LETNIK XVII., ST. 15 (786) / TRST, GORICA ČETRTEK, 26. APRILA 2012
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA
NOVI
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		WM
	NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Juri/ Paljk
Pred svetovnim dnevom družine
Gospodarska, pravzaprav finančna kriza, ki je zajela Evropsko unijo, je pokazala izjemno kratkovidnost finančnikov, ki so z namišljenim denarjem igrali monopoli, denar zapravili in za povrnitev dolgov sedaj zahtevajo, da jim mi, davkoplačevalci, damo nazaj stvaren denar. Zelo grobo povedano, a ta trditev drži, kot drži tudi trditev, da ne morejo tisti, ki so finančni trg zavozili, danes sami tega popra vi ti, kar je jasno vsem, le finančnikom ne. Ce se Slovenija ne smeje, za Italijo smemo reči, da ne joče, a vesela tudi ni. Sedanja vlada ostarelega Maria Montija, ki je vse življenje delal z bankami in po bankah in v raznih finančnih institucijah, dodslej ni naredila nič za malega človeka, razen tega, da ga je krvavo obdavčila in pri tem skrbno pazila, da se ne bi dotaknila bogatih in pa še bolj ostarele italijanske politike. Bogati v Italiji z vsemi finančnimi odtegljaji, ki jih je uvedel Monti s svojimi "imenitnimi profesorji", niso utrpeli najmanjše škode, kot je tudi vsem na očeh, da Italijo vodi dobesedno prestara ter preživeta politika, kot so tudi na vodilnih položajih v javni upravi stari, preživeti ljudje, "najmlajši uspešni menedžerji" imajo namreč v italijanski javni upravi najmanj sedemdeset let! In kakšno vizijo za prihodnost naj torej imajo ljudje, ki bi morali biti upokojeni, nedejavni že vrsto let? Kaj lahko ta stara upraviteljska in ta prestara politična elita naredi za prihodnost? Samo to, kar počne skrbno in dan za dnem: to, da nam stalno pripoveduje, da se pokojnin za nazaj ne bo dotaknil nihče, za naprej pa se bo rezalo povsod. Sami uganite zakaj! Ti ostareli ter zastareli vodje in upravitelji skrbijo samo zase in za sebi podobne, niti enega samega ukrepa niso sprejeli za mlade, za mlade družine, za potrebne! Sindikalni voditelj, ki je nedavno duhovito dejal, da ni bilo potrebno poklicati na čelo italijanske vlade Montija, da bi še bolj obdavčili srednji sloj in uboge Italijane, saj bi znal to narediti in bencin podražiti tudi njegov stari stric, je imel prav. In zadnje dni je postala ta "tehnična vlada" čista karikatura same sebe, ko nenehno italijanskim državljanom grozi z Grčijo. "Če ne boste pridni, bo tako, kot je z Grčijo"! nenehno ponavljajo ti samozvani strokovnjaki, ki niso vzeli sami sebi, politikom in bogatašem enega samega evra, ki niso niti pomislili, da bi znižali stotisoče neupravičeno visokih pokojnin, ki dan za dnem dobesedno sesuvajo italijanski pokojninski sistem. Zraven dodajmo še oderuške banke, med njimi tudi hranilnice, ki prošenj za posojila mladih družin, ki nimajo stalne službe, ne jemljejo niti v poštev, za račune pa naravnost nesramno zahtevajo veliko denarja, za prekoračitev porabe denarja na osebnem računu pa naravnost tatinske obresti in slika je skoraj popolna. Navedimo še dejstvo, da sedaj "tehnična Montijeva vlada" izračunava, koliko naj bodo visoki letni davki na osebna stanovanja, hiše, ki so v Italiji edine trdne naložbe, po načelu: "Vzemi vedno samo tistim, ki se ne morejo izogniti plačevanju davkov"! Ti pa so zaposleni, srednji sloj. Tipičen primer tega je bencin, ki "je obdavčen za vse enako", a se ve, da ni za vse po isti ceni, saj je za reveža dražji kot za bogatega. Ta lažna "enakost" je poguba za srednji sloj, ki je hrbtenica vsake demokracije. Od 30. maja do 3. junija bo letos v Milanu 7. svetovno srečanje družin, ki bo potekalo pod naslovom Družina: delo in praznik. Vrh srečanja bo maša, ki jo bo daroval papež Benedikt XVI. pred družinami od vsepovsod. Na tem srečanju morajo priti do izraza socialni, družbeni, problemi gospodarske krize in odločne zahteve po njihovih rešitvah, sicer srečanje nima smisla. Že res, da "papeža danes nihče ne posluša", kot se rado pove, a več kot milijon zbranih, kolikor jih v Milanu pričakuje kardinal Angelo Scola, lahko glasno od sedanjih oblastnikov zahteva korenite družbene spremembe v prid družinam, v prid vsem družinam, ne samo bogatim!
ESI Odprtje razstave Razprta obzorja - Umetnost 20. stoletja med Italijo in Slovenijo
Pomemben, a predvsem umetniški dogodek
Ob odprtju razstave Razprta obzorja - Umetnost 20. stoletja med Italijo in Slovenijo v petek, 20. aprila, v preurejenih prostorih nekdanje tržaške ribarnice, ki je deležna častnega pokroviteljstva predsednikov slovenske in italijanske države, Danila Turka in Giorgia Napolitana, ter pokroviteljstva občin Trst in Ljubljana, je marsikateri Slovenec zaželel, da bi se izrednost enkratnega dogodka prevesila v prakso.
Postavitev v Salonu čudes ponuja namreč na ogled najpomembnejše primerke umetnosti, ki so jo v prejšnjem stoletju snovali slovenski umetniki našega obmejnega prostora. Ker pa se vsaka zadeva v Trstu tolmači (ali upamo - se je tolmačila) s predznakom take ali drugačne 'politične sporočilnosti', gre nedvomno tudi ta dogodek predstaviti na poseben način: najbrž kot znak boljših časov za našo narodno skupnost v Italiji, ki lahko končno doživlja okolje, v katerem je živela in še danes živi, na enakopraven način.
Ta pogled pa je v svoji osnovi nehvaležen, če se z zagatnega družbenopolitičnega področja podamo v 'republiko umetnosti': umetnost najbrž vselej združuje to, kar so zgodovinski, družbeni, politični ali kakršni koli drugi premiki nekoč ločevali.
V Salon čudes se mora zato obiskovalec (ne glede na svoje etnično izhodišče) odpraviti z neobremenjenim srcem in v njem črpati le to, kar lahko oplemeniti njegovo dušo.
To početje bo lahko glede na vsebino same postavitve, ki šteje kopico dragocenih biserov.
Izbrana dela s svojo ustvarjalnostjo izražajo izjemno umetniško vitalnost slovenskih umetnikov, ki so z geografskega vidika omejeni na pokrajine Trst, Gorica in Videm, so pa bili zelo aktivni in odprti za mednarodne kulturne vplive.
Razstava, ki jo prirejajo Finačna družba KB 1909, banka Monte dei Paschi di Siena in kulturno od-borništvo tržaške občine, ponuja najprej vpogled v dela umetnikov, ki so se rodili v zadnjih desetletjih 19. stoletja, so pa ustvarjali predvsem v prvi polovici 20. stoletja. Manj dovzetni za novosti postimpre-sionističnih gibanj so še naprej ustvarjali v duhu romantičnega realizma 19. stoletja in modernega im-
presionizma. V to skupino sta kustosa razstave Joško Vetrih in Franco Vecchiet (v umetniškem svetu sta bili prisotni tudi Maria Massu Dan in Donatella Ca-presi) vstavila portretista Avgusta Bucika, akvarelista Cvetka Ščuko in Avgusto Šantel ml, samouka in av-
Boris Peric nagovarja občinstvo v Salonu čudes (foto IG)
torja vedut Silvestra Godino ter marinista Alberta Sirka. Sledijo dela umetnikov, rojenih na prelomu stoletja, ki so se izoblikovali v času med vojnama po vplivom številnih evropskih umetniških gibanj in so ustvarjali predvsem v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni: to so Veno Pilon, Luigi Spazzapan, Ivan Čargo, Avgust Černigoj, Tone Kralj, Riko Debenjak, Milko Bambič, Lojze Spacal, Anton Zoran Mušič. Obiskovalec bo srečal tudi slikarje, ki so najbrž manj znani, a zato nič manj pomembni (Jože Cesar, Rudolf Saksida, Bogdan Grom, Robert Hla-vaty, Avrelij Lukežič, Anton Mihelič). Pogled zamejske umetnosti se je končal z ustvarjalnim delom mlajših slikarjev, ki so se izoblikovali v duhu umetniških gibanj druge polovice 20. stoletja: od teh so se nekateri že umaknili z umetniškega prizorišča, večina pa je še danes zelo aktivna. Mednje sodijo Silvester Komel, Paolo Petricig, Demetrij Cej, Andrej Kosič, Deziderij Švara, Robert Faganel, Klavdij Palčič, Vladimir Klanjšček, Franko Vecchiet, Boris Zulian, Edi Žerjal, Franko Volk, Robert Kozman, Hijacint Jussa, Alfred De Locatelli, Patrizia Devide' in Jasna Merku'. Za lažje razumevanje zanimive, a
zahtevne razstave so jo prireditelji zasnovali čim bolj kronološko in jo razdelili po avtorjih, žanru, slogu ali likovni tehniki. Razstavo namreč sestavljajo razdelki, ki so namenjeni vedutam in portretom, akvarelu in monotipu, tej ali oni umetniški skupini. Postavitev, ki jo je Franco Vecchiet na dan odprtja označil za dokaj tradicionalno, "skorajda muzeal-no", skratka priča o izredni dokumentarni vrednosti in sporočilnosti, bogastvu in raznolikosti umetniške in kulturne dediščine območja na meji med latinskim in slovanskim svetom, ki se je na akademskem nivoju in v svetovljanskem duhu oblikoval v slovitih šolah po Evropi (Miinchnu, Wei-marju, Pragi, Parizu, Firencah, Milanu, Zagrebu, na Dunaju). Postavitev v prostorih nekdanje ribarnice lahko imamo za prvo kolektivno tovrstno razstavo v zadnjih petih desetletjih, se pravi po zgodovinski in temeljiti dejavnosti tržaške galerije Scorpion v 50. letih. Prikazani umetniki so namreč tudi na mednarodnem prizorišču sloveli kot posamezniki, neke skupne galerijske režije pa niso bili nikoli de-
ležni.
/str. 14 IG
Sporočilo uredništva
Zaradi praznika dela, 1. maja, bomo prihodnjo številko našega tednika poslali v tisk v ponedeljek, 30. aprila, ob 14. uri. Cenjene sodelavke in sodelavce zato naprošamo, naj pošljejo svoje prispevke pravočasno, se pravi do petka, 27. aprila.
Zasedal je Deželni svet Slovenske skupnosti
Volitve, odnosi z avtonomističnimi gibanji, pravna obramba pravic
Prof. Robert Louvin na predstavitvi priziva Slovenske skupnosti
Z močnimi argumenti za zaščito goriških Slovencev
Široka paleta vsestranskega političnega delovanja je označila zasedanje Deželnega sveta Slovenske skupnosti, zbirne stranke Slovencev v Italiji. Zasedanje je potekalo v petek, 20. aprila, v dvorani Kulturnega doma Igo Gruden v Nabrežini. Deželna predsednica Fulvia Pre-molin in deželni tajnik Damijan Terpin sta v uvodnih poročilih podala kar nekaj izhodiščnih točk, pri katerih se je razvila živahna in vsebinska razprava. Predsednica Premolinova je na začetku poudarila pomembno vlogo, ki jo ima Deželni svet SSk, in to še posebno, ko gre za ključne dogodke v življenju stranke, kot so to letošnje upravne volitve v občinah Devin-Nabrežina, Kr-min in Gorica. Obenem je podala oceno o razvoju dogodkov, ki
znaku lipove vejice. V Gorici so pogoji drugačni, saj večinski volilni sistem postavlja težke pogoje za manjšinske liste. SSk je tako v tem primeru izbrala nastop na listi Demokratske stranke s štirimi kandidati. Vsi imajo realne možnosti za izvolitev v goriški občinski svet. Pri tem ostaja SSk samostojna stranka, ki avtonomno izvaja lastno politiko v korist slovenske narodne skupnosti. V nadaljevanju je tajnik Terpin izrazil zadovoljstvo ob poteku priziva na Deželno upravno sodišče proti ukinitvi goriških rajonskih svetov. Sodelovanje s prof. Robertom Louvinom je do sedaj dalo pozitivne sadove, saj je v goriški javnosti močno poudarjeno vprašanje spoštovanja predstavništva manjšine v izvoljenih organih, kot so to npr. rajonski sve-
so se zvrstili po posegu deželne civilne zaščite v dolini Glinščice. Ob upoštevanju škode, ki je nastala zaradi korenitega posega in je ne gre prikrivati, bi bili na mestu bolj preudarni protesti in večja pozornost pri ugotavljanju odgovornosti.
Deželni tajnik Terpin se je v svojem poročilu dotaknil dveh tem, upravnih volitev in priziva na Deželno upravno sodišče proti ukinitvi goriških rajonskih svetov. SSk se je aktivno vključila v volilno dogajanje v vseh treh občinah. Glede na krajevne razmere in pogoje se SSk predstavlja na različne načine. V Devinu-Na-brežini ima SSk samostojno listo in si prizadeva za zmago županskega kandidata Vladimirja Kukanje in za čim večje število glasov
Fulvia Premolin in Damijan Terpin
ti. Pri tem pa je še enkrat prišla do izraza solidarnost med manjšinskimi strankami, ki je že v preteklosti obrodila pozitivne sadove.
V nadaljevanju zasedanja se je okrog teh vprašanj razvila razprava, v katero so se vključili številni člani. Večina je izrazila Premolinovi solidarnost ob dogajanju v zvezi z
dolino Glinščice. Drago Štoka je izpostavil priprave na srečanje vladnega omizja. Županski kandidat Vladimir Kukanj a je pozdravil prisotne, se zahvalil za podporo in pozval k skupnemu delu, da se slovenščina spet vrne na občino Devin-Nabrežina. Julijan Čav-dek je orisal volilno kampanjo v Gorici in Krminu ter poročal o poteku rednega letnega občnega zbora European Free Alliance, na katerem je bil govor o pripravah na evropske volitve leta 2014. Igor Gabrovec je poudaril pomen podpisa "Sporazuma za prihodnost", skupaj s strankami PATT, SVP, UV, UAL, pri katerem je bila sklenjena medsebojna pomoč pri obrambi avtonomije v teh hudih kriznih časih. Peter Močnik se je zaustavil ob vložitvi osnutka državnega zakona za slovensko šolstvo, ki ga je SSk izvedla s pomočjo parlamentarcev SVP. Dokument predstavlja pomembno dopolnilo zakonskemu predlogu, ki ga je vložila senatorka Tamara Blažina. Člane sveta je tudi seznanil z novim sodnim prizivom proti združevanju slovenskih šol na Tržaškem. Maurizio Vidali je poročal o delovanju v tržaškem Pokrajinskem svetu in o kulturni pobudi, pri kateri so sodelovale slovenske šole. Pri tem je podčrtal, da je bila ta ena redkih, če ne celo prva slovenska kulturna prireditev v prostorih Pokrajinskega sveta. Predstavnik mladih Matija Mozenič se je dotaknil problema slovenskega šolstva in pri tem omenil nedavno objavljeno raziskavo Slo-rija. Obsodil je zlonamerna namigovanja, da je SSk proti vpisovanju italijanskih otrok v slovenske šole. SSk je preko svojih predstavnikov jasno povedala, da je treba vključiti v programe italijanskih šol poučevanje slovenskega jezika, kar je popolnoma druga stvar.
Sejo Deželnega sveta SSk je nato sklenila predsednica Fulvia Premolin in člane seznanila, da bo naslednje srečanje v drugi polovici leta.
DEVIN-NABREZINA
| Peticija občanov
Zvočno onesnaževanje avtoceste
S pošt. župan Občine Devin-Nabrežina in spošt. predsednik Dežele FJk Zadeva: zvočno onesnaževanje, ki ga povzroča avtocestni promet v občini Devin-Nabrežina Kdor potuje po tržaškem odseku avtoceste A4, lahko opazi, da so bile v bližini naselij marsikje brez kakega razpoznavnega reda postavljene zvočne pregrade, saj ostajajo nerazumljivo odkrita območja pri Devinu, mestoma pri Sesljanu, Štivanu in večji del tudi pri Nabrežini, pa čeprav je tudi tu hrup neprestan. Naj poudarimo, da je v neposredni bližini avtoceste v omenjenih krajih nekaj stotin privatnih stanovanj.
Tako uprave Občine Devin-Nabrežina, ki so si sledile v zadnjem
desetletju, kakor tudi prizadeti občani so velikokrat opozorili družbo Autovie Venete, naj reši to skrajno neprijetno situacijo. Neposredno je bila poklicana tudi Dežela Furlanija Julijska krajina, a vse se je končalo z neštetimi obljubami, ki niso bile nikdar uresničene. Ker se stvari še vedno niso spremenile, podpisani prebivalci Devina, Sesljana, Štivana, Nabrežine in tudi drugih zainteresiranih območij pozivamo devinsko-na-brežinskega župana in predsednika Dežele, da spodbudita Družbo Autovie Venete in Cestno podjetje ANAS, naj do prvih mesecev leta 2013 končno postavita zvočne pregrade na robova avtoceste povsod tam, kjer je njena trasa speljana mimo naših vasi, ne da
Kocka je padla. Stranka Slovenska skupnost je napovedovala, da bo v primeru krivičnega razpleta glede krajevnih skupnosti v Gorici ubrala pot priziva na Deželno upravno sodišče. Ker je občinski svet 12. marca zavrnil vse predloge glede nove razmejitve rajonskih svetov, so -kot znano - pripadniki slovenske narodne skupnosti Marilka Koršič, Walter Bandelj, Božidar Tabaj in Lovrenc Persoglia ter deželni tajnik stranke Damijan Terpin 6. aprila pri Deželnem upravnem sodišču v Trstu notificira-li priziv proti občini Gorica in Deželi Furlaniji Julijski krajini. V teh dneh bi morali že biti znani prvi učinki odločitve, ki je v zadnjih tednih močno razburila duhove še predvsem zaradi bližnjih upravnih volitev.
Prejšnji petek, 20. aprila, so v Gorici o prizivu spregovorili in sedanje pereče stanje pokomentirali deželni tajnik SSk Damijan Terpin, deželni svetnik Igor Gabrovec, pokrajinski tajnik stranke Julijan Čavdek in - kot ugledni gost -odvetnik in akademski profesor, izvedenec v manjšinskem pravu, nekdanji guverner in trenutno deželni svetnik Doline Aosta Robert Louvin, ki je odločilno prispeval pri sestavi dokumenta. Srečanje je potekalo na sedežu dežele FJK v ul. Roma, saj smo tu doma vsi občani Gorice in dežele, je povedal Gabrovec, ki je na kratko orisal pot do sedanjega trenutka na deželni in občinski ravni. Zapletu bi se lahko izognili, ohranili bi lahko vsaj šest rajonov; "za to je bilo dovolj časa, a očitno ni bilo ne politične volje ne poguma, da bi se zadeva rešila". Stvar je resna in zadeva vso Gorico, je poudaril odv. Terpin. Povedal je, da je občinski odbornik in podžupan Fabio Gentile s predlogom o štirih rajonih očitno želel
razvodeniti prisotnost slovenske manjšine tako, da bi pretežno slovenske krajevne skupnosti vključil v večje, italijanske. S tem bi veliko škodo utrpeli tudi rajoni, ki so po svoji tradiciji pretežno furlanski. Tako bi bilo seveda skoraj nemogoče udejanjati pravice, ki jih daje zakonodaja za zaščito narodnih pravic. Politični cilj sedanje uprave bi bil prav ta! Gre za strategijo, ki jo od nekdaj
no je, da bo za upravljanje občine imenovan komisar. Terpin je jasno povedal, da je morala občinska uprava najti primerno rešitev in da zato krivda za komisarsko upravo gotovo ne bo padla na slovensko stranko; "odgovornost bo nosil župan s svojimi odborniki". Na Deželnem upravnem sodišču se ne razpravlja o politiki, temveč o zakonih, gre za pravne in tehnične zadeve! Prof. Louvin
na
uporabljajo večinske uprave, ki so sovražne do manjšinskih skupnosti. "Gentilejev predlog je bil prava agresija na našo manjšino". Zavrnili so ga vsi rajonski sveti. Mi smo predstavili svoj predlog, ki bi lahko bil sprejemljiv za Deželo, a Romo-lijeva uprava ga ni sprejela. Krajevne skupnosti so izredno pomembne, saj so - s predsednikom na čelu - glavna vez med občani in županom oz. občinsko upravo. Ker deželna uprava ni spremenila zakona, občinska pa ni našla primerne rešitve, "nismo imeli alternative". Če bo potrebno, "smo pripravljeni iti do Strasbourga, saj po našem mnenju gre za grobo kršenje temeljnih manjšinskih pravic". Priziv na DUS bo po vsej verjetnosti pomenil odložitev upravnih volitev v Gorici. Kakšne so posledice odložitve, "pa verjetno še pristojni uradi na Deželi ne vedo". Mož-
Povejmo na glas
je pribil, da ima slovenska manjšina zakonsko utemeljeno "pravico po globalni zaščiti, po tem, da živi in ne samo preživi". Dejstvo, da občina ni našla rešitve, je privedlo do ukinitve rajonov, kar je zelo hudo. Zakon 38/01 je uvedel pomembno načelo, ki prepoveduje nižanje ravni zaščite. Zaradi krize res skušajo krčiti stroške, toda to ni pravi način! "Ne smejo se ukinjati organi, ki zagotavljajo participacijo manjšinskih skupnosti", pravice, ki jih jamčijo sama ustava in mednarodni sporazumi. Louvin je sicer izrazil zaupanje v DUS, ni pa izključil možnosti obravnave tudi v ustavnem sodišču. Skupno z odvetnikoma Terpinom in Močnikom torej s čvrstimi argumenti skuša doseči ponovno vzpostavitev zakonitosti in vnovično uvedbo vseh rajonskih svetov. Razlogi za upanje so.
bi pri tem opustila avtocestni servisni postaji Devin -Jugin Devin - Sever.
Časovni termin je bil postavljen za to, da se preneha vsaka nadaljnja izguba časa. Avtocesta teče namreč tudi po ozemlju Občine Devin-Nabrežina že štirideset let in tako dolgo zvočno onesnaževanje, ki ga povzroča promet po njej, je gotovo oškodovalo zdravje prizadetega prebivalstva. Če torej omenjeni časovni rok ne bo spoštovan, si podpisniki tega protestnega pisma pridržujemo pravico, da vložimo kazensko ovadbo proti Družbi Autovie Venete in Cestnemu podjetju ANAS.
S tem svojim protestom bi še radi opozorili na veliko nelagodje, ki ga povzroča hrup hladilnih naprav na tovornjakih, ki so predvsem poleti parkirani za avtocestno servisno postajo Devin - Jug. Poleg tega je treba še dodati, da je nasip pod tem parkiriščem na nekaterih mestih večkrat spre-m enjen v s m etišče. Devin-Nabrežina, 16. aprila 2012
Skupno dobro, kaj je to?
Seveda zelo dobro vemo, kaj je skupno dobro, naslovno vprašanje pa se postavlja zato, ker se zdi, da je na skupno dobro marsikdo pozabil in ga je treba zato nanj spomniti. Zadeva je toliko bolj vredna obravnave, ker se v italijanskem političnem življenju dogajajo razkritja, ob katerih človek ostane brez besed. Prisvojitev denarja, korupcija vseh vrst, nesramni družinski klientelizem in celo diamanti ter zlate palice, vse to prihaja na dan brez prestanka, da ne govorimo o financiranju političnih strank. Te od javnega denarja prejemajo velike vsote in ugotovljeno je bilo, da le dobro tretjino porabijo za volitve, za kar je denar namenjen, o ostalih dveh tretjinah se zelo malo ve. V takšnih razmerah se je mogoče več kot upravičeno vprašati, kaj je z našim skupnim dobrim, za katero prvenstveno skrbi ali naj bi skrbela politika in še posebej tista na vrhu, torej visoka politika. Politika upravlja skupne stvari vseh in logično bi bilo, da tudi v dobro vseh, in če tega ne počne, izgubi temeljno verodostojnost ter s tem spodjeda družbeno trdnost. O tem, namreč o skupnem dobrem, je prejšnji teden poglobljeno razpravljalo Drugo cerkveno zborovanje Triveneta v Ogleju, kjer je strnilo svoja najnovejša spoznanja o trenutku, v katerem živimo, kar petnajst škofij severovzhodne Italije. Skupno dobro je nepogrešljiva smer in cilj vsake zdrave družbe, brez tega cilja si smiselnega razvoja sploh ni mogoče predstavljati. Skupno dobro gre tudi tako daleč,
da posebno zavzetost namenja vsem tistim, ki niso deležni dobrega v tolikšni meri, da ne bi bili zaradi pomanjkanja ali zapostavljenosti ogroženi. To pomeni solidarnost z revnimi oziroma tistimi, ki zaradi sedanje krize ne morejo živeti dostojnega življenja, kakor tudi solidarnost s pribežniki, torej s tujci in njihovimi drugačnimi kulturami. Ob vseh teh ugotovitvah, ki nas spodbujajo v smeri srečnejšega sobivanja in resničnega medsebojnega razumevanja, se zdi obnašanje visoke politike prava porogljiva farsa. Se kdo želi iz ljudi delati norca? Da niso nekateri nemara izgubili stik z realnostjo in s stiskami mnogih in premnogih? Kaj se ni ob vseh sedanjih škandalih mogoče vprašati, koga sploh predstavljajo nekateri izvoljeni predstavniki in ali niso zaupanja volivcev kaznivo zlorabili? In kako skrbijo za skupno dobro, če pa se prepad med bogatim slojem in vsemi ostalimi nenehno poglablja ter ruši tisto pravičnost, ki še vendar obstaja. Da ne govorimo o zares revnih, kjer ni videti nikakršnega političnega programa, da bi zanje zares nekaj odločilnega storili in jih potegnili iz brezna ponižanih in razžaljenih. Skupno dobro je očitno vrednota, ki je vse preveč postala glas vpijočega v puščavi ali pa je tudi ta glas že povsem oslabel in govori le samemu sebi. Lahko pa so prav sramotna razkritja zadnjega časa popolno nasprotje dobrega, pričetek očiščenja in smiselnejšega novega obdobja. Upati je, da res.
Janez Povše
" ~ ^ A*V
Scott Steen (foto I. Petaros)
POGOVOR
Programski vodja Bojan Volk predstavlja Jazz hram v Divači
Verjamem, da kulturno bogatimo
naš lepi Kras"
sprotnem primeru pa bo stagniral, predvsem po odgovornosti organizatorjev.
Ste v vseh teh letih vzpostavili mrežo sodelovanj s profesionalnimi jazzisti, npr. glasbeniki, a tudi kritiki, organizatorji in društvi? Ali lahko Jazz hram postavimo na zemljevid
na razporeditev najboljša - s tem zapolnjujemo koncertno praznino, ko ni festivalov, saj so ti večinoma v poletnih mesecih. Kakšni večeri so vam najbolj pri srcu? Kakšna je sestavina dobrega vzdušja v Jazz hramu?
Meni osebno so najbolj všeč intimni večeri, ko je glasba zelo tiha, kar akustika prostora tudi omogoča. Tak je bil npr. koncert Kaučiča-Maierja-de Mattie, ki sem ga prej omenjal. Za intimne koncerte je zaslužna tudi publika, ki se med nastopi ne pogovarja, ampak zbrano posluša. Zanimivo je, da se je publika začela tako obnašati spontano, mi jih nismo nikdar terorizirali z ukazi, da se med koncerti ne govori. S tem smo prešli od prvotne ideje pred sedmimi leti, torej lokala z živo glasbo, ki jo igrajo praviloma v ozadju, do pravega koncertnega prizorišča, kjer je glasba postavljena v ospredje. Dobro vzdušje je siner-gijski učinek dobre organizacije, dobrih glasbenikov in dobre publike. Poslušalci so žejni dobre glasbe, po drugi strani pa glasbeniki čutijo, ali je njihovo sporočilo doseglo poslušalce in ga razumejo - oba pa v isti prostor postavi organizator. Zato trdim, da je tak prostor dragocen, saj se v njem rojevajo glasbeni presežki. Včasih prav začutiš vibracije, kako poslušalce "prime" energija z odra, in če nastane tako vz-dušje, lahko nastane nekaj nepopisnega. Glasbeniki se k nam radi vračajo predvsem zaradi posebnega vzdušja.
Katera je po vašem mnenju največja posebnost vašega hrama, za kar bi vas veljalo obiskati?
Intimen ambient jazz kluba, dober program in kozarec dobrega vina.
Še osebno vprašanje: kaj bi nam jazzovskega predlagali v posluh? Imate kaj posebnega v ušesih zadnje čase?
Še vedno mi v ušesih zveni nedavni koncert kitarista Sama Šalamona, ki se je med evropsko turnejo ustavil pri nas z ameriškima saksofonistoma Lorenom Stillmanom in Johnom 0'Galla-gherjem ter italjanskim bobnarjem Robertom Danijem. To je bila zame zelo močna glasbena izkušnja, saj take glasbe še nisem slišal. Odkril sem nekaj povsem novega, razširili so mi glasbena obzorja. Pri 33 letih je Samo posnel že 9 studijskih albumov, kar samo po sebi priča o izjemni ustvarjalni moči tega glasbenika. Take in podobne koncerte si želim tudi v prihodnje.
Kje vas dobimo v Divači, kje pa na spletu?
Nahajamo se na Kraški cesti 32 v Divači, spletni naslov je www. jazzhram. com, prisotni smo pa tudi na facebook-u.
Jazzhram je shramba dobre, tihe glasbe, ki glasno odmeva globoko v duši. V prelepi skalni "kantini"pašekako “paše"kozarec vina in prijeten klepet z najdražjimi...
mo biti drugim za zgled in spodbudo ter upamo, da nam bo še kdo sledil. Verjamem in upam, da z našim početjem kulturno bogatimo naš lepi Kras.
Ali se je klub spremenil v teh letih? Koga ste že gostili v njem?
Klub se stalno spreminja in nadgrajuje v smislu opreme, oglaševanja, ponudbe in ne nazadnje programa. Vsako leto je kaj novega - letos smo tako prvič zastavili vse koncerte že pred začetkom sezone, kar nam je omogočilo izdelavo sezonskih programskih knjižic in tudi abonmajsko ponudbo. Naša posebnost je tudi ponudba vin kraških, istrskih in v zadnjem času tudi briških vinarjev, saj se ob dobri glasbi prileže kozarec dobrega vina. V našem klubu so igrali že skoraj vsi glasbeniki s slovenske jazz scene, močne vezi imamo tudi v sosednji Italiji, predvsem Trstu in Vidmu,	v
zadnjem času pa se trudimo pridobiti tudi ameriške jazz glasbenike, ki so na turnejah po Evropi. Če omenim samo nekaj izstopajočih imen: lanski nagrajenec Prešernovega sklada Zlatko Kaučič, Howard Curtis, Na-sheet Waits, Alexander Ba-lanescu, Daniele D'Agaro,
Mia Žnidarič, Oto Pestner, Terrafolk, Drago Gajo, Robert Jukič, Tamara Obro-vac in še mnogi drugi.
Kako ljubiteljska javnost spremlja vašo koncertno ponudbo? Kdo so obiskovalci in kam vse seže vaš glas?
Za učinkovito oglaševanje so potrebna sredstva, ki nam jih vedno primanjkuje. Za oglaševanje uporabljamo spletne in tiskane medije, seveda po naših zmožnostih. Po izkušnjah sodeč, večina obiskovalcev pride k nam zaradi programa ali po priporočilu koga, ki je pri nas že bil. Obiskovalci so različnih starosti in poklicev, vsem pa je skupno to, da želijo poslušati glasbo, ki jih bo obogatila na tak ali drugačen način. Obiskovalci prihajajo na koncerte z območja celotne Primorske (obal-no-kraška, goriš ka in notranjska regija), iz Ljubljane, območja Trsta, Furlanije, pa tudi iz Hrvaške.
Ste morda v vseh teh letih doživeli trenutek, ko ste rekli: "Glej, pa nam je uspelo"?
Že večkrat smo si to rekli. To pa zato, ker čez čas sami sebe presežemo. Dogaja se že od samega začetka in vem, da se bo še naprej. Dejstvo je, da smo se znašli na jazzovskem zemljevidu, kar se ne da storiti na hitro, predvsem z našim proračunom. Skozi celotno obdobje smo delali na "znamki" Jazz hram in imeli v gosteh veliko slovensko in sve-
tovno uveljavljenih glasbenih imen, kar je veliko pripomoglo k prepoznavnosti kluba po Sloveniji. Zasedba "Samo Šalamon 2alto" se je štiri dni po koncertu v Jazz hramu predstavila v Cankarjevem domu v Ljubljani, kar je eden od zadnjih primerov, ki kažejo, da uspešno delamo. Na januarskem koncertu vNew Yorku živečega afriškega basista Francisa Mbappeja zaradi omejene kapacitete kluba nismo mogli sprejeti vseh ljudi, ki so prišli na koncert. Ker je za tovrstne dosežke potrebna gromozanska količina truda, časa, energije in še marsičesa, skoraj po vsakem uspelem koncertu rečemo, da nam je uspelo.
Ali aktivno spremljate in "osebno poznate" glavne akterje slovenske jazz scene? Kako doživljate in ocenjujete slovensko jazz ustvarjanje ter morda koncertno in festivalsko ponudbo mednarodnega značaja v naši državi? Morda kako ime, predlog, nasvet?
Aktivno spremljamo jazz sceno in se tudi oseb-
no poznamo z večino glasbenikov. Slovensko jazz ustvarjanje je na zavidljivi ravni in dobesedno prekipeva od ustvarjalnosti, kar vzdržuje potrebo po koncertnih prizoriščih. Ocenjujem, da je festivalska ponudba v Sloveniji dobra, klubska scena pa slabo razvita. V Ljubljani imamo Jazz festival s 50-letno tradicijo, v Kopru Baladoor, Marezijazz in Jeff, v Ravnah na Koroškem Jazz Ravne, v Trstu Trieste loves jazz in mnogo drugih. Na festivalih se da poslušati dober jazz, problem vidim morda v dejstvu, da je organizatorjem zelo pomembno, da nastopajo velika in ugledna jazzovska imena. Po svoje jih razumem, saj le-ti pritegnejo poslušalstvo. Mogoče bi programski vodje morali zavestno dati možnost nastopanja domačim izvajalcem, ki še niso uveljavljeni, a imajo kaj povedati in pokazati. V tem vidim predvsem vlogo klubov, ki naj bi bili prostor, v katerem se glasbeniki kalijo in dozorevajo. Menim, da se v Sloveniji ustvarja ogromno dobre glasbe, ki pa ne najde poti do poslušalcev. Zato programa festivalov in klubov ne bi smela voditi izključno želja po dobičku, ampak predvsem ljubezen do dobrega jazza. Tako bo lahko slovenski jazz napredoval, v na-
"jazz krajev" v Sloveniji? Ali morda sodelujete s slovenskimi, a tudi italijanskimi "delavci" onkraj nekdanje meje, na Tržaškem, Goriškem ali Videmskem?
Vzpostavili smo dobre vezi z glasbeniki, nekoliko manj z organizatorji, čeprav se tudi na tem področju počasi kaj premika. Povabljeni smo že bili h koprodukciji koncerta ali festivala, pa tudi mi smo že marsikateremu izvajalcu pomagali pri pridobivanju dodatnih koncertov; glasbeniki na turneji namreč potrebujejo kritično maso nastopov. Na koncu imamo vsi koristi od tega, tako glasbeniki, ki lahko nastopajo, kot organizatorji, ki dobimo dobro glasbo na odru. Ni skrivnost, da so bendi na turnejah zelo dobro uigrani. Kritiki nas zadnje mesece spoznavajo predvsem po albumu, ki je bil v živo posnet v Jazz hramu in na katerem svoje improvizacijske veščine predstavljajo izjemni glasbeniki Mas-simo de Mattia, Giovanni Maier in Zlatko Kaučič. Album so namreč naslovili “The Jazz Hram Suite", kar nam kot organizatorjem predstavlja velik poklon. Zanj se je v naših in tujih medijih zvrstilo kar nekaj recenzij priznanih glasbenih poznavalcev, ki si jih lahko preberete tudi na naši spletni strani.
Kdaj je na voljo koncertna ponudba?
Koncertna sezona v Jazz hramu vsako leto traja od konca oktobra do zadnje sobote v marcu, praviloma en koncert vsak drugo soboto, izjemoma tudi več. Skozi leta smo ugotovili, da je takš-
Vas Divača pri Sežani na Krasu ima nekaj smole. Premalo je zanimiva v primerjavi z bližnjimi Škocjanskimi jamami in preblizu Trstu, da bi se obvarovala pred kolonami lačnih nedeljskih izletnikov, ki poznajo le picerije in gostilne, kjer "se malo plača in dobro je". V vasi na železniškem razpotju se skriva marsikaj presenetljivega. Jazz hram je tisto, kar bi najmanj pričakovali, pa vendar: v podzemnem prostoru redke lepote se zbirajo ljubitelji raznoterega jazza in poslušajo odmev di-vaškega apnenca. O uspešni zgodbi "kantine", ki je stopila na zemljevid slovenskega jazza, smo se pogovorili s programskim vodjo,
Bojanom Volkom.
Preletiva zgodbo vašega hrama dobre glasbe in se spomniva, kako ste začeli.
Leta 2005 nas je nekaj navdušencev Društva za kulturno-umetniške dejavnosti NOVA, v katerem klub deluje še danes, začelo to “misijo nemogoče" in niti v sanjah si nismo predstavljali, da bo Jazzhram postal to, kar je danes. Ker smo vsi glasbeniki, smo si ga na začetku zamišljali kot nekakšen lokal z živo glasbo. Za večino ljudi je živa glasba one-man band ali manjša zasedba, ki igra dalmatinske "šlagerje" ali zimzelene pesmi ter z njimi predvsem zabava ljudi. Odločili smo se obrniti ta stereotip na glavo. Želeli smo koncerte polnokrvnih kreativnih bendov, ki se na odru potijo in ne samo zabavajo ljudi, ampak se jim skozi glasbo tudi razdajajo, nekaj sporočajo. Take zasedbe smo vseskozi iskali in jih tudi še naprej bomo.
Ste si hram, pravzaprav "kantino" v živi skali, zamislili sami?
Ne, tak prostor obstaja že vrsto let. Prvotna funkcija hrama je bila ledenica, v kasnejših letih pa sta v njem našli mesto picerija in kasneje vinoteka. Menili smo, da bi to lahko bil odličen ambient za jazzovske koncerte, kar se je v zadnjih letih izkazalo za odlično idejo.
Je vaša ljubezen do jazza potrebovala nekakšne potešitve?
Vsi v ekipi Jazz hrama smo tako ali drugače povezani z glasbo, posebno jazzom. Deloma smo se organizacije jazzovskih koncertov lotili iz obupa oz. razočaranja nad splošnim stanjem duha v družbi in odnosa le te do kreativne in improvizirane glasbe. Mediji so nas sprogrami-rali do te mere, da porabljamo le hite. Ne trdim, da so vsi hiti nekakovostni, moti pa me, kako nas mediji na vsakem koraku z njimi posiljujejo. Povprečen poslušalec tako zelo težko prisluhne čemu drugemu: jazz je zato marginaliziran in zdi se, da bo tak tudi ostal. Za nekomercialno naravnane zvrsti je vsaj na začetku potrebno vložiti velik odmerek energije in “napora", za kar povprečen človek danes
dušenost. Ta nas žene naprej in ravno zaradi nje nam ni bilo težko stisniti zobe in vlagati nešteto ur prostega časa v organizacijo koncertov. Okolje ne spodbuja odkrito tovrstnih "alternativnih", ni pa jim tudi izrecno nenaklonjeno. Če se zberejo pravi ljudje, se lahko z veliko dobre volje dosti postori. Mi se v nobeni točki nismo ustrašili, da našega udejstvovanja okolica ne bi sprejela, ker bi bili tako vnaprej obsojeni na neuspeh. Sedaj želi-
nima priložnosti. Stanje lahko primerjamo s tem, da je lažje površinsko brskati po spletu, kot si vzeti čas za branje knjige. Na srečo bo vedno obstajal delček populacije, ki je pripravljen pri-
sluhniti tovrstni glasbi. Drugi vz-rok, da smo se odločili za jazz klub, je bilo splošno mrtvilo na področju jazzovske glasbe, ki je predvsem odraz kroničnega pomanjkanja koncertnih prizorišč. Za razliko od večine smo se odločili, da z veliko mero vneme zavihamo rokave in damo kot organizatorji svoj prispevek slovenski ponudbi jazz glasbe.
Je bilo težko stopiti na to pot prav v Divači, sredi Krasa? Ali ta prostor omogoča in spodbuja tovrstne "alternativne" iniciative?
Povsod je težko stopiti na tako pot, ampak naše gorivo je nav-
26. aprila 2012
Kristjani in družba
Misli iz knjige duhovnika Pier Antonia Belline
Biti duhovnik ni lahko (16)
Rusija/V težkih časih
Molitev za prihodnost Pravoslavne cerkve
Kakšen je bil Castellerio? Kakšen vtis je napravil na dečke, ki ste pravkar izšli iz gnezda in ki ste prihajali tudi iz najbolj nepoznanih furlanskih vasic?
"Tovarna duhovnikov (kakor pravi Belina semenišču) je bila gromozanska zgradba, postavljena na čudovit kraj, saj je bila na vrhu rahlega klanca, ki so ga omejevali živa meja in stoletna drevesa. Na vrhu klanca je bil spomenik sv. Pavlina Oglejskega, oglejskega patriarha, ki je bil ob koncu 8. stoletja prijatelj in svetovalec Karla Velikega. Spomnim se, kako neskončno veliki so bili prostori, s tistimi neskončnimi hodniki, spomnim se prostornih dvorišč, polnih dečkov in duhovnikov, spomnim se, kako so bile v spalnicah postelje postavljene v vrstah, kakor tudi mize v jedilnicah. Kontrast z mojo borno do-
mačo hišo, ki smo jo takoj po vojni za silo popravili, ker je bila bombardirana, je bil prevelik, da ne bi bil prevzet. Toda ta prostornost in mogočnost se je hitro prelevila v zadrego in strah, da si
venomer na nepravem kraju. Treba je imeti pred očmi, da sem bil sam navajen spati skupaj s svojimi brati - trije smo bili skupaj v eni postelji. Jedli smo s skodelo v naročju. V sedmih smo živeli v eni kuhinji in treh majhnih sobah, umivali smo se v umivalnem koritu, svojo potre-
bo pa smo opravljali v hlevu, zraven repa naših krav.
V semenišču si lahko slišal govoriti karnijsko, furlansko, slovensko, italijansko, benečansko iz okolice reke Piave, furlansko iz Doline Asio, čeprav je bil edini dovoljeni jezik italijanski, kakor je strogo določal stoti člen seme-niškega pravilnika: "Vsi bodo vedno morali pravilno govoriti v italijanskem jeziku". Ta člen so napisali tisti, ki so ga sto in stokrat tudi sami kršili. Bilo je izredno težko, kakor tudi neumno in kruto, porezati kulturne in bivanjske korenine. Velika večina študentov je namreč izhajala iz družin, kjer je materni jezik bila furlanščina s svojimi številnimi različicami in izrazi, ki smo jih srkali vase kot materino mleko.
Ko sem gledal nazaj, sem se pogosto spraševal, kako smo lahko prizadejali takšno škodo naši kulturi v Božjem imenu ... Pa kakšnega Boga so imeli"?
Koliko vas je tisto leto vstopilo v semenišče? "Bilo nas je 75. V škofijskem tedniku La Vita Cattolica je bil takrat članek, ki je, potem ko je povedal, koliko Božje milosti je bilo podarjene naši nadškofiji, z velikim realizmom postavil vprašanje: "Koliko jih bo prišlo do cilja"? Anonimni pisec članka si najbrž še zdaleč ni mogel pred-
stavljati, da se bo avantura tistih petinsedemdesetih spremenila v "kobariško katastrofo" (poraz pri Kobaridu, ki mu mi pravimo "čudež", uporabljajo Italijani tudi v tem oziru, op. prev.). Samo enajst nas je namreč prišlo do konca".
Kakšen je bil "tekoči trak" tiste tovarne?
"Natančno se spomnim monotonega ponavljanja dni v semenišču. Dovolj bi bilo opisati en sam dan. Tako je npr. napravil Solženicin, saj se je, ko je hotel opisati življenje v koncentracijskem taborišču, omejil le na to, da je opisal "En dan Ivana Deni-soviča". En dan v semenišču je bil sestavljen iz natančnih urnikov, molitev na povelje, študija in rekreacije, ki so jih merili s prav bolno natančnostjo in ponavljanjem. Da bi si lahko bolje predstavljali, naj povem, kako je duhovnik Titta Compagno, ki je bil rojen leta 1906 in posvečen leta 1935, imel istega rektorja, istega spirituala (predstojnik, ki je v semenišču zadolžen za duhovno življenje, op. prev.), enake knjige za dogmatiko, moralko, kanonsko pravo, enak urnik, enake pobožnosti in pravila in celo enak jedilnik. Dan po mojem vstopu v semenišče je bila sreda, pa smo za kosilo jedli testenine. Zadnjo sredo v juniju leta 1965 smo spet jedli testenine. Prav mogoče je, da jih je celo skuhala ista redovnica. Je lahko še kaj bolj podobnega tekočemu traku"?!
Andrej Vončina
Več deset tisoč vernikov je v nedeljo, 22. aprila, v Moskvi z molitvijo izkazalo podporo ruski Pravoslavni cerkvi. Molili so tudi za "po-boljšanje" punk rock feministk, ki jim zaradi nastopa pred oltarjem cerkve grozi sedemletna zaporna kazen. Feministična skupina je z nastopom kritizirala cerkveno podporo ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu. Članice protestne skupine Pussy Riots so februarja, oblečene v mini krila, skočile pred oltar cerkve Jezusa Odrešenika v Moskvi in zapele nekaj verzov pesmi, ki je obsodila odkrito podporo ruske Pravoslavne cerkve Vladimirju Putinu v kampanji za predsedniške volitve. Incident sprva ni dvignil veliko prahu, članice skupine in novinarje, ki so spremljali nastop, so le začasno pridržali in nato kmalu izpustili. Tri članice sku-
pine pa so čez mesec dni ponovno priprli in od takrat so v priporu ter čakajo na začetek sojenja zaradi obtožb o huliganstvu. Cerkev pa je incident spremenila v pravi povod za protest. Kmalu so se pridružili še drugi podporniki Putina in s skupnimi močmi so oblikovali gibanje, ki lahko konkurira demonstracijam proti Putinu pred predsedniškimi volitvami, poroča francoska tiskovna agencija AFP.
Patriarh ruske Pravoslavne cerkve Kiril je na dan slovesnosti pred glavno moskovsko cerkvijo vodil jutranjo molitev, ki se je je po podatku mestnih oblasti udeležilo 65.000 vernikov. Patriarh je dejanje skupine Pussy Riots obsodil in označil za svetoskrunstvo. Istočasno je izrazil ogorčenje, da nekateri incident obravnavajo kot "legalno izražanje človeške svobode".
Medsebojni človeški odnosi
Praznina smisla v Evropi
Gotovo se strinjate, da verstva ne morejo rešiti ekonomskih, ekoloških, političnih, pa tudi ne socialnih težav v našem svetu. Za vse to so poklicane druge strukture, ki jih imamo na voljo. Verstva pa lahko ponudijo drugo strukturo za reševanje teh problemov - to imenujemo miselnost srca. To je vse tisto, kar ni dosegljivo državnim zakonom kot tudi ne političnim ali ekonomskim programom, je pa lastno vsaki veri.
Zavedati se moramo, da človeštvo nujno potrebuje družbene, politične pa tudi ekološke reforme, ne smemo pa prezreti, da prav tako potrebuje tudi duhovno prenovo. Vse vere lahko ponudijo človeštvu osnovni občutek zaupanja kot tudi občutek smisla življenja ... Vsaka vera pa dobi pri verniku zaupanje šele, ko ta razreši takšne ali drugačne napetosti, ki jih ima v zvezi z vero. Ko to doseže, pokaže spoštovanje do svoje tradicije, svetinj in obredov, od tistih, ki niso
verni.
Vsi tisti, ki so kjerkoli po svetu skušali uničiti vero, so istočasno uničevali tudi smisel življenja. Veliko je ljudi, ki enostavno ne vedo več, po katerih temeljnih vrednotah naj sprejemajo vsakdanje
majhne ali velike odločitve, ki jih v življenju nujno morajo sprejeti. Ostajajo pred vprašanjem, katerim smernicam naj sledijo in kaj je prednostno v njihovem življenju,
saj moralna merila kot tudi življenjske smernice, ki so jih z vzgojo sprejemali rodovi, ki so živeli pred njimi, zanje v glavnem ne veljajo več. Kriza, ki nastane v človeku, prinaša zmedo, zato pogosto človek zapade v alkohol, strah, narkomanijo, kriminal ... Vse to razkraja družbo, kot jo razkrajajo škandali v politiki, ekonomiji pa celo v sindikalnih vrstah.
Tako lahko opažamo, da se je Evropa znašla v neki praznini smisla, vrednot pa tudi življenjskih norm. To se najprej odraža v posamezniku, nato v družbi nasploh, kakor
tudi v politiki, ki je tudi del te družbe. Vse države na svetu imajo neki gospodarski in pravni red. Ta pa nikjer ne deluje brez etičnega soglasja, brez etike državljanov. Postmoderni svet potrebuje prav to: skupne vrednote, skupne cilje, ideje in vizije. Ko to spoznamo, pa se nam odpre sporno vprašanje: Ali vsega tega ne predstavljajo in oznanjajo vere? Ker pa nekateri ne želijo omenjati vere ali še manj biti verni, se mnogi izrekajo za moralo brez vere. Čeprav ne moremo zanikati, da so tudi mnogi nereligiozni ljudje osebe z načeli, vrednotami in normami in poznajo kriterij resnice in laži.
V zibelko nam je bil položen čut pravičnosti, zato je prav, da se zavemo, kaj piše v 1. členu o človekovih pravicah OZN, ki je bila objavljena 10.12. 1948.: "Vsi ljudje se rodijo svobodni in enaki po dostojanstvu in pravicah. Obdarjeni so z razumom in vestjo in naj se obnašajo drug do drugega v duhu bratstva". Ta duh bratstva naj bi v nas zorel ne glede na naš pogled na svet ali kraj bivanja.
Ambrož Kodelja
60-letnica smrti filozofa dr. Aleša Ušeničnika
Prodoren slovenski mislec zaslužen tudi za ustanovitev SAZU
Pred 60 leti je 28. marca umrl v Ljubljani eden izmed največjih slovenskih filozofov, dr. Aleš Ušeničnik. Rodil se je v Poljanah nad Škofjo Loko 3. julija 1868.
Izredno nadarjenega dečka so po osnovni šoli poslali študirat v gimnazijo v Ljubljani, kjer je stanoval v Alojzijevišču. V tem zavodu so mladim dijakom nudili poglobljeno versko vzgojo, ki je bila mnogim odlična osnova za duhovniški poklic. Tako se je tudi Aleš (podobno kot njegov dve leti starejši brat Franc, ki je ravno
tako umrl pred 60 leti 2 tedna za Alešem) odločil za bogoslovni študij. Škof Missia mu je v Rimu poskrbel bivanje v papeški ustanovi Germanicum in študij na Gregoriani, kjer je doktoriral iz filozofij e in teologije. Kmalu po mašniškem posvečenju se je vrnil v domovino in po dobrem letu in pol dušnega pastirstva sprejel profesorsko službo v bogoslovju oziroma na teološki fakulteti novoustanovljene ljubljanske univerze. Profesorsko službo je opravljal 41 let, predavanja pa je kot upokojenec nadaljeval do konca druge
svetovne vojne.
Ušeničnik ima velike zasluge za ustanovitev Slovenske akademije znanosti in umetnosti leta 1937. Tedaj je tudi postal njen redni član v filozofsko-filološko-histo-ričnem razredu. Po vojni ga komunistična oblast ni več sprejela med člane, a Ušeničnik je kljub temu še vedno pomagal pri pripravi slovarja slovenskega jezika kot svetovalec za filozofsko terminologijo. Pomembno priznanje za filozofsko delo, zlasti glede novega tomizma, mu je prišlo iz tujine, saj je leta 1937 postal član
"Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu"
Humanitarno medicinska odprava Kenija 2012
Alison Kogoj, Anja Bleje, Anže Zorman, Maruša Škrjanec, Mateja Božič in Uroš Kotnik so študentje medicine in zdravstvene fakultete, ki se avgusta 2012 odpravljajo na trimesečno medicinsko humanitarno odpravo v Kenijo. Odpravo sta jim odobrila Medicinska fakulteta v Ljubljani in Ministrstvo za zdravje RS, organizirajo pa jo pod okriljem Sekcije za tropsko medicino, katere člani že od leta 1990 pripravljajo strokovno-humanitarne odprave v države tretjega sveta. Namen njihove odprave je nuditi osnovno zdravstveno oskrbo prebivalcem v tamkajšnji vasici Majivva, preventivno delovati na področju higiene, nalezljivih bolezni ter ustrezne prehrane in pitne vode. Nuditi želijo finančno pomoč za zdravljenje bolnikov s težjimi boleznimi. Želijo si tudi pridobiti izkušnje na področju tropske in potovalne medicine, ki
medicinska fakulteta v Ljubljani, porabljene bodo izključno za dobrobit bolnikov in za izdatke povezane s projektom Kenija 2012. Ena od akcij, ki so si jo zamislili za zbiranje denarja, je sms donacija, preko katere lahko vsakdo prispeva 1 evro s ključno besedo SONCE na 1919. In tudi tako je lahko vsakdo, čeprav z majhnim dejanjem, lepa sprememba v svetu.
postaja z razmahom potovanj	čedalje
pomembnejša veja medicine tudi pri nas. Njihov namen je tudi obveščati o pomenu pomoči tistim, ki jo potrebujejo bolj kot mi sami. Stroški odprave so veliki. Porabo sredstev nadzira
rtU*»anitarn0 medici»ska odprava
KENIJA xoi2
Pošlji SMS s ključno besedo
SONCE na 1919
in prispevaj 1€
več na www.kenija2012.net
znane Papeške rimske akademije sv. Tomaža Akvinskega.
Zelo zahtevno pa je bilo tudi njegovo uredniško delo v znanstvenih revijah Katoliški obzornik in Čas. V obeh je prispeval temeljite razprave in številne najrazličnejše zapise. Sicer pa je bil Ušeničnik plodovit pisec filozofskih in družboslovnih del.
Naj omenimo najprej njegovo Sociologijo iz
leta 1910. Gre za zelo obširno in poglobljeno delo, ki metodo-
loško še danes ohranja neko nezanemarljivo vrednost. Prav tako je izredna njegova Knjiga o življenju, ki jo Jožko Pirc v svojem poglobljenem delu z naslovom Aleš Ušeničnik in znamenja časov tako predstavi: "Sredi prve svetovne vojne izide 1. 1916 Knjiga o življenju. Ob večnem vprašanju človeka po smislu življenja zgradi Ušeničnik v njej svojevrstno, a izredno prepričljivo apologijo krščanske vere in življenja. Z lite-
rarnega in življenjskega vidika je to najlepša in tudi najbolj znana Ušeničnikova knjiga. Doživela je skupaj sedem izdaj in ponatisov ter prevode v češčino, hrvaščino in nemščino". Naj povemo, da so knjigo v prvih povojnih letih trikrat ponatisnili s ciklostilom v Gorici za potrebe slovenskih srednjih šol. Njegova Knjiga o življenju, tako ugotavlja Jožko Pirc v svojem poglobljenem delu o Uše-ničniku, je bila ob nastanku, je danes in bo lahko tudi še naprej prepričljivo razmišljanje o življenjskih vprašanjih, ki tarejo slehernega človeka.
Poleg navedenih del velja omeniti še njegov Uvod v filozofijo, Ontologijo, Knjigo načel in Filozofski slovar. Sicer pa so v letih od 1939 do 1941 izšli njegovi Izbrani spisi v 10 zvezkih.
(mab)
Kristi ani in družba
26. aprila 2012
PLESIVO
Jjurjevanje Slovenske zamejske skavtske organizacije
Kljub muhastemu vremenu občuten praznik tržaških in goriških skavtov
najpomembnejši trenutek v dnevu. Sveto mašo je daroval bovški kaplan Niko Čuk, ki dobro pozna skavte, saj je tudi sam skavt. Maši je sledila slovesna obljuba, s katero je bilo v organizacijo sprejeto lepo število novih članov. Goriška pokrajina ima sedaj deset novih volčičev, tržaška pa enaindvajset. Poleg volčičev, najm-lajših, so slovesno obljubili tudi izvidniki. Iz tržaške pokrajine je obljubilo triindvajset izvidnikov in en rover, iz goriške pa sedemnajst izvidnikov. Kljub slabemu vremenu so bili vsi mladi, ki so obljubili, da se bodo držali skavtskih načel, zelo veseli, da je prišlo do tega pomembnega in lepega dogodka. / SR
Kratke
Doberdob
Kot vsako leto smo tudi letos šolarji v Doberdobu nosili velikonočni ogenj po domovih.
Vsi, ki nosimo velikonočni ogenj, smo zadolženi tudi, da ragljamo z ragljo ali, kot pravimo pri nas, ropotamo. To delamo z izrednim
veseljem. Sedemo na kolesa in se trikrat na dan zapodimo zelo veselo po vasi. Naše ropotanje je pravo draženje psov, zato ti vsako leto na ta dan poskrbijo za pravi vaški lajež. Letos smo pri nošenju velikonočnega ognja nabrali 950 evrov za našo misijonarko s. Tadejo v Paragvaju. / Marco Peric
Romanje zaupanja na zemlji - Mednarodno srečanje mladih v Ljubljani
Romanje zaupanja na zemlji, ki ga pripravlja Skupnost bratov iz Taizeja, se bo letos znova ustavilo v Ljubljani. Na mednarodnem srečanju mladih v Ljubljani, od sobote, 28. aprila, do torka, 1. maja 2012, se bo zbralo okrog 1000 mladih iz vse Evrope in Slovenije. Mednarodno srečanje mladih na povabilo Slovenske škofovske konference pripravljajo ljubljanske župnije v sodelovanju s Skupnostjo bratov iz Taizeja in Društvom SKAM - Skupnostjo katoliške mladine. Srečanje je namenjeno mladim iz Slovenije in sosednjih držav, starim od 17 do 35 let, ne glede na njihovo veroizpoved. Tema srečanja je Odločitev za zaupanje. S srečanjem želimo mladim omogočiti poglobitev osebne verske izkušnje (vrnitev k izvirom vere), jim dati priložnost, da v molitvi (ponovno) odkrijejo pomen zbranosti in tišine in da o svoji molitvi, veri, dvomih (iskanju) spregovorijo in se pogovarjajo z vrstniki. Med romanjem zaupanja bodo mladi del časa preživeli skupaj z namenom, da bi bili bližje Bogu in drug drugemu ter da bi drug z drugim delili svoje življenjske izkušnje in skupaj odkrivali nove poti upanja in zaupanja. V času srečanja bodo mladi razmišljali ob posebni številki Pisma iz Taizeja za leto 2012, K novi solidarnosti, ki ga je brat Alois, prior Skupnosti vTaizeju, napisal ob koncu lanskega leta.
Podrobnejši program srečanja v Ljubljani je na voljo na strani: http: //katoliska-cerkev. si/
Ob 100-letnici rojstva g. Andreja Simčiča
Tudi on zasluži, da se ga spomnimo
Gospod Andrej Simčič se je rodil v vasi Hum, župnija Kojsko, 13. aprila 1912. Torej je bil le slab mesec mlajši od Rudolfa Klineca. Bila sta najbolj brihtna in zavzeta briška dijaka in študenta med vojnama v prejšnjem stoletju in zato najbolj obetavna duhovnika. Pričakovanja so se pri obeh povsem uresničila. Njuno mladostno prijateljstvo se je pozneje posebno pokazalo v tesnem sodelovanju pri delu v Gospodovem vinogradu, ko sta bila v letih 1938 - 1945 župnika v sosednjih farah, Simčič v Svetem Križu na Vipavskem, Klinec pa v Velikih Žabljah.
Na gospoda Simčiča me veže le nekaj spominov, bolj živim iz njegovega pastoralnega prizadevanja, saj žanjem tam, kjer je on v letih 1953 - 1977 oral, sejal in gnojil. Zato za ta zapis dopolnjujem svoje redke spomine nanj z brskanjem po raznih virih.
Prvi spomin: praznik v Plačah pri votlini Lurške Matere Božje. Polno ljudi na zagrajenem prostoru pred votlino in še zunaj njega, patri kapucini iz Križa in nekaj župnikov iz bližnjih župnij. Toda, kako se je duhovna temperatura zvišala, ko se je med duhovščino pri oltarju pojavil še "gospod Simčič"! Kar je zavalovalo v srcih vernikov, zlasti tistih, katerim je bil sedemnajst let župnik in pravi duhovni oče in brat v vojnih stiskah, je bilo čutiti tudi na zunaj.
Drugi spomin: pred kmečko hišo v Velikih Žabljah se ustavi ma-
jhen avto "topolino", iz katerega stopita gospod Kragelj in gospod Simčič. Le kje sta se domači župnik Jožko Kragelj in gospod Simčič srečala, da sta potem zavila še pred našo hišo? Kako je naenkrat postalo vse živahno v hiši - in to po napornem dnevu kmečkih opravil na njivi in v vinogradu -, saj je bilo potrebno v nekaj trenutkih pripraviti prostor za slovesen sprejem tako imenitnih gostov! Tata je hitro iz kleti prinesel steklenico najboljšega vina, kar ga je premogel, ne vem pa, kako se je znašla mama. No, kakšen kos kruha iz domače peči je bil vedno pri hiši in nekaj rezin pršuta tudi. Vsekakor je našo hišo tisti večer doletela velika čast.
Ta dva bežna spomina povesta, kaj je gospod Simčič pomenil vernemu ljudstvu srednje Vipavske doline pred nekaj desetletji. Gotovo je še kdo od starejših ljudi živ, ki bi znal povedati, kako je bil duhovnik svoj čas nekaj vzvišenega in kako je s svojo duhovnostjo in požrtvovalnostjo prispeval, da to ni bilo nekaj lebdečega v zraku, ampak zasidrano v življenju.
Andrej Simčič je postal duhovnik 8.12.1935. Takratni Sveti Križ je bil več let brez župnika, ker so ga pregnale fašistične oblasti. Za novega župnika se je mudilo, zato je bil Simčič posvečen s spregledom nekaj mesecev pred izpolnjenim štiriindvajsetim letom. Naslednji dan je bil že napisan dekret za Križ. Na svojo
prvo in najljubšo župnijo je prišel 4. januarja 1936. Pridigar na novi maši, 15. decembra, je omenil, da je Andrej "prvi povojni gojenec v malem semenišču v Gorici in prvi briški novomašnik po svetovni vojni".
Za izrednega častilca Matere Božje je moralo biti neizmerno veselje, ko je mogel pozdraviti Sveto-gorsko Kraljico v svoji župniji, v kapucinski cerkvi v Svetem Križu
2.	oktobra 1943 ob njenem
vračanju na Sveto Goro iz Ajdovščine.
Velik uspeh kriških let gospoda Simčiča je gotovo votlina Lurške Matere Božje v Plačah. Postavljena je bila na mestu, kjer je bilo prej vaško znamenje z že od sonca in vlage obledelo papirnato Marijino sliko, in sicer v spomin na vojne žrtve. Morda je to prvi spomenik padlim borcem, saj je bila votlina zgrajena leta 1946. Blagoslovil jo je 11. maja 1947 pooblaščenec goriškega nadškofa Margottija, poznejši apostolski administrator dr. Mihael Toroš. Msgr. Toroš je želel imeti blizu
sebe dobrega in sposobnega duhovnika Simčiča. Dne 20. 6. 1952 mu je pisal: "S tem odlokom vas imenujem za vikarja namestnika v starodavni župniji sv. Štefana, prvega mučenca. Hkrati vas s tem dekretom imenujem za dekana solkanske dekanije". V Solkan je gospod Simčič prišel šele 7. 2. 1953. Za tamkajšnjega župnika je bil imenovan 15. 3. 1954, ko se je msgr. Močnik odpovedal župniji
Solkan.
V solkanskih letih je bil gospod Simčič zelo dejaven v župniji in tudi na drugih področjih. Skrbel je za duhovni preporod župnije in za obnovo cerkvenih objektov (novi zvonovi, notranjost cerkve, preurejena po smernicah drugega vatikanskega koncila leta 1966 ob njeni 400-letnici, kaplanija predelana v župnišče in sedež dekanije).
Boleč trenutek tistega obdobja je bil njegov trimesečni zapor v Ljubljani (7.7. - 7.10. 1956). Leta 1955 je bil celo predsednik CMD-ja za goriški okraj, režimskega
stanovskega duhovniškega društva. Ker je zaslutil, da mu bo dejavnost v tem društvu verjetno ovira za napredovanje v Cerkvi, je iz njega izstopil. Pa je kmalu dobil ustrezno povračilo. Ker je bil drugače na mestu, so si kaznivo dejanje izmislili: na misijonu v Kobaridu naj bi 29.10.1955 pri spovedi neko ženo nagovarjal, naj se loči od moža. Zaradi spovedne tajnosti se pred sodnikom ni mogel zagovarjati. In kazen, izrečena na okrajnem sodišču v Tolminu 7. 4. 1956: 10 mesecev zapora in eno leto prepoved izvrševanja duhovniškega poklica. Okrožno sodišče v Novi Gorici je potem 19. 5. 1956 "v imenu ljudstva" kazen zmanjšalo na 6 mesecev, od katerih je potem prestal tri mesece. Ker je apostolski administrator dr. Mihael Toroš zdravstveno pešal, je izbral gospoda Simčiča za svojega naj ožjega sodelavca. 14.8.1959 ga je imenoval za svojega delegata. S tem mu je poveril "vso svojo juris-dikcijsko oblast v goriški administraturi izvzemivši oblast podeliti kako cerkveno službo”. Ko msgr. Toroš ni mogel več bir-movati, je dr. Josip Ujčič, beograjski nadškof in predsednik škofovskih konferenc, pooblastil gospoda Simčiča, da more deliti sveto birmo. 9.2.1963 je takšno dovoljenje zanj izdalo državno tajništvo v Vatikanu. Da bi bilo pri birmi še lepše, mu je 31. 5. 1963 to tajništvo podelilo privilegij, da pri birmi nosi mitro (glej fotografijo birme na Livku 20. 8. 1963, pred birmovalcem je dekan Ludvik Likar, za birmovalcem bogoslovec Silvo Česnik). Po
Toroševi smrti 23. 12. 1963 je g. Simčič vodil apostolsko administraturo kot kapitularni vikar do imenovanja novega administratorja in škofa dr. Janeza Jenka 30. 4. 1964. Več mandatov je bil g. Simčič škofijski svetovalec in član raznih cerkvenih svetov. Veliko si je prizadeval, da bi prišlo do zgraditve nove cerkve v Novi Gorici. Okoliščine so nanesle, da je bil imenovan za prvega, "začasnega soupravitelja nove župnije sv. Odrešenika v Novi Gorici", kar je bil od 4. 6. do 21. 7.1976, ko so se urejevale določene upravne zadeve novoustanovljene župnije.
Zaradi pastoralnih potreb je leta 1977 prišel v Solkan nov župnik, gospod Jožko Benedetič, gospodu Andreju Simčiču pa so določili vikariat Ravnico. Tam se je čutil malo odmaknjenega. Tudi materialno je težko shajal. O tem pričajo njegove prošnje za pravico do pokojnine. Moral se je celo zateči k dokazovanju, kako je pomagal pri narodnoosvobodilnem boju v Svetem Križu in koliko je pretrpel pod fašizmom: po 2. 8. 1942 je bil tri tedne v zaporu v Gorici in po 28. 6. 1943 šest dni v zaporu v Ajdovščini.
Da bi bil gospod Simčič vsaj delno poplačan za veliko ljubezen do Cerkve, je škof dr. Janez Jenko poskrbel, da je dobil 22.10.1964 od svetega očeta imenovanje za prelata, Frančiškovi bratje pa so se mu oddolžili za njegovo prizadevno sodelovanje in ljubezen do Svete Gore z imenovanjem za posinovljenca slovenske frančiškanske province sv. Križa. Za pravo plačilo za vse, kar je naredil na tem svetu dobrega, je gotovo poskrbel nebeški Oče, potem ko ga je 15. 7. 1986 poklical k sebi.
Vinko Paljk
Plešivo blizu Krmina, vasica na robu Brd, je v nedeljo, 22. aprila, gostilo približno dvesto skavtov, starih skavtov, staršev in skavtskih prijateljev. Slovenska zamejska skavtska organizacija je namreč tam imela slavnostno Jurjevanje in obljube. Priložnost so skavti izkoristili tudi za praznovanje šestdesete obletnice slovenskega skavtskega gibanja v Italiji in petintridesete obletnice SZSO. Ob tej priložnosti je izšlo tudi skavtsko glasilo Jambor s prispevki o delovanju mladinskega organizacije v preteklosti in sedanjosti. Aprilsko vreme ni pregnalo skavtov, čeprav dež ni bil najbolj milostljiv. Jutranji program so izvedli po vejah, to je starostnih skupinah. Najmlajši - volčiči in volkuljice -so jutro preživeli v družbi vrstnikov in lepih džungelskih iger. Nekoliko starejši -izvidniki in vodnice - so jutro preživeli v naravi; najstarejši - roverji in popotnice - pa
so se podali na pot in odkrivali bližnjo okolico. Tudi staršem ni bilo dolgčas, saj jim je vrata svoje kleti odprl prijazni in gostoljubni domačin Edi Keber, ki je z veseljem pokazal svoje prostore. Starši so tako lahko videli kar tristo let staro klet, ki je bila od nekdaj v lasti družine. Po ogledu pa so lahko tudi okusili žlahtno briško kapljico.
Tipično skavtsko kosilo s "pašto" je bilo pri prostorih bivše osnovne šole na Plešivem. Takoj zatem so se vsi premaknili pod streho pred Kebrovo kletjo, kjer je bil na vrsti
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
Nastop najmlajših športnikov AŠZ Olympia
Pester prikaz raznolike telovadne vadbe
V petek, 30. marca, pred velikonočnimi prazniki, je skupina predšolskih otrok ASZ 01ympia staršem in sorodnikom pripravila kratek prikaz dela. S pomočjo trenerjev in pomožnih vaditeljic Damijane Češčut, Mihe Vogrinčiča, Marije Jussa in Gioie Inno-centi so najmlajši pripadniki društvene skupine Gymplay najprej zaplesali Enkrat je bil en škrat, sledili so kratka štafeta "po pasje" in "po žabje" ter poligon. Telovadci, ki prihajajo iz vrtcev iz Steverjana, Pevme in goriških vrtcev iz ul.
Max Fabiani, ul. Brolo, ul. Romagna in Lasci-ach, so ob koncu bili nagrajeni z zlatim zajčkom. Prikaz dela je navdušil prisotne; škoda, da so nadležne vodene koze nekaterim preprečile nastop.
V ponedeljek, 2. aprila, so pa otroci in trenerji sekcij ritmike, orodne telovadbe in show dance skupin AŠZ ()lympia pripravili Velikonočni prikaz dela.
V enournem programu so številnemu občinstvu pokazali, kaj so se v teh treh mesecih
naučili - tega je bilo res veliko; žal so tudi med večjimi otroki razsajale vodene koze, ki so
marsikaterega izmed njih zadržale doma.
C skupina ritmike (deklice 5-6 let) je uprizorila Ostržka, B skupina ritmike (deklice 6-7 let) je z dežnički zaplesala na ritme znane pesmice Supercal-ifragilisticexpialidocious, C skupina ritmike (7-9 let) pa je s
kolebnicami pripravila čisto ritmično točko na glasbo skladbe Pirates of the
Caribbean.
Na bradlji, drogu, krogih, v preskoku, parterju in akrobatiki sta se predstavili tudi obe skupini orodnih telovadcev. Predvsem starejša skupina je prikazala tiste vaje na orodju, s katerimi so februarja v Ljubljani orodni telovadci dosegli res odlične rezultate.
Tri točke so izvedle tudi plesne "show dance" skupine AŠZ 01ympia (Smooth Criminal, Oops i did it again in pa Little Red Riding Hood).
Starejša plesna skupina rit-mičark in show dance senior skupina sta prisotnim pokazali tudi plesno točko, s katero sta se 18. marca udeležili "Mednarodnega plesnega turnirja" v Lignanu in dosegli v svoji kategoriji bronasto mesto.
Za konec je vse nastopajoče in prisotne pozdravil predsednik AŠZ 01ympia Mihael Corsi in vsem zaželel veselo Veliko noč. Sledilo je sladko nagrajevanje vseh skupin, sladko nagrajeni so bili tudi vaditelji in trenerji Matija Komel, Marija Jussa, Maja Devetak, Miha Vogrinčič in Damijana Češčut.
Letošnji niz abonmajskih predstav trijezičnega festivala komičnega gledališča Komigo, ki ga prirejata Kulturni dom in kulturna zadruga Maja iz Gorice, ob sodelovanju različnih italijanskih in slovenskih ustanov ter pod pokroviteljstvom Fundacije Cassa di Risparmio iz Gorice, je uverturo zabeležil v sredo, 28. marca, ko se je prizorišča na velikem odru goriškega Kulturnega doma z vso mediteransko polnokrvnostjo "polastila" italijanska igralka, doma iz kraja Cuasso al Monte blizu Vare-seja ob švicarski meji. Marina De Juli se je ob uporabi razkošne palete komedijantskih gest, mimike, gibov predvsem pa igralskih izkušenj, ki si jih je pridobi-
KULTURNI DOM
J Komigo
Izvrsten nastop igralke Marine De Juli
la pri svojih učiteljih in vzornikih Dariu Foju in Franci Rame, goriškemu občinstvu predstavila z monokomedijo Ho visto un re -Videl sem kralja, imenitno razgibanim spletom v slogu žlahtnega ljudskega gledališča, ki spominja na prikaze nekdanjih srednjeveških potujočih igralcev. V njem je s pesmijo, lahkotnim poplesavanjem po odru, držeč v rokah bo-benček z zvončki-činelami, predstavila kratke pripovedi, vezane
na zgodbe iz Svetega pisma Stare zaveze in apokrifne evangelije. Prikazala je nekakšek izsek iz mozaika zelo znanega dela Mis-tero buffo izpod peresa Daria Fo-ja, kontroverznega avtorja in igralca, ki se je za svoje pikre bodice na račun oblastnikov in v prid malemu človeku zgledoval po ljudski, včasih malce robati, a zmeraj iskreni in rahločutni duši. Svetopisemske osebe, Marija, Kristus, Bog Oče, dobijo v njih bolj človeške poteze, obnašanja in čutenja preprostih ljudi. Svatba v Kani Galilejski nam tako prikazuje Jezusa kot človeka, ki radostno vabi ljudi, naj se znajo tudi poveseliti. Prizor Marija pod križem pa izrisuje podobo matere, ki se bori za rešitev svojega sina.
Zelo posrečena, živahna in zabavna je pripoved z onomatope-jskim zvenom, kako se Sveti trije kralji odpravljajo v Betlehem se poklonit Jezuščku. Topel in lep je prizor o Jezuščku, ki so ga otroci zmerjali z vzdevkom Palestina. Da bi se jim približal in da bi ga sprejeli medse, je predmetom iz gline, ki so jih izdelovali otroci, vdahnil življenje. Marina De Juli je neštete dramske like, moške, ženske, otroške, izrazito, spretno, učinkovito, predvsem pa povsem naravno in s prepričljivo rahločutnostjo oživila in zgodbe prijetno povezovala, da so se harmonično prepletale med seboj. S tem je pokazala veliko dozo igralske veščine in močno, temperamentno odrsko prisotnost.
S prve odrske ponudbe Komigo, tokrat v italijanskem jeziku, so gledalci odhajali zelo zadovoljni, povsem sta jih prevzeli in očarali suverena igralska moč in iskriva temperamentnost izvajalke Marine De Juli.
IK
OŠ P. B. DOMEN SOVODNJE
| Glasbena pravljica
Vsesplošna kriza navdih za šolsko prireditev
Po lepi ustaljeni navadi so šolarji OŠ P. B. Domen iz Sovodenj in malčki iz svo-denjskega vrtca povabili na pomladno prireditev v domači Kulturni dom starše, brate, sestre, nonote, strice in vse, ki se radi udeležujejo otroških nastopov. Tokrat se je cvetoča pomlad umaknila v ozadje, kajti preglasila jo je kriza, ki tare današnji čas in seveda vse nas, ki živimo v tej kaotični dobi. Krize ne občutimo samo mi odrasli, ampak jo posredno tudi naši otroci, pa še živalice! Prav to je bila iztočnica za šolsko prireditev, ki so jo v petek, 30. marca 2012, prisrčno, kot znajo le otroci, izoblikovali sovo-denjski šolarji pod vodstvom glasbenih in plesno-gibalnih izvedenk Jane Drasič ter Jelke Bogateč. Ustvarjalna dvojica že nekaj let vodi obšolski glasbeni in gibalni pouk v sovodenj ski osnovni šoli ter vsako leto v pomladnem času prikazuje opravl-
jeno delo v igrano-pevsko-glas-beno-plesnem prepletu, ki se je tokrat izrisal iz treh prizorov, naslovljenih Živalska kriza (Crisi bestiale), Psihološka kriza (Crisi mentale), Delovna kriza (Crisi di lavoro).
V hudomušnem tonu so se malčki zadnjega letnika vrtca in osnovnošolci - kot stonoga in mravljice-proda-jalke ter v vlogi predstavnikov različnih poklicev - "spopadli" s težavami, ki grenijo naše dni, in pri tem prišepnili, da se vse lahko rešuje le s solidarnostjo in medsebojno pomočjo. Ob koncu temine vendarle posije sonce, saj "dobra volja je najbolja", kot pravi Kekčeva pesem, ki so jo vzneseno zapeli šolarji kot sicer vse ostale pesmice šegavih vsebin, pri katerih so se poslušalci
pošteno pozabavali in seveda namenili nastopajočim buren aplavz in z njim ob koncu iztržili še plesni dodatek razigranih otrok. Med številnim občinstvom sta sedeli tudi ravnateljica Večstopenjske šole Doberdob Sonja Klanjšček in sovodenjska županja Alenka Florenin. Obe sta se v krajšem dvojezičnem nagovoru
dotaknili krize, teme otroškega odrskega nastopa. Ravnateljica Klanjšček je poudarila lepo ustaljenost te vsakoletne pomladne praznične prireditve in dejala, da moramo v tem času krize prisluhniti tudi otrokom. Na splošno naj opustimo tekmovalno mrzli-
co in pomislimo bolj na medsebojno sodelovanje. Le če bomo iskali dobre skupne stvari, bomo lahko premostili te hude čase. Tem besedam je pritrdila tudi županja Floreninova, ki je dejala, da bo v zgodovini ostala kot županja v času krize. Le-to pa moramo s skupnim pizadevan-jem in močmi skušati odpraviti. Pri tem nam lahko pomaga tudi smeh otrok, ki vliva v naša srca optimistični napoj. Ob koncu zelo živahne, glasbe polne prireditve, na kateri so se otroci najbolj razživeli ob modernih ritmih angleških skladb, se je v imenu staršev učnemu in neučnemu osebju, ravnateljici in županji ter seveda Drasičevi in Bogatčevi (vsi so prejeli iz otroških rok cvetlični dar) ter vsem nastopajočim toplo zahvalila Katerina Citter in vse povabila na zakusko, ki so jo pripravili starši.
Iva Koršič
Kratke
r "if.ir i' -" .!.
Čestitke novoizvoljenemu pokrajinskemu svetu SKGZ
V imenu Slovenske skupnosti, zbirne stranke Slovencev v Italiji, izrekam čestitke in voščila za uspešno delo novoizvoljenemu pokrajinskemu svetu in vodstvu SKGZ za Goriško. Kljub nekaterim različnim in tudi nasprotujočim gledanjem na stvarnost slovenske narodne skupnosti na Goriškem je pomembno prizadevanje za narodni obstoj in razvoj. Tako krovne organizacije kot tudi narodna stranka so poklicane, da si prizadevajo na vseh ravneh za ustvarjanje in zagotavljanje pogojev, ki bodo omogočali ohranjanje pripadnosti, čim boljše poznavanje in uporabo materinega jezika in vsestranski družbeni razvoj.
Živimo v času hude družbene krize, ki našo narodno skupnost prizadeva ne samo preko krčenja javnih sredstev, ampak tudi tako, da so tudi med nami brezposelnost in posledične socialne težave. Tega si kot krovna organizacija ali stranka ne smemo prikrivati. Zato je potrebno, da še posebej med slovenskimi organizacijami in ustanovami delujemo čim bolj homogeno, usklajeno in enotno.
SSkse tudi strinja, daje potrebno zahtevati spoštovanje določil zakonodaje. To je potrebno tako na ravni dvojezičnih napisov kot tudi pri zagotavljanju predstavništva v izvoljenih organih. V tem prepričanju seje tudi stranka SSk odločila za priziv proti ukinitvi goriških rajonov, ki so bili vedno zelo pomembni za zagovarjanje pravic goriških Slovencev.
SSk podpira sodelovanje z italijanskimi organizacijami in ustanovami, da se utrjuje vzdušje sožitja med vsemi goriškimi narodnimi komponentami. V tem smislu je potrebno iskati tudi s strani italijanskih sogovornikov razumevanje in podpiranje izvajanja zaščitne zakonodaje ter ohranjanja dosedanje ravni pravic slovenske narodne skupnosti. / Julijan Čavdek -Pokrajinski tajnik SSk za Goriško
Glasbena pravljica Obuti maček na goriških osnovnih šolah
Na pobudo SCGV Emil Komel so nekatere slovenske goriške osnovne šole v sredo, 18. aprila, imele v gosteh uprizoritev
glasbene pravljice Obuti maček. Živahne učence osnovne šole iz Divače in okolice so s komorno instrumentalno skupino spremljali njihovi sošolci, sicer člani Godbe na pihala Divača. Mentor skupine je prof. Tomaž Škamperle, sicer tudi sodelavec in pedagog na Centru Emil Komel, kjer poučuje klarinet. Dramsko uprizoritev v župnijski dvorani v Štandrežu so si v jutranjih urah ogledali učenci OŠ F. Erjavec iz Štandreža in malčki vrtca Pikapolonica iz Pevme; gostje iz Divače so se nato odpravili še v Brda, kjer so na OŠ A. Gradnik ponovili predstavo za vse otroke števerjanskega vrtca in osnovne šole. Šola E. Komel je ob tej priložnosti povabila vse male gledalce, naj obiščejo sedež šole v Gorici (drev. 20. sept. 85) ob dnevih odprtih vrat, od 2. do 4. maja, ko bosta možnost ogleda učilnic in prikaz delovanja šole (predšolski tečaji, balet, individualni pouk instrumentov).
Vlado Kreslin na odru Kulturnega doma v Gorici
V sredo, 9. maja 2012, bo v dvorani Kulturnega doma v Gorici nastopil priljubljeni slovenski kantavtor Vlado Kreslin. Njegov koncert z naslovom “Pojezije” se bo pričel ob 20.30. Svojevrstni
koncert prireja goriški Kulturni dom v gledališkem festivalu Komigo 2012	v
sodelovanju s Kulturnim domom Nova Gorica in pod pokroviteljstvom tednika Novi glas. “Pojezije": koncert in poezija. Tisti, ki imate radi Kreslina in	njegove
zimzelene pesmi, zagotovo že veste, da je treba tega imenitnega sodobnega
trubadurja slišati tudi na solističnem koncertu. Tu se namreč pretkani in čuteči Prekmurec razdaja, kakor bi pel pred polnim stadionom. Na solističnem nastopu bo predstavil svojo zbirko poezij z naslovom Pojezije, v kateri najdemo tako besedila njegovih pesmi kakor tudi poezijo: tisto, posvečeno rojstnemu Prekmurju, in druga besedila, ki so nastala kot navdih ob srečevanju z otroki, raznimi posebnimi ljudmi. Glasbenega užitka, na katerem bo tudi poseben gost večera furlanski pevec Maurizio Tatalo, prav gotovo ne gre zamuditi. Informacije in predprodaja vstopnic: Kulturni dom Gorica (tel. 0481.33288 -info@kulturnidom. it) - vstopnica 10 evrov.
Dramski odsek PD Štandrež	V	Kulturnem	centru	Lojze	Bratuž
Z družabnim srečanjem Zlata grla so zadonela proslavitev priznanj	dvanajstič
V'
Člani dramskega odseka Prosvetnega društva Štandrež, igralci in vsi, ki v zakulisju pripomorejo k uspehu domačih odrskih uprizoritev, so veselje in zadoščenje ob prejetju zadnjih priznanj izrazili ob zdravicah in pri omizju, obloženem s sladkimi in slanimi dobrotami, v pevski sobi štan-dreške župnijske dvorane v torek, 10. aprila 2012. S to družabnostjo so se hoteli iskreno zahvaliti svojemu režiserju Jožetu Hrovatu, članu SNG Nova Gorica, ki jim je s svojimi igralskimi izkušnjami razprl nova obzorja v igralskem ustvarjalnem delu in jih zadnja leta varno usmerja po večkrat strmih gledaliških poteh. Prisrčno so mu poklonili veliko čokoladno jajce -čokoladnih sladkosti je bila deležna tudi njegova prijazna žena Nada - in mu seveda izročili priznanje in utemeljitev žirije 8. Festivala amaterskih dramskih skupin Pekre (Maribor), na katerem je žirija prisodila vrtoglavi komediji Zbeži od žene Rayja Cooneyja nagrado za najboljšo režijo, pa še občinstvo jo je izbralo kot najboljšo predstavo festivala. Na družabnem srečanju so seveda proslavili tudi priznanje za najboljšo glavno moško vlogo, ki jo je na
sklepnem delu Srečanja gledaliških ljubiteljskih skupin severne Primorske, segmenta Linhartovega srečanja, srečanja ljubiteljskih gledaliških skupin iz Slovenije in zamejstva, prejel Matej Klanjšček za vlogo Georga Kimballa v komediji Cvetje hvaležno odklanjamo. Obe res zelo posrečeni štandreški odrski uprizoritvi je režijsko domiselno in dognano podpisal Jože Hrovat, ki je predstavama dal iskriv ton in se natančno zaustavil ob poudarjanju situacijske in karakterne komike.
Štandreški komedijanti seveda nimajo navade "posedati" na lovorikah. Gostovanja jih ženejo po najrazličnejših slovenskih odrih in pred očmi imajo sedaj že letošnjo izvedbo poletnih gledaliških srečanj v domači vasi Gledališče pod zvezdami. Pod milim nebom - če bo vreme naklonjeno - si bomo gledalci lahko ogledali predstave ljubiteljskih gledaliških skupin iz Slovenije in od drugod ter morda lahko spet uživali ob vrtinčastem komedijskem spletu predstave Zbeži od žene, ki je doživela enkraten uspeh. Naj živijo štandreški komedijanti in njihov režiser Jože Hrovat!
IK
Tudi letos smo dočakali dvodnevni praznik otroškega petja, ki ga poznamo pod imenom Zlata grla. Prizadevno Prosvetno društvo Vrh Sv. Mihaela je v sodelovanju
z Združenjem cerkvenih pevskih zborov Gorica že dvanajstič zapored piredilo pevsko revijo in
tekmovanje, ki sta v soboto, 14., in nedeljo, 15. aprila, prvič v celoti potekala v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici. Odločitev za logistični premik ni bila lahka, saj je revija zapustila sovodenjsko
občino, v kateri je potekala že od vsega začetka, vendar je potreba po večjem prireditvenem prostoru dober znak. Zlata grla so postala že "tradicionalna pomladanska prireditev otroškega petja na Goriškem", je za naš tednik povedal koordinator in umetniški vodja Mirko Ferlan.
Na sobotnem revijskem delu je s pričetkom ob 18. uri zapelo 10 zborov iz Goriške, Tržaške in Špe-tra, v nedeljo pa so se štirje otroški zbori preizkusili v popoldanskem tekmovalnem delu. Na oder KCLB so stopili Veseljaki iz Doberdoba in OPZ OŠ Romjan pod vodstvom Lucije Lavrenčič Terpin, OPZ OŠ Livade iz Izole pod mentorstvom dirigentke Andreje Štucin ter OPZ Kraški cvet od Sv. Ivana pri Trstu, ki ga vodi sestra Karmen Koren. Otroci iz Doberdoba, Romjana in Izole so se ovenčali z zlatim priznanjem, Svetoivančani pa so domov prinesli srebrno priznanje. Tričlanska strokovna žirija, ki so jo sestavljali Patrick Quaggiato iz Gorice, Maja Cilenšek iz Kopra in Andreja Martinjak iz Ljubljane, je ob koncu podelila tudi tri posebne nagrade. Osnovnošolci iz Romjana so dokazali najboljšo izvedbo slovenske ljudske pesmi, OŠ Livade je prepričala z najboljšim izborom programa, kot najboljši otroški zbor tekmovanja pa so zablesteli doberdob-ski Veseljaki.
Mirko Ferlan se je ob koncu letošnjih Zlatih grl veselil uspešne izvedbe, tako na revijskem kot tekmovalnem delu. "Lepo je bilo videti tako mlade obraze, saj so na oder stopili tudi otroci iz vrtcev in prvih razredov osnovnih šol, kar je za prihodnost zborov-stva nadvse pozitivno". Ob spodbudnem vzdušju v objemu KG Bratuž je umetniški vodja Zlatih grl še naglasil kakovostno raven otroških pevskih skupin. "Opažam", je še dodal Ferlan, "da se veliko mladih glasbenikov preizkuša v vodenju otroških zborov".
Naj donijo Zlata grla in naj se ob tem še veselijo, da bodo najmlajši vzljubili petje in ga gojili skozi vse življenje!
Jernej Šček
Obvestila
V galeriji A. Kosič v Raštelu je
do 28. aprila 2012 odprta slikarska razstava Laure Ormas, Dobrine Braini in Rite Spina.
SPDG vabi v nedeljo, 6. maja, na pohod na Škabrijel, ob skupni pobudi goriških planincev Sabotinske družne poti. Pohod se bo začel ob 9. uri s Kekca. Skupne hoje bo okrog 4 ure. Pobudi se bodo pridružili tudi gorski kolesarji, ki se bodo na vrh odpravili z druge strani. Zbor kolesarjev bo ob 8. uri na parkirišču pri Rdeči hiši. Za udeležbo na kolesarskem	izletu
priporočamo predhodno prijavo: tel. 3288292397 (Robi).
V galeriji Studiofaganel v ul.
XXIV Maggio v Gorici je na ogled do 13. maja 2012 razstava likovnih del Roberta Faganela: od torka do petka od 9.30 do 13.00 in od 16.00 do
19.30, ob sobotah od 10.00 do 13.00 in od 16.00 do 19.30; ob nedeljah od 17.00 do
19.30.
Romanje v Medjugorje od 4.
do 7. maja 2012. Odhod iz Nove Gorice in Rožne Doline in Kozine za romarje s Tržaškega. Vožnja z udobnim avtobusom. Za vse romarje velja osebna veljavna izkaznica. Vpis pri g. Darkotu v Gorici (tel. št. 0481 882395 ali 0481 32121), za tržaško pokrajino pri župniku J. Markuži (tel. 040 229166). Vpisovanje do zasedbe mest v avtobusu. Pohitite z vpisom. Slovensko planinsko društvo prireja od 29. junija do 6. julija izlet v nacionalni park Pollino, na meji med Bazilikato in Kalabrijo. Prevoz z avtobusom, nastanitev v hotelu v kraju Rotonda, kjer sta tudi središče in uprava parka. Program predvideva dvainpoldnevno planinarjenje z vzponom na vsaj dva od najvišjih vrhov skupine in ogled kulturnih, zgodovinskih in drugih zanimivosti. Odhod iz Gorice. Informacije: Vlado 0481 882079 v opoldanskem ali večernem času. Prijave (zaradi rezervacije) najkasneje do sredine marca.
Iščem delo hišne pomočnice:
čiščenje in likanje v dopoldanskem času. Sem
poštena gospa z izkušnjami. Tel. 00386 70777512. Nudim varstvo otrok na
svojem domu, lokacija Miren. Starost: 0 mesecev - 5 let. Več informacij: 00386 40 700111.
Čestitke
Dekliška vokalna skupina Bodeča neža z Vrha Sv. Mihaela je na 22. Tekmovanju slovenskih pevskih zborov v Mariboru osvojila srebrno nagrado ter priznanje za najboljšo izvedbo tuje skladbe. Dirigentka Mateja Černič pa je prejela priznanje za obetavnega zborovodjo. Za izjemne dosežke čestita zboru in zborovodkinji Mateji Černič Zveza slovenske katoliške prosvete.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 27.4.2012 do 3.5.2012)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od 21.30 do 22.30. Ob nedeljah od 14.30 do 15.30. Spored: Petek, 27. aprila (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih
Brireditev - Glasba iz studia 2.) edelja, 29. aprila (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 30. aprila (v studiu Andrej Baucon): Narodnozabavna, zabavna in zborovska glasba - Novice iz naših krajev - Iz krščanskega sveta -Obvestila.
Torek, 1. maja: (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Maražem.
Sreda, 2. maja (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Pri Mariji Žanjici v Porčinju -bbor melodij.
Četrtek, 3. maja (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba -Zanimivosti doma in po svetu -Obvestila.
pME/V^
%/pNo3
OBČINSKE VOLITVE 6.IN 7. MAJA 2012
Gorica v srcu
t:
i
J!l
WALTER ALENKA MARILKA BOŽIDAR BANDELJ DROBEZ KORŠIČ TABAJ
Preferenco kandidatom SSk
VOLI TAKO
CINGOLANI
(županski kandidat)
priimek kandidata
Volilno politično sporočilo-Messaggio politico elettorale Odgovorni naročnik-Comittente responsabile Slovenska skupnost—c.f. 80007510318
Sovodnje / Občinska knjižnica
Anamarija Volk Zlobec je predstavila svojo knjigo Na počitnice gremo
V občinski knjižnici v Sovodnjah je bilo v četrtek, 19. marca 2012, srečanje z avtorico Anamarijo Volk Zlobec, ki je otrokom
prebirala pravljico Na počitnice gremo. Otroci iz otroških vrtcev iz Sovodenj in Vrha Sv. Mihaela so v polkrogu okrog avtorice spremljali zgodbo pujska Dolfeka, zajčka Alefa in petelina Riharda, ki niso več hoteli živeti pri gospodinji, mlinarjevi Minki, ter ji pomagati pri hišnih opravilih in so se raje odpravili na počitnice. To potepanje po svetu pa jih je dobro izučilo, in ko so dospeli v vas Brezdela Nijela, so spoznali, da v življenju morajo poprijeti za delo, ker drugače ne gre. Vrnili so se domov in vsi skupaj pomagali, da je stari mlin njihove gospodinje Minke ob potoku Safirju spet zaživel in daje bilo dovolj moke za vse, tudi za kakega reveža, če je kdaj portkal na njihova vrata.
Avtorica gospa Anamarija je otrokom prinesla piškotke, ki so jih Dolfek, Alef in Rihard spekli v mlinu prav za malčke iz Sovodenj.
Prikupnost pravljic Anamarije Volk Zlobec potrjuje tudi število izposoj v knjižnicah v Sloveniji, saj je bilo v letu 2011 po podatkih Javne agencije za knjigo Republike Slovenije 1.258 izposoj njenih knjig.
GSILA
Razstava v KC Lojze Bratuž v Gorici
Dragocen prispevek kulturam dveh domovin
Ameriški Slovenci so pred petdesetimi leti odločilno prispevali h gradnji Katoliškega doma v Gorici, ki se je leta 1996 preimenoval v Kulturni center Lojze Bratuž. Zato je njegovemu vodstvu v posebno čast in veselje, da so lahko prav ob okrogli obletnici v prostorih go-riškega kulturnega hrama odprli pomembno razstavo Dosežki ameriških Slovencev:	pri-
spevek kulturam dveh domovin, je povedala predsednica Franka Žgavec na prazničnem dogodku v četrtek, 19. aprila, ki ga je s stavkom iz Bachove partite uvedla violinistka Noemi Cristiani, gojenka prof. Križniča na Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel.
Čeprav so Slovenci v ZDA res majhna skupnost, so njihovi ustvarjalni dosežki na področju književnosti, drame, filma, glasbe, športa in vizualne umetnosti večji, kot bi morda pričakovali glede na njihovo število. Avtorja razstave, do katere je prišlo v sodelovanju z Goriškim muzejem iz Nove Gorice, sta slovenski rojak in kulturni delavec, eden najbolj aktivnih ameriških Slovencev v Clevelandu, Joe Valenčič in Mirjam Milharčič Hladnik z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije Znanstveno
raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Slednja je na go-riškem odprtju povedala, da se je z Valenčičem srečala v Clevelandu pred 10 oz. 12 leti, ko je sama začela živeti v Združe-
nih državah kot migrantka in je tam ostala štiri leta. Ta čas je lahko raziskovala slovensko izseljenstvo; ker je z njim sodelovala, je lahko prevzela "drugačno perspektivo in drugačno gledanje na naše izseljence". Začela je videti ne samo izgubo domovine, travmatično preselitev in revščino, ampak tudi vse tisto, kar ostaja velikokrat skrito v izseljenski zgodovini.
To so neverjetni dosežki, uspehi, velikanske investicije v cerkve, šole, rekreacijske centre, kulturne in narodne domove, v izdajanje časopisov, revij, knjig, v šolanje in najrazličnejše dejavnosti. Zato je tudi bila zelo navdušena, presenečena nad vsem gradivom, ki ga je Valenčič
dolga leta zbiral na ebayu, po hišah, zapuščinah, na najrazličnejših koncih v okolici Clevelanda in širše. Ko se je počasi spoznavala z dosežki, se ji je zdelo, da je prišel čas, ko bi to lahko prikazali v Sloveniji. Ko se je leta 2004 vrnila v Slovenijo, je s soavtorjem ohranila tesno sodelovanje. Razstava je bila prvič odprta 25. junija 2011, ob 20-letnici osamosvojitve Slovenije. Zato ta razstava ne prinaša samo drobnega delčka dosežkov Slovencev ameriških Slovencev v zadnjih stoletjih, ampak vsebuje tudi posebno poglavje, ki opisuje delo organizacij Združi Američani za Slovenijo (UAS), krovne organizacije, ki je nastala leta 1991. V njej so se množično združili organizacije, društva in posamezniki, ki so delovali za to, da bi Bela hiša - s predsednikom Bushom in državnimi funkcionarji na čelu - čim prej priznala Slovenijo kot samostojno in neodvisno demokra-
tično državo. Razstava je zato poklon kulturnim dosežkom in ustvarjalcem, obenem pa tudi izjemni enotnosti ameriških Slovencev, ki je bila v času pred dvema desetletjema zelo pomembna. Avtorica je še poudarila, da ji je v veliko zadovoljstvo odprtje razstave v Gorici, saj njen namen ni bil samo pokazati dosežke in gradivo, ki ga je zbral Valenčič, temveč je tudi že z naslovom želela povedati, da gre za prispevek kulturam dveh domovin. Na simbolni ravni je želela opozoriti na to, da smo vsi povezani, "ne samo ameriški Slovenci ali slovenski Američani, ampak vsi mi, ki v teh prostorih - ne glede na meje - pač živimo in ustvarjamo skupaj”. Prav emigrantska zgodovina nas tesno povezuje. Tisoči Slovencev so odhajali v Ameriko "kot obljubljeno deželo, to je dežela težkih življenjskih razmer, in vendar je tudi dežela zelo velikih možnosti, ki so jih ljudje izkoristili". Zato danes, ko postajajo naše države in vsa Evropa dežele priseljencev, ko se milijoni priseljujejo v našo Evropsko unijo, moramo tudi njih razumeti kot velike ustvarjalne potenciale, če jim le damo kakšno priložnost.
Odprtja razstave, ki bo na ogled do 23. maja, nakar se bo preselila v Sežano, se je udeležila tudi goriška prefektinja Maria Augusta Marrosu. / DD
Foto DPD
Franka Žgavec in Mirjam Milharčič Hladnik (foto DPD)
Rebula v italijanščini
Od Niceje do Trsta
Te dni se je pojavila v knjigarnah po Italiji še tretja in zadnja knjiga iz projekta, ki ga je pripravila Knjižnica Dušana Černeta (KDČ) iz Trsta, da bi širokemu italijanskemu občinstvu predstavila lik in delo pisatelja Alojza Rebule, z njim pa posredno tudi našo narodno skupnost v Italiji.
Gre za zbirko esejev, razmišljanj in predavanj Da Ni-cea a Trieste (Od Niceje do Trsta) , ki na 240 straneh prinaša izbor besedil, ki jih je pisatelj napisal v italijanščini v letih 1977-2007, zlasti ko je bil naprošen, da kot slovenski mislec predstavi italijanski ali mednarodni javnosti kako duhovno, kulturno ali zgodovinsko temo.
"Projekt Rebula" je denarno podprla Avtonomna dežela Furlanija Julijska krajina v skladu s svojim razpisom iz leta 2009 za pobude, ki naj zbližajo Slovence in Italijane. KDČ ga je izpeljala v sodelovanju z ugledno italijansko katoliško založbo državnega pomena Edizioni San Paolo.
Želja pobudnikov je bila, da predstavijo tri področja Rebulovega dela: pisateljsko, teološko in esejistično ustvarjanje.
Za pisateljski del je KDČ izbrala kratki roman Nokturno za Primorsko, ki govori o treh totalitarizmih 20. stoletja ter o čutenju in trpljenju primorskega človeka.
Prevedla ga je Martina Clerici, mag. Božo Rustja pa je napisal spremni esej o pisatelju, o protagonistu romana, duhovniku -mučencu Filipu Terčelju, ter o primorski polpreteklosti. Knjiga, ki je v italijanščini dobila naslov Notturno sull 'Isonzo, je izšla oktobra lani.
Za predstavitev Rebulove teološke misli je KDČ izbrala zbirko šestih teoloških in filozofskih meditacij Smer Nova zemlja, ki jo je že leta 1976 prevedel p. Franc Husu, a je ostala v tipkopisu. Besedilo je uredil in mu napisal teološko spremno besedo prof. Marino Qualizza. Pod na-
slovom Destinazione Nuova Terra je izšla januarja letos.
Zdaj je pred nami knjiga Da Ni-cea a Trieste, za katero je napisal spremno besedo predsednik KDČ Ivo Jevnikar, ki si je tudi zamislil celotni projekt. Pri izboru besedil je v prvi vrsti sodeloval sam pisatelj Rebula. Vsa so nastala v italijanščini. Tista, ki so posvečena slovenski problematiki, so že tako zasnovana, da so kljub znani avtorjevi globini in razgledanosti razumljiva za tiste, ki naše stvarnosti pobliže ne poznajo. Nekatera besedila so bila že kje objavljena, nekatera pa ne. Tu so vsekakor prvič organsko povezana, tako da gre vsekakor za povsem novo Rebulovo knjigo, ki je v slovenščini ni in ki je torej zanimiva za vse ljubitelje Rebulovega pisanja ter pomembna za vse preučevalce njegovega dela.
Snov je razdeljena na uvodni del in tri razdelke.
Razdelek II richiamo di Nicea (Klic iz Niceje) obsega meditacije, molitev, nastop na pripravljalnem zasedanju za evropsko škofovsko sinodo leta 1991, znameniti Rebulov govor na škofijskem zborovanju Trst - kristjani iz oči v oči iz leta 1978 in odlomek iz italijansko pisanega življenjepisa božjega služabnika msgr. Jakoba Ukmarja.
Razdelek Essere minoranza: ma-ledizione o privilegio? (Ali je to, da si manjšina, prekletstvo ali prednost?) prinaša tri predavanja o zapostavljanju Slovencev v Italiji, o polpreteklosti primorskih Slovencev in o svojskostih mesta Trst.
Najobsežnejši razdelek, L'Euro-pa sul meridiano sloveno (Evropa na slovenskem poldnevniku) , prinaša predavanja, eseje, delček korespondence in intervjujev, ki govorijo o kulturi, ustvarjanju, dvojezičnosti, zgodovini, vrednotah, o duhu časa v Trstu in na Slovenskem pred demokratizacijo in po njej. Veliko je zapisanega tudi o naši književnosti, saj Rebula navdušeno predstavlja italijanskemu bralcu Ketteja, Murna, Župančiča, Cankarja in izbrane predstavnike naslednjih literarnih generacij, zlasti Kosovela in Kocbeka.
Javna predstavitev knjige Od Niceje do Trsta je v načrtu prve dni maja. Celotni projekt je vsekakor že doživel veliko pozitivnih odmevov. Rebuli so za Nokturno podelili Nagrado Rigoni Štern, o tej knjigi, za katero se pripravlja tudi okrogla miza v Milanu, je zelo naklonjeno oceno med drugimi napisal kardinal Ravasi v vatikanskem dnevniku Osservatore Romano.
Zdaj, ko je projekt zaokrožen, se Knjižnica Dušana Černeta zahvaljuje vsem, ki so pomagali, da je mogel uspeti, v prvi vrsti avtorju Alojzu Rebuli, prevajalki Martini Člerici, sestri rajnega prevajalca p. Franca Husuja Alojziji, avtorjema spremnih esejev Božu Rustji in Marinu Qualizzi, Eriki Jazbar za lektorsko in korek-torsko delo, Lučki Kremžar De Luisa za delo v pisarni, vsem, ki so sodelovali pri ostalih obveznostih ter na predstavitvah, še posebej pa založbi Edizioni San Paolo ter njenemu donedavnemu ravnatelju Eliu Sali ter deželni upravi za finančni prispevek.
Alojz Rebula (foto DPD)
Kratke
Poslušajmo... z branjem
Maja Osojnik Band - Črne vode (Viennese Soulfood records, 2010)
Od plošče do plošče. To je bralska pot, ki jo ljubitelji glasbenih svežin prehodimo teden za tednom v rubriki “Poslušajmo... z branjem”. Ob vsem drvenju med obveznostmi in skrbmi je sedem dni ravno pravšnjih, da si lahko poiščemo in poslušamo tisto, ki nas morebiti zanima. Pa še 'usesti' se more v ušesa, od tam do možganskih celic ter globlje do duše. V rubriki je bilo in še bo prostora prav za vse, ki imajo kaj povedati, tako da je tudi za cenjene bralce dovolj raznolike izbire.
Kdor kaj da na slovensko glasbeno kulturo, ne more mimo Maje Osojnik, pa čeprav že od leta 1995 živi in deluje na Dunaju, kamor se je odpravila na študij kljunaste flavte. Avstrijska prestolnica ji je nudila dovolj odprt habitat za njeno kameleonsko in ekscentrično osebnost, ki v spremembi najde svoje naravno stanje. V zadnjih letih ji lahko sledimo npr. v projektu Broken. heart. collector. Mikado Ensemble je zasedba, s katero posega po stari renesančni glasbi, še najraje pa raziskuje tudi z elektronskimi eksperimenti in noise razgrajanjem.
Maja Osojnik je polivalentna glasbenica, komponistka, flavtistka in pevka, ki bo za nas najbolj prikupna s svojo spremljevalno skupino avstrijskih prijateljev, s katerimi se preizkuša v prirejanju in aranžiranju slovenske ljudske zakladnice. Mlada Kranjčanka nam je leta 2007 privoščila naivno ljubko ploščo “Oblaki so rdeči”, pred dvema letoma pa je nastal sugestivno mogočen glasbeno-knjižni projekt “Črne vode”. V svoji zbirki ga hranim s posebnim spoštovanjem, saj s police seva posebno energijo. Album Črne vode v skoraj 80 minutah radodarno razgrne pravi babilonski stolp občutij in vzdušij, ki jih Osojnikova s svojim akademskim znanjem zalepi v kompleksno in prodorno celoto. Poznavalka raznovrstnih in navidez izključujočih se slogov se kot minimalistična režiserka loti lepljenja in striženja ljudskih in ponarodelih viž, tako da jim nazadnje vdahne novo življenje. Olupljene, hrapave in ožuljene teme, kot so “Mamka”, “Vsi so prihajali”, “Data na sarti” ali “Moja mati kuha kafe”, zaživijo v 21. stoletju na poseben način. Ohranijo kmečko elementarnost in jasnino, hkrati pa zadišijo po evropskem jazzu.
Čuti se, da Maja slovenska besedila prevaja avstrijskim kolegom, saj so instrumentalisti zapopadli čustva, nianse in zasuke v dramatiki skladb. S svojim bendom se marsikje ustavi, se otrese formata “kitica-refren-kitica” in gradi svojevrstne miniature znotraj miniatur, kot bi zlagala babuške. Skladbe tako včasih “potegnejo” na jazz, drugič na art rock, improvizirano glasbo, ob pravem času pa ohranijo obliko ljudskega napeva.
Majine “Črne vode” nas na burkaški, zabavni, a tudi otožni, na trenutke tragični način opozarjajo na pozabljeno vsakdanjost odrinjenih, neljubljenih, izgubljenih in nesrečnih, ki nam imajo veliko povedati. Je izjemna glasbena skulptura, shranjena v fenomenalno spremljevalno knjigo srednjega formata, v kateri buhtijo prevodi tekstov v deset jezikov skozi krasne umetniške fotografije in intimistične grafike. Maja Osojnik je z edinstveno pozornostjo do detajlov ustvarila najboljši slovenski album zadnjih let.
Prof. Majda Cibic, Ivan Tavčar in prof. Marija Češčut (foto JMP)
Predstavitev pesniške zbirke Ivana Tavčarja
Minuli petek, 20. t. m., je bila v galeriji Ars na Travniku v Gorici lepa predstavitev zadnje pesniške zbirke tržaškega pesnika Ivana Tavčarja,
ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi in nosi naslov Odselitev.
Knjigo je lepo oblikovala Mirjam Simčič, pesmi pa je uredila injim na pot napisala krajšo predstavitev prof. Majda Cibic, ki je imela glavno besedo tudi na predstavitvi. Njeno besedilo bomo objavili v prihodnji številki, tokrat pa povemo še to, da je pesmi Ivana Tavčarja na predstavitvi podajala prof. Marija
Češčut, ki je tudi sicer vodila večer, na katerem je Ivan Tavčar ob koncu tudi spregovoril na njemu lasten in odkrit način, povedal pa je tudi, da je to njegova peta pesniška zbirka v slovenščini, 18 knjig poezij pa je že izdal v italijanskem jeziku, piše pa tudi v nemškem jeziku.
Uspeh na tekmovanju Naša pesem v Mariboru
Iskrene čestitke velikemu uspehu naših zborov, saj so DVS Bodeča neža z Vrha Sv. Mihaela z zborovodkinjo Matejo Čemic, MePZJacobus Gallus iz Trsta, ki ga vodi Marko Sancin, in zborovodja Mirko Ferlan, ki vodi mešani pevski zbor Postojna, prejeli srebrno plaketo na zborovskem tekmovanju Naša pesem v Mariboru. Priznanje za najboljšo izvedbo tuje skladbe, napisane od 20. stoletja do zdaj, je prejel zbor Bodeča neža, zborovodkinja Mateja Čemic pa priznanje za obetavno zborovodkinjo z denarno nagrado 400 evrov za izobraževanje. Več prihodnjič.
Osmo priznanje Kazimir Humar
Slavili sta pesem
• •
m poezija
Lepo zasedena velika dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž - ne sicer tako kot včasih, ko se je ob takih priložnostih kar trlo poslušalcev - je bila v sredo, 18. aprila 2012, prizorišče vsakoletnega podeljevanja priznanja Kazimir Humar, ki so si ga zamislili Kulturni center Lojze Bratuž, Združenje cerkvenih pevskih zborov in Zveza slovenske katoliške prosvete, da bi posameznikom, skupinam ali društvom, ki se razdajajo na kulturnem področju v korist naši skupnosti, namenili odličje, ki nosi ime po nepozabnem, pred enajstimi leti umrlem, dr. msgr. Kazimirju Humarju, ki je kot duhovnik in kulturnik na različnih področjih nesebično namenjal svoje moči slo-
venskemu zamejskemu življu in se tudi s pronicljivimi in nemalokrat ostro kritičnimi članki na rovaš dogajanja v matični domovini in v svetu redno oglašal v našem tedniku. Prireditelji so 8. priznanje podelili vneti kulturni delavki in pesnici Ivanki Jermol Zavadlav in mešanemu pevskemu zboru F. B. Sedej iz Števerjana, ki s svojim petjem oplaja kulturno delovanje pri nas že 60 let. V tej dolgi dobi se je v njem zvrstilo ničko-liko navdušenih pevcev pod vodstvom raznih zborovodij. V zadnjih letih so peli pod taktirko Tomaža Tozona, Bogdana Kralja, Vladimirja Čadeža, Mirka Ferlana, sedaj pa jih umetniško usmerja Aleksandra Pertot s Tržaškega. Zbor je pod njenim vodstvom pri-
dobil nove svežine in ubral nova pevska pota. Pri tem je za svoj trud na raznih tekmovanjih prejel kar precej priznanj. Pesnica Ivanka Jermol Zavadlav je po rodu iz Anhovega, a ker se je po poroki preselila v Štandrež, se je z vsem srcem vživela v to vaško skupnost in ji velikodušno darovala svojo ustvarjalno žilico tudi s pripravljenjem igric za otroške nastope v domači dvorani.
Prav zato se je kulturni spored na podeljevanju 8. priznanja Kazimir Humar začel ob nežnih glasovih Otroškega pevskega zbora Standrež, ki ga v zadnjem času vodi Lucrezia Boga-ro. Čeprav je bila na odru le skupinica pevcev so ob klavirski spremljavi Tiziane Zavadlav z zanosom in uglašeno zapeli prijetni pesmici Zvonček in Ciciškrats še-gavim nadihom. Utemeljitev priznanja, ki jo objavljamo v celoti, je prebral dr. Damjan Paulin. Iz na-
grajenkine publikacije Zbirka starih in novih ugank, ki je izšla konec lanskega leta, je nekaj ugank izbrala nekdanja učiteljica Majda Zavadlav in jih z izkušenostjo spretne ljubiteljske igralke tudi hudomušno zastavila prisotnemu občinstvu, ki se je kar dobro znaš-
lo v reševanju teh domiselno napisanih besednih zank. Slovesno vzdušje je zavelo, ko je prišla na oder nagrajenka Ivanka Jermol Zavadlav in iz rok predstavnikov Kulturnega centra Lojze Bratuž in Zduženja cerkvenih pevskih zborov, Miloša Čotarja in Damijane Čevdek, ter predsednice Zveze slo-
venske katoliške prosvete Franke Padovan prejela priznanje in priložnostni dar.
Moški del MePZ F. B. Sedej iz Števerjana je občinstvu namenil Pozdravno zdravico, ko je po dvorani stopal proti odru, kjer so se pevcem pridružile še pevke in z občutkom ter zli-tostjo zapeli pesmi z nabožno vsebino Veliki četrtek in Sonce če zahaja. Utemeljitev priznanja Kazimir Humar, ki ga je zbor prejel ob 60-letnici delovanja, je ob odsotnosti predsednika ZCPZ Daria Bertinazzija prebrala Damijana Čevdek Jug. Tudi to besedilo objavljamo v celoti. Priznanje so izročili prej omenjeni predstavniki podeljevalcev priznanja K. Humar predsedniku zbora Filipu Hledetu. MePZ Sedej je publiki namenil še dve ljudski pesmi v priredbi Hilarija Lavrenčiča in
Uroša Kreka, Kje so tiste stezice in Škrinja orehova. Nato so pevci povabili medse dolgoletnega dirigenta števerjanskega zbora Hermana Srebrniča in zapeli še zelo priljubljeno pesem s pomenljivim besedilom Lipa zelenela je. Na spodbudo zborovodkinje Pertoto-ve so jo peli tudi poslušalci v dvorani. Topel aplavz je objel nagrajence na prisrčnem večeru, na katerem je program povezoval Nikolaj Pintar, ki je na začetku povabil k mikrofonu Rudija Merljaka z Urada Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Merljak je prinesel svoje pozdrave in čestitke, pa tudi z Urada in od ministrice Ljudmile Novak z Ministrstva za Slovence v zamejstvu in po svetu. V kratkem nagovoru je poudaril tudi, da smo Slovenci znani kot kulturen narod, saj nas je kultura zmeraj osmišljala; tako naj ostane tudi danes. Prav tu v za-mejstvu je kultura toliko bolj pomembna.
Po lepi navadi so se zdravice nadaljevale tudi po uradnem delu ob prigrizku.
IvaKoišič
8. Priznanje Kazimir Humar
Ivanka Jermol Zavadlav
8. Priznanje Kazimir Humar
MePZ F. Borgija Sedej za 60-letno delovanje
Ivanka Jermol Zavadlav se je rodila 22. junija 1924 v Anhovem, kjer je obiskovala osnovno šolo. Po končani osnovni šoli so jo starši vpisali na vzgojiteljsko šolo v Gorico. Po poroki leta 1953 se je preselila v Štandrež. Ivanka Zavadlav je že v mladih letih začela pisati in uprizarjati krajše igre, predvsem za otroke. Njeno delo z mladino se je nadaljevalo in obogatilo, ko je prišla v Štandrež, kjer je sodelovala z župnikom Jožetom Žoržem, ki je tudi veliko delal z mladimi in imel posebno veselje do gledališke dejavnosti.
Njeno delovanje se je okrepilo, ko so leta 1965 zgradili župnijsko dvorano Anton Gregorčič, ki razpolaga s primernimi prostori za razne predstave.
Ivanka Zavadlav je z otroki uresničila lepo število uprizoritev.
Prvo delo, Umij-mo zamorčka, je kar sama napisala in pripravila uprizoritev oktobra 1965 v župnijski dvorani.
Ta igra je tako navdušila mlade sodelujoče, da so takoj po uprizoritvi začeli vaje za nove gledališke nastope.
Več let je Ivanka Zavadlav pripravljala z mladimi igre o božični tematiki. Rada je s prizori sodelovala pri misijonskih prireditvah, ob obisku sv. Miklavža in na materinskih praznikih.
Ivanka Zavadlav ima tudi pesniško žilico. Veliko je njenih pesmi za otroke, ki pripovedujejo o lepoti narave in kmečkega življenja. V njih izpoveduje svojo navezanost na domači kraj. Pogoste so tudi nabožne pesmi, ki jih je objavljala v Pastirčku in drugih revijah za otroke. Večkrat je prispevala tudi za Štandreški zvon, ko je ta izhajal v letih 1970-1974. Pesmi je zbrala in izdala razmnožene na ciklostil pod naslovom To usoda je hotela. Leta 1999 je pri Pastirčku izšla njena zbirka otroških pesmi Tonček na luni, ki so jo junija 1999 predstavili v župnijskem parku v Štandrežu.
Redno je sodelovala tudi s tražškim radiom Trst A, kjer so med oddajanjem večkrat recitirali njene pesmi in zastavljali poslušalcem njene uganke.
Za njeno požrtvovalno delo na kulturnem področju je prejela več priznanj, med njimi tudi Klas 2008, ki ga štandreški rajonski svet vsako leto podeljuje zaslužnim vaščanom, z naslednjo oznako: "Zaradi ljubezni do materinega jezika in veselja do otrok, odrskih desk in igralske žilice, pesniškega navdiha in srčne dobrote uživa ugled in spoštovanje štandreške skupnosti".
Večji del svojega dela je Ivanka namenila predvsem mladini in otrokom. Pisati za otroke je kar
težko delo. Mladi so namreč bolj zahtevni, bolj kritični do vsebin, sprejemajo predvsem tiste, ki upoštevajo značilnosti njihovega sveta.
Kdor piše za otroke, mora zato imeti raznovrstna znanja z več področij, saj so otrokova zanimanja zelo obširna. A to še ni vse. Biti mora psiholog, poznati mora psihologijo otroka, njegova čustvovanja, občutljivost, njegove želje, potrebe, njegove sanje in razumeti mora otroka v težavah, preizkušnjah, zadregah, v različnih situacijah. Kdor piše za otroke, mora dobro poznati otroški svet in ga obenem podoživljati, poznati mora otrokov vsakdan. Kdor piše za otroke, mora pravzaprav ustvariti nov svet, takšen, da bo mogoče v njem izraziti vsa otroška doživetja. Posredovati jim mora dobra in poučna spo-
ročila ter vrednote, ki so zelo pomembne za otrokovo rast, pričarati pa jim mora tudi dobro voljo, veselje in nasmeh. Dobra knjiga za otroke mora vsebovati vrsto takih elementov, da ustreza merilom ustrezne, dobre knjige. Biti pa mora ravno prav poučna in ravno prav zabavna, razumljiva in preprosta.
Ivanka vse to obvlada, ve, kaj je otrokom všeč. Vse to opravlja iz ljubezni do otrok in želje, da bi ob branju pesmi uživali in se čim več naučili.
Ustvarjalci otroških pesmi, zgodb ali pravljic so resnični mojstri. Pustiti nekje daleč za sabo svoj odrasli pogled na svet in se brezpogojno približati otrokovemu doživljanju sveta, to res ni majhna reč. Ivanka to zna, zato bo ostala vedno mlada.
Ko so v štandreški osnovni šoli Fran Erjavec prirejali srečanja s pesniki in pisatelji za otroke, je učiteljica Majda Zavadlav povedala, da je imela priložnost opazovati otroke, ki so poslušali pesmi, zgodbe in njihove ustvarjalce, ki so v šolo vedno prišli nekoliko zadržani in polni skrbi. Odkrito so mi priznali: odziv otrok je najpomembnejša kritika njihovega dela. Kakšno olajšanje so prinesli glasni otroški navdušujoči posegi in smeh naravnost iz srca. Takrat se je vse povezalo med sabo: otroci so našli svoje pesmi, zgodbe, ustvarjalci so našli pot do otrok.
Ivanki so taka srečanja vedno uspela. Večkrat nas je obiskala v šoli. Številne njene pesmi smo prebirali učencem, ki so jih radi poslušali in tudi brali. V njenih pesmih se namreč odraža njena osebnost:	vedrega
značaja, ponižna, skromna, tiha, dobra opazovalka otrok in ljudi in poznavalka človeške notranjosti in človeških odnosov.
Decembra 2011 so v župnijski dvorani Anton Gregorčič v Štandrežu predstavili njeno zadnje delo, in sicer Zbirko starih in novih ugank, ki je bila lepo sprejeta, predvsem pri otrocih.
Damjan Paulin
Lahko mirne duše povemo, da Mešani pevski zbor Frančišek Borgia Sedej predstavlja del slovenske narodne in glasbene zgodovine. Njegovo delovanje sega že pred prvo svetovno vojno kot cerkveni pevski zbor. V tistem obdobju in takoj po njem so organisti sami imeli tudi funkcijo zborovodje in glavna naloga je bila bogatiti mašno daritev tako z latinskimi mašami kot seveda s slovenskimi bogoslužnimi skladbami. S tem je seveda cerkveni zbor skupaj s takratnimi župniki podpiral zavednost Števerjancev.
Naj omenimo le nekaj imen, ki so kasneje med vojnama zaznamovala briško skupnost: učiteljica in skladateljica Breda Šček, učitelj Ivan Stepančič, Lojze Rožič, France Gravnar in Lojze Lev-pušček. Kasneje pa še Lojze Koren in učiteljica Marija Ada Gabrovec. Petje v cerkvi ni prenehalo niti med fašističnim zatiranjem slovenske pesmi in besede. Posebno pozornost je cerkvenemu petju posvetil župnik Ciril Sedej, ki si je
prizadeval tudi za šolo orglanja. Po drugi svetovni vojni in razmejitvi je Števerjan ostal pod Italijo. Ob vseh slabih in manj slabih novosti, ki jih je novi čas prinesel, so se Števerjanci še bolj oprijeli svojega jezika in zgodovine ter po fašističnem premoru oživili spet kulturno dejavnost v vasi. Največ zaslug pri tem ima pevovodja in organist Herman Srebrnič iz bližnje Medane, ki je od leta 1949 bodril in vzpodbujal predvsem mlade družine in
njihove otroke, naj se vključijo v pevski zbor. Ta vztrajnost in doslednost je bila nagrajena leta 1952 s prvim samostojnim koncertom. Nastopili so pod njegovo taktirko: mešani zbor, moški in ženski zbor, mladinski in otroški zbor. Pri tem velikem delu mu je bila v veliko pomoč sestra Ida. Zato je ta obletnica tudi mejnik za števerjanske pevce in jo danes zvečer s posebno nagrado počastimo.
Zborovodja in organist Herman Srebrnič je po podvigu uradne ustanovitve zbora vodil slednjega do osemdesetih let prejšnjega stoletja in z njim nastopal v bližnji okolici, v zamejstvu, domovini in Avstriji.
Dirigentsko palico zbora je v drugi polovici dvajsetega stoletja sprejel član Slovenskega okteta Tomaž Tozon. Njegov pevski in glasbeni talent ter dolgoletna izkušnja pevovodje številnih kvalitetnih zborov sta pripomogla, da se je zbor dvignil med najboljše na Primorskem. V času njegovega delovanja je zbor štel tudi
do petdeset članov. S tako zagnanostjo je zbor leta 1990 na Bledu prejel prvo mesto in za nagrado pel pri Svetem Očetu v Rimu. Naslednje desetletje je zbor zaznamoval dirigent profesor Bogdan Kralj iz Trsta, ki je zboru prinesel mladostno svežino in novo vokalno tehniko. S svojo vztrajnostjo je zbor popeljal do zavidljivih uspehov, kar potrjuje nastop na vsedržavnem tekmovanju v Vittoriu Venetu leta 1998, kjer je v kategoriji ljudskega petja prejel
prvo nagrado; leta 1999 pa v Mariboru prejel bronasto plaketo. Na začetku novega tisočletja je zbor imel kar dva dirigenta: najprej člana slovenskega okteta Vladimirja Čadeža, s katerim se je zbor uvrstil na drugo mesto tekmovanja cerkvenih zborov Bogomir Špacapan; nato pa mladega profesorja in zborovodjo Mirka Ferlana, s katerim si je na tretjem regijskem tekmovanju v Postojni zaslužil srebrno priznanje.
Od leta 2009 vodi zbor glasbena pedagoginja in profesorica Aleksandra Pertot. Z njo je zbor dosegel prvo mesto na tekmovanju cerkvenih zborov v Podgori, nastopil v Milanu, Mariboru, na Ptuju in na Dunaju ter seveda na mnogih domačih prireditvah. Zboru gre seveda tudi priznanje za neutrudno delo pri skupnih prireditvah Zveze slovenske kKa-toliške prosvete iz Gorice in za sodelovanje z Združenjem cerkvenih pevskih zborov iz Gorice. Redno nastopa na revijah Ceci-lijanka in Primorska poje. Zbor je sodeloval tudi pri vseh dosedanjih kantatah in operetah Zveze.
Nagrada je povsem zaslužena in ne samo zaradi prej naštetih nastopov in dosežkov, ampak tudi zaradi vztrajnega dela prav v domačem Števerjanu, stalnega doprinosa k ohranitvi slovenskega
naroda in slovenske narodne identitete v Italiji. Zbor prejme nagrado predvsem zato, ker je v vseh teh letih dokazal, da je petje poleg šole in športa med temelji našega narodnega obstoja. Zato naj gre zahvala in vabilo, da bi pevke in pevci skupaj z zborovodjo še naprej vztrajali in prispevali k bogatenju naše manjšine tako na domačih tleh kot v širšem slovenskem kulturnem prostoru. Hvala
Dario Bertinazzi
Dvojezični smerokazi na Tržaškem
Dežela obsoja vandalska dejanja
Vsako vandalsko dejanje, ki prizadene javno lastnino, in to še posebej takrat, ko se na vandalsko dejanje vežejo elementi rasne diskriminacije ali etnične nestrpnosti, mora biti prepričano kaznovano, saj je izraz necivilnosti v odnosu do vloženega truda za vrednotenje in promocijo značilnosti in kulture ozemlja. Tako lahko povzamemo odgovor pristojnega deželnega odbornika Riccarda Riccar-dija na vprašanje s takojšnjim odgovorom, ki gaje v zvezi z mazaškimi dejanji vložil deželni svetnik Slovenske skupnosti Igor Gabrovec.
V svojem vprašanju je Gabrovec spomnil na dejstvo, da so dolga desetletja običajni neznanci nekaznovano mazali in povzročali škodo na dvojezičnih smerokazih, pa tudi na spomenikih padlim, na poslopjih slovenskih organizacij in slovenskih šol. Pred kratkim seje prvič zgodilo, da so orožniki, po zaslugi budnega domačina, zasačili dvojico vandalov v bližini sveže pomazanih tabel pri Štivanu in dokazi o njihovi krivdi so neizpodbitni (pomazane roke, sprej, rokavice itd.). “Poleg vprašanja gmotne škode gre tu za potrebo po vzgojnem kaznovanju odkritega primera izražanja etnične, jezikovne in kulturne nestrpnosti. Zato je potrebno, da se deželna uprava kot lastnik poškodovanih tabel in istočasno kot institucionalna zastopnica oškodovane (deželne) skupnosti aktivno vključi v pregon storilcev in predvsem v ožigosanje njihovega simbolno hudega dejanja", je poudaril slovenski deželni svetnik. Odbornik Riccardi je zagotovil, da deželna uprava pravno proučuje zadevo v evidentiranju najbolj primernih dejanj v bran skupnosti, ki sestavljajo deželno stvarnost. “Pričakujemo torej, da bo deželna uprava konkretno ovadila storilce kaznivega dejanja in se nato priglasila kot oškodovana stranka”, je odgovor odbornika Riccardija komentiral deželni poslanec Gabrovec, ki bo glede tega tudi stopil v stik z deželnim pravnim uradom.
Srečanje iz niza Življenje, ki preseneča
Zagonetne etične dileme časnikarskega poklica
V petek, 13. aprila, smo se v prostorih na ul. Donizetti v Trstu sjret zbrali na predavanju iz niza Življenje, ki preseneča, ki ga organizirata Mosp in Skk. Tokratni gost je bil naš urednik tednika Novi glas, pesnik in kulturnik Jurij Paljk, ki se je spraševal o tem, ali je dobra novica nujno slaba novica. O zagonetnih etičnih dilemah časnikarskega poklica je kot po navadi spregovoril odprto in navdušujoče ter se dotaknil številnih problematik, ki jih moramo uokviriti v kontekst sodobnega človeka. Zaradi hitrih tehnoloških sprememb uravnavamo svoje življenjske navade in miselne sheme, a samo z razmislekom bomo znali ločiti "zrnje od plevela".
Začeli smo neposredno: zakaj se o manjšinah in naši skupnosti npr. v Ljubljani spregovori samo, ko je kaj narobe? Paljk je
prepričan, da je dobra novica vedno dobra novica in bi morala kot taka privreti na medijsko površje. Ameriški model "bad news good news" je unovčil prodajno vrednost črne kronike in pasivnega opazovalca
oropal vsakršne kritične moči. Televizija, pravi, te povozi, televizija teče, saj ni kot knjiga, ki jo lahko damo na stran, premislimo o prebranem, upočasnimo ritem. Percepcija gledalca je prepuščena manipulaciji.
Kako pa danes pisati časopis v času, ko ljudje malo berejo, ko je zanimiva samo šok-kronika ali televizijski spektakel? V času, ko podoba zamenjuje tiskano besedo? Smo nekje vmes, pravi
Paljk: staro se lomi, novo prihaja, ne vemo še točno, kaj bo, čeprav je vse bolj jasno, da bo horizont mogočega internetne narave. Celo televizijci imajo težave, saj tako tiskane črke kot premične slike potlačuje web
2.0. To ni več samo arhiv informacij, temveč interaktivni prostor, kjer vsakdo postane akter, soustvarja in piše. Po mnenju Jurija Paljka je Cerkev v 20. stoletju storila dve napaki: obsojala film in zamudila moč televizije. Veliki sodobnik Janez Pavel II. je papežu Benediktu XVI. posredoval zavest o pomenu komunikacije in interneta, ki ga Cerkev zdaj zavestno uporablja. Prihodnost je tam, na facebooku, prihod-
nost je že tu in je blizu nam. Je kdo vedel, da je lastnik Googla Larry Page večkrat obiskal Boscarola v Ajdovščini? V medijih pomeni web 2.0 moč dvostranske komunikacije. Poštena internetna izdaja časopisa mora omogočiti uporabnikom, da komentirajo zapise in sodelujejo v javni razpravi.
Bistvo resnice ostaja sicer nespremenjeno: zavzeti se zanjo in jo iskati, saj kristjani verujemo v resnico. Poslanstvo svojega tednika Paljk potrjuje: širimo slovenstvo, demokratične vrednote in krščanski etos. Ohranjamo stik z moralnimi sidrišči oz. s tem, kaj je dobro in kaj slabo, čeprav je uredniško delo vedno telovadba izbire. Vedno bomo pisali, pravi Paljk, in to	ne zase,
temveč za drugega. Vsaka komunikacija je	pot do
sočloveka in bralci to čutijo. Ostanite zvesti tiskani besedi časopisa, mi bomo še naprej gojili slovensko besedo, pa čeprav v novi obliki. Virtualni svet je za predavatelja lep, privlačen in omogoča neverjetno povezanost med ljudmi. Ne smemo se ga bati; nanj se bodo privadili tudi odrasli, starejši ljudje. Tiskani medij bo torej ostal, pa čeprav bomo brali na Ipadu.
Jernej Šček
I___________
Foto IG
Umetniški in kulturni center Skerk
Presenetljive in izvirne otroške ilustracije
Kolikokrat se nam godi, da si z občudovanjem ogledujemo ilustracije v otroških knjigah, ki nas presenetijo s svojo izvirnostjo in nas popel-
jejo v pravljični svet. Prav zaradi tega se je Jože Skerk s soprogo Zoro Koren odločil, da to enkrat-
no doživetje deli z drugimi. Pred dvema letoma spomladi jev prostorih galerije svojega Umetniškega in kulturnega centra Skerk v Trnovci prvič priredil razs-
tavo ilustracij za otroke priznanih ilustratork Ane Košir, Nicolette Costa, Vesne Benedetič in Febe
Sillani. Zaradi pozitivnega odziva in pohval se je odločil, da bo razstava ilustracij za otroke postala stalnica njegove galerije.
Prejšnji teden so tako odprli razstavo, naslovljeno Igra barv med Krasom in morjem. Prisotne je uvodno nagovoril Jože Skerk, duša centra, ki se je s hvaležnostjo spomnil ključnih oseb, ki so pripomogle k nastanku galerije in kulturnega centra nasploh pred štirinajstimi leti. Spregovoril je o zgodovini stavbe, Krasu ter bližini z morjem in se tako navezal na naslov razstave. Zaradi uspeha, ki so ga prejšnje razstave doživele tudi na Goriškem in v Tržiču, se je g. Skerk odločil, da jih bo še naprej prirejal. Prisotne je obenem seznanil s pripravami na razstavo o prvi svetovni vojni, ki jo bodo odprli v drugi polovici julija letos, in že napovedal ideje za naslednjo razstavo ilustratorjev. Sledil je poseg Saše Rudolfa, ki se je osredotočil na pomen razstave in njeno sporočilo: "Ker dojenček prej prepozna podobo kot besedo, ima ilustracija prednost
pred besedo, ki jo le dopolnjuje. Lahko bi rekli, da je ilustracija starejši brat pripovedi, ki je lahko pisana ali govorjena".
Sledil je opis posameznih ilustratorjev, ki se nam letos predstavljajo s svojimi deli v galeriji, vsak s svojevrstnim stilom. V pritličnih prostorih odkrijemo ilustracije Katerine Kalc, doma iz Gropade, ki jo otroci poznajo iz revije Galeb, s katerim sodeluje že sedem let. Zraven nje se predstavlja Liviana Poropat s kolaži in tridimenzionalnimi podobami, pri čemer se poslužuje barvnih papirjev, trakov in čipk, vse skupaj pa še računalniško dodela. V prvem nadstropju 150 let stare prenovljene kraške domačije si lahko ogledamo dela Adriana Gona, Ane Košir in Žive Pahor. Medtem ko se Ana Košir spet vrača po enoletnem premoru s sporočilom o prijateljstvu in ljubezni, mehkimi in nežnimi medvedki, mucami,
založb ter vodi otroške likovne delavnice. Adriano Gon iz Štaran-cana preseneča z ilustracijami, ki izražajo ljubezen do živali in glasbe, v katerih se realnost in pravljica zlivata v enotno vizijo novega časa. Enkratno umetniško doživetje je popestril glasbenik Erik Žerjal s pozavno, ki je izvedel skladbi Georga Philippa Teleman-na Fantasia in la minore ter New York variations Jeffreya Agrella. Prisotne so pozdravili predsednik pokrajinskega sveta Maur-izio Vidali, devinsko-nabrežinski župan Gior-gio Ret, županska kandidata občine Devin-Nabrežina Vlado Kukanja in Massimo Romita. Razstava ilustracij vabi odrasle obiskovalce in družine ob sobotah, nedeljah in praznikih od
10.30 do 13. ure in od
16.30 do 19. ure, jutra od ponedeljka do petka pa so namenjena šolam po dogovoru.
Metka Šinigoj
koalami in zajčki, ki kar vabijo, da jih pobožamo, se ostali razstavljala prvič predstavljajo tržaški publiki. Živa Pahor se že dvanajst
let poklicno ukvarja s knjižno ilustracijo za otroke. Ilustrira za revijo Galeb in knjige različnih
V Finžgarjevem domu je zadišalo po zdravilnih aromah	zličnih rast-
_■	_	|	1*1	•	linskih	delov:
Barbara Lokar o zdravilnosti
.	*	v	»|	ja,	cvetja	ali
eteričnih olj
Pred nedavnim smo v Finžgarjevem domu na Opčinah ponovno doživeli navdušujoče predavanje. Ob omamnih vonjavah smo številni prisotni spremljali predavanje Barbare Lokar o aromaterapiji. Predstavila nam je svojo ljubezen do zelišč, arom in sadov narave, ki jo je v zadnjih letih poglobila s študijem pozitivnih učinkov eteričnih olj na naše zdravje. Eterična olja so pravzaprav dišave, ki jih imajo rastline v sebi zato, da bi komunicirale med seboj. Od nekdaj se je človek seznanjal z njihovo "transcendentno" močjo. Spomnimo se Egipčanov, ki so uporabljali zelišča in tinkture za maziljenje mumifici-
ranih trupel, ali prakse dišečega zažiganja cvetov v o-bredne namene. Danes temu rečemo dišeče palčke. Človeku je pred nekaj stoletji uspelo kontrolirati zdravilno moč rastlin s postopkom destilacije ali topljenja, s katerima je iz rastlinskih delov izluščil zdravilno srčiko oz. eterično olje. Kot vedo je aromaterapijo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja začel u-porabljati francoski kemik Rene' Maurice Gattefosse, in sicer tako, da je na opeklino na roki pomazal olje sivke in ugotovil, da pomaga.
Eterična olja pridobivamo iz ra-
lupin, spiska zdravilnih učinkov pa ni konec: delujejo lahko pro-tiviralno, protibakterijsko, bakte-riostatično, proti parazitom, zas-
trupitvam, pomagajo pri celjenju ran, kožnih težavah, proti herpesu, vročini, opeklinam, prehladu in vročini, infekcijam, vnetjem in alergijam. Zdravilna moč je seveda vezana na specifično rastlinsko vrsto, zato se je potrebno pred uporabo dobro pozanimati. Njihova uporaba sega na raznorazna področja, od, kot rečeno, zdravilne uporabe, do kozmetike, parfumerije, kulinarike in celo čistil. Absorbiramo jih lahko preko kože, hlapov in vonjav. Prisotni na predavanju smo z lastnim "nosom" doživeli
blagodejnost dišeče lučke, možno pa jih je uporabiti preko inhalacij, nožnih kopeli, prhe ali kopeli. Preverjeno je, da vonjave delujejo neposredno na naša čustva, saj aktivirajo limbični sistem in hipotalamus, ki sproži spodbujanje hormonov. Številna bolezenska stanja pa so odvisna prav od trenutnega čustvenega stanja: če smo žalostni, jezni, stresirani, nam enostavno pade odpornost imunskega sistema in se poveča dovzetnost za bolezen. Nekaj konkretnih nasvetov. Eterično olje čajevca in sivke je edino, ki ga lahko damo neposredno na kožo. Eterična olja niso mastna, zato ne puščajo madežev na oblačilih. Iščimo čista, naravna in kompletna eterična olja, ki jih prepoznamo po primerni ceni (od 5 evrov navzgor), definirani rastlinski vrsti tudi v latinščini ter opisu rastlinskega organa in značilnosti. Veliko eteričnih olj je "magičnih", npr. pomaranča, limona,
evkaliptus, sivka pa je nedvomno njihova kraljica, saj, če ne vemo, kaj bi uporabili, ne bomo z njo nikoli zgrešili.
Barbara Lokar je ponudila veliko receptov in mešanic eteričnih olj, ki jih lahko zlahka pripravimo in uporabimo tudi doma. Njen nasvet je jasen: uživati predvsem sadove narave, denimo zelenjavo, ki raste v naši neposredni okolici, saj gre za princip sobivanja: rastline, ki živijo v našem okolju, se borijo proti istim škodljivcem, ki bodo potencialno ogrozili tudi nas. Če jih uživamo, bomo vase sprejemali hrano, ki se je proti njim že borila in nam bo dala tako večjo odpornost. Z aromami si lahko napolnimo vsakdan in odišavimo raznorazne situacije: če potrebujemo spodbudo, koncentracijo ali pa mir, sprostitev. Barbara Lokar pravi tako: "Vonjave so misli in vsaka misel ima svoj vonj"!
NOVI
VOLITVE V OBČINI DEVIN-NABREZINA
//
SSk je predstavila kandidatno listo
Druge izbire ni kot ta, da zmagamo!"
D
ruge izbire ni kot | ta, da zmagamo".
S tem geslom je deželni svetnik SSk Igor Gabrovec, sicer doma iz Nabrežine, po rodu pa Mavhinjec, sklenil srečanje, na katerem je stranka lipove vejice predstavila svojo kandidatno listo v podporo županskemu kandidatu Vladimirju Kukanji v četrtek, 19. aprila, v prostorih kmečkega turizma Lupine v Praprotu.
Volilna kampanja levosredinskega kandidata, ki je na primarnih volitvah doživel lep uspeh, je v polnem teku. Vrstijo se srečanja Vladimirja Kukanje na ozemlju, temeljno vlogo pri njegovi zmagi pa imajo tudi kandidati njegove liste. Srečanje v Praprotu, ki so se ga udeležili tudi deželni tajnik SSk Damijan Terpin ter pokrajinska tajnika za Trst in Gorico Peter Močnik in Julijan Čavdek ter pravnik in deželni svetnik Doline Aosta, ob tem še pomočnik SSk v postopku priziva zoper ukinitev rajonskih svetov v Gorici Roberto Louvin, je bila tako priložnost za urjenje ekipe, na ramenih katere sloni zahtevna naloga: 6. in 7. maja bo morala postoriti vse, kar je v njenih močeh in sposobnostih, da bo devinsko-nabrežin-ska občina po 25 letih končno imela ponovno slovenskega župana.
Seznam kandidatov SSk šteje dvanajst imen: med njimi je zaslediti predstavnike obeh spolov, izkušene osebe in mlade. Različna je njihova stopnja izobrazbe, obenem pripadajo različnim poklicem. Vsi pa imajo neki skupni imenovalec: pripadnost devin-sko-nabrežinskemu območju. Dejstvo, da se SSk predstavlja na volitvah z domačini, je velika prednost. Poleg Gabrovca je o tem trdno prepričan nosilec liste, dolgoletni občinski svetnik in sekcijski tajnik SSk Edvin Forčič. "Kandidati smo izraz območja, naše slovenske kulture in Krasa. Na območju smo kapilarno pris-
otni, temeljito ga poznamo, vemo za njegove potrebe in za njegove možnosti razvoja", je dejal. Forčič in je v svojem posegu nanizal vrsto odprtih vprašanj, ki jim dosedanja Retova desnosredinska uprava ni znala ponuditi ustreznega odgovora. Mednje sodijo vprašanje pomanjkljivih služnosti, problem upoštevanja načel dvojezičnega statuta, pomanjkljivo znanje slovenskega jezika pri občinskih uslužbencih, nedosledno prevajanje uradnih
Nekateri izmed teh so se predstavili s konkretnimi predlogi. Lucia Lavrenčič je predlagala, naj Vladimir Kukanja v primeru izvolitve sproži postopek o razmnoževanju dvojezičnih osebnih izkaznic vsem občanom, ne samo tistim, ki zanjo zaprosijo. Podrobneje je razčlenila težave v zvezi z devinskim portičem, ki je že vrsto let v razpadajočem stanju: poleg tega 'ljubitelji živali' širokogrudno vzrejajo krdela mačk, kar daje okolju neprijazno
Foto IG
dokumentov v slovenski jezik. Na dlani je tudi dejstvo, da je Retova uprava privilegirala 'spodnji del' občinskega območja, "kar je bilo na 'zgornjem delu' pozitivnega storjenega, gre zaslugo pripisati le domačinom". Forčič je opozoril še na problem množenja novih italijanskih društev, ki kratijo prispevke slovenskim: ta imajo zgodovinsko vlogo in točno določeno poslanstvo. Kočljivo je tudi vprašanje gradbenih špekulacij, ki imajo kot cilj le izpodbijanje demografskega ravnovesja med Slovenci in Italijani. Poleg Edvina Forčiča na kandidatni listi sodelujeta tudi mlada Tanja Peric in kmetijska podjetnica Sidonja Radetič iz Medje vasi. Zaradi službenih obveznosti sta bili na večeru v Praprotu odsotni. V kmečkem turizmu Lupine pa so bili prisotni ostali kandidati Vasilij Pipan izMavhinj, Aleš Brecelj in Lucia Lavrenčič iz Devina, Niko Pertot iz Slivnega, Boris Legiša iz Cerovelj, Mitja Terčon, Danijel Šuligoj iz Prečnika, Roberto Briščak in Nabrežinec Joško Okretič.
in umazano podobo. Lavrenčiče-va je še predlagala, naj občina glede turističnega postanstva tega območnega predela ustanovi v Devinu konzorcij, ki bi prodajal domače proizvode. Mitja Terčon pričakuje, da bodo volivci glede na uspeh primarnih volitev množično podprli Vladimirja Kukanjo. Poudaril je tematiko urbanistične politike, ki je doslej izneverjala območje in prepuščala vaška jedra v propad. Aleš Brecelj je poudaril, da gre med smernice trajnostnega razvoja nedvomno prišteti tudi skrb za okolje. Občinsko področje je že itak 'posejano' z velikimi infrastrukturnimi objekti (visokonapetostni daljnovodi, plinovod, naftovod, železnica). Avtocesta pa je še danes brez ustreznih protihrupnih pregrad, na njej se veča promet tovornjakov in posledično onesnaževanje. Kot zadnje je Brecelj podčrtal potrebo po vzpostavitvi dosledne vidne dvojezičnosti. Danijel Šuligoj je kot občinski koordinator jusarskih odborov zaželel, da bi Kukanja v primeru zmage vzpo-
stavil pozitiven odnos do jusarskih problemov. Boris Legiša je kot predstavnik civilne družbe doslej angažirano kljuboval projektom visokohitrostne železnice in daljnovodu podjetja Terna, uprl se je tudi nepravičnim količnikom nekdanjega davka ICI. V primeru izvolitve bo svojo bitko nadaljeval v drugačni vlogi, "od znotraj"! Niko Pertot je prepričan, da bo koalicija na volitvah zmagala in da bo SSk tvorno sodelovala s koalicijskimi partnerji.
Posebno prijateljski je bil tudi poseg častnega gosta večera, dolgoletnega prijatelja Slovenske skupnosti Roberta Louvina. "Naveza med Valdostanci in vami je dolga kar tri desetletja.
Spominjam se tvornega sodelovanja s Samom Pahorjem, pokojnim Andrejem Bratužem in Drago Štoko. Naša manjšina je bila vaši ob strani ob izglasovanju zaščitnega zakona, borili smo se za vzpostavitev slovenskih novinarskih programov na deželnem sedežu RAI in za perspektivno prihodnost vaših medijev", je dejal Louvin, ki je pohvalil vitalnost SSk in pozdravil njeno prisotnost v deželnem parlamentu. Vladimirju Kukanji je zaželel lepo uveljavitev, da bo občina Devin-Nabrežina končno stopila v vedrejšo prihodnost. Bitka za občino bo torej zelo huda. Kot je poudaril pokrajinski tajnik Peter Močnik, "bo na volitvah zmagal tisti, ki bo na volišča pripeljal čim večje število ljudi". Pokrajinski tajnik za Goriško Julijan Čavdek pa je opomnil še na volilne preizkušnje v Gorici in Krminu. Deželni svetnik Gabrovec je na večeru dodal še nezanemarljiv vidik, ki lahko botruje kakšnemu dodatnemu glasu: to je volilni material (dejansko izvleček smernic Vladimirja Kukanje) v italijanskem jeziku. "Vprašamo se lahko, zakaj ne bi italijanski volivci glasovali za slovenskega kandidata...?"
Na uvodnem delu večera je bil prisoten tudi osrednji junak volilnega soočanja, Vladimir Kukanja. Ni pa ostal dolgo v Praprotu, saj se mu je mudilo, da gre naprej na volilno kampanjo ...
IG
Obvestila
Romanje v Medjugorje od 4.
do 7. maja 2012. Odhod iz Nove Gorice in Rožne Doline in Kozine za romarje s Tržaškega. Vožnja z udobnim avtobusom. Za vse romarje velja osebna veljavna izkaznica. Vpis pri g. Darkotu v Gorici (tel. št. 0481 882395 ali 0481 32121), za tržaško pokrajino pri župniku J. Markuži (tel. 040 229166). Vpisovanje do zasedbe mest v avtobusu. Pohitite z vpisom. Glasbena matica vabi člane na redni občni zbor, ki bo v četrtek, 26. aprila, ob 8. uri, v prvem in v petek, 27. aprila, ob 19. uri v drugem sklicu, na sedežu Glasbene matice v Trstu, ul. Montorsino 2. Dnevni red: uvodni pozdrav, poročila (predsedniško, tajniško, blagajniško in nadzornega odbora), razprava, odobritev obračuna 2011 in proračuna 2012, razno.
SKD Barkovlje s pokroviteljstvom ZSKD in Slovenske prosvete prireja v soboto, 28. aprila, ob 20. uri Praznik
pokušnje domačega kruha, vina in ekstradeviškega olja. Prisotni bodo pokušali prve štiri uvrščene sorte vina, ki bodo prejela nagrado občinstva. Ker so mesta omejena je vpisovanje nujno. Tel. št. 040 411635 ali 328 9190089.
Darovi
Namesto cvetja na grob pokojne Lojzke Sosič daruje I. K. 20 evrov za Vincencijevo Konferenco pri Sv. Ivanu.
V spomin na dragega prijatelja Zorota Štoklja daruje Milena Šinigoj Franco 50 evrov za Društvo rojanski Marijin dom.
5 TISOČINK
za
Sklad Mitja Čuk
Za podporo Skladu iz svojega dohodka (I.R.RE.F. 2011) vpišite davčno številko:
V C.F. 00639780329 /
Večer, posvečen Aljoši Žerjalu
Jemlješ, da nekoč daješ
KULTURNI DOM
Jemlješ, da nekoč daješ. To je najbrž moto, ki je Alojšo Žerjala spremljal skozi vse življenje, ki ga je po večini preživel s kamero v roki. Kradel je in kradel nešteto prizorov in jih posnel s svojim aparatom: v dolgem življenjskem in umetniškem obdobju je znal tankočutno, svojevrstno, skratka genialno ujeti vse, kar bi se drugače porazgubilo in šlo z 'vetrom v pozabo'.
Aljoša Žerjal se je rodil leta 1928 v Trstu, komaj petnajstleten je že bil zaposlen v Tovarni motorjev. Na zahtevo Nemcev je odšel z drugimi mladmi v delovno taborišče v notranji Istri, potem na Hrvaško, kjer je preživel strašno zimo. Leta 1945 se je vrnil v Trst in dokončal Trgovsko akademijo. Leta 1954 se je zaposlil pri pomorski agenciji in pozneje postal direktor in
predsednik podjetja. In ravno leta 1954 je stopil v svet filma. Takrat je z domiselnostjo in "tehnično neoporečnostjo" posnel dva dokumentarca o škedenjskem pustu in škeden-jskem portiču. Kamero mu je posodil slavni fotoreporter Edi Selhaus, svojo prvo kamero pa si je Žerjal kupil nekaj let kasneje in zanjo odštel kar štiri plače. "Ko sem mamo prosil, da bi mi posodila denar za nakup dežnika, mi je odvrnila, naj glavo pred dežjem obvarujem z videokamero", je dejal Žerjal na homažnem večeru, ki so mu ga priredili deželni sedež RAI in Založništvo tržaškega tiska ter Slovensko stalno gledališče v sredo, 18. aprila.
Izjemno dobro obiskan dogodek v Kulturnem domu je bil posebne narave in je imel dvojni vzgib. Na njem so namreč
predstavili knjigo Filmsko ustvarjanje Aljoše Žerjala. Njen podnaslov (od 8-milimetrske do digitalne kamere) pa zgovorno prikazuje dolgoletni Žerjalov umetniški razpon, ki se zrcali v uporabi različnih snemalnih podlag: vsebina njegovega dela se je sočasno delila na dokumentarne in kratkome-tražne filme. V knjigi, ki jo je v Kulturnem domu pozdravila Martina Kafol, so namreč zbrane podobe-fotogrami, ki jih je ujel v objektiv: ohranile so se kot zgodovinsko pričevanje vse od leta 1954 dalje. V predgovoru knjige, ki ga je napisala Elsa Fonda, je med drugim zapisano, da se Aljoša Žerjal večkrat pošali, 'da je pravzaprav vse njegovo življenje kot film'. Veliko je potoval po krajih, kjer se pojavljajo protislovja današnjega časa in ki so že sami po sebi zanimivi s svojim svojevrstnim, nepozabnim vzdušjem:
Dubrovnik, Bosna, Kras, Ohrid, Uzbekistan, Mehika, Peru, Čile, Ekvador, Triglav, slivna pot,
Vietnam, Tibet, Patagonija, Velikonočni otok, dežele onstran Inda, olimpijske igre v Moskvi, Normandija, Benetke, Berlin. Žerjala so prevzeli pejsaži, razgledi in pogledi, čar letnih
časov. Z izredno občutljivostjo je ujel poetičnost otroškega sveta, ki je bogat z milnimi mehurčki, zmaji, piščančki; ponosno je posnel podvige ženske namiznoteniške ekipe Krasa in uspehe kotalkarice Tanje Romano in rolkarice Mateje Bogateč. V njegovih filmih se prepletata življenje in umetnost: dragoceni so Žer-jalovi portreti velikih krajevnih umetnikov, od Avgusta Černigoja, Klavdija Palčiča, Gian-nija Brumattija do Lojzeta Spacala, Marcel-la Mascherinija, Deziderija Švare in drugih. V knjigi, ki jo je uredil Massimiliano Fabris, se Žerjal spominja svojih sodelavcev, ki so mu bili na dolgi umetniški poti ob strani: to so prijatelj Renato Padovan, pokojna Mara Debeljuh, avtorica številnih besedil, prevajalka Magda Jevnikar, tehnik Giorgio Brescia in Elsa Fonda.
Na odru Kulturnega doma se je Aljoša Žerjal zahvalil tudi deželnemu sedežu RAI, še zlasti urednici Loredani Gec in odgovorni za slovenske programe Martini Repinc. Zaradi minevanja časa je filmsko gradivo Aljoše Žerjala bilo obsojeno na propad: z leti se namreč filmi zdrobijo v prah ali pa razmagnetijo. Da bi jih ohranil, se je režiser odločil za nadvse hvalevredno potezo. Svoj arhiv je poklonil deželnemu sedežu RAI, da bi ga ta presnel na trajnejši format. Prav zato izzvenijo še kako pomembno besede, ki jih je na večeru izrekel ravnatelj deželnega sedeža RAI Roberto Collini: "Današnji digitalni svet požrešno žre vsa čustva: zato morajo imeti spomini poseben pomen in prostor".
In ravno spomin je bil ob Aljoši Žerjalu 'junak' večera, saj so se na filmskem platnu zvrstili najboljši izvlečki režiserjevih filmov, še zlasti 20-minutna montaža o predstavi Krvava svatba, ki je pred desetimi leti očarala gledalce SSG in izkušeno oko škedenjskega umetnika.
IG
Velika noč pri Sv. Ivanu
Tudi letos so se slovenski verniki pri Sv. Ivanu zbirali pri obredih velikega tedna. Liturgijo so obhajali izmenično v kapeli in v šotoru, in sicer ob pevski spremljavi domačega cerkvenega zbora. Posebno občuteno je bilo
na veliko soboto: kljub dejstvu, da so morali tudi letos obhajati velikonočno slavje v šotoru (cerkev namreč še vedno popravljajo), je bilo vsem prijetno, ko so se zbrali pri slovesni maši v soboto zvečer in pričakali blagoslov jedi. Po zaključni pesmi je namreč svetoivanski kaplan, g. Milan Nemac, blagoslovil 'pince', pršut, hren in vse ostalo, kar so verniki prinesli k bogoslužju. Marsikdo je vzel s sabo košaro in jo prikupno okrasil s prtičem in cvetjem, da je bilo res lepo videti vse koške v vrsti. Blagoslova so se posebno veselili otroci, saj je g. Milan namenil poseben blagoslov prav vsakemu izmed njih. Nedeljsko bogoslužje je bilo še posebno slovesno: pri njem je sodeloval tudi novi župnik, don Fabio, ki je v lepi slovenščini zaželel, da bi velikonočni blagoslov spremljal vse nas, posebno bolne in osamljene, v celem letu. Velika noč je namreč vsak dan, če jo nosimo v srcu.
Nova šolska zakonodaja na Madžarskem
Narodnostno šolstvo v luči korenitih sprememb
VIDA VALENČIČ
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
Na Madžarskem stopa v veljavo nova šolska zakonodaja, ki ne prinaša nobenih vsebinskih rešitev za probleme narodnostnega šolstva, saj le-tega skoraj ne omenja. (Podobno je z novim narodnostnim zakonom.) Prinesla pa je veliko novosti in negotovosti. Po-rabski dvojezični šoli, gornjese-niška in števanovska, se tega bistveno premalo zavedata in doslej nista naredili skoraj nič, recimo, za ozaveščanje učiteljev, ki ne obvladajo slovensko, da je njihova dolžnost, da se slovenščino učijo in s tem prispevajo svoj delež k razvoju dvojezičnosti - ali pa na dvojezičnih šolah nimajo prihodnosti. Tudi slovenskim učiteljem še ni prišlo dovolj v zavest, da je položaj skrajno resen in da se bosta šoli ohranili le, če bosta dokazovali, da je v njunih programih izjemna dodana vrednost prav v manjšinskih slovenskih vsebinah in dejavnostih. Nepremišljena in nerazumna dejanja, kot so bila ukinjanje skupne šolske komisije obeh organizacij, ki so ga spodbudili v osnovnošolskih krogih, in negativen odnos kolektiva seniške šole do dejavnosti Zveze Slovencev, namenjene šolam, v tem času, ko bi bila potrebna naj večja enotnost in sodelovanje, izredno slabo vplivajo na že tako ali tako težek položaj skupnosti, ki se mora spopadati s konkretnimi problemi preživetja šolstva. Glavno breme in odgovornost seveda nosi Državna slovenska samouprava, ki je sredi zahtevnih priprav na prevzem obeh šol.
V luči aktualnih dogodkov je bil
3.	aprila sklican sestanek predstavnikov obeh organizacij, na katerem smo jasno in odkrito spregovorili o perečih problemih v porabskem šolstvu, o odnosih med šolami in slovenskima organizacijama ter o razlogih za nepremišljene enostranske poteze in iskali skupne, pozitivne rešitve v prid ohranjanju jezika in identitete porabske slovenske skupnosti.
Martin Ropoš, predsednik DSS, je predstavil novonastali položaj v narodnostnem šolstvu; če so
doslej bile ustanoviteljice in vz-drževalke šol (s sredstvi države) lokalne samouprave, je nova zakonodaja prinesla določila, po katerih bo šole prevzela država, narodnostne šole pa imajo možnost prevzeti narodnostne samouprave. Državna slovenska samouprava je mnenja, da je za ohranitev narodnostnega značaja števanovske in seniške šole le-ti potrebno prevzeti, časa je le do
'd.
Utrinek iz Monoštra
konca maja, ko morajo biti opravljeni vsi sestanki z vpletenimi (občine, šole, starši, učenci, država), pripravljeni vsi dogovori in pogodbe, zagotovljeno sodelovanje kot tudi finančna sredstva. Tako bi šoli že s 1. julijem prešli v upravljanje DSS. Kljub veliko nejasnostim je to potrebno storiti in tako zavarovati narodnostne interese. Dosedanji sestanki so pokazali, da se okolje odziva pozitivno.
Erika Koles Kiss je menila, da Državna slovenska samouprava lahko šole ohranja le tako, da dokaže t. i. dodano vrednost le-teh v programih, ki jih na šolah strokovno in finančno pomaga izvajati tudi Zveza Slovencev skupaj s pedagoško svetovalko in institucijami (in finančno pomočjo) iz Slovenije. Zato je sodelovanje zelo potrebno.
Erika Glanz je vprašala, kaj se je spremenilo po pismu DSS o enostranskem ukinjanju skupne šolske komisije, kako si DSS predstavlja sodelovanje ob takih potezah in kakšna naj bi bila vloga Zveze, katere članica je, če se-niška šola ne sprejema obojestranskega sodelovanja.
Klara Fodor je pojasnila razloge za obisk predstavnikov Zveze na
Razveseljiva vest iz avstrijske Koroške
Postavili so vse obljubljene dvojezične table
Leto dni po zgodovinskem dogovoru o dvojezičnih krajevnih napisih na avstrijskem Koroškem stojijo dvojezične table v vseh 164 krajih, ki so upravičeni do njih. To je za avstrijsko tiskovno agencijo APA potrdil vodja oddelka za infrastrukturo dežele Koroška Albert Kreiner.
Dogovor o 164 dvojezično označenih krajih so avstrijska zvezna vlada, vlada avstrijske Koroške in koroški Slovenci dosegli 1. aprila lani, več kot pol stoletja po podpisu Avstrijske državne pogodbe (ADP), katere 7. člen zagotavlja pravice slovenski manjšini v Avstriji. Dogovor sicer v celoti ni zadovoljil niti slovenske manjšine niti uradne Ljubljane, je pa prinesel za manjšino boljše ozračje in novo kvaliteto v odnosih med državama.
Prvi novi dvojezični krajevni tabli po več desetletjih je avstrijska Koroška dobila 16. avgusta lani. Prvo sta v Železni Kapli slovesno postavila takratni premier Borut Pahor in avstrijski kancler VVerner Faymann, drugo so dobili v Žitari vasi.
Kasneje so pristojne oblasti postavile še dvojezične napise v drugih krajih na avstrijskem Koroškem. Prve mesece po začetku postavljanja novih tabel so na območju zabeležili nekaj incidentov v zvezi s tablami, največkrat so neznanci z barvo premazali slovensko ime kraja. Največ tovrstnih primerov so zabeležili v Pliberku. Razmere so se kasneje umirile.
gornjeseniški šoli in bistvo pogovorov z vodstvom: Zveza, ki izdatno financira slovenske zunajšolske dejavnosti šole, pričakuje, da bi narodnostni učitelji bolj dejavno sodelovali ali vsaj obiskovali t. i. šolske programe, kjer sodelujejo njihovi učenci, a na šoli ne mislijo tako. Zato se je Zveza odločila - glede na vse okoliščine - sklicati sejo in dati odgovor na pismo DSS. Zveza se zaveda odgovornosti, a sodelovanje na takšen način ni možno.
Jože Hirnok, predsednik ZSM, je prav tako poudaril, da so sklepi predsedstva legitimni in da pričakuje pozitiven odnos in vzajemno sodelovanje vseh, saj Zvezo financira matična država Slovenija in zavračanje sodelovanja z Zvezo na šolskem področju bi posredno pomenilo zavračanje sodelovanja z matico, na kar verjetno nihče ni pomislil. Avtorico tega zapisa je zanimala strokovna plat novega položaja narodnostnih šol: kako bo z izvajanjem dvojezičnosti (bo ta tudi v prihodnje lahko le na papirju??), kdo bo izvrševal kontrolo nad tem, kar je res in kaj le v dokumentih, kako bo s predmetnimi učitelji, ki še vedno ne kažejo pretiranega zanimanja za učenje slovenščine, kakšna bodo merila t. i. dodane vrednosti (izleti in tabori v Sloveniji ali boljše znanje in raba slovenščine pri učencih in učiteljih). Že doslej bi namreč vodstva šol lahko poskrbela za boljši nadzor nad dejanskim izvajanjem tako pouka slovenščine kot dvojezičnega pouka, pa niso. Tudi ugotovitve strokovnega nadzora s strani DSS na šolah (predvsem na monoštrski gimnaziji) v niti eni točki niso bile upoštevane in stanje ni bilo izboljšano.
Zaključke zelo plodnega sestanka smo strnili v nekaj obvezujočih točk:
Narodnostni šoli, seniška in števanovska, si morata maksimalno prizadevati, da bo narodnostna slovenščina dobila status in veljavo, kakršna ji pripada - da bodo vsi učitelji dojeli, da šoli - s tem pa njihov status - obstajata in bosta v prihodnje le zaradi svojega narodnostnega programa.
Vsi odgovorni si bomo prizadevali za strokovno izpeljavo ter finančno pokritje zaprosili matično Slovenijo, da bi na vsaki narodnostni šoli deloval po en učitelj asistent iz Slovenije.
Državna slovenska samouprava naj skupaj s šolami, okoljem in vsemi vpletenimi dejavniki optimalno izpelje prevzem obeh šol in v pozitivnem duhu poskrbi za vsestransko sodelovanje.
Zveza Slovencev stoji za sklepi predsedstva o novonastalem položaju v zvezi s financiranjem zunajšolskih dejavnosti; v naslednjih mesecih, ko potekajo dejavnosti za prevzem šol s strani DSS, pa se bo vzdržala vseh nadaljnjih potez.
Ko bo proces prevzemanja končan, bosta organizaciji, skupaj s partnerji iz matice, na novo definirali pristojnosti do področja narodnostnega šolstva v Porabju.
P. s.: Novonastali položaj narodnostnih šol pa - upam - tudi pomeni, da bodo vodstva (in vzdrževalec) le-teh skrajno resno zahtevala od slovenskih učiteljev udeležbo na letnem strokovnem seminarju v Sloveniji kot njihovo delovno obveznost.
Valerija Perger
Mundial '82 in petnajstletnica iz Kranja
Sinoči sem med staro šaro našla dnevnik iz svojega pred-najstniškega obdobja. Že sama izbira dnevnika se mi zdi danes res neverjetna... gre namreč za dnevnik s platnico Mundial '82. Takrat je bilo svetovno nogometno prvenstvo v Španiji in ne dvomim, da je to bilo v življenju tudi prvo (in do danes tudi edino) nogometno prvenstvo, katerega sem trinajstletnica spremljala... pravzaprav iz posamičnih reprezentanc izbirala naj-prikupnejše igralce in zavoljo njih spremljala celotno tekmo...
Sinoči sem tako izvlekla od kletnih prostorov že načeti dnevnik in se zatopila v obdobje, ko je bilo vse še neznanka, ko kasnejši pubertetni val vprašanj, melanholije, uporništva in iskanja lastne dimenzije ni še pljusknil in je bilo življenje nasploh stalno in vsakodnevno brezskrbno odkrivanje novih pogledov, novih misli in besed.
Po naključju sem danes prebrala intervju s povsem navadno petnajstletnico iz Kranja. Jasen pogled, enostavno in spontano športno druženje s prijatelji. "V okolici nimamo kina, pa kaj za to, sami si znamo ustvariti zabavo, gremo na igrišče, morda ro-latali pa na nogometno tekmo".
Nič posebno nenavadnega ali samosvojega, zelo pa me je razveselil njen odgovor na vprašanje, katere plakate ima nalepljene na steni v sobi. "Plakate sem odstranila. Zdaj imam na omarah slike in risbe, ki sem jih ustvarila sama. Tako mi je všeč in želim si, da jih vidijo tudi drugi".
Ali si pravzaprav ne prizadevamo vsi celo življenje odstranjevati take ali drugačne plakate iz svojega življenja? Koliko let, koliko moči, koliko napak, občutkov krivde, zamolčanih besed, koliko požr-tega ponosa, neizkričanega veselja in slabo ubesedene jeze smo sposobni v življenju nagrmaditi, preden se odločimo, da usmerimo svoj pogled
edinole v to, kar smo sami ustvarili? Ali nam uspe biti tudi sami tako modri kot tale petnajstletnica in uvideti, da moramo biti ponosni na vse to, kar smo ustvarili v življenju? Hvaležni, da smo taki, kakršni smo, z vsem dobrim in vso navlako, ki se je prizadevamo otresti?
Petnajstletnica nadaljuje:
"Starši pravijo, da ne moreš imeti vsega. In hvaležna sem jim za takšno razmišljanje, saj se je že velikokrat pokazalo, da stvari, ki sem si jih nekoč močno želela, zdaj več niti ne želim niti ne potrebujem".
Ali ni naše življenje nasploh dokazovanje zgoraj napisanega? Ali nam ne čas stalno dokazuje, kako smo se morda v preteklosti zmotili? Kako smo Boga ali usodo rotili za nekaj, kar se je potem izkazalo za napačno? Kolikokrat smo v življenju spoznali, da je pravzaprav eden največjih darov, kar nam jih lahko življenje daje, ta, da ne ugodi vsem našim prošnjam? Petnajstletnica nadaljuje: "Nekateri opazijo, da se zelo spreminjam, kar nekaterim ni všeč, meni pa je".
Ali ni morda res, da se nam je to v življenju pogosto dogajalo? Spreminjali smo se, morda malenkostno, mukoma, a vztrajno. Še se spreminjamo, če nam uspe se zavzeti za boljšega človeka. Začenši pri sebi. In ali ni res, kar zapisuje to dekle? Vsaka sprememba prinaša s sabo tudi neodobravanje oseb, ki bi si želele, da bi vse ostalo vedno tako, kot je vedno bilo. Gotovo je v vsem tem prisotno tudi spoznanje, ki se ga vse življenje učimo: če smo zares prepričani o tem, za kar se borimo, če zares verjamemo v nekaj, moramo biti pripravljeni in sprejeti tudi neodobravanje.
Nekaj navadnih odgovorov povsem navadne petnajstletnice iz Kranja, v njih pa že vprašanja, okrog katerih se bo vrtelo odraslo življenje nje same in drugih mladih metuljev, ki se še uče leteti. Kot tudi vseh nas, ki imamo veliko bolj ošibljena krila.
CERKEV SV. IVANA IN NJEN ČAS (19) Mariza Perat
Miroslav Košuta (foto IG)
Če Vestnike nekoliko pregledamo, takoj opazimo izredno bogato versko, pa tudi kulturno delovanje, ki poteka v omenjenem središču. Poleg raznih pobožnosti in seveda vsakodnevne svete maše nudi duhovnija svojim vernikom duhovne obnove, pripravlja misijon, v njenih prostorih je tudi tečaj telovadbe, v sodelovanju s Skupnostjo družin Sončnica potekajo vzgojna predavanja za starše, vzgojitelje in za mladino, teološki tečaji, nadalje začetniški in nadaljevalni šiviljski tečaji pod vodstvom izkušene šivilje gospe Marije Ferfoglia Ferletič, koncerti, razna srečanja, priložnostne prireditve, čemur odlično služi novi Dom Franc Močnik, ki tako
uporabila pri omenjeni predstavi z lutkami, katere je izdelala skupaj z Ano Turus. Vsi nastopajoči so odlično obvladali svoje vloge, za kar gre zasluga dolgotrajnim vajam pod vodstvom igralca in režiserja Franka Žerjala. Priznanje pa gre seveda tudi vsem nastopajočim in vsem, ki so pripomogli, da je do tako uspelega nastopa prišlo. Izredno praktično pomoč je nudil g. Marijan Markežič, župnik pri Pastoralnem središču. V Pastoralnem središču Skupnost družin Sončnica prireja tudi Miklavže-vanja.
Če zdaj spet pogledamo v Vestnik, izvemo, da je bil za Božič leta 1972 pri kapucinih vpeljana slovenska večerna nedeljska sv. maša. Dne 23. novembra istega leta je nadškof msgr. Peter Coco-lin v cerkvi sv. Ivana blagoslovil novi oltar, obrnjen proti ljudstvu, ter novi prezbiterij.
V Vestniku iz leta 1975 najdemo poročilo o obhajanju
skupaj s cerkvijo sv. Ivana vse bolj postaja središče slovenske župnijske skupnosti v goriškem mestu. V Pastoralnem središču in Skupnosti družin Sončnica zelo uspešno nastopa birmanska oz. gledališka skupina 0'Klapa, ki je pod vodstvom režiserja Franka Žerjala in ob sodelovanju učiteljice Kateri-ne Ferletič Vogrič ter drugih sodelavcev pripravila več zelo uspelih nastopov. Poleg drugih je prikazala tudi izredno uspelo izvedbo pravljice v verzih Štirje fantje muzikantje pesnika in Prešernovega nagrajenca za leto 2011 Miroslava Košute. Krstna izvedba, pri kateri je bil navzoč tudi avtor, je bila v Domu Franc Močnik, predstavo so nato ponovili v številnih vrtcih in kulturnih domovih. Igra je bila prikazana kot lutkovna predstava, v kateri so zaživeli nastopajoči pravljični junaki. Lutkovna igra je nastala po zamisli učiteljice Katerine Ferletič Vogrič, ki se je v Kulturnem centru Lojze Bratuž udeležila lutkovne delavnice pod vodstvom znane oblikovalke lutk, gospe Brede Varl. Ferletiče-va se je med študijskim izpopolnjevanjem v Ljubljani udeležila tudi predavanj Helene Korošec s pedagoške fakultete o lutkah in je to svoje znanje
tridnevnice ob tretji obletnici ustanovitve Pastoralnega središča. Ob sklepu tridnevnice so bile blagoslovljene slovenske oltarne mašne knjige.
Te se odtlej uporabljajo pri slovenskih mašah v goriškem mestu.
Iz teh prvih let ustanovitve Slovenskega pastoralnega središča najdemo v Vestniku naslednje poročilo:
"Cerkev sv. Ivana iz dneva v dan dobiva bolj izrazito lice župnijskega središča. Verniki prav radi zahajajo vanjo, ker se v njej čutijo zares "doma. " Radi pa obiskujejo tudi druge cerkve, kjer je slovenska sv. maša in kjer so na razpolago slovenski duhovniki".
/dalje
Sloveniia
	^	M-
Pogajalci o premostitvi krize nepopustljivi
Se obstajajo možnosti za dogovor
Pogajanja med predstavniki vlade, sindikatov in delodajalcev o tem, kako premagovati sedanjo globoko in vsestransko krizo v družbi in državi, so se doslej omejila pretežno na ustvarjanja napetosti in slabega vzdušja v javnosti. Na opozorila premierja Janeza Janše, pristojnih ministrov, celotnega gospodarstva in dobršnega števila ekonomskih izvedencev, da Slovenija tone v razsulo in da bo čez nekaj mesecev v državnem proračunu zmanjkalo denarja za plače javnih	us-
lužbencev, so se predstavniki sindikatov javnega sektorja odzvali cinično, skoraj z nasmehom, ter z grožnjami, da bodo vladno politiko	in
namere zavrnili na referendumu. V času pripravljanja stavke uslužbencev v javnem sektorju, med njo in v pogajanjih, ki še trajajo, so posamezniki izrekali in izrekajo razne grožnje. Denimo o tem, da mora vlada popustiti v svojem programu varčevanja in racionalizacije v družbi, "ker jo bodo sicer sindikati odstavili na ulicah". Pri tem je bil skrajno oster in žaljiv zlasti voditelj sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj, ki je predsedniku vlade dejal, da živi na luni, in ga obtoževal, da državljanom grozi in v Sloveniji ustvarja strahovlado. V prejšnjih dneh je pogosto nastopal na vseh televizijah, v časniku Dnevnik pa je časnikarka Ranka Ivelja zapisala, "da je Branislav Štrukelj najodličnejši
preostanek slovenske levice". Njemu pripisujejo tudi izjavo, da se bodo sindikalisti javnega sektorja uprli tudi gauleiterjem iz evropske komisije, v primeru, da bi ti prevzeli upravljanje Slovenije. Spominjamo, da je vzdevek gauleiter veljal za visoke funkcionarje v nekdanji nacistični Nemčiji.
Vzdušje v pogajalskem procesu se je v preteklih dneh nekoliko izboljšalo in kaže, da kljub
napetemu vzdušju med vlado in sindikati še obstajajo možnosti za sporazum o varčevalnih ukrepih, ki bi Slovenijo odvrnili od katastrofe, kakršno je zaradi finančne krize doživela Grčija. Državni zbor bo v začetku meseca maja obravnaval in predvidoma tudi sprejel krovni zakon o uravnoteženju javnih financ, po katerem bomo morali letos v državi privarčevati vsaj 800 milijonov evrov. Ta dosežek bi odvrnil nevarnost finančne nestabilnosti in pomenil izhodišče za nadaljnje delovanje vlade, zlasti kar zadeva vnovični zagon gospodarstva in ustvarjanje nujno potrebnih novih delovnih mest. Če bo o omenjenem zakonu o uravnovešenju
javnih financ dosežen sporazum s sindikati, bo vsaj za nekaj časa doseženo nekakšno družbeno soglasje o tem, kako premagovati doslej največjo vsestransko krizo v Sloveniji. Pri tem je pomenljivo, da vlada popušča pri zahtevah za zniževanje sredstev za plače in druge dejavnosti v t. i. javnem sektorju. Ta obsega vse temeljne dejavnosti države, od otroških vrtcev, državnih organov do izobraževalnih ustanov, vključno z univerzami, pa do policistov in carinske službe. V Sloveniji kljub vsemu ni nekakšnih izrednih razmer, čeprav sta dva sindikata policistov s svojimi zahtevami nastopila zoper vlado in grozita z referendumom o izplačilu dodatka k plačam policistov, ki so res zelo nizke. Kažejo pa se prizadevanja za odpravo socialnih krivic in za večjo poštenost v državi, tako da bi bremena krize razdelili na vse sloje prebivalstva. Vlado pri taki politiki podpira tudi opozicijska stranka Socialnih demokratov Boruta Pahorja. Ta stranka je v parlamentarni postopek vložila predlog novele zakona o dohodniki. Po tej noveli oziroma dopolnitvi zakona bi ljudje z letnimi dohodki nad 60.000 evrov plačali celo 50% dohodnine.
Zelo pomembna pa je napoved o večji socialni pravičnosti, ki jo je v pogovoru, objavljenem v tedniku Demokracija dal Andrej Šircelj iz SDS, predsednik parlamentarnega odbora za finance.
V prihodnje bodo v Sloveniji najvišji dohodki posameznikov obdavčeni z dodatno in višjo davčno stopnjo. Poleg tega bo bolj obdavčeno kako premoženje, od zelo dragih in močnih avtomobilov do jaht, velikih hiš, luksuznih poslopij, počitniških objektov in podobno. V državi potekajo številni pregledi osebnega premoženja posameznikov in primerjave vrednosti premoženja s prijavljenimi dohodki. Andrej Šircelj je v omenjenem intervjuju tudi povedal, "da bodo zelo kmalu pripravili zakon o razlastitivi posameznikov, med njimi so tudi tako imenovani tajkuni, ki so v preteklosti obogateli na dvomljiv oziroma sporen način". Tem novodobnim bogatašem, dodajamo, se po sprejemu omenjenega zakona ne bo treba več skrivati pred običajnimi ljudmi ali se varovati z varnostniki. Kot se zdaj dogaja. Med pomembnejšimi dogodki iz tekoče kronike navajamo, da je Študijski center za narodno spravo praznoval štiri leta delovanja. Ukvarja se predvsem s preučevanjem totalitarnih sistemov, torej tudi komunizma v vseh njegovih razsežnostih. Študijski center je izdal številne publikacije, med njimi delo magistra Renata Podbersiča iz Nove Gorice o revolucionarnem nasilju na Primorskem v obdobju med leti 1941 do 1945.
Kot piše časnik Delo, je državni poglavar dr. Danilo Turk novemu zunanjemu ministru Karlu Erjavcu ponovil svoje kapri-ciozno stališče, da ustanovitelju slovenske diplomacije dr. Dimitriju Ruplu ne bi podpisal poverilnice za prevzem nobenega veleposlaniškega mesta v tuj i-ni. Vlada pa bo dr. Dimitrija Rupla domnevno imenovala za novega generalnega konzula Slovenije v Trstu.
Marijan Diobež
I -ff-Ti! Ti'1 B-im ti M
Kratki
Uspeh SNG Nova Gorica na 5. festivalu otroške drame v Splitu
SNG Nova Gorica z velikim zadovoljstvom sporoča, da je član igralskega ansambla Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica Peter Harl prejel na 5. festivalu hrvaške otroške drame Mali Marulič, ki je potekal v Splitu od 15. do 18. aprila 2012 v organizaciji Gradskog kazališta lutaka Split, nagrado strokovne žirije za najboljšo moško vlogo za odigrano vlogo Antontona v istoimenski predstavi.
Strokovna komisija je podala naslednjo obrazložitev:
“Peter Harl je izvrsten mlad komik in komunikator z otroškim
občinstvom, pri čemer posebej navdušuje njegova sposobnost, da 'razpiha' toploto igre zgolj s pomočjo lastne imaginacije in nekaj premišljeno izbranih rekvizitov. Za otroke, ki se dandanes skorajda ne znajo več igrati, je to lahko izjemno stimulativna predstava. Čestitamo”!
Petru Harlu in celotni ustvarjalni ekipi Antontona čestitamo! Čestitkam se pridružujemo tudi vsi tisti odrasli gledalci, ki smo uživali na tej svojevrstni otroški predstavi.
Skupina Gloria v božjepotni cerkvi pri Fari v Vremski dolini
Kdo ne pozna glasbene skupine Gloria, kije na mladinski glasbeni sceni pred več kot dvajsetimi leti v cerkvi med prvimi ponudila nekaj novega. Na belo nedeljo so jim lahko prisluhnili v Marijini božjepotni cerkvi pri Fari v Vremski dolini. Odzvali so se vabilu prizadevnega župnika Tomaža Kodriča, ki je skupaj s sodelavci priredil dobrodelni koncert, namenjen zbiranju darov za obnovo tega pomembnega romarskega središča za Kras in Brkine.
Med prepevanjem bogatih pesmi, ki so že desetletja del železnega repertoarja na mladinski sceni, so posamezni člani skupine Gloria pripovedovali svojo življenjsko zgodbo in delili drobce modrosti o vsakdanjih življenjskih resnicah. Novo jutro, Angeli, Človek sem, Sanje in druge pesmi so marsikaterega obiskovalca ponesle v mladostna leta, ko je prav ob teh pesmih iskal in se duhovno prebujal. Tega veselja ni skrivala niti Marija Čajko, ki se je gostom na koncu prisrčno zahvalila.
Moramo še dodati, da je bila cerkev sicer dokaj polna, a gotovo je lahko marsikomu žal, da ni užival v edinstvenem doživetju. Pobliže so se tako obiskovalci srečali s člani skupine in njegovim vodjem, Marjanom Buničem, tudi glasbenim voditeljem na Radiu Ognjišče.
Še veliko prizadevanj in finančnih sredstev je potrebno, da bo Marijina cerkev zasijala v vsej svoji notranji lepoti. Obiskovalci so bili pozorni na povsem prenovljen tlak, sedaj poteka tudi obnova inštalacij, na vrata dobrotnikov pa trkajo, da bi lahko priskrbeli primerne klopi, obnovili stopnišče na kor in med drugim tudi primerno prebelili svetišče. Večji zalogaj pa bo predstavljala še obnova orgel. Lepo število obiskovalcev, ki nosijo to svetišče v svojem srcu, se je s hvaležnimi srci vračalo domov. Bogata sporočila pesmi in zgodb, ki so jih delili nastopajoči iz skupine Gloria, pa so vtisnili v srce za lepši vsakdanjik, ki je sledil. /Jba
Slovenija premore podjetje, ki je sposobno na tržišču najti svojo tržno nišo in se v tej izpopolniti do popolnosti: za dosego teh ciljev so potrebne vztrajnost, kreativnost, volja do dela in podjetniška žilica. Če so vse sestavine na mestu, je uspeh zagotovljen, tudi v današnjih kriznih časih.
... in domače tragedije
Žal pa slovensko gospodarstvo niso samo Pipistrelovi poslovni uspehi. V Ajdovščini smo v istih dneh, ko je Pipistrel slavil novo zmago, beležili nov korak, ki vodi k neizbežnemu žalostnemu koncu enega od nekdaj najmogočnejših slovenskih podjetij, gradbenega podjetja Primorje. Odisejada ajdovskega gradbinca je 17. aprila doživela nov nepričakovan zasuk: Marjana Novak, predsednica uprave Primorja, ki je to mesto prevzela po (prisilnem) odstopu lastnika in gospodarja Dušana Črnigoja, je skupaj s celotno upravo odstopila in tako pustila na cedilu podjetje in predvsem banke upnice, ki so jo nastavile. Kaj se bo zdaj zgodilo? Po neuradnih ocenah naj bi podjetje lahko šlo v stečaj že konec tega meseca. Takrat se namreč Primorju izteče moratorij za odplačilo 210 milijonov evrov vrednega posojila. Od aparatov, ki jo še vzdržujejo pri
življenju, naj bi Primorje najverjetneje odklopil največji upnik, Nova ljubljanska banka. Banke so za morebitni potop ajdovskega podjetja obtožile tudi nebančne upnike, ki da ne želijo sodelovati pri sanaciji podjetja z delnim odpisom njegovih dolgov. Banke so od upnikov še zahtevale, naj sodelujejo pri dokapitalizaciji podjetja, ki naj bi edina še lahko rešila nekdanji Črnigojev imperij. Banke same naj bi v to bile pripravljene vložiti 55 milijonov evrov (od tega bi NLB prispevala 27,5 milijonov). Brez udeležbe ostalih upnikov pa po mnenju največje slovenske banke možnosti za rešitev Primorja ni več. To bi za slovensko obubožano gospodarstvo pomenilo novo katastrofo: v Vipavski dolini bi izgubili več tisoč delovnih mest, Slovenija pa bi izgubila podjetje s številnimi izjemnimi referencami, kar je pri gradbenih poslih nadvse pomembno. In to je primer gnilobe v slovenskem gospodarstvu, v katerem sta podjetniško žilico in voljo do dela nadomestila objestnost in občutek vsemogočnosti vodilnih v podjetju. S takimi sestavinami pa je podjetje obsojeno na propad (prej ali slej) tudi v času, ko se gospodarstvu piše bolje kot danes.
Andrej Černič
Čudna pota ajdovskega gospodarstva
Netopirji v višave, legendarni gradbinci v propad
slovenskih "blue-chipov", podjetij z dodano vrednostjo, ki ima doma, a predvsem
pa je postavil ekološki rekord, ker mu je uspelo potovanje izpeljati z najmanjšo porabo goriva na prevoženo pot. Istega dne je bil lastnik podjetja Pipistrel Ivo Boscarol gost največjega
Medtem ko se polega prvi val protestov in je s stavko eksplodiralo tudi nezadovoljstvo javnega sektorja, se na novih pogajanjih med vlado in sindikati začenja kopičiti tudi nova napetost. Policisti, ki jih varčevalni ukrepi postavljajo posebej na prepih, so že napovedali nadaljevanje stavke v različnih oblikah (npr. tako, da ne bodo izdajali kazni voznikom) in so hkrati začeli zbirati podpise za referendum (ja, že spet!) proti varčevalnim ukrepom Janševe vlade. Logično je, da so v tem obobju v središču pozornosti javnofinančni ukrepi in vladni dialog s socialnimi partnerji. Tudi v tej rubriki smo v zadnjih tednih prav temu namenili največ pozornosti. Zavedati pa se moramo, da se v Sloveniji tudi v tem kritičnem obdobju dogaja še marsikaj, čeprav je na prvi pogled manj izpostavljeno očem javnosti.
Premika se, tako ali drugače, tudi realno gospodarstvo, s katerim se vlada še ni začela sistematično ukvarjati. Medtem ko so oči javnosti uperjene v dogovarjanje med vlado in sindikati, se pomembne spremembne dogajajo tudi na področju slovenske gospodarske aktivnosti. Med pomembnejšimi spremembami, ki so se zgodile v prejšnjih tednih, smo bili priča kolektivnemu
odstopu vodstva Mercatorja, zaradi nestrinjanja z načinom prodaje in predvsem s predvidenim kupcem najboljšega soseda, hrvaškim podjetjem Agrocor. Zapleta se tudi gradnja največje državne investicije v slovenski zgodovini, 1,3 milijarde vredni Termoelektrarni Šoštanj (TEŠ6) in z državnim poroštvom v višini 440 milijonov evrov, ki ga potrebuje TEŠ6.
Domači "blue chipi"...
Da opazimo razgibano dejavnost v podjetništvu, ni potrebno iskati primerov kdo ve kako daleč. Dovolj je, da gremo do Ajdovščine: tam bomo skoraj na kupu našli primer zdrave podjetniške genialnosti, ki zna blagovno znamko tržiti tudi v teh hudih časih krize, in primer arogantne menedžerske objestnosti, ki je drugo podjetje pripeljala na rob prepada in ga vanj tudi "uspešno" porinila. V prvem primeru govorimo seveda o že večkrat opevanem Pip-istrelu, v drugem pa o tudi že večkrat kritiziranem Primorju. O enem in drugem smo v tej rubriki že večkrat pisali, a ravno v prejšnjem tednu sta se obe omenjeni podjetji spet znašli v središču pozornosti, Pipistrel v pozitivni luči, Primorje pa v negativni. Pipistrel je eden od najvidnejših
v tujini velik uspeh. Skratka, gre za eno izmed pomembnejših slovenskih uspešnih gospodarskih realnosti, za zgodbo o uspehu. Svojo uspešnost je podjetje v prejšnjem tednu dokazalo pred evropsko javnostjo kar v dveh primerih. Najprej gre seveda omeniti uspeh pilota Matevža Lenarčiča, ki je s Pipistrelovim Virusom SW 914 na ljubljanskem letališču končal trimesečno in sto tisoč kilometrov dolgo potovanje okoli sveta. Lenarčič je preletel vse celine in najvišje vrhove na vsaki celini (vključno z Mt. Everestom), vse oceane ter šestkrat prečkal ekvator. Njegovo potovanje je imelo širši pomen, saj mu je podvig uspel v ultralahkem letalu, ob tem
evropskega letalskega sejma v Friedrischshafnu. Tam so ga namreč "ovenčali" še z enim priznanjem za Pipistrelove dosežke, eno od glavnih nagrad za štirisedežni model letala pan-thera. Gre za tisto letalo, ki naj bi se izdelovalo v Gorici in ki bi tako kot vsa dosedanja Pipistrelo-va produkcija temeljil na okolju prijazni pogonski energiji v različicah bencin, elektrika ali hibrid. To je samo ena od številnih nagrad, ki jih je bil deležen Boscarol in je prišla le nekaj mesecev zatem, ko so pipistrelov-ci očarali ameriško vesoljsko agencijo Nasa in oktobra lani v ZDA osvojili nagrado za energetsko najbolj učinkovito letalo z modelom Taurus G4. Skratka,
Izsledki raziskave
S1. strani
Evropejci v prihodnje bolj stresirani na delu
Večina Evropejcev pričakuje, da se bo v prihodnjih letih povečalo število ljudi, ki na delovnem mestu trpijo zaradi stresa, kaže javnomnenjska raziskava, ki jo je za Evropsko agencijo za varnost in zdravje pri delu jeseni izvedla agencija ipsos-Mori. V Evropi v povprečju rast stresa pričakuje 77 odstotkov, v Sloveniji pa 85 odstotkov vprašanih.
Slovenci so tako nekoliko bolj pesimistični od preostalih Evropejcev, ko gre za pričakovanja glede teženj na področju delovnega stresa. Kar 58 odstotkov vprašanih Slovencev tako meni, da se bo število ljudi, ki trpijo zaradi stresa na delovnem mestu, v prihodnje močno povečalo, medtem ko je takih v Evropi v povprečju 49 odstotkov.
Primerjava odgovorov po 36 evropskih državah, vključenih v raziskavo, kaže, da so najbolj črnogledi glede povečevanja stresa na delovnem mestu
Grki, kjer jih kar 83 odstotkov meni, da se bo stres močno povečal, še 10 odstotkov pa jih meni, da se bo nekoliko okrepil.
Grkom sledijo Bolgari (69 in 18 odstotkov), Ciprčani (69 in 15 odstotkov), Nemci (64 in 21 odstotkov), Romuni (63 in 17 odstotkov) ter Portugalci (60 in 24 odstotkov). Portugalcem nato sledijo že Slovenci. Še najbolj umirjeni so na Norveškem, kjer jih nadaljnje povečanje števila zaposlenih, ki trpijo zaradi stresa na delovnem mestu, pričakuje 63 odstotkov, od tega jih le 16 odstotkov meni, da se bo zelo povečalo. Sledijo Danci (64 in 22 odstotkov), Litovci (65 in 26 odstotkov) ter Islandci (47 in 27 odstotkov).
Podatki za Slovenijo kažejo, da ženske (87 odstotkov) v večji meri kot moški (82 odstotkov) pričakujejo krepitev stresa na delovnem mestu, prav tako pa se tisti srednjih let (87 odstotkov) v večji meri kot mlajši
(79 odstotkov) bojijo povečanja stresa.
Vseevropska raziskava kaže tudi, da velika večina Evropejcev (86 odstotkov) meni, da je visoka raven varnosti in zdravja pri delu nujen pogoj za gospodarsko konkurenčnost. Zelo se s tem strinja 56 odstotkov vprašanih. V Sloveniji tako meni nekoliko manj vprašanih (80 oziroma 35 odstotkov vprašanih).
Tako Slovenci kot Evropejci tudi v veliki večini (okoli 90 odstotkov) menijo, da so visoki standardi varnosti in zdravja pri Slovenci pa se od evropskega povprečja bolj razlikujejo v oceni, ali bi nadrejeni v primeru težav ali pomislekov glede zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu upoštevali njihove pripombe.
V Sloveniji jih tako meni 66 odstotkov vprašanih, medtem ko jih 31 odstotkov ni prepričanih. Povprečje v Evropi pa je pri 74 oziroma 23 odstotkih.
Po mnenju suicidologa Manna
Samomorilne misli je mogoče uspešno zdraviti
Samomor ni normalen odziv na stres, samomorilne misli in čustva je mogoče zdraviti, opozarja ugledni ameriški strokovnjak J. John Mann, ki je pred nedavnim obiskal Slovenijo in imel tudi predavanje v Kopru. Kot poroča Slovenska tiskovna agencija, Mann svetuje iskanje strokovne pomoči, pri čemer naj prizadetim osebam stojijo ob strani družina in prijatelji.
Raziskovalca in predavatelja na Univerzi Columbia iz New Yorka v ZDA sta ob sodelovanju Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem in Mestne občine Koper povabila Univerza na Primorskem (UP) in Slovenski center za raziskovanje samomora, ki deluje kot samostojna enota znotraj Inštituta Andrej Marušič.
Glavni razlog za Mannov obisk Slovenije je tudi njegovo poznanstvo s pokojnim Andrejem Marušičem, ki je bil pobudnik
m,
ustanovitve omenjenega centra.
Kot navajajo na UP, Mannovo področje raziskovanja zajema bionevrološki vidik preučevanja samomora. Med svojim obiskom je v predavanju z naslovom "Preprečevanje samomora s pomočjo znanosti:	upošte-
vanje genov in okolja" predstavil izsledke raziskav genetskih dejavnikov
ostalimi dejavniki.
Mann je ob robu svojega predavanja za STA povedal, da samomor ne predstavlja normalnega odziva na stres, pač pa do njega pride, ko je oseba s psihično boleznijo oz. nagnjenostjo k samomorilnemu vedenju soočena z nekim travmatičnim dogodkom, ki povzroči veliko emocionalno bolečino. Zaradi tega oseba izgubi upanje v pomoč ali izboljšanje svojega stanja.
Ob tem je pomembno vedeti, da je samomorilne misli in čustva mogoče zdraviti, opozarja Mann, seveda ob predpostavki, da je oseba s težavami pripravljena obiskati strokovno pomoč psihiatra ali psihologa. K taki rešitvi ga morajo spod-
u
tveganja za samomorilno vedenje in prikazal preplet teh z
NOVI
GLAS
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.it
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo Tjv za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v ponedeljek, 23. aprila, ob 14. uri.
fiC
Pomemben, a predvsem...
Ključno vlogo pri snovanju tega velikega umetniškega načrta je imela Finančna družba
ne sodijo v geografski domet naše bančne ustanove, so pa v njeni lasti, delimo s področjem, v katerem so nasta-
KB1909. Srčiko razstave oz. njen pretežni del sestavljajo slike, ki sodijo v njeno last. Jedro njene pinakoteke so umetnine, ki jih je družba podedovala po drugi svetovni vojni od nekaterih slovenskih institucij s tega območja. Tem so se pridružila dela, ki jih je družba neposredno kupila od galerij, zasebnih zbirateljev in na dražbah. Od skupno 172 del, ki segajo od prvih do zadnjih let 20. stoletja, je 37 umetnin, ki so v lasti banke Mon-te dei Paschi di Siena. Te umetnine so bile del premoženja nekdanje TKB, ki jo je leta 1999 prevzela Banca Antonveneta in nato banka Monte dei Paschi di Siena. Le-ta si od nekdaj prizadeva za ohranjanje in ovrednotenje svojega pomembnega kulturnega premoženja in zato se je odločila, da te umetnine vrne skupnosti, ki ji pripadajo. Po nekajletnem pogajanju je KB1909 z bančno ustanovo sklenila dogovor za brezplačno koristenje teh del v dolgem razdobju. "Kulturna politika banke Monte dei Paschi di Siena temelji na prepričanju, da umetnine, ki
le in ki mu z 'duhovnega vidika' pripadajo", je novinarjem v imenu banke dejala Donatella Capresi in pojasnila, da je banka iz Siene podobne rešitve že večkrat nudila tudi drugod po Italiji. "Nesmiselno in nespametno je, da hranimo take bisere v skladiščih. Umetnost radi delimo z drugimi", je še pojasnila.
Slavnostno odprtje v petek je bilo res množično obiskano. Praznika so se udeležili ljubitelji umetnosti, radovedneži, predstavniki javnih oblasti in nekateri umetniki, katerih dela so bila na ogled. Prisotne je uvodoma pozdravil tržaški župan Roberto Cosoli-ni, ki je dogodek na podlagi pokroviteljev načrta označil za dejanski izraz prijateljstva med Trstom in Ljubljano. Spomnil je na sestrsko razstavo s podobno vsebino, ki so jo pred nekaj tedni odprli v Cankarjevem domu v Ljubljani. "Taka druženja krepijo mostove med obema narodoma: ni pa naključje, da se te naveze dogajajo na pro-dročju kulture. Kultura je namreč omogočila Trstu pomembno preteklost, ob njej
se bo nedvomno pisala njegova prihodnost. Samo tako bomo lahko prebrodili krizo sedanjega časa", je dejal. V imenu prirediteljev je predsednik Finančne delniške družbe KB1909 Boris Peric poudaril predvsem vzporedje med preteklostjo KB1909 in njene predhodnice, Kmečke banke, in ustvarjalnim razponom predstavljenih umetnikov. Gospodarsko zaledje slovenske narodne skupnosti je na podlagi odkupa velikega števila del omogočilo umetnikom preživetje. Privoljenje banke Monti dei Paschi di Siena na začasen odstop umetnin, ki so v njeni lasti, pa je označil za simbolno vračilo umetniškega etosa ozemlju, kateremu pripada. Sklepni del svojega posega je Peric namenil medijskim partnerjem dogodka, ljubljanskemu Delu, tržaškemu II Picco-lo in Primorskemu dnevniku, novinarjem katerega je izrazil solidarnost v tem kočljivem trenutku. Poleg predstavnika banke iz Siene Carla Garavaglie, ki je med drugim zaupal, da njegova bančna ustanova hrani 27 tisoč umetnin, ljubljanskega podžupana Aleša Čerina, slovenskega veleposlanika v Rimu Iztoka Mirošiča, ki je razstavo v Salonu čudes označil za nadgradnjo koncerta miru izpred dveh let, je množico v imenu umetniškega sveta pozdravil tudi Joško Vetrih. Poudaril je predvsem pokončnost, s katero so predstavljeni umetniki kljubovali večkrat nenaklonjenim silam okoliščin. Med 172 deli je Vetrih opozoril na mali akvarel Cvetka Ščuke: gre za preprosto morsko veduto barkovljanskega zaliva, "ki očara zlasti zaradi razprtega obzorja ..."
Razstavo, ki bo odprta do 17. junija, bodo spremljali tudi vodeni obiski in likovni laboratoriji za šole v režiji Društva Kons in Slovika.
Foto IG
bujati tudi prijatelji in družina, dodaja Mann.
POTOVANJE Z OKUSOM	Slavica Radinja
Prawn vindaloo (Indija)
Priznati moram, da mi je ta jed zelo pri srcu. Gre za tipično jed iz Goe, državice, ki je postala del Indije šele leta 1961, dotlej je pripadala Portugalski. Dobra hrana, ki jo poješ ob plaži v večernih urah, medtem ko nežna sapica pihlja okoli tebe, ostane zapisana v spominu tudi zaradi čudovitih pokrajin. Potrudila sem se, da bi poiskala recept, a sem našla toliko variant, da nisem vedela, za katero naj se odločim. Nazadnje sem združila več receptov, rezultat ni bil pa enak temu, kar sem poskusila v Goi, vendar pa je bila jed zelo dobrega okusa.
Sestavine:
Mešanica začimb:
1 žlica in 1/2 vinskega kisa 1 žlička soli 1 žlička črnega popra 1 žlička rdečih paprik 1 žlička semen koriandra v prahu 1/2 žličke rumine 1/2 žličke gorčice v prahu 1/2 žličke cimeta v prahu 1/2 žličke ingverja v prahu 1/4 žličke kardamona 1/4 žličke klinčkov
500 gramov kozic
225 gramov kuhanega krompirja
225gramov paradižnika (lahko tudi v pločevinki)
1 čebula
2 stroka česna 2 žlici olja
1 žlica limoninega soka
Zmlete začimbe zmešamo v kisu. V ponvi popražimo sesekljano čebulo in česen. Dodamo mešanico začimb in premešamo. Dodamo paradižnik in na zelo majhne kocke narezan krompir. Kuhamo 15 minut na zmernem ognju. Nazadnje dodamo kozice in kuhamo približno 3 minute. Dodamo limonin sok in premešamo. Postrežemo z belim ba-smatim rižem ali chapatijem.
Sesljan, kraj mladostnih sanj in srečanj
Na prvi pogled je vse po starem
Turoben deževen dan je, tak, da bi človek ne šel nikamor. A sem se že zjutraj zbudila z občutkom, da je pred menoj nešteto opravkov. Pošta, obisk pri mami, pisanje članka, nekaj osnovnih nakupov, da hladilnik konec tedna ne bo ostal prazen.
In grem, kljub temu da je jutro za moje pričakovanje pomladi neprijetno mrzlo in se nekje na zahodu, med morjem in Furlansko nižino, tam, kjer se izteka razgled z mojega balkona, kopičijo oblaki in prepredajo strele. V takem je, tudi za ljubitelja pešačenja in dolgih pohodov, v avtu kar prijetno, saj me jeklena škatla varuje pred nalivom, pa še prijetno toplo je, ko vključiš gretje. In vsakodnevno domače.
Najprej grem do Sesljana. Seljan mi je za nakupe in razna opravila še vedno najbližji. Ali pa se mi tako samo zdi, kajti Sesljan je nekako moj prvi dom, tja sem se odselila, ko sem bila še študent, tam sem prvič zaspala popolnoma sama, v popolni tišini s prvimi občutki samostojnosti. Tam sem se naučila skrbeti zase in za svoje prvo stanovanje. Tam sem nekako odrasla ob potrpežljivi pomoči sosedov, ki so me tolažili, ko se jim je dozdevalo, da mi manjkajo starši in družina, prihiteli na pomoč, ko avto ni vžgal ali ko sem v njem pozabila ključe in zaprla vrata. Tam so se začeli moje sanje, moji načrti in moje iskanje. In iz izkušnje vemo, da je življenje naj-lepše, ko je še nepopisano in se šele začenja.
Rojena sredi mesta v neprijaznih ljudskih stanovanjih, ki jim Tržačani pravijo "case popolari". Že zaradi tega sem človek, ki ni nikjer doma, ki je povsod tujec ali v
najboljšem primeru povsod začasen gost. Trst imam nekako v krvi, čeprav ga ne maram. Pravzaprav ne maram mesta, njegovih ozkih, onesnaženih ulic, razpadanja, smradu in umazanije in njegovega životarjenja brez zgodovine in brez prihodnosti. Tržačane pa imam rada, taki so kot jaz, veseljaki, ki radi uživajo življenje, nekoliko površni in predvsem ljubitelji živali. In dolgih večerov ob pesmi in vinu.
Kljub temu da me na Trst vežejo predvsem otroštvo, mišljenje in kultura, to pravzaprav, čemur pri živalih pravimo imprinting, ne morem reči, da sem v Trstu doma.
Za Sesljan je drugače. Najlepši spomini ostajajo v naselju nad zalivom, tam, kjer sem pravzaprav začela živeti in sanjati. Sesljan je bil moj prvi polet in nebo je bilo modro, ker se je v njem zrcalilo morje.
Pa še nekaj imam rada pri Seslja-nu. Predvsem to, da vsakomur, ki me vpraša, ali je to mesto ali vas, nikoli ne vem, kako naj odgovorim. Sesljan ni mesto, kjer je človek človeku tujec. Pa niti vas ni, kjer bi vsi imeli tvoje življenje na dlani in vedeli za vsak tvoj korak. Sesljan je kraj, kjer se ljudje poznajo in pozdravljajo, a obenem spoštujejo, ker cenijo zasebnost in samoto. Da bi bil nekaj več kot trg, je Sesljan premajhen. Je pa pisan kot velemesto. V njem živijo Slovenci, prvotni naseljenci, pa italijanski priseljenci, poleg tega pa je lepota zaliva in morja pritegnila v te kraje veliko tujcev: tu živijo Angleži, Američani, Irci, Arabci, skratka svet v malem. Sama sem imela lepo priložnost, da sem vse te ljudi spoznala, ko sem pod okriljem občine sodelovala
pri vsedržavnem ljudskem štetju. Ce se ne motim daljnega leta 2000.
In prav ta pisanost narodnosti in jezikov, prav ti številni priseljenci, v glavnem gre za intelektualce, saj jih je veliko zaposlenih v mednarodnih izobraževalnih in raziskovalnih institucijah, je Sesljanu vdihnila tudi pečat odprtosti, naprednosti. Seljan je namreč drugačen. Po mišljenju, po kulturi, po duhu. Sesljan ni več slovenska vas, ni pa niti italijanski, morda mi je ravno v tem podoben: v iskanju neke drugačnosti in lastne identitete je premostil te stare predsodke in mejnike. In nekako zaživel.
V času, ko sem prebivala v Sesljanu, sem bila vsak dan v stiku z ljudmi, za katere so mi v mladosti govorili, da so to fašisti. Dejansko so pripadniki desnice ali desne sredine. In z njimi sem se vedno srečevala kot Slovenka. In kot ostali prebivalci tega kraja, ne glede na politično prepričanje, živela v prijateljskem vzdušju. Kajti prepričana sem, in to vsak dan bolj, da niso jezik, narodna pripadnost ali politična opredelitev, ki nas ločujejo, temveč zaprtost, omejenost, predsodki in strah pred drugačnostjo.
Moj prvi prijatelj, pripadnik skrajne desnice, je bil mlad fant iz bogate devinske družine, ki se je vozil s Porshejem, drugače pa, podobno kot jaz, oboževal morje in naravo. Še danes se spominjam, kako me je nekega dne, ko sem 'štopala' na obalni cesti, povabil v svojega rdečega jeklenega konjička. Priznam, da me je bilo nekoliko strah. Predsodki, v katerih so me vzgajali, in včasih celo prepovedali, da bi se družila z Italijani, kaj šele z desničarji, so v meni vzbudili nezaupanje in previdnost. A sva se kmalu ujela, nekoliko plašen je bil sicer tudi on, saj sem bila prva Slovenka, s katero se je spoprijateljil. Pozneje sva se skupaj borila proti požaru na Vejni, reševala borovce in ježke; zdaj so mi povedali, da je aktiven v levičarskem okoljevarstvenem gibanju in da je postal Slovencem
Redni občni zbor ZSŠDI v Gabrjah
Kufersin napovedal umik
Združenje slovenskih športnih društev v Italiji je imelo v petek, 20. aprila, v prostorih društva Skala v Gabrjah 41. redni občni zbor. Vsakoletna skupščina tokrat ni bila volilnega značaja, saj sedanji odbor šele stopa v zadnje leto štiriletnega mandata. Vodstvo krovne organizacije slovenskega športa v Italiji bodo članice (športna društva
nogometašu doberdobske Mladosti Sandru Kobalu (1965). Nekoč so te nagrade izročali ob Našem športniku, ker so decembrsko prireditev z zadnjo izvedbo malce prevetrili, pa so pri ZSŠDI sklenili priznanja za športno kariero podeliti ob občnem zboru, nagrade zaslužnim športnim delavcem pa so razdelili že v januarju ob imenovanju športnih
iz treh pokrajin) obnovile čez leto dni. Organizaciji že polnih dvajset let predseduje Jure Kufersin, ki je na OZ napovedal, da se ob koncu mandata spomladi 2013 umika.
Občni zbor, ki ga je pozdravila sovodenjska županja Alenka Flo-renin, sta poleg točk, ki so formalno obvezne po obstoječi zakonodaji in statutu ustanove, obogatila dva posebna trenutka. Podelili so namreč priznanje za bogato kariero namiznoteniški igralki zgoniškega Krasa Katji Milič (letnik 1979) in zimzelenemu
Oskarjev Primorskega dnevnika. Dogodek je oplemenitila še razprava o vlogi naših medijev v zamejskem športu. Moderator je bil Ivan Peterlin, sodelovali pa so odgovorni uredniki naših medijskih hiš, ki namenjajo največ pozornosti našemu športu: Marij Čuk (RAI), Aleksander Koren (Primorski dnevnik), Branko Lakovič (Slosport) in Igor Malalan (koprski Športel). Izmenjavo mnenj o tej temi od časa do časa nedvomno tudi potrebujemo. V tem okviru je uprava ZSSDI pripravila izjavo v podporo Primor-
prijatelj.
Pozneje, morda dvajset, trideset let pozneje, sem se, vedno v Sesljanu, trudila za dobrobit bloka, v katerem sem živela, skupaj z Italijanko iz Kalabrije, ki je bila sicer nekdanja aktivistka komunistične partije, in z inženirjem iz Toskane. Ta mi je najraje pripovedoval o svoji papigi, ki je znala zažvižgati tisto zlogalsno pesem, Fa-cetta nera. In priznam, da smo se vsi trije odlično razumeli in skupaj veliko naredili. In ob kozarcu
vina smo si priznali, da imamo tudi marsikaj skupnega.
Sesljan pač... Včasih imam občutek, da se da tam živeti drugače. Tudi moj prijatelj, ki je sicer Ljubljančan, se čudi, da so nekateri italijanski desničarji sprejeli dvojezičnost in celo s spoštovanjem spregovorijo nekaj slovenskih besed. Omenja mi, da bi bilo to v Sloveniji nemogoče. Z žalostjo v srcu priznavam, da ima prav, da sta ravno togost in zaprtost to, kar nam Slovencem ne da rasti. In
dozoreti. In se še vedno, kot za časa Prešerna, koljemo med brati. Na seljanskem glavnem trgu dežuje, turobno je in ne vem, zakaj mi vse te misli rojijo po glavi. Morda zato, ker bodo čez manj kot mesec dni tu spet volitve, katerih se bom z veseljem udeležila tudi sama. Pa čeprav sedaj živim onkraj meje. Moji spomini pa so tu, prikovani na mladostne sanje in na modrino tega zaliva, ki gleda proti jugu. Vstopim v knjigarno, kjer me poznajo že dolgo, dolgo let. Nekaj stvari najdem po polovični ceni. Kako to, vprašam. Punca, ki ima pravzaprav že sive lase in je bila dekletce, ko sem bila jaz še študent, zaskrbljeno skomigne z rameni... ne prodaja se več, denarja ni, zanimanja tudi ne. Ljudje imajo prenizke pokojnine, bojijo se za plačo. Kriza pač. In v deževnem, premrzlem jutru, da bi ga imenovala pomladno, spoznam, da tudi v nasmejanem mestecu, ki ni niti vas niti trg, ni več vse tako, kot je bilo.
Sxm Pertot
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 109
skemu dnevniku, ki jo je občni zbor osvojil. Odločno so v Gabrjah poudarili, da Primorski dnevnik mora živeti, saj je za vso našo narodno skupnost in tudi zaradi poročanja o zamejskem športu nenadomestljiv organ.
Poročilo predsednika Kufersina je bilo naravnano na temo sodelovanja, ne le med športnimi društvi, ki včasih uporabljajo finančna sredstva in človeške moči nesmotrno, pač pa tudi v manjšini nasploh. V medijih je predsednik tudi že omenil velik vprašaj glede denarja, ki ga bo preko javnih prispevkov imelo Združenje na razpolago v tem letu. V zadnjih letih je ZSŠDI v bistvu že moralo omejiti obseg svojega delovanja in oklestiti določene pobude, tako da v odboru upajo, da dodatni boleči rezi ne bodo potrebni. Ko smo že pri prisilno črtanih postavkah, športniki in časnikarji, ki spremljamo delokrog članic Združenja slovenskih športnih društev v Italiji, zelo pogrešamo zlasti Zbornik slovenskega športa v Italiji, ki ga je celo desetletje vzorno urejeval kolega Branko Lakovič. Za tekmovalce je bila to izjemno privlačna knjižica, v kateri so malodane vsi zamejski športniki našli svojo fotografijo. Naš šport se je s to publikacijo najbolj nazorno predstavil bodisi italijanski javnosti bodisi v Sloveniji, za novinarje pa je bil almanah (ob spletni strani slosport) prava biblija za iskanje podatkov in kot arhivsko gradivo. Kot so ugotavljali ob njegovi ukinitvi, je bilo v stiski pač treba vzeti nekatere proračunske izbire, vendar o ponovni uvedbi Zbornika bi le kazalo spet razmisliti.
HC
Minuli konec tedna sem prebil v Gradežu in Ogleju, kjer je bil cerkveni zbor italijanskih severovzhodnih krajevnih Cerkva Oglej 2. V bistvu je delo časnikarja zelo lepo, še posebej, ko srečuješ ljudi, včasih pa prav tako mukotrpno, kot so vsa ostala dela. Za razliko od televizijcev in radijcev, ki posvetov ne poslušajo, ampak o njih pripravijo samo kakšen neobvezujoč pogovorček z enim od organizatorjev, še to naredijo navadno v največ pol ure časa, smo dolžni časnikarji, ki delamo za tiskane medije, posvete spremljati, če hočemo kaj dostojnega potem o posvetu napisati za svoj časopis. Razlika je seveda očitna, tisti, ki gleda ali posluša poročilce o nekem posvetu, seveda dobi občutek, da je nekaj izvedel o zadevi, medtem ko tisti, ki prebere daljši zapis o nekem posvetu, nekaj zares izve.
Sam nerad sedim na dolgih posvetih, predvsem zaradi tega, ker sem motoričen tip človeka, sicer pa najbolj zato ne, ker se na posvetih ponavadi zbere veliko ljudi, ki tja pridejo samo zato, da se dogovorijo, kdaj bodo organizirali naslednji posvet; ponavadi je med govorci na posvetih veliko takih, ki prodajajo izum tople vode za izum stoletja, še več pa takih, ki prodajajo meglo v skrbno pripravljenih in visokodonečih, a praznih govorih. S kolegi včasih za take vrste govorov rabimo italijanski povedni izraz "vuoto spinto", kar bi poslovenil z manj izrazitim, a tudi povednim "visoki vakuum".
Velika žalost je to sedenje in posedanje na posvetih, česar se še najbolj zaveš, če moraš pisati o vsebinah, ki naj bi na posvetu prišle do izraza, in si torej skrbno delaš zapiske. Včasih počneš to avtomatično, včasih pa se ob koncu le vprašaš, kaj so sploh povedali, če se seveda ne vprašaš, kaj sploh počneš tam, kakšen smisel ima vse tvoje početje.
Tudi na zborovanju Oglej 2 je bilo veliko visokoletečih besed, še posebej moteči so bili tisti govorci, ki so svoje posege pripravili z namenom, da bi ugajali visokim cerkvenim dostojanstvenikom. Taki gvoori so polni citatov iz papeževih poslanic in iz apostolskih pisem raznih škofov in kardinalov, pristne vsebine pa nimajo in se zato pri njih ne gre veliko ustavljati, napisani so s točnim namenom ugajanja in "nabiranja točk" za lastno kariero, vrednosti pa nimajo nobene, še manj pa verodostojnosti in iskrenosti. Da pa ne bi mislili, da to počno samo duhovniki, škofje, kardinali, naj povem, da v takih osladnih, neiskrenih in zato neverodostojnih, predvsem pa obupno praznih govorih prednjačijo laiki, če seveda ne omenim očitnih karieristov, ki jih tudi v cerkveni hierarhiji ne manjka, kar je seveda na očeh vsem.
Pa vendar lahko rečem, da je na tridnevnem zborovanju v Gradežu in Ogleju le prišla na dan tista živa Cerkev, o kateri se danes premalo govori, predvsem pa ima v današnji družbi premalo vidnosti, jo premala slišimo, kaj šele poslušamo. Navedel bom samo dejstvo, da se je na zborovanju več govorcev odkrito, iskreno, brez nepotrebnega ovinkarjenja vprašalo, kako je mogoče, da smo v Italiji zadnje čase priče vrsti samomorov podjetnikov in ljudi, ki so izgubili delovna mesta, kako je mogoče, da so nekateri izmed nas zaradi izgube službe zašli v navidez brezizhodni položaj, iz katerega so našli izhod le v odvzemu lastnega življenja. Predvsem mi je bilo všeč, da niti en sam govorec pri tem ni uporabljal prazne retorike, ki je sicer na posvetih tako značilna, ampak so o nesrečnežih, ki so izbrali samomor, ko so se znašli v navidez nepremostljivih ekonomskih težavah, govorili s spoštovanjem, predvsem pa smo na glas slišali vrsto vprašanj, zakaj Cerkev ni bolj prepričljiva z oznanjenjem evangelija, kot smo slišali tudi neizpodbitno dejstvo, da smo kristjani Kristusovi pričevalci le takrat, ko stojimo za besedami z dejanji, kar je seveda bistvo krščanstva.
Vprašanje, ki sem ga večkrat slišal na tridnevnem zborovanju, zakaj se Cerkve danes ne sliši, zakaj Cerkev v naši družbi ne dvigne svojega glasu in ni bolj prepričljiva v današnji razvrednoteni družbi, ki prisega izključno samo na kapital, na prosluli finančni trg torej, je na izjemno lep, tehten in prepričljiv način ponovila v začetku tedna v izjemno poslušani italijanski radijski oddaji Zapping italijanska antropologinja Ida Magli, ki je pri svojih častitljivih 87 letih jasno povedala, da je Evropa danes sredi globoke krize vrednot, v družbeni, gospodarski, čisto človeški stiski predvsem zato, ker se odpoveduje vsej svoji zgodovini, kulturi, lastnim koreninam, solidarnosti, tudi krščanstvu, in to le v zameno za skupni finančni trg, ki ne more in ne sme biti temeljni kamen družbe. Jasno, lucidno, preprosto in obenem izjemno podkovano je Ida Magli analizirala tudi dobesedno razpadanje družbe, v kateri živimo, ter pronicljivo dodala, da pogreša prisotnost Cerkve, pogreša slišnost in prisotnost besede iz evangelija.
"Saj vem, da Cerkev izdaja dokumente, da pove na glas svoja stališča o pogubnosti sedanjega priseganja samo na kapital, a vendar se zdi, kot da Cerkve in njenega zavzemanja ter nauka o solidarnosti ni več. Preprosto: ne slišimo jih, ne slišimo potrebnega ogorčenja nad vsakodnevnimi izjavami finančnikov in politikov, ki v zameno za finančno stabilizacijo Evropske unije, države ter vse naše družbe pozabljajo na vse korenine, na vsakega posameznika”! je bila odločna Ida Magli, ki jo je voditelj posrečene oddaje Zapping Aldo Forbice povabil v studio zato, ker je te dni izšla njena knjiga Dopo L'Occidente (Po Zahodu). Že sam poudarek knjige, ki jo bom te dni kupil in prebral, je poveden, saj na spletni strani zbirke BUR Ida Magli zapiše dobesedno takole: "Odprl boš bančni račun. To je enajsta zapoved, ne boš imel drugega Boga razen mene... V svojo banko boš hodil vsako jutro, tvoja banka je tvoja cerkev in tistih nekaj denarcev boš položil na račun tam, tako, da bo vlada lahko vedela, ali jih rabiš zares samo za prehrano".
Ida Magli jasno kaže, da gre pri sedanjem priseganju na kapital za propad naše kulture, omike, da gre za pasivno sprejemanje lažnih vrednot, ki se skrivajo za kultom oblike in za številkami, vse skupaj pa skrbno prikriva nezmožnost predstave resnične prihodnosti. Gre za avtentičen in prepričljiv, resnicoljuben "j'accuse" avtorice, ki v svojem razmišljanju ne prizanaša niti Cerkvi niti Vatikanu niti duhovnikom, katerim očita, da so sokrivi za nastalo stanje, ker ne branijo zgodovine, umetnosti in ne tradicije, ki so edina resnična bogastva posameznih narodov in držav, ker ne branijo vseh nas pred "progresivnim opustošenjem omike in ne znajo učinkovito preprečevati tehnokratske religije dobička, ki sloni na dogmi neprestane rasti in nas vse terorizira z zavajajočim strahom pred bankorotom (deffault) ". Ida Magli odločno zatrjuje, da "noben narod ne banrkotira, noben narod ne propade in vsaka kultura, vsaka omika je živa vse dotelj, dokler veruje sama vase in v svojo zgodovino"!
Isti večer, ko sem poslušal bistro antropologinjo, je sin Luka povedal, da mora najti nove knjige za branje, šla sva torej h knjižni omari na podstrešje, kjer ležijo knjige, ki so tam že nekaj let, med iskanjem knjig za Luko, mi je padla z neke police drobna knjižica, ki sem jo kupil leta 1994, tako sem namreč zapisal vanjo, naslov je zgovoren: Sporočilo gora, napisal jo je nekdanji škof iz Innsbrucka, gornik in izjemen pisec občutij v gorah. Odlično ga je poslovenil Alojzij Štrubelj. Naključno sem odprl knjižico in prebral: "Poleg lepe poti in razgleda je pri plezanju še nekaj: trdna, oprijemljiva skala".
Prav to, kar danes manjka nam vsem.
Banki tržaškega in goriškega teritorija na strani delavcev in vseh občanov.
ZKB<&
1QHQ credit0 cooperativo del carso \JO zadružna kraška banka
CREDITO COOPERATIVO
ZADRUZNA BANKA
Doberdob in Sovodnje
51. občni zbor ZVEZE SLOVENSKE
UmTOUSKt PROSVETE
Letošnji 51. redni občni zbor Zveze slovenske katoliškeprosvete je bil v četrtek, 29. marca 2012, v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici. V celoti objavljamo predsedniško in tajniško poročilo ter po ročila članic o delovanju od prejšnjega občnega zbora Zveze.
PREDSEDNIŠKO POROČILO
Spoštovani člani in članice, cenjeni gostje!
Vsem želim dober večer. Delovanje Zveze in njenih članic je v preteklem letu potekalo po normalnih tirih. Izpeljane so bile načrtovane dejavnosti. Zveza je, poleg dejavnosti omenjenih v izčrpnem tajniškem poročilu, sodelovala tudi pri drugih skupnih pobudah, kot je bil seminar o vodenju dokumentarnega in arhivskega gradiva kulturnih, prosvetnih in športnih društev. Seminarja, ki ga je omogočil Pokrajinski arhiv iz Nove Gorice, se je udeležilo več predstavnikov kulturnih društev in organizacij, ki so včlanjeni v SSO. Poudarjena je bila pomembnost arhivskega gradiva, ki ga ne gre nikakor izgubiti. Glavna težava je prostorska stiska, saj obstoječi prostori postajajo pretesni za hranjenje raznega gradiva. Zato bo v prihodnosti glavna skrb določitev novih lokacij za arhive.
Glede prispevkov je Dežela FJk pred kratkim nakazala za leto 2011 še preostali del državnih prispevkov, ki nam pritičejo. Glede tega smo trenutno lahko v miru. Seveda naša želja bi bila, da se enkrat za vselej uredi problem financiranja tako, da ne bi prihajalo več do zamude z nakazili za financiranje redne dejavnosti naših organizacij. Dejstvo je, da
po desetih letih, odkar je bil sprejet zaščitni zakon, se moramo še boriti in truditi, da se omenjeni zakon tudi dejansko izvaja.
Naša društva, kot boste lahko slišali iz poročil, so tudi v preteklem letu s prostovoljnim delom in minimalnimi sredstvi lepo delovala in izpeljala svoje načrte. Ob tej priložnosti bi rada poudarila pomen ljubiteljske kulture in izrazila pohvalo članicam za dragoceno delo, ki ga opravljajo na terenu in ker si vsakodnevno prizadevajo za rast in razvoj ljubiteljske kulture. Zveza bo svojim članicam stala vedno ob strani in jih podpirala. Društva so naša gonilna sila, brez njih bi višje oblike naše kulture ne imele smisla. Zato bodo imela tudi v prihodnosti vodilno vlogo pri promociji kulturne dejavnosti. Naši pevski zbori in dramske družine nastopajo tudi izven domačih meja. Na raznih tekmovanjih dosegajo tudi prestižne nagrade in pohvale. To nam je v ponos in v spodbudo, da nadaljujemo po tej poti. Naloga naše organizacije je ohranjanje slovenstva in slovenske kulture, h kateri spada tudi petje. Le-to je pri nas izredno priljubljeno. Številne revije in koncerti, ki se vrstijo skozi vse leto in so tudi množično obiskani, so živ dokaz, da je petje močno zasidrano v naši skupnosti. To velja bodisi za pevske revije, na katerih nastopajo odrasli zbori, kot za revije, na katerih nastopajo otroški in mladinski zbori. Kot konkreten primer lahko navedem, da je na zadnji Mali Cecilijanki nastopilo 400 mladih pevcev, na reviji Zlata grla 500 otrok in mladih članov in še bi lahko naštevala. To so številke, ki dokazujejo, da se tradicija petja nadaljuje in prenaša tudi na mlade rodove. Pred kratkim je prišlo preko časopi-
GORIC A
Z leve: blagajnik Walter Bandelj, predsednica Franka Padovan, tajnica Irena Ferlat in Patricija Florenin (foto DP)
snih člankov do omalovaževanja zborovske in glasbene kulture. Nekateri so namreč mnenja, da se pri nas preveč poje. Te izjave ostro odklanjam, ker menim, da so neutemeljene in nesprejemljive. Zborovska dejavnost nam ne pomeni samo peti na neki reviji ali prireditvi. Pomeni še nekaj več. Je tudi oblika kulturnega udejstvovanja, je priložnost za medsebojno spoznavanje in druženje, saj med vloge zborovskega petja sodi tudi posredovanje slovenske pevske kulture neslovenskemu okolju in seveda to pripomore k zbližanju različnih narodnosti in kultur. Petje je namreč govorica, ki jo lahko vsak razume: s petjem se razvijata prijateljstvo in sodelovanje. Pomeni tudi prenašati na mlajše rodove vrednote, kot sta narodnostna identiteta in jezik. Zaradi vsega tega je nujno in potrebno, da se glasbena kultura razvija in ohrani. Delavni smo in uspešni in zato podčrtujem, da dokler bom predsednica te organizacije, ne bom dopustila, da bi si kdo drug prilastil ali uničil vse, kar smo z velikim trudom in požrtvovalnostjo dosegli. Vsekakor društva pozivam, naj svoje delovanje smotrno programirajo in
naj delujejo v mejah svojih finančnih zmogljivosti, kajti računati je treba na vedno manjši doprinos finančnih sredstev. Ob gospodarski krizi sta besedi racionalizacija in varčevanje na dnevnem redu. S tem se bomo morali sprijazniti in biti pripravljeni sprejeti nove izzive. Zavedati pa se moramo, da je le v skupnem prizadevanju in naporu moč, da se kot skupnost ohranimo in preživimo.
Pred kratkim je Republika Slovenija dobila novo vlado. Z velikim veseljem in zadovoljstvom smo sprejeli novico, da je prišlo do ohranitve Ministrstva za Slovence v zamejstvu in po svetu. Sami smo se v minulih letih prepričali o pomenu te ustanove, ki nam je s podporo svojih predstavnikov pomagala premagati ovire in prebroditi najrazličnejše zapletene probleme. Resor je bil dodeljen gospe Ljudmili Novak. Ob tej priložnosti novopečeni ministrici želim dobro in uspešno delo ter, da bi se njeno ministrstvo še naprej prizadevalo za slovensko manjšino v Italiji. Glede sodelovanja z ostalimi organizacijami Zveza namenja posebno pozornost stikom s koroškimi Slovenci. Skupaj s Slo-
vensko prosveto iz Trsta in Krščansko kulturno zvezo iz Celovca organiziramo vsakoletno srečanje Primorskih in Koroških zamejskih Slovencev, na katerem se vrstijo razni kulturni dogodki. Srečanja so izmenično eno leto na Primorskem in eno na Koroškem. Prihodnjo jesen bodo potekali 15. Koroški kulturni dnevi na Primorskem.
Odlično sodelujemo s Kulturnim centrom Lojze Bratuž in z Združenjem cerkvenih pevskih zborov, s katerimi snujemo razne skupne pobude in gojimo tesno sodelovanje.
Glede programskega dela nove sezone vas seznanjam, da smo skupaj s Kulturnim centrom Lojze Bratuž v februarju in marcu priredili niz Iskrivi smeh na ustih vseh. V začetku marca se je začela zborovska revija Primorska poje. Zvem je soorganizator te revije. V skrbi ima pripravo dveh koncertov, in sicer enega v Štan-drežu, v domači cerkvi, drugega pa v Gorici, tukaj v Kulturnem centru. Prihodnji mesec pa bomo s Kulturnim centrom Lojze Bratuž in Združenjem cerkvenih pevskih zborov podelili 8. Priznanje Kazmir Humar.
Zveza ostaja vsekakor odprta in
pripravljena za sodelovanje z ostalimi sorodnimi organizacijami, ki delujejo v našem skupnem prostoru.
V torek, 31. januarja, je naša Zveza sklicala izredni občni zbor. Na dnevnem redu je bila sprememba statuta. Po novem statutu bodo tako predsednik kot člani nadzornega odbora lahko izvoljeni za dobo treh let in največ za tri zaporedne mandatne dobe. Pri Zvezi menimo, da je to pomemben korak, saj vodi k rotaciji, prenovi vodstvenih organov in večjemu vključevanju mladih pri vodenju Zveze.
Dovolite, da se na koncu, ob izteku svojega mandata, zahvalim posebno vsem našim članicam in njihovim odbornikom, našim kulturnim sodelavcem in seveda vsem ustanovam, ki finančno ali na kakršenkoli način podpirajo naše delovanje in zagotavljajo ohranjanje in rast ljubiteljske kulture in tako neposredno omogočajo Zvezi obstoj in nadaljnji razvoj. Osebno bi se še zahvalila svojim najožjim sodelavcem, ki so mi v oporo in ob strani pri vodenju tako pomembne in zahtevne organizacije, kot je naša Zveza.
Hvala!
TAJNIŠKO POROČILO
Zadnji občni zbor Zveze je bil 25. januarja 2011. Odbor Zveze se je redno sestajal na mesečnih sejah. Udeležba je bila zadovoljiva. Seje so bile vedno sklepčne.
DELOVANJE ZSKP V LETU 2011 Zborovska in glasbena dejavnost V soboto, 19., in v nedeljo, 20. novembra, se je v Kulturnem centru Lojze Bratuž odvijala 53. Cecilijanka. Priljubljena pevska revija je bila posvečena skladatelju Radu Simonitiju ob 30-let-nici smrti. V soboto je pred pričetkom programa spregovoril Mirko Ferlan, v nedeljo pa je publiko nagovorila predsednica Zveze Franca Padovan. Program 53. Cecilijanke se je začel z enominutnim molkom v spomin na dr. Andreja Bratuža, ki je nenadoma preminil v soboto, 19. novembra. Zbora Lojze Bratuž v soboto in Mirko Filej v nedeljo sta pred pričetkom programa zapela pesem Kraguljčki. V soboto je nastopilo devet zborov, v nedeljo pa deset.
Druga pomembna revija pevskih zborov je Primorska poje. Zveza je soorganizator te revije, ki je bila 42. po vrsti in se je začela 27. februarja pri Sv. Petru in končala
17.	aprila v Trenti. Skupno je sodelovalo več kot 200 zborov na 33 koncertih. Zveza je sodelovala pri organizaciji koncertov, ki so se zvrstili 18. marca v cerkvi sv. Andreja v Štandrežu, 20. marca v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici in v Kulturnem centru v
Ukvah. Na omenjenih koncertih je sodelovalo osemnajst zborov iz Italije, Slovenije, Koroške in Hrvaške. 42. Primorska poje je bila posvečena 20-letnici osamosvojitve Slovenije.
Med pevskimi umetniškimi dosežki v letu 2011 naj omenimo, da je Mešani pevski zbor F. B. Sedej iz Števerjana na 6. Natečaju cerkvenega zborovskega petja Bogomir in Mirko Špacapan osvojil prvo mesto, na regijskem pevskem tekmovanju v Postojni pa je zbor prejel srebrno priznanje. Dekliška vokalna skupina Bodeča neža z Vrha Sv. Mihaela je na 45. izvedbi zborovskega državnega tekmovanja v Vittorio Veneto osvojila dve prvi mesti, in sicer v kategoriji za ljudsko pesem in v kategoriji mladinskih zborov. Zborovodkinja omenjene vokalne skupine, Mateja Čemic, je meseca junija prejela nagrado Zlato zrno 2011, ki jo je četrtič podelil Sklad Sergij Tončič mladim slovenskim ustvarjalcem iz Furlanije Julijske krajine.
Gledališka dejavnost Zveza slovenske katoliške prosvete in Kulturni center Lojze Bratuž sta priredila trinajsto izvedbo niza veseloiger ljubiteljskih odrov Iskrivi smeh na ustih vseh. V nedeljo, 23. januarja, je nastopila dramska družina SKPD F. B. Sedej iz Števerjana z novo igro Har-vey ameriške pisateljice Mary Chase. Števerjanske igralce je vodil režiser Franko Žerjal, za prevod je poskrbel France Zupan. V
četrtek, 3. februarja, je bilo na vrsti nagrajevanje natečaja Mladi oder, ki ga že vrsto let razpisujeta Zveza slovenske katoliške prosvete in Slovenska prosveta iz Trsta. Nagrade so prejeli štiri otroške skupine, tri mladinske skupine ter dramski odsek PD Štandrež. Pozdrav prirediteljev je prinesla Karen Ulian, nato pa so člani mladinskega dramskega odseka Prosvetnega društva Štandrež prikazali predstavo Borisa Atana-skoviča Veter in Verica, ki so jo pripravili pod mentorstvom Daniele Puja in v režiji Ane Facchini. O gledališki kulturi je na svoj izvirni način spregovoril član dramskega odseka PD Štandrež Božidar Tabaj. Gledališki niz je v nedeljo, 13. februarja, sklenila štandreška dramska skupina s komedijo Zbeži od žene angleškega avtorja Rayja Cooneyja v režiji Jožeta Hrovata. Na območnem Linhartovem srečanju gledaliških skupin Severne Primorske je član dramskega odseka PD Štandrež Marko Brajnik za vlogo detektiva v komediji Zbeži od žene prejel nagrado za najboljšo stransko moško vlogo. Predstava je bila tudi uvrščena v finalni del jubilejnega, 50. Linhartovega srečanja, festivala slovenskih ljubiteljskih gledaliških skupin, ki je bilo meseca oktobra v Postojni. Na srečanju je Božidar Tabaj za vlogo Porterhousa v omenjeni predstavi prejel posebno priznanje, in sicer diplomo za moško vlogo. Z isto predstavo so gledališčniki iz Štandreža meseca junija nastopili na 9. Zamejskem festivalu amaterskih dramskih skupin v
Mavhinjah in si priborili, ex ae-quo z dramsko družino SKPD F. B. Sedej iz Števerjana, prvo nagrado v kategoriji odraslih skupin ter nagrado publike; posebne nagrade je bil deležen igralec Matej Klanjšček.
Sodelovanje s Koroško
Od 7. do 17. oktobra so v raznih krajih Koroške nastopale kulturne skupine iz Primorske in oblikovale 15. Primorske kulturne dneve na Koroškem v organizaciji Krščanske kulturne zveze iz Celovca, Slovenske prosvete iz Trsta in Zveze slovenske katoliške prosvete iz Gorice. Ocena teh kulturnih srečanj je zelo pozitivna, saj so bile skupine deležne lepega sprejema in navdušenja številnih udeležencev. Namen teh večdnevnih srečanj je utrjevanje kulturnih stikov med koroškimi in primorskimi Slovenci. Predsednica Krščanske kulturne zveze Sonja Kert-Wakounig je na zadnjem dnevu za slovensko radijsko oddajo avstrijske postaje povedala, da so pri KKZ zelo zadovoljni s programom, ki so ga nudili Primorci. Dobra je bila tudi odmevnost v javnosti, predvsem pa pri udeležencih raznih prireditev. Primorske dneve je uvedla mladinska gledališka predstava Mala Princeska v priredbi in režiji Lučke Peterlin Susič. Srečanje Mladih Primorcev in Koroščev, ki je potekalo dne 8. oktobra v Celovcu, je bilo zelo uspešno. Ob prisotnosti pomembnih osebnosti, predsednika NSKS Inzka Finka, predstavnikov EL, predstavnice Zelenih in seveda organizatorjev, so Mladi Slovenske
skupnosti predstavili svoj izdelek o dvojezičnosti v tržaški pokrajini in prejeli pohvale prisotnih. Koncert MePZ Lojze Bratuž iz Gorice je privabil številne poslušalce iz vse Ziljske doline, kjer je slovenska prisotnost zelo omejena. Sami soorganizatorji prireditve, domače društvo Zilja, so se čudili, da se je v Ziljski Bistrici zbralo toliko poslušalcev, ki so navdušeno sprejeli goriške pevke in pevce. V pozdrav zboru sta sodelovali tudi tamburaška skupina Zilja in vokalna skupina Lipa iz Velikovca.
Tudi razstava likovnih del mladega tržaškega umetnika Mateja Su-siča je naletela na odmeven odziv in na številne prisotne, med katerimi so bili pevci MePZ Bilka iz Bilčovsa, ki so poskrbeli za glasbeni okvir.
V petek, 14. oktobra, je bila v jutranjih urah v Celovcu lutkovna predstava Življenjepis igrač, ki so jo uprizorili lutkarji iz Devina v režiji Jelene Sitar pod mentorstvom Marje Feinig Tavčar. V večernih urah pa sta bila v Kulturnem domu v Pliberku srečanje in glasbeni nastop gojencev Glasbene matice iz Trsta, Šlovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice in Glasbene šole na Koroškem.
Kulturne dneve na Koroškem so sooblikovali tudi člani gledališke skupine SKPD F. B. Sedej iz Števerjana, ki so se v Selah predstavili s komedijo Harvey v režiji Franka Žerjala.
Kulturne izmenjave med Primorci in Korošci so se končale 17. oktobra s predstavitvijo treh pu-
blikacij, ki so jih izdali Mladika iz Trsta, Goriška Mohorjeva družba in društvo Planika iz Ukev. Marij Maver je predstavil knjigo Vilme Purič Pesniki pod lečo, Damjan Paulin Dnevniške zapise 1943-1945 msgr. Rudolfa Klinca, Rudi Bartaloth pa Slovarski prispevek k poimenovanju oblačilne kulture v Kanalski dolini Shranili smo jih v bančah.
Za obračun Primorskih dnevov je bila tudi oddaja Lepa ura na slovenskem sporedu ORF v Celovcu. Skupne proslave in prireditve Skupna proslava slovenskih kulturnih organizacij ob Dnevu slovenske kulture je bila tudi v letu 2011 ena sama, in sicer 6. februarja v Kulturnem domu v Trstu. Program je oblikoval ansambel Big Band RTV Slovenija. Slavnostni govornik je bil beneški rojak Ezio Gosgnach. Priznanje je prejel novinar Dimitrij Volčič. Priznanja
Podelitev sedmega priznanja Kazimir Humar je potekala v torek, 19. aprila, v dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici. Pobudniki priznanja, Zveza slovenske katoliške prosvete, Kulturni center Lojze Bratuž in Združenje cerkvenih pevskih zborov, so priznanje podelili mešanemu pevskemu zboru Lojze Bratuž ob 60-letnici delovanja. Na slovesnem večeru je slavljencu v čast zapel čezmejni goriški mešani mladinski zbor Primož Trubar, ki ga vodi David Bandelj. Član zbora MePZ L. Bratuž Niko Klanjšček je na velikem platnu prikazal s fotografijami prehojeno pot zbora. Nagovor je imel David Bandelj.
STEVERJAN
SKPD F.B. SEDEJ
SKPD F. B. Sedej iz Števerjana je zelo delavno in aktivno na več področjih. V društvu delujejo mešani pevski zbor, otroški in mladinski pevski zbor, mladinski krožek ter dramska družina. Redno izhaja glasilo Števerjan-ski vestnik; z novo številko v letu 2012 je postal njegov glavni urednik Damjan Klanjšček. Julija je potekal že 41. Festival na-rodno-zabavne glasbe Šte-verjan 2011.
Mešani pevski zbor šteje kar 40 pevcev in več kot polovica je mladih. Pod taktirko Aleksandre Pertot se je zbor v letu 2011 udeležil dveh tekmovanj s cerkvenim programom, zato je namenil tudi veliko časa in intenzivnih vaj prav tema dvema obveznostima. 15. maja, na tekmovanju cerkvenega zborovskega petja Bogomir in Mirko Špacapan v Pod-gori, je zbor zasedel prvo mesto. Na tekmovanju Primorskih pevskih zborov in malih skupin v Postojni, 26. novembra, pa si je pridobil srebrno priznanje z 79 točkami. V mesecu marcu se je udeležil revije Primorska poje v Štan-drežu. 21. maja je zbor odšel na dvodnevni izlet na Hajdino in Ptuj, kjer je imel dva koncerta. Sezona pa se s tem ni še končala, kajti 18. junija je zbor pel v Doberdobu, 28. junija pa je sodeloval pri slovesni proslavi v Ljubljani, ob 20. obletnici osamosvojitve Slovenije, na sedežu Svetovnega slovenskega kongresa. Zbor redno sodeluje pri mašni daritvi ob cerkvenih praznikih, na Veliko noč, za "Vahte", na Božič, in seveda vsako nedeljo. Na orgle pevce spremljata Martina Valentinčič in Martina Hlede. Po novem letu je zbor pel na domači božičnici, 6. januarja. V gosteh smo imeli MePZ Obal'ca iz Kopra. Naslednjega dne pa smo se mi odpravili na koncert v Koper. V soboto, 25. februarja, je MePZ sodeloval na prireditvi ob 50-letnici Kulturnega centra Lojze Bratuž ter z MePZ Hrast in MePZ Lojze Bratuž izoblikoval
slovesno kantato Teh naših petdeset. V nedeljo, 11. marca, so se pevci in njihovi zvesti spremljevalci odpeljali proti Celovcu, kjer je zbor pel na jubilejni 40-letnice revije Koroška poje. V dveh priložnostih se je izkazal le moški del zbora: na kulturnem večeru, ki ga je organiziralo KD Briški grič, ter na prazniku sv. Valentina v Št-mavru.
8. marca je potekala v Sedeje-
r
u
Katia Dorni
vem domu Prešernova proslava Sveta si, zemlja. Kulturni večer je povezovala Lučana Budal; v njenih mislih je prevladovala tematika navezanosti na lastno zemljo in slovensko besedo. Recitatorja sta bila Stefa-nia Beretta in Nikolaj Pintar, ob klavirski spremljavi Martine Valentinčič. Vsak je šop obsežnih poezij doživel na svojstven način, misli pa so se konkretizirale v kratkometražnem filmu goriškega režiserja Marca Devetaka La terra degli ospiti -Zemlja gostov. V letu 2012 zbor slavi 60. obletnico delovanja. Praznovanja naj bi potekala 11. in 13. maja.
Dramska družina uprizarja vsako leto eno predstavo in sodeluje pri raznih društvenih pobudah. 15. januarja 2011 smo imeli premiero celovečerne igre Harvey Mary Chase, ki smo jo ponovili enajstkrat. Septembra so člani Dramske družine začeli vaje za predstavo Li-
monada slovenica Vinka Mo-dendorferja. Režiser je Franko Žerjal. Premiera je bila 18. februarja 2012. Igro je Dramska družina ponovila v nedeljo, 4. marca, v Kulturnem centru Lojze Bratuž, 17. marca v Šempasu, 22. marca pa v Idriji, kjer si je igro ogledala tudi državna se-lektorka, ter 25. marca v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici na svečanem sklepnem delu Srečanja ljubiteljskih gledaliških skupin Severne Primorske. Marinka Černič je dobila priznanje za najboljšo žensko stransko vlogo Srečanja gledaliških skupin Severne Primorske - Linhartovega srečanja 2012.
Mala dramska družina je za Miklavževanje 6. decembra pripravila igrico Na prvi zvezdici se pripelje sv. Miklavž. Igrico je napisala Franka Ferle-tič. Odigrali so jo ob 20. obletnici njene smrti. Režirale so Liza Terčič, Stefania Beretta in Nikol Dorni.
Otroški zbor je pel na revijah Zlata grla, Mala Ce-cilijanka in končal sezono s petjem pri sv. maši na Plešivem.
V društvu deluje tudi Mladinski krožek, ki ima nalogo združevanja mladih. Organiziral je izlet na sneg, pustni sprevod po vasi, postavljanje mlaja in sodeloval je pri projektu Spaesamenti. V novembru je organiziral Športni vikend. Letos smo se člani mladinskega krožka odločili, da bomo natečaj Moje jaslice organizirali malo drugače. Z otroki smo se dvakrat dobili in izdelali kipce, ki so bili v božičnem času razstavljeni pred cerkvijo. Kipci so bili izdelani iz odpadnega materiala: iz steklenic, kartona in starega blaga. V božičnem času so pripravili in poskrbeli za božično loterijo.
Člani društva so tudi letos priredili prvo nedeljo v maju, na praznik farnega zavetnika sv. Florijana, piknik ter sodelovali na vaškemu prazniku Likof. Skupaj z društvom Briški grič, Vinoteko Števerjanski griči in z lovskima družinama Števerjan-Jazbine so v novembru organizirali martinovanje za celotno vaško skupnost.
Društvo F. B. Sedej se zahvaljuje Zvezi slovenske katoliške prosvete za pomoč.
RONKE
SKRDJADRO
Tudi v letu 2011 je društvo Jadro organiziralo razne prireditve. Nekatere so postale že tradicionalne, ena izmed teh je Božični koncert, ki je bil 9. januarja v cerkvi sv. Lovrenca v Ronkah. Obogatili so ga pevci MePZ Slovenec-Slavec in MePZ F. Venturini. Prešernova proslava je bila 11. februarja v občinskem gledališču v Tržiču, svetoivansko kresovanje z nagrajevanjem najlepšega venčka pa je bilo v Selcah 22. junija v sodelovanju z društvom Staršev iz Ronk in Društvom Tržič. Društvo Jadro je priredilo tudi tečaj slovenščine za odrasle in tečaj klekljanja. Imeli smo tudi tradicionalno novembrsko mašo za rajne, ki je bila 4. novembra, pri njej je sodeloval MePZ iz Bilj pri Mirnu. Seveda niso manjkali niti martinovanje, orgelska koncerta v avgustu in novembru, razstavi kle-kljarskih izdelkov na sedežu društva in v bližnjem šotoru. SKRDJadro jevletu 2011
imelo še predstavitvi knjig članov, in sicer Slovarja elektronike Karla Muccija v občinski knjižnici v Tržiču ter knjigo Slovenci in Graal Iva Petkovška v Ronkah. Mladi Slovenske skupnosti so na sedežu v Ronkah predstavili zgoščenko Nevidna dvoježičnost
na Tržaškem. Društvo je izdalo knjigo Dei nomi dei luoghi, o zgodovinski toponomastiki tr-žiškega območja skupaj z društvom Tržič, ter 14. glasilo/almanah Jadro 2011 s pomočjo ZSKP. Z društvom Tržič in Centrom za glasbeno vzgojo Emil Komel je bil 3. junija v gledališču San Nico-lo' v Tržiču koncert Missa Gori-tiensis za mešani zbor in trobilni kvintet Arsatelier. Članice kle-kljarskega krožka so 19. junija obiskale festival idrijskih čipk. Društvo je sodelovalo z občino Škocjan ob Soči ob pobratenju z Divačo, z občino Ronke pri stikih z občino Metlika ter s skupnostjo iz Selc pri Ronkah pri izvedbi 15. srečanja vasi, ki nosijo ime Selo-Sela-Sel-ce v Račjem selu (Trebnje). Organiziralo je tudi dva vodena izleta po Ljubljani in okolici ter po Vipavski dolini. SKRD Jadro sodeluje tudi z občinsko komisijo za kulturo in s šolo ter vrtcem s slovenskim učnim jezikom iz Romjana, tudi pri tradicionalni "kostanjadi". V ronškem avditorju je bila tudi predstavitev gledališke sezone Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta.
GORICA
MePZ LOJZE BRATUŽ
Na lanskem občnem zboru naše Zveze, ki je potekal v mesecu januarju, smo napovedali vstopanje v slovesno leto ob 60-letnici delovanja našega društva. Letno poročilo smo končali z željo in upanjem, "da vam bomo lahko poročali o dobro uspelem in bogatem delovanju". Leto, ki je za nami, je bilo še posebno pestro in zahtevno tako s pevskega kot organizacijskega vidika. Ob pomembni obletnici delovanja smo si namreč zadali kar precej zahtevne naloge, ki so poleg prostovoljnega dela zahtevale tudi znatno finančno breme. Tako smo 20. maja priredili nekoliko drugačen samostojni koncert. Slavnostno akademijo z naslovom S pesmijo po slovenski deželi... z Goriško v srcu je vodil dirigent Bogdan Kralj, režirala pa jo je Jasmin Kovic. Poleg zbora so pri izvedbi projekta sodelovali še kvartet godal (Ambra Cossut-ta, Nina Klaut, Petra Rusjan, Anže Ličen), harmonika (Ma-nuel Figheli) in igralec Nejc Cijan. Ta je z gledališkim pristopom povezoval točke ob spominih na prehojeno pevsko pot. Med tekstom in pesmijo so se v ozadju prikazovali fotografski utrinki iz bogatega arhiva 60-letne zgodovine zbora. Kot je napovedovalo že samo ime večera, smo s pesmijo popeljali poslušalce na virtualni izlet po različnih slovenskih deželah. Ljudske pesmi, v priredbi različnih skladateljev, je za to priložnost instrumentalno povezal Patrick Quag-giato. Glasbeni dogodek je imel dober odziv publike, kot je bil lep tudi medijski odmev na dogodek. Ob tej priložnosti smo izdali tudi zajetno brošuro, ki jo je napisala dr. Verena Koršič Zorn. Delo zaobjema vso zgodovino zbora; v njej so med drugim zabeležena pričevanja nekaterih pevcev, ki so bili prvi člani zbora, nekdanjih dirigentov, današnjega vodje Bogdana Kralja in seznam vseh nastopov, ki jih je imel zbor doslej. Publikacijo bogati tudi lep izbor fotografij s pomembnejših koncertov in tek-
movanj, ki jih je zbor imel doma in po svetu. Isti večer smo v razstavnih prostorih Kulturnega centra Lojze Bratuž odprli razstavo arhivskih plakatov, koncertnih listov in številnih pomembnih priznanj in nagrad, ki si jih je zbor prislužil v šestih desetletjih. Zbor je ob 60-letnici delovanja prejel tudi Priznanje Kazimir Humar, ki ga vsako leto podeljujejo zaslužnim posameznikom ali društvom Kulturni center Lojze Bratuž, Združenje cerkvenih pevskih zborov in Zveza slovenske katoliške prosve-
te. Priznanje so nam organizatorji podelili na slavnostnem večeru 19. aprila.
Po jubilejni pevski akademiji smo nadaljevali delo, saj nas je do konca sezone čakalo še nekaj nastopov. 18. junija smo se z zborom odpravili na tridnevni obisk Rima, kjer smo peli v cerkvi Chiesa del Gesu', 24. junija smo s petjem sodelovali pri maši in praznovanjih farnega zavetnika v domači cerkvi sv. Ivana v Gorici, 28. junija pa smo spet peli v Kulturnem centru Lojze Bratuž, tokrat v spominskem parku ob odkritju kipa dr. Antona Kacina.
Po kratkem poletnem počitku smo novo sezono začeli po
ustaljeni navadi zadnjih let s tridnevnim pevskim letovanjem v koči sv. Jožefa v Žabnicah. Od tod smo v nedeljo, 19. septembra, romali na Sv. Višarje, kjer smo peli pri opoldanski sv. maši. 9. oktobra smo peli v Ziljski Bistrici na 15. Primorskih dnevih na Koroškem, 16. oktobra pa v Reziji s programom rezijanskih pesmi.
Med že ustaljenimi nastopi moram omeniti še revijo Primorska poje, nastop 9. aprila na Proseku in Cecilijanko 19. novembra v Gorici. Dva dni kasneje, 21. novembra, smo s pesmijo sodelovali pri žalni seji v spomin na pokojnega prof. Andreja Bratuža, ki je bil tudi naš nekdanji pevec, odbornik in vse do zadnjega vestni spremljevalec našega delovanja. Novo sončno leto smo pričeli v kraju Auronzo di Cadore, kjer smo peli pri nedeljski maši. Božični čas smo končali z nastopom na božičnem koncertu v župnijski cerkvi v Renčah 21. januarja 2012. Nato smo pričeli s študijem kantate, ki smo jo pripravili skupaj z mešanima pevskima zboroma Hrast iz Doberdoba in F. B. Sedej iz Števerjana ter orkestrom ob 50-letnici Kulturnega centra Lojze Bratuž. Akademija je potekala 25. februarja ob prisotnosti številnih visokih gostov. Zadnji nastop pred današnjim občnim zborom smo imeli 16. marca v cerkvi sv. Andreja v Štandrežu na koncertu revije Primorska poje 2012.
Kot zanimivost naj še omenim, da je bil mešani pevski zbor Lojze Bratuž na italijanskem ministrstvu za kulturo vpisan v novoustanovljeni državni seznam zborov in skupin, ki gojijo ljudsko pesem.
Ob koncu se prisrčno zahvaljujem vsem poslušalcem, prijateljem, podpornikom, organizacijam in javnim ustanovam, ki so nas podpirali pri delu, predvsem ob praznovanjih 60-letnice neprekinjenega delovanja.
ŠTANDREŽ
PD ŠTANDREŽ
PODGORA
PD PODGORA
Prosvetno društvo Štan-drež je tudi v tej sezoni redno delovalo.
V sklopu dramske dejavnosti je bila celovečerna predstava Zbeži od žene v režiji Jožeta Hrovata (premierno uprizorjena januarja 2011) uprizorjena 41. krat in sicer: 3. v Štandrežu, Biljah, KCLB v Gorici, Selah na Koroškem, Vrbju, Bukovici, Idriji, Polzeli, Mačkovljah, Visoko pri Kranju, Sovodnje, Mavhinje, Drežnici, Kromberg, Štanjel, Kanal, Šempeter, Postojna, Bohinjska Bela, Lig, Dobrova pri Ljubljani, Pirniče, Vransko, Kranjska Gora, SNG v Novi Gorici, Šmartno ob Paki, Log pri Brezovici, 2-krat v Vrtojbi, Čepovan, Trnovo, Sv. Ivan pri Trstu, Šempas, Ajdovščina, v Pekrah pri Mariboru na 8. Festivalu komedije, Zalog pri Ljubljani in Kamnica pri Mariboru. Za to predstavo je bila skupina deležna tudi nekaj nagrad: na Linhartovem srečanju severne Primorske je Marko Brajnik prejel nagrado za najboljšo stransko vlogo v predstavi Zbeži od žene. Na 8. Festivalu amaterskih skupin v Mavhinjah je bila komedija Zbeži od Žene izbrana ex-equo za najboljšo predstavo festivala. Prejela je tudi nagrado občinstva ter je Matej Klanjšček prejel nagrado za najboljšo glavno vlogo. Na istem festivalu je sodelovala tudi mladinska skupina s predstavo Veter in Verica. Na 50. Linhartoveme srečanju v Postojni, kjer so izbrane najboljše amaterske skupine iz Slovenoje in izven, je Božidar Tabaj prejel Linhartovo diplomo za najboljšo stransko vlogo v komediji Zbeži od žene Na 8. Festivalu komedije v Pekrah pri Mariboru je predstava Zbeži od žene prejela nagrado za najboljšo
Slovensko kulturno društvo Hrast iz Doberdoba je v pretekli sezoni imelo pestro delovanje: 3. februarja sodelovanje otroške gledališke skupine z igrico Čarovnica, ki ni mogla biti zlobna v režiji Jasmin Podveršič na nagrajevanju Mali oder v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici; 19. marca sodelovanje mešanega pevskega zbora na reviji Primorska poje na Reki; 2. aprila je MePZ Hrast pel ob 100-letni-ci planinskega društva Gorica s priložnostnim programom na jubilejnem večeru. 8. aprila je bilo odprtje razstave mladega vaškega umetnika Cristiana Lavrenčiča - Arhitekture neznanega Kraške glave. Razstava je bila v prostorih društvenega sedeža. 21. maja je bil gledališki večer z naslovom Mladi na odru. Sodelovala sta otroški pevski zbor Veseljaki iz Doberdoba in mladinska gledališka skupina Hrast z igrico Butalci v režiji Jasmin Podveršič. 11. junija je društvo organiziralo Igre brez meja, namenjene otrokom do 13. leta starosti. 16. junija je priredilo glasbeni utrinek, pri katerem sta nastopila mladi violinist Aleš Lavrenčič in violončelist Jurij Lavrenčič. 18. junija je bil zaključni zborovski koncert. Poleg zbora Hrast smo imeli v gosteh še MePZ Sedej iz Števerjana
režijo ter nagrado za najboljšo predstavo po izboru publike. 28. januarja 2012 je bila premierno uprizorjena v režiji Jožeta Hrovata, komedija Cvetje hvaležno odklanjamo. Sledile so ponovitve v: Štan-drežu. Biljah in KCLB v Gorici. Matej Klanjšček pa je na Linhartovem srečanju severne Primorske prejel nagrado za najboljšo glavno moško vlogo v predstavi	Cvetje
hvaležno odklanjamo. Ponovitve	eno-
dejank, Čudna bolezen v: Rob-nišču, Pečinah,
Čepovanu, Kal nad Kanalom,
Lipi. Na trimu:
Kromberg in Osek. Gremo v teater v Postojni in Stari grehi v jamljah. Enodejanka Oh te pravljice v režiji Jožeta Hrovata, je bila premierno uprizorjena na lanskem Prazniku Špargljev, ponovitve pa so sledile v: Krombergu in Oseku. Skupina je sodelovala tudi z društvom Stanko Vuk iz Orehovlji, s katerim je bila v mesecu maju, predstavitev špargljev v slovenskem paralmentu ter igri Gremo v London in Oh ti kavaliriji v režiji Božidarja Tabaja. Tudi v tej sezoni so naši zvesti gledalci imeli na razpolago abonma, predstave pa so bile:
Markolfa - KD Ribno pri Bledu, Pelikan ali otroci po želji -KUD Svoboda Zalog, - Charlye-va teta Gledališče pod Kozolcem Šmartno ob Paki, Vsega je
in otroški pevski zbor Veseljaki s sodelovanjem mladinske gledališke skupine. Od 13. do 23. avgusta so potekali študijski dnevi v Žabnicah v koči sv. Jožefa in Hrast kamp za otroke in mlade do 16. leta starosti. 17. septembra je bila rekreacijska tekma z gorskimi kolesi za otroke in mlade Hrast bike sla-
lom. 17. septembra je MePZ Hrast sodeloval na pevski reviji v Farri d'Isonzo. 20. oktobra je bila predstavitev abonmajske sezone SSG na sedežu društva.
22. oktobra je MePZ Hrast sodeloval na reviji ljudskih pesmi v Prevalju (slovenska Koroška).
23. oktobra je bil celovečerni koncert zbora v Škednju pri Trstu. 9. novembra je bil spominski večer ob 20. obletnici smrti Franke Ferletič; večer je izo-
kriva država - KD Domovina Osp, Cvetje hvaležno odklanjamo - PD Štandrež.
Pevska dejavnost v lanski sezoni je vodstvo zbora prevzela Mojca Sirk. Zbor je nastopil na vsakoletni Ceciljanki V KCLB v Gorici in na Primorska poje na Opčinah. V pomladnem času pa je imel samostojni koncert na Gotardovem koncertu na Vogrskem. Na dan Sv. Štefana pa je nastopal na božičnici v goriški stolnici.
V mesecu februarju je bila
Prešernova proslava z naslovom Sem dolgo upal in se bal v sodelovanju z društvom Stanko Vuk iz Mirna in Orehovlj. Poleg recitatorjev je nastopal Mešani pevski zbor Štandrež in zbor iz Mirna. Sledile so ponovitve v Štandrežu in v Mirnu.
V spomladanskem času je društvo organiziralo večdnevni izlet v Južno Italijo in Dalmacijo. V mesecu maju pa že tradicionalni Praznik špargljev.
V mesecu septembru pa je bil na vrsti dvodnevi izlet po Slavoniji in Okusi ob meji v Gorici, kjer smo sodelovali s kioski.
blikovala Luciana Budal v sodelovanju mladinske gledališke skupine. 12. novembra je zbor pel na pevski reviji v Boljuncu na povabilo skupine Stu ledi.
18.	novembra je bil nastop MePZ Hrast na italijanski pevski reviji v cerkvi sv. Ignacija v Gorici. 20. novembra je zbor nastopil na pevski reviji Cecilijanka v Gorici. 5. decembra je potekalo miklavževanje z uprizoritvijo igrice Čarobni trenutek.
26. decembra je zbor pel na Božičnem koncertu v organizaciji ZCPZ v stolni cerkvi v Gorici. 8. januarja je MePZ sodeloval na dobrodelnem koncertu v Podgori na povabilo domačega društva v spomin na Mirka Špacapana. 9. februarja je bilo nagrajevanje mladinske gledališke skupine društva na natečaju Mladi oder z igrico Čarobni trenutek po zapisu Franke Ferletič in v režiji Jasmin in Tamare Podveršič ter Mateje Jarc. 21. februarja je bilo pustno rajanje za otroke iz vrtca in osnovne šole skupaj z ostalimi vaškimi društvi. 25. februarja je zbor sodeloval pri prireditvi ob 50-letnici kulturnega centra Lojze Bratuž Teh naših 50 let.
4.	marca je bilo s skupnim sodelovanjem vaških društev Jezero in Kras gostovanje dramske skupine Prosvetnega društva Štandrež z igro Zbeži od žene. 14. marca je zbor sodeloval na sprejemu predsednika Republike Slovenije Danila Turka ob obisku v Doberdobu. 16. marca je zbor pel na Primorski poje v Štandrežu.
Največ delovanja PD Pod-gora sloni na MePZ Pod-gora, kateri poje pri vsaki nedeljski maši in v celotnem sestavu približno dvajsetih pevcev in pevk na raznih revijah in praznovanjih. Tako je v teku leta 2011 zbor pel: 9. januarja v Podgori pri maši ob zlati poroki, 11. marca v Boljuncu na reviji Primorska poje, 17. aprila pri procesiji in maši na Oljčno nedeljo, na Veliki četrtek, na Veliko soboto, pri Vstajenski procesiji in maši ob 5.30 zjutraj, pri Velikonočni dnevni maši in pri maši na Velikonočni ponedeljek, nato še 25. aprila pri spomeniku padlim v Podgori, 12. junija na Binkoštno nedeljo pri sv. maši na Sveti Gori, 23. junija pri sv. maši in procesiji Svetega Rešnjega Telesa v Podgori. Za zaključek sezone 2010/11 je zbor pel 16. julija na poročni maši v Pevmi. Z novim zagonom je po poletnih počitnicah MePZ Pod-gora pel: 1. novembra pri maši, nato pred spomenikom padlim ter na pokopališču v Podgori, 19. novembra v župnijski cerkvi v Podgori, pri maši v spomin na rojstni dan Mirka Špacapana, 20. novembra na Cecilijanki. Zbor je pel še kratek uvod in nato ob polnočnici ter za Božič v župnijski cerkvi v Podgori, 26. decembra na Božičnem koncertu v Goriški stolnici, v nedeljo 5. februarja pri pogrebni maši Iva Kovica, v petek 2. marca v Podgori na Dnevu slovenske kulture ter v soboto 3. marca na gradu Kromberk na reviji Primorska poje.
Vse te nastope je vodil dr. Peter Pirih, ki si je prevzel tako težko nalogo kot naslednik preminulega dr. Mirka Špacapana. Vprašala sem ga, če mi pove kaj o njem in kako, da sedaj vodi naš zbor. Odgovor je bil pozitiven in tu naj vam ga le delček preberem: »Povsem specifična vloga je vloga cerkvenega pevca, organista, ali zborovodje. Mnogi ji pripisujejo status poklica. Če to povežem s pojmom »biti poklican«, potem to zagotovo drži! Biti zgolj poklican je najbrž preprosto, to udejaniti in biti zvest ter iskreno pripaden in neomajno vztrajen, pa je zagotovo težje. Od vedno trdim, da je petje v cerkvi povsem enakovredno petju nasploh. Gre sicer za izvajanje namenske glasbe, uokvirjene v jasna in stroga liturgična merila, kar pa za pevca, ki ve kaj in zakaj poje, nikakor ne sme biti problem. Žal se na tem po-
dročju dogaja veliko odstopajoče prakse...Pred štirimi leti sem bil s strani organizatorjev Natečaja cerkvene zborovske glasbe v Podgori naprošen za sodelovanje v strokovni komisiji, kar sem po premisleku sprejel in bil ravno na dan Natečaja dodatno izzvan, če bi bil pripravljen sprejeti vlogo zborovodje pri podgorskem zboru. Vzel sem si čas za premislek, se pogovoril s pristojnimi v zboru in se odločil za! Naletel sem na odprto, prijetno razpoloženo pevsko skupnost, se postopoma vživljal v drugačnost ambienta, navad in programsko usmerjenost, predvsem pa ugotovil precej podobnih problemov in težav, ki tarejo tudi druge amaterske pevske zbore. Z vsakim novim zboro-
vodjem se zgodijo tudi novosti, ki so različno sprejete in na katere mora človek vedno računati. Tako je tudi v Podgori. Moj namen in cilj je, ponovno vključiti v sodelovanje nekatere bivše pevke in pevce, skušati animirati mlade, da nadaljujejo s tradicijo in seveda ohranjati dostojen nivo poustvarjanja slovenske cerkvene in narodne pesmi. Pri tem seveda najprej računam na pomoč Podgorcev, ki odlično poznajo ne samo razmere ampak tudi vse, ki bi lahko pomagali in okrepili podgorski zbor. Pevke in pevci v Podgori vedo, da je predvsem od njihove motivacije in rednega udeleževanja vaj odvisna usoda podgorskega zbora. Dobro pa tudi vedo, da sem iskreno pripaden njihovi skupnosti in da od bistvenih načel, ki zagotavljajo dostojno
petje nisem pripravljen odstopiti. «
Presenečenje nam je napravila MoPS Akord, ki je zapela 31. oktobra ob grobu Lojzeta Bratuža ob polaganju vencev SSO. V soboto, 5. novembra je skupina ponovno zapela ob istem grobu ob prihodu žare prof. Andreja Bratuža. Pevci Akorda so pod vodstvom Daria Bertinazzi-ja zapeli tudi 3. decembra na celovečernem Božičnem koncertu italijanskih manjšin v Bocnu na povabilo tamkajšnjega društva Častelflavon.
Delovanje: z velikim naporom in hvale vredno pomočjo Alberta Devetaka od ZCPZ je 15. maja, naše društvo uspešno izvedlo 6. Natečaj Bogomir in Mirko Špacapan, pri katerem je prvo nagrado prejel MePZ F. B. Sedej iz Števerjana. 5. decembra je društvo v sodelovanju s Circolo Ri-creativo del Calvario pripravilo Miklavževanje. V nedeljo, 8. januarja smo imeli v Podgori 3. Dobrodelni božični koncert v spomin na dr. Mirka Špacapana. Pri izvedbi koncerta so sodelovali: Zveza slovenske katoliške prosvete, - Združenje cerkvenih pevskih zborov, - PD Podgora, - AŠD 01ympia, - Slovenska zamejska skavtska organizacija, - Krožek Anton Gregorčič - SSK - Slovenska skupnost. Nastopili so: Damijan Terpin, Marjan Terpin, Gabrijela Vidmar, Aleš Lavrenčič z očetom Hilarijem, Nikolaj Pintar, Martina Valentinčič, MePZ Hrast, Bine Matoh in 9-letna Angelica Špacapan. V petek 2. marca sta PD Podgora, skupno z društvom Paglavec priredila na istoimenskem sedežu Dan slovenske kulture. Glavni govornik je bila novinarka Erika Jazbar. Nastopili so tudi otroci iz pevmske šole, zbor Sraka ter že omenjeni MePZ Podgora.
Tako kot sem pri delovanju MePZ Podgora omenila dirigenta Petra Piriha, naj tu pri delovanju društva omenim pevca Darija Brainija, ki skupaj s svojo ženo Klavdijo sta stebra v našem društvu za tisto delo, ki se ne vidi a če ni narejeno, delovanje ne poteka. To je priprava nastopnih prostorov, zakusk, čiščenja po zaključku raznih prireditev in še bi lahko naštevala... Hvala!
DOBERDOB
SKD HRAST
Maurizio Peric
Albina Pintar
Svoboda iz Maribora, koncert je potekal v cerkvi sv. Petra v Malečniku; 30. novembra je imel nastop na koncertu prijateljskih zborov v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici v sodelovanju z zborom iz Krope; 20.
novembra je nastopil na reviji Cecilijanka v Gorici; 27. novembra pa je sodeloval na Jesenskem koncertu v prostorih spomenika Braniteljem zahodne meje na Cer j ah pri Opatjem selu, v sodelovanju z zborom iz Mirna in Ronk; 5. decembra je pel pri maši v spomin rajnih pevcev na Jazbinah; 26. decembra je sodeloval na božičnem koncertu v goriški stolnici.
GORICA
MoPZ MIRKO FILEJ
V letu 2011 se je MoPZ Mirko Filej udeležil teh koncertov in prireditev: 2. januarja božičnega koncerta v cerkvi na Subidi v Krminu; 9. januarja je sodeloval pri sveti maši za rajne pevce zbora v cerkvi na Sv. Višarjah; 30. januarja pri maši vzhodnega obreda v cerkvi v Sovodnjah ob Soči; 4. marca je imel nastop na reviji Primorska poje na gradu Dobrovo; 29. maja je imel koncert v Šmartnem pri Litiji v gradu
Bogenšperk, na povabilo tamkajšnjega društva Zvon, v jutranjih urah pa je sodeloval
pri maši, namenjeni zakonskim parom; 22. oktobra je sodeloval na
koncertu v Mariboru ob 90-letnici ustanovitve DPD
VRH SV. MIHAELA
PD VRH SV. MIHAELA
RUPA-PEČ
PD RUPA-PEČ
Januar 2011 smo začeli z mladinsko mašo v domači cerkvi in z igrico Božična misel v izvedbi OPZ ter z nagrajevanjem 2. izvedbe tekmovanj a/a-slice pri nas doma. 24. januarja smo se na rednem občnem zboru v prostorih sovodenjske hranilnice srečali s člani in jim predstavili finančno stanje društva in predvidene dejavnosti za leto 2011. V velikonočnem času so se otroci OPZ razveselili ob tekmovanju v barvanju pirhov. Aprila je bila na vrsti 11. izvedba revije Zlata grla. Na sobotnem revijskem delu v Kulturnem domu v Sovodnjah je nastopilo kar deset otroških in mladinskih zborov. Nedeljski tekmovalni del smo morali zaradi večjega števila zborov izvesti v KCLB v Gorici tudi v jutranjih urah; tu so se pomerili štirje mladinski zbori. Popoldne pa se je pred žirijo predstavilo še osem otroških zborov.
Skupno je nastopilo nad 450 otrok. Junija je bilo delovanje našega društva zelo pestro. Začeli smo s praznovanjem v Rubijah, kjer smo se člani in prijatelji veselili uspehov DVS Bodeča neža na tekmovanju v Vittoriu Venetu, desetletnice ustanovitve PD Vrh Sv. Mihaela in dvajset let uspešnega delovanja našega društva. OPZ je z velikim veseljem nastopil na koncertu cerkvenih pesmi v organizaciji Združenja cerkvenih pevskih zborov. Tudi letos smo sodelovali na občinskem prazniku z nastopom OPZ in DVSBN, z otroškim kotičkom so naša dekleta zabavala otroke v večerih praznovanja in nekateri člani smo nudili pomoč pri upravljanju bogato založenih kioskov. Letošnja novost je bila prva izvedba gledališkega tedna. Od 20. do 28. junija je petnajst otrok iz domačega društva, okoliških vasi in Gorice pridno vadilo gledališke tehnike pod vodstvom režiserke Jasmin Kovic. Igrico Čisto navadna Rdeča kapica? Nekoliko drugačna pravljica so z velikim uspehom predstavili na Kresovanju na Largi, kjer je nad 150 ljudi prisostvovalo predstavi. Letošnji svetoivanski kres je bil še posebno prazničen, saj so organizatorji pogostili prisotne z raznimi kulinaričnimi dobrotami. Septembra smo svoje člane in zveste prijatelje odpeljali v Ljublja-
no, kjer smo si ogledali parlament in z ladjico pluli po Ljubljanici. Odkrivali smo še druge lepote slovenske prestolnice. Otroci so prišli na svoj račun v živalskem vrtu, kjer so si ogledali že poznane in še nepoznane živali.
Decembra se je delovanje društva ponovno popestrilo. Otroci OPZ so nastopili na Mali Cecilijanki in
se skupaj s skavti udeležili raznašanja Betlehemske lučke miru po vrhovskih domovih, predstavili pa so se tudi na prazniku sv. Štefana župljanom v gabrski cerkvi z igrico Jezuščkov dar in ogreli marsikatero srce. Letošnja 3. izvedba tekmovanja Jaslice pri nas doma je bila posebna, saj so sami otroci bili žiranti. Ob raznašanju betlehemskega plamena vaščanom so sami presodili, katere jaslice so najlepše.
V društvu deluje Dekliška vokalna skupina Bodeča neža.
Z dirigentko Matejo Černič smo nastopile na božičnem koncertu v Miljah, skupaj s skupino harfistk Girotondo d'Arpe, na dobrodelnem večeru v Podgori, na novoletnem srečanju SSk, v Škofji Loki na povabilo občine, na revijah Koroška poj e v Celovcu in na Primorska po/evUkvah. Mlajša skupina pevk Bodeče neže se je preizkusila na tekmovanju Zlata grla in prejela zlato priznanje. Maja smo imele vokalne vaje z Nino Kompare; nad tem smo bile zelo navdušene in zadovoljne z vadbo. Udeležile smo se tekmovanja v Vittorio Veneto: tekmovale smo v dveh kategorijah: ljudske pesmi in mladinski zbori. Za oba nastopa smo si izborile prvo mesto in
prejele zlato priznanje. Teden pred tekmovanjem pa smo se odpravile na Nizozemsko. Pele smo na festivalu Singing To-ghetherv Haagu, kamor so nas povabili po velikem uspehu v Belgiji. Ob praznovanju 20-letni-ce Republike Slovenije smo nastopile v KC L. Bratuž in na vseslovenskem srečanju v parlamentu v Ljubljani.
Junija je dirigentka Mateja Černič prejela nagrado Zlato zrno za svoje kulturno udejstvovanje, za študij na področju glasbe in za številna priznanja, ki jih je na državnih in mednarodnih tekmovanjih dosegla z vokalno skupino Bodeča neža. Pele smo pri sv. maši v Rojanu, na kongresu mladinske sekcije Slovenske skupnosti, na Cecilijanki v KC L. Bratuž, na dobrodelnem večeru krvodajalcev iz Sovodenj na Vrhu Sv. Mihaela, na občnem zboru Sveta slovenskih organizacij in na božičnem koncertu v Pordenonu na povabilo Usci-ja. Ob predstavitvi CD-ja Stabat Mater (G. Pergolesi) smo decembra trikrat nastopile s Filharmoničnim orkestrom Alpe Adria pod vodstvom prof. Luigija Pistoreja, in sicer v dvorani Fundacije Goriške hranilnice v Gorici, v Štarancanu in v goriškem Avditoriju. V KC L. Bratuž smo s harfistko Jasno Cor-rado Merlak, s solistkama Martino Kocina in Natašo Jakopič ter z orkestrom Arsatelier izoblikovale Božični koncert. Oktobra smo predstavile našo prvo zgoščenko: Bodečenežno, ki predstavlja razvoj in sad našega truda. Izoblikovale smo tri koncerte: najprej smo zgoščenko predstavile v rojstni vasi, na Vrhu Sv. Mihaela v Lokandi Devetak, nato v KC L. Bratuž v Gorici in v cerkvi sv. Janeza Krstnika v Štivanu. Posebna zahvala naj gre Mirku Ferlanu za strokovno predstavitev CD-ja in vsem, ki so nam finančno priskočili na pomoč, da je lahko izšla naša zgoščenka.
Februarja 2012 smo nastopile na Prešernovi proslavi liceja France Prešeren v Trstu, imele smo intenzivne vaje za vokalno tehniko s Katarino Lenarčič v Števerjanu in pele pri nedeljski sv. maši. Nastopile smo tudi na reviji Primorska poje v Škofijah in pod vodstvom Davida Bandlja pele na Sovodenj-ski poje v Sovodnjah. Aprila se bomo udeležile tekmovanja slovenskih zborov Naša pesem v Mariboru, na katerega se intenzivno pripravljamo.
V Prosvetnem društvu Ru-pa-Peč delujejo mešani pevski zbor, otroški in mladinski pevski zbor. Vse tri zbore vodi Zulejka Devetak, mešanemu pevskemu zboru pa namenjata veliko svojega časa korepetitorki Tanja Kovic in Martina Gereon. V času med lanskim januarjem in letošnjim marcem je zbor pel na raznih koncertih. Marca je nastopil na reviji Primorska poje v Briščikih in na koncertu treh pobratenih zborov (iz Rupe-Peči, Vrtojbe in Dobove); junija je pel ob 60-letnici ustanovitve sovodenjske občine, novembra na 53. izvedbi revije Cecilijanka, februarja letos pa na Sovodenjski poje; Zbor je pel tudi 25. aprila in 1. novembra pri spomenikih v Rupi in na Peči ter pri raznih cerkvenih svečanostih, kot je bila npr. zahvalna nedelja v mesecu novembru.
Otroški zbor in mladinski zbor sta nastopala februarja na Praznovanju sv. Valentina v Štmavru, 9. aprila na reviji Zlata grla, 25. aprila na domačem Prazniku frtalje. V juniju so otroci in mladi zapeli na Žbogarjevi domačiji v Samator-ci, ob koncu sezone 2010/11, nato še 19. junija na proslavi ob 60-
Kulturno delovanje v Štmavru je bilo pestro tudi v minulem letu. V mesecu januarju smo izvedli v društvenih prostorih 16. natečaj Jaslice pri nas doma in pri sosedih s prikazom diapozitivov in s postavitvijo razstave slik vseh jaslic, ki so sodelovale na natečaju. Društvo je sodelovalo tudi pri organizaciji 9. mednarodne razstave jaslic na Sveti Gori. Ob lanskem praznovanju sv. Valentina je bil program podoben prejšnjemu letu. Na sedežu društva smo postavili ogrevan šotor in 'šagra' je trajala tri dni. V četrtek, 18. februarja, smo imeli kulturni večer z odrtjem razstave Moja mama kuha kafe in nastopom domačega moškega pevskega zbora in plesne skupine Ajda iz Solkana ob spremljavi citer in harmonike. V petek, soboto in nedeljo je praznovanje potekalo v pokritem šotoru ob zvokih glasbe. Na sedežu društva so člani vse dni skrbeli za primerno pogostitev gostov s pijačo, jedačo in tipičnimi štmavrski-mi štruklji. Tudi lani je društvo sodelovalo kot skupina z naslovom Kaj se kuha v loncu na pustnih sprevodih v Gorici (27. fe-br.), na Občinah (5. mar.), v Sovodnjah (6. mar.) in v Tržiču (8. mar.). Vsekakor ni manjkalo niti tradicionalno pustno rajanje otrok po domači vasi. V postnem času so člani mladinskega odseka pripravili križev pot po vasi ter za Veliko noč pritrkovali v domači vasi, pri svetem Ivanu v Gorici in v Rupi. Društvo je sodelovalo na Sveti Gori na odprtju 6. razstave velikonočnih pirhov. Meseca aprila so se člani društva s svojimi ženami, simpatizerji in prijatelji pomerili na ribiškem tekmovanju Ona - on in istega meseca odšli na tridnevni izlet v Rim. Meseca maja smo sodelovali pri natečaju Naj, naj, naj maj in pri organizaciji 12. pohoda treh mostov. 9. maja je društvo skupaj z župnijo sv. Mavra in Silvestra ter z župnijo iz Solkana organiziralo romanje na Sveto Goro. V juniju
letnici občine Sovodnje ob Soči. Mladinski sestav je nastopil tudi 24. marca ob Materinskem dnevu, ki ga je organiziralo v Mirnu KD Stanko Vuk. V novi sezoni sta zbora nastopila novembra, na zahvalni nedelji ob lepo okrašenem vozu, decembra ob prihodu svetega Miklavža v Rupi in na reviji Mala Cecilij anka.
V lanski sezoni je društvo uresničilo še nekaj prireditev, med katere spada predvsem tridnevni tradicionalni Praznik frtalje, 42.
je društvo imelo občni zbor. 1. julija se je predstavilo s stojnico v Ljubljani na prireditvi Dobrodošli doma, zbor je zvečer pel pri Trubarjevem antikvariatu na Ribjem trgu. V mesecu avgustu smo sodelovali pri organizaciji šeste kolesarske dirke na Sabotin. Istega meseca je bil v cerkvi v Štmavru koncert Note v mestu. 22., 23., 24., in 25. septembra se je naše društvo predstavilo s svojimi kulinaričnimi dobrotami na tradicionalni prireditvi v Gorici Okusi na meji. V mesecu oktobru smo organizirali na sedežu društva, v sodelovanju s krajev-
nim svetom in domačo župnijo, 22. pohod na Sabotin. V soboto je nastopil domači zbor, sledila sta odprtje razstave Stara obrt košarja Florjana Vogriča in predstavitev publikacije Osimo in Goriška, večer je sklenil mešani pevski zbor iz Ravnice. V nedeljo smo izvedli tradicionalni pohod na Sabotin, po maši smo se vrnili na sedež, kjer je sledila družabnost. Novembra smo pripravili martinovanje s kosilom za člane in prijatelje društva. V mesecu decembru smo izvedli sedemnajsti natečaj Jaslice pri nas doma in sosedih. Letos se
po vrsti. Poleg tega so 30. aprila sredi vasi moški dvignili mlaj, zraven katerega so, kot že po nekajletni tradiciji, otroci dvignili še svojega. Pri tem so sodelovali tudi otroci iz vseh sosednjih vasi. V mesecu juniju je društvo sodelovalo in pomagalo pri pripravi in izvedbi občinskega praznika v Sovodnjah, tokrat posebno bogatega, saj je potekala 60. obletnica občine. Prvega julija se je društvo skupaj s KD Sabotin predstavilo s stojnico v Ljubljani na prireditvi Dobrodošli doma.
V mesecu marcu so si člani društva ogledali znamenitosti dežele Veneto; avgusta je potekal večdnevni izlet (Nemčija in Danska), nad katerim so bili udeleženci kot vsako leto zelo navdušeni. Skupina si je novembra s prijatelji ogledala posnete fotografije. Ob tej priložnosti smo še skupno nazdravili sv. Martinu. Pri pripravi zahvalne nedelje je društvo tako kot vsako leto sodelovalo z župnijo.
V novembru in decembru so ženske vseh starosti, tudi iz okolice,
v lepem številu obiskale tečaj božičnih izdelkov, ki ga je vodila že drugo leto goriška umetnica Patricija Bottaz.
je natečaja udeležilo šestintrideset udeležencev, nekaj tudi iz Slovenije, istočasno pa smo bili soorganizatorji 10. slovenske razstave jaslic z mednarodno udeležbo na Sveti Gori. Proti koncu meseca je naše društvo organiziralo na nekdanjem mejnem prehodu Podsabotin, ob obletnici vstopa Slovenije v Schengen, srečanje s sosednjimi Podsabotinci. Za miklavže-vanje smo imeli igrico v domači priredbi. V letošnjem letu smo izvedli tradicionalno ’ ša-gro' svetega Valentina, a tokrat brez ogrevanega šotora. V petek, 10. februarja, smo imeli tekmovanje v briškoli, v soboto smo odprli razstavo umetnice Ashe Past Notranje kraljestvo, nastopala sta domači moški zbor in moška zasedba zbora Sedej iz Števerjana. V nedeljo smo imeli dopoldne slovesno sveto mašo, popoldne pa šagro. V letošnjem letu se je štmavrski podmladek ponovno ogrel za pustni voz in tako so pripravili voz z naslovom Transgen-ska revolucija in se udeležili sprevodov na Opčinah in v Sovodnjah, kjer so dosegli tretje mesto.
Moški pevski zbor Štmaver je pod vodstvom Nadje Kovic pel na revijah Ce-cilijanka, dvakrat na Primorski poje v Knežaku in v Tržiču pri Kranju, ob 20. obletnici osamosvojitve Slovenije v Ravnici, pri spomeniku padlim v Pevmi, Solkanu, Rimu in Ljubljani. V mesecu decembru so peli ob predaji Betlehemske luči s strani Solkancev na domačiji Grad v Štmavru in 26. decembra v stolnici.
Otroški pevski zbor je nastopil na reviji Mala Cecilijanka pod vodstvom Lare Feri, v Štan-drežu, na božičnici v Pevmi, na Sveti Gori in na raznih prireditvah v vasi.
Karen Ulian
ŠTMAVER
KD SABOTIN
Matjaž Pintar
RADIO SPAZIO 103 SLOVENSKI ODSEK
V letu, ki je za nami, so slovenske oddaje na Radiu Spazio 103 nemoteno potekale. Radijska postaja, ki ima sedež v Vidmu, krije z desetimi frekvencami skoraj celotno deželno ozemlje, sliši pa se tudi v obmejnih krajih Slovenije. Programi so na razpolago tudi na internetu pod naslovom www. radiospa-ziol03. it. Oddaje snemamo v goriškem studiu, ki nam ga dobrohotno nudi Kulturni center Lojze Bratuž: takega snemalnega studia, kjer bi bili popolnoma v miru in brez skrbi, nismo imeli še nikoli v 35 letih delovanja. Oddaje pošiljamo v Videm preko interneta. Sodelavci smo že nekaj let le štirje in pričakujemo, da bomo na dolgi poti prej ali slej srečali kakega mladega prostovoljca. Od-
daje so razporejene kot v preteklih letih: novosti v svetu narod-ne-zabavne in lahke glasbe, zvoč-
ni zapisi skoraj vseh glasbenih prireditev na Goriškem, premišljevanja o družbenih in verskih vprašanjih, zanimivosti iz narave in s področja znanosti, spominske oddaje o pomembnih osebnostih in dogodkih iz naše zgodovine. Poslušalce redno opozarjamo in obveščamo o kulturnih prireditvah. Urnika ne spreminjamo več in oddaja poteka vse leto med 21.30 in 22.30. Našega sporeda ni ob sobotah in v zimskem času odpade tudi ob četrtkih zaradi prenosa hokejskih tekem. Oddaja Okno v Benečijo, ki jo pripravlja Ezio Gosgnach v benečanskem in rezijanskem narečju, je na sporedu na nedeljo ob 14.30. Časniku Novi glas gre iskrena hvala za tedensko objavo naših sporedov. Skoraj vsako leto sem poročal o raznih nevšečnostih, ki so se nam pripetile in nas spremljale kot stalnica. Zadnje leto je za čuda minilo brez nezgod. Zdi se neverjetno, pa vendar.