__Srečko Kosovel__
__Moja duša.__
Moja duša je tiha, mirna sobica s črnimi zavesami.
Ko sije lepo, toplo solnce s čistega neba, vanjo srečo stresa mi.
Včasih je v tej sobici svečani mir, zunaj spava majski popoldan.
Sobica je sama, z žarki posejana in vanjo je sladek sen zasejan.
Včasih na večer pa temne te zavese vzplavajo
in z večernimi vetri se poigravajo. 
Ko pride pa noč, je v sobici dan in slike se nove kažejo.
Ta dan je, iz dalje --zame-- prorokovan in slike te ne lažejo.
Spet noč je odšla in v jutranjem vetru ni zavese svetlobo pozdravljajo.
Slike temnijo, in sobica sama je, --da-- le tihi majski popoldan pozdravlja jo.