Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . ... L 1.250 34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 Letna naročnina . . . . . L 2.500 PODUREDNISTVO: Letna Inozemstvo . . ... L 3.500 34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 m Leto XXI. - Štev. 45 (1075) Gorica - četrtek, 13. novembra 1969 - Trst Posamezna številka L 50 Kako je mogoče ? VIETNAMSKA VOJNA IN AMERIKA Slovenski pisatelj Jože Javoršek — v življenju Jože Brejc — je doživel v svojem zasebnem življenju največjo tragedijo, ki ga je mogla doleteti: njegov dvanajstletni sin se je obesil. In to brez vidnega vzroka, ne da bi bila okolica slutila pri njem kako spremembo. Morda je bil član prosluiega samomorilskega kluba v Ljubljani. Vse tako kaže. Jože Brejc izhaja iz družine, ki je veljala za zelo katoliško. Oče je bil cerkovnik v Vel. Laščah. Nekoč med vojno je prinesel svoje .pesmi Edvardu Kocbeku v presojo. Od takrat je postal Brejc s Kocbekom povezan na življenje in smrt. Kot krščanski socialist je vstopil z njim v Osvobodilno fronto. Kasneje se je zaradi pritiska, strahu in kariere ločil od njega. Nadvse pomembna je sledeča Javorškova ugotovitev: »Tisti, ki so bili politično nadarjeni ali spretni ali so se še pravočasno izučili, so Kocbeka hitro zapustili in odšli, večidel v partijo. A drugi? Prava groza! Prišlo je do strašnih izbruhov, saj so prenekaterega 'krščanskega socialista partizanski komandanti kratkomalo pobili.« (Kako je mogoče, str. 206.) Jože Brejc je bil »politično nadarjen«. Zavrgel je Kocbeka. Zanj ta »maziljeni pajek«, ta »jeznorita trepetlika«, ki »s srbori-to jalovostjo živi sredi slovenstva« ni imel dejansko nikdar pomembne vloge v Osvobodilni fronti, kot naj bi bilo kazno iz njegovih dnevnikov. »Prepričan sem, da bi se OF prav tako dobro razvila, ali pa še bolje — brez Kocbeka« (str. 201). Kljub temu se čuti dolžan o njem govoriti, saj »sem se bil s Kocbekom že v rani mladosti povezal in se je moje življenje že v začetku usmerilo v iztirjenost« (str. 207). OBČUTEK SRAMOTE V knjigi »Kako je mogoče?« (izšla je pri založbi »Obzorja« v Mariboru«) Javoršek Kocbeka vsaj posredno obdolži, da je bil v veliki meri kriv sinove smrti. Ko se oče s sinom samomorilcem pogovarja, mu privrejo na papir besede, ki so ostra obsodba petindvajsetletne materialistične komunistične vzgoje, kateri sta med drugimi naivneži tudi Kocbek in Brejc s svojim udinjanjem Osvobodilni fronti pripravila pot. Takole pravi Javoršek: »Ne misli, da me je sram samo zate in zase, sram me je tudi za druge. In še isto posebej zaradi tega, ker si nihče ne upa povzdigniti glasu in zavpiti resnico, nasprotno, vsi hitijo z obiranjem figovega listja, da bi kar najbolj učinkovito prekrili blazno sramoto našega naroda, naše svetovno prvenstvo v mladinskih samomorih. Slovenci nismo le prvi v mladinskih samomorih na svetu, temveč smo tudi v samomorih sploh na vrhu svetovne lestvice. Še huje: počasi se pri nas razvija kult samomorilstva, ki je v svetovnem merilu edinstven po svoji preteklosti, kulturni perverznosti in satanski aktivnosti. Po deželi se plazijo pravi pravcati in docela mračni agenti samomorilstva: le-ti z otožno roko in vesoljskim nasmehom na ustnicah sejejo klice malodušja. A prav te vsi častijo in jim vsi pojejo hvalnice, zakaj le oni so predstavniki prave, edino zveličavne in vse pozornosti vredne omike. V našem narodu ne gre le za enega največjih odstotkov samomorov na svetu, temveč tudi za izredno majhen življenjski prirastek nasploh. Naše ženske ne marajo biti več matere, naši možje nič več očetje... Kje so matere z dvanajstimi, desetimi otroki? Kje so malomeščanske družine s petimi, četverimi? Malomeščansko načelo enega ali dveh otrok v družini je zajelo vso deželo. In če lahko poleg kulta samomorilstva govorimo še o kakšnem drugem skrivnem kultu, govorimo lahko o kultu abortusov, antikoncepcije in slabe družbene skrbi za otroke nasploh. Pri tem pa niti za hip ne pomislimo, kakšna sramota je vendar tisti zbor žensk, ki po naših klinikah čaka s plodom pod srcem in morilsko željo v glavi. In skoraj večina doseže svoj namen. Nato tiste ženske za- koljejo in napol mrtve odpeljejo na vozičkih v ostudne bolniške izbe, iz katerih gredo v življenje moralno in telesno zlomljene... V časti je samo alkohol. Slovenci smo na glasu po svojem pijanstvu povsod, kjer nas vsaj na videz poznajo. Ni priložnosti, ki bi je ne izbrali za pitje, najsi se ta priložnost imenuje smrt ali rojstvo, poroka ali kupčija, veselje ali nesreča. Zjutraj je treba poplakniti grde sanje s Šilcem žganja ali pa — zaradi pretiranega gledanja v kozarec še v prejšnjem večeru — klin izbiti s klinom: stiske v uradu, zastoj pri delu, želja po uspehu, veselje ob srečanju s prijateljem ali znancem — in Že se vrsti kozarec za kozarcem. In počasi pride popoldne in še bolj počasi večer, ko sonce zaide, kar v vseh vinskih ljudeh povzroči neuklonljivo željo po pijači. Gostilne oživijo, da se človek sprašuje, kje slovenska revščina jemlje toliko denarja, saj litri kar romajo na mize...« Ko je bil Richard Nixon pred letom dni izvoljen za severnoameriškega predsednika, je bil položaj glede vojne v Vietnamu naslednji: Amerika ni več pošiljala svojih bombnikov nad Severni Vietnam; v Južnem Vietnamu se je vojskovanje spremenilo v niz tipičnih gverilskih spopadov brez kakega odločilnega boja; v Parizu pa je konferenca za premirje stala na mrtvi točki. SEVERNA AMERIKA SREDI NOTRANJE KRIZE Ko je Nixon letos v januarju prevzel oblast, je že v nastopnem govoru zaprosil ameriško javnost, naj mu da nekaj mesecev časa, da preuči ves položaj, ki je nastal v zvezi z vojskovanjem v Vietnamu. DVAJSETA OBLETNICA Narodnega sveta koroških Slovencev V veliki dvorani Doma glasbe v Celovcu je bila v nedeljo, 9. novembra slavnostna akademija ob 20. obletnici ustanovitve Narodnega sveta koroških Slavencev. Tega velikega in nadvse pomembnega jubileja so se spomnili številni koroški rojaki, ki so do zadnjega kotička napolnili veliko dvorano Doma glasbe. Navzoče je pozdravil dr. Janko Zerzer, ki je tudi prebral številne čestitke in pozdrave, ki so jih poslali avstrijski kancler dr. Klaus, koroški glavar Sima, jugoslovanski generalni konzul Karmel Budihna in številni drugi. Akademiji so kot častni gostje prisostvovali predstavniki koroških deželnih oblasti, prelat dr. Zechner, bivši ravnatelj Slovenske gimnazije in ustanovitelj Narodnega sveta dr. Jožko Tischler, sedanji ravnatelj gimnazije dr. Zablatnik, šolski nadzornik in bivši predsednik Narodnega sveta dr. Valentin Inziko in drugi. Akademije sta se udeležili tudi delegaciji goriških in tržaških Slovencev, v imenu katerih sta izrekla .pozdrave deželni poslanec Slovenske skupnosti dr. Drago Stoka in ob činski odbornik Slovenske demokratske zveze v Gorici prof. Slavko Bratina. V delegaciji pa so bili še nabrežinski župan Drago Legiša, občinska svetovalca dr. Lojze Tul in Marij Zahar, predsednik Slovenske prosvete Marij Maver in predstavnik Zveze cerkvenih pevskih zborov Anton Kostnapfel ter podpredsednik Zveze slovenske katoliške prosvete na Goriškem dr. Damijan Paulin. V prvem dedu sta po Koroški budnici, ki jo je pod vodstvom Franceta Cigana zapel mešani zbor Koroške dijaške zveze, spregovorila sedanji predsednik Narodnega sveta dr. Reginald Vospernik in predsednik Koroške krščanske zveze dr. Erik Prunč. Govornika sta najprej podala kratek pregled dela od ustanovitve Narodnega sveta dp danes, nato pa sta v klenih in jasnih potezah začrtala program za nadaljnje delo. Oba govornika sta iznesla toliko dragocenih misli, jasnih načelnih stališč, kritičnih ugotovitev in pogumnih programskih izjav, da so ju poslušalci večkrat prekinili z burnim ploskanjem in odobravanjem. Želeti bi bilo, da bi »Koroški itednik« oba referata čimprej natisnil, da bi ju tako kmalu spoznala vsa slovenska javnost v zamejstvu in v domovini. Po kratkem odmoru je sledil spored, ki so ga izvajali Folklorna skupina iz Sel; dijaki Slovenske gimnazije, ki so dovršeno podali nekaj recitacij domovinskih pesmi Frana Ellerja; akademski zbor iz Gradca pod vodstvom Janeza Kampuša; pevski mešani zbor Katoliškega prosvetnega društva Globasnica ter mešani zbor Koroške dijaške zveze. K pomembnemu koroškemu jubileju in k svečani akademiji moremo pristaviti sa- mo še željo, da bi Narodni svet še nadalje tako trdno branil koristi in pravice slovenske narodne skupnosti, živeče v mejah avstrijske države, kakor jih je zagovarjal in branil vse od svoje ustanovitve do danes. Koroškim Slovencem k prazniku najlapša voščila. Krščanska demokracija ima noveoa tainika Po dolgih dnevih razpravljanj in zakulisnih spletk je uspelo članom narodnega sveta italijanske Krščanske demokracije določiti novega tajnika stranke. Je to Ar-naldo Forlani, ki pripada Fanfanijevi struji ter je relativno mlad, saj ima komaj 42 let. Pri glasovanju je dobil od 172 navzočih 157 glasov, dva sta bila za Fan-fanija, 13 glasovnic pa je bilo praznih. V svojem programskem govoru se je Forlani izrekel za obnovitev vlade leve sredine in zavrnil možnost predhodnih volitev. Glede zunanje politike je bil mnenja, da je treba na nov način obravnavati atlantsko zavezništvo in vzpostaviti resen dialog med Vzhodom in Zahodom. Zanimivi so njegovi pogledi na italijansko kom. stranko. Dejal je, da ni lahko ugotoviti, kaj se v tej stranki dejansko dogaja; vsekakor je treba počakati, kaj se bo še zgodilo. Forlani jev govor so predstavniki vseh struj zelo naklonjeno sprejeli. Zunanji opazovalci so bili presenečeni nad to za Krščansko demokracijo nenavadno enotnostjo. Tudi italijanski socialisti (PSI) so Forlanijeva izvajanja z naklonjenostjo vzeli na znanje, ne pa tako socialdemokrati (PSU). Zanje je enotnost KD nekam sumljiva, ker je verjetno maska, za katero se skriva iskanje povezave KD s komunisti. Za Tanassija (PSU) -postaja jasno, da drsi italijanska KD komunizmu v objem. Dokaz za to naj bi bile dema-goške izjave nekaterih levičarskih demokristjanov; KD je pripravljena deliti vlado s frontaškimi socialisti (PSI), ki javno zagovarjajo odprtje proti komunistom; bati se je, da bodo stališča, ki so bila do sedaj izražena od manjšine v KD, postala stališča nove večine. Pomoč črnskim družinam brez stanovanja Jezuiti ameriške province v Chicagu v Sev. Ameriki so dali na razpolago 100.000 dolarjev, kateri naj služijo za pomoč črncem, ki bi morali zapustiti dosedanje stanovanje. Jezuiti upajo, da bodo s tem denarjem pomagali številnim črnskim družinam. Da bi pomiril notranjo opozicijo, v kateri je vodilna zlasti študentovska »nova levica«, je začel klicati domov severnoameriške čete iz Vietnama ter napovedal postopen prenos oboroženega odpora proti komunističnim gverilcem na južnovietnamske oborožene sile v Saigonu. V svojih ponudbah komunistom je prišel že do skrajnih meja, če ni hotel ponižati ugleda in dostojanstva svoje države. Tako je Nixon skušal pridobiti na času, da bi se v miru odločil za naslednje korake. Toda domača opozicija, ki ji je malo za ugled svoje domovine, s pomočjo komunističnih in drugih razkrajalnih elementov spretno izkorišča to Nixonovo stisko ter na vse mogoče načine pritiska na ameriški kongres in vlado v Wash-ingtonu, da bi ameriška vojska čimprej Vietnam zapustila in tako deželo izročila samovolji komunistov. Pri tem pritisku sodeluje tudi več senatorjev in poslancev, med njimi vedno glasni senator Fullbright, znan po svojih simpatijah za levičarske režime in Edvard Kennedy, ki tudi misli, da bo postal v javnosti bolj priljubljen, če bo zahteval mir v Vietnamu za vsako ceno. Ta domača, sicer zelo raznolika opozicija, je sedaj iznašla posebno besedo, ki naj pospeši konec vojne v Vietnamu. Ta beseda je »moratorij«. V gospodarstvu pomeni plačilni odlog za določeno dobo, v vietnamski krizi pa naj bi pomenila omejen čas, v katerem naj bi se Severnoamerikanci brezpogojno umaknili iz Vietnama. Tak »moratorij« je samo po sebi velika otročarija, kajti za mir je treba dobre volje na obeh straneh, te pa so do sedaj komunistični voditelji v Vietnamu bore malo pokazali. A za tako imenovane pacifiste v ZDA je postala moratorij čarobna beseda, ki naj v malo časa reši vietnamsko vprašanje. V imenu te besede je prišlo prejšnji mesec 15. oktobra do velikega protesta, kateremu se je pridružilo tudi 17 senatorjev in 47 poslancev. Na njih zahtevo so morale biti v ameriškem kongresu prižgane luči in razsvetljena okna v noči med 14. in 15. oktobrom v čast temu moratoriju, istočasno pa je bila v Washingtonu velika povorka z baklami okrog Bele hiše, ki se je je udeležilo okrog 45.000 manifestan-tov. Po vsej državi so bile organizirane povorke, razni verski obredi, visele so zastave na pol droga, bil je prekinjen šolski pouk, v go- vorih pa so čitali seznam vojakov, ki so padli v Vietnamu. Ti nastopi pa so za mir v Vietnamu vse prej kot koristni: zavajajo namreč komuniste v Vietnamu, ki že itak postajajo od uspehov pijani, v prepričanje, da je politična odpornost ameriške-ka ljudstva že tako nalomljena, da na popoln umik iz Vietnama ne bo treba več dolgo čakati. K sreči pa jih je zadnji Nixonov govor lahko prepričal, da ima vsaka dobra volja tudi svoje meje, preko katerih ni mogoče iti. NIXONOV GOVOR V svojem polurnem govoru je Nixon po radioteleviziji v ponedeljek, 3. novembra izjavil, da je sicer z vlado v Saigonu pripravil načrt za umik vseh kopenskih bojnih enot ZDA iz Vietnama, vendar ni za ta umik določil nobenega roka. Vse bo odvisno, tako kot doslej — je dejal severnoameriški predsednik — od treh pogojev: od poteka pariških pogajanj, od sile vojaške dejavnosti nasprotnikov in predvsem od sposobnosti južnovietnamske vojske, da prevzame nase večje breme v vodenju vojne. »Če se bo pronicanje komunističnih partizanov — je opozoril Nixon — povečalo iz Severnega Vietnama ali se bo dvignilo število naših izgub ter bi to pomenilo nevarnost za naše sile, se ne bom pomišljal sprožiti odločnih in u-činkovitih ukrepov.« Nixon je odločno zavrnil možnost hitrega umika ameriških čet iz Vietnama. Umik take vrste bi imel katastrofalne posledice ne samo za Vietnam in ZDA, temveč za ves svet. Povzročil bi splošno krizo zaupanja v ameriško predanost svobodi ter ne bi nikdar privedel do miru, temveč vojno le še zaostril. Nixon je brez ovinkov obtožil vlado v Severnem Vietnamu, da noče iskati mirne rešitve spora in tudi omenil vse javne in tajne pobude, ki jih je Washington že sprožil. Še nekaj tednov pred smrtjo Hočiminha je s slednjim izmenjal pisma, a severnovietnam-ski voditelj je njegove mirovne predloge brezobzirno odbil. Vsakega resničnega demokrata morajo razveseliti besede, s katerimi je Nixon svoj govor zaključil : »Smo enotni za mir, zato smo tudi enotni proti porazu naših sil. In naj bo jasno: Severni Vietnam ne more poraziti ali ponižati ZDA; to lahko storijo edinole Američani sami!« Neuspešna gospodarska zapora Te dni je bilo na zasedanju organizacije Združenih narodov v Nevv Yorku spet govora o Rodeziji. Velika Britanija naj bi s silo to svojo bivšo kolonijo primorala, da da črncem enakopravnost z belimi. Medtem pa se nadaljuje gospodarska zapora, katero bi morale izvajati vse države, ki so članice te organizacije, proti Rodeziji. Toda ta zapora ima toliko lukenj, da se je mogel rodezijski finančni minister pohvaliti, da je rodezijsko gospodarstvo že prebrodilo kritično obdobje in se izognilo inflaciji. Najbolj zanimivo pri tem je to, da zaporo najmanj spoštujejo prav države vzhodnega bloka, čeprav so njihovi voditelji drugače polni izjav zoper Smithov rasistični režim v Rodeziji. Tako je npr. pristala v poljskem pristanišču Szczecin 1. julija letos ladja s ciprsko zastavo. Prišla je iz portugalskega Mozambika in bila natovorjena z rodezijskim tobakom, ocenjenega na 450 milijonov lir. Komisija OZN je od poljskih oblasti zahtevala, da tovor zaplenijo, a vlada je iz Varšave odgovorila, da je iz ladijskih dokumentov razvidno, da prihaja tovor iz Zambije. Tobak so kljub prepričanju komisije, da so dokumenti ponarejeni, lepo iztovorili in ga prepeljali v Vzhodno Nemčijo. Prav tako premnoge države rade zamižijo, ko gre za tihotapljenje kromove rude iz Rodezije. Industrija jo zelo potrebuje pri izdelavi posebne vrste jekla, na svetu je primanjkuje, v Rodeziji jo je dosti, počemu torej ne izkoristiti prilike? In tako ostajajo sklepi OZN kot toliko drugih krpa papirja. Izvajajo se le, kadar imajo od tega korist velesile. Poštenemu možu v spomin Spis v nadaljevanjih S pokojnim Alojzijem Terčičem sva se že dolgo poznala. Bil je ena izmed tistih osebnosti, ki ti za zmeraj ostanejo v spominu, ko si se enkrat srečal z njimi. Ne-velik po postavi je bil velik po svoji možatosti in poštenosti. Premišljen v razgovoru je počasi drobil svoje misli in sodbe, a je zato tem trdneje pribijal, kar se mu je zdelo prav. Nepopustljiv v načelih, zvest svojim političnim prijateljem je o-stal živa podoba naše polpretekle dobe. Sredi preteklega desetletja, ko so bile žive polemike med nami demokratičnimi Slovenci na eni strani ter krščanskimi so-cialci na drugi, sva se večkrat srečala, pa mi je priporočal: »Gospod doktor, ne bodite tako ostri v polemikah. To so vendar naši ljudje, zaslužni za slovensko stvar.« Pa sem mu ugovarjal: »O tem ne dvomim, da so veliko naredili za slovensko stvar v preteklosti. Toda danes so razmere drugačne. Naša slovenska demokratična stvar zahteva, da smo jasni v svojih načelih in da ne delamo kompromisov s komunisti in njih somišljeniki.« A se ni dal omajati v veri do svojih nekdanjih prijateljev in sodelavcev. Vseeno sva ostala v dobrih odnosih vse do konca njegovega življenja, kajti bil je mož, ki si ga moral spoštovati in ceniti zaradi njegovega krščanskega prepričanja in neomajnega slovenstva. To sta mu bili dve svetinji, za kateri je živel, trpel in delal. Kot mlad fant se je vključil v katoliško prosvetno življenje v predvojnem Štever-janu, bil vnet prosvetni delavec in politični pristaš tedanje slovenske ljudske stranke na Primorskem. V političnem in kulturnem življenju tedanjega časa je dozorel v moža in ostal tak vse življenje. Prva svetovna vojna ga je zalotila kot fanta v polnem razcvetu let in moral je v vojsko, ki jo je preživel povečini na italijanski fronti ob Soči in Piavi. Po končani vojni se je vrnil v Števerjan, prevzel očetovo posestvo in si ustvaril družino. Toda pri obnovitvenem delu in ob skrbi za družino ni pozabil na svoje ljudstvo v števerjanu. Stopil je ob stran tedanjemu župniku g. Cirilu Sedeju in postal eden njegovih najzvestejših pomočnikov povsod in pri vsem: v cerkvenem življenju, pri kulturnem delu in tudi pri gospodarski obnovi porušenega Števerjana. Na štedil z žrtvami, potmi in tudi ne z denarjem, ko je šlo za slovenske in krščanske ideale. Povezal se je z vsemi tedanjimi slovenskimi voditelji na Goriškem in postal z njimi zaupen sodelavec za Števerjan. Tako se je spletlo prijateljstvo s pok. Vir-gilom Ščekom, dr. Josipom Bitežnikom, dr. Engelbertom Besednjakom, Filipom Terčeljem in še z drugimi. Zaradi tega ga je tem bolj prizadelo, ko je videl, kako je fašizem začel rušiti vse tisto, za kar je on gorel in se navduševal. Videl je, kako so odšli v inozemstvo ali se umaknili iz javnega življenja vsi njegovi prijatelji in ostajal je zmeraj bolj sam. Tudi družina mu je rasla in gospodarske prilike so se hujšale. Prišli so zanj res težki časi in velike skrbi. Toda eno mu je ostalo: ljubezen do knjige in do branja. Temu je ostal zvest do smrti. Posebno je rad zasledoval našo politiko in bil neizmerno vesel njenih redkih uspehov. Prišla je druga svetovna vojna z vsemi homatijami in grozotami. Pokojni Terčič je kmalu uvidel, da se Osvobodilna fronta ne bori za ideale, za katere se je on navdušil v mladosti in katerim je ostal zvest vse življenje. Zato pa se tudi ni mogel pridružiti temu gibanju, čeprav si je tako srčno želel svobode svojega ljudstva. Držal se je ob strani in kritično gledal na tedanje dogajanje v Števerjanu. Seveda nekaterim to ni bilo prav in so baje hoteli z njim celo obračunati. Toda zmagala je pamet ali kaj, da so ga pustili pri miru. Po vojni je Alojz Terčič znova zaživel. Niso se uresničile vse njegove sanje, toda vsaj svoje slovenstvo je smel nemoteno izpričevati. Tedaj se je znova vključil v kulturno in politično dogajanje v Števerjanu, četudi ne več tako vidno kot v mladosti. Bil je bolj svetovalec mlajšim in njih vzpodbujevalee. Vendar se je njegov vpliv čutil v občini in njegova je misel o ustanovitvi Kmečko-delavske zveze v števerjanu, kateri je bil prvi predsednik. Tako je tudi povojnemu Števerjanu pomagal oblikovati njegov demokratski in slovenski značaj. Medtem so otroci zrasli, se poročili, šli od hiše. Množilo se je število vnukov, ki so vsi radi prihajali k »nonotu« na Bukovje. Oglašati so se začele nevšečnosti starosti. Te so se množile, da je moral pogosto v bolnico. Posebno zadnje mesece je bilo njegovo trpljenje hudo. Toda vsi priznavajo, da se je prav v trpljenju po- kazala vsa trdnost njegove vere. Na zadnji obračun se je pripravil kot malokateri kristjan. Zato mu ni bilo težko položiti življenjske bilance pred večnim Sodnikom v četrtek 6. novembra, štela je 77 letnih obračunov. Pogreb je bil v soboto 8. novembra ter je nudil priložnost, da so Števerjanci pokazali, kako so cenili in spoštovali tega Bogu in narodu zvestega moža. Naj mu bo Bog bogat plačnik za vse, kar je dobrega storil. (r+r) Dne 8. marca 1969 je občinski odbor v Krškem s predstavniki Dolenjskega kulturnega festivala in Gorjupove galerije v Kostanjevici na pobudo občinske zveze prijateljev mladine v Krškem objavil razpis, ki je povabil osnovnošolsko mladino jugoslovanskih narodov, da predloži najuspešnejše grafične liste, kateri so bili izdelani pri likovnem pouku v šolah. Ocenjevalna komisijo je prejela do 29. septembra 1969 423 del, od katerih je izbrala 122 listov, ki so sedaj razstavljeni v Lamutovem likovnem salonu v Kostanjevici. Razstava je bila odprta 24. oktobra in bo trajala do 1. decembra 1969. V prihodnje bo organizirana vsaj vsako drugo leto. Razstavljeni grafični Usti so tudi po slogovni in tehnični plati odsev okolja in razmer, ki so iz njih rasU. Otroci mest Ni se še polegel ugoden odmev po nastopu Kuhnovega mešanega zbora iz Prage, ki je nastopil v Katoliškem domu, in že smo imeli lepo priliko prisostvovati vrsti odličnih koncertnih izvedb zbora in orkestra cerkve sv. Jakoba dz Prage. Glavni koncert je imel češki ansambel v slavnostni dvorani Attemsove palače v soboto zvečer, ko je goriškemu občinstvu predvajal vrsto del vokalnomstrumentalne glasbe češkega baroka. Program zelo uspelega večera so praški gostje začeli z Linekovo mogočno skladbo »Terezijanske fanfare« za trohila in tolkala, ki je že ustvarila primerno atmosfero. Sledila je kantata Bohuslava Mateja Cemohorskega »Vesperae minus solemnes« za zbor, soli in orkester. Skladatelj černohorsky, znan kot »češki Bach« je ustvaril celo vrsto orgelskih, vokalnih ter instrumentalnih del. Sledila je skladba Antonina Mašata »Resonate« za zbor in orkester. Kot glavna točka sobotnega koncerta je bila na sporedu »Missa Solemnis« v d-duru skladatelja Františka Xaverja Brijcija za soli, zbor in orkester. Delo samo je doživelo izreden uspeh tako zaradi precizne izvedbe kot zaradi zelo zanimive klasicistične strukture. Za zaključek so gostje iz Prage izvajali še velikonočni ofertorij »Terra tremuit«, nadvse učinkovito in dinamično skladbo češkega romantika Jana Nepomuka škroupa za zbor in orkester. Tudi v nedeljo so imeli češki pevci ter instrumantahsti veliko dela. Najprej so Franček Saje je po dolgih letih molka spet prišel na pozornico v slovenskem tisku. Od leta 1952 ni bilo več slišati o njem. Tedaj se je .proslavil s svojim "zgodovinsko-znanstvenim” spisom »Belogardizem«. Pravijo, da je bila tedaj knjiga med drugim potrebna zato, da bi Saje pred javnostjo »razkril izdajalsko vlogo« pok. profesorja Šolarja in pripravil razpoloženje javnosti za kasnejši proces proti profesorju. Z zanimanjem smo vsa leta potem pričakovali napovedani drugi del »Belogardizma«, ki naj bi obravnaval slo- se predajajo pisani preprogi streh, oken, dimnikov in ropotajočih vozov mestnega prometa, otroci z dežele pa zapisujejo idilo travnikov in gozdov, pripovedujejo o delu v hlevu, na dvorišču, na njivah, živali jim niso zgolj zanimivi črtani obrisi, so sestavina njihovega čustvenega sveta. V otroški risbi zaživi domišljeni svat pravljic, spominov, preteklosti, pa tudi vera o človeškem smelem koraku v vesolje. Prav zaradi presenetljive likovne svežine in sodobnosti nam pomeni razstavljena otroška grafika dragocen podarjen trenutek podoživljanja. Kakor v odsevu zaslutimo v njej ne le kos otroškega sveta, marveč tudi tistega, ki ga štejemo za svojega. na povahilo SKPD v Gorici nastopili pri slovenski maši na Travniku ob 9. uri, kjer se je zbralo veliko število naših vernikov in ljubiteljev petja. Tu so med slovensko brano mašo peli razne motete čeških skladateljev ob spremljavi orgel, poleg tega pa še odlomek iz staroslovanske liturgije za bas solo. Posebno lep je bil še »Sanctus« iz Mozartove Maše v d-duiu. Češki pevci so se po maši zadržali s slovenskimi gostitelji v prijetnem družabnem krogu. Zbor in orkester iz Prage je sodeloval še pri maši ob 11. uri v cerkvi sv. Ignacija, za večerno mašo pa je isto-tam sodeloval z Mozartovo »Mašo v d-duru«. Pri tem moramo omeniti mojstrsko taktirko dirigenta .Tosefa Hercla, ki je zelo znan že po raznih evropskih turnejah. Tako je letošnji september vodil na mednarodnem festivalu »Sagra musicale um-bra« izvedbo Lisztovega oratorija »Chri-stus« s Češko filharmonijo iz Prage in simfoničnim orkestrom »Maggio musicale fiorentino« iz Firenc. Posebej so se še odlikovali organist Otto Novak ter solisti Jaroslava Kisšova, Vilma Kunešova, Vi-teslav Pochmann ter Jan Soumar. Nedvomno se tudi zadnji nastop čeških umetnikov iz Prage lepo uvršča v niz prireditev in manifestacij za zbližanje s slovanskim svetom, kar se bo prav v naslednjih dneh še nadaljevalo v že tradicionalnem kulturnem srečanju »Mitteleuropa« v Gorici. a. b. venske domobrance. Seveda ostaja zadeva za vsakega resnega zgodovinarja slej ko prej kočljiva, saj bi bilo treba tudi povedati, kaj se je z 12.000 domobranci zgodilo, ko so bili konec maja 1945 od Angležev vrnjeni v Slovenijo. Treba bi bilo spregovoriti tudi o Kočevskem Rogu... Franček Saje je mož svoje vrste; v živalskem svetu hi mu najbolj sličil ka-maleon, živalca iz rodu kuščarjev, M kadar je razburjena, vse barve spreminja. 'Najprej je bil kot študent navdušen »Sokol«, to je pristaš beograjskega centralizma in velejugoslovanstva; zadnja leta gimnazije je postal velik gorečnik dijaške Katoliške akcije, ki jo je vodil prof. Tomec; na univerzi je najprej presedlal v Kocbekov krog krščanskih socialistov, od tam pa mu je bilo v partijo napraviti le še majhen skok. No, in ta Saje je dobil v avgustu še enkrat nalogo, da kaj napiše o belogardizmu. Njegov spds v nadaljevanjih »V vrhovih belogardističnega narodnega izdajstva« je najprej objavil ljubljanski dnevnik »Delo«, sedaj ga pa ponatiskuje tudi tržaški časopis »Primorski dnevnik«. Ni treba biti ravno bistroumen, da bralec hitro odkrije, zakaj ta spis. Skoro v vsakem odstavku je namreč govora o »izdajalski vlogi« dr. Cirila Žebota, sedaj univerzitetnega profesorja v Sev. Ameriki. Ni važno pri tem, kako so navedeni razni iz besedila iztrgani citati, kako so prirejeni in kako tolmačeni. Za »zgodovinsko« osvetlitev »zločinca in za razkritje izdajalskega in brezmoralnega značaja« jugoslovanskemu režimu trenutno najbolj nevarnega človeka je vse dopustno. Obe 'knjigi dr. žebota »Slovenija včeraj, danes in jutri« sta silno razburili režimske skrajneže v Ljubljani in Beogradu, saj na zmeren, resen, določen in razumljiv način odkrivata slovensko problematiko našega časa in iščeta ter nakazujeta pota za reševanje teh vprašanj. Dejansko je tak način razpravljanja za režim veliko bolj nevaren kot pa že zdavnaj zastarela in preživela »protikomunistična propaganda« rane povojne dobe. Zlasti novi slovenski rod misli, ki so v obeh knjigah iznešene, močno ceni in jih bo prej ali slej skušal uresničiti, kajti narodna sprava je nujno potrebna za bodočo rast in okrepitev slovenskega naroda. RAZNO Flamski škof o duhovniškem celibatu O celibatu meni flamski škof De Smedt iz mesta Brugge takole: »Danes obstaja glede tega dvoje mnenj med verniki. Eni mislijo, da je bolje za Cerkev, če ostaneta duhovništvo in neoženjenost povezana. Drugi pa so mnenja, da je treba obeh oblik: oženjenega duhovništva in neoženje-nega.« Ker je duhovnik v Cerkvi zaradi ljudi, zaradi vernikov, moramo gledati to vprašanje v luči duhovnikovega delovanja in službe ljudem. De Smedt je na to posebej opozoril: »Važno je, da vprašanje o duhovniškem celibatu prav postavimo. Na primer: ali bi bilo bolje za Cerkev, za človeka in svet, da bi imeli poleg neporočenih tudi poročene duhovnike? Na to odgovoriti ni tako enostavno!« Potem je nadaljeval: »So razlogi za in proti. Ker so mnenja deljena in so za obe mnenji resni razlogi, mora glede tega odločiti vodstvo Cerkve. Odloči naj po razmišljanju in pogovarjanju z verniki. V preteklosti se je hierarhija odločila za i katoliški glas“ v vsako slovensko družino! stališče, da je za božje ljudstvo bolje, da ima duhovnike, ki niso poročeni. Zato od tistih, ki hočejo vstopiti v duhovniško službo, zahteva, da se popolnoma in dokončno odločijo za samski stan.« Bliža se dan novega načina maševanja Kakor smo že večkrat slišali, stopi 30. novembra v veljavo novi način maševanja. Ker pa ta novi način maševanja zahteva še precej priprave, zlasti glede pesmi, svetopisemskih tekstov, prevodov v razne jezike, je pristojna rimska kongregacija 20. oktobra izdala posebno navodilo za postopno uvedbo novih predpisov. Glavno besedo pri tem postopku imajo škofovske konference. Italijanska Škofovska konferenca je zato z dekretom 30. oktobra potrdila, da je 'treba začeti z novim maševanjem takoj 30. novembra. Obenem je izdala nekaj navodil za pripravo knjig, petja, branja in mašnih tekstov. iiMiimmiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiimiiiiiiiiiiiimiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Razstava grafike jugoslovanskih pionirjev v Kostanjevici na Krki Tomaž Škoberne: Martin Krpan. To je eden izmed 122 grafičnih listov, ki so razobe-šeni te dni na I. razstavi grafike jugoslovanskih pionirjev v Lamutovem likovnem salonu v Kostanjevici na Dolenjskem Izredno uspel koncert praških glasbenikov v Gorici Iz Jugoslavije Verdijev »Requiem« v ljubljanski stolnici V nedeljo zvečer sta orkester in zbor »Consortium musicum« izvedla v ljubljanski stolnici Verdijev »Requiem« za soli, zbor in orkester. Za to priliko je bila ljubljanska stolna cerkev dobesedno nabito polna. Celotno izvedbo je dovršeno vodil regens chori stolnice dr. Mirko Cuderman. Kot solisti so zelo prepričljivo nastopili Marija Gorenc, Božena Glavak, Rudolf Franci (ki je zamenjal Antona Dermota) ter Tomislav Neralič. Upati je, da bomo ljubljanski ansambel v bližnji bodočnosti slišali tudi v Gorici. Zlati jubilej ljubljanske teološke fakultete Teološka fakulteta v Ljubljani praznuje letos svoj zlati jubilej. List »Družina« posveča temu jubileju vrsto člankov, med drugim tudi razgovor z dekanom fakultete prof. Vilkom Fajdigom. Proslava jubileja bo v prvi polovici decembra. Teološka fakulteta ima sedaj 366 slušateljev, ki so iz vseh treh slovenskih škofij. Tudi redovniki študirajo na tej fakulteti. Koliko je slovenskih jezuitov? Ko je bila 15. avgusta letos pravno ustanovljena slovenska viceprovinca Družbe Jezusove, je imela 88 članov, od katerih je bilo 40 patrov, 27 sholastikov in 21 bratov. Čeprav je slovenska viceprovinca morda najmanjša na svetu, se pa ponaša s tem, da ima v misijonih in v centralnih ustanovah Cerkve več članov kot doma. Doma je 42 članov province, po svetu pa 46. Razen teh, ki so člani slovenske province, je še po svetu v raznih državah okoli 30 slovenskih jezuitov, morda celo kakšen več. Tako je vseh slovenskih članov Družbe Jezusove zdaj okoli 120. V misijonih imajo slovenski jezuiti 13 patrov (2 na Japonskem, 6 v Indiji, 5 v Zambiji). Nekaj patrov pripada vzhodnemu obredu. V kolegiju Orientale v Rimu sta dva profesorja za vzhodno bogoslovje, en brat je hišnik. V ruskem kolegiju v Rimu so trije Slovenci. Dva patra sta dušna pastirja za vernike vzhodnega bogoslužja: eden na Dunaju, drugi v Miin-chenu. Na univerzi Gregoriani v Rimu poučujejo še trije slovenski patri bogoslovne vede. Ostali profesorji so razkropljeni po vsem svetu: eden je v Južni Ameriki, eden na Japonskem, eden v Kanadi, eden v Libanonu in dva v Zagrebu. In pravimo, da smo majhni! Prevec tujk v naših listih Piše naročnik: »Preprost kmet sem, le ljudsko šolo imam, a ljubim slovensko besedo. Zato me boli, ko vidim, da v naših časopisih tujk kar mrgoli. Menim, da Vaš list v tem oziru še najmanj pogreši, čeprav tudi tu in tam spodrsnete (npr. v številki 42 na prvi strani v naslovu "Kriza formule leve sredine”). Res ni slovenske besede za "formulo”? Drugače pa ugotavljam, da če Vas primerjam s "Primorskim dnevnikom” ali "Novim listom”. Vi slovenščino najbolj obvladate in jo najlepše pišete, k čemur Vam iz srca čestitam. V podkrepitev svojih trditev Vam citiram "Primorski dnevnik" št. 248. V njem je Fiat absorbiral Lancio, zahodnonem-ška marka je bila revalvirana, kaos vsepovsod, ne manjka incidentov itd. Potem pa čitam na isti strani, da moramo biti odločni za narodno stvar. Čudna odločnost, če nam s tujkami ubijate lepoto slovenskega jezika! V "Novem listu” št. 766 sem si pa izpisal besede: relativna večina, baza strank-ke, njena funkcija, demografski razvoj, sociološka struktura, da se omejim le na nekaj izrazov. Prepričan sem, da so danes prav preprosti Slovenci, delavci, kmetje in služkinje tisti, ki slovenske časopise najbolj čitajo. Toda če bo šlo tako naprej, si bodo morali oskrbeti slovar tujk, tla jih bodo še razumeli. Isto, le še v večji meri, se dogaja v matični domovini. Dnevnik "Delo", "Tedenska tribuna", "Ljubljanski dnevnik", številne revije .postajajo za preprostega bralca nerazumljivi in zato neužitni. Menim, da je to resnična narodna sramota ter posmeli za vse tiste, ki so padli za narodne pravice in so jim prav v preteklih dneh premnogi "napredni” polagali vence na spomenike.« Slovenec, ki bi rad to ostal M Občni zbor Društva slovenskih izobražencev V prostorih v ul. Donizetti v Trstu je bil v soboto, 8. novembra občni zbor Društva slovenskih izobražencev (DSI), na katerem je predsednik društva prof. Jože Peterlin poročal o delu v preteklem letu, predvsem o študijskih dneh v Dragi in o odmevih nanje ter o načrtu za bodoče. Občnega zbora se je udeležilo lepo število izobražencev, ki so posegli v razpravo in dajali predloge za bodoče delo. Odslej bo DSI organiziralo vsako soboto ob 20. uri predavanja, razgovore oziroma filmske in družabne večere. Še v novembru bo predaval dramatik Ivan Mrak iz Ljubljane, v decembru pa mariborski pomožni škof dr. Vekoslav Grmič. Občni zbor je v sedanji odbor koopti-ral dr. Vladimirja Vremca, Mira Opelta in Danila Pertota. V soboto smo se poslovili tudi od dr. Stanka Janežiča, ki odhaja v Maribor. Dr. Janežič je bil pobudnik društva in je aktivno spremljal njegovo delo v odboru. Hvaležni smo mu za vse in mu želimo, da bo tudi na novem službenem položaju dosegel polno uspehov. Prepričani smo tudi, da bo še prihajal med nas. Življenjski jubilej tržaškega glasbenika Dne 30. oktobra je slavil 65 let življenja Stanko Malič, skladatelj, zborovodja in sedaj organist na Opčinah. Že od mladih let ga je privlačevala glasba. Zato se je vpisal na bivši tržaški konservatorij »G. Verdi«, ikjer je tudi promoviral. Najprej je poučeval na Glasbeni matici in ostal tam do požiga Narodnega doma, kasneje je dobil mesto zborovodje v srbski pravoslavni cerkvi v Trstu, kjer je ostal do leta 1945. Tega leta je začel vaditi obnovljeni mešani pevski zbor »Zvon« na Opčinah in do leta 1952 je spet poučeval na obnovljeni Glasbeni Matici. In ko je pevski zbor »Zvon« prenehal z delovanjem, je sprejel službo organista v openski cerkvi, ki jo vrši še danes. Leta 1958 je skompaniral prvo svojo la-tinsiko mašo, kateri so sledile še tri slovenske. Pred dvema letoma je prejel v Trstu prvo nagrado na natečaju za izvirno slovensko božično pesem, letos pa v Gorici tudi prvo nagrado za zborovsko pesem svetne vsebine. Dve drugi njegovi pesmi sta na istem natečaju, ki ga je bila razpisala Zveza slovenske katoliške prosvete, bili deležni posebnega priporočila za izvedbo. G. jubilantu želimo še dolgo življenje ir. novih uspehov v njegovem glasbenem ustvarjanju. Protest proti nameravanim razlastitvam pri Orehu Predsedstvo Odbora za pomoč razlaščencem se je sestalo in razpravljalo med drugim o nameravanih razlastitvah slovenske zemlje pri Orehu. Ugotovilo je, da hoče Ustanova za industrijsko pristanišče proli vsakemu pričakovanju in v nasprotju z v zadnjih letih doseženimi uspehi vsiliti cene od 400 lir za kvadratni meter za najboljša ravninska zemljišča. Predsedstvo združenja ugotavlja, da je tak korak nazaj možen zaradi popuščanja na naši strani, saj v zadnjih časih ni beležiti nikake-ga resnega in odločnega posega v obrambo naše zemlje in slovenskih koristi. Zato združenje Odbor za pomoč razlaščencem poziva vse sorodne strokovne organizacije in slovensko javnost, naj se pridružijo akciji proti krivičnemu razla-ščevanju in naj zavrnejo vse škodljive naklepe, ki koristijo samo našim narodnim nasprotnikom. Obenem vabi vse prizadete lastnike, naj ne popuščajo ter naj se uprejo krivičnim nameram razlastite!jev. Tržaški nadškof obišče faro Sv. Jakoba To nedeljo, 16. novembra bo tržaški g. nadškof obiskal župnijo sv. Jakoba. Za slovenske vernike bo maševal in pridigal ob 9. uri. Otvoritvena predstava operne sezone V četrtek je bila otvoritvena predstava tržaške operne sezone. V gledališču Verdi je nastopil baletni zbor milanske Scale. Spored je obsegal Adamov balet »Giselle« in Bartokovo koreografsko dramo »Čudoviti mandarin«. Izid pismenih izpitov učiteljskega natečaja Šolsko skrbništvo je objavilo seznam kandidatov, ki so uspešno opravili pismeni nalogi na natečaju za stalna učiteljska mesta. Od 65 kandidatov je pripuščenih k ustnim izpitom 46 učiteljev. Ustni izpiti se bodo začeli 20. januarja po abecednem redu, začenši s črko P. Kandidatom, ki so uspešno naredili pismeni del izpita, čestitamo in jim želimo, da bi se izkazali tudi na ustnem delu. »Okrogla miza« na tržaškem vseučilišču V soboto, 8. novembra se je na tržaškem vseučilišču začela razprava ob okrogli mizi o problemih organizacije delavskega razreda. Omenjeno razpravo, ki so se je udeležili številni strokovnjaki, sindakali-sti in študenti, je organizirala šola za specializacijo v delovnem pravu in organizaciji podjetij. Uvodno poročilo je podal prof. Demar-chi, docent za sociologijo na našem vseučilišču. Zanimivo je bilo predavanje »Razlogi industrijskega konflikta in načini njegovega premagovanja«, ki ga je imel docent za sociologijo na milanski katoliški univerzi, prof. Baglioni. Znova so bili med nami naši dragi koroški bratje. Tokrat jih je pripeljal župnik Jože Vošnjak, ki je med nami preživel najlepša in najtežja leta, kakor je sam povedal v uvodni besedi. Ni nas pozabil in tudi mi ne njega. Pripravil nam je s svojo mladino iz Št. Janža v Rožu na Koroškem, kjer zdaj župnikuje, prav lep večer. Dvorana je bila polno zasedena, znamenje, da so nastopi koroških Slovencev našemu občinstvu vedno dragi. Najprej se je predstavil mešani cerkveni zbor iz št. Janža in nam pod vodstvom g, Vošnjaka občuteno zapel tri koroške pesmi: Prelepa je Rožna dolina, pesem o ženitvi in vedno lepo Rož, Podjuna, Zila. Po tem uvodu so Korošci prikazali Jurčičevo igro »Jurij Kozjak, slovenski janičar« v priredbi prof. Nika Kureta. Jurčičeva povest je gotovo vsem znana. Po zaslugi dr. Ferdinanda Kolednika je prav ta povest zadobila svetovni sloves, saj jo je prevedel že v nad trideset jezikov. Vse dogajanje se vrši v samostanu belih menihov v Stični. Tem je grof Marko Kozjaik izročil svojega sina Jurija pred odhodom na vojsko. Pazil naj bi nanj tudi njegov stric Peter, Markov brat, ki je edini ostal na gradu Kozjaku. Stric Peter pa je bil neznačajnež in nečak Jurij se ga je bal. In ne zaman. Pokazal je vso svojo podlost, ko so ga cigani napadli, misleč, da je grof Marko. Rešil se je tako, da jim je v zameno izdal nečaka Jurija. Cigan Samuel je mladega Jurija izročil Turkom, ki so iz njega napravili zagrizenega janičarja. Ko se je vitez Marko vrnil iz vojske in zvedel za žalostno vest, da je sin izginil, se je zaprl v samostan med bele menihe. A čez osemnajst let so Turki spet prišli v slovenske dežele ter oblegali tudi Stično. Na čelu jim je bil Ibrahim, nekdanji Jurij Kozjak. Cigan Samuel se je spet prikazal in menihu Marku povedal, da je njegov sin med glavnimi turškimi poveljniki. Jurij je z nekaj Turki napadel samostan in bil pri tem zajet. Polagoma so se v njegovi duši vzbudili nekdanji spomini in spoznal je svojega očeta ter dobre menihe. Stric Peter je bil razkrinkan in se je v obupu obesil. Igra je bila doživeto podana. Bila je prava verskovzgojna igra, ki je po svojem dogajanju hotela poudariti, da kar starši in duhovniki vsadijo v srce otroka, to se nikdar ne izgubi. Pri igri je sodelovalo tudi vse občinstvo in skupaj s pevci za odrom pelo Marijine in svetne pesmi. Ob zaključku pa sta oder in dvorana zapela mogočno zahvalno pesem. Z. P. Novi župnijski dom v Mačkovljah U V Mačkovlje so majhna vasica, ki šteje okrog 400 ljudi, vendar je že večkrat stopila v javno kroniko. S tem, da je tudi v tej vasi nastal nov župnijski dom, je znamenje, da se bo v bodoče še bolj razvijalo versko in kulturno življenje, toliko bolj sedaj, ko je dobila svojega stalnega duhovnika v osebi mladega župnega upravitelja g. Franca Vončine. V nedeljo, 9. novembra se je -torej izvršila blagoslovitev novega doma. Ob 15.30 je tržaški g. nadškof v spremstvu msgr. Salvadorija, ki je svoj čas upravljal to duhovnijo, blagoslovil nove prostore. V svojem govoru je prikazal poslopje kot dom duhovnika in krščanskega ljudstva. Grenka stran tega praznika je bila že vsem znana vest, da zapušča naše kraje dr. Stanko Janežič, (ki ima glavno zaslugo za novi dom. Kot njegov prvi in glavni pobudnik se je v svojem govoru zahvalil vsem številnim dobrotnikom, predvsem domačinom, ki so s svojimi prispevki in prizadevanjem pripomogli k uresničitvi načrta. Dočakal je še ta praznik in vsaj bežno žel prvi uspeh svojega truda in nemalo skrbi. Z blagoslovitvijo in odprtjem doma je bila povezana kulturna prireditev, pri kateri sta nastopila domači pevski zbor in mladina. Celotno kulturno delovanje v Mačkovljah in tudi zaslugo slovesa vasi je pripisati ravno pevskemu zboru. Otvoritev novega doma je bil veliki dan tudi za pevski zbor, saj so pevci prvič nastopili na svojem odru. Toda to pomeni za zbor tudi odgovornost, ker sedaj bo vas in slovenska javnost še več pričakovala od njih. Prepričani smo, da bo pomenilo to zanje le napredek. Pa vrnimo se k prireditvi! Pevoi so odprli vso slovesnost s pesmijo »Marija skoz življenje«. Na odru so zapeli štiri umetne pesmi. Njeh petje človek vedno rad posluša, ker pojejo z vso prepričanostjo, preprostostjo in spontano po neki notranji nuji, ki jih sili k temu izražanju. Ta dan je zbor lahko dirigirala samo ena oseba: Dalka Vekjet. Ona je zbor ustanovila pred več kot dvajsetimi leti in še sedaj mu posveča vso sivojo skrb. Dobrina Štrajn je deklamirala Gregorčičevo pesem Naš narodni dom. Sledil je govor domačinke učiteljice Ljube Smo-tlakove. Govornica je prikazala staršem in mladini vlogo tega poslopja in dvorane: naj jim bo središče vsega verskega m kulturnega življenja v vasi. V preteklosti so bili vaščani veseli vsakega kulturnega večera, sedaj pa še bolj. Na koncu sta še prof. Jože Peterlin in škofov vikar msgr. Škerl čestitala Mačkovljanom za novii dom. Prireditev je zaključila skupna pesem: Glejte že sonce zahaja. Novi župnijski dom je že po svoji legi usmerjen v bodočnost; postavljen je namreč v kraju, kjer naj hi se v prihodnje razvile Mačkovlje. Naj vzamejo to Mač-kovljani kot simbol za njih skupno delo, predvsem mladina. Odprtje doma je le prvi del, važnejši bo vsekakor drugi. d. j. javljeni so zastopniki Italije, Jugoslavije, Avstrije, Češkoslovaške in Nemčije. Prvič pa bodo letos prisotni Romuni. Ta srednjeevropska srečanja je pred časom sprožila pobuda goriškega kulturnega krožka »Rizzatti«. Nekateri nacionalistični prenapeteži so hoteli videti v »Mit-teleuropi« obujanje političnih vezi, ki jih je spletla bivša habsburška monarhija, toda postalo je jasno, da je naši deželi samo v korist, če znova naveže stike z onimi kulturami, ki so bile včasih z našimi kraji v živem dotiku. Ne da se tajiti: čustvene vezi med državami Srednje Evrope še vedno obstajajo, gospodarska potreba pa jih sili, da jih znova obnovijo. Letošnja prireditev bo v prenovljeni palači Attems na Kornu, zato da bo laže dostopna občinstvu. Do sedaj je bila namreč na goriškem gradu. Pokroviteljstvo nad srečanjem je prevzela kulturna u-stanova Organizacije Združenih narodov UNESCO. Prireditev se bo zaključila 18. novembra. Generalni kapitelj sester sv. Pavla Sestre sv. Pavla, to je sestre, ki skrbijo za širjenje dobrega tiska in ki imajo tudi v Trstu in Gorici svoje postojanke, so začele svoj generalni kapitelj. Pri tem kapitlju, na katerega so se sestre pripravljale dve leti, sodeluje 62 sester iz 32 držav. ITALIJANSKA TELEVIZIJA Spored od 16. do 22. novembra 1969 Nedelja: Prvi: 11.00 Sv. maša. 12.00 Uganda - spomlad Cerkve. 21.00 Bratje Karamazov (1) — Drugi: 17.00 Stara kokoš. 21.15 Včeraj in danes. 22.15 Ubežnik. Ponedeljek: Prvi: 21.05 Veliki manevri, film. — Dingi: 22.15 Simf. koncert. Torek: Prvi: 18.45 Vera danes. 21.00 Gledališka anketa št. 25: Primer Liuzzo. 22.30 Glasbeni program. — Drugi: 21.15 Po Hi-rošimi. 22.15 Radetzkyjeva koračnica. Sreda: Prvi: 18.45 Dokumantarij. 21.00 šola drugih. — Drugi: 21.15 Trenutki italijanskega kina: Ljudje in volkovi. Celrtek: Prvi: 22.00 Politična tribuna. — Drugi: 21.15 Premisli, kako govoriš. 22.10 Obzorja znanosti in tehnike. Petek: Prvi: 18.45 Koncert renesančne glasbe. 21.00 Iz lica v lice. 22.00 Glasbeni program. — Drugi: 21.15 Ženska srca (5). 22.15 Koledar (1). Sobota: Prvi: 18.45 Kulturni film. 21.00 Canzonissima 69. 22.30 En obraz, ena zgodba. — Drugi: 21.55 Grof Montecristo. Za Marljanišče na Opčinah: Ob smrti sestrične Peric vd. Jenko namesto cvetja na grob pošilja Just Terčon iz Slivnega 3.000 lir; N. N. iz Trsta, mesečni prispevek 1.000 lir; J. Sancin zbrala 6.000 lir; namesto cvetja na grob pok. Karlote Co-sanz daruje za Marijanišče sestrična M. 5.000 lir; ob obletnici smrti dragega moža daruje Marija Senčar 2.000 lir. Mešani pevski zbor iz Boršta pri Trstu, ki je nastopil na lanski Reviji pevskih zborov v Rojanu, bo tudi letos, 30. novembra, pel na enaki reviji v Kulturnem domu v Trstu Četrto srednjeevropsko kulturno srečanje To soboto, 15. novembra se bo pričelo v Gorici četrto mednarodno kulturno srečanje »MiUeleuropa« (Sred. Evropa) imenovano. Prejšnja tri srečanja so bila posvečena poeziji, prozi in ljudskim običajem. Letošnje srečanje pa se bo razvijalo pod naslovom »Mitteleuropa danes«. Na- V Marijinem domu pri Sv. Ivanu v TRSTU nastopi v nedeljo, 16. novembra ob 17" SVETOIVANSKI PEVSKI ZBOR in recitira iz svojih pesmi MARIJA MIOTOVA .......................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................... im...................................................................................................... t Msgr. Janez Hladnik 52 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA (SPOMINI ) Eno je pa bilo zame bridko: jaz sem bil v bolnišnici od začetka septembra, konec oktobra je pa bila v Metliki napovedana birma, doma pa sam gospod prošt za vse. Pa si je prošt dobil pomočnika. Prišel je gospod Dostal, mož svoje vrste, po rodu Ceh, ki mu je pomagal. Ob nedeljah so moji verniki prihajali v trumah na obisk iz Metlike k meni in mi prinašali poročila o pripravah na birmo. Minil je točno mesec po operaciji, ko mi je zdravnik dovolil oditi. Ni se še docela ustavilo gnojenje na nogi, toda čez dva tedna se je rana povsem zaprla in sem bil spet to kot prej: sedaj na konju, sedaj na kolesu, sedaj peš, sedaj v Dra-šičih, sedaj na Božakovem, sedaj pa kdo ve kje in po vsakem opravku, v trgatvi in v pripravah za birmo, v vinski kleti in na političnih sestankih. Kmalu je prišel dan sv. birme. Kolesarji so šli škofu naproti kot predstraža, za njim jaz s* konjeniki in pred cerkvijo je čakala tisočglava množica. Tak je bil zmagoslavni sprejem našega ljubljenega škofa dr. Gregorija Rožmana, ki je to pot prvič prišel v Metliko. Videl je, da z vsem bojem proti naši stvari niso ničesar dosegli. Prav nasprotno! Naše število in naša zavednost sta porastla. Sprevidel pa je tudi g. škof, da jaz sam le ne zmorem vsega, ker je dela v cerkvi, šoli, jaivnih stvareh in pastoralnih potrebah le preveč, zato mi je obljubil pomočnika, ki je čez mesec dni že prišel v osebi mladega kaplana Borisa Komana. KONJ BREZ UŠESA V Metliki sem imel poleg kolesa tudi konja, voz in sedlo. Sprva mi za jahanje ni bilo. Ko sem se ga pa privadil, sem najraje jahal, kadar ni bilo lahko s kolesom. Posebno v blatnih in deževnih dneh je bilo bolj praktično poslužiti se koles- lja, ki je bil opremljen s streho. V dneh najhujše politične borbe, ki je pa bila taka, da ni zlepa prišlo do žaljivih besedi ali celo do kakega krvavega spopada, se je pa primerila zgodbica, ki je (vredna omembe. Konja sem navadno sam osedlal. Pa zapazim, da mi postane divji, kadar mu hočem natakniti brzdo. Ko se vrnem domov, stopim do živino-zdravnika pa pravim: »Poglejte no, gospod doktor, — bil je moj prijatelj, — kaj je mojemu konju. Nikdar ga nisem videl takega. Ce se le ušesu približam, divja.« Ogleduje in tipa. »Kaj pa je to?« pravi. »Poglejte tole na ušesu! Satanska hudoba,« reče. »Vidite, nekdo je konju nataknil gumijast obroček, da bi mu odrezal uho. To bi bilo norčevanja in to bi trium-firali, ko bi videli kaplanovega konja brez uhlja! Še par ur, pa bi bilo uho odrezano. Kaj mislite, kdo je to napravil?« Mislil sem in rekel: »Prijatelj gotovo ne. Pa tudi tega ne bom rekel, da je bil sovražnik. V Metliki je dosti konjskih hlapcev. Ni bilo treba več kot liter vina in je nekdo našel tistega, ki je to iz- vedel.« Nisem poizvedoval naprej. Raje sem vso stvar prikril in je bilo tako najbolje. Pač pa sem nato večkrat pogledal, če se ne pripravlja spet kaka podobna hudobija. MISIJON V METLIKI Stara liberalna trdnjava Metlika se je rušila. Vedno več je bilo mladine, ki je prihajala v cerkev. Otmar Šturm, ki me je prve čase nalašč vabil: »Gospod Janez, ali hočete en štamperle?«, ko sem zgodaj zjutraj hotel kam ven za mašo, ker je vedel, da ne smem ničesar popiti, me je sedaj povabil tudi, ko me je videl na povratku in mi res postregel z veseljem. Tedaj smo organizirali misijon. Prišli so pater Ramšak, Pristov in še eden. Cerkev je bila nabita pri vseh govorih. Ko smo nazadnje pregledali uspeh, smo dognali, da je bilo samo enajst oseb, ki se niso približale in je samo 117 ljudi ostalo brez spovedi in sv. obhajila. Največ sem jih jaz spovedal za oltarjem v spovednici, za katero prej niti vedeli niso in je bila potem najbolj oblegana za sprejem izgubljenih sinov v tistem misijonu. IN MOJ DOM? Nikdar nisem pozabil nanj in moji ne name. Prva me je obiskala moja mati. Že prvo leto sem jo povabil na trgatev. Upal sem, da bo ostala pri meni vsaj teden dni. Prvi dan je bila vsa srečna, ko me je videla sredi trgatve, obdanega od ljubezni vernikov. Toda že drugi dan jo je obšla skrb za dom. »Janez, domov moram — je rekla. — Sivka bo imela telička in bojim se, da bo kaj narobe.« Nisem je mogel zadržati. Vrnila se je domov, kjer je Sivka srečno otelila. Medtem so mi na domu doraščale sestre in zorele za možitev. Ko sem bil v Metliki, se je vsako leto ena poročila. Najprej Mici, nato Franca, potem Tilka in slednjič še Marjanca. Moj delež na njih svatbah je bil svojevrsten: vsakikrat sem poslal sod vina, ki je meril kar tristo litrov. In to vina, ki je bilo tega imena vredno. Tudi košek grozdja sem vsako leto domov poslal, kajti na Notranjskem se ga je dobilo le za drag denar, odkar je ostala Vipava onstran meje. (Se bo nadaljevalo) Svetovalci SDZ odločno obsojajo atentat na jugoslovanski meji Po zadnjem zločinskem atentatu na ita-lijansko-jugoslovanski meji v Gorici so vse politične stranke (razen novofašistov) izrazile odločno obsodbo in ogorčenje nad tem primerom nasilja in nestrpnosti. Tako sta občinska svetovalca Slovenske demokratske zveze v Gorici dr. Avgust Sfiligoj in prof. Andrej Bratuž poslala gori-škemu županu pismo, s katerim predlagata nujno sklicanje občinskega sveta za obsodbo kriminalnega dejanja. V pismu je med drugim rečeno: »Podpisana občinska svetovalca SDZ sta z ogorčenjem vzela na znanje vest o najd- ZVEZA SLOV. KAT. PROSVETE V GORICI priredi v nedeljo, 23. novembra ob 16h tradicionalno CECILIJANKO Nastopilo bo 14 zborov Duhovna obnova za slovenske duhovnike iz mesta Gorice in obeh dekanij bo v četrtek, 20. novembra v Zavodu sv. Družine. Začetek ob 10. uri. SLOVENSKO PROSVETNO DRUŠTVO »ŠTANDREŽ« priredi v nedeljo, 16. novembra ob 20.30 v župnijski dvorani v Štandrežu VESELI VEČER Spored večera je naslednji: 1. Veseloigra »POŠTENA DEKLICA« 2. Nastop mladinskega zbora 3. Nastop ansambla MI-NI-PE iz Gorice 4. Izvajanje harmonikaša Vsi lepo vabljeni! bi močnega eksplozivnega naboja dne 6. t. m. v severnem delu mesta ob robu državne meje. Podpisana smatrata, da je bil namen povzročiteljev tega obsodbe vrednega dejanja kaliti odnose med obema državama ali tudi mimo sožitje med obema narodnostima (italijansko in slovensko) našega mesta in obmejnega področja sploh. Podpisana svetovalca obnavljata svoje ogorčenje ter najodločnejšo obsodbo atentata z upanjem, da bi po atentatorjih kar najhitreje segla roka pravice. Zato predlagata sklicanje občinskega sveta, da b>i ponovno poudarili obsodbo atentata ter njegovih nesmiselnih povzročitelj ev in odločno voljo občanov enega in drugega jezika za mimo in harmonično sožitje.« Umrla je Erna Fajdiga Neizprosna in bridka je smrt. A ko polagajo v grob mater, ki zapušča na zemlji moža z nepreskrbljenimi otroki, in na bolniški postelji lastno ostarelo mater, je bolečina dvakrat težja. To so občutili vsi, ko so v sredo, 12. novembra polagali v mnogo prezgodnji grob Erno Fajdigo, ki ji je sončna Vipavska dala neklonljiv značaj, močno vero in veliko ljubezen do naših slovenskih izročil. V Šturjah na Vipavskem so ji tekla otroška leta, a že tista zaznamovana s trpljenjem prve svetovne vojne, ki se je takrat začela. Nastopila so mirnejša leta in mlada Erna se je živo zavedala, kako velik dar je prejela od Boga. Zato ga je tudi njemu neprestano vračala, ko je prepevala v cerkvi in bila vedno prva pri vseh prireditvah in bogoslužju. Nastopila je druga svetovna vojna in z njo novo trpljenje. Njen pošteni značaj in globoka vera sta bila v živem nasprotju z ideologijami tedanjega časa. Od tu neprestana preganjanja, zasliševanja, grožnje, iki pa se jih mlado dekle ni ustrašilo. Končno je v Gorici ustanovila svoj dom in svojo družino. Z vernim in značajnim možem je vzgajala hčerko Marijanko in sina Bogomila, a bolezen jo je večkrat odtrgala od svojih, da je morala dom zamenjati z bolnišnico. A tudi tu ni pozabila svojega poslanstva. Kamorkoli je prišla, je prinesla vedrost in zlasti lepi zgled verne žene. Ko je bila letos izbrana, da pojde v Lurd, je njeno srce prekipevalo od sreče. Z romanja se je vrnila duhovno okrepčana; kmalu nato se je ponovno zatekla v bolnišnico, tokrat zadnjič. Njeni dolgoletni bolezni se je pridružila še pljučnica, ki ji je strla življenje. Marijina družba, katere zvesta članica je bila skupaj s hčerko Marijanko, izraža tako prizadeti družini iskreno sožalje. Prav -tako pevski zbor »Lojze Bratuž«, pri katerem sodeluje hčerka Marijanka. Vsi ostali, ki smo značajno Emo poznali in cenili, sočustvujemo z njeno osirotelo družino in prosimo Vsemogočnega, naj jo potolaži. Še o spomeniku v Doberdobu Občinski svetovalci Slovenske liste z lipovo vejico v Doberdobu so v zvezi s postavitvijo spomenika padlim poslali županu interpelacijo, iv kateri zahtevajo pojasnila zaradi neprijetnih dogodkov ob odkritju spomenika samega. Spomenik je bil postavljen na občinskem prostoru in čeprav se je v marcu leta 1965 govorilo o spomeniku padlim partizanom, se je potem uprava sama odločila, da postavi spomenik vsem padlim in to tudi onim iz prve svetovne vojne. O tem pričajo vsi dokumenti in tudi denarna nabirka je šla pod tem geslom. Tako tudi napis 'in znak, ki sta sedaj vklesana na spomeniku, nista bila predvidena po načrtu. Poleg tega sam občinski svet ni bil obveščen o poteku del za gradnjo spomenika. Kot znano, je bil potem spomenik odkrit in postavljen ne kakor so to zahtevale družine in občinska uprava, ampak nekateri politiki. Dejstvo pa je, da so bili v odboru člani ožjega odbora in župan sam, poleg tega pa še člani občinskega sveta. Ob koncu svetovailci Slovenske liste poudarjajo, da predstavlja sedaj spomenik razprtijo vasi, saj zaradi znanih sprememb sploh ni bil blagoslovljen. Končno izražajo upanje, da se bo vsa zadeva čim-prej uredila. Predavanje v Inštitutu za mednarodno sociologijo Zadnjo nedeljo je v Inštitutu za mednarodno sociologijo predaval o romunski socialni strukturi prof. Pompiliu Grego-reseu z univerze v Bukarešti. Podal je shematično sliko o socialnem sestavu Romunije ter o socialni politiki sedanje romunske vlade. V diskusiji je omenil tudi probleme manjšin, saj ima Romunija zalo številno madžarsko manjšino, za katero je jezikovno kar dobro .poskrbljeno. Med drugim je prof. Demarchi, ravnatelj Inštituta v diskusiji poudaril rtudi važnost reševanja problemov slovenske manjšine v naši deželi. Števerjan prejme denarno podporo za nakup obdelovalnih zemljišč Pred nekaj tedni je števerjanski župan g. Klanjšček v spremstvu delegacije tamkajšnjih kmetov predlagal deželnemu odborniku za finance, naj bi deželna uprava z denarno podporo pomagala pri nakupu zemljišč za razvoj kmetijske dejavnosti. Pristojni deželni organi so ugodili tej prošnji in sklenili, da se v ta namen podeli prispevek 40 milijonov lir. Skupen tehnični urad za občini Zagraj in Doberdob Deželni odbornik za krajevne ustanove je izdal odlok št. 235 z dne 29. septembra 1969 za ustanovitev konzorcija, ki bo poskrbel za ustanovitev in poslovanje skupnega tehničnega urada za občini Zagraj in Doberdob. Sedež konzorcija bo na županstvu v Zagraju. ŠPffiT ........... VIII. Memorial »M. Filej« Memorial redno poteka in je že skoro na zaključku. Tukaj podajamo le nekaj bežnih rezultatov, ki pa še daleč ne podajajo celotne slike tega športnega udejstvovanja. O tem bomo spregovorili na zaključni prireditvi v nedeljo, 16. novembra v Katoliškem domu, pa tudi v Katoliškem glasu prihodnjega tedna bomo napisali širše poročilo. Namizni tenis. Ekipe: 1. Sokol A (izven tekmovanja za prehodni pokal); 2. Dom A; 3. Hrast A; 4. Štandrež; 5. Hrast B itd. Med »posamezniki« se je med mladinci v finalissimi uveljavil Peter Ukmar (Sokol), med člani pa Cattonar (Sdkol). Med goriškimi tekmovalci pa je med .mladinci v finalni tekmi uveljavil Peter Ukmar člani pa Lucijan Cernic (Štandrež). Dekleta je predstavil samo Dom in na prvi mesti sta se uvrstili za mladinke Prinčič Darija in za članice Prinčič Neva. Število udeležencev je bilo precej veliko, zlasti pa je bila kvaliteta finalnih srečanj zelo visoka. Nogomet: Izločilno tekmovanje je dalo naslednje rezultate: Hrast - Pevma 6:3; Sovodnje - Štandrež 6:3; Mladost A - Števerjan 6 : 0; Mladost B - Gorica 4:1. V polfinalnem tekmovanju je zmagal Hrast proti Mladosti B 1:0, Mladost A pa je zmagala proti Sovodnjam 2:1. Končno sta se v finalni tekmi srečali moštvi Hrast in Mladost A. Zmagal je Hrast z rezultatom 2: 1. V finalu za tretje in četrto mesto se Sovodenjci niso predstavili, zato je avtomatično zmagala Mladost B. Končna lestvica je naslednja: 1. Hrast 6 točk, 2. Mladost A 4 točke; 3. Mladost B 4 točke; 4. Sovodnje 2 točki ter 5. Gorica, 6. Štandrež, 7. Pevma in 8. Števerjan z 0 točkami. Košarka. V ponedeljek so se vršile izločilne tekme in sicer na igrišču v Štandrežu. V tekmi Pevma - Gorica je zmagala Gorica s precej visoko razliko, še bolj prepričljivo je zmagal štandrež nad Hrastom. Za prvo in drugo mesto se bosta torej pomerila Štandrež in Gorica in sicer v četrtek, 13. novembra zvečer spet v Štandrežu. iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiliiiiiiiiiitimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii VAŽNO! V nedeljo, 16. novembra ob 17. uri bo v Katoliškem domu v Gorici slovesen zaključek MEMORIALA »MIRKO FILEJ«. Na sporedu je tudi zabavni del, za katerega bo poskrbel ansambel Mi-Ni-Pe in še kaka druga skupina. Glavna slovesnost bo posvečena nagrajevanju atletov in ekip. Poleg letošnjih bogatih nagrad bo podeljen velik prehodni pokal in sicer vasi, ki je v vseh disciplinah nabrala največ točk. Vabljeni so vsi tisti, ki so na letošnjem Memorialu kakorkoli sodelovali, zlasti športniki, pa tudi vsi ljubitelji športa. iiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiHiiiiiiiiiiiiiini DAROVI Za Zavod sv. Družine: Vanda Jerkič-Donati ob smrti brata Vojka 10.000 lir; ob priliki zahvalne nedelje so darovali štan-dreški župljani 2 zaboja krompirja, različno zelenjavo in nekaj koruze; nabirka v Podgori 45.000 lir. Za Katoliški dom: Vanda Donati roj. Jerkič ob smrti brata Vojka 20.000, ob šesti obletnici smrti pokojne mame 20.000; Rejec Marija 15.000; Mar. družba 10.000; U. Z. 3.000; N. N. 2.000; N. N. 2.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. družina 5.000; N. N. 2.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000 lir. Za števerjansko cerkev: Namesto cvetja na grob pok. Emiliji Hlede daruje Klementina Humar-Ušaj 5.0000; namesto cvetja na grob pok. Lojzetu Tereič: družina Tomažič 5.000, Stanko, Mimi in Hilda Zniderčič 10.000, Žinca Knez 5.000, Afra Komjanc 5.000, Justina Komjanc 10.000 lir. Za župnijski dom v števerjanu: Žinca Knez 3.000; J. S. 5.000; sestre Tronkar v spomin pok. Jožefa Koršič 2.000; Jožef Simčič 5.000; Slavko Klanjšček 10.000 lir. Za svetoivanski Marijin dom: V zahvalo za prejeto socialno penzijo I. Z. 5.000, ob poroki Boži Kocijančič 10.000, v spomin na pok. cerkovnika Ivana Karnela Edvard Krapež 3.000, A. in P. P. 30.000, na mrtvih dan družina Urdih 2.000, zbirka na vse svete 28.395 lir. Za Marijin dom v Rojanu: Ob smrti gospe Štefanije Piščanc daruje družina N. N. 8.000 lir. Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj! RADIO H T H S T A Spored od 16. do 22. novembra 1969 Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15, 1130 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15 Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih). Šport: (dnevno) ob 20.00 uri. Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Oddaja za najimlajše: F. Marryat: »Morski razbojnik«. Drugi del. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.30 Glasba po željah. 15.30 Prenner: »Gordijski vozel«, komedija. 17.30 Zborovska glasba. 18.45 Bednarik: »Pratika«. 19.15 Sedem dni v svetu. 19.30 Melodije iz filmov in revij. 20.30 Iz slovenske folklore: Reharjeva: »Volno predejo«. Ponedeljek: 11.40 Radio za srednje šole. 12.00 Na elektronsko harmoniko igra Bonzagni. 12.10 Kalanova: »Pomenek s po-slušavkami«. 13.30 Glasba po željah. 17.35 Jež: Italijanščina po radiu. 17.55 Misli in nazori. 18.30 Radio za srednje šole. 18.50 Zbor »Dino Salvador« iz Ronk. 20.35 Glasba od vsepovsod. Torek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 12.00 Bednarik: »Pratika«. 13.30 Glasba po željah. 18.30 Komorni koncert. 19.00 Otroci pojo. 19.10 Spomini Vena Pilona. 19.45 Zbor »Kras« iz Dola-Poljan. 20.35 Petras-si: »II Cordovano«, opera v enem dejanju. 21.35 Melodije v polmraku. Širite »Katoliški glas" Sreda: 11.40 Radio za prvo stopnjo o-snovnih šol. 12.00 Kitarist Pizzigoni. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Sodobne popevke. 17.35 Jež: Italijanščina po radiu. 18.30 Radio za prvo stopnjo osnovnih šol. 19.10 Higiena in zdravje. 19.20 Ljudske pravljice in povedke. 20.35 Simfonični koncert. Vodi Aladar Janes. Igra orkester Mestnega glasbenega zavoda »J. Tomadini« v Vidmu. Četrtek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 12.00 Po društvih in krožkih: športno društvo »Sokol« iz Nabrežine. 13.30 Glasba po željah. 17.35 Jevnikar: Slovenščina za Slovence. 17.55 Kako in zakaj. 19.10 Simonitijeva: »Pisani balončki«, radijski tednik za najmlajše. 19.40 Priljubljene melodije. 20.35 Volponi: »Spomenica«, dramatiziran roman v dveh delih z epilogom. Petek: 11.40 Radio za drugo stopnjo osnovnih šol. 13.30 Glasba po željah. 17.35 Jež: »Italijanščina po radiu«. 18.30 Radio za drugo stopnjo osnovnih šol. 19.10 Radijska univerza: P. Brezzi: Začetek krščanstva (3) »Pričevanja o življenju in pridiganju Jezusa Kristusa«. 20.35 Gospodarstvo in delo. 20.50 Koncert operne glasbe. Sobota: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 13.30 Glasba po željah. 14.45 Glasba iz vsega sveta. 16.10 Zbori od vsepovsod. 17.20 Cerkev v sodobnem svetu. 17.30 Za mlade poslušavce: Od šolskega nastopa do koncerta. 17.45 Ščepec poezije. 18.00 Moj prosti čas. 18.30 Zbor »Vesna« iz Sv. Križa. 19.10 »Družinski obzornik«. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 Tine Debeljak: »Naselje v pampi«. Dramatizirana novela. ZA KMETOVALCE Nova nakazila za plemenite kulture Ožji deželni odbor je na nedavni seji odobril predlog, da se lahko uporabi 85 milijonov lir za izboljšanje in povečanje proizvodnje plemenitih kultur v vinogradništvu, sadjarstvu in vrtnarstvu. Znesek bodo razdelili med kmetijska nadzorni-štva v Gorici. Vidmu in Pordenonu. Iz omenjenega zneska bodo nadzomištva podeljevala prispevke za čiste nasade trt, sadnih dreves, zelenjave in cvetlic, za gradnjo premičnih in nepremičnih naprav za siljenje in zaščito rastlin, za njihovo opremo, za male pogonsike in obdelovalne stroje, za opremo za zatiranje rastlinskih zajedalcev, za ureditev in globoko obdelavo zemljišč ter za gradnjo opornih zidov in namakalnih naprav. Prispevki bodo lahko uporabljeni za nakup semen, čebulic in gomoljev tistih cvetlic in zelenjave, ki zaslužijo, da se jih zaradi posebnih odlik vpelje na vrtnarska področja. Naštete ugodnosti predvidevata deželna zakona št. 29 iz leta 1967 in št. 14 iz leta 1968. Vsa ostala pojasnila nudijo pristojna kmetijska nadzomištva. ★ DAROVI: Za žrtve potresa v Banjaluki: Perin Jožef, števerjan, 3.000; N. N., Gorica, 10.000; Finžgarjev dom, Opčine, 33.000; Prinčič Anton, Zgonik, 10.000; dr. Ubald Zalateo, Gorica, 3.000; Štefanija Ciglič, Števerjan, 5.000; župnija Gabrje-Vrh 48.000; Marijina družba, Gorica, 10.000; uprava lista »Katoliški glas« 10.000; Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici 10.000; iz Rojana: Vera Gentili 1.000; Antonija Ščuka 1.000; N. N. 5.000 lir. Za Alojzijevišče: štandreška župnija daruje ob priliki zahvalne nedelje krompir in zelenjavo; Vanda Jeritič-Donati ob smrti brata Vojka 10.000 lir; N. N. 10.000 lir. OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 70, osmrtnice L 100, več 8% davek na registrskem uradu. Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici Izdaja Katoliško tiskovno društvo ZAHVALA Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so nam bili blizu in nas tolažili ob bridki izgubi našega dragega Vojkota Jerkiča ki smo ga spremili na njegovi zadnji poti na goriško pokopališče 5. novembra. Še posebna zahvala darovalcem cvetja in dobrodelnim ustanovam v njegov spomin. Žalujoča žena Lilijana in sestra Vanda Donati Gorica, 11. novembra 1969 K F ROZ E Ni - DRVA - PREMOG - RUSKI ANTRACIT TVRDKA IVAN VETRIH Kerozen dostavljamo na dom za Gorico in okolico tekom dneva. GORICA Ul. Lantieri 5 - Tel. 25-27 ZAHVALA Vdan v božjo voljo je po dolgem trpljenju umrl naš ljubljeni oče Alojzij Terčič Zahvaljujemo se vsem, ki so z nami sočustvovali ob tej težki izgubi. Zlasti smo dolžni zahvalo g. župniku Oskarju Simčiču, msgr. Močniku in g. Komjancu za spremstvo pri pogrebu, domačemu pevskemu zboru in pevovodji Zdravku Klanjščku, g. Hadrijanu Koršiču za poslovilne besede na pokopališču v imenu Kmečkodelavske zveze, darovalcem cvetja in vsem, ki so dragega pokojnika spremili na njegovi zadnji poti. žalujoča družina in ostali sorodniki Števerjan, Maraga (ZDA), Cairns (Avstralija), 10. novembra 1969 Za vsak problem ogrevanja se obrnite na podjetje LOVREČIČ ALBIN Domjo 38 - Industrijska cona tel. 820-331 Zastopstvo ameriške petrolejske družbe AMOCO za Trst NAFTA - GASOLIO - KEROZEN - PREMOG - DRVA itd. Postrežba hitra v velikih in majnih količinah, cene ugodne, olajšave. Ko se odločite za nakup, telefonirajte nam ter se pozanimajte pri nas!