580 Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 42 . m e • 4 usmeritvah. Samostojno je obdelala obdobja praskupnosti in starega veka. Večkrat pa je dejala, da bi se še lotila pisanja kakšnega učbenika. Do svojih didaktičnih tek­ stov je bila zelo samokritična in izredno strpna do pripomb recenzentov. Želela je, da bi bili učbeniki strokovno neoporečni, učencem pregledni, zanimivi in da bi jih vzpodbujali k samostojnemu razmišljanju in problematiziranju zgodovine. Kot redko kdo danes je bila indiferentna do finančnega dohodka ob vloženem delu. V zadovolj­ stvo ji je bilo le, da bo1 prispevala h kvaliteti pouka zgodovine na naših šolah. Marija Kremenšek je mladost preživela v izrazito kmečkem okolju. V svoji ču­ stveni naravnanosti je ohranila pristen in neposreden demokratičen odnos do živ­ ljenjskih problemov kmečkega človeka in delavskega trpljenja. Pri pouku zgodovine in v svojem učbeniku je konkretno in dokumentirano predstavljala gospodarske, so­ cialne in kulturne razmere delovnih slojev, izpostavljala didaktično njihove ključne probleme pa tudi njihove demokratične težnje in revolucionarna gibanja. Zlasti je didaktično učinkovito in organsko vključila v širše zgodovinsko dogajanje konkretne prikaze življenjskih razmer v vaških družinah, položaj kmečke žene, življenje naših narodnih manjšin, oblike odpora proti potujčevanju. Ob bogatih in zanimivih aktu- alizacijskih primerjavah zgodovinskih situacij s sodobnimi družbenimi problemi in alternativami je ob pouku zgodovine družbeno osveščala mladi rod, ga vzgajala in mu z elementarno silo predočala nacionalne in socialne korenine. Njeno predano in bogato pedagoško delovanje bo pustilo sledove v zavesti mnogih učencev in v njihovi življenjski usmeritvi. S t e f a n T r o j a r PROF. FERDO HAUPTMANN (1919—1987) 26. oktobra 1987 je v Gradcu v svojem 69. letu, mnogo prezgodaj, umrl zaslužni graški profesor Ferdo Hauptmann. Njegov praded Matija je bil kmet na Zgornjem Slemenu (današnja hišna številka 24) v župniji Sv. Križ nad Mariborom (zdaj se kraj uradno imenuje Gaj), v hribih nad Dravo, na Kobanskem. Na njegovi domačiji, kjer še vedno žive Hauptmanni, so pred sto leti vzidali nenavadno spominsko ploščo, dati­ rano s 24. avgustom 1890, s temle besedilom: »Svojemu sposobnemu očetu Matiji Hauptmannu p. d. Smolniku v spomin petdesetletnega kmetovanja hvaležni sinovi Franc, Andrej, Janez, Vekoslav, Filip, Svitoslav, Tone.« Prvi teh sinov, Franc Haupt- mann' je na univerzi v Gradcu študiral matematiko in fiziko, učil nato na srednjih šolah, večinoma v Gradcu, pisal v nemščini in slovenščini o fiziki in metodiki fizike in izdal »posebno ukoslovje prirodoslovnega pouka«. Umrl je v Ljubljani januarja 1925 v 78. letu. Njegov sin Ljudmil, Ferdov oče, je bil rojen v Gradcu 1884 in je tu študiral zgodovino in geografijo, učil na gimnazijah v Gradcu, Fiirstenfeldu, na Du­ naju in v Ljubljani ter bil 27. januarja 1920 imenovan za prvega profesorja zgodovine na novi ljubljanski univerzi. Njegova katedra je bila obča zgodovina srednjega veka s starejšo slovensko zgodovino. Ljudmil Hauptmann je ostal v Ljubljani le šest let, nato pa se je preselil na zagrebško univerzo. Prosti čas je začel preživljati v Bohinju, kjer si je postavil počitniški dom med jezerom in Staro Fužino. Tu je po upokojitvi dolgo preživljal večino leta, umrl pa je v Zagrebu 20. aprila 1968. Ferdo Hauptmann je bil rojen 11. maja 1919 v Fiirstenfeldu. Po očetu je bil doma v Sloveniji, na avstrijskem Štajerskem in v Zagrebu, sam se je udomačil še v Sara­ jevu. Zgodovino je študiral v Zagrebu, doktoriral pa v Gradcu pri profesorici Matildi Uhlirzevi. Delal je v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu (1942—45), v konzervator- skem zavodu v Zagrebu, v reškem arhivu, v zagrebškem Državnem arhivu, 1953 pa je odšel kot docent za občo zgodovino novega veka na univerzo v Sarajevo. Tu je ostal 17 let, prav tako dolgo dobo pa je delal potem kot redni profesor za zgodovino jugovzhodne Evrope na univerzi v Gradcu. Hauptmannovo znanstveno delo je bogato, raztreseno po številnih člankih v raz­ ličnih historičnih, arhivskih in drugih revijah in zbornikih iz Gradca, Zagreba, Sara­ jeva, z Dunaja, iz Münchna in od drugod, pa zbrano v lepem številu samostojnih publikacij. Večina njegovih del se ukvarja s hrvaško>, bosansko in srbsko zgodovino 19. stoletja, z gospodarskimi, zunanjepolitičnimi in drugimi problemi in z izdajo vi­ rov. Je pa segal tudi na druga obdobja in ozemlja. Nekaj časa je sodeloval pri pri­ pravi historične topografije slovenske Štajerske. Napisal je nekaj pripomb k srednje­ veški zgodovini Zagreba. V posebni knjižici je opisal zgodovino' Reke od rimske Tar- satike do hrvaško-ogrske nagodbe; knjižica naj bi pokazala »zapletenost nasprotujo­ čih si sil, ki je napravila iz tega mesta enega največjih hrvaških problemov«. Obsežno Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 42 . Ш8 • i 531 je opisal jugoslovansko-madžarska arhivska pogajanja in njihove rezultate; pri teh pogajanjih je igral sam pomembno vlogo. Veliko je pisal o letu 1848. Objavil je izbor iz pisem, lahko bi rekli dnevniških zapiskov, ki jih je od februarja do novembra tega revolucionarnega leta pisal s svoje graščine v Lipici pri Velikovcu, pa tudi iz Celovca, Salzburga, z Dunaja prijatelju Juru Jelačiću, banovemu bratu, grof Ferdinand Egger, bogat koroški železar, lastnik podjetij v Lipici, v Bistrici v Rožu in drugod o evropskih in domačih dogodkih, o re­ voluciji na Dunaju, o frankfurtskih in državnih volitvah na Koroškem (Gedanken über Staat und Revolution, Graz 1976). O Jelačićevem pohodu na Ogrsko je izdal z iz­ redno obsežno uvodno študijo »majhen dnevnik iz velikega časa« barona Dahlena, dnevnik grofa Hompescha ter kratek, verjetno Filipovićev opis (Jelačić's Kriegszug nach Ungarn 1848, I + II, Graz 1975). Omenim naj še knjižico o (neuspešnem) posre­ dovanju nadvojvode Janeza med Hrvaško in Ogrsko (Erzherzog Johann als Vermit­ tler zwischen Kroatien und Ungarn im Jahre 1848, Graz 1972) in razpravo o odnosih med banom Jelačićem in dvorom (Banus Jellačić und Feldmarschall Fürst Windisch- Grätz. Südostforschungen 1956). Od del, ki govorijo o Srbiji, naj navedem dve razpravi o avstrijsko-srbskih od­ nosih: Österreich-Ungarns Werben um Serbien 1878—1881, nastalo iz disertacije (Mit­ teilungen des österreichischen Staatsarchivs 5, 1952) in Politika Austro-Ugarske, Tro- jecarski savez i Tajna Konvencija sa Srbijom godine 1881. (Godišnjak društva istori- čara BiH 9, 1958.) O Bosni in Hercegovini je izdal Hauptmann med drugim gradivo o Borbi musli­ mana BiH za vjersku i vakufsko-mearifsku autonomiju (Sarajevo 1967), Plenkeriev memorandum o finančni problematiki BiH (Glasnik arhiva i društva arh. radnika BiH 8/9, 1968/9), poročilo o potovanju dr. Ludvika Thalloczyja (Mittheilungen des österr. Staatsarchivs 1960). Mnogo je razprav. Naj navedem le ono o bosanski politiki Av- stro-Ogrske po okupaciji (Radovi fil. fakulteta u Sarajevu 1970/71), namesto tistih o gospodarski problematiki pa naj povem, da je napisal o gospodarski politiki in go­ spodarskem razvoju posebno knjigo (Die österreichisch-ungarische Herrschaft in Bos­ nien und der Hercegovina, Graz 1983), napisano za 4. knjigo Istorije Bosne i Herce­ govine, ki jo izdaja sarajevska akademija. Graška katedra za zgodovino jugovzhodne Evrope je bila nova in jo je profesor Hauotmann takorekoč iz nič uspešno razvil. Navezal je obsežne stike z različnimi ustanovami, osnoval v okviru zgodovinskega inštituta poseben oddelek (Abteilung Südosteuropäische Geschichte) in zasnoval serijo publikacij Zur Kunde Südosteuro­ pas, v kateri je izšlo do zdaj kakih 15 del, med njimi tudi nekai soisov jugoslovan­ skih avtorjev (Ekmečić, Đurđev, Kapidžić). Velike zasluge je imel za to, da se je de­ žela Štajerska vključila v mednarodni kulturno-zgođovinski siirroozij Mogersdorf OVlodinci). Vodil je organizacijo dveh modinških simpozijev v Gradcu, orvega leta 1982 o predmarčni dobi, drugega 1987 o srednjeveških mestih. Kdo bi si bil tedaj, v Gradcu in še posebej ob prijetnem razpoloženju v njegovem rojstnem Fürstenfeldu mislil, da se ne bomo več videli ! V a s i l i j M e l i k