List 35.
Gospodarske stvari
Kako naj gospodar vzgoji sina svojega za
gospodarski poklic.
V prejšnjih časih je zadostovalo sinu, ki je imel prevzeti dom, da ga je oče napeljeval k pobož-nosti, k lepemu vedenju in k varčnosti ter ga morda dal učiti še nekoliko branja, pisanja in računjenja. Za takratne razmere je vse to zadostovalo, in če je potem sin gospodaril varčno po očetovem vzgledu, ohranil je blagostanje domače in morda imetje svoje še pomnožil. A časi so se spremenili, in ž njimi tudi gospodarjenje. Telegrafne in železnične proge predrugačile so vse razmere popolnoma; kar je bilo kmetu nekdaj dobro, to mu danes ne ugaja več. Ce je bila letina dobra, bilo je vse v ceno, če je bila letina slaba, bili so vsi pridelki dragi. Dan danes ni več tako.
Železnica hitro pripelje žita iz krajev, koder ga je v obilici, v kraje; koder ga manjka. Cena spreminja se le malo. Kedo praša našega kmeta, koliko ga stoji pridelovanje ene ali druge reči? Nihče! Sedaj lahko proda svoje blago tisti, kdor je najceneše da. Nasledek tega je, da so vsi pametni gospodarji jeli misliti, kako bi najceneje in z najboljšim uspehom gospodarili. Glede cenega in uspešnega gospodarstva so kmetovalci drugih dežel veliko dosegli, in ker jim je mogoče svoje pridelke ceneje prodajati kot našim kmetom, zato naš kmetski stan povsod peša in zaostaja. Zadnji čas je, da se tudi slovenski gospodarji zdramijo in začno posnemati napredne kmetovalce drugih dežel Sami gospodarji sicer ne bodo mogli več veliko napredovati, a njih sveta dolžnost je, skrbeti za to, da njih sinovi dobijo potreben pouk o naprednem kmetovanji. To kar je bilo kedaj za očeta dobro, dandanes ni več za sina dobro. Gospodarske razmere se sedaj v teku enega leta bolj spremene kot prej v petdesetih letih. Prašal bode marsikedo, kje naj
se pa učijo kmetski sinovi umnega in naprednega kmetovanja? Kje neki? V kmetijski šali! In tako šolo imamo na Kranjskem.
Deželni zbor je osnoval z ogromnimi stroški sadjarsko, vinarsko in kmetijsko šolo v Grmu pri Novem-mestu. V tej šoli uči se kmetski fant vsega potrebnega za svoj poklic in to ne le samo iz bukev, ampak tudi dejanski, kajti šola ima lepo in veliko posestvo, polje, travnike, drevesnico, vinograde, hleve i. t. d. Vsak učenec mora obiskovati šolo dve leti, seveda so ob praznikih tudi daljše počitnice. Učenci stanujejo v lepem šolskem poslopju, vedno so pod nadzorstvom vodstva in se učijo poleg kmetijstva in verouka tudi drugih reči, ki so potrebne vsakemu kmetu, kateri hoče z dobičkom gospodariti. Ni pa misliti, da je šola le za Dolenjce, o ne, šola je ravno tako izvrstna za Gorenjce, Notranjce, kakor sploh za vse Slovence.
Povsod je vse polno učenih in neučenih ljudi, ki čakajo služeb, in nihče se dandanes ne sme posebno pohvaliti, da se mu godi dobro. Res je pa, da priden, varčen in razumen kmetovalec ob vsakeršnih razmerah še najbolj brezskrbno živi. Tak gospodar pa more pri sedanjih razmerah postati le tisti, ki se je kmetijstva v resnici učil. Torej slovenski gospodarji, ki imate kaj srca za svojo mladino, pošljite sinove svoje v Grm v kmetijsko šolo. Stroški itak niso veliki, zmore jih vsak trden gospodar. Sicer pa denar, ki ga na ta način potrošite, ni zavržen, dajal vam bode obilih obresti. Eevnejšim sinom kmetskih gospodarjev pa daje deželni odbor kranjski ustanove Pozivljemo slovens g-razumništvo, da poučijo kmetovalce o tej reči.
Novo šolsko leto v kmetijski  šoli v Grmu prične se 1. oktobra, in kedor hoče kaj več zvedeti, obrne naj se da šolskega vodstva v Grmu pri Novemmestu, katero, mu radovoljno vse razjasni. Upamo, da se bode veliko učencev oglasilo, da ne bode vsa ogromna žrtev, ki
274
je imela dežela z ustanovitvijo te šole, zastonj. Zlasti pa Dolenjci, ki so se z besedo za ustanovitev te šole tako toplo potezali, naj dejanski pokažejo, da jih je resna volja s šolsko pomočjo v kmetijstvu napredovati ter tako zaprečiti, da ne pogine gospodarska lepa dolenjska pokrajine.