__Sredi samote.__

Sredi samote večerni sijaj
(ko da je senca žalost molčeča)
ko da je zableščala v ta kraj
le za trenotek svetla sreča.

In zopet daljna luč ugasi
in senca pade na polja zelena,
v tihen otožju polje temni
in duša je kakor prej zapuščena.

Srečko Kosovel