Za poduk in kratek oas. Spomini na mojo pokojno mamico. Ceški spisal Vaclav Kosmak; poslov. Ciriljev. Prišel je v našo vas zblaznel mlad žid beračit. Bil je revež ves nag, izvzemši kos hlač, bosonog, z nepokrito glavo. Gez ramo je nosil veliko vrečo s cunjami in je po vseh vratih pisal s kredo številke in imena. Dečki so skakali okoli njega in se mu posmehovali. Mati so gledali to in nam zapovedovali, da bi se niti ne ganili za njim. Ko pa je jeden porednež naposled celo blata vrgel na-nj, so se zaleteli, in kogar so dobili, tega so pošteno naklestili. Čez nekaj časa je prišla k nam ena soseda, razkačena kakor zmaj. »Kumica, kdo vam je dal pravico biti moje dete?« Mati so pogledali na njo in rekli: »Vidite, jaz sem se prenaglila.< »To si mislim — in sedaj —« »Počakajte, pustite me dogovoriti«, rekli so mati: »Te rane vaš dečko ni zaslužil — pač pa vi! Uvideli boste Se, za nekaj časa pa bo po vas metal blato!« «Pa kdo ve, kakšni še bodo vaši otroci«. »Ge jih svet pokvari, bode to nesreča — ali jaz ne bom tega kriva«. Ko sem že bil pošteno dorastel, pripovedovali so mi mati: »Otrok, če ti Bog da srečo, ne bodi nikdar skop proti ubogim. Vidiš, nekega leta vzrastlo je jako malo krompirja. Bali smo se, da ne bomo shaiali z njim do pomladi. Dogovorila sva se z očetom, da ga letos ne bomo mogli razdajati. Nekoč pride k meni M. in prosi, da bi mu ga dala vsaj piskrček. »Kamenje bi grizel gladii, ko bi mogel«, je tožil. Dala sem mu ga. Prišel je drugi, tretji — in jaz sem dala vsem na skrivnem. Razdala sem tisto zimo več, nego kdaj poprej. In spomladi smo ga imeli še dosti za seme in še ostalo ga je. Jaz pravim, da ga je sam Bog množil v tej jami. Kar daš ubogim, ti Bog poplača«. Ko bi vsakdo tako mislil, — ne bilo bi socijalnega vprašanja, — ne uboštva.' Moja uboga mati so dolgo in hudo boleKali. Bil sem na počitnicah. Zemlja je bila suha, drevesa in vse rastlin,tvo žalostno, na pol ovenelo. Glovek, žival in sad — vse je hrepenelo po mokroti. Naposled je nekega popoldne iz daleka zašvigal blisk, zadonel grom, razjezil se veter, prah se je valil v krogih, drevje se je treslo in majalo, ptiči, živina in ljudje pa so bežali pod streho. Tema. Blisk za bliskom — udarec za udareem! Mi smo sedeli pri materi in molili. Burja je priletela, kakor razjarjen velikansk orel, in iz sivih oblakov padal je topel dež. Šli smo ven, da bi se nasitili tega lepega vremena. Mokrota je nasitila in napojila zemljo in vse drevje. Vsak cvet je dihal hvalo Bogu. Kak je ta vonj, kako je to lepo, kako je to življenje! In tatn na nebu ta mavrica! Jaz sem šel z materjo. Pokleknili so pri oknu, ga odprli — in jokali. »Zakaj jokate, marnica!« Sklenili so roke, povzdignili oči in Sepetali: >Mavrica božja!« Utrujeni padli so mi v naročje. »Že je več ne vidim!« Sraešnica. »Vi krčmar, škoda, da že pred tednom nisem prišel sem k vam!« — »To me veseli;« — »Veste, krčmar, ko bi pred tednom sem prišel, tedaj bi bil to-le pečenko 1'rišno dobil!«