Joj, skoro sem se preveč zamislil.
Strmel sem v dvoje ljudi, gledal sem 
dva človeka in sem pozabil da jih
je dvakrat stotisoč ali že več, ki 
vsi tako beže, trpe, beže pred lastno 
bolestjo, pred lastnimi mukami. Vsi
beže: sladoledarji, kolporterji, teža-
ki, uradniki, študentje, mornarji, ciga-
ni, žene, vozniki, šoferji, učitelji,
vsi beže za nečem neznanim. Vsak 
ima cilj, a ta cilj mu je samo po-
staja. Odpočil se bo in bežal dalje.
Bežal, bežal in ne bo ubežal. 
	Kdo bi si mislil, da bežijo vsi ti 
ljudje za smrtjo, vsi s tako naglico,
tako živahno.
	Vsi, ko da so vsi en človek. In z 
njimi jaz, ki sem prišel v mesto,
samo za en dan.
	Mesto gori v opoldanskem solncu.
Tlak žari, zidovi bleščijo, okna sle-
pijo. Ob zidovih, v majhnih sencah

v mesto. Tramvajski zvonec nemo
zazvoni, z globokim svečanim gla-
som. Slika, ki si jo videl raz hrib
oživi; kar si objel z enim pogledom,
oživi v tisočerih zvokih, med te-
mi zvoki se izprehajaš ti.

II

Kdo si, človek, kam si se napotil?
Kdo si ti, brezposelni težak, ki sediš
na kamnu, v senci vrtnega zida. Ka-
kor ta kamen je trd tvoj izraz, ka-
kor ta senca, ki sediš v njej, je 
teman. Kje je klesar, kdo je kipar, 
ki je v tebi izdolbel tvoj trdi obraz?
In kdo si ti, ki hitiš mimo mene?
Neznanec, kam hitiš? Kdo je najem-
nik, ki te je najel, da hitiš in 
hitiš? Muka je v tvojih korakih, o 
brat! Tvoje življenje je blesk tisočerih,
ostrih luči, ki te peho do duše, do
srca, da bežiš. Bežiš, da ubežiš
svoji lastni bolesti. Ali ji boš ube-
žal?