557
DANTE,  NOVO  ŽIVLJENJE
V letu 1292 in 1293 je osemindvajsetletni Dante zbral enaintrideset pesmi (petindvajset sonetov, štiri kancone, eno balado in eno- stanco), ki mu jih je navdihnila ljubezen do Beatrice in ki jih je zlagal že od svojega osemnajstega leta, jih s pomočjo komentarja v prozi povezal v celoto in poslal v svet pod naslovom: »Vita nuova — Čudežno življenje«.
Ljubljena Beatrice je tedaj že tri leta v grobu, a Dante je še vedno ves prevzet od spominov nanjo. Še več. Zdi se mu, da so se mu šele sedaj, ko je vse vsakdanje in prigodno zabrisal čas, odprle oči za njeno pravo podobo. Beatrice je zanj prelestno bitje angelske lepote, ki je prišla na svet samo zato, da bi ljudje videli čudež božji. Na zemlji se je pomudila le kratek hip, saj tu ni ijmela kaj početi. Umrla je in posihmal živi v nebesih, kjer ji je Gospod odkazal prostor ob svoji materi, živi pa tudi v srcu poeta, ki jo je ljubil in jo zdaj žalosten objokuje.
Zunanji dogodki, okoli katerih Dante v »Viti nuovi« plete zgodbo svoje mladostne ljubezni,  so v grobem  naslednji:  Devet let  mu  je,  ko njegove oči
prvikrat uzro Beatrice. Tedaj se začne zanj drugačno, nenavadno, skoraj čudežno življenje. Po devetih letih jo sreča drugič in se vanjo zaljubi. Da pa bi ljudje ne zvedeli, kako je z njim, hlini ljubezen do dveh drugih žensk in njima na čast piše verze. Toda ljudje začno brusiti jezike, Beatrice pa mu odreče »svoj presladki pozdrav, ki je v njem vsa Dantejeva blaženost«. Globoko presunjen sklene, da bo poslej — brez upanja na povračilo — pel le svoji angelski obože-vanki na čast. Kmalu zatem umre Beatricin oče, Dante sam pa resno zboli in sanja strašne sanje, ki napovedujejo Beatricino smrt. Beatrice res umre. Nesrečni pesnik toži za njo in jo objokuje. Ne mine pa niti leto dni, ko spet pozabi nanjo in se zaljubi v neko drugo. Zabloda ne traja dolgo. Dante se ove in v počastitev mrtve Beatrice zbere vse pesmi, ki jih je v desetih letih zložil njej na čast, in jih poveže s komentarjem v prozi. Preden pa da knjigo med ljudi, jo še enkrat prebere in tedaj se mu zazdi, da je tisto, kar je napisal o svoji ljubezni do Beatrice, še vse preveč borno in da sije njena podoba še vse pre-medlo. Zato sklene, da ne bo o njej ničesar več napisal, dokler ne bo zmogel zapeti o njej tako, kot še nikoli nihče ni zapel o nobeni.
In zapel je, resda čisto drugačno pesem, ki je prav tako dotlej še ni nihče zapel, prečudovito pesem o svoji poti skozi tri kraljestva onstran groba. Na Beatrice pa ni pozabil. Ona je tista milostna gospa, ki poprosi Vergila, naj reši pesnika iz temne goščave, ki je vanjo zabredel; Beatrice spremlja Danteja skozi tretje zagrobno kraljestvo, skozi Raj. Tn tu se njegova angelska oboževanka, ki ji je kot mlad fant zlagal zaljubljene sonete, na zlatem ozadju mistične nebeške rože poslednjikrat ozre nanj in se mu nasmehne, nato pa se vrne k večnemu studencu blaženosti. Dante je zdaj že tudi sam na pragu smrti, zrel mož, ki je kot izgnanec iz rodnega mesta na dolgih blodnjah izmeril vso bedo človeškega življenja.
Zaradi »Božanske komedije« je Dante — altissimo poeta — dobil častno mesto na najvišjem vrhu poezije, kjer mu komajda stoji ob strani pet, šest drugih poetov. Toda tudi njegova »Vita nuova« ni pozabljena. Res je v njej precejšen davek literarnemu okusu dobe in šole, ki je bil mladi Dante njen prevneti učenec. Res je, da je med zbranimi pesmimi, kjer so pravi biseri srednjeveške italijanske lirike, tudi nekaj manj vrednih, šolsko nespretnih in z vso mogočo sholastično navlako obteženih stihov, res je tudi, da v prozi včasih razpravlja kot najbolj puščobni doktor bogoslovja; vse to je res, a to je v delu postransko. Pod plaščem učenega šolarja, sholastika in mistika, ki ima polno glavo šolske modrosti, Vergila in provansalskih trubadurjev, Aristotela in Tomaža Akvinskega, pod tem plaščem namreč bije vroče fantovsko srce. Ljubezen, ki o njej poje Dante, ima vse značilnosti prve mladeniške ljubezni in je iskrena izpoved tistega, kar se dogaja v pesnikovi notranjosti. To pa ne pomeni le koraka naprej v srednjeveški italijanski liriki in v sami poeziji »sladkega novega stila«, temveč je delu tudi vtisnilo pečat večne mladosti in neminljivosti.
Zdaj imamo končno celotno Dantejevo »Čudežno življenje« tudi v slovenščini. Knjigo je prevedel Ciril Zlobec, izdala pa Cankarjeva založba v Ljubljani.
Za prevod tako zahtevnega dela kakor je Dantejeva »Vita nuova« je poleg poznavanja jezika Dantejevih dni potrebna še izredna tenkovestnost pri poustvarjanju njegovega miselnega sveta in tenek posluh za čustveni svet njegove rahlo tkane lirike, vrh vsega pa kajpak še pesniški ustvarjalni talent.   (Vrstni
558
red bi pravzaprav moral biti obraten!) Ko prebiramo Zlobcev prevod »Vite nuove«, nam je dvakrat žal. Podobna dela se namreč tiskajo in izdajajo morda le vsakih petdeset let, s tem prevodom pa že sedaj ne moremo biti zadovoljni; mnoga mesta v prevodu, zlasti prepesnitve Dantejevih verzov in tudi precej odstavkov v prozi pa kaže, da bi bil Ciril Zlobec za naš čas lahko tisti prevajalec, ki bi nam ustrezno poslovenil in prepesnil to Dantejevo mojstrovino.
Kadar govorim o odlikah prevoda, imam v mislih predvsem nekatere prepesnitve Dantejevih sonetov (Vse misli mi..., Ničesar več ne dojmem ..., Globoko, čisto usmiljenje . .., O tihi romarji. ..), kancon (Bridkost srca, prepolnega tegob . .., — ta je morda še najbolje prepesnjena —; Kadar se spomnim . ..) in posameznih kitic nekaterih drugih del. Na sploh prevajalcu ni moči odrekati verzifikatorske spretnosti; verz se mu redko zatakne, prisil jenih skovank ni, celo malo nepravih rim, le sem in tja kakšna kakofonija, papirnat verz ali banalna proza.
V mnogih primerih pa nas prevajalec močno razočara. Nenadoma mu, bi dejali, Dante ni nič več mar, pa nam začne prodajati kresnice za svetilke, kakor pravijo Italijani, celo tam, kjer bi bila brleča svetilka komaj primerno nadomestilo za sijočo luč Dantejeve poezije. Če Zlobec prevede: »Donne, cliaoete inteletto cVamore — lene, ki veste, kak srce boli«, ali »Amore e 'l cor gentil sono una cosa — Oba sta eno, Amor in srce«, ali če dosledno prestavlja gentile, gentilissima s prijazen, preljubezniva, potem v zadnjem primeru ne pozna tedanjega pomena besede gentile = nobile = plemenit, in je torej Danteju Beatrice najplemenitejša vseh žena, v obeh primerih pa noče nič vedeti o »sladkem novem stilu« in njegovih teorijah o ljubezni. Tako ne moremo razumeti, odkod posledice pozdrava, o katerih poje Dante v sonetu: Tako prijazna in krepostna. . . (Sploh je te prijaznosti toliko, da dobiva že dvomljiv prizvok), Amorjevo oblast pa, o kateri poje Dante: cosi mi sta soave ora nel core, občuti prevajalec kot »opojno slast«. Tu pa smo od Danteja dlje — da tako zapišem — kot nebo od zemlje. Manjših spodrsljajev in nepotrebnih samovoljnosti je kajpak še precej.
Pri prevajanju proze je imel Zlobce precej lažje delo, ki ga je na nekaterih mestih tudi lepo opravil, drugod spet ne. Pri tem ponavlja nekatere iste napake kot v verzih, včasih mu kakšno mesto ni docela jasno, včasih samovoljno izpušča besede in izpreminja smisel, a najhujši očitek bi bil ta, da se, narobe kot v poeziji, kjer si dovoli prevelike svoboščine, preveč zvesto' tiplje ob izvirniku, na škodo lepega slovenskega izraza. Toda če napake prevajanja poezije izvirajo iz napačnega koncepta o tem, kaj se pravi prepesniti neko delo, izvirajo napake v proznem delu prevoda, kot kaže, iz naglice in premajhne skrbi za prevod, ki naj bo resda čim bolj adekvaten, a vendarle lep.
Tretji del opomb zadeva tehnično razlago Dantejevih pesmi, ki je pri pesniku organsko povezana v celoto, prevajalec pa j« je ločil in dal v Dodatek. Kljub opombi, ki jo beremo v knjigi, da tako ravnajo tudi prevajalci v druge jezike, bi tako rešitev lahko sprejeli in z njo soglašali le, če bi bil komentar vedno le na koncu pesmi. Razlogov za to, da ne posegamo nasilno v umetnikovo snovanje, je več. Predvsem smo dolžni njegovemu delu spoštovanje in zvestobo. Zgradba vsake umetnine pa ima tudi svoje psihološke in na tehnični zmogljivosti človeške dojemljivosti sloneče razloge. Zmotno je misliti, da Shakespeare vpleta smešne prizore med najbolj pretresljive dogodke le zato, da mu gledalci ne pobegnejo iz dvorane.
559
V uvodu v knjigo, ki ga je napisal Janko Kos, je zbranih precej v bistvu
točnih  podatkov  o  Dantejevi   »Viti  nuovi«   in   njenem   pomenu,  opaža   pa  se
negotovost   in   nejasnost  v   uporabi  nekaterih   pojmov   iz   literarne  kritike  in
estetike,  glede  katerih  bi si   moral  pisec  priti  bolj  na  čisto,  kajti  literarnim
teoretikom se že tako kaj prerado očita šarlatanstvo.
Niko Košir
560