Argumentacija v jeziku proti argumentaciji z jezikom IGOR i. ŽAGAR POVZETEK Namen članka je prikazati (pre)oblikovanje Ducrotove teorije argumentacije v jeziku, njen konceptualni aparat in njen analitični domet. Izhajajoč iz razlike med informativnostjo in argumentativnostjo avtor konceptualizira razlikovanje med argumentiranjem in decluciranjem, vpelje koncept argumentative usmerjenosti izjave, in, z umestitvijo izjave na argumentativno lestvico, njen smisel utemelji na toposih kot neki (družbeni) skupnosti skupnih, splošnih in stopnjevitih strukturah. ABSTRACT ARGUMENTA TION IN LANGUAGE OPPOSED TO ARGUMENTA TION WITH IANGUAGE The goal of the article is to illustrate the (trans)formation ofDucrot \v theory of argumentation in language, its conceptual apparatus and its analytical potentials. Proceeding from the differences between informativeness and argumentativeness, the author conceptualizes distinctions between argumentation and deduction, introduces the concept of the argumentative ladder, he founds its purpose on toposes as specific (social) community of collective, generalized and scaled structures. Francoski lingvist Oswald Ducrot v razvoju svoje teorije argumentacije loči nekako štiri faze: - krepko informativistično verzijo, - Šibko informativistično verzijo, - šibko verzijo argumentacije v jeziku in - krepko verzijo argumentacije v jeziku, verzijo, ki je trenutno v (kritični) fazi nastajanja in preoblikovanja. Namen tega članka je, skozi oris in problematizacijoDucrotovih temeljnih postavk, prikazati oblikovanje in razvoj teorije argumentacije v jeziku, njen osnovni konceptualni aparat in (analitični) domet. a. IN FORMA TIVNOST IN ARGUMENTA TIVNOST Osnovna postavka prve, "krepko informativistične" faze je postulat, da sleherno sklepanje, natančneje, sleherno argumentiranje za nek sklep, temelji izključno na dejstvih, ki jih posreduje izjava-argument. Če je mogoče iz A(rgumenta) sklepati na S(klep), je to mogoče izključno zato, ker izjava A izjavo S podkrepljuje dejstveno - tako, da navaja oz. prikazuje dejstva, ki govorijo v njen prid - ne pa morda (tudi) kako drugače, na primer strukturno jezikovno. Če lahko na primer z izjavo (1) Janez je študiral le kako uro. argumentiramo za, oz. jo postavljamo kot argument za sklep (2) Ne bo opravil izpita. potem - v skladu s "krepko informativistično" tezo - to (lahko) storimo le na osnovi dejstva, da je Janez za Študij porabil le kako uro in pa dejstva, da ura študija za uspešno opravitev izpita ponavadi ne zadostuje, ne pa tudi, na primer, na osnovi argumentativne usmerjenosti prislova le, usmerjenosti, ki je stvar jezika, ne govora, torej semantična1. V primeru (1) gre torej za tip argumentacije, ki je povsem nejezikovna oz. je jezikovna le toliko, kolikor jezik uporablja kot konvencionalno, standardizirano sredstvo komunikacije, kot "medij", ki ne vpliva na "sporočilo", ki ga prenaša. Seveda pa ta spontano-zdravorazumska "teorija" takoj naleti na protiprimere. Recimo, da pripravljamo seminarsko nalogo o mednacionalnih trenjih v posttitovski Jugoslaviji in da nas (zaradi učinkov, ki jih je dosegel) še posebej zanimajo finese Miloševičevega stila; pri svojih družboslovno usmeijcnih prijateljih se pozanimamo, kdo bi o stvari utegnil kaj vedeti, in dobimo naslednja dva odgovora (3) Janez ni prebral vseh Miloševičevili govorov (Argument). -3 Morda ti ne bo mogel svetovati (Sklep). in (4) Marko je prebral nekaj Miloševičevili govorov (Argument). -^ Morda ti bo lahko svetoval (Sklep). Izjavi (3) in (4) izkazujeta očitno neskladje med informativno in argumentativno vrednostjo. Dejstvo, da Janez ni prebral vseh Miloševičevili govorov, namreč na dejstveni, informativni ravni, lahko pomeni tudi, daje prebral vse Miloševičcve govore, razen, morda, le enega, dejstvo, da je Marko prebral nekaj Miloševičevili govorov, pa na dejstveni, 1 Da je neka jezikovna entiteta argumentativno usmerjena, pomeni, da njena prisotnost v danem diskurzivnem segmentu postavlja oz. predstavlja omejitev za nadaljevanje diskurza. Z drugimi besedami, tudi če bi za prislov It postavili "dvajset ur" in ne "kako uro", bi izjava še vedno argumentirala za negativni sklep. Kar seveda postavlja pod vprašaj tudi dejstvenost "dejstva, da ura študija za uspešno opravitev izpita ponavadi nc zadostuje". Namreč, koliko ur pa zadostuje za uspešno opravitev izpila, še zlasti če upoštevamo omejevalno vlogo prislova pa ? Pa o tem več v nadaljevanju. informativni ravni, lahko pomeni tudi, daje, morda, prebral le enega ali dva Miloševičcva govora. Janez bi bil torej neprimerno primernejši "informator" kakor Marko, a vendar jezik ne dovoljuje argumentiranj (3') in (4'). ♦ . (3') Janez ni prebral vseh Miloševičevih govorov (Argument). -j, Morda ti bo lahko svetoval (Sklep). (4') Marko je prebral nekaj Miloševičevih govorov (Argument). -3 Morda ti ne bo mogel svetovati (Sklep). Da bi izjavama (3') in (4') lahko odvzeli asteriska (oz. ju naredili za argumentativno sprejemljivi), bi morali vanju vplesti argumentativno usmerjene modifikatorje, na primer kljub temu ali vseeno v (3)'= (Morda ti bo vseeno lahko svetoval), oz. lc v (4') = (Marko je prebral la nekaj Miloševičevih govorov). Rekli smo, da je jezik tisti, ki ne dovoli argumenlativnih navezav (3') in (4'). Kaj natanko to pomeni? b. ARGUMENTIRATI, DOKAZATI, DEDUCIRATI Predvsem to, da argumentirati ne pomeni dokazovati, in pa da argumentacija ne temelji na pravilih logične dedukcije. Mehanizem sklepanja v primerih (3) in (4) tako ni enak mehanizmu sklepanja v (5) (5) a. Vsi Slovenci so nacionalisti. b. Janez jc Slovenec. c. Janez jc nacionalist. Medtem ko gre v (5) za logično podprto sklepanje, za silogizem, v katerem jc sklep c nujna posledica premis a in b, pa sklepa v primerih (3) in (4) nikakor nista nujna posledica argumentov, ki ju kot sklepa sploh uvajata. Kdo drug bi izjavo Janez ni prebral vseh Miloševičevih govorov lahko uporabil kot argument za povsem drug sklep, na primcr,./a/iez je bedak, ali Bo že še videl, kaj ga čaka, s tem pa bi argumentiral povsem drugače oz. izvršil povsem drugačno argumentativno dejanje kot govorec oz. izjavljalec argumentativne navezave (3), vendar pa ne bi bil njegov sklep nič manj utemeljen oz. upravičen. Za razliko od (logičnega) dokazovanja oz. deduciranja, ki temelji na poznavanju in spoštovanju logičnih zakonov, temelji argumentiranje (le?) na poznavanju in presoji sveta, realnosti oz. konkretne situacije, v kateri se govorec nahaja, še zlasti na presoji mesta, ki ga ima v njem (lahko) izjava-argument, ter na presoji (možnih) sklepov, h katerim bi izjava-argument utegnila navajati. Ena od temeljnih značilnosti argumentiranja je namreč v tem, da ni linearno in uniformno, temveč, nasprotno, polemično, da je z izjavo-sklepom (oz. natančneje: z utemeljenostjo argumentativnega odnosa med izjavo-argumentom in izjavo-sklepom) moč polemizirati, ji ugovarjati, jo izpodbijati, ali pa jo celo nadomestiti z drugo izjavo-sklepom, medtem ko jc v primeru logičnega sklepanje to nemogoče: logično sklepanje je linearno in uniformno, sklepov, ki so rezultat logične dedukcije, pa ni mogoče izpodbijati, ali jih - (lc) na podlagi našega poznavanja in presoje sveta - celo zamenjati z drugimi sklepi, sicer, preprosto, nimamo več opraviti z logično veljavnim sklepanjem. c. ARGUMENTA TIVNA USMERJENOST Argumentative odnos (med izjavo-argumentom in izjavo-sklepom) je torej povsem drugačen od logičnega odnosa (med premisami in sklepom), kar potrjuje tudi dejstvo, da so nekatera diskurzivno povsem sprejemljiva sklepanja, logično povsem nesmiselna. Denimo naslednji konvcrzacijski drobec: (6) A: Je večerja že nared? B: J a, skoraj. logično je takšen dialog povsem nesmiseln. Večerja je lahko bodisi žfi nared bodisi še ni nared. I^ahko je sicer tudi skoraj nared, kar pa, logično vzeto, pomeni, da še ni nared; na vprašanje Je večerja že nared?, torej nikakor ne bi bilo mogoče odgovoriti J a, skoraj, saj bi s tem povedali nekaj protislovnega, namreč: J a, večerja še ni nared Nasprotno pa je ta dialog povsem sprejemljiv diskurzivno, pragmatično, in to -paradoksalno, kakor se lahko zdi - prav zaradi (problemat ičnega) prislova skoraj. Argument Večerja je skoraj nared namreč argumentira v prid nekega implicitnega sklepa (sklepa, ki torej sega onkraj eksplicitnega dialoga in ga mora A iz njega povleči sam), npr. Treba je pohiteti, za katerega sicer argumentira tudi (logično "čistejši") argument Večerja je že nared, pri čemer je argument Večerja je že nared sicer močnejši od argumenta Večerja je skoraj nared, oba pa sta argumentativno enako usmerjena. Z drugimi besedami to pomeni, da na argumentative lestvici "pripravljenost večerje" nared -- skoraj nared kmalu nared argument Večerja je skoraj nared siccr nastopa kot šibkejši argument, argumentira pa za isti sklep kot (naj)močncjši argument z lestvice. Argumentativna usmerjenost je torej, ne glede na kontekst, vpisana v sam prislov skoraj, kar pomeni, da sleherna izjava-argument, ki vsebuje prislov skoraj, predstavlja omejitev za nadaljevanje diskurza: izjava-sklep, ki ji sledi, mora argumentativno ustrezati smeri, ki jo je začrtala oz. zamejila raba prislova skoraj v izjavi-argumentu. S tem smo, vsaj delno, tudi že pojasnili nujnost sklepanja v primerih (3) in (4). Pa se vendarle vrnimo za korak nazaj in si postopoma oglejmo, kar smo pridelali v tem morda prehitrem koraku. č. POSTAVKA IN PREDPOSTAVKA Primera (3) in (4), ki smo ju vzeli za ilustracijo razlike med informativnostjo in argumentativnostjo, sta morda sicer zelo nazorna, nista pa najboljša, saj uporabljata leksikalno različna morfema ne vse in nekaj. Problem razlike med informativnostjo in argumentativnostjo pa izstopi v čisti obliki, ko imamo opraviti z leksikalno sinonimnima, argumentativno pa različnima morfemoma. Ducrotov priljubljeni primer, na katerem je zgradil tako rekoč celotno teorijo, je razlika med poj in un pcu. Informativno med njima tako rekoč ni razlike, grosso modo oboje pomeni "malo" oz. zaznamuje majhno količino nečesa. Do občutne argumentativne razlike pa pride v pragmatični, diskurzivni rabi. Pcu namreč argumentira v isti smeri kot nič. un pcu pa v isti smeri kot veliko. Zakaj? Dvojico pcu/un pcu je v slovenščino sicer težko natančno prevesti, z malce truda pa ji lahko najdemo ustreznika v paru malo/malce. Pri tem nam je v oporo tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki za malo pravi (I I. zvezek, str. 677), da izraža majhno stopjo, za malcc pa (II. zvezek, str. 674), da izraža nedoločeno omejitev povedanega (podčrtal I.Ž.Ž.), kar seveda pomeni, da se lahko neomejeno razteza ne samo navzdol, temveč tudi navzgor. Oglejmo si naslednja dva primera: (7) Janez je malo delal. --3 Ne ho uspel (opraviti izpita). (8) Janez je malce delal. - -3 Uspel bo (opraviti izpit). Opraviti imamo.s primeroma, ki na dejstveni, informativni ravni, operirata z majhnima količinama, vendar argumentativno omogočata različne sklepe. Kako to pojasniti? Ducrot se ju sprva (v šibki informativistični verziji) loti s klasično analizo izjav v postavko in predpostavko. Izjavo (9) Prešeren je bil velik pesnik. na primer lahko analiziramo v postavko (p): Prešernovopesnjenje je bilo nadpovprečno. in predpostavko (pp): Prešeren je bil pesnik. Za značilnost predpostavke (takorekoč za test pravilne ločitve predpostavke od postavke) velja, da se ne sme spremeniti niti v primeru, če osnovno izjavo (v našem primeru izjavo (9)) zanikamo, postavimo v vprašalno obliko ali jo vpletemo v odvisnik. Če na izjavo (9) torej apliciramo naštete pogoje, lahko ugotovimo, da smo predpostavko pravilno razločili od postavke. Izjave (9') Prešeren ni bil velik pesnik (9'') Ali je bil Prešeren velik pesnik? (9"') Slovenci so prepričani, da je bil Prešeren velik pesnik! načelno ohranjajo isto predpostavko: Prešeren je bil pesnik. Načelno, ne pa nujno. Negacija v (9') bi se namreč prav lahko nanašala na celotno sintagmo velik pesnik in ne le na pridevnik velik, s čimer pa bi zanikala tudi samo predpostavko, daje Prešeren sploh bil pesnik. Z izjavo (9') bi tako brez težav argumentirali za, na primer, Bil je velik prevarant, namreč, Prešeren ni bil velik pesnik (Argument), bil je velik prevarant (Sklep); vse to pa velja tudi za izjavi (9") in (9"'). Ducrot zato uvede nov, odločilen kriterij za ločitev pred postavke od postavke: argumentiramo lahko ie iz postavke, nikakor pa ne iz predpostavke. Šele po aplikaciji tega pogoja se torej lahko prepričamo, da smo izjavo (9) pravilno razčlenili v postavko in predpostavko: iz Prešeren je bil velik pesnik (Prešernovo pesnjenje je bilo nadpovprečno), namreč brez težav sklepamo na 7mIo smo mu postavili spomenik, medtem ko argument predpostavke, Prešeren je bil pesnik, za takšen sklep ne zadostuje (vsaj na Slovenskem ne, kar pa seveda nc izključuje možnosti, da kje obstaja dežela, kjer postavljajo spomenike vsem, ki so pesniki, nc glede na veličino njihovega pesnjenja). Ta kriterij je še zlasti odločilen za razlago in razumevanje različne argumentativne moči izjav (7) in (8). Izjavo (7), Janez je malo delal, je tako mogoče analizirati v: p: k\>antiteta Janezovega dela jc majhna. pp: Janez je delal. izjavo (8), Janez je malce delal, pa v: p: Janez je delal. pp: kvantiteta Janezovega dela je majhna. S tem ohranimo informativno komponento obeh izjav (kvantiteta Janezovega dela je majhna), z diskurzivno omejitvijo, daje mogoče argumentirati le iz postavke, nc pa tudi iz predpostavke, pa je pojasnjena tudi njuna različna argumenlativna moč. Vendar pa se problem informativnosti s tem vrača nekako skozi zadnja vrata. Očitno je, da malte argumentira v isti smeri kot ytlikii. malo pa v isti smeri kot ni£, in da za sklep Uspel bo (opravili izpit), argumentirata [oko Janez je malce delal, kot Janez je veliko delal, za sklep Ne bo uspel (opraviti izpita), pa tako Janez je malo delal, kot Janez ni delal. Razlika jc le v stopnji, v moči argumenta, tako da lahko argument Janez je malce delal, brez težav povzamemo in okrepimo z Janez je malce delal, celo veliko, argument Janez jc malo delal, pa z argumentom Janez jc malo delal, celo (sploh) nič. S tem pa na nek način ponovno pride do neskladja na dejstveni, informativni ravni: mala je vendar le nekaj in nc oi£, prav kakor jc malce, na dejstveni ravni, le nekaj, in nc i^likž. Prav ta problem jc Ducrota napeljal h konstrukciji tretje verzije teorije argumentacije, ki jo je, za vnazaj, poimenoval "šibka verzija teorije argumentacije v jeziku" (podčrtal I. Ž. Ž.). d ARGUMENTATIVNE LESTVICE Pomembna distinkcija, ki jo Ducrot uvede na tej stopnji, je razlikovanje med stavkom in izjavo na eni, ter pomenom in smislom na drugi strani. Stavek je zanj shematična, abstraktna konstrukcija in s tem stvar jezika (v saussurovskcm smislu), izjava pa njegova vsakokratna realizacija, torej stvar govora. Z drugimi besedami to pomeni, daje izjava nekaj neponovljivega in vsakokrat nova, da torej ni dveh izjav, ki bi bili enaki, četudi se nizi izgovorjenih besed zdijo identični: vsaka izjava je proizvod nekega konkretnega, posameznega dejanja izjavljanja in kot Uika neponovljiva. Na par stavek/izjava se veže konceptualni par pomen/smisel: pomen je semantična vrednost stavka, smisel pa semantična vrednost izjave. Vendar pa Ducrot (in v tem je njegova inovacija) pomena (stavka) ne opredeli kot dela smisla, kot je pogosto v navadi, namreč "smisel = pomen + kontekst", temveč, nasprotno, kot skupek navodil, napotkov oz. nasvetov, ki naj nam pomagajo razvozlati smisel izjav, ki so realizacije danega stavka. Stavčni pomen nas torej usmerja pri pravilni interpretaciji izjave, ki je njegova vsakokratna realizacija, še zlasti pri iskanju informacij, ki jih moramo zato, da bi bila interpretacija pravilna, iskati v kontekstu. Kaj to pomeni? Oglejmo si še enkrat primer (6) (6) A: Je večerja že nared? B: J a, skoraj. Rekli smo že, da argument Večerja je skoraj nared, argumentira v prid nekega implicitnega sklepa, npr. Treba je pohiteli, za katerega sicer argumentira tudi argument Večerja je že nared, pri čemer je argument Večerja je že nared sicer močnejši od argumenta Večerja je skoraj nared, oba pa sta argumentativno enako usmerjena. Ducrot za interpretacijo izjav stavka / Večerja je skoraj nared! predlaga konstrukcijo stavčnega pomena, ki je sestavljen iz a) informativnih (deskriptivnih) navodil in b) argumentativnih navodil. Izjave stavka /Večerja je skoraj nared! lahko potemtakem pravilno interpretiramo le, če sledimo naslednjim navodilom njegovega (stavčnega) pomena: informal navodila: določiti oz. dogovoriti se je treba za neko majhno časovno količino G; izjava je resnična, če večerja še ni pripravljena in če je časovna razlika med izjavljanjem Večerja je skoraj pripravljena in pripravljenostjo večerje enaka G. argument, navodila: poiskati je treba nek sklep T, za katerega lahko argumentira tudi izjava Večerja je že nared, na primer Pohiti! Naša primera z malo (7) in malce (8) bi torej lahko interpretirali takole: (7) Janez je malo delal. -3 Ne bo uspel (opraviti izpila). informat navodila: določiti oz. dogovoriti seje treba za neko količino dela G, ki lahko oz. še lahko velja za majhno. Izjava (7) jc resnična, če Janez ni presegel te količine. argument, navodila: poiskati je treba nek sklep T, za katerega jc lahko argument tudi (močnejša; izjava Janez ni delal, na primer Ne bo uspel (opraviti izpita). Izjava (8) z izjavo (7) deli informativno, nc pa tudi argumentativno navodilo: informat navodilo: določiti oz. dogovoriti sc jc treba za neko količino dela G, ki lahko oz. še lahko velja za majhno. Izjava (8) je resnična, če Janez ni presegel te količine. argument, navodilo: poiskati je treba nek sklep T, za katerega je lahko argument tudi izjava Janez je veliko delal, na primer Uspel bo (opraviti izpit). S tem Ducrot argumentiranje sicer še utemelji (tudi) na informativnem, dejstvenem, obenem pa že omogoči regulacijo informativnega s tistim povsem argumentativnim v jeziku (sintagma "argumentacija v jeziku" meri prav na to, na dejstvo, da je argumentativna usmerjenost vpisana že v jezik sam (jezik kot abstraktno, saussurovsko strukturo) in da ni (le) poslcdica učinkovanja konteksta). Kljub takšni kompromisni rešitvi pa je takoj opazno dvoje: 1. Da deskriptivna, informativna navodila, za potek same argumentacije, to je za prehod k sklepu, niso pomembna, ali z drugimi besedami: dejstvenost oz. resničnost izjave-argumenta (njeno sovpadanje s stanjem t.i. "objektivne realnosti") za usmeritev argumentacije ni odločilna, in nad njo povsem prevladajo argumentativna navodila. 2. Narava argumentov jc skalama, gradualna oz. stopnjevita. So argumenti, ki siccr argumentirajo za isti sklep, vendar šibkejc od nekaterih drugih argumentov ( "skoraj pripravljena" "že pripravljena"); zato Ducrot skoraj in nekatere druge morfeme (na primer že in še) poimenuje kot argumenta!ivne spremenljivke. Uvrščajo se siccr na iste argumentative lestvice, a na različna mesta, na primer: (8) Janez je malce delal. Uspel bo (opraviti izpit). uspeh neuspeh - - veliko dela nič dela malcc dela malo dela S prevlado argumentativnosti nad informativnostjo in izpostavo skalarne narave argumentov pa so dani tudi že vsi nastavki za prehod v (zaenkrat) zadnjo, krepko teorijo argumentacije v jeziku, katere temeljna koncepta sta topos in polifonija . e. TOPOSI (IN TOPIČNE FORME) Prehod v krepko teorijo argumentacije v jeziku pomeni radikalen prelom s poprejšnjimi teorijami oz. fazami teorije argumentacije v jeziku, in to ne le konceptualno, temveč tudi terminološko. Ta prelom je razviden že kar iz obeh temeljnih postavk Ducrotove zadnje faze teorije argumentacije v jeziku: 1. Ko prehajamo od A(rgumenta) k S(klcpu), temelji ta prehod na toposih, splošnih, (neki skupnosti) skupnih in skalarnih strukturah tipa Bolj ko P, bolj Q oz. Manj ko P, manj Q. 2. Argumentativna vrednost izjav povsem prevlada nad njihovo informativno vrednostjo (informativna vrednost se iz argumentativne vrednosti celo izpeljuje), povsem informativne izjave pa dobijo jezikovno marginalen status. Z drugimi besedami bi lahko prehod iz "šibke" v "krepko" verzijo argumentacije v jeziku opisali takole: v "šibki" fazi argumentacije v jeziku argumentacija še temelji na dejstvih, toda pod nadzorom argumentativnih navodil, vezanih na pomen stavka. V "krepki" fazi pa argumentativno informativnega ne nadzoruje več, temveč prevzame njegovo mesto: informativno postane ne le povsem podrejeno argumentativnemu, temveč iz njega celo izpeljano. Če je namreč argumentacija (argumentativna usmerjenost) v jezik že vpisana, potem so izjave, ki realnost le opisujejo ali o njej poročajo, jezikovno povsem nepertinentne: jezik uporabljajo le kot medij prenosa. Če pa je argumentacija v jezik (res) že vpisana, ta medij nikakor ne more biti (argumentativno) nevtralen: argumentativne spremenljivke, na primer, ki so leksikalno sicer "prazne", dajejo diskurzu neko povsem določeno smer, ne glede na predstavno oz. informativno vsebino, ki jo diskurz prenaša. Tisto, kar res temeljno opredeljuje krepko verzijo argumentacije v jeziku, pa je seveda vpeljava toposov. Kaj pomeni, da je topos a) splošen in b) skupen (koncept skalarnosti smo vpeljali že na primeru argumentativnih lestvic)? To, da gre a) za splošno (in obenem zelo abstraktno) shemo oz. matrico (na neki način morda celo za pravilo), ki omogoča množico partikularnih sklepov, ki pa niso obvezni oz. zavezujoči na način silogizma ali logične dedukcije. Topos, oz. natančneje sklicevanje na topos, lahko neki sklep le omogoči, ne pa k temu sklepu zaveže. Zato naš sogovorec (s 2 Ker smo polifonijo na kratko že predstavili na drugem mestu (Žagar, 1989, str. 173 - 176), prostor pa nam ne dovoljuje, da bi to predstavitev raz.Sirili, se bomo tokrat omejili le na topose. tem pa smo že pri točki b)) sicer lahko priznava veljavnost toposa, ki smo ga pri sklepanju uporabili, pa se z našim sklepom vendarle ne bo strinjal. Situaciji primernejši se mu bo zdel pač kak drug topos in na njem bo utemeljil svoj sklep. Trditev, da so toposi skupni (neki skupnosti), pomeni le, da neka skupnost priznava njihovo veljavnost oz. natančneje veljavnost in upravičenost sklepov, ki na njih temeljijo, ne pa tudi, da bi vsi pripadniki te skupnosti v enaki situaciji uporabili enak topos! Uporabo nekega toposa oz. sklep, ki ga ta topos omogočil, je mogoče vedno izpodbijati (narava argumentacije je pač temeljno polemična), vendar le £ aplikacijo nekega drugega toposa oz. z argumentiranjem za sklep, ki ga ta drugi topos podpira. Če poskušamo teorijo toposov aplicirati na naša primera (7) in (8) (7) Janez jc malo delal. -3 Ne bo uspel (opravili izpita). (8) Janez je malce delal. -3 Uspel bo (opraviti izpit). potem lahko ugotovimo, da izjava (7) aplicira oz. se sklicuje na neki topos kot Ti Manj ko delamo, manjši je uspeh. in da ta topos aplicira šibko, medtem ko izjava (8), prav tako šibko, aplicira neki topos kot T2 Več ko delamo, večji je uspeh. Kaj to pomeni, zakaj pravimo, da izjavi (7) in (8) aplicirata toposa Ti in T2 šibko? Kako naj "šibko" in njegov protipol "močno" sploh definiramo? Ducrot ju za začetek, nekako hevristično, opredeli takole: - močno pomeni topos aplicirati tako, daje le malo argumentov, ki bi bili močnejši od uporabljenega; - šibko pomeni topos aplicirati tako, da jc le malo argumentov, ki bi bili šibkejši od uporabljenega. In če si ogledamo naši argumentative lestvici "uspeha" in "neuspeha" uspeh neuspeh -- veliko dela malce dela nič dela malo dela vidimo, da jc dispozitiv hevristično povsem uporaben: čc je namrčč lestvica le dvostopenjska, potem ima dani topos pač lahko le dve vrednosti, močni in šibko. Toda, ali je mogoče dispozitiv močno/šibko definirati tudi lingvistično strožje? Vzemimo, da imamo dvodelen argument; prvemu delu argumenta recimo A, drugemu pa B. Rekli bomo, da v tem primeru veljata naslednji definiciji: 1. A je močnejši argument od B, če velja: B, in celo A. 2. B je šibkejši argument od A, če velja: A, in v najboljšem/najslabšem primeru B. Zdaj pa ti definiciji preverimo na dveh konkretnih primerih: A B (10) To je prehlad ali v najslabšem primeru gripa. -3 Bodite brez skrbi. A B (11) To je pljučnica, ali v najboljšem primeru huda gripa. -3 Pazite se! Izjava (10) aplicira neki topos kot: T3 Mai\j ko smo bolni, manj je vzroka za zaskrbljenost. izjava (11) pa neki topos kot: T4 Boy ko smo bolni, bolj smo lahko zaskrbljeni. Argumenta A sta, glede na našo definicijo, močnejša kot argumenta B, kar pomeni, da, če dani sklep sledi iz B, potem mora slediti tudi iz A. Z drugimi besedami to pomeni, da obe izjavi aplicirata "svoja" toposa močno, ali natančneje: glede na argumentative lestvici, kiju lahko konstruiramo v skladu z našim poznavanjem moči argumentov v obeh izjavah zaskrbljenost (+) pljučnica gripa zaskrbljenost (-) prehlad -- gripa lahko rečemo, da obe izjavi aplicirata "svoja" toposa v smeri argumentativnih lestvic, da torej težita k močnejši aplikaciji toposov. Zdaj pa zamenjajmo argumentative spremenljivki: namesto v najboljšem primeru oz. v najslabšem primeru, uporabimo celo, tako da dobimo: (10') To je prehlad, celo gripa. 3 Pazite se! (11') To je pljučnica, celo (huda) gripa. -3 Pazite se! V skladu z našima definicijama močne in šibke aplikacije toposov, vpeljava argumentativnespremenljivke celo zamenja Cobrne) moč argumentov (B je zdaj močnejši kot A), s tem pa tudi samo argumentativno usmeritev! Iz argumenta To je prehlad, celo gripa, ne moremo več sklepati Bodite brez skrbi, temveč le Pazite se, kar je tudi povsem v skladu z argumcntativno lcstvico zaskrbljenosti (-). na kateri se gripa nahaja niže kot prehlad in s tem (ker je lestvica negativna) bliže vzroku za zaskrbljenost. Z drugimi besedami in eksplicitnejc: z zamenjavo argumentativnih variabel postane očitno, da jc argumentativna lestvica zaskrbljenosti pravzaprav le zrcalna preslikava argumentativne lestvice zaskrbljenosti (+). pri čemer zamenja oz. izgubi svojo usmeritev, nekako takole: zaskrbljenost (+) pljučnica gripa (huda) gripa prehlad zaskrbljenost (-) To seveda pomeni, da na isti (razširjeni) argumentative lestvici lahko apliciramo oba toposa, tako T3 kot T4; katerega bomo izbrali oz. natančneje, katerega nas bo jezik prisilil izbrati, pa jc odvisno od uporabljene argumentativne spremenljivke. Videli smo namreč, daje zamenjava argumentativne spremenljivke v (10), dobljenemu argumentu v (10') dala drugačno (argumcntativno) usmeritev, kar obenem tudi pomeni, da (10') ne aplicira več toposa T3, temveč topos T4. Da naša trditev o odločilni vlogi (izbire) argumentativne spremenljivke ni pretirana, priča prav "preobrazba" primera (11). Kaj se po zamenjavi spremenljivke zgodi z (11)? Celo "(hudi) gripi", ki je na argumentative lestvici nižje od pljučnice, s s