H "HI Manevrski streli papirnate vojne Izbor knjižnih ocen pod gornjim naslovom kaže delovanje lenega ocenjevalca skozi kakih 2o let. Lenega zato, ker je gradiva razmeroma malo in bi ga bilo ob manjši lenobi pisca kaj več. Ocene so nastajale iz več pobud, najprej iz sprem¬ ljanja strokovne literature za šolsko rabo, tu gre predvsem za Kosove knjige o svetovni književnosti, za berilo Slovenska književnost in drugo. Poleg književnosti in knjige je v ospredju zanimanja še gledališče oziroma knjige o gledališču, kar sejje normalno povezovalo tudi s praktičnim delom pri bežigrajski dijapki amaterski skupini. Manj stran# je posve¬ čeno filmu, saj je bilo tudi avtorjevo sodelovanje v filmskih krogih le kratkotrajno /obdobje Filmskih beležk pri x rosvetnem delavcu/. Glavnina kritičnih zapisov in poročil je namenjena domači in tuji književnosti, tu so predvsem poročila, objav¬ ljena v Ljubljanskem /Nedeljskem/ dnevniku - rezultati dogo - vorjene enoletnejfclake. Preostali material jejlzsel tu ali tam /npr. Dialogi, ^ezik in slovstvo .../ ali pa je ostal celo neob¬ javljen. Prej raztreseni, zdajjrpa zbrani prispevki omogočajo razvojni razgled po avtorju blizkem književnem svetu. Ljubljana, december 1983 Andrijan Nekaj opomb k Svetovni književnosti I.in II. Z izidom obeh knji®Svetovne književnosti smo dobili ne samo drago- cen pripomoček za pouk slovenščin« v srednji šoli, ampak še več: z uporabo obeh knjig je nastala možnost temeljite spremembe pri po¬ uku slovenščine v prid širši koncepciji. Le ta pa ima za posledico nedvomno razširitev dijakovega srednješolskega obzorja, čeprav obe knjigi - antologiji svetovne književnosti od stare egiptovske knji¬ ževnosti do moderne absurdne drame - presegata zgolj srednješolski okvir, se lahko obogatita knjižnico vsakega ljubitelja književnosti, naj se ustavimo v pričujoči oceni le ob uporabnosti knjig v srednje¬ šolski praksi. Že kar na začetku je treba omeniti tudi lično opremo obeh knjig s primernimi dopolnitvenimi ilustracijami. Uredniku izdaje Janku Kosu je ob sodelovanju Dušana Pirjevca in Staneta Miheliča uspelo prika¬ zati razvojno linijo svetovne književnosti z dovolj značilnimi odlom¬ ki, čeprav se ne bi dalo reči, da tu ali tam ne bi bil umesten tudi drugačen izbor. Na tako širokem področju, kot je svetovna književnost, je seveda možnih kaj različnih subjektivnih sodb, zato bo tudi ta le ena od mnogih. Kaj nam nudi izbor za I.letnik gimnazije? Pri orientalskih književ¬ nostih bližnjega vzhoda /egiptovski, babilonsko-asirski, judovski, perzijski, arabski/ so teksti povsem primerni, nujno pa je dopolnje¬ vati obravnavanje te literature z ggodovino. Kolikor uspevata uglasi¬ ti KX3S«X3£lfSlSX svoje delo v razredu zgodovinar in slavist, je stvar v redu, sicer je potrebno, da se slavist poda tudi na zgodovinsko po¬ dročje. Že tukaj in pozneje vseskozi imamo možnost, da opozarjamo tu¬ di na dela, ki obravnavajo določen kraj in čas /n.pr.za stari Egipt: Prus: Faraop, Waltari: Egipčan Sinuhe itd./. Pri egiptovski književ¬ nosti bi želel odlomek iz kakšnega značilnega mita /prim.Matje: staro egiptovski mitovi - v hrvaščini/. Pri književnostih dalnjega vzhoda /indijski, kitajski, japonski/ mo¬ ram priznati, da me ne zadovoljuje possem izbor iz kitajske lirike. Iz Šikinga bi bila potrebna vsaj še Brezupna prošnja, Litaj-po pa bi bil morda predstavljen z Bdečo rožo, Pivcem pomladi in Zdravico na¬ mesto s katero objavljenih pesmi. Izbor iz indijske in japonske knji¬ ževnosti zadostuje. Pri vseh vzhodnih književnostih je nujna, da se dotaknemo tudi mitologije oziroma religioznih sistemov, pa tudi re- produkcije iz indijske, kitajske in japonske likovne umetnosti so priporočljiva dopolnitev pouka /spet kolikor se ne ujema obravnava¬ nje pri literaturi z umetnostno vzgojo/. Pri antični - grški in rimski književnosti je izbor tekstov prav do¬ ber, saj" nam knjiga predstavi tako najznačilnejše avtorje kot tudi posamezne literarne zvrsti. Kot dopolnilo pri obravnavi omenjenih književnosti# nam lahko dobro služita tudi knjigi Schwaba Najlepše grške antične pripovedke in Schalka: Pripovedke o rimskih bogovih in junakih. Manjka pa v knjigi kak primer zgodovinske proze v antiki /npr. Herodot/. Pri evropski srednjeveški književnosto po£g*ešam kako pesmico potujo¬ čih študentov - vagantov /Carmen buranum/. Primeren bi bil tudi odlo¬ mek iz pesmi o Nibelungih. Snov za II.letnik se začne s književnostjo renesanse in baroka, ki ja je urednik obdelal skupno, podobno kot Tieghem v knjigi Zgodovina evropske književnosti od renesanse do danes. Pogrešam še kak odlomek iz renesančne epike /Tasso, Camoens/. Humanistične avtorje bi lahko predstavil More z odlomkom iz Utopije ali Erazem Rotterdamski z od¬ lomkom iz Hvalnice norosti. Pri romanu bi le veljalo opozoriti na pastirski ali vsaj na potepuški roman /morda odlomek iz Lazarilla de Tormes/. Mančka tudi začetnik eseja Montaigne. Pri dramatiki tudi v 'opombah ni omenjena Rojaaova Celestina. Vprašanje ostane tudi pri¬ mer kakšnega izrazitega baročnega teksta /barok je namreč predstavlja] le z odlomkom iz Calderonovega Sodnika Zalamajakega/. Med pesniki bi prišla vpoštev predvsem Gongora in Marini, v prozi pa seveda Marivaux, Klasicizem je dosegel vrh v francoski klasicistični dramatiki kar je v knjigi seveda primerno upoštevano. Nekaj izbranih aforizmov te do¬ be / iz knjige Življenjska modrost francoskih moralistov/ pa bi iz¬ boru tekstov nedvomno ne bilo odveč. Književnost 18.stoletja je deljena v književnost prosvetljenstva in književnost med prosvetijenstvom in romantiko. Me-d pesniki pred¬ stavniki proavetljenake miselnosti bi imel še mesto basnopisec Krilov, Glede na velik pomen filozofije v dobi prosvetljenstva bi prišel v izbor lahko tildi prime* take proze /deloma jo sicer predstvalja Ra- meaujev nečak/. Od znanih avtorjev manjkajo Montespuieu /npr. odlo¬ mek iz perzijskih pisem /, Lesage: Gil Blas, Defoe: Robinzon, Goldo¬ ni in še kdo. Tudi izbor iz književnosti med proavetljenstvora im ro¬ mantiko nam dobo lepo ilustrira. Med pesniki bi sodil v izbor še Burns in tudi HBlderlin bolj sem kot v drugo knjigo k romantiki. -i>- Proza je šla mimo Rifchardsona in Prevoata / Manon Lescaut/, rea pa je sentimentalni roman predstavljen že z Rousseaujem in Goethe¬ jem. Prav je, da ae knjiga končuje z več odlomki iz Goethejevega veledela Fauat. Opombe ao iuredno zgoščene, kar je glede na omejeni proator razum¬ ljivo. Pozitivističnim dejstvom ae tu ni dalo izogniti. Predvsem so dobri kratki očrti obdobfg, medtem ko o avtorjih in posameznih delih spregovorimo v šoli tudi obširneje. Na koncu bi bilo zlasti za dijake primerno dopolnilo pregled prevodov obravnavanih književ¬ nosti in avtorjev v slovenščino. Z omenjenimi dodatki bi seveda knjiga narasla za več strani, treba pa je poudariti, da tudi taka , kot je, res odlično služi svojemu namenu. Mnogo težavnejši je bil za urednika izbor za II.knjigo Svetovne književnosti, čeprav obsega časovno samo 19.in 20.stoletje, je ven¬ dar knjiga dokaj obširnejša kot prva in bi seveda lahko bila še mnogo bolj. Vprašanje je, če ne bi kazalo izdati antologijo v treh knjigah, pri čemer bi sedanja druga knjiga razpadla v obdobje do vključno moderne, tretja pa bi obsegala književnost 20.stoletja. Pri temi bi se izbor lahko še razširil, pa tudi sistem opomb bi bilo mogoče prirediti tako za dijake primerneje. Pa pustimo te in drugač¬ ne želje in si oglejmo, kakšen je izbor v II.knjigi. Poglavje o književnosti romantike sodi še v program za II.letnik in večino tekstov lahko res> primerno uporabimo ^a čitanje v šoli. Heine bi sodil že bolj v poglavje realizma, saj njegovo pesništvo bližje realističnemu načinu. Med romantiki se mi zdi premalo izra¬ zito predstavljen Puškin. Pogrešam Črni šal, V Sibirijo, Lep spome¬ nik sem si zgradil/vsako pesem z določenega aspekta/ ali pa celo Čevljarčka /zaradi komparacije s Prešernom/. Pri LermontovaaHEE p« je skoraj nerazteljivo, zakaj je izpiščen Sen kot izrazita av¬ torjeva pesem. Manjka kaka pesem PetSfija in Ševčenka. Razmerje je še posebej nepravilno, če opomnimo, da sta n.pr.Leopardi in Mic- kiewicz predstavljena s po štirimi pesmimi. Res pa je, da je že v poglavju romantike seatavljalcu težko pluti med Scilo številnosti avtorjev in Karibdo omen/enosti prostora v knjigi. Vprašanja sicer še ostajajo: zakaj ne vaag ena pesem Novalisa in Eichendorffa, ko ima HOlderlin tri. Byron bi bil lahko predatavljen tudi kot lirik n.pr. s Stihi , napisanimi na čašo, izdelano iz lo¬ banje. Tudi kak sonet iz Kollarjevega cikla Hči Slave bi bil z nekegi stališča primeren. / T Epsko pesništvo romantike je primerno predstavljeno, pri tem seveda ostane za Heinejevo Nemčijo ista opomba kot pri liriki. Heine bi sodil bolj na začetek realizma kot na konec romantike. Pretehtan je izbor romantične proze, saj so izbrani najboljši pisci in ilustri¬ rane tudi glavne zvrsti romantične proze. Edino opombo bi imel pri Hhgoju. Notredamska cerkev je pač edinstven romantični tekst in bi odlomek iz tega dela vsekakor sodil v izbor /pa četudi na-mesto Nesrečnikov/. Romantična dramatika je dovolj predstavljena. Ta ali oni avtor bi še prišel v poštev /spet Hugo, Kleist in še kdo/, a ostanimo v mejah danega prostora. Od 430 strani teksta v drugi knji¬ gi zavzema romantika 106 strani - torej eno četrtino, kar je v soraz¬ merju s sledečimi dobami kar dovolj. Snov za III.letnik se prične z realizmom in naturalizmom in obsega še moderno. Ker pesništvo v realizmu in naturalizmu ni v ospredju, je to tudi upoštevano. Izrazit realistični pesniški tekst predstav^ Ija Nekrasov s povestjo o dveh velikih grešnikih. Proza je posegla po reprezentativnih delih realizma in naturalizma. Tu pa tam bi že¬ lel drugačen odlomek /n. pr. V Zločinu in kazni rajši odlomek, ki bi karakteriziral Razkolnikova/. Vpmašanje je še, če ne sodi Čehov s svojo rapoloženjsko lirsko dramo že bolj na začetek moderne. Književnost nove romantike naa obširno prikaže Baudelaira. Kljub po¬ membnosti avtorja pa je tu vprašanje sorazmerja. Baudelair ima v knjigi tri pesmi v prozi in kar 12 pesmi. Medtem ko ima Baudelair toliko prostora, pa n.pr.ni upoštevan Nietzsche /Tako je govoril Zaratustra/, da vzamem samo najznačilnejši primer. Pri francoskih simbolistih in dekadanti&i se je urednik izogibal razglašenih pesmi. Verlainova Rešem jeseni ali pa Rimbaudovi Samoglasniki pa vseeno ne bi bili odveč. Pri Verhaerenu bi bilo bolje prod objaviti zaradi komaparacije z Župančičem pesem, kot je n.pr. Napor. Ihitman bi bil lahko udarnejši /Ura nore radosti, Pesem o svobodni cesti, Veliko mesto, čudeži, Tajinatveni trobentač/. Škoda, da nam dekadentne proze ne ilustrira še Hujrsmana /Narobe/ ali tudi Przybyszewski. Novo romantično dramo pa bi lahko spoznali iz odlomka Roatandovega Cyranoja. Zaradi obsežnosti gradiva, je skoraj nemogoče razpravljati, kaj bi še lahko prišlo v izbor svetovne književnosti 20.stoletja, ki j« snov IV.letnika. Nekaj pesnikov bi bilo lahko zastopanih že v prej¬ šnjem poglavju / n.pr. Hofmannsthal, Tagore/, izbor pa je sicer kar najbolj premišljen tako po kvaliteti kot tudi po geografski pripad¬ nosti avtorjev. Še težje je bilo izbiranje proze. Menim, da je iz¬ bor res dovršen in ne potrebuje komentarja. Treba pa je opozoriti na neko nedoslednost pri uvodih v prozne odlomke. Ponekod so nam¬ reč krajši ali daljši uvodi v odlomek, ponekod pa teh uvodov ni. Ta praksa je sicer vidna že tudi prej v I.knjigi, vendar se spra¬ šujem, če ne potrebuje tako zahteven tekst, kot je Joyceov Uliks, res nekaj uvodnih besed, posebno še, ker ne moremo računati, da vsi profesorji Joyceov roman v celoti poznajo. Ista opomba bi ve¬ ljala tudi za nekaj ostalih proznih tekstov, ki nimajo uvodnih be¬ sed. Tudi dramatiko 20.stoletja spoznapo z značilnimi deli pomembnih avtorjev. Manjka Lorca z odlom om kakšne lirske drame in še kdo od Amerikancev/T.Williams/, saj so predstavljeni samo z A. Millerjem. Beckettu in Ionescu bi se ob koncu lahko pridružil še DUrrenmatt. NasjSlošno pa je izbor mo roče, kot že omenjeno, samo pohvali ti. Opombe so pri romantiki,realizmu in novi romantiki še obširnejše,pri knji¬ ževnosti 2o.stoletja pa včasih preidejo tudi samo v naštevanje imen. Vendar je to glede na prostor nujno, glavni avtorji pa so tudi pri književnosti 20.stoletja označeni malo podrobneje. Oznake in značil¬ nosti struj pri opombah ustrezajo in so prav koristne. Na koncu bi tako kot ob prvi knjigi predlagal pregleden seznam prevodov /vsaj najpomembnejših/ pa tudi del o obravnavanih avtorjih v slo¬ venščini. Omenjena bibliografija bi bila predvsem ilustrativna za dijake, saj jo profesorji sami seveda bolj ali manj obvladajo. Nekaj bežnih opomb o obeh knjigah Svetovne književnosti ni moglo uzčrpati obsežne tematike niti ni hotelo zgolj kritično opozarjati na morebitne pomanjkljivosti. Nasprotno! Sestavljalcem / uredniku J.Kosu in sodelavcema u.Pirjevcu in S.Miheliču je pionirsko delo pri antologiji uspelo in zaslužijo torej vse priznanje. Dijakom pa nudita knjigi mnogo več kot šolsko snov. Ta več ni nič drugega kot možnost samostojne duhovne bogatitve ob odkrivanju neizčrpnih vrednot s vetovne literature. Andrijan LAH Nič ni veliko ali majhno razen v primerjavi /ob 2.izdaji Svetovne književnosti, K 197o/ Navadno prinese 2.izdaja kakega dela posamezne dopolnitve ali izboljšave.Kar pa se je zgodilo z 2.izdajo ovetovne književnosti/NK 197o/,prekaša vse aeje možnega poslabšanja/zadnja eja je seveda še, da knjiga povsem izgine,a to je že nič in ne poslabšanje !/. Pred leti sem napisal več priznavalnih opo b ob 1.izdaji vetovne književ¬ nosti/l. knjiga 1962, 2.knjiga 1)64,obe izuSila KK/.Tedaj smo res dobili odlično antologijo,ki bi jo veljalo le dopolnjevati,nikakor oa kraj¬ šati ali krotovičiti po mili volji. Nova izdaja Svetovne književnosti je pravi polom.Pomeni več kora¬ kov nazaj v možnostih posredovanja svetovne literature na srednjih šolah končno pa so prikrajšani tudi drugi uporabniki knjige za sistematičen in obsežen izbor dobrih tekstov.Oglejmo si položaj.Druga izcl^fa Svetovne književnosti/SK/ je izšla v ENI knjigi/ di- ki so prej lepo dopolnjevale obe knjigi.Stane pa 59,oo dinarjev. Preden gremo k podrobnejši analizi, si poglejmo JM> sam učinek.Profe¬ sorji so postavljeni pred dejstvo,da so dobili z 2.Izdajo skrajno pomanj- ^.‘ivo knjigo.Zdaj lahko še nadalje uoorabljajo prvo/boljšo, popolne jšo/ izdajo ali oa resignirajo in začno operirati z novo/ slabo,osiromašeno/ kn j [igo .Onemogočeni pa so v glav^oja dijaki, ki bodo težko dobili 3tare knjige,nove oa jim nudijo le skrajno pomanjkljiv vpogled v gradivo. Soloh pa ne morem razumeti razlogov,zakaj je nastala ta daljnosežna 3 sourednikoma, recenzenti in zavodo za šolstvo )R3.’islim, da to dejanje zadaja bistven udarec stroki, sistemu, preglednosti in razgledu, ki ga je srednješolec do sedaj že lahko dobil.Kot da naj nove generacije izvedo manj kot nekaj starejše.To zapiranje kanalov informacij je orav nerazum¬ ljivo ! Sprašujem torej urednika Kosa in sodelavce,kako "opravičujejo” te posege,ki jii^milo rečeno, lahko imenujem nesprejemljivih jaki dobili oreveč vpogleda v svetovno družno oripravili urednik J.Kos v soglasju Stanje v številkah je naslednje: Drva knjxga je imela 326 strani teksta, zdaj ima v novi izdaji ta del 2o9 strani; 2 . knjiga je imela 42 4 2 strani teksta, zdaj ima v novi izdaji ta del le 17o stranilTudi oj^be iz 2.knjige so skrčene/prej 69 strani,zdaj 5o/,edino opombe iz 1,knji ge so a ostale tudi v novi izdaji v enakejjm obsegu/54 strani/. Zlasti je nerazumljivo,da je bila bistveno skrajšana ravno moderna literatura,predvsem še 2o.stoletje!Postopek je bil torej prav obraten od pričakovanega,namesto dopolnjevanja moderne književnosti neumestno in naravnost katastrofalno krajšanje in izpuščanje. » če oogledamo,kaj je izpadlo v novi izdaji, si bomo laže ustvariliyslik< o razlikah med staro/dobro/in novo/porazno slabo/ izdajo. * Prva knjig&yŠK je obsegala tri velika poglavja/prerez orientalskih literatur,zatem antično/grško,rimsko/ književnost in evropsko književ¬ nost v srednjem in novem veku/do 18oo/.Odpadla je egipčanska ljubezen¬ ska lirika/škoda,zlasti še,ker nam predstavlja nekako zameno za poezijo nerazvitih ljudstev,ki je v knjigi ni^Ni več zgodbe o Samsonu/značilen tekst!/,ni več Jeremijeve žalostinke in odlomka iz knjoge o Jobu! Izlo¬ čena je skoraj vsa arabska poezija,zatem je okrajšan še Hafis.Iz indij¬ ske literature manjka Himna zemlji,odpadli sta še Kalid.sova Sakuntala in indijska lirika.Na to,da je medtem izšla Gospodova pesem/Bhagavad Gita/ in da bi bila primerna objava kakega odlomka iz te pesmi v SK, urednik seveda sploh ne pomisli.Ostro je krajšana zatem še kitajska lirika/pod udar sta prišli tudi dve bistveni krajši pesmi Li tai poja Počitek na gori in Noč v tujini!/.Odpadla st.i odlomka iz kitajske proze in drame.Potem ko ugotovimo,da je bistveno okrajšana še japonska lirika in da je odpadel tudi odlomek iz Gendži ja, lahko krene ao dalje. Antika! Začne se s krajšanjem grške lirike,odpadli pa so povsem Pla¬ ton/odlomek iz Faidona/,Teokrit in Lukian.Manjka spet nekaj rimske liri ke,zlasti pa pogrešam Ovidovo metamorfozo Orfej in Evridika,pa tudi odlomek iz Apuleja/Amor in Psiha/. Srednji vek. "rajšana je pesem o Rolandu.Odpadla je Saga o Hrafnklu kar je velika škoda.Črtani so še odlomek iz Tristana in IzoIde/del/,ro¬ manca o osvojitvi Alhame in nekaj srednjeveške lirike. Renesansa, anjka nekaj lirike,povsem nerazumljivo pa je,da je izpa Rabelaisov Gargantua in pantagrnelJTudi Don Kihot je skrajšan za en od lomek,knjigo pa so zapustili še: fandragola,Domiselno dekle,Kotarček j 5 krojaček ter odlomek iz Hamleta. Prava "sečnja gozda" se začne po renesansirodpadel .je en odlomek iz Sodnika zalamejskega,ena Lafontainova basen,Cid /v celoti/,odlomek iz no le za žene,Don Juan/v celoti!/, odlomek iz Fedre,^ celoti pa še:Guli- verjeva potovanja,Rameaujev nečak,Tom Jones in Figarova svatba.Kar ne¬ verjetno, saj kaj navsezadnje sploh ostane!? To porazno situacijo za¬ ključi še izpuščanje nekaterih Goethejevih pesmi/npr.Čpnošolec/,odlomka iz Schillerjevega Don Carlosa in odlomka iz Fausta.Povrh urednik še vedno vzdržuje termin književnost orosvetljenstva,čeprav to prav moti,saj so drugod uveljavljene literarnoumetnostne oznake smeri. Kakšno krajšanje je sledilo šele v 2.knjigi!/le-ta obsega evropsko in ameriško književnost v 19.stoletju in svetovno književnost v 2o.sto¬ letju, torej dve večji poglavji/.Izločena je cela plejada romantične li¬ rike/ Holderlin,Shelley, Keats, Vigny,Musset, leopardi,Mickiewicz, Slov/acki, Puškin, Lermontov,Heine/,nekateri v celoti,nekateri deloma.Iz romantične epike sta močno krajšana Puškinov Evgenij Onjegin in Byronova Parizina, izpuščena oa Mickiewiczev Gospod Tadej in Heine jeva Nemčija -zi.iska nravijica/poglavje Prihod/.Pri prozi ni veaHoffmannovega Gospoda uinob- ra,Puškinove Pikove dame in Poejeve Maske rdeče smrti{Okrajšana sta od¬ lomka iz Ivanhoeja in Nesrečnikov.Končno še likvidacija romantične drame: Byron:Kajn/sijajen odlomek!/,Gorje pametnemu in Boris Godunov. Pri realizmu se je dogajalo podobno.Zelo sta krajšana odlomka iz ro¬ manov Rdeče in črno in Izgubljene iluzije.Izginili 30 :B$chnerjeva Dan- tonova 3mrt,David Copperfield,Semenj ničevosti,med oesniki pa Gautier, Leconte de Lisle,Tjutčev,Nekrasov/edini primer za realistično socialno epsko poezijo!/.Okrajšani so še:Gospa Bovary in Očetje in sinovi,Vojna in mir ter Beznica.Izpuščeni so Hermannovi Tkavci,še posebej pa pogre¬ šam odlični odlomek iz Strindbergove Gospodične Juli je.Odpadel je še čenov/Kmetje in odlomek iz Češnjevega vrta/. Pri novi romantiki se je slabo godilo Baudelairu/o3tale so 4 pesmi od 12/,krajšani so tudi drugi pesniki,Verhaeren pa je sploh izpadel.Whit- man je bil že prej slabo in neposrečeno zastopan,zdaj ima še eno nezna¬ čilno pesem.Ni več lepega odlomka iz tfildovar Jetniške balado iz Readin- ga,krajšana je tudi Slika Doriana Graya. Tako s ;o prišli do 2o.stoletja.Opozarjam še na tehnično nedosled¬ nost pri glavi za evropsko in ameriško književnost v 19.stoletiu 4 pri Svetovni književnosti v 2o.st&letju.Ista napaka je bila že v 1.izdaji, V 2o.stoletju si je privoščil urednik "čistko" prav neverjetnih raz¬ sežnosti .Odpadel ja velik del moderne lirike začenši s Hofmar^thalom/le-ta bi sploh sodil še v novo romantiko/.Pri Rilkeju manjka znani Uvod iz Knjige slik,potem odlomek iz Devinske elegije in še kaj,pri Traklu pogrešam pe¬ sem Sebastian v snu.Apollinairove Zone so tako "uspešno" krajšane,da zdaj res ne veš več,kaj bi počel s pesmijo.Od Tagore je ostala ena pesom v prozi,a še ta brez naslova.Prava ironija ae je pripetila Oloku,kjer je odlomek iz pesnitve Dvanajst skrčen na tri v glavnem neuporabne kitice! /prejšnji odlomek je imel nekaj nad dve strani!/.Krajšana sta še ? aja- kovski in Pasternak,odpadli pa Fsenn,Valery,Saint John Perše,Aragon.Da so prvi trije med največjimi pesniki stoletja, urednika ne moti.Ven! Kraj- šani so še Lorca,Eluard,Sliot;pri zadnjem manjka letnica smrti /1965/,kar kaže na dokajšnjo površnost urednika.Pri Pusti deželi manjka tudi naslov poglavja-Pokop mrličev/isto tudi že v 1.izdaji/.Novejša poezija pa je sploh črtana v celoti/Auden,Thomas,Hughes,Senghor,Diop,Neruda,Quasimodo, Rozevsdcz/. Kako se je godilo prozi? foič bolje.Seymontovi Kmetje so črtani,Artamo- novi/Gorki/ krajšani;odpadel je Mannov Tonio KrSger,enako Gidovi Ponare¬ jevalci denar ja.Kafkov Proces je skrajšan na minimum. Manjkajo še 3. Lev/is, Lu Hsin in Malraux/aaai lepi,značilni odlomki/. Zadnja »najvišja in skrajna stopnja p je dosežena pri moderni drami. Tu smo ae približali že četrti stopnji/l.slabo,2.slabše,3.najslabše,4.vae je pokošeno in ponorjeno/.Odpadlo je v glavaaa vseiGorki Na dnu,Piran- dello Henrik Ty, Brecht Moti K^zajža, Giraudoux Anfitrion 38,Anouilh Anti¬ gona, Miller Start trgovskega potnika, Ionesco Plešasta pevka in en odlomek iz Beckettovega Godota/ostali so še 3haw,Sartre in Beckett-to je vse/. Zdi se,da bomo namesto o moderni drami govorili ponovno več o času čital¬ nic ali pa o Govekarjevih Igrah s petjem in plesom. Opombe so enako avtomatično kot tekst prenašane in krajšane.Na strani 481 , mimogrede povedano, ni popravljen izraz iraaginizem S/ imagizem,kar je bilo narobe že v prvi izdaji! Res ne vem,kaj bi rekel o skrajno neodgovor¬ nem početju,kot ga izpričuje nova izdaja SK. Naj pogledam tako ali tako, povsod se kaže polom.Povsem jasno pa je,da j© možna uničujoča ocena nove izdaje le na temelju primerjave s prvoDa se je J.Kg>s,ki je npr.2.izdajo svojega Orisa filozofije popravil in dopolnil,odločil pri SK za oopolno razvrednotenje svojega dela,mi ni jasno. -/z> 5 škoda, ki jo je izdaja povzročila že a tem, da se je pojavila, se bo pokaza&a še in še.Vsekakor ne kaže molčati.Zlasti ker sem prizadet pri nraktični in ooklicni uporabnosti knjige,moram pripomniti:Est modus in rebus,sunt certi denique fines. Andrijan Lah 31 . 1 Kosov Pregled svetovna književnosti Pred nami je knjiga,ki je izšle iz najkonpetentnejših rok na Slovenekem,naš knjižni trg pa jo je že nočno pogrešal/izdala jo je DZS v Ljubljani,1978/.Kolikor ni je znano,je to drugi tovrstni priročnik pri nas/prvega je napisal dr.F.Sušnik že pred 2.svetovno vojno/ in prvi v obdobju po 1945.J.Kos je eden tistih znanstvenikov, ki nenalo svojife sil posvečajo tudi popularizaciji lastne stroke z objavo knjig,nanenjenih številčni srednješolski pabliki ali razsež- nenu krogu zainteresiranih sploh.Sponnino se le dveh tako koristnih in kakovostnih priročnikov,kot sta t«i*®lji filozofije/s podnaslovon: za ginnazije//sprva Oris filozofije/ in Pregled slovenskega slovstva /e podnaslovon:za srednje šole/.Novi Pregled svetovne književnosti nina nikakega podnaslova,vendar pa je kar hitro razvidno,da bo lahko s pridom obogatil srednješolski pouk literature,nudil pa tudi poljub- nenu bralcu poljudni osnovni razgled po ten oceansko širnen področju. Pravzaprav izhaja obravnavani Pregled/poalej kar skrajšano/ že iz antologije tekstov Svetovna književnost I in II /izbrana dela in odlonki/,ki ju je izdala v 60. letih MK v Ljubljani.Ti knjigi sta imeli na koncu že krajše preglede in zgoščene oznake obdobij,avtorjev in del.Kot so oponbe evoltirale v Pregled, je bil izbor Svetovna knji¬ ževnost I in II osnova za obseženejšo Antologijo svetovne književno¬ sti v 3 knjigah/DZS/,od katerih sta 2 že izšli.Ni pa še jasno,ali je tudi omenjeni Pregled le izhodišče za obseženejše delo/DZS je nam- reč napovedovala Kosov Pregled svetovne književnosti v 2 knjigah/, če se ob naštetem spomnimo še na prikupni in ob svoji kratkosti dobro informativni leksikon Literatura,ki je pod uredništvom J.Kosa izšel prš CZ/leksikon je sicer priredba nemškega/,lahko našega vsestran¬ sko delovnega in produktivnega avtorja le občudujemo. Naša stvar je v naslednjem temeljiteje oceniti Pregled po njegovih bolj ali manj hvalevrednih elementih.V celoti je Kos razdelil gradi¬ vo v 3 dele;Orient,Antika ter Sr«dnji in novi vek,kar se kaže umestno in posrečeno/občutnejši rez je aamreč med antiko in srednjim vekom kot med sreenjim in novim vekom/.Pri orientalskih literaturah so ob¬ ravnavane: egiptovska, babilonsko asirska,starožidovska,arabska, per¬ zijska, indijska, kitajska in japonska,torej vse,ki so imele svoj de¬ lež že v Svetovni književnosti I.Shema pregledov je takale:najprej poda avtor temeljne značilnosti,nato pa se sprehodi po zvrsteh in oblikah posameznih literatur.Kjer so razvite vse glavne vrste:lirika, epika,dramatika,registrira dela pod temi podnaslovi,upošteva pa še 2 didaktične,verske in filozofske spise,take,ki so neločljivo povezani z literaturo oziroma ki tudi bo literatura/vsaj v njenem širšem smis¬ lu/.Pregled vsake književnosti se končuje z razdelkom Odmevi prt Slo- veneih.Vsaj pri orientalskih književnostih bi bilinzaželeni ob tem razdelku nekateri bibliografski podatki in dodatki,saj so tovrstne omembe preskope ali kar pomanjkljive:pri perzijski literaturi niso omenjene perzijske peavljice v našem prevodu,pri kitajski književno¬ sti ne pravljice in novele/Lin lutang/.Nasploh pa je Orient prikazan kratko,jasno in s poudarki na bistvenem.Kdor bi si želel več infor¬ macij, mora pač poseči po specialnejših delih. Z Antiko prehajamo že v bližnje evropske sfere in k neposrednim virom evropske književnosti.^rška in rimska književnost sta obravna¬ vani smiselno in pregledno,edino Tit Lukrecij &ar/s filozofsko pes¬ nitvijo 0 naravi sveta/ se je nekam nerodno znašel v poglavju Lirika Pa poglejmo v srednji vek."a strani 82 je najbrž tiskovna napaka: kjer je nastalo /?/ verjetno po letu 123o.Pravilno pač rnastalafsaj gre za zbirke SsxmiJiaxinixafe& vagantske poezije Carmina burana.Nastala pa je v samostanu seveda le zbirka,ne pa ta poezija.Stavek £® dvoumen Kos se je odločil,da književnost renesanse in baroka prikaže skupaj v enem poglavju innne ločeno,kar je smiselno in praktično, zlasti še,če pomislimo na vrsto avtorjev,ki tičijo vmes med obema obdobjema oziroma opredelitvama/tak je poleg kopice drugih tudi Shake speare/.Ha strani lo6 je omenjena srednjeveška zgodba o Floire/?/ in Blancheflore.Ker je Floire moškega spola,torej pfcavilno:o Floiru in ELancheflore.K poglavju o klasicistični književnosti nimam nika- kih pripomb in zasluži le pohvalno oceno.Huje je,ko se preselimo k razsvetljenski književnosti.Tu se spopademo z vprašljivo terminolo¬ gijo. Od renesatanse dal je/barok z rokoko jem, klasicizem/ imamo oprav¬ ka z umetnostno terminologijo/druga stvar je spet točnost, preciz¬ nost, {Jasnost, razsežnost itd.te terminologije/.Kar naenkrat pa se po¬ javi kot oznaka književnosti idejnost določebe dobe/razsvetljenstvo/. Literarno pa se v 18.stoletju/tj.stoletju razsvetljenstva/ še nada¬ lje srečujemo z barokom in rokokojem ter klasicizmom,na novo pa s predromantiko/sentimentalizmom/ in /nemško/ klasiko.V nadrobnejši razlagi naslova na strani 132 je Kos sicer razviden in nedvoumen,ko pravi:"Pojem razsvetljenska književnost označuje na splošno vsa književna dela,v katerih je prišel do izraza duh razsvetljenstva, tj. družbenozg®dovinskega,ideološkega in kulturnega gibanja,ki se je razmahnilo v 18. stoletju".Kljub temu pa ostaja ds dvojnost termi¬ nologije za književne smeri/stilna,idejna/ fcdalje vprašljiva.Tako bi npr.književnost renesanse z idejnega vidika 3 lahko dobila naziv književnost humanizma ipd.^eč vprašanj nastopa tudi v naslednjem poglavju Predromantifcaa književnost.Tu se zdaj namreč znajde pestra štrena del 18,dtoletja,ki niso prišle v prejš¬ nje poglavje. v endra pa vsa ta dele le niaajo predromantičnih značil- nosti,razen če razlagaac njihovo prisotnost v poglavju časovno:se pra vi,da so to dela pred roaantiko, kar pa niaa pravega smisla, A ako se zgodi,da se pojavi Sternov antiroaan Tristraa Shandy,ki je nekak šegav predhodnik ludizma,pri sentimentalnih romanih,prav tako je enaka težava z realistično analitičnimi Laclosovimi Nevarnimi razmerji,Kam z njimi ? K sentimentalizmu ?Weimarska klasika,ki je tudi prikazana v tem poglavju, resda izhaja iz predromantike/zgodnja dela Goetheja in Schillerja/,pozneje pa ji predstavlja pravo nasp¬ rotje,Izraz predromantična klasika,kot ga uporablja Kos na strani 158,navaja tudi na uporabo v drugih podobnih primerih,torej:roman¬ tična klasika,realsitična klasika ipd,,kar vodi v nsdaljne mešanice pojmov/klasika ko* stil ? klasika kot kvaliteta ?/.^a strani 16o je zapisano,da je naša prevodna dejavnost "doslej poslovenila vsa osrednja dela evropske predromantike,zlasti Goethejeva in Schiller¬ jeva".To na najbrž ne bo držalo,3aj imamo od Goethejevih romanov prevedenega le Wertherja,manjka pa tudi avtobiografija Poezija in resničnost pa 2.del Fausta in še kaj. Pregledno je podana zatem Romantična književnost,Med dejstvi ostaja npr,nejasno,kdaj je umrl Mickiewicz:na strani 166 piše, da 1856,na starni 172 pa,da 1855/Leksikon Strani pisciima zadnjo letnico,enako R.Štefan v Poljski književnosti/.Primerno in zadovo¬ ljivo je obdelana tudi književnost realizma in naturalizma,Pri Zolajevih Štirih evangelijih bi bil lahko omenjen tudi 4.načrtovani del Pravioa/stran 2o6/.Na strani 213 pa zasledimo dvomljivo formu¬ lacijo :"Tudi Zola je še zmeraj ostajal najbolj prevajan pisec".Ta "najbolj prevajan" je nejasen: ali med realsitičnimi avtorji ali sploh 7 povrh pa je trditev dokaj pretirana,saj je bil pred 2 vojno prevajsn kar najmanj:npr.Polom. G erminal,šele po 2.vojni smo dobili trilogijo Lurd,Rim.Pariz in približno polovico romanov izv serije o Rougonih in Macquartih. Književnost nove romantike je sicer v poglavjih o pripovedništvu in dramatiki nekam preskopa,a glede na celotna sorazmerja le ustre¬ za.Zadnje poglavje je Svetovna književnost 2o.stoletja.Tu se kot pri srednjeveški književnosti soočimo le s časovno opredelitvijo, kar pa je domala edino rešilno.Ljubitelji moderne književnosti bi si tu želeli seveda vsega več,a osnovnemu namenu pregleda zadošča 4 tjdi to poglavje.Pri uvrščanju avtorjev v iaagizea na strani 229 in 229 je avtor prešArokosrčen, saj ugledano tu poleg Pounda An Eliota /utemeljeno/ še Audena,Spender ja, Thomasa in Cu.iaingsa.Pri navajanju mejnih življenjskih letnic pa so se pripetile večje pomanjkljivosti. Avtor j® kar prevečkrat prezrl,kako kosi smrt med književniki/let¬ nice bi zlahkapreveril tudi kak avtorjev sodelavec/.*endar pa,oj, nenehno umirajo tudi književniki 2o.stoletja.Niso zabeležene nasledil# nje smrtne letnice:J.Romaina-1972,R.Vailland-1965,A.Adamov-197o, K.Fedin-1977,L.F r ank-1961,C.Zuckaayer-1977,W.H.Auden-1973,E.Pound- 1972,C.P.Aiken-1973,T.N.Wilder-1975,A.Palazzeschi-1974,P.Lagerkvist- 1974,G.Seferis-1971»E.Venesis-1963,M.A.Asturias-1974,pri Cummingsu pa j* letnica smrti v Leksikonu Strani pisci 1963,Kos pa ima letnico 1962. Pri literaturi 2o.stoletja je poleg oznake glavnih struj podano 16 portretov lirikov,14 portretov prozaistov/le-teh je premalo/ in lo portretov dramatikov/tudi teh jepremalo/.Kot portret tu mislim kratek biografski in bibliografski očrt*avtorja ter oznako njegovega dela. ~aj moremo reči za sklep.Na nekaj več kot 25o straneh je str¬ njeno in pregledno podano bogastvo svetovne literature.Obseg ni do¬ puščal daljših izletov v analize in meditacije.Informacije so nas¬ ploh -zanesljive, korektne, če so nekajkrat pomanjkljive,to bistveno ne kvari celotne ugodne slike.Tiskovnih napak jerszmeroma malo/npr. na str.135?-136 juhujih-prav:jehujihjna str.112 Honorea-prav:Honoreja na str.231 Bennefoy-prav:Bonnefoy,na str. 251 Cerrar-pravjCarrar/. Tehnično na prvi pogled moti,da so avtorji v naslovih pisani z enakim tiskom kot njihova delatnpr, naslovi Moliere,Tartuffe,Ljudomrznik, potem pa se sistema navadiš.Knjigi,ki naj ji te dobronamvrne pripombe le koristijo,je tako zaželeti le še srečno pot med bravce. AT Andrtjan Lah I 1, AA: I tf> 6 f Slovenska književnost I.in II. /Ob izidu 2.knjige/ \ Pri Mladinski knjigi je izšla težko pričakovana II.knjiga Slovenske književnosti, ki vsebuje izbor tekstov od so¬ potnikov moderne do sodobnih, avtorjev. S to čitanko je zdaj omogo¬ čen večji premik pouka slovenščine k sodobni književnosti. Ta premik je postal že nujen, kajti moramo se zavedati, da slovenska književ¬ nost 2.stoletja ni samo v marsičem kvalitetnejša od književnosti 19. stoletja /izjema je seveda Prešeren/, ampak tudi za današnjega člove¬ ka mnogo pomembnejši in zanimivejša. Zdaj, ko imamo v rokah obe knjigi', lahko v celoti pregledamo sestavo, dobre in slabe strani ureditve in izbora. Zadr¬ žali se bomo kratko ob prvi knjigi, predvsem pa si ogledali II.knji¬ go. Nedvomno je bil tudi uredniški posel za II.knjigo zahtevnejši in težji, saj književnost, zbrana v I.knjigi, že dokaj raziskana in oce¬ njena, medtem ko je pri II.knjigi izbor pravo pionirsko delo. Kot ta¬ ko pa nudi tudi večje možnosti za razpravo. I.knjiga Slovenske književnosti, katere 1.izdaja je izšla leta 1961 /uredili so jo Dušan Pirjevec s sodelovanjem Sta¬ neta Miheliča in Janka Kosa/, je vsebovala veliko pomanjkljivost,ker je bila brez vsakršnih ppomb. Pozneje so izšle opombe v posebni pri¬ logi, medtem ko je novi natis I.knjige že objavil opombe na koncu knjige. Mimogrede naj omenim, da te opombe niso dovolj izčrpne, saj dijakom pri samostojnem obdelavanju tekstov ne povedo dovolj. Odprto ostane tudi še vprašanje, ali naj ne bi bile krajše /vsaj jezikovne/ opombe že ob tekstih in ne nakoncu knjige. Primerne bi bile tudi let¬ nice življenja in smrti posameznih avtorjev že v naslovih, podobno kot je to v Svetovni književnosti. I.knjiga obsega obdobja naše književnosti od Bri- žinskih spomenikov do vključno moderne. Tudi sodobniki moderne, ki začenjajo II.knjigo, bi bolj sodili v I., tako bi II.knjiga obsega¬ la le književnost med vojnama, med drugo vojno in najnovejšo knji¬ ževnost. Osnovno, kar manjka v I.knjigi, je krajši izbor iz ljudskega slovstva, kajti tako se zdi, da ljudska književnost ne spa¬ da v slovensko književnost oziroma da slovenska književnost nima ljudskega slovstva. Nekaj lirskih in epskih pesmi ter kakšen prozni odlomek /bagka ali pripovedka/ bi morali dopolniti I.knjigo Sloven¬ ske književnosti. Pri prvih dveh dobah /prvi zapiski in protestant¬ ska književnost/ ni kaj opomniti, pri naslednji dobi /protireforma¬ cija in barok/ pa bi kak zanimiv odlomek iz Valvazorja ne bil odveč, Prosvetljenci so ustrezno predstavljeni, ravno tako Prešeren /manj¬ kajo vseeno zabavi ji vi soneti/. Pri književnosti mladoslovencev ne**“ pravičeno manjka Mencinger /vsaj odlomek iz Moje hoje na Triglav/. Pri Jenku pogrešam predvsem pesem Na zbiranje, njegovo najostrejšo politično-satirično pesem. Ostali mladoslovenci so primerno in dovolj predstavljeni. Pri realistih je prezrt Maselj /Gospodin Iranjo/. Aškerca je sicer dovolj, kljub temu bi bila primerna uvrstitev še nekaj pesmi /zla-sti Firduzi in Derviš »Zimska romanca, Slovenska legenda, Anka/. Od manj pomembnih avtorjev na prehodu k moderni bi kazalo upoštevati vsaj Gestrina z antologijsko pesmijo Balada o pre¬ pelici. Tudi Slovenska moderna je ustrezno zastopana, le pri Župan¬ čiču pogrešam nekaj izrazitih pesmi /Zemljevid, Kovaška, Žebljarska, Tiho prihaja mrak, Zvečer, Zdravica/. Če razmišljamo o načelih za sestavo čitanke za sred¬ njo Šolo, pridemo do prepričanja, da je treba kombinirati estetski vidik z razvojno zgodovinskim. Ta usmeritev pa je v sestavi tudi za¬ stopana. Kot je bilo že omenjeno, izbor za I.knjigo nikakor ni bil tako problematičen, kakor se to javlja pri II.knjigi. - 3 - Zato naj velja II.knjigi podrobnejši pretres. Sesta¬ vili so jo Franček Bohanec, Marija Jamar in Janko Kos. Omenil sem že, da bi bilo najustrezneje, že bi prišli sopotniki moderne še v I.knjigo, Pri novi izdaji bi se dalo to mimogrede popraviti. Sopot¬ niki moderne zastopajo Finžgar, Milčinski, Kraigher in Zofka Kveder. Zadnjo predstavlja odlomek iz drame ^merikanci, dodali bi lahko še kakšno črtico iz Misterija žene. Nekaj imen v tej skupini manjka / Kristan, Meško, Pugelj, V.Levstik /. Ravno zadnjega ne bi smeli obiti, saj je dovolj tehten in samosvoj, a še premalo cenjen avtor. Razvrstitev književnikov med vojnama je brez za¬ dostne utemeljenosti, saj na nekaterih mestih / n.pr. Gruden /. Povrh moti še drobitev avtorjev. A.Vodnik je na primer objavljen v treh poglavjih / v kniževnosti med vojnama, v knjoževnosti v revoluciji in v sodobni književnosti/ Umestno bi bilo dela enega avtorja objaviti skupaj, z opombo pa, da je začel ustvarjati pred vojno, nadaljeval pa s pisanjem med vojno in po njej. Podobno drobitev kot pri A.Vodniku opažamo še pri Golii, Grudnu,Vipotniku, Kocbeku, Udoviču in drugih. Kot prvi so uvrščeni v književnost med vojnama Golia,Pregelj, Gradnik in 3evk - zastopniki generacije 80 -tih let. Žele za generacijo, rojeno v prvem desetletju 2o tega stoletja / Kosovel,Jarc, Grum, A.Vodnik, Kocbek,Vodušek / pa sta uvrščene predstavnika generacije 9o - tih let Kozak in Gruden. Razumljivejša je uvrstitev socialnih pesnikov Seliškarja in Klop¬ čiča ob Krefta in, ocialne realiste, tem pa slede še pesnici Novi in Taufer in predstavnika generacije pred zaprtimi vrati Vipotnik in Brnčič. . Gradnik je vsekakor premalo predstavljen. Mnajka vrsta pesmi, ki jih težko pogrešimo / Vprašanje, Dvogovor, V omami, Besede iz groba, De orofundis, Padajoče zvezde, Jfoje življenje, Izpoved, Smrti, Pojoča kri, Prihod /. Izbor pri Golii, Preglju in Bevku bi v glavnem usrezal. Juš Kozak je predstavljen le z odlomkom iz Mask, pri Grudnu pa bi tudi lahko še dodali kako pesem / na primer Silve¬ strova zdravica /. Zorna socialna pesem Frana Albrehta Moj črni brat tudi ne bi smela manjkati. Kako je s Kosovelom? Številčno je Kosovel dobro zastopan /2o pesmi/. N e bi pa se mogel strinjati povsem z izborom, saj soci- - 4 - alno revolucionarna smer pri Kosovelu premalo izkazana / manl^ajo na primer Rdeči atom, Godba pomladi, Starka za vasjo, Peto nadstrop¬ je je, Balada /. Izbor pri Kosovelu je sicer težak, saj še mnogo kva¬ litetnih in pome.bnih pesmi, ki niso prišle v izbor. Pri Jarcu manjkajo pesmi: Ne morem roke ti več dati, Človek in noč, Nemo mesto, So iet obupa, pa še kak odlomek iz Vergerija ali Ognjenega zmaja. Ekspres ionistična drama je zastopana z odlomkom iz Grumovega Dogodka v mestu Gogi. Niš manj težak kot pri Kosovelu je bil tudi izbor pri A.Vodniku in Kocbeku. Res nas nič kaj oprijemljivega ne sili, da sprejmemo prav tak izbor, kot je v knjigi, in ne drugač¬ nega. Vsekakor bi opomnil pri A. Vodniku na kako izrazito pesem s tematiko druge vojne / Manom Mirana Jarca, Kurirju Janezku/. Enako je pri Kocbeku. Pred vojni izbor je sicer skop, a dovolj ustrezen, žal pa ni nobene pesmi iz vojnega časa / U&pavanka za dne no rabo, Dolenjska, Za času boja - če navajam posrečen izbor v Zborniku: Kri v plamenih/. Manjkajo tudi še nekatere pesmi iz zbirke Groza / n.pr. Zamors ka, Zvezda na Černiči /, ki bi še sodile v izbor. Vodušek, ki je nedvomno tudi eden osrednjih in značilnih pesnikov dobe med vojnama, je predstavljen z 8 pesmimi in ene iz zbirke Očarani svet in eno po vojno pesmijo. Manjkajo vsaj še pesmi, objavij-ene tudi v Zborniku : Kri v plamenih. To so: Balada o oijancu, Uvodne koračnice, Bolezen stoletja. Lov in Zdravica v ranem jutru. Med proznimi avtorji,rojenimi v prvem desetletju, ima mesto tudi V.Bartol, ki v izboru ni upoštevam / Al Araf - Alampt /. Seliškar in Klopčič sta zastopana s socialnimi pesmimi. Pri Klopčiču bi že zaradi pose -ne problematike bila potrebna kot dopolnilo pesem Meri se predstavi. Krefta in socialne realiste M.Kranjca,P.Vor.rtca, A.Ingoliča in C.Kosmača spoznamo v dovolj posrečeam izboru.Uvrstitev obeh pesnic Lili Novi in Vide Taufer v izbor je bolj kurtuaznega zn*čaja. Vipotnik in Brnčič zastopata generacijo pred zaprtimi vrati. Pri Brnčiču manjka pretresljiva Balada, pa tudi še katere,Žene,Lju¬ bice. • Poglavje književno t v revoluciji obravhsva avtorje raznih generacij z deli, ki so nastala v vojnem času. Menim,da bi brez škode uvrstili dela z vojno tematiko že prej obravnavanih avtorjev v prejšnje poglavje, med tem ko bi tu bili objavljeni avtorji, ki so res izrazito izšli iz tega časa kot književniki / Bor,Kajuh /. Za dopolnilo in razširitev tega poglavja pa naj bi bila poleg del iz revolucije še dela o revoluciji. A\ - 5 - Pri Boru manjka nekaj antologijskih pesmi / Kri v plamenih,, Gazimo, gazimo/. Izbor Kajuha je značilen. Golia,Gruden in A.Vodnik so po nepotrebnem deljeni, kot smo že omenili. Pri Udoviču ni osrednje in najboljše pesmi iz vojnega časa Balada, katere odsot¬ nost v izboru je prav presenetljiva* Poglavje književnost v revoluciji zaključuje Peter Levec'z nekaj pesmimi. V prilog avtorskega načela na mesto delitve po ustvarjal¬ nih obdobjih govori tudi ureditev pri Zupančiču, saj ga nam izbor / še v prvi knjigi / predstavi razvojno od začetkov do pesmi v času NOB in po vojni. Tak način pa je nedvomno najbolj primeren, saj zdaj sistem v drugi slovenske književnosti tako drobi avtorje, da imamo namesto razvojnega pregleda le nametane drobce. Gotovo je bil še najbolj težaven izbor sodobne književnosti, če s e vzdržimo ponovnih opombi o večkratnem pojavljanju posameznih avtorjev v raznih pogojih, se lahko zadržimo predvsem pri izboru. Razvrstite; avtorjev se drži sistema ge ieracij, čeprav bi bilo vse¬ kakor bolje zaporeden izbor povojne lirike, proze in dramatike. Liriko predstavljajo A. Vodnik.K.Kocbek, B.Vodušek,L.Novi, M. Bor, C. Vi potnik, J. Udovič, I. Minatti, T. Pavček, J. Ne nart, C. Zlobe c, K. Kovič, D.Zajc,G.Strniša,L.Krakar,3.Vegri. Izbor je izčrpen,čeprav seveda ne dokončen.Kdo bi si želel pri kom pač še kako ali kako drugo nesem, osebno pogrešam vsaj pri Zajcu še odlomek iz dramske pesnitve Otroka reke. Prozo po vojni nam zastopajo C.Kosmač,M.Kranjce, I.Potrč, M.Kihelič, p .Pahor,A.Rebula, B. Zupančič, A.Hieng,,L.Kovačič. Nekaj pred¬ stavnikov mlajšega rodu sicer manjka, vendar bi iz or začasno zadovo¬ ljeval. Drama je razmeroma prekratko odpravljena. Izbor prinaša le tri odlomke iz dram I.Potrča; Krefli, D.Smoleta: Antigona in P.Kozaka A fera. Ob strani so ostali I.Torkar, J.Javoršek, B.Hofman,'".Rožanc in še kdo. Opombe na koncu kratko označujejo avtorje in izbrane . odlomke. Knjiga je kljub nekaterim pomislekom dragocena pridobi¬ tev. Z njo do mo lahko bolj oprijemljivo ilustrirali novejšo slovensko literaturo v 4 razredu gimnazij in ostalih srednj^ih šol. Potem ko smo dobili dr«goceni antologiji svetovne književnosti 1 in 2, nam zdaj tudi slovenska književnost I in II nudita možnost, da preidemo na edino smiselno metodo pri pouku književnosti - interpretacijo tekstov. Andrijan Lah Slovenska književnost 1945-1965, 2.knjiga /SM 1967/ ( UTUj Po prvi knjigi Slovenske književnosti 1945-1965,ki je izšla spomladi in je obravnavala poezijo an prozo,smo dobili sedaj še drugo knjigo,ki vse- buje Dregled dramatike ter književne kritike in esejistike,na koncu pa še biografske in bibliografske podatke o avtorjih,obdelanih v l.in 2.knjigi. Avtorja zajetne 2,knjige sta Jože Koruza/pregled dramatike/in ?ranc Zadra¬ vec/pregled književne esejistike in kritike/, biografske in bibliografske podatke sta prispevala Hermina Jug in Marko Kranjec,posrečene fotografije avtorjev pa so ponovno-kot v l.knjigi-delo Joca nidaršiča. Vsekakor lahko govorimo v zvezi z 2.knjigo o uspešno izpeljanem delovne: načrtu.Koruza prikaže našo povojno dramo celovito,sistematično in s trdnim konceptom.''jegovo pisanje se enakovredno uvršča ob Paternujevo obravnavo lirike v 1.knjigi.Sistemu pri obravnavi drame skorajda ni kaj oporekati, saj so izhodišča dovolj razvidna,utemeljena in obrazložena.Oglejmo si po¬ glavja: socialni realizem,krščanski realizem in nova klasika,sentimentalno humanistični realizem ±ax,vzporedni pojavi in osamljena iskanja,ontološki nadrealizem.Zlasti pri zadnjih dveh poglavjih je pri označitvi nekaj vprašanj.Pri predzadnjem poglavju nas ustavi ppredelitev vzporedni pojav in osamljena iskanja.Koruza pa nam v uvodu primerno poudari,da ne gre za vrednostno označitev/vzporedni pojavi }/, ampak za neko posebno pozicijo v poglavju obravnavanih avtorjev.Ravno tako se pri zadnjem poglavju za¬ držimo ob formulaciji ontološki nadrealizem, saj moramo v tem sklopu spre jeti tako Smoletovo Antigono kot Kozakovo Afero.Vendar Koruza tudi tu us; -»•*. ’ . uravnati individualne različnosti v skupni imenovalec,saj pravi,naj bi izr. nadrealizem označeval težnjo oo prikazovanju zaoojavnosti oziroma višje resničnosti. Značilnosti Koruzovega sestavka so še predvsem v tem,da je prožen glad na mejni letnici 1945-1965,saj poseže večkrat tudi nazaj ali malce naprej. La hko rečemo,da to razpravi ni v škodo.Opozoriti Je treba še na eno zna- čilnost.s katero se je Koruza nujno srečeval.To sta dva aspekta dramatiki knjižna in gledališka podoba.Včasih ena podoba m*njka/cbi čajno knjižna/, včasih obe/vzemimo, npr.Mraka,kjer je bil potreben razgled po rokopisnem gradivu/.če povzamem:Koruzovaz obdelava slovenske povojne drame je dovo zanesljiv kažioot po obširnem gradivu,vsebuje pa ne samo sistematičen pregled,ampak tudi vredne analize. 2 V 2 Z raznolikejširo gradivom je imel posla Prane Zadravec v poglavju književna esejistika in kritika.Avtor je razdelil svojo razpravo v dva dela-orvi obravnava čas od 1945-1952,2.del pa od 1952-1965»Dru&i delpa je razdeljen še v 4 poglavja* 1/Družba,filozofske »meri in stili, 2/Teo - retske osnove književne kritike,5/Literarni in gledališki kritiki,4/Kr 1 >. tika kritike in oovietek. Glavno vprašanje,ki se javlja pri Zadravčevi študiji,je, kaj vse sploh »odi v to poglavje, Takoj je jasno,da no gre samo za esejistiko in kritiko v ožjem smislu,za avtorje esejiste in kr . tike,ampak za vrsto izredno razsežnih in težko ujemijivih področij.če omenim nekaj glavnih;vprašanja literarne teorije,odnos politika-kultura /književnost/,odnos idejnost-književnost,odnos med tujimi teoretiki in filozofi in domačimi kritiki in esejisti. Tako je pri Zadravčevi obrav¬ navi mnogo tože govoriti o neki zaključenosti in izčrpnosti kot npr.pr ^oruzi.Razlog je jasen*področje je težko zaobseči,še teže zame jiti .Goto - vo pa je,da ja je opravil Zadravec pionirsko delo in da prinaša obilo tehtnega gradiva. Zadravec je obdelal obdobje 1945-1965 glede na poseb x ne značilnosti posameznih let,ob tem pa prikaže ooglede posameznih av¬ torjev na književnost in njeno vlogo,razna strujanja v teoriji in kriti' ki, književnost v odnosu do pfli&itike in ideologi je. Pri tem zavzema Zadra - vec določeno stališče,ki pa mestoma ne prispeva najbolje k potrebnemu objektivizmu. Knjiga,ki nam dopolnjuje podobo slovenske književnosti 1945-1965, je pomembno dejanje in ni le obogatitev knjižnega trga,ampak tudi naše literarne in kulturne zgodovine. 0 / Andrijan Lah Jože Pogačnik: Zgodovina slovenskega slovstva Pred nami so že tri knjige Pogačnikove Zgodovine slovenskega slov¬ stva v izdaji mariborske založbe ©bzorja.Izredno pridni,sposobni in ustvarjalni mlajši literarni zgodovinar je pokazal v tem svojem del že številne kvalitete,med katere gre šteti tudi v marsičem na novo zastavljeno ureditev in ocenitev gradiva. Jože Pogačnik,nekdanji učenec najpomembnejšega živečega slovens ga literarnega zgodovinarja A.Slodnjaka, si je po številnih predhod¬ nih delih,zlasti obravnavah vprašanj iz starejše slovenske književni zadal ostvaritev nove zgodovine slovenskega slovstva.Ker danes en f tor dejansko ne zmore več biti vsestranski strokovnjak na celotnem j. dročju razvoja literature,bo novejšo književnost obdelal F.Zadravec. Kolektivno delo vsebuje, žal, š tevilne ne skladno st i/o tem priča dovolj izrazito 'atičins literarna zgodovina/,ki se verjetno dajo le omilil ne oa povsem odpravi ti."do sedaj imamo v roki ls Pogačnikove knjige. Takoj vidimo,da je Pogačnik zasnoval obravnavo orecej na široko. Prva knjiga obsega srednji vek,reformacijo in protireformacijo,mani- rizem in barok;druga knjiga klasicizem in predromantiko;tretja knjig klasiko in romantiko.Avtor je vnesel v svoje oisanje nekatere termin ki so sicer evropsko znani in uveljavijeni,pri nas pa v dosedanjih r vrstitvah manj ali sploh ne upoštevani/npr.manirizem,klasicizem, klas Pogačnik razdeli vsako ooglavje v dav večja dela:prvi del čas in pro. je nekaka kulturnooolitična zgodovina s pridanimi elementi literarne teorije,jezikovnih vprašanj ipd.;drugi del "eseda in ustvarjalec pa , analiza literarnih del in orikaz žaljenja književnikov, tore j v neken smislu ožja literarna zgodovina.Temu sistemu ni kaj oporekati,saj več krat šele iz temeljite raziskave kulturnopolitičnih,gospodarskih, ide t nih,verskih itd,vidikov izhaja večje jasnost na literarnem podrč°ju.01 koncu vsakega o oglavja ima Pogačnik še stalni razdelek Viri in lite¬ ratura, kar je smiselno,pripravno in koristno. Pogačnika odlikuje zagnano,kemoeramentno,obenem sveže,a tudi zah¬ tevno znanstveno pisanje.Človek kdaj pa kdaj pomisli,da bi šlo tudi z manj tujkami,vendar le-to ne more resnejši očitek nasoloh zadovoljive mu Pogačnikovemu stilu. Iz prve knj ige izhaja temeljna nejasnost glede ljudske pesmi.Ali a- tor ne uvršča ljudskega slovstva v ustno književnost drednjega veka? In če ga ne,ali torej ostane ljudsko slovstvo izven obravnave literari zgodovine? Strnitev reformacije in protireformacije v skupno poglavje 2 je smiselna,manj je razvidno razlikovanje med manirizmom in barokom /3»poglavje/-npr.kako je katero delo takšno in ne drugačno/manirističn in ne baročno ali obratno/. Druga knjiga ob3ega slovstvo v dobi klasicizma in predrpraantike. Vsi' lošni uporabi je bila do sedaj oznaka doba prosveti jenstva, kar je bilo v bistvu narobe,saj je prosvetijenstvo kulturno idejna s mer in n literarna struja.Seveda pa so s tem klasicizraim in predromantiko pri r težave.Gotovo eno in drugo pri nas obstaja v tistih zametkih,ki jih dc pušča razmah naše tedanje literature.Vendar termina pokrivata razmeron malo literarnega dela tiste dobe. Tretja knjiga obravnava klasiko in romantiko.Oboje predstavlja pri nas Prešeren,pri katerem so dejansko prisotne orvine obeh,sicer obič a, nasprotnih si struj.Omenjena knjiga se končuje z začetkom petdeseti! let 19.stoletja.Vključen je Še zgodnji Trdina,pri čemer nastaja problc znan že iz Slodnjakov« sinhrone metode, to je razdrobljenost avtorja. Vendar je treba poudariti pomembno lastnost Pogačnikovih kojig-prsgler nost sistema.Vse tri knjige so izpopolnjene s številnimi ilustracijam: Pogačnikovo delo je tehtno tako po zasnovi kot izpeljavi,je kval4- ten dosežek avtorja posebej in naše literarne zgodovine nasploh.3 pri¬ znanjem pozdravljam ta novo grajeni dom naše State literarure. Andrijan Lah žestvenem gledališču Stenislevakega, a ga 19o2 zapustil.Poštene režiser v provinci.Vendar ge Stanislavski kaalu prikliče v Moskvo za režiserje v Studio,nekak gledališki labo¬ ratorij, ki naj raziskuje nove gledališke možnosti.To je ravno čas,ko nova simbolistična drama terja tudi drugačen gledališki izraz.Delo Studia se je končalo 19o5 in Mejerhold ponovno dele v provinci. Sledi sodelovanje v Teatru Vere Komisarževske/znane igralke/ v Petro¬ gradu. Mejerhold utira pot novim dramatikom/Maeterlinck,Blok,Andrejev idr./ .Leta 19o8-po razdoru s Komisarževsko-preide Mejerhold kot režiser v imperatorske teatre,kjer režira vse do revolucije 1917. tt ežira tudi opere.Ker na velikih scenah ne more -keperimentirati, dela to namalih.Leta 1914 osnuje Mejerhold gledališko šolo Studio, tu je posvečena velika pozornost tudi telesno športni pleti igralčeve de j s vnos ti/ioi«*«k«u±kwrfxx Leta 1918 postane Mejerhold član partijeUprizori znamenito igro jakovekega Misterij Puff.Pozne je ga komisar Lunačarski imenuje za načelnika Teatrskege oddelka ljudskega komisariata za prosveto. Mejerhold nastopa z geslom Oktober v gledališčuipo socialni Še gleda¬ liška revolucija.Vendar začne Mejerhold v svoji zaneseni gledališki revolucioharnosti kmalu doživljati kritike in nerazumevanja.Mejer¬ hold se vrača h klasiki/npr.Ostrovski,Gogolj/,a išče tudi sodobno dramatiko.Leta 1928 začenja z delom pri satirični komediji Majakov- skega Stenica/s pomočjo scenografa konstruktivosta Rodčenka in skla¬ datelja Šostakoviča/.Stenici sledi nsslednjeleto še druga komedija Majakovskega Hladni tuš /Velika žehta/:uspeh pri publiki,* na pritisk z vrha je vzeta z repertoarja.Začenja se ostriti stalinistično obdobje, 2 Leta 195o je Mejerhold s svojim gleflali ščem na evropski turneji, ist ege leta naredi samomor Majakovski,Proti Mejerholdu se v 3o-ih letih povečujesplet intrig:očitki formalizma ipd.Leta 1938 je TIM /Mejerholdovo gledališče/likv&diran.Mejerfeold postane po priporibčilu in lete 194o ga zapro in v zaporu ubijejo.Dva tedna po njegovi smrti je ubita v vojen stanovanju tudi Me jerhoIdovažen« igralka Z.Rajh. V času rahle destalinizaeije leta 1955 je bil Mejerhold rehabiliti* ran. 0.Miličevič,ki je napisala ^ejerhoIdovi knjigi obsežni uvod z naslovom Vsevolod E.Mejerhold-revolueija v gleflališču, je Mejerhol- dove gledališke tekste tudi izbijala in prevedla.Ob izbranih teks¬ tih lahko dokaj jasno spremljano Mejerholdovo gledališko-življenj- sko pot skozi 4 desetletja 2o.stoletja.Iz vsega napisanega seva Mehjerholdova velika umetniška mmix±*xsilovitost,prepletena z ne¬ nehnim iskanjem boljših gledaliških rešitev.Kot izrazit predstavnik režiserskega gledališča/ne tekst je gledll M efterho1dakot na mate¬ rial za seeno/ jeo le-tem izjavil:Režisersko gledališče je gledališ če igrilea in umetnost oblikovanja eelote. 0 igralčevem delu: Samo¬ kontrola in improvizacija sta glavna temelja igralčevega scenskega delovanja.0 mojstrstvu:Mojster doseže,da se kaj in kako dosežeta Prvi zapiski v knjigi so posvečeni novim formam/ob srečanju s simbolistično dramo/.V poglavju Doktor Dspertutto sledimo eksperi¬ mentalnemu delovanju Mejerholda v obdobju 19o8-1917.Posrbej zanimiv je program Mejerholdove gledališke šole za 1916-1917.Sledi jo še številni razdelki!,med njimi:Biomehanika,Konstruktivizem/1921-1925/, Obramba satire»Umetnost režije.Med dokumenti je vrata vabljivih prispevkov, nprxa«iBiatx*»jKxxxix«kMt^t Ustvarjalna metodologija Me j e rho Ido ve ga gledališča/ati*k«*i$*k±,Me jerhold proti mejerholdov- stvu,Režiserjevo delo a igralcem.Izbor končujejo iskrenapisma A.P. Čehovu im,izbor iz Mejerholdovih izjav in seznam njegovih režij. sočasno. 3 knjige iz ruske teatrologije V edini specializirani gledališki zbirki&ia Slovenskem/knjižnici Mestnega gledališča ljubi Janškega*/,ki jo zgledno ureja D.Tomše,so spregovorili tudi ruski gledališčniki:v št.72 in 73 Stanislavski in v št.74 Meyerhold,Tairov in v ahtangov.Zbirka,ki se je začela izrazito slovenistično,je po 5o.zvezku smiselno začela predstavljati tudi pomembne gledališke spise s širšega evropskega šrostora/P.Brook: gledališče,d.L.Barrault: Spomini za jutri in G.Freytag:Tehnika drame/, |lz navedenega kar sledi,da so morali priti na vrsto tudi ruski gle¬ dališčniki. Stanislavski je bil dostopen v slovenščini dozdaj le s knjgo moje živ]j Ko je razlagal svoje "gledališče revolucije" Jfe *®eyerhold poleg pravih futurističnih^ldej/Žt citat:Življenje in igra se bosta pre- A 5 pletala.Iz gledališka dvorana bodo prehajali in odhajali avtomobi¬ li, cestna železnica in letala/ onanij žudi odnos med režiserjem in igral ci/citat *3az sem samo vodilni režiser,pri nas ne poznamo diktatorja.Moji učenci so moji prijatelji.Učenci tvorijo male sov¬ jete in skupaj .upravljamo gledališče.To je neke vrste gledališka komuna/!//.M«y«rholdov zaneseni radikalizem so poznejše okoliščine zavrle in zatrle.V 3o.letih je potisnjen v obrambo,v samokritiko, sam obsoja tt mejernoldizem‘* , A 8r žalostno in zoprno obenem je brati č^isk Pota gledališča/iz pogovora z amaterskimi umetniškimi kolek¬ tivi Tovarne krogličnih ležajev,leta 1936/,ko mora Meyerhold skrb¬ no in ponižno braniti svojo kožo z njemu nelastnim konformizmom, kaj, ko mu tudi to ni pomagalo ! *« skušamo odkriti odnos M«y«rholda do "konkurentom" Tairova in Vahtangova,opazimo pohvalo ^ahtangova in zadržanost do ■‘•airova, res pa je bil le slednji pravi " tekme c"/Vah tango v je^mrl že 1922/. * nasprotju z Meyerholdom je Tairov prestal viharje stalinistič¬ nih čistk.Svoje komorno gledališče/ustanovil ga je 1914/ je vodil skoraj do svoje »mrti/1949 so gledališče zaprli,195o je Tairov umrl/.No,ta zapora gledališča najbrž le pomeni,da je stalinizem oplazil tudi Tairova. Med članki Tairova v zborniku je morda najzanimivejši že kar prvi:Umetnikov razglas/1917/.Zanesenjaške revolcionarne zamisli o gledališču so tu podprt«^ znanim eildovia esejem Človeška duša v soci(^alzmu.Tairov pričakuje,da bo revolucijabmogočila razmah indi¬ vidualizma/!/ in s tem tudi umetnosti./citat J^amo v soci^aizmu bo vsakdo,v katerem tli ogenj nadar$enoati,dobil možnAst,da se preda umetnosti,in nobeno delo^ki bi presegalo njegove moči,ne bo pogasilo tega ognja.Umetnost bo dosegla neslutene višave in v ospredju bodo ljudje izrednih individualnih in ustvarjalnih sil/.Tairov meni, da le buržoazija zavira individualizem in.iz njim umetnost/citat: Buržoazija,ki jo varujejo njeni sluge,dovoljuje umetnosti samo to, kar je bilo/!/,pa ne zato,ker bi to cenila,pač pa preprosto zaradi tega,ker preteklosti ni mofcpče spreminjati/!//.Vendar je le besedo buržoazija mogoč« zamenjati s -stalinizem,pa bo resnica te trditve enako veljavna/usmerjenost v Mlade ^arde in Labodja jezera/ itd./. V Režiserjevih zapiskih/1921/ prikazuje ]Fairov svojo gledališ¬ ko pot,lastne poglede na gledališka vprašanja ter zanimivo beleži nastanek in razvoj Komornega gledališča.Ob tem polemizira s sodob¬ niki,predvsem Stanislavskim in Meyerholdom.Svoje gledališče imenuje sintetično glede na tezo:realistično gledališče Stanislav- (f) 6 skega in antitezo: gledališč« konvencij **eyerholda.S tani a lavo kanu očita literarno gledališče,Meyerhoidu pa slikarsko/likovno/.V sin¬ tetičnem gledališču pa predpostavlja glasbo kot element vzdušja. Odpor proti literarnemu gledališču je bil tedaj v zraku in tako povsea razualjiv/pozneje tudi Artaud idr./. V članku Zvijače v gledališki znanoeti/1922 / Tairov ostro zav¬ rača i^eyerholda in ga zadene ravno v občutljivo "tayloristično" toč¬ ko. V članku Komorno gledališče/1952/ komentira -*-airov i8-i«tno pot Koaornega gledališča,ki je prešlo iz gledališča ljubiteljev vodoma in v tujini popularno gledališko hišo.Tu se mu zdi še potrebno,da razlaga res nekam izključujoči naziv "Komorno" .Nadaljnji sestavki govore o gostovanjih Komornega gledališča/Tostran in onstran ek¬ vatorja -1954/.Gledališče je kar 5 x dalj časa gostovalo/1925,1925, 195o/,in sicer v v več deželah Evrope in Južne Amerike.Komorno gle¬ dališče je bilo najjostovanjih sprejeto naklonjeno in navdušeno, njihovo umetniško delovanje pa je bilo v tujini hote ali nehote po¬ vezano tudi s političnim odzivanjem ljudi/za SZJfali proti njej/. A airov nebožabi pobedati,kako je Komorno gledališče s svojimi gle¬ dališkimi novostmi oplodilo zahodnoevropska in južnoameriška gle¬ dališča. Evgenij B.Vahtangov je bil tako knt Meyerhold učenec Stanis¬ lave ke ga/ tore j od 5 "naslednikov" 1« Tairov ni neposredno izšel ±x od Stanislavskega/.Deloval je v MHATu in v več študijih pod okri¬ ljem te ustanove.Studio,ki ga je vodil,je dobil po smrti Vahtangova njegovo imex :gledališče ^ahtaijgova in pod tem imenom še deluje. Znano je z gostovanj tudi pri nas.Vahtangcv je enako kot Tairov ub¬ ral neko svojo zmerno »srednjo pot med gledališčem doživljanja Sta¬ nislavskega in Meyerholdovim gledališčem konvencij.Združeval je fan¬ tastiko z realizmom in najbolj zaslovel z režijo Gozzijeve igre Tu- raMot/1922/.V zborniku najdemo od Vahtangova le nekaj kratkih za¬ piskov iz dnevnika/1918i-1922/.V enem od njih spregovori o bistvenih razlikah med svojima vzornikoma 3tanislavskim in itt eyerholdom:prvi pravi:Gledalec mora pozabiti,da je v gledališču,drugi pa:gledalec niti za hip ne sme poza biti,da je v gledališču.Stanislavski ni ni¬ koli čutil "jjutri",on je občutil samo danes.Meyerhold pa ni nikoli občutil danes,ampak js čutil jutri. Iz omenjena teze in antiteze izvaja ^jahtangov svojo sintezo:Treba pa je znati občAtiti danes v jutrišnjem dnevu in jutri v današnjem dnevu. ^astajanjf Princes« Turandot a« spoznamo direktno_^prsko Vahtan- gova,ampak nam poroda o t«m nadvsejzanimivem požetjuto.Gorčakov,eden od sodelarc«y ^ahtangova y tej predstavi. Vahtangov''je bil pri režiji Pricese Turandot že možno bolan in j« sjtežavo zdržal na vajah. Umrl je že istega leta/1922/.Stanislavski in a emirovič-Dančenko sta z velikimi prizhanji pospremila predstavo Turandot.Tako sta se tradicijaln zmerno novatorstvo »režala v razumevajoči simpatiji. Knjifea Gledališki oktober, govoreča o 3 najvidnejših ruskih reži¬ serjih 2o.stoletja,je barvit in nazoren kažipot v režisersko gle¬ dališče, bistveno značilnost teatrskih teženj 2o.stžletja. Andrijan Lah Josip Vidmar:Gledališke kritike CZ 1968 Ducatu svojih knjig Je J.Vidmar/roj.1895/ š® pridružil žš še izbor svoje gledališke kritike.Knjiga obsega 99 kritik iz obdobja 1961~1968/le kritika dalacrouJeve drame Tak kakor vsi Je iz 1955/. Kot$vemo,je Vidmar dejavno prisoten v slovenskem kulturnem življer okoli 45 let.To Je že doba celega človeškega življenja.V tem času Je Vidmar deloval vzporedno na več področjih,od katerih naj pouda¬ rimo predvsem literarno in gledališko kritiko,esejistiko in preva¬ jalstvo. Vidmarjev kritični sistem se Je oblikoval že v dvajsetih letih,nato se Je razvijal,a ne bistveno spreminjal.Izhaja iz estel skih vidikov,ki so Jim merila in vzori klasična/npr.Goethe/, pa še realistična in modernistična/v smislu evropske in slovenske moder: na prehodu stoletja/ literatura.Seveda smo dane3 priče burnega ra: voja literature in posebej drame v 5o letih oo 1.svetovni vojni. Vprašanje Je zdaj,ali ta razvoj sprejmemo ali ne.Jasno je,da raz¬ je v obeh primerih,tore j,če ga sprejmemo aliaa ne.Razlika je le v ocenah:ali priznamo,da prinaša razvoj umetnosti nove značilnosti . kvalitete ter terja tudi nove načine oprejemanja in ocenjevanja,a pa menimo,da so idealni umetnostni vzori za vselej dani in da je umetnost^dobra, kolikor se starim vzorom bliža, in slaba, kolikor se od njih oddaljuje,Dilema serejemalcev in ocenjevalcev literature /tudi Vidmarjeva/ je torej naslednja:nova književnost,sprejemana z novimi merili,vidiki,pogledi ali nova književnost,merjena s sU starimi merili,vidiki,pogledi. Prva varianta nudi novi književnos ob kritiki tudi razumevanje in pri nanje, druga varianta vodiš kri tiko v odklanjanje in nerazumevanje,saj je 3koraj nujno,da se nov dela ne skladajo s starimi merili/primerjajmo razvoj v katerikoli Umetnosti/.Pri Vidmarju očitno prevladuje druga varianta.3 tem v zvezibi lahko na pr 3 te ene roke prešteli moderne igre tujih avtor jev,ki so ušle Vidmarjevi uničujoči ali vaaj omalovažujoči oceni. Podobno se je godilo tudi novejšim slovenskim dramatikom, deveda je Vidmar prijaznejši do del,ki jih lahko asimilira v svoj konce: Takih je celo nekaj modernejših del. Ravno tako je Vidmar dokaj nesprejemljiv za gledališko eksperimentiranje,kar se je zlasti pc kazalo v ostrem odnosu na korunizacijo Cankarjevih dramif Vsekakoi Vidmarjev kritični aparat postaja čedalje manj pripraven za nepri¬ stransko sprejemanje vseh barv na paleti moderne dramatike. Izbor Predanove dramske kritike "3 1 vT) / Vasja Predan:Od premiere do premiere,ZO 1966/ Kritik iz vrat mlajše oziroma že srednje generacije Vasjja Predan je izdal pri mariborski založbi Obzorja izbor iz svoje dosedanje kri¬ tiške bere.Knjiga dosega kar dva smotra:po eni strani je res preeez Predanovega kritičnega dela in njegovih ocenjevalnih nazoriv in vidi¬ kov, podrugi strani nam pa posredno preko ocen domala prikaže sliko po¬ vojne slovenske drame,dopolnjeno z izborom ocen iz evropske,predvsem novejše dramske literature.Obe veliki skupini kritičnih ocen/iz slo¬ venske oziroma jugoslovanske in evropske oziroma ameriške literature/ dopolnjujejo na začetk u in koncu trije eseji,in to:Esej o pobojni slovenski drami,Poskus opredelitve ter Gledališče danes in tukaj. 'ogoče Predana najbolje označi ravno zaključno razmišljanje z na¬ slovom Gledališče danes in tukaj.Že iz naslova namreč izhaja avtorjeva zavzetost za moderno,v smislu našega časa utripajoče gledališče in s tem v zvezi za tako dramatiko,ki bo našemu gledališču omogočila odigrati njegovo vlogo idejnega prebujanja,duhovnega bogatenja in kritičnega osveščanja naše publike.Iz tega jasno sledi,da kaže Predan največ za¬ nimanja za novejše dramsko ustvarjanje doma in po svetu,kajti ravno in predvsem to je najtesneje povezano s problemi,iskanji,upi in padci mo¬ dernega človeka.Esej o povojni slovenski drami je mogoče zametek ob¬ širnejšega dela, ki je bilomže programirano pri knjižnici KG/Kedtem je knjižnica KG zastala,s tem pa verjetno tudi možnosti za skorajšnjo izdaje Predanovega dela,ki bi bilo zanimivo za vse,ki se tako.ali drugače ukvar¬ jamo s povojno slovensko dramo/. Značilno za Predanovo kritiko v celoti je predvsem odprto3t-odprtost za vse dramske smeri in stile,za takšno ali drugačno izražanje,le da je umetniško pomembno /literami pol/ ing gledališko učinkovito/gledališki pol/.Predanov kritični postopek je stegaa stališča-stališča odprtosti- dokaj sproščen in težko poredeljiv,saj ne izhaja ih takega ali drugač- 2 nega dogmatizma in apriorizma. Predanovo izražanje je zgoščeno, usmerjeno k bistvenostim,poudarek pa je na estetsko idejni problematiki,ki se ji pridružuje odrska podoba teksta.Po nepristranskem razumevajočem odnosu do te ali one smeri v dramatiki ter po pretehtanosti kritčne misli in besede je Predan enako daleč od estetičnega apriorizma in skoraj apodik- tičnega odklanjanja moderne drame/smer našega starejšega kritika/ kot tudt od narcisoidne besedne ekvilibristike totalnega upornika iz mlajše gene¬ racije. Kritikam o slovenskih dramskih delih je postavil avtor na začetek 2 oceni Cankarjevih dsi dram, kritikam iz svetovne drakatike pa 4 ocene Shakespearovih dram.Tudi ti kaže določen namen:iz neke avtoritete klasič¬ nih vzorov razvojno preiti do polemičnosti ali problematičnosti današnje dramske produkcije.KO se včasih oziramo po skopi kritikovi besedi ali po¬ grešamo v posameznem kritičnem sestavku to ali ono,ne smemo pozabiti,da s Predanove kritike nastajale največkrat v novinarski naglici,to se pravi bolj impresionistično,in da torej vse ne morejo pretendirati na anali¬ tično dognanost.Res pa je,da so vse pisane prizadeti,z občutjem odgovor¬ nosti, brez ovinkov in kultivirano tudi v primeru negativne ali celo "uni- čajoče" kri tike.Avtor se vedno mudi v mejah objektivnosti in nikoli ne prehaja v nestrpnost ali osebno naperjenost.Ker pa se še tako objektivno kritično poročanje lahko jemlje osebno,je seveda kritik vedno v precepu med svojo kritično resnico in osebno prizadetostjo obravnavanih avtorjev in gledališčnikov.Naj bo tako ali drugače: Predan je v vrsti ocen pošteno označil in tudi razčlenili* drame posameznih novejših slovenskih avtorjev /naj omenim Bora,Torkar ja, Zupana, Javoršlca?žmavca, Zupančiča, 'ikelna in dr./ se opredelil za pohujšljivo Korunovo Pohujšanje/upravičeno s stališča modernega izražanja in novih iskanj/ ter se zadržal podrobneje pri dveh oomembnih dosežkih povojne slovenske drame,kot sta Smoletova Antigona in Kozakova Afera.Ved svetovnimi dramatiki srečamo Pirandella,Lorco,iirau- aoaxa, Brechta,Becketta,Camusa,Sartra,Anošiilha,Williamsa, 'illerja,Dft?een- matta,Osborna in Albeeja-avtorje,ki so pripomogli k modernizaciji in aktu alizaciji našega gledališkega programa v zadnjih letih.Od omenjenih po stiidioznosti izstopajo:Drecht:Opera za tri groše, Sartre: Zaprti v Al to ni, Camus:Kaligula pa še Albee:Kdo se boji Virginije Woolf. 3 Predanov kritični opui kaže posrečeno pronicljivost,že omenjeno usmerjenost k bistvenostim,izraz,ki je skop,a izdelan,ob vsej kritični ostrini pa umerjen in objektiven.Ob knjigi Od premiere do premiere/av¬ tor jo je posvetil spominu Herberta GrTlna/ ne obnovimo samo naše ved¬ nosti o& dramskih in gledaliških vprašanjih,ampak se z njo približu¬ jemo tudi idejnim,moralnim in socialnim resnicam časa,v katerem živimo. Andriijan Lah t (#> jA' Af Ogledne gledališ£a publicistika /Bojan Štihs Pridite,predstava je{Ljubljana 1979| Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega 78; 36$ strani/ knjiga z gornjim naslovom in s podnaslovom Eseji,članki, dramaturški listki in izjave je,kot pripominja tudi sem avtor v spremni besedi, nadaljevanje podobno zastavljene knjige Gledališki trenutek,ki so jo Štihu izdali ± v isti knjižnici pred desetimi 1 .'ti/1969/. ~tih je razdelil s^ojo novo knjigo o domači gledališki pro¬ blematiki na 3 deleiDrama SNG v Ljubijani/1961/1969/#Sloven¬ sko giaža ljudsko gledališče v °elju/197o/1974-/ in Mestno gledališče ljubljansko/197^/1977/ftorej po mestih lastnega delovanja in bojevanja »agledališki fronti»Prav ox*ksi zad¬ njem, namreč,du je gledališče prizorišče bojev za tak ali dru¬ gačen res in prav ali proti tej in oni usmeritvi,želji,volji, težnji,nam da pričujoče pisanje dovolj gradive,^ežave v zap¬ let eumui gledališkem organizmu se začno predvsem tam,k jer se za in proti neusmerjata v prid nadosebne,kolektivne umetniš¬ ke ustvarjalnosti,ampak k zasebnim,često ali čisto prestiž¬ nim vidikom in pogledom,Kot se strinjamo s Štihovim bojem za napredno,sodobno,ljudsko gledališče/kako si le-to pred¬ stavlja,opisu je v knjigi/,moramo avtorju priznazi še iz¬ redno ustrezno mero v polemiziratju z nasprotnimi stališči: Štih vedno nastopa za stvar/proti stvari/ in ne osebno,kar je npr, značilno zapolemični način J, avorška.Ni nsša stvar, da bi sodili o rezultatih iaociiHSKŽkitacneposredngea Štihove¬ ga gledališkega delovanja v Ljubljani in Selj^o tem pričajo repertoarji,predstave,umetniški dosežkioki^idsti pa je treba, da je celotno pisanje v knjigi pravzaprav le neke vrste b 2 sprotno opredeljevanje ali razlaganje potekajočega dela /boja/ na gledališkem terenu«Se pravi: Štihova govorjena ali pisana gledališka beseda jele droben odziv namnogo raz¬ sežnejše celotno organizacijsko delovanje gledališkega rav¬ natelja ali umetniškega vodje. u ed več kot 7o sestavki v Šti¬ hovi knjigi so sevede različni po tehtnosti ali povednosti: prispevki segajo od bežrih informacij sr gledališki list preko podrobnejših analiz posameznih gledaliških pojavov ali dogajanj do pravih programskih razglasov ali vizij.Pestrost oziroma različna vrstnost prispevkov jeočitna in deluje ob živahnem Štihovem stilu nabralce spodbudno« "araci narsve našegaporočila v usmerjenega v kratkost,se ne moremo ustavljati podrobneje ob številnih vprašanjih iz še številnejših člankov t veljapa se zadržati ob posameznih,ki nam bodo-npajao- dovoljn osvetlili vsaj nekatere postavke Štihovega gledališkega nazora.Vrste prispevkov se dotika neogibnegs in po svoje celo temeljnega vprašanja:finančnega položaja gledališča in s tem v »vezi celokupnega poslovanja gledališke skupnosti»ki potrebuje uglašeno sodelovanje raz¬ ličnih člehov:od uprevnega preko umetniškega do tehniškega osebjo.*\?ksjkr8t polemizira Štih s prveštvom # namreč s prjraš- kimi gledališkimi umetniki jnajbol j satirično »kar v duhu ka¬ kega Domsnoviča ali celo Swifts,je izdelan Statut ONSGPU /kroticaza Osrednji nerodni slovenski gledališki prvaški umetniki/.Selce se približuje literarni sočnosti,v knjigi pa jeprvič objavi jeno^Štihu ni ddozaprašene muzealnosti gledališče, to je ob vodenju ljubljanske drame in drugod razvidno dokazal f zevzemase za uprizarjanje sodobne svetovne in sodobnem slovenske dramatike.In tes,sli si l8hko zsmislomo repertoar brez pomemebnega dleža slovenske/sodobne/drame ? 5 Pomembna! ideji B.Stiha sta še decentralizacije slovenskega gledališkega prostora/le-ts se je medtem se izvršile tudi v kakovostnem skislu-se pravi:predstave 7 manjših gledali- 5čih~npr*0elje,Rova Gorica- ne zaostajajo za predstavami ljubljanskih ali jih neredko prekašajo/ in po drugi strani povezovanje slovenskih gledelišččesoo gostovanja z lastnimi predstavami v drugih gledaliških hišah sodelovanja igralcev in igralk iz enega gledeliščo v drugem ipd.Štih kritično glede na abonmajski sistem,a ve,do je y sedanjih okoliščinah težko ukinemo.Duhovito označi abonente na strani 2o9* Abonen¬ ti so brezpravni usližbenei sezone.GIovenska gledališka pub¬ lika želi biti zasužnjena v abonentskem ghettu.Abonent rečet danes imam©/!/ abonma,ne reče pai&anejb gremo gledat Shakes¬ peara. Ai ed najdaragocenejša prispevke/vizijeo glefališou/ štejem sestavek Prolegomena za traktat o iskanju ljudskega gledelišča/nepisan X973 c P-£*vič objavljen 1974/.Tu stopi ob Štihov energični do/voljo do takega gledališča/ tudi dvomlji¬ vi ne z mislijo,da idealno zasnovane aajstvs niso uresnič¬ ljiva.Sicer padeluje Štih drugače v okvirih možnega ali pa poskuša te okbire možnega širiti, V zvezi z izidom Vidmarjevih Gledaliških kritik/torej knjige pisca, ki pri nas trdno pred¬ stavlja in zastopa ti. literarno gledališče/ piše Štih o "gledališkem" gledaliSou. Štihov o gledališko delovanje je prežeto z vnemo,navdušenjem,ljubezni j o do stvari ,s katero se ukvarja.-ri starejši slovenski dramatiki je uspešno otre¬ sel pr8h z Župančičeve kronike Jeseniške in Cankarjevih Romantičnih duš in se zavzeto postavil za kakovost obeh iger. Štihova razgibana gledališka dejavnost,ki setako posrečeno veže z živo,naravno in pristno besedo,nam je v ^ ^ h ha , o ; 7 -0/>eC ^ T/VW I ^ '< u p «0 h _. Živo gledališče III.del 3°'t ■ K Drema knjigama zbornika Žiro gledališče/s podnaslovom Pogledi na slovensko gledališče v letih 1945#197o; uredil D.Tomše/ se je kot dopolnilo pridružila še tretja.V celoti jo je napisal V.Taufer in ji dal dodatni naslov:Avantgardna in eksperimentalna gledališča/opis tiskane dokumentacije/.Medtem ko je bilx razmah tem v prvih dveh knjigah prostorsko precej orne jen/obravnavana so bila gledališča v Ljubljani,Mariboru,Celju,Novi Gorici,na Jesenicah,v Kranju,Kopru in Ptuju-žal je ostalo neobdelano tržaško gledališče/,je prednost tretje knjige Živega gledališča v prijetni širini in temeljitejšem opisu obravnavane problematike. Taufer je po brižno zbranem in obdelanem gradivu prikazal tri avantgardna -eksperimentalna ljubljanska gledališča:Eksperimentalno gledališče/1955?67;po 1965 Gledališki atelje/,Oder 57/1957-64/ in Ad hoc/1958-64;1964 Dramski studio/. Spiritus agens Eksperimentalnega gledališča je bila režiserka B.Battelino Baranovič,ki je od 16 uprozoritev tega odra režirala kar 15.Med značilnosti tega gledališča sodi več pesniških recitalov in pa predvsem uvajanje starejših in novejših /večinoma slednjih/ tujih avtorjev na naš oder.Tu srečamo pomembnepredetave:Platon:Pos¬ lednji dnevi Sokrata/z L.potokarjem v naslovni vlogi/,Faulkner:R^- quiem za vlačugo/s š.Drolčevo kot Temjble Dreke/,Beckettov Konec igre /z Bibičem kot Kammom/,Albeejeva Zgodba o živalskem vrtu/r režiji Ž. Petana in s T.flodnjakom kot Jerryjem/in soet Beckettovi 0 lepi dnevi/s Š.Bralčevo kotlinnie/. Drugačen profil je imel Oder 57. Ni ga usmerjala ena osebnost, kot $e to bilo pri Eksperimentalnem gledališču,ampak go je vodila in oblikovala skupina-skupnostmladih igralcev,režiserjev,dramatikov in kritikov,pretežno članov t.i. kritične generacije,delujočih tudi v Reviji 57 in reviji Perspektive.Oder 57 je predvsem/kar je šex?p 2 posebej pomembno/ uprizarjal novejše domače avtorje in le dva tuja /Ionesco:Učna ura,Plešasta pevka,GhelderodesEseurial/.Kaj je postavil Oder 57 ? Javorškovo Veselje do živijenja,Smoletovo Antigono,Kozako* vo Afero,Božičevi igri Zasilni izhod in Križišče,Zupanovega Aleksandra praznih rok,Božičevega Vojaka Jošta ni,Smoletove Igrice,Kozakove Dialo¬ ge, Rožančevo Stavbo,Božičeve Kaznjence in kot zadnjo dramsko predsta¬ vo še Rožančevo Toplo gredo,znano predvsem po prekinjeni prvi in edini predstavi ter po razsežnejši poemiki v časopisju.Kot vidimo,je Oder 57 b predstavil vrsto danes že klasičnih slovenskih dramskih del,od katerih jih je nekaj kmalu nastopilo pot po večjih gledališčih/Smole: Antigona,KozskvAfera,Zupan+Aleksander praznih rok/. Tretja skupina Ad hoc je bila -kot že prva- ponovno v znamenju ene osebnosti:igralke in režiserke D.Ahačičeve.Le-^a je tudi režirala vse predstave tega odra.S prvo skupino jo veže tudi repertoar,saj so bili predstavljani natem odru predvsem tuji avtorji./npr.J?‘ry:Feniks preveč,Sartre:Zaprta vrata,Anouilh:Cečilije ali Šola za očete,Mari- vaux:Igra o ljubezni in slučaju,Sartre:Umazane roke,Giraudoux:Amfit± rion 38, Miehel-Igrače,Strindbarg:Gospodična Julija/.Med najboljše uprizoritve skupine Ad hoc gotovo sodita oba Sartra:2aprtva vrata /z Zupanom,Ahačičevo,Kahnovo/ in Umazane roke/ z J.Součkom kot Hoe- dererjem/. Usod8 vseh treh eksperimentalnih gledališč je bila močno odvisna od prostorskih,kadrovskih in še posebej finančnih vprašanj.Aakdhrkoli že:vsa ta gledališča so prispevala ne£aj dragocenih opek v stavbo slovenske gledališke kulture in opravila se posebno nalogo kot labo¬ ratorij za večja institucionaliziraba gledališča. V.Taufer je v svojem prikazu lepo združil obširno informacijo z zanimivim podajanjem in nam tako mikavno približal delček slovenske gledališke zgodovine. Andrijan Lah Pregledno o gledališču enega /Matjaž Šekoranja : Gledališče enega#:analiza pojavov v sedem¬ desetih letih v srednjeevrospkem prostoru, Ljubljana 1981, 199 str«, Knjižnica ^estenga gledališča ljubljanskega 85/ Pričujoče delo je nastalo ob avtorjevem študiju n8 Institutu za gledališko znanost Filozofske fakultete na Dunaju. Sako je sam zorni kot pisenjares bolj srednjeevrospki kot slovenski, k8r je v tem primeru /glej podnaslov/ študiji lahko le v prid« Pojav, nakazan v naslovu, raziskuje pisec z več vidikov t zgodo« vinskega, teoretičnega in praktičnega /dejanske uprizoritve/. K 0 t že naslov določno pove, razprava ni usmerjena k literarni strani /npr« k monodrami/, ampak h gledališki manifestaciji z enim/edinim/ igralcem /le-tepe izvajs lahko monodramo, poe¬ zijo, prozo, rezpe lepljenke itd./, Glednje dejstvo /poudarek na gledališki strani/ pa še ostreje opredeljuje raziskavo j avtor je odvisen od lastnega gledanjapredstav ali pa od kritič¬ nih poročil o raznih predstavah« Ker v večjem mednarodnem pro¬ storu en S8m človek težko sledi razsežnemu tovrstnemu gledališ¬ kemu dogajanju, je jasno, £a je avtor pr dvsem odviden od kri¬ tičnih poročil/ta so seveda subjektivna, pristranska, pomanj¬ kljiva itd./. Šekoranje poudarja , da v študiji za katalogizi¬ ran je v smislu bibliografije, ampak zs izbor, ki naj omogoči bistveno analizo obravnavanega pojava. V zgodovinskem pregledu prikaže pisec okvirni razvoj gleda¬ lišča enegao d antike do 2o. stoletja, V teoretičnem delu vzpo¬ stavlja zvezo med gledališčem enega in predavanjem, gledališčem enegfc in literaturo, gledališčem enega in televizijsko dramatur¬ gijo. V Nadaljnjem nakaže avtor krizo gledališča kot institucije in na gledališče enga kot enega od izhodov iz tovrstne krize. Zanimiveje tudi omemba o psihološkem/psihopatoločkem/ izviru 2 gledališča enega. Ob široki možnosti za individualno ustvarjanje v gledališču enega je le-to razložljivo morda tudi z neke vrste "ekshibicionizmom". Avtor si zadaja tskole vprašanje : ali se ustvarjalni nagon ne pojavlja kot ekshibicionistični izbruh zaradi potrebe semopotrditve in iskanjsljubezni ?" /str. 64 / Glavnino študijeobsega obdelava gledališča enega v Jugosla¬ viji /ločeno na slovensko in srbohrvatsko govorno področje/ in na nemškem govornem področju. Pri slednjem sezadrži avtor naj¬ bolj v avstrijski sferi, manj pri ^ahodni ^emčiji. Glede na na¬ slov ne spada v obravnavo gledališče enga v Franciji, Holandiji in Italiji, kot informacijapa seveda ni odveč, Svojo študijo kon¬ čuje Šekoranja z obdelavo multimedialnih pojavov. V Zaključku izvemo za zanimiv podatek, da je večina ustvarjalcev gledališča enega moškega spola /?6$ izvajalcev, 24$ izvajalk/. Gledališče enega, naj je že odziv na gledališko institucio¬ nalno krizo, na položaj posameznikov tehniziranem svetu, na pre¬ vlado televizijeipd., je danes svež in čest pojav, ki potrjuje, da gledališče vedno z različnimi oblikami dokazuje stoojo življenj¬ skost. Le-ta paizhaja iz "neposredne konfrontacije z gledalci". V tem pa vidi pisec, da je gledališče nega " poskus vračanja k izvornim oblikam človeške komunikacije"• Kot lehko štejemo Šekoranjevo študijo za vsebinsko obogati¬ tev naše gledališče literatute, paje oblikovna stran precej slaba. Predvsem kar mrgoli tiskovnih napak, kar kaže, da korektorjev nsše založbe in tiskarne nepoznajo več. V tekstu najdemo cele vrsto napačnih črk, zlogov, neroberabljenih vejic itd. Med napačnimi rabami omenjam le naslednje s Šerbedžijjin, Krležin /večkrat/ - prav Serbedžijev, Krležev /Krležin le v primeru citiranja hrvat- skeg8teksta i Krležin obračun s snema/. M. Dimitrijevič ni gost, ampak gostja /str.lo5/* Stalno sepojsvlja nek - prav :neki. Tudi pri nas prevajani angleški pisatelj ni Stllitoe, ampak Sillitoe 3 /str, 123/. Pri &emingweyu ksže pisati Ernesta in ne Ernsta /str, 13o/, S8j ni ^emec. Na str, 156 najdemo Laija, Rex Imperatorja in P f| ntifex * i axftmuse - vsekakor s laja, Rexe Imperatorja in Phnti- fexa maximus8. "a je narobe težsvni Nietzsche, se ni čuditi /Nietsheja, str,158/. Na str, 161 sploh nekaj manjka s Že skoraj pozabljeni teksti,••• • Na str, 163 je takale cvetka i varšavskih - varšavskih. Zmeniti se bomo morsli, kako bomo pisali ruskega reži er ja Meyerholda / ns str, 168 beremo Majerhold/, N8 str, 175 se pojavi Oarnacheve podobe - verjetno pa gre za Cranaohove.•• Skratka : stvari v naši tiskani besedi postajajo že prav zoprne. Andrijsn Lah Stanko Šimenc:Pot v filmski svet nxM MK 1968 Knjiga Stanka Šimence Pot v filmski sveti, izdala jo je Mladinska knjiga, je sicer skromna po obsegu,ne pa po pomenu.Spada med redke knjige o filmu,ki so jih izdali slovenski avtorji,predstavlja pasa pravzaprav prvi poskus organizirati gradivo o filmu tako,da bi bila knjiga primerna tudi kot Šolski priročnik,da ne rečemo učbenik. Svojo predhodnico ima knjiga v Filskem ABC-ju, ki sta ga izdala France Pibernik in Stanko Šimenc leta 196? v Kranju.Vendar je tisti "poskus učbenika” izšel kot skripta in je bil kljub razmeroma visoki nakladi/looo izvodov/ verjetno premalo razširjen.ha se je Šimenc po petih letih odločil za knjižno izdajo svo¬ jega pripočnika,je prav on potrebno.Naša naloga sedaj je,da pregledamo, kaj nam knjiga nudi. Poglavje Na i začetka poti nas kratko uvede/vsa poglavja so kratka/ v filmsko zgodovino in sociologi jo. Po glav je x.ako nastane film obravnava proces oblikovanja filmov/filmske faze,sodelavci,tehnika/.V poglavju Filmske zvrsti,ki je najobsežnejše,dobimo informacije o skupinskih raz¬ vrstitvah filmov/dokumentarni,igrani,animirani,kratkometrazni, dolgomet- ražni itd.itd./.Poglavje Filmski stili nam vsaj bežno označi značilne filmske sloge od ekspresionizma do novega vala in filma resnice.Nadalje obravnava knjiga še filmsko umetnost v Jugoslaviji in posebej v Sloveniji en razdelek pa je posvečen elementom filmske teorije/filmski jezik,plan, zorni kož,ritem itd./,ki se ji pridružuje še podpoglavje Kako torej gle¬ damo in ocenjujemo film.Tu skuša avtor spodbuditi razumevanje filmov in nakazati kriterije za njihovo ocenjevanje.Dodatek vsebuje še pregled filmskih festivalov,zapisek o kinoteki,o obveščanju in propagandi,filmo¬ grafijo slovenskih aolgometražnih filmiv,bibliografijo slovenske in izbor srbohrvatske literature o filmu,skratka:obsežno gradivo je smiselno izbra no in podano in bo s pridom služila koristilo ne le filmskovzgojnim pri¬ zadevanjem naših prosvetnih delavcev,ampak tudi osnovnim filmskim infor- macijam.Obenem pa knjiga/zaradi nujno zelo skrčene obdelave posameznih problemov/ usmerja bralce k dopolnilni literaturi/od aadoula,vartina in Palazsa do Brenka in Muska idr. Knjigo popestrujejo številne fotografije,opremila in tehnično ure¬ dila pa jo je Edita Kobe.Žal je cena knjigi razmeroma visoka/25 ND/,kar bo goti v filmski svet nekoliko otežilo pot med širše vrste naših dija¬ kov in študentov. Odnos literatura-film v domačih logih » 0 , f, £- /Stanko Šimenc:Slovensko klasično slovstvo v filmu-Ljubljana 1979 ; Knjižnica mestnega gledališča ljubljanskega 80 / Jubilejni 80 .zvezek prikupne in koristne knjižnice ^ettnega gledališča ljubljanskega prinaša Šimenčevo razpravo o slovenskem klasičnem slovstvu v filmu f avtorjevo magistrsko nalogo na ljubljanski filozofski fakulteti. imenc~po izhodiščnem študiju slavist-se že dolgo posveča filmski publicistiki innmed redkimi je utirjal tudi gazi filmske vzgoje na Slovenskem/Pibernik-Šimenc: Filmski ABC-poskus učbeniks,Kranj 1963; Šimenc: Pot v filmski svet, Ljubljana 1968/. V pričujoči razpravi je Šimenc raziskal odnose med domačo "staro" književnostjo/dela»objavljena do 1941/ in "novim" filmom /filmi od 1953/.Liter8tur8,iz katere so izhajali filmski scehariji, je po nastanku/dobi/ ali stilni označenosti traja:a/ /stari/ reali- zem:^ersnik,^avčar,Finžgar; b/moderna:Iv.Cankar,Iz.Cankar;c/ social- nokritični realizem: Prežihov Varane,Kranjec,Ingolič,K 0 smač. Avtorja zanimajo" razlogi,ki so narekovali prenos teh lite¬ rarnih del v film" in " katere lastnosti te literature so spodbudile transpozicijo: morda t.i. mimetični teksti,ki /psevdo/vizualno že realizirajo življenje v literaturi;za ekranizacijo so pripravni,ker se opisi in dialogi da jo prepisa ti'* v filmski scenarij; -morda besedile,ki so po svojem sporočilu/sli nekaterih sestavinah tega sporočila/ blizu našemu času; -morda popularnost literarnih del;takšnih primerov je v svetovni ki¬ nematografiji mnogo/čeprav niso vsa pripravna za transpozicijo/ -morda pa kaka lastnost literarnega dela,do katere je filmski avtor čutil posebno afiniteto." ^ezprava je razdeljene takole:po ravno pravšnjem informa¬ tivnem utoodu,ki se dotika tako teoretičnih/primerjalno estetskih 2 ipd./kot zgodovinsko razvojnih vprašanj tujegs in domačega filma, se loti Cimenc slovenske scenaristike.Avtorje scenarijev deli ta¬ kole :a/pisatelji,ki so predelovali svoja dela/npr.C,Kosmač,I.P 0 trč, C? r a q, k. B.ZupančičPartljič/,b/pisatelji,ki so predelovali dela % av¬ torjev/npr. I.Potrč,I.Ribič,A.Hieng,V.Zupan/,c/filmski in drugi publicisti/H.Grtln,M.Brezovar,V.Koch,M.Slodnjak/,č/režiserji,ki so sodelovali s scenaristi ali pisali scenarijeza filme,ki so jih kasneje režirali sami/ npr.J.gsle,B.Stupica,J.Ravčič,I.Pretnar, F.Kosmač,B.Hladnik,F.Štiglic,A.Hieng, V.DuletiČ,M.Klopčič/. Avtor navaja vse scenarije,dosegljive v knjižni sli revialni obliki ,ter tudi nahajališča scenarijev v rokopisni/tipkopisni/obliki. Iz naslednjega poglavja Načrt za raziskavo smo že navedli vodilne misli/razlogi,ki so narekovali prenos literarnih del v film itd./. Središče razprave zavzema poglavje Slovenksax klasična lite¬ rarna dela v filmu.Avtor obravnava naslednja literarno filmska delas^ara gospoda,omnibus Pri zgodbe/jdSlovo Andreja Vitužnika,^ valovih Mure,Kaplji pod brezo/±,Tistega lepega dne.^amorastniki, Lucija,Amandus, w a klancu,Ljubezen na odoru,Cvetje v jeseni,Povest o dobrih ljudeh,Idealist,Iskanja.Metodološko se drži Šimenc nas¬ lednje primerne linije: oznaks literarneosnove,oznaka scenarija po literarni osnovi,primerjavamed medijema,poskus ocenitveizdelka /omemba kritike,odzivsgledalcev,lastna ocena/.Pri filmih najdemo celotni "kolofon",t.j.izčrpne podatke o filmskih ustvarjalcih in tehničnih posameznostih.Mimogrede se nam tsko razkriva tudi zgodo¬ vina slovenskega filma od zsčetka/ v uvodu omenjs vsi avtor tudi prva slovenska filma/predbojna/:V kraljestvu Zlatoroga/1931/ in Triglavske strmine/1932// pe do ekranizscije potopisno esejistič¬ nega romana Iz.^ank8rj8 S poti/Isk8njs,1979/» v krsjšem poglavju Zaključki avtor povzema nekatere svoje ^ misli in ocene. 3 Moremo se strinjati s Simenčevo oceno,da sta se književni po¬ dlagi najbolj " približala s svojo izvirno in suvereno podobo v filmskem mediju filma Cvetje v jeseni in Idealist,in sicer v poteku epske zgodbe,dialogu,osredotočenju nsčloveško pretresljive sestavine izvirnika kakor tudi v visoki kultiiri filmskega izraza,ki se kaže še posebej v čutu za slikanje atmosfere in posluhu za ustvarjanje lirskih razpoloženj.” Posebej dragocen s stališča informacije je tudi Dodatek. % navaja Šimenc seznam gledaliških/odrskih/ dram,prirejenih po klasičnih slovenskih literarnih delih/do 1941/,zatem seznam sloven¬ skih oper,katerih libreti so napisani po slovenskih literarnih delih, sledi seznam radijskih/slušnih/iger,prirejenih po slovenskih lite¬ rarnih delih/do 1941/,serijo pa zaključi še seznam slovenskih CV dram,prirejenih po slovenskih literarnih delih/do 1941/.Kot dopolni¬ lo najdemo še seznam vseh slovenskih filmov,posnetih po slovenskih literarnih delih/skupno 31/.Knjižici zaključujejo potrebne opombe in pa bibliografija/izbor literatureo predmetu in ocene o filmih/. Pimenčevarazprava se odlikuje z nazornostjo in izčrpnostjo, trenutno predstavlja pravzsprsv edini tako razsežni vir zs obravna¬ vano področje,kot tak8 p8 je tudi tefteljno izhodišče za nadalj¬ nje raziskave. Andrijan ^ah 6 } Josef Feusi:Mala filmska vadnica Z letnico 1967 je izšla konec lanskega leta pri Prosvetnem ser¬ visu v zbirki Sedma umetnost knjiga Mala filmska vadnica.Čeprav je v naslovu omenjen kot avtor le Feusi,je knjiga v resnici kolektivno delo 5 švicarskih avtor jev, kixs« pridružuje pa se jim z enim poglavjem še Vitko Musek.Ob šimenčevi knjigi Pot v filmski svet je Mala filmska vadnica še ena knjiga,.ki je zelo primeren priročnik tako za informa¬ cijo kot za filmskovzgojno delo.Feusi uvaja knjigo takole:Filmska vzgoja želo pomagati mlademu človeku,da bi dobil pravi odnos do filma. ttazširiti in poglobiti skuša njegovo zmožnost doživljanja ter izostrit: njegovo sposobnost razločevanja;navaja ga, da nae sooča s tistim,kar Je videl,rada bi ga privedla do spoznanja,da je tudi pri ogledovanju fil¬ mov vredno biti izbirčen in zahteven." Celoten način podajanja snovi je v Mali filmski vadnici zelo prije¬ ten, povrhnpa sed delo odlikuje tudi po sistemu in metodičnosti.Po kraj¬ šem odlomku snovi sledi zmeraj nekaj pobud /vprašanj,tez/za premislek, za razpravo,za delo.^njigo popestruje tudi vrsta dlok in preglednic. Poglavja so naslednja:!: 1/Človek najde novo izrazno sredstvo/tu je podan v bistvenih potezah razvoj filma od Altamire do cinerame/. 2/Nastaja igran film-od zamisli do predvajanja/zanimivi poglavje o Uy praktičnih oziroma tehničnih vprašanjihk-prikazane so razvojne filmske faze,omenjeni filmski ustvarjalci itd./ 3/Filmski jezik /poglavje se navezuje na prejšnje,obravnava predvsem filmske rehnične elemente in izrazne možnosti filma; na str.42 sem zas¬ ledil napako.Igralec Mosjukin je po domače oz.po rusko Možuhin.Preva¬ jalka je tu napačno ohranila nemško pisavo igralčevega priimka/. v posebnem razdelku je obdelan film 3 High noon/lahko bi vsaj v oklepaju stalo Točno opoldne/.Podana je zanimiva primerjava-aa eni strani tekst,na drugi slike.Za analizo filmskega jezika res pripraven film./ker ravno kroži po Sloveniji,ga bomo lahko uporabili tudi za šolski film/ 4/Pot od producenta do potrošnika š*-poglavje je napisal za našo izda¬ jo Vitko Musek.Sestavek je zgoščen in ilustrativen, 2 5/ Mi in film- avtorica Ignatia Bentele tu razlaga številne relacije med gledalci in filmom,govori o dobrih &n st slabih straneh filma itd. Nekam čuden je odnos avtorice do resničnosti.Ud filmske izpovedi zah¬ teva, da je resnična.Resnična pa je,če se sklada z objektivno moralno normo.če izpeljujemo naprej,dobimo:izpoved,ki se ne sklada z objek¬ tivno/!?/ moralno normo,je torej neresnična !?Mlslim,da ne moremo ome¬ ti filma zgolj na moraličen ali moralističen vidik,še manj pa mešati resničnost in moralo,saj sat ti abstrakciji konkretno večkrat na nas¬ protnih si bregovih. Knjiga je sicer pozitivna pridobitev in je njen natis prav dobrodošel Andrijan Lah Ekran 58-59 Novo leto nam je Ekran voščil še z eno likvno zelo razgibano številko Črta,vijuge,krogi,cuclji in termoforji,da o prazninah ne govorimo,so dokončno prevladali nad tem nebodigatreba tekstom.KIjub vsem poskusom ts otresti preživelega in nazadnjaškega pisanja o filmu in ga nadomestiti z likovnostjo je v številki objavljeno celo nekaj dobrih člankov.Naj¬ tehtnejši je prispevek Janka Kosa Sociologija slovenskega filma/ponovno je objavljen v tej številki pregled slovenskih igranih filmov,pri tem pa avtor /Tine Arko/ po čudnem kriteriju prišteva med slovenske filme tudi tuje ižnpB npr. nemške- filme slovenskih režiser je v/Ero tikon,Mai Britt-Boštjana Hladnika/.Nadalje pišejo o slovenskem filmu še med dru¬ gimi še Mako Sajko/Filmski sklad in slovenska filmska proizvodnja/ in France Štiglic/Slovenski film v luči statističnih in ekonomskih podat¬ kov/. Tršarjev "tekst"na strani 467 jo sicer brez besed, vendar je likov¬ no zelo čist/bela stran/. Obravnavi vprašanj slovenskega filma sledi nekaj kritik novejših jugoslovanskih filmov,v zadnjem delu oa se zvrsti ševeč poročil o fes¬ tivalih/Benetke, LocaraojMannheim,Kranj,Pančevo/.M Na koncu lahko rečem, da nestrpno pričakujem naslednjo/zadnjo lansko številko/ Ekrana,kajti gotovo ne bodo umanjkala številna nadaljnja likovna presenečenja. Andrijan Lah Pogled na preoblečeni Ekran 7 dvojno številko 51-52 je prešla revija Ekran k novemu formatu in in k novi oblikovni podobi.čeprav se kaže preoblečeni Ekran vsekakor mod- nejši in modernejši,se nekajkrat znajde na meji oblikovnega ekshibicio¬ nizma in larpurlartizma. Vprašanje je namreč, če je vse to opremljanje z okraski in prazninami res tako učinkovito,da nadomešča samo pisanje o filmu.Pri tem nimam sicer nobenih predsodkov o novih oblpkovnih iskanji imam pa pomisleke s stališča funkcionalizma. Revija ima podnaslov "za film in televizijo", pri čemer pa je drugi del podnaslova bolj malo v rabi.'Raven revije glede na prispevke je visoka, lahko bi še dodali,da je Ekran primeren predvsem za strokov¬ njake in izobražene ljubitelje filma/ali celo zgolj zanje/.Krog odje¬ malcev je tako gotovo skrčen,česar ne kaže niti očitati niti hvaliti, ampak samo ugotavljati.Koncept in namen uredništva sta taka,kot sta, ne edino odrešilna, ampak ena od ponujajočih se možnosti. Pri pregledu sedmih novih številk se ne mislim ukvarjati z našteva¬ njem ali podrobnim prikazovanjem sestavkov,temveč omenjati samo osred¬ nje teme ali probleme številki 5i-52 je osrednja tema novi jugoslo¬ vanski film z oddelavo šestih režiserjev/Jodevič, Hladnik,Makavejev, r imica, Pavlovič,Petrovič/.Poglavje popestre zlasti pogovori z reži¬ ser ji.Poleg nekaj potrebnih podatkov so razvrščeni članki in sestavki ki določajo najprej novi, potem juguslovanski in končno film.Novi ne zgolj datumsko,marveč z vidika spremembe stila oziroma nastopa avtor¬ skega filma,jugoslovanski glede ma specifično občutje in okolje,delm gotovo tudi glede na vključitev našega filma v evropski filmski krog lm z aspekta umetnosti in nove ravni zavesti in resničnosti,ki ju Prikazuje.Maš sodobni film uspešno opravlja dvoje funkcij: kaže novo¬ dobno zavest in resničnost nasploh in izraža obenem zelo svojske ose ae stile in poglede posamenih ustvarjalcev.Enostavneje bi lahko go¬ vorili o posrečeni zmtstKŽitici oziroma o upoštevanja vredni združitvi odraza in izraza.Nedvomno pa je k uspehu pripomogla tudi nova stopnje ustvarjalne svobode. številka 55 nima tako izrazite glavne teme kot prejšnja.Delno bi bila ta tema lahko Plim £n vijna/obdelava nekaterih tovrstnih filmom Zanimiv je pogovor z Wajdo,polog tega pa še Grabnarjevo pisanje o 2 kulturni industriji oziroma industrijski kulturi, pri čemer nas avtor ob seznanjanju s temo kar direktno napade z vprašanji in na3 tako, če s pripravljeni biti brižni,pritegne k sodelovanju. Osrednja tema 54.Številke je domači dokumentarni film.Stvar je vre na vsega upoštevanja,zlasti če pomislimo,da o dokumentarnem filmu v glav nem le beremo,znatno teže pa ga zaslediš v naših kinematografih.ua gle dokumentarne filme predvsem festivalsko občinstvo,je ena čudnih,toda resničnih ugotovitev.Ob prikazanem razvoju našega dokumentarnega filmt izvemo še nekaj o naših vidnejših dokumentaristih kanati, Ctrbcu in Pogačniku.Tudi zapisek o Dzigi Vertovu primerno dopolnjuje glavno temo številke.Medtem ko na koncu zasledimo še nekaj uspelih kritik/RO- žanc,B.Paš/,pa začetek uvaja Godard z monologom iz filma Daleč odd Vic nama. V 55.-56. številki se največ piše o festivalih/0bernau3en,Cannes, Pesaro,Krakov,Karlovty Vars^, Berlin, Vamaia, Trst/. Pozorno st pritegne že na začetku zapis o očetu poparta Warholu in razgovor z njim.Tujemu pop- artu sledi še domači in tako izvemo nekaj različnih mnenj o Hladnikoven Sončnem kriku/naj priključim tu še moje kar najboljše mnenje o tem fj mu/, če to :na straxieh 522-524 imamo objavljeno bibliografijo slovenske literature o filmu/boije:literature o filmu v slovenščini!/.Pregled lahko koristi številnim zanimeajočim se. V 57.številki je največ prostora dano puljskemu festivalu in filmom na njem.Razen tega opozarjam Še na razgovora z Makavejevom in Petroviče' in dve dobri obdelavi ’ ladnikovega Sončnega krika/Novakovič,"unitič/.Na koncu št evilke imamo še članek,ki vsebuje problem:Mladina,film in... /M.Borčič/-lahko bi dodali...in kaj bi z njima.Vemo namreč,da je pri ni vsak film za vse,kar je najmanj dvomij vo načelo."ako pa praktično r; rešiti odnos mladina-film,ni jasno.Neko normiranje bi bilo primerno/st; rostna meja/,treba pa bi ga bilo tudi urediti.Če gre tu predvsem za ps: ho loške faktor je/otrok-mladostnikin in film-zahtevnost, težavnost filma, pa menim ,da je potrebno osvetliti še eno,estetsko,vprašanje bodisi v Ekranu ali drugod:to je:raven našega filmskega sporeda/bolje:slabša' nje te ravni s čedalje številnejšimi podpovprečnimi serijskimi izdelki kavbojk,kriminalk in limonad/.Očitek velja vsaj za nekaj preteklih me¬ secev in bo morda v zimski sezoni izgubil svojo težo.Vprašanje je se¬ veda kompleksno:odkupna politika, status kinematografov ipd. Konec koncev: Ekran ima svoj domet in svoj odziv.Nova obleka 3111 pri- "tv j ^Opoi^CK .-uSKo '?■£ M e 4 J tbcjuso \P M 6 / Filmska revija Ekran J ' Edina slovenska filmska revija ^kran se bliža že svoji 7o.števil¬ ki.Začel je izhajati Ekran oktobra 1962 kot neke ko nadomestilo za re¬ vijo Film,vendar v drugačni obliki in drugem konceptu.Oblikovno in glec de na zahtevnost pisanja se je Ekran približal hrvatski reviji Filmska kultura.Ekran je imel in še ima neenak ritem izhajanja,včasih je malo zastal, pa spet stopil hitreje.Oznaka revije je:revija za film in televis zijo;dodati je treba,da je bilo področje televizije v glavnem bolj skrc mno zastooano.Narobe film-o filmu se je nabralo v dosedanjih številkah obilo zanimivega in tehtnega tekstovnega in slikovnega gradiva.Tehnična stran revije je bila na primerni ravni.Po tehnični strani je bila orelon niča 5o.številka.Prvih 5o številk ima enako obliko in podoben koncept. Z 51. številko je šel Ekran v novo obliko in formalne eksperimente.Preg¬ lednost letnikov je otežena s tem,ker ni jasno,kje so meje letnikov,oo- vr h pa je tudi paginacija komplicirana,saj se po nepotrebnem razteguje na 2ooo itd. Področja,na katrea ae je Ekran podajal,so /po kazalu v št.13-14/ na- slednjasZapiski,misli,eseji,študije/tu zasledimo vrsto znanih tujih in domačih piscev/;izčrpnejše obdelave posameznih avtorjev dobimo v rubriki Portreti- v prvih številkah so bili podrobneje obravnavani:Buhue1,Antoni oni, Štiglic,Bergman, Hitchcock, Kawalerowicz,Losey in Renoir, Tal je ta tip predstavljanja režiserjev Dozneje v Ekranu zamrl.Ob portretih smo dobili še filmografije prej omenjenih avtorjev.-močneje je ila zastopana zla¬ sti v začetku tudi filmska kritika;rubrika Ankete, razgovori je objavila v prvih številkah mnenja o novi poti filma,o jugoslovanski kineaatogra- fiji danes in o lo najboljših filmih na jugoslovanskih platnih v letu I962;rubrika Scenariji je orinesla le Duletičeve Samorastnike{Teleobjek¬ tiv je rubrika,ki bi ji lahko rekli tudi Drobiž ali pa Vsakega nekaj;iz- razita in trajno vzdrževana rubruka je bila Festivali.Olosiraii ali inte Pretirani so bili festivali doma in na tujem;področje filmske vzgoje se Je javljalo v rubriki Vilm,šola,klubi;za področje televizije je bil glav ni avtor sprva .Grabnar;nekaj podatkov o tem ali onem področju filma j Prinesel Leksikon;med manj izrazite rubrike se uvrščajo še:Z a amaterje, memoriam,Vodnik in sisma bralcev;oozneje,po lo.številki,se javijo še rubrike:Paragraf nič, neobvezno,IvOt gost Ekrana,Teorija,uazgledi po film- 8 kem svetu, aktualno,naše teme, gradivo za pogovor in morda še ksg . 2 roglejmo si bistveno gradivo po številkah:ogrodje prvih števi3 tvorijo oortretne skive velikih režiserjev.Tako je predstavljen v prvi Številki L.Bunuel.Zanimiva je v tej številki še anketa Nova pota filma, gid drobnimi vestmi opazimo opozorilo na R,P n lanskega, sestavek o l^.Monro pod naslovom Cena slave in Iršarjeve zapiske o pulskem festivalu. Druga številka predstavlja A ntonionija,med ostalim gradivom je vredno opozoriti na omembo 3o-letnice domačega Badjurovega filma Triglava* strmine, zapisek o beneškem festivalu/ž. ^og-danovič/ in Mal- rauxov Zapis o psihologiji filma. Tretja številka obravnava F.Štiglica in njegovo delo.'* ospredju j še anketa Jugoslovanska kinematografija danes. V leksikonu imamo nekj podatkov o ustvarjalcih francoskega novega vala. četrta številka obravnava Bergmana.-radivo je Destro _n švedskega ustvarjalca dobro predstavi. sledi več člankov o montaži.^eksikon ori naša podatke o nordijskem filmu. Teta številka izčrpno prikaže uitchcocka.ocenjevanje in okus kriti kov nam predstavlja anketa lo najboljših filmov iz leta 1962.Zevija se je spomnila velikega igralca C.Laughtona. cesta številka je v znamenju poljskega filma.Poleg K:awalerowicza sta obravnavana še »ajda in Polanski.Tudi leksikon predstavlja polj¬ ske režiserje. £ otevilka 7-8 nas seiznanja z J.Losey*m.Poleg drobiža in kritik je objavljen še scenarij camorastnikov/V.Dule tič/.Hrvatski filmski oeda gog ' r .Vrabec je objavil v tej številki prvi del članka Film in knjii ževno delo. ttevilka 9-lo prikaže najprej režiserja c .Renoirja.Z.oOgdanovid je prispeval tejiten prikaz zagrebškega risanega filma/Katedrale naše do- mišljije/;v Teleobjektivu nam slike naznanjajo filmske samorastnike; za filmskovzgojno problematiko je ooleg nadaljevanja Vrabčevega členka pomemben pregladni očrt J.jm.L.retersa oO jemanje mladega glena ca v različnih starostnih obdobjih. enajsta številka je skušala"znova odkriti smeh -predstavila je ne mo filmsko komedijo in njene predstavnike :B.«.eatona,C.uhaplina in druge.od festivalov so obravnavani pulski,tržaški/sciece fiction/ in berlimski.leksikon nam nudi do atke o nekaterih najbolj znanih komik kih. Dvanajsta številka je Dosvečetoa najprej domačemu filmu,nato pa fs francoskemu filmskemu teoretiku ii.Bazinu...adalje razmišlja d.Bakan,x "ali stopa film na pota abstraktne umetnosti.m.Martin oa se s aesf.«v O 3 kom Filmski pouk?? podaja v filmskovzgojno problematiko. &xx/fc številka 13-14 se ukvarja z vprašanji igralca in igralstva. Zanimiv je prispevek o newyorškem Actor's studiu.u montaži v sodob¬ nem rilmu govori F.Kosmač,kneški festival opisuje T.Tršar, elo pri¬ merno je bilo poživijenje revije z "gostovanji’*. V tej številki je go stoval J.ilažewski iz roljske in prikazal n.Munka in njegov film rot niča. V številki 15 zasledifižE9iikxYgax članek F.Kosmača Filmske hiše /ljubljanske namreč!/.Sicer pa je ta številka posvečena zgodovini filma;prikazani so začetki filma do nastopa zvočnega filma.Od tujih filmskih proizvodenj smo tu informirani o slovaškem filmu.Z značil¬ nim pojavom,kultom zvezdnikov,se ukvarja članek Zvezdniki, božanstva našega časa ? V.Petrič pa nadaljuje svoj esej iz 12.številke Dva estetska principa. Osrednja tema številke 16-17 je razpravljanje na temo Kaj je mo¬ derni film? Ob tem je še pogovor o položaju slovenskega filma v druž bi in njegovem ustvarjalnem okolju.M.Klopčič objavlja svoj pogovor z J. L.Godardora.Med drobnimi vestmi zasledimo zaoisek o J.P.Belmondu, Pomenek s(francoskim režiserjem^Franjujem,sestavek o bolgarskem fil¬ mu, na koncu pa še poročilo o svetovnem festivalu televizije v London in začetek Žtigličeve spominske študije Stari bomo 2o let/prispevki k zgodovini slovenskega filma/. V 18.številki razmišlja o filmski kulturi V.Musek;o sociologiji filma pa piše V. Dimitrijevič/Družba-film-družba/.Zatem je govora o beograjskem festivalu kratkega filma.Pionirja jugoslovanskega filma K. Manakija se spominja članek Z makedonskim Lumierom skozi zgodovi¬ no. Klopčič objavlja v tej številki pogovor z direk or jem fotogra¬ fije v številnih novo-»lovskih filmih- R.Coutardom. Sestavek Televi¬ zija in jaz je prispeval ž.Bogdanovič. V i2idc2a številki 19-2o je prišla na vrsto filmska kritika.O tej temi razpravlja več avtorjev z ratnih zornih kotov.iršar piše o can- neske&i festivalu.G.Bachmann se -kot gost Ekrana- pogovarja z itali# janskim režiserjem E.Glraijem o filmu kot industrijski kulturi.7.Koch ooroča o prvi obletnici kinoteke v Ljubljani.^ed zanimivostmi velja omeniti še imaginarni intervju s C.CLaplinim ob njegovi 75-letnici. M.Klopčič piše o Lind ^yu Andersonu in "free cinema”/s podnaslovom angleška kinematografija po letu 1945/.0 filmu-resnici pa poroča iz Pariza Ž.Bogdanovič.G.Aristarco pristavlja še svoj lonček k temi:kaj 4 je moderni film. 21.številki najprej govori o sodobnem jugoslovanskem filmu D. StoJanovid.V.Ko eh poroda o Puli 1964.Temu sledi daljše razpravljanje o sodobnem italijanskem filmu/ o režiserjih Antonioniju, Felliniju, Viscontiju,Paeoliniju/. P.Gobetti poroda o Benetkah 1964 kot o festi¬ valu avtorjev.Kot g03t Ekrana opisuje J.Plažewski v članku Zakaj nas Čehi tolčejo vzpon novega deškega filma. Ta številka začenja objavlj ti scenarij D,Lege Visoška kronika in nadaljuje Ltigličev spominski prikaz Stari bomo 2o let. V 22.številki razmišlja Ž.Pavlovič o poteh domišljije v filmu. R.Munitič obravnava ustvarjalno pot V.Bulajida.Nekaj nadaljnjih član kov govori o razmerju gledaliače-film.Nadaljuje se Šegov scenarij Visoška kronika. Trije domači režiserji/3 F.Kosmač,I.Pretnar,J.Babič/ govorijo v številki 25-24 o svojih novih filmih/Luciji,Lažnivki in Kratkem poletju/.Centralna tema številke je Film-resnica/več prispevkov na to temo/.Od avtorjev so obravnavani D» Vertov, Aeichenbach in jj J. Rouch.Festivala 3ta predstavljena dva;Beograd in vberhausen.«ed za¬ nimivosti te številke sodi razgovor d.L.Godarda z Antonionijep; G.Sachroann pa piše o Fellinijeve novem filmu/Giulietta degli spiri- ti/.Štiglic nadaljuje svoje spomine otari bomo 2o let,D.oega pa kon¬ čuje svoj scenarij Visoška kronika.otevilki je dodano tudi kazalo- od 11. do 2o.št@vilke. V' številki 25-26 se je lotil obširnejše obravnave rilma groze R.Munitič.^ fhili 1965 govorita M.Klopčič in R.Munitič,o Cannesu 1965 pa V.Koch.bledijo še poročila s festivalov v Krakovu,»oskvi in Trstu. R.Belloor v članku Nemogoči Shakespeare oporeka siceršnjim mislim o primernosti Shakespeara za film.^.Konradova poroča o češ¬ kem animiranem filmu. otevilka 27-28 je nekako internacionalna, saj je poleg domačega i filma obravnavana kar vrsta tujih avtorjev ali prožzvodenj/Pasoli- ni,novi ameriški film,francoska /nova/kinematografi ja, smeri japon¬ skega filma,film v Angliji,Švedski,poljski,egiptovsklin brazilski film/ 7 . 0 beneškem festivalu poroča R.šuklje. Ekran 3e je spomnil tudi 6o-letnice urete aarbo.Zelo zanimivo razpravljanje je bilo ob#s javljeno pod naslovom Kaj zahtevajo gledalci i Podane so statistične primerjave o najbolj,srednje in najmanj gledanih filmih v ljubljen- 5 skih kinematografih iz prejšnjega leta/med lo najbolje gledanimi fiL mi je bilo 7 ameriških, 2 slovenska in 1 francoski^ , med lo najmanj obiskanimi pa 6 sovjetskih,1 romunski,1 bolgarski, 1 vzhodnonemški in 1 jugoslovanski/. 7 številki 29 piše o češkoslovaškem "novem valu" J.^alman,objav- 1 jen je tudi razgovor z V.«imico/D.Jankovič/.Poziornost i vzbudi-poa sebno s sedanjega vidika-zapisek Uperacija oharon late. V številki 2o obravnava scenaristiko V.Zupana,o sinopsisu in sce nsriju pa piše -.Sestan.lz uberhausena Doroča V.Misek.Rubrika Gradivo za pogovor podaja točke za šolsko obravnavo francoskega filma x.epo življenjema koncu je pregled najbolj znanih holl.ywoodskih scenarist tov, oDjavljene pa so tudi 3 filmske zgodbe oziroma sinopsisi/Tatovi koles,solina miru,ha smrt obsojeni je pobegnil/. Tudi v novem letniku je Ekran nadaljeval s prakso dvojnih šte¬ vilk, vendar pa je končno prešel spet na poenostavljeno paginacijo /od 1 dalje/. Za vodilni članek številke 31-32 imamo lahko aiuni tičev prikaz ocience fiction na platnu.u beograjskem festivalu dokumentira nega in kratkega filma piše ,.Duletič.Pri kritiki si je privoščila ; - v tej številki m.arnolej plravi pamflet na Nardin film oreča.v Godardu, Diše n. M unitič.Informirani smo o novih filmih/Truffaut: Fahrenheit 451, Godard:Moško-žensko, RicbCLrdson: Ljubljeni/. številka 33-54 nas najprej informira o problematiki filmske pro izvodnje v SR Sloveniji,zatem sledi več člankov o domačem filmu,domaw č® filmski tehniki,filmskem skladu in kratkem filmu v Jugoslaviji.Za— upne zapiske s canneskega festivala nam posreduje D.Makavejev.V po¬ glavju Gradivo za pogovor je pbravnavan Piccolo/D.Vukotič/.S Kawale- rowiczem se je kot gost Ekrana pogovarjal M.Walasek-največ o Farao¬ nu. Iz mozaika o tujem filmu omenimo Še zapisek o indijskem filmu in mali leksikon češkoslovaških režiserjev. številka 35-36 nas spet obvešča o pulskem feistivalu/Pula 1966/.G njem pišeta V.Duletič in R.Munitič.V.Mimica govori o filmski ustvari jalnosti.Zvemo nekaj o festivalih v Pesaru in v Trstu in festivalih nasploh/pregled festivalov na str. 38o/. Ž.Bogdanovič je napisal v tej številki članek o C. Chaplinu/Melanholična eleganca nekega somrakr j 6 G.Bachmann pa objavlja intervju s P.P.Pasolini jem.V Gradivu za po- QJ govor je obdelan film Točno obldne. drobnejše stvari številke tvo¬ ri jorzapisek ob smrti M.Clifta,članek o danskem filmu in mali lek¬ sikon mladega francoskega filma. Številka 37-38 je v celoti posvečena slovenskemu filmu.Poleg številnih člankov in slikovne dokumentacije je dodan še mali bio¬ grafski leksikon slovenskih filmskih ustvarjalcev indelavcev in filmografija slovenske ^o vojne proizvodnje. Na vrsto je prišel končno v številki 39-4o tudi weatern-ame¬ riški film par excellence /4 članki/.V.Marinčič piše o 27.beneš¬ kem festivalu;Bergamo 1966 glosira D.Flere,solunski festival pa G.Bachmann.Gradivo za pogovor uvaja francoski film Bela griva.B. Šomen je prispeval članek o poljskem dokumentarnem filmu.Kot gost Ekrana pa je nastopil ameriški filmski režiser in publicist G.Hit- chens s člankom Je mogoče ooučevati film-industrijo in umetnost ? Številka 41-42 se loteva obravnave slovenske filmske baze/več člankov/.M.Zajec govori o slovenskem kratkometražnem filmu v letu 1966,R.Munitič pa piše o V.Mimici.Ekran se je spomnil tudi dveh umrlih i filmskih ustvarjalcsv:W.Disneya in Z.Cibulskega. V ospredju številke 43-44 je 14.festival jugoslovanskega doku» mentarnega in kratkega filma v Beogradu/ o njem piše B.ŠSmen/.R. Munitič se oglaša z zapisom o domačem/zagrebškem/ risanem filmu.Iz¬ vemo še nekaj o festivalih v Oberhausenu in Toursu.V poglavju Naše filmske teme sta soočena moderni film in moderna literatura/ več člankov/. Pula 1967 in jugoslovanski film sta začetni temi Stevilkezta* 45-46. Temu sledi zapis L,"arcorollesa Bitka ta novi film.Nekaj več izvemo o novem brazilskem filmu.M.Zajec poroča o Cannesu 1967.Slede če razgledi po festivalih v Pesaru^Erakowu, Budinu,Rapallu, Trstu in Moskvi-skratka-pravcata festivalska številka.Med zanimivosti ste* Vilke sodi filozofsko razpravljanje 3.Žižka o sedmem pečatu. v r gra¬ divu za pogovor se pojavi nemški film Ono/vsekakor zelo primerno de¬ lo za obravnavo/. V številki 47 sta Pula 1967 in jugoslovanski film še bolj v os¬ predju kot v prejšnji številki/številni prispevki/.P.P.Pasolini ob¬ javlja članek Sekvenčni posnetek-film kot semiologija realnosti•Po¬ javlja se še zanis o mladem Sv*d«v*m fMitn,, mnrM ->■* 7 merjena/ Televizije - stalna komunikacija med gledalcem in resnič¬ nostjo/. V tej številki je bil na tihem zamenjan dosedanji glavni in tfxštKiik±x*8**$t odgovorni urednik V.Musek.Namesto njega sta nastopila T.Tršar kot glavni in B.ŠČmen kot odgovorni urednik. Tuji tisk o jogo slovanskem filmu-ta tema je najpomembnejši del številke 48-49.Od tujih filmskih proizvodenj sta to pot obdelana španski in gruzinski film.O beneškem festivalu poroča R.ouklje. Kot gost Ekrana je nastopil poljski režiser J.3kolimowski/ob|av- Ijen je njegov pogovor z G.Fenyvesom/. Jubilejno 5o.številko je najprej pozdravil prejšnji večletni glavni in odgovorni urednik V.Musek in izmeril reviji” daljo in nebeškoxpiaH!tx stran".Objavijeni so številni odlomki iz preteklih številk.Zanimivost prestavlja soočenje resničnosti in filma od 1941-1968/t. j.postavljeni so zgodovinsko .politični dogodki ob filmi iz istih let/.3 tehtnejšim esejem o novem jugoslovanskem filmu 3e javlja ”.Rožanc/Od absolutne svobode do dinamičnega relativizma/. V.Musek piše o 15-letnici filmskovzgojnega dela na Slovenskem. Sledita očrta dveh najpopularnejših igralcev-M.Jravič in L.Samard- žida. 'a koncu številke je objavljena anketa o 5 najboljših domačih in tujih filmih iz preteklega leta.Udeležilo se je je vrsta domači kritikov. Prvih 5o številk tvori nekako zaključeno c loto.S številko 51- 52 se je namreč Ekran preusmeril k novemu formatu in novi oblikovn podobi.Povzetek za 5o številk bi bil:dovolj dobro organizirana 4n primerno ilustrirana snov o tujem in domačem filmu; ooazno ravno¬ težje med težjimi in manj zahtevnimi sestavki; ob teoretičnih spi¬ sih in pogledih v zgodovino filma dovolj sprotnih,aktualnih vesti s festivalov ali uoročil o novem filmskem snovanju doma in po sve- tu;ob precej upoštevanem področju kritike tudi prostor za filmsko vzgojo,amaterski film in televizijo.Tako moremo reči,da jerevija d bro opravljala svojo vlogo v Širjenju filmske kulture med našim ob činstvom.Med pomanjkljivostmi revije naj omenim slabo preglednost /5o številk ima le dve kazali,prvo po številki 13-14,drugo po štex vilki 23-24/.Druga omemba praktične narave bi bila, da Ekran zaradi poredkega izhajanja ni mogel biti vedno dovolj aktualen-zlasti se je to poznalo na področju filmske kritike. Težnja po čimvečji modnosti in modernosti je privedla do obli¬ kovne spremembe Ekrana s številko 51-52. že v Filmskih beležkah 8 sem dvomil o učinkovitosti novih formalnih bravur,ki stoje večkrat na robu larpurlattizma in ekshibicionizma. ” številki 51-52 je os¬ rednja tema novi jugoslovanski film z obdelavo šestih režiserjev /Do rde vi <5, ladnik, Makave jev,'/talca, Pavli vid, Petro vi d/, Po glav je oo- pestre zlasti pogovori z režiserji. 'rt ^ V'^ številka 53 nima teko izrazite teme kot prejšnja, ?elno bi bila ta tetaa lahko Film in vojna/o bde lav a nekaterih tovrstnih filmov/. Zanimiv je pogovor z V/ajdo, poleg tega pa še Grabnarjevo pisanje o kulturni industriji oziroma industrijski kulturi. Osrednja tema 54.številke je domači dokumentarni film.Stvar je vredna upoštevanja,zlasti če pomislimo,da o dokumentarnem filmu v glavnem le beremo,znatne teže pa ga je zaslediti v naših kinematogrt fih.Ob orikazanem razvoju našega dokumentarnega filma izvemo še nekaj o naših vidnejših dokumentaristih škanati,štrbcu in Pogačniku, Tudi zapisek o Dzigi Vertovu primerno dopolnjuje glavno temo šte¬ vilke. V številki 55-56 se največ piše o festivalih/Oberhausen, Cannes, Pesaro,Krakow, Karlo vy. Vary, Berlin, Mamai a, Trst/. Po zorno st pri¬ tegne že na začetku zapis o očetu poparta A.Warholu in razgovor z njim.Tujsinu popartu sledi št* domači in tako izvemo nekaj različnih mnenj o Hladnikovem Sončnem kriku.Objavljeno imamo tudi bibliogra¬ fijo slovenske literature o filmu/bolje:literature o filmu v sloven¬ ščini/. V 57.3tevilki je največ prostora dano pulskemu festivalu in fil¬ mom na njem.Razen tega sta zanimiva še razgovora z kakavejevom in Petrovičem.Imamo tudi dve dobri obdelavi Hladnikovega ..;Ončnega krika/Novakovič,Munitič/.Na konca Številke je Še članek Mladina, film in,../M.Borčič/-lahko bi dodali...in kaj bi z njima.Objavljen je tudi pogovor z igralcem R.Steigerjem. Oblikovnost se fedalje bolj uveljavlja na račun vsebine.Taka je tudi številka 58-59.Glavna tema jc sicer slovenski film/več Čgan kov/.Najtehtnejši je prispevek J.Kosa Sociologija slovenskega filma F.Štiglic podaja obsežnejšo statistično in ekonomsko analizo sloven skega filma.M.Sajko piše o filmskem skladu in slovenski filmski proizvodhji.Pregled slovenskih igranih filmov, sestavil ga je f.Arko je nekamk čuden,saj sestavljavec šteje med slovenske filme tudi k koprodukcije/v tujih jezikih/ in filme slovenskih režiserjev drugod 9 Poleg kritik je še več festivalskih novic/BeAtke,Locarno, Mannhelm, Kranj/, Popartistične težnje so prednjačile tudi v tej številki,ki ob¬ ravnava sicer ponovno slovenski film,zatem pa osvetli filmski opus D,Kakavejeva, Teoretično področje predstavlja J,Stojanovič s svojim člankom Tradicionalne filmske šole in moderni film.Poleg nekaterih festivalskih zapisov nastopi kot gost Ekrana Še češki filmski teo¬ retik I. Fonde liček s pisanjem o novem češkoslovaškem filmu.Temu slede tuji zapisi o domačem filmu.Preglednost revije postaja Še tež ja kct v prejšnjih številkah. K sreči se je začela že ta 62.-63. številka oblikovno "umirjati Končno smo dobili tudi nekako televizijsko številko.Glavnina članko je namreč pos - ečena televiziji.Kritika obravnava v tej številki til¬ nikov film Zgodnja dela.Kot gost Ekrana pa nastopa O.Ari3tarco/De St ta, Pasolini in psihoanaliza/.Izvemo še nekaj o težnjah mladega frans coskega filmajcb javi jen je tudi oogovor z režiserjem R. Brooksom. Ta številka začenja z evidentiranjem filmov na ljubljanskem orogramu /januar,februar,marec 1969/. l/atjaž ' loDČič in njegov opus-to je glavna tema Številke 64. /več člankov/.Po leg tega je še nekaj festivalskih poročil/Beogr^d, Cber- hausen,Cannes/in drobiža/stalna rubrika Teleobjektiv/.M.Košir nada¬ ljuje z naštevanjem ljubljanskih filmskih premier v aprilu. Dvojna, a razmeroma tanka številka 65-66 obravnava v svojem večjem delu novejši češkoslovaški film/razni prisoevki/. ed zapisi zasledimo: Polski film 1969,Sharom Tate in P 0 rtret A.Quinna.3e*aa- njeni smo še z majskim programom ljubljanskih kinamatografov. Ni jasno, zakaj zmanjkuje Ekranu saoe.Ne zmore namreč rednega iz¬ hajanja.To dejstvo reviji ne koristi, saj je kontinuirano izhajanje ena od nedvomnih orednosti vsake revije.Tako pa Ekran oride,kadar pride. Ce pi*imerjam sedanjo obliko s prejšnjo,se mi javljajo dvomi o prednosti nove.Bol j ooudarjena iikobnost, zunanjost, a manj gradiva o filmu,manj vsebine.Tudi samo gradivo,ki je objavijeno,ni vedno najboljše,tako da je po moje tehtnost revije v starem formatu/l.- 5o.številka/ nedvomno večja. Zanimivi bo,kam se bo nagnil bodoči uredniški koncept. ^ndrijan Lah Od Flauberta do Prousta /5o knjig zbirke loo romanov/ Pričujoči sestavek je priložnostna analiza pomembne zbirke loo romanov/CZ/ ob njeni 5o.knjigi.Vsebuje najprej pregled gradiva,nato pa razgled po njem^V točkah, ki slede, bodo obdelani razni vidiki zbirki in njenega urejanja J Pomen oziroma namen zbirke je prav gotovo v načrtnem seznanjanju slovenskega občinstva z mojstrskimi romani svetovne literatur^;Tako hotenje je že samo po sebi hvalevredno/ kolikor imamo seveda branje oziroma spoznavanje književnih del za vrednoto/,posebej pa še,ko vi¬ dimo medtem že uspešno realizacijo omenjene težnje . ' Lahko rečemo,da podobne zbirke / ne glede na naslov- loo romanov/ Slovenci še nismo imeli.Vse dosedanje oziroma še izhajajoče zbirke romanov so bile /ali so/ po svoji sestavi ali speci ali zirahe ali pa tako heterogene,da se iz njih komaj da izvesti izhodišče,Naša zbirka je specializirana le v najsplošmejšem pogledu /zvrst roman/,sicer pa je heterogena/prostor in čas nastanka del/.Med odlikami zbirke s#a prav gotovo premišljen koncept in kvalitetni uvodi,ki se razraščajo večkrat že v prave razprave.Čeprav je izšlo v času pisanja sestavka že več kot 5o knjig, se bomo lotili obravnave le do jubilejne 5o. knjig Najprej nekaj statističnih podatkov :% 1/ avtorji po nacionalnostih 2/ avtorji po času/stoletja/. Zastopani so pisatelji 11 narodov/ Fran¬ cozi, Amerikanci, Norvežan, Angleži,Rusi,Svedinja, Italijan,Danec,Nemci, Islandec,Indijec/.Čeprav je knjig 5o,je del v resnici 52/dve knjigi prinašata po dve deli: Camus: KgajTujec;- Bunin:Vas;Gospod iz San Frai cisca; zadnje delo je sicer novela in torej sploh ne ustreza za uvrsti tev v zbirko!Debata je možna tildi ob Tujcu-kratek roman ali dolga no¬ vela? 2 Kateri avtorji so predstavljeni? Francozi: Flaubert: Gospa Bo- vary;Vzgoja srca;” Sartre:Gnus-Gide:Vatikanske ječe;Camus:Tujec;Kuga; Stendhal:Rdeče in črnojLucien Leuweri;Balzac:Izgubljene iluzije;Oče Goriot ;-Proust: V Swannovem svetu;- AMERIKANCI: Hemingway:Komu zvoni; Wolfw:Ozri se proti domu,angel;- Steinbeck:Vzhodno od raja;-London: MartinS Eden;-Jones: Od tod do večnosti;-Faulkner:Svetloba v avgusti Mc Cullers:Ura brez kazalcev;-Styron:Lezi v temo;-James:Ambasadorji; Fitzgerald:Veliki Gatsby;- NORVEŽAN: Hamsun:Potepuhi;- ANGLEŽI:Hard^ Čista ženska;-Wilde:Slika Doriana uraya;-Woolf:Gospa Dalloway;-Joyce Umetnikov mladostni portret;- Huxley:Groteskni ples;-Swift: Gullivei jeva potovanja;- Dickens:David Copperfield;-Sterne:Tristram Shandy;- Austen:Prevzetnost in pristranost;-/k Angležem so šteti tudi avtorj: irskega rodu:Wilde,Joyce,Swift in Sterne/; RUSI:Gončarov:Oblomov;- Gogolj:Mrtve duše ;-L.N.Tolsto j: Vstajenje;Vo jna in mir;- BunimVas; Gospod iz San Francisca;- Dostojevski:Mladenič;-Lermontov:Junak na¬ šega časa;-Turgenjev:05et je in sinovi ;-Pasternak:Doktor Živago;- Leskov:Soborjani;- Svedinja: Lagerl5f: GSsta Berlingj- ITALIJAN: Si Ione: Seme KxxettXK ood snegom;- DANEC: Jacobsen:Niels Lyhne;- NOMCI: Kafka:Grad;-D8blin: Berlin,Alexanderplatz;-Hesse:Stepni volk Broch:Vergilova smrt;-T.Mann:Doktor Faustus;-ISLANDEC:Laxness:Islan ski zvon;- Indijec;Tagore: Dom in svet. Imamo torej povsem umestno razdelitev.Prevladujejo literarne "velesile":Francozd/lo knjig,11 del/,enako Rusi/ lo knjig,11 del/, sledijo Amerikanci/lo knjig/ in Angleži/ 9 knjig/.V primerni sredin so Nemci/5 kn,iig/;manjše oziroma po romanopiscih manj "razvite" dr žave se uvrščajo v zbirko s po enim delom/Norveška,Švedska,Italija, Danska,Islandija,Indija/. 3 Zelo primerna je tudi časovna porazdelitev:18.stoletje je zastc pano z 2 knjigama/deloma/, 19. stoletje z 2o knji gami/deli/ in 2o. sto¬ letje z 28 knjlgami/?o deli/.Medtem ko je 13.stoletje našemu občutji že odmaknjeno,je 19.stoletje literarno verjetno še vedno najpopularnejše, 2o.stoletje pa nam prinaša vrsto najpomembne t ših,najzanimivejših,a obenem večkrat najzahtevnejših del. Seveda moi zbirka loviti ravnotežje med popularnostjo in zahtevnostjo.Zaenkrat ji to kar uspevjyKot rahlo nepozornost bi imenil dejstvo,da sta izšl dva tako zahtevna romana ,kot sta Brochova Vergilova smrt in Mannov Doktor Faustue eden za drugim. Med pomanjkljivosti pa štejem predvsem to,da manjkajo v knj i£ kratke notice o dosedanjih prevodih obravnavanega astorja in dela v slovenščini/ kaj podobnega Hergešičevim skicam o posameznih avtorji! na Hrvatskem,kar sodi pravzaprav v klasično komparativno obdelavo/. Končno je le razlika,ali asm zbirka prinaša drugo,tretjo itd.izdajo ali pa nam avtorja oziroma roman žele odkriva ali predstavljaj/ Oglejmo si knj igar, ki nam jih je zbirka v slovenskem prevodu prvič predsatvila.kJExjcxiKtxik Prva desetka/letnik/:med desetimi knji gami je le ema novost-Sartro v Gnus/t o je po sestavi verjetno najpo¬ pularnejši letnik/.čeprav obsegajo letniki od 4.letnika dalje manjše število knjig kot lo,bomo zaradi enostavnejšega pregledovanja razvr¬ ščali knjige kar po deseticah/. Druga desetka/letnik/ je predstavila tele novosti:Woolf:Gospa Dalloway,Camus:Kuga,Bunin:Vas in Joyce:Umetnikov mladostni portret. Tretja desetka/letnik/ je prinesla prvič na naš knjlžnintrg * naslednja dela:Huxley:Groteskni ples,Silone:Seme pod snegom,Jacobsec Niels Lyhne in Kafka:Grad. 4 Četrta de3etka je dala 3ledeče 3lo venske prva izdaje:Mc Cullerčj Ura brez kazalcev,DSblia:Berlin Alexanderplatz, Pasternak:Doktor~žTvT go »Sterna ^ Tristram Sfrandv - Aasten: Prevzetnost in pristranost, S tyron: Lezi v temo/torej prva dacatka 3kupina z več prvimi kot drugimi itd. izdajami !/. Peta desetka je odkrila v slovenščini tele romane:James:Ambasadoi ji,Hoo3e:Stepni volk/od te knjige dalje ima z birka boljši papir,to je od začetka 6. letnika/, Leskov: So bor Jani, Sroch: Vergilova smrt in T, Kann :Doktor Paustus/posebnost te deaetke so ker trije ve ujci nemški teksti tega stoletja/. T O Med najpomembnejše novosti,ki nam jih je zbirka prinesla, štejem predvsem sxxlešks/čx dela iz nemške/ Kafka,DSblin, Hesse. Broch in T.Mann/ ter angleške književne s ti/Woolf, Joyce, Huxley,3teri Austen/. Kot je bilo omenjeno,je razdelitev po desetkah zgolj Draktične narave.Letniki so v resnici potekali takole:l./lo knjig/, 2 . /lo knji^ 3./lo knjig/, 4./7 knjig/, 5./5 knjig/ in 6./3 knjig/. ____ Glavni urednik zbirke je prof.dr.Anton Ocvirk,ki je pritegnil k sodelovanju vrsto mlajših in starejših strokovnjakov. Zbirka daje tako lep primer "teamskege" dela. “Abraharaski" jubilej zbirke loo romanov je prof.Ocvirku v krajšem času že drugi veliki dosežek.Spom¬ nimo 3 Q,da je lani dosegla druga pomembna zbirka v njegovem uredniš¬ tvu- Z brana dela slovenskih pesnikov in pisateljev- že loo.knjigo! Poleg samega načrtovanja programa in pripravljanja študij za posa¬ mezne knjige pa obstaja še en izredno pomemben činitelj,na katere¬ ga urednik ne more odločilno vplivati: vprašanje prevoda oziroma prelitja tujega teksta v slovenščino.če so bili na razpolago že pre¬ verjeni mojstrski prevodi v slovenščino/npr. 0.Župančič,V.Levstik/, je zbirka ponovno objavila kar te; sicer pa nastopajo v loo romani# številni sodobni prevajalci. 5 Kvaliteta prevodov niha,nekaj med novimi prevodi pa je ppazno odličnih/prim.nagrado J.Udoviču za prevod Brochove Vergilove smrti/. Osebno sta mi v posebno dobrem spominu ostala prevoda Sternovega Tristrama Shandyja in DSblinovega romana Berlin,Alexanderplatz _ _— Pregled prevajalcev: 5o knjig oziroma 52 del somprevedli: J.Udovič/6/, V. Levstik/5/,J.Gradišnik/4/,M.Mihelič/S4/,J.Vidmar/4/, 0.Župančič/3/,J.Moder/3/,J.Turk/2/,R.Šuklje/2/, M.Stanovnik/2/, J. Javoršek! /2/,S.šali/2/;po eno delo pa:A.Ocvirk,S.Leben, f.Siliurm, M, Klopčič, R. Kresal, S. Škerl, I. Cankar, A. Smo le j, B. Le giša, K, Do bida, G.Jakopin,S.Ivanc in H.Vrančič/ skupno 25 prevajalcev/. S Tako imamo predstavljene najprej najboljše starejše/zdaj že pokojne/ prevajalske mojstre/V.Levstik,0.Župančič,P.Sturm,Iz.Cankar, K. Dobida/,zatem pa starejše prevajalce,ki so 3e uveljavili že pred 2.svetovno vovno/ J.Vidmar,A.Ocvirk,S.Leben,M.Klopčič,R.Kresal/. Omenjenim sledi najvidnejša skupina povojnih prevajalcev/ J.Udovič, J.Gradišnik,J.Moder,M.Mihelič,S.Škerl/,tem pa še več ali manj nasto¬ pajoči prevajalci/S. šali, J. Javoršek, R.Šukl je, G, Jakopin, M. Stanovnik, J.Turk,A.Smolej,B.Legiša,S.Ivanc in H.Vrančič/. Glede na omenjena imena je videti,da je zbrana okrog zbirke kar elita slovenskih pre¬ vajalcev. In zdaj o uvodih kot tehtni sestavini zbirke.Uvodi se gibljejo od daljše informacije tja do obsežne študije. Levji delež pri uvodih imajo profesorji/A.Ocvirk,D.Pirjevec,J.K 0 s/ in diplomanti svetovne književnosti na ljubljanski univerzi.Sodelovalo je skupno 14 avtorje z 51 sestavki/ob romanu Mrtve duše sta dve Studiji-I.Prijatelj in D.Pirjevec/. Oglejmo si delež posameznih uvodopiscev. Najpridnejši in najbo] vsestranski je vsekakor J.Kos z lo poljudnimi študijami iz ameriške, francoske,angleške in ruske književnosti;sledita D.Pirjevec s 7 zah¬ tevnimi študijami iz francoske,ruske,nemške in danske literature te: R.Šuklje s 7 prijetnimi študijami iz angleške, ameriške in švedske lj terature;M.Stanovnik je prispevala 6 zanimivih študij iz ameriške : angleške literature,A.Ocvirk pa je izdelal 5 poglobljenih študij iz francoske in ruske literature. 6 K. Bogataj je napisala 4 solidne študije iz angleške in nemške kjiževno3ti,V.Bračič pa 4 izčrpne študije iz ruske literature.J.Udo¬ vič je oblikoval tehtni študiji za dve deli,ki ju je tudi sam prevedel /Laxness,Broch/.Po eno studijo so prispevali še: žsx»akajjx zdaj že po¬ ko j nal. Prijatelj/ Gogolj:Mrtve duše/ in V.Kralj/HamsumPotepuhi/,za" tem J.Vidmar/ Gončarov: Ob lomov/, B. Kreft/2 L.N. Tolsto j: Vstajenje/, A. Budal/S&lone: Seme pod snegom/ in V.Paeheiner/Tagore:Dom in 3 vet/. ^ Zbirko je Cankarjeva založba reklamirala kot zbirko" najlepših romanov svetovne književnosti".Tu ni jasno,ali naj pod najlapši razu¬ memo najboljši,pač v skladu sc tradicionalno klasično kalokagatljo. K sreči nam prospekt o zbirki še jasneje pove naslednje: v zbirko bodo uvrščeni "romani,ki so si po svetu in tudi pri nas doma utrdili slo¬ ves in jih novi rodovi bralcev kar naprej zahtevajo v novih izdajah in prevodih/ op.A.L.:vidik:popularnost/;romani, ki jih je kritika uvrstila med temelje svetovne književnosti,med najvišje,mojstrske uspehe člove¬ kove ustvarjalnosti/op.A.L.: mnenje ooznaualcev/, romani,ki so postali last vsega človeštva/op. A. L.:ali ne mprda le last izobražene manjšine' Po naštetih obetih se zdi skoraj nedvomno,da zbirka ne vsebuje kar loo kakršnihkoli.! romanov, ampak loo najpopularnejših in najboljših ro- manantK /oziroma najlepših/romanov. Takoj pa je treba dodati,da največj. popularnost in največja kvaliteta nista nujno sl v največjem sorodstvu. 0 tem,ali so v zbirki res najboljši romani/ z vsem uoošt^vanjem b negotovosti meril za absolutno določanje kvalitete/ vseh časov,pa je mogoče seveda bolj ali manj dvomiti.Za več romanov iz zbirke sodim,da se ne približujejo vrhunski kvalitetii^Nasploh se mi zdi vprašljiv izbor ruskih e l/npr. Do sto Jevškega x roman Mladenič namesto kakega dru¬ gega pomembnejšega ali popularnejšega romana istega avtorja,Buniniova Vas,roman Leskova Soborjani,delno nfcx tudi Pasternakov Doktor Živago/. Tu sta bolj kot kvaliteta verjetno odločali socialna tipičnost romana /Vas,Soborjani/ ali pa neka izjemnost oziroma posebna usoda romana % /Doktor Živago/. Pripombe k uvrstitvi v zbirko bi imel še pri neka¬ terih delih/npr.Hamsun:Potepuhi-vsestransko boljše avtorjevo delo so Skrivnosti;Silone:Seme pod snegom,Mc Cullers:Ura brez kazalcev/.Seveda s tem ni rečeno,ua omenjena dela niso dobra,tehtna in zanimiva,lo med naj... jih,tako menim,ne bi mogli uvrstiti. V6 n J b J (“V / l£- - t-i ) A . ; •■ - ) A- ■ tt&Gj? — (^ c i^n^jT ^ >W ' j / 4 ^-oCp /_^ , y / o>,c /J C / ^ -/ 0 . fk? c*^ /°Cv< / / , 2^0 /f^l 3 , ^t- c u v -sr' - /—-^ w '' v ’** ^ £>. ta h [_J Cidut- TčZ' ^ 1 {<£>*) t y J) ^ “ 6^, 7 ^ -a.,— y , (,. yZ\j^J A )žffCz_ - (J 'Ve{,u2- c / Q£^lZq /^, (Aj> >5o ) / 'J 'P'- Oo"=bu4^y /4-. y 4 r Žč-dLejO Ž, Ž~esr*dLy I) - (ZZ-_e , i)_ ta-0~ Z cr^rt^, £ ~~J~, ^ , ZCZZ ) J / / Ob kencu-za nadaljevanje /zapiski ab zaključku zbirke 1** raaanav/ Pričujoči sestavek je večstranska analiza pomembne zbirke lee reaanev/Cankarjeva zalažba v Ljubljani/ eb izidu statev številke /Andrič:Travniška kronika/.Morda kaže založnici ter glavnemu ured¬ niku prof.dr.Antonu Ocvirku in številnim sadelavcea zbirke:preva¬ jalcem in uvedpiscme najprej čestitati k izvedbi te zahtevne kul¬ turne akcije. A *ačrt,kat kaže,sicer ni bil izpelnjen v celatl/nekatere že najav¬ ljene knjige sa bile nadameščene pozneje z drugimi/, vendar pasen in namen zbirke s tem verjetna nista bistveneje prizadeta.Pesen in na¬ men zbirke vidim v načrtnem seznanjanju slavonskega abčinatva z moj¬ strskimi romani svetovne literature.O tem,ali sa vsi v zbirka uvr¬ ščeni romani davalj »a ja traki, »amembni ali sasrečeni, bomo še rta pre¬ govorili. Lahko rečemo,da take zbirke Slovenci še nismo imeli,čeprav »a se zalsžbe neredka odločale zs večje/tada pretežna specializirane/ pro¬ jekte na področju izdajanja raaanov/npr. DZS j Moderni roman,CZ:3ve- tovni roman ipd./.Med odlike zbirke loa romanov moremo šteti ob pre¬ težno dovolj premišljenem konceptu še kvalitetne uvode,ki segaj« »d splošnejših informacij do pravih razprav. Najprej pa nekaj statističnih podatkov.Čeprav je knjig loo/zvezkm kov je celo polovico več/,najdemo xxEKBsieixistxtfcl*k±xx v zbirki pravzaprav la2 deli.Dve knjigi prinašat« pa dve deli:Camus: Kuga in Tujec ter BuniniVa# in Gaaped iz San Francisca.Zadnje dela je sicer očitna novela in torej soleh ne ustreza za uvrstitev v zbirko.Debata je mogoča tudi ob Tujcujkratek roman ali dolga novela.Pristaviti je teeba,da v zbirki modernih novel Iskanje izgubljenega Človeka/Sivi kondor/ najdemo tudi Tujca ! Se pravi:v zbirki se odpira tudi nelah¬ ko vprašanje o mejah romana in kaj je roman. V statistikah,ki temelje na š t.evilki laa,Tujec in Gessed iz Ssn Franciscs ne bost« šteta. Oglejmo si zs informacije najprej proatorsko/nacionalno/,nato p a še časovna opredelitev del.Avterji po nacienalnoetih/jeziku/: Franc«zi/22// pri Francozih je štet tudi Beckettov roman Moll#y,pi¬ san v franceščini-avtpr je sicer Irec/,Rusi/18/,Angleži-Irci/16/, Amerikar.ci-ZDA / 12 /,Nemci/Il/.Litersrne in remaneaisne velesile imajo torej skupno 79 knjig,torej skoraj štiri petine.Zadnjo petino »a sestavljajoč Jugeslev®n*/2 Srba, en Hrvat, en Slovenec/, 3 Italija¬ ni, 2 Pokjak«,po eno delo p« pripada pisateljem naslednjih narsdov: 2 Grku/antiČneau/ ,Rimljanu,daponki, Indijcu,Islandcu,Norvežanu,Švedi- nji,Dancu,Špancu,Latinskeau A*erikancu/Guate*alcu/,Madžaru in Grku /modernemu/.K evropski literaturi aadi 85 del«,k a*er#ški 13 in k azijski 2. Časovaarazdelitev Je enostavnejša:s*areau veku pripadata dve deli/Grk,RialJan/, arednjeau eno/daponka/,17.stoletju 3,18.st#let- Ju 8,19.»teletju 31 in 2o.»teletju 55.Časovna deličitev avtarjev se ai zdi zale umestna, aa j je paudarek na 2e.stelet ju-bodisi a sx stališča aktualnasti badiai s »tališča kvalitete-zaželen in potre¬ ben. Za širša bralna patrašnja se »erda res še vedne »rikupnejži raaani 19.stoletja,a ti sa davalj aačna zastopani.Ustreza tudi so¬ razmerje del iz stareIših abdabij. Morda še zaniaivas,kateri avtraji se predstavljeni v zbirki s pa dve*a rsaanoaa: Stendhal, Balzac,Flaubert,Dantejevski,L.N.Taista j in Huxley.3elno preseneča dvakratna uvrstitev Huxleya v zbirka, zlasti ker sta eba abjavljena rezana pa tipu dakaj seredna/Greteskni ples,K«ntrapunkt šivijenja/.Pri drugih petih eaenjenih avtarjih se »i zdi dvajna uvrstitev v pregra« pavse* nar»alna . Naštel se*,da je sedelav*la pri prevajanju 49 prevajalcev,ed starejših *ajstrev/npr.Župančič,V.Levstik idr./*xde vadilnih sedeb- nil.,kat se:Gr*dišnik,Miheličeva,Moder,Udotdč. Študije je pisala 33 uvadapiscev.aed kateri*! **ra*a p* pomenu izvzeti predvs** ?re- feserje Ocvirka,Pirjevca in Kasa,ki sa napisali vrat* izjemna teht- nihxšt ti&±$x razprav. Od laa knjig je zbirka prvič Izdala v slaven- ske* prevadu 4*.^» bi bile razvidne je,ali je del* prvič izšla v slo¬ venščini ali že drugi.tret jič itd., bi bile zaželene kratice biblio¬ grafske notice * avtorjevem delu v slovenščini na kanem knjige,kat Jih založnica že prakticira pri zbirki Nobelovci. Kat sme lahka slišali ali prebrali, je jcMi«ŽJft**«x zbirka ad svo¬ jega začetka d® k#nca/13 letnikov/ izgubila precej naročnikov,Menim, da je uredništva nekaka v sredini zbirke izgubil* ©r»v* mera sed po¬ pularnostjo in zahtevnostjo ter preveč stopnjevale zahtevnast.Kat očitna neaozarnaat omenjam dejstva,da »ta izšla dva tak* i zahtevna ra*ana,kat sta Bracheva Vergilova smrt in Mannov Doktor Faust,eden za drugi*/št.48,49/. Zbirko je Cankarjeva založba reklamirala kot zbirka najlefrših ro- ■anev svetovne književnasti.Tu ni jasna,ali naj pad najleaši razu- ae*a najboljši,pač v skladu s tradicionalno klasišn* kalekmgatijo. 3 K areci nam začetni opraspekt • zbirki še jasneje pave naslednje: v zbirka boda uvrščeni ”ramani,ki sansi pa svetu in tudi pri nas dana utrdili slave# in jih nivi radavi bralcev kar naarej zahteva- ja v navih izdajah in prevadih/ap.v J .dik:papularnaat/,ramani,ki jih je kritika uvrstila ned temelje svetavne književne#ti,ned najvišje, nej#tr#ke u#pehe člavekave ustvarjalnaati/ap.:anenje paznavalcev/, raaani, ki sa ae#t#li laat vsega čleveštva/ep.:nekaka pavezava pr- vega in drugega/. Pa naštetih e betih se zdi »karaj nedvaana, da x zbirka ne vsebuje kar laa kakršnihkali ramanav,ampak laa najpapu- larnejših in najbeljših/ezireaa najlepših/ rananav.Takaj pa je tre¬ ba dadati,da največja pepularnest in največja kvaliteta nista nuj¬ na v največjem saradatvu. 0 tem.ali sa v ©zbirki rea najbeljši ramani/z vsem uaeštevanjen a negatavaati meril za abaalutna delečanje kvalitete/ vseh čaaav, pa je seveda magače belj ali manj dvenlti.Prav gatava ni vae zlata, kar je v laa reaanih.^a več raaanav iz zbirke »edin,da se ne pribli- žujeja vrhunski kvaliteti/marda sa bili uvrščeni v izbar zar«dix ne zar-di prvenstvena estetskih,ampak zaradi drugih namer:npr, svajake teme/Bunin ; Vas, LeakavTSabarjani/, krajevne ali časavne barvita#ti /Jak ai:Zlati člavek/, stilne izrazitaati/Beli^Peterburg/, pasebne usade ramana/Paaternak:Daktar Živaga/ ipd. Pa se napetima k nekaterim dvemljivin naj- delam v zbirki kar pa vratnem redu izhajanja:Suni:Vaa.Avtar je naveliet in ne remane- »isec,kar se pazna tudi tej pripevedi,ki prikazuje dekaj avajaka ruaka »adeželaka ekelje.Deatejevaki:Mladenič-eb tem sicer ne slabem remanu je magače pripaaniti,da bi bili nameste njega baljši in pri¬ mernejši Zlačin in kazen,"esi ali Idiat.Silane:Se»e P»d snegem- dakaj pavprečen aacilani reššiatični raman.Hea je,fla Italijani ne premereja velikega raaanapiaja,vsekakar pa bi bil baljši npr.Svevev ^ena Caaini/ ali cela kak M^ravia/.Jfic Cullers:Ura brez kazalcev- dela ne najbalj vrhunske ameriške avtarice,ki pa ja paznaaa »a baljaem ramanu Srce je aamaten lavec. Paaternak:Daktar Zivaga-balj¬ ši jpcsnik in slabši pisatelj;# ašaliača raaanapisja Daktar Zivaga ni kaj paaebna mačna dela,dadatna teža mu dajeja kulturna-paiitične akališčine.Styran:- u ezi v tema-salidma,a žela faulknerjevaka družin¬ ska zgadba, baljši je tudi pri naa prevedeni Styrenev raman Izaavedi Nata Turnerja.Le#kav:Sabarjani-dakaj pasebna zgadba,ne pa ramanapia- na u*etn»at.Garki:Trije Ijudje-aavprečna dela,verjetna bi ae dala dabiti kaka izrazitejše dela Garkega,aadra Artamanavi ? O 4 Whart«niHiša ve&elja-roaan te ameriške pisateljice je taka jaaeoov- ski/r saislu posneaanja H.Ja*esa/,da res ne prinaša ničesar nsvega. Jskai:Zlati člsvek.Čeprav roaan ni naj-,lahka razume** njegsvs uvr* atitev v zbirka s »tališča,da pač friedatavlja aadžarska literatura. w aokar:Hiša Marije Paaačnice.Pa as je je ravna ta dela največja pasata v zbirki.rtiša Marije Paaačnice ni niti rastan niti najbaljše Cankar¬ jeva del«.Najti re-uan v Cankarjevi lirizirani praži pa je splah te¬ žavna zadela.31«venska romanopisje bi pač ustrezna reprezentiral predvsem Prežihav Varane. Od kritik še k priznanjem ali cel« navdušenju.Pavsea zadavaljiv in standarden je jugoslovanski izb«r/Krleža,Crnj*naki,Andrič/.Med najdragacenejše dasežke v laa romanih šteje* predvsae vrsta v sla- venščini prvič abjavljenih tekstov 2«.steletja.Od starejših del pa sta razveseljiva dego&kapredvsesSternev Iristras Shandy in Keffaan- navi Življenjski nazari aačka Murra.Od novejših del izstapaja pa p«menu:J*yee:Umetn®k«v mladostni por tret, Kafka :Grad,D¥blin:Derlin, Alexanderplatz,Hesse:Stepni valk,BraehiVergilava smrt,Musil:Zablode gajenea Tlrlessa, Bulgakav:M#jster in Margareta,G«mbr«wicz:Perdy- durke,Asturias:Koruzar]ji,Za*j«tin:Mi,Celine:Pet«vanje na kanec nači- tarej vrsta sijajnih in izjeans mikavnih tekstsv 2«.stoletja.če ss nekatera teh del halj za literarne sladokusce/npr.Vergilova smrt/, pa aa druga najširše asvajajača/ npr.M«jater in "argareta/. Kot izrazitejše kvaliteta je vredna a*eniti,da zbirka davalj na- zarna prikazuje razvej raaaaa ad antike da 2e.stoletja. Čeprav je izraz reaan pa nastanku srednjeveški,pa vendar upravičena uvršča*# aed r#*aae tudi nekatere antične prezne tekste.neliedarjeve Etiepeke zgodbe,helenistična pustolovskotljuDezenska prip«ved-p«vest-r aaan je pravi pretetip za številne peznejše pedabne tekate s Isčenih ljubimcih, n junuh težavah in njune* srečne* snidenju v happy endu. Petrsnijev ^atirikon je nedekenčani realistični satirični roman,vse- kaksr imeniten tsrze/iz vSatirikona s*e že i*eli preveden znani adle- *ek Pejedinapri l'ri*alhi»nu/.Japonski srednjeveški reaan Princ in dverne gospe avterice Murasaki Šikibu ne sega v razvej evr«psk«-a*e- riškega romana,zate ga eb tej priležnosti kaže pustiti eb strani. Cervsntesev Don Kih*t,ki predszavljapozn« renesanoe,prvi veliki evrop ski rpaan,je v zbirki dosegljiv v nove* prevodu N.Koširja,Tu bi ee dotaknil razmerja aed novelo in romane*.Kot *enije nekateri,naotaja ro*an taka, Ca niza ii« ve le, zgodbe iokoli enega junaka/lep priaer za to trditev je nsr.Lazarček s Tormesa,vzoreepotepuškega roaana iz 16. 5 stoletja/.Seveda pa je mogoče ob primerni analisi keapezicije oetrdi* ti značilaesti specifične nove zvrsti,t.j.romana in le-tega razdvojit ti ©d žgal j količinskega navezovanja nevel.&pi*kx*eNaeploh je • zve¬ zah novele in romana v smislu kspičenja novel v roman as ge če govoriti predvsem pti zgodnjem ,zače6 nea evropskea romanu renesanse in baroka "a pa nastajanje roaana iz novel tudi našemu času ni tuje,se spemni- ao saao znamenitih Brochovih Nedelžnažev,dostopnih tudi v slovenskem prevodu. A vrnimo se k v zbirki prikazanemu razvojnemu toku evropskega in ameriškega romana. Baročni/pustolovski, potepuški/ roman je pred¬ stavljen z Griaaalshausenovi* Simpliciusom Simplicissimusom, klasicizem pa je ilustriran s psiholitim romanom Madame de Lafayette Kneginja Clevska.18.stoletja je prikazano z večinoma samimi vzorč¬ nimi romani:Swift:Guliverjeva potovanja/oatirično fantastičen draž- beni roman/, Defoe: Robinson Crusse/eden amjvslivnejših pustslovakih r#mansv/,Fielding:'Ie* Jenes/angleška verzija realsitičnega potepuš¬ kega romana/,Sterne:Tristram Shandy/že nekak zgodnji primerek duho¬ vitega in izjemnega antiromana/,filozofski roman je zaotipan z Vol¬ tairovim Kandidea,sentimentalni z Goethevevia Wertherjs* in Prevo- stovs Mano -Lescaut in družbeni reaan v pismih z Laclosovisi Nevar¬ nimi razmerji.Med romantičnimi romani najdemoiScotta z Waverl#ye* in Manzonija z ^arsčencema/zgodovinski roman/,Hoffmanna z Življenj¬ skimi nazori mačka Murra/ironične-družoeni roman/ in Lermontova z Junakom našega časa/psiholški roman/. Bogato je ilustriran realizem/Francozi:Stendhal,Balzac,Flaubert, RuaioGogolj,Gončarov,Turgenjev,i)ostojevski,L.l\ T .Tel3toj,Saltikov- Ščedrin,Angleži:Dickens,Thackeray,filiet^emiic F*ntane,Lanec Jacob- sen idr./.Phi naturalizmu se pojavita seveda Zola in Maupaasant, v bližino naturalizma sodi še pozni viktorijanec Hardy.Z« vzorec novoromantičnega roaana je pač najboljša fcildova Slika Doriana Gra- ya. V nadaljnjem se nam dovolj pestre in široke razstre pogled v roman 2*.stoletja, bodisi še v enostavnejših realističnih variantah/npr. Hemiagway,Steinbeck,Lsndsn,Fitzgerald,Jones,Haasun idr./ ali v zahtevnejših fsraah t.i.modernega romana/klasiki:Proust,Joyce,Woolf, Faulkner,Kafka,Brseh,Hesse,Musil idr. in nadaljevalci:Sartrs, dutor, Rebbe Grillet,Gembrewicz,Beckett in Celine./.0 deležu medernega repana v zbirki bi kazale morda spregovoriti obširneje pooebej. V zbirki sicer manjkajs številni najpsmembneješi romani stoletja® 6 i Jeyceev Ulikses,Musilev Mež brez pesebneati,Manneva Čarebna gara, Durrellev Aleksandrijaki kvartet,Welfev O času in reki,Graseev Plečevinaati beben,Frischev A *aj *i be iae Ga*tenbein,Marquezev Ste let aa*ete itd. itd./eaenjaa le dela, ki se nam že dostepna v sle- venske* prevedu/.Ker pa je večina le-teh nelahke branje,lahke raz- leži*e njiheve neprisetnest s praktični«! založniškimi zadržki e že prej e*enjene* lovljenju ravnetežja »ed pesularni« in zahtevni*. V k zvezi s peaisleki,kaj vse v zbirki *anjka,pa se odpira v»rašanje,ali ne bi veljale zbirke nadaljevati z nevi* izbere* lee reaanav in c te* dalje graditi na kvalitetni eanevi prve serije. Andrijan Lah 1 LJUBP/BC LADI CHATTERLEf ali "morala" ( IajZ Hxas v nevarnosti To je še zadnji nezdravi tabu: soolni stiki kot nekaj naraanega in življenjskega. D.H.La;tfwrence Pogovorv neki ljudski knjižnici o Laarenceovem romanu Ljubimec lady.Chat tterley: veste, kaj in kako opisuje, vse tisto on£ in onp in sploh, in naša mladina /ki je že tako 1 'pokvarjena"/ naj bere kaj takega /šlo je za polnoletne dijakinje,ki bodo čez leto dni morda ooleg grugega poučevale tudi spolno vzgojo/, ko se še mi, zreli in odrasli ljudje zgražamo nad takim pisanjem - vse to in tako me je pobudilo k ramišljanju o trenutni situaciji naše moralne za¬ vesti in o relacijah življenje - literatura - morala,ki dajejo /bolj ali manj/ v vseh dobah široke možnosti za polemično razpravljanje. Pravzaprav človek niti ne bi s ;el biti preveč presenečen ob dejstvu, da roman, ki je bil v puritanski z meščansko spodobnostjo ovešeni Angliji /kaj se pod to spodobnostjo skriva, je drugo vprašanje/ dolga leta na moralnem in praktičnem indeksu, ne bi vzbudil vsaj nekaj od¬ zivov našeganl r več modernega, pač zakasnelega, a zato ne manj živega tradicionalnega šentflorjanstva. Kakšne miselne usedline se skrivajo pod različnimi moraliziranji o literarnih delih, tu konkretno v moralni obsodbi literarno in idejno tako pomembnega dela, kot je Ljubimec lady Clatterley? Ni težko od¬ govoriti, da je bistvena sestavina take sodbe v osnovnih značilnostih krščanske morale, ki je sicer v stoletjih svojega razvoja dobila nove značilnosti, izhajajoče iz stvarnosti časa in okolja, vedno pa obstala xxp na pozicijah, da je telo in vse, kar je z njim v zvezi, torej tu¬ di spolnost nekaj nečistega manjvrednega in grešnega. Bistveno ražii- čen pogled torej od stare^f grškega kulta Erosa kot obnavljajoče živ- 1jenske sile, od ekstatične soroščenosti bakhantov in bakhantk in praz¬ ničnih faličnih simboliziranj naravne plodnosti. Nietzsche, stari sov¬ ražnik bolnega krščanstva, dobro označuje pojavo pojma greh z besedami: krščanstvo je dalo Erosu piti striipa in spremenil se je^v Greh. S pov- zdigo neke abstraktne človekove duhovnosti in z omalovaževanjem telesa v krščanstvu erotično in spolna vprašanja seveda niso bila odpravljena, narobe, spremenila so se v dvojno moralo, ki živi že zelo dolgo razgi¬ bano življenje od srednjega veka do naših dni. izredno Na prehodu iz srednjega veka v renesanso je izšla prva ZfciS' pomembna knjiga, ki si je ob vsej svoji literarni veljavi in idejni ceni pri-, služila tudi opozarjajoče-grozeči ali tudi zametujoče odklonilni naziv pornografija. Gre seveda za Boccacciovega Dekamerona, svetovno znano zbirko novel, ki še danes predstavljajo vzvv v svoji zvrsti, prikazujej< pa tistega zgodnje renesančnega človeka, ki je bolj ali manj nenadoma odkril poleg nebes, pekla in vic tudi zemljo, poleg miselne sholastične navlake krščanskega spirutualizma oa tudi svoje lastno telo, ob čemer si ni mogel kaj, da ga ne bi uporabil v užitek, sproščen, zabaven sebi in sodelujočim v veselje, ki se sicer tu in tam pokaži v žalost, a ne z namenom tragičnosti, ampak le s priznanjem spremenljivosti človekove usode, ki pa ni tako kruta in dokončno neusmiljena, da ne bi pustila novih možnosti in novih užitkov, če ne za ta par, pa vsaj za onega, ki že nestrpno pričakuje nastopa v naslednji noveli. Dokaj naivni, iskrivi, neposredni senzualizem, ki veje iz Dekame- rona, sam po sebi konec koncev ne bi mogel škoditi cerkvi, če ne bi vabujal posledic, ki sicer niso bile ravno na dlahi, mogle bi se pa le pojaviti. Tako se je katoliška cerkev odločila za moralno obsodbo knjige, gotovo ne toliko zaradi nekaterih prijetnih zgod¬ bic o dogodivščinah nun in menihov /o katerih se je razkrilo, da so pod kutami še kako živi ljudje/, niti ne zaradi brezbožnosti, katere v knjigi tako ali tako ni, ampak iz skrbi, da ne bi človek, ukvarjajoč se bolj svojim telesnim kot dušnim blagrom, zašel tako daleč, da bi povsem zanemaril svojo dušo , s tem pa zelo prizadel tako številna telesa predstavnikov cerkve, ki nikakor ne bi mogla obstajati 'brez stalne skrbi za duše drugih. P Q jav sproščene teles¬ nosti v literaturi je torej doživel cerkveno anatemo, ki se vleče do naših dni kot nesmiselno zastarel relikt ozkosrčne in duhu se¬ danjega časa povsem tuje miselnosti. Da je mogla cerkev s takimi predstavniki, ki so uživali vse poganske živijenske užitke v Bon- stanzi, obenem pa dali sežgati asketskega meniha Husa, nosilca čistega krščanstva ? na grmadi, da je mogla torej taka cerkev mo¬ ralno obsojati knjigo Dekameron, je seveda zrel primer dvojne mo¬ rale, držeče se gesla: Quod licet lovi. non licet bovi. V stoletjih po renesansi je cerkev še obdržala moč' kulturno moral¬ nega arbitra, literatura sama pa je čenela v okovih klasicizma, baroka in slednjič tudi v od razuma povsem determiniranem prosvet- ljenstvu. Ko je sprejela skrb za morajo od cerkve v XIX. stoletju tudi vladajoča buržaazija, je obdržala bistvene lastnosti na nespre¬ menljivih temeljih sloneče cerkvene morale /kakšna mikavnost ti ne- spremeljivi temelji za razred, ki je ravno spremenil svoj položaj, pa bi se rad nespremeljivo ustalil!/, glede telesnosti in spolnosti je buržoazna morala priznala, da sicer obstajata, vendap-^pa spodob¬ nost zahteva, da se o tem ne govori, zlasti ne javno, k^ je še, moš¬ ki si lahko tudi privoščijo ljubice ali obiske v javnilriiišah, ženske ljubčke, vendar naj le vse ostane v mejah spodobne uglajenosti vsako¬ dnevnega licemerstva. Literatura 18.stoletja, izhajajoča iz prosvetijenstva, je sicer za¬ čela ižxx že drzneje obravnavati erotično pMt tematiko /Retife de la Bretonne,Choderlos de Laclos/ učinkuje bolj zanimivo efektno kot problemsko tehtno in ne zapusti direktne sledi v 19.stoletju. Ro¬ mantika sama ni nudila primerne snovi za moralne napade, teh je bilo bolj deležno življenje romantikov, realizem in zlasti naturalizem pa spet sodita v območje zanimihih opredelitev v odnosu med umetnostjo in moralo. Realistični roman odpira bolj širše družbene in pa psiho¬ loške persoektive in ne poudarja telesno spolnih danosti, Balzakove Okrogle povesti pa kljub temu, da sd> izšle v 19.stoletju, sodijo s svojo prekipevajočo življenskofc#{j° in razposajenost jo, ki ju preveva tipični esprit gaulois, bolj v šegavo razbrzdano renesanso Rabelaiso- vega kova kot pa v hlastajoči vek meščanskega pridobitništva. Vseka¬ kor 1 je v Ovroglih povestih spolbost še bolj igra in zabava, ne pa usodna in slepa nagonska nujnost, ki obvladuje človeka, ga sili v nepremišljene odločitve in ga uničuje. Slednje je značilno za natu¬ ralistični roman, ki je toliko časa romantiziranega in psihologizira- nega človeka spet biologiziral in fiziologiziral, za kar Da je dobil naturalizem osnove v sočasnem razvoju prirodoslovnih in družbenih znanosti. Zolajeva Nana ali kak drug z nagonsko elementarnostjo na¬ biti roman iz ciklusa Rougon-Macquart pravzaprav ne pomeni erotične¬ ga romana, kjer bi bila erotika in spolnost cilj prikazovanja, ampak se Zola ob fen ukvarja z opisovanjem pripada določene družbe, katere razkroj se kaže poleg drugega tudi v spolnih ekscesih dedno obreme¬ njenih članov družine Rougon-Macquart. Ker se je Zola a svojim pisanjem uprl stanju, v katerem je bilo hinavstvo preskušena čednost, resnica pa že tolikokrat dokazan greli, si je prislužil naziv čistilca kanalov, si nakopal sovraštvo cerkve, državo vodečega moralnega meščanstva in estetizirajočih kritikov,ki so zavrgli naturalistični način prikazovanja, sami vedno težeč po idealizirajočih tančicah, ki naj bi na vsak način olepšale stvarnost, če si zamislimo, da je bil Zola naravnost tip idealista /ne v smislu idealističme filozofije/, lahko danes občutimo nerazu¬ mevanje kritikov kar s Prešernovimi besedami,"kako strašna slepota je človeka"; Konec naturalizma, ki ga prekrijejo razne novoromantične smeri, ni¬ kakor ni bil dokončen, vendar se v 20.stoletju le pojavi drugačen tip romana, ki tudi drugače kot naturalistični obravnava"morali" tako nevarno temo spolnosti. Z razvojem seksologije, zlasti z raz¬ mahom psihoanalize- so se ustvarjali oprijemljivi znanstveni temelji, ki so predstavljali za pisatelje možnost še globljega vpogleda v človekovo elementarno, telesno in spolno doživljanje. D.H.Lavrence /1885-1930/, rudarskega rodu iz severne Anglije se je uveljavil v angleški literaturi tik pred prvo svetovno vojno, saj je že leta 1813 objavil znani roman Sinovi in ljubimci, pisan vse¬ kakor- ob sat vzorih psihoanalize in zajet iz pisateljevega mladostne¬ ga okolja. Že tu začne obravnavati kompleksne odnose med moškim in žensko, zaoletene v tem romanu zOfdipovim kompleksom in z nasledki staromodne družinsko-moralne miselnosti, kar skupno predstavlja ne¬ razrešljiv vozel^f za oba protagonist^ v romanu Pavla in Miriam, Tu¬ di v ostalih romanih /n. pr.Mavrica ^ljubljene žene/ je Lawrencea gnala strast raziskati in dognati najgloblje vzgibe, prelive in spremenljiva čustvena stanja v telesno duhovnih stikih med moškimi in ženskami. Kot vrh njegovega dela se je izblikoval roman Ljubimec lady Chatter- ley zlasti z najdosledneje izpeljano avtorjevo filozofijo seksual¬ nosti. Že na začetku smo omenili, da je predstavljal roman za tradi- cioikstižsH-nalistično obremenjeno Anglijo tak pretres, da ga je velikodušno prepustila inozemstvu, na domačih tleh pa mu je prepre¬ čila izdajo. Kaj je vznemirilo angleške moraliste ali moralne fili¬ stre kjerkoli po Evropi v tem romanu? Prva misel, ki se nam vsiljuje ob branju, je ta, da ljubimec lady Chatterley ni izključno ljubezenski roman oziroma roman s seksualno tematiko. Prikaz določenega družbenega stanja je namreč v romanu tako močan, da, če že ne prevladuje, predstavlja vsaj precejšnje ravnotežje sicer x resnično v ospredje postavljeni bistveni silni¬ ci: to je na kozmično raven povzdignjenemu spolnemu problemu. Zašel bi v nepotrebno apologijo, če bi govoril, da ta literarna mojstrovi¬ na nima'nobene zveze s pornografijo,ki bi jo v delu nekateri radi še danes ugotovili. Pri nadrobni analizi odkrivamo, da skuša Lawrence odkriti tisto prvinsko zakonitost v seksualnosti, ki je blizu staro¬ grškega pojma Erosa, čeprav dopolnjena z miselnimi dosežki modernih časov? Spolnost kot ekstatično doživetje, sprostitev modernega člove¬ ka iz spon mehanizacije in utrjenih družbenih pravil, elementarne radost ob izDolnitvi čutne sle, navsezadnje celo izrazita idealiza¬ cija telesnosti /in zakaj tudi ne, ko je bilo toliko in tolikokrat idealizirano sladkobno ljubimkanje ob luninem svitu ipd./ - to so oznake za v romanu potekajočo ljubezensko zgodbo med Conny, ženo paraliziranega plemiča, lastnika gradu,posestnika in industrije© a predstavnika sloja,ki propada, ter Mellorsom, gozdarjem,človekom z notranjo eneggijo, v kateri tli bodočnost, s človekom, ki je bil kot Lawrence iztisnjen iz uradne angleške družbe, se umaknil iz sveta, a se približal naravi. Opevanje telesnosti,ki prehaja že v Whitmansko vzneseno himničnost, je pri Lawrenceu pogojeno čisto z nečim osebnim: z njegovo boleznijo - jetiko. Sla po življenju, zdravju,moči je torej prava kompenzacija za osebo ki jo razjeda neozdravljiva bolezen; spomnimo se samo drugega bolnika evropske literature F.Nietzscheja, ki je slično reagi¬ ral. A da ne pozabim, kaj naj počnemo z moralno kritiko romana Ljubimec lady Chatterley? Prepričan sem, da bi se osmešil tosakdo, ki bi poskušal prekriti Rodinov kip Poljub s prevleko, češ da skrbi pri tem za moralo: prav /isto velja za tistega, ki si ob Ljubimcu lady Chatterley prekriva oči s tenčico moralnega ogorčenja. Tako velika umetniška in čloeška prizadetost, ki jo izseva Ljubimec lady Chatterley, včasih celo nekako obupni napor po totalni sprostitvi in zopetnem najdenju izgubljenega raja, izredno resni poskusi razjasniti podzavestne in zavestne čini- telje v stikih obeh 3polov, doseči med spoloma prave, enako¬ pravne odnose, ki naj vodijo v neko perspektivno dosego harmo¬ nije na bazi telesno-duhovne skupnosti - vse to nas prepričuje, da je vsaka velika umetniška izpoved v najglobljem bistvu tudi moralna in da je popolna moralna /in literarna/ dezorientacija v tistih, ki še vedno mislijo, da mora prava literatura dobiti tako zaščitno znamko, kot sta jo včasih dajala ministrstvo za uk in bogočastje in prečastiti škofijski ordinariat. Prelomitev zadpjege /?./ nezdravega tabuja /spolni stiki kot ne¬ kaj naravnega in z 1 vijenskega/, kot pravi Lavrence sam, aa, to pomeni ta knjiga, to je njena krivda v očeh njenih tožnikov, to je njena odlika v očeh tistih, ki obračunavajaVstaro preživelo moralno miselnostjo in ustaarjajo novo: tako, kjer telesnost in spolnost ne bosta predmet povečanj« oči. in mašenja ušes,kjer bodo odpadle stoletne krščansko moralne reminiscence, tako, ki bo ustvarila pravilne sproščene in zdrave odnose med spoloma, tako, ki bo oblikovala novo socialistično moralo, katera sicer še ni formirana, ko pa bo, bo, upajmo, zavest na takšni stopnji, da ne bomo nikoli mešali velike umetnosti z neumeifciubm moraliza* torstvom. Sklenemo lahko z besedami: Ljubimec lady Chatterley je, morale v nevarnosti pa ni. Avantgardne drama in V pričakovanju Godota |h M [OfiJlf&jfSpOllr ^ T^VvJVl/^k? "La" O V izdaji Srbske književne zadruge v Beogradu sta izšli dve zanimivi knjigi, ki nam prinašata izrazite tekste moderne dramske smeri. Knjigi tvorita pravzaprav zaključen izbor; ker pa Beckett ni dovolil objave svoje frame V pričakovanju Godota v skupni antologiji, je zato ta drama izšla posebej. Urednik Slobodan Selenič je dodal izt>o- ru tehten uvod, v katerem se ustavlja pri pojmu in oznaki nove dramske »meri, ki jo imenuje avantgardno tragikomedijo. Antidrama ali dramatika absurda, kot se smer tudi imenuje, je po eni strani reakcija na klasič¬ no meščansko dramo Ibsenovske smeri, po drugi pa odziv povsem določene duhovne situacije sodobnega sveta, sveta absurda, odtujenosti in eksi¬ stencialnih stisk, če je Kmusova filozofija aosurda v Mitu oSisifu tu¬ di sestavni del omenjne duhovne situacije, pa Canusovi dramski teksti kot npr. Kaligula ne sodijo v okvir avantgardne drame. Za avantgardno ali absurdno dramo je značilno v grobem dvoje stvari: razkroj dosedanje dramske forme ob filozofskih negativistično pesimističnih postavkah. Urednik Selenič umestno pripominja, da je dramatika avantgardistov ti¬ pična prehodna oblika iz ene zgodovinske faze v drugo, drama piscev, ki so zavrgli en svet, preden so našli ,akrŠnegakoli drugega. Avantgardna arama ni pojav zgolj zadnjega časovnega obdobja, ampak zajema že vso prvo polovico 20.stoletja, številni izmi 20.stoletja so dodali vsak nekaj k pojmu avantgardne drame, ki bi ji lahko rekli po njeni glavni značilnosti tudi avantgardna groteska. Vendar pa izhaja prvi tekst v antologiji še iz 19.stole tja. To je igra Francoza Alfreda Jarryja Kralj Ubu ali Poljaki /±396/, ki je presenetljiva groteskna de¬ formacija vladarstva, ponižanega do karikature meščanskega pridobitniš- tva in posmeh družbenim normam in formam. Kralj Ubu in njegova okolica predstavljajo tip Nietzschejevega poslednjega človeka, osmešenega s hi¬ perboličnim rabeiajsovskim posmehom. Medtem ko je Kralj Ubu nedvomno odrsko učinkovit, je to manj verjetno za Teirezijeve dojke, dramski tekst nadrealističnega francoskega pesnika poljskega porekla Guillauma Apolinetra. Apolinairova nadrealistična arama frapira s svojo alogič- nostjo in iracionalnostjo. To je delo, ki preseneča, a ne pretresa, pes¬ niška igra običajno stvarnost presegajočega duha. He manj presenetijivo, toda bolj sugestivno je delo Poljaka Stanislava Witkie\vieza Norec in opatica ali Ni zla iz katerega ne bi izšlo še kaj slabšega. Witkiewiecze va igra je vseskozi ironizirajoče uelo, ki se giblje med realnostjo in prividnostjo stvari, med duševno normalnostjo in nenormalnostjo, med obejktivnostjo dogajanja in nadrealizmom. S piešesto pevko Evgena Ioneeca, Francoza rorauskega rodu, pridemo že do, rekli bi, klasične antidrame. V Plešasti pevki je do kraja prignan absurd trivialne vsak¬ danjosti, življenske brezvsebinskosti in popolne odtujenosti protago¬ nistov, ki zgolj vegetirajo na ravni v prazno govorečih avtomatov. Vrsta absurdnih monologov in dialogov doseže svoj vrh v znamenitem po¬ govoru med gospodom Martinom in gospo Martin. Delo ima izrazit tragi¬ komičen nadih, ki mu ne manjka občutka pretresijivosti. Osrednje delo po pomembnosti v knjigi Avantgardna drama je Balkon francoskega avtor¬ ja Geneta. Kot Ionesco je šel tudi Genet do kraja. Brezobzirno enače¬ nje življenja ali urejene družbene stvarnosti z bordelom deluje sprva nenavadno, vznemirljivo, končno pa izzveni v tonu absurda in brezizhod¬ nosti. Tudi pri Genetu je v ospredju razmerje med stvarnostjo in pri- vidnostjo stvari, med realnostjo in nadrealnostjo, tudi med možnostjo in uspehom te možnosti, vse ob občutku človekove - posameznikove in človeške - družbene zagate. V abaurdeski Poljaka Rozewicza Kartoteka se srečamo z motivom duhovne izpraznjenosti povprečnega junaka in nje¬ gove osamljenosti v odnosu do okolice in družbe. Junak, kolikor to sploh je, je posameznik, ki se je znašel v absurdu in iz njega ne naj¬ de poti. Junak je pasiven in se zateka v zasebniški svet: najbolje vidim, če zaprem oči. Z zaprtimi očmi vidim ljubezen, vero, resnico. Zanimivo je nadalje mešanje časovnin perspektiv, značilen pa še pose¬ bej odlomek, ko novinar intervjuva junaka, ki z odgovori jasno izkazu¬ je nemožnoat učinkovanja povprečnega človeka na kolesje družbe. Drama Angleža H.Pinterja Nemi natakar vsebuje sorodnosti tako z absurdno po¬ zicijo Ionescovih oseb v Plešasti pevki, še bolj pa z brezupnim deter¬ minizmom Beckettovega V pričakovanju Godota. Dvojica Ben in Gas pri Pinterju namreč v mnogočem ustreza razmerju Estragon - Vladimir pri Beckettu. Dejavnost Bena in Gusa je ravnotako omejena na čakanje/neče¬ sa in nekoga/, čakanje, ki vsebuje vso težo nesmisla, ko ni nikjer ni¬ česar oprijemljivega, ko je zbližanje med obema le prividno, ko sta v resnici le eden drugemu nosilca smerfci, ravno tako brezsmiselne, kot je bila življenjska situacija, v kateri sta se znašla. Tekst Angleža Normana Simpsona z naslovom Odmevajoče zvenenje je najbolj izrazit pri¬ mer antidrame zaradi antidrame, ko avtor negira in razbija kakršehkoli utrjen potek dramskega dejanja z različnimi aspekti odnosov oseb med seboj in do gledalcev, z vmešavanjem lastne prisotnosti in prisotnosti kritikov. Avtor nam prikazuje osebe in »jih odnose v brezpomenski vsak¬ danjosti, poleg številnih aluzij mimogrede hiperbolično ošvrkne tudi tradicionalno angleško ljubezen do domačih živali. Delu ne maajka xaz% domiselnosti, a tudi ne hotenega ali nehotenega preizkušanja bralčeve oziroma gledalčeve vzdržljivosti. Občutek nepomembnosti in nesmisla pa avtor s svojo tehniko vsekakor doseže. Kakor je Simpsonov tekst nedvomno razvlečen, pa je Zgodba iz živalskega vrta nam že dobro znanega ameriškega dramatika E.Albeeja sugestivno zgoščena in komaj pusti do sape. Zopet nastopata kot pri Pinterju ali Beckettu dva ak¬ terja - tu Peter in Jerry. Motiv je osamljenost človeka v velemestu, odtujitev, absurdna situacija, v kateri je človek človeku mučitelj ali celo morilec.. Konecc je domala bolj tragičen za morilca kot za umorjenca, saj poslednjemu ne bo treba več prenašati nesmiselne stvar¬ nosti sveta, morilcu pa se teža življenja še poveča. Kazen mu je že eksistenca sama po sebi. Beckettova drama V pričakovanju Godota je, kot smo ome¬ nili že v začetku, izšla posebfej. Delo, ki je polno presunljive zav¬ zetosti in dognane izpovednosti, ni postalo brez vzroka že kar kmalu po nastanku /1952/ vredni sestavni del svetovne literature. Beckett nam v likih Estragona in Vladimira prikazuje kozmično poveličan nesmi¬ sel človeške eksistence. TTič se ne dogaja, ničesar ni mogoče storiti, stvari so nespoznavne, ostaja samo čakanje, čakanje na Godota, na srni- sel, ki ga ni, na smrt, ki je. Bstragon in Vladimir v svoji priveza¬ nosti drug na drugega še predstavljata vsaj sled človeške solidarno¬ sti, medtem ko je šel Beckv tt. v drami 0 lepi dnevi, ki smo jo že gle¬ dali, do konca. Vse, ker oltarne, je le spoznana groza eksistence. Beckettovo dramo V pričakovanju Godota prebiramo spoštljivo, kot to¬ talno izpoved umetnika o rszrvanem prelomnem času in svetu, katerega sestavni del smo tudi sami. Ko odložimo knjigi avantgardno dramo in V pričakovanju Godota, čutimo, da je absurdna dramatika iz stvarnosti izhajajoče dejstvo, rezultat okoliščin, neogibnost; obenem pa poleg vsega svojega rušilnega negativizma pozitivni sestavni del bodočega razvoja drame. Andrijan LAH Emile Zola: Greh ab&eja Moureta N* Novi Zola v slovenščini pomeni le le dopolnitev naše prevodne književnosti, ampak tudi dokajšnje presenečenje zlasti za tistega, ki ima o Zolaju ustaljene pojme na podlagi Beznice, Germi- nala, Človeka zveri ali Tereze Raquin. To presenečenje je pravzaprav odkritje drugačnih, potez Zolajevega pisanja, kot smo jih. vajeni, potez, s katerimi izkazuje ta silak naturalističnega romanopisja izrazite li¬ rične poudarke. Da se je Zolajeva umetniška potenca nedvomno vij^oela nad njegovo lastno teorijo, o tem ne more bit^p$oT5enega dvoma. Ravno tako lahko danes zlahka zavrnemo takšne ali drugačne kritike Zolajevega de¬ la, bodisi tiste, ki so nastopali z reakcionarjih družbenih pozicij in jim Zola ni bil oovšeč predvsem idejno, bodisi one, ki so zastopali no- vc/jVomantično literaturo in so nastopali zlasti proti Zolajevemu lite_ rarnemu .načinu. K zadnjim sodi tudi naš Cankar, ki je, kot verno, pro¬ glašal Zolaja za najbolj dolgočasnega pisatelja. To nerazumevanje je iz¬ viralo predvsem iz Zolaju povsem nasprotne Cankarjeve literarne usmer¬ jenosti in je tako realnemu ocenjevanju tuje. Z današnjega gledišča, ko še vedno odkrivamo v Zolaju tako izjemno pomembnost kot nedvomno prepričljivost njegove umetniške sile, ga lahko povsem nepristransko ocenjujemo. Na prvem mestu naj ome¬ nim silo Zolajevega pisateljstva. Zola namreč zna in zmore pritegniti z vsakršno snovjo, vjVsako, na videz celo konstruirano zgodbo zna Vliti pristno življenje, njegovi liki, četudi so tendenčno prikazani /n.pr. menih.. Archangias, v Grehu abbeja Moureta/, so vseeno prepričljivo res¬ nični. Ciklus 20 romanov o družini Rougon-Macquart je v sloven¬ ščini zastopan komaj z dobro četrtino /Beznica, Nana, človek zver, Ger- minal, Polom/. Greh abbeja Moureta, ki je izšel pred nedavnim, zasluži pozornost tako po svoji tipičnosti kot po svoji izjemnosti. Tipična je nedvomna determiniranost oseb, njihovega dejanja in nehanja, naturali¬ stično prikazano okolje malega podeželskega gnezda in ljudi v njem. Iz¬ jemna p* je situacija posameznih oseb, uspela lirizacija in ob vsem na¬ turalizmu znaki očitne simbolike. Prav zadnje nas neprijetno opozarja na relativnost dokončne opredeljenosti in razmejitve literarnih struj, katere običajno utesnjujemo v utrjene kalupe. V resnici pa te dokončno¬ sti ni, ampak so le prevladujoče poteze! Na dragem mes.tu bi poudaril zanimivost motika. Pode¬ želski duhovnik, prikazan v svojem nihanju med ^danostjo bogu in s. tem v zvezi i odpovedjo življenju ter med sprostitvijo v ljubezni in prirod- no prvobitnostjo, je lahko Slovek nasploh, človek na razpotju. To misel še podpira drugi del romana, ki ni nic drugega kot parafraza začetka bi¬ blije: prikaz začetnega raja, "greha" prvih ljudi in posledic "greha". Tretjekar je izrazito poudarjeno v r$^nu Greh abbeja Moureta, je kompozicija. Prvi in tretji del sta namreč življenjska proza, ki vklepa življenjsko poezijo drugega dela. Razpon- likov je kar najširši: od kmečkih ljudi v $r- taudih, ki so predstavljeni v najtesnejšem stiku z zemljo in prirodo, na¬ ravnih ljudi, ki so s cerkvijo povezani le s stališča- običajne tradicio¬ nalnosti^ tem se pridružujeta tudi župnikova sestra Pesiree s svojo ele¬ mentarno naturnostjo in tudi župnikova gospodinja Teuse - do preprostega ljudskega modrijana JeanbBrnata, temelječega tu* na francoskem materializ¬ mu 18 .stolet ja^ in dr.Pascala, preds.tavnika znanstvene in humanistične mi¬ selnosti prihajajočega časa-ln spet do svetniško navdahnjenega župnika Sergea Moureta in njegovega fanatičnega "arhangela" Archangiasa. Med te¬ mi raznolikimi tipi predstavlja glavna junakinja Albine pravo kvintesen- co naravne lepote in življenjske celovitosti v nasprotju z ožjo odmerje- noatjo osebnega razpona ostalih junakov. V čem je sedaj greh. abbeja Moureta? Zola bi lahko tu zlahka, zapadel tendencioznosti. Duhovnika, ki je omahujoč prišel v roke naravi in ljubezni, bi lahko prikazal enostavno kot odpadnika cerkve, ki je v spoznanju resničnega življenja našel izhod iz duševnih dvomov. Podob¬ no, samo daljšo pot je n. pr. naredil abbe Froment, junak trilogije LUrd, Rim,Pariz. Zola pa je pripravljen podrejati se najverjetnejši resničnosti. Mog, cerkve in njenega duha je tolikšna, da prevlada naravo, odpoved zmaga nad sprostitvijo, duhovnost had telesnostjo, privzgojena danost nad samo¬ stojnim iskanjem. če je bil Mouret&v prvi greh /s cerkvenega stališča/ naravna ljubezen z Albine, je Mouretav drugi /resnični/ greh notranja slabost, ki povzroči izdajo Albine in posredno njeno smrt. Po religiji človečanstva je Albine odrešena in abbe Mouret preklet, narava pa je kon¬ čno vseeno zmagala, saj okoli abbeja Moureta vse vrvi v plodnosti in rasti, medtem ko sam predstavlja suho to in praznino protinaturne idejnosti. Ni mogoče iti mimo izjemne poetičnosti drugega dela z opisi "raja" - Earadouja. Vse stopnje odkrivanja sveta in človeka so v tem delu vsaj nakazane. Ljubezen od negotovih začetkov, preko iščoče igrivosti do izpolnitve, življenje od naivne razigranosti in poetične za¬ gledanosti vase in v ozki osebni raj do prozne iztreznitve,*,"izgona iz ra- ja". Parafirala raja im izgona iz raja je končno le človeško nedvo¬ umno spoznanje, da je razlika med idealnim in realnim, med "gami šl je¬ ni m in, stvarnim svetom, med dobrimi hotenji in zlimi nagnjenji. Zolajeva knjiga nam po svojih razsežnostih ponov¬ no kaže svojega pisca kot enega največjih pisateljev. Obseg vsebine in pestrost idej v zvezi z njo, naravnost izjemna številnost opisov, ki pa ust^rjajo končno le prepričljivost vzdušja, živi jei|skost likov v njihovem naturalizmu in simboliki skupaj - vse skupaj tvori pomemB- no pričevanje o človeku in človeškem ne samo pisateljeve dobe, ampak nasploh. Učinkovitost, tehtnost in svežost Zolajevega dela, ki ga imamo pred seboj, nas navaja k želji, da bi založbe v perspek¬ tivni program uvrstile še nadaljnje tekste iz cikla o družini Rougon- Macquart, predvsem pa Trebuh Pasaža in Zemljo. Po svoji umetniški vred¬ nosti in po idejni naprednosti, ki jo je izkazoval s predanostjo novim evangelijem človečanstva /Plodnost, Delo, Resnica in jaravica/ zasluži Zola ne le vso našo pozornost in. priznanje, ampak ga moramo obenem u- vrstiti tudi med osrednje graditelje svet«^da uporabim Zweigov izra^ 0v katerem živimo^ Andrijan LAH Emile 7 ola:Denar CZ 1968 -prevedel France Šušteršič V izbranih delih Emila Zolaja pri Cankarjevi založbi je po člove¬ ku zveri,Mani,Vzponu Rougonov in Polomu izšel še roman Denar/L'Argent/, V dvajsetorici romanov iz cikla o Rougonih in Macquartih Denar sicer ne zavzema enega najvidnejših mest,je pa še vedno dovolj zanimiv z li¬ terarnega, še bolj pa s tematskega vidika.2e naslov pove,da gre za temo, ki je bila zelo blizu že Balzacu in ki je tudi Zola kot kronist 2. frai coskega cesarstaa ni mogel obiti. Emile Zola/184o-19o2/,ki predstavlja enega od stebrov romanopisja v 19.stoletju,se po pisateljski sili in delovni zagnanosti more primer¬ jati z Balzacom.Enako kot Balzac je tudi Zola velik pričevalec in od¬ krivalec človeške resničnosti svojega šaša. )elovni načrt, ki naj prika¬ že razvoj družine Rougonov in Nacquartov v času Napoleona ITI /1851- 187o/,obenem pa vse sloje tedanje družbe, je Zolaju uspel,medtem ko bal- zac svoje monumentalne Človeške komedije ni zaključil.Ciklus & o Rou¬ gonih in IvTacqaartih prikaže številnejše družbene sloje kot n alzac.To dejstvo ni posebna Zolajeva zasluga,ampak posledica družbenega razvoja. Zola opisuje tudi že mestno revščino/Beznica/,prostitucijo/Nana/,bru¬ talnost kmečkega življenja /Zemlja/,proletariat/Germinal/ ob drugih temah,kot so:življenje umetnika/Umetnina/,znanstvenika/Dr.Pascal/,poli- tika/Njegova ekscelenca Evgen Rougon/,duhovnika/Greh abbeja ”oureta/in končno tudi bančnika/Denar/. Glavni junak Denarja je sin Pierra Rougona Aristide Rougon-Saccard. Njegova brata sta znanstvenik Pascal/Dr.Pascal/in politik Evgen/Njego¬ va ekscelenca Evgen Rougon/.Sam Aristide ni od denarja obseden skopuh ali kak premišljen strogo razumski bančnik.Narobe,Aristide je denarni pustolovec,on igra veliko igro z s denarjem in natanko ve,da se ta igra lahko konča tudi z Waterloojem,čeprav sam ,jasno, računa na triumf.Zani¬ mivo je,da vzpostavlja junak več vzporednosti z Napoleonom.Časi so ee spremenili,sedaj ne divjajo bitke na bojnih poljih,ampak v borznih dvo ranah;gre pa ravno tako za "velike”stvari: za bogastvo,moč,uspeh,zmago. Zola nam dobro približa svet bančno borznih špekulacij in ljudi,ki v tem svetu blodijo.se v njem izgubljajo,se iz njega vračajo poraženi, strti ali pa pripravljeni,kot glavni junak,na nove avanture. 2 testoma zasledimo v naivno zagnanem Zolajevem pisanju tudi 3ledi man, prepričljivega konstruiranja,sicer pa knjiga kar pritegne bralca,čeprc je vprašanje, če ga lahko povsem prepriča.Poleg glavnega jiinaka imamo v romanu še več zanimivih likov. To so :bančnik Gundermann,ubogi zane¬ sena jk Jigismond 'uscjg in pa (Jaroline Hamelin, terzna žena, ki odkriva v burnem in tudi pogubnem divjanju denarja ne samo zlo,ampak tudi gnoj za novo rast. Roman Denar kot celota ni biser,ima pa strani,ki kažejo na mojstra. Pričak ;jemo,da bodo ne več slabo založeno polico Zolajevih del v slo¬ venščini napolnili še vidnejši romani iz cikla o Rougonih in Macquar- tih,zlasti Trebuh Pariza,Zemlja,Umetnina,terminal/nova izdaja/,končno pa bi bil umesten tudi prevod celotnega cikla, Menim,da Zola kljub velikemu ra zvoju modernega romana še ohranja dobršno mero svoje že uveIzjavljene veednosti in zanimivosti. Andrijan Lah Irving Stone:Mornar na konju /orevedel Peter Lavrič/ CZ 1968, zbirka Bios Irving Stone/roj.19o3/ je pri nas že znan in lahkon rečemo tudi popularen avtor v najboljšem pomenu besede.Avtor slovi predvsem po svojih biografskih romanih,od katerih nedvomno prednjačita romana o Michelangelu/V zanosu in obupu/ in o /aa Goghu/Sla po življenju. Pred kratkim pa je izšla že v drugi slovenski izdaji/l.izdaja-1943. tudi Stonova biografija o Jacku Londonu/1876-1916/, enem od najbolj priljubljenih in prevajanih ameriških avtor jev. ""omar na konju že z naslovom opozarja na dvojno plat Londonovega izredno razgibanega V življenja:na njegove pomorske in suhozemake pustološčine.Seveda je treba takoj opomniti,da je delo biografija Jacka Londona in ne bio¬ grafski roman o njem.To dejstvo pomeni,da so podatki čimbolj točni in da se avtor gradivu bolj podreja kot pa ga s pomočjo fantazije prosto preoblikuje.Londonovo Življenje pa je že samo po sebi tak pustolovski roman,da zadošča že čimbolje izpričana resničnost brez kakršnihkoli avtorjevih dodatkov.Pes se bere delo kljub vsemu doku- mentarizmu tako kot zanimiv in napet roman.Stone spretno niza šte¬ vilna dejstva,dogodke,pustolovščine in Dreobrate z Londonove živ¬ ljenjske poti.London je kot samorastnik izšel iz nižjih slojev,pre¬ šel vrsto poklicev in se z izredno energijo in voljo prebil do po¬ klicnega in uspešnega pisatelja.Kasneje je zapadel alkoholizmu,ob raznih težavah v osebnem življenju je izgubkjal voljo in je končno, ko je pošla njegova na videz neizčrpna življenjska sila,izvršil sa¬ momor kot njegov junak artin Eden v Istoimenskem /precej avtobio¬ grafskem/ romanu. Poglavje o Londonu v slovenščini je že obsežno,saj je preveden že dobršen del njegovih romanov,povesti in pustolovskih zgodb.Ob U je Londonova biografi ja,ki jo popestruje vrsta fotografi j,primerna dopolnitev,saj bo slovenske bralce Londonovih del zanimalo tudi žil ljenje velikega Američana.V poplavi številnih del izx»aas«k«{t iste /biografske/zvrsti lahko Stonovo delo tako po kvaliteti kot po zani mivosti le priporočimo. Andrijan Lah Laurence Sterne:Tristrara Shandy CZ 1968-zbirfaa loo romanov Lo . ' - veku kot tudi še v renesansi in dalje. vendar nam je danes latinsko pesništvo bolj ali manj odmaknjeno ali celo tuje,za kar pa je nemalo razlogov:najprej oblikovna stran-številne grško rimskex«23i4iš metrične oblike so za naš občutek pretoge ali celo izumetničene,elegični distih se je v domači pesniški taadiciji res uve¬ ljavil, vsekakor pa nam danes £ v liriki ni posebno blizu.Motijo nas še prečesta uooraba mitološkega aparata,ki je bil Rimljanom seveda domač, zatem občasna razvlečenost te lirike, saj je naš občutek lirike povezan z izpovedno jedrnatostjo,s kratko impresijo ali zgoščeno ekspresijo, slednjič še večkrat se do javljajoča trezna razumnost /Horac:zlata see- dina itd./,ki je bila še mikavna za Bvropo v času prosvetijenstva,raz¬ voju evropskega pesništva v 19.in 2o.stoletju pa se kaj malo prilega. Te ugotovitve seveda ne morejo škoditi najboljšemu,po čemer je rimska lirika še danes žiba in vabljiva.To pa je tista bistvena izpoved o uso¬ di in življenju,o ljubezni in smrti,izpoved,s katero govore rimski pes¬ niki enako razumljivo tudi nam in našemu času.Podrobneje 30 nam v knjig: predstavljeni Kat ul, 'fibul, Properc, Uvid in Horac; pesmi dragih so zgolj dopolnilo tem osrednjim avtorjem.Iz antologije so izpadle didaktična in satirična poezija in epigramatika,kar je v prid sedanjemu konceptu knjige. Pozitivna stran v uvodu je razen izčrpne obdelave in dobre informacije tudi prikaz dosedanjih slovenskih prevodov/in vplivov/ posameznih rim¬ skih lirikov.Te opombe so vredennapotek za vse,ki se žele še podrobneje seznaniti z gradivom oziroma z rimskim pesništvom v slovenščini,Knjiga omogoča zadovoljiv razgled po rimski liriki;pritegnila bo zlasti klasič¬ no omikane bralce,pa tudi ljubitelje starejše poezije;navdušencem za novejšo poezijo pa prinaša antologija rimske lirike če ne popolnega za- dovoljstlva vsaj primerjavo s sedano poezijo in pa spoznavanje literar¬ nih izvorov evropske oesniške tradicije.Zdi se mi,da sta novejšemu bral¬ cu lahko najmikavnejša avtorja ljubeznivi in simpatični r.atul ter živah¬ ni in elegantni Ovid,manj,pa elegika fibul in Properc in racionalni kter formalistični aorac. Prevajalci so vprašanje forme reševali različno.Poleg elegičnih di¬ stihov, ki so običajno realizirani,se javljajo številne modernizirane ki¬ tične oblike, o premijene z rimami,najdemo pa npr.celo sonet.Ob uredniku orevajalcu in soprevajalcih ima zasluge za lepo izdajo rinske lirike tudi Janez Bernik,ki je knjigo okusno opremil. Andrijan Lah Rainer Maria Rilke:Pesmi ^ 3 ■ 6 p V zbirki Kondor ori -ladinski knjigi je v prevodu Kajatana Koviča iz¬ šel izbor Rilkejevih pesmi.Tuji pesniki v n.mostojnih knjižnih izdajah so ori nas redki gostje.Da so redki-1jubi-gostje sprejeti bolj zavzeto kot običajni,je normalno.In žae če je redki gost eden največjiht novejših nesnikov,ga moramo sprejeti na slovenskem knjižnem trgu toliko bolj naklo njeno. Rainer Maria Rilke/18’7,jf-1926/ je pravzaprav sodobnik evropske in naše moderne/Cankar je rojen 1876,Župančič 1878/.Po rodu je praški Nemec,no življenju pa Evropejec oziroma kozmopolit,ki je resda pisal v nemščini. Prevajalec Kajetan Kovič nam je v spremni besedi obširno očrtal razgibano pesnikovo življenje in ob njem njegovo delo.Rilkejeva brezdomovinskost izvira xxxž deloma iz specifičnega položaja praških Nemcev,tuje manjšine v češkem glavnem mestu.Iz podobne situacije je ixxiit3[l izhajal tudi Kafka, katerega je poleg nemštva 'obremenjevalo'’ še židovstvo. Rilke je sicer delno sprejemal vplive tedanje evropske moderne/nove romantike,impresionizma,simbolizma/,vendar je ustvaril v svoji zreli fazi tako pesništvo,ki ga ni mogoče uvrstiti v določen "predalček".Polj kot v novi romantiki se tu znajdemo na pragu modernega hermetičnega ali celo filozofskega pesništva,ki čedalje bolj prehaja iz konkretnosti a v abstrar tnost,iz sveta oprijemljivosti v nadstvarnost in vzpostavlja zvezo med vidnim in nevidnim svetom.Redkokateri pesnik je tako doma v tem svetu na meji,če mu tako rečemo.Zato je Rilkejevo pesništvo razmeroma težavno, temno.Prinaša pa temveč bralcu,ki je pripravljen podoživljati avtorjevo duhovno avanturo ali se ji vsaj približati.Gotovo so bolj ali manj vpli¬ vala na Rilkeja številna življenjska srečanja in potovanja/Lou Andreas- Salome,Tolstoj in Rusija,Rodin <č>n Pariz,Marie von Thurn und Taxis Hohen- lohe in Devin itd./Ob vsej Rilkejev! duhovni odprtosti ni čudo,da se mu je svet širil in da ga je on ooglabljal.Kastel je kot pesnik ustvarjalec in mislec do smrti.Preko mladostnih pesmi,Knjige ur,Knjige slik,Novih nesmi se je povzpel do Devinskih elegij in Sonetov na ©rgeja.laš izbor obsega odlomke iz omenjenih del, samo Devinske ele.gije/i3 lo/so prevedene v celoti/njih nastanek oz.zametek je vezan na Rilkejevo bivanje v gradu Devinu!/. Po že prevedeni Pesmi o ljubezni in smrti korneta T 'riŠtofa Rilkeja nas šele ta izbor neka več približa svetu velikega nemškega pesnika.Pridru¬ žujem se želji prevajalca, daVbi knjiga vzbudila bralcem željo, da bi se z Rilkejem pogosto srečevali. T -4- 4 £ c. ^ Pesnitev o pohodu Igorjevera-Pesmi o Iliji Muromcu V zbirki oivi kondor* je kot 21.knjiga izšla znamenita ruska srednje¬ veška Pesnitev o pohodu Igorjevem,ob njej pa še nekaj ljudskih bilin,to je pripovednih pesmi o ljudskem junaku Iliji -uromcu.Tekste |e prevedel,izbral in jim napisal op oabe Mirko Avsenak,spremno besedo pa je napisala Vera Brnčid. Pesnitev o Igorjevem oohodu smo dobili prvič v prevodu že prejšnje sto¬ letje, leta 1954 pa je pripravil znanstveno izdajo pesnitve Hajko Nahtigal, ki je delo tudi prevedel.Nahtigalov prevod je bil predvsem podrejen znan¬ stvenim težnjam,sedanji prevod a,Avsenaka pa skuša čimbolj uveljaviti poe¬ tične vrednote teksta. Od posebnosti pesnitve velja poudariti njeno kratkost,poleg tega pa liričnost, tako da o epu/Če primerjamo Pesnitev o Igorjevem pohodu z aahod- noevropskimi srednjeveškimi epi !/ tu soloh ne moremo govori ti. V. Brnčid namreč govori v spremnih besedah o epu.Najustreznejši naziv za Slovo o oolku Igorjevem je lirsko epska pesnitev.Mnogo več epičnih elementov kot v Pesnitvi o Igorjevem pohodu odkrijemo v bilinah o ® Iliji Muromcu!Sicer pa je liričnost Igorja razumljiva.Pesnitev namreč ne opeva ali opisuje toliko dejanj, ampak razpoloženja,in to ne razpoloženja zmage,ampak poraza/zgodo¬ vinsko ozadje pesnitve je poraz Rusov s tatarskimi Polovci leta 1185-na isti temi sloni tudi Borodinova opera Knez Igor/.Zanimiva je pesniška sestava Pesnitve o Igorjevem pohodu.često se spreminjajo verzi in ritem.Verzi se Prilagajajo vsebini in ne obratno.V spremni besedi V.Brnčič dovolj izčrpno spregovori o Igorju,premalo pa o pesmih ,ki govore o Iliji Muromcu.Menim, "a 6 v knjigi objavljenih pesmi o Iliji Muromcu na zasluži dosti manjše pozornosti kot Pesnitev o Igorjevem pohodu.Sam junak Ilija Muromec spominja ia srbskega kraljeviča Marka, še bolj pa na k našega Petra Klepca, saj je -udi Muromec predstavnik ljudstva in ne fevdalec.Teme so običajne oziroma r svetovni epiki se ponavljajoče:junak in njegov prijatelj/prim.Gilgameš n Engidu/,junak in močni nasprotnik -v več variantah/prim.Krpan in 'rdavs/, iunak v spopadu s sinim/prim.Rustem in Sohrab,Odisej in Telegon/junak in mrt.Vse pesmi kažejo tipične jezikovne in stilne značilnosti ljudskega 'fisništva. T ”njižica ruskega ljudskega srednjeveškega pesništva je prijetna.Preva- alcu M.Avsenaku je uspelo oživiti stare tekste,ki posredno pripovedujejo življenju in mišljenju ruskega ljudstva na začetni stopnji a razvoja. n Jigo popestruj® nekaj ilustracij,ki so orevzete iz originalne ruske izdaje Andrijan Lah yf) Claude Aveline:Jetnik S knjigo Clauda Avelina Jetnik je dosegla zbirka Ljudska knjiga, ki jo izdaja Prešernova družba,svoj stoti zvezek.Tega dejstva ne kaže samo zabeležiti,ampak se velja ob njem kaj več zadržati. Iz i kušenj vemo,da naš trg še vedno ni naklonjen žepnim knjižnim izdajam/npr.3koljka,Zenit/.0bratno pa drage,a lepo opremljene knjige češče najdejo pot do kupcev.Ali kaže to dejstvo res zgolj ljubezen do lepe knjige ali je tu zraven še težnja po dekoraciji stanovanja ali pa kar snobizem,je težko reči.Mogoče vsakega nekaj.Seveda pa pri vseh prej omenjenih glediščih odpadejo za nakup cenene in skromno opremljene knji¬ ge.če je torej eni), od naših žepnih zbirk le dosegla loo številk, je to znamenje posebnega uspeha.Prečej je k uveljavitvi zbirke pripomogla sa¬ ma založba,ki temelji na množičnosti vseh svojih izdaj in na razširjeno sti poverjeniške mreže.Naj bo kakorkoli,zbirka si je v desetih letih iz hajanja oblikovala svoj profil in si pridobila naročnike in bralce. Oglejmo si vsaj bežno dosedanjo sestavo zbirke.že naziv zbirke-Ljug ska knjiga- obeta primerno brabje za najširše kroge.Knjige bi morale osvajati z zanimivostjo,napetostjo,pridobivati s poljudnostjo,dostopnos jo,pri vsem pa naj ne bi bila pozabljena kvaliteta .Ko pregledujemo se¬ stavo, opazimo tele značilnosti:časovno prevladujejo avtorji 2o.stoletja kar je povsem pravilno,zastopani pa so tudi nekateri starejši kvalitetr a li zanimivi avtorji/ralzac,Maupassant,' r erimee,Casanova,G.Sand/.Druga značilnost je velika pestrost avtorjev po nacionalnem izboru;poleg preč stavnikov velikih narodov/Angležev,Francozov,Amerikancev,Italijanov/ zasledimo številne avtorje manjših ali nam manj znanih literafcšr/novo- grška, indijska,japonska,južnoameriška,južnoafriška,norveška,romunska... Od zvrsti nam zbirka ponuja kvalitetne kriminalke/Cain,Wallace,Doyle, bELrrenmatt,Simenon,Hougron/, nekaj znanstvene fantastike/Eigk,Beljajev, Heinleih, Asimov, VVells, Boulle/, številne pustolovske in eksotično obarva) povesti oz romane/Greene,Gordon,canto,Traven,Ortiz, T augham, Shulman, Kni' tel,Conrad.../.Manj je del z zgodovinsko osnovo/Roidis, augham,France, Knittel,Ludwig,Rossi/.Širok pa je razpon knjig s sodobno tematiko/Cald- well,Parise,Moravia,Sillitoe,Braine,Paton,Faulkner,Aveline itd./.Razme roma malo je izrazito humorisličnih,satiričnih ali zabavih knjig v ož jem smislu/ npr. 3 oeborg,¥rožek,Daninos,pa tudi Roidis,Rossi in še kdo/ Zanimiv je pregled avtorjev,ki so zastopani v zbirki jax več kot enkrat /""aupassant, Merimee, Olbracht, Greeae, Maugham, S. Caldwell, Roble s, Kni t te 1, Traven, Braine, IIayes/. 2 Omenjeni aspekti ne morejo sicer dokončno opredeliti sestave zbirke jo pa vsaj ilustrirajo.Nasploh lahko rečemo,da je dosedanjin izbor zado¬ voljiv in da se zbirka drži ravni tako imenovane srednje literature. L jn ska knjiga je obogatila naš knjižni trg z vrsto mikavnih in tudi tehtiaih krajših del' 7 las ti ji štejemo v prid že prej omenjeno izdajanje knjig pre< stavnikov manjših ali nam oddaljenih naro do v/I'o be rg, Ro idi sa, 3o e bo rg, M i- shima,Mrožek,markandaya,i>ilanpfiS,Ortiz,Kawabata,Sadoveanu,Paton t vesaas.. Kot posrečeno dejanje še posebej omenimo izdajo romana lanskega Nobloveg. nagrajenca Japonca Kawabate/knjiga je izšla že nekaj let pred podelitviji na-grade/. Potem ko smo se dalj časa pomudili ob jubileju zbirke.se vrnimo k iz¬ hodiščni točki, to je h knj igi,ki je ta jubilej predstavila.To je roman sodobnega francoskega pisatelja Clauda Avelina Jetnik.Mimogrede oovedano se mi ta knjiga kot jubilejna ne zdi prav posrečena.Glavni pomislek je že ta, da je roman pred več leti že izdala Cankarjeva založba in je tako potrebnost žbnove izdaje vprašljiva.Drugi očitek bi bil v tem, da bi lah¬ ko za jubilejno knjigo izbrali kako izrazitejše delo.Jetniku sicer ne mo¬ remo očitati,da se spušča pod mejo solidne srednje književnosti.Po tej stsrni je za zbirko pravzaprav značilna knjiga. Claude Aveline/roj.l9ol/ nam je v slovenščini že znan/Dvojna smrt Frederica Belota,Živalski paradiž,Baba Dijen in košček sladkorja/.Pisa¬ telj, katerega vzornik je bil A.France,sledi preskušenim izraznim načinom klasične francoske tradicije.Prečej se je posvečal detektivskemu romanu, pisal oa je še mladinsko prozo.Tudi toman jetnik je pravzaprav psihološk; kriminalni roman.Tehnika je retrospektivna.Glavni junak Andre Gallon se ozira na svoje prejšnje življenje s točke dokončnega obračuna s samim seboj,s točke,ko ima pred sabo le še maščevanje in smrt.Retrospektivno si nam odkrije junakovih nizko socialno poreklo,njegov vzpon v meščansko družbo,ljubezenska zmota,ki ga pripravi do poneverbe,zatem pa nagli ju¬ nakov padec,osebni polom,zapor in prbprave za maščevanje nad tistim,ki je krivnjegovega zloma.vendar,ali je res kriv junakove ga padca zli duh Dhuibert? Ali ni junak sam zakrivil svojega propada? Andre Gallon je bil ^o socialnemizhodišču negotov, osebnostno šibak, psihološko omahljiv.po¬ drla ga je ena sama življenjska napaka.Andre Gallon je jetnik svoje last¬ ne slabosti.Ob pisanju svojih zapiskov je že pravi živi mrtvec,ki je iz¬ gubil vso življenjsko silo in voljo in mu je rešitev le še odhod iz živ¬ ljenjske ječe.Solidni Avelinov poman je prevedel Cene Vipotnik. Andrijan Lah I i c t. 6/ Stephen Crane:Čoln Knjižnica Kondor pri MK se je napotila že k svojemu 2oo.zvezku in ena stopinja na tej poti je tudi zbirka 6 novel ameriškega pisatelja Stephena Crana čoln /lo6.zvezek/.Stephen Crane/1871-19oo/ je pri nas že znan po romanu Rdeči znak hrabrosti,ki je izšel v slovenskem prevodu pred dobrimi lo leti.Sedanji izbor njegovih novel nam predstavlja avtor ja z druge strani,a enako uspešno.Vsekakor je Crane pisatelj,ki po svoj izpovedni in miselni moči ter pomenu upravičeno pridružuje svojim raz¬ glašene jšim sodobnikom Twainu,Londonu «li Jamesu.Seveda se od njih tudi v marsičem loči.Crana uvrščajo med predstavnike ameriškega naturalizma, vendar ta oznaka ne more določiti celotnega avtorjevega dela.Narobe,mar sikaj ga celo ločuje od opisnega naturalizma zolajevskega tipa,zlasti približevanje mejnim pozicijam človeške eksistence,ki prehajajo zgolj o jene opredelitve rodu,okolja in časa.Novele je izbral,prevedel,napisal 3prerano besedo in opombe Janez Stanek. Čeravno je težko prepričjivo potrditi,da je čoln najlepša kratka z go ba,napisana v angleškem jeziku/citat H.G.fellsa na 2.strani/,pa drži,da je čoln nedvomna rnogstrovina.Celotno vzdušje,ki preveva blodenje štirih brodolomcev z ladje Conmodore,je izredno.Avtor postavlja tudi bralca v izpostavljeno situacijo in bralec je prisiljen sprejeti zgodbo ne le ko neobvezno pustolovščino drugih,ampak kot preizkušanje lastne eksistence S tem seveda dobiva na videz dokumentarno realistični tekst svoj zapomei v ed drugimi novelami prinaša Nevesta prihaja v iellow Sky nekoliko spro« titve kljub nedvomni napetosti.Prav posrečen je zaključni obrat te nov« ko divjega revolveraša pomiri oženjeni šerif/ali oženjenost šerifa!/.Naj ta in vznemirljiva je tudi novela Modri hotel,ki je deloma demitizacija "divjega zahoda",prikazuje pa odnose in spopade ljudi v majhnem amerišk« kraju.Po krajši zgodbici Dogodek iz vojne sledi še ena novela z isto-vo, no-tematiko, to je Smrt in otrok.Ponovno smo na neki mejni eksistenčni pc žici ji, ko se srečujejo vo jna-igra, vo jna-pogum in vo jna-smrt. "'adnja novel Pošast je dokaj ali celo preveč dolga.Je pa enako kot druge novele zanir in pomenijiva.Sama situacija strašno pohabljenega črnca ponovno prehaja realistične okvire in nas spominja že kar Kafkove Preobrazbe.Avtor je d. presegel svoj čas in deluje i razito sodobno. Andrij^n Lah 2 ^ Sp William Mayne:Skrivnost pozabljenega vodnjaka V knjižnici Sinjega galeba /MK' 1969/ je izšla tudi zanimiva povest angleškega pisatelja W.Meyna Skrivnost pozabljenega vodnjaka.Delo je pr vedla-deloma z upoštevanjem pogovornega jezika-Zdenka Jermanova.O avtor v knjigi niiaoodatkov, zdi pa se, da pripada novejši angleški literaturi. Povest je .amenjena bralcem od 11. do 15. leta,je pa razmeroma zahtevna saj terja dokajšnje pozornosti bralcev da rzapoznajo in si zapomnijo št vilne junake dela. Knjiga je liter mo tehtna in stilno mikavna. K jena p sebnost je še angleški humor,ki je dokaj svojski in nam morda nekoliko Osnovna tema je pravzaprav skromna ali navadna.Vendar povest potrju da ni toliko pomembna tema,kot to,kaj pisatelj iz nje naredi.Terno iskan vode imamo zastopano tudi v slovenski literaturi,in sicer v znani novel Prežihovega Voranca Vodnjak.Vedtem ko je Prežihov Voranc v noveli prika zal oj Sloveka z zemljo za vodo,njegovo težko delo ,njegovo zmago in p pad obenem, pa je ”"ayne podal v temi obilno mero skrivnostnosti in otroš kega pustolovstva.Slavna značilnost 'aynove povesti je v mešanju elemen tov običajnega vsakdanjega življenja z namišlJenimi,domišljijskimi svet ki pa za otroke ni nič manj "stvaren".Vemo,da imajo ravno Angleži in An rikanci številne kvalitetne avtorje mladinskih del.Posrečenim stvaritve dečkov pri V.Twainu in Cromptonu se pridružujejo tudi junaki 7aynove pc 3 ti Hiram,Sykes,Johnny in drugi.Pozitivno dejstvo Skrivnosti pozabljene vodnjaka je še nevsiljiva vzgojnost.Iz vsakdanjega početja in igre otr njihovih "skrivnostnih"poskusov in njihovega truda raste uspeh,odkritje vodnjaka,s tem pa zadovoljstvo zanje in za vaško skupnost. Ker uvrščamo mladinsko literaturo v posebno pisateljsko področje,z hteva to dejstvo tudi posebna kritična merila in vodila.Poleg zgolj lit rarnih-estetskih kvalitet so pomemmbni še psihološki in pedagoški vidi* Kot smo že ugotavljali,ima delo vidne literarne in dobro prikrite ped£ soške kvalitete in bi tako edina kritična oomba veljala težji dostopno^ oziroma razvidnosti vsebine. Ilustracija na naslovni strani js delo Iveta Seljaka -^opiča,ilustai cije v knjigi pa so prevzete iz originalne izdaje in so delo uhristophr Knookerja. Andrijan Lah Ladislav Mnačko:Oblast se prilega UP- C. Jy $ Mickov roman Oblast se prilega /založba Obzorja 1968,prevedel Ingo paš je mnogo več kot pripovedovanje neke zgodbe ali prikazovanje odnosov števil nih akterjev ali pogled v družbeno dogajanje z zornega kota fotografa Fran¬ ka. Mnačkov tekst je pravzaprav analiza določenega družbenega stanja,analize ki *je 3 icer bolj ugotavljajoča kot obtožujoča, vendar pa neprizanesljiva in segajoča daleč pod kulise uradnega videza.Snemanje krink s takega tabuja, kot je oblast, je vedno nehvaležen in nevaren posel.Mnačko je ta posel opra¬ vil dosledno, brez ovinkov in do kraja.Za obdobje pred januarjem in po avgu¬ stu s to knjigo Mnačko ni mogel poslati "prerok v domovini".Razmere,ki jih opisuje,so seveda v osnovi češke,v marsičem siršle $ vzhodnoevropske ali celo splošno značilne.Knjiga je v svojem razkrivanju resničnosti že skoraj neprijetna,saj ne pušča nobenih iluzij o pojavu,katerega obravnava.Dvomim, da je razširjena po vzhodnoevropskem prostoru. Zgodba je služila avtorju predvsem za okvir,katerega je izpolnil s svo¬ jimi razmišljanji o mehanizmu oblasti.Če bi zgodba odpadla,bi ostal še ved¬ no zelo zanimiv in tehten esej o oblasti.Knjiga me je večkrat spomnila na znamenito Orwellovo črno utopijo 1984.Oblast se prilega je seveda mnogo bo! "realistična” kot 1984,vendar pa tvori ozadje obeh del podoben 3istem obla; ti,kar knjigi zbližuje. Ladislav Mnačko/roj.1919/ je slovaški pisatelj In ga v slovenskem jezik že poznamo po romanu Smrt se imenuje Engelchen.Ko preberemo njegov roman Oblast se prilega, laže razumemo,da je avtor po lanskih dogodkih na CeškosL vaškem zapustil domovino.Dnostavno ni bil več pripravljen sprejeti takega stanja,kot ga je orisal v 3 vojem romanu.Sam je med drugim iz javil:"Danes perspektive, da bi zopet živel pod terorjem,ne morem več prenesti..."Tako ji petdesetletni avtor nastopil svojo emigracijo, pot , po kateri bs* se napotil številni avtorji,ki niso hoteli ali niso mogli sprejeti dokončne prilagodi ve ali podreditve neljubemu režimu. Delo Oblast se prilega je političen roman.Političen od glavnega junaka, ki je vodilni politik,do drugih junakov,ki politiko sooblikujejo ali pa so 3 njene žrtve, in do celokupnega življenja, ki poteka pod nadzorom in vpli- vom politike/ oziroma oblasti/. VseobseHnost politike posega tudi na čust¬ veno, ljubezensko, zakonsko področje, tako da je tudi intimna človekova sfe: temeljito "politizirana". Preden nadaljujemo z analizo,si oglejmo na kratko sestavo romana. Izhi dišče je pogrebna ceremonija za vodilnim državnikom.Le-ta leži na parah okrog pa se pletejo številne formalnosti,ki naj zadoste poterbni etiketi Tako je smet "ukročena H s formo, povrh pa 3e, bogato inscenirana, bliža gled, liški predstavi.Avtor gleda na vse skupaj b rez plašnic in tako s pričaki va nega slovesnega vzdušja hitro odstrani ves lažni pomp.Za razkrivanje : snice jporabi 'Inačico lik fotografa Franka.Le-ta je bil dolgoletni prija¬ telj pokojnega vodilnega politika, pozne je pa ju je loiila -oblast. Vodila, politik se je povzpel v višino,fotograf Frank pa je ostal niže. Je prav n. ko, bolj v sredi ali celo bliže višjim kot nižjim, saj je bil tako rekoč u: ni fotograf za imenitne priložnosti:državniške sprejeme,razne ceremonije obrede.Franku je mehanizem oblasti dokaj razviden,vidi blišč in bedo viš ga sloja,ki je s prevzemom oblasti šele prešel iz nižjega v višji sloj,Z' pa je sprejel tudi številne naoake ali pa kar determinirane značilnosti oblastništva/ oblast kvari/. Fotograf je prava podoba tistega sodobnega človeka /intelektualca ?, je obenem v sistemu in izven sistema.Da si lahmo privošči to dvojnost^ m omogoča njegov poklic,ki je,čeprav zelo javen,obenem tudi zelo brezosebe. in omogoča potopitev v brezimni množici.Frank je kar zadovoljen s svojim položajem,zaveda pa se,da je cilj večine priti iz brezimnosti in se tako ali drugače uveljaviti.Fna od vidnih,a precej trenutnih uveljavitev je r Politična.Skozi Frankovo projekcijo,ki je lahko tudi avtorjeva,sledimo v retrospektivi prejšnjim dogodkom,predvsem tistim,ki so bili povezani z n stopanjem vodilnega politika.Tako spoznamo sedanjega mrtveca z več a3pe tov:od pogumnega borca in dinamičnega organizatorja do človeka ,ki se ga lotila omotica oblasti in je v boju za oblast že izgubil ter ga je smr pravzaprav rešila >padca.Ob vodilnem politiku se kaže še druga iigura po¬ litika: to je Oalovič,ki je obenem pokojnikov nasprotnik in naslednik ter siva eminenca in močna roka režima. Podrobnejše oziranje oo vsebini je za naš črikaz odveč.Bolje je,če si ogledamo še kvaliteto Mnačkovega pisanja." načko ne preseneča z efekti mo¬ dernističnega pisanja, ampak je temeljit oblikovalec in prodoren mislec, k: vnaša v svoj tekst razsežno problematiko oblasti,osvetli pa jo tako izra¬ zito,da nas ne samo pritegne,marveč tudi prepriča. ’oman je vredno in izr* no delo,ki zasluži najboljšo oceno. j ) Ču Čung ČengjMala Sampan '/r G'p Maurice Druon:Prekleti kralji/2.del/ Pred nami je že nova knjiga Druonovih Prekletih kraljev.Prva knji ki je obsegala dva dela/železni kralj,Zadavljha kraljica/, je že nakaza: celoten sistem obravnave in nam oredstavila spretnost in lahkotnost av¬ torjevega pisanja.Za drugo knjigo/ v njej sta tretji del Kronski struD: in četrti del Zakon moških/ lahko rečemo predvsem to,da je solidno nad. ljevanje. Potem ko smo se seznanili z glavnimi akterji že v prvi knjigi, sledil zdaj novim zapletom, uporom in umorom, ki jih sprožata volja do moči/obl, in želja do denarju.Spoznamo,kakšne nerodnosti povzroča dejstvo,da ima, nekateri kralji številno ootomstvo.Pretendentov na prestol je tedaj mn< in smrti v družini se kar vrste.Avtor nam odkrije,kako težka so pota d< izvolitve papeža in koliko energij je potrošil francoski kralj za to,d, cerkev dobila primernega vodnika.Razvidno anm postane,da imajo tudi vl< ji in plemiči velike težave,enako pa še to,da so male ribe žrtve velik: Druon nas sicer slepi in slepari s pomembnostjo obravnavanih dvorsk: spletk in vladarskih usod,daje nam pa natanko to,kar od take knjige la] pričakujemo:pestrost,izjemnost,oravo pašo dogajanj,ki nas odmikajo od ; vsakdanjosti v živopisno preteklost. Kljub resnim pretenzijam na zgodovinskost obravnavanih dogajanj pa Druon vseeno toliko igriv,da si privošči na začetku tretje knjige nasl< nji citat: Zgodovinska veda sloni vseskozi na domnevah/Daniel-Rops/.Iz < njenega izreka izvira vsekakor najširša možnost za avtorjeve ustvarjali domišljijjtske kombinacije ali za dopolnjevanje zgodovine z zgodbami. Druon je prijeten pripovednik,ki obilada svoj posel in zna pritegn: bralce.Vendar ori branju Prekletih kraljev ni odločilna zgolj pisatelj« spretnost ali kvaliteta, ampak je potrebno tudi zadostno bralčevo zanim« nje za zgodovino. "'poznavanje sorodstvenih zvez med vladarskimi in veli. ki mi družinami, ki nastooajo v romanu, pa terga že dobršno mero potr^ežl, vosti in vneme. Kakorkoli že-14.stoletje francoske zgodovine se nem po Jruonovi zas. Prikazuje kot pester mozaik,na katerem prevladuje,kakor je v zgodovini navada, krvava barva.Tretjo in četrto knjigo Prekletih kraljev je preveč France Šušteršič. Andrijan Lah Hans Hellmut Kirst:Volkovi 27 , ?. bf Hemški pisatelj Hans Hellmut Kirst /roj.1914/ j e postal ori nas no popularen.To je mogoče ugotoviti tako po številnih prevodih kot p< manju zanje.Čeprav umetniško ne sodi v vrh sodobne nemške proze kot ; Krisch,Boli ali Grass, pa je zato Kirst bolj pritelačen-in to za pazn* ste bralcev.Kan j zalite vnim bralcem bo Kirst tako po stilu kot po vset dostopen in všečen, zahtevne jšiin bralcem pa bo nudil sprostitev in zal vse ob zanimivi in "sveži" tematiki. Kirst je pravzaprav pisatelj specialist.Večina njegovih romanov je nih oziroma vojaških.V njih obravnava čas nacizma v Nemčiji/1933-1945 tudi še povojno obdobje. Po vso d so vidni avtorjeva orotinacistična usd nost, njegovo iskanje prave,boljše Nemčije in postavljanje dobrih, vreč Nemcev ob "volkove",to je naciste in njihove sopotnike.First je preži vrsto let v vojaški službi-pred vojno in med njo-tako da zajema ne po s iz doživetega.Idi se,da pisatelj v Zahodni Jemčiji ne more biti kdo v priljubljen niti cenjen, premierjeva Deutsche niteraturgeschichte iz 1963 mu odmerja natanko eno vrstico in omenja eno samo ^irstovo delo, pri nas znano-o8-15. r.ar Nemcem pri Kirstu ni pri srcu/da prikazuje njim neprijetne resa je toliko bolj nam.Predvsem pri piscu Volkov ugaja to,da obdeluje tud ce kritično,ironično ,celo sarkastično,skozi njegovo,včasih sicer poe; stavljeno črno belo slikanje pa vendar spoznamo poteze,ki so začrtali usodne sledi v novejši nemški zgodovini.Kirstovo pričevanje v glavnem vsebuje resnejših dimenzij,saj se avtor največkrat rešuje v "švejkovs" Tega mu ne gre šteti v škodo,kvečjemu v prid.Pri oblikovanju zgodbe J ustvarjanju 1 kov pa zapada Kir3t skoraj že v maniro. 'klor je prebral r 'irstovih del,bo lahko hitro sam sestavil glavni potek n zaolet zgc ravno tako oa bo prepoznaval podobnosti tipiziranih oseb v posameznih mani h. Volkovi/ Cankarjeva založba 1969, zbirka Mozaik, prevedel Silvester i novi Firstov roman v slovenščini,ne prinaša presenečenj in se enakovre vključuje ob nam že znane avtorjeve tekste/Tovarna oficirjev,Noč gener Upor vojakov itd./.Forda je posebnost le t©,da Volkovi niso izrazito v vojaški roman,ampak obravnavajo kmečko področje 'azurov med leti 1932 1945.Roman,v katerem ob glavnem junaku veljavnem kmetu Alfonsu Katami mrgoli raznih likov in dogodkov, je prijetno in zanimivo počitniško bra. Henri Troyat: Puškin 4 ! , (qP V zbirki Biografije pri Državni založbi Slovenije je izšla tudi delo Henrija Troyata Puškin. Henri Troyat /roj. 1911/ je francoski književnik ruskega rodu;poleg romanov,dram,novel in esejev piše še biografije.V slovenščini ga že poznamo po obsežni biografiji o Tol¬ stoju/izdala DZS/.Čeprav ne dosega mojstrstva kakega Mauroisa, je tu< Troyatovo pisanje prijetna zmes znanstvene natančnosti in lahkotneg; stila v francoskem duhu.Vsekakor sodi Troyatov Puškin med tehtnejša dela biografske zvrsti v slovenskih prevodih. Puškin/1799-1837/,ta mozartovsko blesteči genij,je predstavljen ^ knjigi vsestransko: kot lahkotni uživalec življenja in kot nesrečni ujetnik carskega dvora, kot družabnik in kot umetnik, kot zasebnjk in kot predstavnik ruskega naroda.K uspehu Troyatove biografije je pr: pomoglo več vzrokov.Poleg pisateljske spretnosti še svojska prizade¬ tost in vnetost, ki ju Troyat kot Rus čuti ob Puškinu, zatem neobreme¬ njenost od uradnih biografij sovjetskega tipa in slednjič še nova dc kumentacija,ki jo je l'ršyat dobil na zahodu. Sam način Troyatovega pisanja je včasih soroden Mauroisu.Ob šte¬ vilnem navajanju virov /raznih pisem, spominov, zapiskov,izjav, Puškine vih tekstov itd./ plete biograf pestro podobo Puškinovega življenja, pridaja portrete sodobnikov,značilnosti javnega,kulturnega in ooliti nega življenja tedanje Rusije in se podrobneje zadržuje pri odnosih Puškin-oblast/car,Benkendorf* itd./,Puškin-sorodstvo/starši,žena itc in Puškin-njegovi sovražniki/Heeckeren,D'Anth&S itd./.Prikaz Puškine v *ga dela v biografiji sicer ni v ospredju,vendar je bravec mimogrec nevsiljivo obveščen o vseh pomembnejših Puškinovih stvaritvah. Ni odveč omeni ti, da sta Troyatovi knjigi o Puškinu obogateni s št vilnimi odlomki Puškinovih pesmi v odličnem TKLopčičevem prevodu. leka odlomkov je prevajalec Klopčič pripravil posebej za pričujočo izdaje Poleg Klopčičevih 30 upoštevani še prevodi drugih slovenskih prevajs cev Puškina. Po obsežni predstavitvi Puškina v slovenščini/mislim na izbrano de v šestih knjigah,izdano pri DZS/ je Troyatova biografij« še dodatno dopolnilo za naše spoznavanje velikega ruskega pesnika, glajeni prev je delo Vitala Klabusa. Andrijan Lah VercorsiSprijene živali ll.f M Vercorsova knjiga Oči in svetloba je bila leta 195o prava po¬ sebnost v naši tedanji prevodni književnosti.Roman Sprijene živali, ki ga je pred nedavnim izdala Prešernova družba kot lol.zvezek zbirk? <2 Ljudska knjiga, pa gotovo ne bo doživel take oozornosti. Delno je temu vzrok prenasičenost knjižnega trga, deloma sam tekst, ki je si¬ cer tematsko zanimiv in vreden branja,vendar ne presega srenje kvali- tetne ravni, d> be nem pa širše vabijiv.Roman je dokaj intelektualističei in temelji na poudarjeni konstrukciji ali bolje tezi,ki jo napovedu, uvodni citat:Vse naše nesreče izvirajo iz tega,ker ljudje ne vedo,ka, so,in ker si niso na jasnem,kaj bi hoteli biti/D.M.Templaroore/. Vorda še kaj o avtor ju. Vercors/ro j. 19o2/-s pravim imenom Jean Brul! se je oblikoval kot pisatelj šele v času 2. vojne, po vojni pa je izda’ vrsto novel in nekaj romanov. Sprijene živali,kot se imenuje eden od njih,izšel je 1952,so delo,ki razmišlja o človeškem,o mejah in dolo- čplih človeškega.S pomočjo konstruiranih tropi jev,živalske vrste med človekom in opicami, in se bolj konstruiranega zločina in z njim pove¬ zane obravnave se loti Vercors tako zapletene naloge,kot je ppredeli tev človek, človeško, .-ili je človek "gola opica"?Kaj ga ustvarja dru¬ gačnega od živali,više razvitega? ,? ed odgovori,ki jih daje Vercors, je bistven naslednji:Človek se razlikuje od živali po zanimanju za metafiziko.To zanimanje pa je izšlo iz tega,ker se je ločil od narav Žival se naravi podreja,"človek pa se je začel nenadoma spraševati." "Žival ustvarja enoto z naravo.človeki» in narava,to je dvoje.Za pre hod iz trpne nezavednosti v vprašalno zavest je bil potreben ta razk Ali ni prav tu meja?Prej žival,potem pa človeklSprijene živali, to srn mi!"... "človekov duh je iztrgan iz narave,ločen od nje,nič čudnega, se lahko v trenutku pogrezne v noč in grozo. Vidi, da je sam, zapuščen, umrljiv,neveden v vsem,edina žival na zemlji,ki ve samo to,da nič ne niti tega ne,kaj je,zato si tukaj iznajde bajke: bogovi in duhovi so govor tej nevednosti,fetiši in amuleti pa tej nemoči..." Na temelju Vercorsovega razmišljanja moremo skleniti: človek-to je nekaj nenehno problematičnega navznoter in navzven,glede podobe o se in glede podobe o svetu.Na analizi zasnovano in miselno zaosterno -e corsovo knjigoje prevedel Lojze Uršič. Andrijan Lah b 1 .1. f . 6f Ivan Olbracht:Biblijske zgodbe Med izrazite dogodke na našem knjižnem trgu je šteti Biblijske z godbe/Mladinska knjiga 1969/.češki pisatelj Ivan Olbracht/1882-1952/ katerega dela Proletarka Ana,Hajduk Nikola Suhaj in Najtemnejša ječa imamo prevedene tudi v slovenščino,je po stari zavezi priredil 3o naj bolj znanih zgodb. Odveč bi bilo govoriti o izrednem pomenu judovske aiblije.Ker jo prevzelo tudi krščanstvo,je postala biblija za stoletja glavna knjiga na krščanstvu temelječe kulture.Akcijski radij judovske biblije je še danes zelo širok/judovski in krščanski svet/.Poleg grške mitologije ravno judovska bistveno odzvanjala na številnih področjih umetnosti miselnosti.V dvatisočletni rabi so prišli biblijski liki v splošno za ljudi velikih področij in različne izobrazbe.Tako lahko potrdimo,da j< poznavanje glavnih judovskih mitov še vedno potrebno za povprečnega e 1 ropskega izobraženca. KotAvemo,so že Judje sami svo§ski feno en v zgodovini in ponovno a sedanjosti;nič manjšo fenomen je knjiga,ki je spremljala Jude skozi "l sov sile" in jim oomenila obenem versko sporočilo in nacionalno izroči eaetetsko zadostilo in etično vodilo.Olbrachtov izbor sega od mitološke kozmogoni je/stvarjenja sveta ih človeka/ do zgodovinskega dogajanja, ki bilo seveda prikrojeno po judovski meri/babilonska sužnost Judov/. Ker je izšla prva izdaja Olbrachtove knjige v Času 2.vojne,je pri¬ reditelj imel z njo še drugotne pobude,za katere izvemo tudi iz uvoda češki izdaji.Po eni strani je knjiga pomenila posredno opozorilo na "ž dovsko vprašanje",ki so ga nacisti "reševali" s koncentracijskimi tabo rišči in iztrebljanjem Judov,po drugi strani pa je prinašala upe na os boditev zatiranih narodov/zaključek knjige je osvoboditev Judov iz bab Ionske sužnosti/. Podobo knjige bistveno dopolnjujejo ilustracije znamenitega franc* skega ilustratorja Gustava Doreja.Lepo,naravnost bibliofilsko izdajo j* prevedel Severin Šali.Knjiga je razmeroma draga/62 ND/ in tako manj do¬ stopna. orda bi jo kazalo izdati še v cenejši izdaji,npr. v zbirki Kom Andrijan Lah ihail bulgakov aii Mojster in Margarita ali polom socrealizir Šestindvajset let po smrti pisatelja -..oulgakova so v oovjet 3 k zvezi izdali njegovo najpomembnejše delo, presenetljivi in sijajni ro¬ man Mojster in Margarita.vedno pozorni kapitalistični založniki so ro man že istega leta predstavili v zahodni tsvropi/italijanski založnik Einaudi in drugi/in zatem v Ameriki.Lahko čestitamo okretnosti našega založništva,da je roman v letu 1969 že dostopen v hrvaškem prevodu/za ložba napri jed, ^agreb 1969, prevedla , ida Plaker, zapisek o ršulgakovu prisneval A.Plaker/. Po tolikih obetavnih napovedih sem se kar z nestrpnim pričakovanj lotil teksta.Roman je dejansko pravcato odkritje,zares izjemen in n razočara še tako velikih pričakovanj.Vendar-kaj je v romanu tako izj nega in zakaj je doživel tako usodo ? Kaj in kako je bilo z a vtorjem cel vrsta vprašanj,na katera je odgovor pravzaprav samo v splošni ku turni situaciji v Sovjetski zvezi. Oglejmo s4 najprej nekaj splošnih podatkov o avtorju in njegovem de, Ni mogoče trditi,da bi bil Mihail Bulgakov/1891-194o/ nekak neznani torej na novo odkriti avtor sovjetske književnosti, saj je izdal v obde/) - ju med vojnama več novel,roman Bela garda in napisal nekaj iger,ki s>o jih tudi uprizorili.Po poklicu je bil zdravnik,vendar je to dejavnost opustil in se povsem posvetil literaturi in posebej gledališču.Le-tam je deloval kot pomočnik režiserja in v drugih funkcijah.Temeljne podat¬ ke o Bulgakovu izvemo že iz njegove kratke avtobiografi je, ki je pridali hrvaški izdaji Mojstra in Margarite. Težave z izdajanjem in izvajanjem svojih del je imel Bulgakov že konec dvajsetih let.Razumijivo,da je bil v tridesetih letih zaradi pev— stritve uradne linije edino veljavnega socialističnega realizma Bulga! kot avtor, ki je tako uhajal iz danih okvirov, docela onemogočen.Tako n;» čudno,da je pisal marsikaj za predal in da je vrsta stvari v predalu ttdi ostala. Žele v šestdesetih letih so začeli v SZ postopoma "odkrivati” Bul; kova in po nekaj stopnjah $e tako V.Kaverin leta 1965 opozoril na izr« no delo iz avtorjeve zapuščine-roman Mojster in Margarita.Konec 1966 , knjiga izšla,in sicer s spremno besedo K.Simonova,ki je avtorja in de: občinstvu dovolj naklonjeno predstavil.Iz tega uvoda izvemo,da se je gakov začel ukvarjati z romanom že leta 1928 in da ga je ustvarjal v presledkih do smrti leta 194o. sekakor je roman 'ojster in argarita življenjsko delo M.Bulgakova, in ko ga preberemo,moramo nedvomno prizn: da je avtor s tem romanom prestopil regionalne meje in se uvrstil Ank j 2 v svetovno književnost 2o.stoletja. Roman je tako po snovi kot po sestavi zelo nenavaden,zlasti gledan z vidika aktivistično ideoloških nalog,ki naj bi jih opravljala sdrea listična literatura.Pomeni pravzaprav izziv birokratsko filistrski uk lupijenosti,nastop zoper omejene varuhe duhovne stagnacije,zmagoviti protest in zagon svobodne ustvarjalnosti. i ako je roman kljub vsebinski nepolitičnosti v bistvu celo političen, saj nevarno ograža cel sistem miselnih struktur,ki so politično potrjevane in vzdrževane.Obenem Moj o ster in Margarita Se prav edinstveno potrjujeta "arcuse;jevo definicij : umetnost je vedno proti temu,kar je. Katere teme tvorijo tkivo dn vezivo romana?Naslovna tema jmojstr in Margarite se izrazito pojavi šele v drugem delu romana/junak sam n ( \_ otopi šele v Omagam 13.poglavju!/.Prevladujoči temi ata sprva zgodba o Ponciju Pilatu in Kristusu ter pojava hudiča in njegove vragolije v moderni Moskvi.Prva linija romana vodi v zgodovinsko, versko, ide jno sf ro, točneje-razkriva konflikt na liniji duhovna sila-oblastništvo/poli tika/ z rezuitatom:obla3t zmaguje v konkretnem trenutku,duhovna sila pa zmaguje nad konkretnim trenutkom.Treba je dodati,da že sama tema /Kristus/ in še bolj obdelava teme gotovo ne ustrezata težnjam socrea¬ listične literature.Druga lini ja,ki vpeljuje hudiča-vsekakor dokaj sip - patičnega-in njegove navihane spremijevalce,je fantastično-satirična, 'ulgakov se v njej otrese najprej okovov vsakdanje treznosti ter pust racionalnosti in se spusti v čudoviti,odprti svet fantazije;ob poletu domišljije pa izrabi številne možnosti za izstrelitev satiričnih osti na sovjetsko birokracijo in od nje gojeno malomeščanstvo.''endar satir^ ni preostra in največkrat n® presega dobrohotne ironije.In slednjič- Mojster in Kargari ta. Svojska in nenavadna, poetična 4n vzmetena ljube¬ zenska zgodba,ob kateri doživljamo stik sveta tostran in onkraj,v kat« ri se čuti dih večnosti; s katero doživi ljubezen apoteozo. Avtor,ki se je v mogstru deloma sam upodobil, je pridal 'argariti veliko mero romantičnega žara."ljub temu Margarita ni etjrično nežno a^j naivno nedolžno bitje, ki bi se bližala tipu oethejeve ]>rga r ete. s svojo pojavo deluje ne zgolj zapeljujoče očarljivo,marveč tudi straš¬ no in silovito.Kaže se kot bližnja sestra Cankarjeve Jacinte, ženske, k. je lepota in umetnost, zanesenost in rt greh’’, me so in duh. čeprav 'ojster nima takih faustovskih dimenzij kot 'ioethejev junak,mu je 'ulgakov vs« eno dal značilen pečat iskalca absolutnega.V zaključni viziji 'oJstro^ dopolnitve,ki je pravzaprav strnitev z večnostjo,je 'ulgakov gotovo nakazal tudi svoj obračun z bivanjsko problematiko.Avtor je reševal sci(^ v junaku, z junakom se je končno odrešil. 3 Homan je stilno lahkoten,saj nudi videz pustolovskega in fantat tičnega branja.Je eden tistih tekstov,ki Saje vsakemu bralcu nekaj: manj zahtevnemu zanimivo in zabavno čtivo,bolj zahtevnemu pa še vrsto dodatnih elementov,ki so vsebovani v tekstu ali za njim.Gami snovni motivi romana ozirom« volivi na roman so dokaj raznoliki.Omenja jih že A.Flaker v spremni besedi/legende o kaustu in 'argareti,srednje¬ veški satanizem,'iblija,Lesage,starejša ruska in sovjetska groteska i satira/. .K k • i » j Vsekakor p- mešanje snovi,motivov,stilnih prijemov nikakor ne ško Varobe.Bulgakov je znai umel združiti tako raznorodne enote \ učinkov celoto,umetniško dovršeno,vabijivo in zanimivo. Mojster in ' argarita sta bistveno osvežila novejšo rusko prozo i »VKtEKMa sodobno svetovno literaturo,opozorila pa sta že s a samim sv< jim obstojem na nevzdržnost uradno usmerjane in omejevane literature. t Predstavljata kar najizrazitejšo negacijo socrealizma in pomenita prab\ feniksovski vzpon žive literature. Andrijan Lah 2 3 4D. filliaia Styron:Lezi v temo 4o.knjiga dragocene zbirke loo romanov pri Cankarjevi založbi nas je predstavila delo mlajšega aae riške ga pisatelja //idilama 3tyrona Lezi v temo.Styronov roman v gradnji in v vidikih prioovedovanja v marsičem sledi moderni romancpi ni tehniki,vendar ga kljub temu more mo imeti za dovolj komunikativen tekst.Tako popularen kot Steinbecke roman Vzhodno od raja ali 'tfolfov roman Ozri se proti domu,angel pa prav gotovo ne bo. Čeprav avtor dobro obvlada pisateljsko obrt in mu ne manjka ust\ jalne sile,se kaže v romanu ne prav spodbudna razvlečenost, e sa^a snov-razkro j povprečne ameriške druži xe Lof tiso vin- ne prinaša dol: došlih novosti.Povrh smo podobno tematiko imeli priložnost spoznati že v boljših delih, npr. v že omenjenem .Volf o ve n Ozri se proti domu, £ gel ali v Faulknerjevem Kriku in besu. Nasploh se mi zdi pojav »V.3tyrona /roj.1925/ na našem knjSižnem trgu mnogo manj pomenljiv kot nastop drugih avtorjev njegove generac ki smo jih 3poznali o e pred njim.Tu mislim ' ailerja/ Goli in mrtvi/, 3alingerja/igra v rži/,uapota /Zajtrk pri Tiff«nyju,Hladnokrvno/,Jo¬ nesa/Od tod do večnosti/ ali Updika/Semenj v hiralnici/. Tekmovanje s Faulknerjem je namreč kaj nehvaležna zadeva in komi je verjetno,da bi obrodilo ambicioznemu avtorju kaj oprijemljivih si dov.Merjenje sil z visoko postavljenimi vzori lahko sicer nudi avtoi ju spodbudo,lahko pa tudi zamegli piscu njegovo lastno originalno f Daši so v tekstu vsaj delno občuteni širše socialno ozadje in j. splošni ali posebni problemi eksistence, pa je v bistvu roman usmerjf na analiziranje odnosov v družini loftisovih.Tako se avtor največ i držuje na linijah o Če in mati oziroma mož in žena,oče~hči Peyton, mati-hči Peyton.Resnici na ljubo kaže dodati,da ima nemajhno vlogo t družinskih zapletih in nasprotjih tudi druga Loftisova hči Maudie,tc posebej zaradi svoje pohabi jeno ati, ki deluje na Loftisova nedvomno I leče.Te odnose,ki so očitno obteženi z raznimi možnostmi psihoanaliz skih kompleksov,razširja izven družine predvsem odnos očeta/Miltona loftisa/ do njegove ljubice Lolly. Styron seveda "zna"pisati in ni zgolj tvorec zgodbe,kar je daru za zahtevnega pisatelja gotovo premalo.Vendar mislim,da 3 svojim tel tom Lezi v temo ne more zadovoljiti povsem niti literarnih sladoku; cev niti širše Čitateljske publike.Sam doživljam 3tyronov roman ko' rahlo razočaranje-rnorda zaradi "velikih pričakovanj"? Kljub temu vi ki je še ne 26-leten napisal Lezi v temo,izpričuje dovolj kvalitet, katerimi se lahko kosa z drugimi u f oi ^ ' mi °-tv(ri J' k ■ mi /(./ / '# f I j i Vir S’\dj /y» th r\ It p Vi L^ r /a, _ Wit©ld G©mbrowicz in njegov roman Ferdydurke Lani je umrl eden najpome/abnejših poljskih in obenem evrop¬ skih avtorjev 2o.stoletja .VitoId Uombrowicz/19®4-1969/.-‘ ; ^r je pri nas nanj poznan in še a nepreveden,sem se odložil,dax ga informa¬ tivno predstavim ob enem njegovih zgodnjih del,romanu Ferdydurke, ki bi zaslužil tudi čimprejšnji slovensKi prevou. ~ejen l9o4/R.Stefan ima v Poljski književnosti letnico 19©5 t/ sodi Gombr©wicz-če ga postavimo ob naše avtorje,spada v generacijo ekspresionostov- med književnike,na katere s® močno vplivale novo¬ sti, ki so se v prvih desetletjih 2o.stoletja nenehno pojavljale v evropski prozi,poeziji in drami.Goabrowicz je dokaj svojsko in zmer¬ no sprejemal tuje vplive in uveljavil svoj značilni, individualni tip proze.Preden pa b4 prešli k njegovemu delu,si površno oglejmo Gombro- wiczeve življenjske podatke.Tudi po življenjski poti je Gombrovvicz enakovredno poljski in internacionalni/kozmopolitski/ avtor. Po študiju je bil pravnik,živel je že v letih 1927-1929 v Pa¬ rizu. 2. svetovna vojna ga je zatekla 1939 v južni Ameriki,kjer je ©stal do 1963.STedaj se je vrnil v Evropo,živel eno leto v Zahodnem Berlinu,©d 1964 do smrti pa v Franciji /biografski in bibliografski podatki,citati iz Gombrowicza in kritike so povzeti po Telegramu z dne 29.avgusta 1969/. Začel je z novelami Spomini iz pubertete/1933/,sledil je znameniti, ob izidu razlino sprejeti roman Perdydurke/1937/,le ta 1938 pa je iz¬ šla komedija Ivana,kneginja burgundska,sodeča v tok avantgardne gro¬ teskne igre.To je Gombrowiczev predvojni opus.Nadalje je izdal še dra¬ mo Poroka/španski prevod 1948, poljska jczfždggg izdaja 1953/, roman Transatlantik/1953/,Bakakaj /razširjena izdja prve njegove knjige 1957/,roman Pornografija/196o/, roman Kozmos/1965/,komedija Opereta /1966/ in Dnevnik/3 knjige v letih 1957,1962 in 1966/.Poleg tega obsega Gombr©wiczev opus še vrsto esejev,kritik,feljtonov ipd. Zanimiv je odnos do Gombrowicza v domovini in tujini.Kot se da ra¬ zumeti, so politično ideološki zadržki preprečevali Goabrowicžu 2 uveljavitev v domovini j® 2.svetovni vojni.Bil je pravzaprav dejanski in duhovni emigrant ,3 svojo literaturo pa je vsekakor deloval zgolj preti teku uradno vodene književnosti.Nekaj njegovih del je po vojni v Poljski 3icer izšlo/Poroka,Transatlantik, nova izdja Ferdydurke/, po letu 1957 pa,kot nas informira Telegram,ni izšla na Poljskem nobena Gombrewiczeva knjiga.V tujini je avtor dosegel priznanja,ob¬ staja pa vprašanje ž širše odzivnosti na njegovo literaturo. R.Stefan,ki kratko obravnava Goabrowicza v svoji knjigi Poljska književnost/DZS 196o/,je d© našega avtorja dokaj zadržana ali celo nerazumevajoča.0 romanu Ferdydurke meni,da je to aračna in težko razumljiva groteska, ki zanika vse družbene vrednote,vsebuje pa eksi¬ stencializem. Z mnenjem R. Štefan ne bi mogel soglašati/zlasti glede mračnosti ali težke razumijivosti/.Vsekakor pa drži,da je Ferdydurke groteska v najboljšem smi3lu te besede/ še to: naslov Perdydurke ne pomeni nič določenega,je torej svojevoljna jezikovna tvorba!/.Jaz odkrivam v romanu blesteč humor in posrečeno ironijo,analitično os¬ trino in neusmiljeno satiro,racionalno raziskavo in intelektualistič¬ no skepso. Mračno je delo za tistega,ki se mu zdi,da Ferdydurke ruši ustaljene stebre družbe oziroma da anarhistično "zanika vse družbene vrednote",z vidika seveda ,da je bralcu žal omenjenih "vseh vrednot". Poglejmo si,katere družbene vrednote 3© to.Gombrowicz v svojem roma¬ nu brezobzirno secira tri pojavne kroge poljske dražbe tridesetih let: 1/ šolo,šolski sistem,odnose v šoli; 2/ malomeščansko družino,družin¬ ske odnose,spremembo mišljenja in dejanja v tem krogu;3/ podeželje, okosteneli tradicionalizem vaške gospode,zmotno idealizacijo kmetstva. če s® tu bile kake družbene vrednote,so bile vse lažne.Prvič-do absurda zastareli šolski sistem,vreden le popolne likvidacije in potre¬ ben nujne spremembe.Drugič-mal®meščanska družina-razkrita v svoji re¬ snični podobi-forma,ki je P® logiki vztrajnosti stvari potrjevana in slavljena,a je notranje puhla,brezvsebiaska.Tretjič-popolna stagnacija in omejenost podeželske sredine,nesposobne svežih impulzov za nadaljnji človeški in družbeni razvoj.Gre torej za demitologizacijo form. 3 Stvari so pri ©nbrewiczu razmeroma Jasne,čeprav Je nedvomno zahteven pisatelj,poln intelektualizma in svojskih stilnih »bra¬ tov. hačin Gombrsvviezevega prikazovanja n je izredno uspešna pove¬ zava "realističnega" načela z nadrealističnimi elementi.^orda bi se za reiat n jrerdydurke lepo prilegel izraz realizem brez obal, kot ga je uveljavil m za obravnavo Picassa,Saint Johna Persa in Kafke Reger Garaudy,G©mbrowiczevu proza je skladna mešanica raznih ti¬ pov proze,na meji določene zvrsti.Esejistično intelektualistični vidik,ki se stalno kaže,oddaljuje avtorja od tipa "pripovedovalca zgodb".-Po drugi strani pa ga nekateri kritiki v zvezi z romanom i?erdydurke povezujejo celo z avtorji 18.stoletja/Voltaire,Diderot/, torej s pripovedovalci,ki so racionalno razčlenjevali in ±h izpelje¬ vali v svojih delih določene filozofske poglede/pikarsko filozofski roman/.Ujeti ferdydurke v sistem ali ga skušati definirati je sicer izgubljanje časa,zato je bolje,če si ogledam© avtorja in njegovo dele s tistih strani, ki nam bodo morda razvidneje določile Gembrev/i- czeve težnje in položaj njegovega dela. Najprej nekaj avtorjevih lastnih pogledov o literaturi nas¬ ploh in delu 2 Ferdydurke posebej: Zame je literatura provokacija.Književnost opredeljujem kot boj za duhovni obstanek,boj,ki je ravno tako brezobziren kot vsak drug boj za obstanek.Beseda,ki ne more raniti,je malo vredna/1956/. Resna literatura ne obstja za to,da bi življenje olajšala, ampak da ga ©teži/1957/; ...zgodovina v tem trenutku zahteva od nas okrutno in popolno zavest,končno zavest,kot tudi popolno notranjo svobodo.To je impe¬ rativ naše dramatične osamljenosti.Ostalo nam ni nič drugega kot mi sami /1956/; ... menim,da 3 em poklican izrekati samo privatno resnico,in sem zagovornik posameznika,a veličino in moč književnosti vidim prav v tem,da je vendar in kljub vsemu izraz posameznika,tiste pascalovske 4 id sleče bilke/1952/; Bil sea nujnost na poti poljskega razvaja/1952/; Revolucije,vojne,kataklizme-kaj pomeni vsa ta pena v primeri s temeljno tesnobo eksistence? /1953/; Ferd,ydurke predstavlja spopad človeka s človekom in sx 32 *dxjia z okoljem J^et tudi spopad človeka z njegovo lastne nezrelostjo... Selim izraziti tragičnost razvoja...Hočem izraziti stalni konflikt sed človekom in njegovo formo,konflikt,ki je danes ravno tako te¬ žak, kot je bil pred st®letji. Ferdydurke je izraz človekovega sov¬ raštva, stfcrahu in sramu glede na brezobličnost in anarhijo.Ni prav¬ zaprav pamflet,polemika,kritika,marveč je kratko malo boleč vzdih posameznika,ki se brani pred nepopolnostjo drugih ob jasni zavesti o lastni nepenelnosti/1937/; Mar ne veste,da hočem vrniti človeku suverenost v odnosu do nje¬ govih lastnih izdelkov? Napadam poezijojkot napadam Narod,kot sem v Ferdydurke napadel fikcijo Prelesti,vedno v imenu neposrednega človekovega doživijanja,v imenu gole Človečnosti.Napadam vsako |or- rao,ki preneha biti udobno oblačile in se spremeni v togo, utesnju¬ jočo lupine.Nanadaa vse,kar raste ssme od sebe,da bi nas preraslo /1952/; Sem za maksimalno povezavo umetnosti ter družbene stvarnosti in življenja ljudi,človeške skupnosti; trdim,da je književnost p® svoji naravi preveč ogrožena z neresnic®,slepilom in frazo;tako mora stalne iskati intenzivne stike z realnostjo/1938/. Poljska kritika je različno sprejela Gembr#wicza.Med predvojnimi kritikami so takele: Ferdydurke ni najboljša,je pa vsekakor najzanimivejša poljska knjiga zadnjih let.•‘•ms stil in čar pogovora mladih,inteligentnih argonavtov v tradicionalnem salonu /Jan Fott-1938/; Ferdydurke,ta romaneskni duhoviti sofizem,dobiva-tudi proti avtorjevi volji-pomen dokumentarne knjige,ki ne glede na avtorjev© želje izraža naš čas,točne je,določeno področje trpljenja naših dni /J. Zagorski -1 Q^7/ 5 Kerdydurke predstavlja presenečenje.Brez omahovanja x ga imam za najpomembnejši dosežek mlade/poljske/preze.Predvsem je poriembno intelektualno,spoznavno in etično dejanje.../L.Fryde-1938/. in muhavostjo fantastičnih asociacij.Toda tisžo,kar je v te« delu boj, upor,brezupni krik trpijenja,daje delu prizvok skoraj tragične resno3ti/S.Puraanik~1938/; Od povojnih poljskih kritikov je G®rtbrowiczu zelo naklonjen K.A.Jelenski.Le-ta je že 1954 ©značil Gorabr©wicza za najoriginalne j' šega,najindividualnejšega sodobnega poljskega pisatelja. J.J.Lipski piše leta 1957/eas odjuge!/:...ta najd®slednejši realist/!/ in racionalist v novi, sodobno književnosti/Gombrewicz/ j< bil posebno preganjan v času stalinizma.. .Gotabrov/icz je bil nevaren, ker je meril na družbene mitologije,ker je ihmEikini razkrinkeval medčloveške odnose,ker je bil nepopustljiv racionalist,ker je pri bralcih spodbujal sposobnost grotesknega doživljanja sveta in smisel za humor it. L.Flaszen piše 1956:Ferdydurke ni izgubil nič svojega sijaja.Še vedno je živ,morda cel© bolj kot v času svojega nastanka. J.J.Lipski piše 1957: ...objavijanje Ferdydurke je KigHHix znak za bistveni prelom ne same v našem odnosu do dobe med vojnama,am¬ pak tudi d® emigracije. 2,e prej omenjeni K".A.Jelenski pa piše 1957: Goabrovicz ima tisto občutijivost/iael j® je tudi Kafka/,za katero je ravn© vsakdanjoat na j vznemirijivejši in naj skrivnostnejši pojav. Leta 1959 pa isti kritik omenja poleg drugega:..če že hočemo izpeljati filozofsko izhodišče iz umetniškega dela,lahko rečemo,da je Gcmbr©wicz pristaš neke vrste zlitja med odprti!« marksizmom in eksistencialno psihoanaliz©. Iz vsega povedanega lahko dobimo jasnejšo podobo Gombrowicza kot človeka in ustvarjalca,kolikor ima seveda sploh smisel ločevati to dveje.Gortbr©wiczu je umetniško ustvarjanje potrjevanje in uveljav ljanje lastne eksistence,zato meni,da bi izgubil kot književnikin in Fer‘.ldydurke je satira,ki se okorišča z duhovitost jo, smehom / 6 kot človek,če bi se izkazal njegova dela za nevredna.Opraviti iaa- rso torej s kompletnim in kompleksnim ustvarjalcem, katerega vodij® vsekakor močni individualistični impulzi,raciena-listični skeptici¬ zem in dokajšnja ideološko politična nevezanost,kar pa ne izklju¬ čuje svojevrstne in večstranske avtorjeve zavzetosti/"angažiranosti" Gombrowicz tudi razlaga,zakaj nima ideologije niti "moralnega stališča".Vsekakor ne zaradi pomanjkanja ideologi j,ampak zaradi pre¬ obilice le-teh.^al se je sprejeta en© ali drug® ideologijo zato,ker bi se moral ornejiti,utesniti,kar pa bi mu oslabila živost in iskre¬ nost.Ta idejna nevezanost,ki se kaže celo v nepredajanja nacionalis¬ tični mitologiji,jo ustvarila Gombrowicza za odprtega,kozmopolit¬ skega avtorja,ki pa je obenem,zlasti v Perdydurke,naravnost dokumen¬ taren odkrivalec in izpričevalec določenega 3tanj«e poljske družbe med vojnama.Zate se mi zdi,da ostajata poljskost tega pisatelja in njegov kožnopelitizen v ravnovesju;nacionalnost mu pomeni nujno izhe dišče,k#z»op©litizem pa prehajanje ozke nacionalne omejenosti. Gombrowicz se namreč močno zaveda nevarnosti povampirjenega na¬ cionalizma, ki lahko vodi v katastrofo ogrožajoče in ogrožene narode. Zato nravi, da s® številni ljudje začeli odkrivati,da narod ni samo nekaj lepega in vzvišenega,ampak tudi nekaj nevarnega,pred čimer mo¬ ram© biti oprezni. Izguba nacionalne ideje ali domovinske zavezanosti bi mogla sevec ©groziti Gombrovtricza kot ustvarjalca, kajti manjkali bi mu izhodišče j temelji.Tu se Gombrovd.cz rešuje s prepričanjem, da je domovina samo ena od manifestacij večnega in univerzalnega živijehja.”orda je avto:: Ferdydurke resd®segel ti3to pesniško težnjo,ki jo izraža Župančič v pesmi Z vlakom,težnjo o razširitvi domovine v svet. Vrnimo se k romanu Ferdydurke,ki ga nekateri primerjaj® z dela 18.stoletja,v resnici pa je dosti bolj lep primerek odkika ad tradica nalistične evropske proze,to je proze standardnega realizma ali natu¬ ralizma.Z medernimromanom je prišlo v proz© več novih prvin,med kate¬ rimi je vsekakor med najpomembnejšimi drugačna pojmovanje šasa/mešaž- '&-ops^ /jh V ^ 3 . 7 iod./,raziskavanje zavesti oziroma podzavesti ali nas|l»h val psi¬ ho logizma,odmik ®d pripovedovanja zgodbe k esejističnemu meditira¬ nju, spreminjanje tradicionalne kompozicije,zorni kot gledanja na dogajanje,subjektivizem itd.Marsikatere elemente novejše proze uve¬ ljavlja tudi i''erdydurke.Dodati je treba še prevladujočo grotesknost. Posebno pa je že izhodišče,kajti glavni junak je razdelejn v 3voj petnajstletni in tridesetletni pol,iz česar je pisatelj lahko izpe¬ ljal sočasno dvojno gledanje na stvari,zlasti pa anliziral vprašanje zrelosti,saj ga je ravno to pri romanu močno zanimalo. Hrvaška izdja označuje *erdydurke takele:Ferdydurke ni roman v klasičnem smislu te besede,amoak je izpoved sodobnega človeka,njegov odločen upor proti vsemu,kar omejuje in zmanjšuje človeško v našem svetu.H®t vsa velika književna dela je tudi S Ferdydurke obenem orogram, filozofi ja 4n iz)©ved,a tudi del® pe-ernbne umetniške vred¬ nosti. Že kritika je čutila negotevost ®b tem,kaj je Ferdydurke. M.Jar- czynska/1946/ piše,da Ferdyaurke ni roman,ni parabola,ni traktat, marveč je vse supaj obenem.Podobno pravi sam avtor © sv©jem poznej¬ šem delu TransatlantikrTu je vsakega nekajisatira,kritika, traktat, zabava, absurd,drama-ni pa nič izključno... Zdravk® Malič,hrvatski prevajalec Gombrovviczevega teksta Ferdy- durke, meni, da je v FerdydurJ.ce ostvarjeno nesentimentalno potovanje skozi Poljsko med vojnama,da je tu prikazan groteskni "panopticam Polonicum",da je to danes že klasično delo/kak® j hiter je preskok iz avantgarde v klasiko!/,v katerem se smeli ustvarjalni postanki uravnovešajo s oradornostjc opažanja,ki je enako močna kot razlaga in kot razgled. Morda bi sklenili ta mozaični poskus osvetlitve W.Gombr©\vicza z naslednjim: Gombrowicz je eden najbolj svojevrstvnih intelektualnih duhov 1 v literaturi 2o.stoletja.S svojim mišljenjem in svojo litera¬ turo je razpiral meje ustaljenega človeškega sveta,rušil je sistem form,ki se zdi za človekov obstoj neogiben;s tem 3e je izkazal za 8 osamljenega individualističnega revolucionarja, nihajočega med svetim ne in svetim da,izhajajočega predvsem iz eksistence in ne iz ideolo¬ gije; v Gombr®wiezu lahko odkrijemo tistega gradnikovskega ssaaljene- ga, a pogumnega borca, "ki pi'iti sebi z«ve v boj ves svet, požiga, ruši pot in novo sled njegov nemirni razkopava um". Vsekakor pa je G#abr©wicž ravne v sv®ji duhovni neodvisnosti postal videc in vedec spolšne človeške situacije v 2o. stoletju,priča in izpovedevalec burnih sprememb mišljenja in ravnanja,kar se vse kaže v njegovi prozi,ki je moderna p® svojih stilnih, oblikovnih in kompozicijskih elementih.&et tak seGi sed velike ustvarjalce sodobne svetovne literature. Andr!jan Lah Dvesto Kondorjevih poletov /ob visokem jubileju knjižne zbirke/ Z izborom Kajuhovih pesmi in pisem pod naslovom Markacije /uredil dr, Denis Poniž/ je dosegla zbirka Mladinske knjige 1 ' Kondor / s podnaslovom : izbrana dela iz domače in svetovne književnosti/ visoko in razveseljivo številko 2oo, Zbirki je dal izraziti profil in jo uveljavil njen dolgoletni urednik Uroš Kraigher, dostojno pa ga je nasledil Aleš Berger /od št, 178/, Zbirkaje od nekakega "usmerjenega" brsnja za srednješolce / v tem je nadaljevala predvojno Cvetje iz domačih in tujih logov - Mohorjeva družba - in povojno Klasje - DZS/ že zdavnaj prešla v pestro in vabljivo antologijsko čtivo zs vse ljubitelje književnosti, teh pa je najbrž na Slovenskem še vedno dovolj. Namen teh vrstic ni v slavilnem jubilejnem navduševanju, pač pa v razgledu po izdanem gradivu, gre skratka Z8 nekako bilanco, obračun, kaj smo v 2oo zvezkih dobili, česa nismo in kaj bi /bomo/ lahko še. Od leta 1956 /1, knjiga : Bevkov Kaplan Al artin Čedermac/ do 1982 je izšlo 87 zvezkov z deli slovenskih 14 z deli jugoslovanskih in 99 z deli svetovnih avtorjev. Torej je ravnotežje med domsčo in tujo književnostjo naravnost zgledno, Slovenskaknjiževnost je zastopana v časovnem razponu od slovenskih ljudskih pesmi do Smoletove Antigone, v izboru ps najdemo poleg leposlovja ali spisov o literaturi / kritika, esejistika/ še kaj drugega, npr, Slovenskanarečja, Trubarjevo Slovensko cerkovno ordningo, Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske, Planinsko berilo, vsekskor dels, ki sodijo zraven kot širša kulturnainformacija. 2 Ne bom našteval del naših klasikov, ki so se zvrstila v Kondor Ju / tovrstna seznam Je narazpolago v jubilejni 2oo. knjigi/, pač pa bi poudaril le zanimive antologije, ki so predstavile tudi nekatere manj znane avtorje in dela, npp. : Pot skozi noč /slovenska futurističnain ekspresionistična lirika/, Upornik /slovenske ekspresiono enodejanke in prizori/, Pri meni luč gori / izbor slovenskih novel med ekspresionizmom in socialnim realizmom/ in zlasti Ts hišsje moja ps vendar moja ni /sodobna slovenskaliteratura na Koroškem/, Jugoslovanske književnosti so zastopane od srbske in hrvatske ljudske epike in makedonskihbljudskih pesmi / Belila platno Biljana/ do povojne Jugoslovanske kratke proze /Ha sončni strani/. Na tem področju Je pomembnih del za izdajo seveda še na pretek. Razvojno črto svetovneknjiževnosti sledi Kondor od proze starega Sgipta do modernega ameriškega avtorja K. Vonneguta /Klavnica pet/, zfdi tu bi bilo naštevanje avtorjev in del odveč, opomnimo pa ponovno ns nebaJ posebnih in tehtnih antologij, npr. : Kot bilke,kot iskre /iz sanskrtske lirike/, Znamenite kitajske novele, Ai ala antologija Japonske lirike pa tja do izbora nadrea¬ lističnih besedil Noč bliskov, antologije konkretne in vizualne poezije in izbora znanstvenofantastičnih zgodb Prodajalna svetov. Dosedanjemu izboru z vidikakvslitete ni mogoče očitati česa bistvenega, možnih Jele veliko osebnih pomislekov tipa : zakaj to, ko pa /še/ ni onega ipd. Z današnjega gledišča Je že očitno, da Je bilanapaka posebno formiranje zbirke Sivi Kondor /zastalaje pri 21. knjigi/, saj bi beez nadaljnjega vse knjige Sivega Kondorja mogle biti uvrščene v "navadni" K u ndor. Čudna uredniškapotezase mi zdi enkrat skupno in drugič posebno izdajanje Kreftovih dram. > tevilka 29 Je 3 prinesla ^eliko puntarijo, št, 91 skupaj Celjske grofe, ponovno v eliko puntarijo in Krajnskekomedijante in št, 181 le Celjske grofe !? ^eksko bolj razumljiva je dvakratna izdaja Bofoklove Antigone zaradi dveh prevodov / Sovre, Gantar/, Tudi slovenske ljudske pesmi so izšle v dveh izborih / a istega urednika j B, Merharja/. Ni jasno, čemu je bil uvrščen ^evkov izrazito mladin¬ ski Tonček, Kondorjeveknjige so obogatene s spremnimi študijami in opombami, kar je njihovi uporab-osti močno v prid, kako sekaže nadaljnja pot zbirke ? L e dosedanjapraksa je bila, daknjige, ki poidejo, dopolnijo ponatisi, tako nsj bi bilo čimveč naslovov stalno v prodaji. Uredniška polirike v smislu ravnotežja domače - tuje je najboljša, morda bi cahko dobili več del z jugoslovanskega področja, 2 ž 0 pE±H 3 KfeH±ixkHŽKx Smiselno bi bilo dopolnjevati posamezne bele lise iz slovenske literarnepreteklosti. h er konkretno ; domala neverjetno je, da med 2oo knjigami še ni ene najboljših domačih novelističnih zbirk/^avčarj e vik Med gorami/, pr dlagal bi nadalje izbor slovenskhi ljudskih pregovorov in rekov, skupno izdako Jurčičevega in Levstikovega Tugomerja, izbor iz .Erjavca, kakega *‘encingerja /Abadon/, Vošnjakove Pobratime, humoreske Milčinskega, Kristanovo Pertinčarjevo pomlajenje, izbor Pugljevih novel, Leskovčevo dramo Dva bregova, izbor Jarčevih pesmi, Robovega Desetega brata, de omenim le nekaj imen do 2, svetovne vojne, le več imen je na voljo iz svetovne književnosti : kitaj¬ skim novelam bi se lahko pridružila kitajska lirika, japonski liriki proza, Homerjevei Iliadi Cdisejs , in nemške literature bi predlagal BUchnerja /^entonova- smrt, Leonce in ^ena/, od novejših DUrrenmstta /Obisknstare gospe/, pri Francozih pogrešam Maupassanta /novele/, v Kondor bi moral Lorca /pesmi/, novele K* ^ansfield, Huxleyev Krasni novi svet, “sjakovski /komediji Stenica, ^elikažehta/, Anouilhova Antigona, Mrožkov Tango /več dr8m omenjam zato, ker je Kondor ene redkih priložnosti za vsaj delno nadomestitev že na začetku zamrle zbirke 111 dram/, Haškove humoreske, Borgesovezgodbe itd., pa tudi še kske anto¬ logije npr. nemške, italijanske, francoske, angleške, ameriške poezije. Za sklep le to : zbirke Kondor omogoča že v dosedanjem izboru temeljit razgled po slovenski /manj po jugoslovanski/ in po svetobni literaturi. Poleg že znanih del več privih knjižnih prevodov posameznih avtorjev v slovenščino, npr. Rustaveli : Vitez v tigrovi koži, Chaucer 9 12 0anterburyskih zgodb Camoes : Luzijada, več prvih tovrstnih izborov ali antologij npr. zlasti izbor ^audelairove lirike /Rože zla/, pa še Kafkova^ kratkaproza /Splet norosti in bolečin/, izbor V/hitmsnovih Travnih bilk, izbor sodobnenemškeproze /V temnem svetu/, avstralske novele / Mevričnspfcica/. celimo le, da ostane Kondor še v prihodnje enako kot dozdaj dragocen element slovenske knjižne in splošnekulture. Andrij8n ^ah v. A \ -ck. US.. Na poti k torzu? \ / / 72 knjig + 2 slovenskih klasikov / 'J \ [ Mnogo premalo pišemo in razpravljamo o tako pomembni izdaji,kot je zbirka Zbrana dela slovenskih pesnikov in’pisateljev,ki izhaja že od leta 1946. V 18 letih izhajanja je izš^o v zbirki 72 knjig, to s e pravi povprečno 4 knjige letno. Lahko bi rekli, da je to, gledano bodisi povprečno bodisi v celoti, kar lepa bira. V zadnjem času pa se kaže v zbirki viden zastoj / od 1961-1964 je izšlo le 5 knjig/, ki nas neprijetno opozarja na možnost delaaga ali popolnega torza zbirke. Kratka analiza nam pokaže, da je bilo v zbirko uvfcščenih do zdaj 15 slovenskih pisateljev in pesnikov, od katerih je zaključena izdaja le 6 avtorjev. To so /po abecednem redu/: Gregorčič /urednik Koblar/- 4 knjige, Kette /urednik Koblar/- 2 knjigi, Murn /urednik Pirjevec/- 2 knjigi, Stritar /urednik Koblar/ - 10 knjig, Tavčar /urednica Bor- šnikova/ - 8 knjig in Trdina /urednik J.Logar/ - 12 knjig. Po načrtu bi morala iziti ob vsakem zbranem delu tudi monografija o avtorju, S tega stališča torej tudi izdaja omenjenih avtorjev ni zaključena. 0- meniti je treba, da je monografija o Gregorčiču sicer izšla, a ne pri DZS, ampak pri SM - in tudi ne v isti obliki kot knjige zbranih del! Med nezaključenimi avtorji so: Aškerc /urednica Boršnikova/, katerega izdajanje se je ustavilo pri dveh. knjigah. Zakaj ne bd ponatisnili tu¬ di njegovih kasnejših, sicer res slabših del in dokončali izdaje, ni jasno, če upoštevamo dejstvo, da je tudi mnogo gradiva pri Levstiku, Stritarju in drugod danes le kulturnozgodovinsko zanimivo in ne estet¬ sko. Kersnik /urednik Ocvirk/ je izšel v 5 knjigah. Kaže, da manjka vsaj še ena: pisma. Izdaja Jurčiča je s smrtjo prdf.dr.Mirka Ruplgff praktično že obstala pri 9.knjigi /spomnimo se na predvojno Prijateljevo nedokončano izdajo Jurčiča-5 knjig/. Tu bo treba pridobiti primernega strokovnjaka, ki bo ustrezno nadaljeval in zaključil Jurčiča. Neizdan je ostal v glavnem le še časnikarski del Jurčičevega opusa in njegova pisma. Ne moremo se pa strinjati z novimi izdajami posameznih knjig zbranih del, dokler delo še ni zaključeno, kot se je to zgodilo npr. s prvo knjigo Jurčiča, Še posebej ne zato, ker se izdaji prve knjige Jurčiča razlikujeta celo po obsegu. Druga izdaja iz leta 1961 se razlikuje od prve /1946/ po dodatku kakih 15 strani, opombe pa so v mnogočem izpopolnjene in raz¬ širjene /od 20 strani opomb v izdaji 1946 na 44 strani v izdaji 1964/. Prva knjiga Kosovela /urednik Ocvirk/, ki je izšla kot prva knjiga zbirke leta 1946, je pred kratkim izšla v drugi, spremenjeni izdaji. Prva izdaja knjige je zdaj skoraj odveč, ker se bo druga knjiga na¬ vezovala na drugo izdajo. Druga izdaja Kosovela se od prve razmeroma precej razlikuje. Izpeuščeno je nekaj pesmi in dodano več drugih. V celoti je teksta v srugi izdaji več le za 10 strani, pač pa so opombe narasle od 37 strani v prvi izdaji na 90 strani v drugi izdaji. Ker pomeni izdaja iz leta 1964 nadaljnjo stopnjo v urednikovem raziskova¬ nju Kosovela, ne kaže stalnim naročnikom oziroma kupcem zbirke nič drugega, kot da si nabavijo še drugo izdajo. K podobnemu pa sili tudi že prej omenjeni primer Jurčiča! Zbrano delo Prežihovega Voranca /urednika Druškofeič in Koruza/ je za¬ stalo pri prvi knjigi, čeprav je program obetal dokaj hitrd izhajanje. Izdaja Levstika, ki je zelo podrobna, je prišla do devete knjige /ured¬ nik Slodnjak/. Nadaljevanje in konec bi bila prav zaželjena, saj imamo eno torzo izdajo Levstika še izpred vojne. Pri Linhartu /urednik Gspan/ izšla je ena knjiga, čakamo še na prevod njegove nemško pisane zgodovi¬ ne. Da je to prava kulturna dolžnost našega založništva, opozarja tu¬ di zgodovinar prof.dr.Bogo Grafenauer v knjigi Struktura in tehnika zgodovinske vede /Ljubljana 1960, str.221/. Mencinger je dosegel 3 knjige in bo urednik J.Logar s četrto knjigo delo kmalu najbrž zaklju¬ čil. Ustavila se je žal tudi izdaja Župančiča /urednika Pirjevec in Vidmar/, in sicer pri tretji knjigi. Nanizana dejstva hočejo opozoriti na resnično veliko škodo, ki bi na¬ stala, če bi tako lepo zastavljena zbirka šla po sledi predvojnih iz¬ daj klasikov, SBL itd. Zbirki so kot monografske knjige dodane 4 knjige Prijateljeve Slovenc ske kulturno politične zgodovine /1848 - 1895/ v redakciji A.Ocvirka, ki je tudi glavni urednik zbirke, in D.Kermavnerja. Knjige so res pri¬ merno dopolnila za knjoževnost mladoslovencev, čeprav seveda posameznih monografij o avtorjih ne morejo nadomestiti in so tako le izhod za si¬ lo. Med še ne-izdanimi avtorji že na prvi pogled pogrešimo Prešerna /med¬ tem že najavlja reprezentativno izdajo Prešerna ZO v Mariboru!/, Jenka in Cankarja. V poštev za izdajo pridejo še drugi avtorji, vendar je trenutno pomembneje dopolniti nedokončane avtorje kot pričeti z izdajo novih. Če povzamemo: nadvse pomembna knjižna zbirka Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je s svojimi 72 knjigami že zdaj nedvomno do¬ segla pomembno poslanstvo, nujno pa je, da ga tudi nadaljuje. Vsaka koristna pobuda za razvijanje in dopolnjevanje zbirke bo prispevala k oddaljitvi od poti k torzu. Andr|jan LAH Pomemben jubilej najpomembnejše zbirke /15o knjig Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev/ Pa je 13o knjig kar upoštevanja vredno število za kateri¬ koli zbirko, najbrž ni dvoma;če pa vemo,da gre tu za najboljše slo¬ vensko literarno izročilo od začetnega Linharta do Kosovela,pa lahke zbirki upravičeno pridamo tudi tisti naj- /vsaj z vidika izdajanja slovenske literature/. Zbirko,ki ishsja pri DZS že od 1946 /1.knjiga je bil Kosovel I je vse od začetka urejal letos umrli akademik prof.dr.Anton Ocvirk in ravno 13o.knjiga / 11,-zadnja-knjiga Levstika/ je obenem prva, ki je izšla po njegovi smrti.Ko izražamo vse priznanje preminulemu 'uredniku za njegovo prizadevno dolgoletno deloven je,pa obenem želi¬ mo,da bi mu našli kar najbolj primernega nadaljevalca. Kakšen jepoložaj zbirke ob 13o.knjigi ? Do zdaj je vanjo uvrščenih 21 slovenskih klasikov,od katerih je 14 že zaključenih in 7 nezaključenih. Oglejmo si najprej zaključene avtorje/po začetku izhajanja/ : Kosovel / 4 knjige - urednik Anton Ocvirk/ Trdina / 12 knjig - 11 Janez Logar/ Gregorčič / 4 knjige - ” France Koblar/ Levstik / 11 knjig - M Anton Slodnjak/ A Kette / 2 knjigi - " France Koblar/ Linhart / 1 knjiga - " Alfonz Gspan/ /opomba j Linhart ni zaključen v primeru,če bi izšla v zbirki še njegova zgodovina !/ Tavčar / 8 knjig - " Marje Boršnikova/ Stritar / lo knjig - M France K n bler/ Murn / 2 knjigi - " Dušan Pirjevec/ Mencinger / 4 knjige - " Janez Logar/ Jenko / 2 knjigi - ” France Bernik/ Prešeren / 2 knjigi - " Janko K°s/ Cankar / 3o knjig - glavni urednik Anton Ocvirk in več urednikov/ 2 Grum / 2 knjigi - urednik &8do Kralj/ In nezaključeni avtorji ? Aškerc / 2 knjigi - urednica Marja Borsnikova/ ^ „ Ne vemo,kaj je preprečilo nadaljevanje izdaje Aškerca, a At 3 vsekakor naš največji epski pesnik sodi v sbirko,čeprav ima njegovo delo po 19oo pretežno le kulturno-zgodovinsko vrednost« Toda, ali ni enako / v glavnem kulturno-zgo&o- vinska vrednost/ z Levstikom in Stritarjem, pa smo ju ven¬ dar dobil v celoti ? Aškerc je trenutno največji problem zbirke, saj je zastal še leta 1951 /!/ in je komaj začet /izšle so prve zbirke/. Jurčič / 9 knjig - urednik Mirko Rlipel/ /M Avtor Desetega brata je ostal v izdaji torzo zaradi smrti - ji ' 1 urednika, a program za 198o obljublja nadaljevanje Jurčiča v uredništvu Janeza logarje. Avtorjevo literarno delo je sicer že izšlo, za izdajo ostajata obsežnapublicistika in korespondenca• Kersnik / 5 knjig - urednik Anton Ocvirk/ Tudi tu sta ureenikova bolezen in smrt preprečili sklep izdaje. Manjkale korespondenca. Župančič / 7 knjig - sedanji urednik Joža ^ahzdč/ Ls te Osmo knjigo pričakujemo po urednikovi ustni izjavi v letu 1981. Prežihov Verone / 9 knjig - urednik Drago Druškovič/ Nadaljevanje Voranca je bilo že večkrat napovedano, manjkata še publicistik8in korespondence. Kraigher / 3 knjige - urednik Dušan Moravec/ Finžgar / 1 knjig8 - urednik Jože žifrer/ IA j* Napovedana je po eneknjige Finžgarja letno/ skupno 3 Po razgledu, kaj jev zbirki do zdaj, je vredno premisliti, kaj vanjo še spada* Klasika 19*stoletja je v glavnem že predstav¬ ljena : priheja v poštev še Pran Erjavec, Z3tem Pran ^aselj- Pod- limbarski/ obema je pred 2* vojno že izhajalo nedokončano zbrano delo/* Za S tretjega Prana -Milčinskega lahko obžalujemo, zakaj ni izhajal v Zbranih delih, ampak v posebni izdaji Zbranih spisov pri DZS 1? Seveda to še nepomeni, da kdaj v Zbranih delih ne bi mogel iziti* Od klasikov 2o*s boletja /po moderni/ so v zbirki do sedaj predstavljeni le trije /Kosovel,Prežihov Vorenc,Grum/.Normalni bi bilo pričakovati bližnjo uvrstitev vsaj teh avtorjev: Alojza Gradnika /je že uvrščen - a kot kaže, izdajo zavirajo finančna nesoglasja s pesnikovo vdovo/, Ivane Preglja, Juse Kozaka, Mirana Jerca, Boža Voduška, Cirile Kosmača, ne nazadnje tudi Ceneta Vipotnika in ^ejuha. DZS ob sodelovanju urednikov izdala v naslednji^ letih v v njej eiinveč knjig in s tem tako domovini kot tujini najizraziteje reprezentirela slovensko založništvo in slovensko književnost* Ob jubileju zbirke vsekakor želimo, ds bi založnica Andrijan Lab. Bratko Kreft: Proti vetru za vihar Vj .0-1 ^ bv- j <~v V+? ttei* c & 'OaU Knjiga Bratka Krefta Proti vetru za vihar, ki jo je izdala ob avtorjevi 60-letnici založba Obzorja, je mikavna z več strani. Poleg prikaza avtorjevih odzivov na kulturno politične poja-^,^ ve dvajsetih in tridesetih let ima knjiga še neko drugo tehtnošt. -j Ta je v aktualnosti, ki jo knjiga vsebuje. Mislim na aktualnost po¬ sameznih avtorjevih sodb, analiz, misli kljub apreraenjenim časovnim okoliščinam. Poudariti je tudi treba avtorjevo pogumno zagnanost in premočrtno dialektično materialistično idejnost v času, ki taki idej¬ ni usmeritvi ni bil niti najmanj naklonin. Knjiga ima poleg avtorjevega uvoda in programskih misli iz Mladine /25/26 in 26/27/ Proti vetru za vihar še tale poglavja: 1. zapiski, eseji in kritike, 2. listki in reportaže, 3. politične in svetovnonazorske marginalije ter epilog - Srečanja s smrtjo. V prvem delu objavlja Kreft nekatere svoje članke o knji¬ ževnosti in književnikih pa tudi o likovni umetnosti in filmu. Pri književnosti obravnav* avtor predvsem predstavnike socialne književ¬ nosti oziroma tudi druge avtorje-vse pa s poudarjeno težnjo po ozna¬ čitvi njihove vloge v konkrektnem slikanju družbe in človeka v družbi. Obenem pa se Kreft ustavlja pri družbeni poziciji avtorjev in pri nji¬ hovi dejanski in dejavni družbeni kritiki ter zavzetosti za proletariat in družbene spremembe. Oh nekaterih bežnejših zapiskih stopa v ospred¬ je izčrpna analiza Klopčičevih Preprostih pesmi, nato kritika Seliškar¬ je vega romana Nasedli j>rod in esej Književnost o vasi in kmetu /objav¬ ljen tudi v Zadravčevem izboru Razgledi v književnosti 1918-1941/. Kreft dosledno vzdržuje tudi na likovnem področju smer socialne umet¬ nosti, zato je proti slikarstvu, ki se izgublja le v artizmu in larpur- 1artizmu. Sestavki so pisani preprosto in nezahtevno, a vseskozi z od¬ sevom resnične zavzetosti. Nekaterim avtorjem /n.or.Zolaju in Dostojev- skernu/, ki so v tem poglavju deležni le krajše beležke, je K r eft pozneje posvetil veliko pozornost z obširnejšimi študijami. Drugi del knjige - Listki in repottaže - je še bolj kot pr¬ vi ostro polemičen in nedvoumno zaostren. V listkih Kreft nastopa pro¬ ti krvavemu militarizmu, belemu terorju, opisuje tragedijo ruških emi¬ grantov /Balada o Volgi/ in socialne krivice /Tempo ... tempo/. Med posebej zanimive štejem še Liberte, egalite, fraternite/odlomek iz Pariških impresij/, res prodorno in izrazito podajanje pariških značil- nosti, poleg tega pa se listek Literatura in politika v Moravenki. V zadnjem sestavku, ki je nastal leta 1938, srečamo poleg tehtnih opažanj tudi večjo poglobljenost in dozorelost stila nasproti prejšnji, večkrat značilni vihravosti. Tretji del obsega v glavnem avtorjeve odzive na evropsko po¬ litiko tridesetih let. Smrtna rosa, članek o uničevalnih sredstvih bo¬ doče vojne, ima seveda danes manj resen zven ob spoznaniBa ali bolje slutnjah atomskega uničenja. Prav občutena je nadalje skica Obletnica pariške komune /1927/. Zanimive so tudi beležke o nastopu nacizma, po¬ žigu Reiehataga, procesu proti požigalcem. Groteskna farsičnost članka V Ženevi nič novega pa je danes žal približno ista kot pred trideseti¬ mi leti. Tretji del se zaključuje s Slovaškimi pisanicami, člankom o žalostni vlogi slovaškega klerofašizma na pragu druge vojne, in pa s sestavkom 0 slovenski mladini /1940/, opozarjajočim mementom pred bli¬ žajočo se vojno. Marsikaj iz tega zadnjega članka bi bilo vredno, da pride v zavest tudi današnjemu mlademu človeku* Epilog Srečanja a smrtjo je nastal ob avtorjevem bivanju v Šimu 1942’. Ob soočenju minule nekdanjosti in negotove sedanjosti se pojavlja, vizija povsod prisotne, svet obvladujoče smrti. Pri kazalu ne bi bilo odveč, če bi bil poleg letnice izdaje omenjen tudi časopis ali revija, v kateri je članek prvič izšel. Nasploh je knjiga proti vetru za vihar zanimivo branje resda kvalitetno ne povsem izenačenih prispevkov, ki oa kažejo širok razpon Kreftovega publicističnega delovanja, nam osvetljujejo značilnosti do¬ be, njenih vzorov in bojev, nam pogumno govore o tedanjih kulturnih in političnih dogajanjih in izkazujejo začrtano opredeljenost in smiselno aktivnost Kreftove idejne usmeritve. Založba Obzorja je s to knjigo po¬ novno obogatila svojo dragoceno zbirko Razpotja. Andrijan LAH I Q^~yi,yir Aatoa Slodnjak: študije in eeeji ' 1 “fe j 1 ^ Pred nami leži knjiga, ki prinaša izbor znanstveno publicističnega dela našega cenjenega univerzitetnega učitelja in enega osrednjih literarnih zgodovinarjev po Prijatelju - Antona Slodnjaka. Nedvomno je prav, da se v času, ko dobivamo že k sintezi dosedanjega dela us¬ merjene Slodnjakove knjige /Zgodovina slovenske književnosti v nemšči¬ ni, 2.3. in 4.knjiga Matičine literarne zgodovine, Prešeren/, seznani¬ mo vsaj s prerezom preteklega Slodnjakovega delovanja na področju li¬ terarne zgodovine. Pripomniti je treba, da je centralno področje Slod¬ njakovega zanimanja in raziskavanja ravno literarna zgodovina, ob ka¬ tero se dopolnjujoče uvrščata avtorjeva uredniška in tudi literarna /romana o Prešernu in Levstiku/ dejavnost. Knjigo, ki je izšla v drago¬ ceni knjižni zbirki Razpotja pri mariborski založbi Obzorja je uredil, ji napisal uvod, sestavil bibliografijo Slodnjakovega dela in delno napisal tudi opombe Jože Pogačnik, eden najvidnejših mlajših slavistov znanstvenikov, ki je bil sam Slodnjakov učenec. Tako je iosežen v knji¬ gi tudi plodni ter znanstvenemu delu in napredku koristni spoj generacij Pogačnik je izčrpno prikazal Slodnjakovo življensko pot, njegovo delo ter osnovne silnice Slodnjakovega delovanja in pisanja. Pogačnikov se¬ stavek je pisan s pravim odnosom, primerno intuicijo in sugestivnim iz¬ razom, tako se mu je posrečilo orisati Slodnjakov lik objektivno, pla¬ stično in pravično. Bibliografski pregled Slodnjakovega dela pomeni za knjigo tehtno pridobitev, saj je prav tako koristen kot tudi potreben. Nadalje se zvrsti 18 Slodnjakovih študij in sestavkov ali člankov, od katerih so trije za to izdajo posebej prevedeni /2 iz nemščine, 1 iz angleščine/. Nekaj prispevkov sega še v čas pred drugo vojno, večina pa jih je iz časa po drugi vojni, ko se je tudi Slodnjakova dejavnost najbolj stopnjevala in razrasla. Urednik je glede na široki obseg Slod¬ njakovega znanstvenega zanimanja pravilno koncipiral knjigo tako, da s posameznimi sestavki obseže - seveda fragmentaino - skoraj celotno slovensko literarno zgodovino od protestantske dobe do časa med vojna¬ ma. Vemo sicer, da je težišče Slodnjakovega raziskavanja na Prešernu in Levstiku, vendar je urednik ohranil potrebno ravnotežje, tako da omenjena avtorja nista razmeroma več zaatšpana od drugih. Slodnjakov stil sicer ni kos Prijateljevemu po idealni mešanici lahkot¬ ne preprostosti in znanstvene tehtnosti, pač pa je to dognan in izobli¬ kovan izraz znanstvene misli, ki pa mu ne manjka živahne zavzetosti in preide celo do poetičnega zanosa. Med najtehtnejše sestavke velja uvr¬ stiti polefe študij o Prešernu še Nov pogled na vznik slovenske in hr- vatske reformacijske književnosti 16.stoletja, 0 Stanku Vrazu kot slo¬ venskem pesniku ter raspravici o Cankarju: o neminljivem Cankarjevem delu in Nekaj vodilnih idej in tipov Cankarjeve umetnosti. Prav pri Pre¬ šernu in Cankarju prihaja Slodnjak najčešče.že do omenjene zanesenosti, ki pridaja objektivnemu tonu subjektivno čustveno zagnanost, izhajajočo iz ljubezni do umetnosti naše besede. Posamezni članki so bolj prilož¬ nostni /Ob Stritarjevi 100 letnici, Ob Finžgarjevi 80 letnici, Ob Župan¬ čičevi 60 letnici in drugi/, prinaša pa vseeno nekatere zanimive pogle¬ de in misli. Kot štajerski rojak je Slodnjak del svojega zanimanja naklo¬ nil tudi posebnostim štajerskega literarno kulturnega področja. Od član¬ kov * tovrstno tematiko imamo v k-njigi: Delež Štajerske v slovenski književnosti, o Stanku Vrazu kot slovenskem pesniku in Aškerčeve bala¬ de in romance. Lahko bi rekli, da Slodnjak posrečeno spaja pozitivistič¬ no metodo s psihološko idejnimi, kulturno političnimi in pa umetniško estetskimi faktorji. Seveda pa je umetnost v neki meri - tako kot živ¬ ljenje - kotHŽs« neujemljiva in se ji približujemo pravzaprav asimpto¬ tično. Vsaka generacija raziskovalcev pa tudi ljubiteljev odkriva nekaj novega, drugačnega, vsakdo polaga svoj kamenček v veliki mozaik doživ¬ ljanja in spoznavanja. Kakor so tudi nekateri Slodnjakovi članeki kratki in pravzaprav skopi, pa vendar spoznamo tudi iz njih avtorjevo poglavit¬ no usmerjenost. In to je: slovenska literatura 19.stoletja od romantike a Prešernom do realizma z Levstikom v ospredju. Slovenski literaturi 20. stoletja se Slodnjak niti ne posveča v večji meri niti na kaže do nje ustreznega razumevanja, vsaj sodeč po sestavku Slovenska književnost med obema vojnama /1918-1941/. Študija je izšla v Primorskem dnevniku 1951 v nadaljevanjih in pretendira seveda predvsem na preglednost. Je pa vsekakor manj zadovoljujoča kot Slodnjakeve študije o 19.stoletju. Zaradi skrčenega obsega so sicer razumljive pomanjkljive označitve, manj pa se moremo strinjati s vrednotenjem posameznife avtorjev in literarnih pojavov. Slodnjakovi naravi je pač blizu literatura romantičnega nadiha in harmonizacijakih teženj, tuja pa moderna književnost raztrganih duš od ekspresionizma dalje. Zanimivo pa je še tudi dejstvo, da je ob nav¬ dušenju za Prešerna in Cankarja Slodnjak dokaj zadržan ob tretjem pred¬ stavniku našega vrhunskega umetništva - Župančiču /Ob 60 letnici Župan¬ čiča/. Dejansko pa nam daje Slodnjak, če se s njegovimi izpeljavami, trditvami in mislimi strinjamo ali ne, vedno koristne in plodne pobude za naše lastno opredeljevanje in odločanje ob vprašanjih slovenske literarne zgodovine. S svojo veliko erudicijo, a svojo zavzetostjo in rezultati svojega dela nam kot predan svečenik umetnoati alovenake beaede sedaj nudi svoja »poznanja, svoje sporočilo. Če povzamemo: Slodnjakovo delo izhaja iz nadaljevanja in dopolnjevanja Prijateljevega in Kidričevega izročila. S avojimi knjigami od Pregleda alovenakega alovatva /1934/ preko literarne zgodovine v slovenščini /1958/ do treh knjig Matičine literarne zgodovine /1959,1961, 1963/ in Prešernovega življenja /1964/ je biatveno sooblikoval novejšo litetarno zgodovino. Kot vodilni pre- šernoalovec je a številnimi izdajami Prešerna po vojni približal naše¬ ga velikega pesnika najširšim krogom naših bralcev, a aodelovanjem pri angleški izdaji Prešerna pa je pripomogel, da ae lahko aeznanja z vrhunsko umetnostjo našega pesnika tudi tuji narodi. Kot urednik ae je posvetil razen Prešernu in Levstiku /predvojna in povojna izdaja/, še Erjavcu /pred vojno/, po vojni pa KiIč inskemu /Cvetje in trnje/, Prijatelju /2 knjigi esejev in razprav/, Murku /Izbrana dela/ in so¬ deloval pri izdaji antologije alovenakega pesništva v angleščini The Parnaaua of a small nation /že dve izdaji/, s čimer je vzpostavljena še ena pot za spoznavanje naše književnosti v inozemstvu. Kot pisatelj je oblikoval Slodnjak dva obsežna biografska romana: Neiztrohnjeno srce /o Prešernu/ - že 3 izdaje - in Pogine naj pes /o Levstiku/ -2 izdaji-. V obeh romanih je z umetniško učinkovitostjo preoblikoval literarno zgodovinsko gradivo. Kot univerzitetni učitelj je Slodnjak aovzgajal generacijo slavistov, ki se je začela uveljavljati v živi kulturnem življenju zadnja leta. Nedvomno sodi v Slodnjakove zasluge prenos de¬ lovnih metod in spodbud na mlajše slaviste, ki ae danes razvijajo seve¬ da po svoje dalje, predvsem tudi z večjim nagnjenjem, zanimanjem in razumevanjem za novejšo književnost. Vsekakor nam pomeni danes profesor Slodnjak s svojim življenjem in delom lik kremenitega človeka in veljav¬ nega znastvenika, katerega pomen za nacionalno kulturo je že viden, Po¬ sebej se še lahko vzorujemo pri njegovi zavzetosti in ljubezni do slo¬ venske besede in njenih mojstrov, v delih katerih je vedno iskal in odkrival ob visoki umetnosti tudi veliko človečnost, prvini ki dajeta življenju sok in smisel. ( Andrijan Lah Jože Lifrer:Literarna mnenja j - ŠT Ponovno je treba pohvaliti Založbo Obzorja,ki je svojo zbirko ra zpra v,esejev,člankov in kritik Razpotja privedla že do 14.knjige. V zbirki so do zdaj izšla dela vrste slovenskih kulturnih delavcev, s 14.knjigo pa se jim je pridružil s svojimi literarnimi ocenami ozi¬ roma mnenji tuui Jože Šifrer,avtor,ki se javlja kot kritični sprem¬ ljevalec slovenske izvirne knjige že lo let. Šifrer,ki ga največkrat srečujemo na straneh revije Sodobnost,je v knjigix zbral 48 ocen lepo¬ slovnih novitet in 6 ocen literarnozgodovinskih in literarnokfeitičnoih del. Oglejmo si vsaj bežno značilnosti šifrerja kot kritičnega ocenjevalca, Dokaj lahko ugotovimo dvoje: 1/Šifrerju ‘*leži"bolj ocenjevanje proze kot ooezije in 2/bolj mu je pri srcu tisti tip literature,ki izhaja iz bolj ali manj tradicionalnega realizma kot pa novejši tip proze,ki prihaja k S/ nam preko evropskih vzorov ali tjdi že iz lastnega domačega izvira. V uvodu v knjigo Šifrer sam razloži osnove svoje kritične misli, svoja najstva,kakšna naj bi bila literatura.Šifrerjeva kritika vsekakor ni iz ra žito estetska,spremljajo jo poleg drugih predvsem nagibi idejno etičn narave,temelje za to in tako kritiko pa lahko iščemo kar v tradiciji sta realistične kritike 19.stoletja.Iz tega sledi razumijivo,že prej omenjen dejstvo,da Šifrerju kot kritiku najbolj ustrezajo dela,pisana v realis¬ tičnem načinu.Lep primer ocene,ki kaže kritikovo nežnajdenje v svetu no¬ vejše poezije,je ocena Strniševe zbirke ! ozaiki.Tu se lepo pokaže še doda tno dejstvo in to je,da nastopu nove literature,novega literarnega podnebja,mora slediti tudi nastop nove kritike,kritike,ki izhaja iz pra te novejše literature in si ob njej ustvarja svoj kritični aparat,ne pa da bi še vedno slonela na izhodiščih pretekle literature.Tak zanimiv pri¬ mer nove kritike ob novi literaturi/zlasti poeziji/ nam je ze predstavil Taras Kermauner. Šifrer ima v svojem tekstu številne strani,ki pritegnejo s svojo ana¬ litično težo in a nam uspešno približajo in ilustrirajo obravnavano delo, čeprav vse kritike po tehtnosti niso izenačene,je povsod opazen avtorjev trud za čim bolj objektivno presojo in oceno.Kljub skrbnosti se je poja¬ vilo v delu nekaj stvarnih in drugih napak.Omenimo le nekatere^ :Zweigo- vim spominom Včerajšnji svet bi težko rekli roman,antologija jugoslovan- 2 ske poezije je v bistvu a&saa antologija slovenske poezije,dr. Tuma je bil socialni demokrat in ne liberalec in v tetralogijo Mire iheličeve sodijo Mladi mesec/predelana Tiha voda,česar aifrer ne omenja/,Hiša večera in Mavrica nad mestom,četrti/pravzaprav tretji del glede na vrstni re_ / $glxx pa bi bil še neizišli roman Ogenj in pepel/naslov je enak istoimenski drami Mire Mihelič/.Roman April to¬ rej ne sodi v tetralogijo Ravnovih,ampak ob njo. Te napake pa nikakor ne jemljejo vrednosti celotnemu delu, za katero je prav,da je bilo objavljeno. Smiljan Rozman:Pokopališče 4o. 4.69 \ \ Novi Rozmanov roman Pokopališče,ki je izšel pri ZO,je zanimivo, vznemiri jiso, mestoma tudi p rešenetjjivo delo.čeprav romanu ne manjka fabulističnih elementov,je poudarek drugje.Lahko bi rekli,da gre za mozaični prikaz duhovne situacije neke,se pravi naše dobe.Pisatelj nas vodi skozi en -in sicer zadnji-dan življenja upokojenega profesorja Avgusta.Ob eksistencialni problematiki glavnega junaka pa nam avtor naniza vrsto stranskih likov,ki dajo zgodbi širino.Roman je spretno komponiran,tako da ugladi tudi občasne občutke konstruiranosti,ki se javljajo pri nastopanju in govorjenju posameznih oseb. Da je življenjsko bistvo strnjeno v enem dnevu,poznamo že iz moder¬ nega romana tipa J.Joycea ali V.Woolf.Rozman ne gre po tej poti,saj ohranja tradicionalno pripovedno strukturo brez poudarka na notranjem monologu,retrospektivi ali toku zavesti.Glavna značilnost romana je p pravzaprav vdor iracionalnih ali nadrealnih elementov v sicer realis¬ tično obravnavanje.V tem bi lahko ugotovili nekaj kafkovskega.Osrednji nadrealno-iracionalni element je pojav krtov,ki imajo v raznih zvezah razne pomene. Ta večpomenskost ali tudi zapomenskost krtov je kot zani¬ miv rebus,iz katerega pazljiv bralec odkriva številne rešitve.Najbolj očiten je pomen krtov kot smrtno znamenje za Avgusta.Le-tega so krti povsem obsedli,pomeni jo mu nekaj tajinstvenega,vznemirljivega,bistvene¬ ga. Ostali ljudje/večina junakov v romanu/ se otresajo misli na krte /smrt/,saj skrbno pospravljajo krtine/zunanje znake nastopanja iracio¬ nalnega, vznemiri jivega, smrti/, o samih krtih pa nočejo govoriti niti sli šati, skratka,za nobeno ceno nočejo iziti iz okvirov malomeščanske var¬ nosti, mirnosti, ure jenosti in navajenosti. Ob tej neprijetni množici krtov se spomnimo tudi na množico ptičev v Hichcockovem filmu ali na nosoroge v istoimenski Ionescovi drami. Oeprav je pomen pri posameznih avtorjih različen,pa vsa ta menažerija izhaja iz sorodnega duhovnega občutka:tesnobe,izgubijenosti in negotovosti življenjske situacije mo¬ dernega sveta. Avgust se kot upokojeni profesor in sedanji honorarni prevajalec Suti nekako izrinjen iz glavnega življenjskega toka, čuti 3e "odvečen". Sv ojo življenjsko potrditev,najvišjo točko in končno spoznanje doseže til Pred smrtjo,ko se vzpne in pade podobno kot Ibsenov Stavbenik Solness. 1 Tu je z dejanjem potrdil misel ene od oseb v romanu,Šterna,da je smrt re: nekaj velikega. lati Štern, ki meni,da je tisto veliko v prihodnostix v le še smrt, pa predstavlja obenem tudi navezanost na navaddo vsakdanja življenje,katerega mu le še razgibava radovednost, saj pravi:"Jutri bi res ne želel umreti.Preveč radoveden sem,kako bo pojutrišnjem." Glede ostalih likov bi lahko rekli,da predstavljjo določene sloje ali tipe naše družbe oziroma našega mesta,saj je krajevno celotna zgodba dovolj točno opredeljena.Spoznamo zanimivo družino Pleteršnikov,bohemske¬ ga slikarja Merlota in malce majn izrazito Lenko pa še predsatvnika mlade generacije Aca,ki ima n a razpolago vse /materialne/dobrine,a hoče:"Sam ne vem kaj.Nekaj/drugega/... Ta nekaj se javlja večkrat,izrazito i iracic nalističnem maeterlinckovskem smislu.Slikar Merlot razmišlja:"Cas se mi vleče v nedogled.Dan občutim le takrat,če nekaj naredim.Vse drugo je pra¬ znina. Plavam. Vsi plavamo.V nekd motni vodi...Nekateri niti ne plavajo. Visijo...Nekateri pa se pogrezajo.Zmanjkuje jim moči in se pogrezajo V blato...v nekaj drugega,. .NEKAJ. ..Zdibse mi celo,da počenjamo to vsi,iče- prav se tega ne zavedamo..." Slednjič še to:Rozman je v Pokopališču pronicljivo poudaril neka¬ tere bistvene stvari,ki prizadevajoniššočega človeka sedanjega Časa,delo samo pa pomeni ponoven uspeh že uveljavljenega pisatelja. J \ i Mira MiheličsStolpnica osamelih žensk Najnovejši roman Mire Mihelič Stolpnica osamelih žensk /izdala ga je ;aložba Lipa v Kopru, 1969/prinaša v pisateljičin opus novo prostorsko ono.Ob tem pa se roman stilno in vsebinsko pridružuje prejšnjim delom :ire Mihelič, ne da bi najboljša od njih dosegel ali celo presegel.Ro- ( an je sicer solidna storitev,močno komunikativen in mu je tako mogoče betati nemalo uspeha pri bravcih. Naša naloga j e pregledati sestavo in učinkovitost romana,pri tem a upoštevati tudi povezavo dela z nekaterimi prejšnjimi romani Mire ihelič,ki sodijo v tako imenovani "ravenski" ciklus.Ni treba posebej menjati,da je avtorica dosegla dokajšen uspeh ravno s svojimi romani z življenja našega meščanstva pred vojno,med vojno in po vojni.Z njenim prizadevanjem smo tudi Slovenci dobili 3voje ?orsyte,Buddenbrooke, hibaulte ali Artamonosie.Ti naši meščanski mogotci se pišejo pri Miri ihelič Raven.V vrsti romanov sledimo več generacijam te družine.Kot rolog sodi v ciklus že roman Tiha voda /1942/,pozne je predelan pod na- lovom *ladi mesec/obravnava že odmaknjeno preteklost/.Osrednja romana z cikla sta Hiša večera/ obravnava čas pred 2. svetovno vojno in zače- ek 2 vojne ori nas/ in Mavrica nad mestom/obravnava čas po vojni/, prerani roman k ciklu je April/obravnava april 1941 med meščanskimi rogi v Ljubijani/.Po osebah sodi v ciklus tudi drama Ogenj in oepel nedvojni čas/,.avtoric a je imela namen izdati še istoimenski roman, ve - ar tega do sedaj ni storila.Kaže pa,da je Stolpnica osamelih žensk J že ne nadomestolo,pa vsaj ena varianta nameravanega romana Ogenj id »pel. V avtoričinih "ravnovskih" delih zasledimo tudi avtobiografske ele - mte,obenem pa bolj ali manj jasne like nekaterih vidnejšik sljakov slovenskega meščanskega sveta.Vsekakor raste iz celotnega ci- La zanimiva freska našega meščanstva, da ne rečemo domača varianta '*člo- )ške komedije" .Prednosti "'ire Mihelič so gotovo v spretnem fabul i ran j ^ ‘ijetnem,prav izbrušenem stilu in preudarni kompoziciji, otita pa vča- •h oreopazna konstrukcija in preveč poudarjena deklarativnoct v govor^ katerih oseb. islim,da se vrsta prednosti ali pomanjkljivosti avtofci- nega pisanja javlja tudi iz zadnjega njenega romana. Stolpnica osamelih žensk že z naslovom kot tudi z mottom/In solitu- ne cordis- v osamljenosti srca/ navaja na problem osamljenosti,doži- te subjektivno in objektivno. V stolnnici srkamo vna+o s.n.v v-s 4 j Habent sua fata libelli/ Knjige imajo svoje usode/-ta stari latin¬ ski izrek bi lahko uporaboli ob knjigi Iva Grahorja Življenje in smrt, ki jo je izdala Cankarjeva založba.Razgibani kulturni delavec Ivo Gra¬ hor/18 !9a2/ 19o2-1944/ je danes manj znan,kot zasluži.Njegovo razno¬ vrstno delo, saj je Dišal pesmi,prozo,drame, eseje in kritike,je ostalo raztreseno v raznih časopisih a in revi jah, avtor sam pa za svojega živ¬ ljenja ni usDel izdati knjige.Grahorjevo izbrano delo je slednjič izšlo šele ob 25-letnici avtorjeve smrti v izboru in uredništvu Franceta Vur¬ nika, ki je knjigi napisal tudi spremno besedo.Ko knjigo preberemo,lahko zatrdimo,da jr bila izdaja Grahorjevega dela nedvomno upravičena in umes- na in da smo s knjigo izpolnili tido kulturni dolg temu Kosovelovemu sodelavcu in prijatelju. Ker e Ivo Grahor širšemu občinstvu bolj neznan,ga kaže kratko pred¬ staviti.Doma je bil avtor v Dolnji Bitnji pri lirski Bistrici.Šolal se je in študiral v Ljubijani,krajši čas pa je bil na Poljskem in v sovjet¬ ski zvezi.Po vrnitvi je študij nadaljeval in končal,leta 1929 Da je bil zaradi sodelovanja pri Knjigi drugova zaprt in skupaj z drugimi oprosčer Imel je težave z namestitvijo,zato je služboval kot korektor v tiskarni Merkur,Med drugo vojno so ga Nemci leta 1945 zaprli, nato pa odpeljali v Dachau,kjer je 1944 umrl.Ta kratki življenjskim obris ne vključuje ob¬ sežnega Grahorjevega k ilturnega,nacionalnega a in političnega delovanja, o katerem vsaj nekaj izvemo v opombah k h knjigi. Izbor izpopolnjuje tudi bibliografija Grahorjevega dela,ki jo je pripravil uože Oglejmo si,kaj nam izbor nudi. Naslov,ki je povzet po eni od avtorje¬ vih socialnih novel,je po svoje pretenciozen,obenem pa tudi primeren, v Prvem delu knjige je objavljenih 12 črtic in novel,ki niso izenačene po , ._* socialno občutje oziroma kažejo av- vrednosti, so pa večinoma ene . bednost dajem noveli S cigani, torjev posluh za ponižane in razzaij po tehtnosti in zanimivosti se ji pridružujejo npr.živijenje in smrt Prostitutka Fela in Sveta Marina.Zgodba o nesrečnem avtorju je aalo dru- «« usmerjena kot druge, tako po vsebini kot po tonu. 7 tej zgodbi prevla¬ de ironija, česar sicer v Orahorjevem pisanju ne opažamo. Srahor zna v ovoji prozi ustvariti vzdušje in občuteno podati usode svojih junakov. 2 trticam in novel m se pridružuje odlomek iz nedokončanega kmečkega romana Volk.Odlomek seveda ne daje odgovora na vprašanje o uspešnosti romana,vendar po prebranem sodim,da je bilo Grahorjevo prozno področje prej krajša kot daljša zvrst. Srednji del knjige zavzema komedija Antikrist, pri čemer je treba dodati,da delo ni komedija v običajnem smislu,marveč kvečjemu v tistem pomenu,kot je to Dantejeva Božanska komedija.Medtem ko spada urahorje¬ va oroza v sklop socialno usmerjene književnosti tridesetih let,pa je komedija Antikrist bolj v sorodu s simbolistično ekspresionističnim izročilom.Nasploh bi pri Antikristu težko govorili o dra i kot drama¬ turško zasnovani enoti,pač pa je to bolj skupek prizorov,ki so dialoško organizirani,obravnavajo pa tako omenovana večna vpra¬ šanja, to so polarno zaostrena nasprotja na raznih ravneh/zemeljski in nebeški !/.Tekst sicer kaže značilnosti idejne drame,ki je obenem tudi predvsem bralna. Knjigo zaključuje 6 dokaj zanimivih in tehtnih esejev,člankov in kri¬ tik. Poudaril bi zlasti zadnja dva eseja:0 filozofiji in aktualnosti socialnih vprašanj ter Demokracija in vprašanje kulturnega dela v moder¬ ni družbi. Tu se predstavlja Grahor kot pronicljiv analitik in še to- dovolj misli iz obeh tekstov je še vedno aktualnih. Urednik knjige se je seveda zlasti pri zadnjem razdelku oziral prav na aktualnost tekstov. Grahor jeva knjiga je vredna pozornosti tako po literarnih kot po esejitičnih sestavinah.Z njo je avtor določneje dobil svoje mesto k v naši kulturni preteklosti in sedahjosti. Andrijan Lah /M. ^.toP Peter Božič: Na robu zemlje ''enim , da predstavlja izid Božičevega romana Na robu zeinl je/Nladin- ska knjiga/ 1 ' pomemben dogodek v novejši slovenski prozi.Tekst zasluži posebno pozornost,terja pa pazljivo branje in primerna analizo. reter Božič/rojen 1932/ jem opozoril nase s svojimi dramskimi deli, ki so »KKds bili vidnejši avantgardni poskusi naše povojne drame/npr. »ojoka oošta ni,Kaznjenci,Dva brata idr./.Prevzel je vlogo nekakega domače ga Becketta + Ionesca,vendar je Božič bolj samosvoj kot poane- malski,tako da je prej omenjena zveza bolj navidezna.Vzooreno z dra¬ matiko se je razvijala Božičeva proza.Že pred nekaj leti je izšel Bo¬ žičev roman Izvezi, zdaj pa se mu pridružuje še Na robu zemlje. Naslov seveda ni kar tako.Izraža določeno pozicijo junaka Brezpo¬ selnega/oziroma avtorja samega,kolikor je odnos avtor-junak oač tesen/ Gre torej za podobno situacijo, kot jo zaznamuje "izven".Ta pozicija pomeni nevključeno3t v običajni racionalno utilitarni življenjski sis¬ tem in označuje nekonformizem-se pravi stanje izven okvira,izven kalup§. Situacija ni lahka,kot tudi ni lahka situacija "na robu* zemlje".Stati na robu pomeni biti v stalni nevarnosti,da padeš z roba v pratno,v nič. Vendar avtor z roba vidi več:vidi rob in vidi zemljo,ali z drugimi be¬ sedami vidi/čuti/ ekstremno eksistencialno situacijo in se razgleduje tudi po širših planjavah "normalnega življenja". V knjigi uvaja citat iz Bratov Karamazovih,ki govori o egoizmu in osamijenosti,o individu¬ alizmu in izgubljenosti. Sam svet BožičeMh junakov res ni tuj svetu avtorja Zapiskov iz mrtvega doma.Druga asociacija,ki jo dobi človek ob branju,je Kafka,ne toliko po simbolni zapletenosti teksta kot po vnašanju nadrealnih elementov v sicer realistično potekajoči tekst. Na prvi pogled se zdi,da smo prišli v svet nekake moderne moralitete, vsaj po imenih sodeč,ki označujejo več tipov modernih slehernikov /Bretposelni,Igralec,Rdečelasec,Sestra itd./. Seveda Božič ne morali¬ zira,marveč razkriva.Raba občih imen namesto lastnih oziroma v funk¬ ciji lastnih ima seveda svoj pomen,ki se kaže ob branju romana.Božič v vsakem liku združuje individualne in splošne poteze/npr,Igralec—ta, določeni človek z imenom Igralec in človek tioa igralec/. Božičev roman se nam odkriva kot idejni roman,ne rsman z določeno 2 tendenco,ampak roman,ki se spušča v idejna razglabljanja in oodrobne analize človekove situacije.Tekst je vznemirljiv in presenetljiv oa tudi sugestiven.Je pa t težak in zahteven,glede prodora v resničnost pa lahko celo neprijeten,saj pravi T.S.Eliot,da “človeški rod ne more vzdržati dosti resničnosti,Nietzsche pa celo:Umetnost imamo,da« ne umre¬ mo od resnice. In vendar gre ena amer moderne književnosti ravno v atoonjevano razkrivanje resnlčnosti,objektivne in subjektivne.Pri tem padajo stari predsodki,tabuji,predstave,kalupi itd.,tako da se človek znajde neprijetno gol in -na prepihu.Zmanjkuje zavetja-bodisi zasebnih slepil bodisi skupinskih tolažil.Za Božičev pogled na robu zemlje je značilna odsotnost upa;razvidnost je tu žetako velika,da proces izgub¬ ljanja iluzij odpada, vendar je v avtorju/in junaku/ prvina,ki ga potr¬ juje za žitje in bitje-to je vztrajanje.Najsi je to vztrajanje srečnega a|i nesrečnega Sisifa,to je načelo,ki 3icer ne zagotavlja razrešitve posameznikovih dilem,pač pa le nadaljevanje eksistenčnega procesa. Božičev roman je odličen tekst in obenem svojsko doživetje,ki ga bo veljalo še premeriti in poglobiti.D-^lo je živo poseglo v individualne in socialne probleme našega časa in zelo nazorno izraža določeno stop¬ njo moderne zavesti. S knjigo se je Božič potrdil kot zrel pisatelj,ki zna slikovito in učinkovito podati svojo vizijo 3veta.&*koda, da ima knjiga orecej tiskovnih neoafek oziroma korektorskih pomanjkljivosti, kar je žal čest pojav tudi v »našem časopisju. Andrijan Lah Dušan Kermavner:Ivan Cankar in slovenska politika leta 1918 Kermavnerjevo političnozgodovinsko študijo Ivan Cankar in slo¬ venska politika leta 1918 je izdala ob 5o.obletnici Cankarjeve smrti Cankarjeva založba.Prva stvar,ki zmoti bralca,je že napačna usmeritev naslova:I vanC ankariin slovenska politika leta 1918.7 res¬ nici pa gre za vprašanje Slovenska politika leta 1913 /gre tudi za leto 1917 in sploh za čas med 1.vojno !/ in Ivan Cankar.Pri tem je Ivanu Cankarju odmerjeno kaj malo prostora,kar priča ali o malo pomembni Cankarjevi politični vlogi ali o premajhni pozorno¬ sti pisca študije za povezavo med naslovom in tekstom.Dejansko obrav¬ nava Kermavner Cankarjevo politično opredeljevanje samo v 5.poglavju /0 obeh Cankarjevih predavanjih spomladi 1918/,kjer je več prostora odmerjeno predavanju/oziroma odmevom na predavanje/ Očiščenje in pomla¬ jenje, samo en list pa predavanju Slovenska kultura,vojna in delavstvo. To nesorazmerje glede na naslov je res zelo izrazito in moti. Dušan Kermavner/19o3/ se že več kot 3o let posveča predvsem vpra- š anjem naše novejše /19.-2o.stol./ politične zgodovine in posebej raz¬ voju naše socialne demokracije.V pričujoči knjigi je na več mestih vid¬ na povezava med avtorjevimi predvojnimi deli in sedanjimi raziskavami. Izdaji Tumovih spominov Iz mojega življenja in Prečeluhovim Pripombam k naši prevratni dobi je D. Kermavner pred 2.vojno prispeval obširne opo be.Za boljše razpoznavanje gradiva je poznavanje prejšnjega Kermavner- jevega pisanja vsaj dobrodošlo, če že ne kar potrebno.Avtor se večkrat obrača nazaj na že znana ali odkrita dejstva,se nanja opira in iz njih izhaja.Res je,da je delo namenjeno predvsem strokovnjakom,ki omenjeno gradivo poznajo. Kermavnerjevo pisanje preveva poleg resne znanstvene obravnave tudi polemična gorečnost.Le-ta se vidi zlasti v dodatku z naslovom 0 sloven¬ ski socialni demokraciji med vojno 1914—1918/ob spominskih zapiskih R. Golouha.Sporninjamo se že obširne in dolgotrajne polemike ^.Kermavnerja ob izidu Golouhovih soominov.Zdaj si avtor ni mogel £aj,da ne bi "obra¬ čunal” s kritiziranim še v svoji knjigi« Sicer avtor razpravlja v 1 .poglavju 0 radikalizaciji in demokrati¬ zaciji slovenske meščanske politike/v tvezi z majsko deklaradijo/,v 2. Poglavju prikaže Razhajanje "mladih"socialistov s socialno demokracijo Poleti-jeseni 1918/odcep skupine,ki je začeta izdajati revijo demokra¬ cija/, 3.poglavje predstavi "veliki" polemični spoprijem med meščanskim 2 tiskom in Naprejem pozimi 1917-1918,v 4.poglavju pa obravnava Spreje Demokracije xh v meščanskem tisku in Napreju marca-aprila 1918.0 5. poglavju in o dodatku je že bilo govora.Knjiga je nedvomno zanimiva, vendar bi se dalo razpravljati o res edino zveličavnih in pravilnih pogledih na možnosti slovenske politike in politikov v prelomnih dne prve svetovne vojne, Andrijan Lah Andrej Inkret:Esej o dramah Dominika Smoleta V novi zbirki Znamenja pri mariborski založbi Obzorja je izšla tudi knjiga Inkretoba knjiga Esej o dramah Dominika Smoleta.Andreju Inkretu,ki spada v mlajši rod naših kritikov in esejistov,je to pravi knjiga. Inkretovo pisanje izhaja iz filozofske interpretacije del,zlasti je spodbujeno od strukturalistične metode.V uvodu inkret razlaga nekatera svoja izhodošča,medtem ko je nekatera splošna razmišljanja o literaturi prenesel v poglavje Krst pri Savici.0 literaturi pravi tam/str. 99/ naslednje: "literatura je objekt livno predvsem sistem zna¬ menj, organiziranih v poseben semantučni red in sistem,katerega po- menjanje je odvisno od različnih branj oziroma "raz-umevanj".Iz ome¬ njenega vidimo,da je poudarjena subjektivnost vsakega branja oziroma interpretiranja.To je seveda znano in tudi neogibno dejstvo.Inkret skuša to razrešiti tako,da" govoriti hoče samo 6 literaturi kot taki ugotoviti njem ontološki fundament,objektivno verifikabilne dimenziji literarnih del in se po tej strani izmikati petrifikaciji v historiči dokument"/str.9/.Opazno je,da je Inkret med tistimi,ki menijo,da je esejistično pisanje nujno povezano z uporabo slovarja tujk. Nadalje govori Inkret/str.133/:"S pričujočim poskusom smo hoteli ostajati pr: literarnem besedilu kot takem,prizadevali smo si doseči optimalno samoftrazkritje pesniških oziroma dramatičnih del". V svojem eseju obravnava Inkret naslednje ^Smoletove drame/igre, Potovanje v Koromandijo, Koromandije ni?,Igrice,Antigona,Veseloigra v temnem,Cvetje zla in Krst pri Savici.Začetne Smoletove igre 3 Mostovi avtor upravičeno ne uvršča v obravnavo in jo omenja samo iafor mativno.Vse druge drame povezuje ista st rulet ur a, karete bistvo je ostri polarizaciji vse-nič/oziroma iskanje-konformizem,upor in pristajanje, ekstremizem in srednja pot,absolutno-relativno itd./Res,vse omenjene Smoletove drame lahko uvrščamo aed izrazite idejne drame.Podrobneje se zadržuje Inkret zlasti pri Antigoni in Krstu pri Savici,kjer oprav tudi primerjalno analizo Sofokles-An«Hlfcs Anouilh-Smole pri prvi in Prešeren-Smole pri drugi drami.Del eseja ,ki obravnava Smoletov Krst ori Savici,je bil medtem objavljen tudi v gledališkem listu ljubljan¬ ske drame. Inkretovo prizadevanje"kar se da kompleksno in aiskamatskajcc siste sko oregledati in opisati temeljne razsežnosti ene najvidnejših oovojn dramaturgij na Slovenskem” se je posrečilo.Vprašanje pa je,Če je avtor uspelo tudi "dognati...tisto fundamentalno bistvo književnega dela- prostor pomenov,ki je skupen vsem različnim, v njem se dogajajočim bra¬ njem oziroma subjektivizmom”. Andrijan Lah Mimi Malenšek: Poslušaj, zemlja z. k v Založba Lipa v kopru je izdala pred nedavnim zanimivo slovensko noviteto.ure za roman Mimi alenškove o znamenitem glasbeniku 16.st' let ja oakobu Gallusu-Caruiolusu-s podnaslovom variacija na temo. tri ju vsemu občudovanju pisateljičine ustvarjalne volje,delovne zagnanosti in epske širine pa moram kar na začetku ugotoviti,da je ta variacija na temo predolga.Tu ne mislim na samo število strani/685/,oaš oa na < 3tvo,da število strani ni ustrezno nuji,ki bi jo gradivo terjalo.noč« reči:gradivo se je razraslo preko tiste meje,ki je*za določeno temo- tu življenjepisni roman Gallusa-potrebna.Bralec enostavno ni najbolj zadovoljivo ooplačan za trud, ki ga je ob prebiranju tako obsežne knji ge imel.Obsežnost je utemeljena pač tam,kjer se stvar ne da Dodati ki še/npr. Musilov Mož brez posebnosti.Ta roman zahtevnejši bralec z uži kom prebira in v takem primeru konec vedno prehitro pride,človek bi š namreč želel iti še dalje po poti avtorjevih duhovnih i3kanj/..nazen očitka nefunkcionalni dolžini pa je treba priznati romanu številno k\ lite te,ki že potrjujejo ali ponovno uveljavljajo avtoričino pisanje. '*irai Malenšek/roj. 1919/ je poleg Mire Mihelič naša najvidnejša pi sateljica, sicer pa sodi med izra zite predstavnike današnje slovenske prozne epike.Njen danes že zelo obsežni opus bi lahko shematično raz¬ delili v dve večji skupiii/glede na sodobno ali zgodovinsko tematiko/ Z usmeritvijo v zgodovinsko tematiko ,T alenškova v veli ci meri nadalje delo že umrle slovenske pisateljice like Vaštetove, kateri sta bili zg dovina in biografika glavno izhodišče za pisateljevanje."alenškova j je z dosedanjimi zgodovinskimi in biografskimi romani precej J3?eia,z ni čudno,da pričakujemo od vsakega nadaljnjega dele korak naprej.Homa o Gallusu je dejansko tretji g el avtoričine refomočijsko— protirefor macijijake trilogije,zato ga je treba ocenjevati tuai s stališča pri merjave vseh treh knjig.Prva knjiga Plamenica/1958/ je obravnavala ir barja in »omembno obdobje slovenske reformacije, Roman je usoel tako p osvetlitvi glavnega lika kot tudi po spretnem uporabljanju zgodovina k ga gradiva.Druga knjiga Inkvizitor/1964/ je govorila o Tomažu Hrenu,g ^vodilnem slovenskem orotireformatorju, ter obdobju,ki so deloma krije 3 prvim romanom,deloma pa prvi roman časovno nad^ljuje.Memim,da je r no upodobitev *omaža Heenadala knjigi centralno zanimivo st.Do tedaj s si ga predstavljali zgolj kot fanatičnega uničevalca protestantskih knjig in preganjalca slovenskih luteranov.Malenškova pa nam je odkril številne človeške dimenzije tega moža,ki je vsekakor prerasel običaji pojmovano inkvizitor3tvo.V romanu o Hrenu je avtorici uspelo ustvarja no preoblikovati zgodovinsko gradivo,ne. da bi bralca prikrajšala za z nimivost zgodbe.Tudi dolžina pri tem romanu ne moti,ampak je povsem funkcionalna.Tu se spet srečamo s problemom tretje knjige- z romanom o Gallusu-Poslušaj,zemlja, ki do nepotrebnem deluje razvlečeno,v prime javi s prvima dvema romanoma oa manj ja zadovoljivo. Jakob Petelin Gallus-Carniolus spada ob Palestrini in Orlandu di Lassu med najvidnejše glasbenike 16.stole tja.Ja je bil doma s Kranjsk ga ali kar 31ovenec,si lahko štejemo v čast,saj imamo tako kar imenit nega predstavnika v zboru evropskih, starejših muzikov.Žal je o njem b malo zanesljivih podatkov, povrh pa je še živel ou mladih let na tujem tako da ne vemo kaj prida o njem, še manj pa o n j ego ve.rjo bču t ju domovin ske ali nacionalne pripadnosti.če najbolj se nam potrjuje njegova pok jinska pripadnost-s pridevkom Cariclus.Za biografski roman je pomanjk nje točnega gradiva o avtorju obenem plus in minus.Plus zato,ker se p telju odpirajo širna področja ustvarjalne domišljije in sprethe kombi natorike,ki jih ne utesnjuje teža oozitivističnih dejstev.Minus zato, ker je osebnost premalo oprijemljiva in je tako lahko središče romana preslabotno in ne dovolj učinkujoče.Oboje-plus in minus-je prisotno t v Valenškinem romanu.Obenem,ko sledimo široki freski politično cerkve nega dogajanja v 2.polovici 16.stoletja in priznavamo avtorici sposob nost epskega razmahe,se nem osrednja oseba kače razmeroma nebogljena neizrazita.Ne doživimo kaj bolj oprijemljivo niti junakovih maloštevi nih življenjskih pustolovščin niti njegove velike 1jubezni-glasbe.Na¬ sploh je uallus prikazan predvsem kot javnosti odmaknjen,k meditacija nagnjen moški,predvsem spiritualno usmerjen in življenjsko nepraktiče Zanimivo je preučevati njegovo sliko-imamo jo tudi na ovitku knjige.T vidimo postavnega,odločnega moža z videzom uspešnega dvorjana in ugla¬ jenega svetovi Jana..Da, seveda, to je le bežna pripomba, ki niti ne sodi bistvu knjige, vendar se mi Maie Gallusova podoba m Malenškina upodob: tev Gallusa v romanu nikakor ne skladata. Obsežno gradivo,ki nam ga avtorica podaje,se ne izčrouje zgolj v poskusu Gallusovega življenjepisa ali v ilustriranju zgodovinskih dejstev.Preko tega nam pisateljica posreduje seveda še številne krajšt in daljše meditacije i o življenju in ljudeh-« sploh razmišljanja nadc meščajo v romanu preslabo zsstooano akcijsko ustran«.Homan sodi med ti3l sodobne zgodovinske romane,ki z zgod ovino predstavljajo tudi naš čas. Iz raznih asociacij in vzoo rednosti,iz meditacij in akcij,iz bojev in spopadov,iz odnosa do življenja in smrtiSfc-iz vsega vstaja človek 2oi. stoletja,njegove dileme,njegov pogled na svet.Tako se nam kaže roman v več pla8teh,žal pa slabotnost centralne teme zmanjšuje tudi skupno k C i u Uo ^ ■ f- V, fef Taras Kermauner:Struktura in zgodovina Naložba Obzorja v Mariboru je izdala kot 5.knjigo v zbirki Znamen,; študijo T.Kermaunerja struktura in zgodovina.T»Kermauner se publicit 2no uveljavlja že daljše razdobje v številnih revijah, izšle pa so tuc že tri njegove knjige:Trdijni plis smrti ali samorazdejanje humanizma povojni slovenski drami/interpretacija treh povojnih slovenskih poeti nih dram-Zajčeve igre Otroka reke,Strniševega Samoroga in Smoletove Antigone/,Na poti k niču in reči-s podnaslovom-porajanje reizma v po vojni slovenska poeziji in struktura in zgodovina.Prav gotovo je T f Ke maunertrenutno najpomembnejši,najustvarjalnejši in najprodornejši raz kovalec novejše slovenske literature/točneje predvsem lirike in drama tike/.Na podlagi strukturalistične metode je T.Kermauner podrobno in pronicljivo analiziral že vrsto novejših pesnikov,pri tem pa prodira novejših k starejšim,gre torej po obratni poti,kot je navada. T.Kermauner/roj.195o/ izhaja iz filozofskih izhodišč pri svojih an lizah in razlagah.Z izrazitim teženjem po znanstvenosti in objektivn s ti se T.Kermauner odmika od impi^esioni stične,estetske kritike in tike,ki temelji na določenih apriorizmih ideološke narave.Tudi študij struktura in zgodovina se pridružuje dosedanjim Kermaunerjevim delov nim naporom in načrtom.najprej označi Kermauner razliko med gledišči sartromarksi s to v/zgodo vina/ in strukturalistov/struktura/. Iz teh razi nih izhodišč izvirata dva mogoča pristopa k literaturi-prvi je .ideolo in drugi znanstven.T.Kermauner želi odkriti racionalen model,"ki na e raten, zakonit način neogibno povezuje in v natančnem razmerju ohranja vrsto eksistencialnih kategorij".Z odkritjem eksistencialne-racionaln strukture pa si obeta Kermauner ugotoviti tudi umetniško vrednost ol estetski moment. Ker so se strukture nenadoma zelo razpasle in razrasle po domačem t: sku,mislim na razna področja,smo se jih že kar privadili.Nismo pa si že na jasnem,ali bi kazalo besedo sloveniti/ustroj, sklad,sestava/ ali Kako označuje strukturo Kermauner/str.23/i"struktura je skoraj abstrai na statična shema,ki določa ljudi,njihove zavesti,njihova ravnanja,ji: sodeljuje pomen,smer,značaj".v nasprotju s strukturo je /zgodovinska/; t Siaci ja, ki je"dinamiČen odnos, ki povezuje akter je, žive, konkretne ljud: ti so,ki jo/situacijo/ustvarjajo".otruktura in situacija,nadaljuje Kea mauner,sta si v takem odnosu kot natura in zgodovina ali objektivitel in subjektiviteta.Strukture se pri pesništvu pojavljajo v razmerjih c ma lih do velikih -ali pesem predstavlja mikrostrukturo,pesnikovo dele strukturo in pesništvo določene generacije makrostrukturo. T.Kermauner nam v svojem pisanju odpira nove vidike,ki jih podpi ra M, V . 6/ Dragotin I.Vresnik:zaklad na obali Tudi knjižnica binjega galeba je že zdavnaj presegla mejo loo zve kov in kaže enako vitalnost kot Kondor.Profil obeh zbirk je odvisen od st rostnih stopenj bralcev,katerim sta namenjeni, edtem ko je Kondor usmerje predvsem k srednješolcem oziroma že k zrelim bralcem,pa ostaja dinji gale bolj pri tleh oziroma prihaja k mladostnikom višjih razredov osemletke. r o vejše knj ge Sinjega galeba imajo celo opozorilo,za katero razvojno stop so primerne.če je to gotovo posrečena zamisel,pa se zdi nakazovanje vseb na ovitke kar preoodrobno.'kislim,da lahko ta preveč nakazana vsebina pfci krajša mladega bralca za čar presenečenja in samostojnega odkrivanja. ot 137.knjiga Sinjega galeba je izšla povest 'ragotina I.Vresnika Za klad na obali/MK 1969/.Delo je dovolj spretno zasnovana p-stolovska zgodb o zgodah in nezgodah več dečkov na naši obali.Tip zgodbe je sicer že preš šen in ga pri nas najbolj izrazito predstavlja Seliškarjeva Bratovščina Sinjega galeba.Vresnik poskuša med pustolovsko vsebino vplesti tudi več vzgojnih naukov,kar se včasih preveč opazi.Večkrat je občutno tudi konstr iranje.kar pomeni ,ds avtor preveč "vsemogočno"potiska junake sem in t$e, na nrizorišče in s prizorišča.Junaki so mogoče jtxsxKx malo stereotipni/po gumni dečki,prijazni profesor,zli tihotapec oziroma vojni zlo-inec itd./, vendar ne v škodo mikavnosti zgodbe. Knjiga sicer ustreza pustolovskim težnjam bralcev določene starosti /11-12 let/ in jim gotovo nudi prijetno branje.Vabijiv je že motiv skri¬ tega zaklada/prim.klasično mladinsko delo R.L.Stevensona Otok zakladov/, zraven pa še motiv:dečki odkrijejo in iščejo zločinca/prim.klasično mla¬ dinsko delo E.KSstnerja Emil in detektivi/.Ob teh dveh standardnih motivi zasledimo še nekaj novih:edem bi bil motiv tihotapca, ki je obenem vojni z! činec,kot drugi motiv pa naj omenim prijateljstvo slovenskih dečkov z njii vim nemškim vrstnikom Herbertom, kar vzpodbuja turistično pa tudi siceršnji prijateljstvo predstavnikov raznih narodov. Povest D.Vresnika /ro^vJL^Sb/Zaklad na obali lahko uvrstimo -ned soli« ®la naše mladinske književnosti.K lepi podobi knji e je prispeval zunanje opremo Ive Seljak čciič, ilustracije pa štefam Planinc. Andrijan Lah b Janko Lavrin:Gogolj '1 V zadnjem Času je Janko Lavrin zelo "prisoten" avtor na našem knji. nem trgu.Po zbirki esejev Književnost in duh časa/od Rousseauja do Sartra/ ki jo je izdala DZS lani,smo dobili še tri Lavrinove knjige o ruskih avtor jih.Kna od njih j® študija o Jogolju /J$Lavrin:Gogolj,Obzorja 1969, prevede J.Gradišnik/.Posebnost knjige je,da je orevedens iz angleškega rokopisa.Ve sistem podajanja gradiva pa d riča,da je pisana verjetno za isto edicijo k že obravnavani knjigi o Tolstoju in Dostojevskem.Vse tri knjige 30 izšle v istem formatu in v enotni opremi Bronislava Fajona.Do povsem enotne uredit z drugima knjigama manjkajo pri Gogolju zgoščena časovna razpredelnica na koncu sin Dričevanja,odlomki mnenj raznih avtorjev o piscu ’ rtvih duš.^an mivost iz prevodov vseh treh knjig je ta,da skuša prevajalec obuditi rabo slovenskih imen za mesece.Ali je to smiselno ali ne,je težko reči.Vsekakor zveni arhaično.Zdi pa seai,da bodo zlasti nekateri mlajši bralci kar zapos¬ leni z razšifriranjem kimavcev,rožnikov,listopadov itd.Vendar je prevajale nedosleden in uporablja mešano ustaljena in stara imena za mesece. Po knjižici Vodovozova o Gogolju je Lavrinov Gogolj pri nas prvo več c delo o začetniku ruskega idealizma.Gogolj seveda ni tak pisateljski format, kot sta Tolstoj in Dostojevski,zanimivo pa je,da se že pri njem javljajo nekatere dileme,ki 30 vznemirjale tudi njegova večja naslednika.Gogolj je tipičen predstavnik prehoda iz romantike v realizem, trvine obeh smeri se kažejo v Gogoljevi!? delih Jokaj razvidno.Čeprav je Gogolj nekak nadaljeva¬ lec ruske oroze iz ča 3 a romantike,npr.Puškinove, je bil vendar zaradi svoje ga rodu »položaja inzaradi drugačne narave,kot je bila Puškinova, že kar namenjen za drugačno vrsto literature.Sprva 3e javlja pri njem folklorna romantika,ki nastopa v Večerih na prisatvi blizu Dikanke in še v Mirgorodi nato pa sledi faza oetrograjskih povesti,kjer se prppletata romantična izjemnost in tudi grotesknost z realističnimi elementi.n centralnimi deli preide Gogolj v svojevrstni realizem, ki pa je stalno dopolnjevan s satiro in grotesko.Po prikazu Gogoljeve dramatike,katere težišči sta Komediji Re* zor in Ženitev,in obravnavi glavnega Gogoljevega dela 'rtve duše nas Lav^ rin privede do poglavja '.'oralist proti umetniku.Tii zasledimo podoben koo- flikt kot pri poznejšem Tolstoju.Seveda pa je bila Gogoljeva ustvarjalna kriza ob nastopu njegovega pobožnjaštva mnogo olj dokončna, kot je bilo t Dri Tolstoju.Povrh j© še Gogoljev misticizem,ki se kar ne oa oddeliti od Patoloških prvin njegove osebnosti, še za stopnjo manj simpatičen in spre¬ jemljiv kot Tolstojeva anerhoidna varianta primitivnega krščanstva s tezo neuoiranja zlu. SLavrinu je uspelo zgoščeno in primerno opisati Gogoljevo svojsko oseb nost,dimenzije njegove nesrečne življenjske poti in značilnosti Gogoljeve Janko Lavrin:Do3toJevški la \ ,6j^ Pred nami so kar tri Lavrinove knjige o ruskih pisateljih.Založba Obaorja je namreč obogatila naš knjižni trg s prevodom Lavrinovih prika¬ zov Dostojevskega,Tolstoja in Gogolja.Janko Lavrin/roj.1887/,naš belo- krajinski rojak,je ugleden slavist in raziskovalec evropske književnosti. Dalj časa je služboval kot profesor na nottinghamski univerzi v Angliji. Svoje študije je pisal v angleščini in nemščini in tako je tudi prikaz Do¬ stojevskega preveden iz nemščine/prevajalec J.Gradišnik/.Knjiga o Dostoje\ skem-s podnaslovom življenje in delo-ni identična s psihokritično Študijo Dostojevski, ki jo je izdala 'odra ptica že leta 1927/ v knjigi Dostojev¬ ski,Nietzsche,Tolstoj/.Sedanja obravnava Dostojevskega predstavlja v pri¬ meri s prejšnjo pravzaprav nekak poljudnejši prikaz za širše občinstvo. Priznati je treba,da piše Lavrin spretno in živahno in da je tako knjj ga prijetno branje.Ob kopici knjig in študij o Dostojevskem je danes seve da težko pisati kaj izrazito novega.Lavrin,ki se je pri oisanju nedvomno oziral na okvir in namen zbirke nemškega založnika/rowohlts monographien/, se je odločil za ratgiban življenjepisni prerez,ob katerem se nizajo obra 1 ; nave del.Sistem je prav primeren in pregleden in knjiga tako orav dobro služi kot osnovna in učinkovita informacija o velikem ruskem pisatelju.Po* sebnost knjige je še bogata slikovna dokumentacija. Gotovo je Dostojevski tak pisateljski format,da vedno znova vzbuja take in drugačne odzive na svoja dela in da je od vseh klasičnih ruskih pisate^ ljev najbližji duhu,ki vodi vsaj v eno smer evropske literature 2o.stolet. Duhovni razvoj DostoJevškega je vzbujal pri ortodoksnih enosmernikih vednc nekake pomisleke.In res-približevanje starejšega Dostojevskega ideologiji ruskega carizma in pravoslavja danes v glavnem ne vzbuja oosebnih simpati, Sevada so avtorjevi duhovni preobrati v marsičem negotovi.Dostojevski je pisatelj, ki neverjetno nočno zaznava,raziskuje in izpoveduje razkol v sebi in svetu.S tem je pravi antipod v klasično harmoničnost tešečemu tipu av¬ torja, kot je npr.Goethe. Bogoiskalstvo Dostojevskega je silovit napor ujeti se na neko gotovost, doseči vsaj relativno trdnost,najti oporp v praznini.Lahko bi celo rekli, da je problem iskanja boga pri Dostojevskem en sam paradoksen spopad avtoi je ve dvojnosti ali avtorja kot dvojnika,spopad med ateistom in vernikom { med modernim skeptikom &n človekom,teze čim po religiozni odrešitvi, ateri brat od Karamazovih je bil najbližji Dostojevskemu:Dimitrij,Ivan ali Aljoš Ali niso to le trije avtorjevi vidiki,ki končno dokazujejo relativnost ed; nih resnic? Po Grosmanovem romanu o Dostojevskem/Rulettenburg/ in odličnem Zweigov< eseju o avtorju Zločina in kazni v knjigi iraditeljim sveta nam bo tudi bavrinova ^njiga omogočila ponovno srečanje z velikanom rusie literature. Janko Lavrin:Tolstoj r Ux ^ i,Knjige o Tolstoju bi lahko napolnile celo knjižnico,in to ni bre|z ra¬ zlogov: že zelo dolgo -od dni Voltaira in Goetheja-ni bilo nobenega pisa¬ telja njegove vrednosti.”-tako začenja Janko Lavrin svojo knjigo Tolstoj- življenje in delo/Obzorja 1969,prevedel J.Gradišnik/.Gotovo,tisto o celi knjižnici drži brez pomisleka.Nekam dvomljivejša je druga trditev.Pisa- teljstvo Voltaira in Goetheja bi po vrednosti ali pomenu bolj težko pri¬ merjali s Tolstojem.Najbrž greitu za smisel:že zelo dolgo-od dni Voltair in Goetheja- ni bilo nobene tako izrazite centralne osebnosti dobe!In to je res-ob Temenskem očaku in weimarskem klasiku je ravno modrijan iz Ja¬ sne Poljane tak lik,ki ni predstavljal le pisateljske veličine,ampak tudi idejnega vodnika, vzornika in učitelja ali oreroka, lahko bi rekli kar neks ko institucijo v okviru določene družbe,oziroma poetičneje povedano-sonce ki oddaja žarke svoje osebnosti številnim,čakajočim na svetlobo in tople I.avrinova knjiga o Tolstoju je zasnovana podobno kot avtorjeva knji: o Dostojevskem/izšla je tudi v isti ediciji-rowohlts monographien/.Ob ži\ Ijenju torej prikaz dela;poleg družbenega ozadja in odnosov s sodobniki j se pojavlja izrazito še vprašanje Tolstoj on tolstojanstvo ali Tolstoj- književnik v odnosu do Tolstoja-moralista.Knjigo popestrujejo Številne i] stracije. Del o Tolstoju imamo zdaj že v slovenščini kar na fczbiro.de jih omeni samo nekaj:H.Troyat:Tolstojevo živijenje,Prijatelj:Tolstoj/obenem tudi Dosto je vski/, Gorki: Spomini na sodobnike/Tol sto j/, Lavrin: Dostojevski, Nieti sche,Tolstoj/osihokritične študije/ pa še Zweigov sijajni Tolstoj v Gradi teljih sveta.Sedanja Lavrinova knjiga n& ponovitev predvojne študije o Tc stoju,pač pa novo delo,ki nam v bistvenih obrisi h predstavi Tolstojevo ustvarjalno osebnost.Snako kot knjiga o Dostojevskem je tudi študija o Tc sto ju pregledna,zanimiva in ooljudna.Vse to jo priporoča tudi dijakom,ki bodo preko nje izvedeli kaj več o namenitem avtorju Vojne in miru. . Lavrin skuša biti v svojem prikazovanju čimbolj objektiven in tudi dol mentarističen.’ r ed vprašanji,ki jih obravnava v zvezi s ^Olstojem, je tudi odnos Tolstoja do žene So f j e. La vri no v objektivizem se tu le uo pokaže.Tež; v zakonski skupnosti,ki so spremljale zadnja desetletjo Tolstojevega živi n j a, so ilustrirane z obeh strani.Le od izhodišča je odvisno,komu bo nepr: stranski bralec bolj naklonjen-Sofji Andrejevni,ki je gotovo stor«la mar; kaj napak, ali Levu Nikolajeviču, pri katerem je k zaostritvi zakonskega s] pada prioomogla tudi sprememba v njegovem oogledu na svet,se pravi premii od umetnika k moralistu/prim.Kreutzerjeva sonata!/.Dileme Tolstoja na te: sno duhovnem področju so nedvomno izhajale iz nasprotja med njegove vit; listično,pogansko,čutno naravo in vsiljenim krščanskim asketizmom.Ko je tolsto janstvo preraslo Tolsto ja, vemo, da je šlo to v škodo literature, 'is] ..4 1 4 1- v ± v* x tv X Pavle Zidar:Stanja vf- c 6/ v Cankarjeva založba je izdala novo knjigo Pavleta Zidarja Stanja.Zida /roj.1932/ je že s svojim dosedanjim delom dokazal,da spada v prvo vrsto sodobnih slovenskih avtorjev.Njegove že odkrite odlike so gotovo:izredna o dinamičnost pripovedovanja,zanimive obdelave snovi in sproščenost izražanj. K zadnjemu sodi tudi funkcionalna uporaba tako imenovanih vulgarnih besed kar je za nekatere gotovo bolj greh nad fino literaturo kot pa zasluga.Vsi kakor piše Zidar izredno zagnano in zavzeto.Njegovo pisanje je sveže,mikavj in razgibano.Pronicljivost opazovanja,domiselnost in pisateljski zagon ter energija omogočajo Zidarju,da postane pisec domače "človeške komedije". Vprašanje je seveda,ali bo šel Zidarjev razvoj k obsežnejšim zvrstem ali p* bo prevladala krajša oblika.Po obsežnejšem romanu Oče naš je sledilo več krajših del/Rarakar ji,'"ari ja T"agdalena/,med katera sodijo tudi Stanja. Zidarjevo novo knjigo tvori 18 črtic ali ndvelic,ki so precej razno¬ vrstnemu mislim tako na tematiko kot tudo na kvaliteto.Skupno je vsem zgodbam eno:opis sedanjih življenjskih situacij-stanj.Zidarjevi junaki so mali ljudje,ki živijo sli životasijo v ozkem,omejenem svetu,vsak po svoje, vendar vsi pretežno vitalni,vsi v boju za prostorček pod soncem,za dosego ma lih ali večjih življenjskih radosti in užtkov.Zidar je do svojih junake razumevajoč in čuteč,včasih tudi ironičen in satiričen.Razpoloženjska palel je pri njem široka,tako da avtor nikjer ne zahaja v monotonijo ali v dolgo¬ časnost , ki jub temu da se nekaj tem ponavlja.Na prvi pogled se zdi, da piše 7 idar zgolj realistično ali selo naturalistično.Sevada pa iajema avtor stvž nost najširše,življenja ne utesnjuje v kalupe in ga ne podreja moralistični diktatom.Pot vsega živega je pri Zidarju široka in polna možnosti,vsebuje določna spoznanja o omejeni vsakdanji eksistenci in iracionalne sestavine neoprijemljivih skrivnosti.Za to mešanje zelo vsakdanjih in zelo duhovnih prvin je značilna že prva novela v knjigi/Sončna tihota/,ki je tudo potrdit pisateljstva kot stvarilne sile/Norda je bila oa res na začetku beseda/. Več zgodbic ima temo starosti,odmiranja,usihanja življenja ali življer ske sile/npr.Mein lieber/.Polna ironije je zgodba z naslovom Kramljanje o umetnosti.Kaže,da kot Cankar tudi Zidar rad uporabi temo ačiteljstva predvs v satirični smeri.Prava kratka epopeja o boju za imetje in prevlado v druži sken krogu je novela Tri sestre.Zgodba Revolucionar je zabavna in poučna bkrati.Xa Priča nam,da sta revolucija in revolucionarstvo kaj gibljivi zade in da je od revolucionarja do malomeščna včasih komaj za korak.Zna najboljš zgodb v knjigi je N w e ni prostori,polna pristne in zdrave čutnosti,prečej poč- tična in zanosna. Posrečena, zanimiva in svojska je novelica Sifilis, ki je tudi dobro poantirana. Zidarjeva Stanja prinašajo nekaj novosti glede na disedanje avtorjeve knjige ter ponovno - čeprav nev celoti - izpričujejo pisateljeve kvalitete. Andrijan ^ah I P'} Mo t>korsj jubilejna knjiga ^avleta Zidarja /P.Zidar Jakobove sanje,Lip® 1979/ bibliografiji na koncu romans v 8kobove ssnje je to delo 4-o.knjige našega znanega pisatelja,vendar pazljivemu očesu ne more uiti dejstvo,da med deli ni omenjen roman *^ezus iz pekla, ^akorkoli že,če ni jubilejna,je pa toliko posebna in mikavna, da zasluži podrobnejšo obravnavo.^ tipom literature,ki nam jo je Zidar predstavljal v svojih zadnjih knjigah/npr.^ahatma ^andit, * as jenss Pandorine sence/ je ti zašel že v slepo ulico.^istem se je tudi že neprijetno ponavljal»avtor se je izgubljal v razvlečenih meditacijah,refleksijah,mozganjih.^a ps se ne bi slišal le en glas,si je izbral nekega sogovornika,dvojnika,drugi jaz in vso perečo ter duhamorno mišljenjsko tvarino obdelal v dialogih.Z večjo iskrivostjo bi se lshko v tem načinu morda približal tipu filozofskega dialoga/npr.Diderot »"‘ameaujev nečak/. y el pa izgublja¬ nje pripovednega jedra ni nadomestil z učinkovitim premikom v esejistični roman.Ostal je torej med vdeme sferama,zapuščal je eno,a ni dosegel druge.„e bi uspeliuvssj natej zemlji brez gospo- darja/=* litersrnokritičnih oznak in formul/ suvereno obstati in se z močjo novopisanege utrditi,? pomenske in izrazna teža del za kaj takeg8 nista zadostovali. Z romanom .akobove sanje je napravil Zidar odločen obrat, ki bo koristil teko njemu kot bralcem.Avtor se je prepustil ust¬ varjalni imaginaciji in s tem v precejšnji meri udušil resnobno moraliziranje.Značilne postavke v romanu so še: prežerjenost s humorjem,navihane staire,pestro febulirenje in veselje do igre. Po ludistični strani,po temeljno določujoči igrivosti ifcR ob širši gmoti življensjkih vprašanj,je roman '^akobove sanje v bližnjem sorodu z duhovitim romanom F.Rudolfs Fotosinteza Linhart.Seveda ta tip pisanjain oblikovanja pri Zidarju ni povsem nov,najdemo 2 ga deloma že v očarljivi mladinski knjigi ž Pišem knjigo»Vsekakor pa deluje v tem tBeniitku bistveno osvežujoče innvabljivo.kot bi¬ stveno novost/vsaj za Zidarje/ ps moremo utrditi v tej knjigi ne le ustvarjalčevi svobodno sprehajanje po pi'ostiru in času,ampak usmerjeno soočanje preteklosti in sedanjosri v eni točki,v točki poetičnega doga jan ja. srednjeveško čarovniška in sodobno tehno¬ loška sočasnost imanele mik presenečenje,ampak nudi tudi humorno sprostitev in uvaja satiričneostrine.Kg resnejši»intelektualno prodornejši rsvni je to sočasnost česov/čsse/ uvedel že Jože Snoj v svojem odličnem romanu Jože? /Jožef ,%kob-biblijsk8 arhetipa $ sploh pri Zidarju arhetipskih kombinacij ne manjka in nadvse zani¬ miva bi bila še samo analiza naslovov njegovih del l/.^e pred tem }■' y • , . je načrtno soočanje dveh časov opravil A.Hieng v romanu u srodej« k tam gre v glavnem za sopostavljanje,neze združevanje. Vrnimo se k Zidarjevemu romanu.^eobjeraeta ge pomensko za“ nimivo prolog in epilog.Pisatelja Gregor j8/0p. : gre gor,kvi|ku, v transcendenco,nad3tv8rnost/ Jaoba/opsJakobov privid,°ekob6W les¬ tve,^akobov boj z angelom,^akobovažena, J akob in njegovi otroci itd./ odkrijemo v njegovi oblomovščini,ki jeoberem pasivnost/ v dejanskem svetu funkcionalnih opravil/in aktivnost / v svetu sanj, imaginacije, umetniškega ustvarjanja/.Zid8r v prologu nakaže tudi pisateljsko l ' , ’ 'V . muko,breme '• "Pisateljevanje je najbolj ljubosumno delo na svetu. ^apre te v svojo celico,kjer se ni mogoče gibshi/str.6/.Življenj¬ sko tvornost/pisanje/ povetuje Zidar s tesnobo,tesnobo pa z zgodo¬ vino* koman u akobove sanje je v nekem smislu razdiranjefce temeljne tesnobe/še okvir sanj je nadvse sproščujoč/.krutosti neposrednega dogajanja na svetu stopi asproti vedno prisotnaigi ; 8 in vator se nekajkrat vmeša v dogajanje z odtujevalnimi učinki/npr.Zapišimo seirane in zlomi v tej knjigi osiromapovesti se bodo naglo celile, to jev litartauri mogoče,v resnici seveda ne-str.184/. 3 \ kroblemsko osišče zgodbe v romanu jetekole: Oblast/npr, ce- sarsko-cerkvena/ v svojem funkcioniranju potrebuje 1 o v na čsrov- nice in s tem tudi čarovnice. iu ed obtožene čarovnice/žrtve sistema/ %i 'f px'ide tudi žena pisfctelja akoba Anča u akob. ^ azen zanjo pa je u mil© in presenetljivasneobglavljenje in grmada»temveč le temeljno ponižanje,izobčenje s rabelj jo namreč poŠčije/irsnska kezen IV/, potem pa jo izpustijo/^eoite ji,do jezdajnpač mrtva in dslahko gre,kamor hoče~str.236/.Pisatelj “skoo odide s A olonko/Voutila sta naenkrat,da sta se udeležila časa v njegovih grotesknih podo¬ bah,ki je edinaresnica tega sveta-str.225/. komar, jefabulativno izredno bogat,a pripovedovanje vsebine ni nas namen* r sek8kor iučinkuje roman onoutneje na tehle področjih: odnosi moški-ženska/mož-žena/ v strindbergovskih ali arhetipskih osvetlitve#,odnosi oblastniki-poarejeni v raznih nianssh,odnos časov:sprememba ali večno vračanje enakega,konkretnekritično paro- dične asociacije na sodobneaogajanja/npr, v šolstvu;Ančaje učite¬ ljic© I/. U epilogu j©prikazano delovanje zgodbe napisatelje /na osebo G regorjajekoba/: " Zgodba je torej postala možnost, spomočjo katere se je mogoče videti odznouraj in odzunaj.Poslecinjičjše je vrgel pogled nase:nsobe svoji strani.KOliko ljudi je bilo tam,ki so počeli vedno iste stvari.Videl je,ds tega nebi nikoli konec, vse bo isto»večno se ponavljajoče isto." Ob ponsvljajočem se istem nss vendar Zidarjeva zabavna upodobitev pisane štrene sveta pritegne;ts knjiga o /vseh/ časih jeknjige za naš čas in našegabralca. A Andrijan Jj ah. Iz roda v rod duh išče pot X *) .a so to predvsem Arabci,Židje so v večini novejši priseljenci, bi imela palestinska država bolj arabski kot judovski videz, 'o pa je z iz raelskega stališča nesprejemljivo.Enako je za Arabce nesprejemljivo,d« so izgubili po letu 1948 svojo domovino.Kakor pa je že nastala država Izrael po Čudni poti in na t ij, arabski,račun, je danes njena eksistenc« trdna.Žal ne kaže,ca bi se ekstremni nacionalizem na tem vročem področ¬ ju omilil in tako smo enostavno vrženi v pričakovanje novih in novih spopadov, ki 3 e utegnejo neprijetno razširiti in piri tem ogroziti občut ljivo ravnotežje med Vzhodom in Zahodom, ki je po drugi vojni tako lju¬ bosumno vzdrževano. Rek,ki drži, je,da Arabci izgubijo lahko še mnogo vojn,Izraelci >a e mo eno;vendar vse kaže,da j® mali izraelski David zaenkrat še vedno kc velikemu arabskemu Golijatu, kar priče, tudi o premoči kvalitete nad kv« titeto.Aaj odgovorimo na vorašanje :komu Palestina tako ali drugače,ve mo,da je to vprašanje pravi gordijski vozel.bo razbleten ali razse kan,bo pokazala prihodnost. Andrijan L.nj^ Tone Svetina: Ukana 3.del C t. 2 4 O Izšel je slednjič tudi 3.,zadnji del najpopularnejše slovenske knjige zadnjih let- Svetinove Ukane /založba Borec,1969/.Naš zapis je zgolj informativen,zato na kratko:Svetina vodi svoje junake v 3.knjigi skozi zadnje leto vojne,se dotakne tudi bojev za Trst in končuje z osvoboditvijo leta 1945.Kot nekak epilog je vključen še prikaz kaznovanja vojnih ločincev Rosenerja,Rainerja,Rupnika in Hacina. Pred seboj imamo vsega upoštevanja vredno e sopejo slovenskega na¬ roda v 2.svetovni vojni.Knjiga,ki je že postala ljudska v najboljšem pomenu besede,bo postala tudi predmet številnih analiz in ocenjeno od njih je prispeval že R.Jan v 3.knjigi. Kvalitete T.Svetine /roj.1925/ so med drugim:odlično vodenje zgodbe,olastičen prikaz bojev,dogodkov in doživeti j,spretno preplet tanje dokumentaristično-zgodovinske ravni z domišljijsko-literarno, objektivno opazovanje obeh nasorotnih si strani,uspešna oživitev zlasti nekaterih likov in še kaj. Pomembno je še to,da je roman od prve knjige vseskosi rasel in dosegel v tretji vrh.Avtor obvlada epski zamah in je suveren nad gradivom.Kljub občasni malce urejeni * literarnosti" je delo sugesti ven prikaz velikega medvojnega dogajanja in monumentalen,a obenem zelo privlačen tekst za vse vrste bralcev. Andrijan Lah J / i ( i. L - 9o s Janez ^otar: Socialna in politična misel Podlimbarskega Slovenska matica je izdala lani v zbirki Razprave in eseji t di Rotarjevo knjigo Socialna in politična misel Podlimbarskega. Ak njiga ni vredna obravnave samo kot novo znanstveno delo slovenskega avtor ja,pač pa še oosebej glede na temo,ki obravnava v naši zavesti že kar zapostavljenega ali odrinjenega ax±a:£#a pisatelja. Rotar je organiziral gradivo v razpravi takole:Uvodu in Krono¬ loškemu pregledu Masljevih slovstvenih del slede poglavja: Iz vihar niške čustvenosti v družbeno stvarnosti ; Družbenoidejna in nacio« nalnopolitična navskrižja na orehodu stoletij; Socialna izpoved oo prvi ruski revoluciji /tu manjka v naslovu ob socialni tudi nacioaa nalnopolitična/.Zaključek knjige tvorijo povzetek /daljši/ v sloven ščini in krajši v nemščini ter obširnejše opombe, Razprava je naši tala,to omenja sam avtor v pri pomnJi, kot doktorska disertacija med leti 1959 in 1964. Avtor razprave govori v uvodu o usodi Masljevega književnega del> predvsem o odzivu kritike na njegova dela.Zatem pa opozarja na to, da je Masljevo pisanje oorto na "literarnoprogramsko in literarnona zorsko naziranje Prana Clelestina",da pa izhaja tudi iz posebnosti pišeevega življenjskega položaja/avstrijski m oficir,dalj časa od^o- trgan od slovenske stvarnosti/.Rotar v uvodu razloži če sestavo/že prej omenjeno/ svoje razprave in podaja na kratko še bistvo aslje- vega nazora,ki si ga "je izoblikoval kot mlad,domoljubno in social« no razvnet gimnazijec." "Bi3tvo tega nazora je odločna protiavstrij ska usmerjenost,dosledno antimilitaristično razpoloženje in izrazit narodno čustvujoča,z leti pa tudi vse bolj in jasneje političnoidej no oblikovana jugoslovanska usmerjenost", Pisec razprave primerno Dovezuje socialnooolitična dejstva po le tu 1848 z življenjsko potjo Frana šasija -Podlimbarskega,ki se je začela leta 1852. 'aselj pripada tako generaciji,ki je dala vodilna mladoslovenska prozna pisca:T \čatja /Kroj.1951/ in K«rsnika/roj.18' Slednji je bil še skoraj njegov sokrajan.Vendar je bila ^asljeva ži 1 je n j ska pot družbeno in literarno anj uspešna kot 'Ti njegovih ora' pjenih sodobnikih.Maselj namreč ni naoravil tite stopničke v razvoj ki so jo skoraj vsi naši iz -oretežao-krnečkih vrst izšli inteligent V 2 Ni postal slovenski "jarogosposki" meščan,ampak je ostal vseskozi o v robu, "izven", to pa vsekakor že zar-idi nedokončanega gianasijakega šolanja/primerj sva s F. Levstikom/,potem oa še zaradi sicer neljubi# ljenega vojaškega poklica,ki ga je vodil križem po deželah avstro- ogreke monarhije, Maslja je tako značilen v bistvu plebejski obž čutelc prikrajšanja zaradi socialnih in ekonomskih krivic in neenako - sti. aselj je bil,kot večina naših tedanjih izobražencev, poet vpliv vom duhovnega liberalizma.V razliko od drugih,bogatih in imenitnih liberalcev pa je ohranil dobro razvito socialno občutje, Ki ga je po¬ zneje oolj prioliževalo socialnodemokratski 3tranKi ;cot zvodeneli ideologili meščanskega lioeralizma. v Kasljevem dnevniku beremo tole značilno misel:"HIala šolam,da so me učile sooznavati,kakov bi svet moral biti,in hvala življenju, da vem,kakov oi svet ne smel biti".Masijevo socialno občutje izvira torej iz " življenjske šole",ki se je za avtorja začela že kaj zgodaj,v nedokončani sedmi gimnaziji ali še prej/sam povod za to, da je »aselj opustil šolanje,Kotar ne osvetli Doarooneje/.Posebej zanimivo je,da je bila vojaščina aslju zgolj izhod za silo,le žago tovilo eksistence,sicer pa je v njem stalno prisoten izrazito aati- militarističen občutek, utemeljen tudi na socialnem gledišču, H da je vojaški stan velika ovira napredku in omiki", ker"zahteva toliko vi-, šokih davkov". Potem ko si leta 1877 «ia3elj ni uspel pridobiti ci¬ vilne službe na Kranjskem,3e je -hočeš nočeš- snet vrnil v vojsko. Kašelj je tedaj doživel svoje "izgubljene iluzije", saj je morda le preveč naivno pričakoval,da mu bo ^domovina* /oziroma posameznici iz političnega domovinskega vrha/ dala kako službo ali "kruha".ub tem je razmišljal o socialni neenakosti,ki j? je doživljal na lastni koži. /e od mladih let se je ».aselj zelo zanimal za zgoaovino in sicu- š al najti v njej nese zakonitosti družbenega razvoja.v>b drugem ugo¬ tavlja, da preprečuje svobodo neenaka razdelitev materialnih dobrin, kar povzroča, da se "jeden val$ja v zlatu, drugi gazi v blatu?«iasal j, \±s ki je izgubil tradicionalno vero,se je v zameno za to oorl um antro¬ pocentrizem: "Je neka oblast in moč,ktera vse premore,in ta moč se x imenuje-človek!" Ko v dnevniku komentira sprotno dogajanje,izkazuje Maselj vrsto bistrovidnih in " nepravovernih" misli npr.: Vesela je cela Avstri. ja.Njen monarh praznuje srebrno svatbo.Najvišji je vesel,na njegovo povelje se vesele špekulantski uradniki.Ubogi berač,raztrgan dela* 3 vec,sestradan plebejec pridejo potem in videč veselo dražbo,zavris¬ nejo in za hip pozabijo na tugc,ki plaši ljudstvo /!/".Zanimive so tudi misli,da Bruta,ubijalca diktatorja iz preteklosti,slavijo,Kobi_ linga,atentatorja na nemškega cesarja,pa blatijo; da on /Kašelj/ a noče vkleniti tovariša v vojski; ali da se počuti sorodnega Pečorino, junaku iz romana LermoRtova.Gvo j socialni čredo izpoveduje Podlim- barski takole/ v avtobiografski Povesti Ivana Polaja/:Rcjen sem bil med sužnji, služil sem suženjski,in sovražil sem strastno in globoko, kakor sužnji, ko se začno zavedati svojega položaja in premišljujejo o svojem sovraštvu." Nasploh je,kot navaja Rotar,"razumevanje soci¬ alno revolucionarnih in socialističnih teženj«, bistvena lastnost Masljevega socialnega nazora, po čemer se loči od gledišča večine so¬ dobnega liberalnega meščanstva do teh vprašanj". Kot tipičnega predstavnika slovenskih meščanskih teženj lahko omenimo I.Tavčarja,ki je že zgodaj nastopal proti socialni demokra¬ ciji, seveda spretno,pod nacionalistično podobo/očitkom nacionalis¬ tičnih liberalcev proti socialni demokraciji je pomagala slednja sa¬ ma s svojo neizoblikovano ali naoačno nacionalno politiko !/.če ome¬ nimo še Stritarjevo kabinetno reševanje socialnega vprašanja ali žukljetovo opozarjanje na nevarnost zrušonja družbenega reda,ki mu preti socialna demokracija,vidimo,da js bil Podlimbarsgi naprednejšf od vseh tedanjih mladoslovenskih predstavnikov.?di 3e,da rast in ob~ likovanje Masljevega socialnega občutja lahko primerjamo s Uanker- jekvim,pri obeh je šla pot iz doživljanja v praksi in ne iz teore¬ tičnih osnov. Vendar se Maselj ne prepušča zgolj sočutnim simpatijam za revni delavski in kmečki sloj,marveč skuša raziskati t ;di temeljne vzroki za določeno socialno stanje.Najde jih v kapitalističnem "pokvarje¬ nem gospodarstvu.Obstoječi družbeni red pa označi takole:" Ta red j^ zadušil marsikateri vzvišen čut,marši kako blago dejanje,na drugej strani pa je vzrok brezskrbnega živijenja,pohotnosti in uživanja,kaT" razdira in razjeda socialno družbo našega veka." Masijevo sprejemanje idejnih vplivov pa je bilo kar najširše.Tak kole pravi:" Vse dobee nazore,kjerkoli sem jih xfeiaix slišal,sem zbral in živim ž njimi," Na kratko: Masljevi socialni pogledi izvi¬ rajo iz lastnih preizkušenj,razmišljanj in iz simpatij humanustič- nega izobraženca do zatiranih slojev. Ob socialnopolitičnih so se ap- lju oblikovali tudi nacionalnopolitični DOgledi.Tu velja omeniti ju go3lovan3ko in vseslovansko usmerjenost, ki se je javljala Dri J od- 4 limbarskem kot naravni dodatek ožjemu nacionalnemu čutu.Upori na jugoslovanskem jugu in poznejša rusko-turška vojna 1877-73- vse to je pobudilo z»nirvanJ« za slovanske zadev® tudi med Slovenci.Ted«j izjavi Maselj:" 'Ta vseh straneh zmagujejo Slovani, le avstrijskim Slovanom so roke zvezane." Avstrijsko okuoacijo Rosne in Hercegovini je SDrejel Maselj dokaj kritično,vendar je menil,da bo " v Bosni na- stkal ogenj, kteri bo razsvetlil slovanski svet ne zmene se za kon¬ glomerat, kteri s® imenuje Avstrija." Iz realnih življenjski k pogle - aov izhajajo tudi realistični prijemi Masljevega književnega dela. Doba nadaljnjega oblikovanja socialnih,političnih in nacionalnih pogledov Podlimbarskega se je začela,ko je avtor prišel kot avstrij¬ ski oficir v Bosno/1885/.Nedvomno je tu lahko opazoval silna navz¬ križ ja, obenem pa je prispel,kot pravi Sotar, "na najobčutljivejše področje jugoslovanske socialne in narodnopolitične problemistike, pa tudi v najbolj zaostale predele monarhije." K* j km -lu začne Kašelj kritično ocenjevati avstrijsko okupacijo tako z družbenega kot z eko¬ nomskega vidika /npr sociološka črtica Kako so narod podjarmi-1386/ I z spoznanja bosenskih razmer raste tudi njegovo literarno delo,na• - prej krajše črtice ali novele,zatem na še njegovo glavno delo roman Gospodin Franjo. Vendar je bil Maselj kmalu prestavljen v Trident in nato v Te e - zin,kjer je ostal do konca stoletja /1899/.Premestitev ga je posta¬ vila bolj na rob dogajanj,vendar je pisatelj tudi tedaj dalje razvi_ jal svoje družbene ooglede,ob tem pa se več posvečal še literarne¬ mu delu.Masijeve socialne težnje se kažejo v tem času v socialnem reformizmu,deloma oprtem na zgodovinsko izročilo,ko je špartanski kralj Kleomenej 'vse svoje premoženje razdelil med obubožani narod in je še bogatine prisilil prisilil 3toriti enako.zapovedal ena- kost in enakopravnost in je sam začel pri svojem premoženju."/Polim¬ barski: Gorski potoki/.To je seveda bolj ali manj idealistično utopi - stično stališč« gledišče.V svoji literaturi je 'aselj še nadalje te¬ meljil na socialnih in konstruktivnih tezah teoretikov realizma. T Ta češkem ob prehodu stoletja je jztprihajal Podlimbarski uo novih spoznanj•češko nacionalno gibanje in češki gospodarski razvij sta bila v tem času zelo izrazita.Botar v študiji omenja možnost odnivo na ,, as8rykove socialnoidejhe poglede pri podlimbarskem. eprav ta lj uosleuen kot vodstvi nemške ali francoske socialistične stranke,ki ta oodorli vojno politiko domačih buržoazij. Rotar končuje svojo analizo z naslednjim:" Zaradi socialno- idejne in narodnopolitične fiziognomije pisatelja Podlimbarskega je očitno,da ne spada med zapo znele realiste Jurčičeve smeri,ampak zastopa specifično družbeno kritično realistično smer,ki jo samosto no razvija ob moderni.Toda socialna in nacionalna misel ne moreta k kljub naprednosti odtehtati nekaterih oblikovnih slabosti 'asljeveg ", literarnega dela.Poznavanje te idejnosti pa omogoča pravilno vredno¬ titi pisateljeve umetniške in oblikovne lastnosti,ki so izhajale iz vsebinsko idejnih prvin." 7 jdksai# Rotarjeva razprava predstavlja zanimivo in tehtno osvetli tev Podliinbarskega.oega predvsem v pisateljev idejni svet, k njegovi vim 30 cialnim,nacionalnim in političnim pogledom,na podlagi teh pa vključuje v obravnavo tudi JSa3ljevo delo. otar je obdelal obširno gradivo že za politično socialni okvir, aa prikaz samega 'odlirabarak skega pa je uporabljal poleg objavljenih del predvsem njegove čtfrnev niške zapiske.sistematično študija povsem ustreza in daje dokaj jas no oodobo o problematiki.Avtor se je opredelil za socialno in poli¬ tično misel Podlimbarskega pač v spoznanju,da je tu težišče aslje- vega snovanja.Odprto seveda ostaja vprašanje,ali je ravno "asleva politična,socialna,nacionalna zavzetost /ali tendenca/ jemala estet sko vrednost njegovemu delu ali pa so za to Se drugi vzroki.Vseka¬ kor pa vidimo iz razprave,da je bil Maselj iščoč in razgiban duh in da marsikatere njegove mi3li niiso bile v skladu s*#o z naprednejšim gledišči dooe,obenem pa še danes predstavljajo upoštevanja vredne ali celo aktualne elemente. ’*ekaj tiskovnih in drugih /npr. Jovičin idr./ napak ne moti sicer skrbne in dognane podobe knjige, la koncu bi omenil še to,da bi Podlimbar3ki le zaslužil ponovno izdajo svojega dela,pa najsi bo v širšem izboru ali pa v zbranih delih slovenskih pesnikov in oisateljev. Andrijan Lah Lojze Krakar: Goethe pri Slovencih n Znani pesnik se nam tokrat pfcedstavlja kot znanstvenik.Delo, ki je pred nami/izdala ga je DZS/,je nekoliko prirejena avtorjeva disertacija. Le-ta je najprej izšla v nemščini,in sicer leta 197o pri založbi slovenskega rojaka dr.Rudolfa Trofenika v Miln- chnu. Razprava sodi v priaerjalno književnost.Raziskuje pot velikega neaškega klasika k naa,zgodnje prevajanje Goethejevih del/do 1. prevodi l.dela Fausta/ in Goethejeve večje,aanjše ali doanevne vplive na posaaezne naše avtorje tja do 2.polovice 19.stoletja. Ker je časovna obravnava Goetheja pri Slovencih oaejena,bi bil ob naslovu kar nujen podnaslov z razlago/npr.:do 1.prevoda l.dela Fausta/.Tako naa naslov namreč sugerira preveč Razprava ima naslednja obsežnejša poglavja:Goethejevo ime in delo v slovenskem kulturnem prostoru ob koncu 18.in začetku 19. stoletja; 2/Prvi ohranjeni slovenski prevodi iz Goethe ja ^/Slo¬ venska romantika in Goethejeva uaetndist; 4/Začetki slovenskega ret lizma in Goethe; 5/Prvi slovenski prevod l.dela Fausta.Sklepno poglavje nas na kratko informira o nadaljnji usodi Goetheja pri Slovencih/do 197o/.Ne zaključku najdemo še opombe in biblio¬ grafijo. Na začetku svojega dela nam Krakar v kartkih obrisih nakaže bistveno literarno situacijo pri nas na prehodu 18.in 18 19.sto¬ letja/začetek slovenske posvetne literature !/.V nekaj desetlet¬ jih pa smo Slovenci uspeli iz nadvse nerodne in za nas porazne primerjave Goethe-Vodnik priti do zanimive in kar enakovredne primerjave Goethe-Prešeren ! Morda bi kaialo poudariti,da sta t sko Goethe kot Vodnik uporabljala alpsko poskočnico/npr.odlo¬ mek iz 2.dela Fausta il^nceus,čuvaj na stoplpu,poje/Tu seveda ne gre za vpliv,ampak le za estetsko primerjavo. Prav poseben odnos do Goetheja je imel Kopitar. Le-ta je gle¬ dal v Goetheju zlasti avtoriteto,ki bi lahko prispevala k uvelja¬ vitvi srbkega in hrvatskega ljudskega pesništva v nemškem in ev¬ ropskem kulturnem prostoru. Krakar prikaže zatem prvega slovenskega prevajalca Goethejevih pesmi J.N.Primca.Sledi prikaz odnosa naše romantike do Goetheja. Čopu in Prešernu ni bilo a tuje klasično abčutje weimarskega pes¬ nika.Med pomembnejšimi avtorji v romantiki se je ukvarjal s pre¬ vajanjem Goetheja S.Vraz. 2 Po letu 1848 se naši avtorji na prehodu v realizem niso izmakn: li vplivu Goethejeve umetnosti.Tudi prevodov je več.Valjavec leta 1848 prevede Ifigenijo na Tavridi/prevod izšel 1356/.Ko našteva* odnose mladoslovencev /Levstik, Jenko »Jurčič/ do Goetheja, preskoči Krakar Stritarja,vendar sodi glavno Stritarjevo goethejevstvo/npr. Zorin,Rosana/ v obdobje po 1.slovenskem prevodu l.dela Fausta. Ta prevod je delo bivšega vajevce V.Mandelca/i.Dovolj dobri prevod zara< raznih okoliščin,ki ni izšel v tidku. Avtor nas je o naslovni temi uspešno informiral.Jelo odlikujejo preglednost,čitljivost ter primerna strokovnost brez odvečnega učenjaksrstva. Andrijan Lah f fi i I ' • Tita Kovač: Spomini barona Valvasorja Zbirka Bios pri CZ je izdala zanimivo slovensko novost:Tite Kovačeve Spomine barona Valvasorja."elo sodi med naše ne prešte¬ vilne zgodovinsko biografske romane.Pred 2.svetovno vojno je & del Valvasorjevega življenja obdelala že lika v 8 gte v povesti Vražje dekle.Ustvarjalni postopek T.Kovačeve je bliže znanstveni preverjenosti,medtem ko se je i.Vaštetova v obilnejši meri pre¬ puščala fabulativnosti.Dogajanja prikazuje T.Kovačeva z dveh vidik vxx središču je spominopisna pripoved samega barona Valvasorja, kot dopolnilo pa sledijo na koncu posameznih poglavij pripisi Valv jevega pisarja in kopista Janeza Lenarta.S tem načinom se bližamo značilni modernistični težnji po večplastnim prikazovanju resnič¬ nosti z več zornih kotov.Nasploh nem je vidik pripovedovanja v 1.osebi znan iz številnih modernih zgodovinskih romanov/npr.Walta- ri:Egipčan Sinuhe,Turms Nesmrtni; Graves:Jaz,Klavdij idr./.Vseka¬ kor daje omenjeni način pripovedovanja delu večjo sugestivnost in seveda subjektivnost.Dokajšnja pozornost zgodovinskemu gradivu pa vnaša v ta dela še videz objektivnosti. Jezik Valvasorjevih '•spominov** je rahlo arhaiziran,kar je vseka¬ kor posrečeno.Nadaljnja značilnost knjige je še,da avtorica ne prikazuje svojega junaka časovno enosmerno/npr.od mladosti do star ti/,ampak cikcakašto.^ama osebnost našega pomembnega deželnega rojaka,sicer nemškega plemiča,a kranjskega patitota in velikega znanstvenega entuziasta zaživi v Spominih dokaj jasno,a pravzaprav tradicionalno.Spoznamo bistrega,prizadevnega in predvsem navzven usmerjetoega človeka;moža širokega zanimanja in številnih intere¬ sov, otroka svojega šaša,a vendar segajočega dalje- v smislu Pre¬ šernovega napisa na Korytkovem grobu:Človeka smrt požanje,človeš¬ tva ne,naprej z njjim,kar je storil zanje,živelo bo vselej. Avtorica končuje delo zfc besedami: Toda kje je mož,ki bi naredi] toliko za svojo deželo ? Da mu dežela ni dala nič,ali malo,je tu / 2 vseeno.Gos pod baron je zgled,kako moremo delati,če se kake stvari polotimo, četudi pri tem izgubimo negaj peres iz svojega okrasja ali nam to delo posname nekaj kože, Samo resno in temeljito delo, ki ga dokončamo, je nekaj vredno, pa če še tako dolgo traja,da se to izkaže.In paav je tako. Spretno, posrečeno in prijetno pisano delo Tite Kovačeve nam odkriva v ožjem življenjske značilnosti in usodo izjemno delavnega in plodnega ustvarjalca ,ob tem pa še domače in širše evropske kulturno politične koordinate/čas Ludvika XIV.»turški boji,zrin- sko frenkopanska zarote idr./.Tako prerašča knjiga v pestro fresko ljudi,časa,razmer. Andrijan Lah 1 Bruno Hartman:Celjski grofje v slovenski dramatiki S Hartmanovo razpravo o celjskih grofih v slovenski dramatiki /izdala SM 1977/ smo dobili nekako sintezo dosedanjih številnih, a parcialnih posegov na to dokaj širno tematsko področje,Delo je, kot omenja avtor v opombi,nekoliko predelana in dopolnjena diserta¬ cija, ki jo je predložil in uveljavil na ljubljanski filozofski fa- fulteti leta 1976* Hartmanovo delo odlikujejo sistematičnost,preglednost, usmer¬ jenost k bistvenemu in zanimivo podajanje snovi.Kot rojenemu Celja¬ nu je bila snov o celjskih grofih Hartmanu že od mladih let močneje vtisnjena v zavest.Pozneje pa se mu je ob gledališkem delovanju /nekaj let je bil npr. upravnik celjskega gledališča/ hote ali nehote nudila v razvidnejši pretres. Umestno pripominja Hartman,da te dramatike n egre presojati zgolj literarno zgodovinsko ali literarno estetsko.Res se je pri¬ ključila tej dramatiki v več kot stoletnem razvoju vrsta socialnih in nacionalno političnih elementov,o katerih velja v nadaljevanju našega poročila izgubiti nekaj besed. Avtorja je mikala sprva ob temi gledališka sociologija® ,res pa je,da bi bila raziskovanje v tej smeri glede na dosegljive po¬ datke® iz stoletne preteklosti skrajno pomanjkljivo.Tako se je pisec odločil slednjič za takole glavno smer svoje raziskave: pokazati književnost " v njeni odvisnosti in povezanosti s časom in ljudmi". Veronika Deseniška/ M.Kmeel jo v duhoviti spremni besedi k Sitarjevi knjigi Z Deseai« v eronika z Deseaic imenuje najimenitnejša dama naše literature/ je v okviru tematike celjskih grofov sicer izstooajoča,pretežno prvenstven kompleks,ob njej pa vendar ostaja in obstaja še več motivov, zlasti apr. motiv Mlinarjevega ''aneza /odnos Celjanov in Teharčaaov,gosposkih in kmečkih-o tem tudi Aš¬ kerc v Celjski romanci in pesnitvi Poslednji Celjan/.Pri tem se U je izvršila določena polarizacija.Veronike so se usmerile pre¬ težno v visoko literaturo,tematske izpeljave Mlinarjevega Janeza /vzor povest F.K*čevarja z istim naslovom/ pa v "nizko",popu¬ larno, celo trivialno. Po nazorni zasaovi svojega dela navede u artman popis sloven¬ skih dramskihkdel o celjskih d grofih.Našteje 25 del,ki so nastala v časovnem obdobju 1817-1975.Od teh je širši javnosti seveda vrsta manj znanih ali celo neznanih,nekaj del je rokopisnih,nekaj pa da¬ nes velo izgubijenih.Naša "normalna" vednost navadno vključuje v svoj repertoar Jurčičevo in Župančičevo ^eroniko Jeseniško,Novača- 2 novega Hermana Celjskega in Kreftove Celjske gorfs/morda ie Tomi- čevo Veroniko Jeseniško iz hrvaške literature/, v zadnje^ času pa še Rudolfovega Celjskega grofa nažrebcu in morda njegovo Veroniko. V sklopu številke 25 je tudi nekaj libretoa/5/ in radijska trilogija. Hartman prikazuje nadalje krajši pregled literarnih kritikov in zgodovinarjev,ki so obravnavali dramatiko o celjskih grofih. Poglavje Celjski grogje v zgodovinopisju in slovenski politiki je tudi za literarni problem ključnega pomena.Slovensko nacionalistično igodovinopisje je v 19.stoletju že od Trdine dalje brenkalo na stru¬ ne o slovenstvu celjskih grofov.Ta mit danes lahko razumemo kot zgo¬ dovinsko spodbudo slovenski državnosti,pomenil pa je nekaj takega kot Kraljedvorsji rokopis w ehom,povečanje nacionalne samozavesti v bd>ju proti germanski nadvladi.Ob povečanem odporu zoper Avsto Ogrsko in aktualni usmerjenosti v jugoslovanstvo na prrelomu stoletja in še vvzačetkih Jugoslavije po 1.vojni so celjski grofje dobili še barvo zgodnjih Jugoslovanov/res je le,da se je nekaj celjskih gro¬ fov poročalo z južnimi princesami:npr.Friderik z Elizabeto Franko¬ pana kom, Ulrik s Katarino Brankovič-seveda zaradi dinastičnih poli¬ tičnih koristi/.Naša zgodovinska znanost,tako dr. Milko K w s in drugi, je ovrgla nerealno jugoslovanstvo Celjskih in postavila stvari na pravo mesto.Na področju literature pa je opravil obračun z jugoslo¬ vanstvom Celjanov/tega je zastApal npr.Novačan v u e rmanu Celjskem/ Bratko Kreft v drami Celjski grogje.Za novejši čas postaja nacionalno politična motivacija Celjskih neaktualna in nerabna/F.Rudolf/. V naslednjem poglavju obravnava Hartman snovi o celjskih gro¬ fih, motive in teme.Napodročje primerjalne književnosti sodi že več¬ krat omenjana primerjava/prvi je opozoril na to nemški pesnik J.G. Seidl že sredi 19.stoletja/ Veronike z Agaezo Bernauer/znana obde+ lqya te teme v drami F.Hebbla/ ter z Ines de °astro/znana obdelava v Camoesovem epu Lužijada/.To dejstvo kaže na razširjenost in s tem spolšnejšo evropsko pomembnost motiva/zveza med predstavnikoma nee¬ nakega družbenega ranga/.Ni čudno,da seje motiv izoblikoval v 15. stoletju/Ines de v astro je celo že iz 14.etoletja/,v času družbenih premikov, pešanja stroge srednjeveške hierarhije in nastopanja nove humanistične ideologije.V naši literaturi posreduje “artman še ned¬ vomno primerno soočenje Veronike D«s«aiške in Hudabivške Mete iz Prežihovih Samorastnikov,saj se s trikotnikom Herman-Friderik-Vero¬ nika ujema trikotnik Karničnik-Ožbe j-Meta,Razlika je seveda očitna v razrešitvi:ljubezen med eroniko in Friderikom je še strta od patri — 3 arhalnega vladarskega sistema,pri Samorastnikh pa je obratno:togi sistem je spodkopan od ljubezni med &eto in Ožbejem.Daljši časovni razmik obeh zgodb je utemeljeno prevesil končni razplet. Motiv Mlinarjevega w ameza prinaša v snov o Celjskih elemente ko¬ mičnosti, pustolovstva pa tudi svojevrstne ljudske samozavesti/tehar- čani so kos grofu Ulriku in ga prisilijo,da jih poplemeniti/ali celo poudarjene družbene skladnosti/sporazum med ljudstvom in grofom/. V 6.poglavju spregovori Hartman o odnosu slovenske dramatike o celjskih grofih in slovenskega gledališča.Najbrž ni le naključje, da so se igre o Celjanih pojavljale večkrat kot reprezentativna dela ob pomembnih dogodkih:npr. z Jurčičevo Veroniko Deseniško je bilo odprto novo deželno gledališče v Ljubljani 1892.Krstna pred¬ stava Župančičeve Veronike Deseniške je bila na državni praznik 1. decembra 1924 v ljubljanski drami.S Kreftovimi Celjskimi grofi je mariborsko gledališče proslavilo svojo 2o-letnico/1939/,z isto dramo je bilo 9.maja 1953/Dan zmage/ otvorjeno v Celju novo gledali¬ ško poslopje ipd.Se pravi:dramatika o ^eljanih je bila smatrna skozi desetletja-bodisi z nacionalnega ali socialnega vidika- kot bistvena domača kulturna " institucija". V 7.poglavju podaja avtor pretres slovesnke dramatike o Celjskih grofih in pritem posveti več pozornosti že omenjenim ključnim delom o Celjanih.Razpravo zaključi Hartman takole:" Slovenska dramatika o Celjskih je potemtakem odigrala v slovenski družbi in njeni zgo¬ dovini tehtno nacionalno,socialno in estetsko vlogo.Skozi poldrugo stoletje je mobilizirala mnoge kreativne sile in jih usmerjala tja, od koder je sama izšla,m>d slovensko ljudstvo in slovenski narod.” Hartmanovo delo prinaša zanimajočim se za slovensko zgodovino in literaturo ter njune tesnfc prepletajoče se odnose tehtno branje, naslednjim raziskovalcem tega področja pa temeljno nujno oomoč. Andrijan Lah ) T.Kermauner:Od igre de teles« U-L . Perečame e knjigi,ki je izšla l«ain ket 7e.k»ji£a&ajižnice mestnega gledališč« ljubijamskega,ki j« ureja D.TemšeCTerej že k»r lep jubilej z birke.T.Kermauner,ki jenprav getevo aajpememb*«jši kritične laterpretacijaki pezgarale c naše d sodobne literature, je nevejši alevenaki drami/a t« širše teme se namreč ukvarja knjiga Od igre d« teleaa/peavetil dealej že več knjig:Tr#jni plea aarti /e treh sleveaskih poetičnih dramah:Otrocih reke^aaeregu in Anti¬ geni/, Od eksistence de vlege/le-ta je izšla tudi v knjižnici MO ljubljanskega/ in Pomenske spremembe v sedebni slovenski dramatiki /širša raziskava eb dramatiki V.Zupana/. Sveje knjigi Od igre d« telesa začenja Kermauner n n z ebsež- nejše študije ped aaslevem Dramaturgija/ferme/ povojne slavenkse dramežTu nam avtar razvije sveje že znane in pevsem sprejemlji ve delitev oevejne sleveaske- drame pe literarnih ideelegijah.Le te ee: 1/secialai humoaizem/npr.Zupaa:Rejstve v nevihti, Beri^aztrgaaci, Terkar : Velika preizkušnja/,2/intimistični humanizem sli personalizem /npr.Zupan:Ladja brez imena,Terkar:Pozabljeni ljudje,Javeršek:Peve- č»volna stekle/,3/avtedestruktivizem humanizma/Saole:Krst pri kavici, P.K^zak:Afera,BeŽič:Vejaka Jošta ni/,4/ludizom/reizem,misticizem/: Jovanovič: Igraj te tumer v glavi in enesnaženje zraka, Rudelf: Veronika, Jesih: Grenki sadeži pravice /.Kermauner se zaveda ,da se popolnega predalčkaaja ne da vzdržati in iz a to posebej emenja aožnest mešanja emea#enih keabinacij ezirs*aa prehajanja enega tip« v drugega.Vsaka literarna idealagija,nam upravičene trdi avter,podpira ezirema vzpostavlja tudi sva je/sebi primerne/ literarae forme.^ake sledimo skezi štiri glavne faze v razvoju slevenake pevojae drame tudi izraziti* fermalaia,dramaturškim spremembam tekstov.Kermauner do¬ pušča tudi ebratne pot:torej od dramaturgij k ideologijam. Uvvsedao študijo lepo dopolnjujejo analize 9 nevejših slevenskih dram oud skupnim naslove* Peta današnje slevenske greteske.Kermau¬ ner* je izčrpno obdelal naslednje igre:Tauferjevega Promatoja,Rudol¬ fovi igri b Celjski gref na žrebcu in Xerxea,Zupaneve Zapiske e sistemu,Javorškeveigre Veaelej de življenja,K*nec hrepenenja in Dežala gasilcev in Lužanovi igri Zaščitnaaaako ir* Srebrne nitke. Če se dotaknemo še ^ermaunerjevega aačinaebravnave, j treba p rizaati,da piše avtor zanimivo ijb dinamično,razvneto in suge¬ stivno.S talno uporablja primerjalne metodo, tako da eb analizi one igre vzpostavlja raznorazne odnese,primerjave,sorodnosti »nasprotja s celo vrsto drugih iger, s čimer izkazuje ne le sveje izredne 2 paznamanj* gradiva,ampak zahteva tudi razgledanega bralca ali pa ▼saj spadbuja bralca le nadaljnjemu razgledavanju. V tam kratke« zapisu s« n* marema latiti vseh številnih vpraša*j, ki jih abravnava Kermaunar ▼ ara ji knjigi.Osuta ‘li bi aarda da avtar- jeva teza/»a j brž ni le Kermaunerjeva/, da je umetaaat/literatura, dramatika/ zamenjava za nekdanje a brnečje svetega/sekralaega/.S tem v zveži ja tudi taarija a mitskih arhetipih,ki nastepaje v literaturi /draai/-prim.Junga ia ajegeva psihalaška šala.Garnji tezi se pridružuješ tudi saa,saj ja empirične petrjuje a bilica danega gradiva. x 5bmk*ker maram* pehvaliti Kermaunerjev* bistrina,duhava* pradaraast ia izraza* spretnast,pa le kaže pridati,da včasih zaide v pretiran* tujkavaast/raba tujk/ia prezapletene gastabesednast.^asplah pa:pred nami je zanimiv* ia tehtna knjiga slavanaki sedabni drami. Andrijan ^ah I K*rmavaerjeve knjige • sleveaski dramatiki Od prva d* trenutne zadaja %rmava«rjeve kajiga a slavaaski draa a*tiki ja pretekle la let/isx l.Trajai plaa smrti,DZS 1968- zadaja: Basada ia dagadak,SM 1978/, Bara ta ga časa ja taka za avterja kat spra- jaaalea velika,saj ebsega aič aaaj kat 7 knjig/peleg tega ja karaauaar a*pisal ša kajiga a ^aakarjevi dramatiki,a ja CZ,ki ja ja iaala v načrtu,ša ai izdala J/.Ča sa epaaaiaa aa ta,da večina sleveaskih ma¬ ra jšah dram izhaja a ^ermaunerjevimi apraaaiai besedami,da avter zgeverne ia ebširae e©ravnava tudi aavajša slevenske paazija ia aakaj aaaj praza,aaa aataja kat prva raakcija čudenje eb taj izradai ia vse- atraaaki književni .preizvednesti ia pledeviteati. Naš aaaaa eb taj prilažaaati ja la kratak infernativni ia priaarjala ai praglad ^ermauaerjevih knjig/razunljive pa ja,da bi zaslužila vsa¬ ka ad tah kajig pedrebnejše ecene/.Kntenu skupnaau sasčaaju dasadaajih Karaauaarjavih kajig a slavaaski drami aas spadbujaja tudi avtarjava spramaa basada h kajigi Dialaktika idaja-Od skrivaasti da jazika/ZO 1978/,kjar %r*auner med drugim pravi:"Meje teksta a slavaaski dra¬ matiki ja treba brati kat eaaga samega,...Kder ba ta kajiga a drama¬ tiki prebral,aa epazil,da izhajaja druga iz druge,da pristap peglab- ljam.Ras sa merama strinjati z zadaja avtarjava trditvije:kajiga izhajaja druga iz druga ia pristap sa paglablja,spreminja, temelječ aa čedalje večjem /s/pezaavaajm stvari,Ča ba Xermauaer s avejiai ra¬ ziskavami v dedaajem zageau nadaljeval,basa kmalu debili svajavrstaa ase fene,a tudi znanstvena padprta zgadaviaa slavaaska dramatika. Preselim® sa h krajšemu egledu glavaih ^ermauaerjevih tam ia tez iz naslednjih kajig: l/^aras ^ermauaer:Trajni ples smrti ali samerazdejaaje humanizma v pavajai slavaaski drami±±ki /DZS,Ljubijama 1968,212 atraai/ 2/Taras , ermauaer:Od eksieteaca da vlege/MGL,L w ubljna 1971, 284 stremi/ kajižaica Mestaega gledališča ljubljanskega 55/ 3/Taras ^eraauaer: kadikalaaatxiaxx«irtaat*«ianasktxkizi±Hxaixarh«±ipx Pameaska spremembe v sadabmi alaveaski dramatiki/MK, Ljubljana 1975, 276 straai/ 4/Taras ^ermauner: Radikalne at ia zavrtest-sleveaski kulturni arhetip /Prispevek k taariji slavaaska dramatike ia kulture-amaliza igrekazev Jasipa stritarja/^a /DZS ,Ljubljana 1975,224 straai/ 5/Taras ^ermauner: Od igra da telesa/MGL, Ljubljana 1976,368 atraai, kajižaica M*ataega gledališčaljubljaaskega 7a/ 6/Taras ^ermauaer:Dialektika idaje-Od skrivaasti da jazika/ZO,Mari bar 1978,248 straai/ 2 7/ 2 *r»s k,raauner;^sede in degedek/Šfcudije • slevenski trsgsdiji in greteski/ /SM, Ljubljana 1978,3e8 strani/. Iz Trajnaga plesa anrti/padrafenaja sbravnav* 3 sdličns pesniška drans:Zajčsva Otrekareks,Strelčevega Samerega in Smeleteve Antigene/ nas v ta* tranutku naj balj zanima urad,v katara* avter pedrebneje maka ža nakatara teeretičae pastarka sveflega raziakaranja in pisanja.^er* ■aunar tu ža geveri a 3 razvejnih stapnjah /paznaja:nakrastrukturah/ parajna slaranska dra*a:sacialna«/sacilaistična*/raaliz*u,senti*antal- sa* humanizmu/iatinizmu,parsenaltzmu/ in sanerazda jan ju/avtedes trik- tivizau/ humaniz»a /paznaja ji* ja dedal ša četrte:reizea-ludizen- karnizam/.matada ,za katara se “ermauaar adlača,naj bi bila sečasne subjektivnain ebjektivna: " subjektivnar tam,da se narmam na edpe- veduje, ebjektivna v tam, d* ta aereečrpa iz realna degajaječe sa z gada vina..Temeljni elementi sa za ^.armaunarja eksisteaciali ja, zate imenuje avaja analiza eksistencialna strukturalna.paznaja,r ža ememjenih apambah h knjigi Dialektikaideja-Od skrivnaati da jazi- ka-eznačuje avaja usmarjanast za genetski,zgedevinaki strukturali- zam/ab tam sa spemmime ma genetični strukturalizem,ki nanje znan ,o v zvezi z L.Oeldnannem~prim.&a aacilagija reaaaa/.Male za tam piša v istih epembah,da epredeljuje njagava dalavanja in nehanja ” spej marksizma,aksiatancialzmn in hsgsljanstva/c strukturalizma/." Vaska- kar ja rta,da upaštava ^ermauaer v svajih spisih sinhraaija in dia- hrsnija,struktura in zgedevina.A vrnias sa k uvedu v Trajni mita smrti.JSksistancislna struktura literarnega dala ja za v er*aunerja njagava racienalne jedre.V zvezi z racionalnimi eksistencialnimi atrukturami pa js tudi ugetavljanje umetniška vradnasti ael. "Unet- ška dala inaja struktura,ki sa prstetipi,se pravi izviraatvarba, medtem ka sa struktura dal, čim mamj sa umetniška, tam mam j iz vi trna, tem balj sa serijski izdelki..." Tu jeunetniškest v zvezi z navest ja, prim.tudi ruski famalisti.Vsaka umetniška dala ge kršenja neka mene, e bane n pa vzpastavlja nava narma.In Se-zakaj ja izbral artar za abiavaava ravna amanjan tri pesniška drama ? Odgever: “..kar menim,da pamanija vrh in preebrat v zgedeviai navajša slavenska dra¬ matike. V njih ja prišla da palnaga izraza vrsta preblemev,paglsdav, skaistsncialij,z sms beseda avet,ki ja dalga lata zaral v zdaj mamj, zdaj balj pesrežamih eblikah." Druga %rmaunarjava knjiga a sla venski dramatiki js sestavi jama in zastavljena drugače kat prva,a vendar hitra najdema v njej zveza s prva.Pad neslaven Od eksistence da vlaga sa zvrsti v kjnigi 16 članksv.Pretežna sa ta spremna beseda k pesanaznin alevenakin dra- 3 mam ad Mrak« da Jemameviča.Naslav »ari na dr« skrajaeati,ki ju pred¬ stavljata ravm« aaaajaaa avt«rja:Mrak z upadafeljanjaaakeiateac«,ki je tudi trpljamj«, auka, tasmeba, b« j,*apetest,amrt, J # v««evič z uperab« vlaga,ki j«igra,nezavezan«až akaiateacilaai »uki ia teaa«bi/kar akai- ateaca ai več/,izmik feaju ia aarti/kcr aba izgubljata useda« zares¬ ne at /.Kermauner abravaava v kajigi dala aaaladajih draaatiker/peleg že esenjanih Mraka ia J«vaneviča/:J.Javerška, I.Tarkarga, B.Hafmaaa, M.Ražanca,P.Bažiča,P.K v zaka,D. Smele ta. Pese bej valja eaeaiti splaš- aejši sintetični članek z naslavaa Prefelam avted«struktiviz*a.Tu s« tudi aepasradae/že z aaslevem/ a tikam« s prva kajiga/ajea pednaalev j« bil:samerazdajaaj« humaaizmav pavajai sleveaaki drami/. Nas plah je v kajigi težišča maebravaavi tistih avt«rj«v,ki a« učiakavit« zasne- vali 3 . »a kr »struktur« pabajaa alavaask« drama: avtadastrukti vizam/M. Reža»c,P.Bežič, P.Kezak,D.Smel« /. Tretja ^armauaarjeva kjmiga e slavaaaki drami Pamesnk« sprememba v sadabai slavaaaki dramatiki s« pa sistemu parnavaa razlikuj« tak« ad prva kat ed druge.Razdaljama j« v dva dela: 1/ Aaaliza pasamazaih Zupamavih dramipamenakih aikr«struktur/ im 2 / Analiza pasamazaih pavejmih pememskih makrestruktur/ebdebij/ «d sacialnaga humanizma da raizaa-ludizma.Prvi dal a« tar«j ukvarja predvsem z enim avtarjam- V.ZupaaAa in 4 ajageviai dramami:Stvar Jurija Trajbasa,Ladja braz im«na,Aag«li,ljudje,živali in raket* ate na Aasterdam.Karmau- nar v svaji značilni analitični razvejaaeati pasaže seveda ša k dru¬ gim Zupaaavim dramam ia primerjalna uhaja še k vrsti drugih **vt«rj«v in ajihavih dramskih del.Celakupni siznam v študiji aaanajanih dram /v kajigi paaaaaj na tiskam/ ebsega ni č manj kat 126 dran, pri tam paša katera manjka,saj npr.ni všteta niti Zupansva sicer abaažneje abravnavana igra Angeli,ljudje,živali.Prvi del nudi rasrazvasaljiva in temeljit« amalize Zupanevadramatike, v katari adkriva ^rmaunar razvaja« pat ad l.de 3.makraatrukture pavajn« alavaaak« drama.Mad- tam k« v l.dalu pretežm« šarita imenitna gasp aiatarpr«tacija ia da- miseln« dekla Harmemautika, pa a« širi v 2 . delu 'predvsem Taarija s evaje Siataze.T« pat *-er»aun«r daslaj a«jpadrebn«j« »bdela vsa 4 makreatruktur« elebaaak« pavaja« drame,« tem da a« peza bi niti nji- havih pevezav niti vmasnih etap«nj.Skratka,kRjig«j« v dalačenam smislu ačitma dagraditev prvih dveh.&araauaar se tudi tu aapezabi azrati a« svaj peležaj raziskavalca in gapaaavma razmialiti/prim. p«glavj« hakatara aatadalaška intamatska vpraSamja ia paglavja Vpra- 4 šaaja zgedeviae literatura ia »jase iateligibilaesti/.^azaaaujae še eae zaačilaest **raauaerjevih efcrivaav.Avter razpravlja tudi a aelca- tarih rekepiaaih,* /ša/ aa ebjavljeaih draaah.ki ebičajaesu bralcu aiaa de«egljive,a au ajiheve eaenjaaje aerebiti vzbudi skeaiae aa »jih braiiju/Kpr.M.ReaecsSkefevski kres,is.Režaac:Teplagreds, F.Rudelf: A eraiti,V.ZuP»»:Tretji zapladek/. S 4.kajiga a aleveaski draai/peaevae ja drugačaaed prvih trah/ aa ja “araauaar psaakail v preteklest,ia sicer aaprvi pegled prese- »etljiveik aaalizi igrekazev Jasipa Stritarja.Avter aaa v l.paglavju z naalevea Maj aaaaa^jasaa razleži,za kaj au ba »lužila sicer aačaa »eugledaa Stritarjevadraaatika. Keraauaer ja aa aiali estetske ia ideeleške revalerizirati,heče ja la brati aaaev aačin,ia sicer "gleda aa kriterij priaataaati ia edaetaesti,uvaljavljaaasti ia skritasti kaastrukcijakega ia daatrukcijakega aadala.K^astrukcijski/tradicia- aalai/ aadal ja za ‘"eraauaerja zaačilaa pa ideelegiji, “ s katera ja hetela draaatika kaastruirati /aeralai,palitičai,filezefski, a»- cialai,ak»aa»8ki/ slavaaski svat,v ajaaea duhu razreševati daaa aas- pratjaia aavzkrižja." aadal ja "zaaraa zastapala ia pedpirala vladaječa slavaaska družba«.," Dastrikcijski/aaderai/ aedal ja savda v aaspratju s prvia ia gaja vedaa skušal*’ razdreti,aaajati, prablaaa- tizirati"/pravzaorav gre za preaes krščanske aaaihejskaga dualizaa aa aecilani,litarrane ipd.pedrečja/, rTvi aadal ja veljal za pazi¬ ti vaega/pezici jakega/, drugi za aagativaega/aegaci jskaga/. v zadajea ta* času s a vredaetesje ebrača/pria.sdaea trsdici ja-avaatgerda/.&nraau- aar pa aažali deliti literatire aaastavaa " aatiete prej/t^rej tradi- ciaaalaa-slaba/ ia tista zdaj ia aaprej/teaej aederne-debre/,”dvide- va stalaa sačasaa prisetaest ebeh aadalaviajuaa dialkktičae traaja /teza-aatiteza/ daje uaetaiške sinteza. P slag” zavesti" teksta aiali Keraauaer raziskari tudi "a pedzavest".Npr. pri Stritarju je v zavesti keaatrukcija,v gedzavesti destrikcija,pri Lužaau pa aarebe.Take se pakaža Stritar za tavrstaa raziskava rava taka prisera$ ket kde drug. V aadaljajea ^eraauaer ae estaja pri Stritarju,aapak neaevae iz¬ vaja daljša priaarjalaa skaka,« kateriai priteguje v razpravijaaje številna slavaaska draaa ad 19.steletja da msjaavajšagačssa.Dajaaska aarsaa tak aačin pshvsliti,ssj glada svtar stvari,prablsaa,d»gajsajs vadaa v psvszavsaju,bsdisi s sečasaestja,areteklesfcje ali prihadaaat- ja,iz žaga pa izatepaje aa la pesaaezae zsaiaivesti,aapak tudi spleš- aajša zakeaitesti/apr.t.i.arhetipi-pria.aaalev/.V Sklepu najavlja Keraauaer avaj aadaljaji,kar aezaaaaki delava* pragraa." Za aasladaja desetletja ali dve,5a au ju ba daaa uperabiti,aaa ai aaradil trdaa 5 načrt:prebrati,prekemeutirati vse ali,gr« pač za meje-paaanezniktve , bravčeve znežnasti,večine stara sleveaske litararaapradukci ja... A aa bem bral zate,da bi zanikal,d«kaz«val,kak« sc »tara dela zastarala, naivna, slaba, ampak aarebe: v »jih sa bas trudil adkriti čimveč tak¬ šnih ele*entev,ki e« n#derni,sapravi,da geverije da avtentičen način današnjanu braveu." Pehvala vradan načrt in avtarju privaščin»,da bi ga udejanll.^a naš sklep a tej knjigi la pripenba k naslevu:Radi- kalnaat in zavrteat-slevenski kulturni arhetip-ai najustreznejši aaa- lav,pa najem mnenju bi bila teelje Zavrtaat radikalaeeti-.... Pata ^ernaunerjevakajiga ža z uaslavan Od igr* da telesa kaže,da gre za penavea prenik v sedebasat.^aslev bi lahka "prevedli" takale: •d ludizma da karnizna/grevterej za dva značilna eečasne pajava v dramatiki pa Kermauner javi terninelagiji/.Knjj ga Od igre da teleea na nadaljuje prejšnja a Stritarjari dramatiki,taavač »a navezuje aa prva tri.Obravnava namreč izključna navajša dramatike.Zazdeljena ja na dva dala: v prvem najdena akli lee strani dalga Studija:Dra*atur- gija/farna/ pavajmesleveaske drama.P # navaa razvija avtar tu svaja ža znana delitev sevajne »lavaaaka drame pa 4 literarnih ideelegijah /makrastrukturah/.Vsaka litararnaidaalagija,mani upravičena avtar, pedpira aziranavzpaatavlja tudi s ve ja/sebi prinerna/ literarna farna. A aka sladina akazi 4 glavna faza v razvaju alavanska pevejae drama tudi izrazitim femalnin, dramaturškim spremembam tekstev.Kernauaer de- pušča tudi aferatma pat:taraj ad dramaturgij k idaalagijam.^e aaza- čatku pa pave,kaj gazadmjačasa pasa»aj zapaaluja: " varašamja * mit¬ skih arhetipih, literarnih ideelegijah,literarnih farmah ir. e »dnesih med vsemi tremi prvinami,kaker se kažaje v dramatiki."Drugi del knji¬ ge mam prinaša ped našle vem Peta današnje ale venske /pretenke ebžirna razmišljanja e 9 nevtjših slevenskih dramah:# Tauferjevem Praaeteju, Rudelfevemm Celjskem grefu nažrebeu in Xerxe»t*,» Zupaaevih Zapiskih e sistemu,# JavarŠkevih igrah Veselje de življenja in Kanec hrepenenja ime L u žanavih igrah Zaščitnanaska in Srebrnenitke.Paaavna asm pisec v teh analizah » primerjalne analize »begati ne le naše vedneet e teh dramah,marveč tudi razkriva še razneširše adeaee in peme»nke»klepa. g esta Kermaunerjeva knjiga Dialektika id#je-Od »krivnesti da jezika ja panavna dvadalna,ta pat že tudi pe naslavu.Prvi dal knjige: Dialektika ideja je vzperednics knjig* e Stritarjevi dranetiki.Pisec se tu letava ptdrsbaasbravmavs Vešajakevs j gre Premegar ter je gla£» skazi literarne in zunajliterarne ideelegije.Seveda-ket ježeebičajne- ne ©staja le pri tej drami,ampak panavna vzpastavija ab njej seeČanja 6 z *®v®jšiai t®ksti.I)rugi del j* ž® z aasl®vem Od skrivnosti d* jezika v s®r®du • knjigama Od eksistenc® d« vlog® ia Od igr« d® telesa. Če se letim« pem®vn®ga "prevajanja" maslsva, bi r®kli:®d skriva®«ti/misticiz¬ ma/ d® jszika/lirigvi 2 ma/.Grs t*r®j za dvs značilni sestavini,ki ju srečuj®«® ▼ «®'ierai dramatiki ia sestavljata p® svaj® dialektična aasprett® ali d#p®lnjsvanjs.Sic®r paj®mlj® avt®r v sbrava&avs aasled- aj® igr®:J•sih:Gr•aki sadeži praviee,Strniša:Ljud®ž®rci im Selig®*: Kdor skak,tisti hlap.N®v®st,ki j® r t®» spisu zlahka®pazim®,je v raziš k®vaaju kat®fc*rij.Avt®r s©rtg®v®ri apr.# t®#l* k«t«g®rijah: figur®, igr®,vl®g®,t®l®sa,j®zika,idej«,®ksi#t®mc®,idealnega lika, skrivnosti, dema, sv*b®d*,gelka,«®lka, časa ia prsst®ra.V tej knjigi-k®t ž* drug®d- aajd®«® p®trj*n#m,da s® v «rmaumerjsv® obravnav« a® 1® p®v»zuj®j®,am¬ pak smiseln® d®oolnjuj®j®,presegaj® dan#,stilistična pa spreminjaj® im b®gatij®.Avt®r s« v opombah h knjigi zanimiv® •predeli d® lastnega pisamja •zir®mag* razpezaava tak®!®:"...zdaj nekatere sv®j® kritičrn« tekst® izraziteje esejiziram ia jim daj®m ®s«bn® pričmvaajsk® nat®. ‘ Im dalj®: :”•..navdaja mež«lja,da bi tudi sam tvora® čemaža1 iz današ- aj® um«ta®8tm« stiska, iz plan®tara® s -® sist«mak®da,kl človeka ia drama¬ tik® uničuje.Zat® s®m zm®r®m mamj zaanstv*aik,str»k®vaj*k,ki sedi iz distamc® im p®st festum; skušam biti ljubezenski s®g®v®rnik in a»ra¬ ziš k® var® c.” Od t«h besed, as pisanih leta 1977» prehajam® k p*gl®d®m aa zadaj® **®r«aun®rjev® knjig« v naši informaciji. L«-t& je Besed® im d®g®d®k.Lahk* rečem®,da e® nap®vedi iz prejš¬ nje knjig® v t®j ž® živaha® ur®sničuj«j®.Kmjig&jerazd#lj®«a ar tri d®l®/prim. »rv®:Tr® jai ples smrti/. Našle vi delev so til®:l/ r asm®i?ja, 2/Tragedijavztraja,3/Greteska v razcvetu.Vsak *d teh delov razpada S® v posebnetriad®.Navad®* maj le 1.poglavje J.dela,ki se glasi:P-azm®rja med mojimi t®ksti,m®jim življeaj®* ia »mm®.Tu aa* avtor aa načim,ki sp®ainja mm svejsk® avt®bi*grafsk® jcmjg* Mesec dai z Ivan® s ^ankar- j®m,Martinem Kačurjem ia Taras*« %rmmu»®rj®m,razkrij« t® in oa*/i vs® imt®mzirm®,g®r®5e,vm®te/ iz sv®£ega ustvarjalno in iatelektulam® burnotvern®ga življ®*ja.Spusii s® v samokritike,® nepozabi scm®hv*le, samespraševanj® se meša s sparsevanje* drugih,rad«darne> aaceeznani s svojim najmsvejšim branj®m,pa s® ®p«t zat®pi v samoepaz*vcaj* im mam priš®pm« • sv®jih spremebah/rs® kar majbelj pr*st®dušno/:"Nobe¬ nemu uk®pam®mu stališču niše® p®s s On* zvest. ^»d jih menjam,stojišča. Vsak® m®v® m® ®p®ji im mavduši .* itd itd.Kakorkoli ž«:K*rm»ua®rj«T® izp®v«dm®,avt®biografske pisamj* sodi asd najraaiaib®J3« tsvrctmapri- č®vamjs v ssdsmji sl®venski literaturi. LX> 7 pwt itojnev»jši prstajaki ki gaja naredil bamauaar ža v 1. dalu knjige, ja "ljubezenski” ebrat k tragediji,e bane« ja nestanevitni ljubimec ^araa zapustil Utri« ljubica Orataaka in ža aa v« pavedati a njej kaj dasti aakleajaanga.Prve au d elu,ki ja bal j splašit« ali a? iaaevedne jadrava,se pridružuje 2.del/Trag*dijavztraja/ kat razlaga s tv* ra« ga gradiva aleveaake tragedi je.Tu »pregever-i %r»auner a trah dramah »njvečjega sleveaakge* tragediagrafa Ivana Mrka/Speved lučmi« brata«,Razsule Rialjanevina,Blag®r premagancav/.Take sata dal aavazuja aa začetek knjige Od eksistence da vlaga/paglavj« a vtakavi drami Ar.drf Chenier/.Tretji del pa vendarle la še upešteve dejanska ariset- nost grataska/Crateska v razcvatu/.t» dal se napleta nakajig« Od igra da telesa ia parna spis Od skrivaasti da jezika.Katere geteske s« ma vrsti za pfcetrea ?Rudalfavaigra Paga* in ^anbergar.Lužaaeva Sreča- sikdar epe teča/zaaiaa tudi pa aaalevu Sreča neposrednih preizvmjalcev/, Lužaaov Triangel,Rudelfeva Kaža megla in Wudlarjavadrama Papatuum nabila.Zanimiva in nenavadna ja Kermaunerjeve »predijavanje iger za greieskeilekake s*jexxaaši* sta sa- znašli pri greteskah abanam ne- dolžna igrivakenedijica Sreča-nikdar apatača,pa drugi steani *a pavaam rasna,abr®dna drama F.Rudelfa Keža nagla 7 Ozrinn sa ša na naslav Beseda im degedek.Kermauaer »dlečae mastapa za druga in »reti prvamu.Takale pravi mazadaji »trami knjige^ *: " 7 s a akalja je sprananjana v besed evamje:v žlobudramja.Žalja »» degedku- dajanju-silevitasti /ša/ na zmara predreti kilemetrakegabes*daega nansss.Ka /ča/vga ba presedala, sa ba adprl preaad, v katerega se be zvrnil iz besed sestavijaai dabašnji čl«vek;iz glebim im pekla ba brizgali pekač in ubijaječ curek edrešilnega degedka-dejanja/^ega- jamjs/.Katttstrafa bes*d/ea besedna družba/, edrešitev meči.’* Zdi sa,da je največj* briga T.~nrmaunerja,da aa bi kja "zaaatal"^ da na bi bil eb perajanju navih literarnih aajavav aktivna nrisetea, skratka,“zraven".Na,da zdaj mu je vedaa uspevala,da ja bil/palag Miša ^azaraika in Dinitrija Rupla-ket sam pravi/" najblaj tipičen /utelešeni/ alavanaki hi parna de mi st ".Na Vidine vzrakamda taka duhav- na gibka esebnest,ket ^armauaar ja,na bi takega avejnga statusa nada- lj evalaša v prihsdaja. Kaj naj šaračarna zazaključak našegaparačila ?Da iaama spraviti z izjasni* naravnin pajaven,eatreunai* in laparečnim »iscem,izrednim eruditem in prakamarna pridnim ustvarjalca«.Branja in pezaavaaje ajag#vih dal ja zn strakavna publike ža kar aaagibna,vaakamuraa,ki ga zanimata »leveaska dramatika ia sklep preblemev v zvezi z aja.ua bada Kermaunerjava knjiga »udila »naga živa zaaiaivaati i« praaaaat- 8 liivih »avat. Pridružuj*« •* F.^*raiku,ki v kratki acaai Karaauaarja ^ e~* S> ’( P, r v« kagig* Baaada ia daj* d s k..ar* vi: "Njagava razaarja d* lit*r*ra* usretaasti jeutaaaljaaa v sadafeai filazafiji:r etrukturalizau, paststrukturalizaujfuskciaaalizaujsaaialagiji.ff* »a ra a* zasikati r*»aic*,da j* takpič/.$o pot je umetnik pisatelj Bogomir Magajna, sicer tudi zdravnik na Studencu. V nasprotju z le racionalnim dok¬ torjem Magajna prepozna Driado,saj je kot umetnik sposoben pogledati tudi tja,intuitivno občutiti "živo resnico hrasta",kot se mu pred¬ stavi Driada.Magajna pove nekaj zbadljivih na račun zdravorazumske¬ ga doktorja/Pimpeka/,zraven pa švrkne še po pisateljih,očitno ti¬ stih,ki vidijo samo eno stan,fizično,ne pa tudi metafizične. Ob odhodu se Driada pacientkam kaže kot dekle, doktorju pa kot hrast, kar slednjega močno spravi x iz tira,vsej toliko ali še bolj kot komandirja in milčnika nekaj prej.Skrivnostni pojavi sveta sprev- lajjo premočrtno pamet v zagato. Za Driado ostane v sobi zelen Želod-vir za ume tnikovo/Ma ajnovo /inspiracijo,okno za pogled 8 v drugi svet.Sklep 2.dejanja se ujema a prvim-umetnik: dobi pobudo. 3.dejanje z naslovom Velikan se dogaja na Gradu in Golovcu v letu 1976.Polarizacija sil je podobna kot v l.in 2.dejanju.Ob Dri- adi meščanstvo in namesto umetnosti znanost,umetnost pa je prikaza¬ na ne več preko živega predstavnika,ampak posreifo-preko kipov V. Vodnika in F.Prešerna.Uvodna pesmica za 3.dejanje je znamenita w en- kovapesem izoOBrazovj^elea mah obratsa zrušene zidove.Pesem,ki obe¬ nem nakazuje dva oroblema:minljivo3t človekovega dela in pa odnos življenje-sea/prim.Calderonovo dramo Življenje je sen in Shakes¬ pearov citat iz Vilarja:Iz take smo snovi kot sanje/.Za aktualiza¬ cijo pesmice pa poskrbi še izhoaišno prizorišče:ljubljanski Grad. Driado srečamo v pogovori z Astronomom/njegova vloga spominja na Zvezdogleda iz Samoroga/.Preko umetaika/začetek 1.dejanja/ in meščana/začetek 2.dejanja/ pride Driada tako do pogovora še z znan¬ stvenikom. Driada se znanstveniku predstavi kot "eleni Jurij, tore# kot znani simbol iz ljudskega izročila ali iz Murnov« pesmi Pomla¬ danska romanica. Bitje-ljudje in živali- so po Driadi hude sanje Zelenega Jurija/le-ta je Varava,Vse/ Driada Astronoma us eri k Vodnikovemu trgu -in čudo:Vodnikov spomenik psrve pesem Moj spominek.Ob tem srečanju s tradicijo pa Astronom kratko predstavi sedanjo bralno situacijo.Slovenci ne bero več knjigjampak^Zdaj čita^o samo še stripe,.. .kjer v oblačkih piše AH in OH in BUM ! n Pogled preusmerita na Prešernov trg in Pre¬ šernov spomenik.Žrešeseea pove kitico iz svoje GloseJ^ani je slepar starino še prodjal,nosil škatle...Aktualizacijapa je zveza Prešer¬ nove Muze z Merkurjem aa trgovini Centromorkao.Ob prijetnem pogo¬ voru Astronom Driado kar zasnubi/znanost bi si torej rada podredila VSE,Naravo/.Driada Astronoma zavrne,češ da je povezan,"poročen" s svojo stroko:zvezdoslovjem/se pravi:z delom vsdnosti,ne pa e celovi¬ tost jo/.Astronom si zaželi,da ga Driada popelje pod nebo,tako kot jajegovega znanca Obešenjaka.Driada pa ga zstxxxkxx mu ne ustreže: "Tisti fant je bil slikar! Tvoja usoda,učenjak,je,zvezde gledati od daleč / razlika med umetnikom in znanstvenikom je torej:umetnik je v stvareh/sinteza/,znanstvenik pa mora imeti do njih distanco /analiza/ /.Driada seznanja Astronoma z relativnostjo časa in prosto¬ ra/citat: Ampak:preteklosti,sedanjosti,prihodnosti:vsega tega ni J/. Pri razlagi,kaj je resničnost, ae Driada poisti a zelenim velikanom, ki objema vso zemljo/zveza z zelenim J>jrijem/.Hesničnost je,da je vse eno in eno vse.Astronom se zanima tudi,kaj je usoda.Driada pa odgovori:"Usode ni.Tvoja usoda je tvoj poklic,klic,ki te je gnal, 9 da "tehtaš zvezde/uooda je in ni obenem oziroma je znotraj in ne zu¬ naj človeka/.Astronom in Driada odideta z Gradu na Golovec.Tam se najprej srečata z najstnico iz imenitne družine Pimpek.Ls-U si je ravno hotela prilastiti daljaogled/očitoo družbeno lastnino/.Družin¬ sko naduto najstnico ukroti šele Driada,ko se predstavi kot Lotte Eiche.lastnica cirkusa iz Aachena. Driada in Astronom se zatem odpravita z daljnogledom na časovno potovanje:naj prej v srednji vek:tu se kaže nerazumevanje med Izumi- teljem/prinašalcem lune!/ in povprečnimi meščani/P 4 mpeki/; nato v kameno dobo:tu lahko vzporejamo s prejšnjim konflikt med vračem !ki predstavlja idejo,fantazijoje nosilec lune-svetlobe !/ in_usilakom ter ?impeki,ki predstavljajo grobe vsakdanje prakso.Silak se hvali tako:" Močan sem.Moja pest zdrobi v prah sem hrastov les.Moji prsti -mala šala!-zmečkajo trdi želod hrasta.Z rokama pa izrujem hraat- to sem jaz!" Iz neprijetnepreteklosti/res preteklost ?/ se znajdemo nenadoma v prijetni sedanjosti/res prijetni ?/.Glabovoljni direktor Pimpek/variacija Silaka/ kar na hitro odpove nstronomu službo.Sled¬ nji bo tako lahko odjlel na Mount Palomar, kamor ga že dolgo časa va- boijo.Zdaj se Driada in Astronom poslavljata od Golovca. Driida pravi:"‘*azaja v tavč&s me več ne bo.Čez tisoč,deaetvtiioč let odprem morda eno o’Ao/asociacija na Strniševo zbirko 0F0,največji dosežek naše poezije novejšega časa/,pogledam,če je vendar sam ta nesrečni človeški rod odkril mogoče pravo pot." Driada svetuje Ss- tronomu,naj se posveti življenju zvezd/prim.Strniševo zbirko Zvezde in pesem Življenje zvezde iz Ljudožercev/.Ia skleiie:Odkar živi člo¬ veški rosd,si želi tja gor v nebo.Zemlja ja zibka,človek otrok, vesolje hiša za ^aš rod.Ko otrok prerase zibko,naj mož pogumno vstopi v hišo,ki je njegovaprava lastnina,njegova davna dedišina!" /ts in še nadaljnji tekst idejno zelo spominja na Clarkov roman 2ool-ve»oljska Odiseja,tudi lik Lunogleda iz začetka Clarkovega ro¬ mana lahko primerjamo z Vračem-nosilcem lune v prejšnjem prizoru/. Driadino sporočilo je torej na ravni mod rme svetovne zavesti o člo¬ veku in svetu in njunem razmerju. Po odhodu Driade se v nekakem epilogu 3rečata 5e v Ameriko se odpravljajoči se Astronom in ostareli Obešenjak-bivši umotnik-Star- ček.Slednjemu se Driada ne prikaže več,saj ni več umetnik,opustil je umetnost,zadovoljen je s pokojnino,to mu je dovolj.Astronom ga spodbode,češ to ni dovolj, kaj pa umetnost.Stare c pa je rsoignirsao razpoložen, saj meni:" Danes ni smisla za -umetnost .Tvoja je dobra: znanost,znanost! , lo /torej sedanja praktična prednost znanosti pred umetnostjo/, Vendar pa sledi za oba isto:citat:"Pa bo vseeno ona pobralo. " Sedaj pred¬ stavlja Astronom človeško zanesenost,fantazijo in jo skuša posredo¬ vati staremu 0 bešenj&ku.Z nekako zvezdno utopijo se Driada končuje. Zadnja beseda 3.clejanja jBRIADA je temeljna, centralna in bistvena faze Enega -Vsega.Eer vidimo,da se 1.dejanje končuje z besedo Hrast, 2.dejanje z besedo Želod,lahko sklenemo naslednje.Iz dveh faz pojavne materije/Hrast,Želod/ sežsmo do E&ergije/Driade/.Strniševo bistvo je torej Energija,ustvarjalno počelo in nsčelo.Seveda pa obstajajo med Energijo in Materijo nenehni di&lektičn4nodnosi,kar tudi preperčuje vsakršno izolirano,ločeno,izključujoče stališče."vet je Enota,kjer stvsri/bitja/ bivajo v križnem sistemu Prostor-ž&s in Eaergija-Ma- terija/prim.zanimivo knjigo M.Buporja Filozofija 4 elementov -v hrv./ Otrniševa Driada je izreden, in svojski dosežek,obenem pe ra¬ zumljivi in logični razvojni člen v Strnišebeem ustvarjanju.Povzema na drugi,drugačni ravni rezultate Strnišev« dosedanje dramatike, izhaja pa enako tudi iz bogatega sveta Stralševe lirika/3ijajna po¬ vezava mitskih,simbolnih elematov iz prejšnjih avtorjevih del,duho¬ vite variacije nateme/. Strniša je lik zre lega,oblikovno dognanega,izrazno prefinjenega inprebanjenega ustvarjalca.Odlikuje go blesteč,artizem v najboljšem pomenu besede.To ni artizem poceni učinkov,ampak skladno prepletanje različnih ravni umetniške ubeoeditve.Gibki in tekoči verzi Strniševe transcendentalne burk« so obogateni razen z za avtorja bolj ali manj značilnimi asonancami tudi z vr3toxxtiistk iskrivih in igrivifc besednih obratov. Estetska informacija, ki sevaiz obr&.bvanavanega Strniševega teks¬ ta, je izredno nabita$zgoščena,polna variacij,asociacij,prodorna in očarljiva.Strniš a kot običajno obravnava vse,seveda s svojega spe¬ cifičnega vidika.To vee pa niha med fiziko in metafiziko,imanenco in. transcendenco,med tu in tnm.To vse sega od banalnih Pjmpekov do zvezd.driada odpira svet s ključem sproščujoče obvladujoče ironije in potrjuje klasično ravnotežno načelo Tehtnice*"Na sveti vlada Tehtni zajlebo in žemlja sta stehtane "/Strniša:Oko/. Andrijan Lah j fa.iLi? ČAS SINTEZE /Anten Ocvirk:Literarna umetnin* a«d zgadavin« ia taarij«-l.d«l/ Ocv irkev« razprava,ki s« izšla pad garnji« aaslavaa pri DZS kanac lata 1978,prinašaj« večji izbar iz avtarjevaga 45-l«tn«ga znan¬ stvenega snavanje.P« knjigi Evrapakinraaan, v katari aa abjavljan« avtarjava izbrušaaa ia tahtaa uvadaa študija v več zua««nitih avrepakih ramaaav/za zbirka laa raaanev,katar« glavai uradnik ja bil/, ja aava Ocvirkava kajiga parnavaaprilažaaat,da avtar sintetična prikaža avaja paglada,takrat aa alavaaaka literatura.Savada pa v akladu z načeli primerjala« literarae vede Ocvirk atalaa aaača alavaaaka literatura z avrapaka in apazuja njuae aadaabajna prepletanja,a aa zaradi galaga iskanja ensstranakih vplivav Evrepe aa alavaaaka pisca,ampak zaradi ugetavljanja specifična pedebe slavenskih različic aplašaaavrepakih ati¬ le v/ v tej knjigi gre pratažaa za raalizaa/. Že aaalav značilna nakazuje avtarjava znanstvena prepričanja:gr« ta- raj za pavezava litararnazgadavinskih in litararnatearatskih raziskav, Ocvirk san pravi v zaključne« pejaanilu h knjigi takale:"Takšen je v resnici tudi naj znanstveni nazer,saj si n« »aren misliti,da bi bila zgadavinske ekspertiz« res papeln« brez idejnih in taeretičnih esnev, in tudi n« nas prstna,da bi na« kaj tehtnega lahke pevedale abstraktna sklepanj«, če ni pripeta aa resničaest literarnega d«gajanja,"V knjigi •bjavljen« Ocvirkev« razprave/vseh j« 5/ izredna razvidna in dakuaanti- rana gevere pradvaaa e nastajanju in razvijanju realizma v slavanski literaturi 2,pelavic« 19 «stalatja. Knjiga uvaja avtarjava disertacija Levstikev duševni «braz,ki je iz¬ šla T ne o« Delni padabi ž« 1933 v Levstikev«« zberniku,avt«r pa je j« depelnjene nameraval izdati leta 1957,a de izdaje takrat ni prišla. *«z ptava Levstikev dušavnei abraz teaalji na ebširnaa gradivu in j« pi¬ sana kat vsa Ocvirk«varazprav« v mikavnem in vabljiva« jeziku in stilu. Ocvirk raziskuje in edkriva Levstikev« pedeb« največ kar iz Levstikavaga lastnega literarnega dela.Spaznava«« pa tudi Levstika v njegavi razna- liki dejavnesti,v adaesih de ljudi,stvari in idej, v nenehna« življenj¬ ska« beju, v katar«« je bil enkrat kevač,drugič kevani.Drugi vidik na speznavanje Levstika na« Ocvirk padaja prek« izjak Levstikavih dedabni- kev in literarnih zg«d«vinarj«v.Osr«dnjaideja,ki j« v sklepu razorav« Ocvirk pesebj p«udarja,j« teza a Levstikavi " paranaidni psihazi ,« barbi ««d čustvenim in intelektualni« dela« ajegev« asabnasti". o 2 Madtaa k« j« skazi razprav« Ocvirk balj zadržana acaajaval Lavatikava litararna dal«,pa prav v zadajam stavku nanadaaa pravi,da saai la-ta pa p aaaau taka j za Prašsrneve.Tm pa la kaža pripaaaiti, da s« Lavatik uaat- š ka splah me mar« kesati npr. z Župančiča* ali Cankarjem,prasage ga P* tudi vrsta ajagavih sadabaikav,apr,J«nk« v peaziji,Jurčič v praži ipd. S« pravi,da se Lavstikev« zasluga balj časavaa kulturna baja« kat aadča- savna litararna.Kat literarni idaaleg ge ^avstik v svajam času pravza¬ prav slab* padpiral ali ca1* zaviral realistična uaaaritav naš« lite¬ ratur«.Če dedama š« ^avstikav« jezikava* kiismtn kvareč« umetaičenj* v pazn*jših latih, s katerim j« kvaril »vaja in tuja/Jank* I/ dala,©* uvidim*,da jatraba Lavstikev« sicer prizadevne pač«tj* metriti z nekalik« kritičaajšiai očmi. Hasplah pa srag* Ocvirk svaj« glavna taz* * Lavstika- bi asebnssti temeljita padpr« in bralcem nažarna približa,c*lata* razpra- v a pa ja š« danes zanimivaim sveža. Druga razprava ima aaslav Prijateljeva litararnazgadavinska misel- nast in generacijska načele ter j* nastala v zvezi z Ocvirkovim ureja¬ njem najobsežnejšega Prijataljavaga. dala:Slav*nsk« kulturnapelitiČna in siavetven* zgod«vime 1848L1895.Ocvirk najprej očrta Prijateljev* literar¬ nozgodovinska miselnost,ki j« temeljila napazitivizau,s s* približala tudi imtuitivizmu,zatem pa etapi s evajim aicar canjenia prafeserja« v palamike * pariadizaciji abdabja 1848- 1895/Prijatalj razdali abdabj« takale: 1848-1868 j« staroslovanska,l«*«a* v dva aneks dala.'1848-1858 , je abdabja tvarnakn kansarvatisaa,1858-1868 pa abdabj« akaralaga kansarva- tizaa- abdabja 1868-1895 pa je mladaalavanaka,lačana š« na 1868“1881 kat abdabj* ramantičaegaraaliZaa in 1881-1895 kat abdabja paatičnaga realiz¬ ma/.Priznati jatraba,da s« navsazadnj* vsa pariadizacij« dakaj nag*tav* reč,vzati jih j« traba pač s pridržki,kat prip*m«č«k,n* pa kat pristaja dakaučnih resnic.Vs* pradalčkanj* s« izkaže kat aaailn* kanatruiranj«, taka tudi Prijateljeva generacijska razdalitav staraslavencev in mlado¬ slovencev. ^azprava Slovenci in raalizam j« «»ak* kat arajšnja povezana s Prija- taljava Slovanska kulturnapelitična in slavatvan* zgadavina 1848-1895. Avtor soreta® prepleta padatka * razvoju in značilnostih avrapskaga rea¬ lizma z varašaajam naatapa raalizmapri nas.Z dokajšnjimi utemeljitvami zavrada pastavljanj* slovenskega realizma ža v 5*»ali 6*.lata,saj ga ne ■ara najti nataaratične nepraktična niti piri ^avstiku in njagavam razsvat Ijanska-psevdaklaaiciatičnam literarnem n nazoru niti pri Stritarjevem •antimantalizmu.O Levstiku pravi Ocvirk takelem: /str.363/; ar s« tič« •raza,ja oriearačal svajim sadabnikan v Papatavanju ad Litija da Čateža damnda ljudska izračila in snavi iz slavenska erataklasti 3 • • agraral za darae nrtr* faldsaithiad* ia šal# ▼ šastdasetih latih palaffeaaprišel d* a*tth«lf«.'’0 Stritarju »a m« aasladnji strani t#l»: Stritar j« adalaj/apaaba:## eaaju rx • Prašarau r Klaaju 1866/ dalja *aal »raja niaal/*paaba:sant.iaaatalaa r-aaaatičaa/ aautrudaa dalja ia ja iz lata r lata cala atnpaj*ral.*:ad Pa*ai lata 1969, Zariaal87a ia vseh »rajih taaratičaih »aatarkar da palaaa a araja galdsaithiada Gaa- »ad*a Miradalskia lata 1876,Zata ja bil huda arira našaau litararneau razraju r rsalizaa" • Ocrirk j* ab sklspu razprar* zapili Karaaikara izjara iz lata 1878 /N*š čas ai reč idaalističaa..,aa idaalizaa j* :rišel raalizaa/ ia ji pridal maaaradaa aaaaabaaat.S ta izjara aaj bi »a aaaaač pričal raali- zaa r slaraaaki litaraturi.Mialia pa,da aaa *aa izjara ali tudi kak aani fast la ša aa zadastujata zapričatak aaka aaari.Patraka ja tudi uteaa- ljitar r prak*i,»a prari:pajariti s* aaraja »trarai litararai tak«ti ki jih uoraričtaa lahka urrstia* r aara saer.Ia zdaj- kja sa takati,c kateriai aaj začaajaaa slaraaaki raalizaa:ali aaj £T#aa še k r*jarca* /apr.^aaka :°aprški učitalj-1858,Erjarec9Ar£uštia Ocapak-186a/ali ja traba upaštarati raaj dal Jurčiča/Ocrirk aaai,da aa,saj utaaaljaaa prari da sa Jurčič tudi r Seaadaraa »iau iz lata 1868 "ai aa^al za*biti aa- ailaa idaalizacija ar«ta p* aačalih aeralnaga apriarizaa,ki deli ljudi aa fiabra ia »lab*.,./ ali paapačakati aaa^araalka,a ša tu,d* kdaj. . Tudi ^arsaik sa ja dalga ali kar rsaskazi a^riajal r taačica idaalizaa. "adaljaja Ocrirkara razsrara r kajifi-Karsaikara aat r raalizaa- izheja iz rpraSaaj arajšaja/azprara ja aaptajala r zrazi z Ocrirkari* ur*jaajas *.ersaiker*'a Z zbraa*'* dala ia bila abjarljaaa r akriru »saab ki., 2 , ia 3 . kajifii.ir*ba j* rači,da j* razraj karaaikarpja pieaaja •d raaaatika r raaliza* r Ocrirkari razarari **i»*a aadxcax padrabaa ia jaaaa:ad raaaatika Rakarajačar/zaključak Jurčičevega reaaaa/, reaana Na ^ariajah,aareati Lutrski ljudj* ia Oaapad ^aaaz da prahada r raalizaa pri Ciklsaau,aadaljajaga učrrščaaja raalizaa ari Agitaterju aa d* ebafc zaključnih absažaih besedil raaaaa Rašlan ia tfrjaak* tar realsittiča# aajizrazitajčafea dela u»r* gaspada.S taa zadajia raaanaa j* -arsaik, aripaaiaja Ocrirk aa zaključku,rpliral kaaaaj* aa naš aarajajači s* aaturalizaa,Pri usaerjaaju Karsaik* r raalizaa j* »riaara* paudarjana ▼la 4 * Frana v '*i*atiaa ia njtgartga pragraaakega spisa "aše »bzsrja /LZ 1883/.Glad* razraja raalizaa pri ^arsaiku bi bila strar tak* daralj razridaa:raalizaa s* j* ari naša* artarju taraj izrazita ablikaral r •bdabju Ciklaaaa ia A*itat*rja,a* arari r latih 1883-1885.^»tacija Pri¬ jatelja ia drugih,ki usaštaraj* aradrsaa latbica 1881/začatek izhajanja IZ/ket aajaik za nas ta* paatičaaga raalizaa v q 4 j* tak* blizu tej,ki sms ja dabili ari ~arsniku.'andar sa vprašana, ali naatas raallzmapri aasamezmam avtarju ža mtrila za zaaajavanja slavan- skaga raalizijtf.Vzarniaa.da imame zala dalačaa aarila za apradaljavaaje kaližiaa ramsntičaaga im realističnega v litararaih dalih ta daba.Praaik *d raaamtik* k raalizau bi lahka praglaauli šala takrat,ka bi v dalih daba prevladala značilnasti raalizaa aad zaačilnastmi ra**ntike, eziraaa eaastavneje,k* bi ai rszjasmili im dakazali,ad kdaj j* aaatajal* vač raa- liatičnih kat ratsantičmih dal.^a ta pa bi bila patroma tamaljita ,kar statistična šarjmnja sa ebstžmtm gradivu.Im slednjič-sli bi bil* t* vrad- ma truda ?Kančna bi ugatavili,da s» kamac at*latja v alaramski litaraturi mastajali dakaj eamaš an* adam *b drugem/ene *b drugam/ ali tudi adam/ama t drugam-ramaiatika im raalizaa,sa mat* še naturalizem im nava raaamtika. Im -ali ai bil* tak* tudi t jsvrapi ?V 2.palavici at* lat ja aar.r p raaci ji na medrečju ©raz* gatava prevladujeta realizem z naturalizma*, r aaaziji *a dalma š* a tara,predvsem pa mara raaamtika.mak* datirati zdaj atilma *bd*bja,k* pa smeri abatajaj* as časne ? Pa spustim* t* razmišljanje,ki me radi r jsamaat,im s* azria* še k zadaji Ocrirkari razpravi r knjigi:Slevenska madarmaim arrapaki maturali- zem.Iudi ta mas prijata* esvtji im ebsažna aauči.meram *a dadati,da aaa maalav sprva spravlja r dram im asjasnastjali gr* za ta,kak* j* abdabj* slaramske aadara* a pr*jemal* arrapski aatutaliza* ali aa marda kakšen admas s* imeli aredstarmiki slavaaska medern* d* arraaekega naturalizma •li ša kaj drujaga.Na,ka pr#b*rama,s« vsaaajasni.Ure »redrsam za ta, kaka ja maša aubliciatika r 8a.im 9a.latih paaradarala r slaramakem tla¬ ku vesti a avraaskam aaturalizau.^ečima glaaav j* bil* magativmih,neka¬ teri kar pr* tirana, vzamim* npr, Stritar ja.itahla uvidtvmajši ja bil Svetič zaklat* savražem pa,razumijive,A.Mahnič.astatska idejna blakad* s* bila »ri vačiai paračajačih taka a*čne,da se pavzračile papalm* adklamjanja ia narazum*vanj* naturalizma.Slavaaaka literarna sramja j* bila taraj •bvaščana * naturalizmu amastramska zavračajača.^ašibak mastap damačaga aaturalizma v 9 a.latih/uavakarj^eška,Murnik/ pa najbrž niša taka adlacil- ti arastrašujači glaaavi a naturaliatični oadami kakar anastavna aa- ■•njkanja ustreznih razn*r/v*lik*n*atrnih/, ki jih ja naturalizam pradvaam •rikazaval. Ocvirk aklapa študija z nislija a sačasnam aradiranju vplivav •»turalizma in mara ramantika v času nastaaanja naša madarna v 9*.latih, ^a aklap bi valjala pa .valna ananiti tudi kampazicija knjiga,saj jamska vsaka aasladnja razprava tamalji na prejšnji,ja dapalajuja in razvijn dalja.V nakan smislu ja knjiga svajavrstna dalna slavanska li- 5 terarma zgadeviaa 2.pelavice 19;staletja,osvetljena z »»katerih prablem- skih zaraih katar. V že eaaajeae* zaključno* ssarsčilu avtorja j« nakazana ž» tudi ura¬ di tar 2.kajige,ki ba segala ad ^aakarja da K»3»vela,te centralne osebe Ocvirkovega dalgalataega študija,zaključila »a z obravnava Vidmarjeve estetske aisli. 7sakakar pričakujta« tudi druga knjige z vasaljea,ki a«a ga ja oevzračila ža prva.Mirnegred« ša,profesorju Ocvirku ž»liate,da bi aa teaeljitea »aparu »kali Kosovelovega zbsrnega dala zaključil ša zbra- aa dalo “aaka ^arsaika, saj au manjka la keresoaadanca. Knjiga Literarna uaataiaa sad zgodovine ia taarija ja dragacoaa pridobitev za aaša slavistične reda ia zasluži brižaa petornest taka študaatar slavistika ia primerjalne kaaižaraaati kat raah zanimajočih sa za slovenske literarna ia kultura«*ptetekleat.Ocvirkara kajiga se nam kaža pa problemski strami kat aava s±aaa#x izpopolnjena stopnja atapaja v litararaazgadaviaakaa raziakavaaju pa Prijatalju, pa izrazni strani asa spominja aa vešča ia ečarljive piaaaja drugega ocvirkavaga zaaaatva- aaga učitelja prof.Hazarda.* aje& aajdeme aa la aalat dejstev ia degaaaj, aarvač tudi štavilaa »abude za aadaljaja diaaaičaa dalavaaj* domače litararaa vede*«a kraju aa smerne »azabiti ša aarama c .esruaaa, ki prida ja knjigi še dedatae astatska diaaazija. Aadrijaa Lah n. \rfy3 Dragocena dopolnitev / A«Ocvirk:Literarna umetnina med zgodovino in teorijo, 2. del, DZS 1979/ Medtem ko Je 1.knjiga Ocvirkovih razprav obravnavala li¬ terarne pojave in osebe iz 19*stoletja,pa nem prinaša še obsežnej¬ ša 2*knjiga izključno teme iz literature,literameteoriJe in kritike 2o.stoletja /ali prehode vanJ/.Prvs knjiga /5 študij/ Je izhajala iz 3 tematskih sklopov avtorjevega ukvarjanja s slovensko literarno preteklostjo:ob diserteciJi/Levstikov duševni obraz/ Je obsegla še Ocvirkove spise ob Prijatelju/Slovenks akulturnopolitična zgodovino/ inriKersniku/zborana dela/. Druga knjiga obsega nič manj kot 11 študij,ki Jih lahko razvrstimo okoli štirih glavnih Jeder:prvo Je literarnoteoretično /3 študij e/,drugo Je Ivan Cankar/ 2 študiji/,tretje Srečko Kosovel A študije/ in četrto J 0 sip Vidmar /2 študiJi/.Prvarazprava v knjigi Je iz leta 1938,zadnja iz lete 1978,razpon štirih desetletij pa sploh ne vnaša v knjigo kake moteče spreminjsvosti stila in idej, amp8k nudi,narobe,Jasno razvidno centralno nit Ocvirkovega mikav¬ ne ga in tehtnega pisanjs:nit,ki Jo umestno obeležuje že naslovili- terarna umetnine med zgodovino in teorijo 0 Prvarazprava v knjigi Je Historizem v literarni zgodovini in njegovi nasprotniki»Tu nsm Ocvirk v bistvenih črtah predoči nove antipozitivistične in antihistoristične smeri v literarni zgodovini in teoriJi/npr« Nemci:Walzel,Unger,Cyserz; ruski formalisti| Inger- den idr*/,Jih kritično označi in zavzame svoje stališče,ki ne nas¬ protuje historizmu, a vidi tudi kvalitetne dosežke antihistoričnih novostrujarjev* 2 Sledi Ocvirkove najobsežnejša literarnoteoretična študija Novi pogledi napesniški stil.Vsi profesorjevi študenti smo jo teme¬ ljito spoznali že v študijskih letih.Razprava je,kot pravi avtor sam v uvodu,le "skromen odlomek iz obsežne monografijeo stilu".®e in¬ formacije nem ksr zbudi skominein želje po tem,de bi ugledali še celo monografijo sli pa vsej obsežnejše komplekse iz nje.V prvem delu razprave prikaže Ocvirk najprej pretres teorij o stilu.na začetku se loti večpomensko rabljene besede stil,zatem papredstavi številne predstavnike zlasti nemške stilistike.Ocvirk zavrača pred¬ stavnike abstraktno teoretičnih in metafizičnih načel pri določanju stila še zaradi njihovega antihistorizma/ npr.Schiller,Nietzsche, L ehmann,Utitz,Nohl idr./.fudi razne stilne tipologije,ki izvirajo bodisi iz psiholoških ali spolšnih oblikovno estetskih načel,Ocvirk kritično zavrača/ npr.Volkelt,Muller- Freienfels,Wolfflin,Strich, Schneider.../.Nato se pomudi Ocvirk še pri nekaterih drugih teore¬ tikih/npr. pri Croceju,ki enači stil z obliko, Ermafcingerju,ki mu je stil zunanja oblika umetnin, letersnu,ki govori o stiču kot ne- hotnibtehniki,kot vrojeni oblikovalni nadarjenosti, pa ii ainzu,ki meni,da je stil edinole notranja oblika umetnine/. Obširneje razlo¬ ži še Spitzerjevo jezikovno psihološko metodo/le-temu je stil je¬ zik,rabljen z estetskim namenom in prikaže sledbjič še ruske for¬ maliste v njihovih prizadevanjih pri stilističnih analizah. Drugo poglsvje z naslovom Literarnozgodovinsko pojmovanje stila pa prinaša konkretizacijo Ocvirkovih pogledov na stil.^e—ti temelje na stvarnem materialu/literarnem tekstu/ in zgodovinskih značilnostih. a *8 strani 62 Ocvirk takole ppredeli stil* Stil je sin¬ teza,se pravi,spoj ideje,snovi in oblike v skladno, v sebi zlito celoto. Ali pa dalje na strani 78:Stil je spoj zavestnih in nagon¬ skih sil v osebnosti 3 ni nekaj povsem zunanjega, ni zgolj tehnični postopek,kakor sodijo formalisti,s tudi ne 11 metafizične" skrivnost navdiha t ki ji ne moremo priti do živega z empiričnimi pomagali,kakor menijo nekateri zagovorniki abstraktne estetike," In še dalje na isti strani k :"Potemtakem združuje stil v sebi vsebino in ibliko pesniko¬ vih zamisli »doživetje in duha ter ge ne moremo odmisliti od celotne njegove individulanosti•Od zanutka v ideji do kompozicijskih postop¬ kov in stilizmov,vsenosi nasebi neizbrisno znamenje njegove kreativ¬ ne volje.^3to je že v zgradbi imetnikovega jezika skrita zakonitost njegovega ustvarjanja," In slednjič/na isti strani/:Stil je po vsem tem nvezan z osrednjimi gibali ustvarjanja.^e gahočem spoznati, moram odkriti njegovo notranje bistvo,To peje utemeljeno v psiho- fitični zgradbi pesnikovaosebnosti in načinu njegovega oblikovanja." T e kar najširše sinteteične poglede na stil Ocvirk stalno utrjuje s primerjalnimi analizami tekstov raznih slovenskih avtorjev.Zako¬ nitosti, ki obvladujejo stil,so po Ocvirkovem mnenju individualne, e obenem historično določljive. Iz oprijemljivih in jasnih izhodišč te razprave izhajata nadaljnji razpravi v knjigi:Stilni premiki v ^snkarjevem zgodnjem pripovedništvu v farfljc MKiHHizaaD C v dekadenco in impresionize, in Stilni premiki v Cankarjevem zgodnjem pripovedništvu v simbolizem. Razpravi sta izšli prvič v okviru zbranega dela Ivana c enkarja,kate¬ rega glavni urednik jebil naš avtor.Oberazpravi preveve zgledna izpeljava primerjalnih načel v praksi.Ocvirk zna spretno razviti in razkriti zapletena stilno 3 premenitvena vrenjs v evropski litera¬ turi konec 19.stoletja in to prenesti ob rast in razvoj Cankarjevega stila.Tudi tA. stalno opnrira s stvarnim gradivom,to pot največ s po¬ sameznimi °8nkarjevimi teksti,podetki iz korespondence ipd. 4 slednji kompleks ,ki obvladuje ne le center obravnavane knjige, ampak je Ocvirkove najdlje trajajoča tema ali kar vodilni motiv,je- Kodovel.Ocvirk je kot nekaj mlajši predstavnik generacije,ki ji jje Pripadal tudi Kosovel,imel v dijaških letih neposreden stik s pesni¬ kom Integralov »Pripravil je neto zgodnjo izdajo Kosovelovih Izbranih Pesmi/1951/fPO vojni ps je izdajal pesnikovo zbrano delo,ki je izha¬ jalo od 1946 do 1977 v štirih zvezkih.To dolgoletno in temeljito ukvrajanje s Kosovelom je v marsičem vplivno obeležilo nepega av¬ tor ja.Ko je Ocvirk 1967 /v razmahu novejše avantgarde I/ izdal pri Cankarjevi založbi Kosovelove Integrale in s tem predstavil pesnika Ekstaze smrti v povsem novi luči,jezo to izdajo napisal tudi obsežno uvodno razpravo Srečko Kosovel in konstruktivizem.Ob brižno dokumen¬ tirani in podrobno upovedani Kosovelovi poti k novejšim izmom in po¬ sebej h konstruktivizmu pa odkrivamo nič manj zanimivo ravojno pot samega avtorje razptave. Saj spočetka Ocvirk d sem ni dosti cenil avantgardnih Kosovelovih konsov,ko pa je bil usmerjen vse bolj kla¬ sično kot nekaj starejši Kosovel/ prim. že njuno atadastmc v razpravi opisano debato na literarnem sestanku/.S podrfcbnejšim poglabljanjem v gradivo pa je Ocvirkmz leti spremenil svoje mnenje in postal, če stvari nekoliko pretirava mo, iz ^avla -^avel ali drugače* ne le hladno ocenjujoči komentator obsežne in svojske Kosovelove ostaline, marveč zavzet informator slovenske javnosti o novem Kosovelu in /po mojem nuaeju utemeljeno/ prizadeven propsgator te zadnje pesniko¬ ve ustvarjalne gaze.Treba je dodati,da Kosovel pravzaprav ni pisal v časovno določenih zaporednih stilnih fazah,temveč da se javljajo poteze raznih stllov/izmov/ pri njem sočesno/v glavnem gre tu seveda za impr e sionizem, ©kspre sloni z em in konstruktivizem/ .Tako večstilno ustvarjanj© je značilno še za številne druge evrojjske avantgardiste. Ocvirk nam nazorno in razvidno približa poteze Kosovelovega kon— 5 struktivizma ,ki ga niicakor ne moremo kar prienači.ti sovjetskemu ti¬ pu konstruktivizma »nedvomno sta očitni dve dejstviil/Snako imenovana struja/npr• futuriBem,konstruktivizem ipd./ v raznih deželah nima povsem enake usmerjenosti/saj se končno že posamezniki v okviru ene struje v isti deželi močno ločijo,vzemimo samo futurizem oziroma ruske futuri ste: ^ever,j anine »Hlebaikova t Kručoniha, L jakovskega/ 9 2/ razni izmi se med seboj neogibno prepletajo tako v ^vropi kot pri nos/tudi Kosovelov konstruktivizem jepreplet izmov i/.Poleg sloven¬ skih literarnih ij likovnih razmer/prim. ^ernigoj/ f pomembnih za obli¬ kovanje Kosovelovega konstruktivizma,nas Ocvirk temeljito uvede še v evropski »predvsem ruski likovni konstruktivizem.^ako zraste prod nemi postopno kot iz mozaičnih kamnov zgrajena celovita podoba Koso¬ vela »človekaiskalaa in pesnika ustvarjalca,avtorje,ki je že v svojem času/ v dvajsetih letih/ bil na evropski kvsliteni in razvojni ravni. smo si ti dejstvo uzavestili toliko kasneje,je ti peč zaradi sple¬ ta rasnih okoliščin.Vendar:bolje pozno kot nikoli. ^ezpravo o Kosovelu in konstruktivizmu dopolnjuje razprave Motivni svet Kosovelovih Integralov. Tu se Ocvirk podrobneje zadrži že pri c smem pomenskem sklopu motiv.Sooči razneopredelitve motiva in poda tudi lastne mnenjao istem vprašanju, a strani 4ol pravit Motiv je potemtakem nekakšno zasnovampodprte z razumom,ki sev nas giblje in tira v dejanje,ustvarja v nesposobne vrste napetost,s tem pa naperjenost navzven.'* 1 Tudi Kosovelov motivni s vet obravnava Oc¬ virk v skladu s svojo usmeritvijo razvojno,historično in s tem pre¬ gledne ter dokumentirano. V zvezi z izdajo Kosovelovega zbernega dela sta še dve štu¬ diji: Kosovelovo pesniško izrodilo ter Orečko Kosovel v publicistiki in pismih. i’u pa tam zasledimo sicer posameznaponsvljanja v prikazu obravnavane problematike / 6 vendar pa to ne moti,saj so s vvari razlagane bodisi različno obsežno ali različno poglobljeno« študija Kritični nazor Josipe Vidmarje je nastala ob kriti¬ kovi ?o-letnici letelS'65 in jeteko nekako jubilejno slavilno obarva¬ na,lo studijo je za Vidmarjev zbornik leta 1975/ob novem kritikovem jubileju/ dopolnil še z razpravo Vidmarjeve estetske misel in besedni umetnost,V zvezi z Ocvirkovim pisanjem o Vidmarju je značilno še posebej široko razumevanje,ki ga Ocvirk kaže do Vidmarjevih nazo- rov f oeprev njegovom niso oaeki/vidmer npr, prev gotovo ne bi spre¬ menil svojega trdno neomajnega 3klepa Integralom v prid/,Mislim,da je prav to Ocvirkovo razumevanje tudi drigih vidikov omogočilo nje¬ govo odlično vodenje skupinskih delovnih načrtov. In že smo pri zadnji razpravi, v knjigi:lesuiška umetnina in iiterarnoteorija/izšla najprej v 1,številki revije brimerjalna knj±ževnostxi$ž& 1978/,“asprava je nekaka vzporednica prvi razpravi v knjigi/Historišem v literarni zgodovini in njegovi nasprotniki/, le da sintetizira avtorjeve poglede na naslovno problematiko 4o let pozneje,"enimiv in pomenljiv je zednjinCevirkov stvbek v knjigi* In tu sonam odprejo novi razgledi in hkrati vrste novih vprašanj, ki pa že segajo prek okvix*a pričujoče raziskave," Cvvirk podaja tako sebi kot drugim raziskovalcem noveustvar jalnepobude kot nekako— če se izrazimo Čportno-štafetno palici. Ciklus Ocvirkovih razprav sklepe študija J.Kosa Anton Ocvirl in slovenska literarfaa vedo.iu se pač izkazuje znana 'iz roda v rod ideja,Kot je Ocvirk predstavil in komentiral lirijetečja,tako Kos Ocvirka .Kos navaja pregled Ocvirkovega večvrstnega delovanji* tja od Kosovelovih Izbranih pesmi/1951/ do profesorjeve 7o-letnice 0 •^er je vsej v strokovnih krogih Ocvirkovo delo dovolj poznano,ga tu nima smisla ponovno citirsti/do podrobnosti nem pojasni Ocvirkovi delo 7 bibliografije ,ki jo jeprizadevno sestavila h.CIemenz in jeob je voljene nakoneu pričujoče knjige/.Zdi pa se mi pomembno ponovno in še pod¬ črtati Ocvirkovo organizacijsko delo:najprej urejanje zbai^nlh del slovenskih pesnikov in pisateljev/od l 1 ^/,Slavistične i'evlje/1943- 19S3/»zbirke loo romanov/19*o4~1977/ in nazadnje literarnega lekaiko- na/od 1978/«‘jDo široko skupinsko sodelovanje t ki gauspe Ovvirk tako okretno voditi in usmerjati pod skupno zastavo cilja,jeza današnji razvejani svet stroke čedalje nujnejše in pomembnejše. "e omenjena bibliografija nam kaže še več stvari,ki bi bile vredne ponetisa,saj so,zakopane v raznih revijah,nekako »usnj pri roki. u epa tsko ali tako v načrti še ena knjiga profesorjevih spisov/o tem govori sam že v l.nkjni&i -^atererne umetnine med zgo¬ dovino in teprijo/. "eiinično odlično urejeno knjigo zaključujeta še stvarno lcaze> lo/sestavila H.Stanovnik/ in Imensko kazalo/sestavila M • Olemenz/. Prav lepotnaopremaje delo J.Brusna/enaka kot pri l.knjigi/. knjiga sama /ali pa kot kot dragocena dopolnitev l.dels/ deluje kot primeren reprezentativen prikaz velikega in kvalitetnega dela pomemebnega znanstvenika in našega občudovanega profesorja. kndrijon lah Vrlin® strokovne obravnave /France ^ernik s Problemi slovenske književnosti, Ljubljane,DZS 198o, 591 str«/ "Danes se nem je odločiti samo za tak pristop h književnosti ki mu je besedna umetnost predmet in cilj raziskovanja, spričo vedno močnejše specializacije in evtonomizacije znanstvenih disciplin pa moramo podvomiti o vseh tistih smereh naše stroke, ki ne morejo obravnavati literature kot literature." /str.582/ o temi odločnimi besedami končuje P. Bernik knjigo svojih izbra¬ nih razprav, ki so izšle pri DZS leta 198o« Obenem nsm te stavek tudi dokaj določno nakazuje samo usmerjenost Bernikove literarno¬ zgodovinske raziskovalne dejavnosti. Knjiga, ki je pred nami, predstavlja delen ustvarjalni obračun enega najvidnejših pred¬ stavnikov srednje generacije naših literarnih zgodovinarjev /že pred časom je izdal svoje izbrane razprave B. Paternu v knjigi Pogledi na slovensko književnost, pred nedavnim pa je izdal P. Zadravec knjigi Elementi moderne slovenske književnosti in Umetnikov črni piruh/. Bernikova generacije, ki nadaljuje delo starejših literarnih zgodovinarjev /npr. Ocvirka, Slodnjaka, Boršnikove idr./, je sededa dopolnils svoje raziskave z novej¬ šimi dognanji v stroki /npr. strukturalistična tsrtujske šola : Lotman idr./, Razveseljivo pa je dejstvo, da tako ^eraik kot drugi pripadniki generacije ne obravnavajo le "literature kot literature", mraveč tudi pišejo o literaturi "literarno", ker v tem primeru pomeni * za bralce/ne zgolj ozko strokovno/ zani¬ mivo, vabljivo, razumljivo. Časovno področje, ki predvsem priteguje Bernikovo pozornost, je 2. polovice 19. stoletja in prehod v 2o. stoletje, mejna in obenem ključna avtorja sta v temokviru Jenko in dgnkar /avtorje¬ vo so posvečene 5 ^ernikove knjige * Lirike Simons Jenka, bimon _ Jenko, Cankarjeva zgodnja prozajd, Bernik pa je uredil tudi ^en- 2 kovo Zbrano delo v 2 knjigah in 7 knjig /od 3o/ Cankarjevega Zbranega dela/« '^ako ni čudno« da oba omenjena avtorja izrazi¬ teje izstopate tudi v obravnavani knjigi ^roblemi slovenske književnosti« Knjigaje razdeljena v dva dela * večino knjige zavzemajo tematske razprave / 27 /, kot nekak epilog psa sledijo teoretski pogledi /5/« Knjigo uvaja razprava Problem literarnih zvrsti med roman¬ tiko in simbolizmom v slovenski književnosti« Ko si Bernik zastavlja vprašanje, zakaj se je slovenska literatura začela v romantiki z liriko, si odgovarja, de predvsem zaradi dveh razlogov ® zaradi težnje kultivirati jezik in zarsdi družbeno političnih razmer /Metternichov absolutizem/* Dodali bi, da je prvenstvo/velike/ poezije pred /pomembno/ prozo v razvoju narod¬ nih / in svetovne/ književnosti naravno in pravzaprav stalno i prim« stari G rki, Indijci, evropski srednji vek itd« Zahteve po razvoju proze izhajajo pri nas iz -Levstikovega Popotovanja« Levstik je, čeprav sam /tudi/ pesnik, podprl in usmerjal normal¬ ne razvojne/ realistične/ težnje po dopolnitvi slovenske lirske tradicije s pxazay kvalitetno prozo« B e s je 2« polovica 19» stoletja pri nas znečilnejše po prozi kot po poeziji, najodlič¬ nejši lirik čase pa je bil deležen slabega sprejema / npr* ovetčeve kritike, -Levstikovega "mrcvarjenja" svojih pesmi/« Tudi Levec jo skrbel predvsem za epiko /npr« usmerjanje Aškerca v epsko poezijo/* Vprašanje zvrsti se ostreje zastavi v novi romantiki, ko w anksr sicer opusti liriko, a lirizira prozo in dramatiko« Bernik končuje * "Pri njem / t«j« Cankarju/ ne more¬ mo več govoriti o tradicionalnih kategorijah liriks, epika in dramatika, temveč si moramo pomagati, 5® hočemo literarno znan— stfeno označiti temeljni odnos pisateljs do resničnosti, 8 pojmi lirsko, epsko, dramatično«" /str« 3o/ 3 Druga razprava se imenuje Pripovedna struktura v Prešernovem Krstu pri ^avici. Bernik sam meni na str* 41 * "Pričujoča razis¬ kava notranje zgradbe penitve se od dosedanjih razlikuje v tem, da izhaja iz obeh temeljnih kategorij epske umetnosti, iz časa in prostora* ob upoštevanju pripovedovalce in njegovega položaja v pripovedi." Avtorjevi t ditvi ne bi mogli oporekati, z tudi morfološka shema Krsta je zanimiva ob primerjavi s prejšnjima /Žigon, Paternu/. Vendar pa me že nekje česa na vda j 8 misel da je 53* stanca ^sta izrazit epilog in ds jepotcmtakem osnovna zgradba Krsta takale i prolog /uvodni sonet/, uvod/26 tercin/, Krst /52 stanc/, epilog/53# stanca/, s tem pa se v zgradbi zanimivo izpostavlja "nesrečna" številke 15 / 26 « 2 x 15, 52 = 4 z 13/* V bežnejši skici Beseda o Pr©, ernu in J enku spregovori Bernik o vzporednicah med obema našima vodilnima lirikoma do moderne in podčrtuje, da je bil u enko "kljub močnim realis¬ tičnim težnjam v vsebini in obliki svojih pesmi predho dn ik findesieclovske poezije, začetnik tako imenobane čiste lirike, ki so jo pesniki nsše moderne razvili do nove umetniške dovr¬ šenosti." /str. 47/. Kompleks **enko prekinja krajšaobravnava Janežičve pogled na povest in novelo. Bernik ugotavlja, da kljub nekaterim skupnim pogledom Levstika in Janežiča /usmeritev k prozi/* obstaja med obema književnima usmerjevalcema tudi več razlik, danežič je namreč predlagal, naj pisatelj upoštevs " poetiške popise domačih krajev in drugih znamenitosti", ter zagovarjal krščansko, etično vzgojno vlogo literatu*©, skratka smer, ki je bistveno prišla do izraza in razmaha v knjigah Družbe sbe— tega Mohorja. Naslednje štiri razprave se ponovno ukvarjajo z enkon 4 /Levstikova redakcija Jenkovih "Pesmi", Romantika in realizem pri Simonu Jenku* Simon Jenko in Beinrich ~einc*Simon Jenko in Hi nac cas/• emeljita analeiza nam najprej predoči* kakšne posege je opravil Levstik* ko je "korigoralt Jenkove pesmi. Hi težko opaziti, da je večina Levstikovih "popravkov” pravzaprav "pokver- kov", to je ponesrečenih in zgrešenih posegov v tuj pesniški tekst. Nastavlja se vprašanje* ki ge zadržani parnik k ne odpira* ali ni ^evstika trla prikrita zavist ob delih boljšega pesniš¬ kega tekmeca in ali ni "popravljanje" semodokazovsnje lastne superiornosti ? Znano ^enkovo prehajanje od romantike k realizmu ilustrira Bernik z evropskim literarnim dogajanjem pred 1848 /Heinejev obrat k prozi* programsko uveljavljanje proze pri ^elinskem/ in s slovenskim po 1848/^evstikovo Popotovanje 1858/. Jenkov ustvarjalni čas preveva torej usmerjevane nenaklonjenost do lirike. Jenkova litersrne praksa /lirikain proza/ je po ““erniku IJOfcszala naslednje sintetizirajoče rezultate s "Lirika kaže težnjo po objektivizeciji osebnega doživljanja in sprejemanja sveta* pripovedništvi pa se nespretno odpira pisateljevemu subjektivnemu človeškemu izkustvu.” /str.lo8/ Primerjave med Heinejem in Jenkom so že tradicionalne. •kemik nakazuje nekatere podobnosti in razlike /tudi ob konkret¬ nih tekstih/ med obema avtorjema. V deromentizeciji, ki jo od¬ kriva v Heinejevih delih in tudi pri Jenku* vidi Bernik sorod¬ nost duš obeh avtorjev, sicer pa gre po njegovem " za srečanje dveh literarnih ustvarjalcev z različnim družbenozgodovinskim kontekstom in predvsem z različno slogovno naravnanostjo.” /str. 12 ! Ko soča Simone **enka in naš čas* vidi *ernik možnost za sprejem Jenka danes v razvezavi od historičnih okvirov in v nepo¬ sredni komunikaciji z njegovim delom. 5 Naslednji sklop razprav se ukvarja s Franom Levcem* /Pesniški poskusi Frana L«vca, Levec- literarni kritik, vzgojitelj in organizator, Levec- slovstveni zgodovinar, Fran Levec in Ivan Cankar/* K temu je treba dodati, ds se je ^ernik že temeljito ukvarjal z Levcem, ko je izdal njegove Eseje, študije in poto¬ pise /SM 1965/ in njegova Pisma /SAZU 1967-1975/* Pesniški poskusi Frana Levca so ostali ob njegovi siceršnji literarnoktiMčni, literarnozgodovinski in literarnousmerjev alski dejavnosti v zasluženem ozadju* Levec je bil napesniškem področju Le epigon domače tradicije* Kritičnost, ki jo je čutil do dru¬ gih, pa je zmogel tudi do samega sebe. Sako je 1875 s pesnikova- njem prenehal* Drugače pomembne je Levčeva vloga lot literarnega kritika, vzgojitelja in organizatorje« Levec je bil spiva pod močnim Stritarjevim vplivom, pozneje je postal najožji kritični sprem¬ il javtlfO čtJffiRrSžčein J* Kersnika ter usmerjevalec A.Aškerca* Kot prvi urednik LZ in odbornik SM je bil pomemben podpornik slovenskih literatov tedenjgga časa* Bernik nakazuje, da je Levec podpiral mlajše avtorja, četudi ni resnične umavgl njihove umetnosti /npr* Cankarja/. Levce - slovstvenega zgodovinarje nam predstavi ^ernik izčrpno in temeljito, opozarjajoč nanj kot ns predhodnika I. Prijatelja, F* Kidriča in drugih predstavnikov naše literarne zgodovine v začetku 2o* stoletja* 2al Levec ni napisal sklenje¬ no slovenske literarne zgodovine, za katero je bil od sodobni¬ kov najbolj poklican* ®ako ga kot slovstvenega zgodovinarja najbolj predstavljajo biografije naših avtorjev* Zanimiv je odnos med Levcem in Cankarjem, sprvs odnos med profesorjem in dijakom, nato pa med uglednim založniškim sode¬ lavcem /SM/ in poklicnim pisateljem* Levec jepodprl Cankarjeve 6 tiske v LZ, priporočil založniku izdajo Cankarjeve Erotike in povabil pisatelje k sodelovanju pri SM. Do leta 19o7 f ko je bil Levec v odboru SM, je mlzšla pri tej založbi vrsta Cankarjevih del, po tem letu le eno /Novo življenje, 19o8/* Bernik pravi * "Po Pevčevem izstopu leta 19o7 se je tudi položaj Cankarja v asši osrednji kulturni ustanovi spremenil na slabše♦ Cankar je zdaj postal persona ingrata, kar samo potrjuje že zapisaao ogoto- vitev o pomenu Levčeve navzočnosti za ^snkarja v odboru Sloven¬ ske matice*' 1 /str* 224-/ Prehod od Levca k C en kerju izpolnjuje razprava Erotika v nekaterih Bavčarjevih proznih delih. Bernik primerjalno razlaga sliko w argereta, novelo Eolekova ^ežika in povest Cvetje v jeseni. Bernik vidi osrednjo vrednost Bavčarjevega prikazovanja erotike " v celovitem obravnavanju dinamičnega odnosa med moškim in žensko." /str* 252/ Cankar je glavna tema nadaljnjih sedmih razprav* / Can¬ karjevi prvi nastopi v javnosti in literarna kritika, Problem Cankarjeve lirike, Inovativnost w onksrjeve vinjetne proze, Cankarjeva avtobiografska proza, Uvod v problematiko Cankarje¬ vega romana, Roman Ivana ^onksrja v luči impresionistična in simbolistične poetike, Odlomek iz cankarisno/* Bernik ugotavlja /str* 266/, " ds jo Cankarjeva literatura živela zunaj tistega modela sveta, ki sta ga zagovarjali kato¬ liška in liberalne kritika*" Nesporazum s kritiko vidi Bernik v tem, da se je pisatelju, ki je prinašal v slovensko literaturo novo laadfaam t umetnostno resničnost, kritika "bližale z izkuš¬ njami, posplošenimi iz tradicionalnega leposlovja*" /str* 269/ Problem V enkarjeve lirike obstaja pravzaprav scctem* naj- ** ■ bolj v tem, zakaj je C 8 nkar prenehal pisati pesmi ; sli zaradi spoznanja, da je Župančič boljši od njegs, sam pa bolj nadarjen / _ rv zb novelistiko in dramatiko, ali iz kakih drugih razlogov* 7 Bernik domneva* da CJankarje ni " mogla zadovoljiti poezija čustev in navdiha* ki je že po naravi izključevala iz območja svojega izraznega medija spoznavnost človeka in njegovo rac&onslano za- vest Ponovi j eha pa je ugotovitev* da je ob tem* ko je Cankar prenehal pisati liriko* s s dbcia "liričnost ostala močno prisotna v njegovi prozi in dramatiki. " /str. Jo8/ Polemizirati bi kazalo z Bernikovi oznako Cankarja kot " najpomembnejšega slovenskega pripovednika" /str. 271/ Cankarjeve kvalitete so najbrž v stilu, ne pa v pripovedništvu* fabnlirahju, kar je prepričljivejša dome¬ na npr* Jurčiča* Bavčarja* Bevka* Ingoliča itd. Inovativnost Cankarjeve vinjetne proze ze slovensko litera¬ turo je nedvomna, saj je v ankar iznajdi j ivo in samosvoje prenašal v slovensko književnost težnje in občutja evropske literature ob koncu stoletja/ vplivi dekadence c impresionizma* simbolizma/. Vinj te razlaga ^eraik " kot polemičen izziv tradicionalni litera¬ turi in tradicionalnemu mišljenju slovenskega človeka." /str. 351/ Pri vinjetni črtici Glad bi opozoril ne morebitno zanimivo sooče¬ nje s Hamsunovim romanom Glad/189o/. Pri Pirjevcu/ Ivan Cankar in evropska literatura/ nisem odkril kakih tovrstnih odnosnic. Za Cankarjevo avtobiografsko prozo meni ^ernik, ds je pomem¬ bna tudi zaradi vnašanja najranovrstnejših idejnih vidikov vsnjo t eksistencilanih* nacionalnih* socialno političnih. Pot Cankarja od Vinjet k romanu ilustrira . ernik s podatki o širjenju tekstov avtorjev povinjstne proze. Vendar je prav ro¬ man Ivana Cankarja/ v luči impresionistične in simbolistične poe¬ tike/ problematična stvar 1 naziv se resda lahko uporablja povsem svobodno in subjektivno* saj ne moremo prepovedovati nekim avtor¬ jem in kritikom Imenovanja kakega teksta za roman. Impresionistična poetika* celoten vidik impresionizma omogoča v literaturi le kert- ke lirske ali lirsko epske oblike, ne ps romana kot zahtevnejše in 8 Širše pripovedne zvrsti. Neke J več možnosti je ze simbolistični roman, a le za roman s sestavinami simbolizma, ne pa za izključ¬ no simbolistični roman /le-takege pri ^enkarju ne poznamo} sploh pa bi pri Cankarju laže govorili o novelah in povestih- ne'ljud- simbolizem ne ustreza evropskemu /usmerjenemu iracionalno, celo mistično/, pač pa da kaže "težnjo po racionalizaciji simbolne govorice, približevanje alegoričnemu, ponazoritvenemu besednemu izrazu.” /str. 41 $>/. In dalje i M Od individualnega sveta lite¬ rarnih junakov do socilane in družbenopolitične resničnosti sega vsebinska klaviatura Cankarjeve simbolike, ki senikoli ne zapirs v estetsko samozadostnost.” /str. 42o/ Odlomek iz canksriane registrira in tolmači najdbo doslej neznanega Cankarjevega teksta Neelka Ai pa je že izšel leta 1914 v ON pod drugam bodečo šifro F .G. - npr. ftiPrsn Govekar- in bil izpostavljen udarcem tedanje zaosterne cenaure/. Odfi Cankar ja preide Bernik k Župančiču v razpravi Hladi Župančič med tradicijo in moderno* Bernik ugotavlja ob analizi gradiva, da je pri Župančičevih zgodnjih pesmih občutno tako radikalno nasprotje a slovenskim pesniškim izročilom kot tudi obnavljanje modelov romantienein poznoromantične poezije. Nadalje raziskuje ^ernik problem odtujenosti v Humovi poeziji* Bernik odkriva Murnovo odtujenost kot kompleksen pojav, utemeljen v ** v ifi ua l nih danostih in družbenih okoliščinah« Pri pesnikovi odtujenosti poudarja ^ernik ambivalentne značilnosti, ob destruktivnih tudi konstruktivne, kamor sre je ' pesnikovo ustvsx k jalno sprejemanje samote, njegovo razvijanje lastnoindivi— dualnosti v njej. ” /str. 465/ Ko prikazuje Antitrodicionalne posebnosti Gradnikovega soneta navaja ^ernik številne formalne spremembe, še posebej 9 pa tudi epizacijo sonete, vnašanje epske snovi v sonet /npr. Tolminski punt/* Tako se kaže sicer tradicionalno usmerjeni Grad¬ nik prav v sonetu najbolj entitradicionalen* 0 vrednotenju sodobne lirike / Uvod v razmišljanje/ £e krajši zapis, ki skuša z razumevanjem pospremiti poezijo mMih /od ^ala- munedalje/* Hazpreva V dilemah, preteklosti in današnjosti obravnve Bernik -debnlov roman V sibilinem vetru, in sicer ob soočanju tega romana s predhodnik ^ebulovim romanom Senčni ples* Bernik odkriva pod Re¬ bulovim romanom, katerega doga jan jepoteka v 2* stoletju n*š*, pripoved o "večnem človeku", s čimer selahko nedvomno strinjamo, obenem pe lahko dodamo, ds prav to / motiv večnegačtoveka/ ob očitni estetski tehtnosti bližs roman evropski ravni /prim* romane Mike Waltarija, npr* Egičen sinuke idr*/* T\xdi naslednja razprsva se ukvarja z novejšo slovensko prozo /Pripovedovalec in negativni junak v slovenski prozi z vojno tema¬ tiko/* Y naslovu omenjeno razmerje analizira bernik skozi 2 teksta Kosmačevo novelo Bočada o trobenti in oblaku in Kavčičev roman Ne vračaj se sem ter nakazuje dva položaja negativnega junaka glede na 11 vrednotenjsko načelo pripovedovanja"* /str. 516/ Zaključni spis v 1* delu knjige se neukvsrje z literaturo, marveč s kritiko / Od vrednoten jak samorefleksiji/» Bernik se rahlo zamisli nad usmeritvijo kritike k samorefleksiji, kajti ko¬ mu in čemu je potemtakem kritika potrebna* u e ne zanima kritikov v bistvu niti literatuta niti bralec kritike, empak lastni jaz, potem je zsres maksimalno' zožile odmevni prostor" /str* 524/* Ali je bralec kritike res ostal samo strokovni bralec ? Bernik se upravičeno sprašuje, ali se z usmeritvijo " k samorefleksiji preveč nerahlja nepogrešljivo, čeprve ambivalentno HnaŽKnje sožitje i, umetnostjo, ki edinai lahko daje smisel kritičnemu delu in od lo katere ge kritika tudi eksistenčno odvisne ?• *>em absolutno dvomim v narcistično kritiko,,ogledujočo se v potokih l B stnih /najčešče čimbolj učenjeških/ besed. Stvar kritike je službe li¬ teraturi /to je konkretnim literarnim delom/ in pa posredovanje mnenja enega časovno prvih bralcev /t,j, kritika/ občinstvu, Skratka, gre za komunikacijo, ki pa je včasih ne premorejo niti kritična poročila v dnvenem časopisju /npr, bnevnik/, V drugem krajšem delu ^eotetski pogledi srečamo še 3 razprave /Ritem in besedni pomen v verzu, 0 interpretaciji m besedni umet¬ nosti, Za literarno usmeritev besedne umetnosti/, Ritem verza se kaže ^eraiku v treh različnih položajih /zavrti ritem - podrejen \ ' \ metrumu, razviti ali stihotvorni ritem- funkcionalno enakovreden elenmt pesniškega jezika, osamosvojeni, dezintegrirbhi ritem - prevlada nad dragimi, tudi pomenskimi sestavinami pesniškega je- registrira nastop in razvoj interpretacije v novejši literarni znanstveniku Eriku hundingu, a kritično prikaže in t dvomom pospremi učinkovitost Lundingove metode, Bernik meni, da je potrebno interpretacijo " postaviti ne širše temelje in ji dati zgodovinsko perspektivo« Ob rszčlenitvi ene lirske pečmi moramo imeti pred očmi ne samo celo obdobje pesniškega Ustvarjenja pri avtorju, temveč tudi razsežno fresko česa in prostora, 1 /str, 573/» Z mislijo iz zaključnega spisa / Za literarno usmeritev lite¬ rarne znanosti/ pa smo našo oceno že začeli, Bernikova knjiga nam - posrečeno komponirana - nudi rez- Jy ■ \ ' J ■ i ' . / , ' ' j _ J i, ■ < V ■ ’>V\w sežen raggled po slovenski literaturi od srede 19, do črede 2o, stoletja. Mestoma se bere kot esejistično zasnovane literar¬ na zgodovina, seveda z vsemi potrebnimi znanstveno dokumentira— zika/. Ko spregovori o interpretaciji bes dne umetnosti, Bernik najprej znanosti, zatem pa se podrobneje zadrži pri danskem literarnem c 11 niini dejstvi* Namesto problemi bi lahko rekli v knjigi tudi stvari, zadeve, vprašanja slovenske književnosti* K tem stva¬ rnem, zadevam, vprašanjem se stalno vračamo, jih obnavljamo, do¬ polnjujemo ali ogledujemo z novih zoraih kotov* Knega izrazitih in temeljitih pogledov na Kfcr slovensko literaturo kot področje zanimanja in kot stroko prinaša tudi pričujoča kemikove knjige* Preveba jo zbarna pozornost pri razreševanju gradiva, odlikuje P8 še odzivna odprtost za nove položaje literature kot tudi i ' ‘ ‘ li teramezgodovlne , ‘ • ' . ;■ .. i. - v, tV : Hf) Za ze#ljučeš še opomnimo, da je v lično ppremljeni knjigi /opremile jo je Hiše parnik/ korektorsko oko le spregledalo to in ono in ds so tiskarski škratje nekajkrat nagajivo poskakovali. Npr* str* 2ol ; K prvim dvem knjigam - prav s prvima dvema knji¬ gama, str* 226 : z ničemer - prav s z ničimer, strl* 253 t Večji del kritičnih pripomb ^snlar ni upošteval - prav * večjega dela*., str* 529 : Mrvin čebelnjak - prev s Mrvov***, str* 557 * Njega in siromake s klanca torej ni obsodila na smrt usoda - prav * njega in siromakov* , str. 568 t prvih dvajset let - očitno » prvih dvanajst, str* 46o t niao prijazni kot nekaj - očitno * kot nekdaj, str* 471 i pri veličini tovrstnih pesmi - očitno i pri večini*.*, str* 479 * usmerjeno v naravnih vrh - očitno i v naravni..., str* 486 t voješi upravi - prav * vojaški**•• str* 497 * potem so stališča med stoo ter mladim krščanstvom očitne - najbrž s stičišče ?!•**, str* 5oo i zavzetost Kvadrov - najbrž i Kvadov* Našli bi še to in ono / str* 51 * Deskribcija - px*av t Deskripcija, str« 44 i indentiteta - prav i identiteta, str* 522 : mišljenje je predvsem estetske novost - patov i mišljena,•*, str* 558 i biocentrični sili — očitno : Stil, str* 56o t z C* V* Holstom - prav s s C* V* Holstom/, a bodi dovolj* K sreči te napake knjigi bistveno le ne phizqdensjo* Prsne Zadravec : Elementi slovenske modeme književnosti /Murska Sobota»Pomurska založba, 198oj 644 str./ ✓ Zajetne knjiga pod gorbjim naslovom prinaša izbor Zadravčevih razprav in esejev iz csSOvnega razpona 15 let. Kar takoj naj opomnim, da kot dodatna informacija sodils v knjigoopomba, kje so bile razprave prvič objavljene /podan je le čas nastanka oziroma izida/. Knjigo imamo v osnovi lahko za esejistično razsežnejšo inproblemsko podrobnejšo dopolnitev avtorjeve /skupaj z J. Pogač¬ nikom/ Zgodovine slovenskega slovstva /5*,6. in 7,zvezka/, ki je izšle pri založbi Obzorje v “ariboru med leti 197o-19?2x in obravnava obdobje nove romantike in čss med vojnama. Nameni teh spisov so bili različni- to omenja tudi avtor v spremni besedi- segajo od informativne preglednosti do znanstvene poglobljenosti. Preden pa se napotimo k temam, obdelanim v knjigi, se ustavimo pri avtorjevem Pripisu, ki dokaj jasno podaja nekatere Zedravčeve poglede na obravnavano problematiko. Če posebej je zanimivs osvetlitev avtorjeve misli o /znanstvenem/ preučevanju književ¬ nosti. Najprej k naslovu. Marsikoga bo presenetilo dejstvo, da bo pod nazivom slovenska modernaknjiževnost našel Cankarja, Župan¬ čiča. Murna, se pravi predstavnike naše nove romantike / ali tudi "moderne"/. V pomoč nam je tu avtorjeva opredelitev v Pripisu /str. 641/, kjer beremo » Z izrazom moderen ne nado¬ meščam le domače besede nov ali tikitmc ne več takšen, kot prej¬ šnji, 8mpek sodoben, po najnovejšem okusu { z njim hočem marveč poudariti predvsem vsebinsko in oblikovno sktualno ali nadčasovno^ trajnejšo vrednost vsakokratnega literarnega pojava." Jasno je, da je s publicističnega in esejeističnega stališča mogoče upo¬ rabljati izraze tako ali drugače, v teki in drugačni pomenski globini, širini in tenčini. 2 Nerodnejšs je uporaba tekih besed, kot je moderbn, v znanosti. Ker toliko ljudi razume in čuti posamezne /vrednosti/ beseda teko različno, je vsakdo od pišočih /tu npr. znanstvenikov/ prisiljen pojasnjevati okvir svojegapojmovanja določenih izrazov. 2u se nakazujejo nekateri problemi litersmeznenosti, ki ji to babilonsko različno razumevanje /ali nerazumevanje/ ogreža njeno znanstvenost. Od tod tudi razumljiva usmeritev nekaterih lite« ranih znanstvenikov v numeričnost, statistiko, matematično poe¬ tiko ipd., k8r je očiten poskus, da bi z matematizacijo dosegli znanstvenost stroke. Je pa vprašanje, ali ni to le težnje blažiti manjvrednostni kompleks /glede na prirodoslovne vede/, ne pa C- temeljnejša rešitev za obravnavo literatura. Mordaje le neogibno /ali celo najbolje/ ostatimpri esejističnem, intuitivnem, indivi¬ dualno bočj ali manj dognanem načinu obravnavanja književnosti ? /prim. tudi Zadravčeve misli na str. 644/. A vrnimo se k Zadrav- čevi razlagi) pojma moderen. Oznaka "sodoben" /v glavnem sinonim/ in "po najnovejšem okusu" ni zadovoljiva, ker je npr, vprašanje, ali ste / ali nista/ Cankar in Župančič "po nejnovejšem okusu" /kako naj to preverimo ? - in če so po nejnovejšem okusu drugi avtorji? Ankete bi lahko pokazala marsikaj - in vendar še vpara- šanje t kdo ali kaj naj preverja to ±"po najnovejšem okusu" ?/• Drugi del Zadrevčeve oznake je najprej dopolnjevanje prvega dela /vsebinsko in oblikovno aktualno/, sicer pa je usmerjen vred¬ nostno, ko poudarja "nadčasovno, trajnejšo vrednost vsakokrat¬ nega literarnega pojava." Žel se tudi tu pokaže pomenski sklop besede dvomljiv, sajmpotemtekem postane izraz modeme kar sinonim za klasičen. Zdi se mi, da se ne bomo mogli izogniti najčešče rabljenima pomenoma za moderen* /za moderno v književnosti/. 1/ moderno je novo nastopajoče, sedanje /predvsem dejstvo novosti/ 2/ moderno je vrednostno obarvano /boljše od včerajšnjega, "nemo¬ dernega", ker je v očitni zvezi z neustreznim ali neutemeljenim o 5 mitom o nenehnem človeškem napredku/. Vendar ne kaže, da se zaple¬ tamo okoli pomenskih različic ene same besede, zatorej sklenimot pojmu mode na slovenska književnost pri Zadravcu najbolj ustreza kar : kvalitetna slovenska književnost 2o. stoletja. Zadravčevaknjiga je razdeljena na tri dele* Prvi obravnava Cankarja, Župančiča lnnM^rna. Zedrvaca zanimajo različna podrte ja i pri Cankarju se npfc. ukvarja najprej z njegovimi pogledi ns je¬ zik, zatem pa od tega temeljnega sredstva besedne umetnosti preide na hrepenenje /kot prvinsko in družbeno pogojeno moč/, torej na neko specifično idejno posebnost Cankarjeve književnosti. Kompleks Cankarjev odnos domjeaiksje nazorno predstavljen, pri študiji o hrepenenju v Cenkerjevi književnosti pa si je Zadrvaec prizadeval potrditi, da je Cankar ? vsbbinske odtenke hrepenenja oslehjel predvsem nestvarno, materialistično razumevanje človeka, sveta, zgodovine.” /str. 51/ Da pa izrazi "rože čudotvorna", "zvezda na nebu” in "po večnosti" nimajo ideleistične podlage, pa je mogoče vsaj podvomiti. Ne k str. 36 se je prikradla v tekst napaka, kajti ker gre za Romantične duše, je junak v njih Mlakar in ne Dolinar. Nadalje se ukvarja Zadravec s simbolizmom in impresionizmom pri Cankarju. Ko loči abstraktne in mimetične ali empirične simboliste, uvrsti Cankarja med slednje. 0 impresionizmu /glede na črtico in roman/ piše Zadravec v zvezi z evropskimi vzori in zgledi /Hujrsmens, Altenberg,Jacobsen/, pri naših pa p leg Ivana Cankarja omenj8 še Izidorja Cankarja x z romanom S poti. Tudi tu kaže spomniti ne napako na str. 78 t K o en s - prav. t mogens; roman £• Zolaja je Zemlje /La Ifcerre/ in ne Kmetje| namesto Jurija Brsndesa pa je ustrezneje pisati Georga Brandes. Ko piše o Murnovi impresionistični liriki, označi Zadravec Murna za naega tretjega izrazitejšega ontološkega pesmika /1. Prešeren, 2.Jenko/. 4 Pri obravnavi Župančičeve lirike in dramatike / ob impresio¬ nizmu in simbolizmu/ potrdi ob preglddu bogatega gradiva Zadravec tudi Župančiča - enako kot Cankarja- za mimetično empiričmega simbolista* Medtemmko je Zadravec pri ^ankarju obravnaval motiv hrepenenje, raziskuje pri Župančiču motiv svoboden /Svoboda kot temeljni motiv Župančičeve lirike/, kar v neki meri tudi posre¬ čeno opredeljuje literarno različnost obeh ustvarjalcev* Prvi del knjige končuje Zadrvaec z razpravo Slovenski verz od leta 1895 do 192o. ker je to obdobje prelomno v umetnostnih premikih in spremembah /od nove romantike k š tevulnim strujam 2o. stoletja/, nudi tudi ra^gledobanje po verzu izredno pes¬ trost in raznolikost• Zedrvsec seukvarja najprej z dvojico Metrum in ritem, neto paobravnava verze in oblike novoroman¬ tikov /Kette, Cankar, Murn, Župančič/ in nadaljuje s poglavjem Tradicionalna in futuristična poetika, podlagi obsežnega pesniškega gradiva so tudi izpeljani sklepi zanesljivejši* Drudi del Zadravčeve knjige je posvečen ekspresionistični liriki in dramatiki oziroma predvsem njenim izrazitim ali kar vzornim predstavnikom / Kosovelu, J arcu in Grumu* Zadravec ae najprej predstavi Kosovelovo umetniško zavest in prakso, zatem pa se loti zanimive obravnave z naslovom Barvne besede in Kosovelova poezija* Nedvomno daje bogata bervnafarf±m paleta posebneznačilnosti ekspresionistični poeziji in jo do neke mere približuje sočasnemu ekspresionističnemu slikarstvu. Slbdi ob¬ sežna razprava Ekspresionističhe lirike, v kateri se Zedrvevec ukvarja z glavnimi motivi in položajem lirskega subjekta p8 tudi z jezikom in stilom. S Ob primerjalni analizi raznih pes¬ nikov dobimo dokaj oprijemljivo in večstransko osvetlitev tega velikega vsebinskega sklopa. V ž študiji Dvoje slovenskih poetik po letu* 192o sooči Zadrvaec Gradnikovoe in Kosovelove pogledeo na verz. Primerjava med pesnikoma nujno pokaže razliko med Grad— 5 nikovim tradicionalnim pogledom ns verz /težnjs k sklenjenim oblikam, zlasti k sonetu/ in Kosovelovo bolj avantgardno eksperi¬ mentalno usmerjenostjo. Na str. 318 se jeočitno znašla napaka v zvezi : pesnika ^eorga Rilkeja - najbrž gre t za ^einerja ^ario Rilkeja ?I Tehtna sta prikaze Dramske pesnitve Mirana Jarca in Dramatika Slavke Gruma. Pri analizi Jarčevega Izgona iz raja pa se je avtorju zapisala očitnanapaka, ko pravi, ko pravi, da sta Klavdija in ^alerij mati in sin /iz igre, objav¬ ljene v LZ 1922, kaže, da sta sestrična in bratranec/. To dej¬ stvo bistveno spremeni situacijo j izgon iz rsja ni nič drugega kot konec bratsko-sestrske idilike in prehod v seksualno strast /= greh/, de bi bilaprotagonista mati in sin, bi imeli pri Jarcu ilustrirano najmočnejšo ojdipovščino v slogenski litera¬ turi pred Flisarjevim Mrgolenjem parhu. ^ejtemeljitejeje obdelal Zadravec Jarčevo pesnitev *3rgerij, ki nakazuje številne dileme posameznika v sebi in v družbenih odnosih. Pozorno sledi Zadravec tudi Grumovim igram Si/Pierrot in Pierrette, Trudni zastori in Dogodek v mestu Gogi/. Išče jim tudi primerne soodnoenice v domači in tuji literaturi. Omejeni prostor ne dopušča natančnejšegaporočanja o števil¬ nih spisih, zato na kratko, ^ajočitnejša teme tretjega dela je predvsem socilani realizem. Na začetku nem Zadravec priksze odzive slovenskih literativ naoktobrsko revolucijo. Tu gre torej za vlogo družbe, družbenih sprememb na književnost / v idejnem smislu/| slednja pa semapovratno deluje v družbeno zavzetem, socialno revolucionarnem duhu* /družbena vloga literatutre/• Pisava Tairof /str. 426/ in Meierhold /str. 429/ ni ustrezna; pišemo Tairov /kot Rusi# im Meyerhold /če bi sledili Rusom * Mejerhold/. *eže, da Zadravec malo ceni Deskovčevo dramo Dva bregova, sej jo šteje med besedila, ki jim je komaj " mogoče priznati literarno vrednost 1 ' /str. 431/. Po mojem je ta drama 6 med veliko bero iger med vojnama ene najboljših* Z dramsko silovotostjo in stilno barvitostjo prekaša tudi Grumov Bogodek v mestu Gogi. Pregledno in informativno je poglavje Pogledi slovenskih marksistov na besedno umetnost /do 1941/. Josipa Vidmarja je Zadravec še obdelsl v posebno knjigi. Esej Literarni teoretik in kritik Jpsip Vidmar je za to priložnost skrajšal /po knjižni izdaji/. Ne delim Zadravčevega navdušenja do Vidmar¬ jevih pogledov /zlesti na moderno književnost/; dotaknil pa bi se le problematične Vidmarjeve Arhimedove točke. Vidmar proglasi, de notranja svoboda in živost umetnine skupaj zago¬ tavljata absolutno kvaliteto umetnosti /str. 478/. Vendar sta svoboda in živost kaj relativna pojma in jo tolmači lahko marsikdo povsem različno. /Zame je npr. H. Miller zgleden primer živosti in svobodnosti/. Vidmar je ob proglasitvi Arhimedove točke proglasil se sebe za tistega, ki ns nji stoji i 2xa "in lahko umetnine ocenjuje in tolmači, in sicer vse umetnine, ne glede na dobo, v kateri so nastale, s merilom, ki velja za vse razvite ljudi vseh časov in narodov." /str.478/, Glede na Izredno raznolikost umetnosti vseh čssov - in ta raz¬ nolikost je očiten izraz demokratičnegepluralizme- je zelo dvomljiv poskus absolutistične vlade normativne estetike, ki ^ A© "XG _ t končno le temelji ne določenem času, prostoru/npr. Evropi/ in smeri. Objektivna utemeljenost kritike je po mojem negotova, bolj gotov pa je kritčni subjektivizem, ki ni nič drugega kot direktno ali indirektno izražena volja do moči. Zadravec je nedvomno najodličnejši poznavalec velikega opusa Miške Kranjca, zato so njegovi spisi ns to temo zanes¬ ljivi in pomembni/ Razgledi po Kranjčevem romanopisju do let8 194o/. Za Kranjcem seukvarja Zadravec še s Prežihom /Groteska v Prežihovi x prozi/. C, Kosmačem /Pripotoedne proza Cirila 7 Kosmača/, V.KrslfJem /Vladimir Kralj- roman o življenju v nacističnem taborišču/ in B. Zupančičem/ Pripovednik Beno Zupančič/* Knjigo zaključuje zanimiva, a na dovolj izčrpna razprava Recepcija slovenskih, ro,enakih in germanskih literatur na Slovenskem od 1918 do 1941 • ^al pa je rsvno v tem prispevku n8jveč stvarnih napak ozirona tiskarskih škratov. Ra k str. 621 padaadcxnxtnxk± so avtorji podani neurejeno, enkrat z imenom in O priimkom, enkrst narobe, npr. Kinkov dvetislav, Kiril Hristov... Jovkov Jordan in Aleks /prav* Aleko/ Konstantinov. Ra str. 624 * se ... branil pred agresivno ecclesiem militanten - najbrž prav le s pred... ecclesio militens* Ra str. 629 : Upton in Leviš Sinclair - prsv : Upton Sinclair in Sinclair Leviš. Tudi Luis Adamič k je ušel korektorju - prav t Louis. Na str* 631 Miguelu Unanumo - prav s Unamunu* Antonio ^acheda - prsv* Kachado. % str. 633 se pojavi še Knut Hgmsum - prav i Hemsun. Ne glede na podane pomanjkljivosti in napake /še precej je drobnejših škratov, ki jih ne bom našteval/ in no nekatera nestrinjanja z avtorjem ob posameznih temah imsmo opravka z bogatim, tvornim, zavzetim pisanjem o besedni umetnosti, in sicer v razponu od jezikovno stilističnih analiz do literarno¬ zgodovinskih študij, od prikatov ožjib problemov ob posameznih avtorjih do širših sinteteičnih pogledov ne dobo in na odnose med literaturo in družbo, politiko, stvarnostjo. Zadravcu bolj ustrezajo nekateri avtorji /in komu ne !/, do teh je bolj naklo¬ njen, do drugi# manj razumevajoč /in kdo ni l/i Avtor ma str. 644 ssm odkrito pravi * Pisanje o minuli literaturi brez vsakrš¬ ne prizadetosti in kritičnega čuta, zlssti pa brez vrednotenje, me ni nikoli zanimalo". In vendar daje ravno ta živahnezavzoto«t zb lastna gledišča, za svo prav in res, Zadravčevim spisom posebno mikavnost. Knjige je z informativnega in študijskega vidika r~ nedvomna pridobitev# \ , Gradnik med Znamenitimi Slovenci /P. Z8dr8vecs Alojz Gradnik, Ljubljana, Partizanska knjiga 1981, 229 str«, zbirka Znameniti Slovenci) V lepo razvijajoči se zbirki Znameniti Slovenci / izšlo je že 17 enot/ smo dobili kot ob spominu ns loo-letnico pesni¬ kovega rojstva Zadravčevo knjigo o Alojzu Gradniku. 0 tem, d8 sodi avtor Padajočih zvezd med najvidnejše slovenske pesnike 1. polovice 2o. stoletja, bi najbrž težko dvomili. Resds pa njegov pretežno tradicionalistični izraz in dokaj patetična intonacija ne ustrezata današnjemu prevladujočemu okusu / kar pa Z8 vrednotenje ne more biti odločilnega pomena/. S svojsko barvitostjo in prvinskim čutenjem, z melanholično zemeljskostjo in nekam težkim verzom so je Gradnik uveljavil kot nspsrotni pol največjemu mojstru slovenske besede krilsto zvočnemu Župan¬ čiču. ^ed števila nasprotja / Gradnik - graditelj, zidar in Župančič - verlainovski muzik verza/ sodi tudi to, da prvi predstavlja zrelega, drugi ps mladostnega ustvarjalca / Grad¬ nik je izdal prvo zbirko pri J2 letih : Padajoče zvezde, Župan¬ čič je svojo najboljšo zbirko izdsl že pri 3o Irtih : Samogovori/. v 2.u\7^yir\ C'LČ-0 P svoje pa je Gradnik ne le iantipod, ampak obenem tudi naslednik : v obdobju 192o — 1945, ko Župančič ne izda nobenezbirke, izide večina Gradnikovih pesniških knjig. Zadravcu je bil8 pri snovanju te monografije jck v veliko korist knjiga M. Boršnikove Pogovori s pesnikom Gradnikom, saj je bil pri nss le malokateri starejši svtor deležen tako brižne "eckermannovskef obdelave. Svojo knjigo je razdelil Zadravec v poglavja : Pesnikove družbene, slovstvena in duhovna izhodišča in zveze; Grddnikova lirika; Sklep, Gradnik prevajalec. Za konec pa so objavleni še koristni biografski in bibliografski pregledi. 2 Skozibvso knjigo vsaj name moteče deluje dejstvo da sta si avtor in pesnik v mišljenju in čutenju preveč narazen. Ne mislim, de bi moral svtor monografije mehanično hvaliti svojegs upodab- l§anca, biti njegov enostranskinpropagandist, ampak neko približ¬ no duhovno sorodstvo med obema ne bi bilo odveč, S8j bi bilo piščevo razumevanje osebnosti, ki jo obdeluje, boljše, širše sli globlje. Seveda pa je mogoče izhajati tudi oz kritično-polemič- nega in ne razumeva j oče-neklonjenege stališča, dobimo pač vrncj-Hrv drugačne zaključke. Zadravec nam najprejnpribliža dokaj zanimivo avtorjevo biografijo s kratko se ustavi ob pesnikovi mladosti v Medani in ob njegovih študijskih letih, zstem pa podrobneje izriše lok nje¬ govih službenih in življenjskih postaj. gO koncu pravnih študij /19o7/ je z8Čel Gradnik službovati na Primorskem, tu doživel in preživel 1. svetovno vojno, leta 192o pa iz Gorice, zasedene od Italijanov, odšel v Jugoslavijo. K^t zsveden nBaaaobqjak slovenski narodnjak se je v nekem obdobju Gradnik približal tudi ted8j uradnemu jugoslovanstvu, ^eprav ni bil politično delujoč v okviru posameznih strahk, pa ga je sodniški položaj vseeno poltično ne¬ prijetno izpostavljal / zameril se je sočasno zelo različni te¬ danji politični opoziciji : od komunistov do ustašev/• ^animivo p8 je, da je imel težave tudi s trenutnimi oblastniki tedanje Jugoslavije /npr. Korošec/. Med 2. vojno je stsl Gradnik ob stra¬ ni, a izdal v Ljubljani dve zbirki / prekršitev kulturnega molka/. Seveda pa je vprašanje, ali naj očitamo Gradniku sodniš- konslužbo ? Ali očitamo Andriču, da je bil kraljevski diplomat ? V pznaki Gradnikove lirike se pomudi Zadravec pri že znanih ftmr pesnikovih tematskih sklopih : ljubezen in smrt, življenje smrt, zemlja - mati, pesnik,i človek in zemlja, strežna zemlj8 in pokrajina, prikaže estetsko vlogo pokrajine in narava. nazorske razpone in meje Gradnikove lirike _- / 5 ter zaključi svoja razmišljanja s pesnikovim umetnostnim nazo¬ rom, O Gradniku kot prevajalcu poda Zadravec na koncu dok8j neu¬ godno mnenje. Nekezanaprimerjsva Župančič - Gradnik / ob preva¬ janju Prešernovih nemških pesmi/ izpsde seveda v škodo slednjega, ^endsr pa slišimo dokaj 8prioristične oznake , npr, : |f h 8 j a labše je seveda ptevedel Gorski venec ..." /str, 212/. Avtorju moramo verjeti, da je prevod slab, S8j ta trditev ni podprta niti z enim verzom "slabega" prevoda. /Seveda je mogoče prevod res slab/. Avtorju p8 moremompotrditi, da je dodal, kot sam pravi, k pesnikovi "znani civilni in duhovni biografiji" "več tehtnih novosti". POnovno pa moram ugotoviti zelo pomanjkljivo tiskovno podobo knjige. "Krasi" jo vrsts raznovrstnih anspak, od katerih si jih oglejmo le nekaj * str. 15 2, s » Ssntelom - prav s S. Šantlom; str. 41 : ^entiča - prav : Sentiča; str. 43 : Po bolesti - prav 1 Pot bolesti; str. 58 : drame Sem ^enellija - prav s Šema ^enellija; str. 60: ustave / vidovdanska/ ni bil8 28. julija 192o, marveč 28. j vini j a 1921} str. 63 * Pers Budaks - ker je govora o nacionalistih, "ustaših-teroristih", gre gotovo z8 Mileta Budeka; str, 73 i Pascolo - prav s Pescoli; str. 78 1 krslj k Aleksander ni bil ubit 11. oktobre, amp8k 9» oktobra; str. 78-77 * Je daleč zanjo - prav : za njo / namreč pesmijo/; str. 78 : o njegovem genius loči - prav : /kaže sklanjati/ geniusu loči; str. 83 : Miha Pavlovec - najbrž 1 France I?{ str. 85 * Musolini - prsv : Mussolini; str. 89 * Marjan Skalen - prav : Marij Skalen /psevdo¬ nim Redivoja Reharja/; str. 9o: doživijenja stvarnost - prsv * doživijena stvarnost; str. 95 J Margarete Browning - prav s Elizabete /Elizabeth/; str. 95 še 1 perzijski spev Omar u ajam - 4 prav : Rubajati, pesmi Omarja u ajama| str, 97 : nemestne - prev ; nemestna; str, 116 ; bistvene poveznosti - prsv : povezanosti} str. 121 j sle so sikale ko gradi - prav i gadi; str, 141 ; Imre Ady - prev : Endre Ady; str. 159 : relioznega ekspresionizma - prav : religioznega ,.,{ str. 163 : impresio¬ nistično tehniško - prev : ... tehniko} str. 193 * in kamen moj kot živ zaniha - prav: ... zadiha; str. 2o7 : Tjučeve - prav : Tjutčeve; str. 2o9 s po zbirki Vuka Keredjiča - prav : Vuke Karadžiča... Več je tudi pomanjkljivo citiranih verzov. Kaj storiti ? Prav je najbrž, de bi dobili bralci v roke knjige s kar najmanj napakami. Verjamem, da je avtor zapo¬ slen s pomembnejšimi stvarmi, kot so korekture, vendar da založba posluje brez korektorjev, je p g vseno dokaj čudno / še čudneje pa$?xče jih ims, a je rezultat takšen !/• Andrijan "ah teoretično in zgodovinsko o znanstveni fantastiki /Drago ^ajt : Ljudje, zvezde, svetovi, vesolja : eseji o znanstveni fantastiki, Lj. 1982, 231 str.) Izid "ajtoveknjige kaže na to, da seje domala pusta ledina nekega podrmčja začela orati. i'a ledinsje doneča znanstvena fantastika /dalje : ZF/ oziroma bolje : domače teoretično ukvarjanje z znanstveno & fantastiko. Bili bi krivični, če bi rekli, da se pred d a jtom še nihče ni esejistično ukvarjal z ZF. Ne bi smeli prezreti Borisa Grabnarja in morda še koga. Vendra pa ims književna objava večji in razločnejši domet kot objava v posameznih bolj ali manj specializiranih revijah /npr. /ivljenjein tehnika/. Ker živimo v času, ko v svetu prehaja xh anstvE ZF iz trivialne v "pravo" književnost, doma pa se tudi pojavljajo vidnejši dosežki v tej književni zvrsti /Gradišnik, Remec, Kuščer idr./, je ^ajtova knjige, bodisi kot informacija 8li orientacija, prišla ravnomprav. Prispevki za to knjigo so izhajali sprva ločeno /na več mestih v 2. polovici 7o. let/, zato se včasih določena dejstva ponavljajo, kar pa neškoduje oziroma celo koristi glede na pregovor, ds je ponavljanje mati učenosti. Po kratkeminformativnem uvodu se ^ajt loti razvojne linije ZF. Predstopnjo zvrsti najde v stari utopični knji¬ ževnosti /linija : More, Campanella, Voltaire, '-'abet idr./. A šele znanost /in tehnika/ 19»» zlasti pa 2o. stol. je omo¬ gočile razmah zvrsti, ki jo utemeljujeta dve večkrat si nasprotujoči, tukaj pa nujno stikajoči se oziroma povezujoči se sferi : znanost in umetnost / = fantazija/• ^er pa je ZF le predvsem umetnostna /književna/ zvrst, je umetnost 2 /literarna obdelataž/ pred znanostjo /znanstveno tehničnimi dejstvi/, V eseju Ljudje, zvezde, svetovi, vesolja ^ajt ponudi nekaj opredelitev ZF. Npr. /str. 32/ : "Znanstvena fantastika je mitično preoblikovanje, saj ji gre za transponiranje stvar¬ nosti v mit, ki nastane s prikazovanjem metaforične vsebine različnih modelov stvarnosti." Ali pa /str. 4o/ : Znanstveno¬ fantastično je v ako književno delo, ki na literarni način gradi logično mogočo prihodnjo stvarnost v zamišljenem mitičnem okviru." Ali pa : / str. 45/ ZF je "fantastična predstaviteg vesolja v prostoru in času s pomočjo logično-znanstvene posle- dičnosti, ki zna z izjemnostjo ali nemogočostjo položaja posta¬ viti bracEca v drugačen odnos do stvari." Sicer iJ ajt v± tem prispevku podrobneje razišče izvore ZF in jih najde že v mitu / str. 35/ : " xmhhk*ZF je torej v resnici novodoben posnetek mita in umetni nadomestek znanosti ... " iv er pa je mit nekaj temeljnega in bistvenega, s tem ZF medvomno y pridobi. Tu bi lahko pridali, da je ZF v tem hipu res značilns mitologije vesoljske dobe. V eseju "ajt še obširno nakaže raz- coj zvrsti skozi književnost od renesanse do .2o. stoletja. V eseju Dvojni obraz prihodnosti obravnava avtor znani ^amjatinov antiutopični / se pravi : kruto realistični ?!/ roman Mi /esej je prvič izšel kot spremnaštudija v slovensko i:dajo tega romana/, ako ta roman kot oba njegova bolj znsn8 nasled¬ nika Euxleyev ^rasnii novi svet in Orwellov 1984 /datumsko na d- vse aktualni/ se ukvarjajo z istimi problemi : z družbeno organi¬ zacijo in funkcion8lizacijo oziromazvodnosom podrejenega /slabot¬ nega/ posameznika do nadrejene /totalotarno-represivne/ države. 3 Bistveno vprašanje bivanja v tej /Mi/ ali taki družbi/ druge podobne antiutopije/ pa jev razkolu med srečo in svobodo. Breča je biti delček tistega Mi, Svoboda pa je izbor lastne individualne poti in je obenem odsotnost Sreče. Sreča in Svoboda stojita tako na nasprotnih polih in skupaj nists dosegljivi. Kerge lažje pot Sreča / podrejenost, prilagojenost, konformizem, izrekanje Da/, je jasno, daje mnogo privlačnejša in vrednejše splošnega zanimanja. Svobods pa je psč. kot prsvi R. Buxemburg, "svoboda tistih, ki mislijo drugače" /samostojnost, oporekanje, upornost, izrekanje Ne/. V nadaljnjem prikaže ^ajt še ^amjati- nove ruske predhodnike na področju antiutopije od °dojevskega do Kupirins. Drugi s del knjige se ukvarja z domačo ZF. Potem ko 3e temeljiteje posveti Mencingerjevemu Abadonu, poda |,ajt pregled slovenske ZF med vojnama. ± J ri tem pridejo naplan manj znani književniki / ^eigel, ^ehar, Breznik idr,/ ali pa posamezna dela bolj znanih književnikov : Kristana / PertinČ8rjevo pomla¬ jenje/, x&kx V. ^evstika / Dejanje/, Novačana / Nadčlovek/• Al ed posebno zanimivost sodi dejstvo, da se imenuje Levstikov junak v ^ejanju enako kot glavni ^unack književna oseba pri Orwellovem 1984 /0' Brien/ I! /■ V posebnem sestavku se Bajt ukvarja z D, Feiglom, katerega upravičeno imenuje slovenski Jules v erne. Feigel je v Bo..in yo, letih izdal več knjig, ki opisujejo vrsto posebnih novih izumov in s tem povezanimi pustolovščinami. Sledi pregled povojne slovenske ZF. iunizstopajo :V. xečjak, B. Gradišnik, M. "emec in F. Puncer. Knjigo zaključuje esej, ki nadomešča strnjen povzetek obravnavane tematike. V njem 3 ^t razvidno in pregledno obdela genezo in tipologijo domače ZF• Književna smotra /njen začetek -in konec ?/ Hrvatsko filološko društvo je konec leta 1969 začelo z izdaja¬ njem obetavnega časopisa za svetovno književnost -Književna smotra /glavni in odgovorni urednik Zdravko Malič/.Do začetka leta 1971 j e izšlo 6 pestrih in mikavnih številk,potem pa-vse tiho je bilo. Mislim, da kaže tudi pri nas vsaj glosirati obstoj te tehtne hrvatske revije. Na približno loo straneh vsake številke/ena je bila dvojna/5-6/, zato je bila obsežnejša/ je gradivo razvrščeno v naslednje rubrike: Člamki in eseji,Prevodi,Portret pisatelja,Razprave,Mi v svetu, Odzivi,Recenzije in poročila,Kronika in Dokument. , Prvo številko uvaja Srečanje s Proustom A.Polanščaka.V zvezi z Nobelovo nagrado za leto 1969 sta dva članka/I.Vidan in B.Vuletič/ o Beckettu.Z.Malič obširneje predstavi dramo Svatba S.Wysoiaiiske- ga,P.Matvejevič pa piše o magičnem realizmu M.A.Asturiasa,tega tudi pri nas znanega predstavnika latinsko ameriške oroze/ prim. Gospod oredsednik/.M.Mužina objavlja obsežnejšo razšravo o znan¬ stveni tioologiji v Huxleyevih idejnih romanih.V tej številki so objavljeni prevodi pesmi treh avtorjev: španskega renesančnega oesnika Garcilasa de la Vege in dveh modernih nemških pesnikov H.M.Enzensbergerja in G.Eicha. Petdesetletnice Eliotovega eseja Tradicija in individualni talent se spominja M.Beker. V nadaljeva¬ nju slišimo poljski glas o Andriču /A.Kijowski/ in češki glas o Krleži /J.Opelik/.V polemiko o formalistični metodi se je spustil A.Flaker.Mnenja o znamenitem romanu M.Bulgakova Mojster in Marga¬ reta priobčuje A.M.Bešker. P.Jirsak pa je zabeležil polemiko med češkima pisateljema M.Kundero /Šala!/ i'n V.Havelom o čedtti usodi.Številko dopolnjujejo ocene knjig in kronika. 2 Druga Številka se začenja z esejem * M.Hekerja o G.0rwellu/1984 !/ v oroblemski zvezi s krizami in tesnobo sodobnega človeka.G.Vidan raz- ravlja v daljšem prispevku o romanu-igri ob analizi novejšega franco¬ skega romana.S.Koljevič podaja mišljenja angleških romanopiscev o rea¬ lizmu romana.x V antiko poseže M.Sironič s člamkom Arhiloh in grško ja jambsko pesništvo, B.Vuletid pa posveti - daljši esej S.Ionescu,avant¬ gardnemu piscu, klasiku in turistični atrakciji.P.Jirsak razmišlja o de¬ lu Izgnanci v dolini I.Olbrachta.J.Tarle je v prtretu pisatelja osvet¬ lil A.Camusa.G usodi književnih struj v sovjetski književnosti tridese* tih let govori M.Zahradka.Pesniške prevode predstavljajo to pot 3.Ge¬ orge, Yeats in Pasternak /s po eno pesmijo/ in več pesmi modernega ita¬ lijanskega pesnika L.Pignottija. Omenjenemu sledi romunski glas o Krleži/O.Cotrus/.Številka se konča s številnimi poročili in kroniko. Tretji številki na začetek je postavil glavni urednik Zdravko Malič članek o biti Gombrowiczevega gledališča.Članku o Gombrowiczu sledi zanimiv sestavek samega Gombrowicza o Danteju. Krajšo kompara¬ cijo o Dickensu in modernem angleškem pisatelju K.Araisu je prispeval ~ S.Bičanič. 0 politiki in dokumentu v zvezi z gledališčem govori P.Ko- stič.M.Mužina je prispeval daljšo komparativno primerjavo o Krleževem izpovednem romanu Na robu pameti. 0 poeziji F.G.L 0 rce piše N.Miličevič. ^Pesniški prevodi v tej številki so iz Petrarcovega Canzoniera/ več sonetov/ in Lorcovega Ciganskega romancera /4 pesmi/.V portretu pesni* je F.čale predstavil F.Petrarco.V.Vinja je prispeval razpravo Kako čitati Valeryja.V rubriki Mi v svetu ooroča F.čale o italijan¬ skih uprizoritvah in prevodih M.Držiča,zatem pa izvemo še za poljski žlas iz 18.stoletja o Dubrovniku/J.Rapacka/.Sledijo še običajne recen¬ zije in poročila. V 4.številki najdemo 2 članka o pomembnem sodobnem nemškem pisa¬ telju G.Grassu / Pločevinasi boben !/• Z.Škreb je priobčil daljši ?sej 3 o enem temeljnih avtorjev 2o.stoletja F.Kafki.V portretu pisatelja pa je predstavljen odlični sodobni ameriški pisatelj S.Bellow/Heraogl/ B.Vuletič objavlja daljši in bogato dokumentirani esej o "konkretni" /vizualni itd./ poeziji.Razprava J.Holthusena je posvečena antiapoli- ničnemu tipu ruskega simbolizma.Prevajana sta bila v tej šLevilki rus¬ ki pesnik V.Hlebnikov in sodobni poljski pesnik Z.Herbert, Med recen¬ zijami bi opozoril na naslednje: o tehtni Huizingovi knjigi Homo lu- densj o utopičnem romanu A.Huxleya Otok sr in pa o novem delu S.de 3e; voir sStarost.številko zaključuje kronika. Dvojna 5.in 6. številka je posvečena levi književnosti ob stoti obletnici Leninovega rojstva.Za začetek je prispeval A.Flaker krono¬ logijo književne levice od 1917 - 1941. V.Žmegač piše o možnosti mar¬ ksistične kri tike, M.Solar pa je dodal članek Klasiki marksizma in knj ževna kri tika.M. Beker piše o Lukacsu kot književnem kritiku,V.Horvat- Pintarič pa o ideologiji avantgarde in praksi revolucije.bartrovo pojmovanje angažiranosti razčlenjuje P.Matvejevič.S.Žolkiewski obrav¬ nava v svojem prispevku družbena gibanja in spremembeknjiževne kultur na Poljskem med 1918 in 1939. bdini dosedanji slovenski sodelavec Knj ževne smotre je M.Jurak, ki je v članku Književnost in politika podal problematiko angleške družbeno angažirane književnosti v tridesetih le lih 2o.stoletja.V tematski zvezi z Jurakovim člankom je esej F.tf. Cooka o 'Jf.H.Audenu in socialni poeziji tridesetih let v Angliji. Italijansko književnost obravnavata dva članka.Najšrej prikaže M.Festini I.Siloneja od marksizma do utopije. G.?/anacorda pa piše o "levi" književnosti v Italiji. D.Suvin govori o znanstvenofantastič¬ nem romanu in nov6 levici.Kot dokument je objavljen članek,prevecen iz ruščine, Revolucionarno književno gibanje na Hrvatskem /pisec je neznan hrvatski avtor,psevdonim Mašič/.M.Telečan se razgleduje po latinskoameriških političnih in književnih značilnostih.G.Iljina 4 poroča o hrvstski književnosti v SZ.G.Rabac -čondrid piše o G.Marti- nuzzi, istrski učiteljici,pesnici in revolucionarki. J.Badalid piše v zaključnem delu o s prevodih Blokove pesnitve Dvanajst v jugoslovan¬ ske literature. Vse številke so popestrene z ilustracijami. Med značilnostmi Književne smotre naj omenim naslednje:Večina pri¬ spevkov izhaja iz vrst domačih/tj.hrvatskih/ sodelavcev.Raven prispev¬ kov je vseskozi kvalitetna.Sestavki niso le esejistično tehtni,anpak tudi zanimivi,povrh pa širše dosto oni.Vsekakor more Književna smotra pritegniti večji krog zanimajočih se za literaturo. *hatx Kot pohvalo uredniški politiki bi dodal še skrb za primerno sorazmerje med literaturami, predvsem ravnotežje med germanskim, roman¬ skim in slovanskim področjem. Pogrešam pa predvsem bibliografski pre¬ gled glavnih jugoslovanskih prevodov a področja tujih literatur in pomembnejše tuje in domače esejestike,kritike in literarne zgodovine. Sicer pa - o Književni smotri vse naj boljše. V se kakor bi bila valikt škoda,Če bi tako dragocena domača revija o književnosti zamrla že po prvih številkah. Andrijan Lah •^revajalsko vajeništvo na nepravem mestu V 7«-8. številki Dialogov imamo priložnost saznaniti sa z ne¬ kaj pesniškimi teksti sodobne črnogorska literature.Žal pa je to sreča¬ nj# povzročilo huda tegob« kar trem prizadetim:poeziji,slovenščini in bralcu, llenda j« ža jasno,da gre za prevodno nesrečo s prej oaenjeniai treai poškodovanimi.Prevod stav podpisala J.sna Arko in prof.dr."‘ate Šimundič. Znano j« dejstvo,da aora prevajalec teaeljito obvladati najprej lastni jezik, če n«, ga ne nore rešiti še tako odlično znanje tujega je¬ zika.Gotovo rp j«,da celo perfektno znanje obeh jezikov/prevajanega in prevajalnega/ ne zagotavlja dobrega prevodi,č« se ne zgodi še nekaj: prevajalca aora navdajati občutek za acxa ritea ,exa aero,nianse ter posebnosti glasov,besedišča in skladnje pri prenosu iz enega v drug jezik. Pa kar k dejstvom.Že pri prvea branju opaziš vrsto stilnih okor¬ nosti in slovničnih napak."« bi bil to specifičen stil, j« kar težko ver¬ jeti,■‘‘“o pa bereš znova, pozorneje, p« s« te loteva že pravo otožje.Konč- no gre za objavo v resni literarni reviji,ki aora paziti na svoj ugled tudi pri tovrstni dejavnosti. Moje pripoabe bodo enostranske/za kar se že vnaprej opravičujea/, ker pač niaaa pri roki origonalov. Vendar aislia,da bi ob soočenju ori¬ ginalov in prevodov odkrili še prgišče prevodnih cvetk/bolje: 1 juljk/ več.Nestrpni bralec bo dobil v naslednjea nekaj priaerov,pretežno do¬ volj izrazitih,iz tekstov,objavljenih na straneh 393-398. Jasna Vukovič* :V«ter-V tej pešal bereao: Obrni aetek s steze usodonosne.V slovenščini aetka ne poznaao,rablao naboj,izstrelek.Sud- bonoaan je v slovenščini le:uaoden. V pesmi J.Vukovičev« Roka tvoja najdemo: sešite ji vse poti do zore-aar:sešite so ji vsepoti do zore ? Hujši primer jo verz:n« vrvci vsaki po lutka-najbrž brez po:torej:na vrvci vsaki lutka. V pesmi v prozi S. Blagojeviča Znaki za razposnavanje odkrijemo: Ena ptica kakor strela priletela mi je naravnost v prsi.Ker v tekstu he nastopa več ptic,ampak le nea,zad4šča:Ptica kakor strela... Zanimiv je stavek:Roka je zopet poskušala,ali so prsti' še dalje ostali mirni, rešitev tega stavka je dvoja: 1/Roka j« zopet poskušala,ali so prsti če dalj« mirni/z enim pomenom/, 2/ Roka j« zopet poskušala, a prsti so še dalje ostali mirni/ z drugim pomenom/. V stavku Izgine ptica in belin« je Dravilha dvojina,torej:Izgineta ptica in belina.Povsem nejasen je »tavekUmaknili še oči,a to bo znak,d« lahko stojim ob tebi-morda:umakni 2 še oči itd.In še en« hujše: Izginila sva in jaz in ona /v ori-inalu naj brž:i ja i ona-pri nas zadošča-jaz in ona/, V pasmi V.Vulanovida Povratek domov ja slab ža aaskovni Povratak, naš pravopis priporoča vrnitav.Dvoaljiv ja stavak:Ali ja to ta zemlja, kjer valja,da mi kost gori.ča j* bilo v originalu valja,so n* razpolago us+reznejši prevodi. Pasen V.Vulanoviča Poslušan aamo prinaša:dragi doa jaz ta vač dospet na noren- dospat gotovo ne-najbrž doseči.-^alja zasledimo:najka žalostna- majka ja zastaral izraz,vendar bi se la dalo opravičevati njeno rabo s krajevno barvitost jo. Pa š#:Kakšen »i boš v sanj dospel-najverjetnejee v sanja dospel. Lep primer neustreznega prevoda se pojavi v Vulanovičovi pesmi Pod lipo.Tretja kitica te pesni se glasi:Skozi nevidnost dneva palica me vodi,dokler se noja hitro krajša pot.Srbohrvatski dok ne pomeni le dik- lar,ampak Jtudi medtem ko,ko. Tudi vrstni rad: se moja hitro krajga pot ja kaj neposrečen,poskusimo takole:se hitro krajša moja pot. v nadaljnji Vulanovidevi pesai Pred modro barvo jganjen nastopi takale zadnja kitica:Le malo svetlobe se zbere na kamnu,ki si tekel z misli jo. Razumi, kdor more .a ustavimo se le pri skrivnostnem ki stavku: na kamnu,ki si takal z mislijo. Pesem M.Raduslnoviča Zrnce sončnega krika ja atilno zapletenajša, tako se temu primerno težko prebijamo skozi prevod.Najsi je v pasmi še toliko nadrealistične semosvojostl, le morajo obstajati v nakopičenem besedju neke primerne sklonake in stavčne zvesfce.Semo dva primera:Ko ja govora o nekem črnem psu, beremo v 2.kitici:Še sad«sj, bil je samo len, starikav/Od nočne nošnje svojega pasjega požara,Tovora svoje gluhe pe¬ čine v nedrlh/In skrbi z neke mircine.. .-torej zveza:bil je len,stari¬ ma v. ..od skrbi z neke mrcine.Kaj početi s tistim z ? Na precej hujšo zadevo naletimo v 5.kitici,kjer je napisano:.. .običajen pes s kostjo ▼ vilicah/!/ dirja...že prvi pogled v ustrezni slovar je dovolj zgovo¬ ren: pri besedi vilice je prvi pomen :čeljust !Prav gotovo torej:pes s kostjo v čeljustih/ali po domače tudi:v gobcu/.In še nadaljevanje te P*sje zgodbe: V njegovih zobeh med šapama, dokler/opomba: s pet verjetno: »edtem ko/ rep celotno nako mravljišče topo zapira,pa cepeta. w snovna zveza je tako:V njagovih zobah aad šapama pa capata.Vprašanje je seveda, kateri glagol je v originalu.Če ja rabijan glagol cijapati ozirom« cepati najdemo zanj v slovarju na strani 61 kar 4 pomana. V naslednji pasmi M.Bsdusinovids Nagrizano s čutom se pojavi ta *ls l.kitica:ln tako so živala cvat svojaga zla/V kaaanam lišaju ograda do 3 bršljana/S. spiralo vezan* v nefcosvet.Dvomljiv je zlasti tisti :do brš¬ ljana.Do ima v slovarju kars.12 nians.Povrh se ne ujema glagolska oblika s samostalniki. Povratak k travi je nadaljnja w adušinovičava pesem. Poleg že znanega povratka/vrnitv*/ v naslovu opazimo ponovno že Dre j ocenjeno napako:Kjer so zaprta in srce in usta. * Sadusinovidevi pesmi Okamenel* uspavanoat se zvrsti spet nekaj dvomljivih dokler--jev,a pustimo to in navedimo stavek:dokler se neba razpolavljajo z delitvijo zvezd in meseca.Vsekakor ne neba,ampak nebo ali kvečjemu nebesa.Ps še občutljivatočka v slovenščini-nikalni stavek in 2.skloni.“arenoHe nosi trda ognjena stojala brez pomena-prav pač:ne nosi trdih ognjenih stojal brez pomena. Pesnik,ki ga prebiramo na naslednji starai,je G.D*pderid.Iz njegove pesmi Rdeča smrt rib samo dve najvidnejši napakica se nebenemu in ni¬ čemer ne pozn«/pr*vilno:ničemur/, pa še:Pa kaj so komu zakrivile/Pa kag sem komu jaz kri v-v KkavndbcKZK slovenščini zveze kriv komu, kriv čemu ne uporabljamo,ampak: kriv česa, kriv za kaj."alje nastopi že ocenjena napaka:In neobjasnim to stvar-prav:ne objasnim te stvari. ^n za kcnec tega utrudljivega spotikanja še drobtinica iz pesmi G.Dapčevica Prepolovijaha evetloba:Dve svitanjaz -napačna sklanjatev: prev:Dve svitanji. Ne domišljam si,da sem navedel vse jezikovnenapeke iz prevedenih tekstov,vendar ge že to več kot dovolj za alarm.Pačenje in mučenje poezij« in slovenščine sta bili toliki,da je prizadet že najosnovnejši občutek nevednega jezikovnega uporabnika in ljubitelja.Kaj bodo poma¬ gali vsi pogovori in sestanki o slovenščini v javni rabi, če ne bomo »ogli zadržati takega prevajalskega novega vala,kot smo mu bil priče v 7.-.8.številki.Vprešujemst tudi,kje seje mudile d>h obravnavanih pri¬ spevkih lektorsko-korektorska služba. Zaželeno bi bilo,da se podpisana prevajalca v bodoče bolj poglo¬ bita v prevajalski poael in ge smatrata za odgovorno delo,Dialogom pa ne želim več takih prevajalskih spodrsljajev. Andrijen Lah Vladimir Dedijer: Izgubljeni boj J.V.Stalina 1948-1953 J ' k . Ctf knjiga,ki je zadnje tedne v ospredju pozornosti,je Dedijerjevo publicistično delo z naslovom Izgubljeni boj J.V.Stalina 1948 1953 /ZGP Delo, 1969/. Če prav je tekst že izhajal v podlistkih v ljubljanskem Delu,daje vendar šele knjižna oblika lažji in razvidnejši vpogled v gradivo.Kot zvrst je delo mešanica spominov in dokumentiranih dejstev. Vse skupaj pa se odlikuje po izredno zanimivi vsebini ter po živahnem in vabljivem stilu.V predgovoru avtor navada kot neposreden povod za pisanje podlistkov oboroženo agresijo na češkoslovaško avgusta lani.s tem v zvezi pa je bila vsaj delno ponovljena situacija,v kateri se je uugoslavija znašla leta 1948 po resoluciji informbiroja.Se pravi:poglec na polpreteklo zgodovino se povezuje s sedanjim političnim trenutkom. To dejstvo daje knjigi tem večjo aktualnost.Avtor namenja knjigo mla¬ dini, ki naj spozna iz nje bistvo spora med bZ in Jugoslavijo v letu 194 1 in iz tega sledeče zaplete.Posebej pa najdemo v knjigi še posvetilo: spo¬ minu Jana Palacha. V. Vladimir Dedijer/rojen 1914/ je po študiju pravnik,po delovanju pred vojno novinar in publicist,med vojno udeleženec NOB od 1941-1945. Po vojni se je ob političnem delu precej ukvarjal še s pisanjem in s predavateljstvom na beograjski in številnih tujih univerzah/Skandinavij. Anglija,ZDA/.Predvsem se ukvarja z našo novejšo zgodovino,v kateri je b tudi sam aktiven udeleženec.V zadnjem času se je izkazal s svojo vlogo v Russellevem sodišču za raziskovanje vojnih zločinov v »ietnamu.?Jjego na jvidnejše dosedanje knjige so:Dnevnik 1-111/iz NOB/, Josip Broz Tito- prispevek za življenjepis in Sarajevo 1914. Po svoji mnogostranski deja nosti in zavzetosti je znan rx> številnih deželah,da ne rečem oo vsem sv tu. Njegova nova knjiga Izgubljeni boj J. V.Stalina 1948-1953 kaže vse glavne osebne poteze avtorja.To so : izjemna duhovna razgibanost, borbe¬ nost, zavzetost za pravico in resnico, velika odprtost za dogajanja v sv tu in doma, hitra odzivbost v odločilnih trenutkih, pa še temperamantnost itd.Sam način podajanja snovi je zelo prožen.Avtor menja časovne per¬ spektive , skače sem in tja,vendar ne v Škodo celotnemu učinku,narobe,iz Mozaičnih drobcev/podlistkov/raste razgibana zgodovinsko politična slik ki ji daje avtorjeva zagnanost samo še barvitejši ton. 'Je moremo se zadrževati pri podrobnejši vsebini dela, rci je ratde- 1 jeno na 9 poglavij/ Prvi temni oblaki na jasnem neba,Stalini v odnos do naše revolucije,Ključno vprašanje:gospodarski odnosi,Stalin začne ofen¬ zivo, Voč odpora vre iz množic,Bili smo sami s#»m .. .. 2 v Srednji £ Evropi,Prebijemo se iz obroča,Skozi muke do lastnih spoznar Vredno pa se je ustaviti pri nekaterih vprašanjih, ki zadevajo bistvene elemente tedanje/in še sedanje/situacije.Mogoče kar osrednje vprašanje je:kriza zavesti oziroma vere,zaupanja,idealov,ki je nastopila pri Juge Slovanih nasploh in pri jugoslovanskih komunistih posebej, ko se je zače koordinirana gonja SZ in drugih držav vzhodnega bloka proti Jugoslaviji od 1948 dalje.Dedijer večkrat opozarja ravno na to bistveno dilemo:Stal je bil do tega časa /1948/idol, zdaj pa je s svojim ravnanjem porušil št vilne ideale in iluzije ne samo o sebi,ampak tudi o politiki SZ.Nena¬ doma so morali jugoslovanski komunisti zgraditi nove pozici je. ,r erila, vodila,norme,vzore,edino resnico-vse,kar je predstavijala SZ,je bilo tr ba pretresti, spremeniti,o likovati na novo.Začela se je "reformacija'*. Tista primerjava v knjigi:Stalin-orvi komunistični papež in Tito-prvi komunistični .Martin Luther ima vsekakor neko smiselno osnovo.Odpor Jugo slavi je v tistem trenutku je sprožil gibanje,ki je v razvoju še danes in ga predstavljajo težnje po enakopravnih odnosih držav i-i partij in ideje o samostojni poti posameznih držav v socializem.Ravnanje SZ je n kazalo Dredvsem to,da so prevladali pod Stalinom velikodržavni hegemoni stični interesi SZ nad sicer proklamiranim $ socialističnim internacio- nalizmom oziroma da je bil socialistični internacionalizem izenačen s koristmi SZ.Jugoslavija je bila obtožena tedaj poleg drugega tudi burž aznega nacionalizma!Dedijer s številnimi podatki ilustrira odnose SZ do Jugoslavije že med 2.vojno pa tudi no njej,kar vse daje dodatni vpogled v dogodke leta 1948 in nadaljnjih let.Podrobne je zvemo tudi o neenako¬ pravnih gospodarskih odnosih mad SZ in i*’LRJ po vojni, zatem pa še o popo ni osamljenosti jugoslovanske partije,ki so jo po informbiroju družno napadale vs e evropske in izvenevropske partije/2o let pozneje je oore deljevanje ob češkoslovaških dogodkih potekalo že bistveno drugače!/. Dar zadeva posebno it blovence, je še odnos Stalina do koroških Slove cev-ali kot pravi Dedijer:Moskva proda koroške Slovence.Ilustrativen in za nas tudi važen je ra delek o Louisu Adamiču in njegovi skrivnostni smrti.Nasploh pa je težko izločiti bolj ali manj pomembna poglavja, ker so vsa ne samo zanimiva, ampak naravnost napeta.Z avtorjem potujemo v ra ne dežele,priče smo pogovorom s številnimi domačimi in tujimi politiki, vidimo,kako vpliva politika na šport/nogomet-Jugoslavija-3Z i952/^td. knjiga se zaključuje s Stalinovo smrtjo,ki je vsekakor pomenila spro¬ stitev napetosti in pot k spremenjenim odnosom s oZ.Dedijerjevo piša nje izkazuje žar resničnega revolucionarja, ki stalno o >ozarja,da revolu cija ne more prodreti in uspevati brez zanesljivih etičnih izhodišč. Skratka:ta knjiga informira in razlaga,uči in opozarja,osvešča in sood- ^Vjs- j fYosi yc <) lro^-0. < ^ ^ t&vuu ->^0, . ^ Meša Selimovic:Derviš in smrt ^ t . čeorav ni "moderno" pisati kake navdušene ocene,pa sem v to kar prisiljen pri Jelimovidevem romanu Derviš in smrt/izdala ' T v zbirk) Levstikov hram 1969,prevedel J.Moder/.Homan je pravcato doživetje i r presenečenje.Hotovo je eden najboljših tekstov v jugoslovanskem me¬ rilu po 2.vojni in sploh.Vse kaže,da po Andridu ponovno prihaja "ex oriente lux"/ z našega "orienta" seveda/.Selimovid se mi zdi nasplo- silovitejši,zanimivejši in vznemirljivejši kot Andrid. aj je poseba nega in značilnega v romanu, ki je doživel že več prevodov,dramatiza cijo in po katerem je v pripravi film? ?.Selimovic /roj.l91o/ je uspel v romanu doseči učinkovito m zli tja specifičnega življenja muslimanske v1 osne v preteklosti s sploš¬ nimi človeškimi eksistencialnimi problemi.Roman sodi tako med tiste ki z obračanjem v preteklost merijo pravzaprav na sodobnost dli pa z zbližanjem ene in druge predstavljajo tako imenovanega "večnega človeka.Glavna tema,ki se odkriva pod sicer dovolj razgibano vsebin je negotovost človeške eksistence,doživljana zlasti na mejnih podro. ih bivanja,npr.ob doživetju smrti. Tekst je seveda zahteven,obogaten s pridobitvami moderne proze, a samosvoj,sugestiven po svojskem vzdušju,ki ga krepi verski svet k koranskih izrekov.~e enkratiž pred nami je si ja jno, globoko, pretres¬ ljivo delo domačega pisatelja,sodeče med pomembne vrednote novejše evropske literature. Andrijan Lah Jo> 4 f\ Božice Kitiči6 : Literarne ustvarjalnost Andreja Hienga /Slovenska matica v Ljubljeni, 198o j 155 str. j 'Razprave in eseji 23/ Nekako ob istem času,ko je izšel novi Hiengov roman Obnebje metuljev, je prišla na dan tudi knjige o Hiengovi dosedanji literarni beri /vključno do Izgubljenega sina/. Napisala jo je hrvetske slovenistka Božica Kit ičič, prevedel pa Janez Rotar. Avtorica se je odločila za interpretacijsko metodo in dokaj disciplinirano osredotočila svojo pomensko analizo okoli nekaterih zanjo poglavitnih problemov Hiengove literature : krivde, "usodnega robe" /med zavestnim in podza¬ vestnim, racionalnim in iracionalnim, "normalnim" in "blaznim"/ in nasilja, ^ežko bi oporekli, da ti idejni kompleksi niso bistveni za Hiengovo literaturo, narobe, dodeli bi še,ds podobno usmeritev zasledimo pri večini biljše modernistične literature. S tem seved8 opredeljujemo tudi Hiengov opus za boljšo modernistično literaturo. i*Hx*axxJfe De so® pri analizah ostale nekatere stvari in dels ob stra® ni, nas ne more zelo motiti, saj se bo Hienge kdo drug lotil drugače in poudaril sedaj manj odkrite ali slabše razčlenjene Prvine. Vseeno p8 zabeležimo,da jo je pri Kitičičevi zelo slabo odnesel npr. Orfeum /po moje najboljši Hiengov roman/, za kete- r eg8rega avtorica očitno ni našla primernega interpretecijskega ključa. Motilo jo je, de ge ni mogle trdneje uvrstiti ob druga Hiengove dele. Njegovo različnost /od drugih Hiengovih del/ pa je neumestno povezale z manjšo uspelostjo r tega romana. Ne str. 121 celo pravi : " Zdi se, da gre za ustvarjalni nesporazum. Presenetljivo je tudi, d8 Kitičičeva nen8jde zveze med naslovom rpmana in podnaslovom/ Poročilo o nekem gledališču/ ter zgodbo o Mili. V delu gre najbrž za širše pojmovanje gledališča - za 1 2 teater sveta, eksistence / in novs doživetjs tega svete in eksi¬ stence/ - in ne le za razmeroma igrive obrobne spopade med tradicionalisti in modernisti v gledališču slovenskega mesta k/prim. ob tem delu problemsko nenavadno sorodno & Jovanovičevo dramo Igrajte tumor v giavi in onesmaženje zregs/. Mimogrede še to, da prevajanje naslova Orfeum /ponekod v tekstu/ z Orfej nikakor n& primerno, sej gre v enem primeru zs obče in v drugem za lastno ime. Svojo razpravo je razdelila Kitičiceva v 3 večja poglavja J/ Novele ( a/Krivde- 1/ Geneza krivde, 2/ Analiza medčloveških odnosov, 3/ Kategorije naključja; b/Usodni rob- 1/ onkraj zavesti 2/ Omajana predmetnost, 3/ Nekateri literarni postopki ), II/ Drame / a/Nasilje, b/ Neprilaščeno osvojeno, c/ Tragični junsk/, III/ Roman kot mozaik možnosti / e/K mpozioijs romana, b/ Pripo- vedovalec-koment8tor, c/ Metoda konfrontiranja, d/ Motivike/. Najpodrobneje se je lotila vseh problemov v 1. poglavju /Novele/, ki obsega okoli 9o strani , medtem ko imata 2. in 3» poglavje skupaj le okoli 6o steani. Avtoričino izhodišče, s katerim upravičuje omenjeno /ne/sorazmerje, je, da drame in romani pravzaprav le nadaljujejo ali doponjujejo svet Hiengovih novel. S tem g? ostajajo dramein romani v nekakem podrejenem odvisnem položaju, ker pa ni posrečeno glede ns bolj sli manj izrazito samostojnost in samosvojost Hiengovih tovrstnih del. Razlika med svetom Hiengovih novel in drem/ter romanov/ je večjakot sorodnost. Medtem ko gre v novelah za poglobljene psihološke zgodbe malega /zesebnega/sveta, se preselimo v dramsh /večinoma/ n8 velikinoder sveta : v zgodovino, politiko, spopsde posameznika/npr. umetniks/ s sistemom, ^ele ko je Hieng izčrpal spopade večjih, zunanjih dimenzij, se je v drsmi preusmeril v sodobno meščansko sobo /Izgubljeni sin/• 3 Avtorice se kljub cestim Hiengovim evrpskim motivnim sklopom ni odločils za primerjalne posege /le bolj mimogrede je ob romanu Orfeum omenjen Kafkov Proces/.Vendar vesta zgodovinski, evropski, arhetipski svet Aažna Ivans, Cortes, El Greco, Goya, Izgubljeni sin/ kaže ns izsazitejšo evropeizacijo slovenske literature in Hiengove posebej / ne le tematsko, ampak tudi s pretenzijami kva¬ litete/. Pri dramah, se £ Kitičičeva ukvarja le z vsebinsko, pomensko analizo, formo papuščsob sterpi. Pri romsnu se loteva tudi zgradbe,zlasti jo zanima značilnost Hiengovih romanov glede na moderno /modernistično/ romanppisno pfcozo. V sklepni besedi Kitičičevaugotavlja i "Podobs sveta je v Hiengovih besedilih zgrajene ne sledečih stelnicsh : a/ izbira tematike /usmerjenost k etičnim vprašanjem/ b/ problem krivde c/ vloga podzavesti d/ destrukcija časovne kategorije e/ spreminjanje perspektive ali zornegs kota* " R8zprav8 Kitičiceve o Hiengu je pisane zanimivo, nasploh tehtna in dovolj sugestivna, tako da manjše bele lise nemotijo. Bolj pa moti prečesto poskakovanje tiskarskih škratov po tem tekstu, ki ga sicer priporočamo ljubiteljem novejše slovenske književnosti. Andrij8n Lah Mauctžm Manevrski streli pairnate vojne - KAZALO str. str. str. str. str. str. str. str. str. str. str. str. str. str. str. str. str. str. str. str. 1 : 2 : 7 : 12 16 21 23 25 Predgovor Reka j opomb k Svetovni književnosti I. in IX. Nie ni veliko ali majhno razen v primerjavi (ob 2. izdaji Svetovnejknjiževnesti, MK 197©) : Košev Pregled svetevn^književnosti : Slcvenskajknjiževnest I. in II. (Ob izidu 2. knjige) : Slovenska književnost 1945-1965» 2. knjiga (SM 1967) : Ježe Pogačnik : Zgodovina slovenskega slovstvo : Slovenski književniki v češkem leksikonu jugoslovanskih piscev ... v , 3 ® : Dola^jeva knjiga/o knjigi (Spomin človeštva) 33 • O knjigi z več vidikov (G.Kocijan, M.Žnideršič: Knjigarn bralci II, Lj. 198©) Pran v stavec : Retorika ali govorništvo in javno nastopanje Sylvain Dhornrae : Medern® gledališče v zadnjih sto letih Tri pozornosti vredne knjigegledališču (Barrsult: Spomini zajjutri, Jurak: Dileme parabolične umetnosti, kMejerhold: O pozorištu) Tri knjige iz ruske teatrologije (Stanislavski - 2 ~ in Gledališki oktober) 37 38 39 4-5 52 : Josip Vidmar : Gledališkejfcritike A ' 4 53 : Izbor Predanove dramske kritike ... 56 59 Zgledna gledališkspublicistika (Stih: Pridite, pred¬ stava je, Lj. 1979) & Živo gledališče III. del Pregledno o gledališču enega (M. Šekoranja) f 61 64 : Stanko Šimenc : Po^ v filmski svet 65 : Cdnos literatura - film v domačih logih (S. ; imenc) str. 2 str. str. str. str. str. str. str. str. str. str. str. str. str. str. str. str. str. str. str. str* str. str. str. str. str. str. str. str. 68 : 69 : 70 : 72 ! 81 : 88 s 94 - : 97 l©o loj 105 106 lo 7 1©8 lo9 11 © 111 113 113 117 118 12 © 121 122 124 125 126 127 Josef |Jbusi : Mala filnska vadnica Ekran 58-59 Pogled nafpreeblečeni Ekran Filmska revija Ekran Od Flauberta do Prousta (5® knjig zbirke loe roaanev) Ob koncu za nadaljevanje (ob zaključku zbirke loo r.) Ljubimec Lady Ohatterley ali "morala" v nevarnosti : Avantgardna drama in V pričakovanju Godeta : Emile Zola : Greh abb£ja Meureta : Emilefzola: ^enar : Irving Stone : Motnar najkonju : Laurenc# Sterne : 'fristram Shandy : Jane Austen : Prevzetnost in -pristranost John G3lsworthy : 'Pemhi cvet - Onkraj sreče in ljubezni : Alfred Doblin : Berlin, Alexanderplatz Stephen Birmingham : Stolpi ljubezni : Jean x aul °artre ; Izbrani filozofski spisi : Johann W©lfgang Goethe : Torquato ^ass® : Pierre _fabach in Antoine Grsziani : Fanina ; Jack London : Dolina meseca : Riraska^Lirik® : -^ainer iu aria Rilke : JPesmi s Pesnitev © p»h»du Igorjev-’'*! 4 Pesmi © Iliji Muro me u Claude Aveline i Jetnik Stephen Orane : Čoln William f?ayne : Skrivnost pozabljenega vodnjak« v/ Ladislav Mnaek® ; Oblast se prilega Cu Cung Jeng : Mala fampan f* 3 Knut Hamsun : Blagoslov zemlje Mauric£ Druon : Prekleti kršili Maurice Druon : Prekleti kralji, 2. čfel 0 H ans Helmut Kirst : Volkovi Henri Tr©yat : Puškin Vereers : Sprijene živali : Ivan Olbracht : Biblij skejzgodbe Mihail Bulgakov : Mejsterjln Margarita ali polom socrea¬ lizma Villiam Styron : -^ezi v temo V/itoldl Gombr©wicz in njegov roman -Fcrdjrdurkc Dvesto kondorjevih poletov (ob jubileju zbirkej Na poti k torzu ? (o Obranih delih s.p.i.p.) : Pesaemben jubilej naj ©aembnejše zbirke (o Z D s.p.i.p.) Bratko Kreft : Proti vetru za vihar Anton Slodnjak : študije in eseji Jože Šifrer : Literarn^mnenja : Smiljan Romman : Pokopališče Mira Mihelič : Stolpnics^osaraelih žensk Mira Miheli® J an zena France B e vk : Mati Polona Miha Potočnik : Srečanj^z gorami Dušan Pirjevec : Hlapci, heroji, ljudje Ivo Grahor : Življenjejln sart meter Božic : Na robu zemlje Dušan Kermavner : Ivan ^ankar in slovenska politika leta 1918 4 str. 18J : Mimi Malenšek : Poslušaj, zemlja str. 185 : Tar® s Kermauner : Struktura in zgodovina str. 186 : Dragotin I. Vresnik : Zaklad na obali str. 187 : ^anke Lavrin : Gogolj str. 188 : Janko Lavrin : Dostojevski str. 189 : u anko Lavrin : Tolstoj str. 19© : Lavle Zidar : Stanja Jakobove sanje) str. 2oo : Andrej Novak : kat Kernu Palestina atr, 2ol : Tone Svetina : Ukana , cfel str. 2o2 : Janez Rotar : Socialnajin politična misel Podlir^brskega str. 2©9 : Lojze Krakar : G©eth«^ri Slovencih str, 211 : Tita Kovae : Spomini barona Valvasorja str. 213 : Bruno Hartman : Jeljski grofje v šLovenski dramatiki str. 216 : T. ^erraauner : Od igre do telesa str. 218 : Kermaunerjeve knjige o slovenski dramatiki str. 226 : ^epota Driade str. 236 : čas sinteze (Ocvirk : literarna umetnina med zgodovino str. 241 ; Dragocena dopolnitev (Ocvirk : Literarna/imetnina med zgodovino in teorijo, 2. asi) str. 248 : Vrline strokovne ©brevnave (P.Bernik : Problemi slovenske književnosti) str. 259 : Prsne Zadravec : Elementi slovenske modernejknjiževnosti str. 266 : Gradnik med znamenitimi Slovenci (F. Zadravce) in teorijo, 1. del) 5 str. 27o : Teoretično in zgodovinsko © znanstveni fantastiki (D.Bajt : Ljudje, zvezde, svetovi, vesolje, Lj. 1982) str. 274 : Književna smotra ([njen začetek - in konec ?) str. 278 : Prevajalsko vaj^ni^stvo ns|iepraveBi mestu (Dialogi 1978) str. 281 : Vladimir Dedijer : Izgmbljeni boj J.V. Stalina 194-8-1953 str. 285 : Meš a °elimovic : Derviš in smrt str. 284- : Božica Kitičič : Literarnaustvarjallnost Andreja Hienga