DRUGE CELINE
Peter Hüchel Pesmi
K A T U R
Sodba
Ker nisem bil rojen za življenje pod varstvom sile, sem vzel nase nedolžnost krivega.
Utemeljen
s pravico moči,
je sodnik sedel za svojo mizo
in osorno listal po spisih o mojem primeru.
Brez volje,
da bi prosil za milost,
sem stal za ogrado zatožne klopi
v maski zahajajočega mesca.
Strmeč v steno,
sem videl jezdeca, njegove oči
je zavezal temen veter,
v osatu so žvenketale ostroge.
Podil se je pod jelšami, ob reki navzgor.
Vsi ne stopajo pokončno po plitvini časov. Mnogim izmakne voda kamne izpod stopal.
Strmeč v steno, nesposoben
še imenovati krvavo soparo z zarjo,
sem slišal sodnika izreči obsodbo,
razlomljene stavke iz porumenelih papirjev. S treskom je zaprl moj primer.
Nedoumljivo,
kaj je premikalo njegov obraz. Pogledal sem ga in videl njegovo nemoč. Hlad je zarezal med moje zobe.
I 45
Plevel
Tudi zdaj, ko se omet napihuje
in razlistava z zidu hiše,
ko prihajajo metastaze malte na dan
v širokih pramenih,
nočem pisati z golim prstom
v porozen zid
imen svojih sovražnikov.
Odpadajoči grušč hrani plevel,
apneno blede koprive
se razraščajo na razpokanem robu terase.
Nepazljivi premogarji, ki me zvečer na skrivaj
oskrbujejo s koksom,
med tovorjenjem košar h kletni drči
pomendrajo svetlin.
Jaz ga spet poravnam.
Dobrodošli so gosti, ki ljubijo plevel,
ki se ne izmikajo kamnitim stezam, preraslim s travo. Nihče ne pride.
Prihajajo premogarji. Iz umazanih košar usipavajo robato črno žalost zemlje v mojo klet.
Mnenja
Ljudje v kraju pravijo: Trije prodni kamni, vrženi pred cestni valjar.
Prijatelji pravijo: Prihaja odjuga, in odlagajo plašče, pokrite s snegom.
Nekdo, ki je
pred leti obtičal v Bautznu, se postavi ob okno in bere.
Kmalu napolnijo sobo mladi in stari glasovi, tobak in pepel, upanje in dvom.
Mačke, ki dremajo na stopnicah za vrati, modro molčijo.
I T r. R A T U R A
137
Sosedi
Za Hermanna Kestna
Mir rečnega toka,
ogenj zemlje,
prazna tema neba
so moji najnevarnejši sosedi.
Čaplja si lahko med mnogimi morji izbere plitvo, z ločjem preraslo vodo, kjer z nenadnim sunkom ujame in ubije plen.
Voda pa ne more izbrati čaplje.
Potrpežljivo nosi strah rib, hripav krik lačnega ptiča.
Voda in čaplja, obe sta sosedi visokih jelš, trstičja in žab.
Zgneteni v ravnodušnost, jedo ljudje, moji sosedi, vsak dan njihov kruh. Nihče noče biti pepel.
Nikomur ne uspe skovati kovanca, ki še velja sredi ledene noči.
1. I T H K A T I
K A
Eksil
Zvečer se približajo prijatelji, sence gričev.
Počasi stopijo prek praga, zatemnijo sol, zatemnijo kruh
in se pogovarjajo z mojim molkom.
Zunaj se v javoru zgane veter: Moja sestra, deževnica v apnenčasti kotanji, zre ujeta za oblaki.
Pojdi z vetrom,
pravijo sence.
Poletje ti položi
železni srp na srce.
Odidi, preden zagori
v javorovem listu stigma jeseni.
Bodi zvest, pravi kamen. Danenje se dviga, kjer luč in podrast bivata druga v drugi in obraz
izgine v plamenu.
I T II H A T l1 K A
139
Bezeg
Bezeg odpira lune, vse prehaja v molčanje, tekoče luči v potoku, skozi vodo gnan Arhimedov planetarij, astronomski znaki, babilonski ob začetkih.
Sin,
mali sin Engidu,
zapustil si svojo mater, gazelo,
svojega očeta, divjega osla,
da bi se s cipo odpravil v Uruk.
Koze mlekarice so zbežale.
Stepa je bila izsušena.
Za mestnimi vrati s sedmimi železnimi zapahi te je Gilgameš,
ki je prečkal mejo neba in zemlje, podučil, kako presekati vrvi smrti.
Temno je gorel poldan nad opekarno,
temno je ležalo zlato v zakladnici kralja.
Obrni se, Engidu.
Kaj ti je poklonil Gilgameš?
Izginila je lepa glava gazele.
Prah je tolkel ob tvoje kosti.
I. I T I K A T 1.1 K A
Srečanje
Za Michaela Hamburgerja
Pegasta sova, snežna hči,
podrejena nočnemu vetru,
a zakrempljena
med korenine
v gnilem krastavem zidovju,
kljunoglavka
okroglih oči,
srčno ledena maska
iz peruti belega ognja,
ki se ne dotika časa, ne prostora,
mrzlo veje noč ob staro domačijo, medla luč sije v prekatu, sani, prtljaga, zasnežene laterne,
v loncih smrt, v vrčih strup, ob tram pribit testament.
I T !• R A T II K A
Skrito pod kremplji skal, odprtina v noč, smrtni strah,
položen kot bodeča sol v meso.
V jeziku angelov se spustimo
k razbitinam Babilonovih opek.
V Budu
Ponoči,
suh kašelj hodi po hodniku, odprem vrata
in diham mrežast vonj starca, ki je ostal pod čerjo.
Morje piše v pisavi alg
poslednjo stran ladijskega dnevnika na slane skale -zataji vrnitev domov, bodi na poti
na morjih s prepadnim obzorjem, kjer se vsako ime izgubi.
Nobenih poročil. Samorog je odšel in počiva v spominu gozdov,
v makovih kamrah, ko daje opatinja mrtvim sonce in mesec.
Jesen se razlistava, izgublja svoj spomin v sledi bukvine krvi
Kar ostaja, ni več kot črna žica v zraku, ki združuje dvoje glasov.
Neslišen udarec kril v beli opatiji zime. V imenu tega -do konca dni.
L I T E R A r I R A
Ponoči
Nad oblaki pokanje koles vozov, podeželski ubežniki na poti.
Silni pobje pospravljajo meglo, nosijo speče ženske čez brod.
Komaj prepoznavno
trstičje.
Neki mož,
z mrežo, vrženo čez ramo,
stoji ob vodi
in čisti drobovja iz rib.
Škrge rib
sijejo kot brazgotine v mesečini.
Beseda, posejana v noč, žene dalje, zakoreninjena v vetru. Neskončna je litanija dežja.
K A T V K A	MS
V gorovju Kun Lun Ne plezaj v
pusto gorovje Kun Lun. Na prelazih boš plačal duhovom tribut.
Nebo zatemnjujejo silne količine snega. Nad jeseni
leta v vzgonskem vetru sokol in kriči. Otrese se in pade v temo, kjer se razklana smreka neslišno pogreza v sneg.
Štiri dni na strmi poti,
ki se vleče navzgor, med skalami in
posušenimi tamarišami, v gorovju Klin Lun
Snežne brazgotine na skalah, nerazvozljivi zapisi.
In zmeraj tanka rezka glasba, ki temno zasede uho.
In nikjer ob poti najbednejše bajte iz golih smrekovih debel, kjer bi bilo moč položiti glavo na golo seno.
146	L I I II K A T l l< A
V	noči, jarki od snega, sem blodil naokrog in zaspal tik pred prepadom
v sivem skalnatem grušču.
V	mrzlem jutru,
v belem sijočem snežnem zraku, sem se spustil v dolino in sledil sledi nekega lisjaka.
Vodila je do stare murve z ozko špranjo v skorji.
Odprl sem skorjasta vrata in stopil v drevo. Vrata so se šumeče zaprla
Nepremično sem sedel v votlini. Duhovi, i/, materije vejočega snega so me ponoči obiskovali z donenjem gonga in hrupom bobnov.
Požiral sem veter in roso in si upal komajda dihati.
!< A T I R A	147
Ali pa so šepetali magične reke, dotikali so se me, čutil sem jih, med sedenjem so se stikala naša kolena. Živel sem v temni negotovosti.
Včasih se mi je zdelo ponoči, da vidim hordo bitij, ki so trgala sneg. Segel sem v zrak in ulovil mraz.
Tukaj, v votlem telesu drevesa, sem preživel žilav, zapoznel mraz pomladi,
ponoči sem poslušal tanko glasbo duhov
in našel zjutraj zalogo
trdih jedrc zgoščenega življenja.
Zaprl sem oči, meditiral, skozi skorjo sem videl svet in čutil svojo krivdo.
Zaprl sem oči
in videl vprežene vole svetlih barv korakati čez pomladna polja.
I. I I V. K A T l K A
Slišal sem zamolklo mukanje in otresel moker il z las.
Zaprl sem oči
in videl hčer trgovca s soljo, ki je s srebrnim srpom rezala listje z murve.
V košari je nesla
hrano za sviloprejke v kamro.
Zaprl sem oči, prišla sta hlapca, prislonila sta žago ob drevo in me ubila.
T h K A T 11 K A	149
Hamlet še zmeraj leži v kolmeževem vonju danskih travnikov in strmi v svoj beli obraz, ki sije v vodnem jarku
Zadnja beseda je ostala neizrečena. Odplavala je na hrbtih bobrov. Nihče ne pozna skrivnosti
ISO
L I T F. R A
11 R A
Tujec, ki odhaja, je še hitro pritisnil zidu žig iz dežja in mahu. Iz grušča gleda za njim lešnik z belim očesom.
Letni časi, smole, nekrologi -tujec brezskrbno odhaja.
Frevedel in opombo o avtorju napisal Aleš Štegcr
Peter Hüchel sodi poleg Paula Ceiana. Johannesa Bobrowskega in poznega Gottfrieda Beuna med največje nemške povojne lirike. Rojen je bil 1903 v Lichterieldeju pri Berlinu. Tam je tudi preživel otroška leta (kot kurioziteta velja, da je kot otrok prijateljeval z Nellv Sachs). Po končani gimnaziji v Potsdamu se na strani delavcev udeleži Kappovega puča 1920 in je ranjen. V bolnišnici mu v roke pride Barbussejevo delo Le Feu, ki odločilno vpliva na njegovo opredelitev za komunizem. V naslednjih letih Hüchel študira literaturo in filozofijo na univerzah v Berlinu, na Dunaju in v Freiburgu. Sledi izstop iz Katoliške cerkve. Konec dvajsetih let prve objave. Hüchel, ki ni nikdar diplomiral, postane sodelavec promi-nentne literarne revije Literarische Welt. Vse do 1933. ko oblast prevzamejo nacio-nalsocialisti. deluje kot aktiven član nemške KP Drugače kot številni umetniški kolegi se ne odloči oditi v eksil. a umakne svojo pno zbirko, ki je že pripravljena za tisk (zbirka z naslovom Pesmi tako izide šele petnajst let kasneje, leta 1948). Do izbruha vojne se preživlja predvsem z delom na radiu. 1941 ga vpokličejo kot vojnega poročevalca. Kmalu začne vzdrževati slike z nemškim odporom (»Nationalkomitee Freies Deutschland«), dokler 1945 ne pade v sovjetsko vojno jetnišivo. Po vojni dela kol umetniški direktor pri vzhodnoberlinskem radiu, l.eta 1949 prevzame na pobudo Bertolda Brechta in Johannesa K. Becherja urednikovanje ene najpomembnejših nemških literarnih revij vse do danes Sinn mul Form. To delo opravlja s številnimi težavami in konflikti z uradno politično nomenklaturo vse do 1962, ko ga partija prisili odstopiti. Začne se Huchlovo drugo obdobje kulturne in družbene izolacije, v katerem lahko njegove pesmi izhajajo le v zahodni Nemčiji. Tam naletijo na velik odmev in pozornost. Hüchel je v odsotnosti deležen številnih priznanj, med drugim je izvoljen tudi za člana zahodnonemške akademije umetnosti. Po mednarodnem političnem posredovanju mu leta 1972 vzhodno-nemške oblasti dovolijo emigrirati v zahodno Nemčijo in tam leta 1981 umre. Peter Hüchel je avtor šestih pesniških zbirk. Njegove pesmi se oil vsega začetka navezujejo po eni strani na nemški ekspresionizem, po drugi pa na fizični prostor njegovega otroštva, severa Nemčije, in ga delajo za enega največjih in najsubtilnejših nemških upcsnjevalcev narave. Z leti je k tej primarni orlični dimenziji Huchlove poezije prišla še druga - epsko mitična. V številnih pesmih Hüchel prek sveta osebnih, iz otroštva izvirajoči!) podob in fantazij reaktualizira simbolni svet grških mitov, biblije, sumersko babilonskega epa o (iilgamešu ali bajk Daljnega vzhoda. Tako smo priča prczencl edinstvenih verzov, ob katerih se bralcu zdi, da se nekje od zadaj napajajo \ samem mitičnem prazačetku civilizacije, a mu hkrati govorijo z neposrednim in navidezno preprostim, predvsem pa skrajno zgoščenim jezikom. Pričujoče pesmi so vzete i/ lluchlovili poslednjih zbirk z naslovoma Prešteti ilnevi (Gezählte Tage, 1972) in Deveta ura (Die neunte Stunde, 1979)
Opombe k pesmim lingidu, v Upu o (Iilgamešu (iilgaincšev prijatelj in zaveznik. Hud. ribiška vasica na Norveškem, k|er se je Hüchel mudil jeseni 1973 Michael Hamburger, angleški pesnik, Huchlov prevajalec in osebni prijatelj, ki ga je v izolaciji večkrat obiskal Gorovje Kun l.tin, gorovje v centralni Kitaiski.
1S2	1. I T F R A T (1 K A