28                              SOPHOKLES: KRALJ OIDIPUS.
SOPHOKLES: KRALJ OIDIPUS.
PRELOŽIL A. SOVRE.
Tebanskemu kralju Laju je razodel Apollon, da bo dobil sina, ki bo njega ubil, mater Jokasto pa vzel v zakon. Sin Oidipus se mu rodi. Da se proroko-vanje ne izpolni, izroči Laios dete slugi, naj ga nese v goro in tam pusti. Slugi se dete smili. Da ga tujcu in ta ga odnese v Korint svojemu gospodu, kralju Polybu, ki sam nima otrok. Fant doraste. Pri neki pojedini mu očita pijan gost, da ni pravi sin Polvbov. Ker od očeta ne dobi povoljnega odgovora, roma v Delfe, da mu Apollon reši zagonetko njegovega rodu. Apollon mu ne da odgovora, pač pa mu napove, da bo ubil očeta in vzel mater za ženo. Oidipus se ne vrne več v Korint, da bi ne izvršil nad dozdevnimi stariši strašnega zločina; gre v svet. V neki soteski ubije starca in njegovo spremstvo, ker hočejo, da se jim umakne s poti; starec je njegov rodni oče Laios. Oidipus gre dalje, pride v okolico Teb, ugonobi Sphingo, ki je bila že dolgo Tebancem strah in trepet in v zahvalo dobi tebansko krono in kraljičino roko; kraljica je Jokaste, Lajeva vdova, Oidi-pova mati.
To je fabula eni izmed najgrandijoznejših tragedij, Sophoklovemu „Kralju Oidipu". Dejanje počne, ko je Oidipus že dolgo let kralj in živi v srečnem zakonu z — materjo. Naenkrat nastopi kuga; Apollon zahteva, da se izžene ali s smrtjo kaznuje ubojnik kralja Laja; le tako bo bolezen prestala. Oidipus se z vso vnemo loti izsledbe zločinca; najde ga — on sam je ubijalec; pokaže se tudi, da živi v krvosramstvu z materjo; katastrofa je neizogibna. Jokaste se v obupu obesi, Oidipus si ob mrtvem truplu iztakne oči. — V naslednjem prinašamo v prevodu sceno, v kateri sluga pripoveduje zboru tebanskih velmož, kako je končala Jokaste in kako se je kaznoval Oidipus.
V. dejanje.
1. prizor. Iz dvorca plane sluga ves iz uma, od strahu drhteč; zbor.
Sluga.
Presvetli zbor tebanskih starešin, kako vas bo pretresla bol, ko čujete novost in vidite prizor, če vam le iskrica vrojene vdanosti do Labdaka1 rodu še v srcih tli! —
1 Oidipov ded.
SOPHOKLES: KRALJ OIDiPUS.                            29
Potoki, reke vse zemlje ne opero strahot — takoj uzrejo dan — ki krije jih ta dom; rodila volje jih je moč, ne sile; muke pa, iz lastne sle rojene, sečejo še globlje do Grča.
Zborovodja.
O že dosle smo vedeli dovolj, kar nam solza potok izželo je; in zdaj še več imaš poročati? Pa le povej!
Sluga.
Ah, brž izgovorjeno, brž je zapopadeno: ugasnilo oko je veličastveno Jokasti.
Zborovodja.
Oj, nesrečna žena!  Kaj ji je zadalo smrt?
Sluga.
O, lastna volja. Vi seve ne morete občutiti vse žalosti dogodka, ker ga niso videle oči; vendar naslikam vam trpljenje revice, vsaj kolikor še pomnim grozno sliko sam. —
V očeh obupa blaznost v vežo privihra, odtod pa v dir naravnost proti spalnici, puleč oberoč si lase iz glave; vstopi — tresk — in vrata s truščem se zapro; takrat pa — vrisk in plač in klic po Laju, davno mrtvem že —: in zove si v spomin ljubavi mlade slaj, ki je od nje plodu poginil sam, a njo prepustil lastni krvi za ženo, da rod nesrečnognusen ž njo rodi —: pa kolne jad nad postelj, kjer je — greha dvojni strah — moža rodila iz moža si, deco iz sinu —-------
Kako naposled je končala, tega več ne vem; zakaj ta hip Oidipus pridrvi, strašno rjoveč, da ni nam moči več bilo do kraja paziti, le nanj so zrle nam
30
SOPHOKLES: KRALJ OIDiPUS.
oči, kako ga blaznost tera naokrog, kako besni; zahteva meč od nas, povsod iščoč ženo — ne, ne žene — le krilo matere, ki je rodilo ga, da deco mu spočne.
V besnoti mu kak demon je pokazal pot, od nas navzočih nihče ne; ker — naenkrat utrga se iz prs mu krik v nebo grmeč, pa plane proti dverim, ko da vodiš ga, pa trešči vanje, stre zapah, jih vrže iz podbojev, tu — režeča zev — in v sobi je. —
A tam — oj tam — uzremo jo — obešeno, pleteno zadrgo okrog vratu. Ko knez to vidi, strašno zarjove, pa sname brž visečo zanko in po tleh se zlekne mu ubogo mrtvo truplo. — Zdaj — pogled strašan — nakit ji strga s halje — iglo zlato — jo naperi si v oči, zabode, krikne: „Ker ste bile slepe za usodo mojo, za moj greh, tak zrite odsehmal v temi nanje, ki gledati bi jih ne smel2, a njih, ki bi jih zreti želel3, ne spoznajte!" — S kletvo to zabode iglo drugič, tretjič si v oči, odprtih vek; in glej — krvavi zenici mu lice orosita — ne po kapljah — o, dveh črnih curkov brizg pršeč mu sika iz
oči in moči, moči-------—
Tak zator podrl oba je, ženo in moža, da — združena po zlu — sta družno našla zlo. Nekoč rosil je blagoslov na hišo, sreče blagoslov. A danes? Vzdihov jek in greh in smrt in stud sramote; ni ga zla, da ni prišlo nad njo.
Zborovodja.
In zdaj? Je revež že počil od težkih muk?
2  Na obe hčeri, ki jima je oče in brat.
3  Stariše, kadar jih sreča na onem svetu.
SOPHOKLES: KRALJ OIDIPUS.                            31
Sluga.
Ne, glasno kliče, naj odpro se vrata vsa, naj vsem Tebancem očomorca pokažo in matere skru — ne, ne smem ponavljati klevet njegovih tu; v izgon izterati se hoče, zvest preklicu, ki ga sam je bil zaklel. Vendar opore treba mu, trebe vodnika, ker neznosno zdaj trpi; toda — saj pride sam; glej, že odpirajo se vrat zapahi; — evo vam pogleda, ki celo sovražniku izvabil potok bi solza!
(Stopi v ozadje.)
2. prizor.
Oidipus, slep, s krvjo oblit, se z oklevajocimi koraki pritiplje na oder; zbor.
Zborovodja.
Pogled strašan
očem se razkriva,
mi v dušo vliva
strah teman. Oko ni videlo, uho ni slišalo še globljega gorja, nesrečnejšega zla.
Kak blaznosti zator je um omrežil ti? Kak demon ti zlotvor na vrat je planil zel, k usodi tvoji zli te z novim zlom zatel? Gorje, krvavi mož! Lej, s" ploho prašanj bi te rad obsul, podrobnosti zvedel bi rad, si zmedo razpredel bi rad; pa ne prenesem več pogleda tvojega, ah, strah, drget, trepet prevzel me je vsega.
Oidipns.
Ojoj, gorje!   Zavržen, proklet! Kam nosiš, korak, me v svet?
32
SOPHOKLES: KRALJ OIDIPUS.
Kam, klic moj, izzvenevaš, v obupu mi odmevaš?
O demon, jadrno si s kruto zgrabil me pestjo;
kam iti mi velevaš?
Zborovodja.
V zlo nezaslišano, nikdar videno.
Oidipus.
Teme megla
me je obšla;
neprenosna,
neizprosna grozeče visi nad meno, mrki so viharji zgrmadili jo.
Joj, trikrat joj! Srce mi razgreba dvoje osti: muka spomina — večnost noči.
Zborovodja.
Saj čuda ni, da v muk, bridkosti morju tem res dvojno bol trpiš in nosiš dvojno zlo.
Oidipus.
Ah, druže mi,
edini ti
zvestovztrajno,
neomajno me čuvaš, neguješ skrbno, ne gnusi se bednega slepca ti zlo.
Prijatelj moj, čeprav odeven sem v nočno temo, nisi mi skrit, pozna te uho.
Zborovodja.
Kako si mogel ugasiti luč oči?
Kak demon h gnusnemu te činu je zavel?
SOPHOKLES: KRALJ OIDIPUS.
33
Oidipus.
Apollon, prijatelji, bil je; trpljenja mi zvrhano kupo, sramote čašo gorjupo do roba mi polno nalil je.
Dopolnil se je rek. A čina storil drugi ni nikdo,
udaril sem se sam. Saj zreti dneva žar — čemu mi to? Bilo ni zame radosti, le morje same žalosti
je gledalo oko.
Zborovodja.
Resnico živo govoriš.
Oidipus.
Kaj mi je danes
še vredno pogleda?
Kdo ima zame
ljubo besedo,
sladke tolažbe
kdo mi bo vlil? Odvedite me, prijatelji, iz zemlje te čim prej in terajte me, rojaki, vsi sramotno preko mej.
Saj sem pogibel
rodnemu domu, '                       višjim bogovom
čistim duhovom
omražen, proklet.
Zborovodja.
Sočutja vreden si enakega za zlo —
za bridko zla zavest. Zakaj sem te spoznal!?
Oidipus.
Proklet pa še mož, ki je snel mi z noge tedaj vozo v planini,
34
SOPHOKLES: KRALJ OIDiPUS.
iztrgal me groba temini in mlado življenje otel mi. O napak je ravnal. Zakaj si se izognila mi, smrt?
Da vzela si me tam, ne bil bi me zmrvil zlokobni črt, ne dramil dragim bi gorja, ne vstvaril sebi morja zla, ne bil bi danes strt.
Zborovodja.
Še jaz bi želel ti tako.
Oidipus.
Oči ne bil bi kleti morilec, svet bi ne gledal zakona zveze grde, ogabne z materjo mi.
Tako pa proklet sem, iz rodu prokletega spočet,
tako pa sem družil brez sramu se z majko grešnovnet. Da je na svetu zloba še grša, strašnejši greh še, kdo ga je storil? Oidipus ga je.