Problemi, časopis za mišljenje ini
pesništvo. Ureja uredniški odbor:^
Niko Lehrman, Rudi Rizman, Mar-i
jan Rožanc, Dimitrij Rupel, Fedor,
Zigon (Aktualnosti); Spomenka Hri-^
bar, Valentin Kalan, Milan Pintar,
Ivo Urbančič, Slavoj Žižek (filozo-i
fija); Andrej Inkret, Taras Kermau-
ner, Anderj Medved, Rastko Močnik,
Dušan Pirjevec (literarna teorija);
Izitok Geisiter, Niko Grafenauer, Du-
šan Jovanović, Ivo Svetina, Markc^
Švabić (literatura). Glavni urednik
Milan Pintar. Odgovorni urednik
Rudi   Rizman.   Tehnični   urednik
Marjan Rožane. Uredništvo in upra-
va: Ljubljana, Beethovnova 2, tel.
20 487. Tehnični urednik posluje v
ponedeljek, sredo in petek od 9. do
13. ure, uprava pa v četrtek od 14.30
do 16.30. Naročila pošujajte na upra-
vo Problemov, Ljubljana, Beethov-
nova 2, tekoči račun 501-8-475/1 z
oznako: za Probleme. Celoletna na-
ročnina 40 din, cena posamezne šte-
vilke 4 din, cena dvojne številke 7
dinarjev. Nenaročenih rokopisov
uredništvo ne vrača. Izdajata pred-
sedstvo ZMS in UO ZSJ v Ljubljani.
TisJia tiskarna »Toneta Tomšiča« v
Ljubljani.
194245
Taras Kermauner: Tradicionalna megastruktura slovenske poezije .   .   . 405
Andrej Inkret: Janko Kersnik in začetki slovenske leposlovne proze  .   . 427
Dimitrij Rupel: Idealist brez idealov.............. 464
Andrej Medved: D. T. Esej o »slikani plastiki« Dušana Tršarja
(prikaz struktur).................... 477
Julia Kristeva: Današnja lingvistika in semiologija v ZSSR 1...... 493
Jacques Derrida: Semiologija in gramatologija.......... 502
Taras Kermauner: La megastructure traditionelle dans le poésie slovène . 405
Andrej Inkret: Janko Kersnik et les commencements de la prose littéraire
Slovène     ....................... 427
Dimitrij Rupel: L'idealist sans idéaux.............. 464
Andrej Medved: D. T. L'essai sur la «plastique peinte» de Dušan Tršar
(l'analyse des structures)................. 477
Julia Kristeva: Linguistique e semiologie d'aujourd'hui dans USSR I   . 493
Jacques Derrida: Semiologie et grammatologie.......... 502
POLITIKA_
Vprašanje ob funkciji mark-
sizma v politiki......    1
MED POLITIKO
IN GOSPODARSTVOM_
Politični denar......2
DOKUMENTI______
Zvezno  financiranje  znanosti
in Slovenija.......4
MED TEORIJO IN PRAKSO_
Imaginarna založba   ....    5
NOVA KRITIKA_
Marksizem v umetnosti ...    9
MED ZNANOSTJO
IN FILOZOFIJO_
Razbita znanost......10
MED IDEOLOGIJO
IN EKSISTENCO_
Revolucija in usoda   ....   12
Radikalizacija človeškega smi-
sla — Da — Toda?.....13
OSEBA_
Ob Vidmarjevem Napoleonu .   1"
Osebnost   in   razvoj   sodobne
družbe     .........Iti
GLEDALIŠČE_
Kri je voda........17
Kriza ideologije in ne poezije!   19
BRANJE__
Reinterpretacija   (Pirjevčevih)
Hlapcev.........21
Poezija in branje.....25
VIZUALNE UMETNOSTI_
Dviženje in moderna umetnost
v Sovjetski zvezi.....26
Razstava v Postojni   ....   28
STRIP_
Juno..........30
EPIGRAMI IN AFORIZMI_
Topografska satira . i ^ •-     •
POLITIKA
RUDI RIZMA
Vprašanje ob funkciji
marksizma v politiki
Naslov, ki smo si ga izbrali, po-
skuša odgovarjati na vprašanje, ki se
zastavlja že znotraj politične akcije
in cilja. Pri tem nam ne gre toliko
za raziskovanje — to se lahko naju-
strezneje razvije na filozofskih tleh
— o tem, kje in kdaj prihaja do
usodnega razkola med tistim, kar
imenujemo izvirna Marxova misel,
in tistim, kar predstavlja marksizem,
temveč zgolj za vprašanje ob funkci-
ji, ki jo ima marksizem v vsako-
dnevni in profesionalni politiki.
Marksizem je nedvomno v dolo-
čeni zvezi z Marxom: prvič pred-
vsem na način popularnega poeno-
stavljanja nekaterih Marxovih misli,
drugič — in ta povezanost je globlja
in usodnejša — možnost za degenera-
cijo iz\-irne Marxove misli je morala
obstajati tudi znotraj nje same. Tisti
trenutek, ko se je Marx (ali kdor-
koli) vključil v igro političnega sve-
ta, je moral upoštevati nekatera nje-
na pravila, kot so: taktika, organiza-
cija, ideologija, oblast, voditeljstvo
in podobno.
Logika oblastnega delovanja in te-
daj tudi nadaljevanja tistega (iz ce-
lovitega opusa, odtrganega ali celo
potvorjenega) Marxa, ki je lahko ta-
ko logiko miselno utemeljeval, je bi-
la omogočena tisti trenutek, ko se je
filozofija začela uresničevati zgolj
na političen način, ko so bile formi-
rane organizacije in stranke z apa-
rati, voditelji in vsem tistim, kar
jim pritiče kot političnim instituci--
jam v svetu politične moči. Imena,
ki so to pot utemeljila mnogo odloč-
neje kot Marx, so Bernstein. Lenin
in Stalin. Njihov koncept političnega
socializma je, če se izrazim meha-
nično, matematično, obrnil Marxovo
misel za 90°. kar pomeni, da se je
Marxova misel, ki jo odtlej poznamo
kot marksizem, podredila politične-
mu in oblastnemu principu vertikal-
nih relacij v družbi (podrejanje,
nadrejanje...), še prej pa so av-
torji marksizma obračunali s politič-
no doktrino anarhizma in utopične-
ga socializma. Poskus anarhizma, da
afirmira osebnost nasproti skupnosti,
je bil pregažen s pozitivistično ob-
delano varianto utopičnega socializ-
ma, ki je poudarjal skupnost pred
posameznikom in je bil zaradi tega
sprejemljiv za novo manipulacijo.
Marxovo kritiko Heglove teze, da
je meščanski svet pomiril resničnost
in idejo, je bilo treba pozabiti. Po-
litična empirija se je povzdignila na
nivo teoretičnega principa. Marksi-
zem v politični praksi se ne odreka
slikanju še tako črnogledih socialnih
diagnoz : problem alienacije v družbi,
osvobajanje človeka in dela, eko-
nomska in duhovna nerazvitost, ne-
participativnost množic, država kot
aparat nasilja, diktatura nasilja in
tako dalje. Nasprotno predpostavlja
ideologija (marksizem se v politiki
najpogosteje izenačuje z ideologijo
v tem primeru) krivično in nasilno
stvarnost, ki naravnost zahteva
kompenzacijo v obliki ideologije; ta-
daje vero v drugačno in boljšo stvar-
nost, ki jo je mogoče doseči s po-
zitivno prisotnostjo in apologijo
obstoječih struktur in obnašanj. S
tem ko politika, ideologija aU oblast
ponujajo svobodo, ki je projicirana
v prihodnost, ne delajo nič drugega,
kot da ohranjajo svobodo zase. Kajti
tudi oblast teži k svotiodi; kolikor
bolj je svobodna ona, toliko manj je
svobodna družba.
S povedanim smo poizkušali raz-
kriti dejstvo, da ideološki marksizem
kot rezultat in tvorec takšnih repre-
sivnih političnih konstelacij samo
omogoča staro politično igro, o
kateri je pisal Aristotel; Zanj je bila
idealna država tista, ki je pretežno
vključevala srednji sloj ; nasprotno
je bila država z izrazito prisotnostjo
ekstremnih in antagonističnih so-
cialnih skupin znana po nagonskem
(iracionalnem) obnašanju. Vsaka
utopija, ki teži k prikrivanju so-
cialnih antagonizmov s tem, da jih
projicira v prihodnost ali jih opre-
deli kot objektivno nujne, vključuje
iracionalnost ali zavezanost razuma
politični dejanskosti. S tem smo se
tudi približali končnemu razločku
med pojmoma Marx in marksizem.
Marx je vendarle podal kritiko
nekega pozitivnega stanja stvari,
medtem ko se je marksizem naj-
pogosteje uresničeval zgolj kot funk-
cija politične dejanskosti.
1
MED POLITIKO IN GOSPODARSTVOM
DUSAN
DOLINAR
Politični denai
Majski val mednarodne valutne
krize je kakor že prejšnji valovi po
zunanjih oblikah spet spominjal na
slikovito konfrontacijo iz klasičnih
časov kapitalizma : oster spopad, kjer
o končnem izidu odločajo obsegi in
dinamične kvalitete posameznih in
samostojnih rivalskih sil; zahodno-
nemška marka contra francoski frank
in britanski funt; širna mednarodna
špekulacija, v kateri se čez meje pre-
lije v marke za štiri dolarske mili-
jarde drugih valut. Lastniki raču-
najo, da bodo pri »neogibnem«
zvišanju uradnega tečaja marke iz-
datno zaslužili. Sledi odločen bonski
»nein«. Po sklepu Straussa, Kiesin-
gerja in krščansko demokratskih
interesov marka ne pojde navzgor
(vsaj zdaj še ne, seveda, čeprav vlada
slovesno zatrjuje, da je sklep »trden,
večen in nespremenljiv«). Speku-
lant j e utrpe poraz, ki se izraža v iz-
gubi, vredni štiristo milijonov do-
larjev. Ostane pa še nekaj postran-
skih učinkov. Med njimi efekt, ki
ga Daily Express izraža: »Berač
spet sedi na konju zmage, se šopiri
z blestečim industrijskim oklepom
in maha naokrog z valutnim me-
čem.« Bild Zeitung pa bolj skopo,
a bolj rezko: »Spet ïmo prvi!«
Koliko je v tem videza in koliko
stvarnosti ?
Zvezna republika Nemčija proti
Franciji in Britaniji, marka contra
frank in funt; Bonn je prilepil Pari-
zu in Londonu zaušnico. To je res,
toda to ni vse. Pod krinko boja ob-
staja tudi povezava, pod videzom
konfrontacije resnica zavezništva.
V boju proti špekulaciji:
Sedanji mednarodni valutni sistem,
ki sloni na organizacijski shemi med-
narodnega valutnega sklada (IMF),
je že nekaj let izposta\'ljen več pla-
stem napetosti. Prvo plast napetosti
sestavlja predvsem nesorazmerje
med vse večjim obsegom mednarod-
nih poslov, in obsegom razpoložlji-
vih mednarodnih plačilnih sredstev.
Mednarodna trgovina v šestdesetih
letih narašča poprečno za osem od-
stotkov letno, lani pa se je na pri-
mer povečala skoraj za dvanajst od- ,
stotkov, medtem ko obseg razpolož-
ljivih plačilnih sredstev, s katerimi
je treba to naraščanje financirati, ne
raste niti za polovico tako naglo.
Drugo plast napetosti sestavljajo
nesorazmerja med uradnimi tečaji
valut, ki so bili v bistvu določeni
že ob koncu druge svetovne vojne,
in storilnostmi ekonomij v posamez-
nih državah, katerih plačilna sred-
stva so te valute. To se zdaj na pri-
mer najjasneje izraža v mednarodni
podcenjenosti zahodnonemške marke
in precenjenosti francoskega franka
in britanskega funta.
Tretjo plast napetosti sestavlja ne-
sorazmerje med uradno veljavo ame-
riškega dolarja v zahodnem valut-
nem svetu in dejanskim odnosom
sil med ameriško ekonomijo ter za-
hodnoevropskimi in japonskim go-
spodarstvom. Lani, ko so ob »zlatem
naskoku na dolar« razcepiU prej
enotni trg zlata na dvoje, na uradni
in zasebni trg, se je dolarska in zla-
ta mrzlica polegla, toda zgodilo se je
še nekaj drugega. Tisto namreč, kar
je čikaški profesor Milton Friedman
pred mesecem dni izredno grobo in
odkritosrčno povedal več kot sto ev-
ropskim ekspertom v Ženevi: »Ce
л^ат je prav ali ne, je zdaj jasno, da
konvertibilne valute nimajo več zla-
te podlage. Ce bi kakšna evropska
država želela zamenjati večje količi-
ne dolarjev v zlato, bi ameriška cen-
tralna banka ne oziraje se na uradna
pravila igre gladko rekla ,ne'. To se
pravi, da praktično ni več standarda
zlatih deviz; obstaja samo še dolarski
standard.« Friedman je pri evropskih
partnerjih najprej vzbudil hud od-
por, toda po premisleku so priznali,
da stvarnosti ne gre zanikati. Vse
konv^ertibilne valute sodobnega sveta
so \-ezane na dolar, ki pa dejansko
sloni na moči in razvojnem potenci-
alu ameriške ekonomije in ne na zla-
ti fikciji. Toda hkrati to pomeni, da
je ves konvertibilni svet odvisen tudi
od ameriške gospodarske politike, ki
pa se ne ravna po merilih svetovnih
potreb, temveč po merilih ožjih,
predvsem samo ameriških interesov.
Zaradi teh treh in še drugih vrst
napetosti v mednarodnem denarstvu,
ki se razmeroma počasi prilagaja
potrebam naglega razvoja, obstaja
na svetu danes približno za deset
dolarskih milijard tako imenovanega
»vročega denarja«. To je kratko-
ročen špekulantski kapital, ki se seli
iz dežele v deželo, sledeč mamonu
visokih obrestnih mer in zaslužkov.
Hlepi zlasti po naglih zaslužkih pri
razlikah med uradnimi in dejanskimi
tečaji posameznih valut. Jeseni 1967
je bežal iz funta v dolar, marko in
zlato; spomladi 1968 je drvel iz funta,
dolarja in franka v marko, švicarski
frank in predvsem zlato; novembra
1968 je lil iz franka v marko, maja
1969 pa iz funta, franka, danske in
švedske krone in celo iz švicarskega
franka v marko, liro in jen. Vsako-
krat je upal bodisi na kako devalva-
cijo bodisi na kako revalvacijo. Per-
manentna špekulacija vzbuja videz,
kakor da je to pravi vzrok težav; je
pa v resnici kvečjemu dodatni vzrok.
V majskem kriznem valu so vlade in
centralne banke nastopile predvsem
proti njej. V Baslu so se njihovi
predstavniki dogovorili, da bo zahod-
nonemška Bundesbanka s swap kre-
diti vrnila bankam prizadetih držav
večino špekulantskega kapitala, ki
se je bil v začetku maja prelil v ZR
Nemčijo. Preostali del bo prisilila,
da se bo bodisi investiral v sami
Zvezni republiki bodisi prevzel nase
breme visokih taks. Toda: do tre-
nutka, ko to pišem, se je od štirih
milijard priteklih dolarjev vrnilo v
izhodišča samo kakih šeststo milijo-
nov, vse drugo pa je ostalo v markah,
pričakujoč nadaljnjih dogodkov.
Kljub temu je ostalo jasno nekaj : da
se je v valovih monetarne krize sko-
vala relativno nova vrsta solidarno-
sti: solidarnost nacionalnih državnih
kapitalizmov v boju proti zadnjemu
večjemu izrazu liberalnega kapita-
lizma — mednarodni valutni špeku-
laciji.
Potem v brzdanju evrodolarskega
trga:
V evropskih finančnih centrih,
zlasti v Londonu in Luksemburgu,
obstajajo gangliji izredno prožne,
gibljive, resnično internacionalne
valutne mase, ki ne pozna ne naci-
onalnih meja ne nacionalnih gospo-
darskih interesov. Masa narašča
urno in gibko kot sarkom. Sestav-
ljajo jo »evrodolarji«, dolarski de-
poziti v evropskih bankah, nad ka-
terimi nima nadzorstva nobena
nacionalna politika. Tega denarja,
ki je izrazito kratkoročen in se ne
mara vezati za daljši čas nikamor,
kjer se ne obetajo izredno visoki in
zagotovljeni dobički, je zdaj že za
24 milijard dolarjev. Zelo velika in
2
zaradi prožnosti za relativno stal-
nejše valutne in gospodarske sisteme,
kakršni so nacionalni, tudi izredno
nevarna gmota povečini knjižnega
denarja, je navidez >>skoraj-« fikcija,
v resnici pa lahko tudi zelo stvaren
eksploziv. Eksplozivni so lahko evro-
dolarji zlasti takrat, kadar se vklju-
čujejo v valutne špekulacije, to pa
je teren, ki je kakor skrojen po
njihovi meri. Toda »klub desetih«,
družba najkrepkejših finančnih sil,
je spletla vsaj zasilno brzdo celo za
ta pojav, kakršnega gospodarska
zgodovina ne pomni. Centralne
banke, IMF in vlade ga omejujejo z
zapletenim instrumentarijem med-
narodnih in notranjih valutnih ukre-
pov, s premetenim poseganjem na
devizne trge in predvsem s sprotnimi
dogovori.
Nato v institucionalizaciji med-
narodne valutne, finančne in prek
tega vse očitneje tudi gospodarske
politike:
V Baslu stoji onstran železniške
postaje neugledno poslopje grde
rjave barve, kjer ima sedež banka za
mednarodne poravnave (Bank for
International Settlemens — BIS). To
dostojanstveno in skrivnostno usta-
novo so postavili na noge že v letu
1930, je pa last precejšnjega števila
evropskih centralnih bank, med
njimi tudi vzhodnoevropskih, pa
ameriškega Federal Reserve System
(centralna banka ZDA) ter Bank of
Japan. Pred drugo svetovno vojno
je bila to predvsem klirinška usta-
nova, po njej pa se je postopoma
spreminjala v vse kaj več.
Najprej se je ukvarjala s finanč-
nimi posli okrog nemških vojnih
reparacij, v zadnjem desetletju pa
se je vse bolj sprevračala v »central-
no banko centralnih bank«. To daleč
ni več samo posvetovalni klub: cen-
tralna banka mora biti, če sama hoče
ali ne, tudi kraj, kjer nastaja mone-
tarna politika. V BIS, ki je central-
na banka centralnih bank, vse bolj
nastaja razmeroma enotna, k povsem
določenim ciljem usmerjena in no-
tranje koherentna mednarodna va-
lutna politika, ki je v bistvu rezul-
tanta nacionalnih valutnih interesov.
Tako sestavljata IMF kot uradni in
BIS kot poslovni center mednarod-
nega denarstva dvojico akcijskih
žarišč, ki deluje zdaj ne več po pra-
vilih golega spopada avtonomnih
nacionalnih interesov, marveč vse
bolj po merilih mednarodnih inte-
resnih rezultant. Guvernerji central-
nih bank iz »kluba desetih« se tu, v
Baslu sestajajo redno. Vsak drugi
vikend v mesecu je posvečen obredu,
kjer za zaprtimi vrati vihte med-
narodne valutne škarje in platno. Se
bolj zanimivo, značilno in daljno-
sežno pa je to, da se v navidez ete-
ričnem bančniškem krogu razvija
posebna vrsta mednarodne solidar-
nosti — solidarnost, ki se uveljavlja
v znamenju »edino racionalnega«,
in dostikrat povsem odkrito nastopa
proti vladam in finančnim mini-
strom. Baselske pomenke obdaja
avreola realističnega elitizma in po-
samezni guvernerji se, kot na primer
Bundesbankin Karl Blessing, prav
nič ne obotavljajo govoriti ostre
besede in dajati šolske nauke svojim
nominalnim šefom — na primer
Franzu Josephu Straussu. Prav v
majskem izbruhu krize pa se je
zgodilo še nekaj. Člani baselskega
kluba so s sporazumom o vrnitvi
špekulantskega kapitala iz ZR JSTem-
čije v izhodiščne države prvič v
mednarodni gospodarski zgodovini
postavili BIS, torej neko mdnarod-
no poslovno ustanovo, v arbitrsko
vlogo: razsodila naj bi, koliko kapi-
tala naj Bundesbanka vrne in kam.
To pa je hkrati izrazit preskok v
mednarodno politiko.
In naposled v politični solidarno-
sti:
Francija je bila ob majski krizi
sredi boja za predsedstvo republike
in še več, sredi procesa, ki naj bi
opredelil temeljne politične in na-
sploh družbene determinante za
daljše postdegauUovsko obdobje. V
Britaniji se je krepko majala vlada,
ker je v laburistični stranki izbruhnil
dvomi udar zoper Harolda Wilsona.
V ZR Nemčiji pa sta krščansko
demokratsko in socialno demokrat-
sko krilo sedanje »velike koalicije«
brusili nože za septembrske volitve,
pri tem pa čutili, da morata kot
partnerja v vladi razrešiti skoraj
nerazrešljivo gospodarsko protislovje
med notranjo inflacijsko nevarnostjo
in velikanskim zunanjetrgovinskim
presežkom. Ob vsem tem so si bili
frank, funt in marka na mednarod-
nih tržiščih v laseh.
Prišlo je skoraj do klasičnega so-
očenja »med politiko in gospodar-
stvom«. Gospodarsko stališče je
bilo samo zase skoraj povsem jasno:
spremeniti bi bilo treba valutne te-
čaje, čim prej, tem bolje. Politično
stališče pa je bilo v vseh treh pre-
stolnicah skoraj prav tako jasno:
francoska in britanska vlada v teh
razmerah preprosto nista bili zmožni
začrtati kako daljnosežnejšo politiko,
še manj pa takšno politiko izvajati,
medtem ko je bil v zahodnonem-
škem vrhu razkol tako globok, da
sta se zvezdi CDU/CSU in SPD
Strauss in Schiller ostro udarila ne
samo v vladi, temveč celo na nekem
sprejemu, kjer sta se prepirala na
ves glas kot dva neobvladana nogo-
metna navijača. S političnega sta-
lišča je bilo torej jasno, da do spora-
zuma v koncertu ne bo moglo priti,
zakaj nikogaršnji podpis ne bi veljal
toliko, da bi dogovoru dal potrebno
težo. In Basel je sklenil: špekulacijo
je treba zavreti, globje posege v
mednarodna valutna razmerja pa
preložiti v čas po francoskih in
zahodnonemških volitvah. Odločili
so torej politični momenti, via facti
pa je ne oziraje se na drugo nasto-
pila relativno nova vrsta politične
solidarnosti.
Lahko bi rekel kdo, da vse to
navsezadnje ni nič novega, pač pa
le še ena manifestacija več v vrsti
pojavov, ki pričajo o toku medna-
rodne integracije. To je morda res;
toda po drugi plati bi najbrž veljalo
upoštevati, da nastajajo novi centri
mednarodne politične moči, ki izpri-
čujejo svojo prisotnost v gospodarski
sferi in delujejo prek nje. Preplet
politike in gospodarstva je tu tako
očiten, da zlepa ne. Tudi to morda
ni nič posebno novega — toda kakšni
praktični napotki utegnejo iziti iz
tega za spoznanje in ravnanje, to je
drugo vprašanje.
3
DOKUMENTI
Zvezno financiranje znanosti
in Slovenija
Na podlagi 23. člena poslovnika
skupščine SR Slovenije je poslanec
gospodarskega zbora dr. Drago Kolar
zaprosil svet SR Slovenije, da mu
odgovori na naslednja vprašanja:
1. Kako tolmači izvršni svet,- da
je delež Slovenije pri sredst\-ih
zveznega sklada za znanstveno delo
padel?
2. Kaj je izvršni svet ukrenil, da
bi se ustavilo padanje deleža naših
raziskovalnih organizacij pri zveznih
sredst\-ih, in kaj namerava še ukre-
niti?
3. Ali predstavlja program zvez-
nega sveta za koordinacijo znanstve-
nih dejavnosti v zadostnem obsegu
usklajen interes vseh republik ozi-
roma ali so slovenski predlogi za
programiranje raziskovalnih nalog
dovolj upoštevani? Kako močan je
\-pliv sklada Borisa Kidriča, ki so-
financira večino nalog zveznega
sklada, na izbiro programa razisko-
valnih nalog?
4. Ali meni izvršni svet, da je za-
gotovljena racionalnost uporabe
skupnih sredstev, in ali o financira-
nju raziskovalnih nalog odločajo iz-
ključno kriteriji, ki naj bi zagoto-
vili smotrnost in kvaliteto izvedbe
raziskovalnih nalog?
Ista vprašanja je na 52. seji pro-
svetno-kulturnega zbora zastavil po-
slanec tega zbora dr. Lev Premru.
Clan izvršnega sveta dr. Ernest
Petrič je na 53. seji prosvetno-kul-
turnega zbora dne 28. marca 1969
podal naslednji odgovor:
1. V odgovoru na poslansko vpra-
šanje, ki sta ga skupno zastavila
dr. Drago Kolar, poslanec gospodar-
skega zbora in dr. Lev Premru, po-
slanec prosvetno-kultumega zbora,
moram najprej ugotoviti, da so nju-
ne navedbe o deležu SR Slovenije
iz sredstev zveznega fonda za finan-
ciranje znanstvene dejavnosti točne.
Dohodki za raziskovalno dejavnost
in investicije slovenskih znanstvenih
ustanov iz zveznega fonda so se v
letih 1960—1967 gibali med 16»o in
13",o z rahlim trendom upadanja,
tako da so ob koncu leta 1967 zna-
šali skupno za vsa ta leta na pod-
ročju raziskovalnih nalog in projek-
tov 41.313.096 N din ali 11.77 «/o in
na področju investicij 23,240.904 no-
ve dinai-je ali 18,25 "o, kar znaša sku-
paj 64.554.000 N din ali 13,49 0 o skup-
nih sredstev zveznega sklada, ki so
bila v letih od 1960 do 1967 razde-
ljena za raziskovanje in investicije
po posameznih republikah takole:
Crna gora 0,76 »o, Makedonija 2,53 "/o,
Bosna in Hercegovina 9,76 "/o, Slove-
nija 13,49 »/o, Hrvatska 21,32 »/o, Sr-
bija 38,55 l/o sredstev. Glede na raz-
vitost raziskovalnega dela in obsto-
ječe kapacitete, je ta razdelitev v
bistvu normalna. V letu 1968 so bila
sredstva s sklepom upravnega odbo-
ra zveznega sklada dne 20. 12. 1968
na osnovi razpisa za leto 1968 raz-
deljena takole:
SR Crni gori 0.99 "/o. Makedoniji
4.88"/». Bosni in Hercegovini 8,62 "/o,
Sloveniji 9.58 "/o. Hrvatski 21,95 «/o in
Srbiji 52,33 "/o, ob tem, da je v zvez-
nem skladu ostalo 1,65 «/o nerazpore-
jenih sredstev. V tem letu je torej
očiten padec sredstev iz zveznega
sklada, namenjenih znanstveni de-
javnosti v SR Sloveniji (od prejšnje-
ga poprečja 13,49 "/o na 9,58 "/o) ob
sočasnem očitnem porastu sredstev
iz zveznega sklada v SR Srbiji — od
prejšnjega poprečja 38,55 "/o na 52.33
odstotkov. Tak preliv je seveda vpli-
val tudi na spremembo razmerij v ce-
lotni vsoti razdeljenih sredstev v le-
tih 1960—1968. tako da je struktura
razdeljenih sredstev 31. 12. 1968 iz-
gledala takole:
SR Crna gora 0.80 »V Makedonija
2,97 "/o, Bosna in Hercegovina 9,55 "/»,
Slovenija 12,76«/o. Hnatska 21.43"/»,
Srbija 41,12 «/o.
Ce vzamemo odstotek dioižbenega
proiz\-oda posamezne republike (po-
datek za leto 1966) v jugoslovan-
skem družbenem proizvodu kot
osnovo, potem je dobila:
Cma gora 56 "/o »pripadajočih«
sredstev, Slovenija 65 "/o, Bosna in
Hercegovina 70 "V Hr\-atska 84 "/o
Makedonija 94«/« in Srbija 132 «/o
sredstev. V teh podatkih pa niso za-
jeta namenska sredst\a zveznega
sklada, ki se trosijo predvsem za
energetski program, za nuklearne
inštitute in za druge zvezne inštitute
(skupno 74,000.000 N din). Upošteva-
nje ljubljanskega nuklearnega inšti-
tuta Jožef Stefan ta nesorazmerja
sicer delno popravlja, vendar še zda-
leč ne v celoti. _
2. Vzrokov za padanje deleža SR
Slovenije je več. Po eni strani lah-
ko ugotavljamo hitrejšo stopnjo raz-
voja raziskovalnih kapacitet v dru-
gih republikah, zlasti v SR Srbiji,
kar pa ni samo eden od vzrokov se-
danjih sprememb v strukturi sred-
stev iz zveznega sklada, namenjenih
republikam, temveč je tudi posedica
preteklih nesorazmerij, ki so to hi-
trejšo stopnjo vzpodbujala in omo-
gočala. Hkrati pa lahko ugotavljamo,
da se zaradi neizdelane metodologi-
je in neizoblikovanih strokovnih in
znanstvenih kriterijev pri programi-
ranju znanstvenega dela in pri raz-
deljevanju zveznih sredstev u\'eljav-
Ija načelo »linearnega zniževanja v
odnosu na postavljene zahteve«.
To pa kljub resnim in vztrajnim
naporom zveznega sveta in njegovih
organov omogoča nedosledno selek-
cijo, kjer ne izpadajo projekti, ki ne
ustrezajo strokovnim kriterijem,
temveč se sredstva proporcionalno
režejo vsem predlogom. To pa ima
\rsto negativnih posledic. Težko bi
bilo zato trditi, da se sredstva znan-
stvenega sklada trosijo v skladu z za-
črtanim programom, temveč mnogo
bolj v skladu s potrebami posameznih
institucij. Ob tem pa so verjetno pri-
-sotni tudi neprincipialni pritiski na
zvezni sklad.
3. Struktura razdeljenih sredstev
v letu 1968 odraža \erjetno tudi si-
tuacijo nezadostnega odziv-a na kon-
kurz. V izvršnem svetu smo mnenja,
da so slovenske raziskovalne organi-
zacije prav z odzivom na razpis po-
kazale premajhen interes — kljub
pismenemu in ustnemu animiranju
republiškega sekretariata za kulturo
in prosveto. sklada Borisa Kidriča in
z\'eze raziskovalnih organizacij Slo-
venije. Hkrati pa smo prepričani, da
trajnejša rešitev ni v tem, da naše
znanstvene ustanove samo jxìvecuje-
jo svoj pritisk na zvezni sklad do
svojih realnih sposobnosti ali celo
preko njih. upoštevajoč načelo »line-
arnega popuščanj.a pritisku«. Tak
način reševanja bi to načelo le
ohranjal v nedogled. Nasprotno, re-
šitev je v tem, da se na osnovi med-
republiških dogovorov izdela taka
metodologija razpisovanja in razde-
ljevanja sredstev, ki bo odpravila
nerealen pritisk in pristajanje nanj
ter uveljavila zares strokovne,
smotrne in znanstvene kriterije, in
da se ta metodologija tudi zares
uporablja.
Menimo, da je potrebno sredstva
zveznega sklada usmerjati zgolj na
nekatere ključne raziskave, pri do-
ločanju in oblikovanju teh t. i. ma-
kroprojektov pa je potrebno mnogo
bolj kot doslej pritegniti republike.
Neka posebna zvezna raziskovalna
politika brez koordinacije z i-epubli-
kami je nesmiselna.
4
Izvršni svet meni, da je treba v
zveznem skladu in v zveznem svetu
za koordinacijo znanstvenih dejav-
nosti uveljaviti in izvajati stališče,
da so sredstva zveznega sklada samo
združena sredstva republik, ki jih
je treba uporabljati na osnovi skup-
nega dogovora, upoštevajoč tako
skupne interese vseh republik kot
tudi regionalni vidik lokacije raz-
iskovalnih organizacij. Seveda pa so
v tem primeru sredstva zveznega
sklada v globalu mnogo prevelika,
saj zdaj kar za 40 «/o presegajo skup-
na sredstva vseh republiških in po-
krajinskih skladov za znanost. To pa
onemogoča sleherno republiško raz-
iskovalno politiko, saj bi praviloma
morala biti vsa republiška sredstva
porabljena za participacijo zvezne-
mu skladu. V tem smislu je samo-
stojna ustvarjalna dejavnost repub-
liških skladov onemogočena. Sele do-
sledna uveljavitev strokovnih krite-
rijev bi omogočila racionalno upo-
rabo zveznih sredstev ob hkratnem
upoštevanju skupnih interesov vseh
republik. Prav to pa tudi mora biti
namen zveznih sredstev: upoštevanje
skupnih interesov in kritje tistih po-
treb znanstvene dejavnosti, ki so
skupnega pomena, kajti šele tak na-
čin trošenja zveznih sredstev bi za-
gotavljal funkcionalno medrepubli-
ško koordinacijo: njej pa so ta sred-
stva namenjena. Sele to bi namesto
dosedanjih dveh poHtik — republi-
ških in zvezne — omogočalo enotno,
integrirano delovanje na področju
raziskovalne dejavnosti.
4. Ugotoviti moramo, da sedanji
program znanstvenega sveta za ko-
ordinacijo znanstvenih dejavnosti to-
rej še ne predstavlja v zadostnem
obsegu usklajenega interesa vseh re-
publik. Pri tem ne gre za neupošte-
vanje slovenskih predlogov za finan-
ciranje raziskovalnih nalog, kot pred-
videva tretje vprašanje, temveč mno-
go bolj za nezadostno uveljavljanje
strokovne, nepristranske, moderne
metodologije v celotnem delovanju
zveznega sveta in zveznega sklada.
Opomba: Tekst odgovora je sestav-
ljen na osnovi stenograma.
MED TEORIJO IN PRAKSO
VIKI BLAŽIC
Imaginarna založba
Na knjižno založništvo, ki bi ustre-
zalo zahtevam današnjega časa, sme-
mo po mojem mnenju misliti samo
tedaj, če se odločimo za resen in
obsežen poseg v to dejavnost, za po-
seg, ki bi v slovenskem, pa tudi ju-
goslovanskem založništvu pomenil v
vsakem pogledu prehod na višjo ra-
ven. Ce bi se namreč samo pridružili
prizadevanjem obstoječih založb s
tem, da bi se skušali vriniti na knjiž-
ni trg z izdajami enakega značaja,
ali drugače povedano, če bi z njimi
skušali tekmovati na enaki ravni, to
je, s konjunkturnostjo, kakor jo poj-
mujejo oni, bi ne storili nič drugega
kot samo zaostrili krizo, ki že dalj
časa vlada na našem knjižnem trgu,
oziroma bi samo poglobili njeno
brezizhodnost in se ji izpostavili tu-
di sami. Na trajen uspeh bi lahko
računali le s prodorom na »nezase-
dena področja«, to je v panoge, ki so
jih obstoječe založbe v slepi medse-
bojni tekmi za bralca bodisi zanema-
rile bodisi opustile, ali pa se jih v
prepričanju, da niso interesantne,
sploh niso dotaknile. Naše založbe se
namreč vedno bolj naslanjajo na
bralca, čigar zanimanje za tisk iz-
haja pretežno iz njegovih potrošni-
ških, ali če hočete snobističnih nagi-
bov ter iz želje po zabavi. Na kultur-
ne potrebe bralca računajo naše za-
ložbe le toliko, kolikor le-té obstaja-
jo že same po sebi kot tradicija ozi-
roma kot ustaljena kulturna raven.
V knjižnih programih te vrste ni
opaziti drugega kot prizadevanje, da
bi približno, nekako po občutku za-
dostili povpraševanju, ki izhaja iz te
ustaljene kulturne tradicije. Naše za-
ložbe torej pretežno naslanjajo svo-
je vire na eksploatacijo že zdavnaj,
mislim že pred vojno dosežene kul-
turne ravni in njenih potreb ter tu-
jih dosežkov, ne da bi kar koli vloži-
le v kak resnično kulturni napor, ki
bi skušal razvijati to raven in to v
več smereh, namreč v smer množič-
nosti, to se pravi, čim širšega pro-
dora med ljudi, in v smer nenehne-
ga dviganja umetniške, ali če hočete,
miselne ravni našega kulturnega po-
prečja. Ves povojni čas pozna samo
nekaj redkih podvigov te vrste, pa
še ti so obtičali v svojih prvotnih
okvirih, ne da bi se razraščali, in so
se s tem obsodili na životarjenje
(knjižnica Kondor, Sto romanov) ali
pa so neopazno ugasnili (Klasje, Ma-
la knjižnica. Kiosk, Zenit).
Te izkušnje nas slej ko prej opo-
zarjajo na to, da ima vsak nov za-
ložniški poseg tudi neke življenjske
zahteve, predvsem zahteve po svo-
jem razvoju ali drugače povedano
zahteve po rodovitnosti. Ne gre torej
zgolj Za »nezasedena področja« na-
šega založništva, za prostor, ki naj
ga zavzamemo v založništvu, kajti
založništvo nam ne sme predstavljati
zgolj neke dejavnosti, ki doseže svoj
višek s tem, da se lahko vzdržuje
sama. Ta predstava pomeni danes
nekakšen višek gospodarske misli v
našem založništvu in od te svoje pr-
ve in edine zapovedi še ni prišla
nikamor naprej. V krogu te miselno-
sti se je moči orientirati le na ome-
jene, izrazito kratkoročne cilje, kate-
rih potencialna moč je sicer lahko ve-
lika, vendar pa se ta moč oziroma
učinkovitost tako zastavljenih ciljev
kmalu zaduši v lastni omejenosti, za-
kaj noben načrt, izhajajoč iz te go-
spodarske predstave, ne more seči
čez meje kratkoročnosti in posamič-
nosti.
Pravi potencial se pravzaprav
skriva v izdajah oziroma v založni-
ških zamislih, ki v potrošnji, na
knjižnem trgu sprožijo potrebo po
lastnem dopolnjevanju, to se pravi
potrebo po lastnem, tako rekoč ne-
omejenem razraščanju. Dobro in trd-
no zastavljeno založništvo je možno
samo tedaj, če je najtesneje poveza-
no s splošnim kulturnim razvojem,
ali bolje, če je založništvo eden od
nosilcev tega razvoja.
Zategadelj menim, da naj bi v
slovensko in jugoslovansko knjižno
produkcijo posegli s sistematično gra-
jeno knjižno serijo, ki bi naj tvorila
glavnino naših založniških prizade-
vanj, tako da bi uresničitev te za-
misli pojmovali kot našo glavno na-
logo. Ta knjižna serija naj bi se raz-
vijala v dve glavni smeri, ki jih
skušam določiti v naslednjem:
Prva smer naj bi predvsem skuša-
la zadostiti zahtevam procesa, ki je
danes navzoč v vsaki živi kulturni
5
sredini in ki mu pravijo »eksplozija
znanja«. Za ta proces je značilno, da
poteka silno naglo in v velikem ob-
segu, to se pravi, da skuša zajemati
vedno večji obseg znanja in ga sku-
ša razširi med čim več ljudi. Pri tej
smeri gre za tako imenovano temelj-
no znanje, to se pravi za znanje, ki
naj tvori splošno kulturno raven ne-
kega naroda. To je tisto splošno zna-
nje, ki ga mora poznati vsak izobra-
ženec ne glede na to, kakšen je njegov
poklic, oziroma kateri veji znanja
pripada. Ali konkretneje: izobraže-
nec priroslovne ali tehnične smeri
je obenem tudi pripadnik določene
kulturne sredine in se mora kot tak
nenehno seznanjati z najbolj sploš-
nim dogajanjem v humanistični sfe-
ri. Po drugi strani tudi izobraženec
humanistične smeri ne more ostati
brez temeljnega znanja o naravi. To-
da že zdaj je treba pojasniti, da ne
gre za nobeno šolsko znanje, ki je
posredno in shematizirano. Gradivo,
na katerega mislimo, se od gradiva,
ki ga posreduje šola, razlikuje po
tem, da je izvirno, torej pomensko
tako, kot je bilo ustvarjeno. Jasno
je, da mislimo le na izbrano gradivo
in sicer izbrano v takem obsegu, da
ga je moči z nujnim komentarjem
vred objaviti v knjižici manjšega,
lahko rečemo žepnega formata in ob-
sega. Ta metoda objavljanja gradiva
obenem predstavlja izhod iz zadrege,
ki nastane zaradi današnje obsežno-
sti npr. samo svetovne književnosti.
Nemogoče je misliti, da bi splošna
kulturna raven, četudi zelo visoka,
mogla v celoti absorbirati tudi tistj
najožji krog vrhunskih del svetovne
književnosti. Nekatera od teh del so
tako obsežna in po tem, kar nam da-
nes pomenijo, sama v sebi tako ne-
enaka, da jih v celoti berejo samo
še strokovnjaki. Takih del je več,
kot navadno mislimo; to je recimo
Božanska komedija, Faust, dalje ve-
liki epi, kot je Mahabharata, Pesem
o Rolandu, Pesem o Nibelungih, srb-
ska epika itd. Kot sestavino splošne
kulturne ravni lahko ta dela sprejme-
mo danes le v njihovih najpomemb-
nejših odlomkih, in sicer v tistih, ki
tudi današnjemu človeku govore
z isto živostjo, ki je pravzaprav pri-
ča živosti naših korenin, segajočih
daleč v preteklost.
Seveda je še ena metoda prezenti-
ranja takih del — metoda prirejanja.
Prirejanje je tipična ameriška me-
toda, saj je od tam tudi prišla in se
tam najbolj uveljavila. Velika, ob-
sežna dela se ponovno napišejo (re-
written) in sicer skrajšana po meri
bralca, kateremu je priredba pač na-
menjena. S to metodo je mogoče ta-
ko imenovana velika dela vnašati že
v osnovno šolsko duhovno stopnjo;
v tem je najbrž njena poglavitna
vrednost, kajti resnica je, da večina
ljudi še vedno nikdar ne preseže te
stopnje. Priredba prinese povzetek
fabule, vendar zato povsem izgubi
prvotni duh, stil, pa tudi čar. ki ga
lahko nudi samo izvirnik. Ce bi se
odločili za to metodo, tedaj bi je ne
smeli sprejeti absolutno in v celoti,
temveč samo kot del zamisli, pa še to
z veliko mero pameti. Res je namreč,
da povsod po svetu, ne le v Ameriki,
prirejajo za mladino Don Kihota,
Robinzona. Shakespearove tragedije,
Iliado, Odisejo in grško mitologijo
nasploh, zakaj to so dela, katerih
umetniška resnica se je izrazila s po-
menom dejanja, ki se jih da imenit-
no poustvariti in ki se bodo vedno
poustvarjala. Nemogoče pa je brez
velike škode prirejati modernejša
dela, kot to vsevprek počnejo v
Ameriki.
Toda po drugi strani si populari-
zacije znanosti skoraj ne moremo za-
mišljati drugače kakor na ta način,
torej s priredbo določenega znan-
stvenega gradiva v obče razumljivem
jeziku. Kolikor vem, je to literatura,
ki se po vsem svetu producira in iz-
daja največ, tako po obsegu kot po
množičnosti. V tej množici del je
moči najti vse mogoče, to se pravi
vso mogočo snov, pa tudi vse mogoče
kakovostne ravni, od najbolj površ-
nih (navadno tudi najbolj tendenč-
nih) pa do solidnih, tehtnih del, ki
so jih napisali nadarjeni in pošteni
avtorji.
Program izdaj iz tako imenova-
nega temeljnega znanja bi bil prak-
tično neizčrpen, ker se po določenem
času spoznanja »selijo« v klasiko in
s tem postajajo sestavina splošne
kulturne ravni. Poleg tega procesa,
ki napreduje s kar neverjetno nagli-
co in v prav tako neverjetnem obse-
gu, smo danes priče še enega doga-
janja, ki ga je sprožil ta proces. To
je prav tako vsesplošno, nenehno no-
vo vrednotenje že starih, tako rekoč
klasičnih resnic, ki se nam z vsakim
novim spoznanjem kažejo v drugačni
luči. To pa pomeni, da se mora te-
meljno znanje poleg tega, da nara-
šča po obsegu in da se zvišuje njego-
va kvalitetna raven, obenem neneh-
no obnavljati in sicer tudi v svojih
najbolj prvotnih sestavinah. Za za-
ložnika je zelo vabljiva misel na
stalno zalogo serijskih knjig s »kla-
sično« vsebino, tako da je vedno na
voljo kateri koli zvezek, ki je v se-
riji že izšel. To je za založnika velika
prednost, vendar jo je mogoče doseči
le z zelo pretehtanim programom ter
s precejšnjo mero uredniške solidno-
sti. Toda še tako dobro in skrbno za-
snovano izdajo je treba po kakih de-
setih letih temeljito pregledati ter
izpopolniti prav iz razlogov, ki smo
jih navedli prej. Po drugi strani pa
je tako dejanje odlika, ki še bolj
utrdi zaupanje v založnika, seveda
pod pogojem, da nova, izpopolnjena
izdaja resnično objavlja tisto, kar je
od prve izdaje sem prinesel čas.
Naš program bi moral stremeti za
tem, da prinese v naš kulturni pro-
stor vse glavne dosežke človeškega
duha ne glede na to, iz katerega du-
hovnega območja izhajajo, in da jih
prinese čim večjemu številu ljudi.
Naš kulturni prostor je še vedno ze-
lo enostransko odprt in enostransko
usmerjen in prav zaradi tega tako
nekritičen. Krščanstva nam niso pri-
nesli kristjani, temveč tuji osvajalci;
marksizem je v naš duhovni prostor
vstopil ne kot kritična misel, temveč
kot zapoved. Nemška klasična filozo-
fija, predmarksistični socializem, da-
lje novejša marksistična misel, ki jo
je anatemiziral bodi stalinizem bodi
poznejši čas, nadalje velika dela so-
dobne psihologije, duhovni dosežki
stare Indije, budizma, islama. Kitaj-
ske, Japonske in še drugih, danes že
izumrlih velikih kultur, to so stvari,
ki jih naše izobraženstvo kot sesta-
vine splošne kulturne ravni ne po-
zna. Toda tudi tisto, kar je v naš
prostor že prodrlo, še vedno kroži v
njem od časa do časa, posamič, v
obliki izdaj, ki so širokemu krogu
naše knjižne publike precej nedo-
stopne. Kar je od svetovne književ-
nosti že zares našega kot sestavina
naše kulturne zavesti, smo dobili po
zaslugi redkih mož, ki so se temu
posvetili, in lahko si samo mislimo,
kaj vse so morali premagati na za-
četku svoje poti. Ce že ravno mora-
mo navesti primer, lahko mirno re-
čemo, da bi brez Antona Sovreta
stari Grki danes ne bili naša du-
hovna svojina. Nismo se pa še lotili
tega dela sistematično in organizira-
no in sicer zato, ker so naše založ-
niške hiše kulturno docela pasivne.
Njihovi programi, posebno tisti, ki
zadevajo naše lastno stvariteljstvo,
so večinoma, z redkimi izjemami, ne-
kakšen izhod iz zadrege. Redakcije
po naših založbah skoraj v nobenem
primeru niso samosvoja telesa, kate-
rih poglavitna naloga bi bila ust\'ar-
jati programe oziroma realizirati do-
ločeno programsko politiko. Redak-
cije kot telesa v naših založniških
hišah tako rekoč ne obstajajo, govo-
riom lahko kvečjemu o uredni-
kih kot posameznikih, pa še ti
pretežno opravljajo posle admini-
strativne, komercialne in tehnič-
ne narave, to se pravi tisto, za
kar dejansko niso poklicani. Ustvar-
jalni potencial našega prostora pa
po drugi strani prav zato osta-
ja neizkoriščen, anarhičen, ker je. ka-
kor v prejšnjem stoletju, docela za-
sebna zadeva, stvar osebne zagnano-
sti, pa tudi osebnega tveganja. Tako
nastaja položaj, ki je s stališča da-
našnjega časa nekaj poraznega:
ustvarjalni potencial posamično in
6
Naš vsakdanji tisk
Foto: L. Dolinšek
zasebno izvaja na naše založništvo
velikanski pritisk, založništvo pa z
druge strani temu pritisku kljubuje
in s tem dejansko opravlja službo
nekakšnega cenzorja.
Druga smer serije bi poskušala za-
jeti vse, kar bi terjale žive zahteve
današnjega dne, zahteve našega
družbenega razvoja v demokratično
smer. Tak razvoj namreč zahteva bi-
stveno drugačno raven splošne osve-
ščenosti, kakor jo lahko doseže psi-
hološka ali točneje ideološka karan-
tena. Prav tako z druge strani šir-
jenje cenenega bulvarskega tiska
to osveščenost postopoma odpravlja
in ustvarja stanje, ki bi ga še najbo-
lje označili s staro krilatico »panem
et circenses«. Cim pa mislimo na
tretjo možnost, na razvijanje vse-
splošne osveščenosti, tedaj nobeno
drugo sredstvo, ne radio, ne televi-
zija, ne dnevni ali revialni tisk ne
more storiti tega, kar lahko stori
dobra knjižna publicistika. Medtem
ko so v Beogradu in Zagrebu že
marsikaj storili v tej smeri, pa naše
založbe, ki se ukvarjajo s to dejav-
nostjo (Cankarjeva založba, Borec,
Mladinska knjiga) praviloma z ne-
kajletno zamudo sledijo zagrebškim
in beograjskim založbam. Vodilni
kader naših založb, ki je'od vseh v
Jugoslaviji najbolj konservativen
oziroma najbolj nesamostojen, še
vedno pojmuje svojo vlogo tako, kot
jo je pojmoval ob začetku, namreč
da mu je v prvi vrsti zaupana dolž-
nost varuha.
Aktualna knjižna publicistika bi
morala v najkrajšem možnem času
reagirati na vsak večji dogodek sve-
tovnega pomena. Prizadevati bi si
morali, da bi za ta namen pridobili
čim več naših dopisnikov, publicistov
in pisateljev. Prav tako bi se morali
potruditi, da bi pridobili tudi tujce,
ki bi bili po naši sodbi najbolj kva-
lificirani, da bi prikazali bodisi do-
godek ali pa dogajanje. Na začetku
bi si morali seveda največ pomagati
s privzetimi tujimi deli, vendar bi že
tudi tedaj ne smeli biti brez knjige,
napisane na našo pobudo. Sčasoma bi
se lahko zelo učinkovito lotevali tu-
di domačih razmer.
Ker bi bile to knjige za najširšo
publiko, bi morale biti, razume se,
napisane živo in dramatično; vendar
pa se kot založba nikdar ne bi smeli
pregrešiti zoper tisto osnovno vero-
dostojnost, to se pravi ne bi smeli
dovoliti potvarjanja najosnovnejših
potez nekega dogodka, zakaj od te,
kot rečeno osnovne verodostojnosti,
bi bil odvisen uspeh ozironfa rast
serije. Ta se ne bi smela začeti tako,
kot je Mladinska knjiga začela svo-
ja »Pričevanja« — z življenjepisom
Che Guevare in Martina Luthra
Kinga. Kaj takega se lahko vrže na
trg izjemno, v že dobro vpeljani se-
riji, ki je že prej ustvarila določeno
atmosfero oziroma zanimanje, v tem
primeru s prikazi razmer v Južni
Ameriki, s prikazi rasnih nemirov,
da ne govorimo o Vietnamu ali o
lanski sueški vojni. Z eno besedo,
take izdaje se ne morejo z uspehom
pojaviti v praznem, ampak morajo
že imeti svojo publiko.
Ta popularna serija bi slej ko prej
narekovala še izdajanje zahtevnejših
izvenserijskih del, ki bi se ukvarjala
z dogajanjem današnjega časa bolj
studiozno in temeljito, kot to zmore
izrazito aktualistična knjižna serija.
Mislim namreč na dogajanja, ki se
odvijajo v daljših procesih, nekako
bolj pod površjem (amerikanizacija
zahodne Evrope, vzpon Japonske, do-
gajanja na Kitajskem itd.).
Med velike zahteve današnjega
dne spada tudi dvig delovne kulture.
To je še posebej področje, ki ga je
treba obdelovati sistematično in na-
črtno, to se pravi s celim programom
oziroma s serijo izdaj, ker je le na
ta način mogoče zadostiti izrazito
kompleksnemu značaju tega vpraša-
nja. Posamične izdaje, lahko pa tudi
več izdaj, ki izhajajo sporadično,
priložnostno, ne pomenijo veliko, in
to prav zaradi tega, ker niso pove-
zane v sistem, kakor so povezani v
sisteme sodobni poklici nasploh. Tudi
na tem področju bi tako rekoč orali
ledino, ker je skoraj nedotaknjeno.
Znano je, da nimamo urejene niti
nomenklature sodobnih poklicev, kaj
šele kaj več. Kakšen bi bil ta pro-
gram, to bi seveda morala pokazati
raziskava, ki bi zajela vse potrebe
sedanjega tehničnega in gospodar-
skega razvoja. Tudi tu bi morali za-
četi z izdajami, ki bi prinesle, vsaj
za začetek, tisto najosnovnejše zna-
nje o sodobnih poklicih; šele potem
bi lahko gradili naprej. Razume se,
s tem progamom bi morali prodreti
na jugoslovanski knjižni trg, in če bi
program bil res življenjski, bi s tem
ne bilo posebnih težav. Edina jugo-
slovanska založba, ki se s tem pod-
7
ročjem ukvarja že nekaj let dokaj
široko in sistematično, je založba
RAD iz Beograda. Morda bi kazalo,
če bi se odločili za ta program, sto-
piti s to založbo v stik in potem z
njo sodelovati, ker si je gotovo pri-
dobila izkušnje, ki bi bile dragocene
tudi za nas.
Poleg teh, serijskih, lahko mislimo
še na eno vrsto izdaj, ki se jih doslej
še ni nihče lotil, ne nazadnje tudi
zaradi tega, ker jih je mogoče reali-
zirati samo z obsežnejšo, izrazito
dolgoročno investicijo. Ena od takih
izdaj bi bil univerzalni nacionalni
atlas (geografski, politični, gospodar-
ski, zgodovinski). Koliko je naš trg
za take vrste izdaj sprejemljiv, bi
se lahko prepričali po podatkih o
prodaji zagrebških enciklopedij ali
zadnji čas tujerodnih enciklopedičnih
izdaj, ki jih največ širi Mladinska
knjiga.
Ker gre za veliko in dolgoročno
investicijo in za izdajo, ki bi bila
pomembna za narod kot celoto, bi to
seveda ne mogla biti samo zadeva
ene založniške hiše, niti ne bi smeli
poleg našega deleža misliti le na sklad
za pospeševanje kulturnih dejavno-
sti. Taka obsežna izdaja oziroma nje-
na realizacija bi s svojimi ogromni-
mi zahtevami terjala velik in bistven
premik v našem založništvu. Ne le
da bi morali za tak podvig združiti
malone ves naš ustvarjalni potencial,
temveč bi morali za ta namen pri-
dobiti kolikor mogoče več založb, da
bi dale vsaka svoj delež v kapitalu
in delovnih močeh. Tako združeva-
nje naporov našega založništva za
posebne naloge bi lahko pomenilo
tudi izhod iz sedanje krize, saj bi
bila s tem odprta vsa vrata za po-
stopno odpravljanje vseh tistih tež-
kih prestopkov, ki jih je v naše za-
ložništvo prineslo drobljenje in pod-
jetniška zaprtost. Založniška hiša
kot pobudnik in začetnik take akci-
je bi si pridobila prednosti, ki bi ne
bile samo konjunkturne oziroma tre-
nutne, ampak prav tako dolgoročne
in prav tako trajne, kakor bi bila
trajna izdaja, o kateri govorimo. S
tem v zvezi bi lahko mislili še na
izdajo Valvasorjeve 11. knjige (me-
sta, trgi, gradovi in samostani na
Kranjskem) ter na izdajo, ki bi za-
jela naše življenjske prostore, kakrš-
ni so dandanes.
Položaj in sestav založb
Založba naj bi bila kolikor mogo-
če samostojno organizacijsko telo,
zmožno docela samostojne založni-
ške politike v vsakem pogledu. Do-
ločneje povedano, založba bi se mo-
rala že vnaprej zavarovati zoper vsa-
kršno poseganje drugih, nezaložni-
ških faktorjev v hiši, bodi v pro-
gramiranje bodi v njeno založniško
politiko. Založba bi se morala že ob
svoji ustanovitvi pojaviti s posebnim
imenom, ki ne bi v ničemer spomi-
njalo na ime »ustanovitelja«. Čeprav
zvenijo te zahteve dokaj iluzorno in
čeprav bi bilo, vsaj na začetku, te
samostojnosti dejansko bore malo,
zlasti v gospodarskem pogledu, bi
morali vodilni ljudje založbe to sa-
mostojnost že od vsega začetka poj-
movati kot svoj brezpogojni cilj in
sicer cilj v ne preveč oddaljeni pri-
hodnosti. Ce bi bila zadeva zastav-
ljena na ta način, bi podjetje kot
celota, lahko rečemo matična hiša,
ki je ustanovitev založbe omogočila,
uveljavila svoj interes čisto drugače,
kot je to v navadi v sedanjih založ-
niških hišah, ki so v bistvu velike
trgovske hiše.
Interesni odnos matična hiša—za-
ložba bi moral biti zastavljen izra-
zito dolgoročno, to se pravi, moral
bi temeljiti na zaupanju v določen
založniški program oziroma v njegov
materialni in moralni uspeh med
knjižno publiko. Obveznosti, ki bi
izhajale iz tega odnosa, bi se morale
v svojih glavnih postavkah strniti v
vprašanje zgolj finančne narave, do-
ločneje povedano, v vprašanje kre-
dita in odplačila, ker bi založba šele
na ta način dobila tisto mero svo-
bode, ki je za kakršen koli trajen
uspeh neizogibno potrebna.
Osebje založbe bi se omejilo seimo
na delovno ekipo, to se pravi na
majhno skupino ljudi, ki bi bila
zmožna program formirati, izdelati
in nato realizirati. Vse drugo, to je
imena za reprezentanco, strokovni
svetovalci, uredniški odbori in po-
dobno, vse to bi bilo zunaj založbe.
Uredniška ekipa bi pač za svoje za-
misli morala pridobiti čim več in-
telektualnega potenciala, da bi ji
svetoval, dajal pobude, sestavljal iz-
daje, ustvarjal itd. Urednik založbe
bi bil nekaj drugega, kot je recimo
urednik izdaje, in bi se praviloma
ne smel ukvarjati z nobeno izdajo
posebej, denimo z vsebinsko ali jezi-
kovno redakcijo izdaje, zakaj vse te
stvari bi morale dospeti v založbo
že opravljene. Urednika založbe bi
morda laže imenovali programski
urednik, čeprav to še zdaleč ne za-
jema vsega obsega njegove dejavno-
sti; kajti pri tem ne gre le za pro-
gramiranje, temveč tudi za animira-
nje, za iskanje primernih avtorjev,
za skrb nad izpolnjevanjem dogovo-
rov in pogodb in še za sto drugih
skrbi. Urednik bi moral imeti kar
najbolj pogoste in kar najbolj vero-
dostojne podatke o potrebah knjižne
publike, o gibanju zanimanja, o no-
vostih v svetu s svojega področja
itd. Moral bi imeti možnost, da na-
roči raziskave v teh smereh ali da
za ta namen pridobi ali nastavi de-
lovno moč, skratka, urednik bi ni-
česar ne smel delati kar takole na
pogled.
Na koncu še majhen zagovor.
Vrednost zamisli se v pr\'i vrsti teh-
ta po meri oziroma »zmožnosti«
uresničitve. S tega stališča lahko
bralec upravičeno dvomi v avtorjev
čut za realnost. Resnično, pričujoča
zamisel je neuresničljiva, kakor je
princip kulturnega poslanstva kot
osnovni motiv založniške dejavnosti
(glavna zahteva te zamisli) nezdruž-
ljiv z danes prevladujočo, v naši
družbi pa še posebej zapovedano na-
ravnanostjo sleherne dejavnosti na
sterilni krogotok lastne koristi, to je
na princip gole eksploatacije.
Obstaja še neka druga realnost, to
je, povsod pričujoča in boleča real-
nost neuresničenega. Družba, ki te
realnosti ne prizna, ni zmožna ures-
ničiti kaj vrednega.
8
NOVA KRITIKA
DIMITRIJ RUPEL
Marksizem
V umetnosti
Opredeliti želim funkcijo Marxove
analize kapitalistične proizvodnje v
literarni teoriji in v umetnosti na-
sploh. Ko rečem analiza kapitalistič-
ne proizvodnje, mislim predvsem na
naslednje stvari: odtujitev, fetišizem,
nasprotje med uporabno in menjalno
vrednostjo, mesto proletariata...
Dotakniti se želim še nekaterih
drugih avtorjev, ki so se podrobneje
ukvarjali z literarno sociologijo in z'
branjem Marxa v estetikah, na pri-
mer Goldmanna in Lukacsa.
Predvsem je treba ugotoviti,
kakšna je zveza med marksizmom
in umetnostjo. Lahko rečemo, da se
je ravno z Marxom postavilo umet-
nosti ter razmišljanju o njej izredno
težko vprašanje, namreč, kako orga-
nizirati to umetnost v primeru, da
bo zajela svet totalna revolucija,
ki bo uredila odnose med ljudmi tako,
da ne bo več izkoriščanja človeka
po človeku. Nekatere interpretacije
tega vprašanja, ki so postregle tudi
že z odgovorom, so menile, da je
treba umetnost skupaj z drugimi
oblikami tako imenovane družbene
zavesti strpati nekam na podstrešje,
kjer naj počakajo, da bo produkcija
postala tako množična, da ne bo več
pomanjkanja, to se pravi, ne bo več
mecenov, ne bo več stiske za pesnike,
temveč bojo vsi ljudje pesniki ozi-
roma ribiči ali kar se jim bo pač
zahotelo. Seveda nastane v zvezi s
takšno interpretacijo vprašanja o
organizaciji umetnosti problem, kako
organzirati umetnost v tistem vmes-
nem času, ko bo še pomanjkanje. Ne-
kateri interpreti so menili, da morajo
pesniki v tem času pač zategniti pas,
da morajo prebiti zimo brez zaščite,
oziroma da morajo prirediti svojo
pesniško naravo splošni usmerjenosti
v množično produkcjo dobrin, to se
pravi, sodelovati morajo kot pomožni
delavci pri vsesplošni graditvi. Kako
se je potem to dogajalo, vemo; pri-
meri iz Sovjetske zveze nam pričajo,
da pesnikov ni tako lahko uporabiti
za gladkejše potekanje proizvodnje.
nasprotno, pesniki se nenadoma po-
javijo kot kamenčki med kolesjem,
kot zaviralne sile, kot nekaj nesklad-
nega in nerazumljivega. Kje se prav-
zaprav zatakne s funkcijo umetnosti?
Zatakne se pri vprašanju organi-
zacije. Marx je svet delujočih orga-
niziral v bazo in nadgradnjo, je
natančno povedal, da sta med seboj
odvisni oziroma se pogajata. Seveda
so Marxovo misel o organizaciji
družbe v ti dve osnovni formaciji
večinoma razumeli tako, da mora
nadgradnja pokorno slediti ukazom
baze, to se pravi, da je nadgradnja
bazi podrejena in skratka manj-
vredna. Ce ta miselni tok prevedemo
v praktični politični jezik, ugotovimo,
da to pomeni koncentracijska tabo-
rišča, procese, cenzuro, likvidacijo,
smrt. Praktični prevod je ruski,
kjer partija v imenu proletariata,
ki uresničuje svojo zgodovinsko na-
logo, namreč komunizem, ukinja
revije, cenzurira filme in pošilja
pesnike iz nebes pesniške domiš-
ljije nazaj na solidna sibirska tla.
Zveza med marksizmom in umet-
nostjo je tedaj jasna. Marksizem je
v svoji prevladujoči (ne sicer edini)
interpretaciji pomenil za umetnost
konec njenega obstoja kot legalne
dejavnosti. Pomenil je instrumenta-
lizacijo, funkcionalizacijo in seveda
tudi radikalizacijo umetnosti do
takšne mere, da je ta ostala brez
umetnega — postala je- predmet in
last, postala je telovadba in blebeta-
nje gesel, postala je nekaj od sebe
različnega oziroma se je spremenila
v agenta neke zunaj nje nastale re-
snice. Med agentom, ki agitira, in li-
teraturo ni nobene razlike več, oba
sta postala zastopnika istega izroči-
la, oba sta se zapisala istemu cilju,
ki je delovanje za čarobno prihod-
nost. Lahko rečemo, da se je umet-
nost kdaj pa kdaj do takšne mere
opila te čarobne vizije, da je postala
nepozabna, celo izjemna epopeja.
Pri tem, ko omenjam epopejo, pa
se seveda spomnim zgodovinskega
mesta in pomena epopeje; ta po Lu-
kacsevih besedah govori o usodi ne-
ke skupnosti z zaprtim vrednostnim
sistemom, ki je preveč organsko spo-
jena, da bi se iz nje mogel osamiti
posameznik in storiti kak kvalitati-
ven premik. »Skupnost« pravi Lu-
kacs, »je organska in zato v sebi
smiselna, konkretna totaliteta: zato
je množica dogodivščin, ki konstitu-
irajo epopejo, vedno razčlenjena,
vendar nikdar strogo zaprta: ona je
živo bitje brezkončnega življenjske-
ga bogastva, enaka ali podobna dru-
gim bitjem kakor bratje ali sosedje.
Začenjanje v sredini in nekončava-
nje s koncem v Homerjevih epih
imata svoj razlog v zasanjani ravno-
dušnosti zares epskega duha naspro-
ti vsaki arhitektonski gradnji...«
Dejstvo, da so heroji v epopejah
kralji, ima zato še poseben pomen;
gre za organsko povezanost vseh
predstavnikov skupnosti, ki ne do-
voljuje individualne blodnje ali po-
lemične samorefleksije. Kaj tedaj
pomeni fenomen epopeje v sodob-
nem totalitarnem svetu? Pomeni, da
gre v njem za apriorno eliminacijo
vsakega problematičnega posamezni-
ka in za dejansko ukinitev dvojno-
sti, razlike med bazo in nadgradnjo.
V zadnji instanci dobiva teza o pod-
rejenosti nadgradnje pomen spajanja
obeh kompleksov, baze in nadgrad-
nje, v monolitno maso v istem rit-
mu gibajočih se bitij, ki niso več
uporniki in ne razpolagajo s svojo
usodo, temveč so vsi skupaj ujeti v
nedoločljivo gibanje sveta. Epopeja
kot fenomen socialistične družbe je
znamenje konca revolucije oziroma
nenehnega vrtenja in blodenja v me-
gli.
Tu je možno navezati na Lukacse-
vo in na Goldmannovo analizo ro-
mana, ki pravi, da obstaja med
življenjem v družbi, ki proizvaja za
tržišče, in romanom te dobe nujna
zveza. Roman je tedaj posnetek tiste
predrevolucijske faze, kjer posamez-
niki izstopajo iz vrste in vršijo pre-
stopke zoper uvedeni red. Kot so
redki posamezniki v življenju kapi-
talistične družbe orientirani k upo-
rabnim vrednostim, za razliko od ka-
pitalista, ki je usmerjen k menjalnim
vrednostim, tako so junaki klasične-
ga romana usmerjeni k avtentičnim
vrednotam, oziroma kot pravi Gold-
mann: »Roman smo torej označili
kot zgodbo o iskanju avtentičnih
vrednot na degradiran način v de-
gradirani družbi; kar se tiče junaka,
se degradacija kaže predvsem v tem,
da so avtentične vrednote izginile
kot očitna stvarnost in so posredo-
vane ter vsebovane v samih poja-
vih ...« Kot smo rekli, le redki po-
samezniki uspejo prodreti opno, se
izmotati iz spon (njihova perspektiva
je revolucija), v pojavih, ki so pri-
sotni, so s svojo posebno optiko spo-
sobni ugledati avtentično vrednoto
(v artiklih, ki jih proizvaja množična
industrija, pa uporabno vrednost) —
* Iz razprave na temo »Marksizem
danes« v Študentskem naselju dne
13. maja 1969.
9
to so znanilci revolucije, to so prvi
junaki, ki na koncu propadejo, ki pa
vendar zbudijo odpor in v neki po-
sebni konstelaciji sil celo revolucijo.
Opazovali smo forme, ki spremlja-
jo porevolucijsko situacijo, in forme,
ki naznanjajo revolucijo. Za prve
smo ugotovili, da imajo značaj epo-
peje, za druge, da imajo značaj ro-
mana, oboje pa so na neki način v
zvezi z Marxovo analizo kapitalistič-
ne proizvodnje in z njegovo vizijo
boljšega sveta.
Videli smo, da marksizem za
umetnost in kulturo na eni strani
povzroča uniformiranje ter počasno
izginjanje svobodne ustvarjalnosti,
na drugi pa neke vrste podtalno ro-
varjenje, ki sicer manifestira voljo
po spremembi, vendar doživlja po-
raz in propad. Volja po spremembi
je tedaj rodila na eni strani regresi-
jo in represijo, na drugi strani pa
simbolično revolucijo, ki v bistvu
ohranja status quo.
Vendar ko o vsem tem razmišlja-
mo, ne moremo mimo temeljne ugo-
tovitve, da nam je takšno razmišlja-
nje omogočil ravno marksizem; z
drugimi besedami, marksizem nam je
mimo okupacije literature ponudil
tudi očala, ki nam pomagajo jasno
videti, v čem smo. Literarna sociolo-
gija, ki je izšla iz Marxa, je gotovo
najbolj totalitarna, prav zato pa tudi
najbolj lucidna šola. Se vedno velja,
da je Marx najbolj genialno pokazal,
kako se je mogoče osvoboditi napač-
ne zavesti. In če je bil marksizem do
včeraj še napačna zavest, potem
marksizem danes pomeni, da se ga
moramo čimprej odkrižati. Marxova
pomoč je pri tem nujno potrebna.
MED ZNANOSTJO IN FILOZOFIJO
IVAN J. KREFT
Razbita znanost
Do pred nekaj stoletji je bil obseg
dostopnega znanja tak, da so posa-
mezni učenjaki lahko poznali vsa
pomembnejša načela tedanje znano-
sti. Dejavnost učenjaka je bila naj-
večkrat neodvisna od plačila (nepla-
čila) delovne sile po učinkovitosti
raziskovalnega dela. Z začetkom raz-
voja kapitalizma je učenjake zame-
njal poseben sloj mezdnih delavcev-
znanstveniki. Obseg znanja je hitro
naraščal, znanstveniki pa so dovolj
produktivno prispevali k zahtevane-
mu večanju tega obsega le, če so
opuščali enciklopedično širino dote-
danjih mislecev. Večino svojega dela
so morali posvečati reševanju ozkih,
parcialnih problemov. Znanost se je
začela hitro deliti na panoge, vede,
stroke, usmeritve in specializacije.'
Delitev znanosti na ozke speciali-
zacije omogoča izredno učinkovito
koncentracijo miselnih sil pri reše-
vanju določenih problemov. Koncen-
tracija sil in sredstev zagotavlja hi-
ter napredek določene discipline.
Tak napredek pa je na ta način mož-
no doseči samo znotraj discipline,
kajti raziskovalno napredovanje se
zaradi disciplinarnega značaja me-
todike izogiba vsemu, kar ne sodi v
disciplino, vsemu, kar za to discipli-
no trenutno ni »normalna znanost«
(»normal science«)-. Disciplinarna
razdelitev znanosti torej pospešuje in
zavira razvoj znanosti. Pospešuje
razvoj v okvirih disciplinarne raz-
delitve, ovira pa preseganje okvirov.
Teh okvirov velikokrat ne tvori le
razdelitev predmetov raziskav med
posameznimi disciplinami, temveč
predvsem razlika v metodiki dela in
v načinu mišljenja.
Preseganje disciplinamosti je ne-
konformističen način znanstvenega
dela, saj se ne ravna po paradigmah'
in kljubuje ustaljenim prepričanjem.
Kljub tihim in velikokrat tudi glas-
nim nasprotovanjem »disciplinira-
nih« raziskovalcev managerji in ad-
ministratorji sodobne kapitalistične
družbe podpirajo nekonformistične
raziskave, ker te kljub običajno ne-
znatnim rezultatom, ki so neposred-
no praktično uporabni, ustvarjajo
možnosti za nadaljnji razvoj znano-
sti. Preseganje disciplinamosti po-
stavlja kot končen rezultat novo di-
sciplinarno shemo, ki nudi sveže
možnosti disciplinarnim raziskavam^.
Nov preseg disciplinamosti (kvalitet-
na sprememba) nastane, ko ga omo-
goči in zahteva kvantiteten napredek
v obstoječih dsciplinarnih okvirih.
Interdisciplinarne raziskave pre-
prečujejo, da bi razmejitve med di-
sciplinami okostenele, da bi bila
razdelitev znanosti hkrati tudi dro-
bitev, razbitje. Interdisciplinarne
raziskave pa so tudi prilagoditev di-
sciplinarni razdelitvi znanosti, saj so
interdisciplinarne raziskave veliko-
krat zasnova novih disciplin. Tako so
nastale biokemija, citogenetika, ki-
bernetika, biokibernetika, informati-
ka, veda o znanosti (angl. »the scien-
ce of science« oz. rus. »nauka o nau-
ke«) in druge »interdiscipliname«
discipline. Tudi interdisciplinarne
raziskave imajo svoje »paradigme«,
ki pa so običajno širše, tolerantnejše
in manj toge od paradigem disciplin,
ki imajo daljšo tradicijo in cehov-
sko-kadrovsko kontinuiteto. Interdi-
sciplinarne raziskave so neizogiben
pogoj smiselnosti razdelitve znanosti,
s tem da kot dejavnik sintetiziranja
zagotavljajo, da se razdelitev ne
sprevrže v razbitost.
V cehovsko konformistični znan-
stveni skupnosti je interdisciplinarno
sodelovanje le izjemen pojav. Taka
znanost je razbita, raziskave ne pre-
segajo okvirov disciplin, »znanstve-
no-raziskovalno« delo sčasoma stag-
nira ter postaja samo sebi namen,
saj si ne upa in ne more s svojimi
rezultati prodreti niti v druge di-
scipline (»znanstvena koristnost«) ^
niti ne k uporabnikom (»družbena
koristnost«). Le redki rezultati prod-
rejo v mednarodna komunikacijska
sredstva, pa še ta dela so večinoma
le podatki, ki ne prinašajo bistvenih
novosti.
Vrsta podatkov^ kaže na to, da je
večina raziskav pri nas (v Jugosla-
viji, zlasti pa v Sloveniji) v okvirih
splošnega konformizma z discipli-
narno cehovsko mentaliteto. Tu je
eden od vzrokov splošne (»znanstve-
ne« in »družbene«) neučinkovitosti in
s tem nekoristnosti velikega dela na-
šega znanstveno raziskovalnega dela.
10
Kaj pogojuje razbitost naše znano-
sti? Kje so činitelji, ki ovirajo team-
sko delo. interdisciplinarno sodelova-
nje ter znanstveno sintezo rezultatov
raziskav, specializacij, disciplin in
strok? Teh pojavov je cel sklop, v
njem se mešajo vzroki in posledice.
1. Zaprtost institucij:' Študentje
in mladi znanstveni delavci težko
prodro v institucije, participiranje v
institucijah pa je pogoj za razisko-
valno delo. Pogoj za sprejem in
»uspešno« delo v instituciji je enot-
nost z institucijo, to je pomiritev
konfliktov med posameznikom in in-
stitucijo ter uskladitev interesov.
Pomirjanje konflikta običajno ne
spreminja institucije, temveč spremi-
nja (ali pa izloča-osami) posamezni-
ka. Zaprtost institucij se kaže tudi v
odporu proti zunanjim pritiskom za
spreminjanje razmer v institucijah,
zlasti pa pri razdeljevanju družbenih
sredstev. Delitev zveznih sredstev
za znanstveno-raziskovalno delo je
za demokratično preobleko skrita
borba institucij,* ne pa usmerjanje
razvoja naše znanosti. Tudi pri na-
šem republiškem skladu so podobne
tendence, le nekoliko manj izrazite.
Tendenca zaprtosti se kaže v tem, da
daje sklad Borisa Kidriča prioriteto
nadaljevanju financiranja že začete
teme pred financiranjem nove teme.
Na ta način laže dobijo sredstva za
neko novo delo ljudje, ki so že prej
dobivali sredstva za neko drugo delo
in sedaj pravijo novo delo kot
»nadaljevanje« starega. (Znano tiho
geslo pri razdeljevanju sredstev:
»ljudje pač morajo živeti«.) Res
je v zadnjih letih v delu skla-
da Borisa Kidriča čutiti določene
spremembe, ki pa so samo izboljšave
in ne spremembe načel dela. Uprav-
ni odbor sklada Borisa Kidriča daje
delovnim organizacijam izredno slab
zgled, kako naj svojo dejavnost za-
snujejo na osnovi rezultatov znan-
stveno-raziskovalnega dela. Medtem
ko vrsta skladov v tujini ne samo
pasivno financira, temveč tudi
spodbuja, naroča in organizira raz-
iskave o problematiki financiranja
znanstvenega dela ter o problemih
učinkovitosti raziskav, ni upravni
odbor Kidričevega sklada storil prav
ničesar v tej smeri. Raziskovanje
navedene problematike seveda ni
priljubljeno, ker bi razkrivalo odno-
se med institucijami in v institucijah.
2. Odklanjanje teamskega dela: In-
dividualno znanstveno-raziskovalno
delo je pri nas »evropska« oziroma
»grška« tradicija. Velikokrat pa je
dejanski vzrok odklanjanja teamske-
ga dela bojazen, da bodo drugi so-
delavci v skupini spoznali znanstve-
ne sposobnosti udeleženca, ki niso v
skladu z njegovimi formalnimi na-
zivi in habilitacijami. S tem je po-
vezano tudi pretirano upoštevanje
hierarhičnih in drugih formalnih raz-
lik, kar prav tako ovira teamsko de-
lo. Seveda pri poudarjanju učinkovi-
tosti teamskega dela ne smemo pre-
tiravati, ker vsaka vrsta raziskav ni
primerna za tak način dela.
3. Cehovska miselnost preprečuje,
da bi se strokovnjaki drugih strok
»vmešavali« v določeno stroko, hkra-
ti pa skuša ovirati poseganje stro-
kovnjakov te stroke v mejno proble-
matiko, ki »ne spada v našo stroko«.
Nevidne cehovske organizacije imajo
svojo strukturo in hierarhijo. O moči
te hierarhije priča paradoks, da so
nekateri učitelji, ki na univerzi že
dvajset let vzgajajo znanstveni na-
raščaj in torej svoje naslednike, še
vedno »nepogrešljivi«. (Izraz je iz
razprav okrog določb o reelekcijah.
Sankcioniranje cehovske enotnosti in
discipline omenjam pri točki 7.
4. Miselne pregrade: V vsaki stroki
prevladuje določen ustaljen način
mišljenja, razlike so med strokami
včasih tako velike, da ni mogoč
enostaven prehod informacije ali
ideje iz enega sistema v drugega.
Veliko znanstvenikov smatra, da je
način mišljenja v njihovi stroki edi-
no pravilen in edino možen, ter z
njegovo pomočjo ocenjuje delo in
probleme drugih disciplin.
5. »Neznanstvenost« interdiscipli-
narnosti: Ker interdisciplinarne raz-
iskave segajo izven »normalne zna-
nosti« določene stroke, jih veliko-
krat obsojamo kot nestrokovne ozi-
roma neznanstvene. Take obtožbe so
učinkovita ovira interdisciplinarne-
ga dela raziskovalcev, ki pazijo in
morajo paziti na svoj »ugled«.
6. Negativen odnos do »filozofira-
nja«."
7. Konformizem z zahtevami para-
digem: Odgovorna mesta v institu-
cijah zasedajo »najvidnejši znanstve-
niki«, to je znanstveniki z najdaljšim
stažem in »ustreznim« življenjepi-
som, pri čemer je kvaliteta njihovega
znanstvenega dela večkrat razmero-
ma slabo upoštevana. Ti ljudje so
kot recenzenti in eksaminatorji po
svojem položaju čuvarji »normalne
znanosti«, pa tudi cehovske enotno-
sti. Na ta način so zahteve paradigem
»normalne znanosti« kljub vsem de-
klaracijam o svobodi znanstvenega
dela strogo sankcionirane. Lojalnost
in enotnost z institucijo sta povezani
s spoštovanjem paradigem »normal-
ne znanosti«.
8. Konformizem z zahtevami po
»učinkovitosti« znanstvenega dela.
9. Problemi formiranja znanstve-
nikov.
10. Problemi načrtne znanstvene
politike.
Razbitost znanosti ima težke posle-
dice tudi pri programiranju in orga-
niziranju univerzitetnega študija.
Studij velikokrat ni programiran kot
celota, temveč kot enostavna vsota
predmetov. Število predmetov in ur
je rezultat prestižne borbe in odraz
avtoritete ter včasih celo klikarske
povezave posameznih predavateljev.
Pri sestavljanju študija določenih
študijskih smeri vplivajo še drugi
dejavniki, ki prav tako niso v nobe-
ni zvezi z zahtevo po uspešni študij-
ski in znanstveni sintezi.
> Nastanek ozkih specializacij raz-
členjuje E. Broda: Specijalizovati ili
ne specijalizovati? Univerzitet danas
(1965), 6/7-8.
- Thomas S. Kuhn: The structure of
scientific revolutions, Chicago 1962.
' paradigma; zgled, vzor. T. S.
Kuhn, ibid., str. X-XI. Kasneje so
pojem paradigme razširili tako, da
zajema vse dejavnike, ki določajo
tako imenovano »normalno znanost«.
Ti dejavniki so metodika, teorije,
hipoteze, domneve, vrednotenja, in-
ri ok (informadjsko-dokumentacijska)
sredstva, »raziskovalno vzdušje« itd.
* O potrebi po takih sintezah, ki
naj peljejo k novim paradigmam v
bioloških vedah, piše Lancelot L.
Whyte: Internal factors in evolution,
London 1968, str. 72.
A. M. Weinberg: Kriterij za oda-
biranje prioritetnih naučnih discipli-
na. Univerzitet danas (1965, 6/6, str.
49.
" Anketa 1968. Savezni savet za
koordinaciju naučnih delatnosti.
Beograd 1968. — Sklad Borisa Kidri-
ča, poročilo o delu za leto 1968,
Ljubljana 1969. (Npr. str. 6: »Prav
gotovo pa drži, da je povezava med
raziskovalci in uporabniki še slaba
ali pa sploh ne obstoji; prav tako pa
je po navadi slaba povezava med
raziskovalci z različnih, celo s sorod-
nih področij...«).
■ Probleme zaprtosti institucij je
podrobneje razčlenil Dimitrij Rupel
na seji Univerzitetne konference ZK
15. 10. 1968. Njegova izvajanja velja-
jo tudi za znanstvene institucije. —
Razmere v institucijah tehtno in kri-
tično obravnava publikacija: L'ad-
ministration et l'organization de la
recherche, Paris, OECD, 1961. Manj
kritično, a s številnimi zanimivimi
podatki obračava isto publikacija:
Voprosi ekonomiki i organizacii na-
učno isledovatelskoj raboti (Red. F.
A. Lahtin), Novosibirsk 1967.
^ Dolfe Vogelnik: O nekim osnov-
nim pitanjima naše naučne politike.
Dokumentacija saveznog saveta za
koordinaciju naučne delatnosti, 1968,
D-1, str. 4.
' Ta prispevek za Probleme-Aktu-
alnosti je prirejen odlomek iz dalj-
šega nedokončanega dela. Iz objav-
ljenega odlomka sem izpustil razčle-
nitev točk 6., 8., 9. in 10., ker zaradi
vsebine, pa tudi dolžine presegajo
namen tega prispevka. Dva druga
odlomka iz istega dela sta bila poda-
na pri predavanju na Inštitutu za
genetiko univerze v Lundu na Šved-
skem julija 1968 in pri razgovoru v
uredništvu Tribune (Tribuna 19. 3.
1969).
11
MED IDEOLOGIJO IN EKSISTENCO
Revolucija in usoda
MARJAN
ROZANC
Revolta, revolucionarnost in revo-
lucija so spet aktualne besede.
Aktualno je torej tudi to, da se spra-
šujemo o globljem in resničnem po-
menu revolte, revolucionarnosti in
revolucije v okvirih naše usode.
Ce je revolucija vedno družbeno
in zgodovinsko dogajanje, s katerim
se vključujem v dogajanje sveta
samega in se približujem končnemu,
smotrnemu razpletu svoje usode, je
istočasno res tudi to, da sem v revo-
luciji vedno jaz tisti, ki se revoltiram,
in to kot omejen posameznik, izob-
čenec iz sveta in človek trenutka, s
katerim se ne more zgoditi nič bi-
stveno revolucionarnega. Ko se
revoltiram, se revoltiram prav kot
nezgodovinski in nedružbeni človek,
ki se hoče iztrgati svojemu sramot-
nemu položaju in vzeti življenje v
lastne roke, izsiliti drugačno, svoji
resnici primerno usodo, revoltiram
pa se lahko samo zato, ker sem obe-
nem prav tak, kakršen sem, nezgo-
dovinski, odtujen samemu sebi in
ljudem in nespremenljiv. Tako me
začarani splet mojih življenskih
silnic opozarja na nekakšno razpe-
tost, na razpetost med hotenjem in
možnostjo, med revolto in usoje-
nostjo, ki je veliko resničnejša od
vsega drugega in mi razkriva mojo
pravo Usodo, v katero je vključena
tudi moja revolucionarnost.
Vprašanje o revoluciji je torej v
prvi vrsti vprašanje o meni samem,
o moji resnični Usodi.
Temu vprašanju pa se spet lahko
približam samo iz dveh že nakazanih
izhodišč, enako pomembnih in enako
resničnih, iz gospostva revolte in
ponižujoče danosti; in prav vseeno
je, katerega se oprimem. Obe izho-
dišči sta pravilni, kakor me tudi obe
vodita na stranpot. Zatrdno lahko
pribijem samo to, da je moja res-
nična Usoda nekaj nedoločljivega
in neoprijemljivega in da je moj mi-
selni pristop k njej docela poljuben.
Zavedam in čutim se pravzaprav
le toliko, kolikor se zavedam in čutim
kot nekaj drugega od mojih bližnjih
in od sveta, ki me obdaja; najzanes-
Ijivejiša znamenja mojega jaza so
občutki tujstva, osamljenosti, sramo-
te in bolečine. Tak, kakršen sem
tukaj in zdaj, odtrgan od svojih
bližnjih in sveta, zaklenjen v svojo
omejeno in minljivo zavest, sem
bistveno pomanjkljiv in nezadosten,
ranjen s pogrešanjem, zato bi rad
podrl vse pregraje, v katere me okle-
pa lastna zavest, se razširil v času
in prostoru in postal vsi in vse, in
to za vse večne čase. Tukaj in zdaj
me sploh še ni, zato pa šele bom, saj
ves težim onkraj sebe, k drugim in
k svetu, k nečemu trajnejšemu, po-
polnejšemu, bolj harmoničnemu in
bolj resničnemu od svojega tukajš-
njega in zdajšnjega jaza, k Jazu.
Ne bližnji ne svet mi ne morejo biti
v pravo veselje, dokler se ne zli jem z
njimi v eno, v radost vesoljne zave-
sti. Z vsem svojim bitjem sem torej
usmerjen k Bogu, usmerjen k Abso-
lutnemu ali zavezan Biti, ki pa je le
trajni, popolni, harmonični, resnični
in vesoljni Jaz. In če pri tem moj
nebrzdani apetit po božanskosti ve-
solju samemu ne pomeni veliko, me
to prav nič ne ovira, saj je tudi ve-
solje brez tega in takega Jaza zame
čisto brez vsakega pomena. Jaz in
spet Jaz! 2e po tem razviharjenem
apetitu pa lahko sklepam, da moj
nebrzdani pohlep po Bogu tiči prav
v moji pomankljivi in nespremen-
ljivi človečnosti, da sem tako močno
opredeljen po trajnejšem, obstojnej-
šem in resničnejšem samo zato, ker
sem tako nepopravljivo minljiv, ne-
obstojen in brez Resnice; da sem
zavezan Biti samo zato, ker sem ne-
biten, in vesoljnemu Jazu zato, ker
sem brez oprijemljivega jaza. In res:
ta moja enosmerna in egocentrična
zaljubljenost v Absolutno in Popolno
v resnici sploh nisem jaz: jaz sem
v resnici razpetost med Bitjo in ne-
bitnim, v kateri je enosmerna zaljub-
ljenost le kratke sape, zato pa je
toliko močnejši plamen usodne lju-
bezni. Naj si namreč še tako močno
želim postati Bog, se istočasno ne
morem odreči prav ničemur od svoje
ranjene in pomanjkljive človečnosti;
neskončnost mi ne pomeni nič, če se
moram zaradi nje odreči svoji konč-
nosti, večno življenje ni nič, če ni
hkrati prav ta moj minljivi življenj-
ski trenutek, ta moj enkratni beg
pred smrtjo in ta moja izvirna, ne-
nadomestljiva smrt. Z drugimi bese-
dami: naj še tako hrepenim onkraj
vsega danega, mi ta željeni prostor ne
pomeni nič, če ni ohranjena v njem
prav ta moja osamljena in omejena
zavest, prav ta sramota in bolečina.
In tudi vesoljni Jaz mi ne pomeni
nič, če ni hkrati ves svet in vsi
ljudje, in to prav taki, kakršni so,
odtrgani od mene in vsak svoja za-
vest, ki je nenehno potrjevanje moje
predmetnosti, osamljenosti in raz-
druženosti. Tako si moram priznati,
da sem v svoji erotični razpetosti
kljub nezadostnosti in bolečini tudi
zadosten in srečen, kljub svoji usmer-
jenosti v bolj harmoničen in popol-
nejši svet že zadovoljivo doma, kljub
svoji opredeljenosti po Bogu zasidran
tudi v človeku in kljub svoji zave-
zanosti Biti zavezan tudi nebitnemu.
In da sem samo to jaz, da je samo to
moja resnična Usoda, ta moja ero-
tična razpetost med enim in drugim.
In drugi? Drugi so kakor jaz. Tudi
drugačni od mene, seveda, saj je
vsakdo med njimi lastni nedoločljivi,
neoprijemljivi jaz in lastna Usoda,
lastna razpetost med hrepenenjem in
danostjo, vendar se pri tem le nihče
bistveno ne razlikuje od mene.
Vsakdo je usmerjen k Bogu in isto-
časno zasidran v sebi, vsakdo teži k
večnemu življenju in se hkrati ne
sme odpovedati svoji umrljivosti,
vsakdo je zavezan Biti in obenem
nebitnemu. Vsakdo med njimi je
vesoljni Jaz, ki mu njegova težnja
po božanskem ne pomeni nič, če ni
hkrati ohranjanje istega, zemeljske-
ga in minljivega, ponižnega in osra-
močnega jaza med ponižanimi in
osramočenimi jazi, torej tudi potrje-
vanje mene samega. Razlike med
nami so torej le razlike, ki se doga-
jajo v okvirih iste in nam vsem
skupne Usode, razlike, ki izhajajo
iz različnih izhodišč k istemu Cilju,
istemu zato, ker je nam vsem ne-
dosegljiv, ali razlike, ki izhajajo iz
nam vsem enakega položaja v svetu,
ker je ta položaj vsakemu izmed nas
na svoj način nezadosten in pomanj-
kljiv. Vendar pri vsem tem nihče ne
more izskočiti iz svoje razpetosti. To
pa se pravi, da kljub medsebojnim
razlikam in posebnostim dejanskega
in definitivnega razločka med nami
le ni, ker je tudi ena sama in nam
vsem skupna Usoda.
Kaj torej v tej naši skupni Usodi
pomeni revolta, kaj revolucionarnost
in kaj revolucija? Ce imamo res tudi
skupno Usodo, potem dejanskega
konflikta med nami vsekakor ni in
ga ne more biti; možni so kvečjemu
tragični nesporazumi, do katerih pa
lahko pride le tetiaj, kadar se odlo-
12
čamo izključno po naši različnosti
in pri tem pozabljamo na našo
skupno Usodo. Revoltiram se torej,
s tem pa izrekam le svojo različnost
in jo hkrati vsiljujem kot nekaj nam
vsem skupnega: Usodo hočem spre-
meniti v usodo. Zanikam različnosti
med nami, se pravi druge ljudi, z
zanikanjem katerega koli od svojih
bližnjih pa zanikam tudi vse tisto,
kar je nam vsem skupnega, torej tudi
samega sebe. In kolikor grem pri
tem dlje, toliko hujše so posledice
tudi zame. Z ubojem svojega sovraž-
nika dejansko ubijem tudi samega
sebe. Ravnam kot Bog, kot vesoljni
Jaz, ta vesoljni Jaz pa sem lahko v
skladu s svojo Usodo le tako, da sem
hkrati tudi človek in da ohranjam
vse ljudi, in to prav take, kakršni so;
z ubojem pa vsi ljudje niso več vsi
in tudi ne taki, kakršni so. Moj umor
je dejansko samomor, je dejanje, s
katerim sem zapustil svojo nespre-
menljivo Usodo, ker sem v svojem
razpetem in neodrešenem jazu na-
stopil kot definitivni in odrešujoči
Jaz, ker sem v svoji zavezanosti Biti
prenehal biti zavezan nebitnemu.
Revolta in revolucija sta torej
zapuščanje moje in nam . vsem
skupne Usode. V revoluciji ni-
sem več erotično razpet med Bo-
gom in človekom, med nebom
in zemljo, med svobodo in danostjo,
temveč sem samo še Bog in samo še
svoboda; v revoluciji se torej opri-
mem ene izmed silnic svoje usode in
jo absolutiziram kot edino resničnost.
To pa se pravi, da se lahko revolti-
ram samo kot samovolj než, in to kot
samovoljnež v odnosu do sveta, do
bližnjih in do samega sebe. Razpe-
tost kot moja in nam vsem skupna
Usoda mi namreč ne dovoljuje, da bi
smel kadar koli staviti na eno samo
karto, na Boga ali na človeka, na
Bit ali na nebitno. Nasprotno, od
mene zahteva, da vztrajam v svoji
razpetosti in da sem nenehna budna
priča te svoje Usode, ki mi jo skuša
samovolja vsak trenutek prikriti. In
samo na ta način sem lahko zares
revolucionaren, se pravi pripravljen
na morebitno drugačno usodo, ka-
kršna mi je dana sedaj. Na čudež, ki
se bo morebiti zgodil, na milost, ki
se bo morebiti kdaj oglasila.
IVAN MRAK
Radikalizacija
človeškega smisla —
da! - toda?
Ce Taras Kermauner v svojem
spisu Radikalizacija človeškega smi-
sla (ki je nastal kot odgovor na mo-
je zapiske Miranu, ki sem jih priob-
čil v tržaški reviji Most št. 20, 1968,
z naslovom Smer in protismer) ugo-
tavlja moj tako zvani svetovni nazor,
je pri vsej ostrini njegove misli tre-
ba opozoriti na naslednje:
Zakaj tako, na kakšen način in
kdaj se s Kermaunerjem srečujeva,
kdaj razhajava, kdaj in zakaj priha-
ja do nezaželenih in zamegljujočih
nesporazumov — to bom skušal po
svoje, v nesistematično nametanih
vprašljivostih, svoji mentalnosti
ustrezajoče odgovoriti.
Ce se ne motim, je bil Miško Kra-
njec pred vojno v nekem razdobju
naš osrednji pisatelj. Je Ivan Mrak
sploh štel? Ni bil Miško Kranjec od
naše kulturne sredine vseskozi spo-
štovan? Se nisem vsa tista predvojna
leta motal in lovil, da ujamem svoj
lastni obraz? Ni Miško Kranjec že
zelo zgodaj dozorel in s svojim de-
lom dosegel lepo soglasje s celoto, za
katero je ustvarjal? Se nisem podil
čez drn in stm od ene do naslednje
polomij ade?
Mar ne gre tu v osnovi za dvoje
čisto različnih, če že ne nasprotujo-
čih si mentalitet?
Mar ni moj radlkalizem usmerjen
predvsem v doživetje in dojetje tra-
gične življenjske podstati? Mar takš-
na usmerjenost že sama po sebi, če
je dovolj radikalna, ne budi vse-
splošnega odpora? Mar ni za lepo
počesano in uglajeno malomeščansko
samozadovoljnost in samozadostnost
že v svoji osnovi pohujšljiva? In to
ob gruntarski, katoliško pobarvani
zavesti Finžgarja in njegovih? In to
ob svetovljanstvu in zdravem opti-
mizmu Otona Zupančiča in njego-
vih? In tako dalje.
Mar ne ugotavljam, da je treba
pisanje Miranu brati kot nezaključen
in nezakl j učljiv miselni tok?
Se ne sprašujem: je žeja po Abso-
solutnem dovoljšna utež — proti sa-
morazkroju?
Ali pa: ni shizoidna razdvojenost
predpogoj vsake resnične duhovno-
sti?
Med drugim ugotavljam: »Vsaka
shema, ki je mišljena, izmišljena mi-
mo človeka, ki ji človeško najosnov-
nejše čustvo, najprvobitnejši samo-
vzgib ne daje srčnega utripa, je ja-
lova predpostavka nekih izmišljotin
poprečnosti«. Potemtakem gre za
prvobitno izkustvo kot osnovo vred-
notenja in samoosmišljevanja, ki ga
ni moči vkalupljati v neke obstoječe
norme.
Ce Taras Kermauner trdi, da moja
misel (nazor!) o svetu temelji med
drugim na dejstvu trpljenja, se je
tokrat najbolj določno približal osno-
vam mojega izkustva.
Mar ni prav trpljenjsko izkustvo
tisto, ki sleherno našo predstavo
urejanja življenja vedno znova žene
v paradoksalnost?
Ce je Kermaunerju ta: v dodanaš-
njem svetu človeku neodtujljiva ek-
sistencialija — predpostavljam v tem
naglasu, da si Kermauner predstav-
lja neki jutrišnji svet brez trpljenja.
Kakšen bi bil videti npr. tak uto-
pičen svet brez trpljenja, kjer bi
trpljenje umetno izločili oziroma
prikrili, to nam izpričavajo velike
litanijske civilizacije v preteklosti in
tiste, ki se rojevajo pred nami in se
že zarisujejo v našo zavest.
Mar nam je glede na to kadar koli
mogoče prestopiti, prerasti naše člo-
veške možnosti?
Mar se ne varamo sami vsakokrat,
ko ugibljemo in razmišljamo npr. ob
preraščanju našega trpljenja? Mar
nisem srečaval s tem samovarljivim
ognjem v očeh optimiste in utopiste
vseh mogočih prepričanj in barv?
Mar s tem, če odvržemo vse tisto,
kar nas je do danes poganjalo kot
ljudi, kot človeka — kam bi s tem
samouničenjem dodanašnjega člove-
ka? — mar se ne bi s tem nujno
podredili neki litanijski civilizaciji?
Mar niso velike litanijske civilizacije
(maoizem) zgolj vzvod do felahov-
stva? (felahovstvo v Spengler j evi in-
terpretaciji).
Mar ni vsaka kultura kot vsaka re-
ligija, ki zapade v golo litanijske
strukturo, na poti v popolno duhovno
omrtvičenost?
Si niso litanijske strukture vče-
rajšnjega teokratičnega Tibeta in
maoistične Kitajske začuda sorodni?
Ce sem po vsej svoji naravnanosti
proti vsakršni teologizaciji, kako bi
si mogel izmisliti, kako bi mogel pri-
13
stati na neko velekonstrukcijo Logo-
sa?
Ce je v mitu izkristalizirana pri-
sotnost živega izkustva neštetih ro-
dov — in če z na novo osvetljenim
mitom potrjujem svoje osebno izku-
stvo, mar se s tem ne oddaljujem
od vsega skonstruiranega in na živ-
ljenje lepljenega?
Mar je bila podstat sveta tragična,
ker je človek prebival v zmoti? Mar
je današnji človek, ki se oslanja
zgolj na znanost, odvrgel zmoto in s
tem premostil tragično življenjsko
podstat? Mar ni teologija dokazova-
la, da je s pojavom Odrešenika svet
končno veljavno odrešen in da je tra-
gična življenjska podstat z odrešit-
veno smrtjo na križu že preživela
in preraščena življenjska struktura?
Mar nismo mimo in prek teh teolo-
ških ugotovitev doživeli svoje Rači-
ne. Shakespeare, Marlowe, Kleiste,
Schillerje, Calderone in še katere,
skratka: grškemu enakovreden svet
evropskih tragedov?
Ge se kot umetnik vedno znova
vračam k svojim osebnim izkustvom,
k svojim osebnim zmotam, da bi se
skozi te zmote in ta izkustva pribo-
ril do stvarno resnične izkustvenosti,
ne vem, kako naj bi prisegal na ka-
kršnokoli shemo.
Mar se umetnikovo delo in umet-
nikova namernost moreta kadar koli
določati po neki shematični lestvici,
če je ustvarjalec polno navzoč na
sledi organski rasti življenja brez
ohromljujočih ga intelektualno do-
gnanih predpostavk? Mar niso te
predpostavke za umetnike prisotne le
toliko, kolikor so del organske živ-
ljenjske rasti? Mar ne velja za sled-
nje resnično umetniško dejanje, kar
sem zapisal v svojem pisanju Kri-
štofu (Most št. 16, 1967, stran 220);
Lubljana, 1. VI. 1965
Včasih se mi zazdi, da je nemo-
goče zapisati stavek, izpeti verz. za-
črtati potezo, izoblikovati glasbeno
frazo, če misel ni do konca dotrplje-
na in domišljena.
Domišljena?
Pred tem tako intelektualistično
poudarjenim izhodiščem se zgrozim.
Pravzaprav po nepotrebnem. Kadar-
koli se podam pod neizbežno nujnost
ustvarjanja — misli prav v tem
suhem doslovnem smislu sploh ni.
Oziroma misel je prisotna, vendar
poglobljena s celotnim izkustvom, s
popolno samoprisotnostjo; skratka,
moj jaz je živa ustvarjalna misel.
Misliti je istovetno z bivati. Zavest-
no bivati z zavestjo nadzavesti, to
je pričetek ustvarjalnega dejanja.
To dejanje samo po sebi izključuje
tisto vsiljeno, namerno, hoteno misel.
V oni misli, ki je navzoča iz nad-
zavestne, nehotene, nenamerne v s e _
namernosti, se porajajo veliki
filozofski sistemi, se rojevajo velike
umetnine.
Tudi tista preglednost, tisti osup-
ljivi red, tista vedno znova presenet-
ljivo živa modrost, ki ožarja takšna
dela, je luč iz genijeve nadzavesti.
Ta luč pa pri še tako nenamerni
vsenamernosti ni enakomerno
razlita čez neko izjemno delo. Zgodi
se, da tisto nadzavestno vsenamer-
nost zastre namernost, ki priteka
ustvarjalcu v njegovo sicer sprošče-
no in odprto zavest iz okolice, ki je
določno namerno usmerjevana.
Seveda so te megle, ki legajo čez
delo ustvarjalca, njegov nehoteni in
neželeni davek času, v katerem živi.
Kjer pa so časovno in družbeno po-
gojene namernosti umetniku edino
izhodišče, zavestno izhodišče v reše-
vanju življenjskega tkanja — tam pa
ne moremo več govoriti o umetno-
sti.
Mar ni Aldous Huxley predvidel
»znanstveno popravljenega« homun-
kulusa?
Mar ni to faustiano poigravanje s
človekom v imenu znanosti in na
znanstveni podlagi — dejanska pot
samouničenja?
Mar niso hitlerjevci edinole s po-
predmetenjem svojih dozdevnih in
resničnih nasprotnikov gnali milijone
v plinske peči? Mar niso prav s tem,
da so Žide vrednotili kot predmete,
sami sebe pred samim seboj in pred
svetom skušali opravičiti za brezpri-
merne zločine?
In kaj so bili ti hitlerjevski iz-
vrševalci sicer? Mar po svoji men-
talnosti niso bili prav strahopetno
poniglavi Kačurji? Niso bili to »ne-
dolžni« \Ttičkarji?
Mar ni »zgodovinska nujnost« hu-
do blizu antični Moiri in islamskemu
fatalizmu? Samo da je pod Moiro
antični Grk še vedno najdeval
možnosti zoperstavljanja. Ni bil zve-
zan do te mere, da ne bi prometejsko
kljuboval in s tem razvijal svoje mi-
sli in svoje zavesti. Mar ni bila prav
ta možnost predpogoj naše evropske
misli in zavesti? Bi mogli to misel
in zavest črpati iz velikih litanijskih
civilizacij, kot sta bila Egipt ali Ba-
bilon?
Je mogoče reči, da bo tragična ob-
sedenost Helenov, da bo tragično iz-
kustvo Heinricha von Kleista, Sha-
kespeara, Marlowa in drugih kdaj
preraščeno?
Mar si s trditvijo, da smo tragiko
življenja prerasli, da smo izničili bi-
vanjski paradoks, mar si sami ne
lažemo?
Mar ni to naš izmik pred polno-
vrednim življenje, pred celovito na-
vzočnostjo, ni to zgolj umik v neko,
od nas namišljeno iluzijo?
Ce bomo z amerikanskim maski-
ranjem mrličev skušali omiliti ali v
naši zavesti navidez izničiti dejstvo
smrti — smo s tem smrt odpravili,
smo jo prerasli?
Kaj pa je naša človeško-človečan-
ska zavest? Je to nujno mrtva for-
mulacija? Ni od vsakogar posebej od
nas odvisno, koliko se osveščamo in
osmišljamo in uresničujemo, očlove-
čujoč se?
Se z razčlovečevanjem, z istoiste-
njem, s predmetnostjo, s popredme-
tenjem ne dajemo v plen velikim
litanijskim civilizacijam, ki so na
pohodu?
Mar ni peščica Helenov z nezasli-
šano hrabrostjo, v nenehni ogrože-
nosti do velikih litanijskih civilizacij
dognala in domislila in prižgala luč,
ki je osnova evropske človeške osve-
ščenosti ?
Mar je mogoče, da bi narod, ki ga
ogrožata zavest lastne moči in mno-
goštevilnosti, ki ga ogrožajo lastna
imperialna hotenja, — da bi takšen
narod mogel v svetu idej tako do-
končno in čisto in brezpogojno nekaj
domisliti, kot je to pri antičnih He-
lenih?
Mar je kdo prekosil antične Hele-
ne v kristalizaciji njihovega tragič-
nega življenskega izkustva, ki jim
je omogočalo težko primerljivo bi-
vanjsko uravnoteženost?
In če trpljenje dosega svoj višek
(v osmislitvi našega bivanja!) prav
v tragičnem izkustvu, v euforiji tra-
gičnega, skozi dionizično ekstazo —
mar ni razvidno, da se kot traged s
svojimi duhovnimi tipalkami nujno
gibljem v teh (po Jaspersu izreče-
nih!) »mejhnih situacijah« tragične-
ga izkustva?
Mar nam ni Nietzsche kljub vsej
izteologiziranosti tragike — nanovo
odkril možnost najvišjega radostno-
dionizično-tragičnega ?
Mar se niso vse utopistično-totali-
tarne predstave človeške družbe: ta-
ko fašizem kot nacizem, otepale tra-
gičnega življenjskega aspekta kot ne-
česa negativnega, protiživljenjskega,
družbeno škodljivega?
Se še kdo bolj nestvarno in proti-
življenjsko otepa soočenja s tragično
življenjsko podstatjo kot amerikan-
ska civilizacija?
Mar ni mojih razmišljanj »Smer in
protismer«, če se iz njih ne iztrgajo
posamični stavki ter spričo mojega
umetniškega opusa in spričo navede-
nih vprašanj in ugotovitev — mogo-
če postaviti v neko širšo razvidnost'
14
OSEBA
Ob Vidmarjevem
Napoleonu
VINKO OSLAK
Danes je zelo aktualna krilatica,
da živimo v času krize vrednot, da
se podira svet starih idej. Veliko pa
je žal tistih, ki ne gredo delj od teh
kategoričnih zaključkov. Zelo malo
jih razume bistvo nasprotja med
staro etiko in novimi pojmovanji.
Zdi se mi, da je potrebno uveljav-
ljati nove poglede ne samo ob sploš-
nem razpravljanju, ampak tudi v
konkretnem boju s starimi merili,
starimi vrednostmi. Tokrat sem se
odločil za Vidmarjev esej o Napole-
onu, ki ga je že pred leti oriobčil v
zbirki drobnih esejev. Mislim, da je
dovolj tipičen, da lahko na njem pre-
izkušamo moč in prepričevalnost
sodobne misli.
Vprašanje »Napoleona« se razme-
roma hitro pojavi v vsakem človeku.
V mislih imam vprašanje človekove
veličine in majhnosti; vprašanje
vzroka in smisla; vprašanje, kako
izmeriti človeško življenje.
Vidmar je poklical na pomoč temo,
kakor da se je ustrašil luči, pa je
jel šariti v temnem kotu, kjer se mu
je porodil bleščeč mit Napoleonove
veličine. Nerazložljivi demoni so zanj
bleščeči nagib; trpeča želja po dvigu
je zanj plemenitost. Množica moči,
ki je bila nakopičena v Napoleonu,
je Vidmarju zameglila kritično
misel, odtegnila mu je možnost spo-
znati dejanska gibala, ki narede iz
enega človeka Napoleona, iz drugega
pa krčmarja.
Osnovni vzgib, ki nam lahko vsaj
deloma razjasni uganko gibanja
posameznika v družbi, je oblast.
Težnja po oblasti je ljudem tako
blizu kot potreba po dihanju. Pri-
ložnost sem imel čutiti oblast snažilke,
pa oblast sprevodnika, učitelja in še
koga drugega. Pojavlja se na vseh
nivojih. In na vseh nivojih lahko
dobi za posameznika tragične raz-
sežnosti. Včasih se mi zazdi, da sle-
herni individium teži k neki popol-
nosti, ki obsega oblast nad vsem;
oblast nad stvarmi izven sebe na-
domesti notranjo praznino. Človek,
ki sam sebi s svojo notranjostjo ne
zadošča, si išče dopolnila zunaj;
stvar, ki pade pod njegovo oblast,
postane drugačna stvar; nosi njegovo
barvo, je njegov podaljšan del. Lahko
bi se torej reklo, da notranji nemir
in notranja nezadostnost izzoveta
prisvajanje oz. vsaj težnjo po pri-
svajanju zunanjega. Absolutno rav-
notežje bi se ustvarilo šele s spozna-
njem in prisvojitvijo vsega bivajo-
čega — ali kot je sv. Avguštin dejal
nekako takole: — Moja duša pa je
nemirna, dokler ne počije v bogu,
mojem rešitelju. —
Ta težnja je razumljiva; izhaja iz
nasprotja med posamičnim in ce-
loto; med človekom in človeštvom.
Parcialni delci, ki dobijo zavest o
svojem bivanju, se ne morejo več
zadovoljiti s svojo parcialnostjo;
njih ideal je celota, ki se enkrat kaže
kot bog, enkrat kot kaj drugega.
Povrnimo se k Napoleonu in k
Vidmarjevemu merskemu sistemu
človečnosti in človeških vzgibov! Ali
lahko doženemo vzrok čudežnega
vzpona sicer nič pomembnega korzi-
škega nadebudnega oficirja? Poznam
neko bolezen, ki se ji pravi — trpeče
siljenje majhnega, da bi postal velik.
To je krvav, ciganski napor; to je
trop zagrizenih hijen v duši, to je
trda vrtajoča betica; to je raztrgan
nemirni hudič; poznam take ljudi,
poznam pa tudi take kraje, mesta...
To je nasprotje razumu, ki zna
preceniti svojo veličino in svojo
majhnost; to je prerivanje za vsako
ceno, bolna ambicija, veliko hrupa
za nič. Takšni ljudje so varljivi;
delajo zagrizeno kot mravlje. Človek
bi jim prisodil močan intelektualni
habitus. Pa so v resnici prazni. Ravno
ta notranja praznost jih žene v pe-
hanje za zunanjo popolnost in veli-
čino. Logika teh ljudi je, da je več-
ji krog popolnejši od manjšega. Ne
prenesejo svoje danosti; edini vzgib
jim je nedovoljnost parcialne snovi.
Za Vidmarja je to »nadčloveška bit-
nost«. Zanj je torej nadčlovečnost v
umazani sili podrejanja, prilaščanja.
Zanj je nadčloveško odtujevati lju-
dem pravico, da se odločajo in ome-
jujejo v okviru svojih lastnih kon-
ceptov. Nadčloveško samo zato, ker
je brez moči trezne presoje obstrmel
nad silno močjo in ji ni vedel vzro-
ka in zakona. To je filozofija zapu-
ščenih in pobožnih drobno-buržoaz-
nih babnic, ki se čudijo fenomenom
večjega obsega in jim ne gre v gla-
vo, da lahko vsak krog razdeliš le
na 360 stopinj.
Predlagam boljša merila človeč-
nosti in veličine.
Menim, da ni junaštvo biti pogu-
men. Pogum bi lahko razložil tudi
kot posledico neizpolnjene struktu-
re zavesti in občutenja. Danes je
večje junaštvo biti pogumen; večja
veličina je pristanek na izpopolnje-
vanje v dani majhnosti. Junak je
majhen človek, ki si upa živeti brez
velikih idealov, brez iskanja posled-
njega smisla; tisti, ki se izgori v
majhnem delu in zapusti ta svet z
enako mirnostjo in samozadostnost-
jo, kot je na njem pričel živeti.
Zgodovina ne temelji na Napole-
onih, Cromwellih, Aleksandrih itd.;
njen temelj je mozaik neštetih
majhnih življenj, nevsiljujočih po-
biralcev žita; skromnih rojevalcev
življenja; sklonjenih ženic in možicev
s ciljem in smislom v sebi — čisto
blizu ognjišča in postelje; teh, ki jim
ni do »nadčloveške« igre z usodo
drugih — z njih življenjem in smrtjo.
15
Osebnost in razvoj
sodobne družbe
ANTON  BRILLI
Vsaka dojeta nova zamisel spre-
minja naše življenje. Vsako družbo
preoblikujejo novi izumi, novi pri-
jemi, nova pojmovanja.
Starejša generacija sprejema no-
vosti tako, da ugotavlja njihovo
koristnost in jih vklaplja v že ob-
likovana okolja. Mladina pa jih spre-
jema spontano, z mladostnim na-
vdušenjem, in želi v skladu z njimi
preoblikovati celotno okolje, kajti
novosti dojema kot simbol napredka,
kot izhodišče vseh naporov pri ob-
likovanju novega sveta. V njeni za-
vesti in viziji nastaja nov svet, svet
prihodnosti. Bremena izgradnje želi
prevzeti na svoje rame, ker se zaveda,
da je prihodnost njena. Zeli si pomoči
starejše generacije v obliki njenih
izkušenj in spoznanj, ki naj ji po-
magajo premostiti vse ovire in težave
pri realizaciji njene vizije. Nestrpno
teži za čim popolnejšo tehnološko
revolucijo in si prizadeva doseči
popolnost tako v strategiji kot v
morali. Tenkočutno zaznava vse za-
starelo, kar bi lahko motilo ta pohod.
Vodita jo vizija in razum, zato ne
prenese diktata. Vsak pritisk vzbudi
pri njej reakcijo, reakcijo ravno pri
onih najdojemljivejših, ki se z vsem
entuziazmom lotevajo preoblikova-
nja in stremijo k popolni uresničitvi
jasne vizije. Vsakršno oviranje jim
zavira polet, ker zmanjšuje njihovo
navdušenje, s tem pa tudi njihov de-
lovni potencial, ambicije in spon-
tanost raz\-oja. Za to mladino obsta-
jajo samo vede, ki naj jo usposobijo
za realizacijo njene vizije, njenih
zamisli; vse drugo je zanjo humbug.
Svet je poln poskusnih izbruhov;
mora stati ob mladini starejša gene-
racija, da ji s svojimi spoznanji in
izkušnjami pomaga pri točni analizi
smotra. Pri tem pa se mora starejša
generacija zavedati, da mora biti ta
njen prispevek usmerjen v obliko-
vanje novega sveta, nikakor pa ne
v zaščito starega. Le na ta način se
da med mladino in starejšo genera-
cijo vzpostaviti vezni člen — razum.
Današnja demokratična družba
mora temeljiti na enakopravnosti,
na pojmovanju, da lahko z vzajemno
pomočjo vseh dejavnikov ustvarimo
sožitje solidarne skupnosti, v kateri
ima vsak član svoje pravice in
svoje dolžnosti; tako tudi mladina.
Zmotno bi bilo domnevati, da je
vizija današnje mladine iluzorna. S
pomočjo sodobnih množičnih občil
— televizije, filma, bogato ilustrirane
literature in časopisja — smo pripo-
mogli, da je ta vizija veliko bolj re-
alna kot tista, ki si jo je mogla osvo-
jiti v svoji mladosti današnja sta-
rejša generacija. Zato ni čudno, da
šteje mladina dejstvo, da njena vi-
zija ni dojeta, za nekulturno; kajti
zaveda se, da se kultura izraža pri
vsakem dejanju, ki si zavestno pri-
zadeva za pravilne odnose med
ljudmi, in to je njen pojem sodobne-
ga socializma. Kamboški premier
Norodom Sihanuk je potožil, da se
mladi ljudje, ki jih pošilja študirat
na Vzhod, vračajo kot reakcionarji,
oni, ki so bili poslani na Zahod, pa
komunistično usmerjeni.
V razvitem zahodnem svetu se na
vsakem koraku potrjuje, da je mogo-
če ostvariti vizijo mladine. Poleg
sistematične organiziranosti kot
prednosti hitrega razvoja obstaja
že urejena socialistična morala, zlasti
v deželah, kjer si je delovno ljudstvo
znotraj kapitalistične ureditve samo
ustvarilo pogoje za boljše življenje
(Švedska, Švica) in kjer mu je v več
desetletjih pod vlado socialističnih
strank uspelo brez pušk, brzostrelk
in tankov vnesti v življenje socialne
aspekte tako, da so postali splošno
veljavni. Tako so bili v Svici liberal-
ci že pred koncem stoletja v de-
fenzivi pred rastočim levičarskim
silami in je bila s tem dana mož-
nost Za dogovor med sindikati in
delodajalci. Danes pa gospodarska
konjunktura in predvsem visok živ-
Ijenski standard dokazujeta mladini^,
da je element razuma nujno potre-
ben, da bi se svet stihije, neenakosti
in krivic z izkustvi in spoznanji
preoblikoval v solidarno skupnost.
Vse depresije, ki jih povzročata
nerazvitost in razdrobljenost vzhod-
nega gospodarstva skupaj z oblast-
niškimi odnosi, se na Zahodu pre-
tvarjajo ne le v potrditev možnosti
za obstoj socialistične skupnosti,
marveč tudi za ostvaritev njihove
vizije visoko razvite lastne dežele.
Ob sprejemanju njihove sistematične
organiziranosti, ob nadaljnih naporih
za integracijo in intenzifikacijo go-
spodarstva v naši, po prirodi tako
bogati deželi, je popolnoma razum-
ljivo, da zlasti študentska mladina
teži in spodbuja k ustvarjalnemu
dialogu   pri  reševanju   problemov.
V razvitem svetu se danes že jasno
kaže, da se z uveljavljanjem naj-
novejših tehnoloških postopkov in v
zvezi s tem proizvodnih sredstev, kot
sta avtomatika in kibernetika, kapi-
talizem avtomatsko preliva v socia-
lizem, ker masovna proizvodnja sama
sili k zajemanju najširših plasti, da
bi bilo mogoče ustvariti skladnost
med proizvodnjo in plasmajem blaga.
Najširše množice sprejemajo in si
prisvajajo najrazličnejše sodobne
novitete; zato se razvijajo vsako-
vrstne uslužnostne dejavnosti, ki
vnašajo sodobne materialne in kul-
turne dobrine v delovna, družinska
in družbena okolja in ki jih podpi-
rajo še strokovne dejavnosti na naj-
višji ravni.
Ravno na podlagi spoznanja, da je
to nujno, se ameriška družba pre-
snavlja v uslužnostno družbo. Spre-
jemanje najsodobnejših tehnoloških
procesov torej samo na sebi prinaša
s seboj visok življenjski in kulturni
standard za vsakogar, ki mu je do-
voljeno sodelovati pri delu. Moč in
prednost Amerike sloni na izkori-
ščanju znanja in novih tehnologij.
V človekovi sposobnosti snova-
nja in ustvarjanja moramo torej
iskati možnost in pogoje, da bi se
lahko zavedali lastnih moči.
Potrebne so nam samostojne
ustvarjajoče osebnosti, da bi lahko
uspešno izrabljali sodobno tehnolo-
gijo. Svoj razumski, čustveni in mo-
ralni potencial lahko taka osebnost
izkoristi do kraja, če sloni njeno
človeško dostojanstvo na trdnih te-
meljih. Taka osebnost se lahko rodi
in zaživi le brez posiljevanja s pre-
živelimi metodami. Podpremo jo
lahko s spoznanjem cilja in jo goji-
mo s spodbudo, da bi se lahko raz-
vijale njene specifične prednosti
skupaj s pravilnimi odnosi do mate-
rialnega in psihičnega okolja; pod-
preti jo je treba v njenem strem-
ljenju po popolnejšem in celovitejšem
uveljavljanju s prispevanjem spo-
znanj in izkušenj, da bi lahko v
njej nastalo ravnotežje med zmož-
nostjo in moralno močjo.
Vse to nam narekujejo humane
norme našega družbenega življenja.
To je najbolj rentabilna investicija
v človeka, ki nam bo pomagala in-
tenzivno izkoriščati sodobno tehno-
logijo in nas izvlekla iz trdožive
industrijske okorelosti, predvsem pa
iz revščine naših raziskav.
Ce dojamemo vse to, potem lahko
razumemo, da v Svici sprejemajo
strokovnjake le do štiriintridesetega
leta starosti in da so na izpostavlje-
nih mestih mladi, ambiciozni ljudje,
ki jih usmerja starejša generacija.
16
GLEDALIŠČE
ANDREJ INKRET
Kri je voda
Najnovejši slovenslti film, Sedmi-
na režiserja Matjaža Klopčiča, elira-
nizacija istoimenskega proznega tek-
sta Bena Zupančiča (1957), se dogaja
na dveh splošnih in s tem tudi te-
meljnih ravninah; konstituirata ga
torej dve sestavini, tako da je mo-
goče govoriti o njem le s stališča
enega ali drugega splošnega, temelj-
nega oziroma konstitutivnega ele-
menta, saj je že na prvi pogled do-
volj razvidno, da je zveza med njima
naključna in svojevoljna ter da film
ne izhaja iz nekega konsistentnega
in samozadostnega sveta, ampak
hoče to konsistentnost doseči šele
po konsekvenci : samozadostnost
sveta-filma je pred-postavljeni cilj,
ne pa izhodišče, ki bi narekova-
lo prav tako, se pravi posebno
in svojevrstno filmsko govorico;
med resnico sveta, ki jo film
dviga v svetlobo, in tem »dviga-
njem«, to je filmskim jezikom, je od
samega začetka, od prvih kadrov in
montažnih domislic, razkol, film je
zgodba o premagovanju tega razkola,
o samo-uresničevanju režiserjeve
volje, ki pa se ne more ali celo noče
spraševati o svoji resnici, temelju
in bistvu, ostaja nereflektirana. In v
tem je tudi poglavitna zanimivost
tega filma o okupirani Ljubljani.
Prvi nivo Sedmine je filmski: to
je značilna sinteza nekaterih dognanj
modernega filmskega izraza, med nji-
mi prevladuje tisti princip montaže,
ki poskuša naracijo zgodbe neprene-
homa poglabljati s prikazom raz-
merij, ki jih imajo do dogodkov po-
samezni junaki, in potemtakem raz-
bija pripoved na vrsto samostojnih
pripovednih in psiholoških enot. Da
je režiser ta princip prevzel od lite-
rarnega avtorja Sedmine, je več kot
očitno, in o tem da je Beno Zupan-
čič svoj roman šele kasneje, ko je
bil že napisan, »prilagodil« retro-
spektivnemu kompozicijskemu prin-
cipu, prav tako ne more biti dvoma.
Tekst je napisan kot nekakšna spo-
minska rekapitulacija, ki jo preživ-
lja ena njegovih osrednjih oseb: ko
se Zupančičev junak Niko pelje v
italijansko internacijo, se njegov
spomin začne ukvarjati z nekoliko
zapletenimi vprašanji, misli namreč
»na leto, ki je minilo, na vse, kar je
minilo, tudi na tisto, kar še ni bilo
minilo in morebiti sploh ne bo mi-
nilo«, kakor je to zapisano na osmi
strani romana. In res se besedilo
nato vse do zadnjih desetih strani
ukvarja z dogodki tega zadnjega leta
v Ljubljani, a pri tem neprestano
pozablja na lastno uvodno omejitev,
na Nikov spomin in njegove meje,
enako natančno opisuje dogodke, v
katerih je Niko sam sodeloval, kot
tiste, o katerih ni mogel imeti
niti pojma, ki bi zategadelj morali
ostati zunaj njegove misli in o
katerih bi tudi komaj lahko kaj
izvedel od svojih prijateljev; med
temi scenami so vsi dialogi med
Marijo in njenim očetom, izred-
no pomembni in odločilni deli
romana. S tem »naknadnim« re-
trospektivnim domislekom, s kate-
rim je tako rekoč nastal v romanu
nov roman, se je seveda zelo raz-
vidno in plastično uveljavila pred-
vsem avtorjeva samovolja; tekst ne-
prestano pada iz spominskega okvira
in ne kaže na nič drugega kot na
pisatelja, ki vzvišen nad dogajanjem
gleda in opisuje svoj svet, pri tem
pa pozablja na lastni načrt, na last-
no literarno voljo, na Nikov spomin,
s katerim bi moral biti ta svet se-
veda v bistvu določen in opredeljen.
Avtor je presegel samega sebe. Tam,
kjer bi morala biti resnica, ki jo
razkrije besedilo, po volji tega bese-
dila samega do najvišje mere zave-
zujoča, saj je to resnica prelomne
zgodovinske situacije, je postala iz-
jemno poljubna, besedilo pa se je
spremenilo v izraz koncentrirane
literarne samovolje. Podobno se je
zgodilo tudi filmu: režiser je sicer
opustil zunanji retrospektivni okvir,
vendar je ohranil na privilegiranem
položaju Nika ter film pravzaprav
v celoti posnel z Nikovo optiko. Na
to posebej opozarja tisti vizualni
princip, po katerem se s posebno za-
konitostjo menjavajo sekvence, po-
snete v barvah, in tiste v sepiji, zla-
sti pa seveda dejstvo, da so zelo
redke situacije, v katerih Nika ni,
tako da njegova zgodba sama po sebi
predstavlja limito filma, v temelju
določa značaj in ustroj v njem upri-
zorjenega sveta. Vendar je omenjeni
vizualni princip, ki naj bi sekven-
cam, posnetim v sepiji, določal funk-
cijo introspekcije, to je Nikovega
specifičnega razmerja do nekaterih
dogodkov, in s katerim naj bi se
njegova vloga v filmu še posebej
utemeljila kot nosilna in vse-dolo-
čujoča (kakršna je tudi v romanu),
ostal potisnjen ob stran oziroma
»presežen« na isti način kot pri Be-
nu Zupančiču retrospektivni okvir:
te sekvence začnejo nekje v sredini
filma izpadati iz načrta in živeti
lastno življenje. To dokazuje na pri-
mer gostilniška scena med postrežč-
kom Josipom in Kajfežem, ki nima
pravzaprav nikakršne zveze z Nikom,
do neke mere pa tudi prizor Popa-
jeve smrti, ki je nenadoma posnet
v Popajevi optiki ter šele s svojim
barvnim zaključkom vodi k Niku.
Tako se mora nazadnje razkriti, da
omenjene — zelo moderne — vizual-
ne menjave barve in sepije nimajo
več introspektivne funkcije, da torej
niso več neposredna sestavina upri-
zorjenega sveta, ampak nas vodijo k
avtorju in njegovemu ravnanju s
tem svetom. Razkrije se torej, da so
morale biti te menjave pravzaprav
že od samega začetka vključene v
nek poseben filmski red in da ta
red terja skladno razmerje med bar-
vami in sepijo, pri čemer se ne more
ozirati še na to, koliko je po prvot-
nem načrtu, ki ga je vsaj do neke
merne diktiral pred-stavljeni svet,
enih in drugih scen dejansko, po
primarni funkciji potrebnih. To pa
je lahko seveda le estetični kompo-
zicijski red. Po estetični logiki je
vizualna usklajenost filma nad-reje-
na njegovi pomenski funkciji: film
začenja govoriti o sebi, zapušča svet,
v katerem se je začel. Okupirana
Ljubljana se umika pred diktatom
vse-obsegajoče estetičnosti ven iz
našega pogleda, ostanejo samo raz-
glednice.
Prav tako je res, da ima že svet,
v katerem se začenja Klopčičev film
— to je Zupančičev roman — podob-
ne, če ne kar iste lastnosti. Omenili
smo jih zgoraj, ko smo govorili o
svetu, ki je bil šele »naknadno««
cepljen z »modernistično« retrospek-
tivnostjo, kar je imelo za posledico
relativizacijo njegove zgodovinske
resničnosti in vdor čisto manipula-
tivne literarne samo-volje v snov;
končni pomen te relativizacijo in sa-
mo-volje ni mogel biti drugega kot
estetizacija uprizorjenega časa, ki
očitno sam po sebi ni mogel biti po-
sebno »estetski«, kar prav tako iz-
pričujejo nekateri odstavki v Sed-
mini.
Ali pa se to ne pravi, da je režiser
sledil literarnemu avtorju tudi v
tiste predele romana, kjer se proti-
slovnost teksta razkriva na dovolj
17
razviden nač'n? Ali je torej upravi-
čen sklep, da je režiser to protislov-
nost »ohranil« v filmu zategadelj,
ker jo bil d'ktat pred-stavljenega
zgodovinskega sveta premalo inten-
ziven? Ni Klopčičeva osrednja mon-
tažna domislica z menjavo barvnih
in sepijastih sekvenc prav tako este-
ticistična kot Zupančičev retrospek-
tivni okvir? Ali ne ostajata oba do-
misleka — literarni in filmski —
brez funkcionalne zveze z osrednjimi
osebami filma oziroma romana: Ni-
kom, Marijo, starim Kajfežem, Po-
pajem in vodio ilegalnega odpora
Tigrom? — Odgovor na zastavljena
vprašanja je seveda potrebno iskati
v strukturi filma, se pravi v tistih
njegovih sestavinah, ki so specifično
filmske in imajo zatorej konstrukti-
ven pomen, njihov izvor pa je zunaj
literarne predloge, V mislih smo jih
imeli že na začetku, ko smo omenjali
dvoplastnost Sedmine in začenjali
govoriti o njenem filmskem jeziku
oziroma nivoju. Zdaj je torej po-
trebno opisati nekatere najznačilnej-
še lastnosti, ki se razkrivajo na tej
— po \'sem videzu primarni — rav-
nini filma.
Ena poglavitnih in tudi na prvi
pogled razvidnih lastnosti filmskega
nivoja oziroma jezika Sedmine je
lepota: film je predvsem paša za
oči, sleherni kader je izrazita in
poudarjena fotografska mojstrovina,
katere temelj je pravilnost, nikjer
ni nobene napake, kompozicija ka-
dra je skoroda klasično proporcio-
nalna. Pravilnosti se podreja vse:
lepotno je instaliran tudi nered v
Tigrovi podstrešnici in Marijini čol-
narni, fižol, ki ga prebira Filomena,
Ni naključje, da se mnoge, za doga-
janje odločilne scene zgodijo v ukro-
čeni naravi, v parku. To je skratka
v celoti čist, urejen, urbanizirani
svet. Da je lepota nedvomno sredi-
šče filma, dokazuje zlasti sekvenca,
ki so jo slovenski filmski strokov-
njaki razglasili za najlepšo: Popa-
jeva smrt pod streli okupacijskih
vojakov na začetku tivolskega par-
ka. Ne glede na to, da Popaju sploh
ni bilo treba umreti, saj je spopad
z agenti OVRE premalo razločno
motiviran (to je pač mladostna na-
paka obeh borcev, Nika in Popaja,
da sta izzvala streljanje na tistem
delu Aleksandrove ulice, ki ni nudila
nobene zaščite, in — kakor tudi sledi
iz filma — brez pravega razloga), in
nemara prav zato, je vendarle res,
da se je v tej sekvenci fantastično
izrazila režiserjeva estetiška preci-
oznost: smrt se je iz umiranja,
definitivnega konca eksistence spre-
menila v nasladen estetiški akt;
Popaj ne umira, italijanski vojaki
ne padajo pod njegovimi streli zares,
to ni boj na življenje in smrt
ampak  lepa  arhitektura  Plečniko-
vega drevoreda, uživanje v mizan-
scenski razpostavi, v montaži, ki
ubira kapriciozen muzikalni ritem,
to je pravo uživaštvo, smrt je nje-
gova kulminacija, kri ni kri, ampak
rdeča voda, šminka, ki poudarja
pravilno izproženo roko Mirka Bo-
gataja, rahel krik dekleta, ki skrita
opazuje čudoviti prizor. Zategadelj
ne more biti nič nenavadnega, če je
politično ozadje te scene — Tigrova
dogmatska odločitev, da se malo-
meščanu Niku Kajfežu ne dá zaupati
samostojne akcije, ker je pač pri-
padnik svojega razreda, zato ga mo-
ra preganjani Popaj spremljati sko-
zi mesto — podobna neduhovitemu
političnemu dovtipu in karikaturi.
Sele ob spačeni sliki se do kraja
izrazi pravilni, urbanizirani svet »le-
pote«. Isto velja za razmerje med
trnovskim predmestjem Ljubljane,
ki v filmu predstavlja zgled brez-
perspektivnega in ničevega sveta in
ki je — socialno — prav tako do
brezupa karikirano, in njegovim
puntarskim, zanikovavskim sinom
Nikom; spačen in jalov socialni svet
in njegova sveta uporniška žrtev, ki
leži v belih povojih pri prekrasni
Mariji, ki ni iz nobenega sveta in ki
je celo ne kazijo nikakršne biološke
funkcije, to je, kakor je bilo že za-
pisano v romanu, »samota«, ki je
Niku »zmeraj spodjedala samoza-
vest , , , to je, sem si rekel, negoto-
vost razreda, ki me je rodil«. Film
torej izredno jasno razkriva, da kri-
tična napetost do predmestnega tr-
novskega razreda, ki jo je režiser
povzel po svojem literarnem avtorju
ter jo s figurama postrežčka Josipa
in starega Kajfeža zaostril do naj-
večje mogoče mere, omogoča le še
estetiške, ne pa več tudi ideoloških
rezultatov: stari Kajfež je ob sinovi
rezistenci popolnoma ravnodušen, in
ko je pijan in najbolj karikiran,
ostaja vendarle lep, kot so lepe na
primer Smrekarjeve karikature. —
In še je mogoče naštevati: do poli-
tičnega spoznanja, da je upor proti
Italijanom nujen, ker so Slovenci
obsojeni na smrt in ker se zreli
možje ne zganejo, pride v Tivoliju;
sonce sije, Niko in Popaj sedita na
klopi, med drevjem pa se sprehajajo
v črno oblečeni starčki, simbolizem
in politična realnost; preden se Niko
lahko uleže k Mariji v posteljo, mo-
ra zadaviti oficirja Carla Gasperone-
ja, ljubimca svoje sestre, mora dek-
le pretepsti in povaljati po blatu, lep-
ljivo, mastno blato ob Ljubljanici,
lepo, nedotaknjeno, kot slonova kost
belo telo Snežane Nikšič, ki nazad-
nje strne vsa ta kruto-lepa doživet-
ja v optimističen, a nekoliko predolg
zaključni monolog o svetli prihodno-
sti, ki je neodvrnljivo na poti. In
tako naprej.
Zgornji stavki, s katerimi smo po-
skušali osvetliti nekatere najbolj
tipične lastnosti, ki se kažejo na
primarnem, filmskem nivoju Sed-
mine, so nam razkrili, da je estetič-
nost tega filma utemeljena v kon-
trastiranju, v katerem zavzemata
oba, drug ob drugega postavljena in
nasprotujoča si elementa enakovre-
den položaj — oba sta lahko in oba
v zadnji konsekvenci tudi dejansko
sta »lepa«, svet je do kraja estetizi-
ran, Estetičnost Klopčičevega filma
temelji torej v popolni odsotnosti
vrednostne ali ideološke polarizacije
SEDMINA: Kot slonova kost belo telo Snežane Nikšič
18
sveta, v katerem zakon časa ne ve-
lja več in je vse, kar je, samo še v
čisti sedanjosti, v trenutku uživanja,
vizualne konzumacije filma, ki se
potemtakem ne odpira nobenemu
transcendentnemu smislu več, ostaja
sama v sebi, mirna, zadovoljna, sita.
Drugi nivo Sedmine je nivo lite-
rarne Besede: to so brezkončni in
antifilmski dialogi, ki jih je režiser
prepisal iz romana in ki seveda mo-
tijo omenjeno konzumacijo. Upravi-
čeno smemo sklepati, da se prav
prek tako uporabljene Besede odpi-
rajo nekatere »problematične« raz-
sežnosti režiserjeve esteticistične vo-
lje, ki neprestano pada iz svojega
izvornega realizacij skega načrta in
se kot samo-vol ja in ekspanzija uve-
ljavlja celo nad svojimi lastnimi
rezultati, filmskimi junaki, ko jih
prilagaja svojemu nepredvidlji-
vemu toku, ki pa se vendarle »noče«
tematizirati za esteticistično — kot
da bi ji to bilo. če bi na esteticizem
v celoti pristala, premalo. Zatega-
delj je potrebovala literarni tekst,
ki je v vseh pogledih priznan in
ima svoje mesto v slovstveni zgodo-
vini. Z njim je prikrila svojo ute-
meljenost v brez-smiselnosti, v uži-
vanju sveta, in poskusila reprodu-
cirati tiste tradicionalne vrednote, ki
se vse do današnjega dne dogajajo v
slovenskem literarnem pisanju kot
njegove konstitutivne razsežnosti:
privilegirano in hkrati obvezno po-
stavljanje smisla v svet, korekcija
resnice, zavračanje igre in tako na-
prej.
Ta poskus se, nekoliko tudi zaradi
posebnih in tu le bežno omenjenih
lastnosti literarne Sedmine, neprene-
homa drobi in razkriva svoj dejan-
ski obraz, skupaj z njim pa seveda
razpada tudi konsistentnost Klopči-
čevega izvirnega, esteticističnega
sveta. Film zatorej ostaja by bris.
MARJAN
ROZANC
Kriza ideologije
in ne poezije
Na Slovenskem že vrsto let govo-
rimo o krizi in razkroju poezije. Taki
in podobni sklepi pa izhajajo iz či-
sto posebnega pristopa k poeziji in so
možni samo v okvirih procesa, v ka-
terem je govorica o krizi in razkroju
poezije več kot vprašljiva; to je
namreč proces, v katerem vso slo-
vensko poezijo nategujemo na kopi-
to subjektivistične ekspanzije, volje
do moči in ideologije in v katerem
potem razkrivamo nemoč te subjek-
tivistične ekspanzije, jalovost volje
do moči in neobstojnost ideologij, iz
tega pa sklepamo na — krizo poe-
zije. V poeziji torej razkrivamo le
razkrajanje političnih in ideoloških
elementov, govorimo pa o destrukciji
poezije v celoti. Protislovna narava
tega početja nam torej dopušča tudi
čisto drugačen sklep: da ni nika-
kršne krize poezije, temveč samo
kriza ideologije. In da je poezija
kljub nenehni krizi in razkrajanju
ideologij še kar naprej taka, kakršna
je bila.
Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk
19
žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk
Ta vozel nam je pomagalo raz-
vozlati gledališče poezije »Žlahtna
plesen Pupilije Ferkeverk«; pesniški
skupini 442 je namreč uspelo s to
predstavo (pesmi Andreja Brvarja,
Barda lucundusa, Milana Jesiha,
Matjaža Kocbeka, Tomaža Kralja,
Denisa Poniža in Iva Svetine ter re-
žija Dušana Jovanoviča) tako oživiti
poezijo kot demonstrirati njen raz-
kroj. Uspelo pa ji je tudi povedati.
do kdaj je poezija še poezija in kdaj
poezija odstopi mesto subjektivistič-
ni ekspanziji in ideologiji in kaj je
tisto, kar je v krizi in kar se raz-
kraja.
Prvi del predstave je potekel v
znamenju poezije. Brvarjeve pesmi
in uvodne pesmi vseh drugih pesni-
kov, Kocbekovi verzi Rad bi bil žen-
ska / šel bi v kino Sloga / in vrgel
maternico čez klop / naj igra karkoli
so bili vsekakor poezija, in to v
vsej sočasni polnosti in praznini
pesniške besede. Pesniki in svet so
bili ves čas v dinamičnem, vendar
docela odprtem razmerju, v katerem
sta subjektivno hotenje in objektiv-
na nemoč, smisel in nesmisel biva-
nja in sploh vse eksistencialne
silnice vztrajale v razpetosti, ne da
bi se kdaj prevesile v kakršno koli
ideološko gotovost. Volja do moči je
bila sicer ves čas prisotna in napa-
dalna, vendar hkrati že obrzdana,
navzoča kot iluzija in nemoč; pri-
sotno je bilo uveljavljanje subjekti-
vitete kot edine in zadnje resnice,
obenem pa je bila ta ekspanzija že
zadržana, po subjektih samih spe-
ljana na pasivno sprejemanje sveta
in vdanost v usodo. Nad celotnim
prvim delom pesniškega večera je bil
razpet notranji zakon poezije, po
katerem pesnik svoje eksistencional-
ne razpetosti ne sme zapustiti, če
noče zapustiti Poezije same. In v
teh okvirih sta se lahko volja do moči
in subjektivizem razmahnila samo
do molitve in do prošnje, kakor se
je to zgodilo v Svetinovem rotenju
neusmiljene Julije; ideološkost poe-
zije je s tem rotenjem dosegla svoj
vrh in se v njem tudi izčrpala, še
preden je sploh postala ideologija.
Od tod dalje pa je večer potekel
v znamenju nebrzdane subjektivi-
stične ekspanzije in ideološkosti, se
pravi v znamenju krize in razkroja
Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk
20
poezije. Kakor hitro Svetinova proš-
nja ni bila uslišana, je eksistencial-
na muka izbruhnila v ekspanzijo
volje do moči, poezija je postala
zahteva in se hotela uveljaviti v
svetu kot obveznost. Iz gruče pes-
nikov je planil Matjaž Kocbek, ven-
dar nič več s pesniško besedo, tem-
več z neartikuliranim govorom in
nasilno govorico rok. In ko je za
njim vdrla med občinstvo še pete-
rica, šesterica pesnikov in je hotel
vsakdo izmed njih prevpiti vse dru-
ge, uveljaviti le lastno subjektivite-
to, je poezija prenehala biti poezija.
Pesniška beseda, ki ni več izražala
eksistencialne razpetosti in ki sploh
ni hotela biti več beseda, temveč
razodetje, se je začela razkrajati,
kazati svojo praznoto in neresnico.
Se več kot to: tej subjektivistični
ekspanziji sploh ni mogla več služiti,
zato se je morala spremeniti v near-
tikulirano govorico, v nerazumljivo
vpitje in krik, v govorico ustraho-
vanja in telesnega nasilja. Skratka:
ko je poezija hotela postati subjek-
tivistična ekspanzija, volja do moči
in ideologija, se je znašla v krizi.
Vendar to ni bila kriza poezije, tem-
več permanentna kriza subjektivizma
in ideologije.
BRANJE
ANDREJ
MEDVED
Reinterpretacija
Pirjevčevih*) Hlapcev
(»kritika«)
Namen pričujočega razmišljanja ni
kritika v običajnem smislu. Inten-
cija članka je ponovna intei-pretaci-
ja nekaterih bistvenih razsežnosti
Cankarjevega teksta, ki pa je kot ta-
ka seveda tudi kritika.
Formalno dimenzijo HLAPCEV je
"izmeril« in določil že D. Pirjevec,
ko je dramo razdelil na tri dele: na
satiro (zanikovanje realnega, tega
kar je), tragedijo (razkritost neza-
nesljivosti zanikovanja in razkritje
zanikovanega) in resnost (pristanek
na nezanesljivost, »novo življenje«),
O pomenu in horizontu, v katerem
se sprošča pre-hod in iz-hod iz tra-
gedije v tisto »novo«, ki je resnost
sveta, bomo še govorili, saj se prav
v njem kaže temeljni premik zno-
traj Cankarjeve dramatike kot tudi
znotraj evropske umetnosti sploh.
Najprej je potrebno razkriti in opre-
deliti različne načine bivanja posa-
meznih nosilcev dramskega dogaja-
nja, da nam bo vhod v novo (dru-
gačno) razumevanje HLAPCEV ra-
zumljivejši in dostopnejši. V Can-
karjevem tekstu se pojavljajo pred-
vsem štiri osebe: Jerman, mati, žup-
nik in Kalander. Na neki način od-
ločujoč je samo še Hvastja in nje-
gov način bivanja, njegov modus bi-
ti, ki naj nakaže in utelesi tretji del
drame kot tudi tisto novo: resnost
življenja.
Jerman biva v identiteti bistva
(smisla) in biti. Kaj to pomeni? Jer-
man živi v prepričanju, da je smisel
sveta, predvsem pa naroda in vsako-
kratnega posameznika neločljivo ve-
zan na bit sveta, naroda in človeka:
da se torej smisel in bistvo izvorno
vezeta na bivanje. S tem, da smo,
smo po-bistvu: po-smislu. Smisel in
bistvo bivanja se utemeljujeta v
samem bivanju: v biti kot prvotni
poziciji vsake stvari. Bistvo, v ime-
nu katerega nastopa Jerman v svoji
»prekrščevalski« akciji, je apriori
smiselno, saj je zavezano biti.
Identiteta bistva in biti je lastnost
metafizičnega mišljenja, ki operira
z izvornostjo smisla: s tezo o člove-
kovi »posvečenosti« smislu. S tem,
da smo (da svet je, da vse in vsakdo
biva), smo tako rekoč vnaprej in
brezpogojno deležni smiselne polno-
sti večnega in vse-zavezujočega bi-
stva. Jerman niti malo ne dvomi v
utemeljenost svoje predpostavke o
identiteti bistva smisla in biti, saj je
za njegov način bivanja značilno ne-
kakšno brezpogojno zaupanje v bit.
Toda: kakšno je njegovo hotenje, ka-
tero je bistvo, ki se brezpogojno ve-
že in utemeljuje v biti, kakšna je
njegova »želja«? V imenu katerega
bistva njegova akcija in poseg v
svet? »Narod si bo pisal sodbo sam«.
[Prvi akt]. »Pokazali ste mi, kaj je
moj posel — iz hlapcev napraviti
ljudi; pa če le enemu odvežem roke
in pamet, bo dovolj plačila.« [Tretji
akt].
Jermanova želja je iz hlapcev na-
rediti ljudi: narod hlapcev hoče
spremeniti v narod ljudi. Jerman je
prepričan, da bistvo naroda ni in ne
more biti hlapčevanje. Njegova ak-
cija se torej dogaja v horizontu
brezpogojnega zaupanja v narodovo
bit, skozi katero se izpoveduje nje-
govo (narodovo) bistvo in smisel, ki
je ne-hlapčevstvo. Svojo predstavo
o bistvu slovenskega naroda uteme-
ljuje Jerman v sami narodovi biti;
v tem, da ljudje so, so že apriori
ne-hlapci. Jerman je zavezan naro-
dovi biti in vanjo brezpogojno zau-
pa. Prav z vero v bit pa stoji in pa-
de celotna Jermanova akcija, ki sku-
ša biti radikalen poseg v svet: v
»neustrezno« narodovo (človekovo)
bistvo. Apriornost njegove želje po
narodu kot ne-hlapčevskem narodu
se »utemeljuje« na narodovi biti in
se na njej tudi dogaja.
Jerman ni do kraja premislil bi-
stva in smisla (slovenskega) naroda;
zavezanost in vera v bit: v identite-
to biti in bistva ga je zaslepila.
Svet, v katerem nastopa, ni »več«
takšna identiteta, kajti ne obstoji
nobena transcendence, ki bi omogo-
čala in utemeljevala istost biti in bi-
stva. V času, ko bog še ni bil »mr-
tev«: od-soten in ukinjen, ko abso-
lutum, duh, logos sveta še niso bili
radikalno zanikani, je bilo skliceva-
* Dušan Pirjevec: HLAPCI. HE-
ROJI. LJUDJE, Cankarjeva založba,
Ljubljana, 1968
21
nje na identiteto biti in bistva mož-
no in utemeljeno že v sami prisot-
nosti transcendence, ki je »dajala«
oboje: bit sveta in njegovo v-biti-
utemeljeno bistvo/smisel. Jerman ne
more več opravičiti svoje akcije z
eksistenco nadčutnega absoluta, saj
je ta dokončno negiran. Njegovo po-
seganje v svet-in-bivanje naroda to-
rej ni utemeljeno, dogaja se v prikri-
tosti »pra\'ega« narodovega in člove-
kovega bistva prav zaradi brezpo-
gojne vere v njegovo bit. Se več:
Jermanovo postuliranje neustreznega
bistva je volja-do-moči: je samo-ho-
tenje, čeprav je nezavedno in neza-
vednost. Njegova akcija temelji na
samo-volji. Njegova želja po spre-
minjanju naroda in človeka — »na-
vajenega« hlapčevanja — v narod
ljudi in ne-hlapcev je degradirana
želja, saj izhaja iz predpostavke o
izvornosti smisla, iz neav-tentičnih
vrednot. Ali drugače povedano: svo-
je bivanje in bivanje naroda osmiš-
Ija z neustreznimi (»navidezno«
ustreznimi) vrednotami. Jermanova
akcija tako ni edino možna in edino
smiselna (eshatološka) akcija, ki se
veže na v-biti-utemeljeno bistvo,
ampak samo eden izmed mnogih po-
segov v svet, ki so volja-do-moči,
ki hočejo samega sebe: oblast in
moč.
Sele ko pride v neposredni stik z
narodom [pogovor s Kalandrom, na-
stop kmetice itd.], ko se znajde v
bližini njegovega bistva, se mu raz-
krije vprašljivost in ne-premišljenost
ideje, v imenu katere nastopa:
vprašljivost in neutemeljenost (apri-
ornost) istosti bistva in biti. Pojavi
se dvom: »Kaj misliš, ali ni vsa ta
pijanost le zunanja, da se jih drži
tako-rekoč le na suknji, kvečjemu še
na jeziku? Da so pod suknjo ljudje,
po božji podobi ustvarjeni? In da
bodo poslušali človeka, pa četudi ne
pojdejo za njim? (...) To mislim in
tako je moje upanje.« [Tretji akt.]
Jerman ne priznava prisotnosti
transcendence, vendar tudi popolne
od-sotnosti ne, saj idejo svoje akcije
nekako še vedno utemeljuje v ne-
kakšni odsotni-prisotnosti boga, ker
podzavestno že sluti, da je z njego-
vim posegom v bivanje sveta nekaj
narobe. Do zdaj je Jerman bival v
brezpogojnem zaupanju v bit: njego-
va akcija ni hotela biti volja-do-
moči in oblasti, saj je le-to najostre-
je zanikala. V imenu biti in njene
izvorne vezanosti na bistvo je Jer-
man, prepričan v popolno ustrez-
nost svoje deje, negiral vsak drug
in drugačen projekt narodovega bi-
stva.
Ko skusi narodovo bistvo in spo-
zna neutemeljenost svoje akcije, s
tem pa tudi pravo podobo te akcije
kot voljo do moči in oblasti, se svo-
jemu delovanju odpove. Neustreznost
posega v narodovo bistvo in bit ra-
dikalno zaostri in »izpelje« v obtož-
bo hlapčevskega bistva naroda: v
»maščevanje« za izgubljene vredno-
te. V tem trenutku pristane na moč,
ki pa noče (ko običajna moč) sebe
in oblast, ampak predstavlja le kon-
sekventno izpeljano reakcijo, izhaja-
jočo iz razkritja nezadostnosti lastne
ideje: »Hlapci! Za hlapce rojeni, za
hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlap-
čevanje!. . . Norec, ki se je napravil,
da bi vam odklepal to pamet, devet-
krat zaklenjeno.« [Četrti akt].
Za idejo je potrebna moč, Jerman
pa noče moči. Svojo idejo bi rad iz-
peljal brez moči. Prav tu pa tiči ne-
adekvatnost njegovih vrednot, za-
stavljenih v biti.
Za ustrezno razumevanje Cankar-
jevih HLAPCEV je pomemben tudi
odnos Jerman: mati. Jerman je ma-
teri blizu na dva načina. Prvič zato,
ker je — kot sam pravi — njegovo
srce od njenega srca, in drugič, ker
edinole ona še biva na način popol-
nega zaupanja v bit in bistvo, ki je
po (iz) biti. Seveda se v temelju nju-
na načina bivanja razhajata. Modus
materinega bivanja ustreza modusu
bivanja Kalandra, modus Jermano-
veda bivanja pa načinu bivanja žup-
nika'. Vendar je še neka razlika:
župnik vseskozi ve, da je za uresni-
čitev in ohranitev istosti biti in bi-
stva potrebna moč in oblast. Za to
ve tudi Kalander, čeprav se od žup-
nika bistveno razlikuje, saj zaupa
v Jermanovo idejo. Diametralno na-
sprotni modusi biti ne dopuščajo, da
bi se sporazumeli župnik in Kalan-
der ali pa mati in Jerman. Do razu-
mevanja lahko pride le med župni-
kom in Jermanom (in seveda med
materjo-in-župnikom in Kalandrom-
in-Jermanom, ki pa ni pravo razu-
mevanje, saj se vrši v zaupanju in
podrejenosti), vendar šele takrat, ko
Jerman spozna, da je njegova akcija
neustrezna: utemeljena v apriorizmu
samo-postavljanja, ko dokončno uvi-
di, da je identiteta dosegljiva le prek
moči: z oblastjo. To pa zgodi šele v
stiku s stvarnostjo in dejanskostjo, z
neposredno skušnjo narodovega bi-
stva. Razumevanje je lahko le hipno,
saj Jerman ne pristane na moč in
oblast: svoje ideje noče utemeljevati
z nasilnim posegom v bistvo in bit
naroda, noče biti volja-do-moči. Zato
v času, ko je omogočen stik z župni-
kom, odstopa od svoje akcije. Jer-
man iz-stopa iz igre različnih pro-
jektov moči in iz sveta, katerega bi-
stvo ni že samo-po-sebi vezano na
svetovno bit.
Jerman zaupa v bit naroda, člove-
ka in sveta, v bit, ki ni niti narod,
niti svet, niti »mati«. Kajti bit ni
nič bivajočega, bit je nekakšna
»vmesnost«: je »med« stvarmi, med
svetom. Ce torej Jerman ugotovi, da
njegova želja (bistvo), v imenu ka-
tere se vrši njegov nastop: vstop v
svet, ni utemeljena, da je ideja do-
segljiva le z močjo in oblastjo, ki
bit samo ogroža in zanikava, ne mo-
re pristati na igro moči, ki igra svoje
bistvo in pri-igrava oblast. Zato iz-
stopa iz sveta kot sveta moči in od-
stopa uresničitev svoje ideje Kalan-
dru, ki ve za moč in ima moč. Ka-
lander kot utelešenje moči bo edini
zmogel poseči v igro moči: v boj,
kjer zmaguje močnejši: »Ta roka bo
kovala svet(...) Ne, jaz ne bom več
zboroval. Vi, ki imate v srcu mladost
in v pesti moč, vi glejte! Ob vaših
plečih bo slonelo življenje...« [Peti
akt.] Jerman še vedno zaupa v svojo
idejo, a noče moči. Uresničujejo naj
jo drugi, ki so močnejši in vedo za
strukturo sveta kot moči. Tudi žup-
nik zaupa v svojo idejo: v idejo bo-
ga, vendar se vseskozi zaveda po-
trebnosti oblasti. Spreminjanje hlap-
cev v ljudi in obratno ni apriorj ute-
meljeno v narodovi biti, iz česar se-
veda sledi,, da se bistvo naroda do-
gaja le po moči, ki je brez-temeljna
in brez-smiselna, saj hoče zgolj se-
be: »je« samo-volja. Bistvo naroda
ni »več« določeno po njegovi biti,
ampak je obratno: narodova bit je
ogrožena in izničevana skozi igro
moči, skozi brezciljno in neutemelje-
no tehniko obvladovanja narodovega
bistva.
Prvi del Jermanovega načina biva-
nja je zasnovan kot humanistična
revolucija (spreminjanje hlapcev v
ljudi), ki temelji na ne-hlapčevskem
bistvu naroda. Ko se bistvo naroda
še ni razkrilo kot nekaj »drugega«,
ko Jermanova akcija še ni čista sa-
movolja, je možno popolno zanikanje
vsakega drugega projekta: načrta
narodovega bistva. Takšen način bi-
\'anja ustreza satiričnemu dogajanju:
satiri. Bog, prisotna odsotnost trans-
cendence še vedno nekako posredno
utemeljuje Jermanovo akcijo, čeprav
Jerman boga niti ne sprejme niti ne
zavrže, ampak biva v nekakšnem
vmesnem odnosu do absolutnega. Za-
to mati tudi lahko pravi: »Ne zavrzi
boga!« [Tretji akt.] Jerman boga še
ni zavrgel, a vse tako kaže, da je
na poti k temu, da ga radikalno za-
nika. Le v vztrajanju v tej vmesni
poziciji lahko biva avtentičnost svo-
je neavtentične želje, kot tudi brez-
pogojno zaupa v bit: v identiteto biti
in bistva. Ta odsotna prisotnost bo-
ga je nujna za idejo o bistvu naroda,
ki si bo sam pisal svojo sodbo. Apri-
ornost ideje je dosežena z aprior-
nostjo biti, ki se »utemeljuje« v pri-
sotni in odsotnosti asolutnega.
V stiku s stvarnostjo se vizija isto-
sti biti in bistva razblini, pokaže se
pravo bistvo naroda (hlapčevstvo,
volja-do-moči). Ko podvomimo v bi-
stvo, je nekaj narobe s samo bitjo
22
naroda, pa tudi z istostjo biti in smi-
sla. Bistvo in bit se raz-ločita, ak-
cija se izkaže v svoji samovolji.
Znotraj te dimenzije teksta nastopi
druga faza Jermanovega načina bi-
vanja: tragedija. Jermana se polasti
obup in malodušje, prevzame ga ne-
ka posebna utrujenost.
»Nova resnica je obsenčila svet,
izkušen človek mi jo je razložil:
hlapčuj, da boš napoj en in nasi-
čen ...« [Četrti akt.] Na tej točki na-
šega razmišljanja se moramo vpra-
šati po temeljni razsežnosti Cankar-
jevih HLAPCEV, v kateri je zasno-
vana Jermanova akcija in ki se v
razkritju »ontološke razlike« kaže
kot nekaj »drugega«. »Stara« resni-
ca svetovne biti je Jermanov pro-
jekt: »svetla« ideja o narodovem bi-
stvu, ki je apriori smiselna že zato,
ker »je« po-biti sveta. Ob prehodu
dramskega dogajanja iz satire v tra-
gedijo (razkritje neutemeljenosti
identitete) je svetovno bit obsenčila
nova resnica. Nova resnica svetovne
biti je raz-ločitev bistva in biti:
ustroj sveta, v katerem se moč po-
lašča vsega bivajočega, se medse-
bojno proigrava in biva na način
samo-volje po načelu »močnejšega«.
Iz HLAPCEV je razvidno, da gre
pri Jermanovem razumevanju biti
vseskozi za bit sveta, ki je istočasno
tudi narodova bit in bit vseh ljudi,
saj pravi, da se je »svet tako zaobr-
nil«. [Četrti akt.] Bit zato ne more
biti narod, ker ni bivajoče, še manj
pa je bit mati (Pirjevčeva postavka).
Celotno dogajanje in spreminjanje
Jermanove akcije ne izhaja iz kon-
flikta Jerman : mati, niti iz matere-
kot-biti. Dimenzijo materinega nači-
na bivanja smo delno že opredelili,
določneje pa jo bomo izrekli v nada-
ljevanju našega razmišljanja. Kajti:
ne gre za to, da bi se namesto ma-
tere in biti oziroma matere-kot-biti
pojavil svet kot izvor subjekta; gre,
kot pravi Jerman, za novo resnico
(tega istega) sveta. Gre za to,
da se ni spremenila niti pozicija biti
niti izvor subjekta in naroda, ampak
se je razkrila le nova dimenzija iste-
ga sveta.
Svetovna bit v novi resnici določa
človekovo in narodovo bistvo po
ustroju te nove resnice, ki je ustroj
moči. Kot takšno pa narodovo bistvo
ni več določeno po stalni in nespre-
menljivi biti, ki je v sebi zaključena,
pregledna in smiselna. Svetovna
bit: bit sveta ni več pregledna niti
smiselna ter se izvršuje brez teme-
lja. Tako tudi bistvo vsega znotraj-
svetno bivajočega ni nekaj večnega,
ampak predstavlja le prehoden na-
čin bivanja posameznih stvari (na-
roda, človeka itd.), v vsem odvisen
od igre moči.
Prehod satire v tragedijo kaže na
bistvo sveta kot moč in oblast. Jer-
man nima le premalo moči, ampak
tudi ne želi pristati na svet, ki mu
gre za oblast. Ko se razpre razlika
med bitjo in bistvom, ko se svet
razkrije v svojem bistvu kot moč, se
sesuje satirično zanikovanje. Svet
tragedije, ki se začenja z dvomom
v »pravo« bistvo naroda in se zao-
stri v neposrednem konfliktu z ljud-
mi (zborovanje v četrtem aktu), Jer-
man konsekventno izpelje v poskusu
samomora. Ko bistvo nima več po-
mena biti, na kateri je bilo zgrajeno
Jermanovo brezpogojno zaupanje, ko
svet, njegovo bistvo in bivanje ni več
apriori zavezano smislu, je vse brez
temelja in brez smisla. Samomor je
potrditev nesmiselnega in brezte-
meljnega razkola med bitjo in bi-
stvom, ki je smisel. V imenu zve-
stobe biti, ideji, smislu in idealom
je takšen raz-kol poraz in negacija
smisla: ničenje smisla: nesmisel. Edi-
ni izhod je nasilna smrt. Ideja po-
stane v tragediji smrtonosna. Samo-
mor se ne dogaja v prikritosti raz-
like med bistvom in bitjo (kot trdi
D. Pirjevec), samomor je možen prav
in šele v razkritosti te razlike. V lu-
či razlike biti in bistva je ideja ne-
kaj uničujočega, prav zato, ker Jer-
man zaupa v bit, ki se izkaže za ne-
bistvo in ne-smisel. Kajti: če Jerman
kljub razkritju neustreznosti svoje
degradirane želje še vedno vztraja
pri zvestobi prvotni ideji, je smrt
edina možna pot: izhod, ki pa seveda
ni iz-hod.
Samomor je pravzaprav nekaj ne-
resnega. Kajti: če svoje delovanje in
bivanje razprem v njuni neadekvat-
nosti in ne-resničnosti, če torej od-
krijem pravo in resnično podobo
sveta, je ne-resno in ne-resnost, če
skušam kljub vsemu radikalno iz-
peljati prav neutemeljenost in ne-
zadostnost svoje akcije. Samomor je
v imenu resnosti in resnice sveta ne-
resen. Zato Jerman izstopa iz akcije,
kajti na svet kot svet ne more pri-
stati, odstopa pa tudi od samomora.
Tako pristane na razumevanje sveta
v igri moči, ne pa tudi na moč kot
tako. Svetu se nekako iz-makne:
svoji akciji se odpove. Ko se Jerman
odloči, da ne naredi samomora, pre-
stopi dogajanje v HLAPCIH okvir
tragedije in postane tisto »resno«.
Jermanova odločitev ni ne-resna niti
presenetljiva, ampak predstavlja iz-
treznjenje. V tem smislu je razumeti
Cankarjeve besede v pismu Schwent-
nerju: »Konec bo resen, toda ne tra-
gičen«.
Seveda je za ustrezno razume-
vanje Jermanovega naklepa, da se
ubije, pomemben tudi njegov odnos
do matere. Za samomor se odloči si-
cer predvsem iz razkritja neuteme-
ljenosti svoje akcije in neustreznosti
vrednot, v imenu katerih je posegel
v svet, vendar pa je pri tem so-od-
23
ločujoč občutek krivde do matere, ki
se veže na njeno prezgodnjo smrt.
Za trpljenje in prezgodnjo smrt svo-
je matere je Jerman kriv, ker je bil
njegov poseg v svet posredno »na-
perjen« tudi proti materi. Krivda je
postala večja in očitnejša, ko spozna
Jerman brez-temeljnost svoje akcije
in se njegovo zoperstavljanje materi
izkaže za neustrezno. V luči pravega
bistva svojega prejšnjega delovanja
kot samovolje je nujno »nerazume-
vanje« brez smisla: ne-smisel. Jer-
man ni kriv pred materjo, zato ker
ni ravnal v skladu z bistvom sveta,
ki je moč, kot trdi D. Pirjevec. Jer-
manova krivda je v brez-smiselnosti
njunega ne-razumevanja.
Jerman išče pri materi oporo (za-
ključni prizor), kajti mati mu je bli-
zu: vendar ne zato, ker bi bila bit,
ampak ker je »njegovo srce od nje-
nega srca«, ker mu je po-biti (in ne
kot bit) najbližja. Jermanova akcija
ni »zlorabljala« (v prikritosti samo-
volje) le biti matere, ampak tudi bit
Kalandra in tudi celotnega naroda.
Tako je treba razumeti med drugim
Jermanovo reakcijo na vzklik: »Mati
mu umira, on pa boga preklinja!«
[Četrti akt.] Njegove besede: »Kakš-
na je beseda, ki ste jo izrekli? Kaj
ste iznašli, da bi me do dna ranili?
— Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlap-
ce vzgojeni. . .« še vedno izpričujejo
zvestobo in zavezanost biti, vendar
so že izrečene v razkritosti razločitve
biti in bistva, v neskritosti temeljne
razsežnosti njegove akcije kot moči
in samo-volje. jermanovo »psovanje«
izvira iz spoznanja o nemožnosti
identitete bistva in biti, nad ljudmi
(narodom) se znaša in »maščuje«,
ker so ga dokončno soočili z neu-
streznostjo njegove akcije in ideje,
in ne zato, ker so mu žalili mater.
Žalitev matere je le poslednji in od-
ločilni zlom njegovega brezpogojne-
ga zaupanja v bit, njegove vere v
istost narodove biti in bistva.
Toda ko Jerman ne zanikuje več,
ko prestopi okvire tragedije in tra-
gičnega, ko iz-stopi iz igre različnih
projektov moči (iz igre volje do mo-
či in oblasti: iz igre »polaščanja«),
ko ne nastopa več proti župniku in
njegovi akciji, ko ne ogroža več ideje
in vere v boga, kateri je zavezano
materino bistvo in bit, mu je lahko
»blizu«, se mu lahko približa tudi
mati :
JERMAN: Vstani, popotnik, brez
blagoslova !
(...)
(Odpre miznico in vzame revolver.)
Komu bi rekel zbogom? Kdo bi od-
zdravil, če bi ga pozdravljal?
MATERIN GLAS iz izbe: Franc!
LOJZKIN GLAS od zunaj: Franc!
JERMAN: Slišala si! Duša, dekle,
žena! Daj, da naju blagoslovi...
Za novo življenje blagoslovi!
Ob koncu Cankarjevih HLAPCEV
se nam odpre pot v razumevanje tret-
je temeljne razsežnosti teksta, ki je
resnost (iztreznjenje) : novo življenje.
Jerman sicer pristane na resnost
življenja, vendar je še vedno zave-
zan biti. Zato tudi ne sprejme moči
kot sredstva za uresničevanje bistva
naroda in sveta, kajti bistvo sveta
kot moč radikalno ogroža svetovno
bit in bivanje. Bist\'o moči, ki se po-
lašča sveta, je tehnika brez cilja:
brez-temeljni samo-cilj in samo-vo-
lja. Ker bistvo torej ni apriori umno:
v biti utemeljno in bit upoštevajoče,
hoče skozi voljo-do-moči zgolj sebe;
na ta način pa se zakriva, izgublja
in ukinja bit.
Jerman je zaradi že navedenih in
v tekstu podrobneje ekspliciranih
vzrokov izstopil iz akcije in nadalj-
njega poseganja v svet, ki biva na
način igre moči. Po njegovem odho-
du ostaneta na »bojišču« le še Ka-
lander in župnik, prava predstavnika
moči. Svet ni »več« iz tira, kajti
tirnica sveta so (in so bile) vseskozi
od-prte volji do oblasti in polašča-
nja: igre moči.
Toda kakšno je novo življenje, ki
ga karakterizira resnost in v katere-
ga vstopa Jerman z blagoslovom
matere? »Resnemu« življenju je na
neki način blizu Hvastja, predvsem
iz primerjave z Jermanovo odločit-
vijo za način bivanja brez poseganja
v svet, ki pristaja na pluralizem idej
in igro moči, na boj za oblast, na svet
brez končnega cilja in dokončnega
smotra: na brez-temeljno bivanje.
Hvastja ne pristaja na moč in
oblast, prisiljen pa je bivati v svetu,
ki je strukturiran po volji-do-moči.
Za bivanje v tem svetu je vsekakor
potrebna nekakšna resnost. Biti v
takšnem svetu »je« resnost.
HVASTJA: Ljudje, ki imajo ženo
in troje otrok, ne ubijajo nikogar.
LOJZKA: Kaj je srce v tej črni
suknji?
HVASTJA: Bilo je, mislim. Srce in
duša in prepričanje in tisto — za
mlade ljudi (. . .) Prepričanje je
kakor smetana — kaj bi z njo, če
mleka ni?
LOJZKA: Zatorej je bolje, da se
človek odpove smetani. . . zaradi
mleka.
HVASTJA: Zares. Najprej se mu
zdi sramotno, kasneje še kočljivo,
nazadnje pa naturno (...)
LOJZKA: Grenak je, ta evangelij
radovoljnega suženjstva. . . Cemu
živeti?
HVASTJA: Kaj izprašuje drevo v
samoti: čemu rasti? Raste, doraste,
strohni., . Bog sam ve, čemu ga je
bil tja postavil. [Peti akt.]
Na vprašanje, čemu živeti, ni od-
govora, kajti bivanje ni v ničemer
utemeljeno. Bit sveta je brez temelja
in   zato  seveda   tudi   brez   smisla,
čeprav ni nesmiselna. Značaj Hva-
stjevega bivanja ni spreminjanje
sveta, niti ni uveljavljanje moči in
oblasti. Takšno bivanje je, kot pravi
D. Pirjevec, »nenehno in sprotno za-
vračanje akcije v njeno resnico«.
Seveda Hvastjev modus bivanja
ni čisto ustrezen za razumevanje
Jermanovega »novega« življenja.
Odkriva pa nekatere temeljne zna-
čilnosti takšnega bivanja. Kajti novo
življenje (ki je novo le kot nova res-
nica istega sveta, novo kot »dru-
gačno«) je gotovo še vedno zavezano
biti in bivanju, saj prav v imenu
zvestobe in vere v bit negira akcijo,
ki je moč in oblast ter torej zani-
kanje biti. Novo življenje je
zvestoba biti, ki biti same ne
ogroža več.
1) Shematični prikaz različnih na-
činov bivanja Jermana, Kalandra,
župnika in matere;_____
a) Stik med Jermanom in župni-
kom je možen, ko Jerman izstopi iz
akcije. Stik je torej le »hipen«; ne-
pravi stik.
b) Kalander se nahaja v podreje-
nem odnosu do Jermana in ni v
neposrednem stiku z župnikom.
Odnos Kalander; župnik se vzposta-
vi šele potem, ko Jerman odstopi od
svoje ideje in njeno uresničevanje
prepusti Kalandru. Stik je pristnej-
ši od stika Jerman: župnik, kajti
Kalander in župnik vesta za pravi
ustroj sveta, medtem ko se je Jer-
manu le-ta prikrival.
c) Stik med Jermanom in materjo
je omogočen, ko se Jerman odpove
zanikovanju župnikove ideje: Boga,
kateremu je zavezana mati. Ko Jer-
man ne ogroža več njene biti, se
odpre tudi možnost njunega razu-
mevanja.
č) Mati je v odnosu do župnika v
podrejenem položaju.
d) Odnos Kalander ;mati ni možen,
ker se oba nahajata v podrejenem
položaju, zavezana različnima bi-
stvoma. Možnost stika je dokončno
negirana, ko prevzame Kalander
Jermanovo mesto. Odnos Jerman:
mati je bil omogočen prav zaradi
njunega zaupanja v bit in negiranja
moči. Kalander ve za moč, za pravi
ustroj sveta (za igro moči). Zato se
dosedanje nasprotje in »izključe-
vanje« med Kalandrom in materjo
spremeni v nerazrešljivo protislovje.
24
Poezija in branje
TARAS
KERMAUNER
Govoriti o sodobni slovenski poe-
ziji pomeni govoriti o zelo različ-
nih tipih pezije. Ce smo radikalni,
se lahko odločimo le za enega med
temi tipi in ga razglasimo za pravo
ali za edino sodobno poezijo. Takš-
no stališče je stališče pesnika ali
ideologa. Literarni zgodovinar mora
ravnati drugače. Upoštevati mora
vse obstoječe tipe. Njegova naloga
je ravno v tem, da določi različnost
tipov, grupira posamezne poezije
okrog posameznih tipov, opiše zako-
nitosti vsakega od teh tipov, hkrati
pa opredeli zveze med njmi. Tudi
te zveze so lahko različne: zgodovin-
ske, strukturne itn. Literarni zgodo-
vinar dela nekaj, česar poezija sama
ne dela. Na eni strani sicer skuša
ugotoviti, kaj posamezna poezija ali
pesem je, tu se postavlja v podrejen
položaj do nje, na drugi strani pa
dela s poezijo kot s predmetom in
glede na cilj, ki je različen od same
poezije; s tem poezijo instrumenta-
lizira in jo vklaplja v nekaj trans-
poetičnega.
Pesem je pesem. Ko jo bere pre-
prost človek — nespecialist, jo bere
kot pesem. Literarni zgodovinar ali
literarni teoretik mora brati druga-
če. V pesmih razbira njihovo dia-
hrono, to je časovno, in sinhrono, to
je prostorsko strukturiran ost: njihovo
naravo, njihov zakon, njihov pomen.
Ali je ta — določeni, odkriti — za-
kon res zakon te pesmi, ali imajo
pesmi res svojo zakonitost, svojo
pomenskost in ravno to pomenskost,
na ta vprašanja nikakor nočem od-
govoriti pritrdilno. Ko pesem berem,
jo s tem aktom samim — z branjem
— postavljam v določen svet, v do-
ločeno strukturo, ki je značilna za
moj model branja in ki je določena
po celi vrsti opredelitev. To velja ta-
ko za branje specialista kot za bra-
nje nespecialista. Razlika med njima
je le v tem, da se nespecialist zado-
volji s samoumevnostjo branja, mi-
sleč, da je to, kar bere, objektivna
pesem, medtem ko je sam le pasivni
sprejemavec pesmi, specialist —
literarni zgodovinar ali teoretik —
pa mora brati predvsem svoje bra-
nje, eksplicirati in tematizirati iz-
hodišča tega svojega branja, njegova
načela, kriterije, instrumente, kod,
po katerem dešifrira svoj predmet,
svojo eksistenco in svojo ideologijo.
Vedeti mora, da ko bere pesem, bere
hkrati pesem in samega sebe. Pe-
sem ima svojo strukturo zmerom le
glede na bravea, za njegove oči in
zavest, oboje, poezija in branje, pa
se nahaja znotraj širših pomenskih
sistemov-struktur, ki pa so spet si-
stemi-strukture le za bravea in za
njegovo branje. Prav tu se odpira
eno temeljnih vprašanj v zvezi z bra-
njem poezije. Ali je tisto, kar bra-
vee prebere, objektivno ali subjek-
tivno, stvar ali zavest? Ali bere
bravee samo sebe ali samo objektiv-
ni svet-stvar, ali pa prihaja med
obema bistvenima elementoma, med
branjem in poezijo, med zavestjo in
svetom do zveze, spoja, sinteze? In
če prihaja, kakšna je ta zveza?
Vprašanja so toliko težje razreš-
ljiva, ker poezija ni preprost »objek-
tivni« svet-stvar kot recimo kamen
ali roža. Poezija je proizvod, nastal
po produkciji, ki je že sama na sebi
strukturiranje, vpomenjanje sveta.
Rezultat pesniške proizvodnje ne
more nikoli biti kamen brez pome-
na, temveč je izdelan po pomenskih
strukturah, znotraj katerih živi pes-
nik-proizvajavec. To se pravi, da je
branje najprej dešifriranje pomen-
skih struktur, po katerih je bila pe-
sem — vede ali nevede — strukturi-
rana. Te pomenske strukture pa so
— glede na bravea in branje — »ob-
jektivne«, nahajajo se v pesmi, ki
se obnaša do branja kot objektivna
stvar. Torej bravee ne bere samo se-
be, temveč tudi stvar? Torej je bra-
nje zmožno predreti prek lastne za-
vesti v svet? Torej se zavest objek-
tivira v svetu? Ce tega ne bi bilo,
ne bi bila mogoča nikakršna komu-
nikacija s svetom, ne bi bil mogoč
stavek A = B, živeli bi znotraj za-
prtih svetov in vsa dešifriranja —
branja — pesmi bi bila večno enaka:
brali bi večno istega sebe. Da ne bi
padel v to past dezempiriziranega
sveta, si mora moderni literarni zgo-
dovinar-teoretik postaviti za svojo
prvo nalogo ravno natančno in stro-
go raziskavo odnosov med branji in
poezijami, opisovanje ravno tiste me-
diacije, ki druži človeka s svetom,
zavest s stvarmi.
Prizadevanje modernega literarne-
ga zgodovinarja-teoretika mora biti
usmerjeno predvsem v razbijanje
samoumevnosti branja, v nenehno
zahtevo, da naj kritiki, ki razlagajo
poezijo in sodijo o njej, hkrati s svo-
jimi razlagami in sodbami o poeziji
razložijo strukturo svojega branja,
svojo metodologijo in svoj sistem
vrednot. V pluralni in diferencirani
družbi, ki nehava biti ideološko to-
talno enoten in zato totalitaren Na-
rod, tudi poezija izgublja svojo nek-
danjo ideološko in sakralno funkcijo.
Literarni teoretik, kritik in zgodovi-
nar ni več posrednik idealnih vred-
not. Koherenca med poezijo in bra-
njem, ki je bila koherenca sakralne-
ga ideološkega sistema-strukture in
znotraj katere so se nahajale tako
poezije kot branja, se je razdrla. Za-
to se je razdrla tudi samoumevnost
branja; ta samoumevnost je bila
namreč rezultat enotnega sistema-
strukture, znotraj katere so se naha-
jali Slovenci in je ravno zategadelj
niso videli kot svoje temeljne pogo-
jenosti. V diferencirani družbi pri-
haja do vrste sistemov-struktur, s
tem pa do vrste branj. Sakralno bra-
nje je eno samo — ena sama je Re-
snica, laičnih branj je obilo — resnic
je obilo. Ta hip, ko laična družba
relativira Resnico v več resnic, na-
stopa tudi vrsta branj, vrsta kodov,
vrsta različnih interpretacij in kri-
tik in literarnih zgodovin. Naloga
modernega literarnega zgodovinarja-
teoretika je tudi ta, da skuša odkriti
red med temi različnimi interpreta-
cijami, red, ki prevaja novo struk-
turiranost laične družbe-sveta. Prav
tu pa znova zadene na zvezo med
različnostmi: branje poezije je bra-
nje glede na njej in branju nadre-
jeni sistem-strukturo določene druž-
be-sveta. Z odkrivanjem tega siste-
ma-strukture se literarna zgodovina
ukinja kot literarna zgodovina, soci-
alna zgodovina kot socialna zgodovi-
na, obe postajata opis temeljne člo-
veške sinhrone in diahrone struktu-
riranosti. vendar opis. do katerega
ne bi prišli, če ne bi začeli z razkri-
vanjem poezije in če ne bi pri tem
razkrivanju tudi ostali.
Govoril sem o nalogah in početju
modernega literarnega zgodovinarja-
teoretika. Jasno je, da s tem nisem
mislil na nekega idealnega zgodovi-
narja-teoretika in na edino mogočo
ter dopustno metodo znanstvenega
raziskovanja ter samorefleksije. Do-
puščam vse možnosti, kakršne koli
naj že bojo. Nisem torej opisoval li-
terarne zgodovine nasploh, temveč
lastno početje ter konkretne naloge,
ki jim bom moral sam zadostiti.
25
VIZUALNE UMETNOSTI
BRACO ROTAR
Dviženje in moderna
umetnost
v Sovjetski zvezi^
Imena Jakovljev-, BuLatov-', Stejn-
berg"", Veisberg-"', Svečnikov", Soster',
Zverevs, Kabakov^, Grobman'» itn.
zvenijo v kontekstu likovnega ustvar-
janja v Sovjetski zvezi revolucionar-
no in avantgardistično. Kljub temu
zvenu in osebnemu pogumu avtor-
jev, ki ga zahteva delovanje brez
uradne podpore v Sovjetski zvezi,
pa treznejše oko opazi, da gre pri
večini teh avtorjev ali za odseve ve-
likih evropskih modelov med obema
vojnama in prvega desetletja po
drugi vojni, ki so nastali ob močni
soudeležbi ruskih umetnikov revo-
lucijskega in porevolucijskega časa,
ali pa za domače analogije teh mo-
delov, v obeh primerih pa je rezul-
tat ohranjanje in obujanje k življe-
nju tradicije dvajsetih let.
Zunaj kroga teh avtorjev, ki danes
delujejo v okviru moskovske Zveze
umetnikov kot mladi umetniki, je
močno žarišče eksperimentalne
umetnosti — skupina Dviženje, ki je
prav Zveza umetnikov iz Moskve
nikakor noče priznati. Gre torej za
diferenciacijo in celo zelo ostro di-
ferenciacijo v okviru »avantgardi-
stov«. Oglejmo si kratek historial
novejših dogodkov na področju mo-
derne umetnosti v Sovjetski zvezi:
1962. razstavlja »mladi val« v
okviru Razstave sovjetske umetno-
sti, vendar v posebnih prostorih, ka-
mor široka publika nima dostopa.
Temu dogodku sledi anatema
Hruščeva, ki jo sprovocirajo akade-
miki, funkcionarji Zveze umetnikov.
Po letu 1962 organizirajo občasne
razstavice zunaj Zveze v raznih klu-
bih in inštitutih, prirejajo tudi raz-
stave Larionova, Gončarove in Ma-
Ijeviča, Pozimi 1966—67 začno spet
organizirati razstave mlajših umetni-
kov, na katerih so razstavljeni tako
modernistični kot akademistični iz-
delki. Organiziranje teh razstav po-
teka po treh stopnjah: po ruskih me-
stih, po drugih republikah, razstava
mladih umetnikov Sovjetske zveze v
Moskvi. Akademisti se izkažejo za
inferiorne.
Moskovska Zveza umetnikov po-
stane središče novega razvoja, za
kar ima precejšnje zasluge mestni
Komsomol, Nekateri znanstveni in-
štituti se spet začno ukvarjati s pro-
blematiko moderne umetnosti, ki se
je do nedavnega zdela rešena enkrat
za zmeraj.
Kot ilustracijo naj povemo, da ima-
jo moderni umetniki celo svojega
kolekcionarja, Kostakija, ki je zbral
veliko kolekcijo in precej dokumen-
tacije.
Drugo, za nas zanimivejšo vari-
anto sovjetske moderne umetnosti
pomeni moskovska skupina Dviženje
A. Brusilovski, Biblične forme, 1964
J. Kabakov, Notran.iost, 1965
26
L. Nusberg, fotografija s kinetične manifestacije novembra 1966
(Gibanje), ki pravzaprav ni skupina
v običajnem pomenu umetniškili
skupin, temveč je raziskovalni in
eksperimentalni team. Vodi jo Lev
Nusberg", okrog njega se je leta 1962
zbrala skupina: Infanta Arana Fran-
cisco, Kručikov, Stjepanov, Sčerba-
kov. Bitova, Kuznjecov, Buturlin,
Kolejčuk, itn. V letih 1962—1963 je
je skupina že producirala formu-
lacije, ki se enakovredno vključuje-
jo v model zahodnoevropskega, ame-
riškega, japonskega, skratka interna-
cionalnega novega kontruktivizma'^.
Ti izdelki so predvsem Nusbergove
abstraktne slike, risbe in konstruk-
cije.
V letih 1962—65 je skupina prire-
dila nekaj kratkih razstav in krat-
kih predstavitev v klubih moskov-
skega in leningrajskega komsomola.
Pozneje, ko je skupina narasla in
se razvila: v njej zdaj sodelujejo sli-
karji, kiparji, igralci, mimiki, arhi-
tekti, glasbeniki, inženirji, fiziki,
elektroniki in kibernetiki; je začela
prirejati spektakle. Poprečna starost
članov je 25 let. Ker Dviženja mo-
skovska Zveza umetnikov noče pri-
znati in sprejeti, je prevzel patronat
Inštitut za atomsko fiziko.
Junija 1966 je bil v Domu kulture
tega inštituta spektakel z naslovom
Metamorfoze, ki je bil simulta-
na formulacija heterogenih čutnih
in simbolnih struktur v enotno
strukturo predstave. Slo je za sinte-
zo prostorskih konstrukcij, kinetič-
nih objektov geometričnih oblik, lu-
či, vonjav, poezije in konkretne glas-
be. Tak spektakel se navadno doga-
ja v mračni dvorani, v kateri visijo
razne konstrukcije in makete, med-
tem ko se geometrični objekti, ki
jih obsevajo barvni žarometi, gib-
ljejo. Gibanje ter barva in intervali
svetlobe so programirani po libretu.
Nusberg je izdelal več projektov te
vrste, med njimi Labirint. Med do-
gajanjem Labirinta naj bi oblika in
barva zidu, zvoki, svetloba in tem-
peratura reagirali na gibanje ple-
salca.
1967., ob obletnici Oktobrske revo-
lucije je Nusberg ponudil leningraj-
skemu sovjetu projekt za dekoracijo
mesta. Predlagal je, naj vzdolž Nev-
skega prospekta (1,5 km) in po Leni-
novem trgu razmestijo serijo velikih
kipov — arhitektur, ki naj bi se po
vnaprej določenem programu začeli
gibati, se razsvetljevati, žareti, pro-
ducirati zvoke in projicirati podobe.
Kljub konkurenci avtorjev akademi-
stične smeri je na konkurzu zmagal
Nusberg.
Pod vplivom Dviženja so se v
mnogih mestih Sovjetske zveze od
Baltika do Sibirije razvile šole in ža-
rišča.
OPOMBE:
' Večina podatkov je iz člankov
čeških kritikov J. Chalupeckyja, M.
Lamaca in J. Padrte v Opus Inter-
national 4, Paris 1967.
- Vladimir Jakovljev, rojen 1932,
ob koncu 50-tih let slikal impresio-
nistične vizije, pozneje lirično ab-
strakcijo, nato ekspresivno stilizaci-
jo
" Erik Bulatov, rojen 1934, slika
strogo črno belo geometrično ab-
strakcijo.
' Edvard Stejnberg, rojen 1938, sli-
ka polabstraktne pejsaže.
Boris Veisberg, rojen 1925, slika
polabstraktna tihožitja.
" Boris Svečnikov, rojen 1929, slika
fantastični realizem.
' Ulo Soster, Estonec, rojen 1925,
slika surrealistično, dela skupaj s
Kabakovom.
* Anatol Zverev, rojen 1934, okrog
1960 začne slikati fašizem.
' Ilja Kabakov, popartist, dela sli-
ke — reliefe; to so velike, belo
emajlirane ploskve z vtisnjenimi
»dadaističnimi« glavami.
Mihail Grobman, rojen 1940,
pesnik in slikar, slika fantastično
simboliko, zveze s Chagallom.
" Lev Nusberg, rojen 1937, zani-
mivo je, da ni obiskoval nobene
umetniške šole.
Post panterly abstraction, ' op
art. Primary structure, New Gene-
ration. Nova tendenca, pariška Gro-
upe de Recherche d'Art visuel, Ecole
de Nice itn.
I. A. Francisco, Neskončno, 1962
27
Razstava v Postojni
v dneh od 21. aprila do 5. maja je
v postojnskem Domu kulture raz-
stavljal Drago Dellabernardina, av-
tor, ki je bolj kot po likovnih iz-
delkih znan kot bivši Kameleon.
Sicer je študent Akademije za likov-
no umetnost.
Razstava v Postojni je pomembna
zaradi dvojnega:
1. ker so na njenih eksponatih
prvič na Slovenskem dovoÜ dosledno
in čisto uporabljeni nekateri principi
pop-arta'.
2. ker je na tej razstavi precej
uspešnih formulacij.
V zvezi z drugo trditvijo moram
pojasniti, da sta izbor slik dolo-
čila   bolj   kvaliteta   fotografij   in
omejen format tiska in da se le
delno pokriva z mojo selekcijo. Z
razstave so tri fotografije, ki kljub
dodatnim selektivnim elementom
kažejo nekatere značilnosti formula-
cij pop-arta, obenem pa stopnjo, ko
pop zaradi radikalizacije dela svojih
principov in opuščanja drugih ne-
hava biti pop in se spreminja v
environment odprtega tipa.
Formulacije na drugi strani te
razmejitvene črte kažejo naslednje
tri fotografije. Te formulacije niso
bile na razstavi, pač pa so zelo in-
struktivne za položaj Dellabernardi-
novih eksponatov na relaciji pop-
arta — odprti environment. Zahteve
pop-arta, ki so navzoče tudi v for-
mulacijah Draga Dellabernardina, so
naslednje: tipiziran^, stereotipen', v
vsakem primeru pa vsakdanji pred-
met upodobitve, produkt kakršne-
koli serije; za upodobitve nenavaden
material'', oziroma na nepričakova-
nem mestu uporabljen običajen
material. Pop formulacije morajo
biti v nekakšnem razmerju do tra-
28
dicionalnega principa upodabljanja:
to v konkretnih primerih pomeni
izolacijo predmeta upodobitve na
podobi, s tem pa se forma predmeta
upodobitve prenaša v novo vizualno-
semantično strukturo.
Tem zahtevam, ki so tudi osnovni
kriteriji pop-artovskih formulacij,
ustreza večina eksponatov na raz-
stavi v Postojni: kup jajčnih lupin
je nameščen pod vertikalno postav-
ljen posnetek serije jajc, kar je ne-
prikrita, igriva iluzija padanja jajc
v kup lupin; postelja meče na tla
senco, ki je narejena iz druge po-
stelje; Rdeče kosilo je res popolno-
ma rdeče: miza, pribor, krožnik, ste-
klenica, kozarec, kruh, stol, toda obe-
nem je mogoče ugotoviti, da gre za
prave predmete, ki se gredo iluzijo
lastnih posnetkov.
Ob tej razstavi, ki jo je slovenska
kritika seveda mirno prezrla, je tre-
ba zahtevati, naj likovni in literarni
kritiki vendar že preučijo razliko
med pop-artom in drugimi variata-
mi sodobne umetnosti in ne proda-
jajo vsega, od pesmi Tomaža Šala-
muna do izdelkov skupine OHO, za
I>op-art. Obravnavana razstava in še
mnoge druge nam kažejo, da je naj-
novejša produkcija tudi na Sloven-
skem zelo diferencirana.
' Pač pa je bilo doslej precej
»popartovščine«, kar pomeni, da so
mnogi avtorji uporabljali nekatere
prijeme pop-arta v tradicionalistič-
nem kontekstu.
* Robert Indiana, ki upodablja
številke in znake; R. Liechtenstein,
ki upodablja slike, ali iz stripov ali
klasikov moderne umetnosti.
' J. Rosenquist slika montaže, se-
stavljene iz časopisnih podob in dru-
ge industrijske grafike.
* F. Gallo izdeluje svoje lepotice
iz sintetičnih vlaken.
29
STRIP
Juno
MARKO
POGAČNIK
BENJAMIN
LUKS
30
31
EPIGRAMI IN AFORIZMI
2ARKO PETAN
Topografska satira
Avtobíografija
carski rez
ospice I
davica i
onaniranje
idealizem
kapavica
marksizem
alkoholizem i
reizem i
vodenica
senilnost       j
infarkt «
Spričevalo
Življenska enačba
Don Juana
1 + 2 + 3 + ... +1001 +10(12 +1003 = o
Portret kandidata
Novi učni načrt
2zvutSsrponmlkjihgfedccba
Stavka stavcev
Biografija
Naše gospodarstvo
32
Problemi, Ljubljana, vol. 7, št. 78, str. 405—426
Poraz Kolektivnega
subjekta je poraz Ideje
Med strukturama
Albrehtovc in Vodnikove
poezije ni videti
nikakršne sorodnosti
Smrt kot estetski
fenomen in religiozna
Ideja
Zupančič in Albreht
TARAS KERMA
uner: Tradicionalna me
gastruktura slovenske poezije
Raziskava struktur v slovenski poeziji, II.
del. (Odlomek). V ušesih nam še zvenijo Albrehtovi ver
zi. Kakšna sprememba, prenovitev, obogatitev - in razvoj - so tile,
približno v istem času (kmalu po letu 1920) napisani Vodnikovi verzi Pogo-
vore-: s smrtjo. Individualni subjekt govori Smrti: Tvoje oči so kot mesec . . .1
Ugasni me, da te bom videl!/ Vem pnj da moja podoba! med rožami blesti/
v tvojih svetlih dvorih./ . . . Dobra si kot žena,/ ki prvikrat rodi . . . Razumljivo
je, da starejši (župančičevsko albrehtovski) rod te poezije ni mogel razumeti,
za njegov »okus« je bila popolnoma nesprejemljiva (mimogrede omenimo, da
je bil Župančič rojen leta 1878, Albreht leta 1889, Vodnik 1901, Vodušek in
Kosovel 1904, Gradnik — rojen 1882 — pa je poseben primer samohodca).
V tej poeziji ni mogel zagledati »resnice« svoje poezije. Kolektivni subjekt je
sicer na svoj način poražen, to 90 pripadniki tega rodu priznavali; ta poraz
so tudi sami opisovali. Vendar so ga razumeli kot Poraz Ideje (seveda zača-
sen), kot Zlo zdajšnosti — časa, amoralizacijo družbe, osebni obup ter kot
premik Vere (Vere v Prihodnost) v skrito kamrico srca. Slo je za jasno na-
sprotje med Vero in Obupom, med Prihodnostjo in zdajšnostjo, za bit in dru-
gobit, za začasno empirično — čeprav skrajno mučno — prevlado druge nad
prvo (ki pa ostaja v temelju prevladujoča, vendar se to realizira šele v Prihod-
nosti.) Vodnikova poezija je naenkrat podrla ta razmerja, oziroma vsaj zdelo
se je, da jih je. Med strukturama Albrehtove (pa tudi Župančičeve) in Vodni-
kove poezije ni bilo videti nikakršne sorodnosti. Zato je prav tako razumljivo,
da je mladi rod povsem odklomil poezijo prejšnjega rodu kot zastarelo, nepri-
merno in neresnično. Oba rodiova sta drug drugega vizirala skoz oči lastne
ideologije, hotenja, načrta, samorazlage (seveda mistificirajoče se) in drug v
drugem videla ravno tako le ideološki površini poezij. Stari so v Vodnikovi
poeziji videli nedopustljiv beg, samovšečno in nezrelo sprenevedanje. Narod,
socialne Ln druge moralne Ideje so v nevarnosti, skoraj pred poginom, tu pa
nekdo opeva Smrt na način Ljubezni: Smrt kot pozitiviteto, pa vendar ne kot
prešemovski do kraja obupani izhod iz prehudih stisk, temveč Smrt kot estet-
ski, larpurlartistični fenomen; zdelo se je, da je celo religiozna Ideja — Bog
in kar je z njim v zvezi — spremenjena v esteticistično igro. Zadosti natančno
smo analizirali Vodnikovo kasnejšo poezijo, da nam je jasna njena nadaljnja
pot: prav tako se nahaja znotraj megastrukture in tudi sama je z enim svo'jim
krakom prešla v Hvalnico in Budnico, se pravi v direkten prevod na politično
socialnost reducirane megastrukture. Treba nam je torej le še ugotoviti, zakaj
in od kod njen spor s prejšnjim tipom poezije, oziroma spoznati, v čem je ta
poezija — kot nova makrostruktura — z ozirom na prejšnjo nova, s tem pa
zares pesniška: pesniško zgodovinska (prejšnja je estala zgodovinarska).
Odgovor na to vprašanje smo implicite in deloma že dali v prejšnjih iz-
vajanjih, tedaj, ko smo govorili o Vodnikovem ekstatičnem s-prejemanju Vsega,
ker je v vsem Bog in njegov Duh. Svet ni razdeljen le na socialno-politično
Dobro in socialno-politično Zlo, se pravi na Zmagoviti in Poraženi Narod (Raz-
red) — res pa je, da recimo Župančičeva poezija ne pozna te skrajne — albreh-
tovske — zožitve, saj je njena vrhovna in pomen podeljujoča eksistencialija —
Natura — nenavadno vsestranska, vključuje obstoječe od Moči do Morale, od
osebne svobode posameznika do posameznikove notranje zbranosti, od čutov
do misli, od ljubezni do viharništva itn., povsem (konkretno, ne pa parolarsko
splošno kot pri Albrehtu; ravno ta nereduciranost je omogočila Župančičevi
poeziji, da se je v času predpo&tavljanega Velikega obrata — poi letu 1941 —
razvila, da je prešla v novo makrostrukturo in da je na mikrostrukturalno bo-
405
gat konkreten način lahko podala pomenski obseg megastrukture. Kljub vse-
mu temu, kljub tej svoji temeljni polnosti pa ni obsegala tistega, kar je pri-
našala Vodnikova poezija, njenega ekstatično predanega sprejemanja ne Na-
ture, pač pa mistično spiritualno doživljanega krščanskega Boga prek njegove
— kot pozitivum nastopajoče — drugobiti: Smrti. Ta Smrt nikakor ni ne pre-
šernovsko ne gregorčičevsko ne aškerčevsko ne župančičevsko ne albrehtovsko
večno presnavljanje, negativno ime za samoobnavljanje poduhovljene Nature
— čeprav je deloma tudi to (ta pomen in ta element je Vodnikovi poeziji vsi-
lila prejšnja poezija: od tod Vodnikov spiritualni panteizem, ki pa je zmerom
le element, niansa, dodatek, součinkovanje in nikoli panteizem ali na turizem
kot tak). Če Smrt govori: Kaj so, ljubi,/ sveta najlepše žene,/ če jih niso obsi-
jali/ mojih sanj plameni?, je to — ideološko vzeto — Smrt kot Absolutna pozi-
tiviteta, kot tisto, kar nas šele zares naredi za prave — lepe, notranje, svete,
predane — ljudi. Ali ne vidimo v takšnem pomenu Smrti notranjo reakcijo na
pojmovanje, kakršnega je imela v prejšnji poeziji? Prej je pomenila Smrt —
kot Smrt — le negacijo Biti, Idealnega stanja; Smrt kot drugobit Novega življe-
nja je bua implicitno navzoča (odkrili smo jo kot tisto eksistencialijo, v katero
je nenehoma padal subjekt, če se mu je Vera zateonnila: torej kot negativno
dopolnilo, kot podlago, na kateri se ije Svetloba Novega še tem bolj svetila kot
edino pravo). Zdaj — še zmerom smo na ideološkem planu — pomeni Smrt po-
zitivno drugobit biti, se pravi tisti notranji element biti, ki bit šele dela za
pravo Bit. Polom Vere, ki ga je oznanjala prejšnja poezija, je uvajal — neo-
gibno — padec v Smrt kot Odsotnost, Nič; to konsekvenco so starejši pesniki
v svojih novih fazah nenehoma tudi izvajali, le da jim ni pomenila Edine res-
nice — kot šele pozneje, na novi stopnji subjektivitete, Voduškovemu nihüi-
stičnemu subjektu — temveč le dopolnilno, negativno, čeprav je bÜa v posa-
mezni pesmi in njeni resnici lahko povsem totalna. Omenimo samo Župan-
čičevo pesem Snežnik, ki je nastala v vmesnem obdobju med leti 1920 in 1941:
Danes in jutri in še nekaj časa/ ponosno kopljemo se v vsaki zori,/ a pisano
človeku je in gori:/ imena nič, spomina nič, ne glasa. Zmagat Poraza, ki je bila
posledica Poraza Zmage, je pripeljala do tega sklepa. A to ni smrt, ki je v člo-
veku-subjektu (tista smrt oziroma tisti njen pomen, kakor se je odkril v Zaj-
čevi poeziji), temveč Smrt same Nature: Vesoljstva; človek je je le deležen,
vanj prihaja od zimaj. Torej ni — kar je bistveno — neodtujljiva lastnost sub-
jekta. Župančič pač vse izvaja iz Nature: Snežnik skoz okno gleda me ves
čas,/ kako pero mi teče po papirju./ »Minljivi smo, drobni proti vsemirju/ to
tvoje črkanje, in ti, in jaz . . .<< Natura daje življenje (prihaja Pomlad), Nattura
ga jemlje (prihaja Zima); to na eni strani — na drugi pa megastruktura, ki se
nenehoma zamenjuje s tem naturizmom, ga omejuje in vendar ni zmožna, da
bi ga odpravila. Natika mu uzdo, hkrati pa se mu pusti — ideološko — pod-
grajevati (Vera v Prihodnost je večkrat utemeljena na Veri v neogibnost Po-
mladi kot letnega časa, cvetenja, brstenja) ; tako vidimo, da tudi v Župančičevi
poeziji megastruktura ni edina resnica, še zdaleč ne, čeprav je najbolj nasilna
in stalno posega na ostala področja. Prava opusna struktura Župančičeve po-
ezije nastaja šele iz srečavanja vrste elementov, med njimi — to srečavanje je
nenavadno pomembno — Nature in Zgodovine (pri tem je del Nature meta-
liistoričen). Podobna je tudi pesem Enodnevnice s svojo poanto: glej, rojstvo
— smrt, en pomišljaj je vmes. A ta smrtnost je le delna resnica Župančičeve
poezije. Obrnimo nekaj strani v zbirki Zimzelen pod snegom, pa bomo nale-
teli ravno na nasprotno resnico — pesem Kitajska modrost je bua prav tako
napisana pred letom 1941: Reka se spomni večne struje spet,/ sonce odstre
nam zlati svoj obraz,/ pomladna sapica predahne svet —/ ne veste več? — naš
general je čas. In osebna zveza: Kaj dal bi jaz,/ da morem krikniti v straž
hrum in hrup:/ Nič, fantje, nič: naš general je časi Ta hip še ni kriknil, nekaj
let zatem pa iz vsega grla: ta krik je bil ves čas v njegovem grlu kot možnost
in neogibnost, brez njega, brez njegove Vere kot drugega, temeljnega in no-
tranje neogibno dopolnjujočega elementa ne moremo in ne smemo razumeti
Župančičevega obupa in Smrti-Niča; šele obe eksistenciahji skupaj v čisto do-
ločenem razmerju, takšnem, kakršnega smo prikazali, tvorita dejansko infra-
strukturo Župančičeve poezije. Zato moramo napraviti temeljno pomensko ce-
zuro že med Voduškovim in Župančičevim nihilizmom, a kaj šele med tema
dvema na eni in Strniševim na drugi strani. Voduškov Veliki polom ima zato
čisto drug pomen kot naslednji obupano resignirani Župančičevi verzi (pesem
Obračun): Pozno, pozno je spoznanje:/ ves ta svet okoli tebe,/ vsa nečimrna
preteklost,/ to življenje — samoljubja/ strmi stolpi — zračni hrami/ v nič narisa-
Vodnik: ekstatično
sprejemanje Boga
Smrt je pozitivna
drugobit biti
Zupančič: Snežnik
Prava opusna struktura
Zupančičeve poezije
nastaja Sele iz srečanja
med Naturo in
Zgodovino
Zupančič: Enodnevnice
406
Smrt kot pozitivna téma
Vodnik: Pesem o smrti
Vodnik: Bog ostaja
temeljna vrednota
Individualni subjekt
prehaja v ne-sebe:
v kolektivnega
ni v oblake/ brez temeljev — razm.ajani/ zibljejo se kot pijani/ in kot misli in kot
sanje/ in kot sreča, strast in sila/ v brezno se gube brezdanje/ brez namena,
brez pomena,/ brez spomina, brez imena.
Tega padca v Odsotnost Vodnikova poezija ne pozna. Smrt ni prehod
v Nič, temveč v Bit (ki pa ni Bit ztmajčloveške Nature, temveč nadčloveškega
in znotraj človeškega Boga). S tem ije naenkrat Vodnikova — z njo pa celotna
slovenska poezija — lahko vključila Smrt v obstoj sveta na nov, resnici subjek-
tivitete bližji (čeprav še zmerom mistificiran) način. Smrt kot pozitivna téma
se v tej poeziji stalno ponavlja in subjektivizira (čeprav to na ideološkem ni-
voju ni vidno — tam je Smrt del Boga; a ker je ta Bog postal notranji, ne več
zunanji, institucialni katoliški Bog, je z njim postala za eno stopnjo bolj no-
tranja tudi smrt). Smrt celo pravi pesniku: A ti si moj gospod!/ Reci, kam —I
da ti z rožami/ pregrnem pot.. . Med Smrtjo in subjektom se je razvilo novo,
intimno, notranje, prijateljsko, erotično razmerje. Smrti subjekt sicer ne more
kreirati, ji pa lahko včasih celo ukazuje.
Voidnikov subjekt je šele pozneje izgubil to prvotno razmerje do smrti.
Zato v Pesmi o smrti (zdaj smo dvajset let pozneje, v zibirki Srebrni rog) toži
o preteklem razmerju: O ti zlati val,/ ki sinja jadra/ je nosil/ od svetlih obal/
И mojih vrtovih/ z bleskom opala/ kakor večer/ si gorela, sijala./ Po mojem
ležišču/ si cvetje trosila,/ sleherno noč/ za spanje in sanje/ me v svilo zavila,/
v srebrni me val/ potopila —. Svet začetne Vodnikove pesniške faze je bil Božji
vrt — Vrt Srrurti, temeljni subjektov odnos do sveta (in do Boga) je tekel skoz
prizmo, opno, medij Smrti, šele ta mu je dala pravi in značilni radostno sre-
brni, kristalno svileni, sinje opalni, zlato rosni vonj in značaj. Bil je svet, v
katerem je bilo zares težko zaslediti temeljno delitev na subjekt in objekt,
predelano in preoblečeno v zamenjavo obeh elementov, delitev, tako tipično za
slovensko megastrukturo. (Dejansko — z zgodovinske perspektive in kot impli-
citni pomen pesmi — je bil subjekt, se pravi nosivec, kreator, determinator in-
dividualni in kolektivni, a zmerom živi in konkretni človek, Vrednote pa objekti
njegovih realnih in ideološko se izražajočih potreb; ideološko — takšen je bil
eksplicitni pomen pesmi — pa so kot subjekt fungirale Vrednote: Natura ali
Narod ali Eshatološka zgodovina ali Dobro ali Morala ali Harmonija kot v
subjekt spremenjena substanca, medtem ko je bil živi konkretni človek pa tudi
živa konkretna grupa le njen objekt.) V začetni fazi Vodnikove poezije {Ža-
lostne roke in Vigilije) se je vse prelivalo v svet sam, pojmovan kot Božje
stvarstvo. Jasno, Bog je bil in ostal temeljna Vrednota; v tem je bila tudi ta
poezija tradicionalna. Vendar se je znotraj tega Boga, dostikrat razumljenega
kot ta svet sam (panteizem), kot poduhovljena natura, dogajala sveta promi-
skuiteta. Individualni subjekt se nenehoma osamosvaja (to je njegov greh) in
nenehoma prehaja v ne-sebe: v kolektivnega — ta pa je podan ne kot subjekt
(akcija, volja), temveč kot mistično občestvo vernikov (bratov in sestra). Har-
monija tega Občestva z Vesolj stvom, z Občestvom svetnikov, z Bogom, pre-
pletanje harmonizirajočih se sfer. Odnos med pesnikom in Ljubljeno sestro
je ljubezen in iskanje objekta, ki je subjekt: Kot tvoja stopinja/ je daljna in
lepa moja bol:/ ne smem s teboj, o sestra? Bolečina — trpljenje — ki je sama
na sebi lepa, in stopinja ljubljenega bitja, se identificirata (čeprav še ne do-
končno) na prej nepredstavljiv način. Je to za prejšnji pogled sploh dostopno?
Natura je bila diferencirana: sicer sta stopinja in bol naturni dejstvi, a eno
sodi k fizičnim, drugo k duhovno-duševnim zadevam, torej v dve različni in
bistveno ločeni sferi Nature (pri starejših je bil Človek drugačen od Nattxre,
ker je bil himianizirana, moralizirana, historizirana Natura — v tem je ravno
ajihov naturistični hrmianizem). Pri Vodniku ta diferenciacija odpade. Natura
je že sama na sebi, že takrat, ko še ni človeka, in tam, kjer ga ni, človeška,
ker je božja, oziroma človek je zmerom naturen, njegova natura zmerom po-
duhovljena, ker je božji: v Bogu je vse eno in isto. (Eno in isto je bilo tudi
v Župančičevi Naturi, vendar le v ontološkem smislu, ne pa dobesedno, v fe-
nomenu samem.) Identifikacija se nadaljuje do zadnje možnosti: Smrt ima
tvoje oči,/ o sestra. Tudi Smrt in sestra sta navsezadnje eno in isto. Ko ljubim
sestro, ne ljubim konkretnega dekleta, temveč Smrt. Oziroma točneje: kon-
kretno dekle sicer ljubim, vendar se mi pri priči spreminja v nekaj drugega,
raztvarja se v skrivnost velikonočnega Vesoljstva, v estetsko igro samega Boga,
tako da komaj ostane od nje še kaj živo konkretnega in individualnoi telesnega.
Res je, da je tudi subjekt Župančičeve poezije ljubil skoz živo konkretno dekle
Vrednoto: Naturo, Lepoto, Značaj, Radost, Spomin, Pesem (z zgodovinskega
stališča sta si oba subjekta, Župančičev in Vodnikov enaka: oba ljubita le
407
Sebe — subjekt dejansko sploh ne more preiti onkraj Sebe v Ne-sebe, v Svet,
Sam si je prva in zadnja meja, transcendenca znotraj njegove strukture ni mo-
goča; io sta pokazali recimo Salamunova in Plamnova poezija kot podobi čiste
imanence) — vendar je konkretno dekle ohranilo bistveno več svojih konkret-
nih lastnosti. Vrednota je bila le njena notranja Resnica, ki jo je še posebej,
še dodatno ozarjala, medtem ko je pri Vodniku dodatno ravno konkretno obe-
ležje telesno individualnega človeka (je v tem razlika med »realizmom« in
»spiritualizmom«?). Razlika med obema poezijama je v bistveno premaknjenih
poudarkih, čeprav še ne v različni megastrukturiranosti.
Vodnik: Prva vigilija \
Peta pesem Prve vigilije je glede tega do kraja jasna: Tvoj glas je bil tre-
pet zvonov,/ o sestra. Ta verz bi sicer lahko napisal tudi kateri od starejših
pesnikov, trepet zvonov je ustaljena prispodoba za polnost, živost, odzivnost,
nežnost ljubljenega bitja, oznaka je bila rabljena kot prispodoba Nature; na-
pisal bi ga torej lahko, pomenil pa bi kljub isti besedni oblikovanosti (dvema
estima besedama: trepet zvonov) nekaj različnega, saj prihaja pomen posamez-
nim besedam in njihovim sklopom od strukture, se pravi od zakonitega, en-
kratnega in neponovljivega razmerja, ki ga prejmejo eksistencialije v čisto
določeni medsebojni povezanosti in hierarhiji. Naslednjih verzov pa sploh ne
bi mogel napisati: — Kot med sinjimi meglicami! med angeli sem šla . . ./ Iz-
njih je lilo vame trepetanje/ in nisem vedela: tako boli/ ali molitev ali kesa-
nje . . ./ Tako svetlo in bridko. Svet — čustvo, situacija — ki je podan tu, je
s stališča »realizma« nejasen. Kaj je pozitivno, kaj negativno? Kaj življenje,
kaj smrt? Kaj radost, kaj žalost? šel s teboj sem kot bolest v sanje . . ./ Bleda
kakor od molka in sanj/ si je iz dalje nasmehnila:/ dragi zvoni . . ./ Bolest je
svetel mesec vrh noči./ Za teboj je šla moja žalost/ izmučena, tiha/ kakor od
zvezd,/ ki bledijo./ . . . Moja si kot smrt, ki se smehlja. Vsi ti kvalitativno —
eksistencialno — novi (mikro in makrostrukturalni) elementi pa se tudi že v
tej začetni Vodnikovi poeziji uvrščajo v okvir megastrukture. Najprej podlož-
nost vrhovni Vrednoti (čeprav — in tega ne smemo nikoli nehati poudarjati —
se znotraj te podložnosti strukturira novo razmerje med eksistencialijami, na-
staja — in je tudi že formirana — nova struktura sakralne promiskuitete pozi-
tivnega in negativnega, v kateri se posveča vse banalno, profano, telesno v
nerazločljivo Enoinisto): S teboj bedela/ sem pred svetim mestom jutra/ kakor
svečenica bela. Oglaša se eshatološki moment čakanja Jutra, ki je Sveto, Sveti
kraj, privilegirano mesto, na katerem se še posebej rad in na posebno svečano
pomenljiv način pojavlja Bog. (Ali ni Pričakovanje Jutra enako značilno za vso
megastrukturo, ali ni Jutro — začenjajoči se Novi svet — tudi za eshatološke
naturiste posvečen, hiliastičen kraj? Vodnikova poezija naturistične eshatolo-
gije ne ukinja, temveč jo — spreminjajoč — razširja, s tem pa jo poglablja in
avtentizirano legitimira v novi makrostrukturi.) Kot mladi kralj/ do mene bil
si čudežno svetal/ kakor od globoke zvezde./ A jaz bila sem tebi/ kot Madona
strelna,/ kot novo jutro nad vodami —/ čeprav sem bila/ kot golobica plašna.
Element novega — identiteta med strašnim in plašnim — se vključuje v staro:
V Novo jutro. Vigilije so v celoti bdenje pred Jutrom. Vendar — že spet: to Novo
jutro je Smrt. Ali ni v tem bistveno zaslutena in napovedana tista resnica- zad-
njega obrata (v Strniševi in Zajčevi poeziji), ki je po svoje, čeprav na manj
zavedni stopnji, formulirana že v predvojni Voduškovi poeziji, neprimerno
bolj zavedno in dokončno pa v Voduškovih sicer redkih, a nenavadno po-
membnih povojnih pesmih — po letu 1950 — resnica, da je edina avtentična
Prihodnost — se pravi bit in resnica — subjekta smrt, resnica, ki se je navse-
zadnje napovedovala in dala slutiti že ves čas slovenske poezije od njenega za-
četka, pa ji pomenski okvir megastrukture ni dovolil samoeksplikacije? Bela
streha tvojega šotora/ naenkrat/ v noč je zrastla kakor gora —I iz nje kot blisk
je angel vstal:/ Bog/ na najinih rokah' je svojo luč iskal. . . Bog je očitno ne-
premakljiva vrhovna Vrednota, na njem smo utemeljeni, v njem nastaja Zma-
goslavje, Poveličanje, ki ga spremlja pravo svetopisemsko razburjenje same na-
ture. Vendar — ves čas smo v samopresegajoči se dvojnosti, obojnosti Vodiü-
Kove začetne poezije — ta Bog išče svojo luč — Sebe — v najinih rokah, v naju,
v subjektu; je torej od njega odvisen? Vstal je — prek angela — iz mojega
šotora; je torej Moj, moja vrednota, moja potreba, moj rezultat? Nikakor ne
gre za hotene skrivalnice, za premišljeno igro, ki naj skrije in oteži znano res-
nico. Ambivalentne oznake so značilnost stopnje, do katere se je razvila —
dogodila — resnica subjektivitete.
V Vigilijah je že napovedano tisto, kar se je dovršilo — a v tradicionalni
smeri — v Pesmi o smrti: O, veš, kaj dušo zatemni,/ da ne more se smehljati,/
Eshatološki moment
čakanja Jutra, ki je
Sveto
Novo Jutro je Smrt
Samopresegajoča se
dvojnost Vodnikove
začetne poezije
408
Vodnik: Pesem o smrti
Smrt ni več na strani
Boga; v svet je vdrlo
intenzivno Zlo
Ločitev krščansko
obrednega od nature
(zemlje), da bi bila
zopetna zveza teh dveh
elementov izrazito
nepromiskuitetna
Natura nasploh (božja)
je postala konkretna
slovenska natura —
naša domača zemlja
Vesoljna Zmaga Boga,
Naroda, Nature in
Človeka
sestra?/ Da mojim sanjam smrt je tuja/ in me ne gleda z drugimi očmi:/ skriv-
nost,/ ki v dalje sem srebrne/ jo poslal, se vrne/ in v meni si poišče/ temen
grob. Subjekt, ki se neverjetno jasno razkriva kot subjekt, se pravi kot avtor
skrivnosti, se boji tistega, kar se mu je zgodilo pozneje, ko je Smrt iz pozitivi-
tete, iz temeljne lastnosti Boga, ki je hkrati, a le deloma in skrito Jaz — člo-
veški subjekt, omahnila, čeprav spet le začasno, v golo negativiteto: v prostor
senc, v Odsotnost. V Vigilijah je zdajšnost fantastična dvojnost (obojnost) po-
;itivnega in negatiAmega, ki obenem ni več ne pozitivno ne negativno: bit se
je začela kazati v svoji najbolj čisti in avtentični evropski metafizični obliki
kot navzočnost (pri Vodniku pravzaprav: vsenavzočnost), se pravi kot emi-
nentna zdajšnost; za trenutek in v določenem smislu je bilo odpravljeno me-
sijansko magnetno prevešanje v Prihodnost kot v edino in poglavitno Resnico-
Bit; zdajšnost je svetlo-temna, radostno-žalostna, jakajoče-smehljajoča oziroma
— v limiti, v slutnji ter napovedi temeljnega novega — zunaj svetlo zunaj temna,
ne Svetla (kot Vrednota) ne Temna (kot Vrednota — Antivrednota), temveč
barvno svetlikajoče zveneča (bela barva ni — vrednostno, eshatološko, bitno
— več od orne). V Pesmi o smrti se vrne megastruktuma delitev na zdajšnost-
temo in Prihodnost-Svetlobo, ki obuja Preteklost-Svetlobo, ta pa v bistvu ni
nič drugega kot Božja navzočnost-Svetloba. Obupani človek pravi Smrti:
Zdaj si podobna/ stari kraljici./ Hladna si, kruta!/ Kadar/ se k meni priviješ,/
sem kakor roža/ uvela, osuta. Smrt ni več na strani Boga: v svet je vdrlo inten-
zivno Zlo, ekstaza svetega Frančiška je zanikana, zamenjuje jo vizija Joachima
da Fiore — nasproti temi se vzdigne Pozitiviteta sama kot Prihodnost: Raz-
svetli,/ odpre se strop —/ Nad mano/ novo se nebo razpne:/ pod kupolo sinjo/
v mesečini zašije/ moj snežnobeli/ posvečeni grob. Bog se je usmilil Smrti,
znova jo je vzel k sebi kot del Sebe, Smrt se je usmilila človeka, znova ga je
vzela k sebi in ga posvetila: znova je prešel v sakralno dimenzijo Religije (ki
pa se nam kaže kot notranja identiteta med krščansko, marksistično in nacio-
nalno). Novo življenje je zmagalo (ni več sledu o promiskuiteti vseh plasti
bitnosti). Vrnili so se že svetniki, ki so veljali za izgubljene: Skozi prve zarje/
tedaj/ svetniki pripojo —/ v zmršenih bradah,/ srebrnih kot njiva,/ še mrak se
jim skriva/ kot prepelica/ sredi rži. . ./ Kam splahutala/ bo ptica noči? V Vi-
gilijah se je natura spremešavala z duhovnim, zdaj se duhovno ne kaže več
spiritualno, a obojno, temveč v slogu, ki je bistveno bližji »realizmu« (k temu
so se približale tako Vodnikova kot Jarčeva, Voduškova, Kocbekova poezija);
ta »realizem« pa pri Vodniku pomeni diferenciacijo obojnosti, ločitev krščan-
sko obrednega od nature (zemlje), da bi bila njuna zopetnja zveza izrazito
nepromiskuitetna, neobojna, da bi se lahko duhovnost (vrednost) približala k
natumosti (telesnosti) kot Prihodnost k zdajšnosti. Končana je doba paradoksa,
mistike, ambiguitete, skrivnosti, svet je sedel na svoja, že v prejšnji, predvod-
nikovski poeziji določena mesta. (Vračanje »realizma« je v precejšnji meri
obujanje megastrukture, bližanje tradicionalno slovenskemu.) Natura na-
sploh (božje-človeska) je postala konkretna slovenska natura — naša domača
Zemlja, slovensko polje: svetniki nekoč zapustili/ so stare oltarje,/ šli od vasi
do vasi/ in kakor svit oh svitu/ svetlo me obkrožili./ Njih rok se prst drži/ in
vonj po zrelem žitu —/ kot da včeraj so orali/ in zlato zrnje sejali/ v mehko
zemljo. Prava krščanska vera je zapustila uradno Cerkev, prazni univerzalizem,
šla je med ljudi, se izenačila z delom, z zemljo, z narodom. Smo v (narodno-
osvobodilni) Sintezi kolektivnega subjekta, ki ga je krščanska eshatologija še
obogatila in napravila še bolj sintetičnega. Konec je temè: Vse višji, vse svet-
lejši/ poprej je nizki strop —/ Med svetnikov gnečo,/ kot ogenj žarečo,/ Mati
Marija/ priplava z nebes. Pred nami je dokončna Zmaga.
Zdaj beremo: Odslej gre z njimi/ nov sijaj/ v davni tempelj/ skozi sveti
gaj./. . . Odslej/ v njem blisk gori/ na vekomaj.! . . . Po njem oranta,/ mučen-
c;:v davni sen,/ kakor plamen pribiti,/ da v rokah prebelih/ dvigne kelih —i
v njem Resnjo kri./ Svet je postal nenehno Povzdigovanje. Stojiva, molčiva/
pred novo tišino,/ veličastno ko tempelj,/ ki v njem prebiva/ Bog Sabaot. Zma-
ga je vesoljna: Zmaga Boga, Naroda, Nature in Človeka. O sij nenadni!/ K
meni sel/ prihitel je/ pomladni./. . . Prisluhni, veier, čuj,/ kako je zvok svetal
globok in čist/ in nič več tuj —/ Kakor v zibelki ležim./ Oči se mi svetlo mo-
drijo —/ kot mlademu menihu,/ ki v sanjah zre Marijo,/ kot otroci jih imajo . . .
(Verzi so izbrani iz najrazličnejših pesmi Srebrnega roga.) V nas je nenehna
ekstaza Radosti in Svedobe: večna Aleluja — Novi svet je vstal.
Jasno je, da smo analizirali samo nekatere prvine poezije Antona Vodni-
ka, vrsto smo jih pustili ob strani, nedotaknjenih, netematiziranih. Naša naloga
409
ni bua kompletna analiza te poezije; obravnavali smo jo le toliko, kolikor smo
prek nje lahko ocrtali obstoj in značaj slovenske megastrukture, njen vphv na
opusno strukturo neke poezije, pa tudi odpor različnih eksistencialnih elemen-
tov ter mikrostruktur ili faznih struktur te poezije zoper omejujočo in dolo-
čujočo jo megastrukturo. Hkrati smo začrtali analizo treh obratov (okrog leta
1920, 1940, i960) in njihovih vmesnih obdobij. Posebno močno smo poudarili
— to je bil eden naših osrednjih namenov — moč megastrukture ob drugem
obratu, moč Sintetičnega subjekta, da je odpravil, omejil ali pa preosmislil vse
elemente, ki so ga motili, ki so težili izven njegove zmagovite samoprojekcije,
in da je preostale mikro, fazno in opusno strukturalne elemente podredil svoji
megastrukturi (v precejšnji meri reducirani na religiozno-socialno-politično
ideologijo). Posebej pa smo hoteli še prikazati, kako so te poezije (Zupančiče-
va, Faturjeva, Vodnikova, Albrehtova — seveda pa tudi vrsta drugih) prešle
celo v opevanje druge — obratne — podobe Sintetičnega subjekta: njegove
institucialno etatistično integrativne, nasilne in hiperaktivistične Sinteze (»so-
cialističnega realizma«). V tej najbolj splošni, najmanj mikrostruktur alni fazi
so najbolj izgubile svojo pesniško dejanskost, se najbolj oddaljile od svoje
temeljne, skrite in pričakujoče jih resnice (resnice subjektivitete), čeprav so
se s tem — zgodovinsko, a ne pesniško — tej resnici paradoksno najbolj pri-
bližale: namreč kot njena najbolj skrajna in totalna negacija (odsotnost in
tujost). Izsiljeno podaljševanje Zmage megastrukture je tej Zmagi popolnoma
preobrnilo pomen: iz Zmagovite sinteze vsega konkretnega, individualnega,
nacionalnega, razrednega, moralnega, eshatološkega, naturnega, se pravi iz do-
seženega Cilja, ki je daleč in bistveno nad vsem posameznim in konkretnim
in ki je Absolutna Vrednota-Bit (v tem je bila seveda ravno največja samo-
mistifikacija slovenske pesniške zgodovine, saj se je v Zmagi povsem zakrila
dejanska resnica: resnica zgodovine subjektivitete; a hkrati je prav tako res,
da je šele dovršitev in dopolnitev te samomistikacije lahko omogočila ter
pripravila eksplikacijo, se pravi razpiranje dejanske resnice; samomistifikacija
torej ni — tako bi nanjo gledali le skoz optiko megastrukture, se pravi s sta-
lišča samomistifikacije same — absolutna negativnost. Zlo, ki imičuje prihaja-
jočo Resnico-Dobro, temveč naravna oblika dogajanja dejanske resnice same,
njene zgodovine, ki je prihajanje iz samozakritosti subjektivitete v njeno samo-
odkrivanje), je postala pomožno orodje, sredstvo, last v rokah Državno stran-
karskega subjekta, ki se je s tem razkril kot resnica te Zmagovite sinteze in
s tem bistveno razkril dejansko strukturiranost subjektivitete: pokazalo se je
— in v tem je bil resnični, pravi in daleč najpomembnejši zgodovinski dogodek
— da temelj in cüj vsega človeškega ni Sinteza-Vrednota-Zmaga-Idealno sta-
nje-Bog-Novi svet, temveč strankarsko državni subjekt, torej SUBJEKT. »So-
cialistično realistična« poezija pa seveda ravno tega ni prikazala, narobe, ravno
to je kar najbolj zakrivala s kombinacijo Apologije Zmage in Matutine Delu.
To kombiniranje pa je moralo zakrivati in himnično posvečevati toliko novih
elementov, da se je seveda že zelo kmalu začelo kazati kot lastno nasprotje.
Vendar ta — nadaljnja — usoda megastrukture v njeni »socialistično realistični«
fazi ni predmet našega podrobnega analiziranja (natančno smo jo skušali ob-
delati v spisu o prvi zbirki Lojzeta Krakarja: V Vzponu mladosti); zato se za-
ustavimo ob njenem robu — zares avtentično so jo izvedli šele pripadniki no-
vega, povojnega pesniškega rodu (Krakar je rojen 1926, Minatti 1924, Leveč
1923 itn.), ki je bU manj obremenjen z avtentično tradicijo, z realno konkret-
nimi potrebami konkretnih ljudi, razreda in naroda, s tem kar je realno vodilo
k Sintezi-Zmagi, jo pripravljalo, zahtevalo in ustvarjalo, ter je zato to Sintezo-
Zmago lahko zelo hitro razumel na čisto drugačen, po tradiciji neobremenjen,
zato povsem voluntaristično preosmišljen in preformiran način — na način po-
treb in Volje Etatistično-aktivističnega subjekta.
Navedimo torej za konec še nekaj verzov Vodnikove poezije, ki sodijo
na ta skrajni pesniški in fazni rob — Pesem o loku (s poti na Vršič): Kako je
tu lepo —I te planine in nebo . . .1 In vse in vse/ je naše, naše, našel/ Najtežje
skale naložite/ nam na mlade rame!/ Kot orjaki bomo jih nosili/ in s sanjami
gradili/ nove svetle hrame,/ ki jih nihče ne poruši./ Nihče nam več ne vzame/
ne enega sladkega zrna/ domače prsti —I/ Visoko v pečinah/ kakor v stolpu/
sinja se svetlika lina./ Drzno se povzpnimo/ po čereh, melinah,/ da skozi njo/
uzremo novi svet,/ zletimo v nebo! Ob tej stoji v zbirki pesem Kakor zrno,
pravo nasprotje splošnim apologetskim verzom Pesmi o loku. Razodeva, da je
z megastrukturo sicer skladna, vendar pa samolastna, da ohranja značilnosti
fazne in opusne strukture Vodnikove poezije ter v precejšnji meri obnavlja
Trije obrati
Izsiljevano
podaljševanje Zmage
megastrukture je tej
Zmagi popolnoma
preobrnilo pomen
V Zmagi se je povsem
zakrila dejanska resnica:
resnica zgodovine
subjektivitete
Temelj vsega človeškega
ni Sinteza-Vrednota-
Zmaga-Idealno stanje-
Bog-Novi svet, temveč
strankarsko državni
SUBJEKT
Vodnik: Pesem o loku
410
Vladavina
megastrukture ni nikoli
tako močna-nasilna, da
bi stria konkretnejša
(mikro itn.) strukture
tenko mejo, okrog katere se nalaga začetna vodnikovska obojnost (promiskui-
teta zdajšnosti kot vsenavzočnosti biti). Ravno to dokazuje, da vladavina
megastrukture ni nikoli sama od sebe tako močno-nasilna, da bi stria kon-
kretnejše (mikro itn.) strukture; lahko jih samo ovije v svoj krog, hkrati pa
se prav tako pusti od njih zaznamovati s posebnim mikro Ln opusno struktu-
ralnim pomenom. Takole piše: Spustili smo veslo —I morda nas zaneslo/ bo
ZÌ sinji tok noči,/ ki vse svetleje/ izpod zlatih vre čeri. Smo v svetli temi, ki se
presvetljuje (se pravi, da je v verzih oboje: zunajvrednostnost in Vrednota).
Kot sence temnimo/ pred bregom večera/ s prvo zvezdo v očeh./ Zadnji sončni
cvet/ kot biser/ nam žari v dlaneh. Pesem bi zaslužila posebno analizo kot ena
najbolj značilnih v tej fazi Vodnikove poezije.
Zupančič in Gradnik
Posebno mesto v poeziji med obema vojnama zavzema pesništvo Alojza
Gradnika. Medtem ko je bilo Zupančičevo v precejšnji meri pomaknjeno v
ozadje, pa se je Gradnikovo šele prav razvilo; po vsem, kar smo o tem obdobju
povedali, je že vnaprej jasno, da v svoji izdelani in značilni poeziji Gradnik
najbrž ni mogel biti pesnik gigantistične ali optimistične Vere, še manj pesnik
Zmage. Vendar — in tu spet trčimo na vsemogočnost megastrukture — je tudi
njegova poezija podvržena najbolj splošnim in zato tudi najbolj temeljnim
zakonitostim slovenske poezije kot osnovne mersko časovno ontološke enote
nasploh. Oglejmo si to njeno dvojnost pobliže.
Gradnik: Nova Golgota
Zdajšnost se je
intenzivirala v čas
Apokalipse
Gas in svet sta se
ustavila
V zbirki Zlate lestve — izšla je 1940. leta, se pravi takrat kot Vodnikova
Skozi vrtove, eno leto za Voduškovim Odčaranim svetom in Grundovo Dva-
najsto uro, v letu nastanka prej navedenih Kajuhovih in Balantičevih pesmi —
je na osrednjem mestu tiskana dolga pesem Nova Golgota. V njej srečamo
značilno in bistveno karakteristiko megastrukture: zdajšnost je najslabša,
najmanj vredna, ontološko najbolj zapostavljena časovna eksistencialija; je
tako rekoč negativni eksistencialno vrednostni kriterij, s katerim megastruk-
tura presoja vrednost eksistencialij in jim določa znotraj sebe — v redu svojih
razmerij, v svoji notranji vrednostno eksistencialni hierarhiji — primemo me-
sto. (Vendar zdajšnost ni primarni eksistencialno vrednostni kriterij; svoj
pomen je dobila od temeljnega pomenljivega: od moralno eksistenčnega Zla —
zdajšnost je najbolj značilen, odlikovan in konkreten modus tega Zla.) Takole
piše v Novi Golgoti: Črni dež na zemljo lije, lije./ Crne ptice letajo po zraku.I
Crne zvezde sijejo na nebu. Zdajšnost se je tako sežela, osredotočila, tako je
intenzivirala svojo naravo — njena narava pa je Zlo — da je prišla do svoje
meje: spremenila se je v čas Apokalipse, v tako ekstremno črn dan, da bolj
črnega ne more več biti in da se mora ta hip nekaj končati; ta nekaj je seveda
zdajšnost. Kakor da ni več noči, ne dneva,/ ni pomladi več in ni poletja,/ ni
zelenja več in ni več cvetja,/ ni veselja več in ni ptičev speva. Ni le konec
družbe, človeškega sveta. Sodoma in Gomora sta se razširili na samo Naturo:
tudi čas le-te se je ustavil, ne obrača se več v vsakdanji neogibni dan in
svetlobo, ne zori več ne v cvet in sad ne v življenje: ustavil se je Svet v
celoti. Lije črni dež: vse je segnito./ Crne ptice zrejo sad in žito,/ praznijo vse
skednje in omare,/ črne zvezde netijo požare. Zlo ni statično, temveč dinamič-
no: je praksis — antipraksis. Zlo nastopa kot Uničevanje, Zlo je identično z
Izničevanjem, z nasilnim prehajanjem eksistence v neeksistenco. Biti v Nič,
Živega v Smrt. Prebivati v zdajšnosti pomeni biti izpostavljen silam Uniče-
vanja, čakati na to, kdaj se bojo lotile tudi čakajočega in ga potegnile v vse-
splošno Izginotje. Na svetu je zavladala Tema: Crne duše vstajajo iz grobov,/
črne knjige sejejo po cestah,/ črna pisma berejo nam slepim.
Propadlo je, kar je bilo
največ veljavno: Vera,
Značaj, Zakon,
Ljubezen, Pravica,
Poštenje
V teh verzih je skrita kritika cisto konkretnega družbeno moralnega
življenja: namesto svetlih, jasnih, poštenih, smiselnih ljudi ter odnosov so
danes na svetu zavladali ljudje Mraka, ki zavajajo s prave poti, sejejo duševno
in telesno kugo. Zlo je v temelju moralna kategorija: je amoralnost kot taka:
— Kakor da ni vere več nobene,/ ni zvestobe, ne ljubezni prave,/ ni pravice več
ln ne postave,/ ni device, ne poštene žene. Propadlo je tisto, kar je bilo edino
in največ veljavno: Vera, Značaj, Zakon, Ljubezen, Pravica, Poštenje. Temelj-
na notranja strukturiranost megastrukture je spet potrjena: neukinljivi, večni,
absolutni Spor med Dobrim in Zlim, Poštenim in Nepoštenim, Svetlim in
Temnim.
Eksistencialija Žrtve
Ta hip nastopi v pesmi element, značilen za megastrukturo, vendar ne
tako absolutno kot prejšnji (kot temeljni vrednostno eksistencialni kriterij, ki
postavlja nasprotje Dobro—Zlo, Pozitivno—Negativno) : Žrtev. Na eksistenciali-
jo Žrtve smo naleteli že v vseh dozdaj analiziranih poezijah, a se od poezije do
poezije nekoliko razlikuje, spreminjajo se poudarki. Najznačilnejši je brez
411
dvoma oni modus 2rtve, ki pomeni Hoteno, iz svoje volje, se pravi iz skrajne
Moralnosti (Ljubezni do So-človeka, Prihodnosti itn.) izhajajočo Žrtev. Takšna
je v tipu Mučencev-Borcev, Padlih herojev, kakršne pozna Kajuhova poezija
— recimo Pesem talcev: Le nikar ne jočite za nami,/ žene, matere, dekleta;/ ju-
tri pademo v gramozni jami/ kakor dobra, zvesta četa; smrt talcev je zavedna,
pričakovali so jo in jo na svoj način celo sami povzročili. V pesmi Pred veli-
kim rojstvom piše Kajuh: a vendar je vsakdo kot mati/ pripravljen sebe žrtvo-
vati. Žrtev namreč vzpostavlja Bit sveta: Novo življenje, ki je absolutni trans-
cendens zdajšnosti. V pesmi Mostovi so zelo jasno vidne moralno ontološke
značilnosti Žrtvovanja: Iz src/ rasto/ v srca mostovi . . ./ Grajeni trdno./ Beton/
je napravljen s krvjo,/ cement/ iz zdrobljenih kosti,' traverze/ so trupla mrtvih
ljudi./ Mostovi rasto/ in ni dinamita,/ da bi jih mogel/ razbiti,/ ni mine/ in
ni ga letala,/ ki moglo/ bi v zrak jih spustiti./ Mostovi rasto,/ iz vseh človeških
src/ se pno/ in v vsa srca.I Mostovi rasto/ trdno in s strastjo/ noč za nočjo./
Mostovi,/ ki z njih bodo naši krvniki zmetani,/ mostovi,/ v svetovja ljubezni
speljani. Vsaka Žrtev je železni vijak v Mostu, to je v jekleni SOi, ki povezuje
celotno — pravo — Človeštvo v enotno Občestvo. Navedena pesem je direktni
odgovor na Voduškov Zračni napad. Tam zmaguje Tehnika, Materija, Zlo
nad Človekom, ki je nemočen: nemočen je celo Bog (Bog—Človek) — Kristus.
Tu se razodeva povsem neomajna Vera, da proti Srcem (Pravim — Moralnim
ljudem) Zlo, Tehnika in Materija (letala, mine, dinamit) ne morejo prav niče-
sar. Zlo in Dobro, Ne-človek in Človek sta v ekskluzivnem nasprotju, vendar
je moč Zla le v zdajšnosti, ki ne le odhaja, temveč jo bo vsak hip pobralo.
Na Žrtvah utemeljeno Občestvo je že zarodek tistega, kar bo vsak čas prišlo:
Zmagovitega Novega sveta (svetovij ljubezni).
Kajuh
Kajuh in Vodušek
(Zračni napad)
Kajuh: Brez žrtve
je Novi svet zaman
Ta Novi svet je bistven; brez njega bi bila Žrtev zaman. Nisem te poznal/
in vendar seni te dobro poznal,/ tovariš, ki si v partizanih pal/ . . . ker si živ-
ljenje za življenje dal,/ . . . ker si s krvjo nam pot zaznamoval. {Mrtvim
tovarišem.) Žrtev je garancija Novega življenja. Vendar je to predvsem ho-
tena, zavedna Žrtev, se pravi takšna, ki je rezultat Boja-Upora zoper mate-
rializirano in v družbeni zdajšnosti institucializirano Zlo (čeprav Kajuh druge
— nehotene, pasivne — ne zanika, mu je prva moralno, to je Človeško in
Zgodovinsko pomembnejša). Med sabo se vežejo torej eksistencialije:
Novi svet (kot Absolutno dobro) — Žrtev (zavedna) — Boj-Upor
(kot hotena materialno militantna Negacija dane zdajšnosti). Zato pravi
pesem Spoznanje: Kakor sohe kamenite/ smo nekdaj bili,/ ko tolmuni,
polni strnjene krvi./ Pa je pridivjal ta boj/ . . . in vžgal je plamen/ . . . Žejni
pijemo spoznanje:/ čaše so tovarišev lobanje,/ če do dna pogledaš vanje,/ ti
po žilah zakipi/ in upor se v njih vzbudi. Povzeta je albrehtovska negacija
pigmejskega časa — zdajšnosti: Prešel je čas,/ ko smo kot želve/ boječe skrivali
glave/ ponižno poslušali/ in lizali peté./ Dovolj trobili v stare smo rogove,/
po strunah/ žic bodečih/ ubiramo zdaj pesmi nove./ Nam radijskih ni treba
poročil:/ antene so iz naših žil,/ sprejemniki oči/ in radijske cevi — kosti,/ ki
poljejo po njih vesti/ o boju vseh ljudi./ Od step sibirskih in ravnin/ se stekajo
v srca/ glasovi novega sveta. (Ob oddaji radijskih aparatov.)
Kajuh in albrehtovska
negacija pigmejskega
(zdajšnjega) časa
Golgota ne pozna
kajuhovskega
Upora-Boja, čeprav
pozna Absolutno dobro
(Boga) in zavedno žrtev
(Kristusa)
Tega Upora-Boja Nova Golgota ne pozna, čeprav pozna Absolutno dobro
(Boga) in zavedno žrtev (Kristusa). V eksistencialni strukturi te Gradnikove
pesmi ni prostora za sovraštvo; najgloblja pozitiviteta je (požrtvovalna) Ljube-
zen, se pravi tisti element, ki smo ga največ srečali pri Balantiču in Vodniku:
Predanost. Boj, ki je Vojna, zahteva nasilje — nasilje zoper sovražnika, zahteva
sovraštvo — brez njega bi bojna aktiviteta ne pripeljala do Zmage. Poslednja
sodba je Poslednji boj; aktiviteta kolektivnega subjekta je v liniji od Župan-
čiča in Albrehta do Kajuha in Bora neprimerno močnejša kot v liniji od
Gradnika in Vodnika do Balantiča. Prva linija kombinira Sodbo Zgodovine
(Sveta in Biti), ki je neodvisna od nas ljudi, z našo človeško aktiviteto; prve
brez druge skorajda ni in ne more biti: Sodba Zgodovine se izvršuje ravno prek
lastnega človeškega Boja-Upora. Druga linija poudarja skoraj izključno Zakon
Zgodovine, poj movane kot Božje in transcendentno eshatološke; že pri Gre-
gorčiču srna videli, da bo Natura potopila sovražnike (ki pa jih je Gregorčičev
subjekt sovražil in jim želel Pogin, se pravi, da je bil v želji militanten), pri
Vodniku in Gradniku odloča o vsem le Bog, posebno pri Gradniku je človek
nemočen v primeri z Bogom. Videli pa smo že, da je Vodnika po letu 1941
zagrabila prva linija, se pravi prva (in avtentičnejša, odločilnejša, v Veliki
obrat okrog let 1941—45, v Zmago Novega sveta vodeča, aktivistična in mili-
tantna) varianta megastrukture; nekaj podobnega bomo opaz-ui tudi pri Grad-
Dve temeljni liniji
slovenske poezije
412
Borova s sovraštvom
se poječa militantna
aktiviteta
Bor: Pionirji
Po vojni se je najprej
in najhuje zlomila
ravno fanatična
verska aktiviteta
Zagoričnik, Rotar,
Šalamun, Plamen
Izdani se ne upirajo,
le Bog — edini pravi
subjekt — lahko izprosi
(ne izbojuje) Rešitev
Eshatološka
mesijanskost Zgodovine,
ki vodi v Transcendenco
niku. Borova bojna pesem je brez dvoma tematsko in vsebinsko brutalnejša,
bolj aktivistična od Kajuhove, v eksistencialnem jedru pa se bistveno ne raz-
likujeta; obe sodita v omenjeno prvo varianto megastrukture. V Borovi pesmi
Upor sta postavljeni druga nasproti drugi krščanska Predanost Usodi, trpna
(gradnikovsko balantičevska) Ljubezen, podana kot bedasta nemoč, kot fik-
tivna morala, kot dejanska amorala, saj s svojo pasivnostjo pomaga vzdrževati
Zli svet, na eni strani, in s sovraštvom poječa se vojaška aktiviteta na drugi
strani; v tej pesmi je tematizirana razlika med obema variantama megastruk-
tiu-e, ki ju obravnavamo. Ena pravi: Pahne te v hrbet —/ nastavi mu glavo./
Ukrade ti tele,/ daj mu še kravo!/ On tebi brco,/ ti njemu poljub!/ Ti njemu
kruha,/ on tebi strup! Druga: Mi pa pravimo, kdor te zgrabi za vrat,/ trešči
ga v gobec — pa bodi tvoj brat./ Pest za pest! Nož za nož! Strel za strel!/ Mar
naj čakamo, da nam vratove zavijejo/ ko zajcem in putkam!/ Da nas v plom-
biranih vlakih pobijejo?/ Za klofuto tisoč klofut!/ Kam?/ Po puško in bombe!
Ali v pesmi Pionirji: Volk se je prebudil v ovcah./ Obraz: prej strah,/ zdaj
uporen nasmeh./ »Trudil sem se in trudil:/ ne, umor ni greh!«/ . . . Koraki
koraki/ orjejo gaz/ mimo požganih domov/ in grobov — v novi čas. Kajuhov
subjekt je manj besedno surov, vendar isti — v pesmi Po tisoč letih piše: Let
tisoč in ne samo tisoč,/ dva tisoč, še delj in še delj,/ smo hlepeli, hlastali po te-
bi,/ ti leto poslednjih računov/ in prvih sadov./ . . .To leto bo naše in naša bo
letos pomlad,/ prišla bo tako, kot prišla je enkrat,/ a vendar drugače./ O — s
cvetjem, a s puško na rami,/ letos bo v boju prišla/ in s kosami,/ s katerimi
bomo plevel pokosili,/ z rokami prišla bo, ki z njimi/ iz kamenja bomo gradili,/
iz kamenja tega sveta,/ ki letos ga bomo zrušili. (Ni čudno, da se je v povoj-
nem obdobju zlomila najprej in najhuje ravno ta fanatična verska aktiviteta,
se v Zajčevi poeziji spremenila v Uničevanje kot pozitivum, da pa je Predanost
ostala še v reistični poeziji, čeprav tu ni več Predanost Bogu ali Veri v socialno
moralno Odrešitev, temveč Predanost Svetu, pojmovanemu kot Reč; ta Reč je
seveda po eni svoji plati nova samomistifikacija subjektivitete: je v Reč pre-
oblečena Najvišja in iz subjekta izločena Vrednota. Predanost Reči ostaja te-
meljna ideologija reistične makrostrukture — ne glede na to, v kakšni opusno
strukturalni različici se kaže: pri Zagoričniku kot Zakon Časa, pri Rotarju kot
Prostor Senc, pri zgodnjem Šalamunu — Poker — kot negacijsko voluntaristič-
na Samovolja do Niča, pri I. G. Plamnu kot Absolutna zdajšnost, pojmovana
kot čisti Prostor-Kraj.)
V Novi Golgoti je opisana druga varianta: Na vseh križih, kar jih je na
svetu,/ Kristu zopet krvavijo rane,/ za izdane in za vse prodane,/ moli, prosi,
kliče on k Očetu:/ »Crni dež naj lije le na mene,/ črnim pticam sam naj bom za
hrano,/ črne zvezde naj le mene žgejo.« Izdani in prodani se ne upirajo, ne
nameravajo sami zrušiti Kraljestva zla. Totalno nemočni so. Slepi in nemi. Čiste
žrtve Sil, ki so nad njimi: Sil Zlega, hkrati pa so tudi zgolj trpno gradivo, goH
pi-edmet, katerega usodo rešujejo daleč nad njimi stoječe Sile Dobrega: Bog. Le
Bog — kot edini pravi subjekt — sam lahko izprosi (ne izbojuje) Rešitev. T)o-
gajanje sveta je dogajanje v Bogu samem, ki se je odsvojil od sebe v Naturi in
Bogu-človeku (Kristusu), da bi se spet lahko vrnil k Samemu sebi. (V tej točki
sta obe varianti, aktivna in tфna, enako strukturirani, le pomensko se razliku-
jeta. Tudi v prvi prihaja Človek, ki je bil nekoč Svoboden — se pravi Absolutno
človeški — a se je pozneje odsvojil v samozasužnjenost, v izkoriščanje člioveka
po človeku, nazadnje spet k Samemu sebi prek Samožrtvovanja: pravi morajo
pobiti, uničiti neprave, pa čeprav so »bratje«, se pravi ljudje. V drugi varianti
je krožni sistem Samovračanja isti, le da je njegov Subjekt drugi: ne Človek,
temveč Bog, ne človeška socialna Zgodovina, temveč božje transcendentna; pri
obeh pa je ta Zgodovina eshatološko mesijanska in vodi v Transcendenco — le
da je pri eni Transcendenca v Paradižu v Nebesih, recimo pri Vodniku, pa tudi
prt zgodnejšem Gradniku, lahko tudi v spiritualiziranem Vesoljstvu, pri drugi pa
v Paradižu na Zemlji.) Kristus prosi, prosi za ljudi. Očeta,/ za živino, cvet, dre-
vo in hiše,/ da jih zlo vse, kakor prah, ne zbriše/ in da zemlja še ne bo pro-
kleta. Zìo je zunaj Boga, kakor je tudi zunaj Človeka (v aktivni varianti); ven-
dar se je naselilo tako v človeku (v bratu izdajavcu) kot v Bogu — v tistem
njegovem delu, ki se je odsvojil v naturo in — prek sina — v ljudi: v svetu, ki
je njegovo delo in njegov del. Ali je bistvo Zla v Samoodsvojitvi, ali je Zlo
samo na sebi to dogajanje Samoodsvojitve, se pravi načelo in praksa Negacije?
Ali ¡je bistvo Dobrega v Samovmitvi, se pravi načelu in praksi vsega, kar je
bližanje Pozitiviteti: Veri, Ljubezni, Upanju, Zidavi?
413
Zlo se razodeva v podivjanih, izgubljenih ljudeh, ki ubijajo, mučijo, so-
vražijo, častijo golo materialno naturo, iz katere so odpravili Dxiha-Dušo. V
tej točki pasivna varianta megastrukture vrednostno kritizira aktivno in ji vrača
kritiko, na katero smo naleteli ob Borovi pesmi. Ne le da trpno sprejemanje
Usode ni bedasto, kaj šele negativno; edino mogoče je, če človek noče pasti še
globlje v Samopoboj in v Zlo: aktiviteta militantnosti, sovraštvo, vojna, če-
prav je še tako »pravična«, »osvobodilna«. Zlo samó stopnjuje. Vse to je di-
rektno mučenje Kristusa. Metafizično Zlo je identično s človeškim odpadom
od Boga Očeta. Kristus se hote žrtvuje, kar pomeni, da Bog dopušča Zlo, da
dopušča lastno trpljenje prek svojega Sina in v njegovi podobi. Očetova lju-
bezen do Sina je ranjena, ko ga vidi trpeti, vendar je Žrtev edina odkupnina
od obstoja Zla. Nova Golgota govori o Kristusu: Črni dež mu trga drob in
dlani./ Crne ptice glodajo mu grudi./ Crne zvezde pečejo, da udi/ vsi otekli so
mu in ožgani./ Že telo je krpa le pri krpi./ Že brez kože noge so in rame./ Že
oči ni več in v prazne jame/ teče voda. »Trpi, še, še trpi!«/ vpije, pljuje vanj
drhal pijana,/ rajajoč krog zlatega teleta./ V Satanu časti Boga Očeta,/ Um,
Usodo, Silo, Sonce, Pana. (Tu lepo vidimo, kakšen in kaj je Bog v tej fazi
Gradnikove poezije: identiteta z Živo Naturo, z Usodo in z Logosom. Prva
varianta, katere Bit ni Bog, temveč Zgodovina, pojmovana kot Samovračanje v
Absolutno prihodnost, prav tako enači to zemeljsko, a prihodnostno Zgodovino
z živo Naturo, Usodo in Logosom. Za obe je Zgodovina racionalna, smiselna,
teleološka in vodi k temeljni Vrednoti.)
Vojna, kakor je pojmovana v tej pesmi, je različna od kajuhovsko-borov-
ske — tam (je Poslednji boj, ki vodi v Novi svet — pa tudi od voduškovske —
tam je Poslednji polom, ki vodi v dokončno Zmago Zla, v absolutno potrditev
Preteklo-zdajšnega sveta: Negacije kot narave Samoodsvojitve. Opisana je ta-
kole: Dalje lajajo skoz zrak granate./ Dalje rjovejo povsod topovi./ Dalje rušijo
se v prah domovi./ Dalje žro mrliče vranov jate. Vojna kot totalno Razdejanje
ni zadnja Apokalipsa, ni prag, za katerim stoji Odrešitev za vselej. Odrešitev,
ki se dogodi, je le začasna; izprosil jo je Kristus zaradi svojega neizmernega
Trpljenja. Krist na križu živ še, slep, vse gleda/ in: »O, Oče, dobrotljivi Oče,/
še odpusti jim, odpusti!« joče/ sladko, tiho, vela že beseda./ Oče dvigne svojo
belo roko:/ razdelijo črni se oblaki,/ zažari jo zopet sonca traki/ na vasi, na nji-
ve, breg in loko./ Crni dež je zdaj srebrna rosa./ Crne ptice angeli so zlati./
. . . Osamela zdaj topov so žrela./ Padli biči so iz rok in noži./ . . . Zašumeli
so na polju klasi itn. A svet — svet Trpljenja — se ne more končati: Krist pa
gleda, gleda s križa milo./ Ve, da zmot ni konec, ne zločina,/ ve, da zanj je
večna bolečina/ in da vse, vse se bo ponovilo.
Ta poanta pesmi brez dvoma izstopa iz megastrukture. Gre za nekakšno
pesimistično pojmovano krščanstvo v nasprotju z eshatološkim. Temeljna in-
frastuktura te pesmi ni Absolutni spor med Dobrim in Zlim, ki se bo razrešil
— ob Poslednji sodbi — v Dokončno zmago Novega življenja. Analiza mikro-
strukture pesmi kaže, da takšnega Absolutnega novega življenja ni in ne more
biti: vsakemu Novemu življenju sledi ponovna vladavina Zla. Temeljna, po-
men določujoča eksistencialija mikrostrukture torej ni Absolutna prihodnost,
temveč Trpljenje — Trpljenje samega Boga, odkup za krivdo ljudi, ki so postali
slabi. Približali smo se Večnemu vračanju Enakega: Dobrega in Zlega. (Nič
čudnega ni, da je ravno ta pomenska strukturiranost Gradnikove poezije tako
pomembno vplivala na povojni razvoj od Kovica naprej. Ali se je Poraz Zmage
Sintetičnega subjekta dal bolje razložiti in razumeti kot z Večnim vračanjem
Enakega, z večnostjo Trpljenja, menjave Življenja in Smrti?)
Teza, ki jo ves čas zagovarjamo, pravi, da takšna mikrostruktura ne more
obstati kot edino veljavna, saj je v nasprotju z megastrukturo; po eni strani
sicer megastrukturi lahko sem in tja uide, napove novo, vendar se mora odlo-
čilna moč megastrukture pokazati v drugih pesmih in tako — glede na celotno
opusno strukturo Gradnikove poezije — analizirano posebno mikrostrukturo
deformirati in osmisliti le kot eno izmed možnosti, variant. To naše predvide-
vanje, ki temelji na preučevanju značaja megastrukture — ta namreč ni in ne
more biti ne naključna ne empirična ne premagljiva, dokler je ne zamenja
zgodovina subjektivitete — je potrjeno že v pesmi, ki v zbirki neposredno sledi
Novi Golgoti, v Uspavanki med vojno: že se poraja Vera v Boljše, v Rešitev.
Na eni strani je sicer res: Kar nam danes jesen da,/ jutri vzame bela zima,^
kdor še danes dom ima,/ jutri že ga morda nima, na drugi pa beremo verze:
Kar bo prišlo, vse bo prav,/ morda pa bo vse še bolje:/ več bo vina dal bokal,/
več bo žita dalo polje./ Saj, kjer nas zabode trn,/ rožo najdemo cvetečo,/ saj če
Pasivna in aktivna
varianta megastrukture
Metafizično Zlo je
identično s človeškim
odpadom od Boga Očeta
Bog je identiteta z Živo
naturo. Usodo in
Logosom
Gradnik in Vodušek
Svet Trpljenja se ne
more končati: večno
se vrača
Temeljna eksistencialija
mikrostrukture ni
Absolutna prihodnost,
temveč trpljenje
Nasprotje med
mikrostrukturo
in megastrukturo
414
Gradnik: Kajn
Istost in rozlićnost obeh
različic slovenske
megastrukture
Fazna struktura Večnih
studencev. Zlatih lestev.
Pesmi o Maji, Pojoče
krvi
Gradnik in Strniša
Tri možnosti Zla
dimnikar je črn,/ on nam vedno nosi srečo. To sicer ni fanatično dogmatska
Vera v neogibnost prihoda Novega življenja, je pa Vera v Predanost Bogu in
njegovemu svetu: kar je, je prav, ne upirajmo se, saj ne poznamo božjih name-
nov, potrpimo, naša edina človeška možnost — doseganje temeljne človeške
biti — je potrpljenje v Trpljenju: kaj z menoj bo, kaj s teboj,/ kaj bo z njimi,
ki so v vojni,/ to samo Bog večni ve. Pesimizem prejšnje mikrostrukture je že
narahljan. V pesmi Kajn pa eksplicite zvemo, da je Večno vračanje Enakega
omeejno le na človeško zgodovino in da stoji na koncu te zgodovine — iz slo-
venske megastrukture tako znan — Sodni dan, ki bo prinesel dejansko Razre-
šitev. V človeški zgodovini se bosta nenehoma izmenjavala Dan in Noč, ko-
eksiatirala bosta 2rtev in Rabelj, Ehih in Zločin: Le tema. Cm prt je razpet
preko vsega oboka./ Ni zvezde. Ni meseca. Slepi so žarki in luči. V tem času —
večni zdajšnoeti — išče Kajn Abla: Tu spiš samo. Vem. Saj te takrat ni moja
gorjača/ ubila./ Izžarjen si živel od veka do veka,/ ti miljenec božji, ti jagnje,
ti spaka človeka,/ ki Je na nebo po pomoč se in milost obrača./ Ti nisi umrl.
Jaz tudi ne. Večno proklet/ vznemirjam, pustošim, razkrajam in rušim tvoj
svet./ Se vedno ubijam te . . ./ In konca ne bo. Dokler rod tvoj na svetu bo
živ,/ ga dalje preganjal, ubijal bom, klal in moril. Tu se kaže istost in različ-
nost obeh variant slovenske megastrukture: aktivni, sekularizirano eshatološki
pomeni Poslednja sodba spremembo dozdajšnje predčloveške zgodovine v člo-
veško, razredna, krivična družba se bo spremenila v Pravično, nastal bo Para-
diž na zemlji; pasivni in religiozno eshatološki, pomeni Poslednja sodba konec
telesnega človeštva, konec človeškega rodu ter prehod v duhovni svet Onkraj.
Eshatološki sta torej obe, le na različne načine (varianta megastrukture pomeni
njeno notranjo diferentno možnost, variantnost znotraj iste serije). Avtentično
transcendentnoet Gradnikove variante jasno vidimo v koncu pesmi: O, čuješ
me Abel? Brat tvoj je tu, Kajn, ki te kliče./ Le vstani: zazidaj spet mesta in
sela, zasadi/ spet drevje, razorji spet v novi pomladi/ vse njive, obudi v življe-
nje vse svoje mrliče —/ kri tekla bo dalje in ves tvoj'napor bo zaman./ Opral
svoje roke bom črne šele sodnji dan.
To strukturo bi lahko imenovali fazno strukturo, saj je pretežno značilna
za Gradrükovo fazoi Zlatih lestev, ki se začenja v Večnih studencih in se na-
daljuje v naslednjih zbirkah. Pesem Medanski zvonovi se konča: Dindandon,
dindandon: ti nisi prvi/ in nisi zadnji, kakor ti zdaj drugi/ že mnogi šli so in
v trohneči trugi/ tovariši so jim požrešni črvi./. Dindandon, dindandon: telo je
pena/ in puh in se izgublja brez spomina./ Dindandon, dindandon: le zvezd
družina/ sprejela večno vaša bo imena. Ali to spoznanje ničnosti človeka kot
subjekta (akcije, ustvarjanja, dela, ljubezni, zakonov) ter edine veljavnosti Boga
— zvezd — ne napoveduje konca subjektivitete? Ali ni v njem vidna že petnajst
let poznejša Strniševa poezija, s katero je Gradnikova identična v podajanju
nemoči in minljive neobstojnosti človeka^subjekta, vseobstojnosti Zvezd, raz-
lična pa v tem, da vidi ena v Zvezdah Boga kot temeljno Vrednoto, kot mesto,
na katerem so osredotočene vse moralno človeške lastnosti (Ljubezen, Milost,
Ustvarjanje, Duh, Značaj, Vera, Upanje, Harmonija), medtem ko so drugi
Zvezde metafora Biti, iz katere so odstranjeni moralni elementi, nedoločljive, po
svoje sila abstraktne, neujemljive, neupodobljive Biti, ki ne ustvarja, ne ljubi,
ne podeljuje odveze, ne daje milosti, ne omogoča vere, se ne vmešuje v člo-
veško življenje ne danes ne Jutri in mu je tuja ter oddaljena kot komaj zaznav-
ne Zvezde v temni noči našim očem; njena edina zveza s človeškim je zveza
prek svoje Negacije: Smrti in Niča, prek tistega, kar je slovenska megastruk-
tura (naj si bo v Župančičevi ali Vodnikovi, Albrehtovi ali Gradnikovi, Kaju-
hovi ali Balantičevi poeziji) karakterizirala in tematizirala kot Zlo, s katerim
ni vedela nič pametnega početi. Na eni strani ga je skušala raztimeti, se pravi
inteligibilizirati tako, da ga je postavila v svoj sistem in ga naredila za del
tistega, kar je imela za Bit: za del Boga ali Človeka ali Zgodovine ali Nature.
Na drugi strani pa se je dobro zavedala, da ravna krivično, nelogično, neko-
herentno in protislovno, saj Najvišja vrednota ne more iz sebe izločati nekaj,
kar ne le da ni Vrednota, temveč je ravno njeno nasprotje: ne-vrednota, anti-
vrednota. Hudič ne more biti božje delo in božji del. Razredna družba izko-
riščevavcev ne more biti delo Človeka ali Prihodnosti. Obstajata le dve mož-
nosti poleg te, da je Zlo goljufivo potegnjeno v sistem, v katerega ne spada:
prva je ta, da je ostalo netematizirano ztmaj sistema kot nerazložljiva in
izredno mogočna Sila, ki nenehoma vdira v človeško življenje nekako »od
strani« in lahko tematiziramo le njene konsekvence, njene reztiltate na ljudeh;
druga pa je koncipirala Zlo kot Negacijo — ker pa je Bit ali Bog najvišja Vred-
415
nota, iz katere vse izvira in se vanjo izteka, je ta Negacija lahko le Samonega-
cija. V tej možnosti-varianti se je vedenje najbolj približalo polagoma — in
predvsem pozneje — razkrivajoči se resnici: temeljni zakon subjektivitete je
ravno Negacija, se pravi Samonegacija subjektivitete same.
Opazili smo lahko, da je skoraj vsaka od analiziranih poezij (tako Grad-
nikova kot Vodnikova ali Župančičeva) z nekim svojim delom napovedovala
razkritost resnice, se na neki način otepala megastrukture in skušala sestopiti
v njeno resnico: v njeno temeljno drugost; ta razkrivajoči, resnico napovedu-
joči krak ali element sleherne teh poezij je v vseh primerih Smrt (oblika
Negacije). Pri nobeni pa ta Smrt ni ostala edina in zadnja resnica človeka-
subjekta, vsaka jo je megastrukturalno, pa tudi opusno strukturalno podredila
neogibnosti obstoja Najvišje vrednote. Ta mora biti; druge možnosti ni. (Zato
je Najvišja vrednota zmerom Vrhovno najstvo, moralna neogibnost, ne pa dej-
stvo: bit — kot pri Strniši, pri katerem se je megastruktura že osula.) Zbirka
Zlate lestve se končuje s pesmijo Zlate lestve, s pesmijo temeljne Vere: Nekje
so./ Oko jih človeka/ ne vidi. Od veka/ od zemlje so spete/ na hele oblake/ na
zvezde, planete,/ na meseca trake./ Ni se dotaknila/ mrjoča jih roka/ in noga
ni nanje/ stopila./ Nekje so, z visoka/ visijo,/ resnične ko sanje. Beseda je
izrečena: najvišja resničnost je resničnost sanjskega sveta — tega, o čemer
sanjamo in kar si čez vse želimo; Bit-Vrednota je človeška Želja. (Povojna
intimistična poezija — Kovic, Menart, Pavček — jo je tematizirala kot indivi-
dualno željo. Podala jo je na tak način, da se je njena bitnost pokazala kot
fikcija, resnico je ohranil le nenehoma želeči, hrepeneči, sanjajoči, samopoveli-
č-ujoči, resignirajoči in v podobnih poldejavnostih in čustvenih stanjih izživ-
ljajoči se individualni subjekt. Brez te — intimistične — faze, brez njene radi-
kalizacije željenja in redukcije željenja na posameznikovo privatno željenje si
ni mogoče zamisliti prehoda k resnici naslednje faze, naslednje stopnje obrata:
k zajčevsko strniševski poeziji subjektovega samcrazdejanja.) Gradnik te zlate
lestve — te čudežno nadnaravne poti k Bogu, k poduhovljeni Biti, k Vrednoti
— tudi natančno opiše: Vodnice/ na bajne so dvore,/ kjer pojejo ptice/ čarobne
od zore/ do zore in večna pomlad. . ./ Mogoče zasluti/ srce jih, ko čuti/ ljubez-
ni najprve skrivnostni nemir,/ ko upa in čaka/ sred dvomov in boja. ../
Mogoče jih vidi/ oko, kadar v smrti/ življenja so zidi/ podrti./... V tej zmedi/
življenja,/ o duh moj, povedi/ me samo do vznožja . . ./ samo da zaslutim po-
joča okrožja./ V samoti tej, duša/ šumeče naj reke/ posluša/ veneče odjeke/ in
tone naj vanje/ do smrti. O spanje, o sanje! To so zadnje besede pesmi, zbirke
in te Gradnikove fazne strukture.
Gradnikova poezija pa se je še precej bolj približala megastruktxiri. V
pesmi Maja in mrtvi brat (iz zbirke Pesmi o Maji, izdane 1944. leta, se pravi
v času, za katerega je značilen Veliki obrat v Zmago) piše: Mrtev si. Mrtvi smo
vsi,/ le da še nepokopani,/ z mrakom, kot ti, smo obdani,/ vsi so nam dnevi
noči./ Vsem nam je streha bolest,/ nemi pod njo zdaj klečimo,/ gledamo zimo
za zimo . . . Pesem je skoraj identična nekaterim Župančičevim, pa tudi drugim
iz tega obdobja. Poudarek je na tema in zdaj: zdajšnost je temna; prihodnost
pa: Ah, če ti tudi pokril/ vse okrvavljene ude/ prah zledenele je grude,/ vemo,
da to se zgodi:/ Vigredi novovzcvetele/ bodo zastave šumele,/ zrno bo v zemlji
nemirno,/ čakali bomo vsi verno,/ da v ìwvem soncu vzkali. Ali ta Prihodnost
ni konkretno socialno zgodovinsko Novo življenje prve, aktivne, sekularizirane
eshatološke variante? V pesmi Pred Gubčevo glavo se obe varianti mešata.
Na eni strani: Morda pa govoriš in le moj sluh/ ne čuje tega, kar kot val
prihaja/ iz tvojih ust od onostran, iz kraja,/ kjer oproščen je vseh okov tvoj
duh,/ a vendar še trpi, ko gleda,/ da sila večna je in večna beda. Večno vrača-
nje enakega: Nasilja (Zla) in revščine, zasužnjenosti. Trpljenja (Dobrega) se
ponavlja. A na drugi strani: O, molči, kmet, vsevdilj ostani nem/ in ne izdaj še
svojega povelja./ Naj čakajo od Zagreba do Celja/ krdela tvoja; kadar se raz-
grne/ njih bojna vrsta, o takrat povrne/ vid tudi tvojim votlim se očem! Na-
povedan je punt, povelja še ni, a se pravi, da bo. Ko bo do punta — Upora,
Boja — prišlo, bo zdajšnost, ki je — zdaj — slepa, oživela. (Zdajšnost je karak-
teirizirana z Gubčevo glavo — kipom — na pesnikovi mizi: Kot da me ni, glo-
boke, strašne jame/ tvojih oči uprte niso vame,/ kot temen, izkopan in prazen
grob . . ./ in vedno nem si, mračen, brez besed . ..) Zveza med prvo in drugo
varianto, preformiranje druge v prvo, zveza med eno in drugo stranjo je Trp-
ljenje. Če je Trpljenje zares absolutum (temeljna, pomen podeljujoča eksisten-
cialija znotraj strukture), in če je tak absolutum tudi Bog, ki je Oče in Stvar-
nik vsega, potem je razumljivo, da pride do Poveličanja Trpljenja; ker pai
Temeljna drugost —
resnica — vseh
obravnavanih poezij
je Smrt
Najvišja resničnost
je resnicrwst sanjskega
sveta; Bit-Vrednota
je človeška Zelja
Gradnik in Kovic,
Menart, Pavček
Gradnik: Maja in mrtvi
brat
Gradnik: Pred Gubčevo
glavo?
416
Poveličanje
v Prihodnosti
Identičnost
kajuhovsko-borovsko-
župančičevsko-
albrehtovsko linijo
Dvoumnost in spajanje
obeh temeljnih
slovenskih variant
Gradnik: Triglav
Spiritualno-sakralno
Bistvo slovenskega
naroda
trpijo predvsem bedni, nesrečni, preganjani, izkoriščani, nemočni, se bo dogo-
dik) predvsem njihovo Poveličanje; ker pa je beden, nemočen itn. predvsem
slovenski narod (resnica slovenskega viziranja slovenstva je ideologija nemoči,
trpljenja in brezpravnosti), bo po veličan predvsem on kot Narod-Proletarec.
Gubčeve besede o bedi zdajšnosti in o Po veličanju v Prihodnosti razumejo le
tisti, ki so sami zares do kraja prebičani (Imitatio Christi): Morda mi govoriš
let sto in sto,/ . . . in samo jaz ne vem, kaj govoriš/ in tisti le vedo, ki jim je
križ/ ogulil rame in ki so jim trni/ razparali noge . . ./ in samo jaz ne vem, ker
kaj je glad/ ne vem in kaj je mraz in dež brez strehe . . ./' in kaj so dojke žene
izsesane . . J in kaj je s 'krvosesi večni boj/ in kaj verige so in ječe vrata/ in
tlaka večna in krivica brata, še bolj bojna je Vizija, prav tako napisana tik
pred vojno (1939), v pričakovanju Apokalipse: Prišel ho dan, ko boš srce
Ljubljane/ gorelo kot nikdar sveto in živo/ od gneva, ki grozeči glas in grivo/
predrami v levu, ko nanj lovec plane. Ali se ti verzi sploh kaj razlikujejo« od
kajuhovsko-borovsko-župančičevsko-albrehtovskih? Nemočni, trpeči človek se
je naenkrat spremenil v leva, gnev, ki ga bo čutilo- preganjano ljudstvo, je so-
vraštvo, ki se torej — po logiki megastrukture — uvršča kot pozitivna moralna
lastnost poleg prejšnje Ljubezni. Pred nami je upor — Vstaja: Kot nekdaj od
naselja do naselja/ in od gora do gor kresov so siji/ oznanjali nevarnost do-
mačiji,/ srce bo srcu dajalo povelje. Upor se bo strnil z žrtvovanjem: Srce
poreče srcu: »Bodi čvrsto!/ Živeti ni potrebno; če smo rosa,/ le travi vzame
nas, ne zemlji, kosa.« Smrt posameznika je torej nepomembna. Občestvo ostaja
naprej, s smrtjo Žrtve se celo utrdi. Zemlja — Domovina, Narod — še inten-
zivira svoje življenje. Zveneli meči bodo in verige,/ in v naše zmedene usode
knjige/ s krvjo napisali poslednjo vrsto. Le ti zadnji verzi soneta so dvoumni:
lahko pomenijo konec dozdajšnje zgodovine-usode, prehod v zemeljski Para-
diž Novega življenja (aktivna varianta megastrukture), lahko pa govorijo o
koncu človeškega, se pravi tudi narodovega in osebnega življenja, ki mu bo
sledilo Poveličanje v Nebesih. Dvotmmost verzov je značilna in natančno
prevaja pozicijo te poezije: sama njena struktura ostaja dvoimma, saj spaja
obe varianti, čeprav bi se morali izključevati (in se ponavadi tudi izključujeta.)
Nekaj let prej, a še zmerom v tej fazi Gradnikove poezije, je bil napisan
Triglav {Večni studenci, 1937). Elementu Trpljenja se tu pridruži — tako rekoč
tipično župančičevski in pozneje borovski — element Poguma, Moči, Vere:
O sveti, silni — v tvoji večni senci/ klečali so še naši praočetje/ in vreli v senčno
tvoje so zavetje/ neusahljivih naših src studenci. Narod prihaja v prvi plan;
Tiiglav je njegov simbol. Kolektivni mučeniški subjekt dobiva zdaj dopolnilo
v kolektivnem nacionalnem subjektu: O sveti, čisti — megle jedke pene/ zmeh-
čale niso tvoje rasti trde,/ vse zemlje in neba grmeče srde/ pokojno so odbile
tvoje stene. Nacionalni subjekt je sakrosankten, nadempiričen: božji — je enti-
teta, ki je zemeljske sile ne morejo izničiti (kot ne morejo Kristusa). Tudi
Narod (slovenski) je del Boga (božje Nature). Ker je Narodovo bistvo onkraj-
materialno, je neogibno, da se bo po vseh tegobah zdajšnosti in nižin njegove
empirične materializacije v konkretni slovenski zgodovini spet vrnilo vase, po-
stalo to, kar — kot bistvo — že je, se zveličalo v Svetlobi (Zmage): Ce vse, kar
nam je ščit in meč, se zruši/ bleščal še vedno svet boš v naši duši/ in vse bo
podlo, kar bo strahopetno,/ vse bo mogoče, kar bo neverjetno,/ in še v omaho-
vanju sebe svest/ se zdramil rod bo v siju novih zvezd. Poveličanje v Zmagi
se zdi zares — v optiki naše zdajšnosti, naših empiričnih skušenj — popolnoma
neverjetno, a mora bitì mogoče glede na spiritualno-moralno-sakralno Bistvo
slovenskega Naroda.
Elementi prve variante se pojavljajo v Gradnikovi kasni in zgodnji poeziji,
sredina okrog leta 1930 (Svetle samote) jih pozna najmanj — to je povsem
v skladu s tem, kar smo ugotovili tudi pri Župančiču in drugih, v skladu s
pesimizmom, obupom, temo, ki so postali glavna eksistencialna vsebina sloven-
ske pezije med obema obratoma (med 1920 in 1940). V Knežjem kamnu (De
profundis, 1926) piše: Prestol je tukaj — star in kamnit,/ a kje je kmet svo-
bodni, kje vojvoda,/ kje knez izbrani svobodnega roda,/ kjer meč in žezlo in
ponosni ščiti/ Kje naroda je širni, trdi zid/ in kje svetinj njegovih je posoda?/
Vse je razrušila že zla usoda:/ svetišča prah so, zid leži razbit. Ali ni v teh
verzih povsem obnovljena prešernovsko gregorčičevska predstava svobodne
preteklosti? Končajo se s tistim, kar nam je iz aktivne variante tako znano —
s Pozivom: O, svobodnih zasužnjeni sinovi,/ še naša duša sta in naša kri,/ šp.
so v tem kamnu naše iskre skrite:/ v plamene živi vere jih budite,/ če z mečem
417
ne, budite jih z okovi! Med pTeteklostjo in Prihodnostjo teče kontinuiteta (žive
iskre), sicer skrita, a neizbrisna: to je kontinuiteta Žive vere in notranjega
Upora. V Obešenih beremo: Tam daleč gori ob zeleni Soči/ od solz so mokra
tla že v vsaki koči/ in pest se stiska, strašna pada kletev./ O, dobro seme v
zemljo to, krvniki,/ vsejali ste! Nekoč bo dobra žetev! Tako je biloi v kmečkem
puntu nekoč, tako tudi spet bo; Gradnikova poezija je iprišla tu do meje svoje
aktivitete: do gregorčičevskega »revanšizma«, militantnosti, ki se je še v večjih
razsežnostih obnovila dvajset let pozneje (pesem je bila napisana 1921. leta).
Uporni Ivan Gradnik, voditelj punta, govori kakor pozneje Kajuhov uporni
subfjekt: ne bom le v hipu plameneči kres/ in ne izginem kakor v ognju slama:/
iz semena, ki ga zakrije jama,/ priklilo sto zelenih bo dreves./ Ta moja vroča
kri — še, še bo vrela/ in ta moj duh — bo še podil krdela/ trabantov, žbirov, dav-
karjev in slug. Prebiramo v preteklost projicirano podobo Revolucije: Zvoni,
od Mengor, Volč, Svete Lucije,/ Tolmin in Slap in Selo odgovarja/ in ko na
krilih strašnega viharja/ zvonjenje čez deželo se razlije./. . . »Dovolj si, sodrga,
krvi nam pila,/ dovolj si živim nam odrla kože!/ Dan sodbe je prišel in dati.
plačila!« In še več — podobno kot Župančič je tudi Gradnik v prvem obratu
videl dokončno Zmago; v pesmi Na Kalemegdanu (iz zbirke Pot bolesti, 1922)
piše: O pokleknite vsi! Povzdigovanje/ rudečih hostij je; naj zdaj v spomin/
trpljenja vsega brat objame brata.
Vendar je za mikirostrukturo in opusno strukturo v Gradnikovi poeziji
najibrž značilnejša druga plat te aktivitete, optimizma in kolektivnega subjek-
tivizma: plat smrti. Medtem ko je bila pri Župančiču le bolj drugobit Moči
(recimo v pesmi Vseh živih dan: Tam od mračnih lesov/ vrši vihar/ poln srditih
gromov,/ in izza megla zdaj pa zdaj vzplapola/ krvavordeč plamen kot meč —/
fo dneva, je novega žar./ O, bratje, na pot, življenju naprotU Ne bojte se meča
krvavega,/ ta meč ni namerjen na zdravega,/ na pravega moža./ Ta meč divja
čez grobove le,/ požiga razpale domove le,/ kar je čilega, to obvelja. — seveda
pa je optimizem in vitalizem, antimortualnost te pesmi ekstremen primer Moči
Župančičevega kreativnega, vizionarskega in z vsem svetom spopadajočega
se subjekta), sta pri Gradniku bolj Moč in Življenje drugobit Smrti. V Gradni-
kovi poeziji je posvečeno Smrti več prostora kot Življenju, v opusni strukturi
njegove poezije, ki ima seveda vrsto precej različnih faz (kot tudi Župančičeva
— a v tem spisu ne enih ne drugih ne obravnavamo sistematično; naša téma je
megastruktura, zato se jih dotikamo brez reda in s ciljem, ki je zunaj njih),
ima Smrt posebno in izredno pomembno mesto. To vidimo že v pesmi Žrtvam,
ki notranje spaja kolektivni (nacionalni) subjekt z Življenjem in Smrtjo: V svo-
bodi zdaj nam je skrivnost očitna:/ naroda zarje se rode le v noči,/ njegova
rast in moč so žrtvujoči —/ bolj od življenja smrt je rodovitna. Tu je Smrt
strukturirana in ima pomen kot kategorija rodovitnosti, nastajanja, razvoja (v
skladu z ideologijo megastrukture). Odtod naprej pa kaže pomen Smrti v bolj
temno plat. Že v Črnih vrtih (Pot bolesti) pravi: Naše domovine črni vrti/ so
vse vaše rože ovenele?/ Kakšne rože bodo zdaj cvetele,/ rože žive ali rože
Smrti?/ Kjer ovene roža, seme pada./ Padajte semena v globočine!/ Samo Smrt
in samo bolečine/ so vstajenja in življenja nada. Brez Trpljenja ni Vstajenja
(tu se že loči od Bora, za katerega trpljenje ni neogibnost, temveč napačna,
žalostna usoda). Trpljenje pa se pomensko veže na Smrt. Osrednja eksisten-
cialija Gradnikove poezije v celoti (opusne strukture) je Trpljenje, ne Vstaje-
nje; zato se Trpljenje dostikrat veže na Smrt, ne da bi iz njega raslo kakršno-
koli Vstajenje. V prvem primeru te strukture je Smrt le drugobit Vere, Živ-
ljenja, Naroda — vsega tega kot Ideje, ki se je v banalno zli zdajšnosti izgu-
bila; to varianto dobro poznamo že od Župančiča in zato ni nekaj posebnega,
nekaj zunaj megastrukture. Najdemo jo lahko v pesmi O zlata zemlja (prav
tako iz Pof! bolesti, iz zbirke, v kateri se razkrivajo Vera v Zmago, sama
Zmaga in Obup nad ponesrečenostjo te fiktivne Zmage, pa tudi grenkoba, srd,
bes nad nizkotnostjo življenja, ki se je realizirala v ostvarjeni Svobodi): Vse,
kar življenje daje — vse je prazno/ in vse sovražno je, kot ost je trna/ in vere
ni nobene še med brati./ V naročje svoje sprejme nas prijazno/ in večnoverna
je là zemlja črna/ in nam je kakor hišica in mati. Smrt se veže na dve temeljni
Vrednoti: na Zemljo in na Mater, vendar ju — in v tem je njena veličina —
nadomešča kot zadnja naša tla in zadnja Mati. V življenju zdajšnosti ni živeti,
saj je podlo, bedno, umazano, nemoralno: če zdaj že kažemo, da nam ni nič/
svobode mar in da nam korobača/ še ljubša ko postava je domača,/ naj kar
vse skupaj vzame nas hudič!/ Naj zopet tujec v jarem nas upreže,/ naj bič za
nas iz naše kože reže/ in mesto kruha naj nam da škorpjone./ Saj hrbet naš
Gradnik in Gregorčič
V preteklost projicirana
podoba Revolucije
Zupančič: Vseh živih
dan
Gradnik: Moč
in življenje sta drugobit
Smrti
Brez Trpljenja ni
Vstajenja
Smrt se veže na Zemljo
in Mater in je naša
zadnja Mati
418
Gradnik in Menart
Gradnik: V bolnišnici
Gradnik in Vodnik,
Gradnik in Zupančič
Zupančič: Meni se hoče
Zupančič in Menart,
Zaje
zna delati poklone,! rame je vajeno nositi križe,! in usta vejo, kje se peta liže.
(Sonet o svobodi I., Pot bolesti.) Ta obupna zdajšnost, ki nas trenutno navdaja
z obupom (in ki jo je že prej in pozneje opevalo toliko pesnikov; po vojni
jo je najbolj učinkovito ponovila predvsem Menartova poezija in tako z ene
od plati razkrila resnico Velike zmage v Velikem obratu), je očitna drugobit
Ideje in Vere, saj nas naravnost bojevito spodžiga, naj takšnega stanja ne
dovolimo več in naj skušamo — z odporom in uporom — vzpostaviti resnično
Svobodo. Izmodreni subjekt zdaj ve, da je Zmaga morala biti poražena, saj
trpljenje, ki jo je pripravilo, ni bilo zadosti veliko: Le upe grizli smo in ne
trpljenja.! Zdaj roke nimajo več kaj prijeti! med ruševinami hiš in življenja.
Brez Trpljenja ni nobene Rešitve. A smrt je — v tej klasični, prešemovski —
varianti Rešitev tudi iz trpljenja: Smrt je tisti pokoj, ki nam ga pretežavno
življenje ne more dati: Zakaj življenje je nemir in boj! in samo neutešeno hre-
penenje! in samo bolečina in trpljenje! in samo skrb in solze, kri in znoji!
Zakaj je Smrt ko tolažeč napoji^ in kakor tiho, toplo je žarenje,! in samo kakor
v senci sladek sen je! in samo dolg, neskončen dolg pokoji! . . . Smrt dobrot-
Ijiva zopet vse pripelje! v ljubeče, tajno nas naročje njeno; v naročje Matere,
ker: Življenje nas od Matere odloči,! in bol in bolečine so le želje,/ da bili z
Materjo bi zopet eno. Mati je v temelju Mati Božja, s tem del Boga in sam Bog
(ta tudi nastopa v prejšnji pesmi tega cikla —' cikla V bolnišnici — kot temeljna
bit sveta: Kdor je zgrešil se na samotni poti! in zgrizel ga je kljuvajoči dvom.!
o Bog, zdaj on se zopet vrača k Tebi!). Zdaj Ideja ni več Idealno stanje kolek-
tivnega nacionalnega subjekta, ki se bo realiziralo na tej zemlji (ne zabi sin,
nikdar, kaj je osveta!! Usoda naša je zdaj v vas, mladini!! Bodite seme . . .),
temveč Bog, ki je že ves čas realiziran, a v katerega bomo lahko — kot v
Idealno stanje v Nebesih — prišli šele po smrti. (Ta Nebesa pa si Gradnik
seveda ne predstavlja po sardenkovsko — blizu je temu, kar je pozneje razvil
Vodnik: Bogu kot poduhovljeni, večni Naturi, v katero bo po smrti prešel
človek. In tu je spet zveza z Župančičevim naturizmom, ki se podaljšuje v
Albrehtovega, Faturjevega in Kajuhovega.) V obeh primerih gre torej za Idejo,
za Najvišjo vrednoto. Vendar — ali gre res samo za Idejo? In — ali gre res
samo za Idejo tudi pri Župančiču, recimo pri njegovi Naturi?
Ali ni morebiti točnejša misel, da gre pri Zupančičevi Naturi za neidejno
in neidealno realiteto, ki je čez vse stvarna in ki bo ostala — morala ostati —
še davno po zlomu nacionalne, razredne in božje Ideje, a je znotraj pomen-
skega polja, ki ga predstavlja slovenska megastruktura, morala spremeniti po-
men, se preformirati v moralno, eshatološko, idejno, poduhovljeno Natiu^o?
Kolikokrat se ta Natura pokaže kot gola subjektiviteta individualnega sub-
jekta, iki ga žene Volja do Moči, se pravi kot natura Subjekta, kot nekaj, kar
ni idealiteta in Vrednota zunaj njega, temveč vredna zato, ker je subjekt;
kolikokrat proseva spoznanje, da je edina vrednota vrednota dinamičnega,
ekapanzivnega, polaščujočega se subjekta (podanega nenavadno precizno, če-
prav še v optimistični, napredujoči, »liberalistični« obliki-stopnji, na kateri
meni, da mu je ves svet odprt in na razpolago kot snov za njegovo Samo-
potrjevanje — njegovo zgodbo je dokončal Zajcev samega sebe polaščuijoči in
zato samega sebi ubijajoči subjekt) — recimo v pesmi Meni se hoče: Meni se
hoče širokih ravnin! in svobodnega obzorja,! meni se hoče mogočnih višin,!
vladajočih zemlje in morja.! Meni se hoče čarobnih noči! in neba, ki se koplje
v zarji,! in goščav, kjer hrupa človeškega ni,! in v vrhovih vale se viharji.!
In viharjem bi dal svoje črne strasti! in v morje bi potopil bolesti,! da mi duša
očiščena v soncu živi,! polna jasne, ponosne zavesti! Natura se sicer kaže kot
samostojna, še več, subjekt hoče doseči ravno to njeno samobitno samostoj-
nost in postati kot ona. Natura je torej Ideal, Vrednota, hkrati pa je povsem
transparentno, da je ta Natura individualni subjekt sam, za katerega Strast
in Voljo je Natura, ki eksistira zunaj njega, le prispodoba. A te konsekvence
ne zmore povleči. V tem primeru bi postal subjekt sam Natura, se pravi Jaz
kot Kreator sveta; s tem pa bi moral sprejeti nase še celo vrsto konsekvenc,
ki so se pokazale pozneje med Menartom in Zajcem (če je vse moj predmet,
moja last in če sem torej edini, ki SEM, Jaz, potem je vse jaz, potem sem
sam, potem postanem sam predmet svoje akcije, polaščanja — in ker je po-
laščanje izničevanje, je neogibni rezultat samopolaščanja Smrt, Nič Mene kot
edinega Absolutnega subjekta: dejanski konec subjektivitete). Zupančičev sub-
jekt igra na dveh ravneh, sebe utemeljuje na Naturi, Naturo dela za primero
sebi. To dela, da bi ostal moralen, značajen, lep, urejen, harmoničen subjekt-
nesubjekt: ravno v tej sintezi subjektivitete in nesubjektivitete-vrednote, ki
419
pomeni zarezo in razpoko, lahko eksistira Harmonični človek. Svoboda kot
želja. Cilj in Realiteta, Moč kot moralna in ubrana, nenavzkrižna kategorija,
človekovo občutje življenja kot prelepega Čudeža — čarobnosti. Svet v celoti
kot tukaj in zdaj že Odrešen — očiščen, kopajoč se v Svetlobi vsenavzoče Biti.
lo je svet nature, v kateri ni ljudi — človeškega hrupa, pa vendar hkrati so,
saj je v njej ne le njihov predstavnik, ne le simbol, temveč de facto edino
človek: Jaz — subjekt Volje. Pozneje se je pokazalo, da je ta sinteza povsem
ideološka (zaželena in zimanje skombinirana), čeprav je pozneje razpadla na
svoje sestavne dele (Vrednote in subjektiviteto), je tokrat — kot sannozakriva-
joča se stopnja subjektivitete — še obstajala skorajda kot slovenska Norma:
noittna naše megastrukture. Natura kot Jaz in kot Ne-jaz (ki pa vendar ni Vred-
nota, temveč Meja Mene, Moja Meja, Jaz kot Ne-ijaz, Jaz — subjekt — na
večni meji tega, kar me — kot subjekt — loči od moje eksistence kot člove-
škega bitja; človeško bitje je tu temeljnejši pojem od subjekta, saj je tudi
subjekt oziroma subjektiviteta kot zgodovinska — epohalna — figura le oblika
tega temeljnoj šega: človeške eksistence kot tu-biti; natura v temeljni obliki
se kaže kot meja med subjektom in tu-bitjo; v koncu subjekta oziroma subjek-
tivitete, ki pa se dogaja že ves čas obstoja subjekta kot njegova nenehna meja,
ki ga ločuje od skrite, a neodstotne tu-biti, se kaže konec ene njegove narave
in začetek — zasluten le per negationem — druge; razpor obeh narav-natur
je tematizacija Nature kot samostojne bitnosti, ki je nenehen negirajoč se in
navzkrižen korespondens subjekta, njegova kvazi idealna dopolnitev v Vred-
noti, se pravi v Ne-sebi, ki se iz resnične ne-subjektivitete — Meje subjekti-
vitete kot tu-biti — nenehoma prikriva v ideološko kreirano ne-subjektiviteto:
v kriptonaturo kot moralno, poduhovljeno, eshatološko, harmonično, božjo ali
vitalistično Esenco), torej kot Jaz v enem in kot Ne-jaz v dveh smislih (res-
ničnostno zgodovinskem in ideološkem) nastopa v vseh pesmih, ki jih obrav-
navamo, le da se ti trije elementi različno kombinirajo, različno prekrivajo
in ideologizirajo. Ali niso navedenim Zupančičevim čisto notranje sorodni
Gradnikovi verzi, ki sledijo malo prej citiranim verzom pesmi V bolnišnici,
verzom, v katerih je izpovedano vračanje subjekta Bogu, Materi in Smrti;
ti verzi pravijo: In kdor se k Tebi ne, se vrača k Sebi,/ ker Ti in ]az — vse je
samo en dom,/ kjer samo vrata si stoje nasproti. To so ista vrata, ki jih po-
znamo iz Župančičeve pesmi Meni se hoče — vrata med subjektom-Jazom in
njegovo Mejo; Bog je v bistvu le meja, le ime za ne-subjektiviteto, ki v svoji
resnici še ne more biti eksplicirana in tematizirana kot subjektiviteta, ki sama
sebe omejuje, a se ravno v tej neogibnosti samoomejevanja in samoomejitve
izdaja kot nemočna subjektiviteta, kot to, kar subjektiviteta ni in ne sme biti
— Nemoč, nezmožnost samokreiranja — kot neogibnost samoomejevanja, se
pravi samoizničevanja, se pravi kot — tokrat temeljna — sda, ki je pod subjek-
tiviteto in ji diktira smer njene akcije-volje tako, da jo iz negacije drugih —
samopotrditve subjektivitete kot vsemogočne kreacije sveta — spremeni v ne-
gacijo sebe, v samonegacijo, v izničevanje subjektivitete same, v konec sub-
jektivitete — ta konec se dogaja ves čas obstoja subjektivitete — v razkrivanje
tistega podsubjektivnega, kar je meja in ne-odsotnost — spet per negationem
razkrivajoče se — tu-biti. Gradnik v tej svoji fazi — v analizirani pesmi — tako
nehierarhično in navidez eklektično meša Boga, Naturo, Jaz, Mater, Smrt. Meša
jih, ker so dejansko vsi eno in isto: Vrednota kot meja subjekta, ki (še) ne zmore
nositi in tematizirati svoje subjektivitete kot edine realitete sveta, hkrati pa že
— ves čas — sluti, da ima tudi ta subjektiviteta, ki je — zgodovinsko — še ne
more doseči, — svojo — temeljnejšo mejo. Ta slutnja se v njegovo — poezijo
in v poezijo drugih vtihotapi j a s strani tu-biti, ki se v poeziji tematizira kot
njen najgloblji temelj — a tematizira zmerom le per negationem, se pravi kot
samonegacija subjekta. Tega subjekt na gradnikovski stopnji (še) ne vidi
in zato meni, da je subjektiviteta omejena po Vrednoti, po eksplicirani, pozi-
tivni, nenavzkrižni (ki se ne pojavlja per negationem), sami v sebi identični
Biti: po Bogu ali Naturi. Ne vidi, da se tu-bit — kot predpostavka — kaže le
kot samoomejevanje subjektivitete, se pravi, da je subjekt lahko omejen le po
sebi; sleherna omejitev po Drugem (ta Drugi pa je zmerom Vrednota v po-
zitivni ali negativni podobi: kot Bog ali kot Hudič, kot Dobro ali kot Zlo,
kot Idealno stanje v Prihodnosti ali kot absolutno zla Preteklost) je ideološka,
je samozakrivanje resnice subjektivitete v fiktivnem, kreiranem, postavljenem
(zato pa skoz in skoz subjektivnem, čeprav v obleko ne-subjektivitete pre-
oblečenem) Drugem (Ne-sebi). Slutnja tu-biti kot samonegacije subjektivitete
se tako v Gradnikovi kot v drugih analiziranih poezijah podaja kot Smrt, kot
Ideološka sinteza je —
kot samozakrivajoča se
stopnja subjektivitete
— slovenska Norma
Natura kot Jaz v enem
in kot Ne-jaz v dveh
pomenih
Bog je v bistvu meja,
ime za ne-subjektiviteto,
ki v svoji resnici še ne
more biti tematizirana
kot subjektiviteta
Bog, Natura, Mati, Smrt,
vsi so Vrednota kot
meja subjekta
Slutnja tu-biti kot
samonegacije
subjektivitete
420
Ideološko strukturo
primerjamo
z zgodovinsko diahrono
strukturo
Resnica pesmi prebiva
naprej in nazaj
Razlika med
ideološkostjo in
zgodovinsko resnico
pesmi je dogajanje
pesmi
Razumevanje bravcev
Dve korespondenci in
cela vrsta
transformatorjev
Kako brati poezijo
Negacija, ki prihaja od Ne-mene (Boga, Nature) k meni; pomeni torej zakri-
tost moje samonegacije: moja samonegacija, prikazana kot Negacija mene po
Drugem: Smrt nas pripelje znova pod okrilje Boga ali Nature ali — v aktivni
varianti megastrukture, kot 2rtev — v Občestvo, ki je seme in s tem torej že
ontološka prisotnost Novega sveta. Idealnega prihodnjega stanja. Resnica
subjektivitete se tako dolgo skriva, dokler se resnica tu-biti kaže kot negacija
subjekta s strani Najvišje vrednote, ki se s to negacijo le sama v sebi utrdi
kot nadčloveško, nadzemsko, nadzgodovinsko, dejansko skoz in skoz trans-
cendentno, za sebe prebivajoče Bistvo sveta in človeka.
Ideološko strukturo te Gradnikove pegmi, ki ima shemo: Jaz in Ti si
stojiva nasproti. Ti me — dobrotljivo prek Smrti popelješ k Sebi, kamor si Jaz
že ves čas želim, saj se skušam dokončno in znova strniti z Materjo, iz katere
sem izšel; to ideološko strukturo primerjamo v tej naši analizi z zgodovinsko
diahrono strukturo-pomenom, ki se je razodel kot temeljna pomenska struk-
turiranost tako Gradnikove kot vseh ostalih poezij; primerjamo pa jo seveda
lahko le s točke, do katere sta poezija in njena resnica dospeli v letu 1968,
s stališča, s katerega gledamo nazaj v zgodovino poezije, jo neogibno preosmiš-
Ijamo — to nam ravno stališče leta 1968 omogoča — glede na njeno resnico,
ki se je dogodila med letom 1922 (ko je bila pesem napisana) in letom 1968
(ko jo prebiramo in razumevamo — inteligibiliziramo). Pesem namreč ni mrtva
st-var, v kateri je njen pomen tak, kot je bil, nespremenljiv: golo dejstvo.
Resnica pesmi prebiva naprej in nazaj (zato je tudi reverzibilna), s časom
zgodovine tone, se zakriva, pa tudi vstaja, se razkriva. Posamezna pesem je
trdno ujeta v poezijo kot celoto, posamezni pomeni mikrostruktur v širše
fazne, opusne, makro in megastrukture, pa tudi v temeljno strukturo poezije
kot take; zato se giblje hkrati s to celotno poezijo. Jasno je, da marsikaj v njej
ostane nespremenjeno: najprej že sinhronost njene strukturiranosti (od besed
in verzov pa do njene ideološke plati, do njene ideološkosti kot elementa eks-
plicitne in implicitne strukture). Ravno zmerom drugačna razlika, ki nastaja
med njeno ideološkostjo — stopnjo v zgodovini subjektivitete — in njeno
zgodovinsko resnico, je njeno specifično dogajanje. To dogajanje pomeni, da
bravci nenehoma drugače gledajo in sprejemajo (razumejo) njeno specifično
pesniško resnico, saj se aspekt njihovega viziranja nenehno menja in zato
vzpostavlja nenehno različno razmerje tako do ideološkega aspekta same
poezije, ki ga je vanjo vnašal njen avtor (pesnik), kot do zmerom per ne-
gationem izražajočega se tematiziranja odnosa tu-biti do ideološke in do zgo-
dovinske plasti pesmi, s tem pa tudi do njimega razmerja (zgodovinska plast
je mišljena kot plast resnice subjektivitete). Razumevanje bravcev (branje po-
mena poezije) je torej odvisno na eni strani od zelo razdelanega in diferenci-
ranega sistema notranjih razmerij v pesmi (od pomenskih struktur) kot — na
drugi strani — od nenehoma spreminjajočega se razmerja med točkami viziranja
(točko bravea) in notranjim sistemom pesmi; to razmerje pa nenehoma spre-
minja sam notranji sistem pesmi oziroma njegove pomene, saj pomeni dvoj-
nost direktne in indirektne korespondence bravea s temelji poezije: v indi-
rektni korespondenci je bravee opredeljen po notranjem sistemu pesmi, v di-
rektnem bravee opredeljuje ta notranji sistem in vse njegove — raznoplastne —
pomene; v prvi korespondenci gre razimievanje prek cele vrste transformator-
jev, členov, nivojev, ki so v globinski strukturi pesmi, v drugi razumevanje
briše različnost teh nivojev in preklaplja vse te transformatorje, člene, nivoje,
se pravi vse te subsistame na lasten, vse opredeljujoči transformator (jasno je,
da ves čas, ko govorimo o bravcu, ne govorimo o njegovih empiričnih, posebnih
zmožnostih ali nezmožnostih, ideoloških predpostavkah njegovega viziranja,
o ustroju njegove senzibilnosti, globini skušenj itn. — čeprav vse to pri faktič-
nem branju prav tako sodeluje in zato branje pesmi še bolj komplicira; ves čas
govorimo o točki, do katere je zgodovinsko prišla resnica poezije same — danes
leta 1968, smo recimo v točki, kjer se prepletata, borita, izpodrivata in tudi
dopolnjujeta »reizem« in »idtrahumanizem«; o poeziji kateregakoli prejšnjega
pe.snika ali obdobja lahko sodimo samo z vednostjo, ki so nam jo zapustile
vse te posamezne poezije in med sabo povezane, druga drugo osmišljajoče
dobe; če razumemo »reizem« in »ultrahumanizem« kot zadnji — časovno zad-
nji — rezultat, dediča in pomen teh prejšnjih poezij in obdobij, potem gledamo
in razumemo — kot bravci — katerokoli prejšnjo pesem s stališča, do katerega
je pripeljal notranji pomenski »razvoj« poezije same; gledati s stališča bravea
torej za nas — v tej analizi — ne pomeni nič drugega kot brati poezijo s stališča
poezije same: brati katerokoli posamezno pesem s stališča poezije v celoti.
421
s tistega stališča in tiste celote torej, do kakršnega in do kakršne je poezija
v času našega branja prišla).
Ce je Bog Vrednota, potem je razumljivo, da prihaja subjekt z njim v
spor, da o njem dvomi in ga celo zanikuje. Enako kot Natura se tudi Bog
lahko vtihotaplja v pesem s strani tu-biti oziroma samoomejujoče se subjekti-
vitete kot subjektova Meja. Zdaj subjekt to mejo tematizira tako, da se razume
kot božji otrok, da hrepeni k Njemu kot svoji — predpostavljeni — Biti {Samo ž
tijo sem našel Tebe, Oče! — misli na devico), drugič pa tega Ne-sebe komaj še
upošteva, ga imenuje temni Bog; lahko bi govorili celo o polemiki — razum-
ljivo, kar je subjekt postavil, lahko tudi odstavi. Ne da bi se tega postavljanja-
dstavljanja zavedal, to v resnici počne. Ko se zgublja in išče, ko obupuje,
ker je izgubil Dom, ker se je Domovina zatemnila, ker je odšla Mladost, Dru-
žina, Smisel, debatira sam s sabo v podobi Boga: O, spati in se nikdar ne
zbuditi!/ O, biti samo kakor v prsti skriti/ kremen, ki ne pozna noči, ne dneva,/
pomladi, zime, mraza in gorkote,/ srca kipenja in srca praznote/ in brezna,
ki na koncu pota zeva. (Jesen v Medani) Subjekt ne zmore več prenašati svoje
subjektivitete, se pravi dane strukturiranosti sebe samega in življenja, ki ga
živi (družbe, odnosov z drugimi), a ki ga živi na način strukturiramoeti sebe
kot subjekta. Vsekakor bi se rad desubjektiviral, težnja po desubjektiviranju
je nenehni spremni pojav subjektivitete: težnja po prehodu čez mejo samega
sebe, po tistem, kar je za subjektom in pod njim, po tistem, kar subjekt ni,
a ker j£^ subjekt vse, je ta težnja laKko le težnja po Niču (po breznu — po tem,
kar je brez dna, brez kakršnekoli utemeljenosti). Ta težnja je Obup kot drugo-
bit Temelja in Cilja, ki je Vrednota. Zato ne more subjekt nikoli predolgo
vztrajati v njej: želji po izničevanju takoj sledi postavitev Vrednote — Boga —
kot sogovornika v tem samogovoru, ki bi bil rad — iz strahu pred absolutno
osamljenostjo, iz nezmožnosti, pristati na solipsizem subjekta — dvogovor:
Na koncu pota!. . . Kaj je vse končano?/ Kam nam odpiraš vrata, temni Bog?/
V puščavo prazno, v zeleneči log?/ Kje bo, kako, ležišče nam postlano? Ne ve,
ta hip subjekt ni krščanski subjekt, ki je trdno prepričan, da stopa v Večni
pokoj. Kaj pomeni konec pota? Kaj pomeni Nič? Hades, Nebesa, Neeksistenco,
Pekel, Paradiž na zemlji? Konec pota je konec subjektovega pota, se pravi
konec subjekta kot subjektivitete. A kaj sledi temu koncu, če s koncem sub-
jektivitete še ni konec tu-biti, ki je človeška eksistenca? Kako se bo ta tu-bit
kazala v naslednji megastrukturi? Čas še ni dozorel do te naslednje mega-
strukture, zato se napoveduje le kot razkroj, samonegacija, izničevanje, kot
taka pa ne more vzdržati brez opore zunaj sebe. Subjekt pozna aporije, ki so
značilne za Božjo eksistenco, pa vendar kliče Boga na pomoč: Če noč si, zapri
in zaceli rano,/ solzo posuši in zaduši jok,/ m ne raduj se, če svojih otrok/
ihtenje čuješ in ti je vse znano,/ kako jih bleda biča bolečina./ Izbriši črne dneve
iz spomina/ in potniku, ki truden hišo išče/ in tava in se zgublja v pozni uri,/
odpri mu tiho hiše temne duri/ in mu pokaži postelj in ognjišče. Subjekt laliko
sprejme Nič, če je ta smiseln — ravno s tem pa ga že pojmuje po svoje, ga že
iz Niča, ki je svet onkraj subjektivitete (oziroma ki je ime za svet onkraj sub-
jektivete, ker je ta svet nič — odsotnost — subjektivitete), pomensko struktu-
rira v Nič, ki je subjekt na svoji meji. Temni Bog naj odpre temna vrata v
temno hišo — takšna je subjektova želja po pomiritvi s sabo in svetom (ta
želja pa je posledica tega, da se je subjektu ponesrečila Osvoboditev in Osvo-
jitev sveta), po pomiritvi med subjektom, ki se želi odpovedati samemu sebi,
in zdajšnjim svetom, ki ga subjekt zdaj gleda v njegovem očiščenem bistvu —
kot Nič (in je spomin njegov samo pepel). V prejšnji fazi, na prejšnjem nivoju
je subjekt psoval zdajšnost kot majhno, bedno, zlo, nevredno življenja, zdaj si
želi postati, kar je ona sama v svojem bistvu: Nič naj bi se spojil z Ničem.
Ta subjektivna želja po samoizničenju, ki pa pravzaprav ne bo samoizničenje,
saj ga bo vodil — čeprav temni — Bog, je natančna podoba človekove in sve-
tovne resnice v času, ko obstaja takšna strukturiranost človeka in sveta, ki jo
imenujemo slovenska megastruktura, v času, ko je človekovo eksistiranje raz-
cepljeno med Dobro in Zlo, ujeto v ta precep kot v temeljno resnico Sveta,
ko je to eksistiranje gnano k Dobremu kot Idealu-Ideji, ki se uresničuje v Pri-
hodnosti, hkrati pa ne more zapustiti negacije tega Dobrega-Prihodnosti: zdajš-
nosti, ki je skoz in skoz tako slaba Ln zla, da v njej ne more in ne sme obstati.
Tako je človek neogibno — usodno — koncipiran (zasnovan) kot vrženost
v ta temeljni Razcep, kot nemožnost obstanka v tem Razcepu, kot nenehna
teleološka zavezanost Idealu-Dobremu, ki je Razrešitev tega Razcepa, hkrati
pa kot zavest nedosegljivosti tega Ideala in Razrešitve; zato je — vse po usod-
Gradnik: Jesen
v Medani
Težnja po
desubjektiviranju je
nenehni spremni pojav
subjektivitete
Kaj pomenijo
vprašanja?
Subjekt in Nič
Subjektova želja po
samoizničenju, ki ga bo
vodil temni Bog
Človek je usodno
zasnovan kot vrženost
v temeljni Razcep
422
Resnica megastrukture
kot ideologije
Subjektiviteta je resnica
ideološke strukture
Tretji nivo raziskave
Teološka rešitev je
skrajno varna
Gradnik: Večni studenci
riih silah dogajajoče se zgodovine, ki se kaže v megastrukturi — prisiljen iskati
Razrešitev drugod, ne v pozitivnem Idealu, temveč v zanikanju samega Raz-
cepa, V poskusu priti onkraj te razcepljenosti na Dobro in Zlo, ta poskus pa
lahko teče v eni sami smeri: k vzpostavljanju človeka, zasnovanega kot sub-
jektiviteta, se pravi kot svet, v katerem je edina resničnost-dejanskost zgolj člo-
vek-subjekt; ta subjekt potegne vase kot v edino dejanskost vse vrednote, ki
so bile poprej razcepljene kot njegova predpostavljena Bit nad njim v Dobro
in Zlo. Zdaj je dosegel svojo dejanskost, ukanil razcep. Dobro in Zlo, segel
onkraj Dobrega in Zlega, odpravil svojo teleološko gnanost k Cilju zunaj sebe,
s tem pa tudi potrebo po ' Odrešitvi, ki bo prišla s strani predpostavljene in
vero terjajoče Vrednote. Nahajamo se v resnici subjektivitete, ki se je poka-
zala kot resnica megastrukture, pomen njenega pomena, resnica megastruk-
ture kot ideologije (ideološke strukture — čeprav je ideološkost te megastruk-
ture eksistencialna in gre torej za ideologijo v globokem, eksistencialnem po-
menu besede). To je drugi nivo, ki ga v naših analizah ves čas odkrivamo in
ob njem merimo prvega: ideološko megastrukturo kot prvi in najbližji pomen
poezije. Z vsem tem pa človek-subjekt .m mogel odpraviti tistega, kar je za to
subjektiviteto bistveno: Sebe kot polaščevavca in izničevavca sveta. Sebe kot
silo (usojeno mu Voljo), ki ga neogibno žene k samopotrjevanju v volimtari-
stičnem aktivizmu, s katerim predmeti in uničuje tisto, kar je na njegovi stop-
nji edino še ostalo: Sebe. Subjektiviteta je resnica ideološke strukture, resnica
subjektivitete pa je v njeni nemožnosti (ki ije še hujša, kot je bila nemožnost
megastrukture), v njenem koncu, v tistem delu nje same, kjer meji na dejan-
skega ne-sebe: na tu-bit kot ne-bit subjektivitete. To je tretji, najgloblji nivo
naše raziskave. Od tega nivoja prihaja resrüca in opredeljenost skoz subjekti-
viteito (to je skoz drugega) k megastrukturi (to je k prvemu). Na tem nivoju
se Negacija ter Samonegacija spreminjata v neantizacijo. Ta nivo daje poeziji
možnost, da se izpriča in razodene kot tematizacija Niča in Smrti, katerih slu-
tena drugobit ni več Idealna ideja onto-teo-teleološkega sve+a, temveč drugost
kot taka: tisto, kar je drugo od vsega, kar lahko pozitivno tematiziramo, a kar
ne le da je, temveč tudi najbolj temeljno ]E kot najbolj notranji obrat tega, kar
smo še zmerom danes in tu.
To je najgloblja točka, ki jo je dosegla Gradnikova poezija. Pozneje se je
prevesila v teološko razrešitev in pustila, da je s tematizacijo Smrti in Niča
nadaljevala kasnejša, predvsem povojna poezija. Teološka rešitev je skrajno
vama — tako piše v Vprašanju (Zlate lestve): O, komurkoli, Bog, naj polnim
kupo,/ naj zvok bom nežen, blisk, toplota, led,/ samo, da k Tebi mu bom krat-
ka sled. Predana samopožrtvovalna ljubezen do Boga kot do predpostavljane
Najvišje vrednote, ki jo poznamo že iz Nove Golgote, je sintetizirala vse dvo-
me, obupe, nesrečo, trpljenje, bedo zdajšnosti, muko in vero Prihodnosti, vse
si je podredila v enotni pasivni varianti slovenske megastrukture. Tudi Naturo.
Verzi, ki smo jih navedli, so odgovor na začetna vprašanja: Kopnim počasi kot
spomladni sneg/ in zgubljam se, kot zgublja se oblak,/ ki pije ga trepetajoči
mrak,/ zelenje gozda in mokrota rek. To bi bil lahko še župančičevski natu-
rizem ali panteizem. Vprašanja so kruta in radikalna: O, kaj sprejema mei
Je soj, je sluhl/ Je rož dehtenje, je vsemirja šum? A tudi odgovor je radikalen:
Bog. Smrt se ideološko tematizira. — podobno kot pri Vodniku — v božjega
odposlanca, v pozitivum: Prišla si k meni sestra Smrt. . ./ O sonce moje žarko,
brat moj mili,/ in sestra luna, zvezde . ../ o hvala vami/ . . . In zadnja hvala
tebi, o Gospodi/ Če konec je zdaj mojih dni in ur,/ glej, čakam zadnjo brez vse
bolečine (Smrt svetega Frančiška.) Ta pozicija doseže vrh brez dvoma v .pesmi
Večni studenci: Zunaj utihnil je dneva nemir,/ rok in besed so utihnili spori,/
čuj, zašumeli neba so izvori,/ sleherne zvezde odpira se vir. (kar se — značilno
— pri Strniši nikoli ne more,) V srca odklenjena lije njih tok,/ sleherno srce
preliva se v drugo,/ zvrhan z opojno slastjo ali s tugo/ vrč blagoslovljen od rok
gre do rok. Temè zdajšnosti ni več, srca človeška so se odprla, odprla se je
natura, sezidano je Občestvo, utemeljeno na Bogu in po Njem posvečeno. Smo
v trenutku Absolutne zmage Boga (se pravi Absolutne vrednote. Absolutne
prihodnosti, Ideala-Ideje, Zaželenega in pričakovanega stanja, v katerem se je
Prihodnost posedanjila in postala konkretno vsenavzoča). Je ta Zmaga mega-
struikturalno in jxjmensko kaj različna od Zmage, ki so jo nekaj let za tem
(Večni studenci so bili napisani 1938. leta) slavili Župančič, Bor, Fatùr, pa tudi
sam Gradnik, od Zmage, kakor jo je pojmovala prva, aktivna, militantna, se-
kularizirano eshatološka varianta? Ali nista obe nenehoana se napovedujoči,
večkrat vmes že slavljeni, a zmerom znova poraženi Zmagi v svoji strukturi-
423
ranosti zares identični? In sta tako v svojem strukturalno pomenskem (ne pa
politično socialno zgodovinskem, ki je za poezijo anekdotičen, naključen, empi-
ričen in nebistven) temelju-pomenu identični tudi Kajuhova in Balantičeva po-
ezija, Kajuhova, ki je izhajala iz aktivne, tudi prek Gradnika potekajoče va-
riante, in Kajuhova, ki je izhajala iz pasivne, predvsem prek Gradnika pote-
kajoče variante? Večnih, nikoU prekinjenih struj,/ umu nevidne, se pletejo
mreže,/ smrt se z življenjem in dih z dihom veže,/ moj, tvoj obraz, ni več dru-
gemu tuj. To je zares Ultrasinteza, svet in človek sta integrirana interiomo,
vse je z vsem v notranjih pomenskih zvezah, o razcepu ni nobenega sledu,
negativiteta je do kraja vsrkana v božjo navzočnost. Zmaga je globoka notra-
nja sreča vseh živečih in pokojnih: Skloni se v molku in moli in pij,/ v sveti
omami in v blaženi veri/ sebe in večnosti meje premeri,/ plašne ne bodo več
tvoje oči./ Videle bodo, kam cesta drži,/ vedel boš, da si še vedno na pravi,/
saj, če kazalec se uri ustavi,/ vsaka postaja te še prenoči.
S svojo arheološko metodo, s svojo psihoanalizo poezije (poezijo smo pu-
stili, da kar največ sama govori, skušali smo dešifrirati le njene pomene s po-
močjo koda, ki je prav tako skrit v njej kot njena temeljna resnica) smo, tako
upamo, opravičili začetek naše analize, dejstvo namreč, da smo drugo za drugo
analizirali Kajuhovo in Balantičevo poezijo, torej poeziji, ki se zdita (seveda
ne pesniško-filozofsko, pač pa ideološko-politično, to je — v odnosu na po-
ezijo — socialno vsebinsko, ne pa pesniško strukturalno) naši vsakdanji pameti
in presoji tako raznorodni, če ne celo kar najbolj nasprotni. Ugotovili smo
njuno istost. To istost pa obe prejemata od slovenske megastrukture, ki je
njun obojni horizont; zato smo se lotili natančne analize te megastrukture same
in jo skušali predočiti v obeh njenih variantah, v prvi, pretežno navzoči v Žu-
pančičevi, Albrehtovi, Kajuhovi, Borovi, Faturjevi poeziji, in drugi, pretežno
navzoči v Gradnikovi, Vodnikovi in Balantičevi poeziji (čeprav se obe večkrat
in celo ponavadi v vseh poezijah mešata). To pa nikakor ne pomeni, da vse
te poezije, katerih isfosf (ločeno le v dve varianti), katerih enoten sistem (lo-
čen le v dva subsistema) smo ves čas ponazarjali, nimajo same v sebi, na ni-
vojih opusne, fazne in mikrostrukture lastnih narav, ki so si kar se da različne,
nasprotne, pa tudi že spet sorodne (a na povsem drugem nivoju, kot je so-
rodnost megastrukture, ki ni sorodnost, se pravi notranja povezanost različnih
enakopravnih opusnih in mikrostruktur, temveč je istost, se pravi ena sama,
vse obsegajoča, vse opredeljujoča, vse omejujoča striiktura: megastruktura).
Bogastvo, prava narava poezije je ravno v izredno veliki notranji diferencira-
nosti med velikim številom nivojev, razmerij, eksistencialij, struktur, pomenov,
v kar vse je predelana temeljna človeška skušnja. Čim globlji so ti pomeni, čim
trdneje držijo svojo notranjo navzkrižnost, čim bolj prinašajo na dan, a hkrati
vendar preurejajo in preosmišljajo stare pomene eksistencialij, čim bolj so si
te eksistencialije v sporu, ki ga drži skupaj temeljni strukturalno-pomenski
red, ali pa v diferencirani harmoniji, čim več faz imajo, čim bolj transparirajo
in dajo slutiti igro vseh treh temeljnih nivojev (ideološkega, subjektivitete in
tega, kar je pod ali za subjektiviteto), hkrati s to igro pa tudi te nivoje same,
tem bolj polna, pesniška in — ne sramujimo se zapisati — umetniška je poezija.
In narobe. Zato bomo brez težav že zelo kmalu odkrili bistveno razliko med
Gradnikovo poezijo — pa čeprav gre za pesem Razrešitve, kot so recimo Večni
studenci — in Albrehtovo poezijo. V drugi je skoraj izključno navzoča le mega-
struktura; opusno strukturalni in mikrostrukturalni pomeni, razmerja, notra-
nja diferenciranost, raznovrstnost itn. so sila šibki, se pravi odsotni, med me-
gastrukturo in mikrostrukturami ni igre in reda navzkrižij ter nasprotij, v
posameznih pesmih zadevamo predvsem na transpariranje megastrukture, ki je
reducirana skoraj že na svojo socialno politično korespondenco, se pravi, da so
te pesmi skoraj zgolj naddeterminirane (naddeterminiranost je determiniranost
po temeljni strukturi horizonta), manj ali nič pa ni v njih normalne determi-
niranosti, kakor jo nosi in mora nositi v sebi vsaka posamezna uspela pesem
kot lastno, na nič zunaj sebe, na nobeno splošnejšo (fazno, opusno, makro,
mega) strukturo reduktibilno strukturo-zakonitost-red; saj ravno ta lastna mi-
krostrukturiranost v navzkrižni in harmonizirajoči, diferencirajoči igri s sploš-
nejšimi, torej zmeraj naddeterminirajočimi strukturami daje posamezni pesmi,
s tem pa poeziji v celoti resnično naravo. Pri tem je vseeno, da je ta ali ona
pesem — recimo Gradnikova ali Župančičeva — po svoji ideološki strukturi
čista razrešitev problematike in notranjih nasprotij, Molitev ali Poziv {Večni
studenci ali Veš, poet, svoj dolg). Ideološka struktura je le del — celo le povr-
šina — pesmi. Vsaka pesem ima poleg svoje eksplicitne strukture (v katero
Gradnik, Kajuh
in Balantič
Arheološka metoda,
psihoanaliza poezije
Enoten sistem in dva
subsistema
Igra treh nivojev
Strukturiranost
in determiniranost
424
Narava pesmi
Imanentna kritika
Glavni cilj: čim večja
komunikacija med
poezijo in bravci
Kritika kot služba Biti,
Bogu, Narodu, Vrednoti
Kritik-znanstvenik
spada poleg drugega — zgodbe itd. — tudi ideološka plast) tudi implicitno, poleg
na prvi pogled razumljivih pomenov tudi tiste, ki so skriti, a neprimerno moč-
neje opredeljujejo pesem. Obenem pa nobene pesmi ne smemo jemati, se pravi
gledati in razumevati kot čisto posameznost, kot nekaj, kar ima pomen zgolj
v sebi in se z drugimi pesmimi v ničemer ne stika; pesem moramo zmerom
vzeti kot del poezije, najprej opusne, nato tudi poezije obdobij in celotne člo-
veške poezije. Konkretno za obe navedeni pesimi se to pravi: globino, pomene,
usodnost, resnico, polnost dobivata od vseh ostalih pesmi njimih avtorjev, šele
v notranji zvezi z ostalimi je mogoče ugotoviti njun pravi pomen. In extremis
pomeni ta misel to, da nobena, še tako »slaba« pesem ni povsem ne-pesem,
saj dobiva vsaj sled pesniškega pomena od celotnega rodu poezije; tako močen
je pomen in tako močna je pesniška strukturiranost poezije kot celote. Morda
nam ravno to dejstvo pomaga razumeti pomen falzifikatov, posebno slikar-
skih, ki od celote slikarstva prejemajo pomen kot funkcijo, se pravi sicer do
kraja zunanji — tehnično-obrtno-posnemovalni, vendar prek te zunanjosti v
mejnem primeru funkcionalni. Estetska kritika — imanentna kritika, ki izhaja
iz poezije same, iz zakonite igre njenih številnih struktur, pomenov, razmerij
itn., iz tega, da pozna vsako posamezno pesniško obdobje svojo strukturo-
zakoniti ustroj-ureditev in s tem svojo estetsko normo, se pravi tisti imanentni
kriterij, ki pravi, kakšna globina, kakšna resnica, kakšna razmerja veljajo v tem
obdobju za najgloblja, najbolj resnična, najbolj diferencirana, najbolj pogina
(svoj kriterij-normo ima že vsaka fazna ali opusna struktura), iz tega, da so
te norme-kriteriji obvezni za poezijo, ki se nahaja znotraj njih, čeprav je res,
da SQ dostikrat bijejo druga z drugo, ker se razHčna obdobja prerivajo v istem
času (pa tudi strukturiranost, se pravi notranja urejenost sleherne norme je zelo
diferencirana, pozna več subnorm, ki koeksistirajo itn.), z eno besedo, estetska
imanentna (nikakor pa ne esktema, ideološka, ki aplicira na poezijo norme
drugih področij, predvsem socialno političnega ali religijsko konfesionalnega
ali potrošniškega ali moralno ideološkega ali kakršnega koli drugega sveta)
kritika, ki izhaja iz vsega tega in vse to upošteva, bo lahko izdelala diferen-
ciran sistem kriterijev, s katerim bo vsako pesem ali poezijo vsakega avtorja
ocenila pravično glede na poezijo samo; seveda mora takšna kritika služiti
enemu in glavnemu cilju: čim boljšemu, čim večjemu razumevanju poezije, se
pravi čim večji komunikaciji med njo in bravci, ki ji ob vsakem času dešifri-
rajo njeno pomensko strukturo in ji vračajo pomene, za katere se je drugim
bravcem iz drugih časov zdelo, da jih je že izgubila. Bravci so tisti, ki poezijo
odpirajo, jo pomenijo, integrirajo, jo odkrivajo ter nosijo (razumevajo) njeno
kontinuiteto, jo torej prevajajo — kot transformator — z avtonomnega področja
poezije na avtonomno področje človeškega praktičnega življenja in tako na
svoj način — na terenu poiesis — združujejo praksis in poiesis. Zato je in mora
biti kritika poezije namenjena le njim: nikakor pa ne sme biti takšna, kot je
bila do zdaj na Slovenskem: služba Biti, Bogu, Narodu, najvišji estetsko-člo-
veški Vrednoti, ki je v umetnosti (ta Najvišja umetniška Vrednota ni seveda
nič drugega kot v poezijo prenesena ideologija megastrukture: predpostavka
Dobrega ali Lepega ali Resničnega, ki ga poezija izraža — tako kot ga izraža
človek — in iz katerega poezija sploh izvira — tako kot iz njega izvira človek).
Zato tudi kritik ni in ne sme biti več (to je bil v prejšnji — klasično tradicio-
nalni — slovenski megastrukturi) posrednik, medij te Vrednote, njen posvečeni
tolmač, njen Veliki svečenik, ki poezijo samo zapriseženo razdeljuje v dobro
in slabo, občinstvo pa le prisostvuje temu njegovemu opravilu, ki je zmerom
pol maša pol mesarjevo klanje, pol spiritualni obred in pol smetarstvo. Kritik
je in mora biti danes — v začenjajoči se novi megastrukturi — znanstvenik,
mislec, ki raziskuje poezijo, o njej premišlja, jo nato — glede na določene po-
eziji imanentne kriterije — ocenjuje in sodi, a prav nič od tega z namenom,
da bi jo obsodil, raztrgal, osmešil, odpravil, zanikal, onemogočil, češ da ni v
skladu z Najsvetejšim (z Absolutnim kriterijem), temveč vse z enim samim
liamenom: da čim bolj pravično, izkušeno, metodološko čisto, inteligibilno pri-
kaže njeno naravo-resnico občinstvu.
Za takšno približevanje občinstvu imamo tudi to svojo raziskavo, ki naj
posreduje nadaljnji vpogled v naravo in pomen poezije, vpogled, napravljen
s stališča, ki se že nahaja v koncu subjektivitete (a že onkraj tradicionalne
slovenske megastrukture) in zato vidi, česar viziranja s prejšnjih časovnih točk
niso mogla zagledati.
Kot nadaljnja téma nam ostane tematiziranje in dešifriranje pomenov ti-
stih treh poezij, ki so v obravnavanem času najpomembnejše: Kosovelove, Vo-
425
duškove in Kocbekove; vse tri pomenijo obenem tudi najbolj notranje avten-
tičen prehod od predvojnega časa, od stare megastrukture, k pcwojnemu času,
k razkroju te megastrukture in k novim poezijam, šele s pomočjo prejšnjili
lahko razumemo nove, a šele s pomočjo novih lahko razumemo prejšnje. Ra-
zumevanje (odkritje inteligibilnosti predmeta), kakršno je na nivoju današ-
njega dne, se v nobenem primeru ne more in ne sme zadovoljiti z razumevanji,
kakršna nam ponuja naša tradicija (čeprav so bila ta ob svojem času povsem
primerna).
Nadalinja naloga:
raziskava Kosovelove,
Kocbekove in
Voduškove poezije
UDK 886.3.09-1-18/19--
KERMAUNER, Taras: La mégastructure tradition-
nelle de la poésie slovène. Problemi, Ljubljana 1969,
7, št. 78, str. 405—426.
Le texte »La mégastructure traditionnelle de la
poésie slovene« fait partie d'un ensemble plus vaste.
Il comprend la poésie slovène de France Prešeren
jusqu'aux premières années après la deuxième guerre
mondiale. L'étude veut expliquer la structure-système
fondamentale dans laquelle toute la poésie slovène se
faisait. L'essence de ce système que j'appelle mégastruc-
ture c'est qu'il pose pour l'étant suprême (pour le prin-
cipe de l'Etre et du Dieu) des valeurs-des idées-des
ideals — un monde transcendant à l'empirie et qui
pourtant la détermine. L'histoire atteint son but en
réalisant ces valeurs et en sacralisant toute l'empirie.
Pourtant cette dimension idéologique de la mégastruc-
ture s'étend sans casse et sa vérité jaillit par cette
ouverture: son Anderes-Sein — la mort. C'est dans
cette mort que la vérité de la poésie slovène tradition-
nelle fait son apparition.
UDK 886.3.09-1>>18/19«
KERMAUNER, Taras: Tradicionalna megastruktu-
ra slovenačlie poezije. Problemi, Ljubljana, 1969, vol. 7,
št. 78, str. 405—426.
Spis Tradicionalna megastruktura slovenačke poe-
zije odlomak je iz duže celine. Obuhvata slovenačku
poeziju od Franca Prešerna do prvih godina posle dru-
gog rata. Želi da da temeljnu strukturu — sistem unu-
tar koga se zbivala čitava slovenačka poezija. Suština
ovog sistema koji zovem megastruktura, je u tome da
kao najviše postojeće (kao princip bitka i boga) po-
stavlja vrednosti-ideje-ideale koje su za empiriju
riju transcendentan svet, ali i onaj koji je savlađuje.
Cilj istorije je da se te vrednosti realizuju u empiriji
i čitava empirija sakralizuje. No ipak se ova ideološka
strana megastrukture neprestano otvara i kroz nju pro-
dire njena istina: njen drugobitak — smrt. U ovoj
smrti otkriva se istina tradicionalne slovenačke poezije.
426
Problemi, Ljubljarm, 1969, vol. 7, št. 78, str. 427—463
ANDREJ INKR
et: Janko Kersnik in za
četki slovenske leposlovne pr
oze. Iz leposlovnega in publicističnega de
lovanja Janka Kersnika (1852-1897) se nam kar nekam sa
ma od sebe zastavljajo vprašanja o slovenski prozi 19. stoletja
sploh, o njenem izvornem literarnem pomenu, se pravi o njeni socialno
zgodovinski strukturi. Najprej se bomo morali potemtakem vprašati, kaj je
v Kersnikovih spisih tisto tipično in splošno, kar povzroča, da se pred nami
razpirajo kot model slovenske proze v 19. stoletju ali vsaj kot tipičen primer
njene začetne in v tem seveda ključne situacije. To pa pomeni, da se bomo
morali najprej vendarle spraševati o tej začetni in ključni situaciji sami.
Kakor je znano, je Janko Kersnik objavil svoj prvi roman (edini, ki ga je
izdal v knjigi, v enem kosu) Na Zerinjah 1876. leta; Očetov greh, njegov
zadnji daljši tekst, pa je izhajal v Ljubljanskem Zvonu 1894. leta. Pred nami
je torej sorazmerno kratko časovno obdobje, ki pa ga je potrebno razširiti (ali
bolje — dopolniti) še z dvema starejšima mejnima letnicama: 1836. je prvič
izšla Sreča v nesreči Janeza Ciglerja, prva slovenska pcn'est, in to je očitno tudi
rojstna letnica slovenske leposlovne proze. V 1858. letu pa je poleg kritike te
prve slovenske povesti objavil Fran Levstik svoje znane in za slovensko prozo
odločilne programske spise: Popotovanje od Litije do Čateža, Napake sloven-
skega pisanja in slednjič povest Martin Krpan z Vrha. Med izidom prve slo-
venske povesti in prvega Kersnikovega romana je potemtakem preteklo komaj
štirideset let, od Levstikovega Popotovanja do romana Na Zerinjah osemnajst
let. Miniti je moralo še šest let, da je Kersnikova proza doživela svoj vrh in
»preobrat«: konec leta 3882 izvrši naš pisatelj spremembo v odnosu do litera-
ture, se pod neposrednim vplivom razprave Frana Celestina Nase obzorje
(Ljubljanski Zvon, 1883) proglasi za realista, zavrže že napisana poglavja
romana Ciklamen in začne tekst pisati na novo.
Situacija, o kateri se sprašujemo, je torej v svojih teoretskih ali progra-
matskih konstituantah na neki način dvoplastna: njen prvi in takorekoč inicia-
tivni sunek pomenijo spisi Frana Levstika, zlasti Popotovanje, kjer so med
drugimi zapisani tudi naslednji, za nas pomembni stavki: »Ce tenko preuda-
rimo, res ne moremo tajiti, da je naše slovstvo lepoznanskih reči silo majhno.
Saj imamo še povsod le trdo ledino, sama lirika se je nekoliko povzdignila
med nami. A lirika se večidel peča samo z enim občutkom človeškega srca;
,z ljubeznijo', le redko se prime kake druge snovi. Pa naj bo njeno sadje s
tem lepše, vendar je vse v koséh, celega velikega dela nam ne podaja. Tedaj
narod, ki ima le izvrstno liriko, ne more hvaliti se, da ima zavoljo tega tudi
že lastno, polno literaturo.« Ti stavki, o katerih bomo podrobneje govorili v
nadaljevanju, dovolj razvidno opredeljujejo pomen proze, hkrati pa implicitno
govore tudi o posebnem pomenu literature v življenju slovenskega naroda
sploh. Ker je to, kar zadeva prozo, njena začetna, izhodiščna situacija, je ra-
zumljivo, zakaj bojo navedeni stavki, zlasti pa kontekst, v katerem se poja-
vijo, terjali še posebne pozornosti. — Drugi sunek v to isto situacijo predstavlja
Celestinov literarni program, in to je njena druga mejna točka. Pozni teksti
Janka Kersnika, ki implicite seveda sledijo Levstikovim imperativom, dokler
jih ne povežejo s spoznanji Frana Celestina v novo celoto, se torej nahajajo
v koncu začetne situacije v slovenski leposlovni prozi. Njihova navzočnost se
dogaja na način združevanja ali sinteze obeh njenih teoretskih ali programskih
konstituant, teksti pomenijo njimo praktično literarno realizacijo; in v tem
je po vsem videzu iskati tudi njihove temeljne in tipične literarne karakteri-
stike: stoje v samem začetku slovenske leposlovne proze, a ga že na razviden
način prehajajo.
427
Seveda pa moramo našo začetno trditev, da se Kersnikovi spisi razpirajo
kot model zgoraj začrtane situacije v slovenski prozi, še zmerom razimievati
s pridržki, saj je to zaenkiat lahko le delovna hipoteza, ki jo bo moralo naše
nadaljnje razpravljanje zlasti v tistem delu, kjer se bomo ukvarjali s posamez-
nimi proznimi spisi, šele verificirati in dokazati. Vendar pa smo se z našo
trditvijo že dotaknili tudi tiste razsežnosti, ki je v tesni zvezi z zgodovinskim
položajem Kersnikovih tekstov in ki jo bomo morali imeti neprestano in tako
rekoč v prvem planu p>red očmi. To je tista neposredna razsežnost časa, v ka-
teri Kersnikova besedila participirajo tako, da jo — poleg omenjenih teoret-
skih ali programskih del — sama neposredno so-oblikujejo. S tem, da so njen
praktični, literarno konstitutivni element, so čas sam. Ker je to predvsem čas
med 1858. in 1883. letom, med Levstikovo kritiko Sreče v nesreči in Popoto-
zianjem in med Celestinovim Našim obzorjem, med dvema različnima oblikama
utemeljevanja literature, je seveda mogoče povsem zanesljivo govoriti o za-
ključeni zgodovinski situaciji, ki jo Kersnikovi spisi reflektirajo in v kateri
so potemtakem tudi sami do iste konstitutivne mere reflektirani. S tem pa smo
že določili izhodiščno točko pričujočemu razpravljanju: izhajati bomo morali
iz enotnosti historične situacije in so-časnih literarnih tekstov. Tako kot Levsti-
kovi in Celestinovi spisi določajo strukturo in pomen Kersnikove proze, tako
seveda ta proza opredeljuje tudi njihov lastni zgodovinski položaj in pomen.
Njihova skupna in zatorej bistvena razsežnost je čas. To pa je predvsem čas
slovenske nacionalnosti, je dogajanje slovenstva, o čemer nam dovolj eksplicitno
pripovedujejo že citirane besede Frana Levstika, še posebej pa to dejstvo iz-
rekata naslednja dva stavka, v katerih je strnjeno bistvo njegovega utemelje-
vanja besedne umetnosti:
»Vse ima svoje mejnike. Pevčevo delo mora biti zrcalo svojega časa, mora
stati na vogelnem kamnu narodskega života, sicer nima veljave, ker je enako
fioslopju, na pajčino zidanemu.«
Literarne razsežnosti Kersnikove proze je potemtakem nujno povezovati
z dogajanjem slovenske nacionalnosti. Zgodovina slovenske besedne umetnosti
v 19. stoletju je v temelju identična z zgodovino slovenstva, tu so njeni »mej-
niki« in njeni »vogelni kamni«.
Zdaj se pred nami v radikalni obliki odpre čisto načelno, metodološko
vprašanje, ki pa je za pričujoče razpravljanje odločilnega pomena. VfMrašati se
namreč moramo o dejanskem razmerju med refleksijo časa v literaturi in li-
terature v času, o razmerju med zgodovinsko resnico literarnih tekstov in
literarno resničnostjo zgodovine. Kako Kersnikovi leposlovni teksti odkrivajo
zgodovino, za katero nam Levstikovi stavki govorijo, da je čas slovenske nacio-
nalnosti? Kakšen je konstitutivni delež teh tekstov v tistem času in tistega časa
v teh tekstih, kakšna je njegova dejanska, »literarna« vsebina? To se z drugimi
besedami pravi, da se sprašujemo, kakšna je vsebina Kersnikovih spisov v
razmerju do vsebine njegovega časa, ki je čas slovenstva. Kaj je temelj te
razvidne, samo-zavedujoče se zgodovinske in v istem literarne resničnosti,
prek česa je ta literatura sama po sebi tudi že zgodovina in je malone vsa
zgodovina v literaturi, saj smo rekli, da se nam Kersnikovo delo tako rekoč
-.^avtomatično« razpira kot model tega dogajanja literature in zgodovine, na-
cionalnosti in časa? Kaj to neprenehno samo-izpričujočo se enotnost sploh
omogoča?
Vsa ta vprašanja nam na prvi pogled ponujajo tudi že kar nedvoumen
odgovor: ne vodijo nas nikamor drugam kot h Kersnikovim spisom samim in
pa seveda k Levstikovim programskim zahtevam, k Celestinovemu projektu
literarnega realizma. Naše izhodiščne kategorije — zgodovina, refleksija, lite-
ratura — pa bi s tem tudi že mogle dobiti konkretno vsebino. Zdi se, koi da
bi bila zdaj v metodološkem pogledu naša pot do Janka Kersnika odprta:
zgodovina je za nas zaprto obdobje, ki ga na začetku omejujeta letnici 1836
(Sreča v nesreči) in 1858 (Levstikovi spisi) ter na njegovem koncu datuma 1883
(Naše obzorje) in 1894 (Očetov greh). Oba programska sunka »konstruirata«
resniconmejo tega časa, ki je čas slovenske nacionalnosti, ter s tem predstav-
ljata dve ključni fazni točki v dogajanju slovenstva. Kakor je znano, mora biti
to po Levstikovem in po Celestinovem projektu predvsem faza proze; Levstik
npr. v spisu Odgovor sestavku Potrebe Slovencev glede prirodnih ved, ki je
nastal v istem, to je v 1858. letu, zatrjuje: »Preden končam, naj še opomnim,
da čeravno je morda res jako treba ljudstvu, razlagati redilnost in vrednost
njegovega živeža, imenitnost železnih cest itd., vendar menim, da bi narodu
za zdaj mnogo bolj koristile dobre povesti kratkočasnega in podučnega za-
428
popadka in druge take reči, pisane v domačem govoru m v domačem duhu. \
Veselje do branja mora biti med Slovenci mnogo splošnejše, kakor je bilo :
dosihdob in kakor je še dandanes — česar so pa tudi pisatelji krivi — potem
Šele oznanjujmo natume vednosti, ker slab život ne zmore precej težke hrane.«
Proza kot posebna in — poleg povesti Sreča v nesreči — še ne prav pre-
skušena literarna forma je na Slovenskem potemtakem predvsem »posledica«
programa ali — kakor smo že zgoraj rekli — praktična literarna realizacija
»nekega« že fiksiranega sveta, instrument vnaprej-postavljene ideje, že-prej
aktualizirane ali samo-zavedujoče se programatske zavesti, ki sega hkrati v
prostor nacionalnosti in literature. Proza Janka Kersnika, ki je s svojimi prvimi j
spisi še v okvirih Levstikovega programa ter se tako nahaja v tesni bližini i
s teksti Josipa Jurčiča, prvega in zato najbolj neposrednega uresničevalca Levsti- ;
kovih idej o literaturi, s teksti iz drugega obdobja pa je pod direktnim vplivom ■
Celestinovih zahtev, se potemtakem lahko postavlja le kot izrazit problem |
» sinhrono sti«: tista teoretska zavest, s katero je proza našega avtorja uteme-
ljena in s katero je na nivoju neposredne slovstvene prakse tudi docela iden-
tična, je tako rekoč vnaprej določena, je pred literaturo, pred prakso. Zato ni
literatura s to zavestjo utemeljena in določena samo kot literatura, ampak ji je
prek nje že v samem začetku odprt tudi jasen pogled v tisto praktično vlogo,
ki jo ima v svetu opravljati; programatska zavest določa njeno konkretno so- ;
cialno funkcijo, njeno neposredno participacijo v času. Dovolj očitno je, da je
to privilegirana funkcija, saj na primer Fran Levstik čisto določno in preprič-
ljivo zatrjuje, da so Slovencem bolj od prirodnih znanosti potrebne dobre po-
vesti kratkočasnega in poučnega zapopadka, iz česar sledi, da bojo prirodo-
slovne vede na Slovenskem funcionalne šele potem, ko bojo pisatelji napisali
dovolj takih povesti. Literatura potemtakem naseljuje privilegirane položaje
v že odprtem in pripravljenem prostoru, je neogibno »sinhrona« s svojo pro-
gramatsko zavestjo in njeno projekcijo smisla — pomeni tako rekoč »samo«
njeno praktično realizacijo, njen instrument. Iz tega seveda sledi, da mora imeti
čas, o katerem govorimo, statično in zaprto podobo: z obema mejnima pro-
gramoma je definitivno določen, seči ni mogoče niti nazaj niti naprej, literarni
programi nas vodijo h konkretnim leposlovnim tekstom in konkretni literarni i
teksti nas ne pripeljejo drugam kot nazaj k leposlovnim projektom. Pred nami
je zaključeno in v celoti razvidno pomensko polje. To je sicer seveda dinamičen
prostor, vendar se dinamika v njem ne pojavlja kot nekakšna kontinuiteta,
ampak v obliki avtonomnih programskih sunkov, ki sicer inavgurirajo nova
obdobja, vendar na samo-zaključen način, kot nenehne in vase zaprte sinteze
programov ter z njimi določenih in utemeljenih literarnih praks. Zato bi bilo
morda bolj ustrezno uporabljati namesto »kontinuiteta časa« terminus zaklju-
čenosti in razvidnosti prostora, kakor ga posamezni projekti krčijo in priprav-
ljajo ustrezni literarni dejavnosti. Vsi literarni projekti pa vendar krčijo isti,
skupni prostor. Ce potemtakem optiko literature obrnemo ter si zastavimo
vprašanje o tem istem, skupnem prostoru, bomo seveda morali priznati, da
posamezne programe, njihove zaključene in razvidne literarne prakse vertikalno
povezuje med seboj volja po realizirani nacionalnosti, uresničitvi tiste vizije
slovenstva, ki jo je v njenem začetku najbolj eksplicitno in avtentično definiralo
pesništvo dr. Franceta Prešerna.
Potrebno je, da si bežno ogledamo vsaj nekatere razsežnosti Sonetnega
venca, kjer je morda najbolj karakteristična deveta pesem, ki se glasi:
Izdíhljeji, solze so jih redile
'Z Parnása môj'ga rožice prič'joče:
Solze z ljubezni so do têbe vroče,
Iz domovinslce so ljubezni lile.
Skeleče misli, de Slovenec mile
Ne ljubi matere, vanj upajoče.
De tebe zame vneti ni mogoče,
Z britkóstjo so sercé mi napolnile.
Zelje rodile so prehrepeneče.
De z tvojim moje bi irne slovelo.
Domače pesmi milo se glaseče;
4291
Zelje, de zbudil hi Slovéns'no celo.
De bi vernili k nam se časi sreče.
Jim moč so dale rasti neveselo.
Dogajanje slovenske nacionalnosti se nam v teh in drugih verzih Sonet-
nega venca kaže kot žalostni, bridki čas. To je ne-srečni čas, ker Slovenec ne
ljubi svoje matere, čeprav je ta seveda upala na njegovo zvestobo; ker mlade
Slovenke raje govorijo nemški in bojo zategadelj najbrž zaničevale pričujoče
poezije, saj so navdihnjene 'z Parnása. . . očetne dežele; to je ne-srečna dežela,
ker njena preteklost ni rodila vrednih del, s katerimi bi se navdihoval Orfej-
pevec, v njihovem imenu vnemal srca za čast domovine in pomirjal očetov
razpertije. Vse odkar je izginil zadnji veliki slovenski duh — karantanskega
kneza Sama — in je pozabljen njegov grob, je rod Slovéné'ne mrzla domačija
jeznih viharjev, sladki glasovi poezije pa so morali umolkniti v njej, ker vredne
déla niso jih budile; in ker je domovina te domačije ostala brez velikih dejanj
in junakov, brez resnične integrativne sile, so Slovenci med seboj sprti in raz-
druženi; kolikor njihove poezije niso zatrle časov sile, je vsa le v vzdihih in
solzah. In vendar je rod Slovéns'ne obenem tudi že hrepeneči, upajoči rod:
daljni karantanski časi sreče, slave in narodne enotnosti potemtakem le ne
morejo biti popolnoma pozabljeni in mrtvi: pesem novega poeta jih kliče nazaj,
v izdihljajih jih zaklinja, oživlja s solzami, ki lijo iz domovinske . . . ljubezni,
in se tako sama spreminja v vredne déla. Preobrat: tako se iz ne-srečne in
izdane ljubezni slovenske matere in iz Julijinega neodkritega obraza, ki je obraz
lepote zaželjene, ki pa ga pevec ne more pridobiti zase, rojevajo želje . . . pre-
hrepeneče — njihova dragocena in neuničljiva posoda pa so milo se glaseče
slovenske pesmi. In v tem, ko so pesmi napisane, želje, de zbudil bi Slovens no
celo, izrečene, razkrito upanje, da se bojo s pomočjo poezije vrnili časi sreče
in slave, uresničil svet brez razprtij, svet zedinjenja in sreče — v tem je prav-
zaprav v temelju ali bit-no že premagana najgloblja stiska slovenskega sveta.
S tem, ko je njegovo bridkost poimenovala pesniška-orfejevska beseda, je tudi
že razrešila njegovo ne-srečnost. In ta pesniška-orfejevska beseda postane z
dr. Francetom Prešernom prvi, temeljni kamen v obrambnem zidu pred pozab-
Ijenjem in izginotjem rodu Slovens ne. To je začetek njegovega upesnjenega
časa in v istem tudi že neizbrisljiv odgovor na ontološko vprašanje o resnici
slovenske biti. S tem, ko se je na Slovenskem zapisala poetična beseda, je
postalo slovenstvo stvar poezije, in ga kratko in malo ni več mogoče zanikati.
Prešernova pesniška beseda potemtakem odkriva resnico biti slovenskega na-
cionalnega sveta. Razkriva sicer ne-srečni in bridki svet, a ga s tem, ko resnico
njegove biti tako rekoč ekskluzivno poveže z navzočnostjo poezije (resnica biti
je mogoča le kot poezija, temelj slovenske nacionalnosti niso »vredna« zgodo-
vinska dogajanja, ampak pesniška beseda), ne-srečnosti in bridkosti tudi že
odrešuje. Ontološko vprašanje o resnici slovenske biti je potemtakem v poeziji,
ki ga je zastavila, tudi že razrešeno; razreševati pa ga bo tudi nasploh mogla
le poezija, saj se to vprašanje v samem začetku postavlja tako, da hkrati spra-
šuje po resnici njene lastne biti, kar pomeni, da je poezija kot ime-novanje
slovenske nacionalnosti obenem tudi samo-imenovanje, kot kreacija naroda je
v istem svoja lastna kreacija (jezik). Ne-srečnost slovenskega rodu, ki jo poezija
doživlja ko svojo lastno bridkost, zatorej ne more biti drugega kot strah pred
ne-bitjo naroda in poezije, pred izginotjem, nacionalno smrtjo. To ne-srečnost,
bridkost in strah premaguje poezija 'z Parnása. . . očetne dežele s svojo samo-
kreacijo, v tem, da v nesrečnem svetu zapušča sled svojega jezika, s čimer
sama postaja »vredno« zgodovinsko delovanje ter s svojo Besedo, ki jo kon-
stituira kot voljo, odpira tudi že drugo ravnino slovenske nacionalne eksistence:
ravnino ontičnega — socialnega in zgodovinskega. S pesniškim razkritjem
resnice slovenske biti se odpre problem njene socialne in zgodovinske reali-
zacije. Sele iz odgovora na ontološko vprašanje o slovenstvu je kajpada mogoče
govoriti o njegovi realni zgodovinski perspektivi.
Njegovo socialno zgodovinsko nujnost projektira iz sicer imanentno onto-
loškega izvora že prva, Prešernova eksplikacija resnice slovenske biti: to je
prebujenje slovenskega naroda kot samosvojega družbenega organizma, to je
pesnikovo prizadevanje, de zbudil bi Slovens no celo. To pa je seveda že za-
snova konkretnega socialno političnega programa, osnutdc slovenske nacio-
nalne ideologije.
Zdaj moramo zapustiti ravnino neposrednega spraševanja o resnici sloven-
ske biti ter se spustiti na nivo ontičnega, iirteligibilnega in reduktibilnega sveta
430
— volje in moči, v socialno realizacijo naroda, v zgodovinsko udejanjenje resnice
njegove biti. Problem naroda oziroma resnico njegove biti je potrebno pre-
formulirati v vprašanje o družbi. Poezija Sonetnega venca je potemtakem od-
prla pot: utemeljila se je v prihodnosti (Na novo bo sercé spet oživelo), v ka-
teri se bo morala na stvaren, to je zgodovinski način, v realnih družbenih
odnosih in institucijah realizirati ontološka resnica slovenskega naroda, resnica,
da slovenski narod je. Pesništvo dr. Franceta Prešerna je stopilo pred vrata
uresničenja, vendar jih samo še ne odpira: intendira v prihodnost (resnico
slovenske biti izroča času), a ne zastavlja določnejših ontičnih vprašanj, kar
je popolnoma naravno in razumljivo: taka vprašanja pač zmerom ostajajo zunaj
neposrednega dosega pesniške Besede. S Prešernovo liriko se je slovenstvu
razkrila resnica njegove biti, slovenski narod je v tej poeziji začel biti — šele
zdaj (se pravi 1866. leta, ko je Stritarjeva izdaja Poezij Prešerna konstituirala
v pomen, kakršen živi v naši zavesti še dandanes in kakršnega opisuje tudi
pričujoči spis) so se lahko predenj razvidno postavila konkretna vprašanja
o socialni obliki in zgodovinskih možnostih njegovega bitja. S tem pa se je
Prešernova poezija tudi že sama iz sebe — kot samo-razkritje resnice slovenske
biti — odprla drugačnim besednim in literarnim strukturam — drugačnemu
jeziku izrekanja, omogočanja in udejanja resnice slovenske biti. Da je na nivoju
socialnosti in zgodovine lirična beseda nemočna in da ostaja nanj brez pravega
učinka, je po vsem videzu ugotovil že dr. France Prešeren sam, saj si je le
tako mogoče razložiti njegovo zanimanje za dramo. Iz podobnih ali kar istih
vidikov je najbrž potrebno gledati tudi na Levstikovo zavzemanje za prozo,
o čemer nam dovolj razimtljivo in plastično govorijo vsi njegovi, na tem mestu
že omenjeni stavki in med njimi še posebej tisti, ki govori, da je lirično pesni-
štvo »vse v koseh« in da ne more izraziti »celega velikega dela«. Pod tem
celim in velikom delom je očitno potrebno misliti celoto danega zgodovinskega
sveta v njegovih ontoloških in ontičnih razsežnostih. Ne more biti naključje,
da ne veže Fran Levstik problema takega dela nikamor drugam kot na narod,
saj v istem odstavku pravi, da se narod, ki ima samo liriko, ne more »hvaliti«
s svojo »lastno, polno literaturo«. V luči zgornjih stavkov, kjer smo rekli, da
se resnica slovenske biti kaže v pesniški, to je v literarni Besedi, to seveda
pomeni, da narod samó z liriko ne more biti zares »lasten«, da ne more živeti
pravega, polnega življenja, da skratka ne more veljati kot realno, socialno
zgodovinsko dejstvo — bit-je. V tem, da se lirika po Franu Levstiku ukvarja
predvsem »z enim občutkom človeškega srca: ,z ljubeznijo'« in da se »le
redko . . . prime kake druge snovi«, se vrh tega seveda izmika drugim, sploš-
nejšim in s tem tudi mnogo veljavnejšim ali obveznejšim področjem — sloven-
skega — nacionalnega bitja. Odtod tudi Levstikovi nasveti pisateljem, naj se
lotijo zgodovinske snovi, ki se celo kar sama ponuja: »Dosti laže [kot dramo
ali roman] bi narejali povesti, ki jim velimo novele. Tu imamo dovolj gradiva,
dovolj pravljic, zlasti iz turških bojev. Takrat so se obnašali Slovenci bolj samo-
stojno kakor bodisi kadarkoli hoče poprej ali pozneje. Zato so pa tudi naše
najlepše narodne pesmi iz one dobe. Ali vsa zgodovina teh časov pri nas leži
še zdaj v celini. Dela je dosti, a moža ni, ki bi se ga lotil.« (Popotovanje) Zato
Levstikova navodila, kako socialno utemeljiti slovensko epsko pisanje: »Vzeti
bi se moral kak veljaven domačin in k njemu naj bi se vrstile druge manj
pomenljive osebe, kakršnih nam ne bi zmanjkalo tako hitro.« (Popotovanje)
In v pismu Josipu Jurčiču v zvezi z njegovim Desetim bratom: »... meju kmeti
preveč popisuješ edini proletarijat. Zakaj nejsi poleg teh golih sinov postavil
kake trdne kmetske hiše, v kterej moder mož in delavna žena vladata sebi in
svojcem na blagost?« (7. februarja 1868.) »Žali bog, da višjih krogov ne bodeš
mogel nikoli tako črtati, kakor kmete, ne zato, ker bi ti ne imel sposobnosti,
nego ker jezik nejma še potrebnega kolorita, izrekov itd., kar je pri črtanii
tako zelo važno, kakor posebno tvoji spisi glasno pričajo. Nikdo ne more
dajati, kdor nejma; nikdo ne more jemati, kder nej. Ni ti ne jemlji tam, kder
nej nič, a ne dajaj drugim, česar sam nejmaš.« (ibid.) Temeljne socialne mož-
nosti slovenske proze so morale po Levstikovem programu ostati seveda zožene,
saj je bila snov, ki jo je narod mogel dajati pisateljem, zaradi njegovega po-
sebnega socialnega ustroja dovolj omejena. Vendar je morala proza iz tega
socialnega ustroja samega prevzeti nase obenem tudi že nove naloge. Teza,
ki stoji v osredju Popotovanja od Litije do Čateža, ohranja kajpada osrednjo
veljavo: »Seveda bi se moralo pisati v domači besedi, v domačih mislih, na
podlagi domačega življenja, da bi Slovenec videl Slovenca v knjigi, kakor vidi
svoj obraz v ogledalu.« Iz te teze se dovolj razločno vidi, da mora pisateljev
431
vpliv seči v vertikalno smer, usmeriti se k svoji izvirni in specifični publiki.
Ker je temeljna socialna kategorija slovenstva kmet (»Kaj ti bo gospoda, ki
je vsa potujčena?« — Popotovanje), se mora s prozo po vsem videzu graditi
obrambni jez pred diferenciacijo, ki je v ožjem (socialnem pomenu) te besede
ta čas ostajala identična z nacionalnim izdajstvom. Socialna diferenciacija
se namreč dogaja na ontičnem nivoju in potemtakem se posega v območje
resnice (slovenske) biti, njene dejanske posledice — nacionalna diferenciacija —
kmet ostaja pri materinem slovenskem jeziku, gospoda se potujčuje — pa seveda
same po sebi onemogočajo realizacijo resnice biti, slovenstvo. Proza mora za-
torej s svojim — za razliko od lirike — celovitim viziranjem sveta »ustavljati«
oziroma blokirati nacionalno diferenciacijo, ki je izdajstvo biti, ne da bi hkrati
posegala na ravnino ontičnega, v ožja vprašanja o socialni razslojenosti Sloven-
cev, kar se kaže zlasti v Levstikovem, tukaj že navedenem kritičnem očitku
v zvezi s socialnim statusom nekaterih Jurčičevih kmetskih figur iz Desetega
brata. V tem očitku se potemtakem očitno razkrivajo nekateri čisto praktični
oziri: da se mora proza — kot celovito, epsko fiksiranje sveta, kot nova popol-
nejša afirmacija resnice slovenske biti — utemeljevati le s tisto družbeno plastjo,
ki je s stališča slovenske biti in njene zgodovinske realizacije najbolj perspek-
tivna. V omenjeni Levstikovi pripombi se torej srečujemo na prvi strani z afir-
mabivnim bit-nim prizadevanjem, ki naj se uresniči v prozi, na drugi strani
pa se drugi Levstikovi spisi iz 1858. leta eksplicitno opirajo tudi na čisto prak-
tične potrebe po branju, ki so se v »prostem narodu« izpričale zlasti ob Cigler-
jevi povesti Sreča v nesreči, ki »je bila jako všeč ljudem, kateri so nekoliko
izrekov iz nje vzeli celo za vsakdanjo rabo«. S tem je za Frana Levstika seveda
potrjeno, da ostaja knjiga Janeza Ciglerja ne samo čisti in obenem — kot litera-
tura — tudi že pozabljeni začetek slovenske proze, ampak še zmerom veljavna
podlaga in izhodišče novemu, neizogibno iz njenih skušenj izhajajočemu ep-
skemu pisanju: »Dasiravno ta knjižica v lepoznanskem oziru ni brez hib, ven-
dar ji še zdaj nimamo vrstnice; vendar bi se naši povestničarji marsikaj lahko
učui iz nje. Zmerom se mi je čudno zdelo, kako je, da je nikjer nihče ne
imenuje in ne opomni,« zaključuje Fran Levstik svojo kritiko Sreče v nesreči,
napisano v istem, to je 1858. letu, ko so nastali vsi njegovi pomembnejši pro-
giamski spisi. Afirmacija kmetstva kot vodilne in najbolj perspektivne socialne
strukture v slovenskem narodu (njegove reprezentativne plasti) si v tem po-
daja roko s stratifikacijo njegovih kulturnih potreb; slovenska leposlovna .proza
je torej zasnovana kot dejanje v imenu resnice biti ter obenem kot proizvod,
ki ga na čisto določen način terja »tržišče«. (Levstik na primer piše, da so
Slovencem bolj od prirodoslovnih znanosti potrebne »dobre povesti kratko-
časnega in podučnega zapopadka«.)
V globalni afirmaciji kmetstva pa se seveda razkriva predvsem temeljni
pomen tega socialnega sloja za usodo biti in zgodovine slovenstva ter hkrati
tudi že njegova temeljna, usodna izročenost konstitutivni literarni Besedi.
Ker je slovenska proza po svojem socialnem položaju in po zahtevah,
ki jih ta položaj postavlja pred njo, torej izrazito praktična dejavnost s povsem
jasno in zanesljivo določenim socialno zgodovinskim namenom in poslanstvom,
pa se prav s tem neverjetno kopičijo in komplicirajo težave, ki se postavljajo
pred njeno »specifično« Hterarno obravnavo, to je pred pogled, ki hoče v njej
videti predvsem tekste, pripravljene za branje in nanj tako rekoč čakajoče,
saj se lahko le v vsakokratnem branju uresničuje njihova tekstualna struktura.
Videli smo, kako je skoraj nemogoče govoriti le o proznih tekstih kot takih,
sami po sebi vdirajo v obravnavo povsem drugotni, ne-literarni elementi. Lite-
ratura neprenehoma razpada na svoje specifične literaturne razsežnosti in na
svoj praktični socialni pomen. Pred našim pogledom se potemtakem nepre-
nehoma razkriva v dvojni podobi: na prvi strani je to konkreten tekst, ki se
na samo-stojen način daje našemu branju, na drugi strani so njegove socialne
ali »narodnostne« razsežnosti, na eni strani avtonorrma tekstualna struktura,
na drugi instrumentalizacija kulturno nacionalnega programa. Bolj ko sledimo
že samo Levstikovim programskim zahtevam, iz katerih ta proza pravzaprav
izhaja, bolj postaja jasno, da so odločilnega pomena zlasti njene druge, to je
socialne oziroma nacionalne razsežnosti. Na to nas opozarja med drugim tudi
svojstvena stiska slovenske literarne zgodovine, ki je z evropskim metodo-
loškim instriunentarijem opisovala nastajanje in dogajanje te literature, pri tem
pa ji je nujno pri zadnjih vratih vdiralo v obravnavo dejstvo, da se pravzaprav
ukvarja s teksti, ki so v sodobnem času le malo brani, da je potemtakem pri-
siljena manipulirati le z bolj ali manj mrtvimi stvarmi. Odtod izvira tudi svoje-
432
vrsten in za slovensko literarno zgodovino zelo tipičen primer Ivana Prijatelja,
ki je na primer napisal samo o Janku Kersniku dve obsežni knjigi — Janko
Kersnik, njega delo in doba, Ljubljana 1910 in 1914 —, pri tem pa je leposlov-
nim spisom avtorja Jare Gospode, njegovemu »delu« posvetil le neznaten del.
Na veliki večini strani se je namreč ukvarjal samo s kulturno-političnimi zna-
čilnostmi njegove do'be. Isto se je Ivanu Prijatelju zgodilo v obsežni Slovenski
kulturnopolitični in slovstveni zgodovini, 1848—iSg;, Ljubljana 1955—1961
(pet zvezkov), ki se prav tako le malo ukvarja z notranjimi, rekli bi specifič-
nimi in neodtujljivimi, literaturnimi razsežnostmi slovenskega slovstva. Da v
tem ne more biti nikakršnega naključja, dokazuje Prijateljev uvod v poglavja
o »mladoslovencih«, kjer je posebej zanimiv naslednji odstavek, ki ga zato
navajamo v celoti:
»Vobče se mora reči, da ,mladoslovenska' literatura kljub temu, da je
pri Slovencih prvič za Cop-Prešernovo klasično romantiko priznavala in gojila
leposlovje kot najvišji izraz narodne duševnosti, še vendar ni korakala s tedanjo
svetovno literaturo in ni prišla do izrazite, enotno in globoko fimdirane lite-
rarne smeri. Elementi tradicionalne romantike so se v nji družili z novimi
devizami začetnega realizma na tak način, da so čim dalje večji prevés dobivale
poslednje. Umetnost kot taka ji ni bila glavno vodilo, ampak vzpostavitev na-
roda kot takega, osamosvojitev naroda vsaj v kraljestvu duševnosti v nado-
mestilo za pomanjkanje politične in državne samostojnosti. Problem malega
naroda je bil že takrat in je ostal do danes problem naše literature . . .«
V podobni zadregi je seveda tudi naša misel. Natanko se zavedamo, da
se nam je — ker nam gre v prvi vrsti za hteraturo, še posebej za prozo Janka
Kersnika, in ne za kultumopolitično zgodovino — obračati predvsem le h kon-
kretnim tekstom samim, pregledovati njihovo specifično literarno strukturo,
njihovo »tekstualno mrežo« in odkrivati tiste specifične komtmikacijske mož-
nosti, ki so vanjo položene in ki jih morejo uresničevati le posamezna, kon-
kretna branja. Obenem pa se nam ti teksti izmikajo, vse preveč so prekriti in
identični z nacionalno političnimi pomeni, ki jih je na njihovo neposredno
znak-ovno mrežo naplavil čas, ki je čas slovenske nacionalnosti in ki so mu
bili postavljeni v službo tako, da so ga sami eksplicirali kot čas slovenske
nacionalnosti. Literatura nam kot literatura potemtakem uhaja, na njeno mesto
stopa njen praktični socialni ali narodnostni pomen, za katerega pa smo že
videli, da ima čisto praktično konstitutivno moč. V tem je navsezadnje tudi
smisel te literature. In ker je bil ta smisel navzoč (v razvidni, eksplicirani
obliki) že v programih, ki so v 19. stoletju praviloma pred-hajali posameznim
leposlovnim besedilom, je seveda jasno, da so ga ta besedila dosegala že s tem,
da so nastajala, da so bila po nekaterih lastnostih svoje pisave skladna z iz-
hodiščno, inspirativno programsko iniciativo. Tako pa se pravzaprav nahajamo
v samo-zaključenem in zaprtem svetu, v katerem tako rekoč nič nedosegljivega
in vprašljivega ne more ostajati zunaj kreativne človeške zavesti. Vse, kar je,
je potemtakem na ontični ravnini. Vse, kar je, je akcija, ki teži v realizacijo
slovenstva, v to, de zbudil bi Slovenš'no celo, po Prešernovih besedah ali v
»vzpostavitev naroda kot takega, osamosvojitev naroda vsaj v kraljestvu dušev-
nosti v nadomestilo za pomanjkanje politične in državne samostojnosti«, kakor
piše Ivan Prijatelj. V ta akcijski krog je seveda potrebno vključiti predvsem
prizadevanje po prozi, prizadevanje, da bi se kreativno polje Slovénsne raz-
širilo iz lirike, ki se po Franu Levstiku »večidel peča samo z enim občutkom
človeškega srca: ,z ljubeznijo'« in ki zatorej nikoli ne podaja »celega velikega
dela«, na druge besedne forme: v Levstikovem programu mora biti to zlasti
jezik proze in gledališča. Resnica slovenske literature je potemtakem istovetna
z resnico slovenske nacionalne akcije tako, da hkrati od nje prejema in tej
akciji daje konstitutiven smisel. Do smiselnih rezultatov prihajajo slovstverü
teksti že s tem, da se pišejo in da se seveda pišejo v skladu s pred-hajajočo
teoretsko oziroma projektivno zavestjo — programom in njegovimi normami.
V tem se potemtakem odkriva resnica slovenske biti, vloga literature je v
odločujoči meri instrumentalizacija in v tem omogočanje njene »historizacije«:
je instrument socialnozgodovinskega udejanjanja resnice slovenslce biti. Na tej
ravnini morejo in morajo zatorej literaturo »zanimati« v prvi vrsti le ontičiia
vprašanja slovenstva, to pa se seveda pravi, da se more in mora posvečati
predvsem svojemu lastnemu času na način, kakor ga aktualizirajo so-časni
teoretski programi. Slovenska proza 19. stoletja je potemtakem angažirana
v imenu »ibivajočega«, vendar zgodovinsko in socialno še ne realiziranega slo-
venskega naroda. (Vprašanje, koliko to pozicijo reflektirajo konkretni prozni
433
spisi sami, pustimo za zdaj še ob strani.) To dejstvo je ugotovila že starejša
slovenska literarna zgodovina, razvidno je tudi v zgoraj navedenem odstavku
iz razprave Ivana Prijatelja.
In če zdaj ponovno premislimo situacijo, v kateri se je pojavila zahteva
po slovenski prozi in za katero morajo posredno še zmerom veljati Prešernove
ugotovitve o ne-srečnosti in bridkosti slovenskega rodu, pa zdaj vendarle ne
moremo mimo spoznanja, da je to pravzaprav situacija srečnega sveta, ki se
trabaja v ne-srečnem času, saj so v tem svetu — takoj, ko je razkrita resnica
njegove biti — lahko resnično aktualna le ontična, to je praktična, v celoti raz-
rešljiva ideološka in akcijska vprašanja. To pa so v istem seveda vprašanja,
ki jih ni mogoče zastavljati zunaj časa in njegovih »nalog«: vloga, ki si jo je
bila »naložila« slovenska literatura, je neogibno bila utemeljena v prihodnosti,
nekje v prihodnjih dnevih bo uresničen njen temeljni smoter — slovenska na-
cionalnost se bo s pomočjo njene Besede (in v tej Besedi) pre-obrazila v samo-
svoj socialni organizem, ki bo vsaj »v kraljestvu duševnosti«, če ne tudi po
zgodovinskem pomenu, enakovreden drugim, tudi večjim evropskim narodom.
Iz tega pa se seveda ponuja sklep, da je adekvatna komunikacija s to literaturo
(branje) mogoča le na ustrezni časovni ravnini. Le tako je očitno mogoče to
literaturo obdržati »pri sebi«, se pravi v njeni potopljenosti v smisel — v ures-
ničenem slovenstvu, ki je v prihodnosti; le tako se po vsem videzu lahko
odpre pogled v uresničujoči se slovenski družbeni organizem, v njegovo zgo-
dovino, ki je predvsem zgodovina njegove literature. Le če te literature ne
od-dvajamo od njenega smisla — konstitutivnega nacionalnega poslanstva, bo-
mo torej mogli stopiti v njen dejanski pomenski prostor. To pa je seveda
lahko le tista časovna ravnina, na kateri je bila ta literatura napisana in kateri
potemtakem neogibno in neodtujljivo pripada. Zastavlja pa se seveda vpra-
šanje, kaj je s temi leposlovnimi teksti potem, ko je ta ravnina presežena?
Kaj se z njimi zgodi, ko smo ta čas pustili za seboj, ko smo prišli »v pri-
hodnost«?
Zdi se, kot da so slovenski literarni teksti ig. stoletja skriti pod praktič-
nimi ideološkimi in akcijskimi pomeni, saj se njihova navzočnost v uresniče-
vanju slovenske biti pojavlja kot tisto temeljno, prek česar literarna besedila
neposredno in konstitutivno participirajo na vrhovnem smotru slovenskega
nacionalnega gibanja, ki je v istem tudi njihov lastni literarno konstitutivni
smoter. Vsi ti praktični, ideološki in akcijski pom.eni se postavljajo pred naš
pogled in nam branijo zajemati (brati) tekste same, onemogočajo nam, da bi
jih brali na isti način kot na primer druga, iz istega časa napisana evropska
besedila, za katera je sicer kar na prvi pogled jasno, da izrekajo resnico dru-
gačnega, po vsem videzu tudi nacionalno že realiziranega in zato nam »bliž-
jega« sveta. Branje teh besedil se nam zdi lažje, manj se nam upira, zdi se,
da v njem živo odmevajo naše pričujoče, današnje eksistencialne skušnje in
potrebe. Sklepamo, da izvirajo te skušnje in potrebe danes iz podobnega, prav
tako že realiziranega sveta. Tako se naši lastni, slovenski teksti iz 19. stoletja
odmikajo še dalj od nas, njihov jezik nam je izmaknjen, zdi se nam, da so
v njem konservirani ne le sami-po-sebi-očitni, ampak tudi že preživeti, pre-
tekli, tuji pomeni, globoko potopljeni v nekem drugem svetti. Le s težavo jih
dvigamo v svojo lastno svetlobo. Pri tem nam nenadoma ne zadošča več tisto,
kar se nam neposredno, v znakih, ki jih vidimo, v besedah, ki jih hočeš nočeš
beremo, daje. Zazdi se nam, da je ta jezik prešibak, komaj se z očmi potopimo
vanj, začne popuščati, lomiti v sebi, naš pogled mora zdrsniti nekam v prazno,
nekam ven iz mreže znakov, ki jo imamo razprostrto pred seboj. Nazadnje pa
le trčimo — ob spomin na neko preteklost, ki smo jo prvič odkrili prav v tej
mreži. To je spomin na našo začetno voljo, na izvor. Ta spomin je zelo šibak,
nejasen. Le s težavami ga izkopljemo iz pozabe. Brez programov, ki so nje-
govo voljo do zgodovine inicirali in omogočali, nam to ne more več uspevati.
Brez Levstika na primer ne moremo do Jurčiča, brez Celestina ne do Kersnika.
Vsi ti dovolj nenavadni in bizarni občutki, ki pa jih je bilo potrebno
opisati že zato, ker nekje v temelju pogojujejo naše branje, seveda ponovno
komplicirajo težave, ki se postavljajo pred našo misel, saj se hočemo ukvarjati
predvsem z literaturo kot tako, s specifično literarnimi razsežnostmi sloven-
ske proze. Tem težavam se zdaj dokončno ni več mogoče izogniti. Ne more
nam preostati drugega, kot da poskušamo »zapustiti« svoj čas ter omenjene
težave reflektiramo do najvišje možne mere, kar v drugih besedah pomeni,
da se poskušamo do kraja prepustiti situaciji, kakršna v tej naši prozi je: da
se torej hkrati posvečamo tistemu neposredno literarnemu — tekstualnosti v teh
434
tekstih in njihovennu nošenju smisla, njihovemu zadoščanju akcijskim potre-
bam, kakor se le-te aktualizirajo v dogajanju slovenske nacionalnosti. To se
seveda ponovno pravi, da identificiramo slovensko nacionalno ideologijo z lite-
raturo ter opazujemo v leposlovnih tekstih njen najadekvatnejši izraz, da torej
ne delamo nobene odločilne razlike med reflektiranim in reflektiraj očim, ozna-
čenim in označuj očim, znakom in pomenom v teh tekstih. Čeprav se гга prvi
pogled zdi, da se s tem izmikamo specifično literarnemu, tistemu, kar ostaja
zunaj akcije, ideologije in njenih smotrov, pa je to po vsem videzu edina mož-
nost, da si z radikalizacijo enotnega, zaprtega in srečnega slovenskega sveta
v 19. stoletju odpremo pot- do njegovih dejanskih konstitutivnih elementov:
Ideje in Besede, nacionalne ideologije in literarnih tekstov. Omenjena radika-
lizacija sicer res utegne pomeniti, da naša misel uporablja značilno neliterarno
optiko, saj s pomočjo literature govori o zgodovini, da zanemarja literarno
v literaturi, vendar je tudi dejstvo, da po drugi strani prek ideoloških projek-
tov le govori o literaturi, da je njen poslednji cilj literatura sama in da je
slednjič tudi edina pot do temeljev te literature tista, ki vodi od projekta k
realizaciji, od Ideje k Besedi, kar v največji meri dokazuje prav geneza tekstov,
o katerih hočemo razpravljati.
Ker je osrednji predmet pričujoče študije proza Janka Kersnika in ker se
poleg tega tudi zdi, da je ta proza za izhodiščno situacijo izredno značilna,
bomo seveda mogli le bežno opisati tekstualno strukturo v spisih drugih pisa-
teljev. Nemogoče pa je postaviti v oklepaje vsaj dva izredno pomembna lite-
rarna spisa: to je Levstikov Martin Krpan z Vrha in pa Sosedov sin Josipa
Jurčiča, prvi iz 1858., drugi iz 1868. leta.
X y X
Ker se še vedno nahajamo prav v izhodiščni točki slovenske leposlovne
proze in ker je potrebno začetku, to je prvemu, iniciacijskemu stmku, posve-
titi še posebno pozornost, pa bomo najprej morali seči še malo bolj nazaj, tako
rekoč »pred« sam začetek: v leto 1836., ko je višnjegorski župnik Janez Cigler
pri ljubljanskem tiskarju Jožefu Blazniku natisnil 1050 izvodov prve slovenske
povesti Sreča v nesreči ali Popisvanje čudne zgodbe dveh dvojčikov in jo v
podnaslovu označil za »podučenje starim in mladim, revnim in bogatim«. Kaj
se torej razkriva v mreži tega prvega proznega teksta?
Ciglerjevo povest sestavlja dvoje osnovnih pripovednih plasti: v prvem
sloju so zgodbe o nenavadnih usodah iz Svetinove družine, predvsem zgodbe
očeta Franca in sinov-dvojčkov Pavla in Janeza: drugi sloj predstavljajo ekstra-
polacije, ki jih avtor bodisi direktno vnaša v pripoved bodisi jih nalaga na
jezik in v ravnanje nastopajočih junakov. Vsebina teh ekstrapolacij je po-
ljudna, za vsakdanjo rabo prirejena krščanska moralka. Ker pa je pisatelj z njo
izredno radodaren, ker se ji prilagajajo vsi dogodki in jo oznanjajo vse nasto-
pajoče osebe, ne more biti dvoma, da je potrebno v njej iskati osrednji, pisa-
teljski namen knjige; in tudi avtorjevo posvetilo pod naslovom, ki smo ga
navedli zgoraj, to določno potrjuje. Prvo in za nas tudi pomembnejšo razsež-
nost Sreče v nesreči pa seveda kljub temu predstavlja njena zgodba sama,
njene pripovedne, epske sestavine.
Vse tri zgodbe (o obeh sinovih in o očetu Francu) izhajajo iz skupnega
jedra: — Nežo in Franca Svetina je med seboj spoznal in poročil lastnik sloveče
suknarije ali tovarne, ki je stala »blizu mesta L.«. Franc je pomagal tovarnarju
pri strojih in obdeloval vrt, Neža je bila kuharica. Živela sta srečno. »Nikoli
ni bilo med njima prepira. Ne po posvetnih navadah in mestnih željah, ampak
po krščanskih in po božjih zapovedih sta živela,« poroča Janez Cigler v Uvodu.
Kmalu po poroki sta se jima rodila sinova-dvojčka. To je pisatelju priložnost,
da lahko še bolj podrobno utemelji srečo Svetinovih: »Gospodar suknarije in
njegova gospa sta bila botra. Oče in mati sta bila vesela, da jima je Bog tako
dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Sklenila sta tudi,
da bosta fantiča, če ju Bog pri življenju ohrani, v pobožnosti in svetosti zredila
in varovala pred zapeljivimi tovarišijami, da bi v starih letih čisto veselje nad
njima imela.« Čeprav iSta dvojčka tudi v resnici lepo in pridno rasla in se Sve-
linovi niso imeli nad čem pritoževati, pa je mati Neža vendar postajala vse
bolj zamišljena in otožna; niti prepevala ni več. Lepe nedelje po maši je poslal
Franc po bokal vina, nikoli namreč ni hodil v gostilno, pa je hotel biti vesel
doma. Vprašal je Nežo, zakaj je ne vidi več nasmejane in zakaj jo sliši zdiho-
vati. »Neža mu nato milo odgovori: ,Ljubi moj mož, res je, da sem vedno
435
žalostna in nikoli vesela, toda ne zavoljo pomanjkanja ali zavoljo dela, skrbi
in truda. Ne misli, da te nimam rada; srečna vsaka žena, katera ima tako do-
brega in pridnega moža, kakor si ti! Vesela pa nikoli ne morem biti, v srcu
me vedno nekaj skrbi; prihodnost premišljujem in zdi se mi, da naju bodo
velike nesreče zadele in hude nadloge nad naju prišle; in Bog ve, kako je to,
da sem zavoljo tega vedno žalostna, dasiravno prihodnjega noben človek
ne ve.«
Iz zgornjega povzetka uvodnih odstavkov Sreče v nesreči je razvidno, da
je tekst zasnovan na docela koherentnem, v sebi zaprtem in samem sebi za-
dostnem svetu. Svetinova družina je vase zaprt krog, v katerem je človeško
življenje kar se da neposredno, »plastično« in neprekinjeno dogajanje abso-
lutnega Dobrega: ljubezni, zakonske sloge, zvestobe, marljivosti, skromnosti,
ponižnosti, varčnosti, poštenosti, pobožnosti itn. Vendar pa je to dogajanje že
v svoji koherentnosti sami koncipirano samoobrambno: Svetina se držita zase,
ne hodita v gostilno, izogibata se tovarišije, ne živita po »mestnih« postavah,
otroka vzgajata v svetosti, držita ju torej stran od kakršnih koli vplivov »od
zunaj«. Svetinova družina se drži doma. Le doma je mogoče živeti zares srečno
in obvarovati Dobro, da se ne bi izpridilo pod rokami drugih ljudi. Drugi
ljudje se namreč kažejo kot »hudobni tovariši« ali kot »zapeljive tovarišije«.
Edini stik z »zunanjim«, »mestnim« svetom vzdržujejo Svelinovi preko tovar-
narja. Tovarnar je prav tako »dober«. Svetina je pošiljal v šole, preskrbel mu
je ženo, se kljub svojemu višjemu socialnemu položaju udeležil njegove svatbe
in šel otrokoma za krstnega botra. To pa seveda pomeni, da se koherentnost
Svetinove drtižine le vzdržuje preko stika z »zunanjim« svetom, njena srečnost
je po vsem videzu mogoča le, če ta stik je in če deluje v skladu z dobrimi na-
meni, ki so apriori položeni v njene člane. Vse, kar je onkraj, zunaj tega za-
prtega kroga, je torej nejasno, neobvladljivo in obenem tudi neprijazno; vsa
sreča je tu; je, kolikor in kakor je; najbolj onkraj in najbolj zrmaj je njena
prihodnost. Zato je razumljivo, zakaj se samo-zadostnemu Ln koherentnemu
svetu Svetinovih kaže prihodnost tako temna in negotova in zakaj se je boji.
Njegova srečnost je mogoča le, če je tudi »zunanji« svet vsaj v relativnem ravno-
vesju ali če se vsaj — na tak ali drugačen način — dogaja mimo njega. Usoda
sveta in ravnovesja v njem seveda ne more biti v dosegu volje in dobrih na-
menov ljudi, kakršni žive v krogu Svetinove družine. Ti ljudje so ne-močni,
nič drugega ne morejo, kot sprejemati to, kar je, biti docela odvisni od usode
»zunanjega« sveta. Strah, ki ga Neža kljub sreči tako rekoč podzavestno čuti
in celo goji, izvira torej iz sipoznanja, da usoda njenih bližnjikov nikakor ne
more biti odvisna od njihovih lastnih, dobrih družinskih namenov, ampak je
lahko zmerom samo posledica drugih, zunanjih, objektivnih dejstev in dogod-
kov. Sreča Svetinovih, ki nam jo Janez Cigler opisuje na uvodnih straneh, po
vsem tem ne more biti drugega kakor ugodno in veselo naključje, v katerem
objektivno stanje sveta (tovarnarjeva dobrota) sovpada z dobrimi subjektiv-
nimi nameni matere in očeta Svetina. V tem veselem naključju, kjer med člo-
vekovimi dobrimi željami in pričakovanji ter med objektivno ravnino sveta
ni nobene razpoke, se ne more razkrivati nič drugega kot roka dobrega Boga,
zato seveda ni prav nič nenavadno, če tudi Nežin odnos do prihodnosti, v ka-
teri se utegne razkrojiti družinska enotnost (sreča), ne seže preko zamišljenosti
in žalosti; v vsem tem se spet ne more kazati nič drugega kot voljno prepu-
ščanje temu, kar je, in onemu, kar se utegne zgoditi v prihodnosti. Ker je vsa
človekova sreča odvisna od dobrega Boga, ker je prepuščanje temu, kar je,
vdanost v njegovo voljo, ker je doživljanje srečnega naključja, v katerem se
stikajo dobri človeški nameni z ravnovesjem v svetu, neposredno spoznavanje
božje modrosti, ki je zmerom milostna, se človekova temeljna narava, ki ima
svoj izvir v Bogu in je zmerom naravnana v Dobro, seveda ne more spreme-
niti, tudi ko ji svet obrne hrbet. — Komaj sta bila Svetinova dvojčka stara dve
leti, se je namreč »začela huda vojska s Francozom« in je cesar potreboval
vojakov; Svetina hiša ni varovala pred vojaščino in tako je moral naravnost
na laško fronto. Neža je ostala sama z dvema maloletnima fantoma. Bridko
je jokala ob slovesu, a je kmalu premagala žalost in se vdala v usodo. Otroka
sta sicer izgubila očeta, prihodnost je zdaj zares postala popolnoma temna,
vendar to pravzaprav ne more pomeniti mnogo, ». . . saj imamo še enega očeta
v nebesih, kateri je veliko boljši kakor vsak posvetni oče; on nas ne bo za-
pustil. On, dobrótljivi nebeški oče, nas bo preskrbel.« Tako je s Svetinovim
odhodom na fronto srečno naključje, iz katerega je rasla sreča njegove družine,
minilo. Ravnovesje v svetu se je porušilo. Dobri tovarnar nenadoma in brez
436
pojasnila izgine iz teksta, Svetinki zarubijo zadolženo hišo, dnižina se mora
raziti na različne konce sveta. Zdaj je usoda slehernega v njegovih lastnih
rokah. Tako se Svelinovi vrnejo v svojo izhodiščno pozicijo. Tudi oče Franc
je bil namreč sirota brez staršev in vsakršnega imetja, preden je začel sode-
lovati s tovarnarjem in preden se je s svojo pridnostjo in tovamarjevo pomočjo
dokopal do družine in sreče skupaj z njo. Zdaj ni torej med objektiviteto sveta
(božjo voljo) in človekom nobenega mediatorja več. Človekova usoda je vrnje-
na nazaj k sebi sami. Od človekovega ravnanja in vedenja je postala njegova
prihodnost neposredno odvisna. Mati Svetinka dobi službo pri neki pobožni
gospe, Pavle gre za pastirja, Janeza pa sosed odpelje v Trst. Svelinovi so vr-
njeni v nulto točko — začeti morajo še enkrat od začetka. Dediščina srečne
preteklosti, ki jo Svetinovi vzamejo s seboj in ki se kaže predvsem v njihovi
pobožnosti, zvestobi, pridnosti, ponižnosti in hvaležnosti (zaupanju v »srečo
v nesreči«, v dobro v zlem itn.), pa tako rekoč sama po sebi onemogoča, da
bi ostali prepuščeni sami sebi ter s tem neizogibno izgubljeni v nepreglednem
vrvežu »zunanjega«, »hudobnega« objektivnega sveta. Mati Neža je s »po-
božno gospo« rešena prva, kmalu odkrijeta vsak svojega dobrotnika tudi sino-
va Janez in Pavle, in celo oče Franc ostane v vojski živ, se na Francoskem
z lepim vedenjem prikupi novemu tovarnarju sukna, v novi vojski, ki izbruhne
čez sedem let, pa reši gotove smrti samega generala. S tem so odkriti štirje
novi »mediatorji«, družina je sicer razbita, vendar njeni člani oživljajo srečno
dediščino nekdanje enotnosti vsak zase, a na enako intenziven način naprej.
Pisatelj Janez Cigler opisuje to oživljanje v treh samostojnih delih, ki so po-
svečeni vsem trem Svetinovim moškim. Tako poteka dogajanje povesti v treh
koncentričnih krogih, katerih središče je spomin na nekdanjo srečno enotnost
človeka in sveta, dokler se slednjič po zelo zapletenih peripetijah, ki jih tu
seveda ne moremo obnavljati, ne sklene in se nekdanja enotnost ne obnovi:
Pavle najde mater Nežo, Janez očeta Franca. Družina se rekonstruira. Čeprav
sta si srečni dvojici daleč vsak sebi (Pavle je na Avstrijskem, Janez na Fran-
coskem), si dopisujeta in druga drtigi pripovedujeta »svoje čudne, žalostne in
vesele zgodbe«. Rekonstitucija Svetinove družine pa je vendarle postala mo-
goča šele na novi, doslej še ne eksplicirani ravnini, saj je postavljena vse pre-
več dokončno ter je bila navsezadnje tudi predrago plačana, da bi bilo mogoče
tvegati možnost njenega ponovnega razkroja. V ta namen je moral pisatelj
razlogom, s katerimi je omogočil koherentnost in srečnost sveta na definitiven
način, dodati nove, konkretnejše in razvidnejše momente. Moral je pokazati,
da je v skladu z božjo naravo objektivnega sveta in človekovih dobrih name-
nov vendarle na privilegiranem položaju sreča in ne nesreča, da je v nesreči
skratka zmerom tudi sreča. To pa je lahko zares prepričljivo pokazala le spre-
memba socialnega statusa njegovih jimakov. Ta sprememba je zdaj seveda
omogočila definitivno srečnost Ciglerjevih junakov — zanjo »mediatorji« niso
več potrebni, dokončno je postala odvisna le še od vedenja in ravnanja ju-
nakov samih, se pravi od njihove temeljne narave, za katero smo že videli,
da je a priori naravnana v Dobro. Svetinovima sinovoma je dal avtor najvišjo
mogočo socialno stratifikacijo: Pavle postane škof, Janez bogat trgovec v Tou-
lonu. Pomen njune socialne stratifikacije je potemtakem predvsem sprememba
v njunem odnosu do objektivnega sveta; zdaj postaneta sama njegov najvišji
in reprezentativni del in s tem »mediatorja« — sama lahko omogočata srečo
drugim, socialno niže situiranim ljudem, kar eksplicitno kažejo zlasti tisti do-
godki v povesti, v katerih je opisano Pavlovo dobrotno ravnanje z obema be-
guncema iz ruskega ujetništva.
S tem pa so Ciglerjeve ekstrapolacije dobile novo in takorekoč tudi bolj
»oprijemljivo« razsežnost. Pomen, ki naj bi ga povest odkrila in ki je moral
biti izrazito praktičen, kar kaže že posvetilo v njenem podnaslovu, je potem-
takem postal dvojen. Na prvi strani je njena zgodba plastična ponazoritev ka-
toliške moralke, tistega nauka, ki ga je avtor tudi povsem jasno zapisal v za-
ključnem stavku ter v njem strnil svojo pisateljsko »tezo«: »Tako dá Bog
včasi že na tem svetu srečo v nesreči, če človek tudi v nesreči vedno Bogu
zvest ostane.« Po drugi strani pa je Ciglerjeva povest prav tako plastičen pri-
kaz socialnih možnosti, ki jih ta nauk odpira in ki jih v implicitni obliki po-
udarja tudi Fran Levstik, ko takole opredeljuje bistvo povesti: »Pavle je bil
prav iz majhnega velik duhoven blizu Dunaja, cesarskega sedeža. (. ..) Tudi
ne smemo pozabiti duhovskega stanu. Saj vemo, kako je; če Slovenec s.ina da
v šolo, hrepeni samo, da bi mu novo mašo pel; in ako se želje izpolnijo, potem
sta srečna mati in oče. — Janez pa ide v Trst, bogato kupčijsko mesto, ki se
437
zdi piTostim Slovencem jako imenitno. Mislijo, tamkaj mora vsak obogateti,
če le hoče prav obračati dn varovati, ker tam je že nekateri prišel iz beraštva
na veliko bogastvo. Kdor med nami ne more sina do konca izšolati, kaj potem
naredi? V Trst gre z njim, zlasti Notranjec in Dolenjec« Jasna eksplikacija
katoliške moralke, zasnovane predvsem na obnavljanju danih kategorij, norm,
socialnih razmerij in insititucij, obenem pa možnosti za socialni preskok, ki
se na tem temelju odpirajo in ki so za slehernega enake (Svetinova sta tako-
rekoč »iz nič«, iz najnižjega prišla v vodilni socialni sloj), in samo-blokada
>-hudobnih« sil, ki hočejo to napredovanje in njegovo apriorno naravnanost v
Dobro in Srečno zavreti in onemogočiti, pa se nazadnje uničijo same (epizoda
z Janezovim tekmecem Bodinom) — vse to kaže, da je prva slovenska povest že
s svojima temeljnima kategorijama — Srečo in Dobrim — dovolj natančno za-
dela vizijo sveta, kakršna se dobrih dvajset let pozneje in v eksplicitni obliki
pojavi pri Franu Levstiku v koncepciji nacionalno konstitutivne literature. Ka-
tegoriji Sreče in Dobrega se tu sicer izmakneta ekskluzivnemu katoliškemu
poudarku, njuna prevladujoča vloga v formiranju slovenskega sveta pa ostaja
neokrnjena, še več: prekrijeta se s kategorijo nacionalnega ter s tem formirata
tisti — za Slovence 19. stoletja najbolj temeljni — integrativni moment, ki v
imenu narodnostne enotnosti vse do nastopa dr. Antona Mahniča v osemde-
setih letih blokira vsakršno radikalno polarizacijo mišljenjsko (in tudi poli-
tično) nasprotujočih si sil na Slovenskem. Hkrati pa predstavljata tudi kato-
liško osnovo tega integrativnega momenta, po kateri se mora sleherna dejav-
nost neprenehoma usklajevati s svojimi temeljnimi moralnimi načeli. Ne sme
se skratka uresničevati »na škodo« drugih, čeprav njej nasprotnih dejavnosti,
ne more v odprt konflikt z njimi, ampak je prisiljena neprestano prilagajati
svoj program objektivnemu, od nje same neodvisnemu Ln v celoti tudi ne-
obvladljivemu stanju sveta, saj si le tako more ohranjati odprtost svojih mož-
nosti, saj je seveda tudi dejstvo, da bi sleherni odprt konflikt pomenil samo-
mor, razkroj in uničenje te nacionalno integrativne in prebujajoče dejavnosti
same. Po drugi strani pa prav zato ne more biti naključje, da je ta dejavnost
oziroma to gibanje odkrilo svoje najbolj avtentične in učinkovite možnosti na
polju literature, saj je moglo tu še najbolj uspešno m učinkovito usklajati svoje
lastne zahteve in potrebe z objektivnim stanjem sveta, obenem pa na čist in
neobremenjen način ostajati pri izvornem prepričanju v udejanjujočo moč Be-
sede kot take. Prav tako ne more biti naključje, da si je slovenska nacionalna
dejavnost z literarnimi programi ohranjala »kontrolo« nad udejanjujočo močjo
literarne Besede in da je v tem hkrati omogočala in onemogočala njen spontan
in avtohton razvoj: njena volja je moč Besede uravnavala v enoten, vrhov-
nemu narodnostnemu smotru — prebujeni Slovenš'ni — podrejen tok. Sreča
v nesreči Janeza Ciglerja je potemtakem na prikrit način že podajala ustrezno
formo slovenskega socialnega vedenja: pristajati je potrebno na dana socialna
razmerja, svojo eksistenco uresničevati v njihovih okvirih, tako da je to itres-
ničevanje zmerom usklajeno s svojo temeljno naravnanostjo k dobremu in
srečnemu svetu, da ne sme (kar seveda tudi pomeni, da objektivno ne more
ekskluzivistično nasiljevati sveta s svojo ideologijo, ampak se mora zadovolje-
vati s tem, kar je objektivno in s čim manj trenja mogoče uresničiti v soglasju
z danim, pričujočim svetom. Janez Cigler sicer še ostaja na imanentno mora-
ličnem oziroma katoliškem nivoju. Njegova povest se vprašanja o nacionalnem
ne dotakne. Prehode iz enega v drug jezik izvršuje zlahka, brez komplikacij.
Vendar pa temeljne moralične kategorije, še posebej pa način njihovega ude-
janjanja, ki se — kakor smo videli — dogaja zlasti na praktičnem socialnem
terenu, razločno razkrivajo tisto značilno metafizično strukturo, ki jo bomo
mogli podrobneje opisati v zvezi s teksti Janka Kersnika, zato jo za zdaj še
puščamo ob strani. Ciglerjev tekst je potemtakem v resnici predvsem »podu-
čenje«, ki zadeva tako moralno kot socialno uspešnost človekovega ravnanja
in vedenja. Prav v dovolj eksplicitnem vLziranju te dvojnosti je poglavitni
pomen Sreče v nesreči. Nič nenavadnega torej ni, da se je kritik Fran Levstik
slabih dvajset let po prvem natisu čudil, kako da povest »nikjer nihče ne
imenuje in ne opomni«, in da mu je bila kljub hibam »v lepoznanskem ozira«
še zmerom toliko vredna, da »bi se naši povestničarji marsikaj lahko učili iz
nje«. Metafizična struktura, razkrita v tem tekstu, je postala ena temeljnih
prvin v programu slovenske proze, kakor ga je Fran Levstik razvil v Popoto-
vanju od Litije do Čateža, in kakor so se izrazile v njegovih praktičnih, tek-
S tem pa smo se približali tudi k tistima dvema tekstoma, ki smo ju že
zgoraj omenili in ki ju prav z ozirom na omenjeno metafizično strukturo in
438
na osrednji predmet pričujoče študije ni mogoče postaviti v oklepaje. Prvi
tekst je Martin Krpan z Vrha, drugi Sosedov sin. Za Martina Krpana je slo-
venska slovstvena zgodovina ugotovila, da je nastal potem, ko je Levstik že
izdelal svoj literarni program, da je avtor v Slovenskem Glasniku 1858. objavil
samo drugo, močno skrajšano verzijo in da je hotel s povestjo podati »prak-
tični zgled [svojih] teoretskih zahtev« (Anton Slodnjak). Vprašati se potem-
takem moramo, kaj je v Martinu Krpanu z Vrha tipičnega za začetke sloven-
ske leposlovne proze.
Najprej je tu Močilar, v prvi varianti teksta »star mož«, ki pripoveduje
o nekdanjih časih. Močilar je živa, takorekoč »narodna« vez med preteklostjo
in sedanjostjo, v kateri morajo dobiti minuli dogodki in ljudje poseben pomen.
Zapisovavec potemtakem »fimkcionalizira« Močilarjevo pripoved, se pravi, da
ji daje pomen, po kakršnem kliče njegova doba. Pripoved spreminja v simbol,
preteklost razkriva kakor nekaj zdajšnjega: njena resnica postaja zavezujoča.
— Branje nam pokaže predvsem naslednje, najbolj vidne sestavine teksta:
Krpan je bil »močan in silen človek«. Kljub temu mu dela ni büo mar. Čeprav
je bilo že v njegovih časih splošno znano, da je tihotapil angleško sol, mejaši
z njim niso hoteli v odkrit boj, preveč so se ga bali. Ker se je tudi Krpan naj-
raje izogibal srečanju z graničairji, saj ni bü samo močan, ampak tudi preme-
ten in zvit, je bil takorekoč neuničljiv. — V primerjavi z njim ostaja cesar
Janez v senci. Ce bi ne bilo kočijaža, se na primer sploh ne bi spomnil, kdo
je Brdavsu edini primerni nasprotnik v deželi. Ko Krpana slednjič le povabi
na Dimaj, pa ima same sitnosti z njim: znano je, da je Krpan polomil pol ce-
sarske orožarne, posekal cesaričino najljubšo lipo, cesarske konje za rep po-
tegnil čez prag, nato pa s svojo mršavo kobilo osmešil vse dvome izvedence
za konjerejo. Vendar je mimogrede le skoval mesarico in Brdavsu odrobU gla-
vo. Težav pa s tem še ni konec: zdaj namreč dvor osramoti Krpana, cesarica
mu mirno pove, da je postal junak dneva samo zato, ker so dunajski moški
preveč poženščeni, da bi se znali boriti sami, da so njegove zasluge potem-
takem temu ustrezno majhne, in mu, ko že drugače ne more, le dá za nagrado
»vina sod, ki drži petdeset malih veder, potem sto in pet pogač, dvajset janj-
cev in pa oseminštirideset krač«, pri čemer razločno namiguje na Krpanovo
požrešnost. Vendar je nagrada Krpanova le, če jo — ne da bi kaj odprodal —
spravi na Kranjsko. Krpan ne more drugega, ko da s cesarjem skrivaj, na štiri
oči, sklene kupčijo, dobi namesto jedil in pijače mošnjo zlatnikov in zraven
pismo, da lahko »legalno« tihotapi. Nato ga jeza nad nehvaležno gospo mine,
zgrabi pa domotožje po Vrhu pri Sveti Trojici. Preden odide, se cesarju po-
nudi, da ga lahko še pokliče, če bo spet prišel Brdavs, in pove, da bo tudi
cesarici, kakor se mu je zamerila, ustregel in pozdiravil Vrhovščake in še po-
sebej mater županjo.
Čeprav je Levstikov tekst splošno znan, smo ga vendarle na kratko po-
vzeli, da bi kar se da jasno prišle na dan njegove poglavitne pripovedne kom-
ponente. Tisto, kar je v tekstu najbolj izpostavljeno, po vsem videzu ne more
biti le Krpanova izjemna fizična sposobnost, ampak predvsem njegova natur-
nost. v tem pogledu so najbolj značilni tisti odstavki, ki opisujejo Krpanovo
vedenje na dvoru; Levstikov junak je neotesan kmetavz, ki se ne ozira na no-
bene konvencije, ki so sicer — kar je naravno — na cesarskem dvoru v navadi,
saj niti ne ve, da je prišel v nov, od njegovega močno se razlikujoči, drugačni
svet. Krpan pa v tem svetu kljub temu učinkuje kot ironizacija njegovega bli-
šča in bogatije: kljub svoji neotesanosti in prav zaradi svoje natumosti, ki je
noben blišč in nikakršna bogatija ne more zaslepiti in izpriditi, je bU edini
sposoben ukrotiti divjega velikana in se sploh »nobenega ni bal; celo sam cesar
ga je rad poslušal, kadar je kakšno prav žaltavo razdrl«. Krpanova ironizacija
pa prav v tem postaja parcialna in celo samo navidezna. EKmajski dvor sme
namreč docela svobodno manipulirati z njim in z njegovo močjo in mu na-
zadnje celo ponudi službo dvornega norca. Zmerom, ko ga potrebuje, ga sme
poklicati, izrabiti in spet odsloviti; za to ima tudi poseben Krpanov pristanek.
Tako se ironizacija, ki jo Krpanovo vedenje na dvom povzroča, nenadoma
začne obračati nazaj proti njemu samemu. Krpan je na koncu prisiljen skoraj
osramočen oditi domov na Vrh pri Sveti Trojici, nesposoben, da bi se ustrezno
vključil v kakršenkoli drugačen, na primer »civiliziram« svet in da bi se mani-
pulaciji, ki jo takšen svet izvaja nad njim, postavil po robu. Krpan je kratko
in malo »na razpolago« danim institucijam in njihovemu samoobnavljanju.
Čeprav postane za kratek hip njihov blišč razkrit kot ničeva ponaredba v pri-
meri s Krpanovo močjo in naturnostjo, pa je seveda v istem tudi ta moč in
439
naturnost razkrita kot nekaj popolnoma nemogočega, kot zarobljenost in za-
ostalost.
Kaj je torej z Levstikovim tekstom simbolizirano in kaj postaja s tem
simbolom zavezujoče? Ce je Krpanova moč znamenje natumega in v istem
konservativnega in če pomeni dunajski dvor urejen, formiran in instituciona-
liziran svet, ki pa se kaže kot nemočen, potem iz tega sledi, da zastavlja
Martin Krpan z Vrha vprašanja o konfliktni napetosti med neformiranim in
»močnim« domačim svetom in med njegovim manipulantom, perfektuiranim,
vendar v sebi načetim, brezmočnim in tujim svetom, kar bi se z drugimi bese-
dami reklo, da zastavlja vprašanje o razmerju med naturo in družbo, med
domačijo in izkoriščevavsko tujino. To razmerje prikazuje tekst tako, da v
njem oba različna svetova omogočata in vzdržujeta drug drugega. Sama zase
ostajata brez prave perspektive: domači, slovenski svet z Vrha pri Sveti Tro-
jici je kljub svoji elementamosti in natumosti vendarle nezadosten, saj je ne-
formirana, primitivna moč pač premalo, da bi bilo mogoče na njej utemeljiti
samostojen, drugim enakovreden svet, zato je njegov stik s civiliziranim pro-
storom neogiben, čeprav se ne more dogajati drugače kot manipulacija; civiU-
zirani svet pa se je po drugi strani spet do prevelike mere izmaknil naturi, da
bi ne bil neprenehoma postavljen pred nevarnost, da se sesuje vase in raz-
kroji. Dejstvo pa seveda je, da zastavlja Levstikov tekst to vprašanje v impli-
citni obliki. Njegova dejanska vsebina je vse preveč prikrita, da bi büo mo-
goče opisano konsekvenco tudi zanesljivo verificirati. Kljub temu, da je hotel
Levstik podati »praktičen zgled teoretskih zahtev«, ostaja Martin Krpan z
Vrha na ravni še ne formirane oziroma folkloristične proze, dovolj sorodne
mladostnim spisom Janeza Trdine. Kljub temu, da je notranjo silo in natur-
nost domačega sveta postavil kot dopolnjujoči pendant civiliziranemu svetu
in je torej v tem pogledu njegov tekst izrazito konstitutiven (isto velja za kri
tiko manipulativnega razmerja med dunajskim dvorom in domačim Krpanom),
pa je s premalo razvidnim socialnim fundamentom in z »neciviliziranim« prav-
ljičnim jezikom povesti vendarle obstal pred zahtevami, ki jih je postavil v
programu in podrobneje pojasnil v že omenjenem pismu Josipu Jurčiču (7. fe-
bruarja 1868), ki govori o Desetem bratu. Najbolj adekvatno je zahteve, po-
dane v Popotovanju od Litije od Čateža in v tem pismu, realiziral šele Josip
Jurčič s povestjo Sosedov sin, ki je prvič izšla xg68. leta v Mladiki. Razen
tega, da je ta tekst precizna in sintetična realizacija Levstikovih programskih
načel, je to obenem tudi povzetek in rekapitulacija sveta, ki se razkriva v
strukturi Svetinove zgodbe Sreča v nesreči in Levstikovega Martina Krpana
z Vrha.
Smrekarjev socialni vzpon je namreč kakor sinteza Krpanove moči in
usode, ki je zadela oba Svetinova sinova. Anton Smiekar je dobu od očeta
samo zemljišče in hišo, nekaj denarja mu je prinesla poroka, nato pa je začel
spretno in uspešno kupčevati »z vinom na debelo«, žitom in drugimi kmečkimi
pridelki, kupoval je »ubožnim kmetičem voli in krave ,na pol prireje' in kopica
je rasila od leta do leta«. S kmečkim delom se — kakor Krpan — ni mnogo
ukvarjal, imel pa je, kakor piše Jurčič, »v vsem . . . srečo«. Smrekar niti sam
ne ve, koliko denarja ima, »razen nekoliko okornih številk niti pisati« ne zna.
Smrekar je premeten in močan, spretno izrablja možnosti, ki se mu v svetu
ponujajo, vendar ostaja pri tem skoz in skoz »pošten«. To pomeni, da je nje-
govo naglo bogatenje mogoče v celoti pripisati samo njegovi posebni spret-
nosti in da sta njegova uspešnost in bogastvo čista pred ljudmi, da skratka ne
prihajata v nasprotje z danimi socialnimi razmerami in normami. S tem pa
sta Smrekarjevi imovini še posebej zvišana cena in ugled.
V Smrekarjevem denarju je opredmetena moč, in to je zdaj seveda samo-
stojno in neodvisno socialno dejstvo. To potemtakem ne more biti več konser-
vativno krpanovsko silaštvo, ki je bilo — kakor smo videli — zaradi svoje
neformiranosti (oziroma natumosti) ustvarjeno kakor nalašč za vsakršno ma-
nipuliranje z njim. V Jurčičevi transkripciji Smrekarjevega socialnega vzpona,
ki je podana v zelo kratkih pojasnilih na začetku teksta, je sicer razvidna po-
dobna volja po moči, natumosti in obvladovanju sveta, kakršna je očitno obsé-
dala že avtorja Martina Krpana z Vrha. Vendar se je Franu Levstiku silaštvo
njegovega junaka neprenehoma sprevračalo v svoje nasprotje, bilo je prav-
zaprav popolnoma podrejeno logiki in volji objektivnega in — v nasprotju z
njim — že »civiliziranega« sveta, nemara prav zategadelj, ker je bilo podano
v apriorni in obenem definitivni obliki: Martin Krpan je silak »po naravi«,
njegova moč je od njegove volje neodvisna, Levstikov junak je nekakšna »igra
440
narave«; in res Krpan s svojim silaštvom takorekoč ne ve kaj početi. Josip
Jurčič nas s Sosedovim sinom iz območja apriornosti in narave prestavlja v
območje realnih družbenih (»civiliziranih«) odnosov, kjer je moč pač zme-
rom k nečemu intencionirana, kjer je rezultat svobodnega subjekta in njegove
volje, in to je seveda zmerom volja do nečesa. Josip Jurčič je torej od učitelja
Levstika prevzel moč kot temeljno kategorijo, ki jo naj uveljavi literarni tekst:
ni pa moči več utemeljeval na naturi, ki je zunaj človekovega (subjektovega)
dosega, ampak jo je projiciral v socialno sfero, v polju človekovega svobodnega
ravnanja, v razmerja med subjekti. Moč je interpretiral kot rezultat volje do
uspeha in socialnega prestiža, to pa je v dani družbeni konstelaciji optimalna
realizacija možnosti, ki jih ponuja umno kmetovanje in posebej trgovina s
kmečkimi pridelki. Vendar mora ostajati ta volja skladna z veljavnimi moral-
nimi normami, saj lahko šele tako postane zares veljavna, neoporečna in
splošna priznana moč, preko katere se odpira pot do privilegiranega socialnega
položaja. Anton Smrekar se sicer ne pusti izvoliti za župana, čeprav kmetje
to hočejo, pa tudi dejstvo, da sprejme funkcijo »prvega občinskega svetnika«,
v povesti ne igra nobene vloge. Vendar se njegov izjemni socialni položaj do-
volj jasno kaže v razmerju do kmetov, katerim Smrekar posoja denar in kupuje
živino »na pol prireje«. V tem razmerju se tudi moralne norme, brez katerih
bi njegova uspešnost in bogastvo ne mogla biti zares veljavna in priznana,
reproduciraj o v izvirni, takorekoč elementarni obliki: Smrekar na primer po-
soja denar samo tistim kmetom, ki mu ga pravi čas vračajo, njegovo ravnanje
ne dopušča nikakršnega goljufanja. Smrekar uravnava vsa svoja razmerja z
ljudmi preko norme, ki je položena v temelj njegove lastne prosperitete. V tej
moralni zahtevnosti je stična točka z osebami iz Ciglerjeve Sreče v nesreči.
Ciglerjev tekst prikazuje sicer popolnoma ne-močen in pasiven svet, ki pa se
omogoča prav z zvestobo do katoliških nravstvenih postulatov: če ostane člo-
vek zvest pripadnik Boga, najde v nesreči zmerom tudi srečo. Ta moralna
normativnost pri Josipu Jurčiču ni v bistvu spremenjena. Povezana pa je z
voljo in močjo, ki zamenja Ciglerjev pasivizem ter se tako spremeni v samo-
stojni in v istem tudi edini moralni princip človekovega vedenja in ravnanja.
Morala postane moč, če seveda v njej ni nasilja oziroma neskladnosti z uve-
ljavljenimi socialnimi normami. Resnična moč pa, kakor nam kaže Smrekar-
jev primer, z moralo sploh ne more biti v nasprotju, saj bi se s tem blokirala
sama.
To posebej dokazuje dejstvo, da je Sosedov sin že v samem začetku za-
snovan kontrapostno. Ustreznost Smrekarjevega ravnanja naš pisatelj ekspli-
citno poudarja s figuro soseda Brašnarja. To je diametralno drugačna figura.
Brašnar je namreč »s pijančevanjem in neštevilnimi pravdami . . . zapravil sko-
ro vse, kar je bü po očetu dobil. Ker je v mladosti nekaj let v mestno šolo
hodil in se nemški govoriti in pisati naučil, obšla ga je bila prevzetna misel,
da ima izvrstno urrmo glavo.« Ker je zanemarjal »kmetstvo« in se raje ukvar-
jal s pravdanjem, je zabredel v dolgove. Domačijo je rešil rubeža s tem, da jo
je prepisal na komaj dvaindvajsetletnega sina Štefana in sam odstopil od »go-
spodarstva«. Štefan se je pridno lotil kmetovanja in polagoma začel odpla-
čevati dolgove zapitega očeta.
2e iz zgornjega povzetka jasno sledi, da je s propadlim kmetom, jalovim
pravdačem in dvomljivim konjskim mešetarjem Brašnarjem podano tako rekoč
svarilno nasprotje uspešnemu Antonu Smrekarju. Josip Jurčič poglablja to na-
sprotje vse do polovice besedila, do konca trinajstega poglavja, kjer se kontakt
med obema nasprotujočima si poloma pretrga in kjer postane Smrekarjev so-
cialni položaj nenadoma vprašljiv. Vendar se razlogi njegove vprašljivosti
pojavijo v njem samem, saj se Smrekar nenadoma znajde v nasprotju z lastnim
načelom volje in moči in — seveda — s svojo moralno zahtevnostjo.
Znano je, da je v trinajstem poglavju povesti Sosedov sin avtor postavil
svojega junaka v gostilno. Smrekar se vrača z uspešnega trgovskega potovanja
in se je ustavil za večerjo. Z njim je Brašnarjev sin Štefan, ki je vozil drugi
Smrekarjev voz in ki ga ima gospodar še posebej rad, saj je s svojim spret-
nim in uspešnim kmetovanjem začel popravljati grehe očeta-pijanca. Bravcu
Jurčičeve povesti pa je tudi znano, da sta Štefan in Smrekarjeva hči Franica
že prav močno zaljubljena. Tako začuti Štefan ta večer lepo priložnost, da bi
Smrekarja seznanil s svojim nagnjenjem do Franice ter ga obenem potipal
zastran poroke, ki se mu je vse do tega večera zdela skoroda brezupna, saj se
njegova kmetija še zdaleč ne more primerjati s Smrekarjevo. V pogovoru, ki
poteka med sosedoma, so na kratko povzete nekatere pomembne skrivnosti
441
Smrekarjeve obogatitve. Smrekar je že roalo pijan in zato zgovoren bolj kot
pwnavadi: najprej svetuje mlademu Štefanu,- naj se drži kmetstva, saj je nje-
gova zemlja dobra in rodovitna, ». . . pa tudi trgovstva bi smel po malem
poskusiti, kadar si malo opomoreš; to je dobro, brez njega bi ne bilo Smre-
karja, kakor je . . . Dolg plačuj pa leso za seboj zapiraj, pa boš po vsem svetu
hodu in ljudje te bodo radi imeli. Pošten si in tudi ostati moraš.« Vendar
Štefanu nasvetov ni treba, saj že zdavnaj ravna tako, kakor mu bogat sosed
svetuje, in že zdavnaj si je bil Smrekarja sam postavil za zgled. Nato nanese
beseda na Franico, ki je godna za možitev. Soseda se še zmerom strinjata, ko
Štefan opiše idealnega ženina zanjo: »Vzemite zeta, ki ima Franico rajši od
vsega drugega, ki vas ima v čislih kakor očeta in ki bi materi stregel na
starost kakor pošten sin.« Vendar postane Štefan poparjen, ko nato stari
Smrekar doda: »Pa nekaj denarja je spodobno in mora biti. Voda, tudi ^ista,
ne vzame se s čistim vinom, samo voda z vodo, vino z vinom; sicer je pijača
le za žejo.« Kljuib temu Štefan prizna, da je v svojem idealnem popisu Frani-
činega ženina mislil sebe, da se s Franico ljubita in da se bo na vsak način
napotil po Smrekarjevih stopinjah. Poglavje se konča s tem, da se stari gospo-
dar strahovito razburi in Štefana kratko in malo odpravi s preračunljivim
beračem.
Tako se z opisanim dogodkom spremeni tudi Jurčičeva optika: pisateljevo
razmerje do Smrekarja postane kritično. Volja, ki je omogočala Smrekarjevo
pridobitno ravnanje, se zdaj obrne sama proti sebi, postane objestna in slepa.
Po vsem videzu je do tega dogodka že dosegla svojo limitno točko. Zdaj je
mogoča le še kot samo-reprodukcija, kot jalovo kopičenje imetja in denarja,
ki pa v sebi ostaja brez smisla, saj je Smrekar socialno že konstituiran. Po-
stavlja se torej vprašanje, kam usmeriti pridobljene vrednote, opredmetene v
denarju, da ne bojo postale zares in dokončno vprašljive. V nadaljevanju
teksta razvije Josip Jurčič na docela ekspliciten način edino pravo, po pred-
hodnem literarno-socialnem programu ustrezno pot: — Ljubezen med Franico
in Štefanom postaja zmerom intenzivnejša, čeprav se zaljubljenca komajda
še kdaj srečata, obenem pa se zaostruje tudi Smrekarjev odnos do tega raz-
merja — še zmerom iz istih razlogov: mladi Brašnar je za Franico premalo
bogat. In ko naj bi se Franica slednjič omožila s premožnim Pogreznikovim
Petrom, dosežeta svoj višek oba odnošaja, ljubezen in nasprotovanje. Franica
izpred cerkve pobegne ženinu, njena ljubezen do Štefana je s tem definitivno
izpričana, hkrati pa je stari Smrekar — kljub svoji uspešnosti, ki je vse do
tega trenutka žela nedeljeno priznanje in občudovanje — popolnoma osmešen.
Ob vrednoto, ki jo je predstavljal denar, se zdaj z vso ostrino postavi nova
vrednota: ljubezen. S tem je Smrekarjeva moč v nevarnosti, da se imiči sama.
Avtor kritiko moči stopnjuje, vendar samo do tiste mere, kolikor je postala
slepa in neproduktivna moč, kritika ostaja konstruktivna. Tekst namreč na
razviden način pokaže, da pisateljev namen ne more biti blokada Smrekarjevih
pridobitnih principov (volje), blokada, ki bi anatemizirala denar v imenu čistih
ljubezenskih čustev, saj bi se s tem tudi pisatelj obrnil proti sebi in proti svo-
jemu literarnemu programu ter negiral že uveljavljeni, pozitivni socialni pomen
Smrekarjeve volje, bogatenja in denarja (moči), se pravi tisti trdni socialni
status, ki iz denarja rezultira; v tem primeru bi pisatelju seveda ne preostalo
prav nič drugega kot popolna negacija socialnega — sveta neposrednih inte-
resov in moči, ki naj postane tudi za Slovence realni svet. V kritiki volje, ki je
zašla v slepo, neproduktivno fazo, razkriva tekst nevarnost njenega samo-
uničenja, v istem pa hidi že omogoča njeno novo, p>ozitivno manifestacijo:
Štefanovo voljo do denarja, moči in ugleda. Njegova volja se prav nič ne
razlikuje od Smrekarjeve, za katero smo videli, da je bua vse do trinajstega
poglavja usmerjena pozitivno, v pridobivanje in utrjevanje tistega socialnega
statusa, ki je bil izredno pomemben zlasti s stališča slovenske nacionalnosti in
ki ga je izrecno zahteval že Fran Levstik v znanem, tudi na tem mestu že
omenjenem pismu z dne 7. februarja 1868., ki je po vsej priliki tudi iniciralo
Sosedovega sina: »Zdi se mi, kakor bi tvoja Icnjiga [Deseti brat] nehote do-
kazovala, da Slovenci po Kranjskem nejmamo srednjih zemljákov nego samo
graščake in take preproste ubožce, kakoršne zbiraš pri Obrščaku.« Tako je
Josip Jurčič v Sosedovem sinu afirmiral ta »srednji«, reprezentativni družbeni
sloj, to je trdno kmečko hišo, »v kterej moder mož in delavna žena vladata
sebi in svojcem na blagost«, s kritiko njegove hipertrofirane volje po denarju
pa je njegovo prizadevanje po moči vrnil v pozitivno fazo, ki jo v zadnjem
poglavju teksta prevzame mladi Štefan Brašnar in ki jo njegova ljubezen do
442
bogate Franice seveda lahko le intenzivira. Zategadelj ne more biti naključje,
da Franica s poroke ne pobegne k Štefanu, kjer bi jo Smrekar zlahka odkril,
ampak se skrije pri mestnih ljudeh, kjer je stanovala med šolanjem, torej
dovolj daleč od doma. Tako dekle pravzaprav izgine za očeta in za ljubimca.
Zdaj sta tudi v nevarnosti oba: Smrekar zato, ker bi se utegnilo pokazati, da
je bilo njegovo prizadevanje po bogastvu zaman, saj je Franica njegov edini
otrok; Štefan, ker je FraničLn beg lahko znamenje, da je zdaj kakršnega koli
ljubezenskega upanja konec, oba, ker je moglo dekle dokončno zbežati iz
sveta, ki je izvirno njim in iz katerega sama ne moreta. Nevarnost se posebej
zaostri, ko se pokaže, da je Franica zbolela in da utegne umreti. Ker tragičen
zaključek seveda ni mogoč, je nujno, da se nasprotnika med seboj pomirita.
Tisti večer, ko se ima odločiti izid Franičine groznice, se drug ob drugem
znajdeta v cerkvi, kjer prosita za dekletovo ozdravitev, in zdaj je Smrekar
tako rekoči prisiljen izjaviti Štefanu: »Mladenič, ako te ima Bog rad, tudi jaz te
bom rad imel.« Tako se Smrekarjeva moč zave svoje utemeljenosti: moralne
norme, ki jo je kot vrednoto omogočala in zaradi katere moč ni mogla biti
sama sebi zadostna. Smrekarjeva sprava s Štefanom je rotenje njune skupne,
izvirne moralne usode: če bo namreč Franica ozdravela, se bo smisel moči
(socialne prosperitete) potrdil, če lunre, se bo razkrilo, da je bilo vse zaman. V
tej temeljni moralni preskušnji se nasprotnika srečata in zdaj si lahko stopita
tudi najbolj blizu. Tu nasprotja niso več mogoča. Zdi se namreč, kot da je
zavest o bogastvu, sposobnosti in moči zdaj docela izginila, drug ob drugem
stojita samo še dve do dna pretreseni, brez-močni, goli človeški bitji, kakor da
bi nadnju nenadoma prišlo spoznanje, da je brez moralne zavezanosti in
zvestobe Franičini usodi kot taki, njenemu »golemu« življenju, vsakršna
volja po moči brez-smiselna in zategadelj tudi nemogoča in da sta tej usodi
pravzaprav prisiljena popuščati, saj sta jo vsak po svoje povzročila oba. Zdaj,
ko se volja sama pred seboj razkrije, postane samo-volja in ko se znajde pred
nevarnostjo samo-uničenja, lahko Jurčič povest naglo razplete in vrne v zače-
tek: ponovno in še intenzivneje afirmira voljo 'po moči kot temelj socialne
stabilizacije, vendar obenem poglobi njeno moralno utemeljenost. Besedilo
skratka razkrije, da realizacija volje do moči ni mogoča brez bit-ne zavezanosti
temeljnim zahtevam človeškega sveta, mednje brez dvoma spada zahtevnost
ljubezni.
In tako je zadnje poglavje samo še podrobna eksplikacija srečne enotnosti
in uspešnosti v novi Smrekar-Brašnarjevi družini: Štefan se je bil poročil s
Franico (rodil se jima je sin), prevzel vlogo starega Smrekarja, bil prav tako
uspešen, pošten in bogat, in stari sosed, ki je bil priča nekdanji preskušnji in
gre pravkar mimo hiše, ne more drugega kot zamrmrati: »Pa kako se zdaj
vse rado ima in se ima!« Z ženitvijo je bilo potemtakem ravnovesje ponovno
vzpostavljeno, med voljo-močjo in moralnostjo ni zdaj nobene razpoke več.
»Srednji« (kmetski) sloj je stabiliziran tako moralno kot socialno. Pisateljski
namen, položen v povest, je s tem realiziran.
X y X
Pregled nekaterih najrazvidnejših sestavin Jurčičevega teksta nam je sam
po sebi dovolj jasno pokazal, kje so poglavitne stične točke med Levstikovim
projektom in Sosedovim sinom, njegovo literarno realizacijo, kje je ta tekst
literarno in obenem tudi socialno utemeljen in kje prehajajo — preko so-od-
visnosti projekta in realizacije — njegove neposredne literatume razsežnosti v
praktični (nacionalno) konstitutivni pomen. Zato je potreben le še kratek
povzetek: Jurčičevo besedilo je opisalo tipični in v nacionalnem pogledu naj-
bolj perspektivni socialni modus slovenstva v šestdesetih letih, transkribiralo
pa je tudi že tisto temeljno nevarnost, ki utegne slovensko kmetstvo pripeljati
do samoimičenja, če ne bo samo v sebi neprenehoma uveljavljalo določenih
moralnih regulativov in ne bo svoje najznačilnejše lastnosti-dinamike — volje
po moči, to je volje po denarju, po trdnem, samostojnem in neodvisnem social-
nem položaju — usmerjalo v razumne kanale, kjer bo njegova že uresničena
moč lahko omogočala realizacijo istih ali vsaj podobnih »volj«, kakršna se je
nahajala v njegovem začetku, na njegovi ničelni točki. Temeljni moralni regu-
lativ, ki ga mora moč neprenehoma uveljavljati, da se ne urtici sama, pa je
obenem tudi kvantitativno razširjanje njenega realizacijskega prostora.
V tej transkripciji tipičnega socialnega statusa, zlasti pa nevarnosti, ki jih
prinaša njegov dovolj ekspanzivni razvoj, je seveda določno čutiti avtorjev
443
poseg. Sklepati smemo, da na tem mestu — sicer prikrito in pri zadnjih vratih
— že vdira v tekst klic po socialni enotnosti, ki se za zdaj razkriva sicer še
kot klic po so-omogočanju subjektov, usmerjenih v isto vrednoto, po prista-
janju na neizogibne zakone narave, interpretirane kajpada v celoti v krščan-
skem ali kar katoliškem duhu. Po tej interpretaciji, ki se seveda popolnoma
prekriva s projektom slovenske nacionalnosti, mora ostati moč subjekta ome-
jena in ne sme postati resnično ekspanzivna, biti mora usklajena s tìstim
višjim »pomenom«, v imenu katerega se kot vrednota sploh lahko dogaja
in kateremu potemtakem neposredno »stoji v službi«. Subjekt je prisiljen
neprenehoma regulirati stopnjo svoje moči, da ne bi segel nad ta višji »pomen«
in da ne bi njegova moč postala sama po sebi zadostna, s čimer bi seveda
blokirala svoje konstitutivne posledice. Tako je po vsem videzu mogoče
razimieti tudi tisti del Levstikovega pisma Josipu Jurčiču (7. februarja 1868),
kjer je omenjena možnost, s katero bo mogel avtor Desetega brata dajati
»osnovam .. . globokejše misli, osobam več duše, ter vse delo postavljati pod
viso moralno perspektivo«. Sklepati smemo, da je ta višja moralna perspektiva
uveljavljena v Sosedovem sinu kot princip narave na prvi in kot načelo morale
na drugi strani, to je v pisateljevem spoznanju o neogibnem so-omogočanju
subjektov. V tekstu beremo, da se je bil Smrekarjev denar nakopičil do tiste
maksimalne mere, da je začel povsod samogibno posegati v nekatera tako
temeljna in nedotakljiva dejstva, kot je na primer ljubezen med Franico in
Brašnarjevim Štefanom. To pa že ne more biti več v celoti stvar subjekta in
njegove ekspanzivne volje, ampak je čisto dogajanje narave, od subjektove
volje in moči ne-odvisno, samostojno in hkrati neodganljivo dogajanje sveta.
Tekst nam pokaže naprej, da je svet subjektu naklonjen le do meje, dokler se
ga njegova volja ne začne dotikati v bistvu in se ne spreminja v nasilje. V
tej mejni situaciji se mora subjektova moč razkriti za popolnoma šibko in
nebogljeno v primeri z veličastnim in nikoli ne do kraja umljivim dogajanjem,
ki poteka v sami »naravi« sveta. To dogajanje se tako rekoč samo spremeni
v regulativ subjektove ekspanzije, postane represija, s katero sta volja in moč
vrnjena v »raztmme« kanale: potrebno je potemtakem dopustiti ljubezen z
zadolženim sosedovim sinom in obenem omogočiti ekspanzijo njegove volje
po moči. Represija ima dvojen pomen: na prvi strani usklajuje subjektov
napor z objektivnimi in nedotakljivimi zakoni »narave«, po drugi strani omo-
goča distribucijo in v tem seveda tudi kvantifikacijo moči. Pojaviti se namreč
more nov subjekt, »nova« volja po moči; Smrekarjevemu posestvu se s Frani-
čino možitvijo priključi Brašnarjeva zemlja. Moč subjekta se tako poveča v
skladu z zakoni »narave«, nova družina postane s tem definitivno srečna (»Pa
kako se zdaj vse rado ima in se ima!«)
Regulativ narave, ki se pojavlja kot moralni zakon, pa je seveda stvar
pisateljevega konstitutivnega napora. Ker je literatura v svojem izhodišču
zasnovana kot dejavnost s čisto določenim praktičnim pomenom za zgodovin-
sko usodo slovenske nacionalnosti, je bilo seveda popolnoma nemogoče kon-
struirati samo-svoj, v sebi zaključen in samemu sebi zadosten svet, ki bi
ria primer mogel zaradi radikalne notranje doslednosti (zvestobe volji do moči)
ioživeti polom. S tem bi morala literatura neogibno doživeti svojo lastno blo-
kado, saj bi se izmaknila svoji izvorni utemeljenosti. Postala bi služabnica ne-
smisla, rušila bi tam, kjer bi morala graditi. Zato ne more biti naključje, da je
[určičev tekst zgrajen tako, da je kljub resnično težkim preskušnjam, ki jih
norajo preživeti njegovi junaki, navsezadnje le dosežena zmagovita sprava
ned subjektovim prizadevanjem po moči in med naravo, in da se strpljivo
■azkrije, da je narava prav s svojimi zakoni njegov edini realizacijski prostor.
5ubjektova ekspanzivnost se konec koncev vrne v strugo pozitivnega in
konstruktivnega, postaja omogočujoča in konstitutivna: celo stopnjuje se,
/endar tako, da hkrati razširja polje svojega »višjega« pozitivnega pomena.
Го pa je seveda tisti pomen, od katerega je neposredno odvisna tudi smotrnost
iterature in ki je bil že pred tekstom postavljen in definiran v programu —
naksimalna točka, ki jo more doseči praktična, literarna realizacija projekta.
In če zdaj še enkrat pogledamo nazaj na tekst o sosedovem sinu, smemo
ipravičeno zaključiti, da je njegova adekvatnost z Levstikovim programom
losežena prav preko medsebojnega prepletanja socialnega (volje do moči) in
laravnega (pozitivnega represivnega učinka narave na subjektovo ekspanziv-
lost, njene moralne regulativnosti). Končna točka tega prepletanja pa je
►mogočanje subjekta (njegove socialne stabilizacije) z naravo in njenimi
:akoni, s čimer je že določen tudi idealni realizacijski prostor razmerjem med
44
subjekti (sociaJiteti). V tem, ko zna subjekt pravi čas prisluhniti globokemu
in vsedoločujočemu utripu narave, more uresničiti tudi svoje socialno poslan-
stvo. In ker je to poslanstvo po svojem najvišjem pomenu nacionalnega zrtača-
ja, je seveda popolnoma jasno, da smo zdaj vrnjeni v naš začetek: Sosedov sin
je po svoji sintetični strukturi (socialna stabilizacija kmetstva se dogaja kot
razreševanje njegovih notranjih protislovij, kot samo-blokada volje in moči)
precizna literarna formulacija možnosti, ki se najbolj adekvatno odpira pred
slovensko nacionalnostjo: — reahzacija slovenstva je mogoča le z maksimal-
nimi napori samo-kontrole, da ne bi nacionalnost precenila svoje moči, da ne
bi postala agresivna, saj bi. v tem uničila samo sebe. Iz tega sledi, da mora
omogočanje slovenske nacionalne ideologije zmerom biti tudi so-omogočanje
drugih, celo tujih in sovražnih ideologij. Maksimalizacija moči, beremo v po-
vesti Josipa Jurčiča, je mogoča le do neke določene meje, moč ne sme in ne
more postati nasilna, mora se blokirati sama v svojem naponu, mora ostati
znotraj okvirov, ki jih postavlja natura oziroma morala, ki se za zdaj še kaže
kot njena adekvatna rezultanta: natura je morala. Tako ostaja natura kot
morala v začetni situaciji slovenske proze prevladujoča temeljna kategorija.
X y X
Če gledamo na spise našega pisatelja s stališča njihovega skupnega kon-
teksta ter pri tem upoštevamo — zgoraj že omenjeno — načelo »sinhronosti«
med literarnimi programi in njihovimi tekstualnimi realizacijami, bomo mogli
dovolj zanesljivo ugotoviti, da ta kontekst razpada na dva, med seboj sicer
neprenehoma prelivajoča se, vendar kljub temu dovolj samosvoja dela. Mejo
med njima je mogoče postaviti v 1883. leto, ko je bil v Ljubljanskem Zvonu
objavljen spis Frana Celestina Naše obzorje. V prvi predel je potemtakem
mogoče uvrstiti naslednje pomembnejše Kersnikove spise: Na Zerinjah (1876),
Rokovnjači (ki jih je, kakor je znano, pisal po Jurčičevi zasnovi, 1881), Lntr-
ski ljudje (1882) in Gospod Janez (čeprav je izšel že v drugi »dobi«, 1884),
drugi del pa sestavljajo Cyclamen (1883), Agitator (1885), Testament (1887)
Rošlin in Vrjanko (1889), Kmetske slike (1882—1891), Jara gospoda (1893) i"
Očetov greh (1894).
Tloris tistih štirih proznih tekstov, ki smo jih postavili v prvi del Kersni-
kovega literarnega delovanja, je v osnovi isti: to je zaradi nenavadnih dogod-
kov neuresničena ljubezen. V prvem romanu — Na Zerinjah — grofica Amelija
zapusti grofa Selškega, ker misli, da je na lovu ustrelil njenega brata, v res-
nici pa se je zgodila nesreča; do pozne starosti ostane sama in nesrečna,
dokler ji grofov nečak s pomočjo starih pisem ne dokaže nedolžnosti zdaj že
davno pokojnega strica; in tudi ta nečak, slikar Regulin, je za nekaj časa
nesrečen v ljubezni do lepe grofice Veronike, ker se ta poroči z grofom Sori-
jem, vendar se kasneje zaljubi in oženi z njeno sestrično, prav tako lepo baro-
nico Ano. V Lutrskih ljudeh se mora grofica Olga odpovedati mlademu sli-
karju Kosanu ter se brez ljubezni poročiti z grofom Bergom, da bi s tem rešila
zadolženo očetovo imetje. Ko po dolgem času spet najde Kosana, leži ta na
smrtni postelji v Rimu, v mestu njunega prvega srečanja. Olga tedaj zapusti
bogatega moža, na slikarski razstavi pa odkupi svoj portret, ki ga je bil Kosan
naslikal tistega poletja, ko se je začela in končala ljubezen med njima. Novela
Gospod Janez pripoveduje o juristu Petru Vranu, ki se je bil še kot študent
na Nemškem zaljubil v revno Heleno, ki pa se je potem nenadejano poročila
z bogatim baronom Mildejem; po dolgih letih pride na Dolenjsko, kjer je
baron kupil graščino in kjer pri starem prijatelju, župniku Janezu, preživlja
svoje počitnice tudi Peter Vran. Nekdanja ljubimca se srečata, a njuna —
nekdaj tako vroča — ljubezen je zdaj ostala brez prave perspektive. Kljub
temu bi bila Helena skoraj prevarala bogatega soproga, tedaj pa poseže vmes
tragično naključje, baron se na lovu ponesreči, Heleno pa obide slaba vest.
Župnik Janez prav tako po svoje prepreči »greh« in sežge stara ljubezenska
pisma, ki mu jih je Helena poslala za Vrana. Ko baron okreva, se s Heleno
odpeljeta nazaj na Nemško, advokat pa tudi premaga svoja čustva in še več-
krat pride k župniku Janezu na obisk.
Že sama pripovedna osnova omenjenih treh tekstov — ki smo jo zgoraj
le mimogrede povzeli — kaže, da se v romanih Na Zerinjah, v Lutrskih ljudeh
in Gospodu Janezu ne srečujemo več s socialnim svetom, katerega dogajanje
bi se vsaj do neke mere ravnalo po zakonih tega sveta samega, po svoji ima-
nentni logiki, in ki bi si v tem tudi zadoščalo. Prva tri besedila Janka Kersnika
445
torej v prvi vrsti razkrivajo ljubezen tako rekoč samo po sebi, v njenih nena-
vadno temnih in neobičajnih oblikah, obenem pa že spremenjeno v posebno
igro s tistimi moralnimi nasprotji (ljubezen—denar), ki jih je bilo mogoče
zaslediti tudi v nekaterih odstavkih Sreče v nesreči, izrazil pa jih je zlasti
določno Sosedov sin. Vendar se je lahko pri Josipu Jurčiču ta dimenzija uve-
ljavila šele v tesni zvezi z drugo, to je konkretno socialno plastjo sveta ter je
potemtakem nastopala pretežno le kot dopolnjujoča, regulativna sestavina
povesti. Janko Kersnik je razmerje med obema razsežnostima obrnü: relacije
med grofico Amelijo in grofom Selskim, m.ed slikarjem Rogulinom in grofico
Veroniko, med Olgo in Kosanom, Petrom Vranom in Heleno Milde ostajajo
na poseben način same zase, iztrgane iz vsakršnega socialnega prostora in tudi
iz nature, posplošene, kategorialne. Zato je njihova gonilna sila naključje,
njihov prostor pa graščina ali letovišče, kamor prihajajo junaki na počitnice,
kòkor da bi se sami hodili izročat nenavadnim, mračnim in obenem tudi
kratkočasnim doživetjem in strastem. Kersnikova pisateljska volja se potem-
takem uresničuje v izdelovanju zabavnih in romantičnih povesti, literarnih
stereotipov, ki so na tržišču konjunkturni predvsem po nekaterih podobnih
nemških tekstih. Bistvene razsežnosti prvih Kersnikovih besedil je tako do-
volj natančno opisal že Ivan Prijatelj v naslednjih stavkih, ki jih je najti v
drugi knjigi monografije Janko Kersnik, njega delo in doba, na straneh 634
do 635:
»Ko pričenja Kersnik z beletristiko, živi v njem še vse pokio romantike.
Prve njegove povesti imajo same one zanimive junake, ki se dopadejo senti-
mentalnim devojkam. (. . .) Jurčič je stavil kmeta v razmerju z gospodo etično
vedno višje. Tudi to je bila v njem še neka romantična poteza. Ogoljufan, pre-
varjen, oškodovan je v vsaki povesti dobri kmet od hudobnega graščaka ali
škrica. To pa je nacionalizem, ker je bila gospoda tuja ali odtujena narodni
ideji. V prvih povestih Kersnik sledi Jurčiču. (. . .) Ta romantična antiteza
med dobrim, poštenim kmetom in pokvarjeno gospodo je edino širše, idejno
ozadje, pred katerim se odigravajo konkretni ljubezenski dogodki, zaradi kate-
rih je povest seveda napisana. Gospoda je mlademu Kersniku kakor njegovim
prednikom samo za to tu, da se gode med njo zanimivih zapletkov polna deja-
nja. Kmet je skromen okvir, v resnici pa edina etična dragocenost na slikah.«
Iz navedenih Prijateljevih stavkov sledi, da je Janko Kersnik izdeloval
svoje prve tekste predvsem kot napete in bizarne romantične zgodbe, se pravi,
da ga je konstitutivni oziroma »pozitivni« pomen literature v življenju slo-
venskega naroda zanimal le toliko, da je v pripoved mimogrede vpletal podobe
iz kmečkega življenja in da je s tem v relacijah med kmetom in gospodo
ohranjal isto etično podlago kot Josip Jurčič — da je kmeta v moralnem
pogledu postavljal višje od gospode. Dejstvo pa vendarle je, da so ta razmerja
v vseh treh besedilih izjemno redka in brez vsakršne intenzivnosti, njihova
vloga je bolj pitoreskna kot diferenciacijska: med kmetom in gospodo je tako
rekoč pretrgan sleherni stik, saj pripoved nikjer aktivno ne poseže z gradu
v vas. Celo v Lidrskih ljudeh, kjer je ena glavnih oseb, slikar Kosan, doma iz
kmečke hiše pod graščino, se ljubezenske prigode prav nič ne dotaknejo nje-
govega kmečkega in nacionalnega porekla. Ko se Kosan tistega poletja sreča
z grofico Olgo in jo hodi portretirat v grad, sam sploh ne pripada več svojim
kmečkim prednikom, ampak je doma v Rimu in ga v celoti določa in opre-
deljuje samo še njegovo slikarstvo. Potemtakem smemo upravičeno reči, da je
naš pisatelj z nekaterimi — zelo — epizodnimi opisi kmetov prinašal na dan
elemente, ki z bistvom pripovedi nimajo nobene aktivne zveze, prinašal pa jih
je na dan najbrž zategadelj, ker je bil kot literat še zmerom tako rekoč »pod-
zavestno« zapisan Levstikovemu slovstvenemu programu, posebej pa nepo-
srednemu vplivu Jurčičevih tekstov. Dejstvo pa seveda je, da je morala Levsti-
kova vizija narodnostno konstitutivne literature, utemeljene na kmetstvu —
najbolj reprezentativni nacionalni plasti — prav v teh docela nefunkcionalnih
elementih doživeti svojo kulminacijsko točko, pred slovensko leposlovno pisa-
nje se je očitno postavljal nov svet; kmetstvo je po vsem videzu bodisi ostalo
brez privilegiranega oziroma za slovensko narodno samo-uresničevanje temelj-
nega in reprezentativnega položaja, bodisi se je notranja (socialna) resnica
slovenstva do tiste mere spremenila, da je bilo mogoče transkribirati kmeta le
še v luči njegovih pravdarskih strasti, lakomnosti po denarju in zemljiščih,
skopuštva, revščine, nenavadnih tragičnih usod, maščevalnosti, bankrota itd.,
se pravi v čisto drugačni, nič več tako ekskluzivno konstitutivni luči kot nek-
daj v Levstikovih in Jurčičevih spisih; to nam med drugim dokazujejo prav
446
Kersnikove kratke novele, ki so v tem času že začele nastajati in ki jih je¡
1905. leta Ivan Prijatelj ponatisnil pod naslovom Kmetske slike. To pomeni, j
da so se nekatere središčne postavke Levstikovega slovstvenega programa za-;
cele lomiti, oziroma da so se konec sedemdesetih let v slovenski literaturi
ohranjale samo še po logiki inercije: kot npr. dekorativni, anekdotični, epi-^
zodni opisi kmetov, ki v prvih Kersnikovih besedilih spremljajo zgodbo, ne
da bi sami mogli igrati kakršno koli odločilno vlogo v njej. Kmečke epizode
so v teh tekstih sicer res utegnile učinkovati kot simbol moralne čistosti v
primerjavi z mračnimi, deformiranimi in bolnimi strastmi, ki  vladajo po
gradovih in letoviščih, najbrž je to res bila »edina etična dragocenost« teh pO''<
vesti, vendar pa se prav v njej razvidno kaže predvsem avtorjev voluntad-i
zem, saj ti vrinki motijo naraven in logičen potek zgodbe; in v tem je edina;
sled nekdanje vse-določujoče in utemeljujoče »nacionalistične« ideje: pripoved!
se razvija mimo kakršnih koli neposrednih vprašanj o narodu in »nacionaliz- ;
niu«, mimo socialnih razlik med kmetom in gospodo, mimo njihove narod-'
nostne različnosti — kar vse seveda dokazuje, da gre v pričujočih bežnih'
kmečkih epizodah samo še za direktno, nasilno in nefunkcionalno pisateljevo^
intervencijo, ki naj bi rešila nekaj, česar se na tej ravnini očitno ni dalo več'
rešiti.
Tako ne more biti v besedilih Na Zerinjah, v Lutrskih ljudeh in Gospo-,
du Janezu središče Kersnikovega literarnega interesa nikjer drugje kot v izde-
lovanju zabavnih beletrističnih stereotipov. Avtor jih sicer posredno še zme-
rom poskuša napolniti z »višjim« smislom ter jim tako ohraniti funkcijo, ki
jo — po Levstikovih imperativih — mora igrati literatura v toku slovenskega
narodnega samo-uresničevanja. Vendar je centralni interes teh besedil pre-i
močan, obenem pa preveč odmaknjen od Levstikove norme, da bi avtorjev!
poskus lahko uspel, nasprotno: zreducirati se je moral na epizodo in zunanji i
dekor, razkriti kot posebna, neproduktivna oblika literarnega voluntarizma,'
zlasti še zato, ker je temelj pričujoče proze čista, »asocialna« igra, ki seveda;
ne omogoča razvidnega učinka oziroma pozitivnega pomena v konkretnem'
socialnem (nacionalnem) prostoru, ampak preostale elemente slovenske nacio-*
nalne ideologije, kakor jo je razvil avtor Martina Krpana z Vrha, v samem;
temelju blokira — konsumira v igro, relativizira. To pa hkrati pomeni tudi;
to, da se je Janko Kersnik s svojim centralnim interesom — pisati tako, kot;
si občinstvo želi — na svoj način poistovetil z danimi socialnimi razmerji,;
v katere se je adekvatno vključevala tako njegova proza kot tudi druga javna'
dejavnost, a seveda bistveno drugače kot pisanje njegovega prijatelja Josipa'
Jurčiča. Medtem ko je na primer Sosedov sin s transkripcijo stabilne kmečke;
hiše neposredno izrazil socialni fundament slovenstva, z moralno-kritičnim:
posegom v zgodbo čisto razločno opozoril na poglavitno nevarnost, ki krneč-1
kemu sloju (in prek njega slovenskemu narodu sploh) preti, če bo njegova i
ekspanzivnost ostala nekontrolirana, in s tem to nevarnost tudi premagal —
jo je Janko Kersnik v Kmetskih slikah prikazal kot nekaj dejanskega in ne-
premagljivega: resnica slovenskega kmetstva je postala resnica propadajočega,
tragičnega sveta; prve tri romane pa je naš avtor v čisto določnem prista-
janju na občinstvo in njegove zahteve po zabavnem, kratkočasnem branju
osvobodil slehernega »pozitivnega« pomena — neposredno transkribirani svet,
teh besedil ne skriva nobene resnice, ki bi segala nad eksplicitno ravnino tek-
sta — nekdanji višji smoter leposlovnih besedil je s tem spremenil v področje^
igre, je — kakor piše Ivan Prijatelj — v svojih prvih povestih izrazil »same
one zanimive junake, ki se dopadejo sentimentalnim devojkam«. Temne lju-;
bezenske prigode in »zanimivi« junaki, ki so kasneje v Cyclamnu postali celo;
predmet pisateljeve ironije, so potemtakem (s stališča pozitivnega, sakralnega'
pomena literature) ostali »sami sebi namen«. Literatura se je spremenila v ne-'
obvezno čtivo (igro) za mlada zaljubljena dekleta. In tudi moralistične kon-j
sekvence, ki jih je Janko Kersnik posredno izvajal iz erotičnih pripetljajev in
ki implicitno kažejo na dana socialna razmerja, so postale popolnoma splošne
in brez vsakršnih stvarnih možnosti učinkovanja, tako rekoč dekorativne in
neobvezne tudi same.
V tem pogledu je zelo značilen moralistični motiv, ki se pojavlja v Lutr-
skih ljudeh in ki ga je mogoče povzeti v zaključek, da zakon zaradi denarja
in brez ljubezni ne more biti srečen. Motiv je na prvi pogled identičen z drugo
polovico Jurčičevega Sosedovega sina, če pa si ga ogledamo v kontekstu igre,
v kateri je Kersnikov tekst utemeljen, bomo neogibno morali priti do sklepa,
da je pravzaprav prirejen tako, da neposredno odgovarja tistemu socialnemu
447.
svetu, ria katerega so bila prva Kersnikova besedila očitno preračunana in
med katerimi so upravičeno lahko pričakovala največ uspeha: to je plast slo-
venskega meščanstva, ki mu je Janko Kersnik tudi sam pripadal in katerega
temeljna lastnost je nezmožnost radikalne samo-eksplikacije. Nemožnost, da
bi se to meščanstvo konsolidiralo v dejanski, samosvoj socialni razred, je zlasti
povzročalo dejstvo, da je bila slovenska buržoazija neprenehoma razpeta med
slovensko nacionalno ideologijo, najvišjo, vse-določujočo, trans-socialno vred-
noto, in med svojo lastno socialno utemeljenostjo in določenostjo, ki pa je
spet sama po sebi terjala predvsem ekspanzijo, samo-svojo, polno, ekonomsko
in politično realizacijo. Razredno konsolidacijo, ki je na tem mestu ne moremo
opisovati niti v grobih črtah, je torej neprenehoma blokirala zavezanost na-
cionalni ideji, ki je prav tako onemogočala radikalno ideološko diferenciacijo
znotraj buržoaznega razreda samega. Ob vprašanju o slovenski narodnosti so
se morali razbiti vsi poskusi polarizacije, saj je razreševanje tega vprašanja
terjalo slogo in obenem neprenehno redukcijo interesov, ki so izvirali iz so-
cialnega statusa meščanstva. Tako je bila slovenska buržoazija ujeta v dvojno
redukcijo: na prvi strani jo je blokirala nacionalna vrednota, na drugi strani
pa je to vrednoto bila prisiljena tudi sama neprenehoma omejevati oziroma
vsaj do neke relativne mere zmanjševati njen pomen in obseg — le tako si je
namreč mogla ohranjati minimalne socialne možnosti, ki pa so bile hkrati se-
veda tudi edine, realne možnosti za nacionaliteto. Ta dvojna redukcija je po-
temtakem temeljno določilo tiste socialne plasti, iz katere so nastali prvi Ker-
snikovi spisi, zato je kajpada nujno, da jo ti spisi tudi neposredno reflektirajo.
Ze zgoraj smo videli, da je bil njihov poglavitni namen podajati razgibano,
kratkočasno in nevsakdanjih dogodkov polno zgodbo, pri čemer so bile že v
samem izhodišču likvidirane vse njene socialne karakteristike, tako da zgodba
ni kazala na nič, kar bi ostajalo zunaj nje, in je bila brez »višjega« pomena.
Po drugi strani pa se v njej vendarle srečujemo z bežnimi opisi kmečkega živ-
ljenja, ki sestavlja pitoreskno ozadje dogajanju in v katerem je — kakor rečeno
— mogoče videti sled nekdanjega Levstikovega utemeljevanja naroda in litera-
ture, zlasti pa se v njej srečujemo z moralizmom, z nekakšnimi moralno kri-
tičnimi »poantami«, kar pa najbrž že pomeni, da literatura, ki je vsa v zgodbi,
ni mogla biti eksistentna v radikalni obliki, na način čiste igre, in da je bila
tako rekoč sama v sebi »primorana« v kombinacije z nekaterimi tradicional-
nimi normativi, se pravi, da je sama po sebi »morala« funkcionirati na način
vrednote. Ker so kmečki opisi že zaradi temeljne (»asocialne«) narave te lite-
rature ostali epizodni in na zgodbo brez vsakršnega vpliva, je morala njihov
nekdanji pomen prevzeti »nova« razsežnost: to je dimenzija morale, tisti sploš-
ni zaključki — enega med njimi smo omenili na začetku tega odstavka —, ki
iz zgodbe sledijo, ki pa se zato, ker zanjo tudi niso neogibni, lahko pojavljajo
le v moralistični, to je neobvezni obliki. Z njimi pa se je v tekst kljub temu
le vračala vrednota, temeljna resnica proze je z njihovo pomočjo mogla dobiti
reprezentativni značaj, literatura kot igra je s temi zaključki ohranjala zvezo
z višjim pomenom. Ker pa so bili ti zaključki nujno neobvezni in ker niso
mogli zavzeti središčnih, konstitutivnih položajev v besedilu, je jasno, da so
ostajali na njegovem robu kot svojevrstni zasilni izhod: z njim se je sicer od-
pirala pot do vrednote, a tako, da je bila hkrati blokirana igra, kar pomeni,
da zdaj tudi osrednja lastnost teksta ni mogla zares do veljave. Literatura je
doživela razkol: po svoji temeljni intenciji je bila igra, ki pa se je spodbijala
z vrednoto. Nastala situacija je analogna socialnemu položaju slovenskega me-
ščanstva: v neprehodnem, prividnem ravnovesju se vzdržujeta vse-določujoča,
trans-socialna vrednota (udejanjanje ideje o slovenskem narodu) in zakonitost
neposredne socialne prakse, se pravi njena neogibnost, ki se v marsičem dogaja
tudi mimo imperativov nacionalne ideologije. Kersnikovi prvi spisi prividnosti
tega ravnovesja med obema temeljnima determinantama še ne tematizirajo,
saj sami neposredno participirajo na njej. Zato ne more biti naključje, če se
zadovoljujejo z zasilnimi rešitvami in če njihov pisatelj še upa, da bo mogel
obe dejstvi med seboj uskladiti tako, da ju med seboj blokira oziroma da ju
pušča nereflektirani. Z desocializiranim prostorom svojih povesti, ki sicer ka-
žejo, da je kmetstvo izgubilo privilegirani nacionalni položaj, a tega položaja
še ne naseljujejo z novo socialno »snovjo«, in z vrednoto, preformulirano v
moralo oziroma moralizem, ki prav tako ostaja brez stvarne vsebine, saj se
pojavlja v izpraznjenem prostoru — prva Kersnikova besedila obenem zelo
razločno zastavljajo vprašanje o nadaljnjih možnostih in usodi literature. Ker
se poleg tega očitno še ni mogla uveljaviti literatura na način igre, smemo
448
upravičeno sklepati, da je bil Janko Kersnik potisnjen v posebno kritično si-
tuacijo, ki je terjala obrata, spremembe ali korekture v načelnem razmerju
do literature same. Da ta preobrat ni mogel biti nekaj lahkega, kaže med dru-
gim tudi novela Gospod Janez, ki smo jo morali obravnavati znotraj prvega
dela Kersnikovega pisanja, čeprav po datumu spada v drugega, zlasti pa ro-
man Cyclamen, tipično besedilo prehoda, v katerem so prvi romani rekapitu-
lirani v novi luči.
To situacijo je v marsičem aktualizirala razprava Frana Celestina Naše
obzorje, ki jo je avtor 19. oktobra 1882. poslal Franu Levcu za Ljubljanski Zvon.
Urednik se za objavo ni mogel takoj odločiti, zato je spis poslal solastniku
revije, Kersniku na Brdo, in ta je že čez nekaj dni sporočal v Ljubljano: »Ce-
lestinov spis pa mi močno ugaja; morda zato, ker sem sam instiktiven realist,
če ravno mi včasi moči primanjkuje, v svojem pisanji doslednjo pričati. Jaz bi
dejal: sprejmi ga v Ust!« (25. oktobra 1882) Iz teh vrstic, ki jih povzemamo
po komentarju k drugemu zvezku Kersnikovega Zbranega dela, dovolj jasno
sledi, da je moralo prav Naše obzorje inicirati Kersnikov »preobrat«: naš
pisatelj je bil do zdaj realist samo po občutku, Fran Celestin pa je naravnost
programsko pokazal, kako »instinkt« spremeniti v konkretno literarno prakso.
Potrdile so se tiste teze, ki jih je Janko Kersnik že 4. marca 1877 pripovedo-
val v ljubljanski čitalnici v predavanju Razvoj svetovne poezije in ki jih je
potrebno navesti vsaj v nekaterih najznačilnejših odlomkih:
»Tukaj pa stojimo tudi že v najnovejšem, v današnjem času. In ako po-
gledamo krog sebe, vidimo tudi, kako so se povsod stare ideje ognile novim,
kako je vzela slovo duhteča, pa sedaj že ovela romantika, kako se je sam
udušu oni čisti idealizem, ki je pred malo deceniji še edini prevladoval poezijo.
Naš čas ni več idealističen. (. . .) Kulturno delo človečanstva je dospelo na
tako stopnjo, da se vobče spoznava, da ni več mogoče vse z golo samosvestjo
storiti, nego je treba spoznavati svet v njegovi objektivnosti, in kakor je bila
prej vera in mitologija podlaga slovstva, tako bode tudi odslej in je deloma
že samo vednost prava in edina podlaga literarnemu razvitku. Les extrêmes se
touchent — na idealizem je prišel realizem.« {Zbrano delo. V)
S temi besedami, ki predstavljajo teoretsko jedro predavanja, je seveda
že dovolj natančno podan in opisan Kersnikov realistični »instinkt«: roman-
tika se umika pred realizmom, golo zavest, navezano le samo nase, nadome-
šča proučevanje objektivnega sveta, kar ima za posledico, da se nekdanji »ide-
alizem« sprevrača v realizem, v literarnih delih pa se poudarek z doslej pre-
vladujoče razsežnosti fantazije, ki je seveda lahko tudi povsem samovoljna,
premika na objektivni, to je socialni in tudi politični nivo sveta. Poeziji sicer
pripada še zmerom prvenstveno mesto v človeški omiki, saj Kersnik piše, da
je prav pesništvo poglavitni nosivec idej »filozofičnega« osemnajstega stoletja,
kateremu gre zasluga za omenjene spremembe. Vendar ideje osemnajstega stol.
niso nasilno vdirale v svet, ampak »so se zarasle v meso in kri narodov pola-
goma brez pritiska, samo po naravnem zakonu«. S tem je Janko Kersnik po-
stavil za temeljni zakon spreminjanja sveta in človeške omike svojevrsten na-
turizem: spremembe v družbi se dogajajo na isti način kot v naravi, poezija
učinkuje mimo subjektivne volje svojih ustvarjavcev, ker se skrajnosti doti-
kajo, je povsem naravno, da obdobju idealizma sledi čas realizma. Upravičeno
smemo sklepati, da je pred nami še docela netematiziran »realizem«, saj po-
čiva na preprostem in tudi nedomišljenem spoznanju, da je romantične dobe
pač konec in da prihaja čas realističnega gledanja na svet, ne da bi bili obe
obdobji podrobneje opredeljeni po svojih bistvenih, vsebinskih razsežnostih in
razlikah. Prav nič nenavadno tudi ni, če Kersnik v nadaljevanju predavanja
neprenehoma obnavlja nomina idealizem, da se mu preprosto ne more odpo-
vedati; to obnavljanje doseže svoj višek v kratki oznaki literature Turge-
njeva, za katero je znano, da je našemu pisatelju pomenila izrazit, nikoli pre-
magan vzor: ». . . prek življenja polnega realizma Turgenjeva novel polaga se
kakor nikjer srebrni pajčolan zdravega idealizma«. Dejstvo torej je, da se Janko
Kersnik nikoli ni mogel odpovedati »idealizmu« in da je neprenehoma težil
v podobne sinteze, kakršno razkriva omenjena karakterizacija v njegovem
mladostnem predavanju. Trinajst let kasneje je v recenziji Aškerčevih Balad
in romanc, napisani za Ljubljanski Zvon 1890, ta dovolj nenavaden in obenem
zelo značilen spoj realizma in idealizma podrobneje opisal z naslednjimi be-
sedami:
»In kako mi razumemo ta realizem? Slikati, opisovati vse, kakršno je vse
v resnici, a vendar opisovati to le tako in v takem vzporedu in v taki zvezi,
449
da mora vzbujati estetično zadoščenje, hrepenenje po nečem nedosežnem,
skratka — da mora ustvarjati ideal v gledalcu, v čitatelju samem: torej ne
golo življenje — golo resnico samo, ampak golo resnico pod zlato prozorno tan-
čico idealizma.« (Zbrano delo V)
Zdaj si je že mogoče natančneje pojasniti tisti del Kersnikovega pisma
(25. oktobra 1882), ki govori o premajhni izrazni moči, ki avtorju preprečuje,
da bi mogel svojo pripadnost realistični struji dosledno izpričati tudi v lepo-
slovnih spisih samih. Sklepati smemo, da pa vendarle ni šlo samo za vpra-
šanje premajhne pisateljske moči oziroma pomanjkljive sposobnosti, ampak
predvsem na neprenehen spor med dvema, med seboj različnima literarnima
elementoma — fantazijsko samovoljo in zvestobo objektivni razsežnosti sveta
—, pri tem pa naš pisatelj ni mogel radikalno eksplicirati oziroma osamosvojiti
nobenega od njiju. Dejstva so mu pričala, da je čas romantike minil, da z
»idealnimi« idejami samimi ni več mogoče zasnovati sodobne literature, saj se
je zlasti v dognanjih naravoslovnih znanosti korenito spremenila podoba sve-
ta; ker so vrh tega »naturni zakoni« podlaga vsemu, kar je, in ker »redna vrsta
dogodljajev, ki vplivajo na organizme, povzroči tudi reden in primeren napre-
dek organizmov« (na podoben način pa so vplivale tudi ideje »filozofionega«
osemnajstega stoletja), je seveda popolnoma jasno, da se spremembam ni büo
mogoče izogniti: »Vse, kar vidimo, kar čutimo in slišimo, in celo mi sanü —
vse se ravna po zakonih, katerim se nihče ogniti ne more,« piše Janko Kersnik
v Razvoju svetovne poezije. Po drugi strani pa se vendarle še ni bilo mogoče
opredeliti za radikalni realizem: v njem je Kersnik videl »teženje v original-
nost«, ki ima za »neizogibno posledico izsrednost, ekscentričnost« in nehote
spominja na pevca, ki drži v vsaki roki »po nekoliko sto kilogramov težko
železno kroglo«, žonglira z njima in zraven poje arijo iz Fausta. »Fantazija,«
piše Kersnik v recenziji Aškerčeve pesniške knjige, je s tem začela bolehati,
»izgubila je ljubčka svojega — ideal — s katerim je gospodarila in vladala v
brezmejni svobodi — postarala se je in kot histerična devica služi sedaj svojim
razvadam in ugajajo ji svoje posebnosti!« Realizem, ki izgubi ideal, je nekaj
neustreznega prav zato, ker se spreminja v »nagi« naturalizem, v fotografijo,
»nerazumni, tajnostni moralizem«, se pravi v čisto pristajanje na vse, kar v
svetu je, ne da bi vanj vnašal svoj lastni, oblikovavni red — ideal. Iz realizma
brez idealne vizije sveta lahko nastajajo samo »razsrediščena«, nenaravna dela,
na las podobna tistemu žonglerju-pevcu z zabavišča. Odločitev za radikalni
realizem bi bila potemtakem tudi v nasprotju z nacionalnim gibanjem, ki mu
je bil Janko Kersnik kot literat seveda docela zapisan in ki svojega ideala —
slovenske narodne vrednote — nikakor ni moglo eliminirati. Tako je bil naš
avtor spet obsojen — na nič drugega kot na blokado realizma z idealom in
ideala z realizmom, ali kakor večkrat ponavlja sam: realizem mora biti »zdrav«,
to pa pomeni, da mora biti ovit v »srebrni pajčolan zdravega idealizma«. Na
ta način je bilo spet doseženo prividno ravnovesje med zahtevami, ki je po-
stavljal slovenski nacionalistični status, in med spoznanji, ki jih je definiral
moderni čas, mimo katerih Slovenci že zaradi narave svojega samo-uresniče-
vanja samega spet niso mogli. Vprašanje o realizmu je bilo torej razrešeno
v odgovoru, da mora biti realizem »zdrav«, da se ne sme odrekati idealu,
vrednostnemu središču in moralno kritičnemu korektivu, ampak se mora kot
novo ter s tem tudi popolnejše razmerje do sveta (ki pa je utemeljeno na isti
način kot romantično oziroma idealistično razmerje) vključevati v tisti cen-
tralni tok slovenskega narodnostnega in literarnega gibanja, ki ga moremo
zasledovati vse od pesništva dr. Franceta Prešerna naprej.
S tem je nemara tudi pojasnjeno, zakaj so prvi Kersnikovi teksti kljub
avtorjevemu realističnemu »instinktu« pravzaprav še v celoti »idealistični«,
se pravi, zakaj v njih še ni mogoče zaslediti težnje »slikati, opisovati vse, ka-
kršno je vse v resnici« — obenem pa, kje se iz njih vendarle že odpirajo tudi
možnosti, ki jih je pisatelj realiziral v svojih kasnejših spisih in ki jih bomo
mogli podrobneje pregledati zlasti ob dveh najizrazitejših ali najznačilnejših
izdelkih: romanih Cyclamen in Agitator. Za zdaj je mogoče reči samo to, da
je tloris prvih tekstov ostal nespremenjen: še zmerom ostaja v središču nena-
vadna in moralistična erotična zgodba, le da se je doslej prazni socialni pro-
stor njenega dogajanja napolnil z novo vsebino. Prišlo je torej do kombinacije
na novo odkritega socialnega nivoja z ljubezensko problematiko. Tako se bo
morala v omenjenih dveh besedilih naša misel ukvarjati predvsem z razmer-
jem med obema poglavitnima sestavinama strukture: razsežnostjo socialnega
in erotičnega.
450
X y X
Zgoraj smo že rekli, da se je kompletizacija, ki jo je po letu 1882 doživel
Kersnikov literarni svet, zgodila v neposredni zvezi s Celestinovim programom
literarnega realizma, razvitem v spisu Naše obzorje, ki je od januarske do
junijske številke izhajal v Ljubljanskem Zvonu 1883. leta. Potrebno si je ogle-
dati nekatere osrednje postavke tega programa, saj si bomo le tako mogli po-
jasniti — najprej — Kersnikov premik k novemu tipu literature in — nato —
pomen ali notranjo resnico tega premika, obenem pa videti, kje in zakaj Cele-
stinov program ni mogel biti v celoti uresničen. Ker je Naše obzorje relativno
malo znano, je neogiben vsaj bežen povzetek.
Fran Celestin izhaja iz prepričanja, da literatura ne more biti več neka
»vzvišena naslada ali pa celó le zabava, ona počasi postaje potreba, veseh,
a ob jednem tudi uči«. Namen literature je popravljati svet: »Že sama slika
nesoglasja med idealom in zdanjun življenjem je borba za boljšo bodočnost.«
Zato si mora prizadevati, da seže v vse plasti družbe, »da doseže tudi kočice
siromaka ter ga pokliče v kulturni boj«. Vprašanje o narodu se začenja pre-
formidirati v problem družbe. Tako Celestin v oznaki Levstikovega dela ugo-
tavlja: »Levstik misli najbolj narodno od vseh, morda mu ravno za to obzorje
ni široko: narod si rešava vse po domače tako korenito in obširno kakor ravtio
more: da bi bolj globoko premislil svoje stanje, svoje težave in nadloge, da
bi došel do kakih jasnih društvenih vprašanj, to mu se ve da še ni mogoče.«
V primerjavi z njim je obzorje Simona Jenka bolj široko; saj mu srce »gorko
bije za vse slovanstvo: vemo, da je ljubil posebno Ruse, a hrvatsko-srbsko
nezlogo odločno obsojal.« Prav tako Josip Stritar: »Narodi bijejo krvave boje,
sovraštva in prepira je poln svet. Kdo bode prinesel luč bratovske ljubezni?
Siovanovstvo bode razdejalo ,kleto carstvo hudobije in sovraštva'. Saj niko-
mur ne bije v prsih blažje srce, noben narod ni za srečo bratov bolj vnet.«
Vendar je poglavitna pomanjkljivost Stritarjeve misli v njeni splošnosti in
abstraktnosti. Pesnik bi moral po Celestinu jasno povedati, na kakšen način
je potrebno ljubiti domovino, da bo ta ljubezen kar se dá »plodna«, da ne bo
imela za posledico razkola med idealom in stvarnostjo in se ne bo spremenila
v tisto ljubezen do vsega človeštva, ki je presplošna, da bi mogla postati pro-
duktivna: »Prava ljubezen vsega človeštva je in bode le ona, ki na temelji
konkretnega življenja in vseh njegovih pogojev teži za pozitivnim tj. mogočim
idealom človeške sreče na zemlji.« Od tod izvira tudi naslednja konsekvenca,
ki problem družbe poglablja, obenem pa namesto naroda, pojmovanega v Lev-
stikovem duhu, postavlja v središče praktična socialna vprašanja: »Vsak, kdor
piše o sedanjosti, piše tudi vsaj nekoliko o stanji človeka, društva in sicer za
napredek ah proti napredku, tj. njegove misli so kolikor toliko socijalne, ali
narobe . . . Četudi naše rodoljubje obseva v teoriji ves narod, vendar si ne
smemo tajiti, da v življenji dosezamo le redkokdaj tako polnega rodoljuba,
tj. živo praktično zanimanje za vse razrede do zadnjih siromakov doli gotovo
v inteligenciji sploh še ni dosti razvito . . .« Pred slovensko literaturo se po-
temtakem odpira novo področje. Smisel, ki ga je doslej črpala iz nacionalne
ideje, je prejel novo vsebino. To pa seveda pomeni, da se mora tudi leposlovje
samo v sebi spremeniti. Ko Celestin piše o Jurčiču, ugotavlja, da je v njego-
vem pripovedovanju »glavna stvar romantična zanimivost«, ki pa novim na-
logam beletrije ne more več zadoščati. Za zgled postavlja Celestin Turgenjeva:
njegova proza je »verno slikanje značajev in stanja, v katerem so osobe, s tem
glavnim namenom, da njegove slike kažejo društvu podobe iz življenja, nje-
gove dobre in slabe strani ter tako odločno delujejo, da se v društvu budi
samospoznanje in ž njim želja, da se odpravi, kar je slabega, in zameni z do-
brim.« Proza Ivana Sergejeviča Turgenjeva je tako prebudila zanimanje za
ntskega tlačana in sodelovala pri njegovem osvobajanju. Iz tega sledi, da je
misel, ki se ukvarja izključno s problemom naroda, ozka, kar dokazuje Lev-
stikov primer, in da si je potrebno zastaviti vprašanje, »kako naj si širimo
obzorje«? Fran Celestin navaja celo vrsto praktičnih odgovorov: potrebno je
predvsem produktivno, »najbolj ravno nam in ravno zdaj« potrebno znanje;
zato je strah pred nemško knjigo odveč, posebej če je le-ta dobra; bojazen
za narodnost postaja polagoma odveč — »produktivno znanje more samo
jačati, slabiti pa ne«; potrebna sta le izbor in zdrava kritika; kritika — na
eni strani »svari, da se ne pišejo nepotrebne reči, uči, kaj in kako naj se
piše, sodi napisano ter poučuje pri tem pisatelja in občinstvo, pa tudi z vso
odločnostjo povzdiguje svoj glas, ako bi kdo hotel literaturo zlorabiti, kvariti
451
občinstvu ukus, srce in um«; po drugi strani pa se kritika ne sme dotikati samo
umetniških problemov literarnega dela, soditi mora »tudi misli, ideje, obzorje
delajočih oseb, in ne samo njih.« Spremeniti se mora v kritiko »našega kultur-
nega življenja sploh«. — Realizem, ki temelji v zgornjih postavkah, zategadelj
ne more biti zgolj »fotografija življenja, ampak njegova umetna slika in tolmač
ob jednem, on na realni podlagi teži za tem, da človek odstrani svoje slabosti
in krivice ter kulturno napreduje: isti namen ima realizem tudi povsod dru-
god«. Celestin namreč zatrjuje, da »ni mogoče doseči prave omike, ako se
duševni razvoj ne vrši ob jednem s primernim materijalnim«. V nadaljevanju
navaja — po Levstikovem zgledu — več konkretnih tem, ki čakajo na pisatelje
nove, realistične smeri. »Samo kmetsko življenje, kako je raznovrstno v svoji
borbi za obstanek, večkrat naravnost dramatično! Dotika kmeta z gospodo in
omkio sploh, ta gospoda sama, velik vpliv duhovščine in njegovi uzroki, od-
nošaj h gosposki in vladi sploh, strast našega kmeta za pravdanje, nespametne
ženitve na nič, škodljive delitve in njihovi nasledki, rastoče hipotekarno za-
dolževanje, rastoči proletarijat. . . Življenje naših trgov in malih mest . . . do-
tika s kmetom zunaj trgov in vpliv nanj, medsebojna odvisnost itd. To živ-
ljenje je v marsičem morda celo bolj zanimivo ko življenje večjih mest, ki je
bolj podobno drugim večjim mestom in že zdrugod bolj izrečeno ter opisano,
četudi ima svoj tip, svojo politično in socijalno borbo, svoje narodnjake, nem-
škutarje ali tujce, svoje poljedelce, obrtnike, trgovce itd.« Očitkov, da bi tako
pisanje utegnilo postati »tendencijozno«, se Celestin brani s trditvijo, da je
pisateljeva pravica, da nam predstavlja, »kako — tako rekoč — narodu srce
bije«, da bi mogli tudi drugi, »ki morda sicer tudi žive med narodom, pa ni-
majo časa ali volje (pa tudi ne daru) opazovati se tako, da vidijo pred seboj
živo sliko, spojeno z estetičnim užitkom in poukom v samospoznaji«. S tem,
ko se je leposlovje znašlo pred novimi in predvsem praktičnimi nalogami, pa
se je njegov neposredni pomen v življenju naroda oziroma družbe moral
ustrezno zmanjšati. Naslednji Celestinovi stavki kažejo, da je postalo hkrati
potrebno revidirati nekatere sodbe o vlogi literature v življenju slovenskega
naroda sploh: »Brez dvojbe je naša literatura vplivala in vpliva na naše raz-
vitje, ali ne toliko, kakor si morda kdo misli. Sovremeni duh nas je prebudil,
on je naš mogočni pomočnik. Naš narodni značaj so sestavile verske, politične
in socijalne okoliščine, ko nismo imeli še nobene literature: one še zdaj silno
vplivajo na nas, gotovo bolj ko slovstvo.« — In nazadnje si moramo ogledati
še sklepe, ki iz Celestinovega Našega obzorja sledijo in ki jih razprava povze-
ma v naslednjem odstavku:
»... Naš slovenski in slovanski preporod ima sicer demokratičen značaj
ter kot sad ideje narodnosti že po svoji naravi teži, da se omika širi v vsem
narodu. Ali naše obzorje je še vedno ozko; najširše kaže v slovanstvu rusko
razvitje, ruska literatura. Primerno široko obzorje pa je potreben uvet in mo-
gočno sredstvo napredka: z njim se množi produktivno delo in torej tudi na-
redna moč. Narod se razvija brez prevelikih jednostranosti), pri čemer inte-
ligencija vpliva na ljudstvo, pa tudi prebujeni narod vpliva na višjo inteligen-
cijo, kaže jej svoje potrebe, duhovne in materijalne, ter jo tako varuje, da se
preveč od njega ne oddalji. Omika bi dobivala počasi značaj soglasne celote:
ljudje bi se učili zares misliti o narodu in njegovih potrebah, torej brez škod-
ljivih fraz, prosto, brez neproduktivne učenosti in z vedno bolj jasnim prepri-
čanjem, da ima človeška kultura skupne zadeve, da je pa materijalno napre-
dovanje vsakega naroda, vsake države, neobhoden pogoj zdravega kulturnega
razvijanja in stalnosti napredka, ki pa se ne da doseči brez realnega mišljenja
in delovanja, katero pa podpirajo ideje kot sad kulturnega razviianja, torej
praktičen idealizem: vse to varuje od nazadovanja. Zato dobiva tudi literatura
realen smer, budi in uči, sodi preteklost in sedanjost, pa se tudi kritike idealov
bodočnosti ne boji, mari sodeč jih objektivno — kolikor je nepristranost mogo-
ča — dela tudi za nje in za zdravo razvitje — vse to pa pod pogojem, da ima
potrebno svobodo in zdravo moč, in tu za kulturni napredek po polnem velja
ono, kar je že Montesquieu dejal, da ,države (les pays) se ne obdelujejo po
svoji rodovitnosti, ampak po tem, koliko imajo svobode' (Esprit des lois).«*
— Celestinov program literarnega realizma je, kakor dovolj jasno sledi iz
zgornjih povzetkov in navedb, v prvi vrsti usmerjen v zahteve po takem lepo-
slovju, ki si bo neposredno prizadevalo za neposrednim in praktičnim social-
* Vse kurzivno tiskane ђезсчЗе so podčrtane v originalu, Ljubljanski Zvon 1883,
str. 45—51, 113—119, 169—172, 237—243, 320—327, 394—398, 454—457.
452
nim učinkom. To se pravi, da je tudi zveza med realizmom kot transkribcijo
stvarnega, socialnega in političnega sveta ter avtorjevim deležem v tej trans-
kribciji v temelju drugačna od Kersnikovega utemeljevanja »zdravega« realiz-
ma-idealizma. Po Franu Celestinu je pisatelj »tolmač« transkribiranega sveta,
to pa se pravi, da so njegovi posegi v snov kritične narave, da potemtakem
pisanje jasno usmerja k čisto določenemu smotru: kopičenju tako imenovanega
produktivnega znanja, na podlagi katerega je šele mogoč hkratni materialni
in kulturni razvoj oziroma človekov pozitivni vpliv nanj. Zato ne more biti
naključje, da Celestin neprenehoma poudarja vidik materialnega ter ga celo
postavlja kot temeljni pogoj razvijanja oziroma spreminjanja sveta. Vendar to
ne more biti Kersnikov blagi in netematiziiani naturizem, ampak misel o ne-
posrednih socialnih zakonitostih samih, saj Naše obzorje na nekem mestu
jasno govori o tem, »da celo narodje sploh stopajo zmirom bolj odločno v
naravnost robsko odvisnost od — denarnega trga« in da literatura nikakor ne
m.ore mimo problemov narodnega gospodarstva, ampak si mora prizadevati,
»da širje občinstvo dobi za nje zmisel, da si tako more čuvati gospodarsko
snago in jo nmožiti«. Na mesto nereflektirane nature stopa torej družba s svo-
jo materialno neogibnostjo. Ne gre več — kot pri Janku Kersniku — za problem
nenaravnega ali razsrediščenega leposlovja, ki bi bilo kot »fotografija življe-
nja« estetsko in moralno dvomljivo in v katerem bi namesto »živega modri-
jana« kraljeval »nerazumni tajnostni moralist« (recenzija Balad in romanc),
ampak v prvi vrsti za dejstvo, da je namen literature omogočanje »samxjspo-
znaje« ter z njo užitka in pouka. Literatura mora torej v prvi vrsti služiti
spoznavanju sveta, v katerem živimo, zato da bi mogli ta svet popravljati,
izboljševati, težiti za tem, kar je »tu« realno mogoče doseči, za »srečo na zem-
lji«. S tem je vprašanje o narodu in njegovi zgodovinski samo-realizaciji pre-
maknjeno na novo ravnino, v bližino čisto praktičnih socialnih problemov. In
tu je najgloblja razlika med Levstikovim in Celestinovim programom: medtem
ko se je Fran Levstik zavzemal predvsem za transkribcijo reprezentativnega
socialnega sloja, da bi s tem eksplicitno pokazal na socialno perspektivnost
slovenstva ter je zategadelj avtorju Desetega brata tudi eksplicitno očital, da
se je preveč zanimal za kmečki proletariat in premalo za trdne kmečke hiše
z umnimi in delavnimi gospodarji — pa je Fran Celestin zasnoval vizijo no-
vega, realističnega tipa leposlovja prav na socialni problematiki, v katero je
brez dvoma potrebno vključiti tudi nekatere zelo problematične lastnosti —
nekdaj reprezentativnega — slovenskega kmečkega sloja, še več: Celestin je
te problematične lastnosti postavil kot fundament, na katerem je slovenski
kmečki problem mogoče in potrebno razreševati kot izrazito socialno in ne
več nacionalno-reprezentativno vprašanje.
Dejstvo je, da Janko Kersnik nikoli ni mogel dosledno pristati na takšno
radikalizacijo pomena in funkcije literature, kakor ju je razvilo Naše obzorje.
Radikalno preorientacijo mu je po vsem videzu onemogočal predvsem njegov
socicilni status, ki ga je tako rekoč sam p>o sebi usmerjal v pristajanje na dane,
uveljavljene relacije v družbi, po drugi strani pa je bil po svojih leposlovnih
začetkih vse preveč pod Levstikovim in Jurčičevim vplivom, da bi mogel kon-
stituirati nov, radikalni tip literature in da bi hkrati zmogel tudi tako temelji-
tega ideološkega premika — od naroda k družbi —, kakor ga je v konsekven-
cah zahtevala Celestinova študija. Zatorej ne more biti nič nenavadnega, če
se je avtor Gospoda janeža usmeril pretežno le v izpopolnjevanje tiste orien-
tacije, ki so jo uveljavili njegovi prvi teksti: pristajati na naturnost sveta, raz-
širjati njen fokus na nekatere probleme pojavljajočega se (malo)meščanskega
sveta, pri tem pa dovolj dosledno vztrajati znotraj meja, ki jih je postavljala
neposredna komunikacijska sposobnost publike — opisovati sicer »vse, kakršno
je vse v resnici«, vendar tako, da konflikt med etabliranim in šele odkrivajočim
se »znanjem« ni mogoč, realizem (novo odkrito znanje) in obenem idealizem
(uveljavljeni — meščanski — sistem vrednot).
5 tem pa je vsaj do neke mere že odprta pot do problematike, ki se na
nivoju konkretne beletristične snovi odpira v zvezi s prvimi Kersnikovimi
teksti in njegovo najznačilnejšo »realistično« prozo: do romanov Cyclamen
in Agitator.
X y X
Organizacija teksta je v romanu Cyclamen enaka kot v povesti o lutrskih
ljudeh. Na začetku te povesti se najprej predstavi avtor: pred njim je »majhna
slika«, na njej pa je videti »deklico, recimo, sedemnajstletno, v opravi, ki je
453
bila mavadna v boljših stanovih sredi prve polovice tega stoletja«. Ta slika je
začetni »sunek«, ki sproži dogajanje. V njej je na prikrit način že navzoče
bistvo tistih dogodkov, ki jih ima povest razgrniti pred radovednimi bravče-
vimi očmi. Avtorjevo razmerje do teh dogodkov je prav tako podano vnaprej:
njegovo pisanje jih bo odslikavalo, kakor so se bili zgodili, dogodki potem-
takem so, kakršni so, »nič« jim ni mogoče dodati, »nič« odvzeti. . . Pisateljeva
naloga je, da ostaja kar se dá zvest njihovemu poteku, zato se mora povest
na koncu vrniti v svoj začetek, pred nami se mora spet pojaviti slika in na
njej isti, lepi, dekliški obraz: »Kako čarovito hiti njeno oko mimo mene v da-
ljavo! Ali hiti za izgubljeno srečo ali hiti za nedosežnim — —? Tako čudno
me presune, ko zrem v njo! [—] Tako pač zremo, tako pač hitimo vsi za svojo
nedosežno srečo!« Lutrske ljudi dolgujemo potemtakem prav temu čudnemu
čustvu, ki pisatelja presune pred sliko, saj je v dekletovih očeh kakor koprne-
nje za nedosežnim, in to mora biti tudi znamenje naših lastnih želja po isti,
daljni, nedosegljivi sreči. Tekst je potemtakem čvrsta celota dogodkov, ki ima-
jo svoj izvor in konec v dekličini sliki, in avtor jo podaja v njeni avtentični,
to je »resnični« obliki, podaja pa jo zato, ker ga slika tako »čudno presune«
in ker je v teh dogodkih nekaj, kar odgovarja tudi »dogodkom« iz našega
lastnega življenja — želji po nedosežnem. Prek teh skupnih želja je po vsem
videzu zagotovljena tesna zveza med junaki, ki nastopajo v tekstu, in med
bravci, ki se morejo v njih prepoznavati. S podobno, »čudovito, neimrljivo
silo« prevzamejo našega pisatelja dogodki, povezani s ciklanmom in s citatom
iz Goethejevega Fausta ter napovedani na prvi strani romana Cyclamen. Lepo
nedeljsko popoldne je, avtorju je dolgčas, delo se mu upira, ne ve, kaj bi po-
čel, da bi čas stekel hitreje, korčki in Goethejeva verza, ki jih najde med sta-
rimi papirji, pa ga pri priči prevzamejo, da se njegovemu spominu odpre »cela
dolga vrsta dogodkov«. In čeprav mu v njih ni bila odmerjena nikakršna aktiv-
na vloga, sede in prične »pisati to povest«: opisovati dogodke, ki imajo svoj
izvor in konec v ciklamnu in citatu. Obe povesti sta torej »pogled nazaj«, v
dogodke, ki so se bili nekoč že zgodili in ki so še zmerom živi, saj vstajajo
»s čudno, neumljivo silo pred duševnim očesom«. Avtor sam ostaja zimaj, po-
stavljen v vlogo nekakšnega kronističnega zapisovavca, kar pomeni, da je snov
njegovega pisanja vnaprej prirejena tako, da bravcu ni mogoče dvomiti v nje-
no objektivnost, avtentičnost ali »resničnost«.
Ta prirejenost pogojuje osnovno tematsko organizacijo obeh besedil na
skoraj popolnoma identičen način. Slika, ki se pojavlja v uvodnih in zaključ-
nih odstavkih Lutrskih ljudi, simbolizira nesrečno ljubezen med slikarjem Ko-
sanom in grofico Olgo, ciklamnovi cvetovi in verza iz Fausta pa sta na začetku
Cyclamna spomin na neizpolnjeno ljubezen med lepo guvernanto Elzo in advo-
katom Hrastom. Pred nami sta torej dva teksta, ki pripovedujeta o neizpol-
njeni, nesrečni ljubezenski zvezi. Vendar se na tej točki že začenja tudi razlika
med njima: medtem ko so se Lutrski ljudje dosledno držali samo téme ljubezni
in ni avtorjev interes nikjer segel nad ali pod njeno nenavadno in temno uso-
do, končni poudarek teksta pa je bil — kakor rečeno — moralističen, doživi
v Cyclamnu erotični motiv popolnoma drugačen razplet, saj se na koncu vsak
s svojim novim partnerjem poročita guvernanta Elza in advokat Hrast. Skle-
pati smemo, da je razlika med obema besediloma posledica spremembe v Kers-
nikovem pojmovanju literature, o čemer nam govori že prvo poglavje Cyclam-
na. Tu nas avtor namreč obvešča, da so se dogodki s ciklamni in Faustom
razvijali v Borju, to pa je kraj, ki ga odlikujejo nekatere posebne lastnosti.
Dovolj očitno je, da bojo morale te lastnosti stopiti nekam v prvi plan doga-
janja, da bojo morale postati — če ne drugega — vsaj odločilen pendant lju-
bezenskemu motivu.
Borje je trg nekje na Slovenskem, tisoč prebivavcev šteje in je središče
»političnega okraja«. To pojasnilo, zapisano takoj na začetku prvega poglavja,
situira napovedane dogodke v povsem nov in za dotedanje Kersnikovo pisanje
nenavaden prostor. Ljubezenske zgodbe so se dozdaj namreč dogajale pred-
vsem na gradovih, med grofi, študenti, slikarji in baronicami, bile so tako
rekoč posebna domena njihovega stanu in njihovih počitniških dni. Borje pa
je nekaj čisto drugega: »Tu imamo okrajno glavarstvo, sodnijo in davkarijo
in kolikor je še drugih po naši upravi potrebnih oblastev. Da trg ni brez žu-
pana in dekana, tega ni treba omenjati; celo finančna straža ali, kakor ji ljud-
stvo pravi, ,iblajtarji' so zastopani. Poleg teh uradnih dostojanstvenikov biva
v trgu tudi primerno mnogo premožnih obrtnih in trgovskih rodovin, katere
smemo glede izoibraženja staviti kolikor toliko v eno socialno vrsto z uradnimi
454
osebami.« To je torej tisti svet, v katerem se bo razvijala naša ljubezenska
zgodba. Resda pride na družabne prireditve borjanske čitalnice nekaj obisko-
vavcev tudi iz okolice, »jer biva po raznih gradovih in gradičih nekaj gospo-
de«, vendar se le-ti v socialnem pogledu skoraj nič več ne razlikujejo od bor-
janskih tržanov. V središču teksta potemtakem ne stoji več grad in v njem
brezdelna »viteška« gospoda, ki se ukvarja z ljubeznijo, ker so ravno počit-
nice, ker je grofova hči ravno mlada, ker stanuje v bližini mlad slikar, ki se je
bil pravkar vrnil iz »širnega sveta«, da bi obiskal svoje kmečke starše, in ker
se tudi sicer mimo ljubezni ne more prav nič drugega zgoditi. Pred nami je
povsem novi, že dovolj formirani socialni prostor, »središče političnega okra-
ja«, in sklepati smemo, da bojo v tem prostoru dobili vsi, četudi še tako nena-
vadni in že v prejšnjih tekstih izoblikovani erotični dogodki, čisto posebne
razsežnosti. Na to nas avtor prav tako opozarja že v prvem poglavju, kjer je
popisano, kako se davkarski adjunkt Megla pripravlja na čitalniško besedo in
kako ga obišče občinski tajnik Koren. Med njun razgovor vplete Janko Kers-
nik naslednje pojasnilo: »Megla je govoril večinoma nemški; a obiskovalec nje-
gov zdaj nemški, zdaj slovenski, kakor je to razvada v omikanih Slovencih.«
S tem pojasnilom je v tesni zvezi tudi tisti del razgovora med Meglo in Kore-
nom, iz katerega lahko zvemo, da je bližnji graščak Bole najel guvernanto, ki
se piše Elza Müller in ki je prišla »tam daleč iz Nemcev ... in slovenskega
ne ume«, ki pa je kljub temu od sile lepa. Zdaj reče tajnik Koren naslednje:
»Boletovi so si jo samo zato naročili, da bodo otroci pravilno nemški govorili;
to se pravi, gospa Boletova jo je naročila, kajti njemu, gospodu, to ni posebno
po volji. On je preveč naroden.« Dogodke, ki so se začeli odvijati pred pisa-
teljevim »duševnim očesom«, ko je med starimi papirji odkril ovenele ciklam-
nove cvetove, bo potemtakem opredeljevala posebna socialna sredina, ki se je
formirala v malem slovenskem mestu, političnem in upravnem središču okraja,
zlasti pa še tista njena »razvada«, ki jo predstavlja malomarno postopanje z
materinščino v vsakdanjem občevanju. Zdaj si moramo seveda ogledati, kakš-
no je razmerje med ljubezensko dramo in socialno političnimi razsežnostmi
pričujočega sveta, na katerega od obeh — v začetku besedila nakazanih — mo-
tivnih središč je mogoče postaviti glavni akcent, saj od tega po vsem videzu
zavisi osrednji pomen teksta, zlasti pa tistega, kar je v besedilu prvič razkrito
in mora biti zatorej pri našem avtorju najbolj izvirno.
Notranji ustroj in potek Kersnikove pripovedi nam pokaže naslednjo sli-
ko: tridesetletni advokat Hrast se zagleda v lepo guvernanto Elzo, ne more
pa si priznati, da se je v njem prebudila »ona globoka, goreča ljubezen, katera
le enkrat objame človeka«, zato se z guvernanto pravzaprav samo poigrava.
Kmalu se v postavi graščaka Medena pojavi pred njim tekmec: Meden je ne-
roden ljubimec, vendar bogat posestnik. Hrast pa ima odvetniško pisarno ko-
maj leto dni in seveda ne more biti posebno premožen, čeprav je v borjanskem
družabnem življenju prva oseba. Njegova skrita želja je politična kariera, a
reven politik ne more biti kaj prida vpliven; in v tej smeri mu poroka z gu-
vernanto, ki je prav tako brez premoženja, ne more kaj prida koristiti. Tako
se igrata oba. Hrast in Elza, le da je slednja treznejša in je strast nikdar ne
zanese: ko ji Hrast lepega spomladanskega večera v Boletovem rastlinjaku
obljublja ljubezen, se mu izmakne, češ da bo počakala, da ji bo njegovo iskre-
nost dokazal čas; dá ljubimcu ciklamnov cvet, ki pomeni »vdanost in potr-
pežljivost«, ter mu reče, naj ga hrani; in ko bo od nje dobil drugega, bo to
znamenje, da je uslišan ali pa ga to sploh ne bo več zanimalo. V tej skriv-
nostni igri je višek Elzinega in Hrastovega erotičnega razmerja. Kmalu potem
pride namreč v Borje mesec maj in z njim prvi turisti. Med njimi se pojavi
skrivnosten par: lepa mlada žena in starejši bolni mož. V ženi prepozna Hrast
Katinko, svojo nekdanjo ljubico iz študentovskih let, do katere je bü res gojil
ono globoko, gorečo »ljubezen, katera le enkrat objame človeka«, vendar pa
je dekle kljub temu, takoj ko je dobil službo doma, zapustil in ji na kratko
sporočil, da je bilo njimo »počenjanje« brez upanja, »da nimata premoženja,
da on niti ne ve, kdaj bode samostalen in kdaj si bode pridobil toliko, da bode
dovolj obema«. Zdaj se pred Hrastovim »duševnim očesom« ponovno prebu-
dijo spomini, stara ljubezen oživi, pojavi se občutek krivde in slabe vesti, in
Elza je pri tej priči pozabljena. Hrastovo novo čustvo pa je seveda brez vsake
perspektive, njegova nekdanja ljubica Katinka je zdaj poročena in z bolnim
možem tudi kmalu odpotuje iz Borja. Zdaj dobi Hrast od Elze drugi ciklam-
nov cvet, znamenje, da odgovor na njegovo ljubezensko izjavo ni več potre-
ben. Elza se poroči z nerodnim, a bogatim graščakom Medenom. Pripoved se
455
zaključi na svatbi, kjer pa Hrast nenadoma izve, da je Katinkin bolni mož pre-
minil, in kjer se nazadnje razkrije tudi to, da ga je bila Elza »res« ljubila.
Potreben je samo še kratek epilog, pravi konec, s katerim je povest vrnjena
v začetek in k pisatelju: Janku Kersniku je bil ciklamnova cvetova in Elzino
pismo (citat iz Fausta) poslal »prijatelj« Hrast, ko se je bil poročil s Katinko; in
ko je nekaj let kasneje naš pisatelj obiskal Borje, je videl, da ima Hrast že
dvoje otrok in da v trgu komaj čakajo »prihodnjih volitev za deželni zbor«.
Oportunist Meden bo kandidiral za nemško stranko, k čemur ga je očitno še
posebej pripeljala poroka z Nemko, Hrast pa bo njegov protikandidat, ki bo
zagotovo naroden — »in to je glavna stvar!« —
Zgornji povzetki najpoglavitnejših pripovednih razsežnosti Kersnikovega
teksta, ki smo jih navedli zategadelj, da bi razmerje med erotičnimi in socialno
političnimi elementi v njem prišlo kar se da plastično na dan, so nam dovolj
prepričljivo pokazali, da je ljubezenski motiv tako rekoč edina dinamična se-
stavina neposrednega dogajanja romana. Vse, kar se v tekstu »zgodi«, je v
najtesnejši zvezi bodisi s Hrastovim in Medenovim razmerjem do Elze bodisi
s Hrastovo nekdanjo ljubico Katinko. To pa se seveda že pravi, da zunaj teh
ljubezenskih razmerij ne ostaja prav nič, kar bi moglo povzročati ali vsaj od-
ločilno sodelovati pri tistih dogodkih, ki jih pred »duševnim očesom« Janka
Kersnika vzbudijo ciklamnovi cvetovi in Faustov citat, za katere pa smo že
videli, da pomenijo iniciativni sunek v dogajanje in da je vanje položeno ce-
lotno bistvo pripovedi. Cyclamen je roman o ljubezenskih razmerjih, tu je
njegovo epsko bistvo.
Problem malomarnega ravnanja z materinščino, relacije med oportuni-
stom in nemškutarjem Medenom, narodnjakom Hrastom in nemško guver-
nanto, ki uči otroke »narodnega« graščaka in trgovca Boleta pravilne nem-
ščine, vsa ta vprašanja morajo biti potemtakem odrinjena nekam v ozadje,
spremenjena v ilustracijo ali spremljavo osrednjega, ljubezenskega motiva in
ne morejo imeti nobenega odločilnega vpliva nanj, kljub temu da se zlasti v
prvem in drugem poglavju napovedujejo s kar nenavadnim poudarkom in
čeprav so posebej naglašena tudi v epilogu. Očitno torej je, da so bila ta vpra-
šanja sicer že od saimega začetka navzoča v materialu, ki se je postavljal pred
pisatelja, da pa so se morala umakniti pred zahtevami, ki jih je predenj za-
stavljala epska logika teksta oziroma njegove motivne zasnove, ki je bila —
kikor nedvomno kažejo uvodni odstavki — zagotovo od samega začetka ero-
tične narave, tudi dovolj istovetna s prejšnjimi Kersnikovimi spisi. Poleg tega
je znano, da je besedilo Cyclamna nastajalo sproti, iz mesca v mesec, kakor
so pač izhajale številke Ljubljanskega Zvona. Ohranjeni so dokumenti, ki pri-
čajo o težavah, ki jih je avtorju povzročala pravočasna izdelava teksta. Med
temi pričakovanji je za nas posebej zanimiv naslednji odlomek iz Kersniko-
vega pisma, odposlanega Franu Levcu 18. aprila 1883 z Brda: »Kakor bi bil
zacopran, takov sem včasi. Pri papirji sedim, s peresom v roki, pisati pa ne
morem — ker ne vem, kako bi pisal. Kaj — to me ne skrbi — pa tisti vražji
kako.« To pismo, ki ga v opombah k drugemu zvezku Kersnikovega Zbranega
dela prvič objavlja in komentira Anton Ocvirk, dovolj razvidno kaže, da je
postajalo pisanje Cyclamna zmerom težavnejše, če ne kar problematično, česar
si ni mogoče razložiti drugače kot z dejstvom, da je morala avtorja po eni
strani močno opredeljevati (sklepati smemo, da celo ovirati) socialno politična
razsežnost (malo)meščanskega prostora, v katerega je bil — šele pod Celesti-
novim vplivom — situiral ljubezensko zgodbo, po drugi strani pa ga je prav
tako intenzivno določala samosvoja zamisel erotičnega motiva. Zato seveda
nc more biti naključje, da je Janko Kersnik poskušal večkrat med seboj po-
vezati in uskladiti obe, očitno izključujoči se razsežnosti besedila. To dokazuje
zgoraj že omenjeni dialog med Korenom in Meglo, zlasti pa je v tem pogledu
značilno četrto poglavje, ki je bilo takrat, ko je avtor pošiljal zgornje pismo,
že napisano. V tem poglavju namreč najdemo kratek dialog o slovenskem in
nemškem slovstvu, ki ga govorita Elza in Hrast in v katerem se — poleg ero-
tičnega prizadevanja — prvič razkrije tudi advokatova vroča zainteresiranost
za slovenska narodnostna vprašanja. Vendar mora ostati Hrastov nacionalni
angažma brez vsakršnih posledic in odmeva, saj se pojavi v docela neustrez-
nem trenutku povesti: Elza se za njegovo vnemo sploh ne more zanimati, saj
si daje vse preveč posla z iskanjem ženina. Načelno vprašanje o slovenščiru
in literaturi se je zatorej moralo razbliniti takoj, ko je bilo zastavljeno. Pisa-
telju se je tako po vsem videzu čisto praktično razkrilo, da načeti problem
nikakor ni neogibno potreben za potek in ustroj zgodbe, zato ga je moral
456
opustiti, s tem pa je posredno seveda izpričal, da sta obe — v začetku zastav-
ljeni — pripovedni razsežnosti med seboj dejansko neuskladljivi. V tekstu se
je pojavila razpoka, ki pa je že zategadelj, ker se je roman tiskal sproti, ni bilo
več mogoče premostiti. Tista razsežnost, s katero bi lahko avtor ekspliciraj
vprašanje o usodi slovenskega jezika in slovenskega naroda in ki je po vsem
videzu res bila prevladujoča lastnost družabnega življenja v Borju, je torej
morala že od vsega začetka ostajati zunaj osrednjega epskega motiva, ki ga je
imelo besedilo razviti, zato ne more biti nič nenavadnega, če jo je avtor nekje
v sredini besedila preprosto in dokončno opustil.
Zaključek istega, to je'četrtega poglavja najbrž prav zato uvaja v raz-
merje med narodnostno občutljivim Hrastom in lepo, ampak nemško guver-
nanto Elzo nov, zelo pomemben element. Razmerje med obema junakoma ni
moglo biti napeto in neuresničeno le zaradi njunega različnega nacionalnega
porekla, saj samo ne more imeti nobenega odločilnega vpliva na ljubezen, o
čemer priča med drugim tudi kasnejša Hrastova poroka s Katinko, ki prav
tako ni slovenskega rodu. Napetost je morala temeljiti drugje: v nekaterih
lastnostih Hrastovega značaja samega. Hrast je moral postati problematičen
tako rekoč »sam po sebi«, zunaj svoje narodnostne prizadetosti, le tako se je
mogla razkriti prava resnica njegovega razmerja do Elze, obenem pa tudi že
možnost njegovega novega, ustreznejšega ljubezenskega odnosa. Iz retrospek-
cije na Hrastovo staro ljubezen, ki omenjenemu dialogu o slovenskem in nem-
škem slovstvu neposredno sledi v petem poglavju povesti, namreč izhaja, da
je prav v advokatovi krivdi pred Katinko iskati Kersnikov poglavitni pisatelj-
ski interes v Cyclamnu. V petem poglavju premišljuje Hrast o svojih erotičnih
občutkih in čustvih ter se nenadoma razkrije v čisto novi svetlobi. Hrast je
namreč vse preveč »ponosen na svojo nezmagljivost«, to je samostojnost in
neodvisnost, da bi si mogel priznati, da Elzo »resno ljubi«, da se je torej po-
ja-vola »v njem ona globoka, goreča ljubezen, katera le enkrat objame človeka«.
Ker se taka ljubezen lahko pojavi samo enkrat, mora Hrast seveda ostati za
zmerom zvezan s Katinko ter v Elzi konec koncev gledati samo lepo igračko.
Janko Kersnik potegne na dan še nove sestavine Hrastovega ponosa. Hrast
se namreč noče zaljubiti v Elzo tudi zato, ker sta mu bila »življenje in druž-
ba .. . vcepila preveč frivolnih nazorov«. Odtod pa je izviralo že njegovo nek-
danje brezvestno ravnanje z nesrečno Katinko. O tem govorijo naslednje, iz-
redno značilne besede, ki jih beremo v petem poglavju: »V Hrastu je tičalo
preveč onega, kar imenujemo površno vulgarno: materializem, kar pa v istini
ni nič drugega nego — sebičnost, samoljubje. Samoljubni, sebični ljudje pa
požrtvovalne, globoke ljubezni niso zmožni, premaga jih in stori jih sužnje
edina pohotnost.« S temi ostrimi kritičnimi besedami je zdaj seveda na novo
osvetljena tudi Hrastova »globoka, goreča ljubezen« do Katinke, saj je nena-
doma prišla na dan kot čisto navadna pokvarjenost oziroma pohota. Hrast se
je razkril kot popolnoma problematična figura. Njegovi »materialistični« in
»frivolni nazori«, njegovo lahkomiselno ravnanje v tako usodni in pomembni
zadevi človeškega življenja, kakršno po Kersniku predstavlja ljubezen, pa so
hkrati onemogočili tudi to, da bi ga sploh bilo mogoče prikazati kot pravega
in neoporečnega narodnjaka. V tem primeru bi moral avtor pač v samem za-
četku opustiti misel na Hrastove neobvezne oziroma »pohotne« ljubezenske
prigode ter — nasprotno — poudarjati predvsem njegovo pozitivno razlikova-
nje od oportunista, nemškutarja in »praktičnega« človeka, graščaka Medena,
ki ima v začetku do Elze prav tako povsem lahkoten odnos: »He, he — jaz
poznam guvernante; in ta je taka kakor druge! (. . .) Vse so koketne in gle-
dajo, kje bi koga ujele!« pravi v razgovoru s Hrastom v tretjem poglavju.
S tem, ko je Kersnik pripravljal advokata v problematično erotično zvezo
z guvernanto, ko je posebej omenil njegove »frivolne nazore«, njegov »mate-
rializem« kot direktno posledico »življenja« oziroma »lahke družbe«, je mo-
ralo avtomatično postati tudi njegovo »narodnjaštvo« nekaj vprašljivega ali
vsaj ne popolnoma resnega, spremeniti se je moralo v verbalistično deklami-
ranje o ljubezni do domačega naroda, ki pa je ostalo vrh tega vse do konca,
v vseh ostalih Hrastovih odločitvah in odnosih, povsem osamljeno in tako tudi
v sebi samem še posebej problematično. Hrast se na primer posmehuje Me-
denu, češ da je nemškutar kljub temu, da zahaja v čitalnico: »Kdor stoji nekaj
klinov više na socialni lestvi, to se pravi vsaj tako visoko kakor ta gospod
Meden, oni prihaja le, da se mu čestita ali pa morda iz sebičnih političnih
nagibov,« demmcira Elzi. Nekaj strani naprej pa si sam želi denarja, politične
kariere in privilegiranega (višjega) socialnega položaja, da bi mogel realizirati
457
svoje lastne »politične nagibe« in je pod vplivom vsega tega tudi že brez-
vestno poteptal ljubezen do lepe in neizkušene Katinke. »Materializem« ozi-
roma »frivolni nazori«, ki jih v tej zvezi Janko Kersnik eksplicitno omenja kot
negativno in hkrati neizogibno sled, ki jo v premalo trdnem ali »značajnem«
človeku zapustita »življenje« in »lahka družba«, pa nas zdaj vendarle od Hra-
stovih problematičnih erotičnih nagibov usmerjata spet nazaj k temu »življe-
nju« in »družbi«, saj Kersnik zaključi tekst s pojasnilom o advokatovi poroki
s Katinko, s čemer postane njegova figura v moralnem pogledu spet čista;
doktor Hrast se je potemtakem še pravočasno rešil pred pogubnimi vplivi.
To »življenje« in »družba« ne moreta biti drugega kot »zunanji« prostor,
v katerem se obe ljubezenski razmerji začneta in dokončata, socialni prostor
majhnega slovenskega trga, v katerem se je iz upravnih in sodnijskih uradni-
kov formirala posebna družbena plast, ki od Janka Kersnika naprej živi v naši
zavesti pod pojmom »jare gospode«, svojo transkribcijo pa je razen v Cy-
clamnu doživela zlasti še v dveh besedilih našega avtorja, v Agitatorju in
deset let kasneje, 1895. leta, v povesti Jara gospoda. Agitator se neposredno
navezuje na zaključna pojasnila v romanu Cyclamen, zlasti na tisti njihov
del, kjer so omenjene bližajoče se volitve v deželni zbor. V tekstu, ki ga je
pisatelj spet izdeloval sproti in ki je začel prihajati na svetlo z januarsko šte-
vilko Ljubljanskega Zvona 1885. leta, so v novi svetlobi zbrane skoraj vse
postave iz prvega teksta o »jari gospodi«. To pa so zdaj predvsem politični
dogodki, saj je dogajanje besedila neposredno povezano z volitvami. Iz tega
torej sledi, da so se mogle v novem tekstu intenzivneje izraziti tiste razsež-
nosti, ki so v Cyclamnu ostajale v senci središčnega erotičnega motiva, ker
pač njegova zasnova ni dopuščala, da bi se eksplikacija dane socialno politične
situacije razvila v skladu s temeljnimi zahtevami slovenske nacionalne ideolo-
gije, ki ji je bil Janko Kersnik seveda čisto usodno, eksistencialno zavezan.
Ne vemo sicer, ali je naš avtor že med pisanjem Cyclamna mislil na novi
tekst o borjanski gospodi, dejstvo pa je, da se mu je v prvem romanu snov
zaključila tako, da je mogel v novem besedilu svojega junaka Hrasta prikazati
kot tipičnega, moralno nič več problematičnega zastopnika slovenske narod-
nostne ideje. V mislih imamo »spravni« zaključek Cyclamna, kjer doktor
Hrast v poroki s Katinko tako rekoč aktivno popravi svoje nekdanje krivice,
preseže »pohoto« oziroma »materializem« in zaživi v skladu z moralo, ki ima
zdaj seveda drugačno vsebino kot nekdaj pri Josipu Jurčiču, o kateri pa bomo
vendar lahko govorili šele potem, ko bomo prebrali oba teksta o »jari gospodi«
in opisali njune poglavitne literarne sestavine. Problematika Agitatorja nam
torej omogoča premisliti tudi tiste, zgoraj že citirane besede, s katerimi advo-
kat Hrast denuncira Medena, češ da ga v čitalnico, to je reprezentativno na-
rodno ustanovo, vodijo le sebični politični nagibi. Obenem pa si bomo mogli
podrobneje razjasniti tudi bistvene razsežnosti tako imenovanih »frivolnih na-
zorov« oziroma »materializma«, s katerim je Janko Kersnik tako kritično in
obenem tako nedefinitivno opredehl glavno osebo svojega prvega teksta o jari
gospodi in ki je na vsak način eden osrednjih elementov njegovega literarnega
pisanja sploh. To se pravi, da se bo naše spraševanje o Agitatorju moralo ne-
prenehoma zaustavljati ob naslednjih dveh temeljnih sestavinah tega besedila
in Kersnikovega pisanja sploh: to bojo najprej morala biti vprašanja o no-
tranjih razsežnostih materialističnih, frivolnih nazorov, o sledeh, ki jih v člo-
veku zapuščata »življenje« in »lahka družba«, in nato vprašanje o politični
napetosti, ki jih razkrije predvolivni boj in ki so v tesni zvezi s prvim sklopom
naših vprašanj. Na prvi strani si bomo morali ogledati problem morale in na
drugi strani njen položaj v stvareh in dogodkih, ki zadevajo v samo bistvo
slovenske nacionalne ideologije in nekaterih pojavnih oblik njene konkretne,
»vsakodnevne« politične prakse. Naše branje se bo torej dogajalo med moral-
nimi in političnimi razsežnostmi Agitatorja, med problemom slovenskega na-
roda in njegovih »višjih« interesov ter med problemom »sebičnih« političnih
nagibov oziroma koristi, med »ljubeznijo« in »politiko«. Seveda se bomo mo-
rali naravnati v raziskovanje temeljev, notranje resničnosti obeh sestavin, saj
je več kot očitno, da je Kersnikovo literarno pisanje zasnovano na medseboj-
nem blokiranju ali spodbijanju ljubezni (morale) in politike, sebičnih in »viš-
jih« političnih interesov, literature, ki konstituira narodno zavest in omogoča
nacionalno realizacijo, in pisanja, ki ga ne zanima drugega kot uspeh pri ob-
činstvu. Seveda pa bomo mogli o tej posebni lastnosti Kersnikovega leposlovja
spet govoriti šele potem, ko bomo ob konkretnih primerih pregledah način
in obliko njegovega blokiranja ali spodbijanja.
458 1
Ptvì tekst o borjanski jari gospodi nam je pokazal, da se v njem niso
mogle do polne mere izraziti tiste dimenzije, ki neposredno zadevajo v temelje
slovenskega malomestnega sveta, v one specifične značilnosti, ki borjanski svet
ločijo od npr. Jurčičevih kmečkih ljudi v Sosedovem sinu. Te dimenzije je
prekričala erotična zgodba, ki je pisatelju omogočala dinamično dogajanje ozi-
roma napeto in takrat popularno branje in ki je po vsem videzu igrala izpo-
stavljeno vlogo že v prvi, neobranjeni varianti teksta, nastali preden je naš
avtor dobil v roke Celestinovo študijo Naše obzorje. Motiv Hrastove pokvar-
jene in »pohotne« ljubezni do nedolžne Katinke, motiv očiščenja in moralne
rehabilitacije je v odločilni meri prerastel aktualne politične zametke, ki so se
odpirali v razmerju med narodnostno občutljivim Hrastom ter »sebičnimi«
ljubezenskimi (Elza) in političnimi (graščak Meden) nagibi, da bi bilo mogoče
na njem enakovredno utemeljiti tudi politično, se pravi specifično sliko slo-
venskega (malo)meščanskega sveta, čeprav je bil le-ta takrat socialno očitno
že formiran. Zato Janku Kersniku ni kazalo drugega, kot da je tekst o ciklam-
nu zaključil tako, da je Hrastu z moralnim očiščenjem odprl pot do pravega,
ne le naključnega in deklarativnega delovanja za narod, o čemer govore na-
slednja pojasnila iz epiloga: ». . . njegov [Medenov] nasprotnik in zmagovalec
v trgu pa bode sigurno — Hrast, Kam se bode le-ta vrgel — ali bo pristopil
k narodni ,radikalni' ali k narodni ,vladni' stranki — tega ne vemo — naroden
pa bo gotovo. In to je glavna stvar!« Sklepati torej smemo, da je moralo biti
natančno na tem mestu romana konec: eno »obdobje« Hrastovega življenja
se je zaključilo, advokat je prerasel pogubne »materialistične« vplive »življe-
nja« in »lahke družbe«, doživel moralno katarzo — besedilo je temo izčrpalo
do konca tn se s tem odprlo novi snovi. Agitator potemtakem rekapitulira
Cyclamen tako, da prevzame tam neeksplicirana politična razsežnost osrednje
mesto v tekstu. Po drugi strani pa Cyclamen kaže, da se je Hrastova figura
v poroki) s Katinko do tiste mere realizirala, da je ni bilo več mogoče uporabiti
za središčno vlogo novega teksta. Glavni akter novega romana je moral po-
stati nov junak.
Socialni prostor je ostal isti s svojim razmerjem do materinščine vred.
Tudi v Agitatorju je na začetku kmalu opisana čitalniška beseda, Borjani po-
slušajo predavanje o zvezdoznanstvu in spet stopi eksplicite v ospredje ta
njihova zelo značilna lastnost: »Hrastova soproga je premalo umela sloven-
ščine in pri koncipistu pl. Rudi je bila prav taka. (.. .) Igral se je sedaj s
pahljačo svoje sosedinje Milice. [—] Ta pa je pazno poslušala, a zaman, da bi
razumela vse. V štirih letih, katere je prebila v odgojevališču v Švici, postal
ji je bil tudi domači, rodni jezik skoraj tuj in marsikateri izraz ji je sedaj
zazvenel na uho, ki ji je bil že izginil iz spomina. Da bi bila nejevoljna zaradi
tega, ne smemo trditi.« Temu komentarju sledi naslednji dialog, ki zasluži,
da ga v celoti navedemo:
»,Ali razimiete vso to slovenščino?' vpraša po tihem koncipist Ruda svojo
sosedinjo izza razpete pahljače.
,Ne vse', smehlja se Mihca, ,pozabila sem že mnogo.'
,Oh, saj se tudi več učili ne boste!'
,Zakaj ne?'
,Ker treba ni!' šepeta potem.
Deklici ni ugajal ta razgovor, zato je molčala. Jezilo jo je nekaj v vede-
nju Rudovem in tudi zadnja opazka, iz katere je odmeval zaničljiv naglas.«
Pred nami je namreč skoro popolnoma ista situacija kot v drugem po-
glavju Cyclamna. Kakor se je tam nenadoma pojavila nemška guvernanta
Elza in kakor se je graščak Meden posmehljivo izražal o slovenščini (»Kaj
je meni do tiste vaše slovenščine? To ni nič praktičnega, nič koristnega; kdo
pa ima kaj od vsega tega?«), tako se je v Agitatorju vrnila v Borje hči »na-
rodnega« graščaka Boleta, Milica, ki se je vzgajala v Švici ter tam pozabila
mnogo slovenščine; in kot so se za Elzo takoj našli ljubimci in snubači, tako
se tudi za Milico vname »vladni koncipist« pl. Ruda; kot sta se ob guvernanti
srečala — ne da bi si sicer prišla v neposredno nasprotje in spor — »narodni«
advokat in »nemškutarski« graščak, tako se ob pl. Rudi kmalu znajde Hrastov
koncipient Andrej Koren, ki je za razliko od oportunističnega Rude od začetka
do konca »naroden«.
Tako je pred nami skoraj identičen tloris: za lepo Boletovo hčer se po-
tegujeta dva snubca, ob tem njunem prizadevanju pa se posredno zastavljajo
vprašanja o ogroženi narodnosti; isti je socialni prostor — vendar je zdaj dosti
bolj razčlenjen, kot je bil v prvem besedilu: razgovori med Borjani v gostil-
459
niskih sobah tržne čitalnice niso več tako neobvezni in lahkotni kot v Cyclam-
nu, ob besedi se na primer ne načenjajo več problemi o dobrem ali slabem
glasu tega ali onega izmed nastopajočih pevcev. Zdaj ima notar Božidar
Ko'privec predavanje o zvezdah in drugih nebesnih planetih, v občinstvu, ki
je bodisi zaradi téme bodisi zaradi pomanjkljivega razumevanja slovenskega
jezika na splošno dovolj nezainteresirano, pa se že določno začnejo razkrivati
nasprotja in trenja. Kaplan Anton se mršči, ko pride predavatelj na »živo
materijo«, koncipientu Korenu pa se v tem prebudi »duh zanikanja, opozicije«
in čeprav ga predavanje o zvezdoznanstvu ali o čemer koli drugem prav nič
ne zanima, je zdaj, ko se je gospod Anton »oglasil proti«, postal »za«. Trenja,
ki se za zdaj pojavljajo še v dovolj rahli obliki, kažejo, da je Janko Kersnik
naravnal svoje besedilo v novo smer. Drugo poglavje Agitatorja, kjer se nape-
tost med borjanskimi prebivavci pokaže zlasti še ob vprašanjih, kdo je pravi
Slovenec v trgu, ali je prva narodnost ali vera, kakšen naj bo pravi narod-
njak itn., je med najdaljšimi v celotnem tekstu. Interes za nenavadno in
razgibano zgodbo, ki je prevladoval v vseh dozdajšnjih spisih našega avtorja,
se je ohranil le še v zelo zabrisani obliki. Osrednji poudarek je na plastični
sliki notranje dovolj intenzivnega, a kot celota vendarle statičnega malomest-
nega sveta, ki se dogaja na preskusen, uzakonjen in kljub vsemu trenju ven-
darle nevznemirljiv način, tako da ga pravzaprav nič ne more spraviti iz usta-
ljenih tirnic. Prav tako je mirno in objektivno Kersnikovo razmerje do juna-
kov. Na poseben način so si vsi enaki, Kersnik jih vse po vrsti, neprenehoma,
a le rahlo ironizira. Svet, ki ga konstruira njegovo pisanje, si je postal prvič
samemu sebi vsaj do neke relativne mere zadosten. Namesto zagonetne in
nenavadnih naključij polne ljubezenske zgodbe, ki je nekdaj prekrivala vse
bistvene položaje v povesti, je pred nami javni, socialni svet, iz katerega obe
— najavljajoči se — erotični razmerji do Boletove Milice prav nič ne izstopata;
sklepati smemo, da se bosta razvili in dopolnili v skladu z mirnim, nerazbur-
Ijivim tokom svojega sveta. Nakazan je tudi premik v moralnem tretmaju
snovi: Koren nima nobene dvomljive preteklosti za seboj, kot nepopisan list
se odkriva pred nami in nanj se šele na začetku teksta začno zapisovati sle-
dovi sveta in ljudi: lepa Milica, pretkani Ruda, problem slovenskega naroda,
njegovih novih predstavnikov v zboru deželne skupščine: konoipient pri Hrastu
je, advokat je bü zaslutil njegove sposobnosti in čeprav je še brez pravoznan-
skih izpitov, je v pisarni »od dne do dne rabljivejši«; in ko je tako »glede
socialne stopnje zlezel za nekoliko klinov više«, je postal še čitalniški odbornik
ter se znašel med prvimi akterji borjanskega družabnega življenja. Prav tako
so v celoti neproblematični njegovi ljubezenski nagibi, medtem pa njegov tek-
mec pl. Ruda — kot vladni uradnik — v svojem posmehljivem odnosu do
slovenščine že takoj na začetku razkrije dvomljive poteze. S tem je seveda v
izhodišču teksta že določena poglavitna razlika med obema ljubimcema.
S prvima dvema poglavjema je Janko Kersnik do največje mogoče mere
Kxlprl tekst: z docela neoporečno figuro koncipienta Korena, z njegovim čistim
»navdušenjem« za vse, kar je narodnega, z njegovim »duhom opozicije« in
za zdaj še skritim nagnjenjem do Boletove Milice je formiral startno pozicijo,
na kateri se bosta mogli povsem naravno izoblikovati obe osrednji razsežnosti
besedila: politična in erotična.
Na prvem mestu v povesti se nahajajo nekatere lastnosti Korenovega
»duha zanikanja, opozicije«. Te lastnosti so v tesni zvezi s koncipientovo glo-
boko, tako rekoč temeljno ujetostjo v dani svet in v njegova protislovja, ki
našemu junaku seveda ne dovoljuje, da bi zmogel dosledno živeti v skladu s
svojo opozicionalno mislijo. Ko o predpustu priredita Meden in njegova sopro-
ga Elza večerno zabavo, se Koren najprej upre, da bi šel tja: »... v nemšku-
tarjevo hišo ne zahajam!« Kljub temu tja odide, ker upa, da se bo lahko
srečal z Boletovo Milico. Ko pa se na zabavi le zave, da je vse skupaj samo
pretkani predvolilrri manever, mu seveda ne preostane drugega, kot da svoji
»narodni« družbi nemočno ponavlja: »Da je vse humbug, političen humbug, in
mi smo samo okvir, statisti, klovni, bedaki. . .« S temi besedami je Koren
sam docela razvidno definiral svojo pozicijo: res je, da je borjanski svet izpri-
jen in da je poglavitno politično orožje intriga, vendar iz tega sveta ni mogoče
nikamor zbežati: Koren rohni zoper svojo klovnovsko vlogo, ki mu je bila v
takem svetu dodeljena in v katero je padel nekoliko tudi po lastni krivdi,
vendar je to navsezadnje tudi njegova edina možnost, saj je brez premoženja,
socialno nesamostojen in celo brez volivne pravice. V središče njegovega pre-
pričanja je sicer položena čista narodnostna ideja. Ker pa je to ideja brez
460
realizacijskih instrumentov, ji v praktičnem, političnem pogledu sploh ni mo-
goče določiti konkretne vsebine. Korenu potemtakem ne preostane drugega,
kot da v njenem absolutno čistem imenu priganja svoj »duh zanikanja, opozici-
je« do vrhunca, tako da smemo sklepati, da bo konec koncev moral zanikati
svojo idejo samo. Da te ideje ni mogoče prikazati kot neposreden ali praktičen
interes čisto določenih ljudi, saj bi pri tej priči prišla ob svojo čistost in
idealnost, dokazuje naslednji odstavek, ki ga Koren pripoveduje svojemu
prijatelju Koprivcu potem, ko se je Meden prvič pojavil kot poslanski kandidat,
in ki ga moramo zaradi njegove pomembnosti navesti v celoti:
»Oh, ubogi rod slovenski! Kadar si bomo malo oddahnili od pritiska trde
nemške pete, tiščala nas bo pa svoja domača samoljubnost, lenoba in zavist in
ona grozna domišljavost — češ saj ga ni boljšega od mene! In tako nimamo
nič višjih vzorov, narodnost je le sredstvo, namen pa svoja korist. Pa vsi ti naši
gospodje? Le poglejte jih! Sodnik bi bil rad kandidat — pa je li naroden? In
kaplan? Naroden je, pa danes mu ni za narodnost, nego da prodre njegova
stranka! In Meden? V štirinajstih dneh bo mož tako proslavljen, kakor bi bil
sam slovenski rešenik, in vam ne more slovenskega stavka pravilno napisati.
Pobil in preklel bi jih vse te nečimurne, samoljubne —«
Z navedenimi stavki je mladi Andrej Koren čisto jasno izrekel predvsem
to, da je dani svet s svojimi nečistimi političnimi spletkami in računi v popol-
nem, neukinljivem neskladju z idejo o narodu. V teh spletkah in računih
doživlja ta ideja neprenehno devalvacijo, saj z njo vsi poljubno manipulirajo,
spreminjajo v sredstvo, izrabljajo za različne »sebične«, se pravi zasebne
interese in koristi. Med idejo in svetom, med Korenom in Borjem vlada abso-
luten razkol. S tem pa je že izrečeno tudi to, da bo morala ostati ideja nerea-
lizirana, da agitator Koren kljub svojemu »idealnemu« kandidatu Hrastu
pravzaprav apriori ne bo mogel opraviti nič: takoj, ko bi se neposredno ude-
ležil »umazanih« oziroma »sebičnih« političnih spopadov, bi se moral že
odreči tudi svoji ideji sami. Spremenil bi se v problematičnega junaka, enakega
svojim nasprotnikom, njegovi nazori bi morali postati sami po sebi »frivolni«
in prostor, v katerem se nahaja, ne da bi se mu mogel izmakniti, bi se izkazal
kot tiste vrste »lahka« družba, kakršno poznamo že iz prvega teksta o »jari
gospodi« oziroma iz Hrastovih »materialističnih« doživetij v Cyclamnu. S tem
pa bi seveda morala neogibno doživeti devalvacijo predvsem tudi Korenova
ljubezenska zveza z Miilico.
Osrednji jimak Agitatorja se je moral potemtakem že od samega začetka
nahajati v situaciji, v kateri je poraz njegove čiste nacionalne ideje jasen
vnaprej. V političnem pogledu njegova pozicija ne odpira nikakršnih realnih
perspektiv.
Tekst je v tem trenutku še zmerom odprt: jasno je samo to, da bo avtor
opravil popolno degradacijo političnega sveta. Intriga, ki jo z Elzino pomočjo
splete pl. Ruda proti Hrastovi kandidaturi in obenem proti Korenovi zvezi z
Boletovo Milico, to dejstvo poglablja. Predvolivni boj postaja od strani do strani
vse bolj »sebičen«: in — v Kersnikovi kritični optiki — moralno problematičen.
Nujno je, da postaja v tem tudi Korenova in Hrastova nacionalna ideja vse
bolj abstraktna in da ima na volivnem shodu več uspeha Meden s stališčem,
da se bo v deželnem zboru pač »ravnal tako, kakor bo ukrenila narodna
večina«, kot pa Hrast, ki si je bil piostavil v program »varovanje narodne ideje
v vseh okolnostih«. Vendar ostaja izid Hrastove kandidature in Korenove
agitacije nejasen vse do trenutka, dokler se v Borje ne vrne graščak Bole, ki je
bil v odločilnem trenutku pred volitvami skrivnostno izginil, čeprav je v obeh
povestih nastopal kot dosleden »narodnjak«, in katerega odločitev naj bi zdaj
razčistila zadevo. Bole pa Hrastu kandidaturo odsvetuje, češ da se ga je
osrednji volivni odbor odpovedal, ker je preveč liberalen, in se odločil za
Medenovo kandidaturo. Hrast naj bi se umaknil ter tako pristal na disciplino,
ki je poglavitna »narodna dolžnost in krepost«. Hrast se prijateljevemu stali-
šču upira, a pri tem ne more drugega kot ponavljati svoje načelno, zdaj že
dokaj izpraznjeno stališče: »A pomisliti je treba, kaj je z narodom, z našo
narodno idejo, ako nas bodo zastopali mameluki in koristolovci, ako nas bode
vladal samoželjni absolutizem starih poslancev. (. . .) Ako tudi propademo,
seme, katero zasejemo s svojim bojem, to seme bo pognalo; kdo ve, kakšen
bo potem čez nekaj let naš položaj? Jaz trdim, da bodemo rastli v svoji moči!«
Seveda morajo ostati njegove misli v Boletu brez slehernega odmeva, graščak
in posestnik se natančno zaveda, da ne bi Hrast v skupščini opravil nič —
> Z drugimi ali pa za drugimi boš hodil!« Nazadnje se mora razkriti še to, da bo
461
Hrast najlepše in najkoristneje služil svoji narodni ideji, če z vztrajanjem pri
kandidaturi ne bo sejal razdora med obe nastopajoči politični struji, saj bi ta
razdor zlahka izrabila v svoj prid avstrijska oblast. In če premislimo: Hrast
v neposreden in odprt konflikt s klerikalnimi in nemškutarskimi nasprotniki
tudi sam ne more, saj bi se s tem njegovi nameni prav tako razkrili kot sebični
in strankarski, s čimer pa bi od njegove čiste ideje spet ne ostalo nič. Tema-
tizirati bi se morala kot stvaren političen interes, s tem pa bi seveda ne bila
več to, kar bi po Korenovi in Hrastovi zamisli morala zmerom biti in ostati:
od neposredne prakse, ki je neogibno »sebična« — nedotaknjena, idealna. Ni
naključje, če se spor med nekdanjima prijateljema-narodnjakoma Hrastom in
Boletom zaostri na isti ravnini. Posestnik Bole nazadnje celo sam kandidira
ter se poveže s kaplanom Antonom in graščakom Medenom. Kljub Elzini
intrigi zoperi Korenovo ljubezen do njegove hčere, ki je sicer igrala pri njegovi
odločitvi določeno vlogo, pa Boletova kandidatura in spor s Hrastom vendarle
pomeni predvsem to, da se je graščak odločil ravnati po logiki svojega social-
nega statusa in ne po zahtevah čiste, idealne narodne ideje. Izvoljen je seveda
Meden, Koren in Hrast se morata umakniti: nacionalna ideja-vrednota se je
dokončno skazala za neprimerno, mogočo le zunaj praktičnega političnega
sveta. Ker se sama ni mogla spremeniti v »sebični« politični interes, je morala
pred »umazano« zakonitostjo sveta kapitulirati.
To pa seveda že prameni, da je Janko Kersnik v Agitatorju izvedel radi-
kalno devalvacijo političnega sveta, s tem pa izpričal tudi to, da se je njegovo
pisanje na poti v realizem definitivno zaustavilo ob »idealu«, kakršnega pred-
stavlja ideja o narodu. S tem si je tako rekoč sam po sebi zaprl možnosti iz-
črpne, realistične transkripcije političnega sveta. Obstal je pred idealom,
kakršnega izredno natančno kaže zaključek desetega poglavja Agitatorja: Ko-
ren, Hrast in Bole se prepirajo o kandidaturi, nasprotja med njimi so zelo
ostra, tedaj pa se nenadoma zgodi naslednje:
»Koren se je pikro nasmehnil. Odgovoriti je hotel ostro, toda stali so že
pred gradičem in skozi odprto okno prvega nadstropja so jim doneli otožni
glasovi narodne pesmi naproti.
,Oh, Milica poje!' omenil je graščak in vsi trije so postali pred grajskimi
vrati in poslušali. Milica je svirala na klavirju, spremljajoča staro narodno
pesem.
Bilo je, kakor bi ti glasovi dušili vse strasti in vso jezo, ki je malo prej
kipela v srcih teh treh mož. Molčali so, in ko naposled graščak povabi onadva,
naj gresta gor ž njim, ubogala sta brez ugovora.«
Druga razsežnost, s katero se morejo blokirati še tako intenzivna na-
sprotja, je — že znana — dimenzija ljubezni. To je drugi temelj, na katerem
je Janko Kersnik — zoper radikalno realistično transkripcijo sveta — zasnoval
svoje pisanje. Namesto v socialno problematiko, ki jo je zahteval Celestinov
program, se je orientiral v vprašanja morale, ta vprašanja pa so v celoti
izvirala iz implicitnega, nereflektiranega pristajanja na svet: ne literatura na
način socialne kritike, ampak restituiranje intime — to je erotičnih razmerij in
čiste, politično neuresničljive nacionalne ideje. (Poroka strastnega agitatorja z
lepo Milico je znamenje njegovega umika iz političnega sveta).
Tako je literatura Janka Kersnika ujeta v razkol: med moralo in politiko,
med smislom in metodo je pretrgan stik. Ni naključje, če so v njegovih
naslednjih besedilih, zlasti v Rošlinu in Verjanku ter Jari gospodi, politični in
nacionalni problemi spet v popolnoma podrejenem položaju: poglavitna postane
ponovno nenavadna erotična zgodba in vprašanja o morali, ki se iz nje za-
stavljajo. Tako je krog sklenjen, prva faza slovenske leposlovne proze je
dokončana: nacionalna ideologija do konkretne družbeno politične problematike
ni našla poti.
462
UDK 886.3.09-3»19-
INKRET, Andrej : Janko Kersnik et les commen-
cements de la prose littéraire slovène, Problemi, Ljub-
ljana, vol. 7, št. 78, str. 427—463.
Le texte définit la prose littéraire slovène du
XIXe siècle comme une réalisation de deux projets
littéraires et théoriques centrales dont l'intention
commune est l'auto-réalisation de la nationalité slo-
vène dans la littérature et à l'aide de la littérature. Le
premier programme a été développé par Fran Levstik
dans son essai Le voyage đe Litija à Čatež (1858), le
seconde par Fran Celestin dans son traité Notre ho-
rïzon (1883). Le texte analyse la transition de la litté-
rature slovène de la poésie lyrique vers la prose et
aborde spécialement certains dimensions de la Cou-
ronne de Sonnets (1833) de dr. France Prešeren, le
premier conte en slovène La chance dans le malheur
(1836) de Janez Cigler, et traite en détaille deux textes
caractéristiques pour les commencements de la prose
Slovène — les contes Martin Krpan (1858) de Fran
Levstik et Le fils du voisin (1868) de Josip Jurčič. Les
écrits en prose de Janko Kersnik (1852—1897), ou la
question du rôle de la littérature en histoire des Slo-
vènes attend son apogée, justifient distinctement la
conclusion que la littérature slovène en XIXe siècle
est l'instrument de l'idée nationale en même temps
qu'ils posent le problème des possibilités de sa lecture
réitérée, textuelle, c'est à dire non-idéologique.
UDK 886.3.09-»19^<
INKRET Andrej: Janko Kersnik i počeci slove-
načke beletrističke proze, Problemi, Ljubljana, vol. 7,
št. 78, str. 427—463.
Tekst nam govori o slovenačkoj beletrističkoj pro-
zi XIX. stoljeća kao direktnoj realizaciji dviju cen-
tralna literarno-teoretska projekta, kojih je zajednička
namjera samo-realizacija slovenačkoga naroda u lite-
raturi i uz pomoć literature. Prvi je program razvio
Fran Levstik u putopisnom eseu Popotovanje ođ Litije
do Čateža (1858), a drugi Fran Celestin u raspravi
Naše obzorje (1883). Tekst analizira prevazilaženje
slovenačke literature iz lirike u prozu, sa naročitim
akcentom na nekim dimenzijama Sonetnoga venca
(1883) dr. Franca Prešerna, na prvoj slovenačkoj lite-
rarnoj priči Sreča v nesreči (1836) Janeza Ciglerà, a
zatim nam detajlnije prikazuje dva, za početak slove-
načke beletrističke proze značajna teksta, to jest lite-
rarnu priču Martin Krpan (1858) Frana Levstika i
Sosedov sin (1868) Josipa Jurčiča. Prozni tekstovi Jan-
ka Kersnika (1852—1897), u kojima dolazi do kulmina-
cije pitanja o ulozi literature u slovenačkoj povijesti,
očigledno potvrdjuju zaključak da je slovenačka lite-
ratura XIX. stoljeća instrument nacionalne ideje, a
istovremeno postavljaju pitanje o mogućnostima nje-
zina ponovnog tekstualnog, znači, neideološkog čitanja.
463
Problemi, Ljubljana 1969, vol. 7, št. 78, str. 464—476
DIMITRIJ RUP
el: Idealist brez idealov.
(Razmišljanje o Janku Kersni
ш). Literarna, pa tudi politična zgodovina
slovenskih razmer v drugi polovici 19. stoletja se nam zdi
na prvi pogled odmaknjena v šolarsko uporabo. Programi, ki so
se zastavljali takrat, so danes brez izjeme uresničeni (kdo bi si upal trditi, da
niso), osebe, ki so pletle niti tedanjega dogajanja, se nam zdijo kot dobro znani.
Stereotipni in komaj opazni muzejski portreti, izgubile so plastiko, njihov glas
je utihnil, nič več ne moremo vanje vključiti svojih problemov in projektov.
Politično dogajanje 70-ih in 80-ih let se nam zdi komaj vredno zapisa v šolski
program, saj kdo se še danes zmeni za Bleivveisa, Kluna, šukljeta in Mahniča?
Kdo lahko sluti kipečo energijo mladoslovencev in si predstavlja mojstrsko
strategijo klerikalcev? Komu je mar boj za nacionalni obstanek? Zakaj bi po-
svečali pozornost kameleonskim preobrazbam slovenskih politikov, čemu bi se
ukvarjali z mislijo na čase, ko je strastni boj nenadoma zamenjala sloga, ko
se je pojavil »brezdomovinski socializem« kot pravi dvojček »brezdomovinske-
ga klerikalizma«? Zgodovina, ki je sledila tem dogodkom, zadovoljuje nemir,
ki bi se utegnil poroditi iz premišljevanja o onem času. Le kaj bi moglo pretre-
sti razîmere v letu 1969, sto let po oni dobi, ko na samem slemenu poti slo-
venskega naroda premišljujemo o drobnih ter zgolj funkcionalnih popravkih in
dodatkih, ki jih moramo izvršiti, da se pač dalje gibljemo v imenu dialektičnih
zakonitosti sodobnega sveta?
Podobna čustva nas obhajajo, če se spomnimo književnosti one dobe.
Stritar, Levstik, Jurčič, Kersnik, Leveč ... To so vendar avtorji, ki jih predpi-
sujejo svojim dijakom učitelji v osemletki. Mladinska literatura. Njihova dela
ponatiskujemo v imenu ohranjanja kulturne tradicije, njihova literama vred-
nost sicer ni vprašljiva, toda njihova raba je omejena in njihov domet slaboten,
ln vendar se avtor tega kratkega in publicističnim zakonom prirejenega zapisa
ukvarja ravno s premišljanjem o tem obdobju slovenske literarne in politične
zgodovine. Točneje, to premišljevanje je v celoti posvečeno enemu od protago-
nistov, ki združuje obe področji, graščaku z Brda Janku Kersniku.
Ta uvod je imel namen pokazati vso problematičnost in slabo spodbudo,
ki spremljata delo, kot je »obujanje« preteklosti. Vendar to delo ni opravljeno
iz lažnega idealizma ali literarne sentimentalnosti, nima nobenega skromnega
smisla za »zbiranje starin« — niti ne prejema naklonjenega impulza s strani
katerega od fondov, ki se profesionalno ukvarjajo z varstvom narodnih svetinj.
To delo je namenjeno bistvenemu vprašanju o književnosti, vprašanju, ki je
jxjrojeno iz nemira današnjega časa in ki sprašuje o smislu literarnega priza-
devanja sploh. Ker nimamo pomislekov glede ustreznosti sociologije književ-
nosti, lahko formuliramo naše vprašanje takole: ali je romaneskna forma, kot
jo uveljavlja literarno (in politično) 19. stoletje, v bistvu transpozicija vsakda-
njega življenja v individualistični družbi, porojeni iz produkcije za tržišče, na
literarno raven? Ali je mogoče pritrdilni odgovor, ki ga daje Lucien Goldmann.
uporabiti za fenomen slovenskega romana? Ali je vendar mogoče vztrajati pri
tradicionalnem ločevanju literarnega in socialno-političnega nivoja? Takšen
razgovor, ki ga je prvi začel Rastko Močnik (Pesmi 1854, Problemi, št. 69—70),
čeprav z drugačnimi predpostavkami in temeljiteje, kot bo to uspelo avtorju
tega razmišljanja, je nujen. Da bi se vendarle vključili v ta razgovor, ki ima
namen razjasniti našo' zvezo s preteklostjo, oziroma jo sploh ugotoviti, uporab-
ljamo posebno »srečno« usodo Janka Kersnika. Ali je ta razgovor mogoče na-
daljevati in ali je vključen v splošni nemir, ki nastaja na Slovenskem v zvezi
z »vprašanjem o poeziji«, bo skušalo pokazati pričujoče razmišljanje.
464
1.
465
Takole piše Anton Breznik (Dom in svet 1935, 78) o Kersnikovem jeziku:
:rNerazumljivo pa nam je, da je Kersnik v ta živi, ljudski jezik vna-
šal vedno več praznih, prisiljenih časnikarskih besed iz Slov. Naroda ...
Razložiti pa si moremo to čudno nasprotje s tem, da Kersnik ni živel
samo za umetnost, ampak je deloval vse življenje tudi kot pohtik in
časnikar, ki je s podhstki, članki in poročili zalagal Slov. Narod in se
s tem tako vživel v časnikarski jezik, da se mu ni mogel odtegniti. Pisavo
Slov. Naroda je imel.za nekaj stalnega, nespremenljivega... Do časni-
karskega jezika je imel tolikšno nagnjenje, da ni sprejemal samo tega,
kar se je v Slov. Narodu že dalj časa pisalo, ampak tudi stvari, ki so se
komaj parkrat zapisale. Iz Slov. Naroda je pobiral izraze, preden so mogli
preiti v govor izobražencev in postati splošna last meščanske družbe. Ko-
maj je Železnikar vpeljal kako novo besedo (npr. pojav, predbacivati,
1882; vetrenjak 1883), jo je že uporabil, ne da bi bil čakal, da preide prej
v resnični govor meščanske družbe. Sprejemal je izraze, ne da bi bil
premišljal, ali so živi ali ne, ali se govore v krogu tistih ljudi, ki jih je
opisoval in jim polagal take izraze na jezik. Tako v jeziku ni vedno rav-
nal kot realist, ampak je realista prehitel časnikar, ki mu je več za nov
izraz kot za stvar samo. Jezik, ki ga Kersnik pise, torej ni povsem jezik
tedanje meščanske družbe; mnogo tega se ni nikjer govorilo, ampak samo
pisalo po predalih Slov. Naroda. Po večini pa je seveda to jezik, kakor
se je izoblikoval v tedanji meščanski družbi. Ta jezik se loči od kmet-
skega jezika v tem, da je izrazito kmetski tropos (metaforični in metoni-
mični izrazi) nadomeščen s tropom, ki je vzet iz meščanskega življenja,
in pomnožen z izrazi knjižnega jezika ter z nekaterimi, večinoma med-
narodnimi tujkami, ki so meščanom znane. Doslej še ni noben pisatelj
zadel občevalnega jezika meščanske družbe, ustvaril ga je šele Kersnik . .«
Ta citat nam omogoča, da premislimo ne le strukturo jezika, ki ga je upo-
rabljal Kersnik, temveč tudi pisateljev totalni odnos do njegovega poklica,
ki je v zvezi s pisavo. Kaj lahko storimo z ugotovitvijo, ki nam jo ponuja
Breznik, da je Kersnik ustvaril »trop, ki je vzet iz meščanskega življenja?«
Kaj pomeni poudarjanje »časnikarske« razsežnosti pisateljeve osebnosti? Kako
lahko razumemo Breznikovo izjavo, ki pravi, da je Kersniku »več za nov izraz
kot za stvar samo«? Da bi lahko razumeli ta vprašanja, se moramo nekoliko
p>oglobiti v pisateljevo usodo.
Kdor vsaj površno pozna korespondenco med urednikom Ljubljanskega
Zvona Levcem in pisateljem, bo raziunel vsakovrstne pripombe (Breznik je le
njihov oddaljeni odmev), ki so letele na Kersnikov žurnalizem. Janeza Trdino
16. junija 1883 »zapeko« »tuje nakaze (tujke), ki se v njem (v romanu Cikla-
men) sim ter tja . . . šopirijo in bralcu pačijo«. Dr. Evgen Lampe leta 1903
meni o Kersnikovem slogu (v Rošlinu in Verjanku) naslednje:
»Kersnikov slog je še iz ,stare šole'. To je še ono pripovedovanje,
katero izven sebe postavi svoj predmet in ga opazuje kot nekaj samo-
stojnega, neodvisnega. Današnji pisatelji pa so zaprli oči in gledajo le
svojo ,dušo' . . .« (Citirano po Ocvirkovih opombah k Zbranemu delu.)
Vse te pripombe so usmerjene v nekakšno Kersnikovo prenagljenost, v
površnost, nedodelanost, saj predmeti ostanejo še potem, ko so že vključeni v
literarno delo, samostojni, neodvisni; Kersnik po mnenju takšnih kritikov ni
dovolj pretehtal besed, saj neprijetno zapečejo in silijo ven iz literature. Ker-
snikova prenagljenost in strast po sprotnem kovanju izrazov, uporabljanje žur-
nalističnih domislic, vse to nam postane razumljivo, če prisluhnemu Levčevemu
priganjanju in jezi. V letih, ko je Leveč urejal Kersnikove romane in povesti,
v njuni korespondenci skoraj ni pisma, ki sa ne bi dotikalo večnih pisateljevih
zamud. Včasih sta na Brdo romali po dve pismi na dan, ki sta rotili pisatelja,
naj vendar »iztisne« toliko teksta, da ga bo dovolj za nadaljevanje v Zvonu.
Kersnik je vedno čakal na zadnji rok, nenehno je zamujal datimie, ki mu jih je
postavljal luednik, tako da ta ravno zaradi Kersnika ni mogel pravočasno
urediti številke, še posebno, koi je šlo za Ciklamna, ki je izhajal na prvem me-
stu. Prav iz tega razloga, ker je Kersnik stalno kasnil in so v tiskarni morali
njegove tekste staviti v zadnjem trenutku, je Leveč za Kersnikov drugi roman
Agitator določil zadnje mesto v reviji, da bi ga lahko stavili, ko bi bila revija
že tehnično urejena. Kolikor je bilo »komercialnega čuta« v Kersniku, toliko
ga je büo tudi v Levcu. Med vzroki svoje jeze je Leveč navedel tudi konkuren-
co s Slovanom, ki da je izhajal ob roku. Kersnik je pisal sproti, cd nadaljeva-
nja do nadaljevanja in kot kažejo pisma, morda celo v enem izvodu, ki ga je po
slu pošiljal Levcu. Da bi mogel nadaljevati, je prosil Levca za odtis, saj je edino
tako lahko imel pred seboj »celoto«, če ne štejemo načrta, kjer si je kratko ski-
ciral potek dogajanja. Vendar, kot dokazuje Ocvirk na primeru povesti »Na Že-
rinjah«, se načrt in realizacija marsikje razlikujeta. Tedaj je büo Kersnikovo
pisanje prava sprotna produkcija za »tržišče«. Edino daljše delo, ki ga je napisal
v enem, je ravno povest »Na Zerinjah». To je tudi edino delo, ki je izšlo v knjigi
(1876). Vse, kar je pisal pozneje, je pisano sproti, kot podlistek, brez ambicije,
da bi büo celovito, da bi imelo popolno zgradbo, uravnovešeno dramaturgijo in
dovršeno terminologijo. Lahko celo sklepamo, da je Kersnik v svojem pisanju
kdaj zagrešil kakšno napako, ki je pomembna za potek dogajanja, saj vemo,
kako svobodno je Leveč popravljal Kersnikovo pisavo. To ni izključeno, če
pomislimo, da je pisatelj v Agitatorju Boletovi graščini dodal ribnik, ki ga v
Ciklamnu še ni büo.
Kako je klic dobe prepletel nivoje, ki smo jih navajeni ločiti, se nam
pojasni iz dveh virov: iz socialno-politične zgodovine in literarnih del samih.
Takole piše Prijatelj v III. delu Slovenske kulturnopolitične in slovstvene zgo-
dovine 1848—iSg^: ,Mladoslovenci' so ustvarjali bolj iz dneva za dan, snujoč
svoje duševne proizvode bolj iz aktualnih, jarkih dnevnih gesel nego iz inti-
mitet na videz nekazne in neznatne vsakdanjosti. Bui so kakor ustvarjeni za
žurnaliste; zato je tudi bua njih najprüjubijenejša oblika feljton, razposajen,
humorističen, satiričen, v katerem sta bila mojstra zlasti Heine in Bome . . .«
Ko govori o zvezah med »Mlado Nemčijo« in mladoslovenci, poudarja Prija-
telj, da je prvim bilo lastno »strastno razmerje do sodobnega življenja«,
»ugodje nad resničnostjo«, ki »si je iskalo duška v političnem interesu«.
Heinejev odnos do poezije je v tem oziru še posebno zanimiv. Kersnik takole
označi »ideologa« Mlade Nemčije (Slov. Narod 1873): »Heine je pravi pesnik,
a brez vnetja za svetost poezije . . .«. Kam meri Kersnik, če ne v »laičnost«,
»strastnost«, »udarnost«, ki naj bi zamenjale »suefosf«? Morda to najbolje
ilustrira Heine sam:
»Ein neues Lied, ein besseres Lied,
O Freunde, will ich euch dichten;
Wir wollen hier auf Erden schon
Das Himmelreich errichten . . .
Ja Zuckererbsen für Jedermann,
Sobald die Schotten platzen!
Den Himmel überlassen wir
Den Engeln und den Spatzen . . .« (Zimska pravljica)
(Citirano po I. Prijatelju — Slov. kulturnopolitična in slovstv. zgod.)
Kersnikova replika sledi v Ciklamnu:
»Ali zopet poHtika? Da ne morete mirovati! Kako stoji v Faustu:
Ein garstig Lied, pfui! Ein politisch Lied!«
Tako se pošali »bogati posestnik iz bližnje okolice« Bole nad razgretimi
obiskovalci čitalnice v Borju. Njegov glas kot iz topa udari med govornike, ki
se preplašeno sprašujejo, zakaj okrajni glavar in davkarski nadzornik ne
obiskujeta čitalniških prireditev. Pred njegovim prihodom, ki zviška prekine
nastajajoči spor med sodnikom in Hrastom, beremo tale apel na zdravi razum:
»Vedite, gospod doktor Hrast,« povzame sodnik, »meni ni všeč, da
moja hči deklamira tu v čitalnici. Vam lahko govorim o tem, vi ste
pameten mož; pa pomislite: edino to, da sem oseminštiridesetega leta
deklamiral Prešernov ,Krst pri Savici', škoduo mi je toliko, da nisem
pozneje hitro dobil mesta na Kranjskem; rekli so, da sem revolucionar.
In pred nekaj leti bi imel biti imenovan za svetovavca v Ljubljani — sam
predsednik mi je pisal, naj prosim tja — in ravno tedaj je moja starejša
hči Mihca pela v naši čitalnici in — jaz nisem bil imenovan. In današnja
deklamacija mi bo tudi škodila!«
466
v hipu so se pred iiašimi očmi formirale tri različne ideologije: prva je
ona, ki meni, da sleherni nastop ali kakršnakoli akcija ogroža spontan potek
stvari, ki je sam po sebi smotrn in bo pripeljal brez »umetnih« posegov v
splošno zadovoljstvo in skladnjo interesov. Druga je ona Hrastova, ki skriv-
nostno namiguje na lastno trdnost, moč in uspeh:
»... In ko bi se kaj zgodilo, imamo vendar naše poslance . . .« Ta akti-
vistična pozicija, ki nasprotuje bogaboječemu vztrajanju znotraj meja obstoje-
čega, je ona, ki zasluži Boletov posmehljivi ton: »politična pesem, gnusna
pesem«. Hrastovo navdušenje nad »nebesi na zemlji« in njegova politična vo-
lja, ki je odločno usmerjena'v »novo, boljšo« (politično) »pesem«, se zaenkrat
še ne spopade z Boletovo »vzvišenostjo«. Tudi Bole še ne razkrije svojih kart
takoj v začetku, šele v desetem poglavju Agitatorja se izkaže:
»Sine ira et studio, dragi moj! Vprašanje je, ali je tvoja kandidatura
pohtično koristna ali ne? Ali nam kaže discipliniranim iti za osrednjim
odborom ali pa postaviti se na svoje noge?
Čemu bi se šalil v tako resni stvari? Jaz pravim, vdajmo se
disciplini; to je narodna dolžnost in krepost. Ako strmoglavimo one, ne
koristimo narodni stvari!«
Medtem ko je Hrast poln nekakšne čarobne moči, ki zmore popolnonia
resno (naivno?) ponuditi sodnikovemu »pasivizmu« alternativo v poslanski
akciji, neizmernega zaupanja vase in v pravo smer svoje pameti, je Bole
že takoj v začetku cinik. Politični pogovor zamenja s pomenlcom o ženskah.
»Vse sem pripeljal! Ženo in gospodično! Ah, krasna je — pravim ti!«
Naivni Hrast napačno reagira:
»Soproga tvoja, to seveda! Občudujem jo, odkar jo poznam! pritrdi
veselo Hrast.
»Ah, kaj boš govoril o moji ženi! Jaz menim gospodično Elzo! Našo
novo guvernanto ali družabnico ali kakor jo hočeš imenovati! Dva dni je
že pri nas!«
Hrastovo prepričanje je takšno: denuncirati je treba politično spletko, v
parlamentu razkriti krivice, preko poslancev doseči spoštovanje narodnostnega
gibanja, prepričati svet o vrednosti slovenske kulture.
Kazno je, da se prizadevanje mladoslovencev k nekakšni »demitizaciji« in
še posebej Kersnikovo prizadevanje, da bi sledil perspektivi prihajajoče meščan-
ske družbe, ki je v takratnem času mogla imeti samo svetlo barvo, vključuje
v verigo »mladih« gibanj za — družbeno preobrazbo. Resda se mladosloven-
sko gibanje vedno sproti ukinja, ko v imenu »višjih skupnih interesov« popusti
zdaj prvakom (prosjačenje za Zamikov mandat — 1870), zdaj klerikalcem
(v času ekspanzije nemškega liberalizma 1873—1879), vendar ohranja nekakšno
latentno silo, ki jo je sicer težko definirati, lahko pa jo opišemo z značilno
Narodovo silovitostjo, ki je v bistvu brez določene vsebine, vendar po »stilu«
zelo natančno izraža razpoloženje »mlade« generacije:
»Naš boj je boj za ideal: za narodnost našo, za pravice jezika naših
očetov, za narodni obstanek rodu svojega, ki je in hoče ostati in bode
ostal (kljub vsem pigmejičnim zmagam nemčurjev) ud velicega debla
silne slovenske rodo vine . . . Resnica je, da so imeli naši perfidni in laž-
njivi nemškutarji na vnesrečnej banki Sloveniji (ki je propadla, op. D. R.)
veliko orožje zoper našo stranko . . .« (Narod 1877).
Podobno naivnost, kot jo zagreši slovenski liberalizem leta 1877, je za-
slediti tudi pri Kersniku. Ko na eni strani sam živi v vrtincu nove dobe, ko
iiitenzivno participira na ideoloških predpostavkah liberalnega (meščanskega)
gibanja, stori iz graščaka in trgovca Medena, zato ker je ekonomsko uspešen,
smešno figuro.
»Medtem je Meden premišljeval, kako bi najbolj spretno ogovoril
svojo plesavko. Zadnje besede Boletove soproge so mu donele še vedno
na uho. Ta mož po svojem očetu, na pol kmetskem bogatašu, ni bil
dmgega podedoval nego denar, zato se tudi v vsem svojem življenju ni
brigal za to, kar imenujejo izobraženi ljudje takt; kajjti tudi tega je treba
podedovati! . . .«
467
čeprav se šele počasi prebijamo do prave vsebine Kersnikovega libera-
lizma in njegovih zaresnih razsežnosti, nam je bolj ali manj jasno, da mu
manjka prave buržoazne ostrine. Prav smešno je Narodovo opravičevanje ste-
čaja barike. Kot pravi Prijatelj, je tragedija liberalizma v tem, da je »zatajil
svojo zgodovinsko nalogo, ker se je zatekel k laži in trdil, da ni to, kar je bil
in bi moral biti« . . .
»Vse je omenjal ,Narod', samo nečesa se ni spomnil: da je bila ona
slovenska stranka, ki se je on zoper njo že od svojega postanka boru,
obdržala sebi izročene narodne pozicije (kmetske občine), da pa so bili
Slovenci docela podlegli baš v onih krogih, katere zastopati, vzbujati in
organizirati je bila dolžnost liberalcev, — v meščanskih. Pozabil je bil
na to, kar je pisal dne 51. avgusta 1873: ,Pridobili smo že v tem kratkem
času mnogo življev, ki so že bili odpadli, ker so mislili, da naša narod-
nost in nazadnjaštvo — je identično.' Propadla ni bila narodna stranka,
ampak propadel je bil slovenski liberalizem. . .« (Prijatelj, Janko Kersnik,
njega delo in doba.)
Namesto da bi v skladu s svojim programom in s svojimi interesi zaščitil
prve finančniške ambicije svojih volivcev (banka Slovenija), je naš liberalizem
na vsa usta pozival zdaj k neoprijemljivemu slovanstvu, zdaj k spravi z na-
sprotniki. Ko Kersnik misli »pravo pesništvo, brez vnetja za svetost poezije«,
in »nebesa na zemlji«, tedaj, ko pripravlja svoj mali »humanistični« program,
seveda ne neha biti »žurnalist«. Njegova misel je kontradiktorna in malokje
sklenjena.
Ali če smo še bolj radikalni, Kersnik je vihrav politik. In sicer politik
takšne vrste, kot je politika njegove stranke in pozneje — njegove frakcije
(vladna stranka), ki je lavirala med konservativci (Klun) in radikali (Tavčar,
Hribar). Seveda je slika političnih razmer vsak trenutek drugačna in s tem je
Kersnikova pozicija vsakič v drugačnem razmerju do ostalih političnih faktor-
jev. V tistih časih je v delu slovenskih politikov toliko verbalizma, da jim
včasih s težavo iščemo ustrezno mesto na lestvici ideologij ali razberemo poli-
tični program. Ker je büo med 70. in 90. letom, tj. v času, v katerem se naše
razmišljanje v glavnem zadržuje, še prezgodaj za radikalno akcijo v smislu
preselitve »nebes na zenaljo«, še posebej zato, ker slovenski liberalizem ni smel
niti mogel najti stika z nemškim liberalizmom, ker je bil ta centralističen in
nacionalističen, ampak se je po sili razmer vedno znova zatekal v blago na-
ročje bolj ali manj klerikalne politike (Tavčar . . .), in ker se je zdela »totalna«
akcija »pregrešna« in nemogoča samim »meščanskim« politikom, ki so lahko
eksistirali edinole pod pogojem, da ostane ona trojna zveza (vera, dom, cesar)
trdna, je klic k »desakralizaciji« mogoče razumeti v glavnem verbalno, kot
dnevni politični vzklik brez prave vrednosti.
In vendar ni mogoče reči, da med slovenskimi intelektualci ni büo pra-
vega idealizma. Tega ne dokazujejo samo pisma, ki romajo med Dtmajem in
Ljubljano pa med Ljubljano in Brdom, ter slikoviti uvodniki v Narodu, ki ope-
vajo slovensko politično vitalnost, to dokazuje recimo tudi dejstvo, ki ga na-
vaja Prijatelj, da so bui voditelji slovenskega liberalnega gibanja razen izjem
(dr. Zarrük, dr. Turner, Josip Stritar) slabo izobraženi in malo razgledani. Pri-
jateljev sklep je tak, da je tem pomanjkljivostim kriv njihov prezgodnji vstop
v politično življenje, torej ravno ta idealizem in strast, kot jo razodevajo že
zelo zgodnji zapisi naših pisateljev. Da so bila čustvena valovanja velika in da
so protagonisti našega razmišljanja napeto sledüi utripu dobe, dokazujejo še
posebej pisma, ki sta si jih pisala Kersnik in Leveč:
». . . Pa še druga reč me je dolgo grizla — slovenska politika — in še
me grize. Kakor veš, sem bil od nekdaj hud politik. Zdaj sem pa to reč
malo opustü. Zadnje lumparije v kranjskem in goriškem zboru (22. okto-
bra 1869 — v kranj. dež. zboru krotka resolucija, da se ,ustava prenaredi
in odkaže večja avtonomija deželnim zborom, kterim naj se na prosto
voljo pusti, po svojih historiškopravnih razmerah, po narodnem soplem-
stvu ali z ozirom na financialne ali sploh materialne okoliščine združiti
se v državnopravne skupine') so me brezkrajno razjarile — in od tega
časa sem se odpovedal skoro popolnoma čitanju političnih stvari, ker
vidim, da naši podkupljeni Itrmpje hočejo na vsako vižo Slovenijo vničiti.
Nekaj dni nisem bil takrat za nobeno rabo, in ker sem vedel, da mi to
468
jemlje preveč časa ter mi napravlja samo jezo in srd, obesil sem politiko
na kol, kakor naši očetje Zjedinjeno Slovenijo. Kar me še spravi v fana-
tizem, to je nesramno vedenje tistega moža, ki je predsednik prvega na-
šega zavoda. Dr. E. H. C. (Costa)! — Fej te bodi! Prvega psa, ki ga bom
imel, bom po njem krstil! — . .. Kadar premišljujem slovenske zadeve,
me kar obup obhaja in skoro bi jo potegnil za Celestinom in Brezovar-
jem v St. Petersburg. Celestina je sam obup na naši domovini tako daleč
pripravil.« (Leveč Kersniku na Sv. Tomaža dan 1869.)
Slovenska politika ni zapustila nedefiniranih pozicij, nejasnih programov,
nenačelnosti, skratka brezobzirnega pragmatizma v vsem času Kersnikove pri-
sotnosti. V Kersnikovi monografiji je zapisal Prijatelj:
»Slovenska politika nasproti vladi v osemdesetih letih in v začetku
devetdesetih let je stala torej kakor vse slovensko javno življenje v tem
času, pod znamenjem realizma. Bila je v prvi vrsti praktična. Ni zavze-
mala stališča: vse ali nič, ampak vodilo ji je bilo: boljše malo nego nič.
Izogibala se je opozicije in nasilnih sredstev . . .«
Kaj je mogoče razumeti pod t. i. realizmom? Na eni strani slogo med
klerikalci in liberalci, kadar je šlo za narodne zadeve, kar vodi do sklepa, da
liberalci niso mogli realizirati svojih programov in so se kazali breznačelni,
oportunistični in strahopetni. Po drugi strani nemško ekonomsko ekspanzijo,
ki je prav v 70-ih letih ustanavljala »v naših deželah industrijska podjetja in
denarne zavode ter v borbi za slovenski trg dušila slovensko podjetnost, rast
slovenskega kapitala . . .«, ki je v neprestani konkurenci postajal prav tako
nečloveški in oderuški kot njegov nemški tekmec (glej Cestrin — Melik, Slo-
venska zgodovina lygz—igiS). V pisano kroniko osemdesetih let brez dvoma
sodi tudi znameniti Kersnikov govor v deželnem zboru, leta 1883:
»Oni častiti gospodje, kateri se danes tako vztrajno vstavljajo veri-
fikaciji (mandatov nemških poslancev — op. D. R.), vzrasli so v svojem
političnem delovanju na Kranjskem in štajerskem v vednej hudej opo-
ziciji, v vednem naravnem negiranji — no, jaz menim, da je treba tu nekaj
mladostne elasticitete, da se pokorimo težavnemu položaju, da bode mo-
goče tudi kaj dobrega storiti slabim tradicijam nasproti. Treba je nastopiti
pot, ki vodi k vspešnemu delovanju . . .«
Takšnemu pragmatičnemu ravnanju liberalcev, ki so bili nekaj let ločeni
na »elastikarje« (Kersnik, šuklje), starejše liberalce (Zamik, Vošnjak) in radi-
kale (Tavčar, Hribar), se je uspešno zoperstavljala agresivna klerikalna politika,
ki pa je bila za razliko od liberalcev dobro organizirana. Pojavil se je Mahnič,
ki je sklenil privesti literaturo v utilitarni jarem, vendar v drugačnem smislu,
kot so svoj »realizem« razumeli mladoslovenci. O vprašanju socialne revolucije
pa so si bdi eni in drugi domala edini — v primeru, ko je šlo za naraščajoče
socialistično gibanje, so se edinikrat začutili na razrednih pozicijah. Svoj do-
sledni pragmatizem oziroma svojo edino preostalo programatično zahtevo (na-
cionalni boj), pokaže Narod leta 1891:
»Krščanski socializem ni'nič drugega, nego žleb, po katerem bi radi
klerikalci napeljavah vodo na svoj mlin. Noben resen človek se za kr-
ščanski socializem ne zmeni; dunajski združeni kristjani so pravzaprav
samo antisemiti. Socialnega vprašanja rešitve mi ne bomo pospešili, ker
smo premajhen narod. Borili se bomo za zahteve delavcev, toda proti
brezdomovinskemu socializmu. Ravnotako pa se tudi za krščanski socia-
lizem ne moremo ogreti, ker mu je podlaga brezdomovinski klerikali-
zem . . .« (Cit. po I. Prijatelj — monografija o Janku Kersniku.)
Ta vseskoz »realistična« politika liberalcev konec koncev nima pravega
obraza. Ko preide skoz faze paktiranja z najrazličnejšimi strankami in gibanji,
ji ostane le še »narod«, pa še ta le na jeziku, saj se spomnimo skupnih nasto-
pov z nemškimi konservativci v letih Auersperg-Lasserjeve vlade, šele pod
pritiskom rastočega delavskega gibanja (že v sedemdesetih letih je bilo v Slo-
veniji 50.000 delavcev) se formira avtentični buržoazni program: narodnostna
emancipacija (toda ne za vsako ceno), pobijanje vseh »brezdomovinskih« ide-
ologij, vendar vztrajanje znotraj meja »spodobnega«, »možnega«, »dosegljive-
ga«, »razumnega«. Slovensko liberalno gibanje ima vseskoz negativističen pro-
469
gram: živi od tega, da obrekuje, napada, spodkopuje, zavrača . . . malokdaj
ustvari originalno ideološko jedro. Z drugimi besedami, opraviti imamo s fa-
natizmom, kot ga opisuje Leveč, z aktivizmom, ki zažari od akcije do akcije,
se vedno sproti konstituira, se cepi in ukinja. To večno nezadovoljstvo, ta ne-
skončno energični pohod, ki je v svojem bistvu globoko optimističen, na svoj
način pa tudi religiozen, hočemo pokazati še na primeru Kersnikovih del.
П.
Čeprav je Kersnik v večini svojih del pristranski do oseb, ki nosijo akcijo,
se zdi, kakor da bi v primeru agitatorja Korena svoj običaj nekoliko spreme-
nil. Prvič je zgovorno dejstvo, da »junak« ni več Hrast, kot sledi iz Ciklamna,
ampak študent brez izpitov, strastni zanesenjak, celo »izprijen študent«, kot
ga imenuje gospa Boleška, Hrastov pomočnik Andrej Koren. In kakšen je ta
junak? Ni neoporečna glavna oseba, kot bi bilo pričakovati, ni usodni agent,
temveč prej »zavirajoča« točka, predmet, ob katerem se spotakne volilna kam-
panja, eksploatirani pripomoček, ki v svoji poštenosti, nevednosti in naivnosti
postane sporni vrtilni moment in ki uniči celo Stvar. Ali ni v proklamativnih
izjavah, ki jih namenja Milici, vendarle kanček »ironije«?
»Milica,« je dejal po kratkem molku (Koren), »vi ne veste, kaj je
to, ako človek posveti vse svoje sile, vse svoje strasti eni sveti ideji, ako
mu dušo polni vroča, pekoča želja koristiti narodu in domovini, pri tem
pa mora gledati, kako se po branjevsko ravna s to zavestjo, kako slepar-
sko se ta uporablja za sebične strankarske namene!«
»Vi pravite, da vas navdaja povse le skrb za domovino,« rekla je
nekoliko boječe in sramežljivo, »in mene — mene pa ne ljubite?«
»Milica?«
»Odgovorite mi!« hitela je pogumneje.
»Ljubim vas, to veste kakor jaz,« dejal je Koren in njegovo pošteno
oko se je ujelo z njenim.
»In zakaj mi ne morete izpolniti želje, zakaj me ne uslišite in se ne
izognete boja, kateri nama ne koristi in kateri bo tudi zdaj za vas brez-
uspešen — kakor sami trdite?«
»Ne morem!« rekel je agitator svojeglavno in povesil oči.
Po tem dvogovoru se zgodba naglo izteče. Intriga Medenove žene se po-
jasni. Hrast sicer ne nastopi kot kandidat, vendar se sprijatelji z Boletom in
Korenu je obljubljena želena Milica. Kaj je s Korenovim idealizmom? 2e nje-
gova začetna »čistost« nam je nerazumljiva, popolna »nepolitičnost« v stvari,
ki je vendar cela politična, neupoštevanje »stvarnosti«, narodnjaštvo, ki je
fraza . . . »To je fantast!« ga oceni Bole, »grozen radikalec« pravi sodnik . . .
Notar ga resno posvari:
»Ej, kaj se boste jezili, prijatelj! Svet je takšen, in če se hočete boje-
vati ž njim, ugonobili vas bodo prav ti, katerim se sedaj grozite!«
Koren štrli iz svoje okolice. Tam, kjer se drugi smehljajo in zvito po
svoje režirajo potek dogajanja. Koren na glas razlaga svoje misli, včasih prav
prenapeto in komično reagira na nasprotnikove poteze in se vede kot slon v
trgovini s porcelanom. Kersnik v zvezi z njim redno uporablja pridevnik
»strasten«. Da nima nobenega smisla za resničnost, dokazuje njegova neuča-
kanost pri Milici in zasmehovanje pl. Rude, to pa ravno v času, ko bi moral
svoje vedenje prilagoditi, se pokazati toleranten in odpustljiv. Ne, konflikti se
grmadijo ravno v času najhujše agitacije. Cisto drugače postopa Elza. Svojo
intrigo poveže s kupčijo. Podobno, kot se to dogaja liberalcem, tudi Kersnikovi
junaki nimajo smisla za »tržne zakonitosti«. In kaj je posledica takšnega »ne-
komercialnega« vedenja? Kaj je rezultat domišljavega, slepega in strastnega
Korenovega delovanja? Ne le spor z zunanjim svetom, ki ga sestavljajo ko-
rumpirani odnosi v Borju; Koren tvega celo spor z Milico, s svojimi čustvi,
agitatorstvo ga pripelje do tega, da pomišlja, ko gre za realizacijo njegovih
intimnih želja. In končno je on sam tisti, ki predlaga Hrastu, naj odstopi od
kandidature. Ni svet korupcije tisti, ki ga podre, podre ga sama njegova na-
pačna vera, zlomi se v sebi, njegov propad seže v temelje njegovega življenja.
Hrast lahko še naprej ostane prepričan narodnjak, njegova zamisel o svetu
470
ni prizadeta, razpoka nastane v Korenu in le v Korenu. Svet ostane cel. Koren
potolčen. Problematični Koren se je podal na pot, ki je objektivno spoznana
kot problematična. Razmere v Borju se niso spremenile. Hrast in Bole sta spet
prijatelja . . . Koren se bo poročil z Milico, koncipist Ruda, ki je bil tujec
v trgu, je premeščen v drugi kraj. Kaj je storjeno, v čem je napredek, zakaj
agitacija in čemu strasti? Zato, da lahko Hrast poočita Korenu: ». . . sedaj
ste postali celo oportunist.« Zdi se, kakor da je pisatelj skeptičen do slehernega
poseganja v svet. Primer koncipista Rude je sicer obroben, vendar logičen.
Njegovi posegi se prav tako kot Korenovi izjalovijo, odpadejo od glavnega
toka, ki gre svojo pot brez zastoja. Edina, ki ostaneta dostojanstvena do konca
in ki kljub porazu ohranita pisateljevo naklonjenost (pa tudi naklonjenost
družbe, v kateri živita), sta Hrast in Bole. Medenova prevara in Korenova
nesrečna akcija ju združita in onadva še naprej sestavljata nekakšno zgledno,
ravno primerno avantgardno, premišljeno in zaradi svoje žrtve (Boleta udari
prevara. Hrasta razmerje sil) moralno neoporečno trško elito.
Z vseh vidikov problematični Koren, patetični, strastni, prekipevajoči
posameznik, ki ruši monolitnost svoje družbe, je zaslužil tudi pisateljevo skep-
so. Ne samo to, da ga je vrinil v že pripravljeno sliko slovenskega meščanstva
(Ciklamen), ne le da pride v Boije kot tuje bitje, tudi oditi mora iz te slike,
iz družbe, ki jo je poskušal spreminjati, pa ga je z lahkoto izrinila. Takole
konča Kersnik svoje pisanje o Agitatorju:
»Koren pa je napravil izpite svoje; sedaj je še vedno pri Hrastu
zvest in spreten koncipient, vendar v kratkem bo otvoril v bližnjem
mestecu svojo pisarno in tedaj bo tudi poroka njegova z — Boletovo
Milico. Pravijo pa, da je še vedno stari, strastni — agitator.«
Svoj mir lahko najde Koren le zimaj Borja. Kako naj le živi naprej
znotraj skupnosti, ki jo je nameraval razdreti? Odšel bo v drugo mesto, tam
odprl svojo pisarno — in po možnosti postal urejen, razumen meščan, kot sta
Hrast in Bole. Zadnji stavek, ki ga izreče Kersnik, da je namreč Koren še
vedno »stari, strastni . . .« se glasi poetično, kot bi pomenil drag, pa vendar
»nestvaren« spomin na »stare dobre čase«. Koren je bil upornik brez uspeha,
pa tudi brez razloga, tujec v sistemu prevladujoče ideologije, v mehanizmu
obstoječega vrednostnega sistema, poetična duša brez smisla za stvarnost.
Kersnik je v tem pogledu resnično »realist«, razumar brez razumevanja
za strasti in vihravosti nestrpne mlade duše, stvaren in strog analitik »idea-
lizma« . . .
»Dvoboj, ha, ha! še tega nisem nikdar umel, kako se more človek
za kako idejo ubiti, obesiti ali ustreliti dati. Pa dvoboj!«
Tako govori »realist«, zdravnik Rakec v romanu »Na Zerinjah«. Prav
tak »realist« je Veronika, ki prav tiho in brez žalosti zapusti Vinka, ki pa je
nasprotno poln načrtov, življenjskega optimizma in vere.
»In zakaj bi ne bila med onimi otroci taka nadarjena glava?« vpraša
mirno Vinko.
»Pojdite, pojdite! Ko bi bilo tudi res in ko bi imel priliko speti se
kvišku, držali bi se ga vendar vedno okovi kmetskega rojstva, kmetske
krvi. Kmet ostane kmet, tudi ako se slučajno izobrazi,« reče zaničljivo
plemenitaš.
»Gospod grof, vi niste prvi, ki to govori, in niste zadnji,« reče
Vinko ter stopi raven ko jelka za korak bliže, »pa dandanes je krog
tistih, ki to verujejo, jako majhen in vedno manjši postaja, kajti ta vera
je že — smešna.«
Vinko za razliko od grofa Sorija jemlje življenje kot zaresno možnost
spreminjanja, osvobajanja od razrednih razlik, trganja socialnih spon, na-
predka, nacionalne emancipacije . . . Grof se z njim igra kot z otrokom. »Ra-
ven ko jelka« ostane Vinko do konca varuh resnice in pravice, razkrivalec
mističnega sovraštva med gradovoma, nato pa mora na pot po svetu, da
pozabi svoj poraz. Spet podoben razplet — upornika, tujca, avtentičnega in
strastnega Vinka premaga znotraj pritrjenega sveta poigravajoči se plemič
Sori. Junaški, tragični, zvedavi, poželjivi, resnobni slikar, ki se bori z resnico
in idealno upodobitvijo sveta, ki čuti svet kot skrivnostni, po njegovi roki
471
povprašujoči kompleks strahu in užitka, ki se mazohistično upira poseganju
od zimaj — nasproti ciniku, ki v žepu prenaša svet kot drobno, omejeno in
mrtvo stvar, samozavestnemu igralcu — hazarderju grofu Soriju.
Leta 1881 je Kersnika zamikal po Jurčičevi smrti nedokončani roman
»Rokovnjači«. Kot lahko sklepamo po pismih, ki sta si jih glede nadaljevanja
povesti pisala Leveč in Kersnik, je pisatelj Jurčičevo delo nadaljeval s poseb-
nim navdušenjem. O tem delu je razmišljal celo pred Jurčičevo smrtjo, ko je
sprevidel, da bolnik ne bo dospel končati začetega romana. Korespondenca
sporoča o natančnem študiju Jurčičevih zapiskov, zgodovine rokovnjaškega
gibanja, pa tudi o dvomih, ki so spremljali pisateljevo podjetje. Kot se zdi,
je najhujši dvom povzročilo vprašanje o legitinmosti rokovnjaškega gibanja.
Leveč piše Kersniku 20. junija 1881:
»Ker bi stavec uže rad lomil, zato mi je za R. prav predla. Tedaj
juteršnja pošta mi jih prinese. Prav radoveden sem nanje. Te dni smo se
pogovarjali v majhni družbi o R. Dr. Vošnjak je bil te misli, da bi se
R.-čem poiskal izvor v socijalnem vprašanji; tudi z Jurčičem je govoril
o tej stvari, a Jurčič o socijalnem vprašanji ni hotel ničesa vedeti. Njemu
so bili navadna tatinska družba.«
21. junija odpiše Kersnik Levcu:
»Vošnjakova misel mi tudi dopada, a izpeljati se sme samo v ozkih
mejah; pisal Ti bom več o tem jutri. Da pa vidiš, kako te ubogam, sem
dal Grogi na predzadnji strani že nekoliko take barve, da lahko zavijem
pozneje na narodno-socialno stran. Več o tem jutri.«
Kersnik in Leveč si z upravičenostjo socialne motivacije dajeta veliko
opravka. Tako Levčev predlog, da bi »Rokovnjače naredilo nekako simpa-
tične, če bi bili navsezadnje še ,mučeniki' našega socijalnega in državnega
reda«, doživi v tekstu takšnole reakcijo:
»In glejte, če sem tudi, kakor pravijo, roparski glavar, ali ropam
ubogemu? Ali ne tepem in ne bijem onega, ki tepe in bije naš ubogi
ljud? Pa vi ne tmaete tega?« (Rokovnjači, 13. poglavje)
22. junija Kersnik spet piše Levcu:
». . . Jurčič je začel z R-či historičen roman, in da je naslov kolikor
toliko opravičil, iskal je po »historičnih osobah«, to se pravi, po tacih,
katere so v istini živele. Dalje on z R-či druzega ni nameraval, kakor
pisati »einen spannenden Roman«, to mi je sam rekel; tendence nij imel
nobene ta roman. V tem oziru se jaz tudi z Jurčičem zlagam. Ce sem Ti
včeraj rekel, da mi Vošnjakova misel dopada, menil sem to samo tako,
da za motivacijo Grogovega delovanja porabim deloma socijalno vpra-
šanje — pa tudi ne več, nego samo v ideji Grogovej, da varuje uboge in
zatirane ljudij ,domačih in tujih zatiralcev'. ..«
Jasen je Kersnikov strah pred tendenco, pred direktno poučnostjo in
politično-socialno eksplikacijo njegove literature. Kersniku so Rokovnjači izra-
zito (v smislu njegove tradicionalne zamisli o »junaštvu«) dvojni in proble-
matični aktivisti: njihov boj sicer lahko spodbujajo konkretne socialne raz-
mere v dobi Napoleonove okupacije, vendar so še vedno tatje, roparji, ubijalci
— skratka rokovnjači. Zato jih ne more do konca opravičiti, jim odpustiti.
Možno se je strinjati z Ocvirkovo razlago, ki med drugim pravi:
». . . Zato je razumljivo, da je Kersnik zavrgel Vošnjakovo misel in
se popolnoma oklenil Jurčičeve zasnove ...« (Opombe k zbr. delom. I)
V razlagi »Rokovnjačev«, ki so bistvenega pomena za razimievanje »ju-
naštva« Kersnikovih junakov, moramo slediti stvarnim podatkom, ki so na
razpolago. Za »motto« k sedemnajstemu poglavju si je pisatelj izbral karakte-
rističen odlomek iz Dimitzove zgodovine (Geschichte Krains IV), ki mu jo je
na Brdo poslal Leveč v zvezi z Vošnjakovo idejo o »socialni upravičenosti
rokovnjaštva«:
472
»Obsojenci so pripadali tolpi, ki je umorila kapitana Boissaca, ge-
nerailnega pobočnika, in gospoda Vernazza, tajnika in tolmača maršala
Marmonta, kakor tudi več drugih francoskih častnikov in vojaških oseb;
to je bilo obsodbe vredno dejanje, v katerem pa je treba videti pač le
zakasnel pojav ponesrečenega oktobrskega upora.«
Dimitz pojasnjuje oktobrski upor (1809) kot revolto zaradi francoskega
pritiska, da bi izsilili iz provinc predpisani Kriegscontribution, ki je za Kranj-
sko znašal 15.260,000 frankov. Na Dolenjskem in na Notranjskem je izbruh-
nil upor, ki ga Dimitz popisuje takole:
»Wie immer waren die Gottscheer (Kočevci) die ersten, welche los-
schlugen. Um den 10. September hatten sich bereits 600 Bauern in Got-
tschee zusammengerottet imd verweigerten die Bezahlung der Kriegs-
contribution. General Baraguay d'Hilliers schickte den General Souchy
mit einem Bataillon zur Dämpfung des Aufstandes ab. Bei seiner Annä-
herung zerstreuten sich die Aufständischen, der Rest des Monats ver-
floss in Ruhe. Aber in der Nacht des 8. Oktober brach der Aufstand
wie auf Verabredung in den Bezirken Gottsche und Mottling (Metlika)
aus. Die PöUander (Poljane) waren die ersten, welche die ind den
Häusern zerstreuten Soldaten überfielen, entwaffneten und tödteten.
Mit französischen Gewehren, Hacken u. dgl. wohl bewaffnet, kam ein
Haufe dann in die Ortschaft Tanzberg und forderte die Insassen auf,
sich ihnen anzuschliessen und die Franzosen in den Pfarren Weiniz
(Vinica), Semitsch (Semič) imd Mottling zu überfallen und niederzu-
machen; allein die Tanzberger weigerten sich, ein Theil flüchtete sich
in die Wälder, andere begaben sich nach Tschernembl (Črnomelj), um
den Bezirkscomissar zu fragen, ob sie sich den Pöllandern anschliessen
dürften! Indessen kam der Plan der Pöllandern (Poljanci) auch ohne die
Mitwirkung der Tanzberger zur Ausführung: die Besatzungen von Mot-
tling imd Gottschee wurden überfallen, mehrere Soldaten getödtet, eine
Abtheilimg von 15 Mann italienischer Infanterie gefangen genonmaen
und nach Fiume abgeführt. . .«
Na tem primeru lahko vidimo, da tiste razlage, ki imajo rokovnjače le za
podle ubijalce in delomrzneže, skratka izmeček družbe, povedo le pol resnice.
V bistvu je bilo rokovnjaško delovanje legitimno socialno gibanje z izredno
organizacijo, svojimi zakoni, svojo moralo (ropaj bogatim, daj revnim!), skrat-
ka neke vrste slovensko osvobodilno gibanje, ki deluje iz prepričanja, da je
možno doseči drugačno družbo, spremenjena razmerja med ljudmi, ki je hkrati
upor zoper okupatorja, boj za nacionalno emancipacijo in socialno promocijo
najnižjih — zatiranih plasti. Rokovnjači so »lumpenproletariat«, grupa, ki je
zaradi določenih prestrukturiranj znotraj družbe potisnjena iz nje, ki si mora
zaradi specifičnih pogojev na degradiran način iskati novih socialnih možnosti.
Rokovnjači niso naključna grupa, njihov obstoj je zakonit v smislu zgo-
dovinske nujnosti. V to, v bistvu legitimno situacijo je potisnjen tudi Nande
(Groga), ki pravi:
»Bili so tu (rokovnjači), preden sem prišel jaz, in bodo tudi ostali
za menoj — a jaz, gnan in pojan kakor volk, sem jih našel in ostal med
njimi. . .«
Nande je »žrtev«. Silna neskladnost, neadaptiranost, togota ga žene v
uporniške vrste. Obdaja ga posebna mistika, poseben svetniški sij, pridobil si
je veljavo polboga, saj v resnici »odstavlja« obstoječi sistem vrednot s takšno
radikalnostjo, kot bi imel božja pooblastila. Kersnik se zaveda te Grogove
»karizme« in jo zato popisuje z izredno natančnostjo. V skladu z voditeljevim
»mitom« je popisan tudi njegov »glavni štab«:
»Na desni in levi so se dvigale visoke, z mahom in starim bukovjem
obrasle skale, in sicer tako blizu, da nista mogla dva človeka stopati
vštric po tej naturni ulici.
Za kakih trideset korakov postane Tone. Pred njim je zijal globok,
a kakor se je v mraku še razločilo, samo do sežnja širok prepad. Na oni
strani je stala zopet straža.
473
Ko se je bil Tone na isti način kakor prej izkazal za prijatelja (po-
vedal je geslo), porine stražnik močno in široko desko čez brezno in naš
znanec stopi tja ter po kratkih besedah, ki sta si jih s stražnucom pri-
voščila, ide zopet dvajset korakov po enaki ozki ulici ko prej in dospe
na širen, z visokim drevjem obrasel prostor, sredi katerega je gorel pod
široko, s čreslom krito streho velik ogenj . . .«
»Družbo« rokovnjačev loči od ostalega sveta brezno. Vanjo se iz sveta
»normalnih ljudi« pride po ozki brvi. Prihod je tvegan in skrivnosten. Zanj
je potrebno znanje posebnega jezika (šifra). Prihod se zgodi iz teme v svet-
lobo. V svetu navadnih dejanj je tema, v svetu zagnane akcije je luč, velik
ogenj. Ogenj razsvetljuje le to posebno pokrajino. Sele v tej luči je mogoče
razločiti pravo resnico.
»Rdeči plamen je dovolj razsvetljeval bližnjo okolico, da je bilo
lahko stvari razločevati.. .«
Iz nedefinirane množice brezpomembnih reči zašije Stvar. Oblizuje jo
rdeči plamen. Nad prostorom, kjer v žaru ognja sedi kakšnih deset moških,
je videti; »kadar je ogenj zaplapolal«, Nandetovo hišo.
»V tej hiši, podobni skoraj orlovemu gnezdu, nad breznom na skalo
prilepljenemu, je gorela luč . . .«
Nande je kot orel, njegovo gnezdo je nad breznom, visoko v sterü, od-
maknjeno »navadnemu življenju« ... V revolucionarjevem hramu nasled-
nja podoba:
». . . Na mizi je ležalo nekaj popisanih lističev in na kraju mize
poleg leščerbe, ki je le slabo razsvetljevala sobo, dva samokresa. V kotu
pri omari je slonela puška poleg težke vojaške sablje.«
Revolucionarjevi simboli so: popisani lističi (informacije, skice, teoretič-
ni zapiski. . .), luč in orožje. Gibanje ima svoje cilje in svoja sredstva. Izteka
se prek sredstev k cilju. Sveti mu luč. Ta pomaga razločiti predmete. Razlo-
čuje bogate in revne, poštene in krivične, zaveznike in sovražnike, resnico
in laž.
III.
Čeprav je naša hipoteza jasna ravno iz selekcije materialov, ki so bili
predstavljeni, jo je potrebno na tem mestu znova precizirati in zdaj dokončno
utrditi. Kersnikovi »junaki« so vseskoz problematični. Ne le, da jih pisatelj
sam gleda z določeno skepso ali ironijo, kot je primer s Korenom, ampak
jih v temelju konstituira kot shizofrenične aktiviste, tako da jih po eni strani
opiše kot strastne, stvarem pravice in resnice predane posameznike, po drugi
pa kot tatove, rokovnjače, naivneže ali norce. Slikar Vinko je premagan v
dvoboju z grofom Sorijem, Koren izgubi na volitvah, Nande se na begu pred
zasledovalci zateče med francoske vojake in pade na bojnem polju. Vsak po
svoje iščejo ti jrmaki resnico, pravico, avtentične vrednote, razgaljajo socialne
krivice in se z vso predanostjo bojujejo za svoje ideale. Njihova pot vodi iz
teme k luči, toda presekana je in popotniki zgrmijo nazaj v temo. Luč, ki jo
junaki v svoji strasti nenehoma vidijo pred seboj, čudežna svetloba, ki jo
željno ližejo njihovi pogledi, ugasne, nastopita mrak in smrt. Toda že začetek
akcije ni dovolj premišljen, zgrešen je v izvoru. Sama predpostavka je lažna
in varljiva. Svetloba je kot fata morgana in žejni popotnik se nikdar ne bo
odžejal. Junaštvo je v svojem bistvu problematično. V temelju je dejanje strasti
obsojeno na propad in slab konec. To je norost, ki vodi v pogubljenje.
Prehajamo k poslednjemu vprašanju, ki sprašuje, ali se Agitator oziroma
Rokovnjači uvrščajo med romane abstraktnega idealizma, označenega z juna-
kovo preozko zavestjo v odnosu do kompleksnosti sveta (Don Kihot, Rdeče
in Črno). Obenem se mora razkriti homologija med literarno obliko (roman)
in vsakdanjim življenjem družbe (liberalni kapitalistični sistem). Nedvomno
vsa dela, o katerih smo razpravljali spodaj, izpolnjujejo pogoje, ki jih postav-
lja definicija klasične romaneskne forme. Vsi junaki brez izjeme so strastno
usmerjeni v iskanje avtentičnih vrednot, toda njihovo iskanje je degradirano,
474
kajti njihove predstave o svetu so »romantične«, polne iluzij, nestvarne . . .
Prav tako je degradiran svet, v katerem iščejo pravico, resnico ... To je svet
laži, prevare; kvalitete so skrite pod debelo oblogo navidezne resnice, lepo-
te .. . da bi prišli do kvalitete, morajo premagati kvantitativno plast. . . Sve-
tova (junakov in zunanji) sta ločena z breznom, s šiframi, s posebnim jezikom,
z mejami. . . (Koren je tujec v Borju, slikar Vinko tujec med naseljenci
Po drugi strani nas preseneča način Kersnikovega literarnega ter politič-
itega poslovanja. To je ažurna literarna produkcija, proizvod je vkalupljen,
dolg mora biti šest strani (za Zvonovo nadaljevanje), biti mora primeren za
ljubljansko potrošnjo, ravnati se mora po prevladujočem okusu, po modi . . .
To je žurnalizem, konkurenca, iskanje novih izrazov, poseganje po tujem jezi-
kovnem blagu, konjunkturno pisanje iz dneva za dan, sprotno komentiranje,
kot zahteva trg. . . Kersnikova politična kariera je prav tako modna. Kot
politik je križanec graščinskega aristokratizma, drznega svobodoljubja, nacio-
nalne nestrpnosti in oportunizma najslabše vrste. Elasticizem! Tistim, ki se
zaletavajo, svetuje mladostno elasticiteto, kompromis, sporaziun, nenačel-
nost. . . Do svojih Junakov je Kersnik ironičen, kajti natančno pozna izid takš-
nega ravnanja, kot je Korenovo ali Nandetovo. Kersnik ni upornik, ni strasten
in zaletav, prej konservativno premišljen racionalist. Herojstva niso opravič-
ljiva ali upravičena, in vendar so neizogibna in človeška. Herojem se pisatelj
nasmiha, vendar je sam ujetnik reificiranih odnosov, ustvarja in sprejema laži
o svobodi in nacionalni emancipaciji, o svetli perspektivi... In ko misli, da
je najdlje od svojih junakov, se jim presenetljivo približa. Kersnik konstituira
svet, ki ga označujeta mediativnost in implicitnost. On sam potiska na rob
družbe začetke socialne demokracije, da postanejo njeni nosilci problematični
posamezniki, usmerjeni k uporabni vrednosti izdelkov. Pragmatizem pa ga ne
zapusti nikdar. Idealist brez idealov, tujec med ljudmi, ki jih predstavlja,
politik brez načel, žurnalist, katerega jezik je »zunanji«, ki popisuje svet, kot
da nima z njim nobene zveze. Predmeti so mu zunanji, brez števila jih je.
Pol naivno — pol ironično zre v daljavo, kjer se pripravlja gibanje socialistov.
»Brezdomovinski socializem« mu gre v ušesa, obenem — kakor da se mu
hoče prikupiti — s svojim bojem zoper meščansko navlako, Marlittine knjige,
korumpirano politiko (Korenova izjava Milici) . . .
Njegova pisava je na poti do prave literarne produkcije, v njej je čutiti
stik s stroji v tiskarni, bolj ji je za besede kot za stvar samo, kot da se
pomen umika v neki drugi znak . . . 50.000 delavcev koraka . . . štrajki zahte-
vajo vrnitev, spremembo . . . Levstikov program je pozabljen. V modi je
Celestinov program, ki ni več pedagoški, ampak sodobno »aktivističen«,
evropski, svetski. Kersnik je pisatelj, ki ga je izsilila doba. Svoje mnenje o
narodnjakih in o nacionalnem vprašanju je povedal v Agitatorju: »Sedaj smo
vsi narodni!«
Njegov boj za nacionalno emancipacijo je edino lepilo, ki veže njegova
dela in njegovo politično ravnanje. Vendar je ta podrejen širši veri. Nacional-
nost je vtaknjena v balon neskončnega aktivizma, ki je sam sebi namen.
Kersnik ni več agent ene same resnice, je »strastni agitator«, vzvod avstrijske
politike, katalizator procesov, ki jih je sprožila buržoazna Evropa. Takšna
je doba, v kateri živi. Socialno politične razmere, ki so zakopale kvaliteto, mu
narekujejo veliko produkcijo (kvantiteta). Dnevna politična gesla in praktici-
stični nastopi so »zunanji predmeti« generalnega subjekta, ki je skrit v na-
stajajočem enotnem nemškem trgu. Nemški nacionalizem je imel ekonomske,
osvajalne, agresivne namere, slovenski nacionalizem je nastal kot negacija.
Širša vera je mistični, a privlačni ritem Evrope. Kersnik je problematični
posameznik. Njegovo literarno prizadevanje prejema svoj smisel iz dveh po-
budnih kompleksov: iz političnih zahtev dobe in iz literarnih programov, ki
so bili tedaj v veljavi. Literarni programi so pozivali k »realizmu, ki naj bo
prekrit s tančico zdravega idealizma«, politični projekti so postavljeni v svet,
ki ima prav takšno dvojno (kapitalno) sestavo. Iskanje avtentičnih vrednot na
literarni ali politični način — je lahko v takšnem svetu samo problematično.
Za pročeljem idealizma se skriva mistična tema. Zunaj sveta, ki je ožarjen
od ognja, je še vse nepopisano. Slutiti moremo, da je v temi še množica
sil. Kersnik je zbegan. Ostaja mu prazna vera, volja do moči, nedefiniran ob-
čutek poslanstva. Kersnik je manager sodobne potrošniške družbe. Pol tra-
gična pol sovražna figura.
475.
UDK 886.3.09-3»19«
RUPEL Dimitrij: L' idéaliste sans ideals, UDK,
Problemi, Ljubljana, vol. 7, št. 78, str.
L'essai sur Janko Kersnik «L'idéaliste sans
ideals-" veut comparer deux destins de l'écrivain: le
destin de l'érivain et celui du politicien. Partant de la
méthode de Lucien Goldmann, l'auteur essaie de tro-
uver le lien entre la structure dictée par la vie quo-
tidienne (politique) de la société capitaliste classique
(libérale) et la structure romanesque. L'auteur traite
la manière de ce lien: il n'est pas possible de consti-
tuer une règle directe de la traduction des impulsions
sociales en littérature. Il s'agit de définir le problème
fondamental de Kersnik. En politicien, il constitue le
monde caractérisé par la médiation et l'implicite (il
refoule les commencements de la démocratie sociale à
la marge de la société, il est «conservateur^). Le hé-
ros de la littérature est cependent «l'individu problé-
matique« dont le programme revolutionäre ne réussit
pas mais le fait tomber dans le ridicule. L'auteur ne
quitte jamais le pragmatisme, il est l'écrivain dicté
par son époque.
UDK 886.3.09-3«19«
RUPEL   Dimitrij:    Idealist   bez   ideala,   UDK,
Problemi, Ljubljana, vol. št. 78, str. 464—976.
Spis o Janku Kersniku IDEALIST BEZ IDEALA
postavlja sebi zadatak da uporedi dve piščeve sudbine:
sudbinu pisca i sudbinu političara. Na način što ga je
afirmisao Lucien Goldmann, pokušava da nađe vezu
između strukture koju nalaže svakidašnji (politički) ži-
vot ranog kapitalističkog (liberalnog) društva i roma-
nesknu strukturu. Spis se dalje zadržava na način ove
veze: jer nije moguće uspostaviti direktno pravilo koje
bi prevodilo socijalne impulse u literaturu. Radi se o
tome da uvidimo u čemu je bitni Kersnikov problem.
Kao političar on sam konstituiše svet koji označuju
medijativnost i implicitnost (na ivicu društva potisku-
je početke socijalne demokratije, «konzervativac« je).
Ali junak u njegovoj literaturi je »problematični poje-
dinac«, lice koje ne uspeva sa svojim »revolucionar-
nim programom«, već ponekad dobija ironičan ili čak
smešan ton. Pragmatizam nikad ne napušta autora, on
je pisac koji je uslovljen dobom.
476
Problemi, Ljubljana 1969, vol. 7, št. 78, str. 477—497
ANDREJ MED
ved: D. T. Esej o „slika
ni plastiki'' Dušana Tršarja (Pr
ikaz struktur). Vprašanje o igri. Fenomen
igre nas ne preseneča, saj je vsakdanji pojav. Igra je bli
zu življenjski skušnji. Vendar pa kljub navidezni nepomembnosti
in nevprasljivosti ni apriori sprejemljiva, še manj pa sama-po-sebi razumljiva.
Zanimal nas bo predvsem aspekt »svetovnosti« igre in njena struktura, kajti
ia je bistvena za razumevanje Tršarjeve plastike.
Vse, kar se javlja ter pojavlja znotraj prostora in časa sveta, je minljivo
in na ta način končno. Vendar sta nastanek in »padec« (konec) vsake končne
stvari, vsakega končnega bivajočega, med seboj neločljivo povezana. Celotno
bivanje v svetu vseh končnih stvari, vključujoč pri tem tudi človeka kot svetu-
pripadajočega, se veže na stalno spremenljiv proces sveta. Končnost stvari
je torej nekakšna osnova svetovnega spreminjanja. Kljub temu pa ima konč-
nost znotraj-svetno bivajočega, bivajočega-v-svetu, le sukundarni pomen in ni
fundamentalna v smislu temeljnega svetovnega principa. Tisto »temeljno«
tega sveta je bit, ki je ne/končna in kot taka: kot temelj, iz katerega se raz-
kriva resnica sveta, »je« neskritost svetovne danosti. Svetovna bit obsega zbir
bivajočega, ki je končno.
Da bomo razumeli bit sveta in spoznali njeno resnico, moramo premisliti
karakter bivajočega-v-celoti. Tako bomo lahko doumeli princip bit-nega spre-
minjanja sveta, pa tudi fenomen igre kot simbol te vse-svetovne spremembe.
Spreminjanje sveta seveda lahko razumemo kot absolutno ustvarjanje
duha, transcendence, kot dejanje večnega stvarnika ali pa kot igro. Igra kot
princip »dogajanja« sveta se veže na način biti bivajočega, na modaliteto biti
sveta in s tem na resnico sveta. Pojem resnice in resničnega je vsekakor več-
dimenzionalen in fenomen igre kot simbol svetovnega dogajanja ga tudi raz-
kriva v njegovi dvoumnosti in večpomenskosti. Pojem resnice je skozi pojav
igre predstavljen kot stalno in odprto gibanje možnosti.
Igra ima v vsakdanjem pojmovanju značaj prividnega delovanja in se za
razliko od človekovega ustvarjanja, ki se pred-stavlja kot resno, kaže kot nekaj
ne-resnega. Igra kot resnica svetovne biti, kot resnica svetovnega dogajanja
pa »je« obratno — ločena od človekove vsakdanje skušnje — resnost sveta.
Kot resnica sveta je igra resnost svetovne biti. In človekovo delovanje je le
njen konstitutivni del. Skozi dournetje igre se približamo tistemu horizontu
našega spraševanja, ki je za svet bistven in temeljni, saj je igra resnična
podoba svetovne biti. Kot taka je igra svetovna: vse-svetovno »gonilo« spre-
minjanja znotraj-svetno bivajočega, v katerem sta začetek in konec, nastanek
in izginotje vseh stvari odločilna za pravilno razumevanje igre kot simbola
tega spreminjanja. V igri in skozi igro se nam razkriva igrajoč karakter biti
vseh bivajočih stvari: igrajoč temelj biti svetovne danosti in njenega »gibanja«.
Svet torej nima temelja, kajti igra ne more biti temelj. Svet je breztemeljen.
Svet se vrši, svet se dogaja brez načrta in brez cilja: »je« brez-ciljni. Igra kot
zakonitost prisotnega sveta je po svojem bistvu brez smisla in ni nikamor
naravnana. Princip igre je ateleološki princip. Svetovna bit kot igra: kot brez-
temeljno spreminjanje bivajočega, ki se utemeljuje skozi lastno zakonitost.
Pravila igre so svetu imanentna.
V RAZ-PORU BITI IN IGRE
Vprašati se moramo po načinu biti svetovne igre, kot tudi po njeni struk-
turi, izvoru, smislu in pomenu. Prva ugotovitev je pravzaprav formulirana že v
uvodnih mislih: kot princip sveta igra »je«.
477 ,
Fenomenološko lahko igro raziskujemo kot vsak drug pojav. Vendar igra
ni bivajoče. Vsekakor pa je nekaj realnega: realiteta, gibanj e-v-prostoru,
&preminjanje-v-času. Igra tudi ni predmetna, zato ne more biti pred-met. V
svetu ne nastopa med običajnimi pojavi, s predmetnimi kategorijami je ne
moremo opredeliti. Kljub temu pa predstavlja tisto resnično: resnico svetovne
biti. Svetovno mišljena igra: igra kot simbol dogajanja sveta tako ne more
biti plod človekove domišljije, ki je le za človeka in za svet ni zavezujoča. Kot
predmet človekovega pre-mišljanja igra ne bi mogla biti svetovnost in resnica
sveta, način bivanja svetovno bivajočega. Za igro kot dogajanje sveta, za
skušnjo njene dejanskosti in resničnosti, za način biti svetovnega nastajanja
velja: igra »je«.
Igra je na ta način določena v biti. Igra svetovne biti je bitna igra. Toda,
ali je igra v sebi zaprta, usmerjena le vase, torej pojav, ki ga lahko reflekti-
ramo le z ozirom na zaprto gibanje v-samem-sebi? Tako bi tudi človekovo
delovanje (delo) lahko vsebovalo elemente igre, kljub temu da se konstituira
kot ne-igra. Toda igra ne more biti-na-način gole predstave, ne more biti
pojem, ideja ali modus vrednotenja. Vsako vrednotenje je iz-padlo iz igre,
kajti igra nikakor ni zaprta struktura: igra je odprtost možnosti. Prav zato pa
ji primanjkuje določena »resnost«, vendar le v primeru, če pojem resnosti
vežemo na pojem smotrnosti in cilja. Igra je kot odprta struktura različnih
možnosti v spreminjanju svetovne biti brez vsake teleološke določenosti. Igra
je samostojen fenomen, ki ni le značilnost določenih pojavov. Igra je posebna
določenost in ima posebno strukturo dogajanja. Ta struktura razlikuje igro
od drugih načinov biti (bivanja), ki se vzpostavljajo med bivajočim znotraj
sveta, igri pripadajo ter se vanjo vključujejo. Kot taka je igra enotnost celote
sveta in vsebuje karakter »dinamičnega«. Igra pa je tudi podoba svobode, je
celo svoboda sama in tako ni določena od zunaj. Tisto »zunaj« in »od-zunaj«
v igri sploh ni in ne more biti prisotno. Igra kot svoboda je sedanjost-v-tra-
janju, bit-v-gibanju. Ne moremo je za-gledati ali zazreti iz aspekta preteklosti,
niti z ozirom na tisto, kar bo prišlo: z ozirom na prihodnost. Igra je sedanjost,
trenutni zdaj-tu, spreminjanje sveta v trajanju, ki ni vezano na začetek igre,
niti na njen konec, ampak na trenutnost. Svet se dogaja, svet se spreminja na
način lastne urejenosti: po pravilih igre v prostoru igre in skozi čas igre.
Torej se dogaja v času in v prostoru, je tako neprestano v svetu: bit-v-svetu
in »je« ta svet sam. Igra je nastajanje in spreminjanje v času, vznik in izgi-
notje posameznih podob in zvez znotraj-svetno bivajočega. Istočasno pa je tudi
simbol za brez-ciljno delovanje: dogajanje brez vnaprej določenega pomena,
ustvarjanje brez smisla. S tem seveda še ni rečeno, da je igra popolnoma ne-
smiselna. Kljub brezciljnosti vsebuje določena pravila. Dogajanje v igri ni
amorfno in neuzakonjeno. Vsekakor obstoje določene zveze in vzročnost, ki
pa se v marsičem loči od »običajnega«, znanstvenega pojmovanja vzročnosti.
Brez-ciljnost določenega dogajanja ne vsebuje avtomatično notranjo ne-
povezanost; brez-zveznost delovanja. Igri je imanentna vzročnost in zakonitost,
v sebi nosi nekakšno urejenost: dinamiko, ki ni le kaotična in tudi predstavlja
svet in njegovo možno (morda eno najbolj možnih) podobo. Igra kot taka
seveda ni bivajoče znotraj bivajočega, mnogo bližja je biti bivajočega, čeprav ni
bit. Igra je bit-v-gibanju in zato ne more biti vzpostavitev nove substancio-
nalnosti. Eksistira iz sebe in v sebi. Igra zanika vsakršno absolutno, vsako
determinacijo našega bivanja, pa tudi našega bit-ja, določenost naše biti in biti
sveta. Vendar predstavlja in uteleša našo stimulacijo v svetu. Igra ni umna,
kajti um (logos) išče vsepovsod celoto: sistem, smisel, popolno jasnost, goto-
vost in določenost, kar pa igra ni. Igra ne biva kot neki apriori, kot sama-za-
sebe stoječa gotovost izven biti sveta. Igra se nerazdružno in neodtujljivo veže
na bit: »je« v biti kot bit-v-igri. Bit je v-igri-igrana, dogaja se na način igre,
kar seveda pomeni, da je samo dogajanje biti vezano na pojem brezciljnega in
brezsmiselnega. Bit sveta kot taka; kot bit vsega znotraj-svetno bivajočega ni
absolutno gotova, smiselna in urejena. Bit ni utelešenje logosa, niti zapopadek
smiselnih zvez, zato ni preverljiva. Igra je oznaka biti-za-sebe, biti kot se kaže
za sebe, kot je po sebi. Prav zato pa pojem igre in njena določenost nista
vezana na predmetno, na bivajoče, ampak na ontološko osnovo vsega bivajo-
čega; na bit kot ek-sistentno bistvo svetovne totalitete. Igra je nekakšna po-
menskost brez pomena in ima velik »pomen« predvsem za kritiko teleološkega
mišljenja.
Pojem igre predstavlja »prehod« med pojmom narave, kot se ta prikazuje
človekovemu raziskovanju; znanstveni analizi, in pojmom svobode, ki ima
478
značaj nečesa popolnoma nesistematiziranega ter neuzakonjenega. Za igro je
torej značilna nekakšna »vmesnost«. Prav zato je težko govoriti o temelju
in izvoru igre, saj je istočasno prisotna v temeljnem in utemeljujočem, ki svet
vzpostavlja in določa.
Igra se vrši med bivajočim, med stvarmi, znotraj bivajočega: v bistvu
sveta. »JE« tisto, kar povezuje, veže in utemeljuje stvari in bivanje. Zato
ima značaj biti. Na način biti se dogaja, vendar ni bit sama. Bit sveta je v igri
sveta igrana, kar pomeni, da se svetovna bit izvršuje na način igre, da je
dogajanje biti in dogajanje-v-biti: igra; kar zopet pcmeni, da se igra: pojem
igre in njena določenost ne dasta izreči enoznačno, še posebno, ker igra nima
ničesar skupnega s poimenovanjem bivajočega. Kot igra je tudi bit, ki je po
svoji poziciji neločljivo vezana na igro, neopredeljiva: enotno neizrekljiva. V
svoji večdimenzionalnosti se izreka s pomočjo pojmov, ki so z njo v neposred-
ni zvezi. To so pojmi biti, bivajočega in nasprotje biti-in-niča, v katerem se
igra pravzaprav uteleša, bistvuje in se uresničuje. Nasprotje samo se pri tem
ne ukinja, ampak igro sploh šele omogoča. Igra sveta biva in se ohranja v
permanentni identiteti prehajanja biti v drugo-bit in ne-bit: v nenehni prisot-
nosti vznikanja in minevanja bivajočega, njegovih najrazličnejših podob in
zvez. V nasprotju niča-in-biti igra biva in ne biva, »je« v svetu in istočasno ni
v svetu, je realna in obenem tudi ni realna. Njen način biti je hkrati določen
in nedoločen. Igra je neprestano sovpadanje tu-biti in ne-biti. Igra tako ni le
videz, saj skuša biti podoba prave dejanskosti in resničnosti: vrši se na način
resnice, resnici skuša biti zavezana.
Igra je simbol dogajanja bivajočega-v-svetu, dogajanja, ki ne izgine v niču:
v nič kot razničenje in totalno negacijo bivajočega. Igra je »le« prehod biti
sveta v stalno drugo-bit sveta, ki je ne^bit in nič-bit vsake prejšnje podobe
sveta; pretekanje različnih podob in zvez bivajočega. V igri je vseskozi prisot-
na nekakšna distanca do realitete. Vendar takšna distanca ni mišljena kot
ontološka neodvisnost, ampak samo kot negacija posameznih podob-in-zvez
znotraj-svetno bivajočega: kot zanikanje stalnosti tubiti. Tubit kot eksistenca
vsega svetovno bivajočega v tej distanci ni izključena; negirana in ukinjena
je le njena stalnost in nespremenljivost. V igri je tubit bivajočega »odprta« za
druge in drugačne opredelitve, za druge in drugačne medsebojne zveze. Po-
doba igre nastopa tako kot simbol sveta, simbol in predstava polnosti reali-
tete (bivajočega) in zato ne more biti le slučajna, navidezna in brez vsakršnih
pravil. Igra je prehod iz dualizma slučajnosti in nujnosti, vendar prehod, v
katerem slučajnost in nujnost nista zanikani, ampak sta privzeti v dogajanje
in »lu-ejenost« sveta: v vzročnost in potek vseh stvari, vsega znotraj-svetao
bivajočega. Igra na ta način ni niti subjektivna, niti objektivna: igra je sve-
tovna, če s pojmom svetovnosti lahko poimenujemo resnico dejanskega, resnico
sveta, ki ni mišljena absolutno.
Igra se torej utemeljuje v realnem svetu realno bivajočega. Bivajoče je
v igri igrano, preigrano in preigravano in kot takšno ostaja (v igri) med se^boj
in v sebi popolnoma enakovredno. Bivajoče, ki je v igri nastajanja-in-mine-
vanja zanikano in prehaja iz biti v svojo ne-bit, iz določene podobe bivanja
v drugačno ter drugo obliko lastnega bivanja, ni zanikano v smislu raz-niče-
nja in uničenja, se ne spreminja y nič samega sebe, ampak se ohranja kot
drugo-bit »istega«. Sam proces spreminjanja bivajočega iz biti v drugo-bit
pa se vrši na način igre: na osnovi uzakonjenosti (zakonitosti)-in-slučajnosti.
r>it celote je v dialektičnem procesu spreminjanja: nastajanja in minevanja
vseh stvari v svetu igrana »skozi« igro. Igra je igrana bit. Bivajoče je' pre-igra-
vano v toku svetovnega dogajanja. Resnica biti kot tudi resnica sveta: resnica
celote ni nikoli popolnoma jasna in pregledna. Kajti resnica svetovne biti je
igra. Resnica sveta je tako zagledana v večdimenzionalnoeti biti. [Medij Tršar-
jeve plastike je spoznan za svet igre. Prikaz sveta-kot-igre prejme v skulpturah
Dušana Tršarja značaj nečesa ne-predmetnega, shematičnega. Brezosebna she-
ma projekta igre nam je dostopna prek nekaterih značilnih elementov, ki se
v posameznih podobah neprestano ponavljajo in tvorijo mikro- ter makro-
strukturo prostora-in-časa igre.]
DIALOG
AM: Kako doživljaš svet?
DT:   Optimistično.
479
AM: Kaj pomeni igra v tvoji plastiki?
DT:  Igra je ustvarjanje novega ambienta. Obvladovanje in vklenitev prostora
ter istočasno oblikovanje novega zaključenega objekta.
AM: Je delo morda igra in umetnost le izraz življenjske skušnje?
DT:  Mislim obratno.
AM: Kako naj imenujem tvoje skulpture: izdelki, produkti, »artikli«?
DT: Objekti.
AM: Ali predstavljajo ti objekti določeno umetniško interpretacijo sveta, do-
življanje in izpovedovanje njegove možne resnice ali pa so le plod do-
mišljije?
DT:  Vezani so na resničnost.
AM: Kaj ti pomeni svet, ki ga »preslikavaš«, in njegova resničnost?
DT:  Prostor, čas in gibanje.
AM: So torej tvoje skulpture zasnovane izrazito dinamično?
DT:  V igri s prostorom in posegom v prostor dosegam dinamičnost plastike.
AM: Predstavlja tvoje delo le igro simbolov?
DT: Nikakor. V vsaki plastiki, ki jo naredim, je prisotna igra okolja s po-
sameznimi elementi. Simbol je nekaj posvečenega in statičnega. Mislim,
da s tem pojmom vse preradi poimenujemo tista dela, ki v svoji zunanji
podobi ne predstavljajo nečesa konkretnega. Simbole lahko postavlja
samo čas.
AM: Je igra, o kateri govoriš, le videz: navidezna resnica sveta, ki ga upo-
dabljaš, ali pa ima svoja pravila in tako značaj nečesa resničnega?
DT: Vsaka igra ima svoja pravila, ki so resnična in prikazujejo posamezna
konkretna doživljanja sveta in njegove resnice. Ta nova dimenzija, ki
dobiva danes vse večji pomen, zlasti na likovnem področju, vnaša v spo-
znavanje in razlago neke likovne celote, ambienta in časa nova odkritja.
AM: Kako delaš?
DT: Ustvarjanje mi vedno pomeni igro, saj ne občutim nikake psihične utru-
jenosti.
AM: Ali si pri oblikovanju posameznih objektov vezan na dejanske predmete
okoli sebe, na predmetno okolje, ki je vseskozi prisotno in jasno, ali pa
segaš prek realitete v svet mikro- in makrostruktur?
DT: Vezan sem na predmetno okolje, ki ga želim preoblikovati in mu po-
staviti svoje likovne norme.
AM: V čem vidiš vzrok za nerazumevanje moderne umetnosti?
DT: Mislim, da je vse, kar »je« v naravi, prisotno tudi v nas samih. In če smo
sami sebi nerazumljivi, nam tudi umetnost ni dostopna, pa naj bo kla-
sična ali moderna. Današnja umetnost je razumljiva vsem, ki jo želijo
spremljati in podoživljati.
AM: Morda pa je za nerazumevanje kriva slabitev ali celo izguba pomenske
vloge umetnine?
DT: Ne bi se strinjal s tem, da v moderni umetnosti slabi pomenski nivo
umetnine. Opazimo lahko le zmanjšanje avtorjeve vloge in povečano
komunikacijo z drugimi, umetnostnimi in znanstvenimi področji.
AM: Kaj pa izrazna govorica umetnine, »jezik« umetnosti, ki se v sodobni
umetnosti hitreje spreminja?
DT: Likovna govorica moderne umetnosti je skrajno izčiščena in zato teže
dostopna širšenm krogu ljudi, ki si v sliki ali plastiki še vedno želijo
pripovednosti.
AM: Kakšen je tvoj odnos do primitivne umetnosti?
DT: V prvotni kulturi najdemo marsikatero pobudo za lastna likovna iskanja,
zato se zaradi novih dekorativnih in ekspresivnih elementov veže nanjo
tudi umetnost dvajsetega stoletja. Ce pa si imel v mislih naivno umetnost,
je ta zame zanimiva le v redkih primerih.
AM: Imaš tudi do slovenskih naivcev odklonilen odnos?
DT: Naši »naivci« — le redki zaslužijo to ime — izražajo likovno neproblemski
svet. Tako akademska umetnost kot grupa OHO pa iščeta nove pro-
bleme, ki jih rešujeta vsaka po svoje.
AM: Ostaniva pri slovenski umetnosti. Se ti zdijo naši likovni poskusi »mo-
derni« in torej adekvatni razvoju sodobne evropske in ameriške umet-
nosti? i
DT: Pojem »moderna umetnost« je relativen. Nobena nacionalna umetnost
ne more biti v celoti moderna. Umetnost, ki je resnično nekaj »novega«,
tvori le ozek krog likovnih ustvarjalcev. Naša moderna umetnost pred-
stavlja v slovenskem prostoru velik korak naprej in zmanjšuje časovni
zaostanek, ki je nastal v odnosu do razvoja sodobne umetnosti v svetu.
Vsaj posamezniki pa se tudi neposredno vključujejo v nova likovna
iskanja.
AM: Kaj misliš o stripu?
DT:  Klasični me ne zanima. Bolj se navdušujem za ameriški pop-art strip,
ki je risarsko in barvno čist ter izrazit.
AM: Pa o oblikovanju reklam?
DT: Ob vse večji poplavi različnih artiklov je reklama, vizualna kot tudi slu-
čajna, najkrajša komunikacija med proizvodom in uporabnikom. Likovno
in grafično oblikovanje reklam je torej v vse bolj odsotni sodobni družbi
nujno in potrebno.
AM: Ti uspeh veUko pomeni?
DT:   Uspeh je spodbuda za delo.
AM: Kaj te v svetu vznemirja?
DT:  Avtomatizacija.
AM: Verjameš v napredek?
DT:  Da.
AM: Te zanima tudi ostala umetnostna dejavnost?
DT:  Predvsem gledališče in film.
AM: Kaj pa moderna glasba?
DT: Delno mi je nerazumljiva, toda čustveno jo dojemam kot izrazno sred-
stvo trenutnega stanja družbe in njene disonance. Vendar pa mislim, da
je za izražanje problematike modernega sveta, njegove odsotnosti in
otopelosti primernejša filmska umetnost, ki vsebuje likovno izredno čiste
izrazne elemente.
AM: Čemu ustreza tvoja plastika?
DT:  Predvsem dinamičnemu ustroju lastnega doživljanja sveta.
AM: Odkod dobiš idejo za svoje delo?
DT: Nova ideja nastane iz skušnje preteklega ustvarjanja in s »pomočjo« pod-
zavestnih impulzov, le redko pa so za novo zamisel odločujoče konkretne
likovne formacije.
AM: Ima grupa, s katero si razstavljal v Mestni galeriji, le prehoden značaj?
DT: Sem za grupiranje in upam., da skupina, s katero nastopam, nima le pre-
hodnega statusa. Kajti vsaka skupina z istim idejnim konceptom, pa če-
prav z različno zasnovanimi likovnimi rešitvami, vnaša v dani svet umet-
nosti nov likovni zapis in ustvarja na ta način sorazmerno močno likovno
formacijo. V tem vidim tudi svojevrstno originalnost.
AM: Govoriš o originalnosti. Je originalnost sploh še mogoča?
DT:  Gotovo. Originalnost se kaže prav v pojavnosti novega likovnega stila.
AM: Misliš, da je umetnost (še) funkcionalna?
DT: Je, kolikor njeno vizualno kvaliteto sprejmemo za podoživljanje estetske
predstave o svetu.
AM: Ali se umetnost sodobnega sveta veže na vrednote?
DT:  Umetnost vrednote sicer ustvarja, vendar jih istočasno neprenehoma tudi
spreminja v nihanju zakonitosti in slučajnosti, ki sta vezani na impulzivno
igro določenega prostora.
AM: Kako se torej izpoveduješ?
DT: Pri oblikovanju ali ustvarjanju plastike-objekta skušam zamisel, ki jo
nosim v sebi, preliti v likovno govorico, ki predstavlja predvsem dina-
mično zaporedje likovnih elementov: likovno igro prostora in barve, s či-
mer dosežem stilno čistost in estetsko jasnost, pa tudi skladnost upo-
rabljenega materiala.
AM: AU te svet, v katerem živiš, okupira tudi v umetniškem delu in si tako
neprestano vezan na njegovo podobo, ali pa ustvarjaš od tega sveta ločen,
poseben svet?
DT:  Nanj sem vezan le toliko, da pogojuje ustvarjanje lastnega sveta.
AM: Zakaj si se odločil za plastiko?
481
DT:  Ker je komunikativna in omogoča prostorski odnos.
AM: Je vsakokratna plastika, ko jo dokončaš, v sebi zaključena celota?
DT: Vsaka plastika mora biti zaključena, kajti le tako lahko realizira in izpolni
svojo likovno ter vsebinsko govorico. Deloma se lahko menja le okolje
in ambient, v katerega se plastika vključuje z igro prostora.
AM: Ali poteka razvoj objekta v vsaki posamezni podobi (plastiki) vedno na
enak način?
DT:  Neprestano se menja.
AM: Ali predstavlja struktura tvojih objektov v celoti strogo določen, zaprt
kontinuum sicer različnih, a vendar ponavljajočih se likovnih elementov?
DT: Težim k čimbolj različnemu oblikovanju. V določenem časovnem intervalu
pa je vsako oblikovanje tudi navidezno variiranje različnih inačic, ki
kljub različnosti kontinuirajo neki likovni model. Nasprotujem velikim
stilnim preskokom, kajti tako sc zgublja specifična skušnja resnice, ve-
zana na posamezna izrazna sredstva in forme, pa tudi na konkreten
prostor in material.
AM: Kaj pomeni zaporedje in ponavljanje med seboj skoraj identičnih kovin-
skih oblik in linij »znotraj« posamezne plastike?
DT: Predvsem anonimnost, odmev, igro spreminjanja, vključevanje prostora
v gibanju.
AM: Z barvo pokriješ celotno plastiko, tako kovinsko površino kot strukturo
lesa. Kakšen pomen ji pripisuješ?
DT:  Pojav barvne dimenzije prinaša plastiki izrazno čistost in skladnost.
AM: Ni morda vsakokratna umetnina določeno »polaščanje« ztmanjega (ali
notranjega) sveta, predmetov-v-svetu itd. Ali pa je umetnost le nekakšno
preslikavanje in do-življanje?
DT: Tako preslikavanje kot doživljanje je v bistvu poseben način »polašča-
nja«. Toda zame je bistven rezultat, čeprav so poti do njega različne.
AM: Predstavlja posamezna plastik a-objekt le sredstvo tvojega izražanja in
do-življanja ali pa uteleša tudi cilj umetniškega hotenja?
DT:  Združil bi oboje: hočem se izgovoriti.
AM: Kaj v tvojih plastikah nastopa kot »označeno«: torej tisto, kar skušaš
oblikovati, in kaj predstavlja »označujoče«: tisto, s čimer oblikuješ ozna-
čeno?
DT: Oblikujem volumen v prostoru s pomočjo likovne igre. Ta nastaja med-
tem, ko oklepam kiparski medij in iščem njegovo vez s prostorom.
AM: Neprestano ponavljaš »sistem označevanja«, predvsem v rabi materiala,
uporabi barve, v razporeditvi linij in v vprostoritvi posameznih slikar-
skih in kiparskih razsežnosti. Zakaj?
DT: Ustvarjam si svoj likovni jezik, ki je podrejen konstantam mojega ustvar-
jalnega bistva.
AM: Ali je vezanost na določen sistem označevanja: na določen sistem znakov,
s katerimi označuješ pomensko dimenzijo in semantični nivo vsake po-
samezne plastike, povzročena z nekakšnim »dozorevanjem« izraznih sred-
stev, ki jih uporabljaš?
DT:   Mislim, da je tako dozorevanje potrebno za pristnejše komuniciranje.
AM: Se ti zdi pogostejše spreminjanje umetniškega jezika sodobne umetnosli
v kakšni zvezi z življenjem, modernega sveta?
DT:  Vsekakor.
AM: Teži umetnost k »izničenju«, ne le objekta, ampak tudi sistema znakov?
DT:   Umetnost »izničuje« le navidezno, da bi dosegla bistveno. To velja tudi
za njen odnos do objekta in sistema označevanja.
AM: Je umetnost lahko »jasnovidna«?
DT:   Umetnost izraža »danes«, in v vsakem »danes« so že prisotni elementi
prihodnjega. V tem primeru bi lahko govordi o »jasnovidnosti«.
AM: Misliš, da je umetnost potrebna?
DT:  Bila bi nujna.
AM: Kakšen je tvoj odnos do lepote?
DT:  Lepo je vse, kar je čisto. Lepota je v jasnosti in preglednosti podob.
AM: Kako se vključuješ v sočasno slovensko umetnost?
DT: Z novim pojmovanjem plastike v prostoru. Prostorski problematiki, ki je
danes aktualna v kiparstvu, skušam najti svojo rešitev.
482
Dušan Tršar: Odmev Vi
483;
Dušan Tršar: Peščena ura
484
Dušan Tršar: Zatišje II
485
Dušan Tršar: Prehod II
486
STRUKTURA IGRE
Bit sveta kot »prostor« med stvarmi ostaja človekovemu mišljenju pri-
krita, zastrta in nedostopna. Prostor »med« bivajočim in »znotraj« bivajočega
človek pravzaprav niti ne misli, z znanstvenim raziskovanjem ostaja le v di-
menziji bivajočega kot bivajočega. Tudi zdravi razum pušča bit vnemar. »Med-
prostor«* v bivajočem je dogajanje bivajočega, dogajanje sveta: bit, ki se obi-
čajnemu razumu zakriva. Prav zato pa večpomenskost igre nastopa kot resnica
medsebojnega nanašanja znotraj-svetno bivajočega, notranje povezanosti in
vzročnosti sveta: kot resnica .večdimenzionalnega spreminjanja sveta. Zato igra:
pojem igre kot simbol sveta ni antiteza vsem dosedanjim pojmom resnice,
ampak le-te zaobsega v celoti. Na ta način odkriva njihovo delnost, ozkost in
zaprtost.
Vse bivajoče se nahaja v igri, igrani in igrajoči so vsi znotraj-svetni igralci,
pa naj bodo to moči sveta: dinamika bivajočega ali pa človekova volja-do-moči.
V igri ni nikogar, ki bi bil »nad«, ki bi vodil igro: vsi in vse je igrano. Igralci:
bivajoče, katerega moči in dinamika spreminjanja vodijo igro — oziroma rta-
stopajo v igri — igre same ne definirajo, ampak obratno: igra definira igralce/
bivajoče. Igra je igra nastajanja, igra spreminjanja: igramo nastajanje-in-spre-
minjanje. Subjekt igre je igra sama. V igri je izrečena enotnost in celota biva-
jočega, skozi igro je zaobsežena svetovnost sveta. Kot simbol in podoba sveta
je igra »vodilo« njegove ontološke eksplikacije. Igra je breztemeljno utemelju-
joče, ki igra. Svetovna bit in tisto temeljno sveta sta zvezana z igro. Tako je
tudi človek kot posebno bitje v svetu, na poseben način določeno in oprede-
ljeno znotraj-svetno bivajoče, postavljen v igro in na igro. Igra je igra svetovne
biti in kot taka predstavlja definicijo ontološke problematike teorije igre: igre,
v kateri so ljudje in vse svetovno bivajoče igrani, čeprav hočejo biti igrajoči
(tisti, ki vodijo igro). Igra sprošča svobodo nastajanja in spreminjanja, svoboda
sprošča igro svetovne biti. Igra je svoboda in svoboda je igra.
Seveda se ob tem zastavlja vprašanje, če predstava igre kot pred-stavitev
sveta ni morda določeno relativiziranje svetovne resnice. Pojem resnice kot
igre je vsekakor naperjen proti enoznačnim, enopomenskim, jasnim in gotovim
opredelitvam resnice. Problem resnice se javlja prav v zvezi z objektivnim tu-
bitnim karakterjem človeka in sveta, v odnosu človek : svet. Igra je danes med
človekom in svetom, predvsem pa odnos vsega bivajočega-v-svetu in predstav-
lja njegov tubitni značaj. Znotraj tega odnosa postavlja v medsebojno odvis-
nost resničnost in možnost, ki sta na videz povsem različni in nasprotujoči
»lastnosti«. Igri je lastno prav to sovpadanje nečesa, kar je v splošnem mišlje-
nju le enoznačno izrekljivo, in nečesa večpomenskega (mnogoznačnega). Prav
povezanost resničnega-in-možnega pa omogoča dimenzijo biti, ki se v horizontu
igre-kot-resničnosti kaže kot igrana bit: igra-kot-možnost izpostavlja bit v njeni
slučajnostni danosti. V igri se tako istočasno razkriva tudi razsežnost prostora
med igrajočim posameznikom: človekom in igrajočo podobo sveta, ki jo izgo-
varja človek. [Igra je medij, skozi katerega Dušan Tršar izreka skušnjo lastne
resničnosti in resnice sveta: podobo neizgovorljivega principa vse-obsegajočega
tiietovnega dogajanja.] Igra je »šifra« svet-zavezujoče resnice in skozi resnico-
-kot-igro izstopa nespoznatna bit prav v svoji nespoznatnosti.
Igra nima z znanstvenim mišljenjem, ki se izreka v kategoričnih sodbah,
nobene zveze, zato tudi ne daje (z oziram na znanstveno spoznanje) nobenih
objektivnih kriterijev resničnosti. Resnica sveta nam »govori« skozi igro kot
večno perpetuiranje istega/različnega. Resnica, izpovedovana skozi igro, je brez-
končna svoboda možnosti-v-igri. Pot nastajanja in izginjanja vseh stvari zno-
traj sveta se v svoji resnici in resničnosti giblje mimo igre človekovega mišlje-
nja, ki daje o resnici sveta le logične, jasne, preverljive in pregledne sodbe.
Takšne sodbe predstavljajo z aspekta objektivnosti svetovne danosti igro ni-
čenja resnice: vzpostavljanje videza resnice sveta. Svetovna bit ne »govori«
skozi enoznačne znanstvene sodbe, skozi logični, racionalno-kategorialni ra-
zum, ampak skozi odprto ne/končno gibanje-in-spreminjanje. Zato je bit spo-
znana in spoznavna le v fenomenu igre. Bit svetovne danosti: dana bit totali-
tete bivajočega je igra. Igra je na ta način resnica in neskritost bitnega spre-
minjanja vseh stvari.
* Termin »prostor« in »med-prostor« za poimenovanje biti seveda ne more biti
primeren. V prenesenem pomenu je lahko ustrezen le v analizi struktur določene
likovne podobe (v našem primeru plastike), kjer nam gre za konkreten prikaz in
razlago posameznih izraznih elementov. ^
487
Igra sveta: igra vsega znotraj-svetno bivajočega se sicer vrši po določenih
zakonitostih, vendar ni nikamor naravnana. Cilj igre ni popolnoma jasen, do-
ločen in gotov. Igra je v svoji osnovni dimenziji brez-ciljna in torej brez-smi-
selna, čeprav ne ne-smiselna. Svetovna igra osvobaja ciljnosti realiteto in bit
sveta: svet nam je spoznan za igro in kot tak se nam tudi kaže. Igra kot
simbol svetovne blodnje in resnice je tako blodna resnica in resnica blodnje:
»odprtost« človekovega razumevanja sveta, odprtost možnosti človekove in-
terpretacije svetovne resnice in možnost novega izhodišča v spoznavanju sve-
tovnega temelja. Igra kot sovpadanje biti in spreminjanja je spoznana za raz-
vojni princip sveta. V pojmu igre se razkriva vprašanje po tistem temeljnem,
ki določa in pogojuje (obvladuje) svet, kot enotnost in celota takšnega spra-
ševanja. [Kot v-bit: kot del imanence igre je tudi umetnost podoba njenega
prikazovanja. Umetnost meji na vsebino igre in prav zato ima pojem igre v
umetnosti značaj ter funkcijo podobe sveta: kot projekcija njenega bistva, in
podobe svobode, ki je (kot temeljna igra) razlaga svetovne biti.] Igra simbo-
lično prikazuje izvorno bit brezsmiselnega svetovnega temelja.
Raz-svetljujoča igra negira breztemeljni nič: JÉ onkraj dobrega in zlega.
Tako je zanikana tragična dimenzija sveta in življenja, vezana na »izvornost
smisla«, ki je značilna za najrazličnejše metafizične miselne projekte. Skozi
zanikanje izvornosti smisla kot imanence svetovnega temelja (svetovne biti)
se nam svet razkrije v svoji brezsmiselnosti. Človekova volja-do-moči: člove-
kova igra kot znanstveno polaščanje vsega bivajočega-v-svetu zakrije in od-
pravlja svetovno bit v njeni večpomenskosti in neopredeljivosti. V svobodi volje
do obvladovanja se svet izmika doumetju lastnega bistva. V svobodi človekove
igre se razničuje svoboda igre sveta. Pojem igre, ki obsega različnost neizgo-
vorljive svetovne igre, ni podrejen pojem, saj ga ne ureja nikak substancio-
nalni modus. Bit-na razsežnost igre: ontološka dimenzija igre implicira najraz-
ličnejše in obče principe načinov biti. Meje igre so nespoznane, ker igre nihče
ne vodi: nobena substanca, niti metafizična bit. Prav zato pa je pojem igre
najprimernejši za obravnavo svetovne biti: za razlago spreminjanja sveta.
CAS-IN-PROSTOR IGRE
V našem razmišljanju in interpretaciji ontološke dimenzije igre moramo
usmeriti pozornost predvsem na pojmovanje podobe sveta, na katerega se na-
naša svet igre, na vprašanje po temelju in izvoru sveta: na ontološki odnos
med subjektom in objektom, človekom in svetom, ki se nam kaže kot igra.
Da pa nam bosta horizont igre in njena dimenzija bolj razumljiva, s tem
pa seveda tudi sprejemljiva, si oglejmo strukturo prostora-in-časa sveta (zno-
traj katerega se vrši igra): zakonitost in pravila igre, predvsem pa problem
objektivnosti igre.
Igro lahko opazujemo in razumemo na različne načine. Ce jo doživljamo
na način vsakdanje skušnje, se nam igra v odnosu do resnosti človekovega
delovanja kaže kot nekaj ne-resnega. Dokler živimo v razumevanju igre kot
nečesa, kar se vrši v ostrem nasprotju z ne-igro, dokler razlikujemo igro in
ne-igro, se nam igra v tem razlikovanju: vzpostavljanju razUke prikazuje kot
nekaj manjvrednega, kot nekaj izven resnosti in resnice sveta, kajti svet v ta-
kem razlikovanju nikakor ne moremo razumeti kot igro. Igra ima v razmeje-
vanju sveta in človekovega bivanja na igro in ne-igro: na resno in neresno,
na navidezno in resnično vedno značaj videza in neresnice, celo laži. V takšnem
razlikovanju se igra izkaže za subjektivno izmišljotino in tako ne prejme ob-
jektivne vrednosti. Kot taka se ne more javljati kot realiteta življenja, kaj šele
sveta. Vsakemu posamezniku je igra »znana«, saj jo do-življa in neprenehoma
srečuje skozi skušnjo njene prisotnosti v vsakodnevnem življenju. Vendar ideja
igre ni verifikabilna v človekovem mišljenju svetovnega temelja in resnice sve-
tovne biti, kajti človek igre ne sprejema v svojo razlago sveta in njegovih za-
konitosti prav zaradi prepričanja o ne-resnosti igre. Za človekovo razumevanje
igre je značilno, da mu pojem igre ni sprejemljiv niti za razlago človekovega
delovanja. Človekovo delovanje (delo) nastopa v imenu resnice in je prav tako
kot igra ontološki pojem, saj tvori bit človekove tu-biti.
Delo je določena človekova dejavnost in ker je »določena«, ker v sebi nosi
določen pomen, namen in cilj, po svoji strukturi nasprotuje dejavnosti igre.
Igra se z aspekta človekovega delovanja izkaže za ne-dejavnost. Pojem dela
je kot določen pojem človekovega delovanja v modemi družbi in ekonomiji
488 i
opredeljen izrazito znanstveno-tehnično. Kot znanstveno-tehnično delovanje
skuša biti delo samouresničenje človekove biti. Delo skuša biti torej kot po-
sredovanje in popredmetenje do-segljivega sveta: oblika uresničenja biti tubiti:
uresničenje človekovega bivanja. Kot znanstveno-tehnično delovanje je delo
temeljno dogajanje-in-izvrševanje človekove tubiti in celotnega bivanja sploh.
Delo tako obvladuje človekovo bit in njegov »svet«. Kot takšno pa človekovo
delo ni več določena dejavnost, kajti nobena posamezna dejavnost ne obsega
in ne obvladuje celotne človekove biti. Vsaka dejavnost zasega le del: omejeno
območje človekovega sveta. Delo kot znanstveno-tehnično obvladovanje člove-
kovega bivanja v celoti ne more biti in ni več posamezna dejavnost, ampak
tista dejavnost, ki vzpostavlja in obvladuje vsako posamezno dejavnost: teh-
nika. Tehnika je delovanje človeka kot način njegovega bivanja: način njegove
biti-v-svetu. Delo kot tako opredeljeno delo je specifična praksa človekovega
bivanja-v-svetu. V delu se s človekom nekaj godi in sicer tako, da človekovo
delo rezultira v enotnost človekovega bistva in znanstveno-tehničnega pred-
metenja znotraj-svetno bivajočega. Človek se na ta način po-predmeti: postane
pred-met tehnike (samega sebe), ki je ne obvladuje več. Človek je proizvod
lastne proizvodnje, proizvod dela, ki skuša biti človekovo samouresničevanje.
Človek se uresničuje s popredmetovanjem: s »predelavo« sveta, ki mu je do-
segljiv. Skozi delo kot specifično praksis konstituira in omogoča lastno bivanje.
In le skozi dejansko uresničevanje nalog, ki si jih je zastavil v delu kot znan-
stveno-tehnični predelavi (popredmetenju) sveta, lahko človekovo bivanje v
resnici tudi prihaja do-samega-sebe in se udejanja. Kot takšno se človekovo
delo kot samo-uresničevanje izkaže za samo-uniče(va)nje. Ta ugotovitev pa nas
že pripelje v problematiko ekonomske in eksistencialne reifikacije: na področje
znanstvenega in filozofskega spraševanja o bistvu tehnike, o dualizmu biti-in-
-niča znotraj novodobne znanosti itd. in nas zato pri analizi ter interpretaciji
določenega umetniškega opusa ne more zanimati.
Tudi v igri, kot v delu, se človek lahko ukvarja s predmeti, toda predme-
tenje v igri ima popolnoma drugačen pomen in funkcijo kot v delu. Objek-
tivna predmetnost in zakonitost predmetov se v igri vzpostavlja le kot možnost
in verjetnost. Tako so zakonitosti, vezane na človekovo subjektivno postavlja-
nje zakonov-in-pravil sveta, ki predstavljajo le njegovo voljo-do-predmetenja
in polaščanja (voljo-do-moči), v teoriji igre zanikane in spoznane za samopre-
varo človekovega uresničevanja. V igri je objektivnost predmetov/bivajočega
in njihovo neprekinjeno spreminjanje: resničnost predmetnega sveta očiščena
človekove volje-do-obvladovanja. V igri in skozi igro se izkaže ne/končna svo-
boda, ki razpre človekovo znanstveno-tehnično vladanje in predmetenje tota-
litete bivajočega. Z aspekta smisla in cilja igre je človekovo delovanje igrajoče
pri-samem-sebi, kar pomeni, da je človekovo znanstveno-tehnično obvladova-
nje sveta: igra, katere smisel ni vezan na predmet obvladovanja: na človekovo
delo (saj se le-to izkaže za samoblokado), ampak predstavlja le nje,:?ovo željo,
ki je volja-do-moči. Smisel človekovega dela kot samouresničevanje in-volja-
-do-resnice je torej nesmisel prav zaradi svoje volje-do-moči, ki negira voljo-
-do-resnice in resnico svetovne biti sploh, kljub temu, da je bila ta prvotni
namen in smisel človekove ekspanzije v svet.
Seveda je delo kot delovanje temeljni princip igre, toda kot nekaj, kar je
v igri, ne more nastopati v imenu končnega smotra, kajti igra kot uzakonjena
slučajnost v sami sebi ne vsebuje smisla. Tako se vračamo k začetni ugotovitvi:
delo, vezano na določeno območje in določen trenutek ima svoj končen, velja-
ven in zavezujoč cilj ter smisel; kot znotraj-svetno delovanje v celoti: kot igra
pa je brezsmiselno. Človekovo obvladovanje in predmetenje sveta se s tem iz-
kaže za prividno delovanje: za samoprevaro, in vodi v lastno negacijo. Prav
zato pa nam ne zadošča več človekova predstava zakonitosti sveta kot znan-
stveno-tehnična opredelitev svetovnega bistva, saj je v igri trajanja in spre-
minjanja: v igri časa-in-sveta stalno preigravana, igrana in ukinjana, ne glede
na to, da se vzpostavlja kot končno-veljavna in svet-zavezujoča.
Sistem in struktura igre, implicirana v razlagi svetovne biti, seveda ni
izven človekovega vsakdan[ega razumevanja igre, saj se ta vključuje v celotno
spreminjanje sveta-in-človeka, ki ne vsebuje nikake bistvene razlike med igro
kot pojavom vsakdanjega življenja in igro svetovne biti.
Značaj igre nastopa v vlogi reprezentativnega fenomena. Opisati in dolo-
čiti pomen igre pomeni predvsem to, da moramo izvršiti vpogled v bistvo igre
in tako spoznati domet njene intencije. Človekovo delovanje, ki v nasprotju
z igro nastopa v imenu resnice in resnosti, je vsekakor tudi igranje, saj se od
489 j
sveta, katerega izreka, v svojem izrekanju ne more oddaljiti. Vseskozi ostaja
v imanenci svojega lastnega izkustva in mišljenja, v imanenci svoje lastne svo-
bode, zavezano resnici lastne nezadostnosti in nemoči. Znanost in tehnika, ki
v svojem raziskovanju gradita na bivajočem in v polaščanju bivajočega, izre-
kata »resnico« sveta, ki pa ni resnica svetovne biti: svet-zavezujoča resnica,
ampak le svetovni videz človekove volje-do-moči. Znanost kot tehnika ne seže
v večdimenzionalnost resnice svetovnega temelja, kajti ta ni opredeljiv eno-
značno, niti ni jasno ter logično izrekljiv.
Ljudje so tako »igrailci«, saj svet-zavezujočo resnico vzpostavljajo le na
videz. Ne-igrajoča resnost jim pomeni objektivnost sveta. Igre ne morejo ra-
zume(va)ti izven subjektivnosti lastnega do-življanja.
Svet sam pa v igri biti nastajanja-in-spreminjanja nikakor ni samo videz
in ne-resnost. Resnost svetovne igre seveda ni več opredeljena s človekovim
razumevanjem »resnosti« in »resnice«. Tako se ne vzpostavlja več v navidezni
ciljnosti in smotrnosti. Resnost resnice in neskritost igre sveta je prav v igri
sveta kot taki, kot brezsmiselni, a uzakonjeni blodnji spreminjanja: v dejanski
pričujočnosti in eksistentnosti igre. Struktura igre je identična strukturi SA'eta.
Prostor igre je svet in vse stvari v svetu: vse znotraj-svetno bivajoče, skozi
katerega se vrši svetovna igra biti. V danosti igre se »menjavata« zakonitost
in verjetnost. Verjetnost kot možnost je sprejeta v zakonitost igre sveta. Pro-
stor človekove igre je omejen na posamezna področja: je torej partikularen in
uokvirjen; prostor svetovne igre je neomejen, saj zasega svet v celoti. Prostor
igre je determinacija odnosov, ki odpirajo možnost nastajanja in spreminjanja,
ki znotraj prostorske dimenzije sveta omogočajo »gibanje« ter »dogajanje«
vsega bivajočega. Seveda si vse to dogajanje, spreminjanje in »izvrševanje«
svetovne biti ne smemo predstavljati mehanično, ampak bolj v smislu dialek-
tično zasnovanih teorij o spreminjanju sveta. Prostor igre ni znanstveno-teh-
nično opredeljiv, zato ni niti jasno niti enoznačno izgovorljiv prav zaradi svoje
ne/končnosti in večdimenzionalnosti. Idejo igre, vezano na prostor sveta, ne
smemo razumeti kot »izvršujoče se« v prostoru konstituiranih pogojev in za-
konov, kot jih konstituira znanost. Intencija in preokupacija znanosti je zaprta
v enopomensko razumevanje sveta kot končnega: dosegljivega in opredeljivega
sveta. Pojem igre in ideja igre je daleč od vsakdanjega razumevanja igre, kot
tudi od znanstvene refleksije o njenem pomenu.
Kljub različnosti in nesprejemljivosti vsakdanje in znanstvene interpre-
tacije igre pa nam je prostorska dimenzija igre na neki način vendar le do-
segljiva. V umevanju njene odprtosti in odprtosti njenega poteka: v umevanju
njene biti se iz-reka njena resnica. Mera dosegljivosti prostorske dimenzije igre
se določa iz možnosti igralcev/bivajočega in iz pojma igre. Spoznanje pomena
igre in njenega prostora seveda ne more biti mišljeno kot že doseženo spozna-
nje, ampak le kot možnost spoznavanja igre, kajti smoter svetovne igre in njen
cilj v igri kot taki ni prisoten. Igra nam je s svojimi možnostmi do-segljiva
samo v razumevanju njene mnogopomenskosti. Prostor igre sveta se neprene-
homa na novo konstituira. Čeprav ohranja določeno zakonitost, iz-stopa iz
omejitve strogih pravil in se raz-pira v odprtost možnosti. Prostor igre sveta
se vzpostavlja kot prostor šele prek bitne igre spreminjanja: skozi igro sve-
tovne biti.
Tudi čas igre je pomemben za razumevanje igre v njeni od-prtosti. Čas
je igri blizu le v neprestani sedanjosti, preteklost in prihodnost sta igri tuji.
Podoba igre prostora-in-biti je vezana na trenutno sedanjost, v sebi ne kaže
nobenega refleksa preteklega, še manj elemente prihodnjega, čeprav se kon-
stituira prav skozi odprto strukturo preteklih možnosti. Zaključena in nepo-
novljiva preteklost in še ne zaključena prihodnost ne moreta nastopiti v tra-
janju igre. Preteklost, iz katere se javlja igra sedanjega, je skozi igro sedanjosti
igrana in preigrana. Dogajanje igre svetovne biti biva skozi igro bivajočega
v permanentni negaciji: v neprestanem spreminjanju. Kot preteklost in bodoč-
nost pa je v igri sveta »ukinjena« tudi kontinuiteta nepretrganih in trenutnih
zdaj-ev. Ukinitev časa v igri biti je treba razumeti v nekem posebnem smislu:
kot pozabljanje časa. V bitni igri časa-in-prostora sveta namreč ni cilja ali smo-
tra, h kateremu bi se gibala igra, prav zato pa vsaka trenutna igra ni in ne
more biti zbir vseh podob pretekle igre. V času igre so različne podobe igre
in tako tudi podobe bivajočega igrane in iz-igrane. Ontološka dimenzija biti-
-v-nastajanju: biti-v-spreminjanju ima za časovnost igre in časovno razliko-
vanje v igri poseben pomen. Pozabljenost se ne tiče časa kot takega, časa ne
odpravlja ali ukinja, ampak se nanaša na določenost svetovne realitete, kot se
490
nam ta prikazuje v sedanjosti, in s tem na določenost preteklosti in prihod-
nosti. Tako čas pozabljamo na ta način, da pozabimo, kako dolgo igra traja:
s tem pozabljamo svojo lastno zgodovinsko opredeljenost, pa tudi dispozicijo
prihodnosti: v igri se ukinja človekova volja-do-moči. Igra je torej zavezana
sedanjosti: čas igre je čas sedanjosti, ki se javlja kot sosledje in zaporedje isto-
časne biti. Vsekakor pa je sedanja podoba sveta tudi določena pred-stavitev in
reprodukcija prejšnje podobe ter prapodobe tega istega sveta: pretekla resnica
prav te svetovne igre. Igra sedanjosti zanika zgodovinsko opredeljeni pretekli
čas, v igri sedanjega ni zgodovinskega: idealnega in ideološkega prostora-in-
-časa. [»Pozaba časa« je raz-vidna iz Tršarjeve slikane plastike v tem, da se
ohranja le čista struktura simbolično predstavljenih elementov igre v obliki
prekinjene krivulje.]
Igra pa je tudi trajanje.
Pojem sedanjosti je vezan na pojem trenutka in je kot trenutek v bistvu
prazen. [5 shematično podobo strukture igre vzpostavljajo Tršarjeve plastike
tako trenutnost kot trajanje: ponavljanje elementov igre.] Svetovna igra kot
blodna nereflektirana igra znotraj prostora-in-časa sveta je kot blodnja izoli-
rana od preteklega časa, kljub temu, da se v njem izvršuje in je sama tudi
trajanje. Samo tako se lahko ohranja v sedanjosti in v sedanjem času. Struk-
tura igre se brez zgodovinskih »kulis« in navlake posameznih razumevanj nje-
ne vsebine ter njenega bistva izkaže za »isto«, kajti če bi bila različna, ne bi
bila pojmljiva, s čimer seveda še ni rečeno, da je tudi enoznačno izrekljiva.
Igra ni »isto« v smislu ponavljanja situacij, prostora in časa, igra je ponav-
ljanje strukture, ki se ohranja znotraj prostora in časa, znotraj določenih si-
tuacij in konkretnega dogajanja kot vedno-isto. Zato lahko govorimo o izven-
časovnosti igre. Igra je nečasovno dogajanje v času. Struktura igre v svojem
bistvu »deluje« proti času, čeprav se v času vrši. Spreminjanje svetovne biti
v igri ne vsebuje nikakršnega avtomatizma, zato tudi ni dejstvo preteklosti
in preteklega, čeprav se veže nanj, niti vrednota večnega, čeprav je v igri
element večnega.
Igra ima tako znotraj svetovne realitete svoj prostor in čas. Časovna
struktura igre predstavlja ponavljajoče sosledje permanentnega spreminjanja
vsega znotraj-svetno bivajočega. Večno trajanje igre se v neprestani spremembi
sveta izpolnjuje kot ponavljanje istega: nastanka in konca, poteka in pre-teka
vsega bivajočega v najrazličnejše možne, verjetne in nujne podobe ter zveze.
V igri spreminjanja sveta prehaja določena bit določenega bivajočega: bit do-
ločene podobe bivajočega v ne-bit in drugo-bit samega sebe, v drugo-bit svoje
»prejšnje« podobe. Ob tem se nam zastavlja vprašanje, če je prehod biti v
ne-bit dejanska negacija in ukinitev bivajočega, katerega bit se v igri spremeni,
če je torej v igri spreminjanja sveta stalno prisoten nekakšen nič, ki niči biva-
joče in bit?
Naša dosedanja opredelitev igre ne upošteva niča kot totalne negacije.
Ali nič pripada biti svetovne danosti in omogoča njeno »gibljivo« formo, ne
da bi bila pri tem ukinjena ne/končna struktura igre sveta in časovnost kot
ponavljanje, ali pa nič morda sploh ni mogoč. Treba je radikalno zaostriti
vprašanje o končnosti in negativiteti igre kot tudi o njuni prisotnosti v spre-
minjanju vsega svetovno bivajočega..
NE-BIT IGRE KOT DRUGO-BIT IGRE
Igra svetovne biti za temelj spreminjanja sveta potrebuje svet: razpro-
strtost (vprostoritev) kot neprazen prostor. Pogoj igre je torej nekakšen pred-
prostor igre: svet bivajočega, ki v igri nastaja in mineva. V dialektičnem izvr-
ševanju svetovne biti se bit bivajočega neprenehoma spreminja skozi različne
oblike in podobe bivajočega. Bivajoče nastaja in izginja v igri sveta. Stalno
spreminjanje biti v drugo-bit pa v igri ne more nerbiti in zato ni ne-bit kot
nič. Nič kot nič-bit ni mogoč znotraj igre svetovne danosti. Igra je ne/končno
spreminjanje biti, bit je v igri, igrana, nič kot nič-bit: kot ne-bivanje pa je
ne-igra, in kot tak ni združljiv z ne/končno igro. Seveda se moramo v verifi-
kaciji te naše predpostavke vprašati, če nič tudi »je« in če sploh »je«? Ali nič
kot nič-bit ne more biti? Ali je nič potemtakem sploh mogoč? АИ je morda
sprejet v ne/končno igro in je tako izgubil lastnost nič-biti ter je le še »zani-
kanje« določene oblike biti na svojem prehodu v lastno drugo-bit: v drugačno
obliko <biti? Ali pa je nič sama bit? Toda ali je mogoče, da bi bila nič in bit
491
v določenem horizontu isto? Je bit tako malo kot nič, s to razliko, da bit daje
oboje? Nič je še vedno treba spoznati in premisliti. Za zdaj lahko rečemo le to,
da je bit sveta igrana znotraj blodne, a uzakonjene slučajnosti igre sveta-in-
-časa.
Kaj je svet? Svet je realiteta, ki obsega zbir in celoto bivajočega. Člove-
kovemu mišljenju se nič kot možen element sveta prikazuje le skozi bivajoče.
Bivajoče je v spreminjanju realitete zanikovano in »ničeno«. Mišljenju se rea-
liteta sveta kaže kot kraj, kjer niči nič. Nič je za mišljenje tisti vzvod, ki spro-
šča spraševanje po smislu biti človekovega prebivanja in po smislu biti sploh,
saj se v vsakdanji skušnji veže na nič smrti: na nič človekovega bivanja. Člo-
vek skusi nič le skozi bivajoče in njegovo minevanje v svetu. Vendar pa miš-
ljenje ne misli razlike med bitjo in bivajočim in ostaja pri skušnji ničenja (niča)
pojavnega sveta; dimenzija biti se mu zakriva. Izmika pa se mu tudi razsežnost
in horizont niča, kajti nič je kot totalna negacija izvorno vezan na bit. Ker nam
gre za mišljenje celote, nas človekova skušnja niča ne zanima.
Mišljenje celote je mišljenje, ki misli bivajoče prek biti bivajočega. Le tako
seže mišljenje v celovitost in resnico sveta. Bivajoče sicer dopušča izgovoriti nič,
toda nič je po svojem bistvu zavezan biti in ne bivajočemu. Treba je premi-
sliti nič kot bit-ničujoči-nič v gri sveta: »znotraj« blodnega, uzakonjeno-svo-
bodnega »gibanja« biti. Raz-vidnost niča nam je dostopna le skozi razumeva-
nje biti. Ko raziskujemo dejanskost in prisotnost niča v svetu, moramo začeti
pri biti. Kajti pravilna razlaga niča, njegovega ničujočega bistva in ničnosti je
izredno pomembna tudi za spoznanje bivajočega.
Nič ni bivajoče, nič sploh ni nekaj, kar bi bivalo, zato ni niti ne-bistvo,
še manj pa bit. Toda kako nič ne more biti? In na kakšen način potem sploh
je? Nič je seveda mogoč — če »je« — le v zvezi z bivajočim. Toda s kakšnim
bivajočim? Bivajoče je zavezano biti, bit sama pa ne more bivati samostojno.
Bit ne more biti brez bivajočega. Ničenje: pripravljanje-nečesa-k-niču se vedno
izvršuje na nekem predmetu, v zvezi z bivajočim, čeprav nič ni bivajoče. Ni-
čenje izraža torej neko brez-predmetno »delovanje« niča. Pojem niča tako ne
vsebuje nobenega pomena niti vsebine. Nič ne pomeni in pomeni nič. Nič zato
tudi ni spoznaten. Človekova skušnja niča je neustrezna, kajti spoznanje ima
za predmet svojega spoznavanja nujno nekaj, kar pa nič seveda ni. Nič ne
more biti nekaj. Nič lahko le mislimo. Govorimo lahko o mišljenem, ne pa
tudi o spoznanem niču.
Ali nič lahko mislimo v zvezi s spreminjanjem, v zvezi z bitno igro sveta?
je nič prisoten v spreminjanju bivajočega? Nič se kot ničenje dogaja znotraj
realitete sveta. Bivajočemu je tako na neki način blizu. Le preko bivajočega ga
moremo tudi misliti. Vendar pa, ali je to »pravi« bit-ničujoči-nič: nič kot po-
polna negacija biti in bivajočega?
Nič se v realiteti prikriva, saj se prikazuje samo kot negacija bivajočega.
V igri nastopa med mišljenjem in nemišljenjem, med pojmom in nepojmljivim
kot privid. Nič je prisoten v igri preko definicije bivajočega, ki se glasi: biva-
joče stoji med bitjo in ničem. Kaj to pomeni? V igri spreminjanja sveta bivajoče
torej ni raz-ničljivo, niti uničljivo. Nič določenega bivajočega je le prehod biti
tega bivajočega v drugo-bit samega sebe, v ne-bit in zanikanje svoje prejšnje
podobe, ki pa ni nič kot nič-bit.
Dejavnost niča je irealna in zato lahko govorimo le o irealni realiteti niča.
Nič je »končnost« in ne nič bivajočega. Nič je negativiteta, ki deluje v spre-
minjanju sveta, vendar ni popolno zanikanje. »Pravi« nič kot bit-ničujoči-nič
je navidezen in sploh ni nikjer prisoten. Človekovo mišljenje se lahko približa
razimievanju niča-in-biti le tako, da se giblje v odprtosti bivajočega navidez-
nemu niču: niču, ki je ne-pravi nič. Nič je tako sprejet v bit: nič je stalna
drugo-bit bivajočega-v-spreminjanju, bivajočega v igri. Mišljenje ne seže v bit
bivajočega, resnica in odprtost biti mu ostaja zaprta in nedostopna. Človekovo
razimievanje bivajočega je nezadostno, zato je potrebno, da mišljenje »išče«
skozi odprto skritost bivajočega in »najde« njegovo skrito odprtost, če je to
pravo ime za bit.* Iskanje biti se vrši v območju navideznega niča, v območju
imanentnega spreminjanja vsega bivajočega: v območju igre. Mišljenje v svo-
jem iskanju od-kriva in do-življa negativiteto navideznega niča: neprestano
spreminjanje sveta, in se tako spušča v temelj bivajočega, v horizont svetov-
ne biti.
* Vsekakor je eno izmed imen biti.
492
Navidezni nič ni tuj svetovni biti, kajti negativiteta navideznega niča —
ki je kot zanikanje bistven element spreminjanja: igre — se giblje v pozitiviteti
bivajočega: v biti kot stalna drugo-bit. Negativiteta navideznega niča obsega
celoto bivajočega: svet. Nič je tako lahko nič le v zvezi z bivajočim, ne more
pa biti popolna odprava kot razničenje. Končnost bivajočega je omogočena
skozi navidezni nič in navidezni nič je omogočen skozi končnost bivajočega in
ne/končnost svetovne igre. Igra kot blodni princip slučajnosti, ki je uzakonjen,
»daje« bit in navidezni nič, ki šele omogoča bit v njenem spreminjanju: v njeni
ne/končni končnosti. Nič kot navidezni nič je prisoten v totaliteti sveta, vendar
ne kot realiteta: kot bivajoče, ampak kot »tisto«, kar v realiteti določa in
daje končnost bivajočega. Nič je dan v »notranjosti« sveta, v biti vsakega bi-
vajočega. Tako daje bivajočemu ter svetu bivajočega končno podobo in končno
resničnost, pa tudi končno veljavo in vrednost; biti sveta, spoznani za igro,
pa večnost spreminjanja, ki se omogoča prav skozi končnost zvez-in-podob
bivajočega. Svet je na ta način univerzalnost bivajočega in navidezna univer-
zalnost niča. Možnost bivajočega, da se po-javlja in biva, je v realiteti, ki je
povezana z ničem. Bivajoče potrebuje breztemeljni nič za temelj realitete kot
igre. Navidezni nič določa končnost ter s tem meje bivajočega. Omejitev biva-
jočega pa omogoča vse-svetovno spreminjanje: igro.
Navidezni nič je nepogrešljiv korelat bivajočega in biti. Nič je iracionalna
dejavnost, ki ni nastala iz-sebe in je zato manj, kot se kaže. Nič ni nekaj: »je«
nič. Bitno prioriteto ima bivajoče: bit je univerzalna, kajti vse bivajoče »je«
skozi bit. Univerzalnost navideznega niča pa je v tem, da ustvarja podobo
sveta kljub svoji navideznosti: negativiteta navideznega niča je raz-prostrta na
celotno bivajoče.
Spoznanje biti in navideznega niča znotraj prostora-in-časa igre sveta
prinaša spoznanje »prave« podobe bivajočega, njegovega bistva in temelja.
Struktura bivajočega se tako raz-svetli na poseben način: spoznana je v svoji
univerzalnosti, katere gibalo je igra. Igra kot bit-v-igri, ki se omogoča skozi
ničenje navideznega niča, je temeljna struktura in bistvo bivajočega.
Nič je torej spoznan za ne-nič: za navidezni nič. Polnost bivajočega se
ohranja. Bivajoče ni uničljivo. Znotraj te polnosti deluje v realiteti sveta na-
videzni nič kot stalna drugo-bit istega sveta. Bivajoče je ujeto v samega sebe.
Vzpostavlja se skozi lastno spreminjanje. Toda bivajoče je »zapadlo« sebi na
poseben način: vzpostavlja se kot bit-v-sebi, zato je igrajoče in edino, kar »je«.
1'it in navidezni nič nista izven bivajočega, ampak se nahajata v njegovem
temelju. V biti bivajočega kot igri je nujno prisoten tudi navidezni nič.
Spreminjanje bivajočega se veže v igri sveta na bitno igro samo, ki se
dogaja kot nekaj znotraj-bivajočega.
PRAVILA IGRE
Igra je končno-ne/končno trajanje bivajočega: končno v ukinjanju posa-;
meznih zvez-in-podob bivajočega, ne/končno po svoji strukturi. Končnost bi-1
vajočega: menjavanja konca in začetka vseh stvari omogoča ne/končnost struk-
ture igre. Vse bivajoče v svetu predstavlja igralce svetovne igre, kajti igra sama
ni nikogar-igra. Igre nihče ne vodi. Bit vsega bivajočega je igrana, kar pomeni, \
da je bivajoče tudi igrajoče: tisto, kar vodi igro. V igranju igre se ustvarjajo inj
ukinjajo različne podobe bivajočega. Slučajnostni boj nasprotij zagotavlja enim '
obstoj, drugim pa prehod v drugo-bit. Trajanje igre je na ta način določeno
od znotraj in ne od zunaj; določeno je skozi spreminjanje biti v igri: skozi bitno
polnost igre. Ne/končna igra se kaže skozi danost igre: struktura ne/končne
igre sveta nam je dostopna v poteku in pre-teku vseh stvari. Bivajoče kot
igrajoče je v igri zasnovano na končnosti svoje trenutne podobe, struktura
svetovne igre pa se skozi končnost bivajočega osvetljuje kot ne/končno ponav- j
Ijanje. Cilj vsake končne podobe bivajočega je možno določiti z ozirom na
njegovo zakonitost, cilj ne/končne svetovne biti je neizrekljiv. Struktura igre: j
struktura biti, ki je v igri igrana, je nastajajoča celota brez dokončnega smotra
in eksistira »le« kot nastajajoča celota. Igra se vzpostavlja in ohranja sama-
-iz-sebe, se pravi: skozi igraj oče^i vaj oče, ki igra kot končno. Igra je igra-h-i
-koncu: permanentno prehajanje v drugo podobo lastne biti.
V igri se vrši sosledje igre v igri biti: v ponavljanju istega temelja (struk-
tura igre) pri vsakem posameznem spreminjanju bivajočega. Takšno ponav-
493:
Ijanje se dogaja v času in je zato v-časno. Ponavljanje iste temeljne strukture
v času konstituira igro in njeno strukturo. Notranja struktura svetovne danosti
je vedno znova identična s samo seboj in je imanentna zakonitostim lastnega
spreminjanja. Kot taka je spoznana za igro. šele ko konsekventno premislimo
vsako posamezno igro v relaciji z različnimi posebnimi dogodki, se nam raz-
krije enotnost, celota in identičnost vseh posameznih (konkretnih in posebnih)
situacij : kot igra mikro ter makrostruktur vsega svetovno bivajočega. Vse kon-
kretno in posamezno, ki je v sebi in iz-sebe neponovljivo, tvori horizont sveta
igre, njeno enotnost in celoto. Vse konkretno in posamezno pripada igri. Tako
je igra na neki način vendarle dosegljiva našemu mišljenju v sferi in dimenziji
posameznih ter posebnih iger. Ce se ponavlja struktura do-segljivega sveta,
lahko abstrahiramo njeno vsebinsko napolnjenost: vsebinsko polnost posamez-
nih konkretnih primerov in posebnih situacij. Struktura svetovne biti je na ta
način spoznana za identično: notranje imanentno vsem konkretnim dogodkom
in torej za ponavljanje istega. Toda istega, ki je po svoji zunanji obliki navi-
dezno vedno drugo-in-drugačno. Igrajoče/bivajoče vodi igro, s tem da »je«
vedno v igri. Bit bivajočega je neprestano bit-v-igri. Le tako je celota sveta
mišljena kot ne/končno vračanje istega v trajanju. Vračanje istega ni vračanje
in ponavljanje posameznega bivajočega in konkretnih dogodkov: ponavlja se
samo najsplošnejša struktura svetovne biti. Ker je struktura svetovne biti kot
igra ne/končna in neomejena, (končna je le z ozirom na končnost posameznih
konkretnih podob bivajočega) nič ni možen kot omejitev in ukinitev prostora-
-in-časa sveta.
Igra je istočasno eno in vse: eno/vse z vedno novimi podobami, ki so
igrane v igri biti, v bitni igri sveta. Brez-temeljna, nenačrtna, a uzakonjena igra
svetovnega temelja je »odprta« struktura, ki jo lahko razumemo le skozi igra-
joče/bivajoče. Struktura realnega, empiričnega sveta, ki je zgodovinsko, eko-
nomsko in ideološko pogojen, se v igri sveta od-mišlja in ukinja kot resnica
svetovnega bistva ali kot svet zavezujoča struktura. Ali je igra potemtakem
»tisto« objektivno objektivnost sveta? Vprašanje o objektivnosti igre zahteva
poseben premislek.
Vprašanje se dotika ontološke razsežnosti igre, ter odpira horizont poseb-
ne ontološke problematike: sprašuje se o zakonitostih bivajočega. Pojem zako-
nitosti se kaže z aspekta vsakdanje skušnje igre za igri nasproten pojem, ven-
dar kljub temu pripada igri. O zakonitostih igre lahko govorimo le na območju
igrajočega: bivajočega. Kajti šele zakonitost svetovno bivajočega konstituira
igro kot igro. Zakonitost igre seveda ne sovpada z zakonitostjo, kot jo pojmuje
in postavlja razum. Razum utemeljuje zakonitost sveta na način znanosti:
logično-matematično, aksiomatično in kategorično. Takšno mišljenje pa zgub-
lja izpred oči temeljno dimenzijo svetovne biti; zavezano je volji-do-polaščanja
bivajočega, samo v sebi je volja-do-moči in zato ne more biti veljavno in
zavezujoče za definicijo igre. Temeljna kategorija zakonitosti igre pa obratno
ni vezana na voljo-do-moči, saj predstavlja »odprtost možnosti«. Za igro je
bistvena prav slučajnost in verjetnost, ki omogočata nenačrtno in brezsmiselno
spreminjanje vsega svetovno bivajočega. Zakonitost igre je daleč od fizikal-
nega spreminjanja stvari, kot ga misli znanost. [Mnogo bližja je bitni igri
umetnosti, zato jo ta tudi lažje od-slikuje in do-življa.] Znanost zahteva od
pravil, ki jih postavlja, logično-in-matematično nedvoumno aplikabilnost na
celoten predmet svojega raziskovanja, od katerega si želi predvsem enoznač-
nost in nespremenljivost. Igra je irelevantna v očeh znanstvenega raziskovanja,
kajti znanost se utemeljuje na apriornih predpostavkah, ki omogočajo, da so
njene izreke o bivajočem in svetu jasne in gotove.
Bivajoče kot igrajoče pa postavlja pravila igre sveta, ki mu pripada, le
skozi zakonitost lastne igre. Tako so pravila svetovne igre splošna pravila
posebnega in konkretnega sveta. Zakonitosti sveta so igri blizu, kajti igra
svetovne biti se ne more vršiti izven sveta realitete. Zakonitosti svetovne reali-
tete so konstitutivni pogoji, brez katerih igra kot igra sveta ni možna. Kljub
vezanosti na svet bivajočega pa ima igra tudi svojo lastno urejenost.
Kakšen je torej odnos med pravili in zakonitostjo igre in zakoni svetovne
realitete? Ce je igra enotnost in celota za-sebe, oblikuje sistem relacij, ki pred-
stavljajo temelj igre in so zato prisotne v vsakem bivajočem/igrajočem. Realni
svet, ki je vključen v svet igre, in njegova (skozi kritično zavest ugotovljena)
pravila: zakonitosti empiričnega sveta se vsekakor vežejo na območje sveta
494
igre in z njim niso v kontradikciji;* nesprejemljive pa so takšne zakonitosti
za temeljno bitno razsežnost svetovne danosti, ki je v igri igrana. Prav tako so
tudi znanstvene ugotovitve konstitutivne za igro in se vanjo vključujejo, ven-
dar igre same ne zasegajo v njenem temelju: v dimenziji njene biti. Znanosti
sploh ne mislijo bit kot bit. Bitna zakonitost sveta ni dosegljiva jasnim in
enoznačnim opredelitvam. Mišljenju je blizu le skozi pojmovanje njene vsebine
kot igre.
Pravila igre niso predmet igre, ampak »so« igra. Pravila igre so zakoni-
tosti v ontološkem smislu: so bit-določujoča. Igra je bit, bit je'igra, bit je v igri
igrana. Igra se vrši na biti. Kaj to pomeni? Sistem pravil igre določa realni
svet, ki je igri »odprt«: v igro se vključujejo tudi pravila realitete. Igra je tako
tudi sistem pravil realnega sveta, ki ne morejo iz-pasti iz igre svetovne biti.
Igra je avtonomna in heteronomna: avtonomnost se utemeljuje v pravilih igre,
ki zavezujejo celoten svet, heteronomnost daje igri njena uprostoritev: eksterio-
rizacija v prostor igre. Prostor igre pa je prav realni svet. Igra ni izven tega
sveta. Igra je temelj sveta: »utelešenje« svetovnega bistva. Igra sveta ni zaprta
struktura, ki je utemeljena sama-v-sebi, ni iz-sebe konstituiran svet.
Še nek pomislek se javlja: če je svet v resnici igra, morajo biti zakonitosti
igre določene tako, da vključujejo tudi zakonitosti ne-igre, saj je drugače po-
stavitev igre kot svetovnega temelja sam.o plod naše samovolje. Kategorije, ki
določajo bivajoče v celoti, morajo biti določene v območju igre. Ne-igra: obče
zakonitosti sveta, kot se kažejo znanosti, lahko sovpade z opredelitvijo igre
šele takrat, ko je svet, v katerem se bivajoče neprestano spreminja, »isti« za
igro in ne-igro. Svet je samo eden: enak za igro sveta in za znanstveno opre-
deljeno resnico bivajočega, ki se kot ne-igra vključuje v igro, čeprav predstavlja
omejen, končen del njene resnice.
RESNICA IGRE
Igre ne moremo izgovoriti. Deloma lahko opredelimo le podobo njene
neopredeljivosti. Izvorno dialektično spreminjanje: razvoj svetovne ^biti v igri
je ne-zavednost, ki se izmika razvidni in kategorični določitvi. Bitni svet igre
ne ustreza znanstveni razlagi sveta, ki svet tehnično obvladuje.
Igra nasprotij (ki jo omogoča nasprotje biti-in-niča) v bitni danosti sveta
ni samo ne-igra: poseben in posamezen del sveta, ampak »je« tudi svoboda-in-
odprtost spreminjanja, odprtost biti v igri. Pravila igre določajo prostor in čas
igre in tako omogočajo skupno igro vsega znotraj-svetno bivajočega/igrajočega.
Pravila igre vzpostavljajo enotnost, katere možnosti se neprestano spreminjajo.
Igra je permanenca in identiteta spreminjanja. Enotnost svetovne igre obsega
različnost in možnost vsakega posameznega bivajočega, vsake posebne podobe
sveta. Verjetnost, nujnost, možnost in posebnost, posameznost in različnost se
vključujejo v ne/končno svetovno igro: v uzakonjeno slučajnost prostora-in-
časa svetovne biti. Od-prtost igre moramo razumeti kot slučajnost spreminjanja
sveta, kot svobodno nastajanje in minevanje različnih podob bivajočega. Si-
stem pravil igre nam je zato dostopen le preko »odprte« in »gibljive« opre-
delitve.
Igra kot uzakonjena slučajnost je torej identiteta svobode in pravil igre.
Kot taka se iz-kaže za neskritost svetovne biti: bit dogajanja sveta je kot igra
nujnost slučajnosti.
Ali potem sploh lahko še govorimo o smotrni vzročnosti svobode-v-igri?
Nikakor. Pravila igre so zakonitosti svetovne biti in ne zakoni neke idealne
biti, zato tudi ne predstavljajo smiselne danosti. Z ozirom na temeljno brez-
ciljno resnico sveta ni nikake razlike med bitjo, igro in spreminjanjem bivajo-
čega. Bit je nastajanje v igri, igra je bitno nastajanje, nastajanje je bitna igra:
odprta ne-umna igra biti. [Tradicionalni simbol za igro je krog, ki simbolizira
vračanje in ponavljanje iste temeljne strukture: ne/končnost gibanja in spre-
minjanja. Vendar je krog tudi zaprtost. Igra pa v-sebi ni zaprta, zato je Tršar-
jeva rešitev simbolične predstavitve igre, pa naj ho to igra sveta (makrostruk-
tura svetovne biti) ali pa igra človekovega do-življanja, vezana na človekov
svet in človekovo bivanje (mikrostruktura svetovne biti), mnogo izvornejša
* Pravila in zakonitosti realnega, empiričnega sveta sploh šele omogočajo stal-
nost in ponavljanje strukture igre.
495.
in bolj ustrezna. Večkrat zlomljena linija: deloma premica, deloma polkrog ali
parabola, ki se v različnih plastikah neprestano ponavlja, spreminja ter menja
odnose, zveze in podobe (vendar kljub temu ostaja vedno-ista), je najprimer-
nejša prispodoba biti-v-igri, simbol vse-svetovne igre.] Pravila igre imajo bit-
konstituirajočo funkcijo. Vsi cilji ia smotri, ki so vezani na posamezne in po-
sebne dele svetovne biti: na zakonitosti posameznega bivajočega, se v luči igre
sveta-biti izkažejo za videz. Njihova veljavnost in vrednost ni več svet-zave-
zujoča. Smotrnost, ki je omenjena na določen prostor in čas, na določena
pravila in mišljenja, je skozi bitno igro sveta ukinjena kot realna smotrnost.
Pravila igre so brez-smotrna in ne določajo načrta igre v teleološkem — meta-
fizičnem smislu. Cilj igre ni »nekaj«, kar bo prišlo, kar stoji »na koncu« in
pogojuje celoten potek sveta. Cilj svetovne igre je spremenljiv »načrt«, ki
nastaja spontano v trajanju svetovne biti: v teku neskončnega trajanja-in-spre-
minjanja. Dogajanje igre ima smoter v sebi, torej sploh ni določeno po smotru
in cilju. Igra je brez-ciljna in brez-smiselna prav zato, ker je ne/končna
odprtost možnosti. Ne/končni svet je kot igra vedno »drugo« in kot igra tudi
vedno znova »isto«, a isto kot neprestano drugačno. [Takšna je elementarna
struktura Tršarjeve »slikane plastike«.]
Zavest, ki operira z izvornostjo smisla, se seveda nikoli ne more dokončno
sprijazniti z brez-smiselnostjo sveta, ki neprestano spreminja načrt svojega
»do-gajanja«. Brez-temeljnost in brez-smiselnost sveta nam je enostavno ne-
razumljiva in nesprejemljiva. Zdi se nam, da ni in ne more biti v skladu z našo
eksistenco, da »nekje« mora biti »neki« smisel in cilj. Prav zato tudi zanikamo
zvezo resnice in igre.
Igra je resnica svetovne biti, svet je igra resnice: resnica igre. Smisel igre
je položen v »dinamično« svetovno bit: v svetovno blodnjo, v odprt sistem
pravil igre. Smisel igre je resnica igre.
Zakonitosti igre ne moremo razložiti iz drugega temelja ali bistva, kajti
vse v svetu (posamezne podobe bivajočega) ima svoj temelj, pa tudi svoj
končni smisel, svet sam je brez-temeljen. Gonilo spreminjanja sveta rezultira
iz zakonitosti bivajočega in se v njeni tudi utemeljuje. Breztemeljna igra kot
svetovno-bit-zavezujoča resnica »je« vse, kar »je« in »je« že od nekdaj.
V-sebi-sami-temelječa igra je uzakonjena dinamična prostost odprtega
spreminjanja sveta. Igra je v-sebi sebi-lastna resničnost: »je« v-sebi svet. Tako
je izraz lastne resnice, ki je resnica svetovne biti. Igra kot objektivnost sveta
je proces igrajoče resničnosti. V nasprotju s subjektivno igro (vezano na člo-
vekovo skušnjo), ki se vedno pojavlja kot igra z nečim: s predmeti, je objek-
tivna igra: igra iz nečesa. Kajti človekova igra se veže na začetek kot izvor
igre, izvor igre svetovne danosti pa ni začetek, ampak bit.
ODPRTOST IGRE
Bistvo igre je dogajanje sveta: spreminjanje vsega bivajočega. Zakonitost
sveta se iz-kazuje v občosti igre. Kot taka ostaja resnica igre permanentno
odprta. Subjektivna razlaga fenomena igre relativizira dejanskost igre, njeno
občo resnico in svetovni pomen. Subjektivna razlaga sveta prihaja zaradi ne-
zadostne samorefleksije neprestano do lastne negacije. In prav zato, ker no-
bena razlaga svetovne biti ni bila zadostna in se ni mogla »obdržati«, smo
pripravljeni v horizontu igre sveta-in-časa postaviti vse: celoto svetovne da-
nosti na igro. ■
Bit je breztemeljna, čeprav sta bit in temelj isto. Toda čeprav je bit te-
meljna: temelj »dajajoča«, nima temelja. Ima torej bit temelj, če je kot igra
v igri? Igro kot bit-v-igri, kot »usodo« biti kot izvorno bistvo in eno-vse ;
moramo ponovno premisUti. Bitna igra se mora iz-kazati v svoji jasnosti, šele |
potem za nas ne bo le razumljiva, ampak tudi sprejemljiva. Kajti smisel igre
je prav njena večdimenzionalna jasnost.
še neka misel se zastavlja, če radikalno zaostrimo konsekventnost našega
spraševanja: Ali bistvo igre določa bit kot temelj ali pa moramo bit kot ne-
temelj premisliti iz bistva igre? Vprašanje zahteva od nas jasno in kategorično
opredelitev bistva igre. Vendar pa sega takšna izjava o igri prek našega raz-
iskovanja temeljnih struktur Tršarjeve »slikane plastike« in nanjo v okviru
te študije ne moremo odgovoriti.
496
UDK 730.01:92, Tršar Dušan
MEDVED, Andrej: D T, L'essai sur la «plastique
peinte« de Dušan Tršar,  (l'analyse des sti-uctures).
UDK 730.01:92 Dušan Tršar, Problemi, Ljubljana, vol.
7, št. 78, str. 477—497.
L'essai sur la «plastique peinte« de Dušan Tršar
tend à montrer la structure fondamentale du medium
sculpturale de Tršar, ses lois et caractéristique. L'au-
teur d'essai apperçoit cette structure comme «l'appa-
raître« du phénomène du JEU qui caractérise certains
projets fondamentaux de la pensée du XXe siècle (le
JEU comme problème philosophique est traité par:
Hans Scheuerl, Das Spiel, 1954 — Eugen Fink, Oase
des Glücks, Gedanken zu einer Ontologie des Spiels,
1957. Spiel als Weltsymbol, 1960 — Ernst Haigis, Das
Spiel als Begegnung, 1941 — Gustav Bally, Von Ur-
sprung u. von den Grenzen der Freiheit, 1945 — Roger
Caillots, Les Jeux et les hommes, 1958 — Fr. J. J. Buy-
tendijk. Das Spielerische u. der Spieler, 1959 — Kostas
Axelos, Einführung in ein künftiges Denken, 1966, Vers
la pensée planétaire, 1962 — Ingeborg Heidemann, Der
Begriff des Spiels, 1968, itd.). L'essai est donc fondé
sur la thèse que l'art est étroitement lié au temps dans
lequel il se fait: ce qui veut dire qu'on tient compte
des auteurs indiqués. L'analyse de la plastique de Tr-
šar est réalisée par des descriptions «quasi-phénome-
nologiques«, l'explication du phénomène du JEU à
l'antérieur d'un genre d'art ne déborde pas le cadre
d'une manière discoursive, le JEU comme la catlié-
gorie fondamentale de l'art de Tršar n'est pas déve-
loppé strictement au sens philosophique. Quand même
l'essai est réalisé d'une manière non-conventionnelle
et s'approche de la pensée philosophique.
UDK 730.01:92, Tršar Dušan
MEDVED Andrej: D T, Esej o »slikanoj plastici«
Dušana Tršara, (analiza struktura). Problemi, Ljublja-
na, vol. 7, št. 78, str. 477—497.
Esej o »slikanoj plastici« Dušana Tršara pokušava
prikazati osnovnu strukturu Tršarevog vajarskog
mediuma, njezine zakonitosti i osobine. Autoru eseja
ova struktura prikazuje se kao »pojav(ljivanje)« fe-
nomena IGRE, karakterističnog za neke osnovne misa-
one projekte XX. stoljeća (IGROM kao filozofskim
problemom bavili su se: Hans Scheuerl, Das Spiel,
1954 — Eugen Fink, Oase des Glücks. Gedanken zu
einer Ontologie des Spiels, 1957, Spiel als Weltsymbol,
1960 — Ernst Haigis, Das Spiel als Begegnung. 1941 —
Gustav Bally, Vom Ursprung u. von den Grenzen der
Freiheit. 1945 — Roger Caillots, Les Jeux et les hom-
mes, 1958 — Fr. J. J. Buyt'endijk, Das Spielerische u.
der Spieler, 1959 — Kostas Axelos, Einführung in ein
künftiges Denken, 1966. Vers la pensée planétaire, 1962
— Ingeborg Heidemann, Der Begriff des Spiels, 1968
itd.). Esej jest, dakle, razvijen na osnovu teze o ođ-
ređjenosti umjetnosti po svome vremenu, u kojem ona
nastaje, a to, dakako, znači da je autor imao u vidu
saznanja navedenih autora. Analiza Tršareve plastike
izvedena je «quasi-fenomenološkim« opisivanjima,
eksplikacija fenomena IGRE unutar neke umjetničke
vrste ne prijestupa okvir eseja, IGRA kao osnovna ka-
tegorija Tršareve umjetnosti nije razvijena u smislu
dosledne filozofičnosti. Ipak, esej je koncipiran izra-
zito nekonvencionalno, pa se na neki način ipak pri-
bližava filozofskom eseju.
497
Problemi, Ljubljana 1969, vol. 7, št. 78, str. 498—501
JULIA KRISTE
va: Današnja lingvisti
ca in semiologija v ZSSR L
Odločilni prispevek Chomskega, da je ter
jal sintetičen pristop k funkcioniranju jezika, posebej pa
to, da je omogočil stopnjevano formalizacijo empiričnih jezikovnih
podatkov, ob tem, ko daje prednost mehanizaciji reprodukcije in prevajanja
tekstov, vse to povzroča, da nekateri tehnicisti grajajo generativistična dela
bolj teoretskega značaja, kakršna so na primer raziskovanja sovjetskih lingvi-
stov S. K. Šaumjana in P. A. Soboleve. Sovjetska generativistična dela se sicer
docela vpisujejo v perspektivo, ki jo je odprl Chomsky, vendar skušajo odpra-
viti njegov empirizem, zato se nam zdi njihova teoretska koncepcija jezika
trdnejša in splošnejša. Aplikativnemu generativnemu modelu sovjetskih lingvi-
stov so pogosto očitali njegovo »nekoristno« kompleksnost oziroma to, da ne
precizira prehoda od kompleksov (struktura kompetence) k serijam (struktura
performance). Žal nam je, ker zaradi visoke tehnične specifičnosti ne moremo
reproducirati kakega integralnega teksta Saumjana in Soboleve, ki bi nam
pokazal primernost njune teorije. Zato opozarjamo bralca na sama dela Saimi-
jana in Soboleve, med njimi »Aplikativni generativni model in račun transfor-
macij v ruskem jeziku« (Moskva, 1963), »Temelji generativne slovnice ruskega
jezika« (Moskva, 1968) in končno Šaumjanov članek »Outline of the appli-
cational generative model for the description of language« v Foundations of
language, št. 1, 1965.
Tukaj bcmo samo na kratko poudarili, kakšne so bistvene razlike in te-
oretske prednosti aplikativnega generativnega modela glede na model Chom-
skega.
Mnogi lingvisti so opazili, da se glavne pomanjkljivosti teorije Chomske-
ga tičejo strukture kompetence, njenega principa in zakonov njene organiza-
cije. Danes si pod »kompetenco« predstavljamo nekaj, kar ima logično struk-
turo tako imenovanih zveznih sistemov (systèmes de concaténation), v katerih
so fo'iïïnalni objekti pojmovani kot končna linearna serija (strings) simbolov.
Takšna koncepcija izhaja iz empirične analize indo-evropskih jezikov; kate-
gorije in strukture, ki so bile odkrite v njihovi performanci, neposredno trans-
ponira v kompetenco.
Zaradi tega ni model Chomskega nič drugega kot neka deskripcija per-
formance, zato prinaša zgolj neko teorijo generacije, ne daje pa deskripcij pro-
cesa generacije lingvističnih kategorij (generativnega modela samega). Te
teorije, piše Saiunjan, »ne generiraj o ničesar, temveč samo formulirajo splošne
pogoje za generativne modele.«
Da bi izdelala model, ki bi opisoval kompleksni in sukcesivni proces ge-
neracije jezika, Šaumjan in Soboleva najprej preformulirala naloge genera-
tivne slovnice: namesto da bi si zastavila zgolj praktični problem generacije
propozicij, si zadajata teoretski cilj, da premotrita funkcioniranje jezika, pre-
den so formirane linearne serije propozicij.
Prva konsekvenca te koncepcije je ta, da dobi novi tip generativne slov-
nice šaumjana in Soboleve logično strukturo ne-linearnih abstraktnih sistemov
(»obsystems« v terminologiji H. B. Curryja, Foundations of Mathematical lo-
gic. New ¥огк,19бз; H. B. Curry and R. Feys, Combinatory Logic, Amster-
dam, 1958). »Bitnosti« te logične strukture so torej množice (ensembles), ki
generirajo totalnost logične strukture jezika s preprosto logično operacijo —
z aplikacijo (odtod naziv aplikativni generativni model). Na ta nivo ne poseže
498 t
nobeno slovnično pravilo, ki bi bilo vzeto iz kakega dejanskega konkretnega
jezika, torej noben seznam pravil.
Tako generirani abstraktni objekt pokriva pojem »jezika« v saussurov-
skem pomenu besede, toda ob njem se nam vsiljujejo tudi analogije z neka-
terimi teorijami v zvezi s funkcioniranjem ideogramatskih jezikov, po drugi
strani pa z današnjimi raziskavami o simbolični dejavnosti podzavesti.
Abstraktni objekt, generiran po aplikativneni modelu, imenujemo jezik
genotip. »Jezik genotip morajo z realnimi jeziki povezovati pravila korespon-
dence.« Za razliko od jezika genotipa, generiranega po aplikativnem modelu,
imenuje Saumjan realne jezike jezike fenotipe. »Jezik genotip si lahko zamiš-
ljamo kot okvir možne reference za tipološke študije jezikov.«
Aplikativni generativni model je sestavljen iz štirih hierarhično zvezanih
delov, ki si jih lahko zamišljamo kot pod-modele: i. abstraktni generator,
2. besedni generator, 3. stavčni generator, 4. generator transformacionalnega
polja.
Abstraktni generator generira dva tipa objektov: semione in episemione.
Semioni so »elementarni semiotični objekti, v katere lahko razstavimo vsako
lingvistično enoto, naj bo še tako kompleksna. Samioni so analogni distinktiv-
nim potezam v fonologiji. Kombinacije semionov se imenujejo vozli semionov.«
Semiotični tipi, katerim pripadajo semioni in vozli semionov, se imenujejo
episemioni.
Semioni in vozli semionov predstavljajo neki določen episemion.
Semioni in episemioni so abstraktni analogoni slovničnih kategorij. Dva
začetna episemiona generirata neskončnost lingvističnih kombinacij (katerih
razlaga je v vsakem jeziku očitno omejena): to sta »a« (ime) in »;3« (enostavna
propozicija), ki ustrezata semionom a (nominalni stavek) in ß (propozicija).
Pripomnimo naj, da izbira nominalnega stavka in propozicije kot osnovnih
elementov za generacijo drugih kategorij jezika (glagol na primer) še zdaleč
ni poljubna in da se navezuje na ugotovitve o osnovni elementarni vlogi, ki
jo igrata nominalni stavek in propozicija v starih jezikih (sanskrit), po drugi
strani pa se izkaže, da je ta izbira posebej operativna za generacijo jezikov,
ki niso strukturirani po principu nominalna sintagma/verbalna sintagma (kakor
japonščina, kot dokazujejo novejša neobjavljena dela sovjetskih lingvistov,
s katerimi nas je prijazno seznanila P. A. Soboleva). Z aplikacijo a in ß generi-
ramo druge dele diskurza: o zakonih, ki urejajo to generacijo, nam govorijo
nekatera opažanja poljskega lingvista J. Kurylowicza (cf. Fundamentalne struk-
ture jezika: grupa in propozicija [1948] v Lingvističnih skicah, Wroclaw-Kra-
kow, i960).
Kakor pripominja Saumjan, služijo if>ojmi semionov in episemionov za zve-
zo med aplikativnim modelom in raziskavami na področju slovničnih in logičnih
kategorij, ki sta jih začela Husserl in S. Lésnievvski, nadaljevali pa K. Adju-
kiewicz, A. Church, H. B. Curry, Y. Bar-Hillel in J. Lambeck.'
Razen razlike med sistemom episemionov in semionov na eni in sistemom
slovničnih kategorij na drugi strani ima aplikativni model še neko drugo
posebnost: dejstvo, da je v sistem semionov in episemionov uvedena univer-
zalna variabla s tem pa tako konstantni episemioni »г/б«, kakor tudi kon-
stantni semioni »>јп«, tako imenovani relatorji. šaumjan pripominja, da »v apli-
kativnem modelu glavne vloge ne igrajo več kategorije, temveč fundamentalno
novi objekti, relatorji. Besede, stavki, transformacionalno stavčno polje (T-field)
so kombinacije istih fundamentalnih objektov, rektorjev. Aplikativni model
je v bistvu neka relacionalna teorija. Naravna generahzacija pojma rektorja
1. E. Husserl, Logische Untersuchungen, Bd. II. T. I, Zweite umgearbeitete Auf-
lage, Halle a. d. S. 1913, SS. 294, 295, 305—12, 316—21, 326—42; S. Lésniewski, 'Grund-
ziige eines neuen Systems der Grundlagen der Mathematik', Fundamenta mathe-
maticae 14 (1929) 13 f, 67 f; K. AJdukiewicz, 'Die syntaktische Konnexität', Studia
Philosophica, I (1935) 1-27; A. Church, A Formulation of the Simple Theory of Types,
The Journal of symbolic Logic 5 (1940) 56—68; Curry and Fays, Combinatory Logic,
Amst. 1958; Curry, Foundations of Mathematical Logic, New York, 1963, Some Logical
Aspects of Grammatical Stn.icture, 12th Symposium in Applied Mathematics (R. Ja-
kobson, ed.). Providence, R. I.. American Mathematical Society, 1961; Y. Bar-Hillel,
Л Quasiarithmetical Notation for Syntactic Description, Language 29 (1953); J. Lam-
beck, Mathematics of Sentence Structure, Am. Mathematical Monthly 65 (1958), On
the Calculus of Syntactic Types, 72th Symposium in Applied Mathematics (R. Ja-
kobson, ed.). Providence, R. I. American Mathematical Society, 1961.
499
je izražena z operatorjem transformacionalnega polja, ki je urejena množica
relatorjev. Samo dejstvu, da smo v sistem kategorij uvedli pojem relatorja,
se imamo zahvaliti, da je postalo mogoče razviti transformacionalni račun, ki je
v bistvu račun razvejanega relatorja«.
Kakor vidimo, aplikativni model odklanja bazične bitnosti: besede celo
niso več apriori dane bitnosti, temveč so generirane z aplikacijami znotraj njih
samih, pri tem pa se udeležujejo aplikacij v transformacijah stavka. Te skupaj
držeče se dvojne transformacije tvorijo transformacionalno polje, ki dovoljuje
deskripcijo relacij invariance (na primer med neko pasivno in isto aktivno
propozicijo) in/ali transformacijo neke sintaktične strukture v neko drugo
s preprosto operacijo — z aplikacijo.
Ob tako pojmovanem funkcioniranju jezika transformacija ni več pojem,
temveč je serija pojmov. Generativni model se predstavlja kot model z več
nivoji, na katerih se dogaja neka serija transformacij, še preden pride do
jezika-fenotipa. šaumjan primerja svojo inovacijo s fonologijo, ki je fonem
nadomestila s teorijo o fonološkh opozicijah: aplikativni generativni model
pa namesto naziva transformacija uporablja naziv serija transformacij.
»Ker so v aplikativnem modelu transformacije obravnavane kot elemen-
tanü členi serij transfonnacij, je postalo možno, da presežemo atomistični pri-
stop k transformacijam, ki ga sprejemajo obstoječa dela o transformacionalni
slovnici in za katerega so transformacije dane vnaprej po poljubnem seznamu,«
piše Šaumjan. »V aplikativnem modelu nimamo seznama izoliranih trans-
formacij, temveč transformacionalni račun znotraj transformacijskih serij.
Transformacionalni račun omogoča, da dobimo vse tipe transformacij za vsak
tip stavka«.
II
V skrbi, da bi razpravljanje o pomenskih (signifiantes) praksah napravila
znanstveno, je semiologija danes zavzela privilegirano mesto v »vedenju«; tu
nastaja kritična refleksija, ki utegne omogočiti:
— da se napol-znanstvena beseda današnjih »humanističnih znanosti«
obrne k sami sebi;
— da ta beseda zapusti egocentrično in informacionalno površino, na ka-
tero jo priklepa njena podrejenost današnji lingvistiki;
— da se ponovno — vzvratno — povzpne iz procesa produkcije »pomenja-
nja« (subjekta, zgodovine).
Semiologija zato še nima namere, da bi postala »znanost znanosti«, za-
črtuje se le kot neka posebna metoda teoretskega razpravljanja o pomenskih
praksah, ki naj bi delovala okrog točno določene osi: okrog procesa formiranja
»smisla« (cf. nekatera dela Internacionalnega semiološkega kongresa, Varšava,
25. VII. - 1. IX. 1968).
Ce so sedanja semiotična dela daleč od tega, da bi zadovoljevala takšen
cilj, in če narobe semiologija celo pogosto postane ekvivalent neke simplifika-
torske misli, maloburžoazni ideologem, kjer se nekateri — z znanstveno pre-
tenzijo — skrivajo pred tistim, kar je omogočila Marxova in Freudova misel,
pa se zdi, da se v omenjeni smeri pravkar začenja dovrševati resno delo neke
pomembne skupine raziskovalcev v ZSSR. (. . .)
V sovjetski semiologiji opažamo dve tendenci:
1. Da pomenskih praks ne reducira na strukture komunikativne besede (kar
je predmet lingvistike), temveč da odkriva pomenske matrice, ki v pomenskem
sistemu izvršujejo neki rez, različen od tistega, ki ga dovoljuje današnja znan-
stvena misel, ko »enote« kombinira v »strukture«. Ta različni rez se ne opira
več na znak (enota, ki naj bi se kombinirala), temveč na število (sled neke
v neskončnosti definirane funkcije). Označujoče, število, zato ni znak v smislu
Platona-Hegla-Saussura; njegova pomenskost (signifiance) ni neki pomen
(signification): ne drži se reprezentacije, semiologijo odpira kompleksnosti
načinov pomenjanja-označevanja, odteguje jo njeni odvisnosti od tega »jezika«,
ki si ga lingvistika postavlja kot slovnični predmet.
(Dela, ki se posvečajo temu problemu, se nam zdijo velika ne toliko po
konkretnih — dovolj omejenih — rezultatih, do katerih so prišla, kot po tipu
mišljenja, ki ga uvajajo v »znanost«.)
500
2. Da proučuje specifičnosti fxinkcioniranja (poetičnega, posvečenega,
zunaj-evropskega) teksta, ne da bi ga ix>dvrgla pojmovnim kategorijam, ki
veljajo za gramatikalno analizo; njen namen je postaviti neko tipologijo po-
rnenskosti. Na takšno raziskovanje usmerjajo že Saussurovi Anagrami.
Ob tem, ko je omogočeno formiranje tako visoko formalizirane in teh-
nične lingvistične znanosti, kakor je generativna slovnica Saumjana in Sobo-
leve, se v Sovjetski zvezi danes pripravljajo osnove za neko semiologijo, katere
rezultati se bodo še pokazali, semiologijo, ki vnaša razpoko v sodobno teološko
misel, ki hoče homogenizirati razpravljanje »humanističnih znanosti«, podre-
jajoč jih predpostavkam scientističnega pozitivizma.
To je revolucionarno delo, ki poteka v direktni liniji z napori ruskih for-
malistov iz dvajsetih let, a je še globlje povezano s tistim omajevanjem zahod-
nega govora, ki sta ga Rusija in Evropa doživeli na predvečer oktobrske re-
volucije in v letih, ki so ji sledila. S tem pa po svojem kulturnem dosegu pre-
haja namero nekega »formalizma«. Omejevanje, ki je bilo registrirano deloma
v tekstualni produkciji Hlebnikova in Majakovskega — uničujoč in ponovno
pišoč ruski jezik — deloma pa v zanimanju nekega dela evropske kulturne
tradicije (tam, kjer se srečujejo Hlebnikov, Saussure, Freud in Eisenstein) za
Vzhod (Indijo, Kitajsko ali Japonsko). To delo in to zanimanje, neločljivo od
potekajočih družbenih sprememb, nakazujeta sled, na kateri naša kultura znova
obnavlja zveze s tistim, kar je potlačila.
Današnja sovjetska semiologija je edina semiologija, ki se namerja za to
sledjo. I
501
Problemi, Ljubljana 1969, vol. 7, št. 78; str. 502—510
JACQUES DER
rida: Semiologija in gra
matologija. Tri knjige, tri ne
navadno prodorne knjige so pred kratkim
prinesle misel, ki bo po našem mnenju odločilno vpliva
la na semiologijo: misel Jacquesa Derridaja. PISAVA IN RAZLIKA
(Pariz, Ed. du Seuil, collection Tel Quel, ig6j), O gr am a t o l o gi j i (Pariz,
Ed. de Minuit, collection Critique, igóy). Glas in fenomen Pariz, P. U. F.,
collection Epimethée, igóy) odpirajo nov prostor za premislek o znaku, o nje-
govih predpostavkah in postopkih, torej tako o semiologiji kot tudi o znanosti
nasploh.
Da bi v povzetku bolje predstavili glavne poteze teh knjig, k< spodbijajo
določeno etapo semiologije, ki pa obenem pred njo začrtavajo tudi
nove perspektive, smo zastavili Jacquesu Derridaju nekaj vprašanj, s katerimi
hi se radi lotili tistega, kar je v njegovem premisleku bistveno. V nadaljevanju
objavljamo avtorjeve odgovore.
Naj opozorimo samo na to, da strogost problematike, ki jo je načel Jacques
Derrida, zbuja in bo nedvomno izzvala vprašanja in razprave o teoret-
skih temeljih semiologije in še posebej o modelu znaka, ki določa njeno
pot. Tem pogovorom smo namenili prihodnje številke »Semiotičnih raziskav«.
Julija Kristeva
I. Semiologija je danes konstruirana na modelu znaka in njegovih korelatov
komunikacije in strukture. Katere so »logocentrične« in etno-
centrične meje teh modelov, in kako le-ti ne morejo služiti kot osnova za
oznako, ki bi hotela uiti metafiziki!
— V tem pogledu je nujno vse dvoumno. In če predpostavimo, česar pa
ne verjamem, da bi mogli nekega dne preprosto uiti metafiziki, bo v tem smislu
pojem znaka pomenil obenem oviro in napredek. Kajti če je po svojih kore-
ninah in po svojih implikacijah m.etafizičen, če se sistematično ujema s stoično
in srednjeveško teologijo, pa je doživel predelavo in premestitev — in bil za-
čuda hkrati njun instrument — ki sta učinkovali raz-imejujoče: omogočili sta
kritiko tega pojma v njegovi pripadnosti metafiziki, obenem pa sta zaznamo-
vali in sprostili meje sistema, v katerem je bil ta pojem rojen in v katerem je
začel služiti; toraj sta ga do neke mere pomagali iztrgati njegovemu lastnemu
ozemlju. To delo je treba nadaljevati kar najdlje; res pa bomo v določenem
trenutku nedvomno naleteli na »logocentrične in etnocentrične meje« takega
modela. Takrat bomo morali ta pojem najbrž opustiti. Vendar ta trenutek ni
nikoli čist in ga je zelo težko določiti. Najprej se morajo izčrpati vsi hevristični
in kritični viri tega pojma, in to na vseh področjih in v vseh kontekstih. Zaradi
neenakega razvoja (temu se ni mogoče izogniti) in zaradi nujnosti določenih
kontekstov pa se bomo morali še vedno strateško zatekati k nekemu modelu,
za katerega vemo, da bi drugje, v najbolj skrivni točki raziskave, deloval kot
ovira.
Vzemimo samo en primer in pokažimo, kako ima saussurovska semiologija
dvojno vlogo.  Po  eni  strani  je to absolutno odločilna kritična vloga:
1. Ta semiologija je nasproti tradiciji pokazala, da je označeno neločljivo
od označujočega in da sta označujoče in označeno dve plati ene in iste pro-
dukcije. Saussure je celo izrecno zavrnil dotlej redno primerjanje tega nasprotja
(te »enote z dvema obrazoma«) z odnosi med dušo in telesom. »To enoto z
dvema obrazoma so pogosto primerjali z enotnostjo človeške osebe, sestav-
502 i
Ijene iz duše in telesa. Primerjava ni preveč zadovoljiva« (Kurz splošne lingvi-
stike, str. 145).
2. Saussure ima velike zasluge za to, da se je od metafizične tradicije
sposojeni pojem znaka obrnil nazaj proti tej tradiciji: podčrtoval je diferencialni
in formalni karakter semiotičnega funkcioniranja; pokazal je, kako »je mogoče,
da bi zvok sam — materialni element — pripadal jeziku« in da »po svojem
bistvu (lingvistično označujoče) nikakor ni fonično« (str. 164); de-substancia-
liziral je obenem označeno vsebino in »substanco izražanja« — le-ta torej ni
več niti par excellence niti izključno fonična; in končno je lingvistiko spre-
menil zgolj v del splošne semiologije (str. 33).
In vendar se Saussure, kolikor je še naprej uporabljal ta pojem, ni mogel
izogniti temu, da ne bi potrdil te tradicije; nobenega pojma, in tudi tega ne,
ni mogoče uporabljati na popolnoma nov in popolnoma nekonvencionalen
način. Prisiljeni smo, da nekritično prevzamemo vsaj del implikacij, vpisanih
v njegov sistem. Tudi Saussure se mora vsaj v enem trenutku odreči nekaterim
posledicam svojega kritičnega dela: ni naključje, da se to zgodi prav takrat,
ko se ob pomanjkanju boljše besede sprijazni z besedo »znak«. Potem, ko je
upravičil uvedbo besed »označujoče« (signifiant) in »označeno« (signifié), piše:
»Kar se tiče znaka — če smo zadovoljni z njim, je to zato, ker ne vemo, s čim
bi ga nadomestili, ko občevalni jezik ne sugerira nobenega drugega.« (Str.
99—100.) In zares ne vidimo, kako bi se mogli izogniti znaku, ko pa smo začeli
z nasprotjem označeno/označujoče.
Tudi »občevalni« jezik ni nedolžen ali nevtralen. To je jezik zahodne
metafizike, zato nosi v sebi poleg znatnega števila vsakovrstnih predpostavk
tudi take, ko si od njega neločljive in — če smo količkaj na to pozorni — za-
pletene v sistem. Dalo bi se pokazati, kakšne učinke ima to na Saussurovo
razpravljanje. Zato po drugi   strani:
1. Vzdrževanje stroge — bistvene in juridične — distinkcije med signansom
in signatumom ter enačenje signatuma s pojmom (str. ддУ pušča pravüoma*
odprto možnost, da neki označen pojem mislimo v njem samem, kakor je pre-
prosto prisoten v mišljenju, in neodvisno od jezika, tj. od nekega sistema ozna-
čuj očih. S tem, da pušča Saussure to možnost odprto, — in ta možnost se
odpre s samim principom nasprotja označeno/označujoče, tj. s principom znaka
— nasprotuje kritičnim dosežkom, o katerih smo pravkar govorili. S tem se
vdaja klasični zahtevi nečesa, za kar sem predlagal ime »transcendentalno
označeno«: le-to naj se samo na sebi, v svojem bistvu, ne bi nanašalo na
nobeno označujoče, presegalo naj bi verigo znakov in potemtakem v določe-
nem trenutku samo ne bi več funkcioniralo kot označujoče. Brž pa, ko narobe
zdvomimo nad možnostjo takega transcendentalnega označenega in ko pri-
znamo, da je vsako označeno tudi v položaju označujočega,^ tedaj postane
distinkcija med označenim in označujoč^m — znak — problematična v samem
korenu. Nedvomno je treba to operacijo izvajati sila previdno, kajti: a) njena
pot vodi skozi težavno dekonstrukcijo celotne zgodovine metafizike, ki je pred
vso semiološko zrwnost postavila in ji bo vedno postavljala to temeljno zahtevo
po nekem »transcendentalnem označenem« in po nekem pojmu, ki bi bil ne-
odvisen od jezika; ta zahteva ni vsiljena od zunaj od nečesa takšnega, kot je
»filozofija«, temveč od vsega tistega, kar naš jezik, našo kulturo, naš »sistem
mišljenja« povezuje z zgodovino in s sistemom metafizike; b) tudi ne gre,
da bi na vseh nivojih in meni nič tebi nič mešali označujoče in označeno. To
nasprotje (ta razlika) res ne more biti radikalno in absolutno, zato pa še vedno
funkcionira in je v določenih — zelo širokih — mejah neogibno. Brez njega
• To je z inteligibilnim. Razlika med označujočim in označenim je vedno re-
producirala razliko med čutnim in inteligibilnim. To se dogaja prav tako v 20. sto-
letju, kakor se je v njenih stoičnih izvorih. »Sodobna strukturalistična misel je jasno
postavila: govor je sistem znakov, lingvistika je nerazdružni del znanosti o znakih,
semioti^ce (ali s Saussurovimi izrazi semiologiie). V današnjem času obujena srednje-
veška difinicija — aliquid stat pro aliquo — se je vedno izkazala za veljavno in
plodno. Konstitutivna lastnost vsakega znaka nasploh in jezikovnega posebej je zato
v njegovem dvojnem značaju: vsaka jezikovna enota je dvostranska in vsebuje dva
vidika: čutnega in inteligibilnega — po eni strani signans (pri Saussuru signifiant),
po drugi signaturu (signifié).'< (R. Jakobson, Essais de linguistique générale, tr. fr.
Paris, Ed. de Minuit, 1963, str. 162.)
* Praviloma (en droit) tu — in drugod — ne pomeni empirične pogostosti, ki še
ne bi imela značaja zakonitosti, temveč prav formalno, »pravno« apriornost.
« Cf. De la Grammatologie, str. 106—108 (op. red.).
503
na primer ne bi bil mogoč noben prevod. Tema o transcendentalnem označe-
nem je dejansko nastala ravno v horizontu popolnoma čiste, prozorne in eno-
glasne prevedljivosti. V mejah, v katerih je možen oziroma v katerih se vsaj
zdi možen, prakticira prevod razliko med označenim in označujočim. Toda ta
razlika ni nikoli čista, prav tako ne prevod. Zato bo potrebno pojem prevoda
zamenjati s pojmom transformacije: urejena transfoimacija nekega jezika z
nekim drugim, nekega teksta z nekim drugim. Nikoli ne bomo imeli in dejan-
sko nikoli nismo imeli opravka z nekakšnim »prenosom« čistih označenih, ki
bi ga označujoči instrument (»nosilo«) od jezika do jezika oziroma znotraj
istega jezika pustil deviškega in nenačetega.
2. Čeprav je Saussure priznal, da je treba fonično substanco nujno po-
staviti v oklepaj [»Videli bomo, da je bistvo jezika tuje foničnemu značaju
lingvističnega znaka« (str. 21). Po svojem bistvu (lingvistično označujoče)
nikakor ni fonično« (str. 164)], pa je vendar moral iz bistvenih in bistveno
metafizičnih razlogov dati prednost besedi in vsemu tistemu, kar znak po-
vezuje s phone. Govori tudi o »naravni vezi« med misUjo in glasom, med
smislom in zvokom (str. 46); govori celo o »misli-zvoku« (str. 156). Na dru-
gem mestu sem poskušal pokazati, v čem je takšno početje tradicionalno in
kakšne nujnosti ga obvladujejo. In ko naredi Saussure iz lingvistike model-
regulator, »vzorec« splošne semiologije (kljub temu, da bi morala biti pravi-
loma in teoretsko samo njen del), takrat brez dvoma pride v protislovje z naj-
bolj zanimivim kritičnim motivom Kurza. Tema o poljubnosti zato zaide s
plodnih poti (formalizacije) v neko hierarhizirajočo teleologijo: »Lahko torej
trdimo, da popolnoma poljubni znaki realizirajo ideal semiološkega postopka
bolje kakor drugi; zato je jezik, najbolj kompleksen in razširjen sistem izraža-
nja, tudi od vseh najbolj karakterističen; v tem smislu lahko postane lingvistika
splošni vzorec vsake semiologije, čeprav je jezik samo poseben sistem« (101).
Natančno isto kretnjo in iste pojme najdemo pri Heglu. Protislovje med obema
mestoma v Kurzu se vidi tudi iz Saussurovega priznanja, da »človeku ni na-
ravna ustna govorica (langage parlé), temveč sposobnost, da konstituira jezik
(langue), tj. sistem različnih znakov.. .«, tj. možnost koda in artikulacije, ki
ni odvisna od substance (na primer od fonične substance).
3. Pojem znaka (označujoče/označeno) že sam na sebi nujno privilegira
fonično substanco in povzdiguje lingvistiko v »vzorec« semiologije. Phone je
v resnici označujoča substanca, ki se daje zavesti kot najtesneje združena z
mišljenjem označenega pojma. S tega vidika je glas zavest sama. Ko govorim,
nimam samo zavesti o tem, da sem prisoten tistemu, kar mislim, temveč se
zavedam tudi tega, da kar najbliže svoji misli oziroma »pojmu« zadržujem-
čuvam neko označujoče, ki ne pada v svet, ki ga slišim, brž ko ga oddam,
za katerega se zdi, da je odvisno od moje čiste in svobodne spontanosti, in
slednjič, za katerega se zdi, da ne zahteva nobenega instrumenta, nobenega
dodatka, nobene v svetu zadržujoče se sile. Ne zdi se le, da sta označujoče
in označeno združena, v tej zmešnjavi je celo videti, kakor da se označujoče
briše, kakor da postaja prozorno, da bi se pojem lahko predstavil sam kot to,
kar je, ne da bi naravnaval na kaj drugega kot na svojo prisotnost. Zdi se,
da je zunanjost označujočega reducirana. Ta skušnja je seveda prevara, toda
ob nujnosti te prevare se je organizirala celotna struktura oziroma celotna
epoha; na osnovi te epohe je nastala semiologija, katere temeljne pojme in
predpostavke je mogoče zelo natančno določiti od Platona do Husserla prek
Aristotela, Rousseauja, Hegla itd.
4. Reducirati zunanjost označujočega pomeni izključiti vse, kar v semiotič-
ni praksi ni psihično. Samo kolikor damo prednost fonetičnemu in lingvistič-
nemu znaku, more obveljati Saussurov stavek, da »je lingvistični znak torej
psihična bitnost (entité) z dve obrazoma« (str. 99). Ob predpostavki, da ima
ta stavek sam na sebi strogo določen pomen, ne moremo razumeti, kako ga
je mogoče razširiti na vsak znak, naj bo fonetično-lingvističen ali ne. Razen
če fonetičnega znaka ne povzdignemo v »vzorec« vseh znakov, torej ne vidimo,
kako bi mogli splošno semiologijo uvrstiti v psihologijo. In vendar počne Saus-
sure prav to: »Mogli bi torej zasnovati neko znanost, ki bi proučevala življe-
nje znakov sredi družbenega življenja; bila bi del družbene psihologije in
potemtakem splošna psihologija. Imenovali jo bomo semiologija (iz grškega
semeîon »znak«). Naučila nas bo, iz česa sestoje znaki in kateri zakoni jim
vladajo. Ker je še ni, ne moremo reči, kaj bo iz nje; ima pa pravico, da obstaja,
njeno mesto je določeno že vnaprej. Lingvistika je samo del te splošne zna-
nosti; zakone, ki jih bo odkrila semiologija, bo mogoče uporabiti tudi v lingvi-
504
stiki; lingvistika se bo prek nje vključila v točno določeno področje v sklopu
človeških institucij. Naloga psihologa je, da točno določi mesto semiologije«
(str. 33).
Sodobni lingvisti in semiotiki seveda niso ostali pri Saussuru ali vsaj ne
pri tem saussurovskem »psihologizmu«. šola jz Köbenhavna in vsa ameriška
lingvistika sta ga izrecno kritizirali. Toda če vztrajam pri Saussuru, ne vztrajam
samo zato, ker ga ti kritiki sami priznavajo za ustanovitelja splošne semiolo-
gije in si od njega sposojajo večino njegovih pojmov, temveč predvsem zato,
ker pojma znak ne moremo kritizirati zgolj v njegovi »psiholdgistični« upo-
rabi; psihologizem ni slaba uporaba dobrega pojma, temveč je vpisan in pred-
pisan v samem pojmu znaka, in to na tisti dvoimini način, o katerem sem
govoril na začetku. Ta dvoumnost, ki zastira model znaka, je torej značilna
za sam »semiološki« načrt z organsko celoto vseh njegovih pojmov vred in
še posebej za pojem komunikacije. Ta pojem v resnici implicira transmisijo,
ì:i naj od subjekta do subjekta prenese identiteto nekega označenega predmeta,
smisla ali pojma, ki ga je praviloma mogoče ločiti od procesa prehoda in od
označujoče operacije. Komunikacija predpostavlja subjekte (katerih identiteta
in prisotnost sta bili konstituirani pred označujočo operacijo) in predmete
(označene pojme, neki mišljen smisel, ki ga prehodu komimikacije ne bo treba
niti konstituirati nati praviloma transformirati). A komtmicira B C-ju. Z zna-
kom komimicira dajalec neko stvar prejemniku itd.
Vprašanje pojma strukture, ki ga tudi omenjate, je gotovo precej bolj
dvoumno. Vse je odvisno od tega, kakšno delo naložimo temu pojmu. Tako
kakor pojem znaka — in torej semiologija — laliko obenem potrjuje in spKxlbija
logocentrične gotovosti. Teh pojmov nam ni treba metati med staro šaro in
tudi sredstev nimamo, da bi to storili. Nedvono pa moramo te pojme
znotraj semiologije transformirati, jih premestiti, jih obrniti proti njihovim
lastnim predpostavkam, jih ponovno-vpisati v druge verige, f)olagoma modi-
ficirati delovno področje in tako proizvesti nove konfiguracije. Ne verjamem
v odločilni prelom, v »epistemološko zarezo«, o čemer se danes pogosto govori.
Zareze se zmeraj znova usodno vpisujejo v nekdanje tkivo, ki ga je potrebno
še naprej brez konca razstavljati. Ta nenehnost ni naključje ali nezgoda, tem-
več je bistvenega, sistematičnega in teoretskega značaja. To pa v ničemer ne
zbrisuje nujnosti in relativne važnosti določenih zarez ter pojava in definicije
novih struktur . . .
II. Kaj je gram^ kot »nova struktura ne-prisotnosti«? Kaj je pisava kot
»razloka*?« Kakšen prelom uvajala ta dva pojma v odnosu do ključnih pojmov
semiologije, do (fonetičnega) znaka in do strukture? Kako pojem teksta v gra-
matologiji* nadomešča lingvistični in semiološki pojem besedila-izjave (énoncé)?
— Redukcija pisave —kot redukcija zimanjosti označujočega — je šla v ko-
rak s fonologizmom in logocentrizmom. Znano je, kako je Saussure s tradicio-
nalno operacijo, tako kakor pred njim Platon, Aristotel, Rousseau, Hegel, Husserl
itd., izključil pisavo iz področja lingvistike — jezika in besede — kot fenomen
zunanje reprezentacije, ki je obenem nekoristna in nevarna: »Lingvističnega
predmeta ne določa kombinacija pisane in govorjene besede: edino slednja
konstituira predmet hngvistike« (str. 45), »pisava je tuja notranjemu sistemu
(jezika)« (str. 44), »pisava zakriva videz jezika; ni obleka, temveč preobleka
(travestissement)« (str. 51). Vez med pisavo in jezikom je »površna« in »izu-
metničena«. Pisava, ki bi morala biti samo »podoba«, se »bizarno« »polasti
glavne vloge«, »naravni odnos je sprevržen« (str. 47). Pisava je »past«, to, kar
dela, je »hudobno« in »tiransko«, njena hudodelstva so grozote, »teratološki
primeri«, »lingvistika jih mora opazovati v posebnem oddelku« (str. 54) itd.
To reprezentativistično pojmovanje pisave (»Govor in pisava sta dva sistema
različnih znakov; edini raison d'être drugega je ta, da predstavlja-reprezentira
prvega« [str. 45]) je seveda v tesni zvezi s prakso fonetično-alfabetske pisave,
na katero Saussure po lastnem priznanju »omejuje« svojo študijo (str. 48).
Zdi se, da alfabetska pisava v resnici reprezentira besedo in da se istočasno
zbrisuje pred njo. In vendar bi mogli pokazati — to sem skušal že storiti —
da čisto fonetične pisave ni in da fonologizem ne izhaja toliko iz alfabetske
rabe v neki kulturi kot iz določene predstave, iz določene etične in aksiološke
' Gramme: iz gr. »gramma, -atos«: beseda, spis, knjiga v pl. branje in pisanje;
* Glede upravičenja novih besed »razloka« in kasneje »prostiranje« glej opombe
k prevodu Glasa in fenomena, Tribuna, 1968, št. 4; Gramatologija: »proučevanje črk,
abecede, zlogovanja branja in pisanja« (Littré).
505 ^
skušnje te rabe. Pisava bi se morala zbrisati pred polnostjo žive besede, do-
vršeno reprezentirane v prozornosti njene notacije Ln neposredno prisotne
tako subjektu, ki jo izgovarja, kot tudi onemu, ki sprejema njen smisel, vse-
bino in vrednost.
Če pa se ne omejujemo več na model fonetične pisave — tej dajemo pred-
nost samo zaradi našega etnocentrizma — in če se zavemo posledic dejstva,
da zaradi nujnega prostiranja* znakov, zaradi punktuacije, intervalov ter raz-
lik, ki so neogibne za funkcioniranje grafomov, čisto fonetične pisave ni, tedaj
postane vsa fonologistična in logocentrična logika problematična. Področje
njene zakonitosti se zoži in zgubi na pomenu. Ta razmejitev pa ostane kljub
temu neogibna, če hočemo koHčkaj koherentno račtmati s principom razMce,
na katerega opozarja sam Saussure. Ta princip nam ne narekuje samo tega,
da ne smemo privilegirati neke substance (v tem primeru fonične substance,
ki ji pravijo tudi časovna), izključujoč neko drugo (na primer grafično, tako
imenovano prostorsko substanco), temveč tudi to, da moramo imeti vsak pro-
ces označevanja-pomenjanja za formalno igro razlik, tj. sledi.
Zakaj sledi? In s kakšno pravico spet uvajamo nekaj gramatičnega, ko se
je že zdelo, da smo nevtralizirali vsako substanco, naj bo fonična, grafična ali
kakršna koli? Seveda se ne vračamo k istemu pojmu pisave, ne gre za to, da
zgolj preobrnemo disimetrijo, ki je postala sporna. Treba je ustvariti nov po-
jem pisave. Imenujemo ga lahko gram ali razloka. Igra razlik v resnici pred-
postavlja sinteze in napotila (renvois), ki prepovedujejo, da bi bil v katerem
koH trenutku ali v kakršnem koli smislu kak preprost element sam na sebi
prisoten in da bi pošiljal samo k samemu sebi. Naj bo v zaporedju govorjenega
ali pisanega razpravljanja, ne more noben element funkcionii-ati kot znak, ne
da bi pošiljal h kakemu drugemu elementu, ki tudi ni preprosto prisoten. Ta
povezanost stori, da se vsak element — fonem ali grafem — konstituira iz sledi
drugih elementov verige ali sistema, sledi, ki se nahaja v njem. Ta povezanost,
to tkivo je tekst, ki nastaja (se produit) samo v transformaciji nekega drugega
teksta. Niti v elementih niti v sistemu ni nikdar ničesar, kar bi bilo preprosto
prisotno ali odsotno. So samo razlike razlik in sledi sledi. Gram je tedaj najsploš-
nejši pojem semiologije — ki postane tako gramatologija — ter ne ustreza samo
področju pisave v ozkem in klasičnem smislu, temveč tudi področju lingvi-
stike. Prednost tega pojma — če ga le obdaja določen interpretativni kontekst,
saj ne pomeiü nič bolj kot kateri koli drug pojmovni element in ni samemu
sebtt dovolj — je v tem, da načeloma nevtralizira fonologistično težnjo »znaka«
ter jo — s sprostitvijo celotnega znanstvenega polja »grafične substance« (zgo-
dovina in sistem pisav onkraj zahodnega sveta) — dejansko uravnoveša; po-
mena te substance, ki je doslej ostajala prezrta v senci, ne gre zavreči.
Gram kot razloka je tedaj neka struktura, neko gibanje, ki je ni več mo-
goče misliti iz nasprotja prisotnost/odsotnost. Razloka je sistematična igra
razlik, sledi razlik, prostiranja, ki spravlja elemente v medsebojen odnos. To
prostiranje je obenem aktivna in pasivna (o v razloki, a v différance — nazna-
čuje to negotovost v oziru do aktivnosti in pasivnosti, tisto, česar s tem na-
sprotjem še ni mogoče obvladati in porazdeliti) produkcija intervalov, brez
katerih bi »polni« izrazi ne pomenili, brez katerih ne bi funkcionirali. To je
tudi uprostOTJevanje (devenirespace) govorjene verige — imenovali so jo časov-
na in lineama; uprostorjevanje, ki edino omogoča pisavo in sploh vsakršno
skladnost med besedo in pisavo ter vsakršen prehod med njima.
Aktivnost ali produktivnost, nakazani z o-jem v razloki (a v différance),
nas vračata h generativnemu gibanju v igri razlik. Te niso padle z neba in
niso za zmeraj vpisane v zaprt sistem, v neko statično strukturo, ki bi fo mogli
izčrpati s kako sinhronično ali taksinomično operacijo.
Razlike so učinki transformacij, zato s tega vidika pojma razloke ni mo-
goče združevati s statičnim., sinhroničnim, taksinomičnim, nezgodovinskim itd.
motivom v pojmu strukture. Toda samo na sebi se razume, da ta motiv ni
edini, ki določa strukturo, in da produkcija razlik, razloka, ni a-strukturalna :
razloka proizvaja sistematične in urejene transformacije, ki morejo do neke
mere dati mesto tudi strukturalni znanosti. Pojem razloke celo razvija nekatere
najlbolj zakonite principialne zahteve »strukturalizma«.
Jezik in sploh vsak semiotični kod — te definira Saussure kot »klasifika-
cije« — je torej učinek, toda zato še nima vzroka v subjektu, substanci ali
kakem bivajočem, ki bi bilo nekje prisotno in ki bi uhajalo gibanju razloke.
Ker prisotnosti zimaj ali pred semiološko razloko ni, zato lahko tisto, kar
Saussure pravi o jeziku, razširimo na sistem znakov nasploh: »Jezik je neogi-
506
ben, da 'bi bila beseda inteligibilna in da bi razvila vse svoje zmožnosti; beseda
pa je neogibna, da bi nastal jezik. Zgodovinsko gledano se je beseda vedno
pojavila prej.« V tem krogu je krog, kajti če strogo ločimo med jezikom in
besedo, med kodom in sporočilom, med shemo in rabo itd. in če hočemo za-
dostiti obema tako postavljenima postulatoma, tedaj ne vemo, kje naj začnemo
in kako se lahko nekaj sploh začne, naj gre za jezik ali za besedo. Zato moramo
pred vsako disociacijo jezik/beseda, kod/sporočilo itd. (z vsem, kar spada zra-
ven), dopustiti neko sistematično .produkcijo razlik, produkcijo nekega sistema
razhk — neko razloko; iz njenili učinkov se bo šele dalo eventualno — z ab-
strakcijo in po določenih motivih — razčleniti lingvistiko jezika in lingvistiko
besede itd.
Pred razloko, pred prostiranjem ni torej ničesar, nobenega prisotnega in
ne-razločenega (in-différant) bivajočega. Ni subjekta, ki bi bü agens, avtor
in gospodar razloke in ki bi se mu le-ta samo eventualno in empirično pritak-
nila. Tako subjektivnost kot objektivnost sta učinek razloke, učinek, vpisan v
sistem razloke. O v razloki poleg drugega opozarja, da je prostiranje tudi časenje
(temporisation), ovinek, odlog, zaradi katerega so intuicija, percepcija in kon-
sumacija, skratka odnos do prisotnega, naslonitev na neko prisotno realnost,
na neko bivajoče, vedno raziočeni-odloženi (différés). Razločeni-odloženi zaradi
samega principa razlike, ki zahteva, da neki element funkcionira in pomeni,
da jemlje ali daje »smisel« samo tako, da napotuje na neki drug pretekli ali
prihodnji element v ekonomiji sledi (des traces). Ta ekonomični vidik razloke,
ki stori, da v polje sil poseže določen — nezavesten — račim, je neločljiv od
ozko semiotičnega vidika. Ta vidik potrjuje, da je subjekt, in to najprej za-
vestni in govoreči subjekt, odvisen od sistema razlik in od gibanja razloke, da
pred razloko ni prisoten in posebej ni prisoten sebi, da se konstituira samo
tako, da se razdeli, razmakne—vprostori (en s'espaçant), »časi«, razloči-odloži;
in da, kot je dejal Saussure, »jezik (ki sestoji samo iz razlik) ni funkcija govo-
rečega subjekta«. Brž ko nastopn pojem razloke — z verigo, ki se veže nanj —
postanejo neprimerna vsa pojmovna nasprotja metafizike, kolikor je njihova
zadnja o'pora prisotnost nečesa prisotnega-sedanjega (na primer v obliki iden-
tité subjekta, prisotnega vsem svojim operacijam, prisotnega v vseh svojih
zgodah in nezgodah, pwisotnega samemu sebi v »živi besedi«, v svojih izjavah
in izpovedih, v prisotnih predmetih iii dejanjih svojega govora itd.). Vsa ta
metafizična nasprotja (označujoče/označeno, čutno/inteligibilno, pisava/beseda,
beseda/jezik, diahronija/sinhronija, prostor/čas, pasivnost/aktivnost, itd.) niso
več umestna. Vsem tem nasprotjem se slej ko prej posreči, da gibanje razloke
podredijo prisotnosti neke vrednosti ali smisla, ki naj bi bü pred razloko, iz-
vomejši od nje, in ki naj bi jo presegal ter v zadnji instanci tudi obvladoval.
To pa je spet prisotnost tistega, kar sem zgoraj imenoval »transcendentalno
označeno«.
///. Pojem »smisla« naj bi se v semiotiki občutno razlikoval od fenome-
nološkega »smisla«. V čem pa sta si kljub temu sorodna? Do kakšne mere
ostaja semiološki projekt še v metafiziki?
— Zares, spočetka se zdi razširjenost fenomenološkega pojma »smisel«
mnogo večja in nmogo manj določena. Težko je celo prepoznati njene meje.
Vsaka skušnja je skušnja smisla (Sinn). Vse, kar se pojavi zavesti, vse, kar je
za neko zavest na sploh, vse to je smisel. Smisel je fenomenalnost fenomena.
V Logičnih raziskavah je Husserl zavrnil Fregejevo distinkcijo med Sinn in
Bedeutung. Pozneje se mu je ta distinkcija zazdela koristna, vendar je ni razu-
mel tako kot Frege, temveč je z njo označeval delitev med smislom, kakor
je najbolj splošno razširjen (Sinn), in smislom kot predmetom neke logične
ali lingvistične izjave, smislom kot pomenom (Bedeutung). Na tem mestu se
utegnejo pojaviti neikatere sorodnosti, ki ste jih omenili. Na primer:
1. Da bi izoliral smisel (Sinn ali Bedeutung) izjave oziroma pomensko
intencijo (Bedeutungs-Intention), ki »oživlja« izjavo, mora Husserl strogo lo-
čiti med označujočo (čutno) platjo, katere originalnost sicer priznava, jo pa
izključuje iz svoje logično-gramatikalne problematike, in med platjo označe-
nega (inteligibilnega, idealnega, »duhovnega«) smisla. Morda bo najbolje, da
navedemo kar odlomek iz Ideen I; »Za izhodišče bo znana distinkcija med
čutno, tako rekoč telesno platjo izraza, in med njegovo nečutno, ,dtdiovno'
platjo. Ne bomo se pobliže spuščali v obravnavo prve, prav tako ne v način,
kako se obe plati združujeta. Samo na sebi se raztune, da se s tem nismo
dotaknili nepomembnih fenomenoloških problemov. Mi bomo obravnavali iz-
ključno samo ,pomenjanje' (bedeuten, vouloir-dire) in Bedeutung. Izvorno
507
Eta se ti besedi nanašali samo na lingvistično sfero (sprachliche Sphäre), na
sfero ,izražanja' (des Ausdrückens, de l'exprimer). Vendar bomo morali —
kar bo istočasno tehten korak naprej v spoznavanju — pomen teh besed raz-
širiti in jih ustrezno modificirati,- tako da jih bo mogoče гга neki način upo-
rabljati za vso noetično-noematično sfero: torej za vse akte, naj se prepletajo
(verflochten) z akti izražanja ali ne. Tudi mi smo pri vseh intencionalnih
doživljajih vselej govorili o ,smislu' (Sinn); ta beseda je v splošnem ravno
toliko vredna kot Bedeutung, vendar bomo zavoljo jasnosti besedo Bedeutung
rajši ohranili za stari pojem, posebej v kompleksni rabi ,logični' ali ,izrazni'
Bedeutung. Besedo ,smisel' bomo še naprej uporabljali kolikor se le da
široko.« Naj bo »označen« oziroma »izražen« ali ne, naj se »prepleta« s pro-
cesom pomenjanja ali ne, »smisel« je vedno neka inteligibilna ali duhovna
idealnost, ki se utegne eventualno združiti s čutno platjo nekega označujočega,
ki pa sama na sebi nima po njem nobene potrebe. Njeno prisotnost, njen
smisel oziroma njeno bistvo smisla je mogoče misliti zunaj te prepletenosti: in
to takoj, ko se fenomenolog (ali semiotik) zateče k čisti enotnosti, k strogo
identifikabilni plati smisla ali označenega.
2. Ta plast čistega smisla, čistega označenega nas vrača — pri Husserlu
eksplicitno, pri semiotični praksi pa vsaj implicitno — k plasti pred-lingvistič-
nega oziroma pred-semiotičnega smisla (Husserl pravi pred-izraznega, pré-ex-
pressif), čigar prisotnost bi bilo mogoče misliti ztmaj razloke in pred njenim
delom, zunaj in pred procesom ali sistemom pomenjanja. Le-to naj bi smisel
samo spravilo na dan, ga prevedlo, ga preneslo, komuniciralo, utelesilo, izra-
zilo itd. Takšen smisel — ki je tedaj v obeh primerih fenomenološki smisel in
navsezadnje sploh vse, kar se zavesti izvorno daje v perceptivni intuiciji —
bi torej ne bil že na samem začetku v položaju označujočega, vpisan v
odnošajno in diferencialno tkivo, v katerem bi bil vedno že neka sled, napotek,
gram ali prostiranje. Lahko bi pokazali, da je bilo bistvo metafizike vedno
v tem, da je v tem ali onem imenu skušala iztrgati razloki prisotnost smisla,
in da delamo to vsakokrat, kadar skušamo odrezati ali strogo izolirati neko
plast čistega smisla ali čistega označenega. In kako bi se mogla semiotrka kot
taka enostavno izogniti vsaki naslonitvi na identiteto označenega? Odnos med
smislom in znakom ali med označenim in označujočim postane tedaj odnos
zunanjosti: ali bolje, ta postane — kot pri Husserlu — povnanjenje (Äusserung,
extériorisation) ali izraz (Ausdruck, expression) onega. Govor je definiran kot
izražanje — povnanjanje nečesa notranjega — in spet se znajdemo pri vseh
težavah in predpostavkah, na katere smo naleteh že pri Saussuru. Na drugih
mestih sem poskušal pokazati, zakaj celotna fenomenologija privilegira izra-
žanje, zakaj »indikacijo« izključuje iz sfere čistega govora (»logičnosti« go-
vora) in zakaj nujno daje prednost glasu itd. Tako je že od Logičnih raziskav
dalje, že od tega pomembnega načrta »čiste logične slovnice«, ki je kljub
vsemu mnogo važnejši in strožji od vseh poskusov »splošne in utemeljene
slovnice« 17. in 18. stoletja v Franciji, h katerim, se vračajo nekateri modemi
lingvisti.
IV. Ce je govor vedno neko »izražanje« in mu je kot takemu že odka-
zana omejitev, tedaj se sprašujemo, v kakšni meri in s kakšnim tipom prakse
bi mogli to izraznost preseči? V kakšni meri bi bila ne-izraznost označujoča?
Ali ne bi bila tedaj gramatologija nekakšna ne-izrazna »semiologija« in to bolj
na osnovi logično-matematičnih kot pa lingvističnih označb?
— Mika me, da bi vam odgovoril na videz protislovno. Po eni strani:
ckspresivizma nikoli ni mogoče kar tako preseči, saj tega učinka razloke, te
strukture preprostega nasprotja znotraj/ztmaj ne moremo reducirati na noben
način; prav tako ni mogoče reducirati tega učinka govora, ki le-tega sili, da
se sam sebe reprezentira kot iz-razna re-prezentacija, prevajanje navzven
nečesa, kar je bilo konstituirano v notranjosti. Reprezentacija govora kot
»izražanja« ni naključen predsodek, to je neka vrsta strukturalne prevare,
nekaj, kar bi Kant imenoval transcendentalna iluzija. Ta iluzija se v različnih
govorih, dobah Ln kulturah različno modificira. Ena njenih najmogočnejših
sistemizacij je brez dvoma zahodna metafizika, toda po mojem mnenju bi
bilo precej neprevidno, ko bi glede tega edino njej prisojali vso izključnost.
Po drugi strani bi, narobe, dejal, da če se ekspresivizma ne da enkrat za
vselej in preprosto preseči, tedaj je izraznost (expressivité) hočeš nočeš vedno
že presežena, pa če se tega zavedamo ali ne. Toliko, kolikor je tisto, kar
imenujemo »smisel,« (ki naj se »izrazi«), že konstituiran iz nekega tkiva
razlik, kolikor je že neki tekst (mreža tekstualnih napotkov-renvois na druge
508
tekste, tekstualna transformacija), v katerem je vsak domnevno »preprost«
»člen« (terme) že zaznamovan s sledjo nekega drugega, toliko je dozdevna
notranjost smisla vedno že obdelana po svoji lastni zunanjosti. Vedno se
nahaja že zunaj sebe. Pred vsakim aktom izražanja je že razločena (diffé-
rante) (od sebe). Samo pod tem pogojem more konstituirati neko sintagmo ali
tekst; to je edini pogoj, pod katerim je »označujoča«. S tega vidika morda
niti ni umestno vprašanje, v kakšni meri bi bila ne-izraznost označujoča:
edino ne-izraznost je lahko označujoča, saj natančno vzeto pomenjanja sploh
ni, če ni sinteze, sintagme, razloke in teksta. Ce pojem teksta premislimo v
vseh njegovih implikacijah, potem ga ne moremo združevati z enoglasnim
pojmom izražanja. Seveda, brž ko smo reku, da je edino tekst označujoč,
smo že transformirali vrednost označenosti (signifiance) in znaka. Kolikor
bi jemali znak v njegovi najstrožji klasični omejenosti, bi veljalo narobe:
pomenjanje (signification) je izražanje, tekst, ki ničesar ne izraža, je neozna-
čujoč (brez pomena, insignifiant) itd. Gramatologijo kot znanost o tekstual-
nosti bi mogli imenovati ne-izrazna »semiologija« samo pod pogojem, da
prej transformiramo pojem znaka in ga iztrgamo njegovemu prirojenemu
ekspresivizmu.
Se težji je zadnji del vašega vprašanja. Jasno je, da sta logocentrizem
in fonologizem, kohkor sta obvladovala metafiziko in klasične semiološke ter
lingvistične projekte, na logično-matematično označbo vedno odgovarjala z
molkom in celo z odkritim odporom. Gotovo ni naključje, da se Rousseaujeva,
Heglova itd. kritika nefonetične matematične pisave (na primer poskus leib-
nizovske »karakteristike«) ponovi tudi pri Saussuru, pri katerem se pojavi
skupaj z izrecnim privilegiranjem naravnih jezikov (cf. Kurz, str. 57). Neka
gramatologija, ki bi pretrgala s tem sistemom predpostavk, bi nedvomno v
resnici sprostila matematizacijo govora; obenem bi lahko spoznala, da »je
znanstvena praksa dejansko vedno spodbijala imperializem Logosa, na primer
s tem, da se je vselej — in to počenja čedalje bolj — zaitekala k nefonetični
pisavi«.^ Vse, kar je logos že od nekdaj povezovalo s phone, se je začelo
vračati v svoje meje ravno po zaslugi matematike, katere napredek se docela
pokriva s prakticiranjem neke nefonetične inskripcije. Po mojem mnenju o
tem principu in o tej »gramatološki« nalogi ne more biti nobenega dvoma.
Toda razširjanje matematičnih označb in sploh formalizacije pisave mora
potekati zelo počasi in zelo previdno, kolikor naj znres zajame doslej nedo-
stopna področja. Zdi se mi, da mora takšno formalizacijo najprej pripraviti
in spremljati kritična obravnava »naravnih« jezikov s pomočjo »naravnih«
jezikov, notranja transfo'rmacija celotnih klasičnih označb in sistematična
praksa izmenjav med jeziki in »naravnimi« pisavami. Ta naloga je neskončna,
saj naravnih jezikov in nematematičnih označb iz bistvenih razlogov ne bo
nikoli mogoče popolnoma reducirati. Obenem pa ne smemo slepo zaupati
»naivni« plati formalizma in matematizma: ne pozabimo, da je bila ena nje-
govih sekundarnih funkcij v metafiziki ta, da je spopolnjeval in potrjeval
metafizično teologijo, čeprav jo je lahko po drugi strani tudi spodbijal. Zato
tudi Leibnizovega projekta univerzalne, matematične in nefonetične karakte-
ristike ne moremo ločevati od metafizike enostavnosti in s tem od obstoja
božanskega razuma," božanskega logosa.
Dejanski napredek matematične označbe gre torej v korak z dekonstruk-
cijo metafizike in z izčrpno prenovitvijo same matematike ter pojma znanosti,
katere model je bila matematika že od nekdaj.
V. Spornost znaka pomeni tudi spornost znanstvenosti, zato se sprašu-
jemo, koliko je gramatologija še »znanost« in koUko ni več. Ali sodite, da se
nekatera semiotična dela približujejo gramatološkemu projektu, in če se, katera
so to?
— Gramatologija mora dekonstruirati vse tisto, kar pojem znanstvenosti
in njene norme povezuje z onto-teologijo, z logocentrizmom in s fonologiz-
^ De la Grammatologie, str. 12 (op. red.) :
»Toda za sedaj mi zadostuje opom.ba, da je tisto, kar je temelj moje karak-
teristike, tudi temelj za dokaz o obstoju Boga; kajti preproste misli so elementi '
karakteristike in preproste forme so vir stvari. Trdim pa, da so vse preproste forme
med seboj združljive. Ta stavek bi mogel dokazati samo, če bi na dolgo razložil
temelje karakteristike. Toda če ga sprejmemo, tedaj sledi, da je narava Boga, ki
obsega vse popolnoma zajete preproste torme, mogoča. Zgoraj pa smo dokazali, da
Bog je, če je le mogoč. Torej obstaja. Kar je bilo treba dokazati« (Pism.o princesi
Elizabeti, 1678). \
\
509.
mom. To ogromno in brezkončno delo se mora vedno znova varovati, da pri
prehajanju prek klasičnega projekta znanosti ne pade nazaj v predznanstveni
empirizem. V gramatološki praksi je zato potreben neke vrste dvojni register:
potrebno je iti onstran metafizičnega pozitivizma in scientizma, obenem pa v
efektivnem delu znanosti poudariti tisto, kar znanost pomaga osvoboditi me-
tafizičnih hipotez, ki že vse od začetka obremenjujejo njeno koncepcijo in
razvoj. Nadaljevati in utrditi je treba vse tisto, kar je v znanstveni praksi
vedno že začenjalo presegati logocentrično omejenost. Iz tega bo tudi jasno,
zakaj na vprašanje, ali je gramatologija »znanost« ali ni, ne more biti prepro-
stega odgovora. Rekel bi samo, da gramatologija vpisuje in raz-mejuje znanost;
dopustiti mora, da v njenem lastnem pisanju svobodno in strogo funkcioni-
rajo znanstvene norme. Gramatologija zaznamuje in obenem sprošča mejo, ki
ograjuje polje klasične znanstvenosti.
Iz istega razloga tudi ni znanstvenega semiotičnega dela, ki ne bi služilo
gramatologiji. Metafizičnim predpostavkam kakega semiotičnega razpvravlja-
nja se bo vedno dalo postaviti po robu prav z gramatološkimi motivi, ki jih
proizvaja znanost v tem istem razpravljanju. Na primer: psihologizem, fono-
logizem in izključitev pisave, kar vse najdemo v Saussurovem Kurzu, je mo-
goče kritizirati, izhajajoč iz formalističnega in diferencialnega motiva, ki je
prav tako prisoten v Kurzu. Podobno v Hjelmslevovi glosematiki: če bi iz
kritike saussurovskega psihologizma, iz nevtralizacije substanc izražanja ~
torej fonologizma — »strukturalizma«, »imanentizma«, iz kritike metafizike in
tematike o igri itd. potegnili vse konsekvence, tedaj bi morala izgirüti vsa
naivno uporabljena metafizična pojmovnost (dvojica izraz/vsebina kot nasle-
dek para označuj oče/označeno; na oba prejšnja termina aplicirano nasprotje
forma/substanca; »empirični« princip itd.)' A priori lahko trdimo, da v vsakem
stavku in v vsakem sistemu semiotičnih raziskav — najnovejše rezultate pozna-
te vi bolje kot jaz — najdemo skupaj obenem metafizične predpostavke in
kritične motive. To pa samo zato, ker do neke mere oboji prebivajo v isti
govorici, oziroma bolje, v istem jeziku. Gramatologija ni toliko neka druga
znanost, neka nova diisciplina z novo vsebino, kot budna praksa te tekstualne
razdeljenosti. ,
" De la Grammatologie, str. 33, sq. (op. red.)
510
UDK 886.309-l»18/19«
KERMAUNER, Taras: Tradicionalna megastruk-
tura v slovenski poeziji. Problemi, Ljubljana 1969, vol.
vol. 7, št. 78, str. 405—426.
Spis Tradicionalna megastruktura v slov. poeziji
je odlomek iz daljše celote. Zajema slovensko poezijo
od Franceta Prešerna do prvih let po drugi vojni. Po-
dati hoče temeljno strukturo-sistem, znotraj katerega
se je dogajala celotna slovenska poezija. BistVo tega
sistema, ki ga imenujem megastruktura, je v tem, da
postavlja za najvišje bivajoče (za načelo biti in boga)
vrednote-ideje-ideale, ki so empiriji transcendenten, a
obvladujoč jo svet. Cilj zgodovine je v tem, da se te
vrednote uresničijo v empiriji in se vsa empirija sa-
kralizira. Vendar pa se ta ideološka plat megastrukture
nenehoma odpira in skoznjo vdira njena resnica: njena
drugobit — smrt. V tej smrti se razkriva resnica tra-
dicionalne slovenske poezije.
UDK 730.01:92 Tršan Dušan
MEDVED Andrej: D T, Esej o »slikani plastiki«
Dušana Tršarja (analiza struktur). Problemi, Ljublja-
na, vol. 7, št. 78, str. 477—497.
Esej o »slikani plastiki« Dušana Tršarja skuša
prikazati temeljno strukturo Tršarjevega kiparskega
medija, njene zakonitosti in značilnosti. Avtorju eseja
se ta struktura kaže kot »pojav(Ijanje)« fenomena
IGRE, značilnega za nekatere temeljne miselne pro-
jekte XX. stoletja (z IGRO kot filozofskim problemom
so se ukvarjali: Hans Scheuerl, Das Spieel, 1954 —
Eugen Fink, Oase des Glücks. Gedanken zu einer
Ontologie des Spiels, 1957, Spiel als Weltsymbol, 1960
— Emst Haigis, Das Spiel als Begegnung. 1941 — Gu-
stav Bally, Vom Ursprung u. von den Grenzen der
Freiheit, 1945 — Roger Caillots, Les Jeux et les
hommes, 1958 — Fr. J. J. Buytendijk, Das Spieleri-
sche u. der Spieler, 1959 — Kostas Axelos, Einführung
in ein künftiges denken, 1966, Ver la pensée plane-
tarie, 1962 — Ingeborg Heidemann, Der Begriff des
Spiels, 1968, itd.). Esej je torej razvit na podlagi teze
o zavezanosti umetnosti svojemu času, v katerem na-
staja: kar seveda pomeni, da so bile upoštevane ugo-
tovitve navedenih avtorjev. Analiza Tršarjeve plastike
je izvedena s »quasi-fenomenološkimi« opisi, ekspli-
kacija fenomena IGRE znotraj neke umetniške zvrsti
ne seže prek okvira esejističnosti, IGRA kot temeljna
kategorija Tršarjeve umetnosti ni razvita v smislu do-
sledne filozofičnosti. Kljub temu pa je esej zasnovan
izrazito nekonvencionalno in se na nek način vendarle
približuje filozofskemu eseju.
UDK 886.8.09-3»19«
INKRET, Andrej: Janko Kersnik in začetki slo-
venske leposlovne proze. Problemi, Ljubljana, vol. 7,
št. 78, str. 427—463.
Tekst govori o slovenski leposlovni prozi v 19. sto-
letju kot neposredni realizaciji dveh osrednjih literarno
teoretskih projektov, katerih skupna intenca je samo-
realizacija slovenskega naroda v literaturi in s porhočjo
literature. Prvi program je razvil Fran Levstik v po-
topisnem eseju Popotovanje od Litije do Čateža (1858),
drugega Fran Celestin v razpravi Naše obzorje (1883).
Tekst analizira prehajanje slovenske literature iz liri-
ke v prozo in se posebej zadržuje ob nekaterih raz-
sežnostih Sonetnega venca (1833) dr. Franceta Prešer-
na, ob prvi slovenski povesti Sreča v nesreči (1836)
Janeza Ciglerja, nato pa podrobneje govori o dveh, za
začetke slovenske leposlovne proze značilnih tekstih,
povestih Martin Krpan (1858) Frana Levstika in Sose-
dovega sina (1868) Josipa Jurčiča. Prozni spisi Janka
Kersnika (1852—1897), v katerih prihaja do kulmina-
cije vprašanj o vlogi literature v slovenski zgodovini,
razvidno potrjujejo sklep, da je slovenska literatura
v 19. stoletju instrument nacionalne ideje, in obenem
zastavljajo vprašanje o možnostih njenega ponovnega
tekstualnega, to je neideološkega branja.
UDK 886.3.09-3»19«
RUPEL   Dimitrij:   Idealist   brez   idealov,   UDK,
Problemi, Ljubljana, vol. 7, št. 78, str. 464—476.
Spis o Janku Kersniku IDEALIST BREZ IDEALOV
si zadaja nalogo primerjati dve pisateljevi usodi: uso-
do pisatelja in usodo politika. Na način, kot ga je
uveljavil Lucien Goldmann, poskuša najti zvezo med
strukturo, ki jo narekuje vsakdanje (politično) življe-
nje zgodnje kapitalistične (liberalne) družbe, in roma-
neskno strukturo. Spis se nadalje zadržuje pri načinu
te zveze: saj ni mogoče vzpostaviti direktnega pravila,
ki bi prevajal socialne impulze v literaturo. Gre za to,
da zagledamo, v čem je bistven Kersnikov problem.
Kot politik sam konstituira svet, ki ga označujeta me-
diativnost in implicitnost (potiska na rob družbe za-
četke socialne demokracije, je »konservativec«). Junak
v njegovi literaturi pa je »problematični posameznik«,
oseba, ki ne uspe s svojim »revolucionarnim progra-
mom«, temveč dobi ponekod ironičen ali celo smešen
ton. Avtorja pragmatizem nikdar ne zapusti, je pisa-
telj, ki ga je narekovala doba.
511
RAZ G LAS
Literarna sekcija uredništva revije Problemi razglaša, da hoče v posebni šte-
vilki raziskati področje ekspanzije volje do moči. Razkriti je treba i
slo po vladanju v njeni goloti — brez ideoloških ali religioznih okraskov. Na- :
men posebnega zvezka je razkriti sfero čistega polaščanja in razpoložljivosti, i
premisliti, kako tehnično poteka proces terorja, oblasti, krutosti, neskrupuloz- \
nosti, zavajanja, prevare, aktivizma, revolucije in umora. Zato predlagamo ;
projekt, ki naj bi jasno kazal mehanizem, ki pripelje od nežnega čebeljega |
poleta do umora s čebeljim strupom, oziroma od predanega muziciranja do
grozovitega mučenja v koncentracijskem taborišču. Pozivamo k sodelovanju ;
pri projektu
»Detektivske številke«
Menimo, da je dosedanje pisanje slovenskih piscev tehnično izredno pomanj- j
kljivo, zato vabimo k preskusu spretnosti v projektu z naslovom: ¡
»SRH«
Ta projekt ima naslednje visoke cilje: izpolniti hoče vrzel, ki je nastala v slo- j
venski literaturi z ozirom na detektivske, vohunske, politične, vojaške, akcijske, ,
znanstveno-iantastične, grozljive, perverzne in nasploh kočljive téme. Ker se
v dosedanji slovenski literarni praksi večidel dogajajo izredno pobožne, krotke, >
otožne in boleče zadeve, tako imenovani »kriminalni« sektor sploh ni kvalitetno !
pokrit. Današnji čas se nam kaže kot čas, poln vznemirjenj, posiljevanja, !
ubijanja, špekulacij, tatvin in drugih zanimivih dejanj raznih problematičnih
posameznikov (junakov). Te reči se v slovenski književnosti izražajo izredno ■
slabotno, predvsem pa tehnično pomanjkljivo, zato se bralci upravičeno prito- '
žujejo nad zaostankom v primerjavi z drugimi narodi in logično posegajo po
raznih tujih virih tovrstnih informacij. Poudariti je treba, da nam ne gre '[
za banalne storije o umorih ali za površno slikanje našega političnega življenja. ^
Gre nam za visoko tehnično raven pisanja, za izbrušen slog, za smotrno raz-
vrščanje besed, za bleščeče domislice na področju sadizma in cinizma, za visok j
nivo informativnosti. i
Prispevki, ki konkurirajo za projekt »SRH«, morajo izpolnjevati naslednje '
pogoje: ;
1. napisani morajo biti v dognani obliki, s kopico gramatičnih iznajdb in slo- '
govnih bravur;
1
2. vsebovati morajo dinamično dogajanje v smislu ubijanja, posiljevanja, mu- '
čenja, ugrabitve, malverzacije, prisile, podtalnega rovarjenja; \
3. za čim popolnejšo realizacijo priporočamo naslednje instrumente, od katerih !
uporabe je prav tako odvisna končna selekcija: kri, revolver, nož, športni
avtomobili, čelade, bajoneti, atomska bomba, rakete, avioni, call-girls, pro-
stitutke, lezbijke, homoseksualci, alkoholiki, šifre, policija, tajni kanali, kuloarji,
intrige, atoli, ugasli kraterji, generali, predsedniki, skafandri, morje, plaža,
hoteli, bazeni, gole ženske, dirke, natezalnica, laser, EKK Velenje, žvenketanje
dolarjev, podkupnine, tiskovne konference, filozofija, steklena očesa, proteze,
umetno srce, umetne ledvice, droge, volitve ... itd. itd----
4. podobnost z resničnostjo je pripisati bralce vi domišljiji!
5. prispevki morajo biti napisani na tipkalni stroj in poslani na uredništvo
Problemov (Beethovnova 2) pod šifro »SRH« do vključno 1. septembra 1969.
Za projekt »SRH« \
Dimitrij Rupel 1. r.
Marko Švabič 1. r.
512
Problemi, časopis za mišljenje in pesništvo, avgust 1969, Ut. 80
Pri mariborski založbi Obzorja, pesniška zbirka:
Andrej Brvor:
SL KAN CA
Pri cz v Ljubljani, pesniško zbirka:
-ranci Zagoričnik:
OBSEDNO STANJE