Jezikove opomnje. (Konec.) Nova, enotoa terminologija morala bi nam torej za vsak posamezen pojem podajati sanio en izraz, a za vsak izraz tudi — samo eno določno, stalno obliko, katere bi se moral dosledno držati vsak pisatelj v svojih spisib. S kratka: uobeden ne bi smel niti za pičico drugače pisati, nego bi ga enotni slovar in enotna slovnica učila! — Potrebno se mi je zdelo, to posebej poudarjati; kajti zdaj piše se malo ne vsaka beseda v več oblikah, tako da vesten io natančen človek pri pisanji ne ve, kaj bi, in kaj bi ne! — Nekoliko izgledov! Preširen - Prešeren. Pač skrajni čas je, da se to vprašanje reši; ena stranka mora odjenjati — bodi si, katera hoče! — Vodnik ali Vodnik? Katero naglaševanje je pravo? (Preširen in Vodnik sicer ne spadata v slovar, ter sem ju samo mimogrede oinenil.) Nemci gledajo na to, da svoje pravopisje kolikor moči skrajšajo in uprostfjo. A pri nas ravno narobe! Nekateri naši pisatelji si ne dade miru, dokler vsake navadne domače besede ne spačijo in ne raztegnejo. *) Tako smo imeli najprej Januar", potem *) Časih tudi krajšajo, a to navadno tedaj, ako se besede potem bolj umetno glase: njega spis, bez, bezdno (brez, brezno), pouk i. t. d. Kak6 lehko pa se dajo skrajšati besede: telegrafičen v telegrafen, spričevalo v spričalo, gnjezdo v gnezdo i. t. d. Pis. 4* njanuvar", zdaj že Januvarij"; dnij, strijc, zdravijca, županijski i. t. d. — Vzemimo za pojera nFriihling" najkrajšo, najličnejšo obliko: pomlad; Fruhlings = pomladansk ali pomladen; ini Friihlinge — spomladi (nam.: v vzpomladi). Vse drugo oblike (spomlad, vspotulad ali vzpomlad) so potem odveč. — Ostale besede bi se glasile: sprejeti, Lah, laški, lasje, zlasti, zgled, zveličar, blažen . . . Slovenec, Sloven, Slovan, Slavjan, Slaven. — Za »Slovene" ne moremo in ne snaemo dnige besede rabiti nego obče navadne: Slovenec, -nca; oblika ^Sloven" naj bi bila sanio — nlicentia poetica". — Za nSlave" pisati nSlavjan" *li nSlavenu, je povse krivo, kar je že Metelko dokazal. ,,Sloven" pa se že zategadel ne priporoča, ker potem pri pridevniku Mslovensk" lehko nastane zmota. Pišimo dosledno nSlovan", Jugoslovan (slovansk, jugoslovansk)! Pri samej besedici nund" imamo tri straake: prva piše dosledno nin"; druga dosledno ,,i"; tretja pred samoglasniki ,,iQ", a pred samoglasniki 9i". Slednji dve pisavi ste sedaj že precej redki, poleg tega pa tudi bolj ali manj umetni. Ogromna večina Slovencev piše dosledno ,,in"; ne cepimo se torej in pišimo odslej vsi tako! Osoda in usoda; opravništvo, upravništvo in odpravništvo; blizu in blizo; kmalu, kinalo in kmali; zraii", zmer, zmiraj, zmeraj, zmirom, zmerom, zmiram, zmerani (koliko nepotrebnih oblik!); okolo, okoli in okolu (vzemimo ,,okolo" v pomenu „11111, uiu — heruui", t. j. kot predlog: potovanje okolo zeinlje; a nokoli" v pomenu ^herum1' = prislov: jaz se sprehajam okoli . . .; ^okolu" je potem odveč); skoraj, skoro, skor; ondi, onde, ondu (najbolj navaden in najnianj umeten je ,,ondiu); pesen in pesem (oboje znači 0Gedicht" in nLicd"; ali bi ne bilo boljše — da bodemo razločevali dva različna pojma — ako vzainemo »pesen" v pomenu nGedicht", a Mpcsema v pomenu nLied"; od tod: pesnik — Dichter, pesnica = Dichterin, pesenca = kl. Gedicht, pesmica == kl. Lied, i. t. d.); čreŠDja in češnja (prvo naj bi pomcnilo = drevo, drugo — sad!); vendor in vendar; torej in toraj; oče in oča; svoboda in ^sloboda"; tobak in tabak; jetnik in ujetnik; ječa in uječa; tica in ptica; sestaviti in sostaviti (obe obliki ste pravilni po jezikovih zakonih, a za pojem ))zusammensetzen'< raoremo vzeti samo eno, in ta bo brez dvojbe prva); gosli in gosle; mlado dekle in mlada dekle; tedaj in tadaj; njegov in Jegov"; brez in nbez"; čez in črez; kopriva in kropiva; čebela in bučela; gomila in mogila; fižol in bežol; molitev in molitva; cvetica in cvetlica; danes, denes, doues (pišimo dosledno ndanes"; denes samo v pesnih, kadar je naglas ua drugcni zlogu; isto tako: kadar — kedar, ne tudi: kader, kedar, kadar i. t. d.); razen, razven, razun; temuč, temveč, temoč; delavec, delovec, delalec; potica, potvica, povitica i. t. d. Urednik, urad, upliv, uzrok, uvod, vlečem, vstanem . . . ali: vrednik, vrad, vpliv, vzrok, vvod, ulečera, ustanera i. t. d. Da, čemu bi tudi pisali: brzojav in telegraf, nadministracija" poleg nopravništvo", nbistoričen" poleg nzgodovinsk", niioveleta" poleg ,,novelica", ,,feljton" poleg nlistek" i. t. d.?! Čemu li vse to besedujem? — saj nova terminologija je, kakor se čuje, tako že sestavljenal Nič ne de. Ako ne bodo te nOpomnje" nikoiuur koristile, škodile tudi ne bodo nikoniur. — To bi še rad povedal zastran slovarja: v novo tenninologijo snieli bi — na uiislib imain sosebno vsakdanje pojme — vzeti samo take izraze, ki jih je moči rabiti povsod, v učenih kakor poljudnih spisih (drugače je sploh edinost nemogoča); iz tcga uzroka pa bi morali pri vsakej, količkaj nenavadni ali umetni besedi dobro preudariti, ali jo smeruo rabiti, ali ne. Tako se meni že beseda Bčitati" (za pojem ,,lesen") vidi previsoka; izobražeui Slovenec jo pač umeje, a kako jo bode mogel umeti priprosti narod? Povse neniogoiie pa je, da bi kdaj vsi, brez izjeme, pisali tako, kakor hote nekateri. Ako bi to storili, kaj bi bil nasledek? To si lehko vsak sam naisli. Žal, da mnogi Slovenci, in tnej njimi celo učenjaki prve vrste, ki bi morali drugim biti v vzgled, nikakor nečejo izprevideti, da živega jezika ne smerao svojevoljno, to je: čez neobhodno potrebo prenarejati, kajti drugače ga ne moremo več nazivati ^sloveaski". Moja misel je: pustimo tiste umetnc jezikoslovne poskušnje, s katerimi narodu več škodujemo nego koristimo. Pišimo vsi kolikor moči čist, poleg tega pa tudi priprost, v resnici slovenski jezik — kakoršen je, ne kakor si ga domišljujejo nekateri —, da ga bode mogel vsakdo, učeni strokovnjak, olikanec, kakor prosti kmet eiiako lehko utneti. To bo zdrav, naraven, za naš narod koristen razvoj in napredek. Dobri nasledki takega ravnanja pokazali se bodo knialu tudi na političnem polji: slovenščina se bo povsod mnogo laglje ukoreninila in razširila. Sedanji ,,tnoderni" jezik pa je previsok in preumeten za navadno praktično življenje; tudi je pretrd, da bi se mogel pravemu Slovencu omiliti. Ali je potem čudo, ako po mnogih krajih naše domovine olikana, lehko uinljiva nemščina izpodrine nenaravno, težko umljivo slovenščino ? — sosebno, ako še pomislimo, da je nemščina popolnem enotna, po vseh krajib, knjigah in časopisih ena in ista, pri nas pa da se še zdaj ne ve natanko, kakšen je prav za prav slovenski knjižni jezik; in ako nadalje pomislimo, da se nemščina v več desctletjih nič ali komaj za spoznanje izpremeni, a mi da imamo skoraj vsak mesec nove oblike in besede, tako da navaden Slovenec komaj sledi vsem tem novim iznajdbaui, ter se sploh nikdar ne more jezika do dobrega naučiti!, Razen enotnega vsakdanjega slovarja treba nam tudi nove, enotne znanstvene terminologije. Za vsak nemški izraz bi bilo treba samo enega slovenskega, ne pa veC, da naj si vsak izbere, kar niu bolj sodi. To zahteva že samo iroe terminologija. Da nam jih je g. Cigale časih podal po več, to je storil gotovo, ker se ni mogel konečno odločiti za enega; daje nam jih torej na izbiro, a slednjič bode treba odločiti se za en izraz in tega rabiti povsod . . . To naj bi se po moji misli tako storilo: knjiga, katero nam je podal g. Cigale, naj se ne ima še za dovršeno, dognano, bode naj nam tako rekoč samo za podlogo . . . In ko bode vse za trdno ustanovljeno, potem naj se knjiga Se enkrat natisne, in v tej dovršenej obliki naj bode raerodajna vsem slovenskim pisateljem. Želeti pa je, da bi se tudi tako potrebna nova znanstvena terminologija skoraj začela sestavljati! — — — Kar je bilo zgoraj rečeno o enotnih besednih oblikah, to more se ve veljati samo za — prozo; pesnik mora se prosteje gibati. A tudi za pesništvo bi bilo treba doloeiti nekakih mej, katerih ne bi smel noben pesnik prestopati, ako ne bi hotel grešiti zoper jezikove zakone. Sosebno vseh preumetnih, nenavadnih in težko umljivih besed in oblik naj bi se naši pesniki kolikor moči ogibali! Kar se izreke tiče, omenim to-le: kako naj se izgovarjajo besede, ki se končujejo na „1": dal, šel, bil, vol, čul, ali: dau, šeu, biu i. t. d.? Tudi to vprašanje naj bi se že enkrat konečno rešilo! Ogledali smo si torej ob kratkem naše jezikove zmcšnjave. Upam, da je zdaj vsak prepričan, da Slovenci nimamo še pravega Bknjižnega", to se pravi: enotnega jczika, kakor bi ga morali imeti. Na kak način bi si ga morali — po mojih mislih — ustvariti, razložil sem v pričujočem sestavku. Le toliko še h koncu dostavljara: doklcr ne bomo vsi književno izobrnženi Slovenci govorili in pisali popolnem enotnega jezika (kakor ga imajo n. pr. Ncmci), tako dolgo se tudi ne bode mogla slovenščina razviti in olikan jezik imenovati. Zategadel pa odslcj ne sraemo vcc trdovratno riti vsak v svojo stran! Složnosti in ruejsebnega sporazumljenja nam je treba, ako liočemo doscči cilj — popolne jezikove edinosti! D. R. N.