napetimi ušesi, ali bi kje kaj nenavadnega ne zapazil ali začul. Dalje pred saboj začujem neko pokanje in glasno zabijanje , da si mislim, to morajo biti drvarji. To je dobro, drvarjem je zverjad tako privajena, da se niti njih, niti njih ropota ne boji ; zarad njih mi zveri, katerih sled me je zanimal, gotovo ne odbeže, zato mirno pa urno korakam naravnost za onim glasom. Pa k^ko sem se bil motil in prišedši na mesto, kako se čudil nad prikaznijo, ki .sem jo pred očmi imel ! Dva prekrasna silna jelena bodla in bojevala sta se, tako srdito pozornostjo drug vprt v drugega, da nista cula niti ničesar videla razun sebe. Ni tedaj čuda, da sem prišel celo blizo. Srditim pogledom, iz katerega je gorela cela notranja togota, raztrganimi nosnicami stala sta si nasproti, ta kopaje v zemljo, drugi pa divje tule. Kakor blisk udarita strašnim skokom drug na drugega. Glasen hrup donel je daleč okolo od roglov, katerimi sta se rila in bila, da sem brž znal, čigav glas me je bil sem zavedel. Strah me je bil obletel, videčega dva krasna po starosti in postavi in roglovi odlikojoča se gospodarja lesovja, iz prevzetnega ponosa ali krivo razžaljenega častičutja boriti in klati se brez-smileno. Imel sem čas premišljevati, ali je treba in zakaj, da se najžlahtniše živali izmed vseh okoli nas živečih, same med saboj vničujejo, nezadovoljne z tim, da jim že neusmileni lovci vsako leto lepi kop-ček soroglačev postrelajo. Zmaga dolgo ni hotela odločiti se, čeravno se je po srditem naskoku zdelo večkrat, zdaj in zdaj mora eden obležati. Pa vselej se iznova vrne in celo pomnoži se neko skrivno močjo razkačencu sila, da ves penat tim huje napade sovražnika, ki je bil ako mogoče, še silneje naskočil. Ti naskoki ponavljali so se tako dolgo, da sta si na zadnje roglove tak vzkriž vgnala, da še jih ločiti več nijsta mogla. Pripognjena nosovi na tleh nadaljujeta obupni dvoboj. Divja razkačenost in neprenehno rivanje zagvozdilo ju je tim tesneje, da sta vprta na kolena še pripogibala silne vrate na to in ono stran, ali bi ne mogel drug drugega celo na tla djati. Pa bila sta si enaka in ko se vendar eden zvrne, pade tudi zmagalec sam ves onemogel. Se zadnji poskus, dvignoti se ter ponavljati rogoviljenje pa zastonj. — Prirojena sila-jih je bila zapustila; vroča kri pač še teče, ali ne po žilah, vzbujaje k novemu napadu, ampak krog in krog po tleh,-raz-hlajena kazaje, da se tudi žgoči ogenj življenja silnih borilcev polagoma razhlaja, nadomestujoč se mrtvaško mrzloto. Težkim srcem videl sem lovca vajenim nt žem izbosti zadnje znamenje življenja do smrti otrujenima zvérima, čudeč se njih nedoseglivemu ponosu. Košute pa, zarad katerih navadno nastane čudno bojevanje, se nikdar ne vtikajo v možke prepire. Celi šok jih večkrat po smrti voditelja pride v oblast zmagalca in brž pomirjene podvržejo se njegovemu gospodarskemu povelju. Ali jelen ne ostane dolgo poveljnik tak slučajno zbrane ali bolje sognane družine. Pohot —286 >*- trpi kakih 14 dni ali tri tedne in med tem je jelen noč in dan na nogah. Le malokdaj občuti glad, le tak minogredé se tu ali tam malo nasiti, na poči-vanje se skoro ne misli. Žgoči pohot mu ne da miru. Begati iu klestiti po lesu od brega dol in od zdoli navzgor, od trume k trumi, košuto uživati za košuto in boriti se, to se njemu pravi „ziveti" v tem času. Po pohotu pa je tako vtrujen, oslabel in slok, da mu je treba več časa malo nakrmiti se ter si pridobiti zopet lepo okroglo gibčno zunanjost. Prav čudno se tedaj skrije v najbolj oddaljeno in gosto šumovje, kjer mu ne manjka dišečega zelenja in hranilne trave. Tu ostane oddaljen od druge zver-jadi, dokler se celo okrepčanega ne čuti. Košuta nosi mlade devet mesecev, in cvetnega ali rožnega meseca vrže tele, navadno eno, včasih dvoje. Se ve da tudi ona dobro skrbi za mlade, čeravno ji hudobni svet očita, da je pri njej strah veci, nego materina ljubezen; mogoče, da tolike nežnosti nima proti teletu kakor srna, ter ga malo ostreje pestuje, v tem je večkrat še veča ljubezen skrita. Pazljivo in varno stopa tam iz smerečja s teletom na bližnjo loko. Boječa se nevarnosti odžene tele zopet v goščavo iu naglo izruje travo, pazljivo ozirajo se za teletom, da bi se brž nasitila za sebe in mladeca. Pa mladec zopet priskaklja neumnimi skoki za starko — ali iz neuboglivosti ali dolgočasja? oboje je razumljivo. Mogoče, da je starka preostra, odganjati tele zopet v goščavo, dokler ni nažela dovolj hrane — vsaj je bilo zan-je, da ga potlej polnim vimenom lože odpelje v varneje sredino velikega gozda. Košuta močneja od srne tudi tim varnije odbija napadnike mladičev. Poznam dečka, zdaj orjaško silnega drvarja, ki je enkrat malega še kilavega jelenčeka našedši hotel ga odnesti. Na nežni stok iu krik pa pridre starka, ter nogami tako obdela dečka; da je rad pustil tele, vesel da je sam odbežal. Sam pa sem videl, kako je druga košuta, kateri smo bili skrivoma mladeca vendar odnesli, več dni zaporedoma prihajala na ono mesto, iskat svojega ljubljenca, ter ga klicala tožnim glasom, ki je dobro kazal, koliko bolest je čutila po zgub-Ijeuem rojenci. Tudi mladi jelenček je tožil po materi in bali smo se, da pogine, ker ni hotel ničesar užiti. Pa gozdarjeva žena gaje bila vendar izkopala skrbno hraneča in vareča ga kakor malo dete. Vsem priljubljen letal in skakljal je za nami prav zabavljivo, dokler mu rogliči niso zrastli. Ti pa poženejo v sedmem ali osmom mesecu, in vsako leto koncem zime odvrženi, naraščajo vselej za en izrastek pomnoženi, da po roglovih lehko izrajtaš starost vsakega jelena. Z roglovi pa jim prirašča tudi zrelost in sila ter zginja igralno do-brosrčje. Zato smo tudi našega jelena črez leto dni zaprli v grajsko jamo, kjer še zdaj kakor krasno oborožen stražnik ponosno koraka z dvema pridanima mu košutama okolo starega gradu, v katerem so nekdaj vladali mogočni gospodje rodu iz Češke zgodovine slavno znanih Piožmberkov. Fizijognomične študije. (Spisal A. Koder.) „Pvw&t 6a')tov", s temi besedami, ki so bli-ščale nekdaj v zlato vrezane v stari Greciji nad Apollovim svetiščem in so bile koren in jedro slavnemu učenju premodrega Sokrata, začenjamo svojo študijo, ki se opira na čisto osebna opazovanja, in morda preveč subjektivno sodbo. „Spoznavaj sebe!" krasno geslo, katero bi želeli videti zapisano še dan danes nad vratimi našega stanovanja, in — morebiti ne brez vspeha. Ker pa ni naš nalog, načrtati širji iu vsestranski pomen navedenega gesla, ki se razdeluje: v spoznavanje duše in telesnega okrožja, smo si izvolili poslednje, ker v prvem bi se nam lehko podtikalo : „Unde tu iuter philosophos" ? Ker nam je govoriti o človeškej telesnej zunanjosti je kaj naravno, da si izberemo najlepši njeni del, kateri pa je — vprašaj unetega zaljubljenca, pove ti: — pObraz." Gotovo, ni zanimivejši stvari v vesolnej naravi in v vseh njenih prekrasnih čudežih, ki slove od izhoda do zahoda, katera potuje na tisuče milj ogledovat in občudovat učeno in radovedno ljudstvo od človeškega obraza. Smeječa ljuba je prva pomladanska cvetica, ki se nazorja in odseva v zlatih žarkih oživljajo-čega solnca. A poglejmo jo natančneje, razpro-strimo ji nežna peresca, razdelimo posamezne dele njenega cvetja — enakomerno, mrtvo brez višje izražene podobe se nam razspe med našimi prsti. Človek, krvno stvarjenjo, kako veličastno, kako ponosno pa je tvoje lice! A vendar, kolikokrat se obračaš srditega srca od nadzemske prekrasne podobe tvojega brata — človeka in iščeš hladila v prstenem naročji mrtve narave. — In vendar, kdo je ljubil, kdo bi se ne pečal z onim delom svojega nad vso naravo vzvišenega telesa, ki je vir vse zemske sreče, vir ljubezni, vir umetnosti, vir iskrenega prijateljsva — obrazom? Kaj ne pogledamo najpivo, ko se snidemo s tujcem v življenju, v njegovo lice, ali ne mislimo brati v njegovem zunanjem izrazu in potezah njegov z n a-čaj njegove duševne zmožnosti in lastnosti? In, ali ne odloči ta edini trenotek često-krat vez ali ločenje dveh osob na veke? — Človeški obraz je vir ljubezni, torej podlaga vseh umetnosti, ker vsem je glavni namen in jedro : dobro, krasno in pravo. Z mirnim srcem pa lahko rečemo, da ima slikarstvo in pesništvo glaven uzrok in neizrečno hrano v človeškem obrazu. — Slavni Fidijas, Praksiteles, Rafael, Mihelan-gelo, Buonarroti, Tizian, Correggio in vsi umetniki na slikarnem polji so v najkrasnejših in neumrjo-čih umotvorih imeli človeški obraz v izgled in vodilo. Če pogledamo v poezijo, ali se ne prepričamo tudi ondi izrečenega menenja? Začnimo pri Homerju, o katerem eni trdé, daje bil slepec, torej je po misli kacega nasprotnika v tem naša Ahilleva peta, a kdo more reči, ki pozna le površno Ilijado ali Odyssejo, da bi v njih bili junaki in junakinje v nasprotji z našo 287 >*- hipotezo, liajti vsi so naslilcani talco umetno, tako mojstersko, da jih imamo v najpopolnejši podobi pred očmi in si moramo misliti, da je Homer, če tudi slepec, imel gotovo še lepši ideal o človeškem obrazu utisnjen v svojej duši, da je mogel opevati tako nedosegljivo svoje junake, če tudi ne beremo nikjer bolj natančno o gladkem cvetečem licu Heleninem, Andromahinem, ker ta nalog je bolj lirični in se ne strinja z junaško epiko, je vendar gotovo pospeševala vzvišena zunanja podoba igralnih osob v pesnikovej domišljiji neumrjoči umotvor. Zopet, komu je neznano hrepenenje Dantejevo po prekrasni Beatrici? Ni mar njeno lice, njena zunanja vzvišenost, ki ga očari, ko jo zagleda v nebesih v svoji „divina comedia" ? — Omenimo naj še Petrarke in njegove Lavre, Kacina, Shakespearja, Lord Bijrona, mojstrov Göthe, Sillarja, Preširna in njegove Julije, ali ne beremo pri vseh teh velikanih, a se ne prepričamo cesto in čestokrat, da jih je omamila, očarila prekrasna podoba in jim premilo nežno lice vsekalo krvaveče rane, iz katerih so se rodile neumrjoče pesmi —? Vrnimo se po teh kratkih opazkah k svojemu nalogu. V obrazu je naslikano vse notranje človeško življenje, vse dobre in slabe duševne lastnosti sijejo jasno iz njega. A nično, neprijetno je tudi vse veličastvo in vsa krasota v primeri s smehljajočim obrazom nedolžnega deteta v materinem naročji in angelskim licem cvetoče, krasne deklice. Že Ovid je pel in resnično : Os homini sublime dedit, coelumque tueri Jussit, et erectos ad sidera tollere vultus. — Ni nam treba omenjati, da se obraz spreminja po nepremakljivih zakonih z našo starostjo. V zibeli smo skoraj vsi, enacega obličja, pravi bratje med saboj. Redkoma se primeri, da bi bilo že rojeno otroče podobno svojim sorodnikom, ker obrazne poteze se še le razvijajo in utrdujejo v mladenški dobi. Ko postaja iz otročeta deček, iz dečka mladenič, takrat ima tudi obraz svojo spre-minjavno dobo. Mehkotne obrazne poteze, smehljajoči brezskrbni očesi se ogrinjajo bolj in bolj z nekakim plamenečim ognjem, v katerem se bero navadno duševne razmere in lastnosti mladeničeve. Možka doba prihaja, mladostne lehkomišlje-nosti izginjajo, iz skrbmi in težavami obloženega srca mladega očeta, samemu sebi izročenega možaka , in tudi obraz nosi vrezano resno podobo viharnega življenja v svojem licu. Krepak možak stopa iz svoje trudapolne delavnosti, jesen se mu približuje, išče si ob palici zaželenega miru sredi svojega domovja, za katero je delal toliko let v potu svojega obraza. In o krasna misel, če najde v veseli družini svoje dece, svojih vnukov, sladek pokoj sivej starosti, — ob kraju svojega groba, srebernimi lasmi, vpad-limi lici je še enkrat otrok. Njegovi mrkli, mo-krotni očesi se smehljate tako prijetno, kakor brez-skerbnemu detetu v zibeli, ko pozdravlja v jutru premilo svojo mamico. In zopet, ko zapušča sivi starec zemsko do-movje, ko blagosljavlja s tresočo roko jokajoče zapuščene, vtréne se tudi njemu kakor novorojenemu detetu solza v mrklih očesih, in obraz se mu spreminja v veselji in žalosti, kakor nekdaj joka-jočemu in smehljajočemu detetu v zibelji. A vendar, akoravno imajo naši obrazi ravno iste dele enake velikosti, enake barve, ne nahajamo nikjer toliko individualne različnosti v obličji, kakor pri človeku. — Poglejmo tisuči in tisuči sobratov v obraz, opazujmo naše najbližnje sorodnike, vsak ima vrezano drugo podobo na svojem licu. — Da, po pravici zasluži človek ime: ^cvet stvarjenja", ker že njegovo umrjoče telo pričuje dovolj nedosegljivo umetnost nevidljivega višjega bitja. — In — ali je že premišljeval kdo natančneje, kolike neprecenljive pomembe je naša individualna različnost v obrazu ? — Le ona nas stori resnično srečne na zemlji, ona vliva krasen ideal v naša srca, ki nam plava v duhu pred očmi, za katerega se borimo, za katerega žrtvujemo svoje moči. Kar je roža brez cvetja, to je človek brez ideala, in gorje mu, kateri ga je izgubil, kateri ga je zapravil v svoji meseni strasti v prvem mladiškem ognju. — Ali bi mogli gojiti v svoji duši kras-nejo podobo višjega bitja, ako bi bili vsi enaki, kakor listje na drevji, trava na polji? Naš duh je otemnel, navezani smo na posvetno, in le, kar tu vidimo, se ve da po osebnej razsodbi popolnega, krasnega, to je naš ideal, to naša sreča, po katerej hrepenimo vse dni, katera nam tolaži v viharnih urah naše gorje, neti na pol ugasnjeni up. Individualna različnost nam podeli tudi osobno samostalnost in veljavo. Le s tem, da se ločimo drug od druzega, hudoben od dobrega, pravičen od krivičnega, si krepimo svoj ponos, vzbujamo svoje moči za čast in slavo. Brez obrazne različnosti si tudi ne moremo misliti srečnega družinskega in državnega življenja. Če bi bilo dete v zibeli enako svoji materi, brezskrben deček delajočemu možu, priprosti sluga svojemu gospodu, bi se morali razločevati le po zunanjih znamenjih in — ali bi ne bilo to žalostno ? Ali nima resen obraz našega zapovednika, modro čelo našega učitelja, smehljajoče lice iskrenega prijatelja več upliva na nas, kakor sto in sto druzih zunanjosti? V obrazu svojega bližnjega, v njegovem pogledu opazimo in beremo njegovo prijateljstvo, nepo-pačeno srce in milobo, ali tudi črno misel, strupeno sovražno kačo našega sovražnika, ki leži na njego-vej duši in se dviguje vedno bolj in bolj nas pahniti v brezno propada. Žalibože, da se v temi tudi cesto in čestokrat motimo, saj že sveto pismo pravi, da hodijo zapeljevale! v ovčjih kožah okolo, v srcu pa so strupeni volkovi. Da, hudoba se lehko preobleče v krasno smeječe lice, izdajalec svoje domovine se smehlja ravno tako nedolžno, ko oni, ki daruje vse svoje življenje v njeni blagor — toraj : „attenti ora tenete" ! A tudi nasprotno imajo blagi učeni možje 288 >*- čestokrat neprijazna čela, neumne obraze. Živ dokaz imamo v modrem Sokratu. O njem pišejo, da je bil duhteča cvetiea v neprijetnej umazauej posodi, katera je varovala dragoceno cvetje zapeljivim viharjem. Isto bi se lehko trdilo o Demostenu o Homerju, če smemo verjeti podobam, ki kažejo njegovo obličje. Lehko bi naštevali nasprotno, da so bili najblažji možje v večini tudi v svoji zunanjosti jako popolni. Rafael, Virgil, Silier in Göthe, o katerem pravimo, da je bil: „mens sana in corpore seno", so dovolj znani. Ni nam treba omenjati, da so majhne nepravilnosti v obrazu čestokrat jako prijetne, o tem vejo najbolje zaljubljeni, ki občudujejo nepopisljive malenkosti na svojih ljubicah, akoravno so one z estetiko v nasprotji. — To ima svoj uzrok v tem, da se popolna krasota povzdigne do ideala, in mu vzame veljavo. Ker smo pa pozemeljani v v vsej svojej popolnosti vendar nepopolni, bi ideal.v človeškej podobi, s katero smo v ožjej zvezi, ne zadostil našim čutom, ter ga spremenil prekmalo v pusto vsakdanjost. (Dalje prih.) Oddel za slovstvo in umetnost. Beneški umetniki- H. Giorgione di Castel! Franco. (Spisal J. Franke.) (Konec.) Možak posebno je živo predstavljen, vidi se, kako je obstal na svoji poti zapazivši onkraj vode lepo žensko in se zagledal vanjo. Zagotoviti smem, da ni nič pohujšljivega v sliki, videl sem nežne gospodičine gledati jo brez spod-tikljeja. V galeriji: „Morosini-Gatterburg" je portret lepega mladega moža, eden onih ženskam nevarnih ljudi, črnih vlas in brade, bledega obraza, od katerega bi človek zahteval, da je najmanj pesnik. Ker je podoba zarumenela, deloma restavrirana, in nima dokumentov, jo učeni ne radi pripoznajo za pravo, slikarji pa si ne morejo misliti drugega moža, ki bi bil zmalal taki obraz, nego Giorgione-ta. V Parizu v Louveru ste dve krasni tudi majhni podobi (jaz sem videl le dobre kopije), katerih autor je brez dvombe Giorgione. V prijaznem kraji pod drevjem sedi družba, ki se bavi s glasbo, drugi bolj daleč se sprehajajo, zeleni griči meje pogled, možki in ženske v mičnem kostumu renaisance. Ni imena za te slike, so ko mila pesem brez naslova; dja-nje je navadno in vsakdanje, krajoobraz tudi nema posebnosti; — toda vse skupaj je milo in poetično, kakor lepo nedeljsko popoldne, kadar solnce jemlje slovo, po naravi vlada mir, — kdo bi se ne bil že sprehajal v takem poletnem večeru? Za to lastnost ne vem druge besede, ko nemško: „Stimmung" Ridolfi omenja še več podob, mičnih, zaradi predmetov so li ohranjeni, nisem mogel zvediti, natančno preiskavanje in spoznavanje je le deloma degnano, ker je malo temeljitih preiskovalcev, in in še redkokrat ima tak priložnost pregledati vse gradivo, raztreseno po galerijah javnih .in privatnih. V slednjih je preiskavanje tudi še večkrat le se zamudo časa dosegljivo. Kdor vlastnikom veruje, bode cesto nalazil podobo krščeno : „Giorgione", dosti da nekako siici maniri Giorgione-tovi. Ker je imel posnemovalcev, nahaja se tu in tam podoba veča ali manjša, istega predmeta, ko one dve v Parizu. Take prijazne predstave so posebno dopadale, reč je bila moderna v našem smislu, manjši mojstri niso znali boljšega storiti, ko držati se izvrstnega izgleda in posnemati tudi vunanjo okliko. Kdor je smatral temeljito le eno izvirno sliko tega mojstra, temu ne bode težko ločiti prave od posnetih, ker Giorgione je produciral tako lahko, da mu ni bilo treba iskati izraza za svoje misli; čopič mu je tekel hitro in gladko, skrivnostna njegova tehnika se vendar vidi, da je delano vse se slobodno roko, in ravno to se pogreša pri posnemalcih, ne omeniti one polnosti in naravnosti, ki dela, da se ne misli na slikarijo. Sledeča slika, katero popiše Ridolfi, kaže, kake misli je imel Giorgione o človečjem življenji. V sredi drži ženska v naročji no^ vorojenca, ki se živo joče, kar znači, da človek koj okusi grenkobo, ko jedva zagleda svitlo. V sredi je korenjaški mladenič ves v orožji, srdit in pripravljen krvavo maščevati vsako razžaljenje, boriti se za slavo ne vstrašeč se podobe smrti, katero mu drugi kaže, to spominja, da je naše življenje vedna vojska na zemlji in da so nam šteti dnevi. — Nekaj dalje vidi se deček (giovinetto) v razpravah z modrijani in trgovci, in starka, — znači ti to razna opravila mladosti ; slednjič vidi se skrivljen starec smatrajoč mrtvaško glavo v znamenje: kako mine vsa človeška lepota in modrost v tesni jami. Tudi nočuo svitlobo slikati, se je poskusil G i o r g io n e. V sredi podobe je bil star mož z velikim klobukom, ki mu je pol obraza zakril, in z veliko sivo raz-cukano brado, ta reže mačka, kojega je držala ženska, proč obrnjena, zarad gnjusne procedure, dekle drži svetilnico, deček ploščo z flaštri, druga dekla nese mačka, ki se brani s kremplji in ji vlase trga. — Venero golo spavajočo pri podnožji Kupida s ptičem v roki je pustil nedovršeno, dokončal jo je Tizian. Ridolfi posebno hvali sliko predstavljajoče žensko v ciganski obleki s močnimi prsi, vlase ima zbrane pod tanko zagrinjalo, z desno je naslonjena na bukve, popisane z raznimi znaki. Slavil je tudi poveste P sy chi. Predstavil je je Giorgione v 12. podobah srednje velikosti, in tako razdelil. V prvi prikaže se deklica z milim smehom na cvetečih ustnicah, v zlatih vlasih cvetlice, ponižne stoječa, v desni drži padajoče ogrinjalo, z drugo poteguje konec egri- 289 iijala pied nežne prsi, pred njo prinaša razno ljudstvo v dar cvetlice in sadje, da jo cesti kot novo Venero. V drugi podobi boginja ljubezni, na okiu-čanem vozu, vlečenem od dveh golobov, zapoveduje svojemu tinu Amoru maščevali se nad tekme-kinjo, ker ji jemlje dolžno častenje, naj vžge ljubezen za prostega človeka, toda Kupido se je takrat sam nabodel na strele iz ljubeznivih oči Psy-hinih. V tretji pelje kraljevi oče (v sred orakula iz Mileta) Psybo se žalostnim slavjem v gojzdno puščavo k divjemu ženinu, spremljajo dvor in ljudstvo, ki v rokah prižgane bakle in cipresine veje drži — v znamenje žalovanja. V četrti je deklica, (donešena od zefira v palačo Amora) pri bogati mizi med glasbenici, v sobi oddaljeni vidi se pod rudečini pa-vilonom pri svojem lepem Amoru. V peti sedi Psycha v krasni dvorani med sestrami (kojo željne videti, bile so ponešene k njej od cefirov) pogovarjajo se v gracijoznih položajih. Ker so sestre iz zavidnosti zaradi Psyhine sreče jo pregovorile, da se je udala grdi kači, od koje ji preti v kratkem smrt; in da naj se reši tega spaka in ga umori spečega — stoji v šesti neusmiljena ljuba v rokah držeča nož in svetilnico, pri spavajočem Amoru, zagleda se v lepo lice, zlate vlase, peroti bliskajoče se v raznih barvah, vsa začudena ne more bežati. Padla je iskra iz svetilnice dečku na ramo, da se je zdramil in pobegnil. V sedmi podobi jo je zmalal Giorgione na potovanji, kadar jo je srečal Pan, jo tolaži ; v daljavi vidijo se poredne sestre prevarane od Psyche poskakati iz hriba v gloDociuu, ...;^i<,So, d«, tajiu pusiauejo ucvesie Amorjeve. V osmi je Venera, obdana z modrim pasom, spremljena od gracij na lušturali (Muscheln), očita sinu ljubezen do one deklice, koja jc bila vsa nesrečna pred tempeljnom Cerere prositi jo milosti. V deveti jo Venera zgrabi za vlase, in neusmiljeno tolče. V deseti donese Psycha iz pekla, kamor jo je poslala Venera želeča ji smrt, mazilo za olep-šanje obraza. Ednajsta podoba kaže Jupitra sredi zbranih bogov, ki določi Amorji za nevesto Psycho, kojo od daleč nese Merkur v nebo. V j zadnji podobi je zmislil Giorgione žcnitovanjsko veselico, pri mizi napolnjeni se zlatimi podobami in cvetkami, na prvem prostoru- sedita zaročnika, za njima drugi bogovi, gracije podajajo vesele pijače, Ganimed kodrastih zlatih vlas streže v kupici nektar, in muze v dveh korih razveseljujejo družbo se glasbeno harmonijo. Brez prenehanja delaven dovršil je Giorgione šc razne slike, ženske v bizarnih oblekah, slobodno posnel tadajno nošo, in prenaredil jo mnogokrat fantastično. Tudi je tako slobodno, večkrat bizarno komponiral, kadar je predstavljal kako povest, na pr. Psyhino, in sestavil brez pomislika dva, tudi tri nazore v eni sliki; kdo bi si upal zdaj tako črez mero udariti? — Trebalo bi isto ženialnega človeka, kakoršen je bil Giorgione, da bi se mu prizanašalo kaj takega. Ondaj bil je svet tako naiven, da se ni spod tikal nad podobo, v kateri je naš slikar pokazal sebe nesrečnega pri ljubi, katera mu postane nezvesta, in jo zato odnese pošast po zraku v peklensko brezdno. Pietro Luzzo da Feltre, učenec njegov mu je naimre odpeljal preljubljeno dekle za povračilo dobre izreje, poduka, in prijaznosti. Ta zguba in nehvaležnost ste segli mojstru globoko v srce. Ustmeno sporočilo med ljudstvom trdi, da od prevelike žalosti mu ni bilo več živeti, in da je iz visocega mosta Kialta skočil v vodo, in se utopil. Je-li to bolj verjetno, kakor da je umeri za kužno boleznijo, bode težavno odločiti; gotovo je, da je v najlepši dobi in kreposti svojega življenja v 34. letu, 1511 inašel prezgodno smrt. Benetke so zgubile umetnika isto ženialnega ko ljubeznivega, in bila bi ta zguba še bolj žalostna, ko bi ne bilo tolažbe, da napredovalni in slobodni umetniški duh ni jenjal ž njim, da je našel v Tizianu — svojem vrednem rivalu —, ki je živel še 65 let za njim, zastopitelja, koji je pokazal svetu, sicer ne tako milo in globoko čut-jeno, a mirno in veličanstveno —: krasoto, veselje in žalost tega sveta.*) *) Kakor so naši čitatelji luhko sami prepričajo, smo v osebi g. Ivana Franketa dobili novo literarno moč na sedaj malo obdelanem polji umetnosti. Ali g. Ivan Franke ne umi samo spretno voditi peresa, nogo tudi izvrstno zna vladati slikarskim čopičem. Imeli smo priložnost videti že več njegovih slik, in moiamo odkritosrčno reči: g. Ivan Franke je ženialen slikar. Najnovejše njegovo delo, ki smo ga, ni davno, videli v štacuni vrlega pozlačevalca g. Mačka v Ljubljani, je: sv. Valentin, namenjen za loško cerkov. Ker si prihranimo za bodoči čas kritično pretresovanje Franketo vih slikarskih del, opomnimo tukaj le minogredč, da človeške podobe na omenjeni sliki, ki prosijo pomoči od svetnika zoper božjastno bo- njih loči. Posebno v truplu bolnika je vsaka mišica tako naravno izražena, da se koj spozna: kako dobro je preučil naš slavni slikar anatomijo. Tudi obrisi so skoz po pravilih umetnosti izpeljani, in v barvah vladate milina in živost, kakoršno redkokrat najdemo v slikah domačih naših slikarjev. Naši rojaki, ki so g. Franketa v Benetkah obiskali, slišali so iz ust njegovih součencev, da se ti čudijo, kako slabo slovenski njegovi rojaki nagradjujejo Franketo v e izvrstne slike. Ne puščajmo domačih talentov, katerih imamo neskočno malo, brez podpore. Prva sramota je, da mnogo naših cerkvenih predstojnikov naročuje altarske in druge cerkvene slike na Dunaji, v Diisseldorfu itd., pri nemških umetnikih, domače pa prezira. Naj prihodnje ne bo tako. Kdor želi pri g. Eranketu kakošno delo naročiti, naj se obrne do njega pod sledečim naslovom: A Signore Giovanni Franke, pittore a Venezia. Palazzo Canale, Santa Margherita. Davorin Trstenjak. Nikolaj Vasiljevič Gogol, slaven rusk pisatelj, (Po raznih slov. vestih spisal L. Gorenjec — Podgorican.) ITarodi polagoma napredujejo, a če kedaj plamen njihovega napredka slučajno švigne k višku, veudar-le jo skrivoma tlelo in zorilo to, kar se vsled kakove posebnosti ali pa po nakanjenosti nenadoma prikaže svetu. Skrivnih priprav ne ve nihče drug, nego tisti, kateri vsled svetega razodetja zna, da podlogo stavi bodočesti; tudi je težavno zamikati se v minolost, do korena sezati posameznim prikaznim, njih razvitku in njihovega razvitka pridu, zlasti — kedar se kakega razvoja motrenje zmede. -i6< 290 Drugače se godi na slovstvenem polji. Na tem se prcminja, na njem napreduje vse očito ra-doveduini bralcem in posnemajočim pisateljem prav pred očmi. Zdaj pa zdaj, da-si redko kcdaj, prikaže se posamezna duhovita moč, povzdigne izmej vkoreninjene navadnosti, otemni živeče nazore, razodene nova, boljša pota, a tudi takoj prodere in cesto nadela do njih. O takovih prikaznih se na slovstvenem polji jame gibati tako, kakor se za-ziblje in giblje po logu, kader veter — čvrst pri-diše va-nj in šepeče po njem. Vzplam novih vzorov se čem dalje tem bolje širi, ter zmaguje, kajti sleherna nova moč se krepi z novostmi, in novosti pošilja med slovstveni prod. Ta resnica se ne kaže le v naučnem slovstvu, tenuič živi tudi v lepoznanstvu, ne bodri samo pesništva v ožcm po-pomenu, temuč cvete tudi v romanu. Ruski roman je o svojem začetku bil do cela tuj, cvetica — presajena v ruska tla. Che-rustov, Persiljevič, Karamzin—ti trije so Francoze posnemali, pisali so po Florianovej dobi. Žukovski je eklekticisem zaplodil v rusko slovstvo ; ta pisatelj nij posnemal le francoskih novelistov, temuč kažipot so mu bile tudi nemške iu angleške novele. To tujstvo je dovršil Mihael K a č e r o v s k i, Z o t o v pa je bil lotil se Walterja Škota in po njem prestvaril ruski roman. Bulgari novi nravopisni romani pa so se bolj ujemali z ruskim živenjcm, kterega sta se srečno popri-jela tudi Z ago s ki n in Lazeč ni k o v, da-si jima je bil vzor. Z Lermontovim sopravi živ-Iji prodrli v ruski roman, ali na viso samoraslost se je ruska novelistika povspela stoprv po G o-gol u. Tu nij, da bi kritiški presojali ruske romane, ki so pred Gogolom bili prišli na svitlo, saj to ne bi nič pripomoglo nič ne pojasnilo vzornega Go-galo. Gogol nij prav nič podoben predsebojcem, Gogol je prikazal se na drugem sveti, njegova pota, njegovi nazori so bili drugači. Ni Petro-gradska niti Moskovsko društvo ga nij napajalo se svojimi življi, — ni prvi : odločilni učinek na-nj nij bil upliv imenovanih društev. Gogol je sin stare Ukrajine, kder je 1810. leta narodil se v Soročincih. Njegova materinščina tedaj nij bila velikoruščina, temuč maloruščina ali ukrajin-ščiua. Prva leta svojega dijakovanja je obiskaval gimnazije v Rettavi iu Nježini, kder pa je vsled svoje žive in izvirne dovtipnosti obogatil se z ljubeznijo svojih sošolcev bolj, nego z učilniškimi znanostmi. Ali matematika, ta ga je mučila in trudilo jezikoslovje. — Pridno, vspešno pa je z nekaterimi svojih tovarišev vred premišljal in preiskaval domačega slovstva rast, motil se in kratkočasil s plodovi maloruskib peres. Omenjam pa naj, da Ukrajinec meni, ka on je pravi Rus, Velikorus mu je Moskal. O razliki mej malo-iu velikoruščino utegnem o kakej drugej ugod-nej priliki v „Zori" kaj omeniti. Pomenljiva je tudi razlika, Id nam jo kaže zgodovinski razvoj v Ukrajini iu Ruskej. Drugač je ukrajinski značaj od ruskega zuačaja, mnogo je razločnejši, tudi narodnejši. Ali ukrajinščina, ukrajinska narodnost dolgo časa nij uživala slovstvenega zavetništva. Z razumom in omiko bogatejši Ukrajinci so se pečali ali s poljskim ali pa z ruskim slovstvom iu ugajali samo njemu, česar pa so vsakako bile krive le po-litiške ukrajinske razmere, ki domačini pisateljem nijso pripuščale nikakoršnega edinstva, ter izpodrivale vtrditev. Stoprv novejši čas je tudi Ukrajina jela udeleževati se slovstvenega živenja, in je samostojna zedinila sč se slovstvenim slovanskim krogom ; prikazalo se je Ukrajini nekoliko domačih pisateljev. Kotlarewski in llulak-Armotovvski sta začela slovstvovati s travestijo Virgilijeve Ae-neide in z basnimi — in kmalu sta bila vesela svojega truda; ojačena sta se zedinila z novimi delavci: dajali so na svitlo skupne zbirke, slagali so pesni, spisavali povesti — da, tudi drame in drugači njih spisi se so čudovito naglo množili. Malorusko slovstvo je iz počctka bilo sicer slabotno, a vendar je bolj in bolj razvijalo in jačilo se. Probujenost med dijakujočo mladeznijo je bila jako živa in obetala je krasne plodove. Med novimi vzbujenci so se posebno odlikovali Kostema rov, Sevčenko, Kuleš iu Gogol. Takoj iz početka nobeden njih nij prav znal, kako in kam. Ker nijso bili narodnemu živlenju segnili še do žile, temuč ker so se sukali le na njegovem površji in živeli ob dozdevnosti, za tega délj so njih poskušnje največ bile samo prilične, trenotne. Prvotne Gogolove poskušnje: „Ribici" (balada), „Razbojniki" (tragedija), „Bratja Tvierdi-slavici'^ (povestj lu a.., ^i^i-oi jnu je nacelubila izvirnost in posebnost brati, vendar-le bi po njih jedva bil kedo izpoznal poznejšega pisatelja „T arasa Bulbo" in „Mrtvih duš." Omenjena balada, tragedija in povest z drugim vred je spisal kmalu po dovršenem gimnazijskem dijakovanji, ko je iskal si krušnega dela. V tem so njegovi tovariši jeli valovito, neumorno truditi se na slovstvenem polji. Začeli so do koreninja vrtati ukrajinskej zgodovini, zbirati pismene spominke o njej. Znašali so vsak po svojem odloku gradivo. Ta je spisaval starega bandurista zgodovinske dume, ta je zbiral pesnim napeve, nekateri so nabirali prijetne obraze ljudskega živenja, nekateri pa poslušali in pisali narodne povesti — da, tudi so razjav-Ijali stare slovstvene spominke in zgodovinska pisma, ki so jasnili davno slovansko zgodovino. Gogol se nij udeleževal teh prizadetij, a vendar nijso bila brez krepkega upliva na-nj. Ko je bil spoznal, da je na vse strani treba poznati narod, jel je opazovati svojega naroda život, zamaknil se je njemu v dušo, preiskaval je njegove razmere in motril njegove notrino in vnanjost. Vsled tega si je preskrbel realno podlogo, na katcrej se mu je posrečilo, da je našel mnogo izvorov ruskega živenja — našel izvirke, kateri so ga pozneje pre-skrbljali z mičnim iu bohotnim gradivom. Ali njegove osobne okolnosti nijso bile dosti vredne: životna nedostatnost ga je silila, da je moral potrebne pomoči iskati si. Za tega délj se je 1829. leta preselil v Petrograd, kder se je za letom dnij pouradil. Spisal je basen „Zmalijo in Gans -^•< 291 K 11 eli el garten". Toda ni uradovauje ni slovstveno polje mu uijj zadostovalo. Neka čudovita sila ga je premotila, da je nelial uradovati, prenehal slovstveno polje orati — lotil se jc gledališča. Ali ker je tudi to neusmiljeno bilo do njega, sklenil je, prijeti za popotno palico — in res je v roko vzel jo, ter odšel na pot. Pa nij daleč prišel. Na poti se mu je bilo j)rikazalo upanje : udal se je dobrim, pametnim nasvetom, ter iz Bukovca (Lui-beck) vrnil domov, kder mu je Pletnjev 1831. leta dobil učiteljsko službo v „domovinskem ustavu", pa da je gojil Vasilčkove in Balabinove otroke. V tej službi se je bil seznanil s knezom Kočuba-jem, kar je velik upliv imelo na Gogolovo glavo, zlasti pa so drugi pozor obrnili mu na njega, zato je mlademu pisatelju priporočal, naj se ue mudi z ukrajinskim narečjem, kateremu se ne obeta nikakoršna bodočest, temuč naj raji samo ruski l)iše, ker mu bode to dajalo do cela drugač dobiček, nego pa vzbujanje novega slovstva, ki nikomur nij nič do njega. Kmalu je ruska vlada res jela debelo gledati prizadetje pisateljev, budečih Ukrajino — in nij dolgo časa premišljala, ali sme ali ne Ukrajinec olje vlivati v ogenj; spoznala je bila nevarnost, katera bi bila sčasoma utegnila velike zapreke prizadevati njenej eentra-lizujočej vladnosti, za tega delj je začela misliti na to, kako bi zadušila — umorila ukrajinski ži-velj. Gogol je dal kmalu pregovoriti se, da je oklenil se velike Rusije. Že 1831. leta se je v različnih časopisih prikazal z različnimi imeni : kmalu je bil: Gločnik, kmalu: J ano v in še drugače se je podpisaval; pa zbral je bil nekatere svojih povestij in na svitlo dal pod naslovom: „Veceri na vasi." To zbirko je narod neznanski naglo razvzel. A ne le, da je tako naglo razprodala se, temuč tudi to je še bilo, da so boljši ruski pisatelji vsi svojo pozornost obrnili na Gogola, baje pa, da je znanost s Puškinom največ upliva imela vä-nj. Pletnjev, Gogolu dober svetnik in prijatel, tiščal je vanj, naj vzbujenej nadnosti brž zopet ustre-že zato je Gogol občinstvo razveselil z novo zbirko svojih povestij. Puškin je tačas bil na vrhunci svoje slave, Lermontov je tudi bil na takem častnem vrhunci, dolga vrsta pisateljev, učenjakov in pesnikov je tačas dičila stare Ruske slovstveni obzor. Gogol nij bil učenjak, pa trdi se o njem, da je vendar imel že dosti slavno ime na slovstvenem polji, da-si je to polje poznal manj, nego si more kdo le misliti o kakem priljubljenem pisatelji, ki se vrsti med prve slovstvenike. Ali vendar je Gogol povsod živel, vsega omikanega ruskega sveta pozornost je bila obrnena na njega. To pa je bilo zato, ker so njegovi plodovi bili samostalnejši, nego drugih ruskih pisateljev, ker se je tujega slovstva bil nasrkal manj, nego so se ga bili drugi navzeli, zato nij posnemal, nij pleteničil, globoko pa je prodiral narodu, v život, in nazore in obraze zajemal iz tega večno čvrstega izvirka. Ti nazori so bili novi, novo je bilo skup-Ijenje povestnih osob, novo je bilo razvijanje različnih razmer, za kar se nijso dosti menili ruski romanopisci in pesniki pred Gogolom. Novele, s kakoršnimi se je bil Gogol proslavil, iz početka izvrstoma kažo maloruske obraze — naravopisue in kmetiške, polne same jasnosti in živosti. Takih novel v Velikoruskej nij veliko, zato ne, ker nij takih originalov, ni takovega gradiva — trdi Herzen. Velikoruskega živenja prizori so vsi tragiški; Gogol sam je bil udal se temu življu, kajti čem dalje je bil od Ukrajine in čem bolj so se iz njih izgubljali prvotni naivni in mični obrazi — a čudodejnih junakov, kakoršen je 'J'a-ras Bulba*) in kakoršni so patrijarhalni starci, ki je tako izvrstno narisal jih v „Očaškem plemstvu", takih obrazov ne razodevlj6 več njegove kasnejše novele. Čast, katero si je naglo bil prislužil, ta čast mu je bila v prid tudi v dejanskem življenji. Ko hitro je bil spoznal, da je njegova znanost še preplitva; da mu manjka še mnogo tega, s čemer bi lehko napredoval v Petrogradskem društvu in kar mu je bilo najpotrebnejše, posvetil se je z redko posebnostjo zgodovinstvu, odločil učiteljstvu in s pridnostjo prizadeval si namestiti to, kar je popreje bil zakasnil sploh na slovstvenem polji. Prijatelji so ga zmerom in povsodi zaslanjali, a 1834. leta je kot pristav dobil zgodovinsko službo na Petrogradskem vseučiliči. Dve leti se je mudil v tej službi in proslavil z neumornim trudom. Da je ustregel nmogostranskim željam, dal je drugič na svitlo svoje „Vecere" in priobčil veselo igro: „Revizorja". Vsi sodniki sodijo tako : ta veseloigra — da je najboljša med ruskimi gledališkimi deli. Kaže pa se v njej prav do konca, da se je Gogolu z ukrajinskih ta spesnilo na ruski svet. „Smi-jal se je Gogol, ko je „Revizorja" pisal, morda še slajše, nego tačas, ko je Tarasa Bulbi razpošiljal svetu", omenja eden najsamostalnejših Gogolovih opazovateljev in njegovej delavnosti sodnikov, „ali drugač smeh je tisti, kateri šegoče trdo-korneže, drugač tisti, kateri prevzemlje priprosto ljudstvo." Gogol je zapustil Kozake in Ukrajino — in preselil se mej Ruse; nehal je pečati se z narodom, začel pa premišljati in šibati svoje uajtrp-kejše sovražnike : u r a d u i k e i n p 1 e m s t v o. „Revizor" je vzor nekovih ruskih uradnikov: pred Gogolom še nihče nij tako temeljito anatomiški-patalogiški popisal teh ljudij. Še zasmehora v tem delu razodevlje najskrivnostnejše zvijače teh neveščih, hudobnih duš. Car Nikolaj je gledal in poslušal, ko so v Petrogradskem gledališči igrali „Revizorja", pa se je baje smijal neprenehoma od začetka in prav do konca. Pisatelj pak je zelo žaloval, zato kar se svojim popisom žalostne resnice nij pripridil ničesar, temuč ker je z njim vzbudil največi smeh in zasmeh mej navzočnimi uradniki, katerih je največ bilo podobnih vsem tistim, ki je bil popisal jih v svojej komediji. Za tega délj je pred to veselo igro spisal še govor, v katerem je razodel, da njegova komedija nij «) Ljubi moj prisrčni Vesnin! Tarasa Bulbo imaš poslovenjenega, a zak.aj ga ne pokažeš slovenskemu svetu?! — Pis. 292 samo jako vesela, temu6 tudi zelo žalostna, in da so za njegovim smehom skrivale se gorke solze. — Ker je prenapenjal svoje dnševne moči, je trpelo tudi njegovo zdravje. Poleg tega pa se je v njem vzbudila želja po seznauji se svetom. Muogo je torej bral o iuostranstvu in tujih narodih, mnogo je o njih izvedel v druščinah mej svojimi prijatelji, ali njegova vedoželjnost se nij mogla potešiti z ustnimi, ni z natisncnim „reterati". Ali je bil vajen temu, ali pa je v krvi tičalo mu to, da je hrepenel po neposrednih životnih prizorih. Hotel je poznati tudi tujezenistvo, tuje rodove tako, kakor je pozual Ukrajince in Ruse. Torej je 1836. leta odšel na Kavkaz, 18.'57. pa je obiskal Rim. A vendar potovauje njegovemu duhu nij ustreglo z vednostjo, temuč nekova notranja slabost se ga je lotila, da-si nij morila mu telesa, temuč množila mu je duševno bolest. Sicer jasni, prijazni, stare Ukrajine bodri sin se je premenil, je-gov duh se je bolj in bolj oblačil — da, ta pa ta je celo trdil da časi blazni Gogol. A 1840. leta je zopet bil v Moskvi in sé svojim peresom dalje oral slovstveno polje. (Dalje prih.) P e S 111 i. Psalini. Poslovenil Ivan Vesel. 13G. Na vodah Babilonskili Sedeli smo in jokali glasno, Spomin nadlog Sijonskih Temnil s solzami motno je oko. Na vrbe ob bregovih Obesili smo timpan ž.alujoč: V jetniških ni okovih Visokih pesem sl.adki glas mogoč. Hoteli so pogani, Ki so jetnike odpeljali nas: Naj "cilje se mej nami Sijonskih pesem veličastni glas. Al moremo zapeti In slaviti Gospoda vojsknih trum V deiželi tej nesveti, Kjer bije na uho brezbožni hrnra? Ce kdaj pozabim tebe, Jeruzalem, veselja sveti kraj, Naj še pozabim sébo. Desnica, jezik posuši se naj. Ti bodi prva želja, Kedar s prijatelji se veselim. In 8 čistega veselja Naj vedno prvo solzo ti solzim. Edomovim sinovom, Gospod, še mesta pomni tistih mal, Oj pomni zlim glasovom : Kazrnsi in razdcni ga do tal! Hči Babilonska, grozna! Pač blagor mu, kdor tebi bo poslan; Ne bodi kazen pozna. Ki vrne ti Jeruzalemski dan; Usmiljen ne pozabi, Kako obupen je naš jok in stok; In tvojo deco zgrabi. Ob skalo trešči tvojih moč otrok! 93. I.