Svetinji






Povej mi, oj zlata svetinja,

na belih prsih devici,

predragi rajnki, viseča,

povej mi po pravici:



Čegav si mi dar? Ali dala

spominek znanka zvesta

iz daljnje božje poti,

iz daljnjega tujega mesta?



Povej, ali morda te ljubček

okrog vratú pripel je

in zraven nedolžno devico

poljubil in objel je? ...



Al v dobi večerni, skrivnostni

pred sveto podobo v molitvi

na ustnicah strastnih si njenih

drhtela v presladki združitvi?



In — je-li tiha solza

na bledi obrazek pritekla,

kedar so njena usta

njegà imé izrekla ... ?



Povej, zakaj je umrla

tak zgodaj, tak mlada devica,

in je-li res, kar pravi

ta ljudska govorica.



Da kriv je on? ... Ah, ustne,

zakaj ste se zaprle?

Da bi to skrivnost mi odkrile,

oči, ah zakaj ste umrle? —



Zaprle so se, da na večno

njegovo ime zamolčijo,

umrle so pač, da z ukori

življenja mu več ne grenijo.