Izhaja vsak četrtek; ako je ta dan praznik, dan poprej. Dopisi naj se izvolijo fran-kovati. Rokopisi se ne vračajo. Za inserate se plačuje po 20 vinarjev od garmond-vrste za vsakokrat. & Velja: za celo leto 4 krone (2 gld.) Denar naj se pošilja pod napisom: Upravnistvo „Mira“ v Celovcu, Vetrinjsko obmestje št. 26. Naročnina naj se plačuje naprej. & Leto XXII. Papeževa petindvajsetletnica. Slavnosti v Rimu ob petindvajsetletnici pa-peževanja Leona XIII. so bile velesijajne. V baziliki sv. Petra se je zbralo 3. t. m. zjutraj do 60.000 vernikov najrazličnejših narodnosti. Ob pol 11. uri so morali radi prenapolnjenja zapreti baziliko, ki je bila kar najbolj okrašena in slavnostno razsvetljena. Ob četrt na 12. uro so prinesli sv. Očeta v kapelo della pietà; spremljali so ga dvorni dostojanstveniki, 50 kardinalov ter 50 škofov in nadškofov ga je pričakovalo. Množica je ob Leonovem dohodu navdušeno pozdravljala jubilanta, ki je na potu do prestola neprestano blagoslavljal zbrane vernike. Mej slovesno sveto mašo, ki jo je služil kardinal Langeniex, je zavzel sv. Oče prostor na prestolu, okoli njega so bili razpostavljeni kardinali iu škofje. Po sveti maši se je dvignil jubilant in z razločnim glasom zapel nTe Deum“, ki ga je pela vsa cerkev, ob enem pa so se oglasili zvonovi vseh rimskih cerkvà. Po odpeti zahvalnici so nesli sv. Očeta k oltarju della confessione, kjer je podelil apostolski blagoslov. Zatem se je zopet uredil sprevod in številna množica vernikov je zopet zaorila pozdrave Leonu, ki so doneli po baziliki, dokler izprevod ni izginil vernikom izpred oči. — Deževno vreme ni nič motilo nepopisne radosti, ki se je brala vsakemu udeležniku iz obraza. — Dne 8. marca imeli so Slovenci in drugi Avstrijci posebno avdijenco pri papežu. Dijake je sv. Oče imenoval „naša mladež, naša nada“. Pozdravljal je delavce ter njihovo navzočnost imenoval „sad naše enciklike11. Kanonika Kalana je vprašal: „Od kod?“ On odgovori: „Iz ljubljanske škofije". Papež zakliče : „Blagoslavljam ljubljansko škofijo" ter prime Kalana za roko in svojo roko položi na glavo. Vsem zakliče: „Bodite edini!" Po dva in dva so pristopali k tronu, poklonivši se sv. Očetu. — Papež je vkljub prošnjam zdravnika dr. Lapponija, naj se varuje, izjavil, da je popolnoma zdrav, ter ne more še dalje pustiti čakati svojih zvestih, ki so od daleč prišli, da se mu poklonijo. f Ladislav baron Rieger. Dné 3. t. m. popoludne okolu jedne ure in pol je v visoki starosti 85 let zatisnil svoje oči najboljši sin češkega nàroda in najženijalnejši slovanski V Celovcu, 19. marca 1903. politik v Avstriji, Ladislav baron Rieger. Rieger se je rodil dne 18. decembra 1. 1818. v Se-milu. Po dokončanih pravnih naukih je stopil dr. Rieger v državno službo ali prišel je hitro v nasprotje s policijo, ki je s kruto nasilnostjo preganjala tedaj še jako mlado in skromno nàrodno gibanje, kateremu se je bil Rieger pridružil z mladeniškim navdušenjem. Riegra so namreč zaprli, češ, da širi prepovedane spise, sicer je bil oproščen, a zapustiti je moral državno službo. Zdaj pa se je Rieger popolnoma posvetil nàrodnemu delu, pri katerem je dosegel velikanske uspehe. Rieger bil je izvanredno nadarjen in je bil ob jednem tudi izvrsten govornik. Zaradi tega pridobil si je kmalu med svojimi rojaki slavno ime in velikanski vpliv. Že 1. 1848. užival je dr. Rieger poleg Palackega mej Cehi največje zaupanje. Tega leta prišel je tudi v državni zbor, kateremu je pripadal do leta 1890., dokler niso namreč zaradi znanih ponesrečenih punktacij (pogodbe z Nemci) Staročehi podlegli Mladočehom in ni bil izvoljen v državni zbor več nobeden Staročeh. L. 1897. pa je bil pozvan dr. Rieger v gosposko zbornico in še isto leto bil je od cesarja odlikovan ter je postal baron. Kakor vsak človek, ne dà se tajiti, da bi se tudi pokojni dr. Rieger ne bil zmotil v svojih političnih kombinacijah, ali danes je o rjem vsakdo prepričan, da so ga vodili pri vsem njegovem delovanju in pri vseh njegovih političnih poskusih najplemenitejši, najrodoljubnejši in najnessbičnejši čuti. To so morali pripoznati celò njeg> vi največji politični nasprotniki. Dr. Rieger pr - tati je moral od svojih lastnih rojakov največjih žalenj, a to mu ni niti za trenutek odvrnilo najtoplejše ljubezni do svojega nàroda, do svoje domovine, katero je strastno ljubil do zadnjega izdihljeja. Ako bi bil dr. Rieger sebičen, postal bi lahko jako imovit človek, kajti take može, kakor je bil dr. Rieger, znajo razni vladni zistemi bogato nagraditi, ako so jim le deloma poslužni. To pa dr. Riger ni bil nikoli in bi v svojih zadnjih letih živel v naj večji bedi, da se ga ni ob njegovi 70. letnici hvaležno spominjal češki nàrod ter mu takrat poklonil znani nàrodni dar 200.000 kron, ter mu tako olajšal zadnja leta njegovega življenja. Vsi slovanski klubi državnega zbora so poslali sožalne brzojavke. Tudi cesar je poslal brzojavko. Pogreb je bil nad vse sijajen. Vlado zastopal je minister Rezek. — Štev. 12. Mogočno nàrodno gibanje Slovanov v Avstriji je vzbujalo pozornost političnih faktorjev tudi zunaj Avstrije že v sredi minulega stoletja. Ko je bila 1. 1867. etnografična razstava v Moskvi, jo je obiskalo mnogo Slovanov iz Avstrije. Čehe so vodili Rieger, Palacky in Zeithammer. Nemci so to potovanje politično izkoriščali kar se je dalo, da bi odločne kroge strašili s ,pan-slavizmom", tisti Nemci ki danes delajo očitno propagando za nemško iredento in s prusko marko pripravljajo tla za trenotek, ko se Nemčija polasti avstrijskega ozemlja do Adrije. Če sta Rieger in Palacky 1. 1867. iskala zveze z Rusijo, sta to storila le v namenu, naj bi Rusija v mejah dopustnosti vplivala na to, da prizna Avstrija Slovanom svoje pravice; Nemci pa kličejo pruski meč, da Avstrijo razbije! V svoji oporoki zapustil je Rieger 200.000 kron za nàrodne in kulturne svrhe češkega nàroda. V oporoki bodri pokojnik češki nàrod, da naj nikar ne opušča v borbi za svoje pravice, a bodri ga tudi mej tem, naj se nikar ne daja zavajati na nasilna pota. Češki nàrod da mora zaupati v svojo lastno moč ter ohraniti neomajano svoje ideale in krščansko misel. Dopisi. Glinje. (Naša hranilnica in posojilnica) je imela v minulem XIV. upravnem letu 1902. 337.382 K denarnega prometa. Pristopilo je 23 zadružnikov s 64 deleži ; izstopili so 4 zadružniki z 8 deleži; ostalo je 408 zadružnikov s 1732 deleži. Novih hranilnih knjižic se je izdalo 106, uničilo 81, obstoji 591 knjižic za 345.669 K 70 vin. in iznaša povprečna vloga 584 K 88 vin. Posodilo se je na novo 23 zadružnikom, 33 zadružnikov je pa posojila popolnoma vrnilo; dolžnikov je 295, ki dolgujejo skupaj 288.898 K, ali povprek 978 K 65 vin. Čistega dobička je bilo 1176 K 23 vin., ki se razdeli po sklepu občnega zbora tako-le : Za dobrodelne namene se je določilo 766 K. Ostanek se pridene rezervni zakladi, ki je narasla na 10.744 kron 82 vin. Posojilnica je član „Zveze slovenskih posojilnic v Celju", ki je izvršila zadnjo revizijo dné 24. junija 1902. — Posojilnica je v čekovni zvezi s c. kr. poštno hranilnico na Dunaju pod št. 823.221. Prvi denar. Poznala sta se že dalje časa. Ou je bil sin poštenih starišev, ki so hoteli z njega imeti duhovna: a človek obrača, Bog pa obrne. Oče je umrl in mati so bili veseli, da je prišel njen Jožek h ključavničarju. Ona je bila hči revne vdove. Stariši so jima želeli vse dobro; saj sta bila oba pridna. Dobro bi se jima bilo godilo, ako bi bil mogel Jožef kako službo dobiti. To se pa ni dalo. In kako sta zidala zračne gradove in se tolažila z nado, da Jožef delo dobi. * * * Bilo je lepo popoldne po zimi. Vrata v sobico vdove Urbanove se odpro in vstopi čedno dekle, Neža, Jožefova nevesta. „Danes prideš zgodaj, dekle", nagovori jo mati, „ali prav je tako. Prvič že dolgo nisi bila pri nas, in drugič se je pri nas mnogo spremenilo. Kdaj si bila zadnjič tukaj?11 „Ravno pred tednom." „In glej, ravno jutri bode teden, ko je dobil Jožef delo." „Ali je mogoče, mati?11 „Seveda, deklina, seveda!" Dekle se je razveselilo. Jožef ima službo, kmalu se bode njuna želja izpolnila. Tudi starka je bila vesela, ni čuda, sin ji je bil v starosti zaslomba in opora. Ženski ste sedeli poleg sebe. „Kje pa dela, mati?" „Pri Poženelu, Nežika; pa tudi dobro plačo ima tam. Kar čudila sem se sreči, ki je naju doletela. Pomisli: zasluži dvanajst goldinarjev! Toliko denarja ne pomnim pri nas." „Dvanajst goldinarjev? To je lepo!" „In mu še ni treba posebno veliko delati. Škoda, da nisi bila celi teden pri nas, slišala bi bila, kako se je Jožef hvalil." „Bolje, kot ako bi se pritoževal. Sicer pa, mama, bo tudi danes pripovedoval?" «Seveda, seveda, le nikari ne skrbi." «Lepo vas prosim, kam bote toliko denarja dali?" vpraša poredno Nežika. „ Zadnji čas sva prišla v dolgove. Moko sva jemala že dva meseca na dolg, že sama nisem vedela, kako si opomoreva. Kar jaz s perilom zaslužim, je majhna stvar. No, Gospod Bog je nama pomagal. Ali da ne pozabim: kam bomo dali toliko denarja? Plačamo dolgove, in hranili bomo za poroko. Saj vaji z Jožetom poznam". Dekle je zarudelo. Mati nadaljuje : «Ti boš imela nekaj grošev po očetu, in Jožefu se je ponudila priložnost si nekaj prihraniti. Enkrat se bode vama še dobro godilo!" «Mati! Tukaj sedim, in pozabila bi že bila, da grem za šiviljo nekaj kupit. Lepo bi me oštela. Zvečer pridem. Sama sem radovedna, kaj bode Jožef povedal". * * Ura je odbila šest. Vrata Poženelove tvor-nice so se odprla, delavci silijo ven. Med zadnjimi je bil Jožef. Obdan od tovarišev je stopil z jasnim čelom, ne brigajoč se za mraz, da je kar škripalo. Saj je imel v žepu denar, ki ga že toliko časa ni videl. V duhu se je veselil, kako ga pozdravljajo mati, kako bodo segli po denarju, da poplačajo dolgove. «Petak dobi trgovec", misli po potu. «Čudil se bode, kje sva dobila denar." In skoraj mu ni bila všeč misel, da bode trgovec najbrže že vedel, kje in kako službo je dobil. «Čuj Jožef, pojdimo na kozarec piva", ga vabi eden tovarišev, ki so ga spremljevali. «Ne grem, mati čakajo na denar, zamudim se, skrbelo bi jih." «Ne bodi otročji, Jožef!" «Hočem tudi prinesti prvi zaslužek celega domov". «Ne boš ti nič plačal, bom jaz", ponuja se drugi. «Tudi Neža me bo čakala". «Te bo že počakala; dosti sta se videla, vsaki dan". «Celi teden že ne". «Le pojdi, jaz plačam!" Skušnjava in lepa priložnost zastonj se pokrepčati, sta zapeljali Jožefa. Ko je sedel za mizo v krčmi, bilo mu je čudno pri srcu, kesal se je, da je ubogal zapeljive tovariše. Povedal je tovarišem, a ti so ga zasmehovali in silili v pijačo. Jožef je pil, hotel se je moškega skazati. Ali kmalu je čutil slabe nasledke. Glava mu je postala težka, telo okorno, akoravno je bil duh še čil. Ko je izrazil željo iti domov, zadonel mu je v odgovor nov zasmeh. «Ali si pijan?" vpraša eden. Globasnica. (Kakšni so! — Ovadba.) Vsem ljudem prav storiti je, kakor že skušnja uči, jako težko. Posebno težavno je to pa v kraju, kjer niso vsi ljudje enega in istega mišljenja, kjer so tudi takozvani (!) nasprotniki, če hočeš biti po kopitu teh, zameriš se onim, če pa po kopitu onih, razžališ te. Kdo so pa tisti „ti“ in „oniu? To so našinci in nasprotniki. Kdo se pa smatra za nasprotnika ni lahko uganiti, in posledica tega je, da so male homatije neizogibne, kajti če prideš n. pr. v Globasnico — kjer so gotovo nasprotniki — tako stavim, da ne najdeš nobenega, če nisi že prej zvedel njih imena. Umejo namreč ti ljudje biti jako prijazni s teboj ; veselijo se, če morejo le par besedic s teboj spregovoriti, radostno pobirajo zlata zrnca, ki padajo iz tvojih ust; že od daleč se ti odkrivajo, te vabijo na vse načine v svoje zanjke, v svoje mreže, se ti prilizujejo . . . mislil si boš brezdvomno: to ne morejo biti nobeni nasprotniki, ko so tako ljubeznivi proti meni. Jaz bi se ti is-tinito ne čudil, če bi ti ne spoznal njihove barve v teku treh ali šesterih mesecev, ker bi bilo to nekaj naravnega, toda čudim se, kako je mogoče, da teh naših prijateljev v „ovčji obleki“ še nekateri stari, pametni možje, ki bivajo že nad 30 ali še več let v Globasnici, do zdaj niso spoznali! Ubogi reveži, morda jih še v 40. letu sreča prava pamet! če se govori o nasprotnikih, se mora poudarjati, da jih je več vrst; najnavadnejši so verski in nàrodni nasprotniki. Med Slovenci so se najbolj vgnjezdili nàrodni nasprotniki, ki so pa skoraj vselej tudi verski nasprotniki (liberalci) ob enem. Taki so najhujši. Vprašanja: ali so tudi v Globasnici taki, nečem rešiti, ker to že itak vsak predobro vé! Značilno za naše nasprotnike je, da imajo vsi posebno veselje s kaplani, najbolj pa z novim; on se jim je v teku pol leta tako priljubil, da ga imajo zdaj zmiraj v ustih. Ali žalibog, ta kaplan ne vé ceniti njihove ljubezni, on je neusmiljen in trdega srca. Pričakovali smo, da se bo kaplan vsaj v količkaj skazal hvaležnega ljubeznivim (!) svojim nasprotnikom, ali varali smo se. Ko je namreč na pustno nedeljo povabil vse igralce in igralke k Steklu na malo gostijo, upali so tudi nekateri nasprotniki, da bodo povabljeni, če že ne ustmeno, pa vsaj pismeno po lepakih! Toda g. kaplan jih je pustil na cedilu in s tem se jim je tako zameril, da so ga ovadili zaradi prestopka (!) davčnega zakona (!) pri nekem uradniku v Dobrlivasi. In dné 6. sušca ob 11. uri je počastil dotični gospod uradnik našega g. kaplana s svojo navzočnostjo. Pokazal mu je ovadbo, ki se primeroma tako-le glasi: „Na pustno nedeljo je napravil g. kaplan J. Hojnik pri Šteklu veliko gostijo, na katero je povabil 60 oseb. Vina so spili 5 škropilnic po 12 litrov, skupaj torej 60 litrov in pojedli 30 klobas. Ali mu je kdo za to kaj plačal, ne vem gotovo in tudi tega ne, ali je bilo vino in klobase zadacano ali ne?11 — „Imate-li kaj pripomniti k temu naznanilu" ; vpraša dacar kaplana. „Posebnega nič“, mu ta odgovori, „samo to, da je več kot polovica zlagano. Bilo je namreč samo 28 oseb, popilo se je samo 48 litrov in povžilo se tudi ni vseh 30 klobas". — Jaz pa pravim; bil je pač pust; ker druzega veselja niso imeli, kakor na primer pred 6. leti, ko se je vozila našemljena baba h Paaru, so si izmislili boljšo (!) šalo, in so ,Pijan nisem, pa imam že dovolj," odgovori. Toda imel je več kot dovolj, sam je čutil. Zato je vzel hitro klobuk ter zapustil krčmo. Zunaj je bil hud mraz. * * * Čudno, mati, vendar delajo le do šestih. Sedaj je že osem in ga ni. Kaj bo?“ „Nikar ne skrbi dušica", tolaži mati, ali na licu se ji je brala skrb, oko se je oziralo proti vratom, in usta so šepetala: Zakaj ga ni? Vzlic temu se je kazala pogumno, govorila o povišanju, ki Jožeta čaka, o naklonjenosti tovarnarjevi .... Sama je opazila, da traja ta razgovor predolgo. „Kaj pa če bi mu šle naproti?" „Če se pa zgrešimo, in on pride domov, bo v skrbeh, kje sve.“ Zopet je minulo pol ure, a nihče ni prišel. Potem se obleče stara vdova. Neža jo pa posnema. Stopita v jasno, mrzlo noč ter hitite proti tovarni. Ko prideta na mesto, kjer se je še malo zidalo, zavpije Nežika. — „Kaj je?" — Glej ve, mati, tam leži nekdo na tleh". In res mati pogleda in vidi človeka sključenega ležati v snegu. „Za Boga, saj bo zmrznil revež!" „Če že ni zmrznjen. Poglejve, morda ga rešive." Obe hitite k ponesrečencu. „Za Boga, je že trd!" — „In lica, kako omrznjena! V roki tišči — desetak ..." — „ Jezus, Marija!" — Kaj je, mati? Kaj je?"— Jožef je!" — Jožef!" Dvoje postav se je opotekalo v bridkem žalovanju in ihtenju, ki je prešinjalo huje kot mraz srca prišlih radovednežev. „Am. Slov.11 naznanili v Dobrlovas, koliko klobas so ljudje pri Steklu pojedli za kratek čas! Mogoče bi pa tudi bilo, da so iz ljubezni do pravice in resnice to storili. Ali temu bi odločno ugovarjal, kajti ti ljudje niso resnicoljubni. Evo dokaz! Koncem meseca prosinca je g. Gusti Paar pri Šoštarju slovesno obljubil in še roko v potrdilo dal, da bo tudi on prispel precejšnjo svóto k napravi novega odra, ali boljše rečeno: obljubil je pred pričami, da dà na sprednji zastor na eni strani naslikati sv. Cirila in Metoda v prirodni velikosti. Toda do zdaj še nisem videl obljubljenih slovanskih blagovestnikov, mogoče še pri Paaru prenočujeta. Ti pa, prelju-beznivi naš „Pustile gar", zapomni si, da tvojih beličev ne potrebujemo več in si jih lahko obdržiš kot plačilo za prenočevanje obljubljenih apostolov. Globasnica. (Preklic!) Obžalujem budalostne besede, ki sem jih govoril pred 2 letoma, namreč : „da v Globasnici v devetih letih ne bo nobenega Slovenca več* *. Zdaj še le sprevidim, da gremo mi posilinemci le bolj rakovo pot ; in če bi že druzega Slovenca ne bilo več, bom gotovo ostal še jaz z mojimi sobrati vred, ker do danes še ne znamo drugega nemško, kakor: „hajl“ upiti. — Žal mi je, da sem tako nepremišljeno obsodil eno zavedno deklico, ki je bila skoraj na vsakem slovenskem shodu, da pride ona gotovo ob čast in poštenje, ako se udeleži še kakega slovenskega shoda in če ne neha poslušati »... jev". Zdaj namreč — vidim, da se je vresničilo ravno nasprotno od tega, kar sem trdil jaz. Njo pošteni in pametni ljudje veliko bolj spoštujejo, kakor pa mene; kajti meni se celo moji lastni prijatelji posmehujejo in rogajo, češ, da jaz že sam ne vem kaj čenčam in blebetam, in da sem že tako zmeden, da sam sebe več ne poznam in da v resnici ne vem, da sem le trd Slovenec, akoravno z vso silo Slovencem nasprotujem, pa tudi samemu sebi. Vse te norije, neumnosti in bedarije prekličem danes prvokrat. Mogočni „Le-Pij“ v globaški fari. Šmihel nad Pliberkom. (Nasledki žganja.) Dne 4. marca t. 1. umrl je v hlevu pri Likebu v Šmihelu Jernej Pušnik p. d. Enzi, delavec iz Go-novec, nagle smrti. Zvečer še je hodil po trgu s steklenico žganja v roki, zjutraj pa so ga našli trdega. Pil je žganje čez mero in to mu je pripravilo naglo smrt. Občina je z njim zgubila enega „davkojemalca“. N. p. v m.! Prevalje. (Papeževa slavnost.) 25letnice sv. Očeta spominjalo se je tudi naše delavsko društvo in je v ta namen v nedeljo 8. marca t. 1. priredilo slavnostno zborovanje. Vreme nam sicer ni bilo prijazno, a prava ljubezen premaguje take ne-prilike, in udana ljubezen do sv. Očeta je pripeljala Slovence tudi na to zborovanje. Zbralo se nas je lepo, nepričakovano veliko število. Predsednik društva, g. A. Rupnik, otvori zborovanje, pozdravi vse navzoče in kratko razloži pomen današnjega zborovanja. Nato so se vrstili govori, deklamacije in petje. Prvi govornik kaže, da moramo ljubiti Leona XIII. kot verni katoličani in kot Slovenci: Leo je naš pastir in vojskovodja, Leo je pa tudi poseben ljubitelj Slovanov; a tudi občudovati moramo Leona XIII. kot neumornega delavca in moža-značaja. Kot drugi govornik nastopi z navdušenjem pozdravljen nekdanji tajnik č. g. Meier-hofer, ki je prihitel k nam celo iz daljnih Go-zdanj. „Današnje zborovanje", pravi, „naj bo zadoščenje za to, da se je lansko leto tudi v našem kraju glasil zlobni klic: »Proč od Rima«; danes kličemo vsi z navdušenjem: Tja k Rimu!" in največjo dolžnost, ozirati se danes tja proti Rimu in se spominjati sv. Očeta, imajo delavci. Lepo in jako zanimivo nam razloži in pojasni glavne misli iz slavne okrožnice Leona XIII. o socijalnem vprašanju. Z največjim zanimanjem smo vsi poslušali izbornega, navdušenega govornika, in v naših srcih je še bolj splamtela ljubezen in vedno bolj je raslo občudovanje in spoštovanje do velikega Leona XIII., papeža delavcev. Dobro sta se pokazala tudi de-klamatorja. Slavnost so še bolj povzdignili z lepim petjem naši pevci, domači fantje; lep sad kaže že njihov trud in pridne vaje. Le tako naprej. Poslali smo sv. Očetu tudi udanostno brzojavko. Malošče. (Vožnja.) Marsikaterega bralca bo morebiti zanimalo slišati, kako velikanske tovore in teže sedaj vozijo iz železniške postaje na Brnci v karavanški predor ali tunel v Podrožčico. Vozijo namreč razne stroje za elektriko pri predoru namesto lokomobila. Eden teh električnih strojev, katerega so pretečeni teden vozili, tehta 9 ton, t. j. 9000 kil. Od brnškega kolodvora v Malošče, kjer je še večjidel ravna in lepa cesta, so imeli 7 parov konj vpreženih in vendar so še večkrat tako obtičali, da skoraj naprej niso prišli; enkrat se jim je celo os pri vozu polomila. Cez precej strmi klanec v Ločah pa so imeli, česar še nikdar nobeden tukaj ni videl ali slišal, 11 parov, t. j. 22 konj pri-preženih in vendar vkljub temu so za 3 ali 400 korakov daleč celi popoldne potrebovali in še-le na večer, ko je dosti ljudi priskočilo, potiskovati in pomagovati, so jo pripihali v mraku na vrh. Se- veda, najbolj usmiljenja vredni so bili konji, saj niso le malo trpeli; bili so od silnega napora ne mokri, temveč belo penasti, da so se pene od njih cedile. Tuintam je bilo od ljudi slišati vprašanje: „Zakaj slavno c. kr. stavbino vodstvo karavanške železnice v Celovcu ni sklenilo, koj brž iz začetka graditi železniško progo iz postaje v Mlinarah do predora, komaj kakih 20 do 25 kilometrov daleč. Kako lahko in brez velikih stroškov bi se železničarjem pri takih velikanskih težah sedaj godilo in pri gotovo obilnem drugem prometu bi se ta proga dobro izplačala. Zakaj se to ni zgodilo, mi nepoklicani lajiki nimamo pravice soditi — seveda ne razumemo ! Le samo to vemo, da imajo pri zgradbi predora denarja na razpolago dovolj ! Marija na Žili. (Nova posojilnica.) V „Celovčanki“ je sledeči slovenski vpis v zadružni zapisnik. Vpisalo se je v zadružni register: 1. Sedež zadruge: Marija na Žili, okraj Beljak. 2. Firma se glasi: Posojilnica na Žili, registrovana zadruga z neomejeno zavezo. 3. Namen društva: da se po vzajemnem zaupu (kreditu) zadružnikom z denarnimi posojili pri gospodarstvu in obrtniji pomaga, in da se oni tudi k varčnosti vzbujajo. 4. Poseben vpis: Zadruga temelji na pravilih 18. januarja 1903. Načelstvo obstoji iz ravnatelja in iz sedem udov načelstva. Tačasni udje načelstva so : Alojzij Morti p. d. Kancijan v Podobravi, kot ravnatelj. Jožef Strojnik, župnik pri Mariji na Žili, kot načelnikov namestnik. Pavl Pabst p. d. Wutte v Prosovičah. Peter Vielč p. d. Štof v Prosovičah. Jakob Ottowitz p. d. Lesjak v Prosovičah. Anton Erat p. d. Mežnar na Žili. Andrej Pečar p. d. Kokal v Drobolah. Jožef Klemenc p. d. Glaser v Dobravi. Načelstvo podpisuje v imenu zadruge na ta način, da se podpišeta dva uda pod firmo, katera naj bo pisana, ali s pečatom natisnjena. Javna naznanila zadruge se bodo objavljala le po potrebi z oznanili v uradnici nabitimi, ali v časopisu „Miru". Dan vpisa: 3. marcija 1903. Gradec. (Pojav slovanskih visoko-šolcev). Pisarenje nemško-nacijonalnega „Grazer Tagblatt-a“, ki namenoma zavija resnico in porabi vsako priložnost, da neti prepir in hujska proti Slovanom, ki sedaj v svoji besnosti poživlja celo predsednika vseučiliškega dobrodelnega društva »Frettiseli", da naj se ne dajo več Slovanom karte, s katerimi dobijo brezplačno južino, vse to pisarenje imelo je vspeh. Gostilničarji in kavarnarji odpovedali so Slovanom prostore, češ, da jim je ljubše, če izostanejo, in zgodilo se je, da so Slovenci samo zaradi tega, ker so govorili slovenski, bili iztirani iz kavarne in to še celo s pomočjo policije. (!) Da kaj takega nismo mogli mirno prenašati, in da je bil čas, da se branimo in odločno protestiramo proti takemu nastopanju, to je bila naša sveta dolžnost. V to svrho sklical se je ravno osem dnij po osodepolnem dnevu v kavarni „Union“ velik shod vseh slovanskih visokošolcev na vseučilišče, ki se je tudi jako sijajno obnesel, kajti število zborovalcev je bilo ogromno. Z nepopisnim navdušenjem sprejela se je resolucija, v kateri se ostro protestira proti hujskajočemu pisarenju „Grazer Tagblatt-a“ in proti temu, da bi mi bili samo gostje v tukajšnjem mestu. Pri tej priliki povzdignili smo zopet svoj glas za slovensko vseučilišče in v tem smislu bila je sprejeta resolucija, da z ozirom na to, da je od vseh ogromnih svót, ki so se določile v proračunu za šolske namene, odpadlo le malo na Slovence, da nas le more slovensko vseučilišče rešiti tužnega stana in da nočemo biti več gostje, vlada vendar enkrat usliši naše upravičene zahteve in nam dà to, kar nam že davno gre. Sprejela se je tudi resolucija, katero so stavili Malorusi za češko univerzo v Brnu in malo-rusko v Lvovu, kakor tudi resolucija Hrvatov, da bi imeli izpiti, napravljeni v Zagrebu, tudi veljavo za tostransko Avstrijo. Tako je ta shod sijajno končal z velikim navdušenjem, bilo je nekaj veličastnega, ko so se zbrali v veliki dvorani zastopniki vseh slovanskih nàrodov v Avstriji, prešinjeni ene misli, da se nočejo uklanjati Nemcem, ampak da hočejo in zahtevajo svoje pravice, ki jim grejo po božjem in človeškem zakonu. Dogodki preteklih dnij so pač jako slični onim mesta Beljaka, o katerih sem ravnokar čital in to me napoti, da se pridružim onim navduševalnim, prepričevalnim besedam na slovensko ljudstvo, ki bi se naj ravno na teh dogodkih učilo, kako nas zatirajo povsod in da bi naj nas to napotilo, odločno se postaviti po robu in se okleniti gesla „Svoji k svojim", da tako gojimo svojo nàrodno moč in si ohranimo svoj obstanek. —It. „ Telefonska poročila. “ Geslo: »Udri, udri, mah na mah!“ Beljak. Dr. E. G. Ger, dr. N. Orer in vse-nemški topezirar E. N. Kelmann bodo menda dali okrožnico na vse beljaške gostilničarje in trgovce, da se Slovencem ne sme več prodajati pijače ali blaga. Da se to prej in ložeji izvrši, bodejo po- magali nabirati za „Mrodni domu v Beljaku, da dobijo Slovenci prej svojo gostilno in prodajalno. Da se pa vsi nemški (?) odvetniki ubranijo Slovencev, bodejo priskrbeli za Beljak tudi slovenskega odvetnika. Živio ! Škofiče. Glavno vodstvo društva sSudmarku je iz Gradca brzojavilo našim liberalcem, da stare kaše nima na razpolago, a svetovalo njim je, naj se obrnejo s svojo prošnjo do tamošnjega župnijskega urada. Upanje, da bodo uslišani, je zelo veliko, ker stoji v farovžu pod streho že leta in leta stara cerkvena blagajna, ki je za ponočno uradovanje zelo pripravna. Tudi jim svetuje, če se je nemštvo že tako razširilo in kasa tako nabasala da nima več prostora v šoli, naj se obrnejo do škofa, da njim prepustijo prostore v farovžu. Škofiče. Pri občinski seji dné 7. okt. 1902 je občinski svetovalec Karol Majerhofer Vrbljanom, kateri so hoteli biti naši častni občani, in zato ponujali nekaj kron, svetoval, naj naložijo tisti denar v njih posojilnico, češ: enkrat še zna prav priti. V prihodnji seji bode K. M. predlagal, naj Vrb-Ijani za oni denar kupijo svojim sorojakom in bratom „nemške krvi“ v Škofičah BFeuersichere alte Kasse.“ Globasnica. Govori se, da napravijo naši nemškutarji v prihodnji jeseni veliko svetovno razstavo, kakoršna je bila pred par leti v Parizu. Vse somišljenike vabi prav uljudno pripravljalni odbor, da prej ko mogoče vpošljejo svoje umotvore in zanimivosti ter po svojih močeh krepko sodelujejo. Ako smemo sklepati po stvareh, katere smo videli že do zdaj, upamo, da bo ta razstava daleč nadkrilila ono v Parizu. Prepričani smo, da se v Parizu gotovo niso videle na primer stvari, ki od spredaj ližejo, od zadi pa grizejo; avtomati za hujskanje; umetno vzgojena repa, takozvana „fa-kinaža" ; gostilna, kot tovarna za umetno izdelovanje nemškutarjev in brezznačajnežev ; papagaj, ki na vprašanje: „Koga luna najbolj trka?“ odgovarja: „Globaške nemčurje“ ; lepaki, kot obliž (flašter) na vnete prazne liberalne buče; sveža oslovska mast, kot nadomestilo petroleja; daje krasno svetlobo, se jako priporoča vsem, ki še do zdaj niso sprevideli, kako njih neumnost nekateri hajlovci izkoriščajo itd. Badovedni smo, kaj se bode še kaj iz sosednih far pripeljalo na razstavo ? ! Novičar. Na Koroškem. Celovška porota. Letošnje prvo zasedanje celovškega porotnega sodišča se je pričelo dné 5. marca. Bili so obsojeni: 16-letni krojaški pomočnik Pr. Weber iz Labuda je svojemu mojstru dné 12. novembra 1902 zažgal bajto in ga pri te priliki tudi okradel. Obsojen je bil na 5-letno težko ječo. — Radi nenravnosti je bil hlapec Seb. Ko-stinger, star 27 let, iz Šmihela v labudski dolini obsojen na 5 let težke ječe. — Cigani Ant. Held, Jan. Held, Edm. Rak in Mar. Held so se lansko jesen klatili po podjunski dolini ter tam beračili in kradli. V Podgori pri Globasnici so ukradli kokoš. Kmet Lušin je tekel za njimi, da dobi kokoš nazaj, a so ga zapodili. Ant. in Jan. Held sta dobila po štiri mesece; Mar. Held, ki je kokoš odnesla, eno leto ječe. — Dné 6. septembra 1. 1. je nastal v Domačalah hud pretep, pri katerem sta bila udeležena delavca, 27-letni Jan. Reinwald in 42-letni S. Adunka. Udarila sta žagarja Jan. Zifererja tako, da sta mu prebila črepinjo in je vsled tega umrl. Jan. Reinwald je dobil 3 leta, Adunka 2 leti težke ječe. — V velikovški ubožnici kar nič ni ugajalo 45-letnemu R. Randlerju, ki je moral tam prebivati. Ukradel je več ubožcem 63 kron ter se peljal v Celovec, kjer je denar zapravil in se potem sam naznanil na rotovžu. Rekel je, da je raje zaprt, kot v velikovški ubožnici. Bil je prej že 17 krat zaprt in več kot 20 let je že prebil v ječah. Sedaj je dobil zopet 7 let težke ječe. Želja se mu je tedaj izpolnila. — Radi nenravnosti je bil žagar J. Pop iz Perarole na Laškem obsojen na jedno leto težke ječe. — (Dalje sledi.) Drobiž. Za zaklad za prvo pomoč ob uimah se je doslej nabralo 15.627 kron. — Pobegnil je iz celovške kosarne topničar V. Kompoš. — Koroška kmetijska družba je imela dné 11. t. m. svoj letni občni zbor. Za predsednika je zopet izvoljen Gare. Družba obstoji zdaj 138 let. Udov šteje 6399, podružnic 117. Več o njenem delovanju v minulem letu bodemo še poročali. — Blizu Marije v Smerečju je padajoče drevo ubilo hlapca A. Ragena. Križem sveta. Srdit sovražnik žensk je umrl nedavno na Dunaju. V njegovi zapuščini so našli kupček pisem s pridejanim listkom: „Poskusi mojih prijateljev, vpreči me v zakonski jarem11. Na drugem listku stoje besede : „62 pisem žensk, ki bi me rade vzele v zakon in imajo vse skupaj 1,760.000 gld. premo- ženja11. V gostilni je ta mož sedel pri mizi, pri kateri ni sedela nobena ženska. Ako je šel v gledališče, kupil je vedno tri sedeže, da si je tako zagotovil, da ne bo sedel poleg kake dame. Po cesti je kadil smrdljivo pipo, da ni prišla nobena dama preblizu njega. V oporoki je določil, da se poleg njega ne sme pokopati nobene ženske, zato je kupil tudi na pokopališču prostor za tri osebe ter določil, da se pokoplje v sredi, prostor na levi in desni strani pa mora prazen ostati. Macedonija. Macedonci se dobro pripravljajo za vojsko. Kakor trdijo nekateri dobro poučeni listi, se nabirajo po vseh večjih evropskih mestih prostovoljci. Najprimernejši način vojskovanja se jim zdi, po katerem so Buri v svojih vojskah z Angleži leta in leta tolkli svoje sovražnike. Mace-donski odbor se je baje celo obrnil na burskega generala Deweta in mu ponudil odlično mesto v svojih vrstah. — Bolgarska vlada je zaplenila v zadnjem času blagajnico in arhiv macedonskega odbora, ali blagajnica je bila prazna in v arhivu vse listnine brezpomembne. Odbor je bil na to pravočasno opozorjen, in denar in listine so izginile v varno zavetje. — Turčija sicer taji, da mobilizira, res je pa le, da je dal vojni minister zapoved, da se monastirski voj pomnoži s 25.000 maloazijskih čet. Kitajska. Na Kitajskem je pričakovati na spomlad novih velikih nemirov, ki jih uprizore boksarji, ki se na novo organizujejo, in katero organizacijo podpira izdatno kitajska vlada. To potrjujejo vsi tam živeči tujci, ki se za stvar jako zanimajo. Pravijo tudi, da se opažajo nove resne priprave za boksarsko vstajo, ki bo mnogo nevarnejša kot poprejšnja. To novo gibanje so uprizorili voditelji vstaje iz 1. 1900., ki so samo navidezno pregnani v Sečuanu, v resnici pa žive v veliki časti in dobivajo celo podpore od kitajske vlade. Kitajski uradni krogi nalašč molče o vsem, ker bi jim take vesti škodovale. Na spomlad je, po mnenju tam živečega msgr. Dunanda, vstaja neizogibna in ta mož nujno opozarja francosko vlado na silno nevaren položaj kristijanov posebno v južnem Kitajskem. Strahovita nevihta je razsajala prejšnji teden v vseh francoskih primorskih mestih, zlasti na severnem obrežju, odkoder se poroča o nešte-vilnih nezgodah ribiških ladjic in drugih jadrnikov. Tudi v Parizu je silen vihar napravil mnogo škode. Neštevilno dreves je poškodovanih. Vihar je razbil stekla po oknih in izložbah, potrgal raz prodajalnice napise, tako, da je pogled na nekatere ulice res žalosten. — Istodobno je vihar opustošil cele pokrajine na Angleškem in Irskem. 33 oseb je ubitih. Mej viharjem je padal blatnat dež rdeče in rumene barve. 30 ladij je ponesrečenih, med temi 6 parnikov. Mnogo cerkvenih stolpov je podrtih, dimniki so razrušeni. V grofiji Limerik ni niti ena hiša nepoškodovana. V bližini Ueberstowna je vihar prevrnil vlak, obstoječ iz osmih voz. 32 oseb je ranjenih, štiri osebe pogrešajo. Premoženje in sebe sežgal. Luigi Manara, bogat meščan iz Bologne, je zapretil svojemu sinu, da ne bo po njem nič podedoval. Luigi Manara je skoro na to prodal vsa svoja posestva in izkup-Ijeni denar — jeden milijon kron — spremenil v papirnati denar, katerega je položil v posteljo. Na to se je sam vlegel v posteljo in jo — zažgal. Drugo jutro je našel sin očetovo ožgano mrtvo truplo in — pepel sežganega očetovega premoženja. Sin bogatašev je sedaj revež. Gospodarske stvari. Ptiči prijatelji kmeta. V sedanjem času, ko je treba, da bi kmet, kolikor največ mogoče pridelal iz zemlje, potrebno mu je dosti in pridnih prijateljev, ki mu pomagajo pri delu. In hvala Bogu! takih ne manjka navadno nikjer, samo da bi jih le kmet znal ceniti in si jih ohraniti. Toda žalibog, on v svoji nevednosti jih večkrat le preganja in sovraži. Mislimo namreč nekatere ptice, katere se žive ob samem mrčesu ter tako trebijo kmetu sadno drevje, travnike in polja. Kmet bi proti mnogoštevilnemu temu sovražniku ne opravil dosti, pač pa mnogo zlatega časa porabil, ali navadno tega ni treba, ker to mu zastonj opravijo ptice. Že sama hvaležnost torej tirja, da on skrbi za obilen ptičji zarod v svojem okrožju. Poglejmo nekoliko drobneje in premislimo, koliko požrešnega mrčesa nam pokončajo ravno ptice. Vem za okraj, kjer se na štirjaški milji stavi v spomladi do pet tisoč ptičjih gnjezd, in v vsakem gnjezdu okoli štiri mladiče. K izreji teh prineseta stara dva vsaki dan do 15 gosenic, torej za celo gnjezdo okoli 60 gosenic. Navrh jih stara dva tudi blizu toliko potrebujeta, tako se jih pokonča po 120 na dan. Ako zračunimo svéto od pet tisoč gnjezd, vidimo, da je ptičji zarod pokončal okoli 600.000 gosenic in to v jednem dnevu. Koliko se jih pokonča v celem letnem času, je brez števila in gotovo je, da bi kmet ne imel vsled gosenic nobenih pridelkov, da mu sovražnika ne pokončavajo pridne ptice. Poglejmo še, kolika škoda potem, ako se po nemarnem zatare le eno samo gnjezdo ptičev. Ravno vsled tega ostane pri življenju po 600 gosenic na dan, do 18.000 na mesec. Razume se, da te ne štedijo drevja in sadežev, katera škoda je kmalu občutljiva. Od tisočev teh malih prijateljev kmeta omenimo jih tukaj le štiri vrste, in te so : škorec, ščin-kovec, lastavica in Škerjanec. Kakor o teh, velja tudi o mnogih drugih najlepša pohvala za marljivo pokončevanje mrčesov. Š kor ep (Sturnus vulgaris) je kaj prijeten in zabaven ptič, da ga vsakdo rad vidi in njegovo petje posluša. Toda on je tudi izbirčen glede stanovanja, zato mu je treba na primernem mestu napraviti prijetno stanovanje. Na jugovzhodnej legi kacega visokega drevesa, od koder je lep razgled kam na dvorišče, da se more zabavati, to mu do-pade. Škorec je družben ptič, prav kakor cigan, vedno žlobudra, za to je treba za njegovo bivanje pripraviti blizu vkup več panjev, da se jih cela družba polasti. Ako pomislimo, koliko le ena škor-čeva družina potrebuje živeža, ne bomo se zbali majhnega truda, ji pripraviti ugodno stanovanje. Preračunilo se je, da ena rodbina škorcev potrebuje na leto do 30.000 polžev, gosenic, griljcev in enakega mrčesa. Koliko škode bi nam napravil čez leto lahko ta mrčes, zlasti še, ko bi se v tem času jako razmnožil! Ako to vse premislimo, pač ne bomo preveč zamerili škorcu, ako tu in tam kaj „ukrade“, — zlasti po vinogradih v jeseni se rad sladka. — Ondi ga pa velja z raznimi strašili odganjati. (Dalje sledi.) Vabila. Hranilnica in posojilnica v Tinjah bo imela dné 19. sušca t. 1. ob 4. uri popoludne svoj letni občni zbor pri Bnžljeju v Vabni vasi s sledečim vsporedom: 1. Poročilo o delovanju posojilnice 1. 1902. 2. Potrdilo letnega računa. 3. Sklep o čistem dobičku. 4. Volitev novega odbora. 5. Razni nasveti. K obilni udeležbi prijazno vabi načelništvo. Hranilnica in posojUnica v Sinčivasi ima svoj 12. občni zbor dné 29. sušca 1902 ob 3. uri popoludne v posojilničnih prostorih v Sinčivasi s sledečim vsporedom : 1. Poročilo o letnem delovanju. 2. Sklepanje o čistem dobičku. 3. Volitev odbora. 4. Razni nasveti. — Ako bi se ne sešlo o določenem času potrebno število udov, se vrši zborovanje ob 1/24. uri istega dné pri vsakem številu navzočih članov. — K obilni udeležbi vabi načelništvo. Loterijske številke od 14. marca 1903. Dunaj 53 78 61 32 90 Gradec 16 57 71 75 4 Izjava! Jaz podpisani Janez Zakotnik, tesarski mojster v G-onovecah, obžalujem s tem besede, katere sem govoril proti raznim osebam čez občino Bistrico, oziroma njen odbor, da je ista lahkoverno plačala za neko nepotrebno osebo 100 gld. ter preklicujem to vest kot izmišljeno in neresnično. Bistrica, dne 8. sušca 1903. Janez Zakotnik. Zajamfieno pristno mašno vino. Kmetijsko društvo v Vipavi priporočal je knezo-škofijski ordinarijat ljubljanski v svojem listu leta 1898. za nakup zajamčeno pristnega mašnega vina vč. duhovščini zato, ker je omenjeno društvo gledé razpošiljanja mašnih vin pod strogim nadzorstvom župnika-dekana v Vipavi. — Razpošilja se od 56 litrov naprej po 34 kron in više po stopinjah kvalitete za 100 litrov loco kolodvor Postojna. Rdeče namizno vino — kakor tudi večje množine — ceneje. — Posoda se zaračuni po dobavni ceni ali se ista vrne franko v šestih tednih. — Lanski pridelek je izboren in milejšega okusa, ker je napravljen po novem francoskem načinu. Rdeče, jako priljubljeno namizno vino („cviček“) oddajalo se bode po 28 kron. — Belo, staro vino je še v zalogi. — Naročbam čez 500 litrov dovoli se nekoliko popusta. — »Zadruga razpošilja poslej samo hristalnočista vina“ (Flaschenreife). Kmetijska zadruga v Vipavi (Kranjsko). Tiskarna družbe sv. Mohorja se uljudno priporoča za natiskovanje vizitnic, pismenih zavitkov itd. po najnižjih cenah. lažno za bolehajoče m m »s k na želodca! Pomanjkanje teka, bolečine in slabost želodca, slabost ter glavobol vsled slabega prebavljanja, slabo prebavljanje itd. odstranjujejo takoj znane Brady-eve (marijinoceljsie) želodčne kapljice. Na tisoče zahvalnih in priznalnih pisem. Jedna steklenica z navodilom 80 v., dvojna steklenica 1K 40 v. Dobivajo se v lekarnah. ''OtS Kjer se ne dobivajo, razpošilja jih glavni razpošilja-telj C. Brady, lekarna „k ogerskemu kralju1*, Dunaj L, Fleischmarkt 1, in sicer če se prej pošlje 5 K: 6 majhnih steklenic, če se pošlje 4 K 60 vin. : 3 velike steklenice poštnine prosto. Pred ponaredbami se svari. Prave marijinoceljske želodčne kapljice morajo imeti varstveno znamko in podpis : ^ /PtmJbjt Istrska klet v Beljaka. ,,Istrska vinarska zadruga v Pulju‘s je v Beljaku, Freihansgasse 3, otvorila za Koroško svojo podružnico, katera razprodaja zadružna vina na debelo in drobno, ter udano vabi prijatelje dobre kapljice na obisk. Cene na debelo: Teran II......................K 34- „ najfineji................» 40'— belo vino....................n nmškatelec...................» 56 — Cene na drobno z zapečateno steklenico : Teran II. vel. steki, okrog 1 liter vsebine K —’70 „ mala „ n 7* litra n n '32 najfineji velika „ •n 1 liter n n —'78 „ mala „ v V2 litra ” ” _ belo vino velika „ n 1 liter » » -,74 ,, mala „ nmškatelec vel. „ n n 7„ litra 1 liter » n —'34 * „ --94 mala „ 7, litra „ » —-44 Steklenice se vzamejo za lastno ceno nazaj, m sicer , > — — — 7 ---- Vina v steklenicah: Muškat beli, najfineji, steklenica z 710 litra K 1’40 ,, rdeči (vin di rose) steklenica . „ 1'40 Refoško steklenica z 8/io litra . . . . „ 2- Opomba. Naša zadruga edina pošilja istrska vina za dunajsko meščansko klet. — Za pristnost vina jamči zadruga. Vljudna prošnja: Pri kupovanju ne zahtevajte samo »sladne kave«, ampak izrečno vselej — Kathreinerjevo — Kneippovo sladno kavo in odjemajte jo le v izvirnih zavojih, kakršnega kaže ta podoba. Kdor hoče prave, dobre in fine slivovke ter tropinovca več od ’/g hektolitra naravnost od izdelovatelja kupiti, naj se obrne na vlastelinstvo Orehovec, do posestnika Dragotina FrOhlich-a, pošta Sv. Peter-Orehovec na Hrvatskem. IW* Učenca, “UPI veščega slovenskega in nemškega jezika, s potrebnimi šolskimi zmožnostmi, sprejme takoj v svojo trgovino z železnino Franc Sadnikar, v Celovcu, Burggasse št. 7. Starejša, dobro urejena prodajalnica s špecerijskim blagom je oddati v Celovcu. — Vprašanja naj se pošiljajo pod napisom: „Trgovina 30“ na upravništvo nMira41. QVF („ W illkomm"). Ta težki oves obrodi v vsaki zemlji, je najbolj rodoviten in najprej dozori. Zraste visoko in daje prav dobro slamo za krmo, na njivi pa se ne vleže. Ker se ta oves na redko seje, zadostuje 50 kil za eno oralo. — Podpisano oskrbništvo pošilja 25 kil za 9 K, 50 kil za 17 K, 100 kil za 32 K z vrečo vred. Uzorce po 5 kil pošilja s pošto franko proti 3 K 20 vin. predplačila. Oskrbništvo graščine Golič pri Konjicah (Gonobitz), Štajersko. Ako si hočete po ceni in dobro ^ pravo švicarsko uro kupiti, obrnite se zanesljivo do H. Siittner-ja, urarja v Kranju, ker te ure so po celem svetu znane kot naj- ' boljše. Zahtevajte najnovejši veliki cenik, ki ima blizo 600 podob, katerega Vam pošlje zastonj in poštnine prosto Izborna zaloga zlatnine in srebrnine. "91$ Vse stroje za poljedelstvo in vinorejo. Brizgalnice za sadno drevje z mešalom za mešanico iz bakra in vapna tako, da se najedenkrat na dve cevi brizga, brizgalniee (streljke) za sadno drevje z natanko namereno petrolovo mešanico, svetilnice na acetilen, da se nlové leteči hrošči, hidravlične stiskalnice za vino, stiskalnice za vino in ovočje z diferencialnim pritiskom, stroje za clrotvljenje stiskanioe, cisto nove mline za grozdje, nove priprave proti peronospori in za žveplenje, sesalke za vino, cevi za vino, kakor tudi vse druge stroje za poljedelstvo, kot zbiralnike (trierje), mlatilnice, vitale (gepel) i. t. d. razpošilja kot specialitete po najnižjih tovarniških cenah IG. HELLER, DUNAJ, II., Praterstrasse 49. ^ Cenilniki zastonj in franko. Dopisuje se v vseh jezikih. oooocxxxxxxxxxxxxxxxxxx>xx>o