XII. zvezek, IV. letnik. Urejuje : Ivanka Anžič. SLOVENKA Glasilo slovenskega ženstva. V TRSTU 1900. Izdaje in tiska Tiskarna ,,Edinost" Odg, urednica Ivanka Anžić. por. Klemenčič Vsebina XII. zvezka. Bonifacij : „Ob Prešernovem spomeniku", pesem........... stran 267 Zofka kveder: „Naš Prešeren".............................. „ 268 —e—: „Prešeren in ženstvo" ............................... „ 269 Dragotin Lončar : „Ob Prešernovi stoletnici" „ 271 Slavoljub Podslapinski : „Slava Prešernu!"....................... 271 Danica: „Naše državljanske pravice"............................. 273 „Rojaki!"....................................... „ 275 Bož. Tvorcov: „Ženske v Rusiji"............................. „ 276 Rok Drofenik : „Delavke in žensko vprašanje"........................ 277 Ljuba: „K poglavju: organizacija ženstva" „ 278 „Prešeren v Prevodih"................................... , 279 Dr. I. T: „Prešerna narodu!"................................ , 282 Adam Sever: „Opekar", črtica.............................. 284 „Listek"......................... ............. „ 290 Naročnikom ob novem letu 291 VsebinaIV.letnika 293 Oglasi. Oglasi se računajo po vrstah v petitu in sicer za enlživljenje meni si vzeti v slepi veri ?< in Se le zdaj mu predrzno roko ustavi — Bo- gomila ? Tu ni vse -jasno. »Zdravilo ljubezni« je mladeniču, izgubi vsemu ljubico — bela smrt. Toda ženska je nezvesta in takšno nam kaže več njegovih pesmi : Za]slovo, Izgubljena vera, Mornar, Ribič, Ženska zvestoba. Tem nežnejše nam slika tista bitja, ki so se jim izneverili moški, prim. Za- puščeno in Nezakonsko mater ; sem spada tudi »Pesem od zidanja cerkve na šmarni gori« Niti vera pa ni ljubezni ustavila »Judovskemu dekletu«. III. Za onimi »mokrocvetočimi rožicami poezije« in za temi dovršeno lepimi baladami nezvestobe ženske pa čitaj poizvode kakor »Dekletom«, »Sila spomina«, »Od železne ceste«, »Hčerin svet«, »Učenec«, »Tur- jaška Rozamunda«, »Zarjavela devica«, »Tri želje«, in razjasnila ti bosta tužni obraz humor in realizem. Seve ti, prevzetnica, »varuj, varuj, da priletna samka se ne boš jokala!« s turjaško Rozamundo, ki je iz ošabnice'posvetne postala »čast ljubljanskih nun«, ali pa stokala s tri- desetletno »Zarjavelo devico« : Čakala sem boljšega, čakala sem goršega, dokler me pozabil je, z drugo se obabil je — ali pa ga boš, preširnica, ki »možake si dolgo vodila za nos«, na zadnje staknila, ki bo ti kos — »Po- vodnjega moža« : z gromom svoje godbe bo on dajal takt bitju tvojega srca, dokler se ne izgubiš z njim za večno v šumečih valovih strasti. Mladenič, tebi pa ni treba pretakati solz — njo, prevzeten bodi; če bi te rada pozabila, pa je »Sila spomina« taka, da »po sili — pomnila bo te do zadnjega dne«. Nikar se ne boj, da „po nje zgubi, ako ljubi druzga, počlo bi srce" ; oni »Učenec«, ki mu je predpust vzel nevesto, se je gotovo potolažil, ko so se mu v postu vremena zjas- nila. Veselo življenje te čaka: Sam se po železni cesti vozil boš iz vasi v vas ; drugo Ijub'co v vsakem mesti imel bos za kratek čas Če ne boš javkal, priteče morebiti ona za teboj, malo ponižana, in ne bo ti treba peti o »Ljubezni tiraniji«, zakaj jednakopravnost bo stopila namesto ljubezenske sužnosti, ki je hujša, »kakor trpe med Turki jo kristjani«. IV. Tako realen je bil v ljubezni pač Prešeren za- res. Sonetnega venca ne smemo pretragično razumeti ; v njem je več Pre^-rarkovega trubadurstva, roman- tične umišljenosti, nego resničnega ognja, istinitih solz. Saj je znano, kako zadovoljen je bil pesnik, ko je zvedel, da se je Primčevka jezila zaradi njegovih pesmi. Julija Primčeva ni bila ne prva ne zadnja. Že pred Veliko nočjo 1. 1833. piše Čelakovskemu, daje SLOVENKA Str. 271 »tako zanikrn pisar, da se mu je ljubezen z nekakšno gospodično v Gradcu le zavolj tega podrla, ker ji je premalokedaj pisal«. Romanca »Učenec« z »lepo Reziko nemškuto«, ki je baje bila Krištofov a Rezika iz Židovske ulice v Ljubljani, je bila objavljena že 1. 1832. Istega leta dne 5. februarja poroča Čopu iz Celovca : »Die Laibacherinnen scheinen mir im all- gemeinen hübscher zu sein, als die civilen Klagen- furterinnen ; jedoch hat eine der letzteren einen Eindruck auf mich gemacht, von demjemand nichts erfahren dürfte«. To se pravi : imel je v Ljubljani ljubico, pa se je za- gledal tudi Celovcu, toda o tem bi ljubljanska deva ne smela nič zvedeti — »drugo ljubco v vsacem mesti«. Plesal je v ljubljanski kazini s »kranjskimi«fde- vojkami ; ena izmed teh se je 1. 1841. odlikovala po tem, da je »skoro uvek kranjski govorila« ; Prešeren jo je seznanil s Stankom Vrazom, bogato hčer ne- kega trgovca, »poslenu gospodaricu u kući« (Vraz, Djela V. 228). Dogodki zadnjih let so delonia znani, deloma se skrivajo za neosnovanimi govoricami. Ob Prešernovi stoletnici. Osemnajsto stoletje, stoletje velike francoske re- volucije, in stoletje devetnajsto prinašata novo gibno silo v razvoj človeštva — narodnostno idejo. Prejšnja doba, srednji vek, pozna sicer razne narode, toda ne pozna narodnostnega čuta, ljudje se ne za- vedajo svoje narodnosti. Prve začetke te nove ideje pomenja reformacija kot boj proti cerkvenemu in dr- žavnemu univerzalizmu. Ljudje se začenjajo zavedati, da niso samo kri- stijanje, ampak da jih med seboj družijo a na drugi strani zopet ločijo še razne vezi, glavno jezik. Na- rodnostna ideja se je širila iz Francije do Nemškega in odtod je prešla tudi k Slovanom. Povsod postaja preporod, narodi se vzdigajo, zavedajo svojih dolž- nosti in pravic ter zahtevajo, da se razvijajo po svoje. To je bil politični, literarni in jezi kovni preporod. Prešeren je preporoditelj in buditelj slovenskega naroda v tem zmislu — to je velika njegova zasluga. Skrb vsakega poedinca in vsakega naroda mora biti, da ne izgine brez sledu, da po njegovi telesni smrti ostane nekaj, kar bi moglo prispeti k dalj- šemu razvoju. Telesna smrt ne sme biti obenem nje- gova duševna smrt. Mnogi narodi so že davno izu- mrli, a njih dela še vedno žive in so v marsičem še dandanes temelj, na katerem se razvijamo mi. To so kul- turni narodi — v nasprotju z mnogimi drugimi narodi, ki so se prikazali na pozorišču zgodovine, nekaj časa žili a zopet izgimU brez sledu, ne zapustivši nič, kar bi moglo obogatiti človeško spoznanje na tem ali onem polju. To so nekulturni narodi, katerih telesna smrt je pomenjala hkrati tudi duševno. Niso zapustili nič, kar bi kot plod njih osebnosti in posebnosti vplivalo na daljše delovanje človeštva. A to je najžalostnejša usoda, ki more zadeti bodisi posameznika bodisi narod — duševna smrt, ko mora zgodovina izreči nad njim obsodbo : živel je zastonj ! Prešeren je obvaroval slovenski narod take smrti, naš narod v povestnici ne izumre, čeprav bo moral morebiti izumreti telesno. Prešeren nas je uvrstil med k u 11 u r n e narode to je velika njegovo zasluga. Ni se nam bati duševne smrti, pač pa telesne. Najbolj proslavimo Prešerna in pokažemo svojo hva- ležnost, ako mu postavimo živ spomenik v na- rodu s tem, da ga ohranimo in mu omogočimo pognati iz sebe še mnogo plodov svetovne veljave. Narodnostna ideja se razvija in sprejema dru- gačno obliko. Za Prešerna je bil naš preporod jezi- koven, to je bila prva naravna stopinja. Dandanes je ta preporod ponekod že zvršil svojo nalogo. Potre- bujemo s ocialno-gospodarskega preporoda. Daj Bog, da najde slovenski narod mnogo preporo- diteljev v tem zmislu, ki nm zagotove telesno živ- ljenje, kakor mu je pridobil Prešeren duševno življenje! Dragotin Lončar. Slava Prešernu! Slavoljub Podslapinsky. Jedno stoletje zatonilo je v morje večnosti, odkar je nebo poslalo Slovencem največjega velikana duha — dr. Frana Prešerna. Malo je jedno stoletje v večnosti, v vesoljstvu, katero nima izhoda,_ ne začetka, ne konca, veliko pa se lahko zgodi v jednem stoletju, veliko se lahko zgodi, kar upliva še tisočletja na razvoj človeštva. Človeštvo hiti vedno naprej po poti na- predka in razvoja, kateri napredek in razvoj pa se sir. 272 SLOVENKA vrši tako polagoma, da sodobni ljudje to komaj opa- žajo. Čim pa končuje jedno stoletje, lahko je na- praviti bilanco, iz katere se jasno razvidi napredek minolega stoletja, iz katere se pa lahko razvidi tudi uzroke, kateri so napredek zavirali. Oseninajsto stoletje rodilo je francoske enciklo- pediste, kateri so s svojimi deli pripravljali pot prvi francoski revoluciji, ki je dala narodom evropskim prvi migljaj, naj se otresejo sramotnih spon despo- tizma, absolutizma, duševnega suženjstva in telesnega robstva. Ker pa človeštvo še ni bilo zrelo za velike pridobitve francoske revolucije, se na teh pridobitvah tudi ni moglo takoj okoristiti, ampak je zapravilo to svobodo na način, kakor bi zapravil nezrel, lahko- mišljen mladenič dedščino svojo, ako bi ga izpustili izpod varuštva. Clovešto prišlo je pod kuratelo jednega Napoleona, kateri je delil in krojil človeške pravice, po svoje. Napoleon je izšel iz revolucije, in to ni ostalo brez upliva niti na njega. Vodnik smatral je Napoleona celo za nekakega odrešenika, ko je zapel : Napoleon reče : Ilirija vsf-n' Vstaja, vzdiha. Kdo kliče na dan ? V Napoleonu bil je še vedno duh francoske revolucije, in zato je Vodnik pričakoval od njega re- šitve za svojo nesrečno domovino. Z bitko pri Wat- terloo, z drugim zavzetjem Pariza, pa so bile vničene skoro vse pridobitve prve francoske revolucije. Na mesto svobode, na mesto človeških pravic, stopilo je zopet gospodarstvo despotižma, gospodarstvo policije in birištva, krutejše nego kedaj poprej. Kljubu temu pa je tlela na skrivnem še vedno iskra, katero je bil zanetil francoski prevrat v srcih evropskih narodov. Tudi v narodu slovenskem se je začelo v oni dobi nekaj gibati, tudi naš narod se je začel v oni dobi zavedati, da je narod, da moramo tudi .Slovenci živeti kot narod ; začelo se je mej nami neko veselo dviganje, četudi je bilo našim dijakom v oni dobi v šoli prepovedano govoriti v materinem jeziku, četudi se je smatralo za panslavista vsakogar, kdor se je javno priznaval Slovencem. V oni dobi torej, ko se je z železno roko uduševalo vsaki narodni pojav, ko se je že v kali zatiralo vsako svobodno gibanje, v oni dobi se je "pojavil mej Slovenci največji slo- venski pesnik — umetnik in mislec dr. Fra n Prešeren. V devetnajstem stoletju začeli smo Slovenci šele živeti življenje kot narod, šele z devetnajstim stoletjem začel se je naš narod zavedati, da moramo tudi Slo- venci živeti kot narod in vživati svoje pravice kot narod. Ko bode bodoči zgodovinar popisaval zgodo- vino našega naroda, povdarjal bode gotovo, da je devetnajsto stoletje ono stoletje, katero je obudilo narod slovenski iz dolgega spanja k novemu, čilejšemu življenju. In pri tem bode zopet povdarjal, da ima velikan duha dr. Fran Prešeren veliko, silno veliko zaslugo na tem, da je narod slovenski v tako težavnih razmerah, ob tolikem nasprotstvu od zgoraj, od desne in leve, vendar tako sijajno napredoval ; napredoval sam iz sebe, iz lastne moči. V dobi, ko seje pojavil na obnebju takrat še neznatne slovenske literature Prešeren s svojimi poezijami, v tej dobi smatralo se je, kakor omenjeno za panslavista, kdor se je javno pri- znaval Slovencem. Prešeren pa je kljubu temu bogatil dan na dan naše slovstvo s krasnimi zakladi svojega velikega duha, odkrival je .spečim svojim rojakom in strmečemu vnanjemu svetu bogatstvo, krasoto in gibčnost našega jezika. In da nimamo druzega do- kaza o velikem rodoljubju Prešerna, zadosten dokaz je že dejstvo, da je Prešeren v dobi, v kateri je živel, podal narodu svojemu tako divnih, po vsebini in obliki dovršenih poezij. Vzgojen v nemških šolah, v nemškem duhu, je on vendar izlival čute svojega srca, plodove svojega uma, svoje misli v slovenske verze. In to je več nego zadosten dokaz, da je Prešeren ljubil svoj narod z vso vnemo, z vso silo velike svoje pesniške duše. On je pretekel svojo dobo, in njegovi sodobniki ga niso umeli. Niso ga umeli, ker naš narod takrat še ni bil zrel, da bil zamogel umevati moža, kakor je bil Prešeren. Tudi mi Prešerna še ne umejemo docela, nismo si še dovolj svesti, kaj je Prešeren našemu narodu, ne zavedamo se še popol- noma upliva, katerega je vršil in še vrši na sloven.skc pisatelje. Naša dolžnost je, da Prešerna častimo, ne samo kot pesnika, umetnika, ampak tudi kot človeka, kot rodoljuba. Nesrečen v vsem življenju svojem, odseva iz večine njegovih poezij neka trpkost, neka otožnost, melanholija in pesimizem. Kako britko toži, ker ga je želja po uku spravila proč iz domače vasice Vrbe, v goljufivi svet ! Ne vedel bi, kako se v strup preobrača, Vse, kar srce si sladkega obeta. Ne bila bi mi vera v sebe vzeta, Ne bil viharjev notranjih bi igrača. Prešeren je bil velih rodoljub. Bil je rodoljub, kateri je iskreno ljubil svoj narod in čutil z vso glo- bino svoje velike pesniške duše veliko nesrečo svoje domovine. To njegovo rodoljubje, ta njegova ljubezen se najskrasnejše zrcali v pesmici »V spomin Andreju Smoletu« : V zemlji slovenski, v predragi deželi, . Ki si jo ljubil prisrčno ves čas, V kteri očetje so naši sloveli, Ktera zdaj ima grob komaj za nas ! Tako prisrčno, +ako milo ! Kako tožno in po- menljivo se glasi zadnja vrstica : Ktera zdaj ima grob komaj za nas ! Samo iz te vrstice odseva, kako zelo je Prešeren ljubil svojo nesrečno domovino, kako je pa on tudi čutil in trpel z nesrečno domovino svojo : Ktera zdaj ima grob kom.aj za nas ! Koliko je povedano v teh malih besedah ! Več nego bi mogle povedati cele strani ! Da, tako more SLOVENKA Sir. 273 peti o domovini svoji le pesnik, ki ni samo velik pesnik, ampak tudi velik rodoljub ! To rodoljubje Prešernovo pa se krasno zrcali fudi v »Krstu pri Savici« : Na tleh leže slovenstva stebri stari, V domačih šegah utrjene postave ; V deželi parski Tesel gospodari, Ječe pod težkim jarmom sini Slave, Le tujcem sreče svit se v Kranji žari ; Ošabno nosijo ti po konci glave... Ali niso narekovale Prešernu teh verzov žalostne razmere, v katerih se je nahajal naš narod za nje- gove dobe ? Mislim da ! Le tujcem sreče svit se v Kranji žari ! Ali ne veljajo te besede velikega pesnika tudi za našo dobo, za naše razmere? Žal, da je še vedno žalostna istina, da : Le tujcem sreče svit se v Kranji žari. Ošabno nosijo ti po konci glave... Žal, da je tako! In s tem sklepam skromne svoje vrstice, z željo, da bi si, ako ne moremo posnemati Prešerna-pesnika in umetnika, prizadevali, da ga posnemamo kot rodo- ljuba, da tako skupnim in složnim delom dosežemo, da se vresničijo preroške besede pesnika, katerega spominu sem posvetil te vrstice, namreč da: Vremena bodo Kranjcem se zjasnila. Jim milSe zvezde, kakor zdaj sijale ! Naše državljanske pravice. Spisala Danica. Spisala Zdaj baš, ko razsaja najkrutejši volilni boj po deželah naše očetnjave, je menda tudi umestno spre- govoriti besedo o volilnem pravu ženske. Mislim, da je postalo to vprašanje aktualno i za Slovenke. Boj ženstva za volilno pravo nikakor ni nov. Ako pri nas dosedaj še ni bilo čuti besedice o njem je vzrok temu le ta, da se Slovenci do najnovejšega časa sploh še niso zanimali za žensko vprašanje. Ako pa pogledamo nekoliko čez morje v »obljubljeno de- želo« — v Ameriko, videli bodemo, da se ženske tam ne bojujejo samo že zdavnaj za razširjenje svojih političnih pravic, ampak da so jih v manjši ali večji meri vže dosegle. Poglejmo, kaj piše o tem predmetu Eliza Ichen- heuser, znana jako energična in marljiva pristašica ženske stvari. Prva država, tako nam pripoveduje, v koji je bilo dodeljeno ženskam volilno pravo, je Wyoming v Zjedinjenih državah. Pred tridesetimi leti — leta i86g — dobile so tam ženske vse politične pravice kakor možki, sicer ne na svoje zahtevanje, ampak kot reklamno sredstvo. V Wyomingu je bilo namreč takrat še prav malo ženskih — na loo možkih jedva 47 ženskih. No, Wyominski očetje so računali, da bodo privabili se svojim velikodušnim činom ženstvo iz vseh krajev v svoj teritorij, ter so brzojavili svoj ukrep na vse strani. In ni jih varalo. Vendar so pa dosegli še veliko večji — da-si ne nameravani uspeh. Žensko volilno pravo se je izkazalo prav i^ivrstnim. Ženske so prov- zročile, da so se izdali boljši zakoni, prepovedale so hazardne igre, omejile točenje opojnih pijač in one- mogočile prostitucijo. Večina ženskih smatra volilno pravo kot pravo dobrodejstvo ter se ga poslužuje z vnemo. Vendar pa nikakor niso zgubile svojega Danica. »Ženstva«, svoje mičnosti in niti ne trpijo ne gospo- dinjstvo ne zakonska sreča ni najmanjše škode. Seveda se evropski nasprotujoči časopisi ogibljejo strogo vsake notice, ki bi pojasnjevala pravi položaj. K večjemu priobčujejo kako raco iz »New-Yorker Staatszeitung«, koja je ohranila i v Ameriki svoj pristno nemški značaj in kot taka seveda nasprotuje vsakemu svobodnemu koraku ženske. Nadalje imajo ženske popolno politično jednako- pravnost v državah Utah, Kolorado in Idaho. Po- sebno zadoščenje je utahskim ženskam njih sedanje politično stanje, saj še ni tako dolgo tega, da je bila ženska od utahskih Mormonov še ponižana v sra- motno mnogoženstvo. Toda z Mormoni so padle i njihove barbarične šege, in tudi Utah ve poročati samo najugodneje o svojih izkušnjah z ženskimi glasovi. Iz Kolorade piše državni tajnik Mygaffey: .....Nikakor ne moremo zapaziti, da bi bile izgubile naše ženske le kaj onega karakteristika, ki tvori že od nekdaj občudovanje človeštva. Izkazalo se je ne- dvojbeno," da zamore ženska obdržati vse svoje lepe lastnosti tuoi opravljajoč svoje meščanske dolžnosti... Tako v državah »divjega zahoda«. Vzhodne države, ki so organizirane bolj po ev- ropejskem kroju, se branijo še z vsemi štirimi ter se oklepajo z vso silo tradicije. Da je pa zmaga ženski zagotovljena, priča dejstvo, da jim je dodeljena že v mnogih državah aktivna ali pasivna ali tudi oboja volilna pravica v občini in v šoli. Kos za kosom si morajo ženske priboriti svoje pravice, a kjer so si jih dobile, tam se kmalu skaže, da je država z nji- hovimi glasovi le velikansko pridobila. Tako je pisal n. pr. Bonstonski »Womans Jour- nal« : »Nedvojbeno stoje ženske kot razred visoko nad možkimi ; one so le malokedaj zločinke ; in pri 8tr. 274 S L O V E N K A vseh nabožnih in filantropičnih zadevah se vdeležujejo v večini. Cim preje vstopita hiša in obitelj v politiko, tem boljše za republiko«. A vendar neče naša stara Evropa še verjeti v zmožnost žensko, vrejevati javne zadeve. Celo dejstva je ne morejo prepričati. Kar dokazujejo dejstva, skuša naše tradicijonalno naziranje pobiti s filozofičnimi do- kazili. V pedantični naši Evropi mora veljati znan- stveni dokaz več, ko živo dejstvo. Ali se moremo vpričo takih razmer še čuditi, daje naše ženstvo — osobito slovensko ženstvo — tako apatično napram vsemu političnemu življenju ? To pač vidijo ženske, da imajo njih bratje, očetje, možje pravico, poseči v javno življenje, razumejo morda tudi razburjenost teh mož za časa volitev, da bi pa rekla- mirale same tudi takih pravic, ali vsaj del teh pravic za sebe, to jim še zdaleč ne pride na misel. Tradicija jih veže samo na zadeve intimnega notranjega življenja, izključuje jih od vse javnosti, zato niti ne mislijo na to, da bi moglo biti i drugače. Vzemimo si v izgled delavce, ki so dosedaj tudi živeli v politični brezpravnosti. Tako dolgo so delo- vali, agitirah in propagirali, dokler jim ni bila dana vsaj trohica pravice. A te trohice se drže krčevito ter je ne izpuste, in slej ali prej si pribore razširjenje svojih pravic do končne jednakopravnosti. ¦ Tako naj že i ženska zapusti široko, izhojeno pot tra- dicije ter naj si skuša pridobiti pravico, kojo vživati bi moral vsak državljan kot del velike celote — države. So li ženske manj vreden del te države nego možki ? Bi-li mogla država obstati, proevitati, razširiti se brez ženskih ? Ne, ženske so tudi neobhodno potreben del države, in zato jim grejo vse pravice državljanov, pred vsem najimenitnejša pravica — volilno pravo. Zakaj naj bi bile ženske primorane gledati z rokami pod predpasnikom, kako drugi oskrbujejo javne zadeve, ne da bi smele tudi poseči vmes? Očita se ženskam, da o politiki nič ne razumejo. .Seveda ne, ker jih še ni nikdo navajal, vglabljati se v njo. Med tem ko se pogovarjajo možki o političnih dogodljajih, premlevajo ženske le svoje čenče o poslih, o toilette-ah in o lišpu. Saj ni običajno, da bi se vtikale v možke resne pogovore. Prekoračiti meje običajnosti pa je uže čin srčnosti — tega se ne upajo niti možje. Ali naj zahtevamo od ženskih več poguma ? Ne zamerimo tedaj ženskam njih politične nezrelosti. A poskusite jih le enkrat vpeljati v tajno.sti po- litike in oprijele se je bodo z ravno tistim razume- vanjem kakor možje. Pretrgati treba le meje obi- čajnosti. In zakaj bi pa ne bile naše ženske sposobne stopiti na volišče ? Ako delujejo Američanke tako uspešno v javnosti, ako se jim je posrečilo oblažiti boj na volišču in uvesti bolj dostojen ton, zakaj naj bi ne zmogle tega naše ženske ? Ali so mar slabše od Američank? Ali so njih duševne zmožnosti manjše? Možki se tudi vedno tresejo za dostojanstvo žene, ki bi trpelo v ljutem boju v javnem življenju. Kaka ironija ! Kaj ne trpi žensko dostojanstvo prav nič pod pestmi podivjanega moža, ali prav nič ne trpi pod šikanami hudomušnega hišnega gospodarja ? Ali ne tepta prostitucija v blato ženskega dostojanstva ? Zakaj se je možje neki ne branijo, zakaj ne delajo z vsemi sredstvi za njeno odpravo. Ne, najljutejši boji v javnem življenju ne bi mogli ponižati ženskega dostojanstva bolj, kakor to stori možka brutalnost med štirimi stenami intimne domačije. Kot uprav kričeče nasprotstvo pa ženskam nikdo ne brani volilne agitacije v prid možkim volilcem. »Krščansko« ženstvo tvori takorekoč trdno falango (kakor n. pr. na Dunaju) v agitacijske namene. Kr- ščanske žene uprizarjajo shode, govorijo javno, hodijo od hiše do hiše agitujoč za kandidate svoje stranke. A nikdo jim ne očita nežen,skega vedenja. Le na volišče ne sme stopiti ženska, to se ne vjema z njeno nežnostjo. Naj razumi to, kedor more. Koder se je pokazala ženska v družabem ali javnem življenju, vsepovsod je provzročil njen nastop oblaženje v vedenju. Ženske so še vedno znale prisiliti moža k dostojnejšemu nastopanju v njih družbi. Ravno tako bi vplivala žen.ska ne samo pri volitvah, ampak tudi pri parlamentarnih zasedanjih. Možje sami med seboj imajo vedno tendenco, zabresti v cochonerijo, le ženska zamore vzdržati dostojen ton. Žensko gibanje vseh dežel si je zapisalo na svoj prapor kot prvo zahtevo polit, ravnopravnost z"*možem. Zavedne ženske vseh narodov so jedine v tem, da ne odnehajo, dokler si ne pribore aktivne in pasivne volilne pravice. Ali hočemo zaostati me Slovenke za drugimi ? Letošnje volitve v državni zbor bodo kmalu kon- čane. Gotovo vstrepeta tudi marsikatero žensko srce v nemiru ob izidu. Saj i nam ženskam ne more biti vse jedno, kedo je izvoljen, da-si se same ne smemo vdeležiti volitev. Baš letošnje voUtve nam pa lahko po- kažejo, da smo i ženske pri volitvah faktor, na kojega se treba ozirati. Saj se ne obrača samo klerikalna stranka z vsemi sredstvi, ki so ji na razpolago — z leco in spovednico do ženstva, ampak tudi liberalna, svobodo- miselna stranka apelira na sodelovanje zavednega ženstva. No, to zavedno ženstvo bode iz tega znalo spoznati, da je prišel čas, ko treba konec napraviti ženski pasivnosti. Naj bi nas našle prihodnje volitve že v popolnem številu na volišču, izvršujoče i de- jansko našo dolžnost kot zavedne državljanke. Seveda ne bodemo dosegle nikdar volilnega prava, ako ostanemo mirno doma, samo s pobožno željo, da bi se nam podelila pravica. Pravice ne SLOVENKA Str. 275 prilete samovoljno čakajočemu v krilo — treba si jih je priboriti. Zato nam pa treba pogumnega na- stopanja, skupnega delovanja z naprednim ženstvom drugih kronovin. Le s tesno in vsestransko organizacijo bode mo- gočekaj doseči. Bliže ko državnozborske volitve in za širše mase tudi umljivejše so občinske volitve. Glavno pozornost naj bi tedaj obračale ženske na pridobitev občinskega volilnega prava. Tu nam je odprto široko polje de- lavnosti. Kajti ženstvo se mora k samo- stojnosti še-le odgojiti, in to delo je v prvi vrsti naloga zavednih, pogumnih ženskih, ki se ne boje predsodkov in tudi ne odnehajo ob uporu za- grizenih nasprotnikov. Od moža nam tega dela ni pričakovati. Pri ženskem oslobojenju velja bolj ko drugje: pomagaj si sama, in Bog ti pomaga. V prvi vrsti naj bi si pa skušale ženske dobiti besedo pri šolstvu. Ce nič drugega ne, vsaj vzgoja otrok, njih pouk in izobrazba spada v ženski delo- krog. Število učiteljic se množi od leta do leta, a vendar nima ženska nobene besede v šolskih zadevah. Ona ima samo pravico, mučiti se za slabo plačo na najslabših mestih, vse drugo so si točno rezervirali možje. Zato se potrudi ženska, da ji bode dovoljen vstop v krajni, okrajni in deželni šolski svet in pribori naj si mesto nadzorovateljice. Baš šolstvo smatraj ona za svojo domeno. Toda vsega tega ne bodemo dosegle, ako se ne združimo v organizacijo. Redna organizacija je prvi pogoj vsakemu uspehu. Dokler se slovensko ženstvo ne bode znalo ogrevati za organizirano delovanje, tako dolgo je odveč vsiljevati mu aktualnih nasvetov. Vzdigni se tedaj, slovensko ženstvo, da te najde novo stoletje pripravljeno na boj ! Rojaki! Sto let je minilo 3. decembra, odkar se je po- rodil slovenskemu narodu njegov največji pesnik, katerega ceni ves narod in s katerim se sme dičiti tudi mej tujim svetom — France Prešeren. Pesnikovo znamenitost na široko razkladati je povsem nepotrebno ; istotako neumestno pa bi bilo dokazovati, da zaslužuje pesnik ne samo, da ga čitamo in se ž njim ponašamo, nego tudi, d a njegovemu geniju po- stavimo viden znak svojega čislan ja in svoje h v a 1 e ž n os t i. Ta misel je vodila podpisani odbor, ko je svojedobno izdal in pozneje ponovil poziv do slovenskega naroda, da naj prilaga svoje doneske, ki bi omogočili povzdigniti pesniku dostojen spomenik v srcu slovenskega naroda, v beli Ljubljani, kjer je pesnik pel svoje nesmrtne poezije ter ž njimi naslajal svoje sodobnike in potomce v vseh pokrajinah, kjer- koli se glasi slovenski jezik. V svojih oklicih je odbor za povzdignenje Prešernovega spomenika pozival Slovenke in Slovence vseh stanov in vseh pokrajin, da skupno pripomorejo proslaviti pesnika, katerega pač smejo smatrati za svojega pesnika vsi člani slo- venskega rodu, ob enem pa osvetliti lice tudi slo- venskemu narodu, ker bi njegovo zanimanje in nje- gova požrtvovalnost pričala, da ve svojim zaslužnim možem izkazovati svojo hvaležnost. Pesnikov spomenik naj bi bil torej viden znak narodovega spoštovanja in njegove hvaležnosti do svojega imenitnika, — ob enem pa tudi bodrilo mladini in odraslim, da se ogrevajo o njegovem vzgledu za vse one ideale, katere je gojil pesnik sam.K atera prilika pa bi bila primernejša za povzdignenje takega spomenika ko stoletnica Prešernovega rojstva? Odbor se je čvrsto nadejal, da bode mogel ta dan, 3. decembra 1. 1900. proslaviti z odkritjem spo- menika. -Res so se v začetku s pohvalno vnemo odzivali Slovenci in Slovenke in zbrala se je prilična svota. Nadejajoč se popolnemu uspehu, je razpisal odbor natečaj za načrte Prešernovemu spomeniku. Tekmo- valo je šest umetnikov slovenskih s sedem načrti, ki so bili vsi bolj ali manj zanimivi. Prvo nagrado je dobd g. Ivan Zajec na Dunaju, kateremu bi bil odbor tudi poveril izvršitev spomenika, ki ima biti kras prestolnici slovenski, in trajen spomenik, dostojen pesnika, kateremu bode povzdignjen, umetnika, ki ga izvrši, in naroda, ki ga svojemu pesniku postavi, ako ne bi bilo nedostajalo onega, brez česar se ne da nič izvršiti — denarja. Nabrana svota ne znaša niti polovice onega denarja, kije potreben za p o v z d i g n e n j e s p o m e n i k a. Ker pa je častna dolžnost narodova, da ne za- ostane započeto delo, da ne poneha z dolgim odia ganjem projektanta umetniški zanos, s katerim nam obeta ustvariti delo, ki bode ponos naroda slovenskega, obrača se podpisani odbor ponovno do celokup- nega naroda slovenskega, da vsak član njegov po svojih močeh pripomore srečno dovršiti započeto delo. Odbor ve dobro, koliko narodnega davka plačujejo Slovenci in kako žulijo ti davki po- sebno one Slovence, ki so oddaljeni od središča slo- Str. 276 SLOVENKA venskega in izloženi navalu tujčevemu. Ali Ljubljana ne zmore vsega, pa tudi samo Kranjska ne; saj tudi Ljubljana po mogočnosti prispeva kulturnim potrebam oddaljenih rojakov. Ker pa je Prešeren vseslovenski pesnik, zato se obrača odbor do vseh Slovenk in Slovencev ter j'h ponovno poziva, da občine, društva in posamezne osebe žrtvujejo svojim sred.stvom pri- merno svotico v svrho, ki bode celokupnemu .Slovenstvu v ponos in moralno korist. V Ljubljani, dne i. decembra 1900. Za odbor za napravo spomenika Francetu Prešernu. Ivan Hribar, župan, t. č. predsednik. Raj ko P e r u š e k, c. kr. profesor, t. č. podpredsednik , Fran Trdina, mestni knjigovodja, t. č. tajnik ; d r. J o s i p S t a r e, c. kr. tajnik finančne prokura- ture, t. č. blagajnik; dr. Maks P i r e c, odvetnik, Andrej S e n e k o v i č, c. kr. gimnazijski ravnatelj, dr. Ivan Tavčar, odvetnik, t. č. odborniki. Ženske v Rusiji. Dr. S. M. Cinkin : Ž e n sk o v p r a š a nj e. So- ciologični poskus. Moskva, igoo. Cena 50 kop. I zaglavje privedene (navedene) knjižice je prosto, i vsebina njena ni ravno složna (sestavljena, kompli- cirana). G. Cinkin razsmatra izbrano temo ne ekono- mično, a (nego) čisto sociologično. On meni, dabo ženska problema radikalno rešena le eda j, kose število normalnih zakonov pomnnožido koeficienta, kteri soraz- m i r j a (privede v pravilno razmerje) moški spol s ženskim. Tista mogočna sila pa, ktera zamore po- voljno pomnožiti število normalnih zakonov, se po gosp. Cinkinu zove vseučiliščnim naobra- ženjem. Le vseučilišče more, jio mnenji g. Cinkina, povzdigniti žensko do one sto- pinje duhovnega razvoja, na kteri jej bo moški moral podati svojo roko kot ravni (jednaki) podrugi (tovarišici) na potu svojega življenja. Kakor vidite, recept g. Cinkina je kratek, prost i razumljiv, samobiten (samostalen, gcnijalen) pa je le toliko, kolikor je smel. Vsi trdijo, da je ženski na- obraženost ravno tak potrebna, kakor je potrebna moškemu, vsi, ki bi bili radi, če bi se družbinske razmere mej moškim i ženskim spolom uredile na načelih polne ravnopravnosti ; vseučilišč pa za ženske tak smelo i s tacimi svrhami, kakor to dela g. Cmkin, do zdaj še menda nikdo ni zahteval, vsaj jaz po- dobnih zahtev v ruski literaturi nisem srečaval do knjižice g. Cinkina. Kar se je dozdaj delalo za izobrazbo žensk, delalo se je najprej radi gmotnega zboljška ženske usode, delalo se je radi g r i ž 1 j e j a kruha itd. Na zapadu Evrope, posebno v Svici, odprli so ženskam vseučilišča, v Rusiji uredili so za ženske visoke naučne tečaje, kteri po svoji kakovosti morejo tekmovati z vseučilišči : vsaj v njih predavajo vseučili.ščni profesorji i predavajo to, kar predavajo v vseučiliščih. Pa vse to se je delalo i se še dela radi tega, da bi se ženske naučno kvali- fikovale za poprišča, ktera so do zdaj pripadala skorej isključno le moškim, ktera so poslednjim davala tudi gmotni i nravni preves. — G. Cinkin tudi pošteva to kvalifikacijo, pošteva jo tak bezobzirno smelo, da se ne boji nikakih pregrad, nikakih prepon, ni materialnih, ni nravnih, ampak pravi, da ženska mora biti usposobljena na taisto, na kar se od nekdaj usposob- Ijajo moški, pa ne za to, da bi moškim odjemale poprišča gmotnega zaslužka, a zato, da bi mu bila doma ravna tovar i- šicapoumuiposrcu, da bi mu odgajala dee o, kakor to gre istiniti materi, da bi mu splohogrevala domače življenje, da bi mu dom od nje zares bil to, karna- vadno imenujejo domače ognjišče, na kojem bi bilo toplo i materi, i otcu, i deci, i sploh vsej družini, ne isključuje poslov. G. Cinkin torej starih ustojev (stebrov) družine ne ruši, kakor to delajo nekteri drugi reformatorji, — voljno ili nevoljno, mi ne bomo tukaj presojali, mi samo kažemo na dejstva. Vzemite 10 ruskih žen.'ikih i povprašajte jih, zakaj se gonijo toliko za prosveto v poslednjih časih, zakaj drve celimi tropami v stolična mesta, da bi tam hodile na lekcije i vseučiliščne, i visokih ženskih tečajev^ zakaj ostav- Ijajo i svoje starše, i svoje otroke, i svoje može, i vse, kar jim je bilo prej tak sveto i drago, povpra- šajte torej o pričinah (vzrokih) i uzrokih tega ne- navadnega broženja (tavanja) i dviženja (gibanja), i vi dobite prav jasen i kategoričen odgovor v tem smislu, da se vse to vr.ši le zato, da bi priborile sa- mostojnost, ili prav za prav vzmož no s t te samostojnosti, ktera tiči seveda v gmotnih razmerah družbe človeške; iz 10 žensk vam gotovo polovina, a more biti celo g dâ ravno taisti odgovor, kterega smo nametili mi više v obščih črtah : Nečemo čepeti doma, nečemo hlapčevati doma, mičemo na SLOVENKA Str. 277 voljo, na občinsko poprišče, nakatedro naukov! Crospod Cinkin pa pravi : Ženske, vi imate pravo, a mi, moški, imamo dolžnost, da se na umstvenem poprišču srečamo kak ravni z ravnimi ; življenska poprišča naša pa ostanejo, kakor so bila do zdaj, razna :moško poprišče ostane ulica i trg, žensko poprišče pa naj bo tudi naprej domače, družbinsko. Tudi dalje naj ostane poslom moškim vršiti trudna dela, težavna dela, ki dajejo sc>razmerni zaslužek, tudi dalje naj ostane hiša na rokah ženskih, pa ta hiša naj sije bleskom i blagega srca i svitlega uma ženskega. Jaz ne vem, kaj porečete Slovenke na ta načrt razvozlanja ženskega vprašanja. Ga li odbrite, ili ga nazovete premehkim i preslabim, da bi od njega mogle biti posledice cake, ktere bi bile vidne i osezne (da bi jih mogli otipati) tudi nezrečim. To pa vendar dobro vem, da je knjižico g. Cinkina ruska kritika sprejela prav rahlo i dobrohotno, kak liberalna, tak i konservativna, i tojavlenje se mije zdelo tak velikim, tak nenavadnim, tak redkim, da sem se osmelil zabiležiti knjižico g. Cinkina tudi v predelih »Slovenke«. Pri- vrženci starine pri nas do zdaj pač nič niso hoteli vedeti o kakem ženskem vprašanji; g. Cinkin je pa, na prim., vsaj gospodo »Mosk. Ved.« toliko mehko nastrojil (razpoložil) se svojo knjižico, da ne odre- kajo več probujenja i pravičnosti tega prebujenja ruske ženske. I to je, po mojem, velika, velika zasluga... Bož. Tvorcov. Delavke in žensko vprašanje. Spisal Rok Drofenik. Spisal Rok V delavskem stanu postaja žensko vprašanje vedno bolj pereče. Na polju industrije dela človeški izum prave čudeže. Dan za dnevom nastajajo novi stroji, ki vedno bolj manjšajo potrebo delavskih rok. Delo, ki ga je prej opravljalo sto delavcev in še več, izvršuje sedaj stroj sam, in to vrhu vsega še mnogo bolje. Tako se število brezposelnih oseb bolj in bolj množi. Glad jih sili, da si kaj prislužijo za potrebni živež, a dela ni, ker opravlja isto njih najhujši kon- kurent — stroj. Ta položaj delavskega ljudstva pa ume kapitalizem izkoriščati vrlo dobro. Ker je na de- lavskem trgu preobilo delavne moči, pada ista v ceni vedno nižje ! Delavec ne more zahtevati za svoje delo toliko, kolikor je v reSnici vredno, nego je primoram delati za vsako ceno, ako hoče živeti ! Če si drzne zahtevati večjo plačo, pokažejo mu najraje vrata, češ, saj je druzih dovolj,' ki »radi« delajo za vsako plačo. Človeški želodec pa je zelo samovoljen in noče nič vedeti o kaki redukciji tega, kar mu gre. Človek mora imeti živeža, kolikor ga potrebuje, da si ohrani svoje fizične moči. Ker pa mož ne zasluži toliko, da bi mogel sam preživiti sebe in svojo obitelj, je primo- rana i žena iti v tovarno in pomagati možu, da zaslužita za svoj in za obstanek svojih otrok. Tako vidimo, da se vedno bolj ruši zakon in oni idealni poklic žene, ki bi se moral zrcaliti v izvrše- vanju njenih dolžnosti kot soproga, mati in gospodinja... Mož in žena gresta rano zjutraj vsak po svojem opravku in se vidita zopet šele pozno zvečer. Otroci so ves dan prepuščeni samim sebi in nikdo se ne briga za njihovo vzgojo. Kako lahko zajdejo v slabo tovaršijo in se popačijo ! Že v svoji najnežnejši mla- dosti morajo pogrešati skrbne materine roke, ki bi jih negovala. Komaj pa isti nekoliko odrasejo, mo- rajo tudi oni že v tovarno, da pomagajo roditeljem skrbeti za vsakdanji kruh. Dolgotrajno in za njih starost često pretežko delo posuši jim že v rani mladosti najboljše telesne in duševne moči, da postanejo brezčutni za vse, kar je lepo in plemenito. Da se dandanes dogaja toliko zlo- činov, je, kakor priznano, kriva slaba vzgoja mladine, kateri pa je največ krivo socijalno zlo — vzlic temu, da so nekateri filistri drugačnega mnenja. — Tako vidimo, da boj za obstanek vedno bolj razdira vez med ženo in možem in celo med ro- ditelji in otroci ! Naj podpremo to dejstvo z nekoliko številkami : V glavnih industrijalnih državah znaša število žensk, ki delajo v tvorniških podjetjih *) : na Angležkem 4^2 milijonov » Francoskem 3^14, » Nemškem 5— » ; » Avstro-Ogrskem 3^2 » v Italiji " 31/2 » Skupaj 20^4 milijonov Kako se pomnožuje žensko delo, bodi pojasnjeno z naslednjimi uradnimi podatki o angležki tekstilni in- dustriji. Na vsacih loo delavcev pride v bombažni obrti pridelovanju platna možkih 22,5 12,2 dečkov 16,7 10,4 žen 44,4 I 55,4 I 60,8 72,3 deklic 16,4 J 16,9 J • *) Lux : Socialpolitisches Handbuch str. str. 278. SLOVENKA v^pridelovanju jute možkih 15,1 dečkov 16,8 žen 58,8 ) deklic 12,8 J V Avstriji se izkoriščajo ženske za tovarniška dela baš tako kakor v druzih deželah. Po uradnih po- datkih prišlo je leta 1889. v podjetjih, ki so podvr- žena zavarovanju proti telesnim nezgodam, na vsacih 100 delavcev, ki so izdelovali svilnate izdelke : volnene izdelke : možkih 37,0 - 51,3 dečkov 2,3 2,5 žen 56,4 1 44,5 \ dekhc 4,3 J 1.7 ) lanene konopninske in izdelke iz prediva in jute : bombažne izdelke ; možkih 40,9 41,5 dečkov 1,4 2,2 žen 55,1 1 53,1 \ . ... , 57.7 \ 55.8 dekhc 2,6 J 2,7 J Iz teh številk je razvidno, da število žensk, de- lujočih v različnih panogah industrije, zelo napreduje in da tudi pri nas v Avstriji sili beda ženo bolj in bolj, da si išče kruha po zaduhlih tovarnah! Plače delavk so v Avstriji, kolikor le možno, slabe. Po podatkih enkete, ki jo je svoječasno sklical obrtni odsek avstrijske zbornice poslancev, dobivale so delavke navadne plače v 116 okrajih največ po 30 kr. 420 » čez » 3o do 50 j> Letni dohodek teh delavk je znašal torej v prvih 116 okrajih — 90 gld. in v ostalih 420 okrajih čez 90 do 150 gld. V tobačnih tovarnah se je 1. 1891. potre- bovalo 3310 možkih in 29290 žensk; slednjih je bilo 20445 samo pri izdelovanju smotk. Od tega časa se je število tobačnih tovaren pomnožilo za dve, in sedaj dela v njih 34000 žensk. Plača žen in deklet znaša od I gld. 20 kr. navzdol do —70 kr.! Podjetniki jem- ljejo, kjer le morejo, najraje ženske na delo, ker so mnogo ceneje in jim zagotovljajo mnogo več do- bička kakor možki. Mnogo je obrti, ker dela več žensk kakor možkih, da, kjer se celo dela izključno z ženskami. Boj za obstanek je spravil tudi ženo na pozo- rišče in jo sili, da mora izvrševati ravnoiste dolžnosti kakor možki. Prazne so torej stare fraze, da žena nima druzega poklica, kakor sedeti pri ognjišču in pestovati otroke. Delavčeva žena n. pr. mora z možem vred ves dan delati v zaduhli tovarni in zvečer, ko pride utrujena in spehana domov, jo čaka mesto po- čitka novo delo : treba večerjo kuhati, otroke oskrbeti in druzega več. Življenje se bolj in bolj proojstruje, boj za obstanek je vedno hujši. V interesu splošnega človeštva je torej, da se pričnejo tudi ženske za- vedat: resnobe življenja in da, ako že morajo imeti jednake dolžnosti z možkimi, zahtevajo tudi jedna- kih pravic. Le takrat, kadar bodo tudi ženske z možkimi na jednaki stopinji prosvete in kulture, bo se človeški rod smel hvaliti s svojim napredkom, prej nikakor ne ! K poglavju : Organizacija ženstva. Dobili smo za »razgovore« a priobčujemo — drage volje — na tem mestu sledeče pismo : Velecenjena gospa urednica ! Prostora, ki ste ga odmerili za pisma, se že dolgo ni nihče poslužil. Upam, da mi ga boste radi pre- pustili za teh-le par vrstic. * Ne vem, koliko nasvetov so naše cenjene pi- sateljice že obelodanile v »Slovenki«. A ne eden se ni uresničil. Ni tukaj moj namen, preiskavati uzroke teh neuspehov, (bilo bi jih mnogo) vendar menim, da je veliko krivo dejstvo, da se razun v »Slovenki« še me jednako misleče (o nasprotnicah niti ne govo- rim) nikjer nismo znašle. Gpca. Zofka Kvedrova in Danica ste že nasvetovali nekak ženski shod. Do česar seveda ni prišlo — to je bil ženski shod. Kakor mi je včeraj neki slovenski literat pravil, še »Slo- venka« naj bi zaspala*). Upam, da je ta slutnja ne- *) Glej notico v „Listku" ! opravičena ; da bi bil ves dosedanji trud in vse žrtve slovenskega ženstva zastonj, — bi bilo prežalostno. Će se ne motim, se je že tudi pisalo o tem, da bi se združile s kakim večjim dunajskim društvom. O tem predlogu mi dovolite par besed. Dolgo sem že mislila, na kak način naj bi se to zgodilo. Od različnih strani bi imele nasprotstvo. Že to, da bi se združile z Nemkami, se nam bo štelo v greh. »Slovenke; prva dolžnost bodi, vzbujati v naših ženah narodni čut, tako nekako se je izrazil nek slovenski profesor v »Slovenki«. Ker pa »Slo- venka« ni pisana za neodrasla dekleta, ampak za zrelo ženstvo, v katerem vendar ni več treba buditi na- rodnega čustva, se brez strahu lahko obrne k drugim, še morda važnejšim potrebam ženskega vprašanja. Obiskala sem predsednico dru.štva »Allgemeiner ost. Frauen verein«, gdč. Fickert, kateri sem med drugim govorila o naših razmerah, o našem listu in SLOVENKA Str. 279 tudi o naših neuspehih. Veselilo me je njeno zani- manje, s katerim je sledila vsem mojim izvajanjem, kakor tudi njeno veselje, da imamo že tudi me .Slo- venke svoj list. Radi naših neuspehov je menila, da je kaj tacega sploh neizogibno, da pa se ne smemo ustrašiti, ampak pogumno naprej delovati. Tudi njih društvo se je moralo dolgo boriti, predno se je utrdilo in doseglo toliko, da sedaj že deluje za ustanovo po- družnic v Gradcu in Brnu. Bi li kaj tacega pri nas ne bilo mogoče ! ? Društvo je bolj ali manj internacijonalno. Če bi torej me Slovenke ustanovile podružnico v kakem domačem mestu, bi gotovo nikdo ne ugovarjal, ako bi »Slovenka« ostala naš društveni list. To bi nas združilo in krepilo v delovanju in v boju za naše pravice. S temi vrsticami nisem hotela nič druzega, nego opomniti naše pisateljice, naj delujejo za združitev pro- stomisiečega ženstva. Kajti v združitvi je moč! Prosim torej, stopite na dan z nasveti, programi in idejami! Delujte na to, da se vendar nekaj uresniči, da storimo zopet korak naprej. Kjer že stojimo, ne moremo ostati, nazaj ne smemo. Da je združitev neobhodno potrebna, vemo vse ; gre se le za to, kedaj in na kak način naj se to zgodi. Ga. Danica pozna društvo »Allg. ost. Frauenverein«, ker je njegov ud, torej nam tudi ve svetovati, in o njenem neumornem delovanju bo go- tovo to tudi rada storila. Torej se v imenu vseh, ki jim je za stvar, obračam do nje s prošnjo, naj se zavzame za idejo. Ker že ravno pišem, hočem še omeniti, na kakšen način deluje omenjeno društvo tukaj na Dunaju. Kaj je njegov namen ? Vzbujati ženstvo, da se zaveda samega sebe, da ve, kako važen faktor človeške družbe so ženske, ter se z druženimi močmi poteguje za vse pravice, kakor jih imajo možki. Ženstvo naj bo deležno istega pouka, naj po ednakih študijah dobi pravico do ednake službe z ednako plačo. To so zahteve društva. A isto ni ostalo samo pri zahtevah. Ustanovilo je 2 pravovarstveni postaji (Rechtsschutz- stationen), kjer se ženam svetuje v vseh zadevah, kadar si same ne vedo pomagati, navadno, ker ne poznajo kazenskega, obrtnega in družinskega prava. V teh postajah delujejo člani društva, posredujejo tudi med klijentom in odvetnikom ali sodiščem ali katerim koli. oblastvom, in to revnim zastonj. Razven teh postaj uvede društvo še nekako posredovalnico, kjer naj žene zvedo, do katerih poklicev že imajo pravico in na kak način iste dosežejo. (Auskunfts- bureau.) Velikega pomena za izobrazbo je tudi mnogo- številna knjižnica in razni poučevalni kurzi. Društvo prireja jako pogosto skupne večere, kjer se po pre- mišljenih in jedernatih govorih razvija živahna de- bata. Omeniti je, da so tudi možki kot podporni člani udje društva, in sicer jako odlični gospodje. Profesorji univerze, docenti itd. nastopajo kot govor- niki, ali pa se vdeležujejo debat. — Ko bi vendar enkrat tudi pri nas tako bilo !' Kadar bo priložnost, hočem spet kaj poročati. Upam, da ne bo teh par besed brez vsacega uspeha. Če še sedaj ni možno, ua se naj pozneje uresniči, kar nasvetujem. A do jasnosti se dogovoriti je mogoče že sedaj. Dunaj, 6 grudna 1900. Ljuba. Prešeren v prevodih. Prešeren je pesnik svetovne slave. Ne čislajo ga le slovanski narodi, zlasti Čehi in Rusi, ki imajo pre- vedene skoro vse njegove poezije, marveč dobro je znan tudi germanskim in romanskim narodom. Kot vzgled, kako prevajajo tuji narodi našega pesnika, naj sledi zbirka prevodov ene najlepših Pre- šernovih pesmi, pretresujoče drame v kratkih kiticah : »Nezakonska mati«. Postavili smo semkaj, zaradi boljšega umevanja in primerjanja, tudi slovenski izvirnik, kateremu sledijo nemški, italijanski, francoski in srbski prevod, po- slednji s transskripcijo za tiste cenjene čitateljice, ki še niso dovolj vajene cirilice. Evo pesmi : Nezakonska mati. Kaj pa je tebe treba bilo, dete ljubo, dete lepo, meni mladi deklici, neporočeni materi ? Oče so kleli, tepli me, mati nad mano jokali se: moji se mene sramovali so, tuji za mano kazali so. On, ki je sam bil ljubi moj, on, ki je pravi oče tvoj, šel je po svetu, Bog vem kam; tebe in mene ga je sram ! Str. 280 SLOVENKA Kaj pa je tebe treba bilo, dete ljubo, dete lepo. Al' te je bilo treba, ?? ne, vendar presrčno ljubim te. Meni nebo odprto se zdi, kader se v tvoje ozrem oči ; kader prijazno nasmeješ se, kar sem prebila, pozabljeno je. On ki ptice pod nebom živi, naj ti da srečne, vesele dni! ?? te je treba bilo, ?? ne, vedno bom srčno ljubila te. Die uneheliche Mutter.*) Prof. Ant. Funtek. Musstest du kommen, sag', wozu, holdes, herzliebes Kindchen du? Mir, der jungen, verlass'nen Braut, mir, der Mutter, die nicht ward getraut? Vater schlug und verwünschte mich, Mutter weinte und grämte sich ; all die meinen schämten sich mein, Fremde wiesen hinter mir drein. Er, den ich liebte so ganz und gar, er, der dein eig'ner Vater war, zog in die Welt, weiss Gott, wohin, Scham vor uns beiden hält ferne ihn... Musstest du komemn, sag', wozu, holdes, herzliebes Kindchen du ? — kamst du zum Guten, zum Bösen für mich, will doch vom Herzen stets lieben dich ! Mir scheint der Himmel offen zu sein, blick' ich in deine Augen hinein ; lächelst du mich so freundlich an, was ich gelitten, vergesen ist's dann ! Sei von ihm, der d-e Vögel ernährt, dir stets Glück und Freude beschert — kamst du zum Guten, zum Bösen für mich, will doch von Herzem stets lieben dich ! —— La madre illegittima.*) Ivan Trinke — Zamejski, profesor v Vidmu na Italijanskem. Che fu di te, che fu bisogno, cara e gentil creaturina, a me, tua povera mammina non disposata al sacro aitar! *) „Laibacher Zeitung" letnik 119, št. 277. 3 dee. 1900. * „Lj. Zvon" 1900 XII. (Prešernov album) str. 851. II babbo mi picchio imprecando, la mamma pianse di dolore, ebbero i miei di me rossore a dito gli altri mi segnar! Fuggi, scomparve il mio diletto, colui che a te fu genitore; dove s' ando — lo sa il Signore ; di te vergognasi e di me. Perche, perche venire al mondo, tesoro amato, gioia mia ! La benvenuta, ? no, che §ia pur tutta struggomi per te. Quando ti guardi i begli occhietti, mirar mi sembra il paradiso ; allor che veggo il tuo sorriso; oblio tutti i miei dolor. Quegli, che nutre gli augelletti, giorni felici ognor ti dia ; la benvenuta, ? no, che sia, tu sarai sempre il mio tesor. —— Aa fille-mere. G. Bogić. A quoi m'étais-tu nécessaire, enfant beau, chéri, a moi jeune fille, mere sani etre mariée ? Mon pere m'a maudite, m'a battue ; ma mere m'a plainte ; les parents ont honte de moi ; les étran- gers me montrent au doigt. Lui, qui était mon amant; lui, qui est ton pere, il est allé dans le monde. Dieu sait ou; il a honte de moi et de toi ! A quoi m'étais-tu nécessaire, enfant beau, chéri ! Mais que tu aies été nécessaire ou non, je t'aime tout de meme de tout mon cour. Le ciel me semble ouvert lorsque je regarde tes yeux, lorsque tu souris doucement ; tout ce que j'ai souffert est oublié. Que celui qui nourrit les oiseaux sous le ciel, te donne des jours heureux, jojeux; que tu aies été nécessaire ou non. je t'aime toujuors de tout mon cour. ?????????? MAJKA. ????? ??????????. ?? ??'? ???? ?? ???? ??, ?????, ???? MOJe, ? .\ioj ???? ?????? ???? ????, ?? ? ja ??? ?????, ????????? ?e?oj?e — ??? ???? ! ?????? ?? ????? ???? ????, ???? Moja- ???? ???? ?? ?????, ????? ?????, ??????? ?? ????, rioKaaajyh' ????? ????????. SLOVENKA Str. 281 ? ??, ????? ???? ???? ????, ???? ???, ???? ???? ?????, ?????? ???, ??? ??? ????,- ???? — ???? ???? ?? ?? ???? ????. ?? ??? ???? ?? ???? ??, ?????, ???? Moje, ? moj ???? ?????? ??' ??? ?????, ??? ??? ????? ?????. ??? ?? ????? — ??? TBOja ????! ???????? CHJa ???? MOJe, ??? ? ??? ???????? ?? tbojc, ??? ?? ????? ?????? ???? ????, ????????? ?? ??? — ???????????. ???, Koj' ???? ??]? ????? ????, ??? ?? ???? ????? ??????????, ?? ?? ???? ????? ???? ?????, ?????, ????? ?????? ?? ????! —— Nezakonita majka. Andra Gavrilovič. Od kud tebe na ruci mi, cvete, Čedo moje, ? moj lepi svete ? Kaži meni, ta i ja sam mlada, Nevenčano devojče — bez nada ! Gonili me usred dana bela. Mati moja kroz suze me klela, Njega kleše, kloniše se mene, Pokazajuć' grebe nečuvene. I on, druga pola srca moga, Meni mio, otac žica tvoga, ^ Svetom ide, Bog zna kuda, kamo Mene tebe da ne vidi samo. Od kud tebe na ruci mi, c^ete. Čedo moje, ? moj lepi svete ? ?? što pitam, šta bih htela znati. Kad te volim — kao tvoja mati ! Otvoreno sija nebo moje. Kad u oči zagledam se tvoje. Kad ti osmeh zaigra sred lica. Zaboravim da sam — prestupnica. Bog, koj' tici daje hrane nove. Nek ti dade moćne blagoslove. Pa ma kako hteli mene zvati, Večno, večno ljubice te mati ! TypjamKa ?????????. ????? ??????????. ????? ????? TypjamKora ? ?????? ????? ?? ????. ?? ??????? ?????? ????? ? ????? ?? ????' ????, ???? TypjaiuKH ???????>? ????'? ????? ?? ?????,?. ?????????, ???? ?,????. ???? ? ????? ????? Kpaja, ????????? ???? ??????, ???>? ? ????, ??? ?? paja, 1??????? ????? ?????, ? ??????? ???? ????. ????????? ????? ???? : ?? ?????? ?????????, ?? ??????? ????.? ?????, ? ?? ??????? ? ?? ????^??? ; OjcTpoBpxap, ????? ?????, ??? ?????? ????? ????, ??? joj jynaK ???? ????. ?? ?? ????, ?? je ?????, ???? ????, ??? je ?????, ? ?? ????? ??? ????. ????? ???? ????? ?aje, ?? ??????? ??? ??? ckj^h : ????????? ???? ????, ? ??? ????? ???????? ????. ??? ?????? ???? ???1)?, ??? ?,????? ????? ??15?. ?? ??????? ?? ?????? ?? ?p?????yje ????? ??????. ??, ????>??, ???? ?????, ? jynaKe pe^ia ?????. ? ?e?oj?e ???? ?????, ????? ????? ?????????. ??? ??????, ??? ?? ???? ÄeBoja4Ka je??a ???? — ?? ?? ????? ???????? ????????? ???? ?????: — „??? ??? npH4aj, ??? ???????? „?????????? ????? Kpaje, „?? ??????? ??? ?' ?????? „??? je, ??? je ? ????? je?" „„??? ??? ???? ?????1)???, „„??? ???? joj ????? ????, „„? ?????? ?'? jynaKe, „„? ???????, ???? ?????! „„? ????>? joj ???? ?? ????, „„??? ??? ????? ?????? ????! str. 282 SLOVENKA „„??? ??? ???? ]????, „„??? ? ????? ????? ????, „„?? ???? ????? ?????????? — , „„?, ??? ?? ????? ?????, „„?? je ?????? ?????-???? „„?? ??????? ????? ????."" ??? ?? ???? ?????????, ?????? joj ?? ?? ?????, ? ???? ?? ????, ????, ????]5??? 6euie ??????, ????????? ????? ??????, ?? ?? ???? ???? je??y: „? ????? ???, 4yjeM, ????? „????? ???? ????? ?????, „??????? je, ?? ? ??????? „??? Tpajy ???? ????! „??? ?????, ?????????, „???? ????? ? ???????, „? ?????? ???? ?????? — „? ????? he ??? ?????? „??? ?????? ?? ?>? ???? — „?? ???? ?? ?????? ????? „??? ??? ????,?, 4yj ?? bojho, „Ja ???? ????? ? ????? ??????, „Her' ??? ?' ???? ???????? „???????? ????? ????, „?? ?' joj ? ?????? ????? ????, „?'? ??? ????? ???? ???? !" OjcTpoBpxap ???>? ????. ?? ?????? ???? ????, ?????? ????: „????? Moje!" HpnjaTe^e ??????? ????, ? opy?je ?????? CBOJe ????? ???, ????? ?????, ?????? ?? HHJe ????, ???' ?? ??????? ?????? ??????, ?? ?? ????? ? ??????? ???? ??????? ?????? ????, ???????? ????>? ?????, ? ???? ????? ??? ???????, Jo? ?????? ???? ?????? ????????? ????? ???? — ??? ??? ?? ???? joj ???? ? ?????? ?>??? ???? ! ?? ??????? ????? ?????, ????? HHJe ??????? ???'? ! ????? ?? ?? ???? ?ej?a, ???? ceja ?????-????, ????? ???? ?????????, ???? ????? ???? ????. ? CBOj ???? je ????? ????, ???? ????? ? jynaKe, ?? ?? ? "?>??? ????????? ?? ?????? ?????? ????. ?ej?a ?? ?? ????? ?????, — ??? je je?a?, ?????? ????? — ????????? ????????? ??????? ???? ???? ?????! ????????? natie ???? ? ?????? ?????????... *) Prešerna narodu ! Dr. J. T. Česa potrebujemo najbolj pri našem slavljencu ? Nečesa, kar se poda iz dejstva, da se Prešeren prav zelo hvah in slavi, ali le v obsegu, ki ni s tem v pravem razmerju — čita! Res je, da se kvalitativno naravnost študira, ali oni, ki to store, štejejo jedva po stotinah, kvantitativno pa je našemu narodu še vse premalo znan. — Tolažili bi se lahko s tem, da drugod ni kaj bolje... Kake izkušnje je n. pr. dobil oni učenjak, ki je ob Goethejevem jubileju povpra- ševal med širšimi nemškimi sloji, kaj vedo o Goetheju ! Ko je vprašal žensko, kije videla vender precej šole : »Kaj veste o Goetheju«, mu je odgovorila radovedno : »Kje leži ta kraj ? !« Mari se nam ni bati — le bodimo odkritosrčni — da bi se kaj takega pripetilo tudi — pri nas ? Ime Prešeren je pač precej znano, zlasti ker je naše časopisje vsaj v zadnjem času prineslo marsikaj o njem. Ali kaj ime ! •— Tudi' to ni poglavitno, da bi se znal natančen životopis našega pesnika, da bi znali našteti vse njegovo sorodstvo..., to prepuščamo sistema- tičnemu raziskavanju, od širšega občinstva kaj takega ne pričakujemo in ne zahtev'amo. Potrebno pa je, da poznajo Slovenci Prešerna samega, njegove pesmi; potem si bodo zapomnili tudi kako zgodo- vinsko ali biografično dejstvo, ki brez vsake zaslombe ne vzbuja zanimanja in se zato ne zapomni... V tem oziru pa je pri nas še marsikaj nedostat- nega... Koliko Slovencev je, ki poznajo dobro svojega Prešerna? Res jih je precej, ali vsekako jih je še premalo, brezdvomno jih ni toliko, kolikor je njegovih — čestilcev — prigodnikov ! Nekteri krilati izreki se ponavljajo in ponavljajo, slišimo jih v splošnem po- *) Iz knjige: ????? o ??>????????? ? ?????????, ??????? ????. ????? ?????.?????, ? ???????? 1895. SLOVENKA Str. 283 menu iz ust mnogih govorniliov. Da bt ti vedeli, kolilco krasnih citatov bi si lahko nabrali iz Prešerna, ko bi ga poznali natančneje ! Sicer za te same ob sebi ne premnogoštevilne Prešernove čestilce nam ni treba toliko skrbeti, pač pa si želimo iskreno, da bi se i najširše občinstvo, zlasti srednji, pa tudi priprosti stanovi, bolj bavili s Prešernom, Ugajal bi jim, ko bi jih kdo seznanil ž njim. Kdo in kako pa jih naj seznani?... Tu tiči ne- dostatek. Najbolje sredstvo za obsežno razširjenje bi bilo, ko bi se poljudno — uglasbile vse za to pri- kladne »Poezije«. -— Ali to je le teorija! Zato nam preostaja le praktična poljudna izdaja Pre- š er n a, razširjena s primerno reklamo, kolportažo itd. — Kaka ntij bo? Ali nimamo dovolj izdaj, za narod v najširšem obsegu ? Gotovo ne. Prva izdaja, dasi visokocenjen zaklad za jezikoslovca, tudi za slovstv. zgodovinarja, se ne dobi več in ima le zgodovinsko vrednost. — Ostale tri so vse toliko moderne, da jih lahko rabimo danes in dajemo vsakemu v roke. — Najbolj rabljena in (zaradi uvoda, edinega sistematičnega spisa v slo- venskem jeziku, ki obdelava vsega Prešerna), še ne nadomeščena je ona iz 1. 1866. K tej izdaji so se za- tekali doslej vsi ljubitelji Prešerna, in se bodo naj- brže še nekaj časa vsi oni, ki hočejo hitro in kar zbranih najti navadnih podatkov o Prešernu ter imeti pred seboj njegove poezije v pristopni obliki na malem pro.storu : in takih je največ! — Izmed dose danjih izdaj ustreza še dandanašnji ta najbolj našim potrebam — da je Prešeren v njej preveč popravljen i. dr. ne moti posebno bralca, ki išče le poezije ; ali manjka ji nečesa, kar omenim h koncu. Samo iz knjigotržnega podjetja izvira lepo vezana Fischerjeva izdaja, ki ne prinaša nič novega. Ali ku- povala se je ; ker ni bilo druge, bila je potrebna. L. 1Q00. nam je prineslo novo izdajo, prav za prav novi izdaji. Koliko se je govorilo in pisalo prej o njej, ne nekaj mesecev, ampak leta in leta ! Čitali smo prepire, kaka bodi, slišali razna obetanja... Ob- činstvo pa je čakalo in čakalo nestrpno obetane knjige. In prišla je! Razposlalo se je 500 krasnih knjig po slo- venskem ozemlju, na petsto salonskih miz se je vendar enkrat položila tudi dostojno opravljena slovenska knjiga, za pet do devet kron si lahko zdaj omisli vsak izdajo Prešerna, domala isto kakor onih 500 — ali... a 1 i prem no g-o jih je, ki tudi za Prešerna ne morejo ali ne marajo žrtvovati 5-—9 kron! Zato je jubilejna izdaja ustregla le potrebi gornjih 1000 — saj 10000 se pri nas še ne more reči — ne- preskrbljenih pa je spodnjih 100.000!! Vsa ta izdaja je doslej Ic še salonska... Obljubila se je tudi cenena ljudska izdaja, ali ni je še in ne bo je še menda kar, tako da je edina priročna izdaja dandanes mala Fischerjeva, ki pa tudi ni in ne bo popularna. -- Boljši bi bil omenjeni priprost ponatis velike Pin- tarjeve, ki ima trajno zaslugo, da je podala besedilo, umerjeno prav srečno po srednji poti med Prešernovo in današnjo govorico. — V tem oziru za naprej me- rodajna, je prihranila ta izdaja mnogo truda bodočim izdajateljem. Ali pri vsem tem pričakujemo namesto prostega ponatisa te. izdaje kako drugo novo, ki pač porabi tekst, kakor ga je utrdil zadnji vešči izdajiilec, vrhu tega pa odpravi dva glavna nedo- statka: Prvi leži v stvari sami. Prešeren namreč tukaj ni popoln, dasi je spopolnjen. Sprejelo bi se naj vse, kar je znano, vsaj vse slovensko (druge stvari morebiti v prilogi z malim tiskom) ; to se zgodi odslej tem ložje, ker je in bo uprav tekoče leto spravilo koj vse na dan, kar je bilo doslej znano, če tudi samo posameznikom, ki so čakali le ugodne prilike za objav- ljenje. — Drugič bi bilo treba priložiti izdaji pregled življenja in slovstvenega delovanja Prešernovega, zlasti pa pridejati večini njegovih poezij ali tu in tam kratek u v o d, ki razjašnjuje nastanek..., sploh ozadje ter — pod črto ali zadej — stvarne opazke k raznim mestom, ali pa oboje združeno. — Uprav to, drugo, delo je eminentne važnosti. Saj mi ni treba praviti, da je Prešeren na nekterih mestih prav težak, pretežak za vsakega, ki nima precej obširnega znanja iz raznih polj, zlasti pretežak v nekterih izdelkih za onega, ki ne pozna dovolj naših domačih odnošajev v prvih desetletjih ig. stoletja. — Ne sme se pozabiti, da se oddaljujemo bolj in bolj od one dobe, ki nam bo postajala od leta do leta bolj tuja... Čas je, da se vsi r a z- treseni podatki o našem pesniku enkrat zbero in praktično porabijo, ne v kakem znanstvenem spisu in časopisu, ne v teoretičnem od- trganem članku kake publikacije, ampak v živi zvezi z onim samim, kterega se tičejo, s pesnikom, v izdaji njegovih pesmi. Tako bodo pridobitve raziskovalcev prodrle v narod in širile slovstveno izo- braženost, dočim goli teoretični spisi enkrat razburkajo kri — kritikom, ožjim prešernologom in nekaj še pisateljem, narod v prepretežni večini pa stoji na strani... Dajte torej Slovencem Prešerna pri- prosto ali popolnoma oblečenega, ne po- dajajte nam ali le njegovo paradno obleko ali pa le njegovo srce, njegov um... ! Celega Prešerna nam dajte, kakor je živel, ter opozarjajte nas pri njem na to, česar ne vidimo sami... in razkažite nam, česar ne razumemo I Zdaj je nejugodnejši čas. Prešeren je zdaj — sit venia — gorak, zdaj se vse zanima zanj, vse ga nosi v ustih ; uvedite ga tudi Slovencem v misli in srca! Še pred ednim letom bi se malodane vsak vstrašiltakega podjetja ; zadnji čas pa je prinesel toliko podatkov o našem ljubljencu in jih v kratkem še bo, vesti tako Str. 284 SLOVENKA aktualne, tako zanimive, da bi bila skrajna škoda, ko bi vse to bogastvo ostalo neporabljeno na papirju, kot naslada nekterih poklicanih... To se bo zgodilo, če se ne uporabi kmalu .. Pride drugo stoletje, pridejo druga vprašanja, drugi vzori, druge težnje; Prešerna bodo seveda hvalili. slavili vsi, ali če ga ne prinesete .Slovencem v taki obliki in pripravi, da g'a lahko uživajo brez truda — komoditeta je znak modernega časa — bodo g ii res le slavili, čitali pa — ne!... Preveč se je vedno odlašalo, preveč..! sed fugit interea, fugit ir- reparabile tempus ! O p e k a r. Napisal Adam Sever. Napisal Jernej Prekovec je bil že nekaj mesecev oženjen ; vsi so se čudili, da ga je vzela Goričanova Marijana, kajti bil je le navaden delavec v Jamnikovi opekarni in poleg tega je bil še vsako nedeljo že opoludne pijan. Njegov tekmec, Jamnik Potokar, je bil ves dru- gačen; imel je lastno hišico blizu velike ceste, glede rednega življenja pa je bil prava izjema med ope- karji, in radi tega ga je Jamnik osobito cenil ter mu plačeval skoro polovico več nego ostalim. Toda odkar sta živela skupaj Marijana in Prekovec, je hodil Po- tokar vsak večer, mesto da bi šel naravnost domov skozi vas, ki je ležala precej daleč na polju, mimo na pol podrte hiše, kjer sta stanovala mlada zakonca. Kakih dvajset korakov pred hišo pa se je vsakikrat ustavil ter se delal, kakor bi tlačil tobak ; v resnici pa je gledal na okno, kjer je negovala Marijana še vedno košati roževec in cvetoče fuksije. Tako nekako koncem junija je bilo, ko je po- rodila dete neka perica, ki je stanovala v isti hiši kakor Prekovec. Dasi je bil Potokar običajno molčeč človek ter se ogibal vsake družbe, je začel zahajati kmalu po tem dogodku v vaško krčmo ter se ondi bratil z vsemi opekarji vprek. Neki večer, ko je odšel Pre- kovec izjemoma zgodaj iz pivnice, se je začel Potokar na glas krohotati in ko sta ga vprašala tovariša, ki sta bila ž njim, kaj da mu je, se mu je mahoma raz- vozljal jezik in oči so se mu zalesketale tako svetlo, kakor da bi mu podaril kdo mošnjo cekinov. »Hm, hm, vidita Prekovca! Vselej se človeku ne posreči, ako hodi za drugimi. S perico Rezo — ha, ha, ha...« »Kaj, da je Prekovec oče ?« sta se oba čudila. »I, no, seveda je, tako gotovo kakor tukajle stoji.mo«, je dejal Potokar ter se zaklinjal in pri- segal, da govori resnico. ».Saj ga poznata, kakšen je«. Tisti večer je dajal Potokar še obema opekarjema za žganje, da sta ga imela oba več nego dovolj in, ko je šel domov, se je čutil nekako olajšanega, ker se je kolikor toliko maščeval nad Prekovcem radi Marijane. In res v dveh dneh so vedeli novico vsi opekarji in v nekaj dneh je tudi Prekovec sam za- pazil, kaj govore o njem za hrbtom. Bal se je vkljub temu, dasi je bil popolnoma nedolžen, da ne bi kdo kaj črhnil Marijani. Skušal je na skrivnem poizvedeti. kdo si je izmislil to laž, da "bi ga prijel in ga pri- silil, naj vse prekliče. Bilo je v petek opoludne in že skoro teden dni, kar se je razširila omenjena govorica, ko je prinesla Marijana možu v opekarnico kosilo. Molče mu je po- stavila skledo na kup opeke ter odšla, ne da bi ga pogledala. Prekovec je premišljal vse popoldne, kaj da ji je, in ko je prišel zvečer domov, jo je vprašal z lepa, čemu se drži tako jezno. Marijana, kateri se je poznalo, da je jokala, je stala baš pri oknu. Polila jo je hi- poma rdečica, odprla je s hruščem vrata ter pokazala na drugi konec hiše, kjer je stanovala perica, češ : »Tam jo imaš, tjekaj idi, tam imaš sina, fej!« Na to je izginila ter šla za hišami k starišem Prekovec je postal trd in ni mogel izpregovo- riti niti besedice, dasi ga je trlo med rameni in je skrčil pe.st, kakor bi se hotel braniti; gledal je za ženo, ko je izginila za drevjem. Med tem so se od- prla nasprotna vrata in pogledala je v vežo starka, ki je stregla oni perici. Prekovec je skočil v svojo sobo ter zaloputnil duri, da se je vse potreslo. Prijel je porcelanasto soho lurške Matere božje ter jo vrgel ob tla, da se je razbila na kosce, potem pa je po- tegnil z vso silo za utež pri uri, ki je visela na zidu, da je treščila doli, a na to je letel g-ologlav v pivnico na vas. Pozno v noč je prilomastil domov ter se- spravil, namesto v sobo, na senjak. Ob štirih je bil že v opekarnici. Streznil se je toliko, da je mogel delati. Pre- mišljeval je, kaj mu je začeti. Ali naj bi šel k Ma- rijani ter jo prepričal, da ni res, da bi imel kaj s perico, in ji povedal, da je vse skupaj laž, pa jo poprosil, naj pride zopet nazaj, ker je nedolžen, — toda ponos, da bi se ponižal pred ženo, katera ga je sama zapustila, ne da bi ga vprašala, kaj in kako, mu ni dal tega. Ako bi šel k nji ter jo prosil, naj pride, in naj bi ji še tako zatrjeval ter se ji rotil, težko, da bi mu verjela, saj bi s tem molče nekako priznal, da si je svest krivde — in prav radi tega se neče ponižati, kajti — nedolžen je, nedolžen. Kaj bi storila Marijana, če bi jo obdolžil on česa enakega. Ali bi ona hodila za njim? Nikdar, nikoli, ako bi bila — nedolžna. SLOVENKA Str. 285 O poludno ni Prekovcu nihče prinesel kosila ; povžil je kos kruha, ki mu ga je nekdo ponudil, ter se napil vode iz zelenega vrča, ker ga je grozno že- jalo, kajti solnce je pripekalo z vso silo. Na trebuhu ležeč je obedoval ter mislil na Marijano. Prejšna Iju- bez.en do nje se mu je polagama izpreminjala v neko mržnjo in srd. Ob treh, ko je zazvonilo delopust ter so ope- karji pometali lopate in vozičke v kolarnico, se Pre- kovcu ni ljubilo hoditi domov; sramoval se je, da bi ga kdo ne videl, ker mu je ušla žena. Obsedel je na svojih kolih ter gledal v daljavo. Klobuk si je po- tegnil na oči, z rokami pa si je podpiral glavo. Mislil je in mislil, toda do jasnega sklepa ni mogel priti. Včasih se mu je že zdelo, da bi bilo najboljše, ako bi kakega tovariša poslal k njenim starišem, da bi se pobotali, dasi je prej jako malo občeval ž njimi. Nehote se je spomnil Potokarja, češ, on bi še najbolj uplival na Marijaninega očeta, ki je bil tudi v Jamni- kovi službi ~~ in ravno Potokar se mu je kazal zadnji čas nekam prijaznega. Sklenil je, da ga poišče takoj jutri dopoludne ter mu zaupa svojo stvar. Polagoma si je postal že skoro gotov svojega uspeha. Zagledal se je tja na polje, ki je ležalo za dolgo, leseno ko- larnico, ter zasnul z odprtimi očmi ; skoro je pozabil ves dogodek in zazibal se je v nado, da bo kmalu zopet vse v prejšnem tiru. Naenkrat ga je iz prijetnih sanj prebudil šum za kolarnico. Očividno je prihajalo nekaj opekarjev, ki so se zakasnili. Prekovec se ni dosti zmenil zanje, nego sedel je še vedno na kolih. Ko se je obrnil proti strani, od koder so prihajali oni trije, je zaslišal neki pogovor, med katerim je prav razločno čul Po- tokarjev glas; dva izmed došiecev sta vrgla skozi špranjo v kolarnico lopati. Prekovec je postajal čim- dalje pozorntjši, zlasti, ko je zaslišal med drugim tudi svoje ime. Oni pa so se ustavili ravno na oglu, tako da je Prekovec ujel lahko vsako besedo; opaziti ga pa niso mogli. Sklonil se je ter vlekel na uho. Potokar je go- voril silno razdraženo, druga dva pa sta mu pritrje vala. Po glasu je spoznal tudi svojega tîista, Goričana. »Da, da«, je hitel Potokar, »vem za gotovo, da je on oče. Saj ni bil nikdar prida. Meni se je že takrat čudno zdelo, ko ga je vzela Marijana...« »Saj sem ji vedno branil in tudi moja stara«, je pritrjeval Goričan. »Veste kaj, jaz pravim, da je najboljše, če ga spravite od tod. Vaša hiša je osramočena. Tudi za vami že kažejo s prstom ljudje in bodo še kazali — po treh farah, ko se bo razneslo. Dobro, da se je tako hitro izvedelo. « »Res je, prav res«, je dejal tretji, »pa kje si za vraga izvedel -~ saj, če se ne motim, ti si mi pravil prvi, da! Perica sama ti je pripovedovala, kakor govore.« »Kaj pa, kaj pa da mi je!« Marijanin oče je v očitni zadregi zakašljal. »Veste, če Jamnik izve«, je nadaljeval Potokar, »takoj ga spodi iz opekarne in tairipovedujta pa nikomur tega, da ne izve«. Prekovčev tast je začel nekaj ugovarjati, toda med tem so se že toliko oddaljili od kolarnice, da jih ni bilo več razumeti ; šli so na nasprotno stran proti vasi. Prekovec pa je stekel tri korake za njimi ter jih debelo gledal. Nekaj ga je naganjalo, naj pokliče očeta svoje žene ter se mu izpove, drug glas pa mu je šepetal, naj se zakadi za njimi ter jih potolče s kolom, ali s kako opeko, da se ne premakne nihče več z mesta. Vendar, ko so se skrili za velikim po- slopjem, kjer so s stroji stiskali opeko, je čutil, da nima moči, da bi storil niti prvo niti drugo. Čutil je, da se je zrušilo nekaj nad njim ter ga pokrilo z veliko težo. Opazil je, da se je stoprav zdaj odprlo med ženo in med njim brezno, katerega ne bo mogoče pre- mostiti — in katerega tudi noče premosti.i, niti po- skusiti noče, ne, kajti on ni niti najmanj kriv. Sel je zopet nazaj v kolarnico ter legel na tla ; pod gdavo si je pogrnil rokavnik. Solnčni žarki so se priplazili do njegovega ležišča ter ga greli po telesu. V naravi se ni ganila niti bilka, vse je stalo kakor v globokem snu. Prekovec je bil popolnoma uničen. Vedel je, da si sedaj na noben način ne more pomagati, in globoko v duši mu je vstajala črna misel. Kdo je provzročil ta hipni udarec, ta prevrat, ki ga tako muči ? Aha, Potokar! Kaj ni Potokar sam rekel, da je on raz- trosil laž, kaj ni Potokar silil tasta, naj ga spravi iz službe ? Da, Potokar ! Kaj pa ima prav za prav Po- tokar ž njim? Zadnji čas se je delal silno prijaznega. — — — Potokar je hodil za Marijano, predno sta se vzela. Kaj ni Potokar morda napravil vsega na- lašč, namenoma, radi njegove žene ? Napravil je, napravil ! Str. 285. SLOVENKA Čudno jasno in za trdno se je zavedel Prekovec svojega razmerja napram Potokarju. Spomnil se je tudi prav vsake besede, kojo je govoril Potokar z Goričatiom, spomnil se je, da je oni dejal: »Jamnik, ga spodi iz službe, tako se ga iznebite«, in zazeblo ga je po telesu. »Iznebite«, da iznebiti se ga hoče Potokar. Prekovec je udaril s pestjo ob tla ter za- .škfipal z zobmi. Kaj pa ima sploh opraviti z menoj ? Ali sem mu storil kaj zalega ? Nič, nič ! Potokarja se ne bojim. Maščeval se bom, maščeval! Prekovec se je dvignil ter se vsedel. Po glavi se mu je po- dilo sto najrazličnejših misli. »Poiščem ga še danes; ne bo me dalje trapil. Česa sem jaz kriv, česa je kriva Marijana? Ničesar. Kaj mu morem pomagati, če ga ni hotela ! Kaj se vtika med naju ! Čemu huj.ska očeta njenega? On je raztrosil laž, kojo si je izmislil sam, prav sam. Preprečiti moram na vsak način nje- gove nakane. Maščevati se moram še danes, še nocoj ..« In Prekovec je zopet udaril s pestjo ob zemljo, prevrgel se je na desno stran ter drhtel od razburjenja. Sklenil je, da se maščuje. V duši so se mu začele temne .slutnje in v možganih se mu je bledlo ; sam ni vedel, ali bdi ali sanja. Včasi je še udaril z nogo ob kola, potem pa je zaspal. Sanjalo se mu je, da gre iz opekarne. Nikjer ni žive duše videti, le drevje šumi tajinstveno. Prišel je do prve hiše v vasi. Vse je kakor izumrlo. Gre naprej, do svojega stanovanja, gleda že od daleč na okno, toda Marijana se ne pokaže. Cvetlice leže poleg raz- bitih loncev pod kapom, in grozna tišina vlada. Rad bi za vpil, napenja vse sile, pa ne more, vse zaman. Izza ogla pa prileti hipoma velik rjav pes ter se za- žene vanj in ga podre na tla. Rad bi se branil, toda v tem hipu ga zgrabi žival za vrat. — — — Prekovec se je prebudil. V duši mu je ostalo nekaj, kar ga je navdajalo s strahom. V svesti si je bil, da stori nekaj važnega. Vstal je ter odšel proti vasi. — * * * Prihodnji dan je bila nedelja ; ta dan pa niso opravljali Jamnikovi delavci nikdar niti najmanjšega dela. Prekovec je zlezel oprezno izza sklada opeke, ozrl se po rdečih, v nepregledno daljavo se razteza- jočih skladalnicah, pokritih z osivelimi, razpokanimi deskami, ter premotril še pot, koja se je vila po jarku navzgor. Solnce je pripekalo, da se je kar mešal rdeči prah, katerega je bilo povsodi na debelo. Med tem pa se je na koncu sosednjega sklada prikazala moška postava — bil je Jaiez Potokar. Prekovec je prenočil sinoči zopet-na domačih svislih. Od daleč so se čuli opekarji, ki so prepevali v gostilni ter veseljačili, kajti v ponedeljek naj bi obhajali Jamnikovo poroko in ženitnino, na kateri bodo pogače rastle na mizi in se vino cedilo po tleh. Prekovec pa jih ni poslušal ; bilje silno truden, Rok in nog skoraj čutil ni in tudi tilnik ga je skelel. Vendar pa ni mogel zaspati, naj si je še toliko prizadeval, da bi se pomiril. Pričakoval je nečesa, brez bojazni in brez strahu. Ko so odšli dopoludne ljudje v cerkev, je vstal ter šel v opekarno, bolj instinktivno n(-go namenoma. Po poti se je še le spomnil, da je danes vrsta na Potokarju, ki mora priti stražit v leseno uto, da ne napravi kdo kaj škode pri opeki... Ko je zagledal Prekovec Potokarja, se je ne- hote zdrznil ; prestopal je z ene noge na drugo, kakor bi bila tla pod njim razbeljena. Želel je, da bi zletel nekam visoko po zraku, ko zmaj, o kojem je čul pripovedovati včasi, ter se spustil iia svojega tovariša. V istem hipu je začutil toliko moči, da mu je prestopil pot. Potokar se je sprva ustrašil, toda ozrl se ni vanj, samo zahehetal seje, tlesknil z rokami in odhitel proti velikemu poslopju, kjer so žgali opeko. Že se je hotel zagnati za njim, storil je že nekaj korakov, pa naenkrat se je nekako zbal samega sebe ; za trenotek se mu je zjasnilo, da namerava nekaj slabega, nekaj, radi česar bi se morda kesal pozneje. Prijela ga je huda žeja; po grlu ga je kar zapeklo. Spomnil se je,- da ima že precej časa spravljeno v kolarnici steklenico žganja. Šel je tja ter jo kleče izvlekel iz špranje med tramovi. Nagnil je ter vlekel v dolgih, debelih požirkih toliko, da se mu je zvrtelo in da so roke mehanično izpustile ognjeno pijačo na tla ; pomešala se je s prahom. Na to se je vsedel na tla ter zopet segel po steklenici, v kateri .se je na- hajalo še nekaj tekočine. Zvrnil je hipoma. Potokar — mu je šinilo zopet v glavo — je šel nekam na oni konec. Paziti mora tam — je mislil počasi dalje — haha ! Potokar je kriv vsega. Preobračal se je semrertja, kakor bi hotel pro- dreti globoko v zemljo. Pijanost se mu je vzdigala v glavi bolj in bolj; slednjič je čutil, _ da ni več pri zavesti ; pletle so se mu čudne misli : žal mu je bilo neizrečeno, a sam ni vedel, zakaj in čemu. .Solnce je sijalo v veličastnem žaru. Alkohol ga je prevzel popolnoma. Hušknil je kvišku. Koleni sta se mu zašibili, da je omahnil skoro vznak.Zazdelo se mu je, kakor da plava po žganju ter da bo moral VSÇ to jezero sam izpiti ; to ga je navdajalo s studom. »Uj !« je vskriknil, zmajal se, a se ujel z rokama. »Bom, bom, pri moji veri! Ne bo, ne bo ne!« Glas njegov se je lomil ob rdečih vrstah. »Straži tam za stroji, ubijem ga!« Oči so se mu zaiskrile, sam sebe ni razumel, kar je dejal. Popadel je opeko, jo del pod pazduho pa odšel, ne da bi za gotovo vedel, kam ga nesejo koraki. Pred njim se je v obrisih poznala velika stavba, za kojo se je vzdigoval visok, zakajen dimnik, ki je zijal v razbeljeno, belkasto ozračje. Na strehi so se SLOVENKA Str. 287 vile vijugaste črte, okna so bila rdeče zaprašena, a polovica šip je bilo pobitih. Zavil je na levo. Tu so se zopet vrstile nedo- gledne skupine. Med njimi se je majal ; postajal je pa čim dalje bolj pijan; edino to je vedel, da" mora poiskati Potokarja. Na nasprotnem koncu, od koder je vodila pot v mesto, je spal Potokar v leseni kolibi na senu, koje si je sam nanesel. — Prevzela ga je vročina. Jernej Prekovec je šel parkrat okoli ute ter opazoval skozi razpoke spečega tovariša ; enkrat je celo z glavo butil ob steno, ne da bi se oni prebudil. Prekovca je obvladala neka prej neznana sila, koja ga je sedaj kakor z verigo oklepala ter ga vlekla do Potokarja. Obrvi so se mu zvlekle nad noscim skupaj, da so se skoraj dotikale v izbočenih lokih, oči pa so mu osteklenele. Skočil je v kolibo. Janez Potokar se ni prebudil, nego dalje je spal na senu. Prekovcu je padla opeka že zunaj na tla. Gledal je tovariša nekaj časa z raz- prostrtima rokama. Oni se je zvil v spanju tako, da je glavo pri- tisnil nekam bolj na prsi. »Iznebiti se ¦ me hoče«, je šinilo Prekovcu ne- nadoma v glavo. Z zobmi je zašklepetal. V pijanosti je mislil, da se koliba podira, in vrgel se je Potokarju na prsi, zgrabil ga za vrat koščeni prsti so se ga oklenili kakor klešče. Ko mu' je glavo nekoliko privzdignil, je Potokar zagrčal. Preplašene oči njeg'ove so kazale izraz nevednosti. Hotel ga je vprašati, česa da išče tukaj, toda zaprlo mu je sapo že, ko se je dobro prebudil iz sanj. V naslednjem hipu pa se je vdal v svojo usodo, ne misleč, zakaj počne oni tako ž njim. Gnal ga je le naraven instinkt, da bi se brand. Sunil je z nogo v zrak, da bi zadel napadalca z okovano peto v glavo. Skušal si je osvoboditi roke, pa mu jih je pomašil Prekovec pod telo tako, da ni mogel opraviti ničesar. Napadalec ga je tiščal k tlom, kar se je dalo. Potokarju g,o se že v nekaterih minutah obdale oči z modrikasto barvo, kite so se obema napenjale. Na to sta se začela valjati po tenki plasti sena, da je pršelo na vse strani. Jernej Prekovec je bil kmalu zopet odzgoraj. pod njim se je zvijal Potokar. Zagrčal je globoko med rebri ter z glavo butil ob deske kolibine. da so zaječale, potem pa se ni ganil več. Prekovec je ležal na njem še trenotek, kot okamenel, — začutil je, kakor bi se tudi njemu vtrgalo nekaj v obistih. Brzo je skočil kvišku in se ozrl preplašeno po vseh kotih. Na tleh, kjer je ležal mrtvec, videl je le zateglo črno liso. Zatrepetal je po vsem životu. Zopet mu je vdrla kri v glavo, da je skoro omedlel, in zazdelo se mu je, da vstaja iz kota proti njemu'bleda pošast. Zbežal je iz kolibe, kolikor so ga nesle noge ter letel proti veliki stiskarnici, kjer so se blesketali iz daleč skozi okna železni stroji. Proti drugi uri je bilo, in vladala je silovita vročina. Begal je med dvemi ali tremi skladi kakor žival, katera uide iz pasti. Rokav pri srajci, ki se je že komaj di'žal, je izgubil po poti. Ozrl se ni proti kolibi niti za trenotek ; čutil je pa vedno, kakor da mu sledi oni obraz prav za petami ter da se hoče prikazen okleniti njegovega telesa. Oblivala ga je zona. Tekel je proti prejšnjemu ležišču v kolarnici. Zdelo se mu je, da se je pošast skrila za opeko, in menil je videti njeno senco — v resnici pa je bila to senca jelševe veje. — Po nekem nagonu je zlezel zopet na oni kraj, kjer je bil prej. Spustil se je izmučen na tla. Po udih mu je gomazelo. Na enkrat ni čutil prav nič več strahu pred zasledovalcem, bil je popolnoma otrpnjen — prešlo mu je vse iz spomina, skoro se ni več za- vedal, da je v tovarni. Opazil pa je na tleh ono zeleno steklenico, v kateri je ostalo po naključju še nekaj kaplic žganja. Zgrabil jo je s celo roko ter popil tekočino. Streslo g-a je. — Tedaj pa so se vsuli glasovi zvona iz vaškega zvonika ; zvonilo je k popoludanski službi b(jžji. Jernej Prekovec se je zganil. Streznil se je nekoliko, toda nekaj je v njem še ostalo, kar ga je treslo. Skoro bi zbežal nekam daleč, daleč, kamor ne bi nihče mogel za njim. Poslušal je zvonenje. >.'V cerkev hodijo sedaj ljudje, a jaz, jaz pa tu ležim, jaz sem tako otolkel onega«. Nekaj gaje iznova sunilo v duši. »Morda sem. ga res. morda — ubil sem ga, ubil!« Sedaj je postal trezen docela; po- polnoma je izpoznal svoje dejanje. »Ubil !« Po celi opekarnici, katera je razširjala svoje priprave petsto korakov na okoli, ni bilo žive duše, le solnce je silno žgalo ; kolovoze, ki so se še od prejšnjega dneva poznali po poti, ki se je vila iz vasi po jarku med žganimi barikadami, je prah zabrisal popolnoma. Daleč tam na vzhodni strani kužila je zrak zelenkasto-rmena voda, ki se je zbirala v jamah, kjer so kopali ilovico ; niti žab ni bilo videti, nihče ni motil nervozne tišine. . Jernej Prekovec je ležal kakor na žarjavici. Vstal mu je v duši dvom, za njim kes, ki ga je mučil z železno ostjo. Rajši bi videl, da bi kdo njega samega umoril. Tako mu je postajalo hudo, da je mislil, da ga iskra, katera je v njem silila globje in globje, prodre skozi in skozi. Pričel je nehote govoriti po- samezne besede. In zazdelo se mu je, da leti tropa vranov z dolgimi visečimi perotnicami preko stiskar- nice v nepretrgani vrsti. Z neverjetno močjo se ]<: silil, da bi ležal mirno. Zamazani klobuk si je položil na oči ter skušal zaspati. Sopsti se je pa vendarle bal. Solnce je stalo že toliko nižje, da so se žgoči .-.Ir. 288 SLOVENKA žarki že drugič priplazili do njegovega leži.šča skozi zadnje deske. Premaknil se je in z debelimi prepla- šenimi očmi pf)gledal ven ; .istnice so se mu o tem razširile, kostanjevi la.sje so se mu še bolj razmrsili nego običajno. Če bi kdo prišel, bi se vdrl najrajši v zemljo. »Tam leži«, je zamrmral bolestno ter vtaknil roke v lase. Hotel je iti daleč na (.»koli, da bi prišel od zadej v kolibo, kjer je ležal Janez Potokar zadavljen. .Storil je korak — čutil je. kakor bi mu tičala v vsakem sklepu pri kolenu teklena iver, katera ga je skelela tako, da so mu trepetale vse žile po telesu. Pogledal je še enkrat, kako je stala uta v vročini — pa zopet ni mogel iti. Postalo mu je nekako tako kakor da bi bil zaprt za težkimi zapahi, kajti skoro ganiti se ni upal. Ura je zopet pretekla, pa od nikoder ni bilo nikogar. Odbila je šest, počasi v visokem tonu. Počasi se je tudi zemlja ohlajala, dasi je še vedno žgalo z ne- beškega oboka, čeprav ne tako močno. Včasi pa včasi se je začul v daljavi tam na vasi voz, ki je oddrdral izpred gostilne, in potem se je oglasil za- tekel klic voznikov, tako nerazločno, da ni bilo spo- znati, je li to glas človeški ali živalski. Jerneju Prekovcu je tekel čas kakor večnost. Ko je odbila ura osem, se je zaznalo na obzorju, kakor bi se spuščala tan- čica s horizonta, vedno gostejša in vedno temnejša, pa sila polagoma. Po vzduhu je začelo postajati živahnejše. Pre- kovcu se je zdelo, da se gibljejo drevesa, da se oživlja trava, iz vasi pa je prihajalo po mraku do opekar- nice tiho, šume e življenje. Culo se je čimdalje več glasov. V grmovju so zapeli tiči žalostne pesmi, onemogli vsled vročine. Prekovcu je ta pesem vlila novo trpljenje. Sedaj pa so se vzdignili polni glasovi prav blizu nekje — bilo je človeško petje. Visok, kričeč glas se je lovil ter se skušal spraviti v soglasje z jecljajočim nizkim basom. Jernej Prekovec se je neznansko vstrašil. Člo- veški glas, človeški ! Obrnil se je ter naslonil na deske tako, da je bil z licem obrnjen proti skladalnicam vozičkov. Med njimi je videl skozi odprtino v leseni steni, kako se je spenjal v gostem mraku vi.soki, okrogli dimnik nad vso pokrajino. Iz vasi sta prišla po prahu, ped debelem, dva človeka, ogrnjena z jopici. Klobuke sta imela neko- liko postrani. Enemu je viselo dolgo steblo rožmari- novo za trakom ter ga otepalo po hrbtu. Držala sta se skupaj ter pela naroden napev. II. Na visokem drogu je visela slovenska trobojnica. Okoli enonadstropne, starinske hiše so stale krive češplje. Velika vrata, z zakrivljeno kljuko in ureza- ninii lilijami, so bila na stežaj odprta, istotako okna. V prostorni veži je ležal na.stavljen sod, in po sobah so stale mize, pregrnjene z belimi prti ; na njih so ležali rožnati krožniki, po sredi pa so se košatih v steklenicah veliki šopki. V kuhinji se je kadilo in šumelo. Pred hlev so zavlekli nekaj Koleseljev, a v hlevu so rezgetali konji — nekateri svatje sa prispeli že pred določeno uro, ko se je imel Jamnik odpe- ljati k poroki. Tudi po cesti so jeli prihajati iz vasi opekarji, vsi praznično oblečeni. Brhka dekla jim je pri vodnjaku zatikala v gumbnice šopke. Eni so hodili gledat skozi okna v sobane, pa se zadovoljno nasmehljavali, drugi so gledali proti mestu, tam, od koder bi se moral vsak hip pripeljati frančiškan, kajti Jamnik je hotel imeti slovesno mašo. Ravno tedaj je stopil iz hleva veliki hlapec ter za vpil, naj jih gre nekaj ž njim pritrkavat v cerkveni zvonik. Zopet je pridrdralo več voz. Došleci so šli v hišo. Bili so premožni kmetje iz okolice ; žene so nosile z zlatom vezeno narodno nošo in srebrne pasove. Hrup je vsak hip naraščal, kedar so se pripeljali novi svatje. Na zgornjih oknih se je večkrat prikazala kaka zabuhla možka glava ; tam so namreč čakali starešina, drug in nekateri prijatelji Jamnikovi ženina, ki se je napravljal, da se odpelje po nevesto. Nekdo je zakričal iz okna na dvorišče: »Jurij,' pritegnil«, na kar je pognal hlapec lepo pobarvan koleselj pred vezna vrala. Na pragu se je kmalu pojavil Jamnik v črni, polmeščanski obleki ; preprežen je bil z zla- timi verižicami, po prstih pa so se mu blesketali de- beli prstani. Delavci so za trenotek utihnili in svatje, kar jih je bilo Jamnikovega svaštva, so posedli po vozeh ter se uvrstili za ženinom. Vse je letelo iz kuhinje, kleti in hleva pred hišo. Pognali so, opekarji so jo pa uda- rili počasi kar proti cerkvi. V četrt ure je zavladala v hiši in naokoli glo- boka tišina, le v kuhinji je vršalo in šumelo. Pritr- kavanje se ni skoro nič čulo, ker je ležal med Jam- nikovim domovanjem in vaško cerkvijo gosto po- raščen grič. Za hišo, konec vrta, v katerem je poganjalo bujno sočivje, se je prikazal Jernej Prekovec. Med polpriprtimi vrati iz lat se je plazil- po gredah do hleva ter strmel na zgornja okna, kakor bi se nečesa bal. Bil je bre^' jopiča in brez klobuka ; roke in ob- leko je imel zamazano rdečo, in celo na brkih in laseh mu je viselo polno prahu. V obrazu mu je le- žalo polno neumljivih, globokih potez, čelo pa je bilo, kakor da .se mu je stisnilo. Bil je videti silno miren ; ¦skoro do cela otrpnjen. V dolgih presledkih pa mu je zatrepetalo živčevje, da se mu je poznalo tudi okoli ustnic. Pomaknil se je izza hleva ter šel preko dvorišča k hiši. Skoro ni mogel razumeti, čemu'so okna od- prta, čemu je vse tako tiho. Ko je šel mimo vod lijaka, je zletel velik, rdečkast petelin na rob ter SLOVENKA Str. 289 zapel. Kakor bi stopil na razbeljeno železo, je .švignil za hišo. Po noči, ko je spal v opekarnici globoko, trdno spanje, se mu je sanjalo, da je padel v vodnjak, iz katerega nikakor ni mogel na suho. Vlekli so ga trije v vedru ven, med njimi Potokar; pa kedar so privili blizu do vrha, se je utrgala vrv in zopet je telebil nazaj. Zjutraj, ko se je precej pozno prebudil, ni vedel, ali je bila resnica ali mu je kdo pripovedoval, ali kaj. Še le, ko se je domislil Potokarja, kako je stal zgoraj ter mu migal v globino, mu je vstal pred dušo hipoma ves dogodek prejšnjega dne. . . Ko senca se je naslonil na odprto okno ter gledal v obednico, kjer je stalo po mizah vino v ve- likih steklenicah, i:)oleg njih pa nenačeti hlebci. Čudno se mu je zdelo, da se ni že prej spomnil, da bodo danes obhajali ženitnino. Preletela ga je zona. Gledal je nepremično na isti kraj ; čutil ni niti rok niti nog. Razbolelo živčevje je začelo delovati. Prekovcu se je zazdelo, da odpira nekdo vrata v sobano, ki je bila pripravljena za gostijo. V vežo se vsipajo delavci ter govore pridušeno med seboj. Po govoru se pozna, da so jako veseli. Jamnikove dekle kodijo po veži ter ropočejo s posodo. Obednico že polni duh pripravljenih jedi. Opekarji pijo v veži vino ter trkajo s kozarci. Hiooma se odpro vrata v obednico na stežaj, in pri strani pogleda v sobano Potokar. Prekovec se je stresel. Vzravnal se je in začutil v sebi moč, ki ga je gnala od tori. Pojavil se je v njem glas, ki mu ni dal miru in ki ga je tri k zemlji kakor skala. Začel se mu je Potokar smiliti bolj in bolj ; storil bi vse, ako bi ga mogel obuditi k živ- ljenju. Dvignila se je v njem z elementarno silo žalost, katera je prešla v uničujoč kes. Zavil je iz vrta po stezi na polje, kjer je stalo nagnjeno težko, polno pšenično klasje; med njim se je skrival modriš, povit z zvončastim slakom. Prekovec je taval naprej in naprej. Glavo mu je tiščalo k tlom, noge so se mu zapletale, da je omahovaje prestopal ; nekaj nejasnega ga je sililo, da se premaguje. Počasi je zašel s poljske poti na travnik in od tod je gazil na njivo, kjer so stala pri- tlikava krompirjeva stebla. Bilo mu je že precej vroče, kajti lahen sever je bril le v višini ter kopičil svitlo- sive oblake, ki so zakrivali solnčno luč. Na polje je pritiskala soparica. Nič ni vedel, kod hodi ; v možganih mu je po- stajalo od trenotka do trenotka mraz, dasi se ga je po telesu obleka kar držala. Izpodtaknil se je v ra- zoru ter padel na tla kraj njive, na kateri je rastla rž. Ni poskušal vstati; iztegnil ,se je po žitu, obrnjen z glavo k zemlji. Obvladala ga je zopet žalost, ona neizrečena bolest, katere se ni mogel rešiti. Po grlu mu je bilo grenko, kakor da bi izpil poln vrč pelina. Pokril si je z rokama umazani obraz; kar strepetal bi najrajši. Spomnil se je svoje žene ter mislil na leseno uto, kjer leži Potokar. Skoro bi bil že vstal ter šel v opekarnico, da bi zagrebel mrtveca, pa se ni ganil, niti trenil ni. Ako bi ga tudi kdo drugi hotel zakopati, mu ne bi pustil — naj leži,-naj ga najdejo. Da bi ga bili res že našli ! In nekako olajšanega se je čutil o tej misli. Ako bi res prišel kdo ter mu rekel : ti si ga ubil, ti si kriv, zdaj idi, da ti plačam enako za enako ! Toda zopet je začutil oni kes, ki mu ni dal mi- rovati in ki mu je razjedal obisti. Skušal je spraviti glavo, kar najnižje mogoče; ril je ž njo v slamo, da se je dotikal z nosom že prsti. Težko je sopel. Mig- ljalo mu je v mislih vse v prek : uta, opekarnica, Potokar, žena, potem kruh, ki ga je videl na mizi za gostovanje, Potokarjeva roka, kako mu je migljala v vodnjak, naj si pomaga iz njega — celo opeka, katera mu je padla z rok, ko je šel z ležišča, in pa klobuk. Menil je slišati zvonenje — iz daljave je nam- reč prihajalo pritrkavanje Jamnikovih hlapcev z va- škega zvonika — a glasovi zvonov so se izpreminjali v silno bolestno in turobno ječanje, ki ni hotelo zamreti, nego se vedno iznova oglašalo. Prekovec je ležal na obrazu ter težko dihal; z rokama je nehote grabil za slamo ter jo stiskal kot obupan človek, ki je že blizu blaznosti. Mi.slil je, kako bi se izognil onemu bolestnemu ječanju, katero mu je udarjalo na ušesa, ter ga tako skelelo, damu ni bilo prestajati; toda udal se je, naj bo, ter poslušal dalje. Nekako pisano se mu je storilo pred očmi. Čutil je, kakor bi se mu v glavi večkrat zaporedoma nekaj vtrgalo in ga vsled tega zazeblo. Polagoma je otopel popolnoma, tako da ni ničesar več čutil; oči je imel zaprte, v rokah je držal pest slame, s koleni pa je tiščal z vso močjo v tla ; la.sje so mu silili po čelu ; bili so zaprašeni s prahom in prstjo. Bil je kakor brez življenja. Po ravnini se je začulo od daleč zamolklo bob- nenje, kakor bi nekje za gorami grmelo. Po nasipu se je vil v daljavi dolg tovorni vlak; vedno večja je postajala sprednja stran in iz stožastega dimnika se je valil temnosivi dim po tleh. Dobrih sto korakov od Prekovca je glušeče zažvižgal, potem pa je oddrdral naprej po ovinku. Prekovca je prebudil. Zravnal se je na kolenih ter pogledal okoli sebe ; od strani se je videl le še zadnji vagon, ki seje pa takoj skril. Vstati je poskušal; toda boleli so ga vsi udje. Neka moč mu je dala toliko poguma, da se je zravnal popolnoma ter se obrnil proti vasi. .Steze ni videl in čudil se je, kako da je zašel ravno sem, baš na to mesto. Po žilah se mu je začelo razprostirati nekaj, kar ga je držalo kvišku, kar ga je naenkrat nekako pomirjevalo. Svest si je bil velike krivde, še se mu je oglašal kes in obup, pa vendar mu je postajalo čimdalje lažje ; bilo mu je, kakor bi bij nekako zadostil Potokarju in onemu groz- Str. 290 SLOVENKA nemu glasu, ob enem pa je čutil, da ga čaka še nekaj, nekaj, česar si sam želi, dasi je samo ob sebi strašno — in tega je pričakoval z udanostjo. Šel je nekaj korakov ob visoki rži, da je našel poljsko stezo. Podal se je po nji, dasi očividno ni .vodila v vas. Vse tiho je postalo zopet okoli njega. Po nekaterih njivah je cvetel fižol in bob ter se ovijal okoli drogov, za prosom se je vrstila zopet pšenica, že v klasju, poleg nje je rastel tuintam oves, čegar bilke nikdar ne mirujejo, med njimi pa je žarel bujni mak ter se košatil osat, s trdimi, širokimi listi. Prekovca je zopet speklo včasi, a takoj na to mu je utihnilo, kakor bi metal goreče oglje v prazno, suho jezero. Konec velikega kozolca, ki se je razpenjal na. ozki ledinici sredi žita, se je ustavil. Pogledal je na raztrgano streho, s katere so pulili po zimi vrabci začrnelo slamo. Na glavnem stebru je visel križ. Lesena podoba je imela desno roko odbito. Poleg stebra je rastlo nekaj solčnic, z velikimi rmenimi listi. »Križ«, je siknil med čeljustmi. Skoro semnje vrnil oni obup. Obrniti se je hotel ter oditi, pa ni mogel. Velikanska trnjeva krona, katero je imel Iz- veličar na glavi, ga je mučila. Sicer se ni menil za nabožne stvari ; ob nedeljah je običajno ležal v ope- karnici ali pa pil. Zdaj se je zbal lesene podobe in v sebi je čutil neizrekljivo spoštovanje pred križem ; povesil je oči ter stal nekaj časa nepremično. Potem se je premaknil ter šel nazaj v vas. Večkrat se je še obrnil proti kozolcu, ko je bil že tako daleč, da se je med morjem klasja videla le še pol gnjila slamnata streha. Dolgo je iskal, da je našel pravo pot. Dospel je v vas za nekim hlevom. Godba je bucala pri Jamniku. Razlegalo se je vmes tudi petje in cepetanje peta, ker so na podu že plesali. Iz veže se je kadilo od masti, kajti cvrli in pekli so še vedno. Iz obednice, kjer so se g'ostili delavci, so zveneli kozarci; bili so že jako glasni ter zbijali šale, da je včasi nastal glasen krohot. Nikogar niso pogrešali ; bili so zadovoljni ter skrbeli vsak za se. Okoli mize so sedeli starejši ter pili in jedli, mlajši so pa vstajali ter lovili dekleta in jih vodili na ple- sišče. V zgornjih pro.storih, kjer je sedel tudi Jamnik s svati, je nekdo brenkal na citre. Po dvorišču je zavriskal kak pijan opekar ter izginil, opotekaje se, zopet v hišo. Bosopeti otroci so od daleč gledali z izbuljenimi očmi ; nihče se ni upal blizu ; če je kak paglavec pritekel k oknu, mu je kdo izmed delavcev zagrozil s pestjo, in ubral jo je daleč proč, kar so]ga nesle pete. Po stopnicah so pri.šli iz prvega nadstropja župnik, kapelan in suh frančiškan, ker so se mislili že odpeljati. Prekovec se je ustavil na cesti ter gledal nekaj časa med drevjem veliko domovanje. Nič več se ni tresel. Obraz njegov je bil izmučen, oči zatekle ; imel je en sam rokav pri srajci. Stal je nekaj časa ne- premično ; nihče ga ni opazil, le kopica bosopetcev ga je zagledala ter zbežala pred njim. Spomnil se je na Potokarja in pogumno je šel proti hiši. Na pragu se je pokazal ravno tedaj sivobradat, nekoliko sključen starec, ki je hotel nesti godcem na plesišče vina. Jernej Prekovec mu je šel nasproti. Starec ga je pogledal ter vskriknil : »Kod pa hodiš? Za božjo voljo, kakšen pa si! Kaj ne veš, da je danes ženitnina ?« Prekovec je molčal, potem ga je pogledal v obraz ter dejal : »Leveč, pojdi z menoj v opekarnico. Potokar leži ubit v kolibi!« Starec se je začudil, da je izlil skoro vse vino : »Kaj — kaj — ni mogoče«. »Pojdi z menoj ! Jaz sem ga umoril — jaz. Vsi naj gredo, če hočejo«. Prekovec je stal pred hišo in ni se premaknil. Ko so vdrli delavci iz obednice v vežo in na prag, je ponovil : »Jaz sem ga, jaz«. listek. »Slovenska šolska Matica« v Ljubljani. V smislu § 21 pravil „Slovenske šolske Matice" se sklicuje prvi občni zbor tega društva na dan 29. decembra t. 1. v Mestni dom v Ljubljani. Zborovanje se otvori ob dveh popoldne. Dnevni red: i. Pozdrav začasnega predsednika, 2. Poročilo tajnikove o dosedanjem delovanju začasnega odbora. 3. Poročilo začasnega blagajnica. 4, Volitve: a) upravnega odbora (pred- sednika, 8 odbornikov in 3 odbornikovih namestnikov), glej pravila § 8. b) treh presojevalcev letnih računov. 4. Določitev nagrad za književna dela in glavnim funkcijonarjem za prvo triletno dobo. 5. Proračun za naslednja tri leta. 6. Posvetovanje oziroma odobravanje predloženega poslovnika. 7. Nasveti posameznih dru- štvenikov. Da bi častite dame in častiti gospodje vnanji društveniki imeli kolikor mogoče duševnega^vžitka in duševne pobude od svojega kratkega bivanja v slovenski prestolnici, je začasni odbor nadalje ukrenil : I. Na predvečer, dne 28. decembra t. L, priredi „Ljubljansko učiteljsko društvo" na čast došlim dru- štvenikom zabavni večer. SLOVENKA Str. 291 2. Dne 29. decembra t. 1. priredi gospod ravnatelj Andrej Senekovič ob 10. uri dopoldne elektri J ne de- monstracije v fizikalni sobani c. kr. prve državne gimnazije. 3. Po občnem zboru si društveni ki lahko ogle- dajo ljubljansko elektrarno, kjer bo gosp. ravnatelj A. Senekovič razjašnjeval električno napravo. Tudi druge zavode si lahko ogledajo društveniki pod vod- stvom^ izvedencev. Castito dramatično društvo se naprosi, da pri- redi dne 29. in 30. decembra primerne dramatične predstave. Tovariši in tovarišice! Prvič se nam nudi pri- lika, da si srednješolski in ljudskošolski slovenski učitelji podamo roke in stopimo v zvezo; ki more biti, na korist prvim in drugim. Noben slovenski uči- telj ne zamudi prisostvovati porodu „Slovenske šolske Matice", ki, če Bog da, postane eden najvažnejših zavodov narodne prosvete! Gospodje poverjeniki in gospice, navdušujte, kar je v vaših močeh, za sveto stvar! V Ljubljani, dne 2. decembra 1900. Za za- časni odbor „Slovenske šolske Matice" : Dr. A. Medved, 1. r. H. Schreiner, I. r. Članek »Svobodna ljubezen in zakon«, iz peresa naše vrle sOtrudnice gospe Danice, priobčen^ v i. št. letošnje »Slovenke«, je izšel v češkem listu »Ženski svet« (19. št.) v češkem prevodu. Gospa Danica v svojem privatnem pismu komentira ta pojav sledeče : »A na Češkem^ ni provzročil (članek namreč) ni naj- manjše burje. Češki čitatelji so ostali docela hladni. A pri nas bi naju bili skoro kamenjali...« Da, da, od nas do Čehov je precej daleč... »Novo Svjetlo«. Slobodna smotra mlade Hrvatske za društveni i kulturni život. I.ćdaje Milan .Vlarjanovič. Izlazi u Zagrebu svakog 5. m 20. u mjesecu. Stoji na cijelu godinu 12 K.. za djake 8 K. Na pol i četvrt godine razmjerno. Mjesečno za sve bez razlike i K. Pojedini broj 50 fil. Uredništvo i uprava nalaze se u Zagrebu, Prilaz br. ii, a otpravni.štvo na Jelači- ćevom trgu br. 24, kamo se izključivo šalju novčane pošiljke. Knjiga I, broj i. .Sadržaj: »Novo Svjetlo« i »Svjetlo«. Od uredništva. — Proslava 40o-godišnjice hrv. književnosti. — Popularizacija i socijalizacija. M. Petranović. — Za žene. Napisao Multatali. — Sofija Borštnik. Napisao M. Marjanović, — O trini prco- braženjima. Od Fr. Nietzschea. — Patriotizam, od Ž. Bertića. — Rennaisansa, Novela. Napisao VI. Lu- naček. — Smotra. — Književnost. — Po časopisima i knjigama — Škole i djaci. — Kazalište. — Bi- Ij'.'ške. — Varia. Prvo žensko delo v akademiji znanosti. Dne 8. tm. je ravnatelj botaniškega muzeja na Dunaju, ^rof. dr. vitez Wettstein, v soji matematično-naravnoslov- nega oddelka akademije znanosti pre.iložil prvo žensko delo, ki gaje na imenovanem muzeju izvršila redna slu- šateljica filozofiške fakultete, gica. Ema Ott. Delo je naslovljeno; »Preiskovanja o sestavi hromatoforov v sladkovodnih dijatomacejah in razmerje iste k siste- matiki.« Nov »Elizabetin dom.« Te rezirati to dejstvo. S kratka: oče in jaz želiva, da bi se ' vedla bolj rezervirano napram mlademu Ažmanu. Natuška jo je pogledala čudno, skoro bolestno. Ali bila je poslušno dete. Niti besedice ni zinila in posihdob ni več toliko plesala s Tonetom. Počitnice so kmalu minile in mladi Ažman se je od- peljal na Dunaj, da nadaljuje vseučiliške nauke. III. Nihče ne more gledati v bodočnost — tudi Drobnikovi niso imeli tega daru. Da so vedeli, kaj se zgodi v dveh letih, bi morda ne bili opominjali svoje Natuške, naj se ne peča to- liko z Ažmanovim Tonetom . . . Če je bilo takrat še res, da se Natuški ni manjkalo oboževalcev, s katerimi bi bilo tudi resno računati za gotove slučaje, je vzeti v ]ioštev, da je to bilo pač takrat res; v dveh letih se "je ])a to izpremenilo v marsičem. Natuška je bila še vedno lepo dekle. Še vedno — tako so govorili tisti, ki no- sijo v sebi Faustovega vedno zanikujočega duha. Nepristranska sodba pa je morala reči : Natuška je krasno dekle in od dne _ do dne ])ostaja še krasnejša. Njene oči, ki so bile nekdaj samo ^ lepe, so postale sedaj tudi izrazite. Nekaj globokega je bilo ™l v njih, kar je pripovedovalo poznavalcu ljudske duše čudne ~l povesti o življienju, razvijajočem se in mogočno valujočem v dmi srca. Ali\tisti, ki so se takrat vrteli okoli Natuške in ji šepetali ljubeznive besede v ušesa, niso čitali v njenih očeh. Oni so računali hladno in premišljeno. Matematika ])a je ek- saktna veda in njeni problemi se S[)reminjajo z izpremenjenimi številkami. Mnogoštevilni Nattiškini oboževalci so i-ačunali danes drugače, nego pred dvomi leti. Grobnik je Ijil izkušen trgovec, pa vendar ni bil dosti premeten. Nenadejana sreča gaje storila preveč predrznega; v dveii kratkih letih je bilo veliko premoženje izgubljeno. Razna podjetja, na katerih je bil angažiran, so pro))ala in jio- lomi so^ požrli njegovo novo hišo, vilo in ogromne svote de- narja. Še vesel je moral biti, da ni bilo hujšega. O nekdanjih koncertili, plesih, izletih ni bilo več govora; Grobnik je moral skrl)eti, kako da zasluži toliko, da zamore vsaj deloma dostojno živeti z ženo in hčerjo. To je bila . tem večja l)riga, ker se Grobnikova ni mogla odvaditi le])im toaletam in podobnim rečem, katerih ni bi-cz denarja. In z agenturami je bilo težko zaslužiti toliko. Natuška toi'ej nije bila več »partija«. Njeni nekdanji oboževalci pa so rekli potihoma : »Saj nismo neumni« in izgi- nuli so drug za drugim. Grobnikovi soprogi ni bilo več treba sprejemati mnogoštevilniii posetov. Natuški ni bilo žal tega. Saj so ni nikdar dobro poču- tila med onimi gladkimi figurami, ki so vedno tako govorile, kakor so se naučile iz raznih »Komplimentirbüoher«, a niso imeli ničesar lastnega v sebi. Materi pa je bilo žal, kajti iz- ginile so ji razne lepe sanje . . . Tudi ona je slišala, da pride Ažmanov Tone zoj)et na nekaj tednov domov, ali ona je ostala ravnodušna ob tej vesti. Natuški pa j(! nekaj zal)liščalo v očeh in v srcu jo je nekaj speklo. Spomnila se je nekega lepega svetega večera iz onih časov, ko je bila še otrok in misli sn ji tkale trak iz onih let do trenutka sedanjosti . .•. , Tone je res prišel. Bil je že pravi mož, kije znal samo- zavestno nastopati. A notranjost mu ni bila takcrkrëpkîTin sa- mostalna, kakor bi bilo soditi po njegovi zunanjosti. Drugi dan po njegovem pi-ihodu ga je Natuška srečala na trgu. Pozdravil jo je kakor izvežban kavabr, veqdar sé je Natuški zdelo, da je v njegovem poklonu še nekaj druzega, . nego formalna uljudnost. Nehote se mu je nasmehnila ih njena roka se je lahno tresla, ko jo jo on krepko stisnil. Imela hU: «i prin;>vedovati marsiküj ; |)rv:i ura ie isi'a prekratka za to. Torej ni i)il(> (b'u;cega, nego shajati se boi^ pogostoma. Priložnosti za to sta imela dovolj in nikdar nista bila v zadregi za snovi. Natuškina mati je vedela, da sta njena hčerka in Až- mano.' sin pogostoma sku]).aj. Ali sedaj ni več jioučevala hčerke, da bi bilo neoprostivo, zabavati se s Tonetom, a Na- tuška tudi ni več mislila na tiste dobre svete, ki jih ji je bila mama dajala pred dvemi leti. Ali neki dan je Ažman po- klical sina ter mu dejal : — To.ne, ti si že i-azumen in prav za prav bi moral sam imeti dosti pameti. Ali meni se zdi, da si se več učil v knjigah nego v življenju. To je že stara stvar, da morajo včasih starisi skrbeti za svoje otroke in jih poučevati tudi ta- krat, ko so že odrasli in ko bi se starisi lahko marsikaj učili od svojih otrok. Ti si morda učen, bolj nego jaz, saj nisem bil nikdar na vseučilišču, tudi v latinske šole nisem hodil ; ali v življenju sem se učil in to umem bolje od Tebe. Čuješ, to ni pametno, da hodiš toliko z Drobnikovo Natalijo. Saj veš, da imajo ljudje dolge jezike in dekletu bi to utegnilo škodo- vati danes jutri. Morda si celo sama dela nadeje, ki se ne morejo izpolniti. Kajti vzeti vendar ne moi'eš dekleta. Drob- nikovi so po()olnoma dogospodarili. Prav ničesar nimajo več, jaz poznam dobro razmere. Izgubili so več nego ljudje vedo. Kdo ve, kako bo, kadar stari zatisne oči ? Same dolgove imajo. To dekle torej ne more biti nevesta za tebe. In če si kdaj mislil na to, izbij si stvar iz glave. Nisem ti še povedal, da so naše razmere sedaj drugačne. Jaz sem vedno kupoval srečke — človek ne more vedeti, kaj se zgodi — no, in zad- njič sem zadel. Bila je lepa svotica. Mi smo sedaj bogati ljudje. Ti boš ložje študiral, nego doslej in kadar narediš doktoija, ti ne bo treba iskati kruha po tujih pisarnah. Sam svoj gospodar boš lahko in lahko si izbereš ženo, ki ti prinese kaj v hišo . . . Tone se je popraskal za ušesi. Očetove besede mu niso bile prijetne, ali notranjost mu ni bila tako krepka, kakor bi bilo soditi po njegovi zunanjosti... Kmalu se je zopet odpeljal na Dunaj, da bi tam dalje študiral in naredil svojega doktorja..... IV. štirideset let je minilo. Oli, koliko življenja! Koliko upanja in razočaranja, Itoliko dela in boja, koliko veselja in žalosti ! ... Štirideset let . . . Zima je. Skoro štirinajst dnij je naletaval sneg, sedaj droben kakor kaša, sedaj velike cunje; toliko ga je bilo, da ga po ulicah ljudje in snežni jilugovi niso mogli sproti pospraviti. Zunaj na polju pa.je ležal na debelo, da se je človek, ki je zagazil vanj, čez koleno udiral v belo naslago. Sedaj je nehalo snežiti, nasto])al pa je mraz, da je vse škripalo. No, pa vsaj gazi so se sedaj lahko naredile, ne da l)i se bilo bati, da jih sneg v pol ure zopet zamete. In to je dobi'0, kajti nocoj je sveti večer in ljudje imajo mnogo opra- viti na ulicah. Zvečer bodo prižigali svečice na božičnih dre- vesih, po vejah bo trebalo razobesiti zlatih orehov in sladčic, na mize bo ti'ebalo položiti različnih darov za otroke in za odrasle. Vsega tega treba nakupiti po prodajahiicah in potem skrbno skriti ])red radovednimi očmi onih, katerim so darovi namenjeni. Kajti otroci nočejo že več verjeti, da jim prinaša Jezušek sve tiste lepe reči, ki so jih bili napisali. Po ulicah je vse polno ljudij. Vsi imajo opraviti, vsi ku[)ujeio darove. Vsi. Ne . . . tu med množico koraka počasi sključena starka, ki se ustavlja včasih pred kakšnim prodajaluiškim iz- logom, kjer žare električne tulpe. Semtertja postoji dolgo na mestu in gleda one krasne predmete, ki so tu izloženi, da bi .vabili kupovaloo. Ali nikjer ne stopi v prodajalnico, nobene reči ne kupi. Kadar se je naveličala, dvigne počasi glavo. Njene oči so mrtve, lica vela. V njen obraz so vrezane ostre črte med-guband, raztezajačimi so na -rse strani. Pred drugim oknom ])ostarie zo|)et. Tukaj prodajajo obleke, svilo in podobne reči. Kak.-r je to ne bi zanimalo, se je tedaj nejevoljno obr- nila in počasi odkorakala dalje. Težko je bilo reči, ali je noge drsajo ]K stavljala pred se, ali jih je vlekla za seboj. Dasi je bilo njeno gornje telo videti majhno, ker je bilo popolnoma zgrbljeno, je bilo vendar očevidno pretežko za njeni nogi. Ali starka najbrže ni mi-^i ¦ - * ¦ ¦ v6. a!i je si>loh mislih; kaj? ,'\crakal;; ; ,,<,,,.nl(, Ixj^; tiV^a, a6 v.'- svoji volji, teiiivf-; v;j-; . katere pa gotovo ni ume hi, morda niti čutila. Pred bližnjo izložbo se je zopet ustavila. Tukaj so bile razstavljene in razobešene raznovrstne igračke, ki razveselju- jejo otroška srca: bobni, sabljice, puške, leseni konji, petelini s pobarvanim jierjem in s piščalkami, kuhinjska posoda in še neštevilni drugi predmeti, ki delajo starišem neskončne pre- glavice, kadar morajo igrati ulogo Jezuška in ugibati želje pridnih ali pa tudi ne pridnih otrok. V te igračice se je za- gledala starka. In njeno nagubančeno lice se je za trenotek spremenilo. Bilo je videti, kakor bi se bilo razhlo nekaj zelo blagega ](o tem obrazu in v očeh ji je nekaj zasvetilo, kakor bi se bil za hip mladeniški ogenj povrnil vanje. Morda so se dvigali v njeni duši davni spomini, spomini iz minolih, menda pozabljenih časov, ko so take igračke še razveseljevale njeno srce . . . Dolgo, dolgo je zrla skozi steklo. Gotovo je razgledavala vsaki predmet posebej. Na stolpu je ura že večkrat bila — (ma ni čula ničesar. Včasih je mrzli veter ostreje popihnil, da je prodrl skozi obleko do kostij. Tedaj je pritegnila veliko obnošeno ruto, s katero se jejiila ogrnila, tesneje okoli sebe. Komaj je bilo videti, da se je stresla, inače se ni ganila. Gledala je igračke, kakor bi jo bih bobenčki in lončki in vrtnljki ob- čarah. Po cerkvenih stolpih so ure bile — devet. Tudi naj- marljivejši trgovci so že zapirali svoje prodajalnico. Iz trgo- vine, pred katero je stala žena, je stopil mlad pomočnik s ključi v roki. — Ej, starka, domov jiojdemo. Sveti večerje, pa devet je ura. Starka ga je pogledala. En hip je bilo, kakor ga ne bi umela. Potem je nekam jezno mahnila z roko in v očeh se ji je pokazalo nekaj mračnega. Pomočnik je zaprl železno ruleto pred oknom, ona [la je počasi odšla. Brez cilja. Ulice so bile skoro prazne. Le tu in tam je še kdo hitro stopal proti domu. Postalo je tiiio in temno po ulicah in trgih. A izmed zastorov pred okni so svetile neštevilne lučioe, ki so jih prižigali na božičnih drevescih in pred jaslicami, ali starka ni videla ničesar; tako visoko ni dvignila svojih očij. Zmrznjeni sneg je šlcrijial pod njenimi nogami ; ona je korakala dalje, gugaje se težko na desno in levo. Včasih je kdo v hitenju zadel ob njo. Ona se je komaj zmenila za to. Po ulicah je hodila, ne da bi sploh pazila, kje hodi. Večkrat se je zgodilo, da je prišla po dvakrat, trikrat na prostoi-, kjer je že bila. Tudi tega ni opazila. Zvezde so se pokazovale go- steje na jasnem nebu, ure so prehajale, na ulice so zopet pri- hajali Iji'dje. Zvonovi so začeli peti z lin, bližala seje iiolnoč, ljudje so hiteli v cerkve. Starka ni opazila ničesar. Konečno jo je premagala utrujenost. Komaj #e jo še gi- bala. Prišla je pred samostansko cerkev. Visoke stopnice so se vsponjale do vrat. Tja je sedla. Ljudje so hiteli mimo nje. Nekateri so se ustavili, po gledali so jo, skomizgnili z ramami in šli dalje. Drugi je niso niti pogledali. Bil je hud mraz, a starka je bila že tako prezebla, da ga ni več čutila. Od mosta sem se je približal človek. Tudi on je .bil star, sključen, ua upognjenem vi-atu je tičala glava s sivimi, skoro belimi lasmi, ki so neredno visoh izpod zamazanega, staromodnega cilindra. Oči so bile temne, brez vsakega izraza, lice, polno gub, je bilo pokrito z dolgo, neurejeno sivo brado. Kolena so bila tako slaba, da je bilo videti, kakor bi se o vsakem koraku hotelo prelomiti. Opiral se je na debelo pa- lico, katero si je menda odrezal Ivje v gozdu. Pred starko se je ustavil. — To je neumnost, je dejal s hripavim glasom. Kaj pa •lolate tukaj ? Dome;v jiojdite. Saj še zmrznete tukaj. On-a je nepio (sr, godala. — Kaj ijc :=ii.^;L. :' Tukaj zmrznete. — Kaj Vam mar? je ona odo-ovorila monotono. — Pa zmrznete. — To je vse eno. — Kaj'? • — To je sve eno. Tam pod streho se tudi lahko smrzne - Eh, no, pri meni v kleti tudi. Mož je sedel na drugo stran stopnic, uprl komolca n koleno in položil čelo v dlan. Dolgo sta sedela tako, ne da izpregovorila besedico. Konečno se je on zopet oglasil: — Kako pa se imenujete? — Kdo pa se zmeni za to ? — No, meni ni nič mar. — Nataša mi pravijo. Drobnikova Nataša govorila starka izza kratke stanke. — Nataša, je ponovil mož počasi, kakor bi brskal po starih spominih. — Kdo pa ste Vi ? je vprašala ona. — Jaz? Ažman Tono. Pa saj me itak ne poznate. — Tone ... je rekla ona tiho, brez naglaska in potem sta obmolknila oba. Tiho sta sedela na stopnici in nemo zrla v zvezdno božično noč. Od daleč je prišel stražnik. — He ! kaj pa delata tukaj ? Domov pojdita, sicer Vaju odpeljem v luknjo. Jaz nočem biti odgovoren za ljudi, ki zmr- znejo po lastni krivici. Starka ni zinila besedice, mož je nekaj zamrmral. Oba sta vstala in težko odšla — vsaki ua svojo stran . . . Izd. uredništvo „Slovenke''. — Tisk. >Edinost« v Trstu. Šivalnih strojev tovarniška zaloga Ivana Jax-a v Ljubljani gv Dunajska cesta štv. 13. 'M iča svoje pripoznaiio najboljše Šivalne stroje za (lomačo porabo iii obrtniške potrebe, Odlikovan fotografski D Ipnlfir atelier il. ClCl I\1L V GORK1 Gosposka ulica štv. 7. '•6 edini zulagatelj c. kr. drž. uradniške zveze za GoriSko, sprejema vsa v fotografsko .stroko spadajoča dela. Xovi, Telikomestiio urejeni ateljer odgovarja vsem moderiiili zahtevam te stroke. Razglednice, lepše Mor vsi 20-25 gld.l Na zahtevo se pride fotografovat dotični kraj. Jaz Ana Csillag 8 svojimi 185 centimetrov dolgimi Lorelev-lasmi do- bila sem jih vsled 14-me- sečne uporabe svoje samo- iznajdene pomade. To so najslovitiše avtoritete pri- znale za jedino sredstvo, ki ne provzroča izpadanja las, povspešuje rast ist'h, poživlja lasnikpovspešuje pri gospodih polno močno rast brk ter daje že po kratki uporabi lasem na glavi kakor tudi brkam naraven lesk ter polnost in ohrani te pred zgod- njim osivljenjem do naj- višje starosti. Cena lončka 1 gld., 2 gld., 3 gld.. 5 gld. Pošiljam po poŠti vsak dan, ako se znesek naprej pošlje ali pa s poštnim po- vzetjem povsem svetu iz tovarne, kamor naj se poši- ljajo vsa naročila. Ana Csillag Dunaj I., Seilergasse 5. _„__3 garon 3vica Krasna povest znamenitega bryatsiep pisatelja A, ŠENOi se đobivslo- yensiem prefofln pri našem nrefluištvu za 40 stotini po pošti 46 stotini Zaloga ili tovarna pohištva vsake vrste od Aleksaira Levi Miizi v Trstu Piazza Rosario štv. 2 OSlODie). Bogiit izbor: tapctarij, zrcal in slik. Ilustriran cenik gratis In franko, gj^^ Cene broz konkurenco. Blago postavi se na brod ali železnico franko SAUNIG 8z: DEKLEVA &ORICA - ulica Municipio 1, - &ORICA (Mehanična delavnica v Nunski ulici st. 16.) imata v zalogi na dobroti in trpežnosti neprekosljive šivalne stroje ,,PFAFF", kakor tudi raznovrstne druge stroje za šivilje, krojače, čevljarje, sedlarje in stroje za umetno vezanje (Strickerei) ; nadalje velik izbor dvokole.s iz prvih avstrijskih in inozemskih to- varn in sicer od W) gld. naprej. V.saka konkurenca nenio^coča 1 Se toplo priporočata z odličnim spotovanjem udana Saunig & Dekleva. „Čuvaj se senjske roke" krasna jiovest znamenitega hrvatskega Dobî SO pisatelja AvSHst Senca, v sk)v. i)rev()(bi. , , , Cena 35 kr., po pošti 5 kr. več. V EaSeiB UrOElStVll.