Štev. 2.—XXVIII.                                            Oktober 1926.
Očetov nož.
Ko bi Stanko nož imel očetot/,                 In še prej privlekel izza meje
ki mu v koricah rez ostra spava,            smreko bi in slcorjo ji okresal,
tisoče izvršil bi obetov,                            v senco hladno bi razpletel veje,
ki napleta mu jih bistra glava.                hlevček ličen bi iz nje iztesal.
Najprej v gozd bi se vesel odpravil,       Prej bi še desak in brun narezal.
bukvi bi podrezal korenino,                     Da očuva se dežja in piSa,
nož na deblo krepko bi nastavil              spretno vse bi združil in povezal —
in izdolbel v njem bi si daplino.              hencajte, tako bi zrasla hišal
Na morje čolniček bi odnesel,                  In še prej bi stopil do potoka,
spustil z njim bi v daljo se bogato,         da bi samcat ne šamljal brez mlinika,
tamkaj v žepe bi zlata natresel               dela bi na streho vešča roka
in domov se vrnil z njim bahato.             razkreljučenega petelinčka.
A še prej noi v lipo bi zapičil,                In še prej bi noi se breze lotil,
nanjo bi se spravil spretnoročen              saj nesnagi treba je metlice,
in rezljal jo in jo umno ličil,                    in če kdo bi se v resnici zmotil,
da iz nje zaprha konj poskočen.              Siba bi učila ga resnice !
Prej še stopil bi k frgovki Borčki,           O, ko bi le nož imel očetov,
bi narezal pisane tkanine,                        ki brez haska v tujem žepu spava,
skočil na konjiča bi s praporlki,             koliko izvršil bi obetov,
da okičen povihra v daljine.                    ki napleta mu jih bistra glava l
A pred vsem na vrbo je pozabill Najprej bi do nje možat privriskal, da bi v glasno jo piščal porabil, da lepo bi si okrogle piskal ...
E. Gangl