Kako me gane violine plač.
Iz cikla „Dekliške pesmi".
Kako me gane violine plač! Prevzame vso me kot večer samoten v deželi tuji. . . Lase razpletem, da se lijejo čez moje rame v bolesti lepi. , . s sklonjeno nazaj glavo sem kakor marmor bel, ki v nemih kretnjah v neizraznem hrepenenju krčevito plače, Srce mi stiska, stiska pesem violine kot iz čudno žalostnih daljav dehtenje cvetja, da sem bleda kakor platno v snegu mesečine.
Telo in duša sta od melodije razbolela.
Razgalila bi si deviške prsi bele,
z rokami jih razgrebla, da bi krvavele,
ker preveč, preveč žge mi bolečina dušo , , ,
Anton Vodnik.
Večerni romarji.
In pride jutro in poldan, večer — in je vse sen.      Tako nam je v duši, da bi jokali
S trudno roko zapiramo hiše dneva                        kot deklice blede, ki v prvi pomladi
in gremo romarji tihi na daljno pot,                        omami jih veter, ko jim šepeče
zvezde, vonjave in vse nam odpeva.. .                   tajne besede ljubezni in sreče,
O rože, o mesec, o dalja, o gozd! —                       da ne vejo, kje in kod .. .
In zremo vase kakor v zarjo skozi gaj večerni, in odkriva se nam bolj in bolj kot maj tistemu, ki ljubi... in je, kakor da bi psalme peli — drhtimo, molimo: O sen — lepota, o življenje .. .
Anton Vodnik.
Da me ne ljubi nihče, vem gotovo...
Iz cikla „Dekliške pesmi".
Da me ne ljubi nihče, vem gotovo, kot le sestre daljne na večer, ko oddalji gore in gaje hrepeneči sen, a pride dan in me srce boli. . .
O, da hotel vedno le večer bi biti! V njem deklice se pogovarjamo v daljave in so besede naše violine zvoki in smo kot rože blede, lepe in sanjave /                                  in mislimo na mesečino, kot je ni pri nas;
in vonj cvetlic, ki so zvenele davno, davno, nam v duši zagori in vse je staro zopet novo . , ,
O, da hotel vedno le večer bi biti!
Anton Vodnik.
Revna deklica moli.
O, Bog je dober! Kadar ves dan oči uboge
namesto zarje, gaja, polja, trate
ne vidijo ničesar kakor praznih sten sivino,
ki vso me bolno, žalostno stori,
da pozabim vsako sanjo zlato,
da ne čutim, kdaj je poldne, kdaj se zvečeri —