ODCinSKi oročevolec Občinski poročevalec, glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva občine Domžale, izhaja dvakrat mesečno, vsa gospodinjstva v občini ga dobivajo brezplačno. Glasilo ureja uredniški odbor v sestavi: Marjan Bolhar, Matjaž Brojan, Anton Orel, Marjan Gorza, Pavel Pevec, Franc Tekavec, Vera Vojska, Cveta Zalokar-Oražem. Glavna urednica: Vera Vojska, tel.: 721-359, odgovorni urednik: Matjaž Brojan, tel.: 721-686, tehnični urednik: Franc Mazovec, tel.: 323-841. Fotografije: Vido Repanšek. Glasilo izhaja v nakladi 14.000 izvodov in ga tiska Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana. Rokopise sprejema odgovorni urednik, Ljubljanska 34, Domžale, p. p. 20, naročene oglase posredujte v uredništvo, Ljubljanska 34. Uradne ure uredništva: ponedeljek in petek od 10. do 13. ure in sreda od 10. do 13. ure in od 14. do 17. ure. Glasilo je na podlagi sklepa št. 421-1/72 z dne 26. 11. 1974 Sekretariata za informacije izvršnega sveta SR Slovenije oproščeno plačila temeljnega davka od prometa proizvodov. Glasilo je bilo dne 25. 7. 1970 odlikovano s Priznanjem Skupščine občine Domžale za uspešno informiranje, dne 24. 4. 1974 pa s srebrnim Priznanjem Osvobodilne fronte slovenskega naroda za uspešno informiranje delovnih ljudi in občanov občine Domžale. GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA DOMŽALE DOMŽALE, 3. X. 1988, LETO XXVII., ŠTEVILKA 13 Belo komunistov: Prispevek za normalno sporazumevanje Posvet na Gorjuši je bila za komuniste - člane osnovnih organizacij ZKS Domžale ter za predsednike KK SZDL priložnost, da poglobijo svojo obveščenost o Kosovu. 0b posvetu sekretarjev osnovnih organizacij ZK. članov občinskega komiteja ZKS Domžale, predsednikov krajevnih konferenc SZDL in predsedstva 0K SZDL Na Gorjuši so pred dnevi pripravili zanimivo, informiranosti družbenopolitičnih delavcev v občini namenjeno srečanje — posvet o družbenopolitičnih in ekonomskih razmerah v Jugoslaviji, s posebnim poudarkom na razmerah v SR Srbiji in njeni avtonomni pokrajini Kosovo. Gre za obliko dela, ki so jo narekovale naše aktualne družbenopolitične razmere in ki je izšla kot zahteva in pobuda '2 članstva, iz okolij kjer komunisti delujejo. Obli-Ha je kot taka tudi vključena v akcijski program ter uresničitev sklepa komisije za akcijsko usposabljanje. Ob tem, ko so v posvet vključili tudi vse strukture frontne organizacije, se je z veliko udeležbo Ukazalo veliko zanimanje in pričakovanje, da bo Posvet prinesel razjasnitev marsikatere dileme, ki ob kosovski drami med nami še obstaja zaradi dosedanje dokajšnje odsotnosti celovite informacije. Zaradi neudeležbe dveh najavljenih gostov je izpadla taka celovita, predvsem pa s polemiko prežeta informacija, ki so jo številni udeleženci pričakovali. Navzoči so bili tako prisotni le izvajanjem dr. JURIJA BAJCA, profesorja Ekonomske fakultete v Beogradu in člana predsedstva CK ZK Slovenije ter nekaterih udeležencev posveta. Za-fadi odsotnosti Gani Jasharija, izvršnega sekretarja OK ZK Priština in Momčila Trajkoviča, izvršnega sekretarja OZ ZK Priština (menda sta bila zadržana), je izostala polemična diskusija, ki so jo udeleženci pričakovali. Kljub temu so navzoči ocenili to obliko delovanja kot uspešno, saj predlagajo, da se jo obdrži tudi kot metoda za prihodnje. Posvet je pokazal, da je Kosovo resnično naš skupni problem in da je kakršenkoli nacionalizem veliko družbeno zlo, ne glede na to v katerem okolju se poraja. Informacijski vakum — na kateremkoli področju nastane — je potrebno zapolniti, najuspešneje pa bo to moč storiti z direktno, odkrito, celovito osvetljeno problemsko razpravo, kakršna je bila 16. septembra 1988 na Gorjuši. ! I i i i I I I Delovne ljudi in občane ter delegate vabimo na OBČINSKO KANDIDACIJSKO KONFERENCO, ki bo v SREDO 19. OKTOBRA 1988 ob 16. uri v sejni sobi Skupščine občine Domžale. Obravnavali bomo in se opredelili do predloga možnih kandidatov za člana Predsedstva Socialistične republike Slovenije in evidentirali možne kandidate za člana Predsedstva SFRJ. Veleposlanik ZRN na obisku v domžalski občini V četrtek, 8. septembra 1988 se je mudil na obisku v domžalski občini veleposlanik ZRN v Jugoslaviji gospod HanS JOITJ Eiff. Predstavniki domžalske občine, ki sta jih vodila predsednik Sob Domžale Peter Primožič ter predsednik IS Milan Marolt sta gostu povedala vse pomembnejše podatke o stanju gospodarstva v naši občini ter o življenju nasploh. Visokega gosta je izrazito zanimalo področje urejenosti drobnega gospodarstva, zato so bili ob njegovem obisku prisotni tudi predstavniki Obrtnega združenja Domžale. Domžalčani so gostu, ki ga je na obisku spremljal tov. Marko Bule, predsednik Gospodarske zbornice Slovenije, pokazali potek urejanja obrtne cone v Trzinu, ogledali so si nekaj obratovalnic zasebnikov (Horjak, Alič, Boben) ob tem pa obširneje spregovorili še o pogojih dela v zasebnih obratovalnicah, davčni politiki in nakazali možnosti za tesnejše povezovanje tujih partnerjev z drobnim gospodarstvom pri nas. B. Veleposlanik ZRN Hang Jorg Eiff je med drugimi obiski v domžalski občini obiskal zasebnega obrtnika Bobna... Uredništvo Občinskega poročevalca: Iščemo raznašalce Wmmm Uredništvo Občinskega poročevalca IŠČE 1 RAZNAŠALCE za raznos Občinskega poročeval-I ca za celotno območje občine. K dobro plačanemu delu vabimo predvsem tiste, ki so že doslej opravljali raznašanje drugih časopisov, študente, upokojence, gospodinje, dijake. Pismene prijave s podatki pošljite v Uredništvo Občinskega poročevalca do 15. oktobra. Informacije dobite tudi na telefon 721-686 ali 721-359. Srečanje borcev Šlandrove brigade ob 45-letnici v Moravčah SPOMIN IN TRADICIJE ŽIVIJO NAPREJ... V nedeljo, 18, septembra 1988 so se v Moravčah na srečanju sestali borci Šlandrove brigade ob njeni 45 letnici, borci Zidanškove brigade, Kamniško-zasavskega odreda, aktivisti kamniškega in litijskega okrožja, mladina in drugi občani. Na lepi, množični manifestaciji, ki so jo pripravili na prireditvenem prostoru ob Partizanskem domu (okolico so pred tem polepšali, površine ob njem pa asfaltirali) se je zbrala množica udeležencev manifestacije^ Slavnostni govornik je bil Viktor Avbelj, častni občan domžalske občine. V govoru je najprej priklical v spomin borbeno pot Šlandrove brigade, o kateri je v besedi in obliki spregovoril tudi za to priložnost pripravljen informativni dokument — priložnostna razstava. Bogato gradivo za to razstavo v besedi in sliki je zbral avtor knjige o Šlandrovi brigadi dr. Miroslav Stiplo-všek. Sicer pa je Viktor Avbelj o tej borbeni poti spregovoril takole: Šlandrova brigada — Vi. slovenska narodnoosvobodilna udarna brigada Slavka Šlandra spada brez dvoma in brez vsakega pretiravanja med najuspešnejše partizanske enote na Slovenskem. O tem najverodostoj-neje govori njena bojna pot, ki je dokumentirana s konkretnimi vojaškimi uspehi, z ugotovljenim njenim političnim vplivom in z velikimi napori in žrtvami njenih borcev. S svojimi samostojnimi akcijami (in drugimi oblikami delovanja) in s stalnim sodelovanjem z drugimi partizanskimi enotami, političnimi organizacijami in aktivisti, pa tudi s svojim odnosom do prebivalstva, si je pridobila velik ugled v vojski in pri prebivalstvu. Za svoje uspehe je kot družbeno priznanje prejela visoka odlikovanja. Ob ustanovitvi je Šlandrova brigada štela okrog 700 borcev, največja pa je bila z okrog 1.400 borci. To, tovarišice in tovariši, so z najskromnejši-mi besedami povedane nekatere značilnosti Šlandrove brigade. Naše današnje srečanje je namenjeno obujanju spominov prav na dogodke izpred 45. let, na čas torej, ko je bila 6. septembra 1943. leta na bližnjem Sipku ustanovljena Šlandrova brigada. Da se temu praznovanju pridružujejo še Zidanškova brigada, Kamniško-Zasavski odred in aktivisti kamniškega in litijskega okrožja, je razumeti kot poudarek, da je bila borbena pot teh partizanskih enot med seboj močno povezana, da je bilo doseženo tvorno sodelovanje tudi med partizansko vojsko in tere-, nom oziroma aktivisti Osvobodilne fronte. Poleg skupnih narodnoosvobodilnih ciljev jih je povezoval tudi skupni operativni prostor, ki bi se ga grobo dalo označiti kot območje savinjskega, kamniškega in litijskega okrožja, povezovalo jih je sodelovanje v mnogoterih bojih in pri političnem osveščanju ljudi v vojski in na terenu. Skupno so se radovali uspehov in bili prizadeti ob težkih preizkušnjah in neuspehih. Povezovala jih je življenjska navezanost na te kraje in predvsem na narodnoosvobodilnemu gibanju privržene ljudi. Odločitev, da se to srečanje održi v Moravčah, lahko pomeni priznanje vlogi, ki jo je v Narodnoosvobodilnem boju imela Moravska dolina. Ljudje teh krajev so s svojo aktivno udeležbo v narodnoosvobodilnem gibanju omogočili prenekateri politični in vojaški uspeh, pomemben za razvoj Narodnoosvobodilne borbe na Štajerskem. Tu, na Mo-ravškem, v mali Rusiji, so bili stransko, da še zdaleč ne bi pokazalo njihove prave podobe in bi bilo zaradi tega do njih lahko krivično. Dovolite mi zato, da opozorim le na dvoje, troje dejstev, za katera menim, da zaslužijo poseben poudarek. Najprej na izredno pomembno dejstvo, da je bila prve dni septembra leta 1943 na Štajerskem sploh lahko formirana partizanska brigada. To zato, ker je nastala v posebnih razmerah. Na območju, ki je bilo priključeno Reichu, kjer je bil okupator izredno občutljiv za vsakršen pojav nasprotovanja njegovi oblasti in njegovim nameram. Kjer je bilo popolnoma jasno, da hoče na vsak način in z vsemi sredstvi izvršiti znano povelje: »Naredite to deželo Nemško«. Na področju, kjer se je ta volja okupatorja uresničevala permanentno, vsakodnevno in s skrajno ostrimi represalijami — s streljanjem talcev, s pošiljanjem v logore, z izseljevanjem in s požigi. Znano je, da je slovensko-poli-tično vodstvo prav zaradi tako Množica borcev, aktivistov, domačinov, mladine na srečanju v Moravčah. zaradi tega ugodni pogoji za razvijanje politične in vojaške dejavnosti, ki je pomembno prispevala k razvoju narodnoosvobodilnega gibanja v tem delu Slovenije. Dve debeli knjigi zelo prepričljivo in do podrobnosti opisujeta bojni poti Šlandrove in Zidanškove brigade. Pa vendar avtorja obeh knjig ugotavljata, da še vedno nista mogla zajeti celote njunega življenja in delovanja. Seveda nihče ne more pričakovati, da bi bilo sploh mogoče zaobjeti in opisati bogato toda zapleteno notranje življenje v partizanskih enotah, raznovrstna doživetja borcev, njihove medsebojne odnose, tovarištvo, počutje pred borbo, po zmagi ali po porazu, požrtvovalnost, premagovanje vsakršnih težav, doživljanje ranjencev in žrtev padlih tovarišev. Mnogo teh doživetij ostaja intimna last borcev, ki se pristno medsebojno izmenjujejo na partizanskih srečanjih in z osebnimi pričevanji in s tem bogatijo oziroma dopolnjujejo gradivo, ki služi razvijanju tradicij Narodnoosvobodilnega boja. Ta izročila niti o pozitivnih niti o negativnih pojavih in dejstvih ne potrebujejo nobenega lakiranja, nobenega aktivističnega pretiravanja, to pa prireditvam s partizansko vsebino nekateri v zadnjem času očitajo, čeprav je jasno, da poleg spominov na bogato doživetje v Narodnoosvobodilnem boju lahko samo prispevajo k razpoloženju, ki je koristno za uspešno uresničevanje nalog pričakovanega družbenega razvoja. Posebno še ob političnih in gospodarskih stiskah, ki nas pestijo. Naštevanje konkretnih podatkov o bojni poti naših dveh brigad in odreda bi bilo seveda nujno tako pomanjkljivo in eno- zaostrenega položaja hotelo pomagati v razvoju narodnoosvobodilnega gibanja na Štajerskem. Že 1942. leta z II. grupo odredov, ki je že na svoji poti čez Gorenjsko naletela na izredno močan odpor Nemcev, ki so na vsak način hoteli preprečiti njeno namero, pa je vendarle uspela, čeprav številčno oslabljena. Ostala je na Štajerskem in okrepila tukajšnje narodnoosvobodilno gibanje. Pozneje, poleti 1943. leta z dvema brigadama, Šercerjevo in Cankarjevo, ki nista uspeli priti preko Save. In nazadnje s XIV. divizijo, ki je čeprav že v letu 1944 zadela na izreden nemški odpor, ki ji je zadal težke izgube. Vendar je vzdržala na Štajerskem in se po ozdravljenih ranah pridružila tukajšnjim partizanskim enotam, čeprav so Nemci in Steind-lovi vermani že slavili njeno popolno uničenje. Formiranje brigade Slavka Šlandra v septembru 1943. leta je brez dvoma treba šteti za izreden uspeh v razvoju narodnoosvobodilnega gibanja v tem delu Slovenije. Bojna pot te brigade od ustanovitve pa do osvoboditve nudi popolno potrditev pravilnosti takratne odločitve. Šlandrova brigada je posebno v 1944. letu izvrševala zelo težke in tudi najtežje vojaške naloge na področju IV. Operativne zone. Tudi ne gre prezreti njeno vlogo v bojih na Dolenjskem, na področju VII. korpusa. Šlandrova brigada je s svojim delovanjem mnogo prispevala k nadaljnjemu razvoju NOG, tako da je bila že čez štiri mesece, to je 8. januarja 1944. leta — prav na obletnico tragedije Pohorskega bataljona — na Primožu na Pohorju ustanovljena XI. slovenska NOV brigada Miloša Zi-danška. Poslej pa je pravzaprav Slavnostni govornik Viktor Avbelj - Rudi med slavnostnim govorom, ki ga prinašamo v skrajšani obliki... težko govoriti o eni od obeh brigad, ne da bi pri tem omenili tudi drugo. Njuno tesno sodelovanje v skupnem operativnem prostoru in v skupnih akcijah dobiva polno potrditev tudi v zgoraj omenjenih monografijah Šlandrove in Zidanškove brigade. Od srede 1944. leta pa je obe brigadi povezoval tudi skupni Operativni štab. Vse to so sicer znana dejstva, pa najbrže ni odveč, če si jih ponovno prikličemo v spomin. Zaradi njihove teže, ki jo pomenijo v boju z okupatorjem, ki je hotel Slovence izbrisati s te zemlje. . Posebno pomemben uspeh, ki je tesno povezan tudi s Šlandro-vo, Zidanškovo in Kamniško-Za-savskim odredom in zasluži, da se ga na tem srečanju posebej spomnimo, je izvajanje mobilizacije na območju IV. Operativne zone. Znano je, da je že v zgodnjem poletju 1944. leta politični in vojaški položaj terjal od vsakogar, ki je bil kakorkoli sposoben sodelovati v boju, da se odloči, ker bodo sicer o tem na njegov račun odločali drugi. Mobilizirali so Nemci, pojavljali so se začetki bele garde z istimi nameni. V ljubljanski pokrajini je bila mobilizacija praktično izvedena in ni bilo mogoče računati z dotokom novih borcev. Največje možnosti so obstajale na Štajerskem. Enote IV. Operativne zone same so morale izpopolnjevati svoje vrste, posebno ob pričakovanju skorajšnjega konca vojne. Nujno je bilo z novimi borci okrepiti enote VII. korpusa na Dolenjskem. Zato je bila partizanska mobilizacija v tem času ena najvažnejših vojaško-političnih nalog, če ne prav najvažnejša. Odločno je bila postavljena vsem družbenopolitičnim in vojaškim faktorjem. Tako se je glasil Odlok Osvobodilne fronte in Glavnega štaba Slovenije o splošni mobilizaciji — z dne 11. septembra 1943. leta, torej prav ob formiranju Šlandrove brigade. Splošna mobilizacija je tedaj imela dvojen pomen. Poleg številčnega izpopolnjevanja partizanskih enot, je prizadejala nemške načrte, v katerih so računali na velike možnosti za mobilizacijo v svojo vojsko. Podatki kažejo, da so že do maja 1943. leta na Štajerskem mobilizirali okrog 17.000 mladih fantov, načrtovali pa so menda, da jih bodo mobilizirali še okrog 30.000. Takšni nemški načrti, ne glede na to ali bi uspeli al ne, so seveda še povečevali nujnost intenzivne mobilizacije v partizansko vojsko. Izvršeno mobilizacijo okrog 8.000 novih borcev, od tega približno polovico za partizanske enote na Štajerskem, drugo polovico pa za enote na Dolenjskem, je zato vsekakor treba šteti za zelo pomembno in predvsem uspešno vojaško-politično akcijo. Večji del te naloge, skupaj z organizacijo varnega transporta na novo mobiliziranih, so opravile prav enote, katerih borci se danes tukaj srečujejo. Sredi 1944. leta je bilo za razvoj narodnoosvobodilnega gibanja na območju IV. Operativne zone zelo pomembno nastajanje obširnega osvobojenega ozemlja v Savinjski dolini. V ostrih bojih za uničenje številčno močnih in dobro zavarovanih okupatorjevih postojank Luče, Ljubno, Mozirje, sta intenzivno sodelovali tudi Šlandrova in Zidanškova brigada. Svobodno ozemlje je omogočalo širjenje in utrjevanje vseh činiteljev in oblik narodnoosvobodilnega gibanja, širjenje in utrjevanje družbeno-politič-nih organizacij in v vzpostavljanje prvih začetkov ljudske oblasti. Omogočalo je strokovno usposabljanje partizanske vojske, izpopolnjevanje oborožitve ih materialne oskrbljenosti. Nudilo je oddih enotam po utrudljivih bojih. Osvobojeno ozemlje je tudi večalo zavest o moči narodnoosvobodilnega gibanja in partizanskega orožja. Tu so se pripravljali in začenjali napadi na sovražnikove postojanke in na njegova bojna sredstva in prometne naprave. Osvobojeno ozemlje pa je prinašalo s seboj tudi negativne pojave. Med njimi preveliko zaverovanost v uspehe in iluzije o trajnosti svobodnega teritorija. Sovražna ofenziva, ki je bila naloga likvidirati svobodno ozemlje, je zaradi tega hudo prizadela splošno razpoloženje ljudi, pa tudi udarno moč partizanske vojske. Začasno je sicer res zavrla razvoj narodnoosvobodilnega gibanja, v svojem temeljnem smotru pa ni uspela. Nemci so razumljivo hoteli na tem območju obdržati popolno oblast, celoten potencial teh krajev jim je bil potreben že med vojno, ob koncu vojne pa so si hoteli zagotoviti prosto pot ob eventuelnem umiku svoje vojske z Balkana. V tem pa niso uspeli, saj je nemška vojska, ki je vsa vojna leta z nezaslišanim terorjem obvladovala Balkan, prav na območju IV. Operativne zone doživela po-polen polom. V nadaljevanju je spregovoril o naših današnjih težavah, saj je danes mnogo bolj drugačno od predstav, ki so jih borci iraO" in gojili med vojno. Te napa!j| in slabosti, objektivnega ali s jektivnega značaja so ugotovljj ne tako v politiki kot gospodi stvu,, v sistemskih rešitvah o; roma pri konkretnem politi^ nem ali gospodarskem odlo#' nju. Potem je po področjih naniz* tiste stvari, ki borce posebej i' tudi vse nas zelo zaskrbljujejo Posebej je opozoril na skrb, kij? je treba posvetiti urejanju soci; alnih vprašanj. Svoj slavnosti* govor je končal z ugotovitvi]"' da današnji čas ni preveč naklc njen praznovanju. Zaradi zaostrenih razmer jI nalog v zvezi s tem bi moral bi'1 bolj podoben trdemu delavnik^ Pa vendar se vrstijo številne p*1' reditve, na katerih udeleženi:1 obujajo spomine na narodnooS' vobodilni boj in tudi na — kljub vsem napakam in slabostim dosežene povojne rezultate. Na teh prireditvah in srečanjih H manjka niti ostre, pa večinorrtf še objektivne kritike sedanji)1 razmer, kritike, ki kljub upravr čeni ostrini še vedno zazveC kot prizadetost in pripravljenost za aktivno sodelovanje pri pr«' magovanju sedanjih gospodar' skih in drugih težav. V tem srn'' slu se končuje tudi odstavek pozdrava organizatorjev današ| njega srečanja, objavljenem domžalskem Občinskem poro-čevalcu, ki pravi: »Zaradi vseg* o čemer smo govorili, ne bom<> pozabili teh najsvetlejših dejart slovenske zgodovine, borci i" mladina se bomo sestajali še na' prej, saj nam je borčevsko izro-čilo velika moralna opora za de' lo in življenje v naprej«. V bogatem kulturnem spored*1 sta sodelovali Mengeška in M»' ravška godba, folklorna skupil DKD Svoboda iz Mengša, tafK buraši iz Vrhpolja, recitatorji, m drugi. Lepo borčevsko srečanj1 se je izteklo s partizanskim g® lažem in veselimi vižami na i:zlatopoljsko« hribovje. Odlomek iz neobjavljene knjige Andreja Zajca: »Vsaka krogla no zadene.« NIČESAR MIMO SZDL (10. seja Predsedstva OK SZDL Domžale dne 26. 9.1988) Tako za razpravo, pa tudi sam dnevni red 10. seje Predsedstva Občinske konference SZDL Domžale, lahko zapišemo, da se socialistična zveza v naši občini aktivno vključuj ev vrsto aktivnosti in dogajanja, se skuša do njih opredeljevati in tudi uresničevati sprejeta stališča in sklepe. Stališča z julijske seje Tako kot navadno je bil tudi na tej seji najprej sprejet zapisnik prejšnje seje (5. 7.1988). Ker o seji zaradi počitnic nismo pisali, na kratko še o njej: Predsedstvo je razpravljalo o problematiki v družbenih dejavnostih in pričakovanih učinkih majskih interventnih ukrepov, s katerimi se skupna poraba realno bistveno zmanjšuje. Ocenilo je, da se brez pravočasnega usklajevanja programov SIS z razpoložljivi sredstvi ne bo mogoče izogniti večjim pretresom v posameznih dejavnostih. Zato je opozorilo pristojne organe, da čimprej pripravijo celovit predlog ukrepov za obravnavo v skupščinah s katerimi naj bi do konca leta zagotovili opravljanje tistih storitev na področju zdravstva, vzgoje in izobraževanja, socialnega varstva in drugih dejavnosti, ki so najpomembnejše za življenje ljudi in njihovo socialno varnost. Na seji je bil oblikovan predug, da se v občini oblikuje skupni organ za odločanje o yseh socialno-varstvenih pravicah, ki bo namesto dosedanjih °rganov posameznih SIS lahko celoviteje presojal upravičenost občanov in njihovih družin do različnih oblik varstvenih in Ostalih pomoči. Posebno pozornost je predsedstvo namenilo tudi možnostim za racionalnejšo organiziranost družbenopolitičnih or- ganizacij in njihovih strokovnih služb. Republiški konferenci SZDL in občinam v regiji je predlagalo, da ocenijo smiselnost medobčinske organiziranosti družbenopolitičnih organizacij in drugih organizacij (zbornica, skupnosti...) Svet za organiziranost in razvoj SZDL ter kadrovska vprašanja pa zadolžilo, da pripravi4 predloge za racionalizacijo ter eventuelno deprofesionalizaci-jo v organih OK SZDL. Stališče do gradnje Doma krajanov v Žeja h Predsedstvo je ugotovilo, da gradnja doma poteka preko obsega, ki je bil dogovorjen v KS Krtina in na občinski ravni. Zato je predsedstvo sicer pozitivno ocenilo iniciativo in prizadevanja krajanov tega območja vendar menilo, da odstopanja od dogovorjenega obsega gradnje niso sprejemljiva. Organom družbenopolitične skupnosti in SIS predlaga, da gradnje, ki poteka preko dogovorjenih okvirov, ne podpirajo in ne sofinancirajo. Posvet v Poljčah Kratko poročilo z dvodnevnega posveta za funkcionarje SZDL je pripravil predsednik OK SZDL Maks Jeran. Na kratko je povzel uvodni del, v katerem se je tov. Žakelj, podpredsednik RK SZDL, lotil problematike gospodarjenja. Pri tem so morda zanimivi konkretni predlogi, v katerih naj bi sodelovala tudi SZDL: pravočasno in odgovorno pripravljanje planskih dokumentov za leto 1989, uvajanje tehnoloških novosti, formiranje skladov (fondov) za pospeševanje obrti, kadrovanje mladih strokovnjakov v šole za poslovodne kadre, povezovanje s tujimi partnerji, spodbujanje gostinstva, krepitev zadrug kot oblike združevanja kmetov, pa tudi njegova zahteva, da izgu-baši morajo v stečaj, ker brez smrti tudi rojstva zahteva, da izgubaši morajo v stečaj, ker brez smrti tudi rojstva ni. Predsednik RK SZDL tov. Smole je predstavil trenutno politično situacijo, pri čemer se je dotaknil zlasti trenutnih razmer v Jugo- Uveljavljanje najnižjega osebnega dohodka: NAJMANJ 453.000 din TO NAJ BI BILO PLAČILO ZA OPRAVLJENO DELO V POLNEM DELOVNEM ČASU IN OB DOSEGU PREDVIDENEGA REZULTATA Predsedstvo Občinskega sveta ZSS Domžale je opredelilo kot eno prednostnih nalog Občinskega sveta SZSS mesečno spremljanje gibanja osebnih dohodkov v občini. Tako je na 41. seji, 8. septembra letos zopet obravnavalo informacijo o predvidenih izplačilih v tem mesecu in ugotovilo, da noben delavec v naši občini ne bo prejel za opravljeno delo najnižje zahtevnosti, za polni delovni čas in normalne delovne rezultate manj kot 320.000 din. Seveda pa ob obravnavi vprašanja osebnih dohodkov, predsedstvo OS ZSS ni moglo prezreti podatka 1.250.000 din, kar pomeni višino stroškov za preživetje štiričlanske družine. Jasno je, da vedno manjši odstotek družin zmore »zbrati« toliko denarja za najnujnejše življenske potrebe. Zato je predsedstvo OS ZSS sprejelo sklep o povišanju najnižjega osebnega dohodka. Predsedstvo OS ZSS zahteva, da se delavcem za opravljeno delo v polnem delovnem času in ob dosegu predvidenega rezultata izplača najmanj 453.000 din. Z anketo Aktiva urednikov tovarniških glasil pa smo povprašali delavce, ki delajo na področju delitve po delu in sindikalne aktiviste, kako bodo te zahteve uveljavili v svojem kolektivu in kaj pripravljajo strokovni in vodilni delavci za uresničevanje ukrepov za boljše delo in gospodarjenje ter čimprejšnjo odpravo začasnih relativnih razmerij. Delavci so povedali: Slavko COTMAN, predsednik OO ZSS Mlinostroj »Člani izvršnega odbora OO sindikata so podprli zahtevo občinskega sveta ZSS, da moramo zagotoviti ob septemberskem izplačilu osebnih dohodkov minimalni osebni dohodek v višini 453 tisoč din. Kako bo to uresničljivo, pa na sestanku nihče ni mogel odgovoriti. Po podatkih iz oddelka za osebne dohodke je razvidno, da je nekaj takih delavcev med nami (šest do sedem od 215 zaposlenih), ki bi za poln delovni čas v septembru prejeli nekoliko manj od zahtevane minimalne plače. Bojijo pa se. da bi umetno dvigovanje plač, mimo uveljavljenega točkovnega sistema, ne- stimulativno vplivalo zlasti na mlajše kadre, ki tudi nimajo dosti višjih osebnih dohodkov od postavljene meje. »Ne vem kakšne so še možnosti, da dosežemo dano nalogo," je rekel predsednik IO OO sindikata, Slavko Cotman. Če bi že v tem času veljale znižane prispevne stopnje in s tem osemodstotno povečanje neto osebnih dohodkov, bi tudi najkritičnejši primeri naših delavcev dosegli zahtevano raven plač. Tako so trije; snažilki in telefonist. Ostali, ki še delajo na drugih, tudi nižjih vrednotenih delih, se bodo kar približali ali tudi presegli zahtevani znesek. V večini pa so kvalificirani kadri, toda od teh je precej mladih, ki imajo tudi nizke mesečne prejemke, ki pa se z leti povečujejo, ne slaviji s poudarkom na razmerah na Kosovem in različnih pogledih na »kosovsko dramo« v SFRJ. Seveda ni mogel niti mimo priprav na sprejem sprememb Ustave SFRJ, kjer bo še kako razburljivo. Pobude za izredne kongrese, izredne volitve in drugi izredni dogodki (mitingi ipd.) niso in ne«morejo miti produktivni, je poudaril in opozoril tudi na različne ocene posameznih dogodkov v posameznih forumih, kar vse dodatno otežuje trenutno situacijo. Bo SZDL jutri drugačna? Razprava o takoimenovani prenovi SZDL ni odgovorila na mnoga vprašanja, ki se v sedanjih razmerah, ko iščemo nove sistemske rešitve funkcionarjem inčlanstvu zastavljajo. Pogoste so ocene o njeni neučinkovitosti in premajhnemu vplivu med ljudmi, vendar še nismo našli prave poti, da bi SZDL zgradili v organizacijo, v kateri bi se oblikovala zares demokratična in na interesih članstva temelječa politika. Prenova zveze komunistov, nova vloga sindikata inmladine zahtevajo tudi ponovno presojo sedanjega koncepta organiziranosti in vloge SZDL. SDL bo morala biti bolj odprta, bolj prilagodljiva s svojimi oblikami in metodami, bolj privlačna za slehernega posameznika in njihove probleme. Zgledovati se bo morala po nekaterih neformalnih oblikah dela, prevzemati njihove pozitivne izkušnje in krepiti javnost in odprtost dela, demokratičnost postopkov, odgovornost za uresničevanje sprejetih dogovorov in stališč. le zaradi minulega dela, ampak tudi zaradi sistema napredovanja. Sodelavcem pa pomagamo pri preživetju tudi z organiziranjem ugodnejših nakupov osnovnih živil, zlasti jeseni pri nabavi ozimnice. Lahko rečem le še to, da imamo veliko takih skrbi, vsak dan manj zadovoljne delavce, po drugi strani pa nas obvezujejo zakoni. Težko je zadovoljiti vsem potrebam, pa naj bodo še tako upravičene« Marija FLERIN, predsednica konference KOOZS Unlversale: »Delavcem je zahteva po zvišanju najnižjega osebnega dohodka seveda zelo všeč. Glede na to, da je pri nas najnižji OD okrog 30 starih milijonov, iščemo variante, da bi ta znesek zvišali. Radi bi slišali, kako se znajdejo po drugih delovnih organizacijah, da bi se zgledovali po njih. Dejstvo je, da so predpisi tisti, ki nam onemogočajo višje osebne dohodke, saj poslovnih rezultatov nimamo slabih. Vzdušje je napeto, nezadovoljnost izbruhne lahko vsak hip. Kaj naj potem naredi sindikat, kako naj miri, ko pa dobro ve, da s takim denarjem res ni moč dostojno živeti« Sliva BEVK, računovodkinja v Unlversale: »Delo v naši DO je tipično sezonskega značaja, kar pomeni, da je zadnje četrtletje za nas najboljše. Zato upamo, da bodo delavci zdržali do takrat; nameravamo pa 20, oktobra izplačati akontacijo na oktobrsko plačo, da se bodo lažje prebrodili stroški ozimnice in drugi — ki jih pač pred zimo imamo. Zahteva sindikata — 453.000 din — je zastavljena precej visoko — vsaj za naše pojme. Pri nas je približno 60 odstotkov delavcev pod tem zneskom in če bi danes imeli možnost slediti tej zahtevi — potem bi se seveda močno zmanjšalo razmerje med najvišjim in najnižjim OD — kar že diši po uravnilovki. Sicer pa, kot sem že rekla, bo rešitev za nas zadnje četrtletje, v katerem se bomo po predvidevanjih kar močno približali znesku, ki ga zahteva sindikat.« ; Albina KOSMAČ, služba za nagrajevanje v Tosaml: V Tosami je trenutno najnižji osebni dohodek 364.780 din za normalno delo, medtem, ko je bil v avgustu naš poprečni OD 573.878 din. Na akcijo sindikata po zvišanju naj- nižjih OD na 453.000 din smo hitro reagirali in na pobudo izvršnega odbora organizirali sestanek strokovnih služb. Pogledali smo podatke socialne službe o socialnem stanju naših delavcev. Ugotovili smo, da nihče od delavcev kljub bolniškemu staležu ne prejema nižjega od zajamčenega OD. Pod sindikalnim predlogom — t. j. 453.000 din pa je v Tosami 169 delavcev, od tega jih je večina iz mi-kalnice. Računamo pa, da bo že korekcija OD v septembru (15 odstotkov) to številko zmanjšala. Dogovorili smo se, da se potem zopet sestanemo, ugotovimo stanje in poiščemo rešitve za dokončno uskladitev s predlogom sindikata. Težko je zdaj govoriti, kakšna bo rešitev, poudarjam pa, da nikakor ne bo niti v škodo drugih delavcev niti v škodo dohodkovnega razmerja. Danica AVBELJ, predsednica IO OOZS Tosama: Sindikat je sodeloval pri dogovoru strokovnih služb, vendar se mi zdi, da v nekaterih stvareh nismo govorili skupnega jezika. Sindikat se namreč zavzema, da bi znesek 453 000 din prejemali delavci za najenostavnejša dela in naj bi to bila najnižja osnova, brez dodatkov na stalnost, minulo delo ali preseg norme, strokovna služba pa je mnenja, da se zahteva sindikata interpretira tako, da bi bil znesek 453.000 din najnižji, ki bi ga delavec prejel za redno delo, t. j. skupaj z vsemi dodatki. Lahko, da sindikat laično gleda na zadevo, prav gotovo pa človeško. Delavcu, ki 8 ur gara, je treba omogočiti zaslužek, s katerim bo lahko dostojno živel. Vztrajamo tudi na razveljavitvi ukrepa, ki zavira povečevanje OD, ker menimo, da sistema ne bomo rešili tako, da bo vse breme na ramah nič krivih delavcev. Socialni programi niso nobena rešitev. Edino kar velja je; za pošteno delo — pošteno plačilo. Danes pa temu ni tako; ljudje pravijo, da delo ni nič vredno in ne smemo se čuditi, če ga ne opravljajo z veseljem. Nismo za uravnilovko, saj vemo, da ima dolgoročne posledice. Borimo se le za osnovno pravico delavca t, j. pravico do plačila po delu. Marjana Lubinič Matic Malenšek Samoprispevek, proračun in prispevke stopnja so teme, ki jih bodo v začetku oktobra obravnavali skupščinski zbori. Predsedstvo je podprlo predlog Komisije za izvajanje programa IV. samoprispevka po katerem bomo lahko z zagotovitvijo dodatnega vira sredstev SKIS realizirali obe preostali investiciji iz programa: šola Janko Kersnik Brdo in prizidek učilnic Srednji kovinarski in usnjarski šoli. Zavzemanje za razbremenjevanje gospodarstva ob administrativnih omejitvah bo končno dalo rezultate. Prispevne stopnje bodo v mesecih do konca leta bistveno nižje, nižji pa bo tudi davek iz OD delavcev. Predsedstvo se je v skladu s stališči svojih svetov zavzelo za zmanjševanje drugih obveznosti, ki jih plačujejo občani (prispevek za zaklonišča, nadomestilo za stavbno zemljišče ipd.). Ni bilo posaebnih pripomb na povečanje občinskega proračuna, katerega dovoljena višina je določena z majskimi ukrepi ZIS. Predsedstvo je soglašalo, da proračunska sredstva namenijo tudi za reševanje problemov v družbenih dejavnostih in močnejšo vzpodbudo drobnemu gospodarsvu. Po mnenju članov predsedstva pa bi predlagatelj moral pripraviti tudi podatke o realizaciji proračunskih postavk. Izvršni svet bo pripravil nekatere bilance, da bomo lahko primerjali realizacijo programov posameznih interesnih skupnosti in pravočasno posegli, če se kje ne bo izšlo. Razprava je bila prav tu zelo živahna, kresala so se mnenja posameznih frontnih delov, ki bodo svoje povedali tudi na seji družbenopolitičnega zbora. Ob tem se je kot pozitivno pokazalo, da vaj del SZDL razmišljata samostojno, da več skrbi namenja svojemu področju, da pa je vsota vseh teh prihadevanj strnjena v prizadevanjih vseh, da bo gospodarstvo jutri boljše, delavci bolj motivirani, saj brez tega je vse govorjenje o pri- spevkih, o skupni in splošni porabi le govorjenje o razdelitvi nečesa, česar sploh ni. Volitvem, evidentiranje Za nami je evidentiranje možnih kandidatov za člana Predsedstva SRS (do 15. oktobra 1988), pred nami pa temeljne in občinska kandidacijska konferenca (19. oktobra 1988 — ne prezrite vabila!), na katerih bomo oblikovali mnenja do 8 predlaganih kandidatih in 13, ki so dali svoje privoljenje za kandidaturo, obenem pa bomo pretresali kriterije za evidentiranje možnih kandida-tvo za člana predsedstva SFRJ iz naše republike. Tudi evidentirali bomo lahko te kandidate, pri tem pa ne pozabimo, da bo predlagani kandidat v naslednjem letu tudi predsednik Predsedstva SFRJ! Krašnja, Janša, Dedek Mraz Tematika pod točko razno je bila zelo raznolika. V zvezi z informacijo, da je v KS Krašnja možna lokacija za odlagališče radioaktivnih odpadkov (v ožjem izboru tega območja ni?), je predsedstvo soglašalo z mnenjem KS Krašnje, obenem pa zahtevalo javnost vseh postopkov z izbiro možne lokacije. V zvezi z znanim sojenjem četverici je Predsedstvo oblikovalo stališče, da naši delegati v zborih republiške skupščine podpro zahteve po oceni ustavnosti tajnega vojnega dokumenta, oceni zakonitosti »procesa«, presoji vloge organov za notranje zadeve in čimprejšnjih revizij na področju kazenske zakonodaje in zakona o vojaških sodiščih. Dedek Mraz v naši občini bo, odločiti se bo treba le, v kakšnem obsegu in za koliko denarja. Člani predsedstva so se nagibali k predlogu, da se poskrbi zlasti za novoletno vzdušje na vseh koncih in krajih naše občine, darila pa — no, najverjetneje jih zaradi ogromnih stroškov ne bo, razen če se Dedek Mraz vendarle ne odloči... V. V. Kaj je z asfaltiranjem? — sprašujejo občani: Roška ulica — načrte že pripravljajo Pred časom smo na zahtevo nekaterih občanov že pisali o eni zadnjih ulic v centru mesta, ki še ni dobila asfaltne prevleke. Gre za Roško ulico; to je ulica, ki gre od Prešernove mimo telovadnice osnovne šole Venclja Perka do železniške proge. Za informacijo, kako je s tem, smo zaprosili Marjana Vodnika, tajnika krajevnih skupnosti Domžale, ki nam je o tem pojasnil: »Projekti za omenjeno ulico so naročeni in jih torej že pripravljajo. Gre pa v primeru Roške ulice za to, da ima priključke za kanalizacijo le nekaj občanov, ostalim pa je to komunalno dobrino šele treba pridobiti... Priključek na kanalizacijo vseh stanovalcev v ulici je seveda pogoj za to, da lahko pristopimo k asfaltiranju te ulice.« Tako bo že v prihodnjem letu najprej prišlo do gradnje kanalizacije, (ki je v srednjeročnem planu), nato pa še do asfaltiranja. Akcijo »asfaltiranje Roške ulice« bo vodil SKIS kot pooblaščeni investitor. Ljubljana ima svojo Roško ulico - mi pa tudi... Četudi je ta v centru mesta zaradi objektivnih razlag (pa subjektivnih tudi) še vedno ni asfaltirana. Menda bo sedaj kmalu, saj načrte že izdelujejo... OBČINSKI POROČEVALEC STRAN 3 Priprave na nov občinski samoprispevek: Kar je za nas bistvenega pomena To, da se pripravljamo na odločanje oziroma na referendum po sklenjenem IV. samoprispevku in da se bomo kmalu odločali za novega občani že vedo. Ob tem je pomembno da vemo, da smo doslej s sredstvi samoprispevka uresničili vse, kar smo si zastavili. Od programa IV. samoprispevka preostaneta do končne dograditve le še gradnji v OŠ Janko Kersnik Brdo in Center srednjih šol. Ob imenovanju komisije za pripravo programa novega samoprispevka v občini Domžale na zborih občinske skupščine so tudi formalno stekle aktivnosti vezane na nov — to je že V. samoprispevek v občini Domžale. Ob koncu novembra ali prvi polovici meseca decembra letošnjega leta se bodo delegati zborov občinske skupščine na podlagi vsestranskih razprav tako v okviru skupščinskega sistema, družbeno-politič-nih organizacij in širših razprav v krajevni skupnosti opredeljevali ali je smotrno nadaljevati priprave na nov samoprispevek ali pa, da je potrebno te aktivnosti zaustaviti. Četrti samoprispevek se namreč izteka, sredstva bodo nehala pritekati ob koncu aprila 1989. OBISK V VSEH KRAJEVNIH SKUPNOSTIH Ob sklopu že navedenih aktivnostih komisije za pripravo programa novega samoprispevka je posebna delovna skupina obiskala vse krajevne skupnosti v naši občini ter se sestala z najodgovornejšimi funkcionarji KS. Na teh sestankih je bila posredovana analiza doslej opravljenih nalog v okviru samoprispevka IV in sicer tako na vzgojno-izobraževalnem področju, kot tudi na ravni krajevnih programov iz viškov samoprispevka. Ugotovljeno je bilo, da je bil, oz. da bo program IV. samoprispevka praktično stoodstotno realiziran, saj smo že zgradili šolo v Trzinu, vrtec v Mengšu, prizidek k OŠ Radomeljske čete Preserje, prizidek z ureditvijo specialnih učilnic na OŠ Josip Broz Tito Domžale, prizidek in ureditev specialnih učilnic pri OŠ Martin Koželj Dob, prizidek s posodobitvijo obstoječih delavnic in adaptacijo objekta Srednje kovinarske in usnjarske šole na lokaciji ob Ljubljanski cesti ter manjšim prizidkom ter obnovo strehe iste šole na Ulici talcev v Domžalah. Tako nam ostaja za realizacijo le še prizidek k Srednji kovinarski in usnjarski šoli na lokaciji ob Ulici talcev, če upoštevamo, da smo z deli na prizidku k OŠ Janko Kersnik na Brdu pri Lukovici pred nekaj dnevi že začeli. Tudi večina krajevnih skupnosti je svoje programe iz viškov samoprispevka v celoti realizirala^ Doslej so bile poravnane iz sredstev samoprispevka vse obveznosti do KS, ki so prišle s konkretnimi programi. V želji, da uresničimo tudi zadnji predvideni objekt samoprispevka — to je prizidek k SKUŠ Domžale — bo z določeno prerazporeditvijo prispevnih stopenj do konca samoprispevka prevzel obveznost do KJ iz viškov Samoupravne komunalne interesne skupnost Domžale. Vsa razpoložljiva sredstva občinskega samoprispevka pa se bodo usmerjala v šolski program. Ob vsem tem je potrebno poudariti, da je bilo že v osnovi predvideno, da Srednja kovinarska in usnjarska šola Domžale za svoje naložbe pridobi 50 odstotkov sredstev iz drugih virov kot je samoprispevek in sicer iz sredstev posebnih izobraževalnih skupnosti in pa s strani tistih delovnih organizacij, za katere Srednja kovinarska in usnjarska šola Domžale šola dijake. Tudi aktivnosti na zagotavljanju te vrste sredstev sama šola ob pomoči ostalih dejavnikov dokaj uspešno izvaja. Kaj so pokazale razprave na terenu? Enotno mnenje vseh sodelujočih na sestankih v KS je bilo, da si nadaljnega razvoja KS v naši občini ne moremo zamišljati brez samoprispevkov. Ob tem je stekla slika vseh doslej zgrajenih objektov v občini Domžale iz Dosedanjih številnih samoprispevkov. Bilanca je resnično zelo obsežna. Glede odstotkov za samoprispevek koliko — ali 2 ali 1,5 odstotka so bila mnenja različna, saj so nekateri menili, da to ne bo odločilen dejavnik ali program uspe ali ne, temveč bo v precej večji meri imela vpliv splošna gospodarsko-politična situacija ter sam program samoprispevka. Večina KS se je zavzemala, da se večji del sredstev namenja za potrebe KS za gradnji tistih krajevnih objektov . ki so tudi splošnega po-meia za našo občino. Predlagajo, da se mora najmanj 50 odstotkov, če že ne dve tretini vseh sredstev namenjati za krajevne programe in le manjši del 1/3 ali 1/2 sredstev za takoimenovani »občinski program«. Samo za informacijo podajamo izračune, koliko sredstev bi zbrali v petih letih, če bi imeli 2 odstotni oziroma 1,5 odstotni samoprispevek. Ob 2 odstotnem samoprispevku bi bilo v občini Domžale zbranih v petih letih 16,2 milijard novih din, ob 1,5 odstotnem samoprispevku pa 12,15 milijard novih din (ob upoštevanju osebnih dohodkov in prilivov iz meseca septembra 1988). Kaj je bilo omenjeno v KS kot možni potencialni občinski program? Največkrat je bil omenjen vzgojno-izobraževalni program in sicer: ureditev specialnih učilnic v šolah OŠ Šlandrove brigade Domžale in OŠ Jurij Vega Moravče ter urejanje specialnih učilnic z izvedbo nadzidka pri mengeški šoli. Dejstvo namreč je, da edino te tri šole v občini nimajo ustrezno urejenih specialnih učilnic ter da so otroci, ki se šolajo v teh šolah v določenem podrejenem položaju, saj jim ni omogočeno takšno praktično delo v predmetih kot so fizika, kemija, biologija, tehnični pouk kot v drugih šolah v naši občini. V razgovorih je bil omenjen tudi prizidek k Zdravstvenemu domu Domžale predvsem za potrebe ginekološke ambulante. V KS Blagovica so omenjali potrebo po telovadnici oz. večnamenskem nrostoru pri šoli, tudi v KS Dragomelj so vzpostavljali prostorsko problematiko njihove šole. Od drugih programov je bil večkrat omenjen telesno-kulturni program v okviru športnega parka Domžale (bazeni, večnamenska športna hala, itd.) ter sofinanciranje programa izvedbe kabelske televizije v naši občini kot tudi zagotavljanje dela sredstev za potrebe ustreznega požarnega varovanja. Tu imajo težo programi v komunalno in cestno gospodarstvo, o čemer bi bila podana informacija o željah in potrebah KS v eni od naslednjih številk. Krajevne skupnosti si svojega razvoja brez sredstev samoprispevka ne morejo zamišljati. Ce tudi ne bi bil zglasovan občinski samoprispevek, se bi večina KS kasneje odločala za svoje lastne krajevne programe. Potrebe so res velike, idej ali zahtev, kaj je treba v posamezni KS še zgraditi — pa mnogo. Očitno je, da vseh teh gradenj, pa tudi večine — brez sredstev samoprispevka ne bi mogli zgraditi. V mesecu oktobru in novembru bodo v okviru Občinske konference SZDL Domžale potekale širše razprave o teh vprašanjih po vseh krajevnih skupnostih v naši občini. Te razprave bodo osnova za analizo rezultatov storjenega v preteklih 20 letih, ko so se občani odrekli dvema odstotkoma od svojih osebnih dohodkov. Cene — kot se komu zdi... Nisem vedeževalec, noben čarovnik, tudi z Vavo ni* va nič v sorodu, pa si kljub temu upam napovedati, * bomo potrošniki v prihodnje več hodili. Zato iz lastnin izkušenj svetujem: nabirajte kondicijo za hojo od trgo*1 ne do trgovine, nabirajte kilometre in trenirajte svoj{ noge za pohod na razprodaje, kajti izplačalo se vam W Če ne že danes ali jutri, pojutrišnjem zanesljivo! Stopite do najbližje trgovine, pokukajte v naslednj" prodajalno, če boste malo pozorni, boste opazili, da se* zadnjem času cene posameznih izdelkov bistveno ra# kujejo, ponekod celo do 100 in več odstotkov. Od k<* skrivnost teh razlik? Ne od popustljivosti trgovcev, ni'| od tovarniških cen, temveč od dejstva, da imajo v pff trgovini staro zalogo izpred 2 mesecev, v drugi so ai* kle nabavili prejšnji teden, v tretji trgovini pa so jih » tovarne dobili danes. Pri tem pa ne preverjajte datum°v izdelave, ker boste preveč presenečeni, ali celo razo# rani. saj datumi izdelave posameznih izdelkov le red^ sledijo datumom sprejema pošiljk v trgovine oz. po dff mače rečeno spremembam cen. Od tod razlike, da v r* katerih trgovinah čokoladka Životinjsko carstvo že v* kot 2 tedna stane 400 din, v nekaterih pa je še vedno pj 280 din, od tod dejstvo, da vaš mule že tri tedne žvet' Čunga lunga po 66 din, sosedova smrklja pa jih bo # mesec dni po 41 din, ker jih po toliko prodajajo v sosed nji trgovini. Najbolj pa preseneča dejstvo, da v nekat? rih trgovinah starih zalog ob novih cenah ni več, dav njih ravno v trenutku, ko pride nova cena, zaloga poidj in je na policah vse sveže in novo. Malo me je parkra' zmotilo le dejstvo, da imajo nekateri izdelki kar dve » tri cene — prilepljene drugo na drugi — običajno t zadnja najvišja. Radoveden kot sem in nekoč seznanjefi s tem, da se izdelkom na policah cene ne smejo sprernij njati, sem prijazno prodajalko vprašal, kako je to mog" če. Prijazno vprašanje, prijazen odgovor. Ceno so popra vili, pa ne zaradi nove cene, to ne smejo, le narobe sjjj priračunali davek, pa so zaradi lastne nepazljivosti imef dvojno delo. Ti, ti, država ti, še davkov ne znaš predpis* ti tako, da bi jih znali pravilno izračunati, pa imami dvojno delo! Na žalost se to dogaja kar precejkrat, tak"! da v nekaterih trgovinah cene kar prečrtujejo in napis* jo novo, saj je škoda označevalnih listkov, še posebno, # bi jih moralo biti kar nekaj! Morda bi ob tem, ko vam svetujem, da malo porom* te od trgovine do trgovine in povprašate po cenah, svetoval še, da povprašate še po velikosti skladišča. Priča kovati bi namreč bilo, da imajo tam, kjer so večja skla dišča, tudi večje zaloge, na osnovi tega pa tudi prejšnji cene... Poizkusite, morda se vam bo izplačalo. Vztrajal te pa do konca in na koncu, ko ugotovite, da nimate vrečke, da bi kupljeno odnesli domov, vprašajte, kolik' stane vrečka. Namreč, v nekaterih naših trgovinah so Ž' precej časa po 440 din, medtem ko jih v našem glavne* mestu dobiš po 200 din. Šele sedaj mi je jasno, zakaj sti avtobus in vlak tako draga! Hodite in hodite, sprašujte in zahtevajte, primerjaj^ in kupujte previdno. Časi so že taki, da se izplača, sice' se vam lahko zgodi, da boste (povzemam po ene«1 osrednjih glasil) jutri za svoj denar dobili vsak dan I* dva kilograma delavskega kruha! V Domžalah pospešeno gradita Beton iz Zagorja in Ingrad iz Celja drugo fazo objekta SPB-1 in sicer del, ki so ga poimenovali LAMELA - E. NAŠ SKUPNI PROBLEM (posvet ZKS in SZDL o KOSOVU) Ena izmed najpogostejših ugotovitev, ki spremljajo razprave o »kadrovski drami«, je da smo delovni ljudje in občani v naši republiki slabo in necelovito informirani o problematiki, ki zlasti v zadnjem času skrajno okupira celotno Jugoslavijo. Zato sta OK ZKS in OK SZDL povabila v našo občino Emila Šterna, člana Predsedstva SRS, ter Jurija Bajca, člana Predsedstva SR Srbije. Vabljeni so bili tudi predstavniki iz pokrajine Kosovo, vendar so se opravičili. Oba uvodničarja sta se predstavitve problematike Kosova lotila celovito. Velika zaskrbljenost, ki spremlja trenutna dogajanja na Kosovem, je prisotna med vsemi, saj kljub prizadevanjem že od leta 1981 zaman čakamo na učinkovito razrešitev. Tov. Štern je več pozornosti namenil odnosu in sodelovanju SR Slovenije, ki poleg Srbije edina »učinkovito« ekonomsko pomaga SAP Kosovu. Zlasti na področju skupnih programov so narejeni koraki naprej — tesnejša dohodkovna povezanost in konkretna pomoč različnih strokovnih institucij. Je pa še veliko praznega prostora, saj so npr. vezi med družbenopolitičnimi organizacijami in skupnostmi šibke. Slovenija se vseskozi aktivno vključuje v jugoslovanski program pomoči Kosovu, kar je odraz zavesti in prepričanja, da je razvoj Kosova naš skupni problem v kontekstu vseh težav SFRJ. Brez urejenih mednacionalnih, pa tudi človeških in tudi sosedskih odnosov na Kosovu ne bo šlo. Osnove pa so: — v razreševanju nacionalnega konflikta na demokratičnih osnovah — samoupravljanja na Kosovu ne smemo žrtvovati, — v odgovornosti albanskega naroda (zaščita pred nasiljem, moralni problem), — v enakem odnosu do vseh nacionalizmov in šovinizmov, — v pripravi dolgoročnega programa, »Različnosti bi nas morale združevati«, je svoje daljše izvajanje zastavil dr. Jurij Bajec. Dotaknil se je ekonomskih vzrokov za stanje na Kosovem ter pohvalil našo republiko za njeno uspešno ekonomsko sodelovanje. Prepričan je, da. so problemi Kosova razrešljivi z vrsto reform, katrih del je tudi sprememba srbske ustave, ki bo zagotovila Srbiji elemente državnosti in njeno izenačitev z drugimi republikami. Pravne države na Kosovu ni, ni popolne enakopravnosti vseh narodov glede najosnovnejših človečanskih pravic in svoboščin, ni razvojnega koncepta, ki bi nakazoval razrešitve ekonomskega razvoja republike, obstajajo do-mografski problemi, ob tem pa vsi vemo, da je politična stabilnost Kosova pomembna za celotno SFRJ. So pa programi in sklepi, stališča in predlogi, ki jih ne ursničujemo. Dokler bo ta razkorak, se stanje ne bo spremenilo. Treba je mobilizirati delovne ljudi in občane, njihove organizacije in skupnosti — pa ne le na Kosovu — za dosledno uresničitev vseh 3 reform (ekonomske, sistemske in družbenopolitične), jih usposabljati za delo v novih razmerah in pri tem upoštevati vse ostale elemente kot so: problematika tehnoloških viškov ustreznih socialnih programov ipd. Razprava je bila pestra, v njej so sodelovali tako sekretarji OO ZKS kot predsedniki KK SZDL ter člani obeh predsedstev, polemična, ni se dotikala le problema Kosova in tako ponovno dokazala vpetost tega problema v celotno SFRJ. Tako je bilo govora o predsedniku CK ZK Srbije Slobodanu Miloševiču, o stali- ščih CK ZK Srbije do mitingov, o kratkoročnosti in (ne) opravičenost posegov posebnih odredov na Kosovu, ki jih morajo čimprej nadomestiti legitimni organi, na višjo raven pa je potrebno čimpreje dvigniti tudi politično delo. Izražene so bile zahteve po objektivni informiranosti (a ne le o Kosovem), po odgovornosti in vlogi tiska, po rušenju pregrad med republikami in pokrajinami, ne pa njihovem zagovarjanju. Prisotni so opozorili na neustreznosti sedanjega načina pomoči nerazvitim, na nepoznavanje odnosa albanskega naroda do sedanjih dogajanj, pa tudi na nepoznavanje konkretnih podatkov o dogajanjih na Kosovem (izseljevanje — koliko zaradi pritiska, koliko zaradi ekonomskega položaja, različni podatki o številu kaznivih dejanj ipd.) Demokratičnega dialoga med narodi ni, preveč je poenostavljanja in posploševanja, kljub prizadevanjem še ni odprtega dialoga o vseh temah. Ljudje smo zaskrbljeni, je bilo poudarjeno, brez varnosti in reda tudi ekonomskega razvoja ne bo — niti na Kosovem niti drugje, zato se je potrebno zavzeti za demokratično razreševanje problemov SAP Kosovo, ki so naši skupni problemi, od katerega (ne) uspešnosti reševanja sta odvisni stabilnost pa tudi prihodnost Jugoslavije. Seveda tudi brez razprave o mitingih ni šlo. Mitingi so neproduktivni, so žarišče poglabljanja nasprotij med narodi in nacionalnostmi na Kosovem. Tudi iz razprave je bilo čutiti zaskrbljenost ob zaostrovanju stanja na Kosovem, pa tudi pripravljenost, da še vnaprej aktivno sodelujemo v uresničevanju jugoslovanskega programa pomoči Kosovu. Izražena pa je bila tudi zahteva po doslednem preverjanju te pomoči ter izpostavitvi odgovornosti vseh, ki v zvezi z razreševanjem »kosovske drame« niso storili vsega, kar bi morali. V. V. Ob krajevnem prazniku občanov treh krajevnih skupnosti Domžal: Bil je pričetek frontnega delovanja... 14. september je praznik občanov vseh treh krajevnih skupnostih mesta Domžale. To je bil tisti dan, ko so pred 45. leti na gradu Krumperk ustanovili občinski odbor Osvobodilne fronte Domžale, to je hkrati dan, ki pomeni začetek organiziranega povezovanja privržencev OF. Aktivisti, povezani v odbore OF, so bili med NOB trdna in množična opora narodnoosvobodilni vojski, bili so močna opora gibanju, ki je zadajalo okupatorju in domačim izdajalcem vedno nove udarce in dosegalo zmage na poti do osvoboditve. Le malo je še tistih, ki so sodelovali v začetkih narodnoosvobodilnega boja na domžalskem območju, ki se je kot je znano, začel 27. julija 1941 z zbirališčem v Radomljah. Kmalu nato je bil ustanovljen Kamniški partizanski bataljon z Radomeljsko, Mengeško-Mo-ravško, Kamniško in Rašiško četo. Kmalu se je pokazala velika neustavljiva moč ljudskega gibanja z vizijo nacionalne in socialne svobode, za boljšo in lepšo prihodnost. Ob tej priložnosti so v petek, 9. septembra vse tri krajevne skupnosti pripravile skupno slavnostno sejo skupščin vseh treh KS. Na njej je spregovoril ROMAN KALUŠNIK, predsednik KS SZDL Simona Jenka. Ob tej priložnosti so poslali delegacije za položitev vencev k spomeniku padlim, spomeniku borbe in dela, spomeniku padlih talcev ob Kamniški Bistrici ter na spominskem obeležju OF na Krumperku. V kulturnem programu so sodelovali recitatorji in Stobljanski oktet... Kaj so v posamezni KS zgradili prinašamo na drugem mestu... Pogled na opravljeno — obeti za naprej? OPRAVLJENEGA DELA NI MALO Kaj vse so v zadnjem času zgradili in postorili v domžalskih krajevnih skupnostih? Gotovo je, da delo v krajevni skupnosti ne poteka le pri gradnji objektov komunalne rabe, ta dela pa so le bolj opredmetena, bolj Na tem mestu bodo poslej ustavljali avtobusi na t.i. »zvezni« cesti... Tudi v centru mesta pred Veleblagovnico bo že v bližnji prihodnosti (tako obetajo) zgrajen nadstrešek za občane, ki čakajo na avtobus... vidna kot druga ... Mnogo več je družbenopolitičnega delovanja v krajevni samoupravi, delegatskem sistemu, mnogo več je dela z občani v krajevni skupnosti, na terenu, pa dela z društvi. Ob tem je treba poudariti tudi delo, ki je vloženo v dograjevanje sistema SLO in družbene samozaščite. Gre torej za mnogovrstno skrb za zadovoljevanje različnih potreb in zahtev občanov, ki živijo na istem območju. Pa vendar: najbolj so otipljivi rezultati v gradnji komunalnih objektov. Tule so konkretni rezultati teh prizadevanj in dela. V krajevni skupnosti Simona Jenka — so pridobili javno razsvetljavo na ulicah Simona Jenka, Antona Skoka in Vodnikovi ulici. — Asfaltirali pločnik na Študljanski in Savski cesti. — V zaključni fazi izdelave je projektna dokumentacija za kanalizacijo za južni del Domžal. Pomembna pridobitev za KS Simona Jenka in Študo - pločnik in razsvetljava. — Opravili so vsa predhodna dela za izvedbo javne razsvetljave na Savski cesti od križišča pri občini do odcepa na Krakovsko. V krajevni skupnosti Venclja Perka so bila — opravljena vsa pripravljalna dela za izvedbo pločnikov na Ljubljanski cesti od Avtoservisa do Termita — prvi del, nadaljevanje bo v prihodnjem letu. — Narejeno je bilo asfaltiranje in javna razsvetljava na Varškovi cesti. — Dokončana je bila ureditev avtobusnega postajališča na magistralni cesti M 10. , — Izdelani so bili projekti za komunalno ureditev Masljeve ulice. V krajevni skupnosti Slavko Šlander — potekajo komunalna dela na območju SEVER I. po sprejetem programu, konkretno pa je gradnja kanalizacijskega omrežja, pristopajo k asfaltiranju in izvedbi javne razsvetljave po programu. — V Zaborštu nadaljujejo gradnjo glavnega kanalizacijskega kanala po programu. — Izdelani so projekti za javno razsvetljavo na ulicah T. Tomšiča, v Vodopivčevi in Levstikovi. — Postavitev nadstrešnice na avtobusnem postajališču pri Veleblagovnici pa pričakujejo v kratkem ... Znano je, da obstaja tudi skupni program investicij KS. Iz tega programa pa je bilo narejeno naslednje: — uredili so avtobusno postajališče pri Veleblagovnici; — opravljajo sanacijo opornega zidu na starem pokopališču v Domžalah; — urejali in sanirali so centralno kopališče v Domžalah. Krajevne skupnosti so tudi osnovni temelj skupščinskega-komu- nalnega sistema v občini, kjer se odloča o mnogih bistvenih vprašanjih našega razvoja. Zato je še kako potrebno, da so aktivne delegacije, da so tesno povezane s svojo delegatsko bazo — občani in tako v organih, ki odločajo, lahko izražajo resnične interese delovnih ljudi. Torej naj ne bo nesklepčnih sej delegacij, pa tudi delegati v skupščinah in KK SZDL bodo morali še zavzete je opravljati svoje funkcije in opravičiti zaupanje volilcev. B. »Trinajstič« srečanje političnih zapornikov, pregnancev in internirancev V lepi zgodnje jesenski ali poznopoletni sončni soboti 10. septembra 1988 so se v prijetni dvorani zbrali bivši politični zaporniki, pregnanci in interniranci, ki jih je okupator pregnal iz svojih domov med NOB. Letos so bili udeleženci trinajstega srečanja gostje delavcev DO »INDUPLATI« v Jaršah, ki so nam lepo pripravili dvorano in nas odlično tudi postregli. Pozdravni nagovor je imel predsednik komisije za internirance, politične zapornike in pregnance tov. STANE STRLE; slavnostni govornik pa je bil tov. MARJAN GRE-GORC, predstavnik KS Jarše — Rodica. V kulturnem programu so sodelovali: OKTET Bratov PIRNAT, ki je z ZDRAVLJICO odprl trinajsto srečanje. V nadaljevanju programa so zapeli še dve pesmi. Vmes sta nastopili učenki OŠ Radomeljske čete z recitacijami in sicer CLAV-DIA PAVLIC in ALBINA KRAMBERGER, in sicer recitacijo - GLAS DOMOVINE in ŠE POMNITE TOVARIŠI. V drugem delu srečanja je popestril program s harmoniko tudi tov. STANE HABE. Razvila se je tudi živahna debata oziroma razgovori, v katerih so udeleženci obujali spomine, se med seboj pogovarjali predvsem o tem, da se bodo drugo leto zopet srečali. Navzoče je pozdravila tudi predsednica ZZB občine Domžale tov. MIHAELA KOLENC -Dragica, ki je poudarila pripravljenost, da tudi v naslednjih letih OO ZZB pripravi vse potrebno za taka srečanja, ki so nam vsem koristna in potrebna. To kaže tudi udeležba in zavzetost za tako srečanje. Navzočih je bilo ca. 170 članov in gostov, med njimi tudi sekretar OK ZKS tov. SIMON ĐURE-TIĆ. S harmoniko in pesmijo je popoldne hitro minilo ob misli, da bi se srečali tudi prihodnje leto. Miha Pavlic 1 Do 15. oktobra i Obravnava predlogov za člana Predsedstva SR Slovenije ^ Evidentiranje možnih kandidatov za člana Pred-sedstva SRS je potekalo do 10. septembra 1988. «5 Predsedstvo RK SZDL Slovenije pa je v obravnavo TKK posredovalo predlog osmih možnih kandidatov (Igor §5 Bavčar, Silvo Gorenc, dr. Matjaž Mulej, Milica Ozbič, §&! Zivko Pregl, Ivan Pučnik, dr. Ivan Ribnikar, Boris Šnu-deri) do kateri se je potrebno na TKK v vseh temeljnih ^ samoupravnih organizacijah in skupnostih opredeliti, sfc TKK morajo biti v skladu z rokovnikom RK SZDL Slovenije opravljene do 15. oktobra 1988. Občinska kandidacijska konferenca bo 19. oktobra 1988, na republiški kandidacijski konferenci (do konca oktobra) bo določen kandidat za člana Predsedstva SRS, ki ga bodo delegati v občinskih skupščinah volili v novembru 1988. Evidentiranje člana Predsedstva SFRJ Sočasno s postopki obravnave predloga za člana Predsedstva SR Slovenije se je pričel postopek za evidentiranje za člana Predsedstva SFRJ iz SR Slovenije, §§ ki traja do konca meseca oktobra. V maju 1989 namreč poteče petletni mandat §j Predsedstva SFRJ; do takrat bomo izvolili namesto se- sS; danjega člana predsedstva Staneta Dolanca novega §S člana iz SR Slovenije. ^ — temeljne kandidacijske konference Na temeljnih kandidacijskih konferencah (TKK) se bomo delovni ljudje in občani opredeljevali do predlaganih kandidatov za člana Predsedstva Socialistične republike Slovenije in evidentirali člana Predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije iz SR Slovenije. Zakaj (spet) TKK? Z izvolitvijo za predsednika Predsedstva SRS je tovarišu Janezu Stanovniku prenehala funkcija člana Predsedstva SRS, zato so potrebne nadomestne volitve enega člana Predsedstva SRS. Predsedstvo RK SZDL Slovenije pa je odprlo tudi postopek evidentiranja za člana Predsedstva SFRJ. I Srečanje internirancev in izgnancev v Jaršah. Arboretum Volčji potok: Nove zamisli v bližnji naravi V Volčjem potoku so sklicali tiskovno konferenco o prihodnosti tega prelepega naravnega ambienta na pragu naše občine... Arboretum volčji potok, ki se razteza na površini 80 ha in ima 6 ha drevesnic, je življenjsko povezan z imenom ing. Mihe Ogorevca, ki je temu prelepemu koščku narave pod Kamniškimi planinami namenil 27 let svojega ustvarjalnega življenja. Ob pogovoru — kako naprej in ob dejstvu, da je ing. Miha Ogorevc odšel v pokoj (ne pa iz Volčjega potoka) je njegov naslednik tov. Ocepek razgrnil nekaj načrtov, ki jih imajo v arboretumu za prihodnje. Ob tem velja najprej spregovoriti o finančnih zagatah, ki jih nimajo malo. Kopica ustanoviteljev (na prvem mestu Kes kvalitetna gostinska ponudba v novi trzinski gostilni TRZINKA - bo še marsikoga privabila, da poskusi srbske in bosanske specialitete. Novo gostinsko-turistična ponudba na obrobju:_ Trzinkfl iz Trzins Na ulici Rašiške čete 17 v novem delu Trzina imenovanega Mlake že nekaj časa deluje lepa nova gostinsko-turistična pridobitev — Trzinka. Lep, snažen in velik objekt z velikim vrtom in parkirnim prostorom se je skril nekako v ozadje, zato ga pozna le malo ljudi. Sveto Stjepanovič je z ženo Veseljko, doma iz okolice Banja Luke, v našem okolju prisoten že dalj časa. Sprva geometer, kasneje prevoznik je našel dovolj veselja ter imel dovolj volje, da je praktično v močvirju v osmih letih uredil lep gostinski objekt. Kaj ponuja? Gre za srbske in bosanske specialitete. Začnimo: roštilj je na prvem mestu (priporoča zlasti odojka), stalno je na voljo leskovačka mučkali-ca, plošča Trzinka ter druge mesne dobrote, za katere zagotavlja vsak dan sveže meso. Na voljo ima užiški srbski kajmak, srbski in sjeniški sir; od bosanskih specialitet ponuja begovo čorbo, jagnjeti-no, pečenje ... Cene so zmerne. Ob petkih in sobotah imajo živo glasbo, slovenske domače pesmi igra ansambel »ŽAR« (vsakič do 24. ure). Gostilno odpirajo ob 12. uri, odprta pa je do polnoči. Ob ponedeljkih imajo zaprto. Kaj je ob predstavitvi izjemno čistega in skrbno vzdrževanega lokala še treba reči. Morda to, da ne pomeni samo gostinske, temveč tudi perspektivno turistično ponudbo. Okolica je kot nalašč za sprehode, gobarjenje, Trzinka pomeni odlično izhodišče za pot na Dobeno. Pozimi bodo uredili bližnji bajer za drsanje, tako da se obeta lep — četudi skromen zimski užitek, saj je tekoča voda v bližini hiše. Ob odhodu iz prijaznega, čistega okolja povejmo še to, da ponuja miren prostor za poslovne pogovore in kosila (bližina obrtne cone) ter da bo s čistočo, skrbnostjo osebja in gospodinje zagotovo kako »zvezdico« še pridobil, ne pa izgubil. Če je že tako, kot poročamo, povprašajte tudi na tel. 722-329. omenjajo izvršni svet SRS) ne zmore najti kakšnih omembe vrednih sredstev, ki bi omogočile majhnemu, 25 članskemu kolektivu, da bi se znatneje lahko ukvarjal s problemi urejanja samega arboretuma. Dogaja se namreč, da morajo delavci v pridobivanju dohodka — če želijo »preživeti« urejati vsa druga okolja ... Doma zato delajo brezplačno, udarniško, v enem mesecu so opravili delo v treh udarniških sobotah ... Problem je tako v denarju, ki ga ni. Družbene ustanove, ki bi morale pomagati tega ne zmorejo, moralna podpora p seveda ni dovolj. Kljub temu pa imajo obilico zamisli, ki bi jik želeli uresničiti. V arboretumu so že začeli z etiketiranjem dn ves, organizirati nameravajo šolo vrtnarjenja ter šolo fotografiranja v naravi. Za skupine, ki se bodo prijavile, bodo poskrbeli za vodniško službo, bolj želijo vplivati na oblikovanje odnosa do narave pri učencih in dijakih, želijo si večjega vpliva na oblikovanje okolja v domžalski in kamniški občini. Najbolj zanimiva in odmevna pa je ideja o koncertih v naravi. Dva so že uresničili in odziv nanju je bil več kot dober, saj seje denimo prvega udeležilo 350—400 obiskovalcev. Za prihodnje nameravajo povabiti k razpoloženjskemu muziciranju za goste v naravi tudi znane slovenske kitariste in druge instrumentaliste ... B. NOVA PRODAJALNA PLINA V MORAVČAH! Občani Moravske doline so z veseljem sprejeli vest o novi prodajalni plina v Moravčah, Ma-rokova 1, ki jo je uredil Franc Bregar v sodelovanju z INA Plin Kozina. Objekt je lepo urejen poleg stanovanjske hiše v kateri prebiva. Prodaja plina poteka od 14. do 20. ure, ob sobotah od 7. do 15. ure. Ob nedeljah in praznikih pa bo plin tudi mogoče dobiti, le če bo lastnik prodajalne doma. Ob zamenjavi plinske bombe boste prijazno postreženi, zato priporočamo usluge prodajalne plina, ki jo vodi naš občan Franc Bregar. Tone Ravnikar: MORAVČE SO BILE SPET NAŠE Kulturne prireditve, še posebno pa proslave, so »naši« najboljši pašniki. To zatrjujemo, ker to drži. Pod streho smo spravili spet eno proslavo. Še eno. Veliko! Pa še ni dolgo, ko smo precej naglas govorili, da moramo že končno prenehati s proslavami. Toda z vsem, kar imamo v mesu in krvi, je čez noč težko prenehati. Zato smo rekli, da naj proslava bo. Morda samo še ta, v Moravčah. Rekli smo pa, s poudarkom, če že bo, ker mora biti, naj bo v novi obliki, taki za današnji čas. Mladinci pa so rekli drugače. Mladinci ne bi bili mladinci, če ne bi rekli drugače. »Prav, tovariši, proslava naj bo, za vas, starejše. Ampak pripravili jo bomo mi, mladi. Vse od začetka do konca. Po novem, v sodobni obliki! Moderno, tudi slavnostni govor bo naš, katerega ne bomo pustili cenzurirati. V redu bo tovariši, za vas in za nas mlade. Po novem, ne tako kot že štirideset let!« Hudobneži, med katerimi sem bil, smo že tedaj vedeli, kako bo proslava izgledala, da bo taka kot pred štiridesetimi leti, vse do danes. Proslava je res bila 18. septembra v Moravčah v počastitev obletnice Šlandrove in Zidanškove brigade, Kamniško-zasavskega odreda in vseh, ki so med vojno sodelovali v odporniškem gibanju na tem območju. Pravijo, da v Moravčah še ni bilo toliko ljudi; se pravi, velika proslava, izvedena po novem. Natanko takšne poznamo in se jih udeležujemo že štirideset let. Mlaji, godbeniki, pevski zbori in solisti, recitatorji in govorniki, plesalci, harmonika, zastave, prapori, povezovalci kot pred štiridesetimi leti. Vse po novem! Stiskanje rok, objemanje, pogovori: »Še veš, kako je bilo tam pa tam«, prerrivanje kdo bo bližje kameram in »tavišjim«, pa ozvočenje kot pred štiridesetimi leti, ko ga še nismo poznali. Nič ga ni bilo. Bilo je sicer, le slišali ga nismo, kar je nekaterim kar prijalo, ker so si govori precej podobni in jih znajo ljudje precej na pamet. Stiskanje rok s starimi znanci, prijatelji in pravimi tovariši, je vedno prisrčno, včasih celo ganljivo. Nekateri smo v Moravčah to doživeli, zato proslava ni izgubila čara, kot ga ni pred širidesetimi leti, ko se še nismo tako drenjali, kdo bo komu bližje. Pravzaprav je bilo sploh vse v redu, posebno za tiste, ki nismo drugega pričakovali. Krona vsega je bil pravi partizanski golaž. Odlično pripravljen, izdaten in tudi poceni, tudi vrsta zanj,k v kateri se je bilo treba pomikati, ne glede kdo je kdo, ni prav nič kvarila vzdušja, še posebno, ker so apetit dajala brhka moravska dekleta mažoretke, ki jim domačini rečejo žarometke, drugi pa majoretke. Pač težka beseda. Z visoko privzdignjenimi kiklami so brez sramu najvišjim gostom, ki so sedeli spredaj, kazala spodnjice in še z vso močjo migale z njimi... Niti enemu visokemu gostu se zaradi tega ni zaletel golaž. Sam sem ga iz previdnosti med izvajanjem Kan-kana prenehal jesti. V preskrbi in opremljenosti prireditvenega prostora so se odlično kot vedno izkazali domači gasilci. Zato jim gre vsa pohvala. Pravi užitek je bil opazovati, kako so ljudje kupovali in prenašali velikanske hlebce domačega kruha, ki so ga z vso skrbjo in strokovnostjo spekle in prodajale Moravčanke. Kot pred štiriinštiridesetimi leti. Tedaj so nam, Šlandrovcem, zlate Moravčanke, morda je bil zraven tudi kak dedec, za Veliko noč, spekle celo goro potic in kruha, tako slastnega kot v pravljici, da je ves hrib, kjer smo ga razdeljevali, še dolgo dišal po pravljici. . . No pa to je zgodovina. To pa morejo in smejo pisati samo zgodovinarji. Za proslave, kakršna je bila v Moravčah, glasujem, če je treba vsak hip. Andrej Zaje Stare študljanske družine in domačije Najstarejše domžalsko naselje je prav Studa, saj je Grifo de Studa med leti 1200 in 1230 podelil dve kmetiji Stiškemu samostanu, in to v Dom-selsdorfu-Domžalah. V Studi je značilno Dimče-vo kužno znamenje iz leta 1608. Leopold Kos-Markuza je pri rekonstrukciji hiše naletel na letnico postavitve gospodarskega poslopja 1601 in je to letnico vdelal v hišo. Studa je leta 1811 imela 29 hiš in 192 prebivalcev. Leta 1925, ko so Domžale postale trg, je bila Domžalam pridružena tudi Studa. Morda še ena zanimivost. Od leta 1715 do 1734 so Študljani pokopavali svoje umrle v Šent Pavlu, od leta 1734 dalje pa zopet v Mengšu. Studa je znana tudi predvsem po radiću, študljanski specialiteti, pridne gospodinje pa zalagajo tudi ljubljanski živilski trg s kumaricami, zeljem in drugo zelenjavo. Studa št. 1 — domače (vulgo) ime »Pri Rozmanu«. Ta pol-grunt je spadal pod župnišče Mengeš, ena tretjina grunta pa pod župnišče Ihan. Leta 1929 je ta domačija zapisana kot Štud-ljanska cesta št. 34. Prvi lastnik te domačije, ki sem ga zasledil v Statusu animarum župnije Mengeš iz leta 1811 je bil Miha Er-klavec, rojen 1776 in njegova žena Mica rojena Eržaj, leta 1782 v Dobu. V zakonu so se jima rodili otroci: Helena, rojena 1808, Jakob 1812, Marija 1815, Valentin 1818, Marjana 1820, Ana 1823, Andrej 1825 in Uršula rojena 1827. Tu je živela tudi gospodarjeva sestra Neža, ki je umrla leta 1831. Tu so živeli tudi hlapec Janez in dekli Mina in Mica. Jakob Erklavec, rojen 1812 se je poročil s Terezijo Avbel, rojeno 1822. V zakonu so se jima rodili otroci: Marija, rojena 1848, Terezija 1849, Mihael 1852, Terezija 1855, Martin 1857, Marjana 1861, Brigita 1863 in Franc, rojen 1866. Mihael Erklavec, rojen 1852 se je 1873 poročil s Heleno Brate, rojeno 1852. V zakonu so se jima rodili otroci: Marija, rojena 1875, Jakob 1878, Franc 1884, ki se je 1916 poročil v New Yorku z Ano Gradišek in Neža rojena 1886. Jakob, rojen 1878 se je v Studi št. 46 poročil z Antonijo Pader-čič, rojeno v Šent Jerneju. Mihael Erklavec, rojen 1852, se je drugič poročil s Frančiško Banko iz Sent Pavla. V drugem zakonu s Frančiško Banko so se Mihaelu Erklavcu rodili otroci: Angela, rojena 1897, ki se je 1924 poročila z Josipom Toni-gom iz Stoba št. 61, le-ta je bil rojen 1894, Frančiška 1900, ki se je 1927 poročila z Leopoldom Dimcem iz Štude št. 14, Agata 1904, ki se je 1940 poročila z Albinom Starinom iz Trzina in Valentin, rojen 1906. Valentin Erklavec, rojen 1906 v Studi št. 1, se je prvič poročil z Julij ano Štupar iz Brega pri Komendi in to leta 1940. Staro Dimčevo kužno znameiti .ril ob cesti prjj v Studi Šentjakobu. Postavljeno je W leta 1608 - kot govori vklesaV' letnica na njej. Drugič se je poročil z Rozalil' Hribar iz Zaloga pri Cerklja* rojeno 1908 in to v Komendi. V zakonu z Julij ano Štupar I jima je rodila hčerka Justina* to leta 1941, ki se je 1962 poro^ la na Koroškem z Arnoldoj* Hornbakom. V zakonu z Roza'! jo Hribar se jima je rodil sin Ml hael in sicer leta 1943, ki je žf leta 1962 utonil v Kamniški W, strici. Hčerka Marija, roje** 1945 se je 1972 poročila z Jaitf zom Zajcem. Leta 1950 se jii*1^ pa je še rodil sin Valentin, ki I je leta 1982 poročil z Makso Pa"" čur iz Kostanja, rojeno 1953. j Pri Rozmanu so stanovali tU* Jožef Svetlin in njegova žefl' Frančiška ter hčerka Ana, roje na 1874. Sta Domžale ali Kranj — na koncu sveta? Saj človek ne bi verjel, vendar je res: komunikacijskih oblik vseh vrst je polna naša — kot ji radi pravimo — .informacijska doba. Ob tem pa nismo uspeli organizirati ene same prometne povezave med gorenjsko metropolo — Kranjem in pa Domžalami; in to v časih, ko imajo avtobusno progo že skoraj v vsako, tudi najbolj zakotno vas ... Človek skoraj ne bi verjel, da ne zmoremo, ne znamo, nočemo zagotoviti nekaj, kar ljudje potrebujejo. Denimo dijaki, saj je v Kranju srednja šola tekstilne stroke, pa šola za pleskarje in druge. Naši dijaki in učenci se morajo vsakodnevno — če želijo priti v šolo — voziti v Kranj preko Ljubljane. Koliko časa gre v nič, koliko več stroškov naredi to dejstvo vedo tisti, ki to progo rabijo, pa je ne dobijo. Navsezadnje med Domžalami in Kranjem je tudi letališče Brnik, kamor in od koder marsikdo potrebuje prevoz.... Vse to so razlogi občanov, ki očitno, kljub zahtevam in spraševanjem nimajo teže ... Prav bi zato bilo, da bi zvedeli ali pristojni sploh nameravajo organizirati progo do Kranja in nazaj ter zvedeti ali morda tega: — ne znajo . .. — ne zmorejo ... — nočejo... Brojan Tosaminih 65 let Delovna organizacija TOSAMA praznuje letos 65. letnico svojega obstoja. Ta visoki jubilej bomo člani kolektiva proslavili v septembru, mesecu, v katerem je bil leta 1950 ustanovljen prvi delavski svet in je tovarna prešla v upravljanje delavcem. V 65-letni zgodovini je tovarna prešla mnoge faze razvoja, saj je iz skromne obrtne delavnice s tremi zaposlenimi nastala sodobna tovarna, ki danes zaposluje preko 1000 ljudi. Sedanja gospodarska situacija sicer ne dopušča več kontinuitete razvoja, kakršnega smo bili v TOSAMI vajeni, vendar pa je kolektiv v 65 letih svojo zmožnost premagovanja težkih obdobij že dokazal in se tudi danes zaveda, da ga s prepričanjem v lastne sposobnosti nič ne more zaustaviti. Osebna izkaznica . Tosama je delovna organizacija, locirana na Viru ob cesti Ljuljana—Celje in obsega "0.000 m2 zemljišča. Pozidanih Površin je za približno 33.000 ma, °d katerih proizvodni prostori Ujemajo 18.000 m'. Od 1. januarja letos je TOSAMA enovita 'delovna organizacija, pred tem časom pa je bila 10 let delovna i organizacij a z dvema temeljni-|toa organizacijama in delovno skupnostjo skupnih služb. Proizvodnja tekstilnih izdelkov, med katere sodijo proizvodi lz vate, netkane tekstilije in sanitetni material ter izdelki za hi- nega materiala Začetnik proizvodnje sanitetnega materiala na Viru je bil Franc Kocjančič, ki mu je podjetnik Bonač leta 1923 ponudil v svoji papirnici mesto ravnatelja in mu kot posebno ugodnost odstopil stavbo na robu svoje tovarne, v kateri je Kocjančič s tremi delavkami pričel z razvijanjem sanitetne stroke. Obrat je bil dokaj donosen, ker doslej v državi ni bilo tovrstnega proizvajalca. V letu 1925 je Kocjančič imel zaposlenih že 15 delavk, proizvodnja se je naglo širila, tako da je obrat na Količevem postal pretesen. Leta 1928 se je podjetnik Kocjančič poslovil od podjetnik pa je bil v dokaj težavnem položaju, če je hotel oskrbovati obe strani. Kljub temu je tako Kocjančiču kot njegovim delavcem —■ aktivistom uspelo partizanom pretihotapiti velike količine sanitetnega materiala. Decembra 1946 je bila tovarna nacionalizirana. Kocjančičevo ime je nosila do leta 1948, ko se je preimenovala v Vato. Obdobje velikih rekonstrukcij Novo obdobje je v zgodovini tovarne pomeni uveljavitev delavskega samoupravljanja leta 1950. Ne le dobiček, tudi skrb za boljše delovne in življenjske pogoje so postali pomembni za na-daljni razvoj. Ročno delo so zamenjali stroji, dejavnost tovarne pa se je razširila praktično na vse faze proizvodnje sanitetnega materiala. Nastopilo je obdobje velikih rekonstrukcij, saj je v letu 1955 postalo jasno, da podjetje mora v korak s časom. Sledila je hitra pot navzgor, pri čemer so veliko vlogo odigrali Jože Pogačnik, Slavko Bajec in Janez Babnik, ki so v letih od 1954 do 1980 bili direktorji delovne organizacije. Veliko upornosti je bilo potrebno pri premagovanju zlasti začetnih težav, saj so bili dvomi o tem, ali je sanitetna tovarna sploh potrebna, veliki. Po pridobitvi vseh dovoljenj, soglasij in kreditov je obnova hitro stekla. V enem letu — in sicer 1. aprila 1957 — je tovarna začela s poskusno proizvodnjo v novih objektih. S prvo rekonstrukcijo je TOSAMA dobila novo belilnico, modernizirana je bila mikalnica, ustvarjeni so bili boljši pogoji za trakotkal-nico in konfekcijo. Lahko bi rekli celo, da so bili s tem postavljeni temelji moderne industrijske proizvodnje v Tosami. Izkušnje prve rekonstrukcije so v šestdesetih in sedemdesetih TOSAMA »Konfekcija« v Kocjančičevi tovarni leta 1934. ......_ t... :' Stara Kocjančičeva tovarna (danes Tosama) na Viru. ca in kompresorska postaja. Danes, leta 1988, stojimo pred četrto rekonstrukcijo, s katero bomo pridobili novo proizvodno halo, kjer bo stekla proizvodnja po mednarodnih zahtevah dobre proizvajalne prakse. Od leta 1976 do letos je TOSAMA poslovala kot delovna organizacija z dvema temeljnima organizacijama — TOZD Saniteta in TOZD Filtri. SI. 1, 1988 pa je potreba po obstoju temeljnih organizacij prenehala in TOSAMA je zopet enovita delovna organizacija, ki kljub zaviralnim ukrepom seda- »sania danes... Sieno, sestavljajo poslovni predmet TOSAME. Kot stranska delavnost pa se registrira proizvodnja tehničnih in cigaretnih litrov ter polnil, izdelava medijskih pripomočkov in opravdanje storitev škrobljenja, be-tenja in sanitetnega konfekcio-niranja. Delo je v TOSAMI organizirajo v 6 organizacijskih sektorjih 2a področje proizvodne, komer-c}alne, ekonomsko-računovod-|ke, tehnično-razvojne in splo-sno-kadrovske dejavnosti ter or-Sanizacije in vrednotenja dela. , Tosama zaposluje nekaj manj "*t 1100 ljudi; prevladujejo žen-ske, ki so zastopane v strukturi Uposlenih s 70 %. Začetek proizvodnje sanitet- Papirnice in preselil obrat na Vir. Prva oprema tovarne je bila skromna. V tridesetih letih pa se je spričo lastnikove podjetnosti izpopolnila s statvami, lastno belilnico in pripravljalnico. Ob veliki skrbi za tehnološki napredek tovarne pa je podjetnik pozabil na ljudi. Njihovo nezadovoljstvo se je odrazilo v sodelovanju z ostalimi tekstilci v stavki leta 1936 — tega leta so tudi Kocjančičevi delavci ustanovili svojo sindikalno organizacijo, ki se je močno angažirala v boju za delavske pravice pred drugo svetovno vojno. Med vojno proizvodnja ni zastala, saj so bili zanjo zainteresirani tako Nemci kot partizani, l°samini izdelki iz vate letih pomagali pri pripravah na drugo. Treba je omeniti, da je imela veliko vlogo v razvoju To-same podpora celotnega kolektiva, ki je v modernizaciji svoje tovarne videl boljši jutri: lažje delo in boljši zaslužek. Brez te podpore TOSAMA verjetno ne bi s tako velikimi koraki hitela proti zastavljenim ciljem. Sredi šestdesetih let je TOSAMA sprejela pomambno odločitev: začela se je proizvodnja cigaretnih filtrov. »Pomanjkljivost«, da ta izdelek ni sodil v program sanitetnih in higienskih izdelkov je zbledela spričo poslovne uspešnosti, ki jo je TOSAMA v poznejših letih imela prav na račun le-tega. Omeniti velja še sodelovanje s švedsko firmo M61nlycke v začetku sedemdesetih let. To sodelovanje je za TOSAMO prelomnica v proizvodnji izdelkov za žensko in otroško higieno, za »posledico« pa je imelo izgradnjo popolnoma nove mikalnice. Pa ne le to: s tem sodelovanjem je TOSAMA vstopila v mednarodno delitev dela, odprle so se možnosti za sodelovanje s tujimi partnerji, Tosamini strokovnjaki pa so dobili možnost spoznati organizacijo proizvodnje in tehnologijo v tujini. Tosama danes Z drugo in tretjo rekonstrukcijo — le-ta je bila v začetku osemdesetih let — je TOSAMA pridobila poleg mikalnice nove tkalnice, pripravljalnico, razširila in modernizirala se je celotna konfekcija, zgradila so se nova skladišča, trafopostaja, kotlovni- njega gospodarskega trenutka uspeva dosegati zadovoljive poslovne rezultate. Družbeni standard Za uspešno delovno organizacijo je poleg tehnološkega razvo- ja pomembna tudi skrb za kadre. Ta skrb se v TOSAMI kaže v organizirani družbeni prehrani, zdravstvenem varstvu in zobozdravstvu ter organiziranju počitniškega letovanja. Organizirana prehrana med delom je bila prvič vpeljana leta 1957, ko so si delavci v prvem obratu družbene prehrane brez kuhinje lahko kupili hladni obrok. Dvajset let kasneje — leta 1977 — pa je bil zgrajen nov obrat z moderno kuhinjo, kjer osebje pripravlja danes tri vrste obrokov. Dejstvo, da se dobrih poslovnih rezultatov ne da doseči brez zdravih delavcev, je zahtevalo dobro organizirano zdravstveno varstvo. Prva obratna ambulanta je bila organizirana že leta 1964. Danes dajemo poudarek ne le kurativnemu ampak zlasti preventivnemu zdravstvenemu varstvu. V Zdravstvenem domu Domžale so v okviru oddelka medicine dela organizirani redni sistematični pregledi za vse delavce, ki delajo v proizvodnji ali opravljajo dela pod težkimi pogoji. Prav tako pa imamo na razpolago tedensko dve zobozdravstveni ambulanti in sicer v Domžalah in Lukovici. Za dobro počutje delavcev pa je pomembno tudi to, kako preživijo svoj dopust. Od leta 1957, ko smo zgradili prve počitniške objekte, smo jih do danes pridobili 32. Delavci TOSAME lahko letujemo v Novigradu, Izoli, Vr-sarju, Červarju, Medulinu, Ma-redi, Moravskih toplicah, Kranjski gori in na Veliki planini, konec letošnjega leta pa bo na razpolago še eno stanovanje v Atomskih toplicah, V razpoložljivih kapacitetah letno lahko letuje okoli 400 delavcev. širok proizvodni program V bogati izbiri izdelkov je na prvem mestu sanitetni material z ovoji, vato, gazo in obliži. Iz teh osnovnih izdelkov so izpeljani številni drugi, ki so prilagojeni potrebam posebnih uporabnikov (mavčevi ovoji, elastična mreža, vatiranci, zloženci iz gaze). Med izdelki za široko potrošnjo zavzamejo najvidnejše mesto izdelki za žensko higieno (higienski vložki različnih vrst in izdelki iz vate) in nego otroka (tkane plenice in plenice za enkratno uporabo, plenične predloge, bebi paličice, hlačke). Tosaminj izdelki so nepogrešljiv sestavni del opreme sodobnih bolnišnic. Iz našega proizvodnega programa so na izbiro izdelki za enkratno uporabo, ki služijo zaščiti bolnišničnega osebja in izdelki za nego bolnikov (podloge, krpe za umivanje, posteljnina za enkratno uporabo, urinske vrečke, virkol vrečke za izpeljano črevo). Omenjeni proizvodni program dopolnjujejo še izdelki za reprodukcijo in sicer cigaretni filtri, metrsko netkano blago, knjigo-veško platno in tehnične tkanine. V TOSAMI nastaja tudi paket za opremo novorojenca, katerega vsebino določa komisija pri Republiški skupnosti otroškega varstva. Večina Tosaminih izdelkov se proda preko trgovin in veledrogerij, razen izdelkov za reprodukcijo, ki se prodajajo uporabnikom neposredno. Polovico vseh izdelkov na domačen tržišču prodamo v Sloveniji, 30% v Hrvatski, 20% pa v ostalih območjih Jugoslavije. Izvoz iz ožjega sosedskega okvira (Italija, Avstrija) širimo na ostale evropske države: ZRN, Belgijo, Holan-dijo, Švedsko, Dansko in Norveško, pa tudi na dežele v razvoju: Libijo, Etiopijo, Alžir, Ciper in Kitajsko. Takšni so proizvodi in delovni pogoji v današnji otroški konfekciji. Ob novem prometnem znaku: Varnost šolske mladine — naša skupna stvar... I 0 novih rešitvah za zagotavljanje večje prometne varnosti govori predsednik Sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu občine Domžale PETER PENGAL Tudi v naši občini rezultati prometne varnosti niso nič kaj ugodni, ob začetku šolskega leta se nam je zdelo potrebno, da se lotimo akcije za zagotovitev večjega varovanja mladostnikov v prometu. Akcijo vodi Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu, v njej pa sodelujejo še občinska cestna skupnost, občinska raziskovalna skupnost ter kot soudeleženec v sofinanciranju Zavarovalna skupnost Triglav. V akciji želimo prispevati v dveh vidikih pomembnega varovanja mladostnikov: — z neprometno signalizacijo (glej novi prometni znak) želimo dodatno poleg že obstoječe signalizacije zavarovati najbolj frekventne cestne prehode za pešce kjer je največ otrok — poleg tega zavarovanja še poskrbeti za varovanje otrok na šolskih poteh, ki gredo vzporedno s cesto. Za to varovanje ustrezen znak še ni sprejet; na občinski in republiški ravni težimo, da se oblikovanje čimprej dokonča in da znak čimprej dobi svojo dokončno obliko ... O tem teče posebna akcija tudi znotraj občinske raziskovalne skupnosti. Doslej postavili 10 znakov Operativno vodi to akcijo domžalski Razvojni zavod. Doslej jim je uspelo najti sredstva za postavitev 10 znakov, kar znese 5 milijonov dinarjev. Opozorili smo na prednostna mesta, kamor znake moramo postaviti, priuriteto pa je potrdil tudi Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu. Vseh pet parov znakov (za pet prehodov) so pred pričetkom letošnjega šolskega leta tudi že postavili. V prihodnjem letu bodo morale posamezne krajevne skupnosti glede na lastne potrebe naročiti potrebno število znakov, žal pa bodo morale za te postavitve zagotoviti tudi sredstva. Razvojni zavod bo skušal sicer poskrbeti za dodatna sredstva drugod, vendar je že skoraj gotovo, da brez sredstev iz okolja, kjer bo znak stal, tokrat ne bo šlo ... Na Krku je naš dom ... V Novem domu na Krku so bili učenci »šole v naravi« iz Mengša Priprave na našo šolo v naravi so stekle že kmalu po zimskih počitnicah. Kot že nekaj let doslej, smo kot doslej rezervirali termin pri Počitniški zvezi Kranj za tabor v Hunkah. Prepričani smo bili, da je z rezervacijo vse urejeno, toda pretekli so meseci in v maju smo izvedeli, da so nas prestavili na začetek junija. Takrat smo prvič začutili potrebo po svojem letovišču, domu ali taboru, kajti vedeli smo, kakšni so pogoji za delo v začetku junija, ko je temperatura morja med 17" in 20' C. Ob tem dogodku smo prvič resneje prisluhnili Štefki Mlakar, ki nam je zavzeto govorila o pričetkih del na novem domu ZPM na Krku. Junijski termin smo odpovedali in zaprosili za termin v septembru. Ob zaključku šolskega leta se je vedno bolj govorilo o Krku in o novem do- narja, ne bo . . . , bo pa nov dom, kjer bo naša kuharica Angelca, ki rada naloži tudi nekaj več hrane, če so že-lodčki močno sestradani. V nekaj čo« plažo, smo takoj ugotovili, da tam učenja plavanja ne bo mogoče izvajati in' za preskus smo si izbrali bližnji zalivček z betoniranimi ploščadmi in stopnicami. Vpitje in otroški živžav je privabil na terase nekaj domačinov in lastnikov vikendov, ki so nas grdo gledali, saj smo se brez dovoljenja polastili »njihove« plaže in jim skalili pose-zonski mir. Morje je bilo toplo, lepo in čisto tako, da nas mrki pogledi kmalu niso več motili, kajti prepustili smo se uživanju. Plavalne skupine so pričele delati po svojih programih, ko nas je pri delu zmotil eden od tistih mrkih »vi-kendašev«. Motil ga je otroški smeh, motilo ga je vpitje, motilo ga je, da smo na »njegovi« plaži. Po daljšem »diplomatskem« pogovoru in obljubi, da se bomo v prihodnjih dneh po načelu »če meni koza crkne, naj tudi sosedu«, raztegnili vzdolž cele obale, se je mrki pogled razjasnil in nam zaželel lepe sončne dni in toplo morje; (tudi ob »njegovi« obali). No, to je bila le izjema, reči pa moramo, da so nas vsi drugi z navdušenjem sprejeli. Redno so nas obiskovali na plaži, z zanimanjem in nasmeški ploskali ob tekmovanjih za najatraktivnejše in najbolj smešne skoke v vodo, pomagali ugibati pesmice zagrgrane ob »potapljaškem krstu« ter se skupaj z nami veselili prvih samostojno preplavanih metrov posameznikov, ki so splavali tukaj, ob njihovi obali. Veliko skrb za otroke so pokazali ob našem plavalnem maratonu, saj je bilo opaziti budno spremljanje iz bark, iz obrežja, balkonov in teras, tu in tam pa je bilo opaziti tudi daljnogled usmerjen v glave otrok, ki so plavali cilju in medaljam naproti. Tako smo v nekaj dneh skovali prijateljstvo in sožitje. Dnevi so minevali kar prehitro in že je bil tu petek, ko smo pričakovali obisk. Ta obisk je bil namenjen nekakšni uradni otvoritvi tega doma, ki pa na naše veselje ni bilo klasično rezanje vrvice z govorom in godbo na pihala. Otvoritev je bila spontana, kot je bil spontan naš program, ki smo ga pripravili gostom. Otroci so se lepo oblekli in uredili, saj so pričakovali vsaj fotografa, če že ne kamere, ki bi jih posnela, saj bi lahko njihove mamice in očki videli v kako čudovitem domu bivajo, otroci iz soseščine, ki so se hvalili o svoji šoli v naravi pa bi jim zavedali, da se imajo lepše kot so se imeli oni. Toda pogledi so zaman iskali med gosti nekoga s kamero ali fotoaparatom. Kako naj sedaj dopovedo prijateljem, da niso bili v napol dokončani stavbi, ki so jo vsi videli na fotografiji v Občinskem poročevalcu, kako naj jim dokažejo, da so stanovali v lepem, novem »hotelu« za otroke domžalske občine. Na zaključnem večeru smo podelili zaslužene nagrade, delfinčke in medalje ter se zadovoljni odpravili spat z mislijo na mamico, očka, bratca ali sestrico. V lepem sončnem nedeljskem popoldnevu smo se poslovili od prijetnega domovanja, morja in domačinov, ki so nam mahali v pozdrav. Milica Tomšič mu. Nihče od nas ni niti pomislil, da bi že letos lahko izvedli šolo v naravi v njem. Ko pa smo se koncem avgusta srečali v šoli, smo bili obveščeni, da gremo kot pivi na Krk. Ničkaj nam ni dišala vloga »poskusnih zajcev« in raje bi se prepustili že znanemu okolju Premanture in Runk. Spraševali smo se kakšno bo okolje, plaža in sobe, skratka prevevala nas je negotovost in s tem tudi neprijetni občutki. Tudi zagotovila tov. Mlakarjeve, da je na Krku čudovito, da je vse urejeno in da je bojazen odveč, nas niso pomirila. Nihče si ni upal misliti vnaprej in tako je prišel dan — 5. september, ko smo se zgodaj zjutraj zbrali pred šolo, da se odpravimo novim dogodivščinam naproti. Z zanimanjem smo opazovali pokrajino, ki je hitela mimo nas in kar nekako se nismo mogli sprostiti. Otroci so bili, kot vedno, dobro razpoloženi, toda tudi pri njih je bilo čutiti malo negotovosti, saj so vse informacije o šoli v naravi, dobljene od starejših prijateljev ali bratcev in sestric naenkrat padle v vodo. Ne bo torej »svetlobnih signalov« iz prikolice v prikolico, ne bo sprehodov v Premanturo, kjer radodarni slaščičar deli kepice sladoleda za manj de- manj kot treh urah smo se približali Titovemu mostu in veličasten pogled nanj je izvabil vzdihljaje začudenja, komentarje med otroki in spremljevalci. Prispeli smo do Malinske in zavili proti vasi Porat, kjer naj bi bila ciljna točka našega potovanja. Radovedno smo gledali levo in desno, da bi zagledali ta dom, o katerem smo toliko slišali v zadnjih dneh. Ko smo po nekaj neuspešnih poskusih s pomočjo domačinov naposled le našli pravo pot in se po slabi makedamski cesti pripeljali do parkirišča ob domu, se je po avtobusu razlegel val začudenja z glasnimi vzkliki: Juhu! Oh! Joj, kako lepo! Ali bomo tukaj? Krasno!« ... Otroci so se brž zapodili k novim, lepim gugalnicam, nekateri na asfaltno igrišče, drugi spet v peskov-nik, tekanja in raziskovanja novega okolja ni bilo konca ne kraja. Tudi učiteljem so se prej nekoliko zaskrbljeni obrazi spremenili v zadovoljne in nasmejane. Tudi mi smo bili očarani. Nastanili smo se v sobah, uredili prtljago, pa hajd na morje. Sledil je obvezen preskus znanja plavanja, zato smo potrebovali primerno plažo. Ko nam je sekretar ZPM tov. Milan pokazal našo »bodo- Mladi, vabljeni: Alpinistična šola AO PD Domžale V četrtek 13.10. 1988 ob 19. uri se začne Alpinistična šola Alpinističnega odseka Domžale v društvenih prostorih pri kopališču Kopališka 4. VUUDNO VABLJENI! Pionirski dan — 29, september Vsako leto praznujemo 29. september kot dan pionirjev. To je dan, ki pomeni spomin na ustanovitev pionirske organizacije v dneh od 27. do 29. decembra 1942, v osvobojenem Bihaču, na prvem mladinskem kongresu SKOJ-a. Delo otrok v prvih dneh upora so organizirano vodili skojevci, mladinci in borci. Otroci so se izkazali že v prvih dneh upora, leta 1941 proti sovražnikom in domačim izdajalcem, ko je tovariš Tito na sestanku po-litbiroja KPH v Beogradu razglasil začetek upora. Takrat so se začeli zbirati goloroki prvoborci, brez orožja, z junaškim srcem, v borbi za svobodo in socialistično revolucijo. Takrat so se tudi otroci vključili v boj. Čeprav majhni, saj niso nekateri imeli niti 10 let, so se borili kot veliki. Kar čez noč so postali po srcu in duši odrasli, saj za otroške igre ni bilo časa. Namesto pesmic za lahko noč so poslušali jok mater, streljanje pušk in mitraljezov, brnenje sovražnih letal, ki so povsod sejali samo smrt. V usodnih dneh so se vključili na različne načine v boj. Bili so predani, požrtvovalni in to-variški. Njihova zaprisega je bila, da bodo držali dano besedo in da ne bodo izdali tovariša niti za ceno življenja. Takšni so bili in takšni so ostali do konca krute vojne, ki je odločala našo usodo. Matere jim niso branile, ker so odšli po pravi začrtani poti. Odzvali so se klicu tovariša Tita in KPJ ter odšli v pravičen boj. Vzela jih je noč, kakor da bi jih odpihal veter ali odnesla voda v neznano. Matere jih niso smele skriti, saj so jim dale svoj blagoslov. Tako so se otroci izkazali vsepovsod. Bili so kurirji, obveščevalci, vezisti, borci, aktivisti. Najmlajši so zbirali obleko, hrano, zdravila, pa tudi orožje za naše hrabre borce. Pisali in trosili so lepake, letake, rezali telefonske žice, spreminjali smerokaze, raznašali partizanski tisk, radijska poročila, opravljali so propagandne in sabotažne akcije. •Jemali so orožje sovražnim vojakom, zažigali njihove avtomobile in ročali partizanom o pff mikih njihovih patrulj11 čet. Tako so bili aktif. tudi domžalski in Ijp* Ijanski pionirji. Zbirali s1 tudi sanitetni material z' partizanske bolnišnice $ delali na poljih, ker odi® slih ni bilo. Pisali so gef po ulicah, hišah, zidovj\ Po Ljubljanici so spušo papirnate ladjice z ge^ in zastavicami. Tudi f1"] la Sarhova otroka sj padla v zadnjem, uso<* nem boju Pohorskega taljona. Po vsej naši lepi doi^ vini je veliko spomenic in pomnikov, na katerf so vklesana imena tv\ naših najmlajših. Tako * spominjam pionirja W lega Egona Pertota, ki51 ga ustrelili Nedičevi niki v Preljini pri Čačkj ko je s tovarišem stra$ železniško postajo. Pa tudi drugih znani in neznanih malih jun$\ kov po vsej naši lepi d*] movini. Mnogi so zgoreli bili ubiti, zažgani, zakU ni. Koliko nedolžnih ljui je umrlo v grozljivih tabo riščih smrti! Tega ne sme mo nikoli pozabiti, tu& ne, v teh kritičnih zapl? tenih časih! In ne dovoli mo, da bi pri nas zaplete ne probleme reševalo oro žje. Rešujeta naj zdrav, trezen razum in Št ce. Brez egoizma in borbi za položaje. In danes, v miru in svo bodi, se pridno učijo i vključujejo v najrazlii nejše akcije, kjer spozna vajo našo ureditev, seznO njajo se s pridobitvijo m \ še borbe in revolucij^-utrjujejo bratstvo in enot nost, ki ga na žalost krhC, ' jo nekateri vodilni, v bot • bi za svoje položaje. Prisrčno jim želim, M bi bilo njihovo otroštrf lepo, brezskrbno, in da bi nikoli občutili grozo1 vojn, ki še divjajo po sv? tu in kjer največ trpijo sti, ki niso ničesar kriti" to so otroci. Danica Zidaric Aktivno tudi DPM Mengeš ODPRTO OTROŠKO IGRIŠČE Mengeški športni park 8. julij dobiva počasi, a zagotovo, dokončno podobo. Eden izmed nedodelanih koncev je bil tudi v bližini osnovne šole Matija l\lej-ca-Matevža, v trikotniku pod Gobavico in nogometnima igriščema, kjer je bilo že ves čas načrtovano odprto otroško igrišče za vse mlajše otroke. To so članice Društva prijateljev mladine Mengeš, s predsednicama Tanjo Bleic, ki vodi mengeško društvo in Štefko Mlakar, ki vodi občinsko društvo, med poletjem tako rekoč z lastnimi rokami dokončale, oziroma dale dokončno podobo, nekaj stvari pa bo treba še narediti. Dela so se članice lotile tako rekoč brez denarja, vendar z velikim delovnim elanom in upanjem, da bodo pomagale vsaj delovne organizacije in nekateri posamezniki. Zdaj, ko je igrišče za predšolske otroke in učence prvih razredov osemletke že skoraj narejeno, bi se rade zahvalile vsem, ki so jim stali ob strani in sicer predvsem ueku, ki je prispeval kar dvajset starih milijonov za igrala, odrezali p" so se tudi Melodija, Trak, Vat' nost, Eta, Zora, Obrtnik, Hidr" metal, Hidrotehnik, Slovenija' les, Menina, Komunalno podje' tje Domžale, Semesadika, Heli' os, Avtoservis Domžale ter za' sebniki Pungerčar, Benda, Lx>' goja, Premk in Juhant iz Most' Otroško igrišče, sestavljeno 1* gugalnic, plezalnic, peskovnik*1 miz in klopic za počitek starše*1 se razprostira na 600 m2, načr* zanj pa je naredil dipl. ing. ari'; Tone Benda, za kar se mu tud' zahvaljujejo. Članice DPl*; Mengeš so že obiskale okol' tretjino gospodinjstev, druga p* še bodo, da bi poprosile, da bi *e igrišče lahko dokončalo in ure' dilo tako, da bo v veselje vsel> malih krajanov in v ponos večjim. Iskrica v očeh malčkov odtehta vse prostovoljne ure, ki s* jih članice že vložile in ki jih bodo še, samo da bo igrišče poln" zaživelo. I. Sivec Sobota, 15. oktobra 1988 23. kros dela v Domžalah Atletski delavci AK Domžale in ZTKO Domžale bodo, kot smo že poročali, v soboto, 15. oktobra 1988 gostitelji športnikov — atletov iz vse Slovenije na 23. atletski prireditvi Krosu Dela v Športnem parku v Domžalah. Gre za največjo, oziroma najmnožičnejšo letošnjo atletsko prireditev, ki se je bo udeležilo preko 50 občinskih reprezentanc v 14 tekmovalnih kategorijah. Organizatorji tako velike prireditve so ob tej priložnosti opravili ogromno delo, saj je bilo treba za to prireditev počistiti ogromne površine smeti in odpadkov v neposredni bližini Športnega parka. Ta dela niso veljala malo družbenega denarja, zato bi bilo prav da to novo pridobitev primerno za trening tudi drugih športnikov (nogometašev, košarkarjev denimo) ohranimo v nepopačeni podobi in da ob progo — t. j. v športni park ne vozimo smeti. Atletski delavci in drugi želijo to progo uporabljati še vnaprej, zato je skrb zanjo prepotreb-na. Občane vabimo, da si prireditev ogledajo Letno kopališče danes in jutri: t>elo domžalskih tabornikov v odredu ^kalnih taborov: Počitnice po taborniško Tudi letos je Občinska zveza tabornikov občine Domžale, ki vključuje Odred skalnih taborov iz Domžal, Odred Upornega plamena iz Mengša in Odred mlinskih kamnov iz Radomelj, organizirala za svoje člane letno taborjenje v Bohinju. V štirih izmenah je taborilo preko 250 tabornikov vseh starosti: od najmlajših murnov, ki še niso prestopili šolskega praga, preko medvedkov, čebelic in tabornikov do odraslih klubovcev. Vsaka izmena je preživela pod platnenimi strehami deset nepozabnih dni. Kot že vrsto let sta za lačne želodce tabornikov skrbeli taborniški mamici Silva Rihtar in Tončka Beno. Dnevi so bili od jutra do večera izpolnjeni s programom. Taborniki so spoznavali življenje v Naravi, osvajali veščine, se urili v lokostrelskih spretnostih, pripravljali kurivo za taborne °gnje, tekmovali, igrali razne 'gre, se spoprijeli z osnovami prve pomoči, hodili na izlete, se Ropali v jezeru, veslali.. .Težko H bilo našteti vse dejavnosti, ki *o se vrstile od prvega do zadnjega dne. Večere so preživljali ob zanimivih nočnih igrah in tabornem ognju, ob katerem je v hoč zadonela taborniška pesem °b nežnih zvokih kitare. Ko se le tabor umiril in so ostale samo straže in polhi, je marsikomu glasno bilo srce. Ni majhna reč v temni noči paziti na speči tabor, j>e posebno, če si star malo več ipt sedem pomladi. Da je bilo Mrvljenje brez mamic in očkov jažje, so starejši pomagali mlajem. Ni enostavno dobro pospraviti šotora. Treba se je marsikaj Naučiti in pomoč je vsaj na zadetku zelo dragocena. Posebnost letošnjega tabora Jo bil samostojen kuharski dan. Posamezne skupine so si skuhale kosilo kar v kotličkih. Pri de-gustaciji je bilo težko ugotoviti, katera zelenjavna juha je boljša. Vse so šle dobro v slast. Pokazala se je taborniška iznajdljivost. Delala je tudi taborniška tiskarna. Zagnani novinarji so izdali bohinjsko izdajo taborniškega glasila Bohinjski čevelj, ki je počez in podolgem opisal taborjenje. Tako tabornikom niti minuto ni bilo dolgčas. Da je lahko življenje v taboru teklo nemoteno, je bilo opravljeno veliko dela že spomladi, pred prihodom taborečih v Bohinj in na samem taboru. Brez prizadevnih vodnikov, ki prevzemajo odgovornost za mlajše, ne bi šlo. Brez entuziastov, ki delajo brezplačno, da omogočijo zdrave in poceni počitnice številnim otrokom, tabora ne bi bilo. Tega se premalo zavedamo, ko včasih od strani strogo ocenjujemo delo na taboru. Janka JERMAN Za ilustracijo življenja na taboru pa še pesem, ki jo je napisala tabornica Katja Antosie-wicz in je izšla v Bohinjskem čevlju. NA TABORU V Bohinju jezero imamo, v njem plavamo in čofotamo. Nič ne de, če je ledeno, tabornikom je to vseeno. Ko dežurni za kosilo piska, vsak se veseli in vriska. Tine Tonetu posodo izbije, on pa z vodo ga polije. Ko ogenj zagori, še vsak nekaj naloži. Potem iz njega se kadi, da vsak stran zbeži. Ko nas spat napodijo, prijatelji v šotorih se dobijo. Potem kartajo do polnoči, dokler jih starešina ne razpodi. Osvežujoče, zasedeno, čisto... Ob že zgrajenih teniških igriščih v športnem parka v Domžalah raste športna dvorana, katere investitorji so zasebniki iz Ljubljane. Z zgraditvijo športne dvorane bo Teniški center TZS ob Bistrici pridobil pomembne pokrite površine za treniranje in pripravo športnikov v zimskem času. S prvimi hladnimi jutri oz. dopoldnevi ob koncu avgusta, se je kopalna sezona v našem letnem kopališču končala. Upravljalec je še vedno upal na nekaj lepih, sončnih dni, vendar ko je konec pravega dopusta in ko se prično priprave za šolo, je tudi kopanja konec. Z vodo v bazenih smo vztrajati do nedelje, 11. septembra, ko smo oba bazena spraznili ter opravili obračun tako programski, kot finančni. Od leta 1983 in vsa naslednja leta smo v letnem kopališču Domžale opravili veliko obnovitvenih del: — dogradili GARDEROBE, sanitarije ter klubske prostore za telesnokulturne organizacije mesta Domžale — uredili zunanjost s parkirnimi prostori, — obnovili servisno-stanovanjski objekt — povečali površine tako zelene kot igralne za obiskovalce kopališča. Vse izboljšave ter boljša ponudba in seveda trenutek v katerem živimo ter vroče poletje so pripomogli, da je bil obisk letnega kopališča Domžale nad pričakovanji. Od 18. junija, ko smo poskusno odprli objekt pa do uradnega dovoljenja, ki smo ga prejeli 28.6.1988 in zadnjega obiska kopalcev 28.8.1988 je kopališče obiskalo 28.067 evidentiranih obiskovalcev tako otrok kot odraslih. Od 18. junija pa do 11. septembra smo imeli »pravih« kopalnih dni 50, kar pomeni povprečno 560 obiskovalcev dnevno, tetos smo prvič evidentirali otroke do 6. leta, teh je bilo 3864 od tega iz WZ Domžale 956 otrok v 25 kopalnih dneh, otrok do 14. leta je bilo 12.004 ter odraslih 12.199. tetošnje leto smo prvič poslovali v skladu z Zakonom o urejenih kopališčih, ki predpisujejo določene obveznosti ter pravice in dolžnosti tako upravljalca kot samih koristnikov. Vse obveznosti, ki so izhajale iz Zakona o urejenih kopališčih nismo uspeli urediti, to velja predvsem za dezinfekcijske bazene, za katera bo potreben večji gradbeni poseg glede na starost objekta. Vodstvo Telesnokulturne skupnosti Domžale se je sproti seznanjalo s poslovanjem letnega kopališča Domžale ter problemi in nalogami, ki smo jih sproti doživljali, predvsem pa s problemi, da se izboljša ponudba, vse to pa lahko rešimo samo z nadaljevanjem investicijskih del ter prostega tekočega vzdrževanja na letnem kopališču Domžale. V skladu z dogovorom o nadaljevanju izgradnje infrastrukture na kopališču smo pripravili idejni projekt vzdrževalnih del in prenove. Območje je razdeljeno tako, da upošteva sedanje stanje objektov ter možnosti. Deli se v naslednje sklope: — ob garderobno-upravnem delu na severni strani je bi- Življenje mladih Domžalčanov ob izviru reke Iške: Šola preživetja v naravi Beseda je dala besedo in tako smo v KLUBU SONCE, kjer delujemo v okviru taborniške organizacije, organizirali v mesecu avgustu (od 22. 8. do 28. 8.) šolo preživetja v naravi. Akcijo smo poimenovali po reki Iški, pot, ki se nadaljuje skozi Iški vintgar. Tam smo ob njenem izvoru spoznavali možnosti, ki nam jih nudi narava za preživetje. Na pot smo krenili v zgodnjih jutranjih urah, ob prijetni spremljavi dežja, ki nas je kratkočasil kar tri dni. Avtobus nas je preko Ljubljane in Cerknice popeljal proti Novi vasi. Iz Nove vasi nas je sedem kilometrov dolga pot vodila v vas Lužarji. Ob prihodu smo postavili bivak iz smrekovih vej, vendar smo se na koncu odločili le za bolj suho varianto prenočitve — senik. Kot se za kmečki turizem spodobi, smo od kmeta Franca dobili v dar dva litra domačega kislega mleka. Vremenu smo pokazali zobe in se po špikajoči slamnati noči lotili postavljanja šotora iz šo-torskih kril. Šotor je stal, za ležišče smo uporabili smrekove veje. Kotliček je zanihal nad ognjiščem in ... Kljub črni barvi se je še kako prilegla juha iz tro-potca in bodeče neže (z majhnim vplivom Argo civilizacije), pa tudi špinača iz kopriv. Našii so se hitri raki in še hitrejši naši želodčki, ki so zaključili življen-sko pot tudi tem ščipalcem. Že po nekaj minutah so bili čisto rdeči, vendar nihče ni mogel ugotoviti, zakaj jim je tako nerodno. Dež nam je ulil upanja za nabiranje gob, vendar so te zaradi te z možnostjo gostinske ponudbe na prostem, vhod s kioski za blagajno, prodajo časopisov in revij. — Tamponski utrjeni travnati pas za kopalce — Sklop plavalnih bazenov, z možnostjo dograditve bazena 18 x 25 m — zeleni pas z igrišči za otroke in odrasle — servisno-stanovanjski objekt za vzdrževanje naprav in garažiranje vozil Sklopi posameznih delov so zasnovani tako. da se ne mešajo čiste in umazane poti, združujejo pa se tudi značilne funkcije — plavanje, sončenje, senca, športi, športi na ploščadi (odbojka, košarka, badminton, balinanje, namizni tenis in igrala za otroke). Bazeni z utrjenimi površinami so z živo mejo — grmičevjem, ločeni od ostalih travnatih površin. Dostop je izključno po bazenih z vodo z možnostjo prhanja pred uporabo kopalnih bazenov. Na ta način se bistveno in ugodno menja higienski nivo koriščenja bazenov in kopališča. Projekt predvideva ohranitev vseh obstoječih dreves ter zasaditev novih, kjer je to primerno. V poštev pridejo listavci, predvsem breza ali javor. Obstoječi betonski tlak ob bazenu bo potrebno sanirati, poti izven območja bazenov pa tlakovati z betonskimi ploščami, travnate površine pa je potrebno valjati in na novo posejati travo. Kopališče Domžale do sedaj ni imelo igrišč oz. rekreacijskih površin. Zato sanacijski objekt predvideva programsko dopolnitev, ki omogoča rekreacijsko ponudbo tudi izven kopalne sezone, skupno do 6 mesecev. Površine so izven bazenskega območja, pa vendar hitro dostopne za razna koriščenja kopalcev. Razpored igral in naprav za razna koriščenja kopalcev je tak, da omogoča koriščenje najrazličnejših starosti in interesov kopalcev. Želja oz. potreba po novem bazenu 18 25 m in kasnejša možnost prekritja bazena sta več kot potrebna za občino Domžale. Prekritje bazena je možno v povezavi z garderobnim objektom s transparentnim zasteklenim hodnikom, ki se v poletnih dneh odpira. Predvidena lokacija bazena omogoča kasnejše prekritje. Neposredna bližina objekta s sončnimi kolektorji pa tudi dogrevanje bazenske vode izven letne kopalne sezone. Glede na finančne možnosti je v projektu razvidna tudi možnost etapnosti, kjer se postopoma sanira bazenski del ter dograjujejo ostali predvideni objekti na posameznih lokacijah. Prav gotovo pa bi morala prva faza zajeti obnovo tlaka ob bazenih, živo mejo, vstopne prehode bazena in prhe ter kasneje na vse ostale ureditve. Marjan Gorza I I dolgotrajne suše ostale rajši v »ilegali«. Malo moke, soli in vode je bilo potrebno, da smo si pripravili taborniški kruh. Testo je bilo hitro pripravljeno in vsaj polovica je sanjala: »ko bom velik, bom pek«. Testo smo ovili okoli palice, ostalo je opravila žerjavica. Najbolj vztrajni lako-tniki so se odločili za ogenj in jim je tako končni izdelek »izpadel« nekoliko preveč črno obarvan. Živali se kljub naši vztrajnosti niso kdo ve kako menile za naše pasti. Ker vsi nesrečni nismo srečali niti enega samega medveda, smo se poskočno lotili lovljenja lepih, zelenih kobilic. Nemalo je bilo takih, ki so se odločili, da bodo kobilice prišle tudi v domačo kuhinjo. Je že lakota imela prste vmes . . . Kar ie Ipripcn so hitro konča in smo tako našo akcijo nekoliko lažji zaključili z enajstkilo-metrskim sprehodom proti Velikim Laščam. Ker smo šolo uspešno preživeli, smo uspeh nekaj dni delili s hladilnikom. Še recept — izkušnja s poti za kulinarične sladokusce: Nalovljene kobilice na vročem olju spražimo do lepo rjavordeče barve. Posolimo in jed je pipra-vljena. Okus imajo poslanih ka-lamarih — MMMM. Vaši kuharji: Roman, Sašo, Martina, Medo, Koža, Alenka, Jurček, Jani, Damjan, Tomaž, Edi in Sergej. Pa še naš naslov: KLUB SONCE PP 49, Domžale. Pridružite se nam! ■ \v:-A i /, ■': .,' a.s. <>BČINSKrW>ROtf»WM!K(IO ■STRAHU*« 45—letnica ustanovitve rajonskega odbora OF Mengeš Letos poteka 45-letnica ustanovitve rajonskega odbora OF (NOO) Mengeš. Menim, da je prav, ker zelo malo naših krajanov ve kaj več o tem pomembnem dogodku med NOB v Mengšu in okolici, da se ga spomnimo. Nismo se ga namreč doslej še nikoli. Najprej nekaj besed o območju rajona, katerega vrh OF in njenih organizacij je postal rajonski odbor OF (NOO). Prvotno je mengeški rajon bil del zasavskega rajona. Julija 1943 je okrožje Kamnik imelo pet rajonov: domžalskega, kamniškega, komenškega, tuhinjskega in zasavskega. Sredi avgusta 1943 pa se je okrožje ozemeljsko reorganiziralo in zasavski rajon se je razdelil v dva, v zasavskega in v mengeškega. Slednji je obsegal štiri občinska območja: Mengeš, Bukovico (s Topolami, Šenkovim turnom in Vodicami — kasneje se je preimenoval v Vodice), Črnuče s Podgorico in Nadgorico in Trzin (z Loko, Dobe-nom in Depalo vasjo). Verjamemo v boljši jutri (iz programa OO ZZB NOV Domžale) f 1 (iz programa OO ZZB NOV Domžale) V zadnjih letih se tudi v borčevskih vrstah pojavlja malodušje in apatičnost zaradi nepravilnih odločitev, sprejetih v nekaterih organih. Borci nanje opozarjamo ter odločno zahtevamo, da odgovorni dejavniki brez odlašanja zaustavijo inflacijo, sprejmejo ukrepe na osnovi dolgoročnega programa stabilizacije in upoštevajoč interese združenega dela najširše uveljavijo tržna načela gospodarjenja, zlasti pa načelo: vsakomur po njegovem delu. To so zapisali člani naše borčevske organizacije v uvodu svojega programa dela, ki predstavlja osnovo za konkretne aktivnosti, ki jih sploh ne bo malo. v_J Na tem dokaj obsežnem ozemlju se je začela 27. julija 1941 vstaja, 17. avgusta 1941 je bil nad Rašico ustanovljen Kamniški bataljon, katerega sestavni del je bila tudi Mengeško-moravška četa. Četa je kmalu po zmagovitem boju 21. septembra 1941 pri Sv. Mohorju nad Moravčami oktobra 1941 odšla v Polhograjske Dolomite in odtod v Cankarjev bataljon ter se v njegovem sestavu borila januarja 1941 v Dražgošah. Ko se je vrnila z Gorenjskega marca 1942 najprej na Dobeno, nato pa v Tuhinjsko dolino in se z nekaterimi borci, ki so ostali na domačem terenu ter z nekaj novimi, strnila v kamniško četo, je ta kmalu prerasla v Kamniški bataljon. Ta je ob ustanovitvi Kokrškega odreda sredi maja 1942 postal njegov 2. bataljon. Vse od odhoda v Cankarjev bataljon je Mengeško-moravško četo, nato Mengeško četo, kot so imenovali skupino borcev, ki se je vrnila na Kamniško, vključno z ustanovitvijo Kamniškega bataljona, ko je nekaj tednov pred smrtjo na Kostanjski planini padel kot poveljnik Koroškega odreda, kamniške borce vodil Matija Blejc-Matevž. Kamniški bataljon je v avgustu, septembru in oktobru pošiljal po kamniški ravnini patrulje, ki so delale sabotaže in propagandne akcije in vnašale velik nemir med nemške zavojevalce in njihove slovenske sodelavce. V drugi polovici juliia 1943, po uspešno opralvjehem tečaju za sekretarje rajonskih komitejev KPS pri Vrhpolju na Morav-škem, je okrožni komite KPS Kamnik, pod vodstvom sekretarja Franca Zupančiča-Marja-na razdelil okrožje na rajone in postavil sekretarje rajonskih komitejev KPS, ki so se pospešeno lotili tako organizacije partije in njene mladinske organizacije Zveze komunistične mladine — ZKM — ter Varnostno-obveščevalne službe — VOS, predvsem pa vaških in občinskih odborov OF in njenih množičnih organizacij: Zveze slovenske mladine — ZSM, Slovenske protifašistične zveze žena — SPZŽ, Slovenske narodne pomoči — SNP, Delčavski enotnosti — DE, Gospodarskih komisij, GK in polvojaške organizacije Narodne zaščite — NZ. Že konec septembra 1943 so se organizacije OF v rajonu že tako razmahnile, da je dozorel čas za ustanovitev rajonskega odbora OF (narodnoosvobodilnega odbora) Mengeš. Ustanovni sestanek je bil v Ravbarjevem (Staretovim) gradu 3. oktobra 1943 ob treh popoldne. Nanj smo prihajali posamezno. Midva s prof. Janezom Konciljem sva šla od moje domače hiše po obeh drevoredih in vstopila pri zadnjih vratih v grad. Saša Stare naju je v gradu zelo ljubeznivo sprejel in naju odpeljal v grajsko jedilnico, vendar nisva bila prva. Tam so sedeli Frido Marko-Rok, dva črnuška aktivista in Janko Urbane. Nekaj trenutkov za tem so se pripeljali z avtom na grajsko dvorišče okrožni funkcionarji. Vsi smo ostrmeli spričo te drznosti. Sredi belega dne z avtom po glavni cesti, skoraj vsi v uniformah in oboroženi! Ko so vstopili v jedilnico, smo se seveda prisrčno pozdravili in posedeli po starinskih plemiških stolih ob dolgi mizi. Prišli pa so: sekretar okrožnega komiteja KPS Kamnik Franc Zupančič-Mar-jan, njegov namestnik Slavko Bregar-Stane, načelnik okrožne VOS Viktor Janez-Jovo, sekretar okrožnega odbora ZMS Peter Zupančič-Stojan in Miran Kvartič, ki se je tedaj izdajal za člana pokrajinskega odbora OF za Gorenjsko, v resnici pa je bil povezan z Nemci. Od drugih pa smo bili navzoči še ing. Jože Ku-ralt-Peter, sekretar rajonskega odbora SNP, Anton Murovec-Li-sec, sekretar rajonskega odbora DE, iz Mengša pa, kot že omenjeno, Frido Marko-Rok, sekretar rajonskega komiteja KPS Mengeš, Janko Koncilija-Jan, sekretar rajonskega GK in jaz, sekretar rajonskega odbora ZMS. Manjkala pa sta rajonski sekretar NZ in rajonska serke-tarka SPZŽ. Čudim pa se, da ni bil na sestanek povaljen rajonski sekretar ZKM, noben sekretar občinskega biroja KPS, niti sekretarji drugih treh občinskih taborov OF. Sestanek je začel sekretar okrožnega komtieja KPS Kamnik Franc Zupančič-Marjan. Govoril je o mednarodnem položaju, nato pa je pojasnil naloge novega rajonskega odbora, ki je bil, mimogrede povedano, prvi v kamniškem okrožju, tovariš Stane. Nato se je sestavil rajonski odbor OF Mengeš. Za sekretarja je bil psotavljen Janko Urbane, za člane pa Jože Kuralt, Anton Murovec, jaz in pa oba odsotna Franc Oblak-Janez in Metka Kompare. Član po položaju je bil tudi Frido Marko-Rok. Verjetno koga od Mengešanov ali prebivalcev tistih krajev, ki so v letih 1943—1945 spadali v mengeški rajon zanima, kdo so bili te tovarišice in tovariši, ki so sestavljali rajonski, oziroma okrajni odbor OF Mengeš. Kajti na žalost moram reči, da te stvari pozna malo ljudi, tudi sedanji funkcionarji političnih organizacij, celo ZZB NOV ne. Zato delijo občinski forumi različna priznanja OF ali druga za delo v NOB, ljudem, članom ZB, na pamet, ali kot rečemo temu Mengšani: »po umih«. Nekateri aktivisti veljajo že kar za celo heroje, čeprav so bili v času NOB bolj v ozadju ali senci, kot se temu reče. Resnični politični delavci, ki jim njihova osebna poštenost in skromnost ne dovoljujeta, da bi obešali svoje zasluge na veliki zvon, pa ostajajo neopaženi v ozadj in čedalje bolj tonejo v pozabo. Tolaži me samo misel, da je tako marsikje po Slovenskem in tudi po Jugoslaviji. Zato bi rad dopolnil ta spominski zapis na pomembni dogodek v Mengšu pred 45 leti z vsaj nekaterimi imeni in nekaterimi predlogi za delo naprej. Za člane, da tako rečem, ustanovnega rajonskega odbora OF (ali kot smo ga tedaj pomotoma imenovali narodnoosvobodilnega odbora — ti so bili namreč voljeni, mi pa postavljeni), že vemo. Zadnji okrajni odbor Mengeš, ki se je sredi novembra 1944, potem, ko sta bila 9. nove-bra 1944 iz dotedanjih sedmih okrajev v okrožju Kamnik, osnovana samo dva: domžalski in kamniški, je deloval v naslednji sestavi: Cene Štupar-Matevž, sekretar, člani pa: Herman Čerta-nec-Toli, Rozka Čebolj-Branka, Viktor Kristan-Lenart, Jože Ku-ralt-Peter, Lado Trampuž-Moris, Jakob Valent-Bor in jaz. Sekretarji rajonskega, oziroma okrajnega, odbora OF pa so bili (po vrsti): Janko Urbanc-Ol-ga, Frido Mavko-Rok, Miha Vr-hovnik-Blaž, Janez Burja-Mirko in Cene Štupar-Matevž. Člani rajonskega oziroma okrajnega odbora OF Mehgeš so bili od ustanovitve do spojitve v kamniški okraj (med njimi naštevam tudi sekretarje) naslednji: Dominik Bizjak-Adam, Janez Burja-Mirko, Janez Burgar-Branko, Rozka Čebolj-Branka, Jože Černe-Peter, Herman Čer-tanc-Toli, Janez Jemec-Branko, Minka Jemec-Janja, Milan Jen-čič-Vojko, Metka Kompare-Ire-na, Janez Koncilija-Jan, Anton Kosec-Tomo, Viktor Kristan-Lenart, Dragica Kržišnik-Mira, Jože Kuralt-Peter, Ančka Kurent-Ljudmila, Frido Mavko-Rok, Anton Murovec-Lisec, Franc Oblak-Janez, Vera Pečar-Nata-ša, Jože Podgoršek-Rudi, Anica Rakef-Dragica, Jože Rženičnik-Ivo, Ivanka Šimenc-Neli, Cene Štupar-Matevž, Lado Trampuž-Moris, Janko Urbanc-Olga, Urška (za legalni ime žal, ne vem), Jakob Valent-Bor, Mihaela Ves-Štefka, Ivan Vidali-Minko, Miha Vrhovnik-Blaž in France Žun-Blagajna. Skupaj torej 33 sekretarjev in članov. Od teh nas je bilo iz Mengša 11, s Črnuč prav toliko, iz Trzina 5, z vodiškega območja 3, iz drugih krajev pa prav toliko. Še manj pa je seveda ljudi, ki bi vedeli za hiše naših sestankov. Rajonski oziroma okrajni odbor OF se je sestal: trikrat v Mengšu (Stare, Rženičnik, Bate-lino), enkrat v Trzinu (Vrhovnik, zdaj Štefe) in enkrat v Potoku pri Senkovem turnu (tudi žal za ime hiše ne vem). Ti sestanki so bili jeseni in pozimi 1943/44, ter v zgodnji pomladi 1944, nato pa smo jih prenesli na hrib Botarco pri Mengšu in nad bajer pri Senkovem turnu. Za konec tega še majhno zanimivost: edini član od ustanovitve rajonskega odbora in nato okrajnega, do združitve v kamniški okraj sem bil jaz, z majhnim presledkom tudi Jože Kuralt in Lado Trampuž-Moris, od drugih organizacij OF in Partije pa Minka Jemec-Janja, Vera Pe-čar-Nataša in Primož Vidali. O centrih rajonskega, oziroma okrajnnega odbifra ČF, Partije in ZKM (SKOJ) pa morda kdaj drugič. Preden končam, bi rad poudaril še tole: Ob kasni primerni priložnosti (letos je najbrž to že prepozno), naj bi odkrili na pročelju Rav-barjevega gradu spominsko ploščo na ta dogodek. Morda bi se kazalo razmisliti tudi o tem, da bi ta dan, pomemben ne samo za Mengeš, ampak tudi za Črnuče, Trzin in Vodice, razglasili za mengeški krajevni praznik, namesto dosedanjega, ki je poimenovan po sicer pomembnem dogodku, vendar veliko manj, kot je bila ustanovitev tega odbora. Za 27. april, dan ustanovitve OY slovenskega naroda, naj bi članom rajonskega oziroma okrajnega odbora Mengeš, pripravila občinska konferenca SZDL Domžale prihodnje leto primerna priznanja. Hkrati pa menim, da bi ta dogodek, po mojem mnenju, bil tudi poživitev dela odbora borcev in aktivistov mengeškega rajona (okraja). Ivan Vidali Ohranjevanje tradicij Bolj kot doslej bodo borci z arugmenti nastopali proti tistim posameznikom ali skupinam, ki poskušajo razvrednotiti NOB in pridobitve socialistične revolucije in tudi proti tistim, ki poskušajo vnašati zmedo med ljudi in skušajo razdvajati borce v lastnih vrstah, ko se opredeljujejo do nekaterih temeljnih vprašanj naše NOB, socialistične revolucije in družbenega razvoja. Borci se bodo še nadalje vključevali v posredovanje vrednot NOB mladim tako v vrčih kot v šolah, preko svojih komisij pa skrbeli tudi za ohranjanje spomenikov in spominskih obeležij. Prav v zvezi z le-te-mi pa je bil sprejet konkreten program, na osnovi katerega bo obnovljena vrsta spomenikov in spominskih obeležij širom občine. Posebno mesto v tem programu ima tudi ureditev muzeja NOB na Krumperku (zbiranje zgodovinskega gradiva) in spremljanje prenovitvenih del na Oklem. Za boljše zdravje in socialno varstvo borcev Poslabšanje življenjskega standarda in vsak dan višje cene imajo velik vpliv tudi na življenje naših borcev, zato bo v tem času posebej aktivna tudi komisija, ki spremlja socialno zdravstvena vprašanja. Spremljala bo življenjske razmere borcev, jim v primeru potrebe skušala zagotavljati družbeno pomoč, pa naj bo to v obliki denarja, obiskov patronažne službe ali sosedske pomoči. Pri tem se še posebej zavedajo pomena tople besede, obiska soborca, ali pa pomoč pri reševanju vloge za sprejem v domove počitka. Posebno skrb bodo borci zlasti v okviru komisije za vprašanje WI NOV namenili invalidom (zagostavljanje zdravstvenih odihov, organizacija obiskov ob različnih praznikih, organizacija tovarniških srečanj ipd.) Tudi slovesu skrb Borci se še posebej zavedajo, kako pomembna je ustrezna skrb za primerno slovo od soborca, vojnega tovariša, aktivista, zato njihova komisija, ki ob tem skrbi tudi za proslave in praporščake, še posebej aktivna. Njen cilj je dokončno izdelati Pravilnik o pogrebnem obredu in kritju stroškov za umrle člane, pri tem pa brez razlik slehernemu članu ZZB NOV zagotoviti primerno slovo. Vsak izmed njih je tako s svojo aktivnostjo v NOB kot v povojnem obdobju vsaj naši družbi prispeval po svojih močeh, naša dolžnost pa je, da se mu za ves njegov prispevek oddolžimo vsaj na zadnji poti, kajti zagradi nagomilenih problemov naj večkrat zmanjka časa, da bi se ne le borcem, temveč vsem oddolžili za njihov trud in prizadevnost. V tej smeri se bo aktivirala tudi komisija za kadrovske zadeve, odlikovanja in priznanja, ki bo skušala vsaj z moralnimi priznanji mnogokrat popraviti krivice. Pot spominov NOB O zagnanem delu komisije, ki spremlja to področje, smo v našem časopisu že pisali, zato tokrat le na kratko o najpomembnejših nalogah: vzdrževanje poti, distribucija vodnikov in vodenje evidence pohodnikov, nuđenje ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ pomoči pri vodenju shodov, organiziranje srečanj pohod; nikov, popularizacija te po*1 ter priprave za izdajo IV. p0' natisa Vodnika za pot spotfj1' nov. Naj pri tem omenimo & skrb borčevske organizacij za politične zapornike, inter nirance in izgnan^ (zagotavljanje udeležbe na različnih slovesnostih, orga' nizacija tradicionalnih st? čanj ipd.) Pestro tudi drugod Omenili smo le najbolj specifične naloge, ki jim Vm do borci namenili svojo skrb' če bi hoteli napisati o vseh' bi bilo premalo prostora, P* tudi prepričani smo, da j'" večina dobro pozna. Saj se f borci, z njihovo organizacijO! srečujemo vsak dan. Pa nflj bo to pri njihovih aktivno-stih v delegatskem sistem^ krajevni skupnosti, ali pa sc delovanjem na različnih si"' vesnostih. Pomemben de> naše družbe so, kateri so ze in tudi sedaj pomagajo s svojimi izkušnjami. Velikokrat so kritični, pa še premalo> vendar prepričani, da breziZ' hodne situacije ni. Verjame' jo v boljši jutri, verjamejo v našo mlado generacijo, zato povzetek njihovega dela za-ključimo z njihovimi beseda' mi: Podpirali bomo aktivnost mladih in prispevali k obli; kovanju socialistične zavesti in razvijanju njihove ustvaf jalne osebnosti. Vse njihov^ napredne pobude bomo ceni' li in jih podpirali v cilju, da mladi postanejo aktivni lil silci družbenega razvoja. V. V. Tudi to je samozaščita: Kdo in kaj smo lovci >• v gozdovi... ',' i! Je pa tudi nekaj takih, ki jim je v gozdu puška ! prva — glavna stvar, najpomembnejše pa to, da ! čimprej zagledajo na koncu cevi, za mušico kaj Živega, kosmatega, premikajočega. J Zgodilo se je pred nedavnim, da je lovec, si-cer član LD Lukovica, ustrelil namesto divjadi kravo ... Pravo, živo kravo, domačo žival... Ni, da bi se posmehovali nesrečnemu lovcu, ki je imel (pre) hitro roko in slabe živce, saj je navse- ][ zadnje za svoj lovski spodrsljaj moral plačati j j kmetu polno ceno vrednosti celotne krave. Men- Vemo namreč, da je gozd v vse bolj onesna- " ženem okolju še edini kraj, kjer množično išče- jjj mo svežino, mir, počitek. Jesen je pred nami, v ^ gozd se bomo množično podali po kostanj, gobe, <> morda na sprehod. Ali bomo v njem varni? Ali ne preži na nas in naše razposajene otroke, ki se v ;! gozdu lovijo, skrivajo, plezajo, lazijo — nova ne- j varnost? Kdove? J; Če je ta nevarnost še tako majhna, nas nav- *\ daja s strahom, če se še enkrat samkrt ponovi S primer lovca LD Lukovica. ; j < < Pričujoče razmišljanje ne želi pomeniti žalitev j| lovca, ki je storil, kar je pač storil; želi biti opozo- j rilo vsem, ki nosijo puško na rami, da je odgovor- 3! nost biti lovec večja, kot se zdi in da je ta skrb, o \ \ kateri pišemo tudi samozaščita ... Ne na papirju, < v naravi! ! j M. Brojan ',, Prizidek in adaptacija Srednje kovinarske in usnjarske šole na lokaciji delavnic na Ljubljanski cesti 105_ Z prizidkom in adaptacijo SKUŠ-a na lokaciji Ljubljanska 105, kjer so locirane delavnice, je izvršen predvideni obseg del za dosego pogojev, ki jih mora izpolnjevati šola za registracijo kot srednja šola. S tem je izvedena tudi prva faza del, ki jih predvidevamo v okviru povečave SKUŠ-a, to pa je bil osnovni cilj iz programa IV. samoprispevka občine Domžale. Novo pridobljene površine v skupni površini 365 m2 predstavljajo naslednje delavnice: razrezovalnica in priprava materiala, varilnica, orodjarna in tri različno velike ročne delavnice ter pokrita deponija premoga in nadstrešek za zunanja dela tako varjenja, montaže, kot ostali obseg praktičnih del. Opravili so tudi adaptacijo kompletne stare šole in dosedanjih delavnic v skupni površini 1140 m2. Pri tem so obnovili vse sanitarije, v celoti zamenjali okna in vrata, obnovili pode, instalacije ter prostore prepleskali. Največ posegov pa je bilo v stari delavnici, kjer smo izvedli nov pod, instalacije, demit fasado ter prekrili streho z dvo-kapnico z salonit kritino. Pridobili smo tudi novo strojno opremo, to je stružnica, vrtalni stroj in krožno žago. Vrednost kompletne investicije je 817 milio-nov 028.628 din od česar so posamezne postavke naslednje: gradbeno obrt. inštalaterska dela ter zunanja ureditev oprema delavnic in učila projekti, prispevki, izvajanje nadzora in pripravljalna dela pred investicijo 662.600.410 134.153.531 60.274.687 Investitor adaptacije in prizidka je Občinska izobraževalna skupnost Domžale, same stroške za obratovanje in amortizacijo pa bosta pokrivali Posebni izobraževalni skupnosti za usnjarstvo in galanterijo ter kovinarstvo in metalurgijo pri Republiški izobraževalni skupnosti Slovenije. Sredstva so zagotovila iz virov samoprispevka IV. občine Domžale ter SKUŠ. Iz sredstev samoprispevka smo namenjali 409.277.629 din, preko prodaje stare šole ob Ljubljanski cesti v kareju, ki je predviden za stanovanjsko gradnjo v naslednjem srednjeročnem obdobju, pa 407.731.000 din. Izvajalec del je bil PIONIR Novo mesto s svojimi kooperanti. Nadzor in vodenje naložbe je izvajal Razvojni zavod Domžale. Projekte pa je izdelalo podjetje Biro 71 Domžale. S tem prizidkom in adaptacijo smo zagotovili izvajanje praktičnega pouka za 210 dijakov v 7 oddelkih, ki bodo delali po skupinah. Poleg zgoraj navedenih del smo na Ulici talcev 19 a izvedli manjši prizidek kvadrture 82,96 m2 v vrednosti 102.444.075 din in prekrili dotrajano streho nad obstoječim objektom v vrednosti 199.811.618 din. J. Ciperle Iz dela društev nekadilcev: Živeti brez cigarete je zdravo in varno ... Kadilska razvada se je pri nas že tako razpasla, da smo tudi nekadilci zdravstveno ogroženi. Kadilci z nikotinom ne zastrupljajo samo sebe, ampak z vse večjo količino ogljikovega monoksida, katerega koncentracija je velika še predvsem v zaprtih prostorih, tudi svoje sodelavce, sopotnike, sostanovalce in druge. Da ne govorimo o raku, ki je pogost pojav pri kadilcih. Kajenje ubija tudi posredno. V črni kroniki lahko večkrat preberemo in se zgrozimo ob naslovih; cigareta vzrok tragedije, zaspal z gorečo cigareto itd ... Koliko ljudi se zaduši ali celo zgori, ko za večno zaspijo z prižgano cigareto! Koliko nesreč se zgodi pri delu, ko delavci ne upoštevajo varnostnih ukrepov in se izpostavljajo s prižgano cigareto na krajih, kjer se nahajajo vnetljive snovi. Koliko imamo že uničenih gozdov in drugih požarov zaradi odvrženih ogorkov cigaret. Pa ne samo za požare, tudi za ekološko osveščenost gre! Že tako premalo skrbimo za čistočo na javnih mestih, poglejmo pa, koliko je nesnage samo zaradi odvrženih čikov in praznih cigaretnih škatlic. Ne bom našteval v nedogled, zamislimo se ob teh dejstvih, ki so vsepogosteje tudi življensko nevarna. TV slika tudi z Limbarske gore... Na pobudo prizadevnih krajanov KS Krašnja, KS Blagovica, KS Cešnjice in KS Zlato polje, je bil sestavljen gradbeni odbor za postavitev TV oddajnika na Limbarski gori. Pridobljeno je bilo zemljišče za lokacijo, urejena lokacijska dokumentacija, zbrali sredstva, katere so prispevale posamezne krajevne skupnosti s svojih računov. Tako so priložile: KS Krašnja 6.000.000, KS Blagovica 3.500.000, KS Zlato polje 1.000.000 din in KS Cešnjice 500.000 din, to je skupaj 11.000.000 din. Gradbeni odbor je s tehnično službo RTV Ljubljana opravil ustrezne meritve glede TV signala. Podatki so pokazali, da omenjeni pretvornik na Limbarski gori pokriva območja omenjenih KS. Stolp bo visok 46 m; na vrhu bo montiran antenski sistem, ki bo signale usmeril v dolino omenjenih KS. Po dogovoru z RTV Ljubljana morajo omenjene KS zgraditi cesto do samega stolpa, zabetonirati temelje za stolp, postaviti hišico ca. 15 m2 in napeljati elektriko do hišice. Da bi lahko finančno izpeljali zgoraj navedene obveznosti, je gradbeni odbor sklenil, da vsako gospodinjstvo v omenjenih KS prispeva po 100.000 din. Ko bodo načrtovana dela opravljena, bo RTV Ljubljana postavil antenski stolp ter aparature za I. program TV Ljubljana do 29.11.1988. Gradbena dela že potekajo, tudi cesta je že narejena, tudi plošči za stolp in hišico. Zaradi skalnatega terana je bilo potrebno veliko miniranja predvsem pri kopanju temeljev za stolp. Na zadnjem sestanku 15.9.1988 na občini v Domžalah, katerega so se udeležili mnogi predstavniki iz omenjenih krajev je bila izražena velika podpora postavitvi TV pretvornika. SKIS Domžale bo finančno pomagal pri gradnji ceste in temeljev. SO Domžale bo s finančnimi sredstvi pomagala pri nakupu opreme za programe: TV II. program Ljubljana, TV Zagreb in TV Koper. S postavitvijo TV pretvornika bomo v omenjenih KS veliko pridobili, kajti sedaj lahko gledamo samo I. program in še zanj je signal zelo zelo slab. Gradbeni odbor Strojna dela pri izkopu temeljev za RTV oddajnik na Limbarski gori Aktualni pogovor: V nekaterih di žavah se že vse bolj otepajo kadilcev in jim tudi 2 zakonom prepovedujejo kajenje na javnih mestih. V tem boju so še predvsem aktivni v Avstraliji, kjer že velja prepoved kajenja na potovanjih z letali v domačem zračnem prostoru in popolna prepoved kajenja v bolnišnicah, vključno za vse zaposlene. Vse bolj se zavzemamo za zdravo življenje brez cigaret v ZDA in v evropskih zahodnih državah. Z ustanovitvijo društev nekadilcev v raznih krajih Slovenije je tudi pri nas že čutiti nekoliko znosnejše stanje za nekadilce. Kljub temu si nekateri kadilci še vedno dovolijo preveč agresivno obnašanje. Zaradi takšnega stanja so se posamezna društva, zaradi bolj odločnega nastopa v javnosti in usklajenega delovanja, povezala v Zvezo društev nekadilcev Slovenije (ZDNES). Letošnja konferenca zveze je bila v Domžalah, pripravilo pa jo je domače društvo. Prvi predsednik zveze je naš občan dr. Nikola Krstić. Društva nekadilcev se porajajo še v drugih republikah in o njihovem delovanju nam je podal informacijo in to celo v našem jeziku, tov. Mate Blaževič iz Beograda. Brzojavne pozdrave za uspešno delo konference pa so poslali iz drugih republiških središč. V. svetu in tudi pri nas imamo razne preventivne akcije, med katerimi sta najbolj znani »Dan brez tobaka« in pravkar minuli teden boja proti tuberkulozi in kajenju z letošnjim geslom »Teden brez cigarete«. Pri nas jih pripravlja Rdeči križ Slovenije. Koliko upoštevamo pozive humanitarnih organizacij, ki organizirajo te akcije, je odvisno od nas samih. Kadilci se vse premalo zavedajo tragičnih posledic, ki jih izzivajo s kajenjem, ki je rizični dejavnik za nastajanje obolenj med kadilci in tudi pri nekadilcih, ki vdihavamo slab zrak. Jugoslavija je v samem vrhu v Evropi, takoj za Grčijo in Turčijo na tretjem mestu, koder se pokadi poprečno največ cigaret na prebivalca. Imamo štirinajst tovarn, ponudba je vse pestrejša, kakor tudi reklamiranje tobačnih izdelkov; čeprav zakonsko reklamiranje ni dovoljeno. Kadilci, zamislite se nad vašim početjem, nad ogroženostjo svojega zdravja ter nad počutjem sočloveka — nekadilca v vaši bližini. Zakaj ne bi uresničili geslo: »SODOBNI ČLOVEK, ČLOVEKU NEKADILEC!« S. Benkovič Šolstvo z manj sredstvi... Pogovor z Ireno Gričar, direktorico Poslovne skupnosti osnovnih šol občine Domžale ob pričetku novega šolskega leta. Da bo za šolstvo v novem šolskem letu manj denarja, je bilo znano že ob koncu pouka v prejšnjem šolskem letu v maju in juniju. Pedagoški delavci, ki so bili postavljeni pred to dejstvo, so že tedaj vedeli, da bo manj denarja — pomenilo tudi drugačen obseg dela v vzgojnoizobraževalnem procesu. To dejstvo, ki se je žal pokazalo kot resnično, pa je postavilo pred vodstva šol. Poslovno skupnost osnovnih šol občine Domžale in družbenopolitično skupnost kot celoto — celo kopico problemov in težav. 0 razmerah v šolstvu naše občine v novih pogojih govori IRENA GRIČAR, direktorica Poslovne skupnosti osnovnih šol občine Domžale. Kakšni so konkretni gmotni pogoji za delo v osnovnem šolstvu naše občine po novem? Stanje v domžalskem gospodarstvu in možnosti za skupno porabo so postavile uresničitev vseh dogovorjenih nalog na področju osnovnega izobraževanja pod vprašaj. Zato je bilo potrebno sprejeti ustrezne sklepe za uskladitev programov. Tako so prioritetno zagotovljena sredstva za takozvani »zagotovljeni program«, ki ga opredeljuje Zakon o osnovnem šolstvu. Del preostalega programa — šolska prehrana, podaljšano bivanje, Glasbena šola, prevoz otrok pod 4 km, pa se izvaja v sodelovanju z neposrednimi uporabniki, oziroma se začasno ukinja (COš). Po kalkulacijah iz meseca junija za oblikovanje cen za pokrivanje programa OIS »zmanjka« okoli 2 milijardi sredstev (dovoljeno po zakonu je 9,821 milijarde din, predviden plan pa znaša 12 milijard) oziroma cca 20 odstotkov celotnega finančnega plana. Ti podatki narekujejo nekatere nepriljubljene ukrepe. Katere so bile dileme, kakšna je bila osnovna smer razmišljanja? Ob tem, ko so zbrana sredstva doslej omogočila, da je osnovna šola opravljala poleg ožje vzgojnoi-zobraževalne funkcije tudi pomembne naloge, ki izvirajo iz potreb njenega okolja, so zoženi materialni okviri narekovali krčenje programa do te mere, da se najpre-je zagotovi sredstva za izvedbo zagotovljenega programa ter v smislu kvalitete zadrži doseženo raven. Odločitve o teh zelo pomembnih stvareh niso bile lahke ... Predlog ukrepov je bil sprejet na skupnem zasedanju zborov združenega dela, družbenopolitičnega zbora uporabnikov in izvajalcev Občinske izobraževalne skupnosti. Predhodno je tekla razprava v predsedstvu OIS ter v svetu za vzgojo in izobraževanje pri občinski konferenci SZDL. V okviru aktiva ravnateljev pa smo se v smislu predvidenega omejevanja vsebin kadrovsko prilagajali novim razmeram že od meseca aprila. Kaj je pri vsem tem najbolj boleče? Glede na dejstvo, da smo v naši občini že dosegli povprečni nivo izvajanja dogovorjenega dela programa, je boleča krnitev kateregakoli dela. Težko se je opredeliti, ali je težje puščati učence cesti in nepravilni prehrani, ali krniti Glasbeno šolo, ki se je v minulem obdobju pomembno razvila v naši občini kot nadgradnja osnovne šole. Ali pomeni sedanje stanje tudi poseg na področje šolske prehrane? Zbrana materialna sredstva so doslej omogočala, da je osnovna šola opravljala poleg ožje vzgojnoi-zobraževalne funkcije tudi pomembne socialne naloge, ki izvirajo iz potreb njenega okolja. Šolska prehrana se je tako ponekod pomembno razvila, ustvarjeni so bili pogoji, potrebni za izvajanje te dejavnosti. Vendar se je treba zavedati, da je prehrana, gledano ozko, takozvana stranska dejavnost osnovne šole. Vzporedno s krnjenjem programa vzgoje in izobraževanja bi bilo pričakovati nastajanje socialnega programa, ki bi zajel najkriti- čnejši del šoloobvezne populacije. Šola je sicer dolžna poskrbeti za celoviti razvoj otroka, vendar ne na račun takozvane osnovne dejavnosti, pomeni, na račun izvajanja programa vzgoje in izobraževanja. Predočite nam nekaj podatkov o našem osnovnem šolstvu v letošnjem šolskem letu ... V šolskem letu 1988/89 obiskuje osnovno šolo v občini Domžale 5643 učencev, od tega 2799 učencev na razredni in 2842 učencev na predmetni stopnji. V ta okvir pa niso zajeti učenci Šole s prilagojenim programom, kamor je vključenih še 2123 učencev. Nadalje je v tekočem šolskem letu oblikovanih 18 oddelkov podaljšanega bivanja, v okviru osnovnih šol pa se tudi izvaja mala šola v 11 oddelkih. Kako bo torej (in je) s financiranjem šolstva v letošnjem šolskem letu? Glede na dejstvo, da je vzgoja in izobraževanje pomemben dejavnik pri prestruktruiranju gospodarstva in družbe, je pričakovati širše aktivnosti in opredelitve strokovnih podlag za izdelavo programa prednostnih nalog na področju vzgoje in izobraževanja. V naši občini bo v šolskem letu 1988/89 v osnovnih šolah v celoti pokrit zakonsko zagotovljen program; s pomočjo udeležbe staršev bo možno izvajati tudi program oddelkov podaljšanega bivanja za potrebe učencev prvih in drugih razredov ter zagotoviti učencem malico. Uporabniki storitev Glasbene šole bodo pokrivali cca 50 odstotkov ekonomske vrednosti uslug. Šola je kot v preteklem obdobju pripravljena nuditi tudi ostale programe — kosila, prevoz otrok v šolo pod 4 km idr., vendar v sodelovanju s sredstvi neposrednih uporabnikov. Kakšna je v sklopu zgoraj imenovanih nalog vloga in pomen Poslovne skupnosti osnovnih šol občine Domžale? Poslovna skupnost osnovnih šol je bila ustanovljena z namenom izvajanja skupnih, predvsem poslovnih interesov in nalog ustanoviteljev. Eden pomembnejših skupnih poslov je tudi enotno zastopanje izvajalcev s področja vzgoje in izc -braževanja. Osebno ocenjujem, da je zastc-panje in povezanost Poslovno skupnosti osnovnih šol z ostalimi družbenopolitičnimi in strokovnimi službami v občini primerna glede na to, da je Poslovna skupnost osnovnih šol ustanovljena komaj dobro leto. Osnovna funkcija PSOš je razbremeniti šole tistih poslov, ki niso tesno vezani na izvajanje vzgojnoi-zobraževalnega programa, torej izboljšanje, poenotenje in racionalizacijo opravljanja zadev skupnega pomena predvsem na plansko-ana-litskem, računovodsko-knjigovod-skem in pravnem področju. S tem v zvezi smo uskladili sistem delitve osebnih dohodkov udeležencev, usklajujemo kadrovsko politiko; preko aktiva ravnateljev pa usklajujemo tudi izobraževalne, kulturne in ostale dejavnosti v širšem okolju. V bodoče si želimo dograditi zastavljene cilje in s tem v zvezi doseči še večjo racionalizacijo ter kvalitetno dvigniti nivo uslug. M. B. OBČINSKI POROČEVALEC STRAN 11 O smetarskem stroju v Domžalah ... Predsedstvo skupščine Samoupravne komunalne interesne skupnosti občine Domžale in Odbora za sploš-no-kadrovske in finančno-ekonomska vprašanja sta na svoji 48. redni seji, dne 8.9. 1988 obravnavala članek v Občinskem poročevalcu vezan na pometanje ulic in uporabo pometalnega stroja Komunale Celje namesto stroja, ki ga je napravil obrtnik iz KS Jarše — Rodica ter sprejeli sledeči SKLEP oz. UGOTOVITEV: Samoupravna komunalna interesna skupnost Domžale in predhodno domžalske KS se že vrsto let poslužujejo storitev pometalnega stroja iz Komunale Celje, ob tem, da so bili izvršeni poizkusi vezani na čiščenje javnih površin tako Komunalnega podjetja Ljubljana, Komunalnega podjetja Kamnik in kot citiranega obrtnika ter ugotovili, da je najekonomičnejša uporaba celjskega stroja. Omenjeni obrtnik se ni konzultiral pred nabavo stroja s Samoupravno komunalno interesno skupnostjo Domžale glede eventuelno možnega dela ter iz tega naslova SKIS Domžale do njega nima nikakršnih obveznosti. Kljub temu se zadolžuje strokovno službo SKIS, da ponovno poda možnost poizkusnega čiščenja citiranemu nosilcu obrtne dejavnosti vendar za začetek zgolj v manjšem obsegu (zadolžen tovTonkli). Uredništvo Občinskega poročevalca ponovno prosimo, da pred objavo člankov vezanih na komunalno gospodarstvo poda vsaj možnost istočasnega odgovora strokovnih služb SKIS Domžale ali Komunalnega podjetja Domžale v isti številki poročevalca, saj le tako dobijo naročniki celovito in nepopačeno informacijo. SAMOUPRAVNA Predsednik skupščine: KOMUNALNA HABJAN Franc INTERESNA SKUPNOST Predsednik odbora: OBČINE DOMŽALE HRIBAR Marko Povorka ob 100-letnici Gasilskega društva Prevoje po ulicah svojega kraja. 100-LETNICA GASILSKEGA DOMA PREVOJE Gasilci iz Prevoj smo 1., 2. in 3. julija praznovali 100-letnico delovanja. Za praznovanje tako pomembnega jubileja so priprave potekale že od avgusta lanskega leta. Potrebno je bilo izbrati precej finančnih sredstev za nakup novega gasilskega avtomobila. Člani pripravljalnega odbora so opravili ogromno prostovoljnih ur pri pripravi celotnega programa. Ob tej priliki je bila izdana lepa knjiga, v kateri je prikazano delovanje društva. V petek 1. julija je bila v nabito polni dvorani kulturnega doma v Šentvidu svečana akademija, na kateri so bila podeljena priznanja, plakete in diplome zaslužnim članom in ostalim. V soboto, 2. julija smo pokazali vaščanom opremljenost in izurjenost gasilcev na sektorski vaji na Prevoj ah. Vaja, pri kateri so sodelovali še gasilci iz Lukovice, Krašnje, Blagovnice, Trojan, Vira in gasilke — članice iz Doba je v celoti pokazala svoj namen in je bila deležna same pohvale. V nedeljo se je praznovanje pričelo že dopoldne, ko so nas obiskali gasilci iz Vatrogasnoga saveza opčine Koprivnica. Ob tej priliki smo jim pokazali gasilski dom in melioracijska dela v naši krajevni skupnosti. Izredno lepo pa so bili sprejeti v vasi Vrba na Klopčičevem dvorišču. Popoldne je bil zaključni del praznovanja. Povorka, v kateri je sodelovalo okoli 200 gasilcev, 31 gasilskih praporov, preko 40 narodnih noš, konjenica, godba z mažuretkami na ceiu in 34 gasilskih vozil, je krenila od Prevoj do Šentvida, kjer je bil še slavnostni del. Ob tej priliki se je pokazala naklonjenost občanov do gasilcev, saj se je zbralo ogromno ljudi. Slavnostni govornik je bil predsednik zbora KS pri občini Domžale in predsednik OGZ Domžale tov. Rihtar Aleksander. Ključe novega avtomobila TAM je šoferju tov. Andreju Kvedru izročil predsednik skupščine občine Domžale tov. Peter Primožič. Predsednik Va-trogasnega saveza opčine Koprivnica pa je podelil našemu društvu visoko priznanje. Najstarejši član društva tov. Martin Andrejka se je gostom iz pobratene Koprivnice zahvalil za obisk in jim izročil lepo spominsko darilo. Po kulturnem programu je bila na prenovljenem prostoru velika veselica, katera je kljub slabemu vremenu dobro uspela. Same priprave in izvedba celotnega programa ob 100-letnici obstoja društva so bila povezana z zelo velikimi finančnimi sredstvi. Pri tem smo naleteli na izredno razumevanje pri nekaterih delovnih organizacijah, privatnikih in občanih. Ob tej priliki se gasilci iz Prevoj še enkrat zahvaljujemo vsem, ki so na kakršenkoli način priskočili na pomoč. Še posebna zahvala pa Skupščini občine Domžale, SIS za varstvo pred požarom Domžale in krajevni skupnosti Prevoje za pokroviteljstvo, Mojci Pevec in Francu Pristavu za ku-movanje novega avtomobila, narodnim nošam, konjenici, moškemu pevsekmu zboru iz Lukovice, godbi in mažuretkam iz Moravč in učencem osnovne šole Janko Kersnik iz Brda za popestritev programa in vsem gasilcem za udeležbo. Izredno pa smo dolžni zahvalo vsem našim občanom v krajevni skupnosti Rafolče in Prevoje za veliko materialno in finančno pomoč pri nakupu novega avtomobila in realizaciji proslave ob 100-letnici društva. Martin Andrejka O SAMOPRISPEVKU Kot krajan iz Lukovice sem bral v Občinskem poročevalcu, da naj občani razmišljamo že o 5. samoprispevku v višini 2 odstotkov. Že dvajset let plačujemo samoprispevek: ampak ne samo tega, že sedmo leto plačujemo še 2 odstotka za krajevno skupnost Lukovica. Ne vem, kako lahko drugje kaj naredijo, na primer v Ljubljani, ki je tako veliko mesto, v Domžalah in Lukovici pa ne morete nič narediti brez trganja težko pri-služenega denarja, normo in to ob štiričlanski družini. Kako mislite, koliko denarja nam vsak mesec odtrgajo za samoprispevek od poprečne delavske plače. Lahko bi si za ta denar vsak mesec kaj privoščili. Zato protestiramo za 5. samoprispevek, odločno smo že zdaj proti. Bili smo proti že za 4. samoprispevek, ker je to goljufija: če si proti, zakaj ti trgajo, kdor bi rad plačeval, da zaradi nas pol plače. Če si proti, nimajo nobene pravice, da ti trgajo. Nihče te ne vpraša, avtomatsko ti vzamejo od plače, kot bi delali tlako, kot so jo morali včasih, sedaj v teh časih ni nič bolje. Vsak dinar, regres, ki ga zaslužiš, od vsega ti odtrgajo 4 od-!stotke. Zanima me, zakaj ne velja za kmete: kar prodajo na '»šverc« in za rejnike, če ima tri otroke ima že lepo delavsko plačo, pa jim ni treba dati nobenega procenta za samoprispevek. Kmetu ostane mleko, krompir, teleta, krave, vse jim ostane, če prodajo doma. Zato smo proti 5. samoprispevku, to ni pravica, ampak ukraden denar vsem delavcem v občini Domžale. Delam že 30 let in upam, da mi ne mislite vso delovno dobo trgati težko prislu-ženi denar. Lep pozdrav, občan Domžale (naslov v uredništvu) Srečno. Tone Omahna! (pogovor z zmagovalcem Pokljuke) Na jubilejnem, dvajsetem, srečanju harmonikarjev na Pokljuki je med 46 harmonikarji zmagal petnajstletni Tone Omahna iz Brezij pri Domžalah ter si tako pridobil tudi prehodni pokal (kipec partizanskega harmonikarja). Kratka novica, za katero se skriva naš občan, dijak 1. letnika lesarske šole, dober skakalec v smučarskih skokih (njegov rekord 45 m), vsestranski glasbenik, ki obvlada kar nekaj inštrumentov. Z glasbo živi od rojstva, bi lahko zapisali, saj izhaja iz glasbene družine (oče in brat igrata kitaro), v »domačem« ansamblu se že od malega poizkuša kot pevec (sicer v ansamblu igra še Habjanič, po katerem ima ansambel pravzaprav ime). Najprej je igral klavir, ob njem spoznaval osnovno glasbeno teorijo, da bi nato začel igrati harmoniko. Klavirsko igra že dve leti, zadnje pol leta pa je precej časa namenil tudi diatonični harmoniki' in uspeh ni izostal. Tako je bil zmagovalec srečanja pri Re-panšku, z uspešno zaigrano Fleretovo melodijo — mimogrede; ta izkušeni harmonikar mu tudi svetuje — in partizansko Hej, brigade je na enem najbolj znanih har-monikarskih tekmovanj osvojil prvo mesto, vmes pa je bilo še 2. mesto na tekmovanju harmonikarjev v Cerkljah. Igra tudi klasično kitaro, katere osnove mu posreduje oče, brat mu pomaga pri učenju bas kitare, sam Tone Omahna, mladi harmonikar iz Krtine, zmagovalec tudi na Pokljuki. uspešno igra na sintesizer, veliko ljudi pa ga pozna tudi kot dobrega pevca. Ko ga sprašujem, kateri izmed instrumentov mu je najbolj pri srcu, se kar ne more odločiti. Harmonika, pravi, tudi sintesizer, zelo rad pa tudi poje, vendar prizna, da brez harmonike ne bi šlo. Sicer pa prav zaradi glasbe prostega časa skoraj nima. Je štipendist Melodije, z njihovo harmoniko je tudi zmagal in ob zmagi na Pokljuki so mu podarili novo harmoniko. V tej DO se želi po končanem usmerjenem izobraževanju tudi zaposliti. Njegova ljubezen so tudi skoki na smučarski skakalnici in vrsto let je uspešen tekmovalec Smučarskega kluba Termit Moravče. Kljub uspešnemu skakanju pa bo odslej skakal le rekreativno, saj bo ves čas, kar mu ga bo ostalo ob šoli, namenil glasbi. Igranje oz. petje v »dru- žinskem« ansamblu bo moralo počakati, ker je brat v JLA, zato pa bo ostalo več časa za harmoniko. O lastnem ansamblu ne razmišlja, čeprav bi ga lahko imel sam, le 2 roki sta premalo za igranje na vseh instrumentih, ki jih pozna. Škoda! Najraje igra narodne pesmi, tudi zabavna glasba mu je blizu, vendar harmonika je, in v to sem prepričana, bo ostala njegova velika ljubezen. Tako mladi.Tone Omahna nadaljuje tradicijo dobrih harmonikarjev iz naše občine. Pod skrbnim vodstvom očeta, ki je njegov »vzpodbu-jevalec« in z veliko trdne volje, uspehi ne bodo izostali. Se zlasti ne, ker mladi harmonikar ni neučakan in pravi: »Treba je počakati, bomo videli, kaj bo!« Bo pa še marsikaj, v to smo lahko prepričani! Srečno, Tone! VERA VOJSKA Obisk v mengeški videoteki: Hopla - po akcijskih filmih Bliža se jesen, z njo pa tudi dolgi, sivi popoldnevi in večeri. Denarja za razne izlete je vse manj, tako da nam ne bo preostalo drugega, kot da se zadovoljimo z gledanjem televizijskega programa ali sporeda po lastni izbiri. Žal TV ni zmeraj tisto, kar nas bi lahko zadovoljilo, zato bo za vse tiste, ki imajo doma video-rekorderje — le-teh pa je vse več — dobrodošel obisk v kakšni videoteki. V Mengšu sem tokrat obiskala videoteko z imenom Hojsla in tu zaposleno Barbaro Terčelj povprašala ,iekaj stvari. Najprej naj povem, da se za ime videoteke niso mogli takoj odločiti, pozneje pa so po čisto trenutnem naginu izbrali zelo posrečeno Hopla. Videoteka je stara dobra štiri meseca, vendar pa že uspešno deluje. Obiskovalce ob delavnikih lahko sprejme od 17—20, ob koncu tedna, ob sobotah, pa od 16—19. Barbara Terčelj mi je povedala, da je zanimanje kar precejšnje, precej zaradi nove videoteke, sicer pa se pozna tudi konkurenca preostalih videotek v kraju in v občini. Obiskovalci, od tega je največ mladih, največ povprašujejo po dobrih akcijskih filmih. Zanimanje je tudi za komedije in druge filmske zvrsti. Če se le da, gredo v korak s trenutnimi svetovnimi uspešnicami, odvisno pa je od tega, kaj se na tržišču dobi. Vsekakor pa gledajo, da imajo police vseskozi polno založene prav s tistimi fil- mi, po katerih je največje povpraševanje. Dodam naj tudi, da vpisnin« ni, pač pa je treba plačati za izposojo videokasete za en dan 2500 din To je dokaj nizka cena v primerjavi z drugimi rečmi (kino, časopisi, tudi v primerjavi z naročnino TV). Tudi Barbara Terčelj pravi, da je to tako nizko, da se skorajda tudi njim ne splača. Tisti torej, katerim se bo jesenski čas preveč vlekel, svetujem, da se napotite v mengeško videoteko Hopla in si izberite zaželjeno videokaseto. Hopla, pa kaj hitro! Vesna Sivec Rezervne vojaške starešine z orožjem KO ZRVS Vencelj Perko Domžale je organizirala ekipno in posamezno tekmovanje v streljanju z zračno puško za vse člane ZRVS. Redno kolo je vsak tretji četrtek v mesecu. Tako je bilo minulo kolo 22. 9.1988 na strelišču osnovne šole Venclja Perka Domžale. Rezervne vojaške starešine so s solidno udeležbo v dosedanjih kolih pokazali veliko pripravljenost za tovrstne akcije. J. Gregorič K »Darji« po sadje in zelenjavo s Darja Ščurk je doma v Ljubljani, vendar ima mož že dalj časa v Domžalah na Cesti talcev št. 4 servis športne opreme BISKI. Kaj ponuja nova trgovina sadja in zelenjave? Ves izbor povrtnin in sadja lahko dobite, ki ga dobavljata iz Ljubljane in je sveže vsak dan. Poleg tega ima tudi celo ETINO paleto izdelkov ter Fructalovih sokov. Kupite lahko suho pakirano sadje, arašide, čipse, fižol, slive, fige. Prav tako vam lahko Darja Ščurk zagotovi celo ozimnico, ki jo je treba samo naročiti na telefon 721-680. Naročila sprejemajo vsak dan — dopoldne in popoldne. Stranke želijo dobro postreči, zavedajo se konkurence, zato se lahko nadejate, da boste deležni postrežbe in kvalitete — kot je treba. Darja Ščurk obljublja, da bo tako. R. -B. Nova domžalska zelenjavna ponudba trgovinici... Darja Ščurk v svoji ! r###j-##i. r# r########*######## r############# • S TKAN 12 *j.. t a v .■.■i > * a < v i i vi f. /; j (s - občinski poročevalec Prejeli smo Ob obletnici žalostnih dogodkov, ki so se odigravali v drugi svetovni vojni, ko smo morali paradi zle usode zapustiti svoj domači kraj in vse, na katere Sl*io bili navezani, vse, ki smo J'h imeli radi, me nehote neka nerazumljiva notranja sila vleče v tiste kraje, ki so mi bili do tedaj tuji in nepoznani. A, ko smo PO dolgi poti prišli tja, smo spoznali, da smo upravičeno bili sPrejeti nepričakovano prisrčno, toplo, prijateljsko. Želeli smo si samo na jug, na jug. Neka nera-sumljiva sila nam je govorila, da nam bo med brati lažje in lepše. *n res, nismo se zmotili. Naš sprejem v tistih krajih v Srbiji, °b Zahodni Moravi, pod planina- Še enkrat: noč ima svojo moč, V naši ulici se dogajajo že dolgo časa, za katere smem reči, da so delo slabih ljudi, ki v okrilju noči uresničujejo tisto, kar so načrtovali čez dan, — ko si tega niso upali. Znano je, da je noč — zaveznik lopovov, kriminalcev, tatov, ki v zavetju teme uresničujejo svoja grda dela. Nam »nekdo« nenehno dela škodo na drevju, grmičevju, celo na hiši. Odkrite oblike sovraštva — ob belem dnevu — naš skriti nasprotnik ni sposoben, zato se znaša ponoči na tak rokovnjaški način, ki uresničuje svoje zastrupijevalske pohode na drevju, grmičevju ter tudi na perutnini... »Mi mu ne bomo sodili, sodi naj mu njegova vest...,« piše občanka I. B. iz Domžal, Vodovodna ul. št. 12 ... mi Jelico, Kablarom in Ovčarom je bil nenavadno prisrčen, odkrit, prijateljski, Tega ni mogoče pozabiti. Tudi v teh kritičnih časih, ko se krhajo in lomijo naše bratske vezi. Zdi se mi, kakor da bi bilo danes. Obiskala sem vse zaselke in vasi v okolici lepega razvitega mesta Čačka, ki je bil tedaj podeželsko naselje, brez vode in kanalizacije. Sedaj je RAZVITO INDUSTRIJSKO MESTO. Njegovi prebivalci so isti, kot so bili tedaj. Prisrčni, odprti, iskreni, prijateljski. Radi nas imajo in mi njih. Nacionalizma ne poznajo. Ta se poraja v glavah funkcionarjev, ki se bojijo za svoje položaje in obračajo skupine ljudi v svojo korist. Kam nas bo to pripeljajo, ne vem. V dobro prihodnosti sigurno, ne! V teh dneh sem obiskala Ča-čak, Slatino, Jezdino, planino Jelico, govorila sem z ljudmi iz Mr-šincev in vsi smo istih misli, da Jugoslavije ne damo niti združeni Evropi pod ustaško vladavino, niti nikomur. Vsi si želimo mir, svobodo *n da bi se problemi reševali na miren, razumljiv način, brez orožja, kjer naj zavlada trezen razum in srce. Marsikoga izmed vodilnih bi bilo potrebno zamenjati. Pod vsemi političnimi problemi se skrivajo pomembnejši, ekonomski. Delavcem, z nizkimi prejemki, naj bi dali kruh, ki je iz dneva v dan dražji. A tako težko je živeti brez vsakdanjega kruha! V to naj se zamislijo naši vodilni in naj že enkrat ukrepajo s trezno glavo! Cene najpomembnejših živil so iz dneva v dan večje! Zopet se bom povrnila v Srbijo. Te dni so bili pri njih na obisku Slovenci iz Kotelj in Črne, s katrimi so pobrateni. Obiskali so Kraljevo, mesto, kjer so Nemci in domači izdajalci v enem dnevu ustrelili 6.000 prebivalcev, med njimi okrog 100 pregnanih Slovencev. Na njihov grob so položili venec in njihov pevski zbor je zapel nekaj pesmi. Prav tako so zapeli pesmi tudi v znanem samostanu Žiči, ki so ga tudi obiskali. Njihov sprejem je bil prisrčen. V Guči, kjer je bilo med vojno tudi veliko slovenskih družin, in kjer je divjala pr- Na mengeških ulicah_ Zakaj le nekaj tabel? Ker me je v zadnjem času kar nekaj občanov vprašalo, zakaj so po Mengšu postavili le nekaj uličnih tabel, sem se odpravil vprašat na krajevno skupnost tajnika Da-reta Ogrinca, ki je o tem povedal: »Leta 1985 je bila pri krajevni skupnosti Mengeš imenovana posebna komisija, ki je na novo imenovala 17 ulic oziroma cest, vse z namenom, da bi imela vsaka ulica svoje ime in se ne bi dogajalo, da bi imele kar tri ulice isto ime, kot je bilo v praksi. Poimenovali so jih po pomembnih Meng-šanih ali priseljencih, ki so veliko naredili za kraj. Slišal sem sicer že nekaj pripomb, da je bila izbira tu in tam neposrečena; pa pustimo zdaj to. Ker je posebno zaradi pošte in tudi drugih nastala prvi hip manjša zmeda, je Geodetska uprava dala narediti nove ulične table za vse tiste ulice, ki so na novo imenovane. Zmede tako ne bi smelo biti več, res pa je, da je zdaj videti precej čudno: Novo imenovane ulice imajo table, druge pa ne, kar je še posebno nenavadno v novih naseljih. Pričakujemo, da bo Geodetska uprava v krajšem času uredila zadevo enotno tako, da bo dala izdelati tudi vse druge ulične table. Tako bi bila zadeva edino pametno rešena.« In kdaj bo to? Živi bili — pa videli... I. Sivec va sovražna ofenziva, so obiskali ta kraj in se udeležili znamenitega zbora pihalnih godb iz raznih krajev Jugoslavije. Sprejem Slovencev v teh krajih je bil nepopisno prisrčen, prav tako tudi slovo, v upanju, da se bomo zopet sestali, kakor odkriti in prisrčni prijatelji, brez nacionalizma, mržnje in sovraštva, ki ga sejejo prav tisti, ki so odgovorni za vse napake pri nas. Titovih besed ne smemo nikoli pozabiti. »Varujte bratstvo in enotnost, kakor zenico svojega očesa!« To naj velja posebno za vodilne, kajti ljudstvo ne pozna nacionalizma, ki se poraja v glavah višjih. Nihče ne bi rad, da bi pri nas reševalo probleme orožje in da bi pri nas postal drugi Libanon. Te besede v razmišljanje! Zmagata naj trezen razum in srce! Danica Zidarič Spoštovani! Res, z Občinskim poročevalcem sem kar zadovoljna, z dostavo pa ne, saj ga dobim kar 15 dni po izidu. Če je kaj važnih obvestil, da bi jih bilo dobro vedeti, jih občani zamudimo. Ne vem, kdo je za to kriv, mogoče pošta. Za druge številke Občinskega poročevalca ne vem točno, saj nisem bila pozorna, za zadnjo sem pa brž, ko mi jo je poštar dal, vse pregledala. Ko pa sem videla anketo, sem še na datum pogledala, pa je bilo že 15. dan po izidu. Lepo" vas pozdravlja občanka Ivanka Šinkovec Komentar: Življenje revščine in izobilja Smo pred velikimi spremembami. Napovedujejo jih politiki in vremenoslovci. Razgreto ozračje se počasi vendar zanesljivo ohlaja. To pa je tudi vse ali skoraj vse, kar se od sprejetih strateških usmeritev letošnjega zmajevega leta uresničuje. Dopovedovanje drug drugemu, da vendar ni tako hudo, saj statistika v povprečju ugotavlja ustavitev padanja negativnih trendov, je sicer blagodejni obliž, ki pa že ob resnejši presoji življenjskega dna izgubi svoj učinek. Seveda, prav imajo tisti, ki menijo, da bi bilo lahko še veliko slabše. V prid temu zaključku zadostuje že bežen pogled na barvito gospodarsko-politično sceno. Ta pa je bila sila pestra in kot kaže se bo tudi v prihodnje nadaljevala v tem stilu. Pomembno je, da smo uspeli odložiti vračanje tujih dolgov, dobili smo dodatne finančne injekcije, ki so bile sicer namenjene gospodarskim naložbam, katerih učinki naj bi se pokazali v povečanem deležu izvoza. Ob umni presoji, ko nam je še kako potrebna konkurenčna sposobnost z razvitim svetom, smo nenadoma brez razvojnih programov, ki naj bi to zagotavljali. Z izredno slabo tehnološko opremljenostjo, nizko stopnjo predelave izdelkov ter ob dejstvu, da ni pravih ljudi na pravih mestih, je skoraj utopično kakršnokoli spogledovanje z razvito Evropo. Sveženj zelenih dolarjev pa kopni, saj smo ga zaradi trajnega občutka ogroženosti velik del naložili v superso-nične avione MIG-29. Brez kančka razuma frčkamo trde devize za uvoz: šamponov, kalodontov, mila, hladilnikov, dirkalnih avtomobilov ... z namenom stabilizacije domačega trga in pritiska na podivjane cene. O tem kako zgrešene so te poteze zna povedati že vsak otrok, ki so ga v šoli naučili, da pri nas ne delamo dirkalnih avtomobilov, imamo pa nevarne ceste za katere ni denarja, da bi na njih postavili en sam nov prometni znak. Že samo omenjena sprostitev uvoza blaga za široko potrošnjo nas je stala štiristo milijonov dolarjev. Kaj vse pa se v resnici dogaja s celotnim kreditnim kolačem tako ali tako ne ve nihče. Morda bo kdo od upokojenih politikov v svojih spominih kdaj kaj več zapisal o tem. Medtem pa naj se blišč in beda nekega vodenja ekonomske politike nadaljuje, da bo čtivo, ki ga bomo prebirali čez leta bolj zanimivo. Tako je torej na vrhu in malo pod njim, kjer se sicer veliko govori o kritičnem gospodarskem in političnem položaju, kjer se sprejemajo zahteve o boljšem in kvalitetnejšem delu, kjer se poziva na splošno varčevanje, kjer se odloča o cenah in plačah, sočasno pa se kar tekmuje v zapravljivosti. Samo za uporabo in vzdrževanje službenih vozil, denimo porabi naša država dve milijardi dolarjev letno. Poštenost že zdavnaj ni več vrlina, ki bi odločala kdo kje sedi, zato ni nič presenetljivega, da ljudje ki imajo do komolcev umazane roke od umazanih poslov s katerimi so si v prvi vrsti na račun in za račun družbe zgradili osebni standard z vso potrebno podporo ostajajo na položajih. Skrajni čas je, da se temu lažnemu sprenevedanju naredi konec in da se v resnici zagotovi, da bo vsak lahko dostojno živel od rezultatov svojega de- la, vajeti pa je treba dati v roke mladim, sposobnim in prodornim kadrom. Izzivanje nezadovoljstva je namreč doseglo tisto točko, ko plaz ne bo možno več vzdržati s političnim prepričevanjem niti ne z že tako napihnjenimi policijsko vojaškimi mišicami. Pričakovati je bilo, da bodo s prvimi ohladitvami politične glave bolj bistre in preudarne. Kajti čas bi že bil za konkretne premike. Kaj bodo prinesle maratonske debate v politični in gospodarski reformi je še vedno zgolj predmet ugibanja. Namesto, da bi se problemi obvladovali, se stvari iz dneva v dan bolj komplicirajo in maloda-ne dobivajo dramatično podobo. Vrstijo se mitingi in zborovanja za dokazovanje narodnostnih težav. Izražanje nezadovoljstva v številnih štrajkih kaže, da je v naši družbi nekaj hudo narobe. V tem pregretem kotlu ni videti ločnic kaj je demokratično in kaj nazadnjaško. Če bi naša oblast živela od učinkov svojih ukrepov, politika pa od rezultatov svojih usmeritev in napovedi, eni in drugi ne bi zaslužili niti za sol, kaj šele za kruh. Vsekakor pa bi bilo prav, da bi v teh kriznih razmerah delili usodo večine. Večina pa se ob zadnjih eksplozijah cen le stežka prebija iz meseca v mesec. Vse se vrti okoli denarja, ki je in ga zopet ni. Sedaj pa ga bo zanesljivo še manj. Kako živeti v teh razmerah in s čim poravnati račune za elektriko, kurjavo, vodo, stanarino, vrtec ... in grozljive izdatke za našo brezplačno šolo. V času, ko mnogi ne vedo kaj naj bi dajali v lonec in ko se ponošena obleka in obutev ne da več popraviti, se vsemu navkljub uprizarja zabave, festivale in proslave. Tudi na lokalni ravni pospešeno izgrajujemo sistem kabelske televizije, vsaka vas naj bi dobila najmanj dve teniški igrišči... Pod zanesljivo folijo zakonitosti se še vedno da priti pod ugodnejšimi pogoji do ogromnih stanovanjskih kreditov, do stanovanj, avtomobilov, vikendov, parcel, vodnih plovil... Ob vseh teh in še mnogo drugih utripih razgibanega življenja naši predstavniški organi točijo solze nad neukim ljudstvom, ki kdaj pa kdaj zaide na ulico. Sindikat se bori z mlini na veter, ki zmeljejo premalo moke za peko socialnega kruha, statistiki računajo koliko stane družinska košarica, država trdi, da ne more pomagati, saj je sama finančno sestradana, gospodarstvo gaga pod težo razvejane družbene režije skrbno zadrgnjeno z vozlom zakonov, predpisov, omejitev ... Življenje pa teče dalje v vseh svojih nepredvidljivih ni-ansah. Več kot očitno je, da razmer nihče več ne obvladuje. Nikogar ne boli glava, do kod segajo korenine sive ekonomije, uzurpacij, korupcij in kje vse so skrite niti poslovnih špekulacij, ki so družbo pahnili na rob revščine. To je življenje. Življenje skrbi in brezskrbnosti, življenje zabav, proslav, štrajkov in tesnobe. Življenje tenko-čutnosti in brezobzirnosti. Življenje revščine in izobi-Ija Ce bi vedel, kdo je moj republiški in zvezni delegat, bi mu zanesljivo stopil za vrat. Marjan Bolhar I ! i i i ! TOPLESS lepota pri ŠPORNU. Ciril Cerar - kličemo ga kar ŠPORNOV CIC, je pripravil ob koncu poletja 10. izbor MISS ŠPORN v TOPLESS izvedbi. Zmagala je META fabijan iz Ljubljane, spremljevalki pa sta bili Ve« • Galić iz Smcdereva ter Tatjana Grubar iz Ljubljane. 17. septembra letos so prizadevni balinarski delavci, ki jih je v BK Budničar že kar 115 - svečano odprli 4 pokrita balinišča. To je edini tak pokrit objekt na Kamniško-domžalskem območju. Svečanosti se je udeležilo 500 športnikov in gostov, med njimi tudi naš župan... Novo smetišče? Kdo ve?! Sredi septembra so začeli odvažati odpadke na novorazglašeno parkirišče... Čudni časi - čudne navade... Kaj bodo na to rekli na SKIS-u še ne vemo, prav pa ni, da nekdo odvaža, da bo moral nekdo tretji isto reč slej ali prej spet odvažati... Slika za arhiv: vrt in živa meja na cesti. Ne gre za kritiko gospodarja, pač pa za kritiko tistih, ki so dovolili z ustreznim »papirjem« ali soglasjem gradnjo dobesedno na cesti. Rušenje te gradnje bo veljalo težke denarje, saj je lastnik upravičen do odškodnine... SIC... Zdaj in nikoli več... Takole so odstranili avtobusno čakalnico (beri nadstrešek) ob magistralni cesti M-10, kije našemu kraju pomenila pravo sramoto. Kako izboljšati varnost na cesti skozi Ihan? V poletnih mesecih je tudi v Ihanu vladalo nekakšno delovno zatišje. Napredovala je le gradnja krajevnega pokopališča z mrliško vežico, katera bo dograjena predvidoma do 1. novembra. Skozi Ihan pelje cesta, po tej cesti hodijo šolarji, tisti čisto majhni, pa malo večji tudi. Ukinjen je tudi avtobusni prevoz šolarjev v Domžale, za tiste, ki stanujejo v Prelogu. Tako so vsi skupaj prepuščeni cesti in njenim razmeram, ki pa so vse prej kot dobre; — cesta je sorazmerno ozka — nima kolesarske steze ali pločnika — nima javne razsvetljave skozi naselje — nima niti enega zaznamovanega prehoda za pešce (no, je pač tako, da je tistih »črnih« toliko več) — je dokaj obremenjena s tovornim prometom (saj je skozi Ihan najkrajša povezava Zasavja z Gorenjsko in sp. Štajersko). TOREJ Nujno je za to cesto treba poskrbeti z ureditvijo enostranskega pločnika, oziroma kolesarske steze, kar pa je sicer težje izvedljivo. Označiti vsaj dva prehoda za pešce in ustrezno cestno signalizacijo. VELIKO je treba še narediti, vendar sorazmerno mnogo manj, kot so vredna človeška življenja predvsem mladih ljudi ... J. Gregorič ODKOD IME MENGEŠ... Vem, da se je že marsikdo ob tako jasnih poimenovanjih krajev, kot so Loka, Do-beno, Selo, Potok in druga, vprašal, odkod ime Mengeš. 'Tišti, ki so se ukvarjali z izvorom tega imena, so imeli ali še imajo različne poglede na to vprašanje. Prvi, ki se je menda lotil tega razjašnjavanja, je bil sa-nez Trdina. Se dokaj mlad je napisal pripovedko Pričetek Mengša, objavljeno tudi v knjigi 800 let Mengša, 1954, in ime povezal z mengeškim plemičem Mengom. V svojih kasnejših letih je to mnenje spremenil in menil, da je ime morda nastalo iz Miha-el-arhangeluš-nadangel (glej zbornik 800 let Mengša, stran, 151), ker je mengeški farni patron sv. Mihael. Obe te domnevi sta ostali samo to in ju Znanost ni sprejela. Drugi raziskovalci, med njimi tudi Božo Otorepec v Zborniku 800 let Mengša, 1954, povezujejo nastanek imena s priimkom kakšnega nemškega mengeškega plemiča, ki so se pisali Meingo oziroma podobno, ker je bilo to ime tedaj, ko se Mengeš pojavi v zgodovini (1154) dokaj pogosten nemški plemiški priimek. Mogoče je to res ali pa tudi ne. (800 let Mengša 1954). Ko sem pred leti bral knjigo o Keltih, ki jo je napisal Gerhard Herm, Kelti, DZS 1983, pa se mi je oko zaustavilo ob keltski besedi »ma-gos«, ki pomeni kraj v ravnini. Če zdaj primerjamo do zdaj znana in uporabljena imena za naš kraj (Menguš, Veliki in Mali, nemški Meinsgosburg, Mannsburg, Mangsburg in zdajšnji Mengeš) pa ta poimenovanja povežemo z magosom, zlasti ob dejstvu, da so morda (sam se na keltščino ne spoznam), Kelti imeli tudi nosnike, odkod ti namreč Francozom, ki prebivajo na ozemlju, ki je nekoč pripadalo Keltom (Galcem) in da so izgovarjali to ime najbrž ne magos, marveč mangos, imamo naslednje prvine za Mengeš: — vsa navedena tri imena imajo skupne soglasnike: m, n, g in s. Samoglasniki pa so se v dolgih stoletjih spreminjali: a v e, o v u, oziroma končno uve. Če vse to strnemo, dobimo: mangos — Mangs/burg, Manns/burg, Menguš—Mengeš. Pa še nekaj: menda so nedavno pri kopanju temeljev za otroški vrtec na Ulici talcev na travniku, na ravnini pod Staretovim gradom — torej na hribu Gobavica, kar bi zaradi obrambnih vzrokov pričakovali, marveč v dolini pod njo, odkrili sledove keltskega naselja, potem bi skoraj z gotovostjo trdil, da je ime kraja Mengeš nastalo iz keltskega magos. Kraj leži res v ravnini, tako da bi ga poslovenjeno lahko imenovali, tako kot ima ime nekaj krajev na Slovenskem, Ravne. S tem menim, da je uganka o izvoru imena našega kraja najbrž precej pojasnjena. Ivan Vidali Pohvala uredništvu! V zadnjem času je Uredništvo Občinskega poročevalca objavilo nekaj objektivnih, kritičnih prispevkov, kar je treba pohvaliti. Posebno v deseti številki Občinskega poročevalca, je dopisnica iz Depale vasi v »Odprtem pismu«, navedla razmere glede železniških zapornic čez progo. Dopisnica je precej ostro reagirala na to nesrečo, 21. 5. 1988 v Depali vasi. Pripomniti bi bilo le glede nesreče sovaščana, delavca in njegovih dveh hčera, da je verjetno delal in tudi stanoval na posestvu (Pšata), v Depali vasi in so mu bile razmere kolikor toliko znane glede prehoda preko tirov. Verjetno pa v veliko primerih (usoda) sama vleče človeka v nesrečo, ali celo v smrt. Na teh dveh prehodih je prometa zelo veliko in je napram temu še sorazmerno malo nesreč. Zato bi morali tudi ljudje sami bolj upoštevati razmere, kakršne so, na teh dveh železniških prehodih. Dotaknem naj se še odgovora predsednika SO Domžale, glede te nesreče. Verjetno tudi njemu ni vseeno, kaj se dogaja v občini. Ker je on sam ravno tako vezan na razne odredbe in odločbe O nas pišejo: Pogled na zelo živahno postajo sredi kamniške proge Železniška postaja Domžale leži skoraj natančno na polovici proge Ljubljana— Kamnik. Zato se vseh sedemnajst parov potniških vlakov križa prav na tej postaji. Ročno postavljanje kretnic, signalov in zapiranje zapornic je svoj čas zahtevalo precej časa. Seveda se tudi zaradi zastarelih naprav promet ni mogel hitro odvijati. Zato so pred štirimi leti vgradili električno relejno varnostno napravo, ki jo je izdelala Iskra. Sef postaje Avgust Pinoza je povedal, da na dan odpravijo za 10 vagonov tovora in prodajo 500 vozovnic. Poleg tega pa prodajo še 700 mesečnih dijaških in 100 delavskih vozovnic. Nakladanje in razkladanje vagonov bodo odslej v glavnem opravljali v Jaršah, Domžale pa bodo predvsem potniška postaja. K njej spadata še postajališči v Trzinu in v Rodici. Povedal je še, da pri blagu dajejo prednost, prevozu od vrat do vrat in dodal, da si bo treba še bolj prizadevati, da se blago pri prevozu ne bi poškodovalo. Zvedeli smo tudi, da si zelo prizadevajo za urejenost postaje. Načrtujejo tudi gradnjo podhoda, saj železnica Domžale deli na dva dela, ki za zdaj prometno nista ravno najbolje povezana. Branko Blenkuš od višje strani, najbolj je pa vzrok, pomanjkanje denarja. Je pa veliko odvisno od raznih faktorjev, ker če pri nas hočemo nekaj narediti in izboljšati je potrebno vse preveč raznih dokumentov, ogledov, komisij, načrtov, raznih sestankov, predno se sploh dogovorijo, kaj in kako je treba narediti. To nam pa vzame veliko dragocenega časa, še več pa denarja, tako, da potem za samo delo že zmanjka denarja. V omenjenemu odgovoru je bilo navedeno, da bi za avtomatične zapornice na obeh prehodih porabili skoraj 30 starih milijard dinarjev, kar je pa le previsoka vsota. Na območju domžalske občine od Trzina do Homca je še najmanj 10 prehodov preko tirov, kjer ravno tako pretijo nesreče in bi bile potrebne zapornice. Občina Domžale najbrž ne bo imela toliko denarja, da bi bilo vse to izvedljivo. Se najbolje in najceneje bi bilo, da bi imel vlak take zvončke, kakor jih je imel včasih stari ljubljanski tramvaj, in bi pred vsakim prehodom pocingljal, če je že piščalka na vlaku neuspešna!!! Se najbolj je resnična kritika v 10. številki 1988 na zadnji strani »Znamo res samo rušiti«. Ob tem je treba omeniti, da je bilo v zadnjih 30 letih porušenih več kot 40 stanovanjskih hiš in pri vsaki hiši so bila še razna gospodarska poslopja, kar je res velika škoda. Tudi tovarna »Alko« se je morala umakniti. Na tem prostoru je sedaj vendar narejen prepotreben parkirni prostor, le vhod in izhod bi bilo možno na- rediti še z južne strani, iz Ulice talcev, med Domom upokojencev in Janežičevo hišo, dovozne ceste je že nekaj narejeno. To bi bilo primerno za voznike iz smeri Ihan, Dragomelj in Trzin, s tem bi bilo zelo olajšano parkiranje. Najbolj idealen prostor bi pa bil že predlagan prostor za prepotrebno pokrito avtobusno postajo z pripadajočimi prostori in pa nujno WC-ji. Gradnja bi bila možna etapno (več let). Tudi tovornjaki bi dobili svoj prostor za parkiranje, da ne bi parkirali kar na ulicah. Omenim naj še najstarejšo in nekdaj najboljšo gostilno »Restavracija na pošti«, iz katere so naredili sedaj navadno štacuno, tujske šobe so pa spremenili v navadna stanovanja. V novem bloku, kjer je stala stara trgovina »Kovinar« bo okrog 30 stanovanj in bo 1 kvadratni meter stanovanja vreden nekaj več kot 150 starih milijonov. Le kateri zemljan ali občan bo lahko kupil tako drago stanovanje z pošteno zasluženim denarjem in gotovo ne pri tej draginji? Dobro napiše tudi kritika »Meta Pometa«, »Slamice iz slamnika«, rokovnjač »Žonta«, »Ali imajo razna priznanja še kakšen pomen«, »Kako se gradi kanalizacija v Trzinu«? Zanimiv je tudi zapis »Domžalska domača vulgo imena« (Tone Ravnikar), tudi za šport je kar dobro poskrbljeno in še več dobrih prispevkov, kar je vredno pohvaliti. S tovariškim pozdravom Domžalski občan L. T. Krakovska sramota. Na poti v Mačkovce nas že nekaj časa ekološko obremenjuje starinarnica - muzej starih tovornjakov. Prav bi bilo, da bi se ekološko osveščeni in tudi sicer prodorni krajani mačkovega konca pobrigali, da sramota s slike izgine. teCaj dviganja uteži TAK Domžale vabi fante starejše od 12 let, na začetni tečaj dviganja uteži. Vpis v tečaj bo vsak torek in četrtek od 17—19 ure v kletnih prostorih TAK Domžale, v Hali Komunalnega centra v Domžalah. Vabljeni V Domžalah imamo lepa dekleta Nataša med najlepšimi v Sloveniji Najprej malo osvežimo naš spomin za sedemnajst let nazaj. Leta 1971 sta kar dve Domžalčanki osvojili naslov »Miss«. Slavica Ogrinc je bila prepričljivo najlepša na tekmovanju za miss »teen« pod imenom »Jasminka 71« na portoroški noči in Majda , Fugger na izboru na Bledu. V letošnjem poletju je na izboru za »Miss Slovenije 88« v Ptuju Domžalčanka Nataša Špende med 18 dekleti osvojila naslov prve spremljevalke. Prva je bila Suzana Kocbek iz Maribora. Štajerke in še predvsem Mariborčanke so bile tam v največjem številu. Nataša, izredno simpatična črnolaska, je s svojimi kodri in ljubkim obrazom, očarala že obiskovalce diskoteke na Primskovcm in nato v polfinalu v Rdeči dvorani v Titovem Velenju. Na zaključnem nastopu so si prve tri. poleg lepih daril in na- grad zagotovile še potovanja v Rim, oziroma Benetke. Najlepšim se na takšnih tekmovanjih ponudi možnost poznanstva z ljudmi iz show-biznisa, kar še poveča priložnost za nadaljnjo uveljavitev in zaslužek. Devetnajstletna Nataša Špende je letos z odličnim uspehom zaključila gtadbe-no šolo in se odločila za nadaljnji študij arhitekture. Med počitnicami si je z delom v ljubljanski Metalki prislužila za študij, nekaj sprostitve ob morju in že tretje potovanje v Anglijo, kamor jo močno vleče njeno srce. Nataša ima zelo idealistično in idilično začrtano življenjsko pot in so ji nepredvidene in nenadne spremembe lahko prej v breme, kot pa prijetno doživetje, saj se znajde na razpotju, ko je težko vgraditi novo nastali položaj v že ustaljeno vsakdanjost. Današnji ritem življenja zahteva tudi hitre spremembe in prilagajanje na novo, kar pa ni vsakomur dano. Neodločnost pa lahko povzroči tudi motnje v procesu za novo kvaliteto in različnost, ki se poraja hipoma in že odvalovi dalje. Ali je Nataša prebila led, ko se bodo tudi ostala naša lepa dekleta raje predstavljala, v širši javnosti? S. Benkovič Prva spremljevalka Miss Slovenije (na levi) Nataša Špende je našega mesta okras. »Prehitro je šlo, tovariš!« je dejal miličnik vozniku diane (na fotografiji) po merjenju hitrosti vozil, ki so ga miličniki opravljali prvega šolskega dne v Dobu. KOZMETIČNI SALON NA VIRU Medicinska sestra Tatjana Majcen je pred dnevi odprla na Viru v stavbi nasproti tovarne Tosama Kozmetični salon v katerem bo strankam ponudila naslednje kozmetične storitve: — nego obraza — limfno drenažo obraza — masažo telesa — odpravljanje odvečnih kilogramov — odvajanje od kajenja — pedikuro Tatjana Majcen bo imela kozmetično dejavnost kot svoje dopolnilno delo, tako da bo lokal odprt izmenoma dopoldne in popoldne: izmenoma dopoldne od 8. —12. ure in popoldne od 14. —19. ure. V razgovoru je Tatjana poudarila dve storitvi — limfno drenažo obraza, ki jo opravlja po nemškem vzoru. Ta kozmetični poseg čisti telo, limfne poti, izboljšuje delovanje ožilja, pospešuje krvni obtok. Refleksno masažo stopal opravljajo na japonski način in sicer tako, da se masirajo točke vseh organov, točke, ki se nahajajo na stopalu. Poudarila je tudi, da v teh dneh začenjajo z akupunkturo (storitev bo opravljal zdravnik), sicer pa se bo moč. odvaditi kajenja, znižati prekomerno telesno težo, odstraniti določene bolečine in podobno. Z odprtjem kozmetičnega salona tako v Domžalah pridobivamo novo pomembno vrsto storitev, ki so jo občani naše občine že dolgo potrebovali... Telefonska naročila sprejemajo na telefon 721-122 in 724-393 vsak dan, razen srede in sobote. si 'ran 14 KULTURA IM HUlTURne PRIREDITVE Odprto pismo delavcev Glasbene šole Domžale Izobraževalni skupnosti Domžale, Izvršnemu svetu občine Domžale, Kulturni skupnosti Domžale, DPO v občini in sredstvom javnega obveščanja Delavci Glasbene šole Domžale opozarjamo na težak položaj Glasbene šole, ki je nastal po sprejemu sklepa Izobraževalne skupnosti občine Domžale, da mora šola od 1. septembra 1988 dalje 50% vseh sredstev, potrebnih za delovanje, pokrivati s prispevki staršev. Do sedaj je šolnina v skupni masi denarja predstavljala le 10 do 14 %, od sedaj pa naj bi s šolnino pokrivali 50 % vseh stroškov, kar pomeni povišanje šolnine za 453% glede na povprečje prvih šestih mesecev letošnjega leta. Tako bodo morali plačevati starši v mesecu septembru akontacijo za šolnino v višini 70.000.— dinarjev za instrumentalni pouk in 50.000.— din za skupinski pouk. Ker bo z rastjo stroškov delovanja šole ras!a tudi šolnina, lahko predvidevamo, da veliko družin tega stroška ne bo zmoglo, saj vemo, da je z majskimi ukrepi zvezne vlade limitirana rast osebnih dohodkov. Prihajalo bo do izpisa učencev iz Glasbene šole, kar kaže tudi anketa, ki smo jo izvedli v juniju 1988. Z manjšanjem števila učencev se delovanje šole še podraži, ker ostanejo stroški režije (snažilka, hišnik, tajnica, računovodstvo, ravnatelj) in materialni stroški nespremenjeni, kar pomeni v povprečju večjo šolnino za preostale učence. Tako ni težko predvidevati, da bo verjetno znašala šolnina še v letošnjem letu 100.000.— din mesečno in več. Vemo tudi, kaj to pomeni za družinske proračune staršev, še posebej tiste z nizkimi dohodki in za družine, ki imajo več otrok vpisanih v Glasbeni šoli. Tako bo občina Domžale kot ena bogatejših občin v republiki v kratkem Imela tudi Glasbeno šolo le za bogate. V preteklih letih se je Galsbena šola močno v rasla v vse pore družbenega in kulturnega življenja v občini. Bila je nepresahljiv vir kadrov za naše tri godbe, za Simfonični orkester Domžale-Kamnik in druge glasbene skupine. Naši pedagogi vodijo številne pevske zbore v občini. Ob tem si je z visokim strokovnim nivojem pridobila ugled ene najkvalitetnejših glasbenih šol v republiki. Njeni učenci in skupine so prinašali prve nagrade z različnih tekmovanj v Jugoslaviji in zunaj nje. Ob tem pa ni rasel samo ugled šole, ampak tudi ugled občine, v kateri tako kvalitetna Šola deluje. In prav ta občina je začela s sklepom Izobraževalne skupnosti zavestno, ob skoraj enoglasni podpori vseh delegatov, ki so s tem samo dokazali svojo odtujenost od baze, proces, ki bo pripeljal glasbeno kulturo v občini čez nekaj let le še v životarjenje. Delavci Glasbene šole se zavedamo težkih razmer, v katerih se danes nahaja go- spodarstvo in vse družbene dejavnosti. Vendar se ob tem sprašujemo, ali je glasbeno šolstvo in glasbena kultura res tako draga, da je treba začeti »rezati« pri njej. Vemo, da je ravno kultura, tudi glasbena, tisti segment, ki daje nekemu narodu njegovo samobitnost, saj narod brez kulture ni narod. Moflda pa se bomo v Domžalah navadili na to, da bomo kmalu ostali brez godb in Simfoničnega orkestra, nič več ne bo prvomajskih budnic, novoletnih koncertov, nič več prepevanja naših zborov? Vsem, ki so tako proti glasbi, svetujemo, da zapečatijo radijske sprejemnike, ker očitno lahko shajajo brez njih (tudi tako bodo prihranili kakšen dinar). V osnovnih šolah naj ukinejo pouk glasbe, saj bodo tako najenostavneje rešili problem manjkajočega kadra za realizacijo galsbenega pouka. Ukinimo glasbeno šolo! Če bo to pripomoglo k izhodu iz krize, v kateri se nahajamo, smo delavci Glasbene šole takoj za. Vendar smo prepričani, da v Domžalah na ta način ne bomo rešili nakopičenih problemov. Poudarjamo v Domžalah, ki so edinstven primer, ki išče poti iz krize v tej smeri. Ljubljanske glasbene šole bodo verjetno s šolnino pokrivale samo materialne stroške, v Kamniku pa bodo s šolnino pokrivali predvidoma samo do 15% vseh stroškov šole. Če se v domžalski občini le še nahajajo ljudje, ki jim glasba in glasbena kultura nekaj pomeni, delavci Glasbene šole Domžale predlagamo naslednje ukrepe: 1. Šolnina naj bo v razumnih mejah, da bo omogočeno glasbeno šolanje vsem glasbeno nadarjenim otrokom. Le nadarjenost otrok naj bo merilo za vpis v glasbeno šolo, nc pa finančna sposobnost njihovih staršev. 2. Poiščejo naj se sredstva za subvencioniranje šolnine otrokom iz socialno šibkih družin. 3. Zagotovijo naj se sredstva za štipendiranje posebno nadarjenih otrok. 4. Poiščimo dodatne vire financiranja za dejavnost glasbene šole. 5. Zagotovijo naj se sredstva za obnovo glasbene šole, saj je poslopje trenutno v razpadajočem stanju. 6. Z družbenimi dejavniki se moramo dogovoriti, katere podružnice — oddelke v občini bomo ohranili in katere ukinili zaradi neekonomičnosti. 7. V skladu z zmanjšanjem finančnih sredstev se moramo dogovoriti za postopno zmanjševanje števila učencev in pedagoškega kadra, torej obsega dela. To pa ne sme biti s previsoko šolnino, ki bi omejevala vpis nadarjenih učencev iz socialno šibkejših družin, ampak po dogovoru z družbenimi dejavniki in ob upoštevanju naravne fluktuacije pedagoškega kadra. Le tako bomo ohranili kvalitetno vzgojno-izobra-ževalno delo v šoli, ki bo pogojevalo nemoten razvoj glasbene in vse kulturne dejavnosti v občini. Predvsem pa je to edini način, ki bo našim otrokom omogočal razvoj v čim popolnejšo osebnost, ne pa, da bi zaradi naše kratkovidnosti načrtno vzgajali male robote. Soglasno sprejeto na seji zbora delavcev z delegati uporabniki dne 29. 8.1988. Predsednik Sveta: prof. Igor Saje Tudi letos Ulični večer kratkih filmov Fotokino klub Mavrica iz Radomelj je tudi letos priredil več uličnih večerov kratkih filmov in tako prinesel delček svojega ustvarjanja tako rekoč na dom. Ulični filmski večeri so se tako odvijali v Medvedovi in Hribarjevi ulici, uspel večer se je odvrtel tudi v Suhadolah pri Pi-berniku kar pod kozolcem, v načrtu pa imajo še več projekcij, na svojih »stalnih« mestih. Jesenski čas, ko še ni prehladno in ko smo spet bolj odprti tudi za kulturne dobrine tako člani Mavrice izredno dobro izkoristijo tudi za predvajanja, seveda pa s tretjim očesom spremljajo ves čas med letom vse pomembnejše dogodke v občini, vmes pa se najde tudi nekaj časa in denarja za lastna snovanja. Na Medvedovi v Mengšu sta operaterja Kari Steiner in Toni Muller prikazala devet filmov, oziroma šest kratkih filmov in tri risanke za najmlajše. Večer pa je popestril tudi igralec dramske skupine Mavrice in mojster umetniške besede Miha Kavčič. Filmi so bili izbrani po različni tematiki. Najprej smo si lahko ogledali kratki film o partizanski Lukovi bolnici, nato potopisnega Bratislava—Dunaj, zatem etnografskega Že-gen, nato domačijskega Dogodki v hramu Rožice, zatem mladinskega igranega Stava in delovno-zabavnega Nočno življenje. Avtorji filmov so bili Toni Muller, Janez Kosmač, Kari Steiner, Brane Bitenc in Tone Iglic Vseh šest Mavričinih filmov je še enkrat pokazalo, da so v tem klubu res pravi umetniški zanesenjaki, ki znajo lepo ujeti na celuloidni trak tako delček polpretekle zgodovine kot današnji utrip, filme opremiti z ustrezno glasbo in jih tudi tekstovno primerno obdelati. Vsak film je res vreden posebne pozornosti, saj se vidi, da je vsaka sekvenca narejena premišljeno, s pravim umetniškim pristopom in predvsem z veliko ljubeznijo do sedme umetnosti. Ob tem je treba povedati, da so v enem kratkem filmu zlepljeni trije, štirje ali celo pet običajnih filmov, vsak od teh pa je po pet starih milijonov, tako da je že en kratki film pravo malo premoženje, v glavnem pa mo- rajo filme kupovati zagnani člani Mavrice kar sami. Na Medvedovi so se jim številni obiskovalci oddolžili s prostovoljnimi prispevki, ki pa so kljub darežljivosti znašali 25600 din, kar pa je komaj za polovico običajnega triminutnega filma. Ta podatek sem napisal zato, da si lažje predstavljamo, kako drag je ta hobi in kako bi bila potrebna širša družbena pomoč, da bi vsaj važnejše občinske dogodke lahko posneli na barvne filme in ne bi na projekciji kronik gledali črno-belih filmov. Večer na Medvedovi je obogatil z umetniško besedo igralec Miha Kavčič, ki je predstavil najprej pridigo iz Martina Ka-čurja, nato pa še nemškega turista na našem morju. Oboje izredno prijetno in tekstovno brezhibno, tako da je ugajal vsem obiskovalcem. Večer pa sta simpatično vodili igralki mavrice Metka Kosmač in Marija Pogačar. Bil je prijeten večer pod zvezdnatim nebom, ki sta ga mi pomagala pripraviti tudi soseda Blejec in Lomovšek. I. Sivec I Razstavo in nove skulpture ob galeriji Vera je odprl likovi kritik in ustvarjalec Marjan Tršar. Zanimiv, za naše razmere nenavaden vendar kakovostei kulturni spored je privabil veliko število ljubiteljev likovn« umetnosti. Nove skulpture v Galeriji na prostem: VELIK LIKOVNI DOGODEK Ob galeriji »Vera« akademske slikarke Vere Terste njak Jovičič v Domžalah, Prešernova 9 je 6 novih skulp tur, ki so jih prispevali letošnji umetniki — ustvarjalci Zamisel za galerijo na prostem »Forma viva« je dala Ve ra Terstenjak-Jovičič, ki je tudi lastnik bližnjega zaprte ga galerijsko ateijejskega objekta. Ob ideji ustvarjati iz leta v leto izpopolnjujočo se paleto izdelkov v lesu ji je to uresničitev omogočila cela vrsta kolektivov. Posebej so ji pomagali pri uresničitvi te ideje SOB Domžale, SCP Beton Zasavje, Kulturna skup nost, PKB Commerce TOZD Marketing, Helios, pa tudi sosedi z razumevanjem, t. j. družine Graj, Grilj, Klemene Hočevar... Na priložnostni prireditvi, ki je po svoji vsebini in po javnosti izskočila iz utečenih in običajnih oblik priredi tev, kakršne so v navadi pri nas, je uvodoma spregovori znani likovni ustvarjalec, kritik in pedagog MARJAN TRŠAR. Poudaril je, da je kljub časom, kakršni so, možno propagirati in uresničevati likovno umetnost na visoki ravni na način kakršen se uresničuje pri Veri Terstenja-kovi: Gre za omogočanje idej, ki je možno, če so ljudje čistih src in odprte narave, kakršna je Vera Terster.jak, ki je svoje razstavišče namenila v bistvu drugim umetnikom. Gre za velik prispevek k razvoju kulture, zlasti likovne v domžalskem in. tudi v slovenskem kulturnem prostoru. V kulturnem programu so sodelovali igralca Jožica Avbelj in Demeter Bitenc, pevka Jelka Cvetežar, plesalka Maja Milenovič, igralki — recitatorski Simona Pihler ter Nevenka Koprivšek, Tomaž Habe z godalnim orkestrom ter drugi... Tako. Tradicija Forme vive, ki se že drugič predstavlja v septembru je začeta, treba je, da zastavljeno, začeto delo nadaljujemo. Idej, ambicij, želja, perspektiv je mnogo. Prostora za urejanje likovnih komunikacij Forme vive je še za dolgo vrsto let. Gre pa ob tem za financiranje, saj je jasno, da finančnih bremen urejanja Forme vive ne more še naprej v celoti nositi Vera Terste-njak. Prav bi bilo, da mesto, občina, kulturne organizacije gmotno podprejo nastajajočo kulturno dobrino, ki ne more biti prepuščena le gmotni moči ali nemoči enega posameznika. Estetska vloga likovnih sporočil okolja Forme vive v Domžalah ima naposled tudi že tolikšno pedagoško vrednost in poslanstvo, da ga ni moč več spregledati. Zahvaljujoč tej Formi vivi dobivajo doslej nerazumljena likovna dela vse več občudovalcev, ki to umetnost že sprejemajo v večji meri. Občani, obogateni z izkušnjami in vtisi iz minulih let so v vse večjem številu tudi že udeleženci v likovnem dogajanju (dokaz za to je tudi število obiskovalcev na letošnji otvoritvi), vse to pa prinaša tudi obveznosti, da Formo vivo dopolnimo tudi ob letu. M. B. V novem delu Forme vive na prostem se letos predstavljajo: Viktor Plestenjak, 1944 Ljubljana Pri njegovi figuri gre za izgubljenost človeka v prostoru in času. Človek zaprt v kletki svoje podzavesti — poskuša izstopiti iz nje. (Tehnika: beton in železo). Majda Lužar — tri njene figure se imenujejo sončna telesa. Človek črpa energijo od sonca. Brez sonca ni ži- vljenja, pri njenih figurah je šlo predvsem za dotik. Ko je luščila drevo (les), je pazila, da ohrani izrastline, ki jih je narava sama oblikovala. Igor Boševski — študent kemije — se ukvarja v prostem času s preučevanjem različnih filozofij. Njegova plastika predstavlja filozofije Indije. Simbolizira pot človeka od primitivnega do pro-svetljenega. Vera Terstenjak-Jovičič — Iz sedmih elementov (1 figura) češnjevega lesa prikazuje 7 ČAKR. Simbolizira človeško evolucijo od najnižje stopnje do vzvišenega stanja. Les je rezan po velikosti, kjer umetnica ohranja prvobitna stanja. Leseni elementi, ki simbolizirajo ljudi in se grupirajo, kažejo človeka kot socialno bitje, ki ne more živeti brez sočloveka. Srečo Vojska — Oblikoval je žensko glavo — poskušal pa poudariti simetričnost. Figura učinkuje arhaično. Alenka Eržen-Šuštaršič — Umetnica je oblikovala mavrični krog. Ta lahko simbolizira denimo življenjsko dobo. Delo je sestavljeno iz različnih lesenih oblik ter obarvano v pastelnih modnih barvah specifičnega tona. Mengšani so ob srečanju gorenjskih folklornih skupin v mestu pripravili tudi povorko. V mengeškem Kulturnem domu Srečanje gorenjskih folkloristov Sredi septembra se je v Mengšu odvijalo tradicionalno Srečanje folklornih skupin Gorenjske, ki je bilo izpeljano v organizaciji Zveze kulturnih organizacij Gorenjske, Združenja folklornih skupin Gorenjske, predvsem pa Zveze kulturnih organizacij Domžale in DKD Svoboda Mengeš. Nastopilo je devet folklornih skupin z Gorenjske, prišli pa so tuđi gostje iz črnom-Ija. Folklorne skupine so se zbrale v osnovni šoli Matija Blejca-Matevža, od koder je krenila povorka z napisi do Kulturnega doma. Na čelu je stopala Mengeška godba p.v. Lojzeta Velkavrha, novega mengeškega kapelnika. Na ulicah Mengša se je nabralo kar precej gledalcev, še bolj polnoštevilno pa so napolnili dvorano, kjer se je odvijalo srečanje folkloristov v izredno prijetnem vzdušju. Ker je bil spored srečanja izbran s posebno komisijo, se v glavnem ni ponavljal, tako da je šlo zares za lepo predstavitev folklornih elementov. Večer je prijazno povezovala Brigita Jeretina, skupine je pozdravil v imenu ZKO Domžale in DKD Svoboda Mengeš Slavko Pišek, na koncu pa so podelili vsem nastopajočim tudi priznanja, ki jih je izročeval predsednik Zveze folklornih skupin Gorenjske Franci Po-Ijanšek. Prireditvi je prisostvovala — in se o nastopajočih tudi izredno pohvalno izrazila — Metka Bencina, predstavnica ZKO Slovenije, oziroma slovenska strokovnjakinja za folkloro. Večer so s tradicionalno prikupnostjo začeli učenci OŠ Matija Blejca-Matevža z Mengeškimi igrami in plesi. Takoj so navdušili občinstvo in s svojo neposrednostjo in otroško razigranostjo pripravili ustrezno vzdušje za nadaljne nastope. Folklorno skupino Šolskega kulturnega društva vodi že vsa leta Štefka Mlakar, ki je tudi najbolj zaslužna za razcvet foklore v Mengšu nasploh, saj so iz »njene šole« tako rekoč izšli vsi mengeški folkloristi, od leta 1975 naprej, ko štejemo začetek mengeške folklore. Menim pa, da bi bilo treba otroške igre in plese nekoliko dodatno obdelati, oz. jih razširiti, da se ne bi pretirano ponavljali, kar stalne obiskovalce že nekoliko moti. Zatem so nastopili blejski folkloristi s svatovskimi plesi, zatem javorni-ški z belokranjskimi, mengeški s štajerskimi, škofjeloški z gorenjskimi, tržiški s prekmurskimi, kamniško-bistriški z gorenjskimi, črnomaljski z belokranjskimi in kranjski s prikazom dobrepoijskih svatbenih običajev. Med vsem sporedom so zagotovo izstopali domačini, ki jim lahko brez pretiranega lokalpatriotizma damo laskave ocene, saj so dosegli s svojimi štajerskimi plesi enega izmed viškov predstave. Drugi višek pa so prinesli Kranjčani, oz. FS Sava Kranj, ki so prikazali sprejem mladoporočencev, del svatbe in prihod ma-škar, vse v avtentičnih kostumih prejšnjega stoletja in tudi v dobrepoljskem narečju. Mengeška folkorna skupina, ki je veliko dosegla pod vodstvom Brede Kurzweil, izredno lepo nadaljuje svojo umetniško pot pod vodstvom Franca Jeriča, kar je izredno vzpodbudno, Kranjčani pa so navdušili tudi zato, ker so prikazali s folklornimi elementi značilen ljudski običaj tako neposredno in pristno, da nam bo ostal še dolgo v spominu, verjetno pa je to lahko zamisel tudi za druge folklorne skupine, da ne bi preveč ozko ponavljale isti program. In še nekaj o občinstvu. Vse folkloriste je nagrajevalo tudi med izvajanjem posameznih likov z bučnim aplavzom oz. skandiranjem, vendar pošteno: le tiste, ki so kaj pokazali, tako da so tudi folkloristi sami lahko ocenili, kaj je občinstvu všeč, oz. koliko truda so vložili v delo. Kdor je zamudil ta večer, mu je lahko žal. I. Sivec Domžalski jamarji Izpod lipe v jamo Pepca Blejc vedno pomeni tudi zagotovilo za dobro spremljevalno glasbo folkloristov. Sredi septembra je Društvo za raziskovanje jam Simon Robič pripravilo svoje tradicionalno praznovanje, tokrat nekoliko drugače, hkrati pa je bila kulturna prireditev povezana tudi s slovesnostjo ob začetku raziskovanj med Babjo in Železno jamo. Nova prireditev, ki je nasledila nekdanjih 25. prireditev, povezanih z Adamom Ravbarjem, se je imenovala Pod Krumper-ško lipo, s poudarkom na ljudskih pesmih in harmonikarjih ter s prikazom enega izmed ljudskih običajev. Od lipe ob gradu se je vil sprevod do jamarskega doma, začelo pa se je tudi odstranjevanje peska v rovu med jamama, ki sta sicer v neposredni bližini. Prireditev si je v vsej širini zamislil predsednik društva Stane Stražar, v veliko oporo pri izvedbi pa mu je bil tudi tajnik društva Edo Špendelj. Ob tej priložnosti sem se s predsednikom pogovoril tudi o delu jamarskega društva, tako da je zapis preplet kulturne prireditve in kratek pregled dela v preteklosti. Začelo se je z ubrano pesmijo bratov Pirnat pod staro krum-perško lipo, ki ima po mnenju predsednika že okoli štiristo let. Ravbarji so kruperški grad pozidali okoli 1580. leta, 1592 leta je bila znamenita bitka pri Sisku s Turki, kjer so pomagali tudi Ravbarji in prav iz tega časa je verjetno tudi izredno lepo rašče-na in dobro ohranjena lipa. Ker je tudi okoli nje dovolj prostora, je to čudovit naravni prostor za prisrčno prireditev, v kateri so nastopali ljudski pevci in godci, spraševala pa jih je Marina Ru-gelj. Poleg bratov Pirnatov so pod kruperško lipo v nedeljo popoldne nastopili tudi pevki Mici Omahna in njena sestra Ivanka, skupina Rožičevih pevcev, Marija Jemc, ki je prvič javno nastopila ter harmonikarji Lado Smolnikar, Jože Ulčar, trije Habjaničevi, Jože Velepec, Tone Omahna in Milan Resnik. Posebno sta izstopali s pesmijo Prijatelj, jaz vprašam te ... Mici in Ivanka ter celotna Rožičeva pevska druščina. Na koncu so nas obiskali Šentvidski fantje, ki so se pripeljali na vozu, prikazali pa so ljudske običaje na čelu s harmo- Ljudski godci p*^ krumperško lipo so privabil' mnogo obiskovalcev željnih starih domačih zvokov i" glasov... nikarjem Martinom iz Vižmarij. Glavne zasluge za to popestritev ima Tone Križnar, ki je šentvid-ske šrangarje pripeljal na Kru-perk, ves čas pa tudi sam sodeloval kot eden izmed navdušenih pevcev med njimi. Po povorki se je program odvijal pred jamarskim domom, kjer so spet nastopili bratje Pirnat, pa tudi basist Rok Lap in baritonist Janez Majcenovič, skupaj s citrarjem Tomažem Plahutnikom. Del tega programa pa se je odvil tudi v Železni jami, ki je izredno akustična in je bila pesem še veliko lepša. Domžalski jamarji so slovesno začeli kopati tudi rov med Železno in Babjo jamo, kar bodo nadaljevali v naslednjih tednih. Verjetno bodo pesek in vse primesi, ki so v rovu, odstranjevali s pomočjo žičnice. V jami pa so ob tej priložnosti prikazali tudi vrvno tehniko plezanja. Nasploh je bil pester in zanimiv spored, posebno najstarejših udeležencev. Nekoliko je motilo le to, da so mlajši muzikanti in tudi šran-garji zaigrali ali zapeli tudi novodobne pesmi, saj je bilo drugače popoldne naravnano v duhu čistega ljudskega izročila,_ kar je lepa obogatitev takega po-' poldneva, pa tudi nadaljne podobne prireditve bodo lahko slonele na takšni zamisli. Prireditev Pod kruperško lipo s podaljškom pred jamarskim domom je bila lepo obiskana, PRIHAJAJOČI ČLANI KULTURNEGA DRUŠTVA DOMŽALE -PREDERITE! Kulturno društvo Domžale pripravlja nov program za leto 1988/89 in vabi k sodelovanju nove člane saj je zato sedaj najbolj primeren čas. Dramska skupina se je letos »proslavila« z Pomladnim kabaretom, ki ga je predstavila kar petnajstkrat in že izbira tekst za naslednjo predstavo. Vaje so ob ponedeljkih zvečer. Mešani pevski zbor od vseb skupin v drušvu deluje najdlje. Jeseni ga bo »prevzel« drug pevovodja, ki bo sestavil nov program in s pomočjo korepetitorjev hitro privadil nove člane, da se bodo vklopili v »staro« ekipo. Vaje so ob tokih zvečer. Dekliški pevski zbor tudi vabi k sodelovanju nove članice. Ta zbor se loči od mešanega predvsem v tem, da je dekliški, po drugem programu in po tem, da je večina članic že iz osemletke pod okriljem Metke. DELNO NOVO V DRUŠTVU Plesna skupina Najprej smo vam dolžni opravičila za zamudo, ki nastaja, pa čeprav nismo krivi le mi, ampak vsakdo po malo. Za opravičilo pa vam zato nudimo poleg izraznega plesa kot lani še možnost vpisa v malo kazino, ki bo podružnična šola tiste »ta prave« iz Ljubljane. Pri obeh plesnih dejavnostih gre za predpis, ker bo urnik in razpored prostorov pripravljen na podlagi vašega vpisa. Opozoriti vas moram, da bomo upoštevali le predpisne prijave in da se morajo prijaviti tudi lanski člani plesne sekcije, zato ker se bodo nekateri od njih letos želeli vključiti v program male kazine in ne v izrazni ples. Zato vsi izpolnite prijavnice in jih pošljite Kulturnemu društvu Domžale. Ker je skupina za izrazni ples delovala že lani (čeprav poskusno), bom zato povedala nekaj več o mali kazini. Kot sem dejala — gre za podružnično šolo ljubljanske Kazine z enakim programom in enako ceno. Trenutno je ta cena 100.000 din za šoloobvezne in 70.000 dni za predšolske. Šolnina se plača za en semester v dveh obrokih. Vaje bodo za šoloobvezne dvakrat tedensko po eno šolsko uro in za predšolske enkrat tedensko po eno šolsko uro. Ker bomo (tako izgleda) začeli sredi polletja, se bodo vaje nadaljevale tudi preko zimskih počitnic in bomo zato letos izpeljali le en semester programa male kazine. In ko bo led prebit, upamo da drugo leto ne bo težav z nadaljevanjem oziroma vpisom novincev. pohvaliti pa je treba tudi gostinsko plat, s poudarkom na domači hrani, od zelja z žganci naprej, kar je res redkost na podobnih prireditvah, kjer navadno še vedno poznajo le čevapči-če. Nove akcije, nova odkritja Društvo za raziskovanje jam Simon Robič pa tudi drugače ne drži križem rok. Mlajši jamarji so v juliju opravili raziskovalno akcijo v Liki, kjer so odkrili tri lepe jame, med katerimi je naj-globja merila celo 535 metrov. Akcijo so izvedli v 16-tih urah, kar je še posebej treba pohvaliti, kljub opremi, ki se ne da primerjati z drugimi društvi. V ekipi je sodelovalo šest mlajših jamarjev, ki so dokazali svoje velike sposobnosti. V avgustu je jamarsko društvo skupaj s sosednjimi društvi in nekaterimi štajerskimi opravilo zanimivo akcijo raziskovanja jam na planini Ko rosica — akcijo je vodil Vido Kregar iz Volčjega Potoka — skupno pa so odkrili nadaljnih štirideset jam, tako da je na Korošici zdaj odkritih čez stopetdeset jam. Nekatere so globoke tudi do dvesto metrov. Najbolj zanimiv za jamarje se zdi Palčkov rov, ki je resnično pravljičen. Od Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani je društvo dobilo veliko novih eksponatov, tako da bodo domžalski jamarji lahko dopolnili že sicer bogato zbirko. let. Izrazni ples pa zamuja, ker lanske tovarišice pripravljajo premierno predstavo in so tako zaposlene, da še cel oktober ne bodo imele prav nič časa za vas. NOVO V DRUŠVU Lutkovna skupina bo začela od začetka. Člani se bodo učili lutke in jih nato v igricah tudi uporabljali. Pod vodstvom mentorjev se bodo kmalu lahko predstavili tudi drugim otrokom v knjižnici, vrtcih in drugod. Likovna skupina bo delovala v obliki likovnega krožka na katerem se bodo risarji in bodoči umetniki učili risati, spoznavati različne oblikovne tehnike in imeli bodo možnost še dodatno razvijati svoj talent. Ustvarjali bodo lahko tudi ob glasbeni spremljavi. Starostna doba članov ni omejena. ORGANIZACIJA PRIREDITEV K sodelovanju vabimo tudi tiste, ki so pripravljeni nuditi organizacijsko pomoč. Društvo je za začetek šolskega leta organiziralo za otroke »ČVEKARIJ0«, organizirali bomo novoletni koncert, dramske in pevske prireditve idr. Na podlagi prijav, bomo oblikovali skupine in določili natančnejši program dela posamezne dejavnosti. 0 kraju in času začetka bomo vsakega obvestili po pošti. Prijave pričakujemo najkasneje po enem tednu od izida časopisa na naslov Kulturno društvo Domžale, Ljubljanska cesta 58. PRISTOPNICA S katero__ (ime in priimek} izjavljam, da želim postati član Kulturnega društva Domžale. Želim sodelovati v ._ Datum rojstva: _ Točen naslov: _ Telefonska številka: Šola / zaposlitev: _ Datum: _ lastnoročni podpis ki je na ogled, skupaj z Železu" jamo, vsako nedeljo popoldni za organizirane skupine pa taj med tednom. Jamarji vabijo w di šolarje, da v naravi sami vid1' jo tako rekoč vse, kar je bilo jH kdaj v jamah, ki so bile na 9 šem območju tudi naseljene. Društvo za raziskovanje j a? se pripravlja tudi na 100-obletn1'1 co organiziranega jamarstva I Slovenskem, ki bo prihodnje 1* to, obiskali bodo tudi grob našf ga velikega biospeleologa Rob'; ča na Šenturški gori, pripravili bodo podobno prireditev kot I tos in še kup drugih zamisli irn3', jo- s i V občini pa bi se morali dalj' noročno tudi pripraviti 0* 400-obletnico pohoda Adaffl8 Ravbarja na Sisak, ki bo čez dc bre tri leta in pol, kar bi bilo tre' ba obeležiti z večjo prireditvijo saj dogodek močno presega ofr činske meje in je zagotovo sle venskega značaja. Domžalski jamarji so tudi ve seli, da je njihov obnovljeni doi* polno zaživel z zelo primerni!* najemnikom Markom Ravnikar jem, tako da se sem radi vračaj" tako posamezniki kot večje z«' ključene skupine, kar je pra< gotovo lep prispevek k popestri'; tvi gostinstva v naši občini' hkrati pa si marsikdo spotom' ogleda še zbirko v domu in bli njo Železno jamo. To pa je hkr« ti tudi namig za vaš nedeljski fl Ivan Sivec ! ŠPORT . ŠPORT. ŠPORT . ŠPORT .ŠPORT ŠPORT. ŠPORT. ŠPORT .ŠPORT . ŠP Mengeški lokostrelci Sami prvaki!!! Lokostrelski klub Mengeš obstaja komaj dve leti, skup-no ima trinajst tekmovalcev, drugače pa trideset članov, yendar se lahko že pohvali s takšnimi rezultati kot le malo-kateri klub. Združuje lokostrelce iz Mengša, Radomelj in Domžal in je eden izmed osemnajstih tovrstnih klubov v Sloveniji, kar pomeni, da konkurenca vendarle ni tako majh-na. Res pa je, da lokostrelci precej resno trenirajo, da imajo v predsedniku Janezu Vesu odlično vodstvo in da je precej razumevanja tudi s strani krajevne skupnosti. Ob izgradnji nove športne hale so lokostrelci izgubili strelišče, vendar bodo dobili novega ob nasipu ob robu parkirnega prostora, kar so jim krajevni možje že obljubili. Za Sprehajalce ne bo novo strelišče nobena nevarnost, za lokostrelce pa bo morda mesto še lepše. Lokostrelci se ne zapirajo in vabijo v svoje vrste nove člane kluba. Posebno so zaželjeni pionirji. Žal si mora vsakdo sam priskrbeti opremo, to je lok in puščice, to pa stane kar okoli šestdeset starih milijonov. Pričakujejo večjo pomoč s strani TKS, saj bi po rezultatih sodeč lahko uvrstili ta *Port med tekmovalnega in ne med množičnega, kot je Uvrščen in zato tudi slabo podpiran. Kar žalostno zveni, da niti najboljši v mednarodni konkurenci ne morejo na večja tekmovanja, da bi se potrdili in si nabrali še novih izkušenj. v Tudi pozimi imajo treninge in sicer v šoli, za kar so hvaležni vodstvu. Ker vse drugo visi na tekmovalcih samih, težav tako rekoč nimajo, le da se ne morejo enakopravno Udeleževati vseh tekmovanj. Poglejmo si nekaj boljših rezultatov v iztekajoči se sezoni! Janez Ves ml. je dosegel nov državni rekord na 25 metrov. Na Alpskem pokalu v Ankaranu je bil v močni konkurenci Janez Ves četrti pri članih, med mladinci pa Simon Ves prvi, Andrej Vuga drugi in Boštjan Šimenc četrti. •lanez Ves Boštjen Šimenc Andrej Vuga Na državnem prvenstvu v Postojni je bil med člani štirinajsti Sandi Jerman (Janez Ves je v JLA), med mladinci pa spet prvi Simon Ves, tretji Boštjan Šimenc in četrti Andrej Vuga. Med mladinci je v kategoriji compaund prosto zasedel prvo mesto Milan Flerin, med člani pa v isti kategoriji četrto mesto Miha Kavka ter peto Janez Škofic. - V Mengšu se je ob koncu avgusta odvijalo tekmovanje v disciplini H + F (lovska-poljsko), kjer se je mengeški klub med enajstimi klubi lepo izkazal ter je bilo med petdesetimi tekmovalci tudi nekaj lepih uspehov: pri instinktivnem stresanju je bil Sandi Jerman peti, Darko Dolinšek pa deveti. Pri Mladincih so bili prvi vsi trije Mengšani in sicer Boštjan Šimenc, Andrej Vuga in Jure Kobal. Pri pionirjih prosto je bila četrta Jerca Škofic. Pri pionirjih instinktivno je bil drugi Milan Flerin, šesti pa Janko Škofic. Pri članih je v kategoriji Compaund instinktivno bil tretji Tomaž Kosmač, pri članih compaund prosto pa šesti Johan Škofic in sedmi Miha Kavka. Po besedah predsednika kluba Janeza Vesa imajo za naslednje leto v načrtu še nekaj več tekmovalcev zveznega razreda, radi pa bi poslali tudi leta 1990 vsaj dva ali tri člane na svetovno prvenstvo v lokostrelstvu na Finsko. Člani društva so pomagali tudi v akciji ZSM Domžale na Kruperku in si iz tistih sredstev nabavili tri loke. Sicer pa naj spregovorijo sami tudi trije najbolj uspešni tekmovalci zadnjega leta! . Simon VES: »Z lokom streljam že tri leta in pol. Naučil sem se od brata Janeza. Tudi sam bi bil rad tako dober kot brat. V začetku sem streljal še v kamniškem klubu, zdaj pa seveda v mengeškem. Moj največji uspeh je 4. mesto na svetovnem prvenstvu v Italiji, osvojil sem naslov državnega Prvaka med mladinci in bil prvi v Alpskem pokalu v Ankaranu med mladinci. Postal sem tudi član slovenske reprezentance in smo v tekmah Alpe-Adria dosegli drugo mesto. Lokostrelstvo mi je všeč zato, ker se tako povrnem lahko nazaj k naravi, rad sem na zraku in na prostem. Moja želja je, da bi se lahko udeležil svetovnega prvenstva in olimpiade.« Andrej VUGA: »Začel sem pred štirimi leti, prav tako v Kamniku. Pred tekmovanji treniram več, drugače pa naj bi dva do trikrat na teden. Bil sem tretji v jugoslovanskem pokalu, lani drugi na državnem prvenstvu, letos sem postal državni prvak v daljinskem streljanju. Lokostrelstvo se mi zdi Zanimiv šport, rad sem v naravi. Vesel sem, da me doma Podpirajo in mi omogočajo treninge in tekmovanja. Letos sem zamenjal kategorijo z instinktivnega sloga na prosti slog.« Boštjan ŠIMENC: »Z lokostrelstvom se ukvarjam dve leti, odkar je klub v Mengšu. Poizkusil sem tudi že prej, tako kot mnogi drugi, pri tabornikih. Sem zmagovalec pri mladincih v jugoslovanskem pokalu, tretji na državnem prvenstvu Itd. V Mengšu si veliko pomagamo med seboj, smo res homogena ekipa, dobro se razumemo in se nasploh imamo fino. Ta šport je zelo plemenit, kar nekoliko v šali pravijo za ^se tiste športe, ki niso pretirano številčni in preveč obiskani. Res pa je, da smo skromno opremljeni — navadno imamo samo po šest puščic — štiri namreč nujno potrebuješ, torej le dve rezervi na tekmovanjih — medtem ko jih imajo '2 drugih držav po cele kupe. Pri nas pa več naredi dober trening in vnetost za ta šport.« Ivan Sivec Prejeli smo: 60 LET MENGEŠKEGA NOGOMETA K članku »60 let nogometa v Mengšu«, ki je izšel v 9. številki Občinskega poročevalca dne 19. maja letos izpod peresa prof. Ivana Sivca, bi rad prispeval nekaj svojih spominov oziroma pogledov na Nogometni klub Mengeš. Nanašali pa naj bi se predvsem na tri stvari: j — povod za ustanovitev kluba, — dopolnilo k imenom padlih borcev in aktivistov OF — članov kluba, — delovanje, oziroma bolje rečeno, nadaljevanje dela tega kluba med nemško zasedbo. Pisec omenjenega članka, prof. Sivec, prav gotovo ni namenoma prezrl nekaterih stvari, pač pa so ga njegovi sogovorniki, ki se je z njimi pogovarjal o NK Mengeš, pomanjkljivo seznanili z nekaterimi dejstvi. Tega tudi njim ne štejem v zlo, ker čas v tolikih letih opravi tudi v spominu ljudi svoje. Škoda je le, da ni obiskal še nekaterih drugih nekdanjih članov NK Mengeš. Tako menim npr. Cirila Kompareta, Lojzeta Podborška, Toneta Rozmana in drugih, pa morda tudi kakšnega navdušenega navijača. Na splošno pa bi bila raziskava zgodovine telesne kulture v Mengšu za kakšnega raziskovalca zelo zanimiva tema. To je namreč kraj, čeprav je bil nekdaj pretežno kmečki in obrtniški, ki je imel še za današnje pojme zelo razvejane te vrste dejavnosti (Orli, Sokoli, Nogometni klub, kasneje pa tudi Fantovski odsek oziroma Dekliški krožek in celo dva »ilegalna« mladinska nogometna kluba, Triglav in Mali Mengeš, dokaj razvito atletsko in smučarsko dejavnost itn.). Pa naj se vrnem k zastavljenim točkam. Povod za ustanovitev NK Mengeš je bilo nezadovoljstvo s tedanjo politiko. Mengšani so bili, tako kot drugod po Sloveniji, razpeti med tedanje politične stranke in njihove strasti Najštevilnejši v Mengšu so bili klerikalci, nekaj manj je bilo liberalcev, nekaj delavcev je bilo vključenih tudi v napredne sindikate, tik pred vojno pa so se pojavili še ljotičevci. Tudi telovadna društva so bila ločena po politični oziroma idejni pripadnosti. Nogomet pa je bil nova in mlada zvrst športa, ki so ga radi igrali mladi, ki pa jih še ni okužila politika. Tako so se odločili, da se združijo. Pod pokroviteljstvom nekaterih starejših občanov, očitno že tudi naveličanih politične delitve v drugih telesnovzgojnih panogah, so ustanovili NK Mengeš. Kdo so bili pobudniki ustanovitve, se danes z gotovostjo ne ve, skoraj zagotovo pa lahko verjamemo, da so bili med njimi tisti, ki jih navaja Vinko Blejec. Člani kluba so postali pošteni in požrtvovalni fantje, ki jim je bil pri srcu predvsem nogomet, ne pa politične zdrahe. Kasneje so se mladi začeli čedalje bolj uveljavljati, no in tu nikakor ne bi smeli prezreti Ivana Liparja, Jožeta Suštaršiča, Toneta Flerina in še nekaterih. Svoje prvo igrišče je imel klub, kot je pravilno rečeno tudi v objavljenem članku, ob zdajšnji Slamnikarski ulici (na Kan-čevem travniku), nato na nekdanjem mengeškem sejmišču ob Kolodvorski ulici, potem na travniku, kjer stoji zdaj Kulturni dom, nato na loških travnikih. To igrišče je obstajalo tudi med nemško zasedbo in k njemu se bomo vrnili kasneje. Po osvoboditvi pa so nogomet igrali v sedanjem športnem parku pod Gobavico. Ko so v članku našteta imena vnetih in dobrih nogometašev, ki so padli v NOB, pogrešam tu predvsem Matijo Blejca-Matevža, Miho Vrhovnika-Blaža in Franca Zalokarja. Povsem prav je, da je omenjen Peter Cerar, ki so ga Nemci ustrelili kot talca, ne zdi pa se mi prav, da med naštetimi ni Matije Blejca-Matevža, poveljnika Kokrškega odreda, ki je konec leta 1942 padel na Kostanjski planini in sekretarja odbora OF Mengeš Mihe Vrhovnika-Blaža, ki so ga nečloveško ubili jeseni 1944 v Trzinu pripadniki gorenjskega domobranstva iz mengeške domobranske postojanke in mengeški nemški orožniki. Franca Zalokarja pa so ustrelili domobranci-zadnji dan pred osvoboditvijo. Po zasedbi naše domovine aprila 1941 so Nemci razpustili vsa društva in tudi NK Mengeš je moral prenehati z delom. Izročilo telesne vzgoje in s tem tudi nogometa, je nato nadaljevalo Športno društvo Mengeš (Sportgemeinschaft Manns-burg). Kdaj je bilo ustanovljeno, ne morem zagotovo reči, vsekakor pa se je njegovo delovanje razmahnilo v začetku leta 1942, potem ko se je iz internacije vrnil v pozni jeseni 1941 Ivan Li-par, ki je postal tudi njegov predsednik. Vanj smo se vpisali mnogi kasnejši udeleženci NOB, TVD PARTIZAN DOMŽALE VABI TVD Partizan Domžale vabi stare in nove člane k vadbi rekreacije URNIK VADBE: OŠ Šlandrove brigade ponedeljek: — cicibani od 16.45 — 18. h — pionirke od 18. — 19.30 h — članice od 19.30 — 21. h torek: — člani od 19.30 — 21.h petek: — pionirji in mladinci — gimnastika od 18.15 - 20. h OŠ Vencija Perka sreda: — člani in članice od 19. — 20.30 h OŠ Venclja Perka — mala telovadnica 1. nadstropje vadi karate sekcija ponedeljek: - 18.30 - 19.30 h sreda: — 18.30 — 19.30 h OŠ Olge Avbelj odbojka moški torek: - od 19. — 21. h četrtek: — od 19. — 21. h tako da smo slovenski fantje in dekleta povsem prevladovali v njem. Nemca menda v društvu ni bilo nobenega. Pa tudi vse naše interno društveno poslovanje je potekalo v tedaj strogo prepovedani slovenščini. Stikov z za-vojevalčevimi oblastmi in organizacijami, kjer bi morali uporabljati nemščino, pa skoraj nismo imeli. Društvo je gojilo predvsem telovadbo in nogomet. Pri telovadbi nas je najbolj motilo nemško poveljevanje, ker so nam Nemci za voditeljico dodelili nemško učiteljico. Prav zaradi tega poveljevanja in njenega vpitja na nas, je prišlo tudi do izgreda, ki je bil verjetno eden od vzrokov, da so nemške oblasti spomladi 1943 društvo prepovedale. Tu naj imenim še to zanimivost, da je bil pod pretvezo, da gre za sejo društvene uprave 6. decembra 1942, ustanovljen v Liparjevi gostilni terenski odbor OF Mengeš, ki je obsegal nekdanjo občino Mengeš (Mengeš, Topole, Loka pri Mengšu, Dobeno in Trzin). V avgustu, septembru in oktobru je kamniški bataljon, ki mu je tedaj poveljeval Matija-Blejc-Matevž, razpošiljal v ravninske kraje kamniškega okrožja patrulje, ki so pustošile nemške občinske urade in vrtce, onesposabljale tovarniške obrate, delile partizansko literaturo med prebivalce, prepevale slovenske pesmi ter vlivale strah v kosti zlasti nemčurjem in kmalu postale tudi strah in trepet Nemcev. Patrulj je bilo pet, tretjo pa je vodil sam poveljnik bataljona. Patrulja se je čez dan zadrževala v glavnem na Dobenu, zvečer pa se je podajala na akcije v dolino (teh ne bom navajal, ker so bile že večkrat opisane). Ko pa so borci 23. septembra 1942 taborili pod Dobenom ob Loki pri Mengšu in blizu tedanjega mengeškega nogometnega igrišča, so popoldne imeli nemški nogometaši trening. Na Blejčevo pobudo so se partizani z njimi dogovorili ter nato odigrali nogometno tekmo. Kakšen je bil izid tekme, se sicer ne spomnim, ostalo pa mi je v spominu, da so tedaj na mengeški strani igrali Ivan Lipar, Lojze Podboršek in drugi, partizansko moštvo, sestavljeno iz borcev patrulje, pa je vodil Matija Blejc. Ta tekma, sredi belega dne in le nekaj stre-ljajev oddaljena od mengeške orožniške postaje, je bila za tedanji, nasilja polni čas, resnično hrabro dejanje, tako za mengeške nogometaše kot za partizane. Tekmi so prisostvovali tudi nekateri prebivalci iz Mengša in Loke. Za tiste čase nezaslišan dogodek (prej sem zapisal izgred), pa se je zgodil nekako novembra 1942. Ko se je pri telovadni uri nemška vaditelj ica nekaj razburjala, je stopil iz telovadne vrste kasnejši partizan Mirko Mu-šič-Zeus in jo udaril v lice. Žensko je seveda kar odneslo iz telovadnice (telovadba je bila v nekdanjem tedaj še nepožganem Sokolskem domu, zdaj je to Dom TVD Partizan), najbrž naravnost na orožniško postajo. Za čuda pa se Nemci za ta dogodek takrat niso zmenili in niso nič ukrenili. Kako pa smo se počutili mi v društvu, pa si je lahko predstavljati. Živeli smo v nenehnem pričakovanju, da nas bodo zaprli. Končno, in morda višek svojega protinacističnega razpoloženja, pa je Športno društvo pokazalo s tem, da je organiziralo v mengeški telovadndici silvestrovanje 1942/43. Na njem smo se zbrali predvsem mladi iz Mengša, Loke, Trzina, pa tudi iz Pre-serij in Jarš in praznovali začetek novega leta 1943. Prepevali smo slovenske pesmi in slišala se je samo slovenska beseda. Praznovanje pa je doseglo svoj vrhunec, ko je v dvorano pripeljal okoli polnoči Urbančev pomočnik (Janko Urbanec je bil tedaj mesarski mojster v Mengšu), vola, ki so ga imeli pripravljenega za zakol. Tedaj smo, seveda marsikateri že malo okajeni, začeli pozdravljati vola s »Heil Hitler!«. No, to morda niti ne bi bilo tako hudo, če ne bi samo lučaj stran od telovadnice, saj je bila vmes le hiša in cesta, v nekdanjem Prosvetnem domu, svoje silvestrovanje prirejali tudi Nemci. Tega so se udeležili predvsem nemški orožniki in krajevni oblastniki in nekaj Slovencev, njihovih pristašev. Nekateri od Nemcev, npr. tedanji mengeški župan F. Hertle, so prišli pred polnočjo celo k nam v Sokolski dom, vendar ni prišlo do izgredov, ker so odšli že prej, preden so v dvorano pripeljali vola. Lahko si je predstavljati, s kakšnim mačkom smo se zbudili zjutraj na novega leta dan z mislijo, da bo že kateri od očividcev oziroma soudeležencev našega silvestrovanja Nemcem nesel na nos, kaj smo počeli tisto noč. Vendar na srečo se to ni zgodilo. Nato smo v društvu nekaj časa mirovali. Vendar pa je uprava društva menim, da je bilo to nekako v začetku marca 1943, dobila z uprave okraja Kamnik dopis, da ta razpušča društvo, menda, če se prav spomnim, zaradi nekih nezaželenih prekrškov. Razumljivo, da smo tudi tedaj pričakovali, da nas bodo zaprli, vendar Nemci tudi tokrat niso ukrepali. Sicer pa bi delo pri Športnem društvu najbrž tudi samo po sebi usahnilo. Nekatere člane so Nemci mobilizirali v svojo vojsko, nekateri so odšli k partizanom, nekateri pa smo začeli tesneje sodelovati s partizani in pri organiziranju terena za NOB, ki je zlasti poleti 1943 doživelo v ustanovitvi odborov OF in njenih organizacij silen polet, ki ga je kronala 3. oktobra 1943 ustanovitev rajonskega odbora OF Mengeš. Tako so se končale napredne zamisli ustanoviteljev in članov NK Mengeš v NOB, v gibanju našega ljudstva za svobodo. Ivan Vidali Članek ali krajši sestavek ob šestdeseti obletnici nogometnega kluba Mengeš prof. Ivana Sivca je le spomnil javnost na športni jubilej. Če bi se pisec hotel s sogovorniki poglabljati v preteklost mengeškega nogometa in natančneje prikazati tudi sedanjo podobo, bi moral seči po drugačni obliki sporočanja, morda kroniki, v nadaljevanjih, na kar spominjajo tudi spomini tovariša Ivana Vidalija. Mislim, da je članek svojo nalogo opravil, bralce pa marsičesa spomnil in jih vzpodbudil k razmišljanju, tako tudi tovariša Vidalija. Če bi se bralci, tudi tovariš Vidali, udeležili vseh slovesnosti v krajevni skupnosti ob praznovanju jubileja . te športne zvrsti, bi bila marsikatera negotovost zaradi izpuščenih oziroma prezrtih imen ali dogodkov pojasnjena, morda se niti ne bi rodila. Predsednik IO NK Mengeš Jože Kralj VABLJENI! IZVRŠNI ODBOR TVD PARTIZAN DOMŽALE ŠOLA KARATEJA KARATE KLUB JARŠE vpisuje v šolo karate-ja in samoobrambe za pionirje, pionirke, člane in starejše osebe. Vpis in informacije dvorana Jarše (poleg kegljišča) vsak torek in četrtek od 19. do 20. ure. Treningi so posebno strokovno programirani za pionirje — za dekleta samoobramba — in za tiste, ki bi želeli tekmovati v športnem karateju in full contanc (z rokavicami). Treninge vodi Mršič Ivica, mojster karateja 1« dan. VABLJENI! RAZGLASI, OBJAVE, RAZPISI Mali oglasi Instruiram matematiko, fiziko in osnove elektrotehnike. Tel.: 737-278. Zakonca brez otrok najameta stanovanje. Tel.: 2«3-433 int. 260. Prodam dobro ohranjen štedilnik Gorenje (2 plin in 2 elektrika) Ljubljanska 84, stanovanje 13/111. — za novim kinom. VIKENDAŠI POZOR! Po nizki ceni prodam razne gospodinjske rabljene aparate (bojler, LŽ banjo, umivalnik, pralni stroj, itd). Informacije oa tel.: 722-177. Ugodno prodam rabljeni pralni stroj ZOPPAS, štedilnik, kiiperbuš in kuhinjski kot, okroglo raztegljivo mizo. Grabnem Marija, Kar-lovškova 2 (Krakovsko naselje), Domžale. Prodam zidano garažo v ulici Simona Jenka 8. Informacije po telefonu T22-818. Na Veljka Vlahoviča 4 prodam garažo v izmeri 32 m2, voda in elektrika, možnost tihe obrti. Tel.: 722-827. Orehove ali hruškove deske (suhe) kupim. Telefon: 737-093. Prodam rabljen štedilnik na drva. Pavli, Savska 48. Moški z dvema otrokoma v Zalogu pri Moravčah išče urejeno žensko, ki ima rada otroke za pomoč v dužini 5 dni v tednu. Peter Okorn, Zalog pri Moravčah 26, Moravče. Nudim pomoč pri težavah z osnovnošolsko in srednješolsko angleščino. Nena, 722-266. Iščemo mlajšo upokojenko, ki bo od 1. aprila 1989 pazila leto dni staro punčko na našem ali njenem domu na relaciji Lukovica, Dob, Vir, Domžale. Naš naslov: Kersnik Mitja, Lukovica n. h. Prodam nov štedilnik (2 + 2) in pečico za vgradnjo rosfrei - ISKRA. Tel. 737-371. Komisija za delovna razmerja TOZD Ptt Domžale objavlja prosta dela in naloge: — čiščenje delovnih in drugih prostorov na ptt enoti 61230 Domžale. Poleg splošnih pogojev mora kandidat imeti končano osnovno šolo oziroma nepopolno osnovno šolo. Trajanje poskusnega dela je en mesec. Kandidati naj vpisne vloge pošljejo v 8 dneh od objave razpisa na naslov TOZD Ptt Domžale, Ljubljanska 74, 61230 Domžale. Direktor Tozd Franc Konda FRIZERSKI SALON EMA MIKlC) Obveščamo vas, da smo odprli frizerski salon v Mengšu, na Blejčevi 32. Delovni čas: ponedeljek, torek od 13.—20. ure sreda, četrtek od 7.—17. ure in petek od 7.—15. ure, sobota, nedelja zaprto. VLJUDNO VABLJENI! (%uialiia (Močila, m mmcD OPTIK vida golavšek kidričeva 30 mengeš Delovni čas: od 8.—12. ure in od 15.—18. ure sobota od 8.—12. ure. Zdravnik okulist dela vsako prvo in tretjo sredo v mesecu od 15. do 17. ure. novo: naroČila za kontaktne leCe. Izdelujemo razna oblačila iz prinesenega materiala: — ženske plašče, svečane obleke — vse vrste usnjenih oblačil. URADNE URE: torek, sreda in petek od 11. —17. ure. IRENA SKVARČA Levstikova 9 Domžale tel. 721-041 POSLOVNOST JE SKRIVNOST USPEHA? Preglejte naš cenik., prihranili boste denar! Restavracija Repovž Domžale Sprehod po Veleblagovnici namesto vas... Zanimiva trgovska ponudba v oktobru POHIŠTVO, TALNE OBLOGE, BELA TEHNIKA, AKUSTIKA 6 mesečni kredit brez obresti 30 % pologa NOVO: pohištvo MEBLO 9 mesečni kredit brez obresti 30 % pologa Vse biago lahko kupite na 4 mesečni kredit 1. obrok ob nakupu brez obresti Sprehodili smo se po VELEBLAGOVNICI NAPREDEK in za vas med ostalo ponudbo našli še veliko izdelkov po ugodnih cenah. Vemo kako je vse drago, zato smo v Veleblagovnici iskali tako blago, ki ga morate kupiti in vam bi prihranek prišel še kako prav. Vstopite z nami v pritličje Veleblagovnice Napredek in se ustavite na oddelku z obutvijo. Tu lahko kupite moške usnjene čevlje v sivi in črni barvi z gumi podplatom že po 47.765 din. Prav tako so po ugodnih cenah copati za vso družino in ženski škornji po 186.400 din. Nadaljujem v prvem nastropju na oddelku ženske in moške konfekcije. Tudi tu boste še našli modne artikle po ugodnih cenah. Opozoriti vas moram na bogato izbiro ženskih zimskih plaščev (od 400.000 do 720.000 din), ženske jakne iz jeansa (od 52.200 do 60.000 din). Na oddelku moške konfekcije se med zelo pestro izbiro jesensko zimske kolekcije, najde še tudi nekaj hlač od 35.000 do 60.000 din. Prav tako je ugoden nakup moških srajc okrog 35.000 din dalje. Na otroškem oddelku bi med ugodnimi nakupi posebej poudarili otroške žametne hlače od 10—16 let od 22.500 do 29.500 din, otroške hola hop 100 % sintetika od 1.850 do 2.460 din, velika izbira nogavic od 700 do 1.890 din, bombažni puliji v starosti od 2 do 16 let po ceni od 4.000 din do 8.400 din, pleteni puliji v številkah od 2 do k. nS^d9k trgovsko gostinska DO »jT* NAPREDEK meBik n.sol. o. domžale__________ y/ 16 let po ceni od 4.200 do 12.500 din, dekliški puloverji od številk 4 do 16 let po ceni din 14.000 do 18.000 din. Posebno ugoden je nakup pižam od 12—16 let od 3.850 do 10.655 din. Športni oddelek ima še lansko zalogo in lanske cene pri naslednjih izdelkih: moške, ženske in otroške elastične smučarske hlače od 80.000 do 140.000 din. Opozoriti je treba na res ugodno in popolno izbiro priljubljenih »ski buck« oz. čevljev po smučanju po ceni okrog 30.000 din. Dobro so založeni še z smučarskimi očali in rokavicami, tudi po ugodnih cenah. Malo skrit za nakupe, pa zanimiv je oddelek z zavesami, posteljnino, brisačami itd. Tu lahko kupite po res ugodnih cenah flanelaste rjuhe za normalno posteljo po 13.980 din, za dvojno posteljo po 41.940 din, jogi flanelaste rjuhe 200 x 180 po 43.688 din. Posebno zanimiva je cena odej iz uvoza po 22.120 din. Na oddelku imajo tudi lepo izbiro Svilanit brisač II. kvalitete in zato 10 % nižje cene. Vse blago na 4 mesečni kredit brez obresti, prvi obrok pri nakupu. Irena Kralj z eno od strank v svojem novem lokalu NAJ. Starinarnica in galerija v SPB-1: Vonj starega časa ... V neposredni bližini Pizzerije Pipca, ki jo občani že poznate, je prijazna domačinka — ljubiteljica starin in vsega lepega — Irena KRALJ odprla nenavadno in za tak kraj, kakršen so Domžale potrebno trgovino: prodajalno starin, umetnin, likovnih izdelkov, različnih dekorativnih predmetov in drugega. Na trideset kvadratnih metrih je Irena lično razstavila ogledu prijeten izbor starin, likovnih stvaritev (grafike), lesne galanterije in neštetih drobnarij, ki jim ne vemo točno imena, so pa kot nalašč za nakup tedaj, ko se moramo odločiti, kaj bomo nekomu kupili za darilo ob prazniku, jubileju, uspehu. Irena prodaja tudi lepe stenske koledarje, čestitke, zvezke, papirno konfekcijo, idej pa ima tudi še nekaj. Zagotovila je, da sprejme v popravilo oziroma v restavratorske posege tudi manjše lesene plastike, kipe, okvirje, za večje pa se je potrebno dogovoriti za vsak primer posebej. Morda vsi ne bomo pri Ireni kupovali stvari: velja pa jo obiskati, se pozanimati za ceno predmetov, ki so bodisi novi ali pa so pomniki časov ^ — ljudi, ki so že davno mimo. Zadihati vonj tega starega časa pa je za marsikoga tisto, zaradi česar se bo pri Ireni oglasil na obisk, marsikdo, ki ima do teh časov, predmetov, spoštljiv odnos. Irena se trudi, da bo kot piše na vratih vse NAJ. Irena ima odprto vsak dan od 9.30—12. ure od 16.—19. ure, ob sobotah pa od 9.—12. ure. r / r^i / i a mr i PLETILSTVO RETEU VIDA * (061) 724-053 Vida Retelj ima trgovino s pleteninami v objektu SPB—1 nasproti pizzerije Pipca. Lokal je bolj odmaknjene lokacije in je bil doslej odprt v popoldanskem času. Od 1. oktobra naprej bo lokal odprt vsak dan tudi dopoldne in sicer od 9. do 11. ure. Ko smo si ogledali izbor pletenin, smo lahko uvideli, da gre za izredno sodobno oblikovane modele (elektronsko oblikovanje), modeli pa so oblikovani po najsodobnejših svetovnih modnih trendih. Pletenine lahko kupite v »Ž«, »M« in »OTR.« izvedbi. Cene so konkurenčne, o tem se lahko prepričate. OBVESTILO GRADITELJEM STANOVANJSKIH HIS - izločanje gradbenih načrtov: Pridite po gradbene načrte... Tudi v letošnjem letu se nadaljuje ustaljena praksa izločanja gradbenih načrtov individualnih graditeljev stanovanjskih hiš in delavnic, ki jim je pretekel 10 letni rok hrambe, kot določajo predpisi. Letošnje leto se bodo izločevali načrti za leto 1979. Obveščamo vse zainteresirane občane, da lahko prijavijo in prevzamejo svoje načrte do vključno 14. oktobra 1988 v sprejemni pisarni (soba 1) Skupščine občine Domžale. Po tem roku se navedeni načrti uničijo. SEKRETARIAT ZA OBČO UPRAVO OBČINE DOMŽALE OBČINSKI POROČEVALEC STRAN 18 Zahvala Ob prerani izgubi našega dragega moža, očeta, brata in strica JOŽETA POGAČARJA iz Radomelj se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so ga spremili na njegovi zadnji poti, izrazili sožalje ter poklonili cvetje. Hvala tudi vsem tistim, ki ste nam stali ob strani v teh težkih trenutkih in za vso pamoč, ki je bila nudena. Hvala gospodu župniku za lepo opravljeni pogrebni obred. Vsem skupaj še enkrat 'skreno hvala. Vsi njegovi. ZAHVALA Ob smrti naše drage mame, babice, prababice in tete KATARINE REMS Bidrove mame iz Žič se iskreno zahvaljujemo Vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in sodelavcem iz DO Napredek Domžale ter DO Helios Količevo za izraze soža-lja, darovano cvetje in maše ter spremstvo na njeni zadnji poti. Hvala gospodu župniku za lepo opravljen obred, Mirotu Rodetu za poslovilne besede, praporščakom, nosačem in pevcem za lepo petje. Lepa hvala tudi dr. Cerarju za dolgotrajno zdravniško pomoč. Vsi njeni. ZAHVALA Ob boleči izgubi našega dragega očeta, starega očeta in dedka ANTONA URBANIJA po domače Kroharjevega ata iz Vinj pri Moravčah se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem, znancem in vsem, ki ste v najtežjih trenutkih sočustvovali z nami, prinašali cvetje, nam izrekali soža-lja in ga v tako velikem številu pospremili na njegovi zadnji poti. Posebna zahvala tudi dr. Farkašu za dolgoletno zdravljenje, govorniku od ZB za poslovilne besede, pevcem in gospodu župniku za lepo opravljen pogrebni obred. Enako tudi ZD Domžale. Še enkrat vsem iskrena hvala. Žalujoči: vsi njegovi. Domača lipa zdaj sameva, pod njo na klopci te zdaj več ni, V naših srcih je praznina, močno pogrešamo te vsi. ZAHVALA Ob nepričakovani smrti našega dragega moža, očeta, brata, strica in starega ata PETRA ZAMANA iz Rov pri Radomljah se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem, sosedom in znancem za izražena sožalja, za darovano cvetje ter za številno spremstvo na njegovi zadnji poti. Zahvaljujemo se tudi DO Induplati Jarše, govorniku za poslovilne besede ter gospodu župniku za lepo opravljen pogrebni obred. Žalujoči: vsi njegovi. V SPOMIN Minilo je leto dni, odkar nas je zapustil za večno naš dobri mož, oče, ded in praded ANTON BRODAR iz Zg. Dobrave pri Moravčah Že eno leto bolečin, odkar so tihi koraki le spomin na tebe; ta spomin nate ne bo nikdar usahnil. Hvala vsem, ki se spominjate nanj in mu prižigate svečke. Ohranili te bomo v hvaležnem in lepem spominu. Žalujoči vsi tvoji! ZAHVALA Ob boleči izgubi našega moža, očeta, starega očeta in brata LUDVIKA ULČAKARJA st. iz Podstrani pri Moravčah se iskreno zahvaljujemo vsem, ki ste nam v težkih trenutkih stali ob strani. Posebno se zahvaljujemo osebju ZP Moravče, DO Termit TOZD Pe-skokopi Moravče za besede in spremstvo ob slovesu, gospodu župniku in pevcem iz Moravč, sosedom in vsem, ki ste nam izrazili besede sožalja in ga pospremili na njegovi zadnji poti. Žena Marija in sin Ludvik z družino. ZAHVALA Ob izgubi moža, očeta in dedija IVANA GUJTMANA iz Vira pri Domžalah se zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem za izrečeno sožalje, darovano cvetje in spremljanje na njegovi zadnji poti. Hvala tudi dr. Lombarju za dolgoletno zdravniško pomoč. Žalujoči: žena Ani, sinova Bojan in Marjan z družino. ZAHVALA Ob izgubi našega dragega moža, očeta, starega očeta, brata in strica IVANA LUKA NA iz Dragomlja 93 se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom in sosedom za izrečena sožalja in darovano cvetje ter vsem za udeležbo na pogrebu. Prisrčno se zahvaljujemo domžalski godbi, gasilcem za spremstvo in govor ter gospodu kaplanu za lepo opravljen pogrebni obred. Posebno zahvalo dolgujemo dr. Petru Cerarju iz Domžal za dolgoletno zdravljenje na domu in dr. Igorju Krizmanu iz Ljubljane za zdravljenje v bolnici. Ne nazadnje pa se lepo zahvaljujemo Ivanu Kepicu iz Dragomlja za lep poslovilni govor, t, • • b Vsi njegovi. Veliko Vas je s svojo toplino in prijateljstvom potovalo v življenju v lepem in težkem z našim dragim MILANOM MERHARJEM Pospremili ste ga do poslednjega domovanja s toplo mislijo, besedo, njegovo pesmijo in ne samo s tremi cvetkami z domačega vrta, kot si je želel. Bil je bogat, ker je imel rad toliko ljudi, ker ste ga imeli radi in hvala vsem, v katerih spominu še živi. Vida in Marjeta z družino. V SPOMIN 29. septembra sta minuli dve leti, odkar nas je zapustila naša draga mama in stara mama MARIJA TERPIN iz Štude Vsem, ki se je spominjate in obiskujete njen grob iskrena hvala. Vsi njeni. ZAHVALA Ob boleči izgubi naše drage mame, stare mame, prababice in tete IVANE COTMAN Pavrove mame se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, dr. Farkašu za dolgoletno zdravljenje, patronažni službi, tov. Mari, praporščakom, oktetu TOSAMA, gospodu župniku Žnidarju za lepo opravljen pogrebni obred in vsem vam, ki ste jo tako številno pospremili na njeni zadnji poti. Vsi njeni. ZAHVALA Ob boleči nenadni izgubi naše drage SLAVI ŠTAMCAR roj. Ledovski iz Domžal, Vojkova 5 se iskreno zahvaljujem vsem sosedom in znancem za izrečeno sožalje in podarjeno cvetje. Zahvala vsem za spremstvo na njeni zadnji poti in posebej hvala gospodu župniku za lepo opravljen pogrebni obred. Žalujoči Jože z družino. Lojzki Tratnikovi v slovo Vroče julijske nedelje smo se na domžalskem pokopališču še zadnjič poslovili od LOJZKE TRATNIKOVE, naše dolgoletne simpatizerke in aktivne članice, ki je domžalskim tabornikom posvetila kar nekaj let svojega življenja. Pred 25 leti smo se z njo prvič srečali na taborjenju v Bohinju. V tistih časih smo imeli stalne težave, kje dobiti kuharico, ki bo pripravljena sprejeti odgovorno nalogo. Skromna materialna sredstva in ne preveč lahki delovni pogoji niso odvrnili Lojzke, da ne bi z veseljem sprejela te naloge, ki jo je tudi uspešno in v zadovoljstvo vseh taborečih še nekaj let, vsako poletje opravljala. Ko ji zdravje ni več dopuščalo, da bi bila skupaj z nami pod platnenimi strehami, se je posvetila aktivnemu delu pri pridobivanju in vključevanju starejših članov in prijateljev taborniške organizacije. Bila je tako prepričljiva, da smo imeli kmalu zelo močan klub starejših tabornikov. Organizirala je nekaj taborniških akcij na katerih smo se srečevali mladi s starejšimi in na ta način ustvarjali pogoje za nadaljnjo krepitev taborniške organizacije v občini. Tovarišica Lojzka je eno mandatno obdobje opravljala tudi funkcijo starešine odreda. Za svoje aktivno in požrtvovalno delo v taborniški organizaciji je prejela več priznanj med drugim tudi srebrni znak Zveze tabornikov Slovenije. Za vse, kar je storila za taborniško organizacijo, smo ji hvaležni in se je bomo z vsem spoštovanjem vedno spominjali. TABORNIKI ODREDA SKALNIH TABOROV DOMŽALE V spomin: Anton Orehek -Brate Dne 25. septembra je bilo na domžalskih Žalah poslednje slovo od uspešnega in priljubljenega športnega delavca 59-letnega Antona Orehka—Brateta Pred dnevi se je iztekla njegova življenjska pot, ki je bila dolga leta posebej bogata na športnem področju, kjer je veljal v svoji generaciji za najbolj vsestransko dejavnega v različnih panogah. Med svojimi vrstniki se je izkazal kot alpinist v okviru Planinskega društva, udejstvoval se je kot telovadec in smučar v TVD Partizan Domžale, izjemno bogata je bila tudi njegova dejavnost v nogometu, kjer je igral v moštvu, kije nastopalo v prvi slovenski ligi. Njegovi največji športni uspehi in najdaljše delovanje pa je bilo povezano z atletiko in košarko. Že kot dijak na usnjarski srednji šoli v Karlovcu je dosegel zavidljive uspehe na atletskem prvenstvu Hrvaške, ko pa se je vrnil v Domžale, je bil med najboljšimi atleti domačega kluba Vrhunec uspehov je dosegel kot član ljubljanskega Atletskega kluba Odred, ko je postal tudi kandidat za državno reprezentanco v teku na 400 m z ovirami Ves čas po vrnitvi s šolanja v Karlovcu je bila njegova aktivnost posebej posvečena košarki. S prijateljem Vidkom Zuletom sta opravila pionirsko delo pri uveljavitvi te, danes po kakovosti vodilne športne panoge v domžalski občini. Domžalskim košarkarjem je bil prvi vaditelj, dolga leta nepogrešljivi igralec prvega moštva, po prenehanju aktivnega igranja je opravljal številne funkcionarske naloge v domačem klubu, s svojim delom pa je prispeval tudi k uspešni izvedbi nekaterih akcij za razmah košarke na Slovenskem. Za svojo športno aktivnost je prejel številna občinska priznanja, priznanja Okrajne zveze za telesno kulturo Ljubljana in Košarkarske zveze Slovenije, bil pa je tudi dobitnik Bloudkove značke. Pri svojem športnem udejstvova-nju si je ustvaril širok krog prijateljev v Domžalah in drugod po Sloveniji, ki so cenili njegove športne uspehe in nenehno pripravljenost, da izpolni kakršnokoli nalogo, ki so mu jo zastavili pri organiziranju športnega življenja, posebej pa je bila zanj značilna vsakršna podpora športnim dejavnostim S svojim dolgoletnim in požrtvovalnim delom, še posebej tudi s tovariškimi in prijateljskimi odnosi, se je trajno zapisal v zgodovino domžalskega športa in v spomin svojih športnih in drugih prijateljev. Športni prijatelji Obnovitev pokopališkega zidu: 84 let je zdržal... Zid starega domžalskega pokopališča bo treba obno viti. Zid, ki so ga zgradili leta 1904 (o tej gradnji govor v knjigi Zgodovina fare Domžal, kronist Franc Bernik) jc v 84 letih nekoliko opešal, saj ugotavljajo, da že ogrozi varnost; najbolj varnost prometa na železniški progi ot kateri v neposredni bližini poteka. Dolg je približno 10( m, visok 5,5 m. Statično menda ni več najbolj zanesljiv zato bodo s posebnimi vzdrževalnimi deli skušali to nje govo hibo odpraviti, oziroma statiko vsaj izboljšati. Za ta, menda že prepotrebna dela so združile denai tri krajevne skupnosti ter SKIS. Gre za nekako 5 milijo nov dinarjev, kolikor bodo dela v prvi fazi veljala. Gre zč sredstva iz skupnih investicij. Dela bo izvajalo Komunal no podjetje Domžale. 'I # m x Stari zid domžalskega pokopališča pred popravilom. Tone Ravnikar: PODATKI O STAREM DOMŽALSKEM POKOPALIŠČU ... Kot kaže letnica so zid zgradili leta 1904-pred 84 leti... Naj navedem odlomke iz knjige »Zgodovina fare Domžale« domžalskega župnika in zgodovinarja Franca Bernika. Domžale so postale fara 25. 9. 1908, po več kot 100-letnem boju. Do takrat so Domžale spadale pod mengeško faro. Seveda je bilo za to treba postaviti tudi pokopališče. Le-to so na Goričicl postavili leta 1904. O tem govori tudi kamen z letnico 1904, ki je vzidan na zunanji, južni steni pokopališča. Za to je bilo treba odstreliti del griča, kajti hrib je bil dotlej iz žive skale. Ob izdelavi pokopališča so izginili še nekdanji ostanki nekdanjega turškega tabora na Goričici. 4. maja 1904 so pričeli z deli. Prekopati je bilo treba ves pokopališki prostor, da se je videlo, do koti »vMd živa skala. Treba je bilo dovažati material za zidanje in zasipanje, kamen In pesek ter napraviti več metrov visok zid, ki Je bil oddaljen 4 in pol metra od železniške proge. Dela so končali v kratkem času šestih mesecev. Za to so porabili 1066 voz kamenja, 3787 voz zemlje, 1012 voz peska. To ogromno količino so domačini napeljali v šestih mesecih prostovoljnega In brezplačnega dela. Kamen so vozili iz kamnoloma pod Šum-berkom, poleg tega pa tudi iz sto-bovske gmajne. Od 300 do 400 voz je bilo prepeljanih eno samo popoldne. Kamen Iz kamnoloma je daroval trgovec Franc Flerin iz Zgornjih Domžal. Prvi mrlič, pokopan leta 1904, je bil pet dni star fantek — sinček Martina Osovnlka iz Spodjnih Domžal št. 33. ZGODBE O TRZINSKI Humoreska: ŠTORKLJI... Bil je čisto navaden dan, petek 9. 9. 1988, ko nas je v uredništvo poklical občan iz Trzina. Na bližnjo novozgrajeno hišo se je zatekla štorklja. Zakaj je sedla ravno nanjo nihče ne ve. Morda je zaostala za skupino, ki je bila sedaj že namenjena v južne kraje. Obstala je torej na trzinski strehi in nič ni kazalo, da namerava odleteti. Tako je bilo prvi dan, drugi se je že rojeval. Mladi Trzinci ali Ločani na poti v šolo pa kamenje v roke; da bojo prepodili - štorkljo, živi simbol rojevanja. Tudi mož v modrem je nekaj hodil okoli; pa nihče ni bil pristojen, da kaj ukrene v zadevi »trzinska štorklja«. Tako so poklicali nas, naj vendar nekaj ukrenemo. »Dobro«, smo si dejali, »najmanj kar je, je to, da jo lahko slikamo«. Pa smo šli tja. Medtem so štorkljo že spravili na tla, med hiše. Ona pa kot sprehajalka na sprehod po Trzinu. Došli smo jo pri Kosirnikovih na Mengeški cesti. Tam pa nam je starejša občanka povedala, da jo je bilo treba spraviti s ceste, naprej pa ni vedela kaj storiti z njo. »Kaj sedaj?«. Prijazna gospa Kosirnikova je ponudila prostor v bližini hleva, kamor smo družno »gostjo« pospremili. Vodo je dobila, hrano tudi, mi pa smo se znašli spet pred problemom »kaj sedaj?« Najprej na telefon. Kdo bi se spomnil drugega naslova kot je Veterinarski zavod Domžale-Kam-nik. Ni se oglasil človek, ampak avtomat in povedal, da naj nujna sporočila oddamo avtomatičnemu zapisovalniku. Kot da bi ta znal kaj ukreniti! Slušalko smo položili dol... Misel na veterinarskega občinskega inšpektorja v Domžalah smo opustili, saj je bilo petkovo popoldne, pred nami pa cel dolgi vikend. »Aha, živalski vrt bo pravi naslov!« pomislimo. Telefonsko slušalko v roke in tako dobimo uslužbenko. Vso zadevo ji razložimo, ona pa nam ni vedela svetovati drugega kot to, da naj živalco pripeljemo tja. Prijazno je povedala, da žal nimajo pri roki primernega prevoznega sredstva, sicer bi sami prišli po štorkljo. Gospodinja Kosirnikova se je zbala, da bomo štorkljo »pozabili« pri njej, ona pa ne bo imela kaj početi z njo. Zato naju ni pustila, da bi odšli. Torej sami moramo zagotoviti prevoz. Prevažati štorkljo, to ni enostavna stvar. V vsak avto tudi ne gre. Kar precej je velika, vrat ima dolg, živi pa tudi na visoki nogi... ........Illllllilll...... Pa se je izkazal s humanitarnim razumevanjem::::;:; afere »trzinska štorklja« zasebni avtoprevoznikj;;§: Ivan Vrenjak po domače, kot ga poznamo Domžal- >:;•;: čani - BUNČEK. Kombi je bil primerno vozilo za:;•;•;•: transport štorklje v Ljubljano ob Večno pot... i;;:;:: Tam smo še zvedeli, da smo obogatili zbirko ptici;!;:;; s primerkom, kakršnega še nimajo in so nam ob tej:;:;-;: priložnosti izdali »dokument« ki ga objavljamo. ;i*j; Ptica je na »pravem« mestu, mi smo storili, karj» smo menili da je prav... Preprečili smo vsaj to, dag;-;; je ne bodo več obmetavali s kamenjem. Kakšen bi $g bil pa sicer njen konec, pa si kar mislimo... VIRSS M Ihanci so tiči ali kako je nastajalo ihansko letališče Kdo bi si mislil, da bo do tega prišlo. Podtalno in kot da se nič ne dogaja so Ihanci prišli do svojega letališča. Sicer pa bi si lahko mislili: če imata letališči dve največji slovenski mesti —■ to je Ljubljana in Maribor, naj ga ima — po številu prebivalcev tudi tretji največji slovenski kraj Ihan. Da se pripravljajo v Ihanu na letališče, bi se dalo soditi že po obisku iz vesolja, saj so si prebivalci tega planeta — NLP prišli ogledat ihansko lokacijo — in bili pri tem početju tudi opaženi (glej članke v časopisih ...). Menda so skušali tudi že pristati na njem ... Ihanci pa o letališču še naprej nič! Kdo bo pa dajal na veliki zvon tako neproizvodne investicije, saj tudi drugih ne dajemo (in ne smemo!)!!. Saj bi jim vse skupaj ustavili! Pa so zviti kot aksa ti, Ihanci! Povezali so se s tujim partnerjem, ki je tudi prav podtalno in brez velikega pompa poslal svojega predstavnika v Ihan in pristal z letalom CESSNA na njivi ob baru »CANCANU«... Ihanci so seveda že imeli pripravljenega in na voljo letališkega mojstra za skupna sovlaganja. Domačin Lojze Dimic je prispeval ihansko tehnologijo za izdelavo letališča imenovano traktor, pokosil travo in prva pista za vzlet je bila na voljo. Tujemu partnerju izdelek ni bil všeč, prišlo je do mednarodne reklamacije in Lojze je brž izdelal novo letališko stezo; z njo je bil tuji partner zadovoljen. Ihanci tako imajo letališče, firbcev imajo tudi dovolj (za dve letališči), gostinski objekt — letališka restavracija je tudi v bližini (Can-Can). Letališki mojster že čaka na nove mednarodne pošiljke izpod neba. Težava je le s stevardesa-mi, pilotov, ki znajo voziti pa je dosti: sicer so bolj strokovnjaki za to, da vozijo barko tam okrog Zvončka, pa vendar. Tu v Domžalah gradimo razne stavbe, centre, ki se nam kmalu podirajo na glavo, s tem pa si nakopljemo tudi kup težav. Ali ni krasno, da se tako letališče, kot je ihansko v nobenem primeru ne more podreti na glavo, skozi streho, ki je ni, ne more nikomur teči — in podobno ... So pa tiči ti Ihanci! Le česa so se spomnili! M. Brojan Nedopustne korekture in neresnične navedbe V prejšnji številki Občinskf ga poročevalca je bil, v rubri' PREJELI SMO objavljen n* prispevek. Izpuščen je nas!" prispevka, ki naj bi se glasiL »Verjetno niste ved«'* zato - PREBERITE I ta prispevek. Spoznali I'0' ste zanimivosti (krtinskr ga) in širšega (občinske ga) značaja.« Kot t a "ov prispevka, je p1* oMikov: tudi eden od pod"8' slovov. V tekstu je izpuščeno j! di naslednje besedilo: ...1 stveno ugrožene kmetijske pof šine in kmetijska proizvodi)}'' Mogoče bodo« ... Vse to je W" storjeno brez mojega soglasj* Še več — uredništvo si je dovolj' lo objaviti — celo nasledil? NERESNICO: »Na zahtevo avtorja član# objavljamo nelektoriran; taK» nega, kakršnega smo prejeli!" Kaj takega nisem nikdar t'*" teval, niti ustno, niti pismen* Takih pomankljivosti in nere* nic ni mogoče opravičevati s P"' jasnilom — tiskarski škrat Očitno gre za postopek nam* njen zmanjšanju pomena p'1' spevka in poizkus diskvalifik* cije avtorja. Za take postopkj pa odgovornost — ne bi sm«'l izostati. Alojz Smolnikar POJASNILO UREDNIŠTVA? Članek je avtor sam prinese! v uredništvo z zahtevo, da se g! ob objavi prav v ničemer I spreminja, to svojo zahtevo t celo ponovil. Ob tem sta bili navzoči dve osebi, ki lahko p"' trdita resničnost zgornje ni vedbe. Prav pa ima tov. Smolnikar* pritožbi, češ da smo mu spr«' menili naslov. Res je, za to sf mu opravičujemo, bralci pa naj sami presodijo, v koliki meri j« naslov primeren. Uredništvo / —,____I Težav s kruhom ne bo več: Skoraj krušni boutique... V stari Lenčkovi slaščičarni, ki sicer dolga leta nosi naslov Slaščičarna Bistrica, so se odločili, da siceršnjo slaščičarsko ponudbo; povečajo. Odločili so se za kruh. Znano je, da petero delavcev tega' majhnega domžalskega kolektiva že leto dni deluje v okviru ŽITA TOZD Pekarstvo in testeninarstvo. Tako je z novo rešitvijo pri Lenčku prišlo do izredno razširjene krušne ponudbe: Radomeljski kruh lahko stranke kupijo v treh različicah, Kamniškega kruha imajo štiri vrste (ajdov, koruzni, ovseni, sorski), prodajajo francoski kruh, dobite lahko imenitni potico (vi Žitu jo pečejo celo za izvoz), tu pa je cela vrsta različnega peciva: na voljo so žemlje, kifeljčki, makovke, lepinje, slaniki, bigice, bio dieti- j čne stručke, rženo pecivo, francoski rogljiči, zlati prepečenec, toast, \ burek, ajdov kruh z orehi in drugo. Dolg spisek: skoraj 100 vrst pe- i civa. Seveda ob tem ohranjajo tudi celotno dosedanjo slaščičarsko pa- j leto izdelkov. Tudi postregli vam bodo v kotičku — kot doslej. S pijačo — sokovi vred! Odprto imajo vsak dan med 6. in 18. uro, ob sobotah pa od 6. do 13. ure. Kolektivu, ki ga vodi Dani Kraljeva, želimo, da bi začetni zagon obdržal, prav tako ohranili celotno krušno ponudbo ter mnogo strank, ki so trgovino — »boutique kruha« že vzeli za svojo. Jo boste tudi vi? Sp-Dy , ZLATI SLAMNIK - VERI TERSTENJAK Uredniški odbor »Občinskega poročevalca« je na svoji seji 19. septembra 1988 sklenil, da se priznanje »Zlati slamnik« podeli akademski slikarki Veri Terstenjak iz Domžal za širjenje likovne kulture, odprtost njenega kulturnega ambienta za vse ustvarjalce ter za pedagoško delo, ki ga je doslej opravila v delu z mladimi. Pridite poslušat pravljice... KNJIŽNICA DOMŽALE vas ponovno vabi na ure pravljic, ki bodo vsak torek ob 17. uri. V mesecu OKTOBRU boste lahko poslušali: 4. 10. 1988 K. Brenk: Pšenica, najlepši cvet 11. 10. 1988 K. Hroch: O goskici, ki se je učila peti 18.10.1988 J. Bitenc: Jakčev klobuček 25.10.1988 M. Vogelnik: Kam barčica, kam deščica Nova ponudba »starega Lenčka« - široka krušna ponudba... Slaščičarna Bistrica G0RJAČA R0K0VNJAČA - VZDRŽEVALCU JAVNIH POVRŠIN Graja Gorjača rokovnjača se podeli vzdrževalcu javnih površin v SPB-1 v Domžalah za skrajno malomaren odnos do čistoče v tem velikem skupnem objektu. Otroci so neposredno po začetku pouka dobili svojo priredij - ČVEKARIJO. Pripravili sojo delavci domžalske knjižnice v W komunalnega centra in ob njej. VI RAN 20 občinski POROČEVAlI