Obveščanje delegatov in delegacij (2)      '
Kako v samoupravni interesni skupnosti
Ce smo v prvem delu razmišljanja o temi »Obveščanje delegatov tn delegacij« govorili o »množični« tematiki, bomo tokrat razmiš-ljalj o popolrioma drugi problematiki, ki ima sicer isti imenova-4ec, toda čisto drugačen vidik. Razmišljali bomo namreč o terni, kako obveščati delegate in delegacije v samoupravnih interesnih skupnostih, torej s problemom, ki je veliko bolj povezan in kom-pleksen, kakor je bilo to doslej. Zato bodo tudi analize težje in zahtevnejše.
Raznolikost samoupravnih interesnih skupnosti
Samoupravne interesne skup-nosti bodo obstajale na raz-nih ravneh in na raznih po-dročjih, zato bosta tako raven kakor področje zahtevala od slehernega delegata in delega-cije in še zlasti od sleherne skupnosti poseben odnos, kar zadeva neposredne komui^ika-cije, gradivo in druga sredst-va obveščanja. Toliko bolj.ker bo sleherna skupnost sama zase zaokrožena celota, v ka-teri bodo na enak način zao-kroženi (skupni) cilji in (skup-ni) interesi, ki pa bodo po svoje dajali pečat tako sesta-vi kakor tudi namenu interes-ne skupnosti. Tako morajo bi-ti v tokove obveščanja, če bo šlo za temeljno interesno skup-nost, recimo za izobraževalno, vključeni vsi tisti dejavniki, ki sodelujejo v oblikovanju in de-lovanju takšne skupnosti, zato bo to zahtevalo tudi ustrezno prilagajanje tokov in sredstev obveščanja. To pomeni, da bo-do morali biti vsi ti dejavniki med seboj obveščeni, seveda prek svojih. delegatov, o ciljih (pa tudi o sredstvih, kako te cilje dosegati) ter o medseboj-nih dolžnostih in pravicah. To da ta oblika obveščanja, če bi ostala edina, bi bila nezadost-na in slabs, kajti za delo takš-ne samoupravne interesne skupnosti niso zainteresirani samo subjekti, kl jo sestavlja-jo, marveč tudi širša družbena skupnost in veliko njenih de-javnikov, med katerimi imajo vsekakor posebno vlogo temelj-ne organizacije združenega de-la in krajevne skupnosti. Zato bo sistem obveščanja upošte-val tudi to dejstvo. To pa spet pomeni, da bodo neposredne komunikacije zajele tisto gra-divo, ki je namenjeno redne-mu delovanju skupnosti oziro-ma se nanaša na reševanje te-kočih  problemov  in  vprašanj.
Zavoljo tega navedimo, da bi recimo problem gradnje šol-skega prostora (šole) zajel več stopenj obveščanja. Najprej bi bil obveščen najožji strokovni in politični del skupriosti, ki bi zbral podatke o tej gradnji, po tem bi šli y organe skupnosti, nakar bi prišle na vrsto še dru-ge institucije, ki bi imele vlo-go nekakšnega recenzenta in korektorja, šele nato pa bi se vsa zadeva morala pojaviti pred celotno »bazo« skupnosti, feot tema obveščanja, čeprav, roko na srce, ne bi smeli niti poprejšnjih faz ločiti od vpli-va delegatov in delegacij. Skladno s tem bi sestavljali tu-di delovno gradivo, ki nedvo-mno vselej predstavlja način Obveščanja, ustrezno pa še dru-ge dokumente. Šele na takšni podlagi bi šli na višjo stopnjo obveščanja, na tako imenovano javno obveščanje širše javno-sti prek glasila ali radiotelevi-ziie.
Ne formalno ¦— marveč stvarno
Prav tu pa je problem, ki bo zelo pomemben za problemati-ko, ki jo obravnavamo in o kateri y zadnjem času vse bolj razmišljamo. Nikoli namreč ne smemo dovoliti niti sebi iri tu-di drugim ne, da sistem obve-ščanja delegatov in delegacij^ se pravi delovnih ljudi ih obča-nov, ostane, se konča kot zače-tek in konec z objavo informa-cije v sredstvih množičnega obveščanja, čeprav mora to si-cer biti krona vsega tega. Gle-de na sredstva in potrebe ena sama informacija oziroma tu-di celovitejše informiranje v sredstvih javnega obveščanja ne more pričarati celotne vse-bine problema, marveč bosta potrebna specifičen pristop in oblika komunikacije, v obliki študije, objavljene v obliki pri-spevka ali tudi kako drugače, vendar mora vselej doseči sle-hernega delovnega človeka in občana. Zatorej: obveščanje o delu samoupravnih interesnih skupnosti ni in tudi ne bo pre-prosta stvar.
če vse doslej povedano str-nemo v sklep, potem smemo napisati, da je treba obvešča-nje o delu samoupravne te-meljne interesne skupnosti za-snovati tako, da bo zajelo vse dejavnike in subjekte in prispe-valo k seznanjanju in motivi-ranju delegatov in delegacij, da bodo tisto, kar so izvedeli, pre-nesli na zbor volilcev, vendar ne na klasičen način, suhopar-no in neprizadeto, marveč na način, ki bo občana in delov-nega človeka motiviral, da bo tudi sam prispeval k ideji, ka-kor bo pozneje posredno ali nepbsredno prlspeval k njene-mu uresničevanju.' Delegat in delegacija bosta morala na tej podlagi skupno z informacijo in ustreznim gradivom sezna-niti še druge dejavnike, izka-terih izhajata, v temeljni orga-nizaciji združenega dela ali kra-jevni skupnosti, posebno pa še njune organe, svet krajevne skupnosti in delavski svet ali skupščino v temeljni organiza-ciji združenega dela oziroma v organizaciji združenega dela, nadalje družbenbpolitične orga-nizacije innenazadnje tudi vse te dejavnike na ravni občine ali občin. Delegati in delegaci-je bi bili vsaj na podlagi logi-ke razmišljanja, dolžni pri vsa-kem takšnem obveščanju zago-toviti tudi obratnl tok, v ka-terem bi bile izražene želje vseh teh dejavnikov, se pravi omogočiti vzajemno vplivanje. Potemtakem ima tudi obvešča-nje v samoupravnih interesnih skupnostih dva toka, ki se med seboj dopolnjujeta in ki drug brez drugega ne moreta, kakor smo videli že v prejšnjem se-stavku. Tudi obveščanje z viš-je ravni interesne skupnosti bo izkazovalo enake tokove in ob-
nost in medsebojno vplivanje šibkejša kakor na nižjih rav-neh, ker bodo interesi višji in zapletenejši. Lep primer za to je recimo kultuma skupnost Ljubljane, ki je spomladi le-tos objavila posebno publikaci-jo in jo poslala slehernemu go-spodinjstvu in sleherni tovar-ni oziroma delavcu v razpravo in razmislek, vtem ko pri re-publiški kulturni skupnosti te-ga ni bilo, kar je tudi logično.
Institucionaliziranje in sredstva
Vsekakor bo na podlagi tega, kar smo povedali, to pa bo najverjetneje potrdila tudi bo-doča praksa, za normalno in uspešno komuniciranje med delegati in delegacijami na eni ter samoupravnimi interesnimi skupnostmi na drugi kakor tu-di z njihovim zaledjem 4n ba zo, bo potrebno institucionali-zirati to potrebo, čeprav ostaja subjekt obveščanja in komuni-ciranjai pa naj zveni to ab-straktno, še nadalje sleherni človek, sleherni kolektiv. V tej zvezi bi bilo najverjetneje po-trebno, da se prl posameznih interesnih skupnostih ustanove posebne službe, ki bi izvajale naloge organov skupnosti in skrbele za normalno obvešča-nje. Seveda te potrebe ne bi smeli jemati prestrogo, ker bi nas to lahko pripeljalo do pre-tiravanja, s tem pa bi nastala tudi nevarnost, da si ta služ-ba prilasti atribute obveščanja oziroma postane njen monopo-list.
Da se to ne bi zgodilo, se je treba poprej dogovoriti, katera sredstva bomo, glede na učin-kovitost, uporabili, tako kar zadeva materialna sredstva ka-kor tudi časovne in nivojske dejavnike. Temeljne samou-pravne interesne skupnostl bi po našem morale najverjetne-je uporabljati za obveščanje enega človeka, ki bi moral skr-beti za obveščanje v obeh sme-reh in da iz njunega nepresta-nega prelivanja izloča tisto, kar je novost in kar ima neizpod-bitno vrednost. Na voljo mu morajo biti (če gre recimo za naše občinske temeljne skupno-sti) tolikšna sredstva, ki mu bodo omogočala izpolnitev te naloge. To pomeni, da mora v določenih časovnih razdobjih ob-javljati pobude, predloge, po-trebe, kritike, izkušnje itd. s terena in hkrati tudi potek uresničevanja, izkušnje prouče-vanja in rezultate v samouprav-ni interesni skupnosti. To je lahko bilten, ciklostiran ali pa dodatek naš^mu glasilu, toda biti mora. Če pa bo šlo za let-na porofiila in širše akcije, mo-ra ta človek po poprejšnji raz-pravi in sklepu organov skup-nosti poskrbeti za posebno pu-blikacijo, ki "bi prišla na nasloy vseh dejavnikov. Zatorej je važ-no, da obstaja človek, kl bo ta institucija delovala, ne tedaj, ko se bo njemu zazdelo, am-pak glede na potrebe časa in ravhi, to pa je najpogosteje do ločen termin in določena raven (recimo vsak mesec in vsako gospodinjstvo oziroma sleher-ni zaposlend). Seveda mora ta institucija (človek) imeti še druge ustrezne zveze, nepo-sredne, posredne, pismene itd.
če pa gre za »višjo« skup-nost, potem pride v poštev kaj-pada tudi služba, ki bi imela še dodatno nalogo, da prouču-je sistem obveščanja in upo-rablja zahtevnejše oblike obve-ščanja. Najpogostejše bi lahko bile: revije (za več interesnih skupnosti ne glede na raven in vsebino), časnik (prav tako lahko za več skupnosti, name-
njen pa bi bil širšemu občinst-vu), bilteni itd. Seveda pridejo v poštev še druge oblike obve-ščanja, ki nimajo samo infcrf-mativne funkoije, ampak hkra-ti tudi propagandno, kakor so plakat, geslo, telop, reklama, letak itd. Toda te oblike bodo uporabljali samo po opravlje-nem dogovoru, in to za refe-rendum ali za popularizacijo kake izjemne potrebe ali cilja kakor seveda tudi kakega izje-mnega rezultata.
Naloge sredstev javnega obveščanja
Na kbncu pa še nekaj o na-logah javnih sredstev obvešča-nja in samoupravnih skupno-sti. Nedvomno bo od njihove-ga medsebojnega odnosa v do-bršni meri odvisen uspeh. ob-veščanja, in to ne samo zate-gadelj, ker bodo ta sredstva popularizirala njihovo delo, ampak tudi zaradi golega dej-stva, ker bo celotni sistem ho-češ nočeš temeljil na teh jav-nih sredstvih. Zato je zelo po-membno, kako    bodo   samou-
pravne interesne skupnostd od-prle svoja vrata tem sredst-vom in kako jih bodo vključe-vale v obe smeri obveščanja. Prav tako bo to odvisno od pripravljenosti in domiselnosti sredstev obveščanja za delo teh skupnosti. Kolikor bodo namreč sredstva množičnega obveščanja spoznala, da je tre-ba za spremljanje delovanja skupnosti specializirati novi-narje, potem bo rezultat neiz-ogibno kakovostno in količin-sko dober. Prav tako: če bo skupnost dojela obe ti stvari in zavoljo tega vključevala te-ga novinarja v vse tokove, ide-je in akcije, se ne bo treba bati kakovosti in koližine ob-veščanja prek teh sredstev.
V  tem okviru ima tudi naš časnik svojo funkcijo.  Seveda pod pogojem, da se razširi ka-drovsko,    prostorsko    in    ča-sovno. .
V    NASLEDNJI    ŠTEVILKI
Družbenopolitične organizacije ali človeški in subjektivni de-javnik.
Vlajko Krivokapić