OD SAKALAUVEC DO OSZKÓJA str. 2 V PRAGI NA DRAGI str. 3 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 26. avgusta 1999 Leto IX, št. 17 20. avgust Svetek sv. Štefana 20. avgust, svetek sv. Štefana, prvoga madžarskoga kralja, je od l. 1774 svetek po cejlom rosagi. Tak je zrendüvala cesarica Marija Terezija. Istina, ka je od tistoga časa do gnes te den večkrat daubo drugo vsebino tö. Bijo je že te den den ustave (alkotmány), den nauvoga krüja, vejpa do sredine avgusta vseposedik končajo žetvo in se leko z nauve pšenice speče nauvi krüj kak simbol živlenja. Dapa zatok se je ozajek vsigdar tam skrivo kralj Štefan, steri je ustanovijo (megalapította) madžarski rosag. Sto je bijo prvi madžarski kralj? Iz zgodovinski virov malo vejmo o njem, bole so legende pa pripovejsti ostali. Ranč tau ne vejmo, kak je po pravom vögledo, ka je nikši Kejp (podoba) nej ostano, samo tisti vözašiti kejp, steroga je njegva žena Gizela zašila na tisti plašt, steroga je Štefan emo, gda so ga! 1000 kronali. Bijo je tisti človek, ki je spozno, če njegovo lüdstvo ne vzeme gor krščansko vöro, te v Evropi tistij časov nejma kaj iskati, te ga ranč tak zbrišejo z zemljevida kak druga poganjska lüdstva - Obre, Hune - stera so prišla pred Madžari v Panonijo. Vseposedik okrog so živela lüdstva (Slovani, Germani) krščanske vöre. Zatok je kralj sv. Štefan zapovedo, ka vsakši deset vasnic mora zozidati eno hišo (egy-ház), štera de slüžit kak cerkev. S tem je dojdjau fundament krščanske cerkvi (dekanije) na Madžarskem. Po ednom tali je bijo Vören, bogaboječi človek, po drugom tali je pa s trao roko Vodo svojo lüdstvo pa rosag. Leko bi pravli, ka s krvavo rokauv, vej je pa neusmiljeno dojzbijo tiste poganske vezére, steri so gorstanili proti njemi. Ranč tak je trdo pokaštigo tiste, steri so nej baugali njegvi zako-nov. V eni roki je noso raz-petje v drugi raki pa sablo. Iz njegvi tanačaj, stere je napiso l. 1015 v latinskoj rejči za svojoga sina lmreja, se pa vidi, ka je bijo čeden, mauder človek. Vči ga na tau, ka mora lübiti mir, pravično sauditi, mora pomagati slabim pa siromakom, mora biti (u)smiljeni. Piše o tem tö, ka mora biti toleranten (türelmes) do tistij, steri so ovakši. So druge narodnosti, gučijo drugi gezik, majo svoje šege in navade. (Ništarnim gnešnjim političarom v gnešnjoj Europi bi tö nej škodilo, če bi se tau navčili. ) Kralj Štefan je mrau 1038. leta, za svetoga so ga proglasili 1083. leta. Vsakšo leto 20. avgusta se na Madžarskom spominjamo sv. Štefana, Monošter pa te den ma svojo bučo (proščenje) tö. Letos se je začnila ekumenska sv. meša v baročnoj cerkvi v 9-oj vöri. Na proslavi v gledališki dvoranije gučemo Péter Markó, predsednik županijske skupščine Železne županije. Ob tej priliki so prejkdau priznanja občine Monošter tistim, steri so si tau najbole zaslüžili. M. Sukič 2 Madžarski predsednik v Sloveniji Madžarski predsednik Arpad Goncz se je letos odločil, da bo dopustoval na slovenski Obali. Pred vrnitvijo v domovino se je ustavil tudi v Ljubljani, kjer si je ogledal svojo gledališko igro Medeja v izvedbi Hrvaškega gledališča iz madžarskega Pecsa. V slovenski prestolnici je madžarski predsednik sodeloval tudi na okrogli mizi o svojem literarnem ustvarjanju. Arpad Goncz je spregovoril o položaju pisateljev in cenzuri v obdobju komunizma, vlogi in odgovornosti pisateljev v demokratični družbi ter omenil, da se bo po izteku mandata na položaju predsednika demokratične Madžarske z veseljem spet lotil literature. Obisk v Sloveniji je predsednik Madžarske končal s srečanjem s pomurskimi Madžari. V Lendavi ga je pozdravil predsednik Pomurske madžarske samouprave Gyorgy Tomka. Srečanje, na katerem so sodelovali tudi predstavniki narodnostnih svetov občin Lendava, Dobrovnik, Hodoš in Moravske Toplice, je bilo toliko bolj pričakovano, saj v Pomurju še vedno odmeva "plakatna afera". Ta je izbruhnila pred akademijo, ki so jo v Murski Soboti pripravili v začetku avgusta ob 80. obletnici priključitve Prekmurja k Sloveniji, saj so nekaj dni pred prireditvijo neznani storilci v Lendavi slovenske plakate z vabilom na slovesnost prelepili s plakati v madžarščini, ki so na dan sončnega mrka, 11. avgusta, napovedovali vstajenje madžarskega naroda, v prevodu predsednika Pomurske madžarske narodnostne samoupravne skupnosti Gyorgya Tomke pa sončni vzhod. Po prihodu v Lendavo se je predsednik Goncz s strinjanjem članov sveta pomurske madžarske narodnostne samoupravne skupnosti odločil, da bo srečanje zaprl za novinarje. Po koncu enournih pogovorov, med katerimi so mu pomurski Madžari predstavili tudi izjavo o "plakatni aferi", ki jo je narodnostna samouprava poslala novinarjem in državnikom, ter spregovorili o položaju madžarske manjšine v Sloveniji, je tako predstavnikom sedme sile namenil samo kratko izjavo, da "naj novinarji od njega ne pričakujejo senzacionalističnih izjav, saj o neprijetnem dogodku ne bo govoril". Nato je nadaljeval svojo pot proti Budimpešti. Dejan Fujs Od Sakalauvec do Oszkója V zadnji lejtaj je nauva šega postala v vasnicaj na Vogrskom. Na leto gnauk držijo vaški den z različnim programom. Porabske kulturne skupine takšnoga reda majo največ nastopov v Porabji. Zvöjn domanji vasnic že vse več skupin zovejo v vogrske Vasnice, med njimi 8. augustuša sakalauvsko folklorna skupino v Oszkó. Tau je čista madžarske ves pauleg Vasvam. Ves ma v ceniti velki plac pred kultumim daumom za prireditve. Tü so nas z velki veseljem čakali organizatori med njimi sestra ednoga plesalca, Ilona Horvath Seiber. Plesala so zaplesali goričke plese, stere ji je navčila ga. Marija Rituper pa koreografije od mentorice Elizabete Kovač Za svojo koražnost pa dobre volau so zadobili velki plosk pa pozvanje Že na drügo leto tü. Lüstvo je trno naigro bilau, kakšne plese plešemo Slovenci. Tomi so se pa ške posaba radüvali, ka so sami tü leko plesali na slovensko muziko, gda so plesala na konci svojoga programa na ples prosili publiko. Etak se je karažno leko vrtila na odri s svojim bratom Jožefom Ilona Horváth tü. Ilona, kakšno tradicijo majo vaški dnevi v vašoj vesi? "Letos smo jij organizirali šestikrat. Sprvoga smo ške menje programov meli pa bola z domanjimi skupinami. Od leta do leta si pa nauve programe zbrodimo. S samouprave pa direktorico kulturnega dauma se že majuša začnemo pripravlati. Več mejsecov si zmišlavamo pa spravimo skupine, naj lidam vse baugše pa zanimivejše programe leko nüdimo. V vesi je več starejši lidi, steri več samo na domanje prireditve odijo. Na tau tü pazimo, naj vsakša generacija ma nika dobroga zase. Gnes nas je že zazranka rano z muziko v bidila pihalna godba. Predpodnevom so miajši z mladimi vred leko jahali (lovagoltak), moški vino koštavali pa cenili, mladi pa naganjali futbal. Po obedom so gasilci pokazali svojo delo. V kulturnom programi smo meli folklorne skupine, humoriste, komedijo pa mlašeče pravljice. Pravi nogometaši pa ranč zdaj majo tekmo. Kak vidiš, v štiri kotlaj se küje bograč, s sterim pogostimo vse lidi. Den zaklüčimo z ognjemetom (tűzijáték) pa z veselicov. " Že dobri par lejt, ka si odišla iz rojstne vesi, Sakalauvec. Zdaj si ravnateljica v osnovni šauli v Oszkóji. Kak si dosegla tau pa kak se počütiš v današnjoj domanjoj vesi? "Po osnovni šauli sam srednjo šaulo zgotauvila, gimnazijo v Varaši. Tam sam trno dobre školnike mejla, od steri sam se dosta leko navčila, največ od profesorja madžarščine. Naj- mi ške gnesden za velki asek, prejk njij mnaugo programov leko spravim za ves. Pred desetimi lejti smo se preselili es, v domanjo ves moža. Osem lejt sam ravnateljica šaule. Vmes sam ške študirala nemščine, zdaj te gezik tü včim. Dočas mi mauž nej mrau, sam se na velko spravlala z gledališkimi skupinami. Več skupin sam vodila pa sam špilala tü. Dosta smo odli špilat, bili smo v Erdélyi, v Vojvodini, v Srbiji, v Sloveniji, največ pa na Vogrskom. Zdaj, gda sam sama ostala s trejmi mlajši, vekšo brigo mam. Skupine ne vodim, Zdaj ovak pomagam vesi. Prejk stari znancov skupine spravlam, pomagam organizirati prireditve, šaulsko deco pripravlam. Dobro poznam lüstvo, kak oni name, dobro se porazmejm z njimi, rada sam med njimi. Depa rojstna ves me zatok dostakrat domau vleče, tam živejo moji stariške pa brat z družinov. Lejpe spimine mam iz tistoga časa, gda sam plesala v sakalauvskoj folklori, stero je te tü Elizabeta Kovač vodila. Moj brat je že v prejšnjoj skupini z menov vred pleso, Zdaj pa ženauv pa s črdjauv vred. Etak sam dobila idejo, ka kak narodnostno skupino letos tau skupino damo v program. Gvüšna sam, ka se je naši lidam fejs vidlo, kak so plesali. Gda so na oder staupiti pa se je slovenska muzika začnila, lüstvo je tak li prihajalo. Naša ves je rada, če leko spozna kulturo drügi narodnosti. Želijo meti takšne prireditve, tau so nam, organizatorom že večkrat dali na znanje. " K. Fodor Porabje, 26. avgusta 1999 3 V Pragi na pragi Što leko, naj si pogledne Prago. Sploj je lepa. Malo je takša kak Budimpešta. Na sredik teče Vltava, prek nje vodi 11 mostov. Najbole erični je Karlov most iz 14. st., po tem se samo peški leko odi. Po mostaj trno radi imajo kipe (szobrok). Z en kraj vode na bregi je praški grad Hradčani in lepe cerkve. Med dve bojni je te grad vredi jemau slovenski arhitekt (építész) Jože Plečnik. Prago imajo želo lepo v red vzeto, skor vse stare hiže imajo obnovljene. Dosta bolje kak v Budimpešti. To vendrak zato tö, ka je Praga nej bila tak fejst zbombardirana kak madžarsko glavno mesto. Vnoči vöposvetljena in z brega gledana je najlepša. Nej Zaman, ka je francoski pesnik Apollinaire tak pravo, ka je Praga,, čudoviti zlati šift, šteri se na Vltavi plava”. V Pragi živé 1, 3 milijona lüdi. Tü tö sploj dosta autonov imajo, depa v Varaši don nega takšega velikega kaosa kak v Pešti. Bolje so tö vljudni (udvaris) kak automobilisti na Vogrskem. Če zgübiš pot, se ti nej trbej tiskati v drugi pas (sáv), liki te Čehi sami od sebe nutri püstijo. Radi ti pomagajo. Po cestaj ne letijo tak zbesnjeno kak na Madžarskem in v Sloveniji. Prijetni (kelle- mes) ljüdje so. Pa veseli. Pa hecni. Nej smešni, liki puni humorja. V gostilni Pri Švejki (U Švejku) so napr. večerdjali, pivo pili, z mobitelom telefonirati, na gomboš fude (frajtonerco) igrali in lepo spevali. Depa to vse nagnok. V eni raki vilica, v drugi pa mobitel. Čehi so nej bili vsigder tak mirni. Vladarja Vaclava (I. Sveti), šteri je na Češkem vpelo krščanstvo, je koli l. 929 bujo njegov brat Boleslav. Leta 1383 so Sv. Janeza iz Nepomuka nutri lüčili v Vltavo, ka je kralji nej sto vöovaditi, ka je kraljica pri spovedi povedala. Jana Husa so l. 1415 živega zažgali. Za štiri leta so se njegovi ljüdje, uporniki (felkelők) nutri vtrgnili v Mestno hišo pa skozi okna vözlüčali lüdi iz kancalaja (1. praška defenestracija). L. 1618 so protestantski gospodje šli na grad pa tam skozi okna zmetali katoliške gospode (2. praška deje-nestracija). S tem se je začnila 30-letna vojna. L. 1969 se je 20 let stari študent filozofije gorvužgo in mrau, s tem je protestiro proti okupaciji Varšavskega pakta, med njimi proti madžarske vojakom. Čehi so želo pravični ljüdje. Na cestaj imajo takše table, na šteraj piše, ka (bo)-de se pot sükala trikrat, ne dajo table pred vsakši ovinek (kanyar). Vseposedik imajo prazne začke (vreče) za piseče hüzline (drekce). Šenki si je leko vzemete (vrečke, nej tisti onej). Po sronjekaj se posveti in ventilatorji sami od sebe nutri pa vözakapčnejo. V Pivskem muzeji v Plzeni vas vöopitajo, v kakšem jeziki bi radi vodiča, pa vam knjige v vaši reči dajo, ka se sami vodne. Naslednje morete knjige nazaj dati. Vsak turistični vodič v Pragi ima svojo zastalo pa s tisto plajuče po zraki, ka če se sto zgübi med vnoženimi lidami, te samo .. svojo” zastavo išče. V nistarni restauracijaj pa so tak „praktično“, ka te gorzračunajo 20 kron (140 forintov) za sau, prpeu, fejfar itd., če si je nüco ali nej. V židovskom muzeji pa bi za dva vözrasla in enega dijaka za vstopnico mogli plačati blüzi 10 jezero forintov. Te smo pa pravili, ka bolje Bog plati pa šalom (zbogom)... Čehi so tö Slovani (szlávok), tak kak mi Slovenci. Uni so zahodni (nyugati) Slovani, mi pa južni. Dosta vse kaj leko razmimo, dosta pa nej. Jaz sem se pogovarjo z njimi vsigdar slovenski, gda smo se kaj nej razumeli, te smo si z drugimi rečami pomagali. Ali pa z rokami pa nogami. Ali pa s čeljüsti, kak kölnarca Pri Švejki, gda je šklepetala s čeljüsti in nas s tem „pitala”, če (bo)mo kaj jeli tö, ali pa samo pili. Melodija njihovega jezika je takša kak madžarski Naglas (hangsúly) je vsikdar napišem zlogi (szótag), nenaglašeni zlogi pa so tö leko dugi (ndrodní - haború). Zato pa malo tak raztegnjeno zveni, kak gda pijanci blejejo v krčmi. Tam, gde mi imamo glas „č”, uni izgovarjajo „c” (noč, pomoč, peč, nič- noc, pomoc, pec, nic), zato pa se tak čüje, kak če bi malo šlebili (slekali). Druga Posebnost pa je, ka namesto našega glasa „g” dostakrat nücajo glas „h“. (Praga, noga, gibati, gost, dobrega, bogati - Praha, noha, , host, dobrého, bohaty). To posebnost poznajo pri morji na Slovenskem tö (Koha briha? - Koga briga? ). Pri Čehaj ne smemo pravli, ka mi „slovenski” gučimo, ka to poumni „slovaški”, mi v češčini govorimo,, slovinsky”. No, naša vöra češkega jezika je doj pritekla, zato naj več samo povem o tisti vöri (Orloj), štera je na törmi Mestne hiše v Starem mesti, štero si pogledne vnoženo dosta lüdi. Ta ura, štero so napravili koli leta 1410, ne kaže samo cajt, liki letne čase (évszakok), mesece, gibanje Meseca in Sonca. Vsakšo vöro vöpride ena smrt, po-zvoni na mali zvon (navček), nato se začne procesija Kristuša in 12 apoštolov. Potem kokot nad oknami začne spevati, zatem pa vöra začne kovati. Na shledanou! (Zbogom! ) Besedilo in slike: Francek Mukič Brno Stražar v gradi Hradčani Cerkev Sv. Nikolaja Porabje, 26. avgusta 1999 4 OD SLOVENIJE... Spominski tabor v Beltincih V spomin na 80-letnico priključitve Prekmurja Sloveniji je bil v soboto, 14. avgusta, v Beltincih spominski tabor s kulturnim programom, na katerem je bil slavnostni govornik predsednik državnega zbora Janez Podobnik, udeležence pa je pozdravil tudi predsednik države Milan Kučan. Župani občin Pomurja so v okviru obeležitve obletnice že pred tem podpisali listino o dobri nameri sodelovanja občin na področju regionalizma. Pred uradno slovesnostjo je bila pred beltinško cerkvijo tudi maša za domovino, ki jo je ob somaševanju pomurskih duhovnikov daroval mariborski pomožni škof Jožef Smej. Predsednik parlamenta Janez Podobnik je med drugim izrazil pričakovanje, da bi se velikega prekmurskega in slovenskega praznika veselili vsi prekmurski ljudje ter da bi ga pozitivno sprejeli tudi pripadniki madžarske narodne skupnosti in tam živeči pripadniki Romov. Tudi predsednik države Milan Kučan je poudaril, da se dogodkov izpred 80 let spominjamo s ponosom. Takrat se je namreč po njegovih besedah uveljavila "volja prekmurskega ljudstva", da zaživi skupaj s svojimi brati in sestrami onstran Mure, pa tudi pričakovanje, da bo nova, "njegova" oblast drugačna, boljša, z več posluha za razvoj krajev med Muro in Rabo, za agrarno reformo, za demokracijo. Predsednik države Kučan je še opozoril, da slavje ni zmagoslavje enih in vzrok za nezadovoljstvo drugih. Nadškof Rode maševal na Brezjah Ljubljanski nadškof in slovenski metropolit Franc Rode je ob prazniku Marijinega vnebovzetja v mašnem nagovoru na Brezjah med drugim spregovoril o "črnih številkah", s čimer je imel v mislih samomore, splave, odvisnike in smrti na cestah, ter opozoril na gmotne težave prebivalstva. Poudaril je, da se Cerkev potiska na rob družbenega življenja, slovenski tisk pa se po njegovem mnenju izživlja z napadi na Cerkev. Med drugim je spomnil tudi na šolski sistem in menil, da ta nima nacionalnega konsenza. NemarKejp (18) Sküš(nj)ava Etognauk, gda je sunce vodnek dojmrknilo, gda je biu sončni mrk s tisto čüdno kmico z drugega sveta, je pri nas takša sküšnjava naprej prišla od nikec, pa nasje stela vlečti na drugi svet. Panika. Pá nika -strašno čudnega. V eni vesi je ednok en januar (grobar), gda je mrtveci grabo kopo, najšo glavino čonto pa druge kosti. Gda je pokapanje bilo, so te čonte koli friškega groba lezale. Vnüki in mlajši so imeli pred očami svojega dedeka, očo. Brrr, brrr! Leko je na našem kepi tisti, zdaj že tö pokojni jamar, na šterem hrbti še dedekova glavina čonta jezdi? 10. septembra 1940. so madžarski okupacijski sodacke prišli v erdeljsko ves Treznea (Ördögkút = Vrageči stüdenec). Tü so prej štiije madžarski vojaki pri rokaj in nogaj na štiri tale ftrgnili mlado hči grkokatoliškega dühovnika, štera je bila proti madžarski okupaciji. Drugi tak pravijo, ka so jo nej raztrgali, ,, samo” bujti pa jo mrtvo tak fotografirali, ka so ji kaput (kiklo) gorpotegnili, naj se,, lepo” vidi njena ,, sirota” (vulva). Zmejs ka so eni za 11. august preroküvali konec sveta, je nekak ali nekaki naplakataj v Lendavi za te den preroküvali dugo čakano gorstanenje Madžarov. Svoje papirja so gorza- kelili na tiste slovenske plakate, na šteraj so zvali lüstvo na programe 80. obletnice tega, ka so slovensko Prekmurje k Sloveniji (Jugoslaviji) priključili. Konca sveta nej bilo. Gorstanola tö nej. Samo nikša sküšnjava je mimo švignila. Vodja madžarske nacionalistične stranke je pravo, ka je v Vojvodini trbej napraviti referendum, na šterem bi lüstvo pitali, sto je za tö, ka bi Vojvodino priključili k Madžarski in Sto proti. Če lüdje ne (bo)-do za Madžarsko, te un prej tak naredi, kak med drugo bojno (1941) ministrski predsednik, grof Teleki Pal, šteri se je dojstrelo, naj nej trbej pomagati Hitleri proti Jugoslaviji. Gda je kača v Paradiži zapeljala Evo, jo je Gospod prekuno, zato ne more hoditi, liki samo plezdi. Sledik pa ji je Marija na glavo stopila, zato ima takšo kiklato glavo. Evo je tüdi prekuno, ka (bo)de težko mela deco. Zato pa ženske od tistega mau na žmetni rodijo... Bog drugi, Gospod gnesden eške tö kaj pazi na jamarje in zapeljivce? Gda je sončni mrk s tisto čüdno kmico z drugega sveta mrau in je sveklost začnila šprickati iz Sonca, séje naša čüdna sküšnjava obrnila kak vihar in tak čofigala proti črnomi pekli, ka so ji njena svetla jajca samo tak balanckala. Besedilo in sliki: Francek Mukič Pismo iz Sobote Čas kisejlih bubrik Sunce je gratalo kmično, Zdaj tadale svejti tak, kak se njemi šika. Zemla se ške tadale vrti po svojoj večnoj pouti. Bubrike se kvasijo na oknaj, tiste za prejk zime se dejvlejo v glaže pa te v zemenice in tou je tisto, ka se gnesden edino godi po našoj krajini. Čas kisejlih bubrik je čas, gda se nika velkoga ne godi, od steroga bi si leko kaj zgučavali. Tou je tö čas, gda si vsikši človek leko oprosti, če nema vole za delo. Brž se leko vözguči: - Vejpa v tom časi kisejlih bubrik je najboukše počakati do tistoga ipa, gda de vrejme menje vrouče in gda de senca bole ladna. Istina pa je tou tö, ka bubrike trbej spravlati za jesen pa zimo. Če se tou zdaj ne naredi, te de krüj dosta bole süji. Na, pa smo že pá pri tej bubrikaj. Moja tašča Regina, trno čedna ženska, bi se vejn raznok vtrgnola, če bi nej bilou bubrik. Vsikši den, od zranka do večera pere, puca in glanca glaže, pobejra bubrike, velke rejže, male sklada na küp in nasploj dela tak, kak če bi pri nas doma cejlo leto geli samo bubrike, bubrike in nikaj drugo. Tak si brodim, ka, če bi nej bilou pou grejd poštenih z bubrikami, bi si moja tašča Regina, trno čedna ženska, bubrike enostavno namalala na paper in bi te mogli takše pogesti. Zdaj tou tak vövidi, ka je naša zemenica že trno premala za vse tiste glaže, pune malih zelenih, kak pravi moj sin, bakecov. In če je zemenica premala, te trbej bubrike postaviti nekam drugam. Tak mamo zdaj bubrike že v künji, po folišaj, na paudi, v garaži, pod postelami in na stranišči tö. Dapa, tou je ške nej vse! Vsikši nemili den je moramo gesti: mlejčne bubrike, bubrike v safti, kvašene bubrike, bubrike na šalati, sirouve bubrike... Če bi nam stoj pogledno v vüja, bi vejn vido, ka nam že pomalik rastejo vö iz vüj. Dapa, tou je ške nej vse! Ranč gnes je poštaš prineso knjigo. Gda je Regina odmotala paper, je od sreče skur vküper spadnola. V rokaj je držala küjarsko knjigo, stero je nej dugo nazaj dala štöíati. Pa vejte, kak se zove ta knjiga? Gvüšno ka nej! Meni pa je od nje vse lagvo gratalo. Knjiga se zove: Ka vse se leko sküja iz bubrik? Že gda sam biu skur petsto mejtrov od douma, se je zdrla za meuv: - Gnes se pašči domou, ka mo geli puding iz bubrik! Na, ste Zdaj vidli! Vöra je že skur deset vnoči, ge pa ške vsigdar ne vüplem domou. Vej pa ne pravim, ka bi mi bubrike nej bile dobre. Dapa, ka je preveč, je preveč! Ka če je tam nut v tistoj knjigi recept za puding iz bubrik, te je vejn za župo tö, pa za bubrikino mesou, za bubrikine krumple pa za bubrikino pivo, za posüšene bubrike pa za... Na vidite, te se pa li neka godi v tom časi kisejlih bubrik. Rejsan ka nej kaj velkoga za cejli svejt, godijo se pa takše male stvari, stere so velke za maloga človeka. In ta moja stejska je za mene velka stvar. Vöra de pomali pounouč, ge pa ške vsigdar sedim pri toploj pivi in nekak ne morem domou. Čas kisejlih bubrik de se mi vejn potejgno ta do sprtolejti. Miki Porabje, 26. avgusta 1999 5 Pomaleg odi, dale prideš Tak pravi pregovor. Če si pa na gnešnje cajte mislimo, moremo priznati, da gnesden napona silo mamo. Pa te se leko pitamo: vredno se je siliti? Če po pameti damo odgovor na tau pitanje, te leko povejmo, ka se je ja nej vredno siliti. Če pa gledamo gnešnji svejt, te se pa moreš siliti. Zakoj? Zatok, ka se nikam teramo, nika škemo dosegniti pa če se da, čim prva. Nauvo hišo, lepo stanovanje, auto, dobri žitek si želemo. Največkrat ne gledamo tau, s kakšim trüdami, s kakšim aldüvanjom si tau leko vse spravimo. Depa če saused ma, ge tü morem meti. Pa če on lepše ma, ge eške lepše. Pa te od zranka do večera se kolamo. Med tejm je pa najvekša baja tau, ka dosta vse zgübimo. Vrejdnosti - nej materialne-si pomaleg zaničamo. Gestejo že rosagi, lüdje, gde sé več ne silijo nateltja, gde so že gor prišli, ka človeške vrednosti moremo občuvati. K tomi si moremo cajt vzeti. Istina, ka v tej rosagaj lüdje nemajo drovne denarne brige. Nika od takšega sva si pripovedala na G. Seniki z Jožefom Bajzekom, kak ma doma v vesi pravijo, z Ovčarskim Jožinom. Že te dugo lejt poznam, depa ne vejm, zakoj vašoj iži pravijo Ovčarski. "Meni so moji tak pripovedali, ka prej so mojga dedeka oča Pal Varga pod Batthyányi grofom bili ovčarski pastir. Oni so prej Vogrin bili pa so nej znali slovenski. Pa ta hiša, gde Zdaj živem, je prej tü tistim bila postavlene ki so pri grofi slüžili. Sledkar je tau hišo moja držina küpila. Moj dejdek, Janoš Varga so pa že slovenski gučali. Oni so bili moje matere oče zatok so se mati pisali Ana Varga. Mati so tü nej znali madžarski. " Gnauksvejta je ta hiša dosta vse vidla, mislimo si leko, ka seje dosta lüdi obemaulo v njej. Na gnes pa sam živeš v njej. "Morem pa nazaj titi nistama lejta, če realno škem ceniti vse, ka mislim od svojga doma, od moje vesi. Sploj mali -10 lejt star - sam bio, gda so mi oča mrli. Meni so dejdek bili vse. Oni so me navčili vse, ka eden moški more na pavarskom funtoši znati. Oni so bili mesto Oča, so me z materjov gor zranili. Sploj sam ji rad emo. Zatok pa na njine stare dni sam ge grato tau, ka so oni bili me- ni. Sam je čuvo, gor držo zatok, ka njim dosta leko zavalim. Gda so bili 92 lejt stari, so mrli, 1973. leta. Zdaj sam pa že 5 lejt sam, mati so mi tü mrli. Mam dvej sestre, one so že prva odišlo z domi, so se oženile. Edna -Micka-je tüj v vesi, Trejza pa na Hegyeshalomi. K leta mo ge že tü 50 lejt star. Ka meni znamenüje G. Senik? Vse. Sploj sam rad v svojoj vesi, nigdar bi nej zapüsto tau ves. Kak šegau majo povedati: staro drevo že prej ne moreš presaditi. " Kak čütiš, geste razlika med tistim Senikom, gda si ti mladi pojep bio pa med gnešnjim Senikom? "Od toga bi dosta leko gučali. Začnem pa s tejm, ka žau, sploj malo nas je gnes na Seniki. Tak pred 30 lejtami je ta ves ešče mejla svoj stari obraz. Hiše so bile po brgaj, zemla se je delala, pa lüdje smo tü sploj ovak mislili kak gnes. Tüj na brgej, gde mam hišo, je bilau 6 hiš, pa 26 lidi. Na tauj mesti so zdaj 3 hiše pa smo samo trge lüdje. Pa je tau istina za vsakši tau Senika. Pa te ne gučim od toga, kak smo te bili lüdje pa kak je gnes. Kak sva že gučala, gnes lüdje napona süo mamo. Ne vzememo si časa za pravo prijateljstvo, za pravo pripovedanje, za pravo počivanje. Gde so pa tisti bali, tisti Svetki, ka smo je tistoga reda preživeli. Gda sam bio mladi pojep, smo bili štirje padaši. Kakoli je bilau v krčmej, mi smo se pri cajti ta postavili, meli smo svoj Sto, pa te je nej bilau konca pripovedanje splesavanja. Tak čütim, ka takšo sploj toplo človeško padaštvo gnes nega. Gnes vse nasilo delamo. Pa tau nas pripela do tistega, ka naše navade, s tejm vred naš gezik pozabimo. Pa mi je od toga napamet prišo sončni mrk. Velko delo, ka smo tau leko doživeli, liki strašno je tü bilau tau doživeti. Narava je gratala cejlak tüma. Vtiči so nej füčkali, strašna tihoča je nastanila. Rad bi bio, če bi se z nami takšo nej zgodilo. " Dugo lejt te vidim v cerkvenem pevskem zbori. Od steroga leta odiš v zbor? "Tau, ka sam v cerkvenom zbori mi je nikša notranja sila. Gda so sestre eške tü doma bile, smo buma na božič ali na kakšen drugi svetek doma v hiši spejvali pa molili. Sestra, Mici, stera je tüj na Seniki tü odi v cerkveni zbor. Trejza je pa bila člen veškoga zbora, tačas ka je doma bila. V zbori spejvati je lepo, pa rad spejvam tam. Toga reda vsakšo nedelo dvej meše spejvamo, vogrsko pa slovensko. Pa če gdasvejta, te gnes bi cerkveni zbor tü mogli bola pomagati lüdje. Tak čütim, ka bi se nam malo včiti trbelo, kakše probe držati. Depa vse je od lüdi odvisno. Med gnešnjimi pogoji (feltételek) je tau vse bole žmetno. Že kakši 15 lejt spejvam v cerkvi v zbori, depa gda sam nej bio v zbori, sam tü popejvo v cirkvi. Kak sam že pravo, od doma sam prneso tau "žüo", moj oča so lepau znali spejvati. " Povedo si ka si sam. V slüžbo kama odiš? "Ešče so dejdek živeli, gda sam prisiljeni bio nikam penaza slüžit titi. Spravo sam sé v varaš v edno fabriko, gde lejs predelavamo, tam sam že 29 lejt. Vüpam se, ka si tam leko prislüžim penzijo tü. " Čüti se iz tvoji reči, ka sploj rad maš svojo rojstno ves. Če bi se zdaj zgodilo po tvojoj želji, ka bi želo sebi, vesi, seničkim lüdam? "Rad sam na Seniki. Je lepa narava, gde živem - kakoli me je že lejs skurok not zaraso - je lepo pa zdravo. Ka bi si želo? Pa ka želim vesi? Tak mislim, ka tau, ka je bilau, več ne more nazaj priti. Ranč zatok pa bi potrejbno bilau občuvati nika od tistoga cajta, gda je ves ešče gnauk telko prebivalcov (lakos) mejla kak gnes, pa je mejla svoj "obraz". Senik je Senik, etak pa morejo gor ostati vrednosti, kak so naše lepe navade, pesmi, naš materi gezik. " I. Barber ... DO MADŽARSKE Prireditve in gostovanja • 20. in 21. avgusta je v Mosonmagyaróváru gostoval ansambel Pristavske Ščuke. Povabila ga je Slovenska manjšinska samouprava v Mosonmagyaróváru. V okviru mestnega programa ob 20. avgustu je imel ansambel iz Prlekije dva nastopa. • 22. avgusta je FS z Gornjega Senika gostovala v Neusiedlu pri Güssingu v Avstriji. • Od 22. do 28. avgusta poteka Koroška likovna kolonija mladih v kulturnem domu KUMST v Žitari vaši na avstrijskem Koroškem, katere se udeležujejo tudi trije učenci števanovske šole. • 29. avgusta prireja KUD "Jožef Košič" v Bogojini folklorni večer v okviru XI. Košičevih dnevov. Na prireditvi bodo iz Porabja nastopile Ljudske pevke iz Števanovcev ter FS z Gornjega Senika. • 2. septembra organizira Društvo porabskih penzionistov izlet v Mosonmagyaróvár, ki se ga bo udeležilo približno 80 njihovih članov. • 4. septembra organizira Slovenska samouprava XVIII. okraja v Budimpešti slovensko mašo, na kateri bo sodeloval MePZ Avgust Pavel. • 5. septembra bo v Sakalovcih Vaški dan, ki ga prirejajo ob prvi obletnici blagoslovitve grba in prapora. Tri leta za prevoznika Letos 24. januarja je v prometni nesreči pri Deutschlandsbergu umrlo 18, poškodovanih pa je bilo 35 mladih iz Kőszega. Voznika avtobusa so obsodili na 3 leta zapora. Porabje, 26. avgusta 1999 6 Tradicionalno športno srečanje v Čepincaj Lani je bilau 20 lejt, ka so se čepinski pa dolenjesenički športniki najoprvin srečali v Čepincaj. Na tau obletnice smo se lani na Dolenjom Seniki z jubilejnim srečanjem spominjali, igrali pa padašivali. Pa na tom jubilejnom srečanji smo si znauvič oblübili, ka mo sodelovanje nadaljevali. Etak je pa prišlo nared, da so D. Senik znauvič pozvali Čepinčari. Ludvik Casar, predsednik čepinskega športnega društva pa Jože Kalamar sta se obernaula k nam pa pozvala naše nogometaše na 21. srečanje. Naši športniki so vabilo z veseljem sprejeli pa so kumaj čakali čas, gda se leko napautijo. Lepa šega je tau tü, da na tau srečanje nigdar nedejo samo športniki pa njigvi voditeli. Na srečanje se zberejo takši z vesi, šteri radi majo šport, nej glede na tau, če so mladi ali stari. Etak se je pa 7. avgusta na D. Seniki zbralo 40 lüdi pa se pelalo prejk Martinja do Čepinec. Z nami je bila županja E. Bartók, predsednik DSS M. Ropoš in predsednik Slovenske samouprave vasi L. Bajzek. Srečanje je s porabske strani organizirala pa financirala dolenjesenička slovenska samouprava. V Čepincaj so nas čakali Ludvik Casar, Jože Korpič, prejšnji voditel čepinskega društva, Jože Kalamar pa nam je poštenje dau Vendel Gašpar, svetnik občine tü. Zadvečera je pa med nas prišo šalovski župan tü. Dvej ekipi (starejši pa mladi podje) sta špilali nogomet. Ranč tak so vlekli vauže tü. Vsepovsedik smo pa mi, Senčari zgübili. Tak, ka mo se mogli k leta, gda pridejo Čepinčari k nam, malo bole vküp brati. Ovak pa moramo povalili naše športnike tü, vej je pa važno sodelovanje pa prijatelstvo, nej zmaga (győzelem). Hvala Čepinčarom za gostoljubje pa na svidenje k leti. I. Barber Piknik na Grebenščeki Gorenjisenički mešani pevski zbor Avgust Pavel že dugo lejt ma lepo šego. Vleti držimo dvomejsečni poči- tek. Etakšoga reda negajo probe pa če tak pride nastopov tü nejmamo. Letos je bio te počitek sploj kratek, že probamo, včimo sé sveto mešo. Septembra smo pozvani v Maribor na papežovo sv. mešo. Med tem smo si pa zatok vzeli cajt za tradicionalni piknik. S pomočjauv kejpov vam pokažemo, kak se je godilo na Grebenščeki. Gda je pa gesti, piti pa igra "sfalila", te pa hajde nazaj na traktor pa v kmici smo se vozili po vesi, po redni potaj pa po mezevaj pa smo spejvali, spejvali, spejvali. Te pa gor na traktor... Sto šké gesti, naj si peče sam! I. Barber Etakšo velko ribo sam zgrabo V počitnicaj mlajši, vejga Baug, ka si vse vönajdejo, gda bi cajt dobra leko vöponücali. Gestejo med njimi, ki tak trpečejo zatau, ka bi ribe lovili kak šiba na vodej. Štefan Barber si je eden den vzeo svojo palco za ribe lovit, pa s stricom išo na Rabo. Tam je Sedo, Sedo, pazo, pazo, ka je vse v zemlau üšo. Te pa gnauk, gda je že skurok zaspo, ga je nika tak cuknilo, ka je skurok v Rabo spadno. Pa te vleče, vleče tau "nika" pa krči, krči, tak ka ga je pau svejta čülo. Buma mali padaši so ga tü nej mogli rejšiti, stric je mogo na pomoč skočiti, gda so na süjo privlekli edno več kak 5 kil žmetno ribo (krapa). Kakšno veselje! Pa kakšna dobra večera! Porabje, 26. avgusta 1999 7 Milivoj M. Roš Škrat Babilon na senji Ja, vsi so ga čakali edno cejlo leto. Zato, ka tisti den vsikši rano stane, si obleče boukši gvant, ženske si napravijo nouvo frizuro, zato, ka je palik senje. Na tou senje je Čako škrat Babilon tö. Tak žmetno ga je Čako, ka je nouč pred senjom ranč nej mogo spati, zato si je raj spejvo tiste svoje čüdne noute: Gunguleja, gungolom, pa de senje pod brgom, tam de lüdi kak mišic, mogouče eške stari stric. Gunguleja, gungolou, küpüvo z velko mo volou! Te si je ške pred suncom fudno v duge nojete, tak si je škrat Babilon skouz pred senjom spuca, po tistim oblejko nouvi zeleni rekli, skur nouve rdeče lače in spucane si obüo sijouče žute bakanče. Tam po poštiji so lidje že pomali začali ojditi ta prouti Varaši, Odkec se je že čüla muzika. Brž se je še mujo z bistro roso in se po zraki zagno ta prouti senji. S takšo Silo je prileto ta med vse tiste lidi, steri so odavati in že küpüvali tö, ka se je nikak nej mogo stavili. Pravzaprav se je stavo, dapa kumaj po tistom, gda je prileto nut med piskre pa ponvi, stere so letele na vse konce pa kraje. Tisti lončar, steri ji je odavo in vsi kouli so samo gledali, ka se godi kouli njij. Bole so gledali, menje so vidli, sto ali kaj je priletelo ta nut, ka je vse tisto lejtalo sámo od sebe po zraki in ka je spotrlo tisto posoudo. Vej pa ške poumnimo, ka škrata Babilona niške ne more videti. Na, obležo je tam med tistim črepom in se škrabo po glavej. Pogledno je lidi, steri so samo nemo gledali in se tö škrabali po glavaj in za vüjami. Pogledno je ške nesrečnoga lončara, steromi je vse vküper potro. Te pa je samo stau tam na mesti in pomali njemi je po lejvom lijci tekla skuza. Kak njemi ne bi, vej je pa čistak kšenki prišo na senje in čista nika nede mogo odati, vej pa njemi je nikše čüdo vse vküper potrlo. Ja, te je škrat Babilon nebesko čemeren grato sam na sebe. Tak čemeren, ka bi se najraj vgrizno v rit, če bi se mogo. Ali kak vejmo, pri njemi čemerge leko brž odidejo daleč za devet dolin, če trbej. Tak se je Zgodilo. Kak so čemerge odišli, je skočo gor začo z nojetami škrabati prouti nebi in čelarija se je začala: Malo srebra, dosta praja, velke senje, nega straja! Ka je velko, neje malo, ka je srečno, de ostalo. Ške prle, kak je skončo so se začali spotrejte posoude vküper pobejrati in se vküp keliti, kak če sploj ne bi bile spotrejte. Zdaj se lidge nejso več nika škrabali za vüjami. Gledali so tou nouvo čüdo, kak če bi bili iz kamna. Gledali so in gledali z oprejtimi lampami. Te pa, te se je pa kouli tej posoude sipalo lidi, kak mravel. Vsikši je škeu meti bar eden takši pisker, steri se sam vküper zakeli, gda se spotere. V ednoj vöri je možakar oudo vse, ka je pripelo ta na senje. Po tistom se je vseu tam v prvo krčmo in si veseli pa srečen zapovedo dober obed. Te pa, kak če bi ga neške pouzvo, obrno se je pa je nej nikoga bilou. Gda pa je pogledno na talejr, je falat mesa tö nej bilou. Ka si brodite, Sto ga njemi je odneso? Vej pa tisti, Sto si ga je zaslüžo. Z decov spoznati porabske vasi Osnovna šaula v Števanovci je letos drügič organizirala tabor z naslovom "Spoznavanje ljudstva" za porabsko deco. Glavni organizator tabora je Laci Kovač, ravnatelj šaule, steri dosta pomauči dobi od svoji kolegov. Dobro mi je spadnilo, ka je name tü pozvau s taborniki na izlet k Črni mlaki v Andovce. Gda sam ga zagledno med decov, sam malo nevoščena gratala. Na pamet so mi prišli tisti lejpi časi, stere sam doživela s seničkimi mlajši v pionirski taboraj. Gde so že tisti časi! Škoda, ka današnja deca nikdar ne spozna lepote tej taborov. Porabskim mlajšom je ške itak baugše pri tau tali, ka njim Slovenija več taborov, kolonij nüdi (poletna šaula, ekološki tabor, likovna kolonija, naravoslovni tabor). Velko poštanje so pa vrejdni tisti porabski školnicke, steri sami poskrbijo za organizacijo kakšnega tabora. Kak se tau dela, nam tapovej vodja tabora, Laci Kovač. - S kakšnim namenom ste začnili organizirati te tabor? "V šauli delamo po nauvem nacionalnem učnem načrti. S tejm mamo nauvi predmet "Spoznavanje ljudstva". Nevola je samo v tejm, ka smo brezi učbenika. Vsakši školnik se sam mora brigati, ka naj navči deco. Etak smo vözbrodili tabor za mlajše. Z njimi spoznavamo lidi, vaši, zbiramo podatke (adatokat). Lansko leto smo cejlo andovsko ves notazopodli. Cilj tabora je, ka bi zvedli, kak je indasvejta živelo lüstvo, iz koj so živeli, s čim so se spravlali, kakšne šege so meli pa tau tü kak živejo gnesden. Vidim, ka je potrejbno s tejm delati, že je Zdaj malo takšni starejši lidi, steri na vse po- draubnoma vardjajo. Ta generacija takšno vrejdnost nosi v sebi, stero mi moramo ohraniti za naslednje generacije. " - Kakšne mlajše mate v letošnjom tabori, kak delate z njimi? "Mlajše smo pozvali iz vse štiri Porabski šaul, vsevküper ji je 15. Škoda, ka so letos tü nej Prišli mlajši iz Šalovec. Tabor mamo keden dni. Školnicke se vsakši den menjavajo. Vsakši den sva dva z mlajši. Letos spoznavamo Verico pa Ritkarovec. Delamo v dvej skupini. Demo od rama do rama. Pri enom tali zbiramo, kak žive gnesden lüstvo. Zatau spita- vali, kelko lidi je pri iži, kelko so stari, ka delajo, če majo elektrike, vodovod, kakšne novine štejo, kak nagausta gončijo slovenski, kak gazdüvajo, kelko mare majo, pitamo za domanjo ime iže ptd. Vse gorazamerkamo pa na konca tabora za cejlo ves mamo te podatke. Pri drügom tali pa škemo zvedeti, kakšni žitek je bijo v tau krajini indasvejta. Več lidi posaba prosimo, naj pripovejda od prejšnji časov. Povejmo, kakšno je bilau paversko življenje, kak so gazdüvati, kak so živeli skrak granice, kak so pomagali eden dragomi, če je ogenj vövdaro. Dosta vse smo zvedli, ka nam je lüstvo samau od sebe pripovejdalo. Par stvari ti povejm. Zakoj je zvaun (zvonik) v Ritkarovci pa nej na Verici? Tistoga ipa so ga prej pri Treiberni na Verici steli postaviti. Samo, gda so zvaun küpili, so ga mladi podje vkradnili pa so na Kaucinom brejgi začnili zvoniti. Zatok, ka je zvaun taum vdaro oprvim, je zvonik ta postavlen. Verička ves je prvin dva tala mejla, Vrnji pa Kautrdje. Tau sam tü nej vedo, ka je ta ves svoj cintor (pokopališče) mejla. Škoda, ka smo nej mogli pridti v Tömjek. Starci so nam eno pravljico pripovejdali o tejn. 1664. leta, gda je varaška bitka bila, so na Verici prej Törki bili. Baša je svojga konja privezano držo. V ici so konja kobatke škipali, zatok je furt brso. Od tistoga mau je prej taum stüdenec. " - Kak vas je sprejelo lüstvo? Nej so se čemerili, ka je med najvekšom deli s takšnimi stvari mantrate? "Samo zahvalim se leko, ka so nas porazmeli pa so nam na pomauč bili. Vsakši nam je s srca veselo odgovardjo. Vejmo, ka je Sloven bola vase zaprejt človek, s tajincom težko stane na gunč. Če pa slovensko rejč čüje, te je pa trno baratšagoški (prijazen). " - Kakšen asek vidiš s toga tabora? "Gnauk tau, ka mlajši sami leko spoznajo ves pa domanjo lüstvo. Istino, ka dosta Odimo, dosta delamo, depa vidi se njim, ka sami leko spitavajo pa telko zanimivoga vidijo, čüjejo. Radi so, ka je lüstvo tak prijazno z njimi. Drugo pa tau, ka eno ves podraubnoma spoznana. Dosta kejpov redimo (slikamo), vse podatke mamo zapisano. Tau pejk damo samouprava pa školnikom. Ka nam je lüstvo pripovejdajo, smo vse gorvzeli na ksetofon. Etak školnicke že majo gradivo za včenje. " - Kak si pejnaze spravo za tabor? "Z natečajem smo od Javnega sklada za narodne in etnične manjšine 150. 000 forintov, od Državne slovenske samouprave 100. 000 forintov dobili. Ob tej priliki bi se obema organizacijama lepau zahvalo za denar, Zvezi Slovencev pa za kombi, s sterim smo bili na izleti. Vüpam, ka za naslednja leta tü dobimo pomauč za tabore. Rad bi se zahvalo ške vsakšomi školnika tak varaške kak domačim, steri so mi bili na pomauč. " K. Fodor Porabje, 26. avgusta 1999 Andovska sreča(nja) 15. avgusta je Slovenska manjšinska samouprava v Andovcaj organizirala vaški den. Te den so meli srečanje tisti tö, steri so se gnauk svejta odšli iz vesi. Na te velki den se je ves dva kedna kreda dejvala. Začnilo se je s tistim, da smo svinjau klali. Najprvin divjo svinjau, stera je za večerjo bila napravlena. Od drügin pa ceplano za obed. Gda so svinje že v hladilnik bile, samo potistim smo začnili drügo delati. Na Gorenji Senik smo šli po oder (színpad). Gda smo taprišli, tatica nas je že čakala. Tak mislim, ka gda smo odišli, je zato bola rada bila. Tej andovski ladjeni, ka so tam znautra v štjednja vidli, vse so steli küpiti. - Tau kelko košta? Tisto bi za kelko dali? Petstau forintov vam damo za te mašin. - Za šenki naj vam ne dam? je prajla tatica že malo čamarasto. Gda je pa vidla, ka dva dateta šofera, steri je s tovornjakom biu, znautra v kukarci klačeta pa se mejmo vlati, skur ji je nej lagvo gratalo. - Mindjart megverem, ha nem hagyja abba! je kričala mlajšom. Tisti pa, kak če bi glüpi bili, samo tadala torijo kukarco. Tisti obraz, če bi vidli, kak je rada bila, gda smo odišli! Leko ka več ranč ne pisti, ka bi oder nazaj pelali. Gda smo oder v Andovcaj vküpsklali, nekak pravi, strejo bi tü trbelo, zato ka dež bau v nedelo. - Zaka bi biu? sam pito. - Pa bau, vejš vido! pravi nekak vzak za menov. Gda znak poglednam, te Vidim, ka je tau Fiškališ pravo, pa če je tau on pravo, te moram vörvati, zato ka Fiškali vse vej. Pa zato tö, ka do tejga mau, kelkokolikrat smo meli kakšno prireditev v vesi, vsigdar je dež išo. Šagau so meli gučati, če bi velka süča bila, te samo prajti trbej Andovčanom, naj držijo nišo prireditev, te gvüšno dobimo dež. - Eden šator postavimo gora pa kreda, - pravi Tupin Joška. - Tistoga, ka smo ga lani meli. - Tistoga dja nemo več proso, - pravim. - Zato, ka, samo za edno leto smo ga nazaj odnesli. Tistoga dja več ne smejm sprosti. Tak je oder brezi šatora austo. Nej istino, ka de vsigdar dež išo, če mi Andovčani kaj mamo. Pa Bogi vala, cejlo nedelo smo lejpi cajt meli. Leko, ka zatau nam je Bog malo pomago, ka se je program s svečanjom križa začno na Tupinom brgej. Po svečanjom se je začnila dvojezična meša pred zvonikom. Prvin kak bi se meša začnila, so gasilci nutra mašerali pa so tak mimo stali, ka so še vejn ranč lüfta nej vzeli. Prvin kak bi notra maševali, se pravo predsedniki gasilskoga društva, naj pogledne, če uzark v radej tam stoji Djürvin. Zatok ka so ga lani tjöjardje ranč te domau poslali po velko leseno žlico pa je dolaausto. Djürvin pa domau üšo djaukat, ranč nazaj nej prišo. Dapa Zdaj v nedelo že zazranka v šesto vöri je vöstano na paut. Gvüšno ka gvüšno, nej ka bi pa dolazaausto. Zvon je vdaro, meša se začnila. Gospauda so dvej dekle dvorile. Edna med njija je tü Djürvina bila. Pa kak pri Djürvini šagau ma biti, z njimi se nika vsigdar zgodi. Gda je že polonje meše minaulo, gnauk samo med brezami znak pride Anamarija, blejda kak snejg. Lagvo ji je gratalo. Drügo sam nej mogo delati, ka stauca nej bilau, notra sam jo zapro v zvonik. Naj tam počiva. Nej ka bi tretji Djürvin vöausto, steri se tak zove ka Zoli, tistomi sam pa pravo, naj pred mešov gostom palinko natače. On je redno natako, samo tau pozabo, ka njemi nej trbej s vsakšim piti. V desetoj vöri je tretji Djürvin tü gotov biu. Domau mogo titi ležat. V devetoj vöri večer smo ga vidli znauva. Gda je meši konec bilau, te smo šli na obed. Na dvejstau lüdi so küjati tjöjardje. Pri kosili malo čakati trbelo, zato ka gda tak dosta nas vküppride, malo cajta trbej, ka talejre pa župo vö leko znosi. Biu je taši, Sto je tau nej mogo vöpočakati pa domau odleto, zato ka on prej v pau edno vsigdar obed ma doma. Popodneva se je začno kulturni program, gde so nastope števanovske, budinske ženske in sakalovska folklora. Lejpi kulturni program se je sploj vido gostom in Andovčanom, steri so se odselili. Dapa v Andovcaj se vsigdar zgodi nika. Eden plesalec iz Sakalauvec še pred nastopom je hitro nazaj bejžo v zdravstveni dom, gde so se ravnali. Samo tau nej vedo, ka zdraven ne smej titi, zato ka je tan möjzga pa gnojšnica teče. On je tau nej vedo pa do pojasa notraspadno. Še zdaj bi tam biu, če bi ga dva moška nej potegnila. Najbole zanimive so pa vaške igre bile. Tri vesi so tekmovale, Andovci, Verica in Števanovci. Najprvin smo drve žagali pa kalali. Tü so Andovci bilij najbaukši. Gda smo drva na küp nosili, tam so Števanovci pa Verica pametnejši bili kak mi. Števanovci so dvej-tri prkauli v grm skrili, telko je tü menja trbelo nositi. Veričani so pa nagnauk štiri nesli, nej dvej. Zato so tej vsi hitreje zgotauvili kak mi. Števanovčare so vpamat vzeli, ka delajo, Veričani nej. Potejm smo djajce gratali z grabli. Tü sam dja tak pažlavi bijo, ka smo slejdnji gratali. Najbaukše je pa zato tisto bilau, gda smo vauže vlačiti. Tü so Andovci bili najbaukši pa najkrepši. Zaman so z Verice taši banjati prišli. Na vaški igraj, kak tau šagau ma biti, smo mi, Andovčani zmagali. Potejn se je začnila veselica, stera je do zranka držala. V štrtoj vöri sam še en auto mogo iskati, zato ka je naš kombi nikam taminau. Če bi nej najšo auto, leko ka bi goslarge še zdaj itak tam igrali. K. Holec ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17, p. p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu Tisk: SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3. 11. 1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). ISNN 12187062 Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.