Govor dr. Alberta Strune na 14. univerzitetni skupščini
Ceprav sem se spet vživel na fakulteti za strojništvo, nii dovolite še kratek uvod v poročilo, ki je pred vami, in še to, da se naj-prej naslonim na primer iz prakse. Omenil bom hidroelektrarno na našem nerazvitem jugu. Turbini sta se tresli kot šiba na vodi, zdaj pa zdaj je odpovedalo to in ono, nazad-nje se je odtrgala še sesalna cev in odletela v spodnjo vodo. V posebej zbrani komisiji za dokončno sanacijo sem dobil najprej nalogo, da iz skoraj dve leti stare gore zapisnikov, drago plačanih ekspertiz in elaboratov, zbe-rem vso zgodovino posegov, ukrepov, nasvetov od poklicanih, še več tega od nepoklicanih. Sklep je bil tak, da je bilo vse t. im. »delo« jalovo in uspeh nikakršen... In da bi ne bil predolg; hidroelektrarna je nato stekla in zdaj ni več slišati o njej, ker je povsem brezhibna.
Ponovno pa smo se vsi podučili, da je bilo svetovalcev preveč in da so vsi reševali vse.
Primera se sicer ne ujema natanko z da-našnjo; za današnjo nalogo pred vami sem se ustavil pravzaprav pred tri leta staro goro sejnih zapiskov, poročil, mnenj, člankov, last-nih zapiskov o nedoglednih in — po mnenju diskutantov — nikdar prehitro končanih raz-pravah.
Vse gradivo, pa naj bo izpred treh let ali samo iz zadnjega leta, pa je tako pestro, da sem spet našel potrjeno, kolikokrat so vsi poskušali reševati vse in da so rešitve le uspele, če so bile naložene in prepuščene znalcem.
Zato menim, da je prav naša dovolj malo-številna skupščinska komisija za visokošolska vprašanja dobro rešila dobršen del vprašanj, ki so se jih mnogi — in spet premnogi — dotaknili zelo rahlo, drugi bolj posplošeno in zato tudi nejasno. V drugem takem primeru — ki je v mojih uvodnih besedah v poročilu tudi natisnjen — sta naša profesorja šuklje in Modic presekala brezizgledno zavlačevanje stališč o znanstvenoraziskovalnem delu in postdiplomskem študiju, ker je v tem pri-meru skupnost jugoslovanskih univerz zaradi neodločnosti povsem odpovedala.
O skupnosti univerz že dolgo vemo, da so naše univerze daleč druga od druge, in se to do danes ni prav ničesar spremenilo. Le nova zamisel se je zaiskrila in spet zašla kakor komet, da naj bi se skupnost razširila na vse visoke in višje šole. Zato citiram prejšnjega predsednika skupnosti prof. Bogojeva:
»Zaednicata na jugoslovenskite univerziteti ke pokrene inicijativa na osnovanie na edna takva institucija vo našata zemlja...« in še drn™s, misel, da bi bil sploh potreben inštitut za proučevanje celotne visokošolske proble-matike.
plenum 110
Univerzitetni odbor sklicuje dne 6. febru-arja 1968 ob 9. uri v prostorih univerzitetnega odbora Zš, Trg revolucije 1, izredni plenum Zveze študentov. Plenum moramo sklicevati v tem času zato, ker mora potrditi ali spre-meniti predloge o kratkoročni in dolgoročni ureditvi materialnega problema študentov in racionalizacije študija, ki jih je univerzitetni odbor izdelal za izvršni svet SR Slovenije. S tem problemom se Zveza študentov ukvar-ja že dolgo vrsto let brez večjih uspehov, se-daj pa je republiški izvršni svet izrazil pri-pravljenost proučiti položaj ter upoštevati naše predloge Zato je izredno pomembno, da plenum univerzitetnega odbora Zveze študen-tov podpre naša prizadevanja, da bomo v ta-ko pomembni stvari nastopili v imenu študen-tov. ne pa samo v imenu univerzitetnega od-bora.
Dnevni red plenuma je naslednji:
1.  Razprava  o  rnaterialih  za  ureditev pro blemov študija in njegove materialne osnove;
2.  Razprava o sklepih skupščine ZS;
3.  Razno.
PREDSEDSTVO
OBVESTILO
Športni odbor FORUM vas obvešča, da od vključ-no srede, 31. 1.. 1968, .prične poslovati izposojevalni-va športne opreme. Izposodite si lahko: smuči, pali-ce, smučarske čevlje — po nizki ceni. Delovni čas je vsak ponedeljek, sredo in petek od 15. do 16. ure.
športni odbor FORUM-a Studentsko naselje, blok VIII
V resnici pa skupnost kljub prizadeva-njem, najmanj tri leta starim in perečim, ne pusti blizu niti predstavnikov imiterfakultetnih konferenc. 2e sprejet statut v prid interfa-kultetnim konferencam je bil razveljavljen, tnimo utemeljitve, da so vendar fakultete naj-prej poklicane, da se zbližujejo, in s tem uni-verze, da se uglade znamenita standardna ne-soglasja — če se jih še spominjate po vsebini in obsegu.
Enotnost pedagoškega in znanstvenorazi-skovalnega dela na fakultetah je enkrat za vselej pribita. V natisnjenem izvodu že pra-vim, da uresničevanje tega stališča ni naslo-njeno na soglasnost na skupščini skupnosti univerz. Saj je na drugi strani rečeno — in zapisano — da znanost v naši družbi še ni priznana in nima prave vloge, še več, da znan-stvenoraziskovalno delo sploh nima osnovne-ga načrta... in ga imeti ne more. ker nimamo razvojnih orientacij gospodarstva. če k temu še prištejemo, da . je znanosti namenjen — pomenu te povsem nesorazmeren — delež na-rodnega dohodka, je standardno nesoglasje med besedami, potrebami in stvarnostjo spet potrjeno.
»Visokošolski študij terja delovno vzduš-je,« si je izbrala Zveza študentov Jugoslavije za naslov članka z namenom, da bi našli mož-nosti za večji delovni učinek in odpravili stare slabosti. Dolga je še vrsta prispevkov, ki me-rijo na delovno vzdušje:
»Na univerzi poudarek kvalitetnemu kolek-tivnemu delu,«
drugi: »Brez kvalitetnih kadrov ni uspeš-nega gospodarstva«,
tretji:   »Univerza ima svoje mesto  v ures-ničevanju gospodarskega sistema« ,    in še več takih.
Med vrstami bi lahko zasledili misel o dru-jačnih metodah učenja in pravičnejšem na-5inu pri presojanju znanja. Gospodarstvo se seveda ne zanima za način učenja niti za pre-sojanje znanja. Ve pa — včasih tudi ne — da mora biti znanje temeljito, ker je pogoj za povečanje družbene produktivnosti. Tako je univerza neogibno vključena v verižne reak-cije današnje stvarnosti ob ugotovitvi na dru-gi strani, da je stagnacija v zaposlovanju predvsem   posledica   nizke   rasti   proizvodnje.
Potreben je racionalnejši študij, potrebna je hitrejša pot do diplome in zato t i. dru-gačna predavanja. Oprostite mi mnenje, da se s tem strinjam, tembolj, ker sem proti predmetkom po eno uro na teden, in teh je menda v naravoslovju več kot v tehniki, ker je pač cvetlic več kot strojev. Vsem potrebam o bolje urejenem študiju velja enoten odgo-vor, da je vse dosegljivo s skromnimi sred-stvi, kakršna so pač t.ndi naša in so tudi vse-lej bila.
V  tujini so uvajali stroje za učenje z line-arnim   in   nelinearnim   programom,   za  kolek-tivni   pouk   z   zaključkom,   da   študent   sicer pridobi znanje  snovi  —  ki  ga  pa  v ostalem naši   študenti   celo   po   skriptah  zavračajo   — ne  delajo  pa  ti  stroji  pobude  za znanstveno miselnost   in   tudi   psihološki   vpliv   učilnega stroja   še   m   dokončno   dognan,   toda   učitfelj zmeraj ostaja glavna oseba.
Na vseh najbolj vzornih univerzah so uči-telji res glavna oseba, saj ji dajejo ime. Iz amfiteatra pravne fakultete pariške univerze sem pred kratkim (slučajrio!) odšel iz polno zasedene predavalnice Govoril je mož-učitelj, ki ga ne more nadomestiti ne film ne magne-tofonski trak niti barvna televizija.
Temu in takemu učitelju velja nadaljnji poudarek in, da ne bi ponavljal nalog univer-zitetnega učitelja po definiciji UNESCA — ki je znana z zadnje naše skupščine, mi je tej nasproti zelo prav prišla razprava na ne-davnem zasedanju univerzitetne konfei^ence ZKS. Govor je bil o uporabi intrig na fakul-tetab 7.a doseganje političnih in celo znanstve-nih »ambicij« ter o ko-nfliktih kot posledicah moralnega primanjkljaja. Tega ne bi omenjal, če bi z najboljšim riamenom nekoč ne bil posegel v tak splet. Naletel pa sem na srše-novo gnezdo — nazadnje brez posledic — ker sem se umaknil, kar je tudi na planem pred pravimi sršeni najbolj pametno.
Citiram: »Velik del krivde nosi naša zako-nodaja, ki ob dobronamerni demokratičnosti in humanosti spodbuja špekulantske tipe k delu ...« take in še zamotanejše sorte.
V   tolažbo   (ali   zadoščenje)   naj   nam   bo, da v tujini — tej ali orJ — in v bolj dognanih pravnih  okoliščinah  kulturni  svet tudi  ni  na boljšem.   Zvedel   sem   za   t.   im.   profesorske »Zilier-   und  Lobekartelle.  deren  Partner  ein-ander wechselseitig hochschraviben« in za no-vo zvrst t. im.  »Schlafgavven«  — profesorjev, ki  jim je misel  na  domačo predavalnico ne-prijetna;   celo   pisanje   knjig   prepuščajo  dru-girn, ki  to še potrebujejo, sami pa so vele-podjetniki   za predelavo   tujega  znanstvenega gradiva.  Zdi   se  mi,   da  sem  poskuse  posne-manja našel tudi pri nas zaradi kopice znanst-venih in %dšjih znanstvenih sodelavcev, ki jih je pač prinesel t. im. »čas«.
K sreči je po tem času prišla na pomoč reforma, saj narekuje čim manj jalovih na-ložb in ne sme osiromašiti prosvetriega in kulturnega življenja. Tu se je naša študijska komisija zavedala odločilne besede, ko je raz-pravljala 0 vpisu novincev na univerzo, Ceprav
je vedela, da je nekje zapisano: »študentov je za petino ali celo četrtino preveč, za katere je očitno, da ne bodo nikdar končali študija.« Žal nimam pri roki defimcije UNESCA o štu-dentih — če jo je tam sploh kdo tvegal, ker je verjetno zelo kočljiva, profesor je defini-ran — vsekakor pa bi se ob gornji ugotovitvi razmerje štipendij, posojil nasproti brezsred-stvenikom le spremenilo. Toda jalove naložbe ne začenjajo niti ne končujejo pri študentih. Zadeva je celotnejša..., toda če jo bodo reše-vali vsi, ne bo nikdar rešena.
V Crni gori nimajo kemijsko-tehnološke fakultete in v vsej državi samo še v Sloveniji ne. Iz zapiskov povzemam, da so jo pri nas ukinili, ker so se uspešno vmešali činitelji, ki jim je bila ta stroka več ali manj tuja. Far-macevti pa ugotavljajo, da nimajo fakultete, temveč le odsek... čeprav v nobenem pri-meru ni odločilno ime, marveč vsebina, po-treba ali upravičenost, omenjam oboje iz mo-jih zapiskov, ker do 1. oktobra 1967 nisem našel nadaljevanja.
Ko je bežno in zelo neizčrpno prikazana temnejša — senčna — stran našega univerzi-tetnega grba, prav tako upravičeno labko po-tegnemo črto pod uspehe, ki jih je naša uni-verza dosegla. Vemo, da bi pri tem ne uspela, če bi ne bila deležna široke družbene skrbi in podpore. Na široko so bile nekoč odprte de-narne zapornice; gradili so se inštituti, tudi fakultete in v vseh so se vzsgojili znanstveniki in strokovnjaki, ki so se uveljavili dama iis na tujem ter dosegli marsikatere znanstvene do-sežke, ki so bili vredni mednarodne pozor-nosti in pviznanja.
Za konec pa mi je prav zato na skrbi le samo univerza m spet samo univerza. Univer-za mora priti do besede in zato spet citiram, da bi ne ostalo spregledano: Razpuščenost fakultet mora odpraviti novi zakon o visokem šolstvu, sprejeti mora trdnejšo povezanost vsega visoko- in višješolskega študija in ne nazadnje tudi  glede  kadrovskih  vprašanj.
Dandanes je tako, da ima univerza celo vrsto obveznosti in odgovornosti, pravic pa le toliko, kolikor jih je fakultetam neugodnih ob sklicevanju na statute, ki so pravno veljav-ni — še daleč pa ne pravični.
žal mi je, da sem bil ponekod preobširen in podroben, tu pa tam zelo splošen — to sem pač pobral iz mnogih zapisnikov načel-nega značaja, ker sem se teh priučil.
Dober namen sem imel, da bi vas spomnil na sedanji čas in na duh časa, tudi na to, da smo tu na tem mestu, kakršni pač smo, in da bomo o sebi odločali mi sami.
Mednarodni odbor pri univerzitetnem odboru ZŠJ v Ljubljani, Trg revolucije 1, razpisuje dve kontaktni štipendiji za študij na univerzi na Dunaju od 18. do 31. marca 1988. Kandidati naj pošljejo ali oddajo prijave do 1. marca 1968 na MO Pogoji:
1.  reden študent;
2.  znanje nemškega jezika;
3.  aktivno delovanje v ZšJ.
Področje študija oziroma izpopolnjevanja iz-bere kandidat sam. Prijavi za štipendijo mora biti priloženo potrdilo o znanju nemškega je-zika in frekventacijsko potrdilo ter priporo-čilo FO fakultete.
MEDNARODNI ODBOR
ftiova serifa knfig
Nova serija izdaj OHO je takale. Embalaža vseh (planiranih je deset) izdaj je enaka. Embalaža sestoji iz dveh delov. En del nosi na sebi znak, podatke in ceno (5Ndin) in v sebi nosi drugi del. Drugi del nosi v sebi tisto različno. Pri M. Hanžku je to 12 kart, po-tiskanih na barvast način s pesmimi. Pri Pla-men & Pogačnik je to 9 kart, potiskanih z ris-bami na eni in s pesmimi na drugi strani. Pri M. Matanoviču je to 15 kart s plastičnimi od-tisi reči.
ZANIMiVG
študentski list
L j u b I j a n a ,  29. jan. 1968 Letnik XVI   "'     Številka 13
V    V
TRZISCE
Odkar je lansko poletje skupščina občine Ljubljana-Center dodelila ediciji OHO ulični prodajni prpstor pod arkadami Kazine, se tam običajno v torkih in petkih okrog dvanajste ure prodajajo knjige in drugi izdelki te samo-založbe.
Predlogi
sklepov
22. redne
letne
skupščine
zveze
študentov
Ijubljanskih visoko-
šolskih zavodov
1.  Analiza o sociakiem in materialnem položaju študentov, ki jo je jeseni leta 1967 izdelal UO ZŠJ, je ponovno pokazala, da smo priče selekcije študen-tov glede na njihov materialni položaj Ln ne po nji-hovi sposobnosti za študij. Ugotovljeno je bilo, da število štipendij še nadalje upada in da stanje na področju študentskih posojil ni boljše zaradi nego tovosti   glede   višine   razpoložljivih   sredstev.   Skup-ščina ugotavlja, da štipendije in posojila še vedno predstavljajo  primarno  obliko  finansiranja  študija posameznikav m da se mora Zveza študentov tudi vnaprej angažirati največ pri reševanju te problema-tike, pri čemer ne gre zanemarjati vprašanj študent-skih domov in prehrane. zdravstvene zaščite študen-tov in, v celoti gledano, sklopa vprašanj vrednotenja visokošolskega   študija   in  intelektualnega   dela  ter statusa študenta. V tem smislu se zadolži novi UO, da  poizkusi   vse   poti   za   učinkovito   reševanje  teb. vprašanj.
2.   Skupščina  se  zavzema  za  enotno,  sistemsko reševanje vprašanj  socialnega statusa šteudenta, ki izhaja iz njegovega dela — študija, v okviru republi-ke.  Republika  mcra  izdelati  dolgoročno  kadrovsko politiko,  v  okviru  katere  mora  mladini   omogočati študij  in jo za t^o tudi materialno podpreti. Zavze-mamo se za sprejetje ustreznega zakana o štipendi-jah  in posojilih  in  za  dosledno  izvajanje  njegovih določil. Pri reševanju celotne problematike naj dela-jo republiški  predsta\Tiiški, izvršilni in upravni or-gani. V  tesnem sodelovanju ,s študenti, ter skupno iščejo rešitve, ki bodo v interesu celotne družbe.
3.   Ob ugotaVljanju  strokovne neustrezne  struk-ture vodilnih delOvnih mest v gospodarstvu menimo, da so analize o tem dovolj zgovorne. Novi UO se mo-ra angažirati za sistemsko reševanje tega problema, zavzemati   se   mora   za   formiranje   napredne   ka-drovske politike, kar je edina perspektiva za študi-rajoče generacije. Možnost rešitve je  na eni strani striktno-normati^vrii. ureditev in preciziranje vodilnih delovnih mest v g&spoda.rstvu in dražbenih službah ali pa  v doslednem prostotržnem kadrovan.ju,  kjer bi   bila   osnova  ^sposobnost   posameznika.   Pri   tem poudarjamo,  da je  načrtovano  individualno  kreira-nje   kadrovske   politike   gospodarskih   organizacij   s štipendijami še vedno osnova napredka.
4.   Univerzitetni   odbor   se   mora   zavzemati   za resnično   kvalitetpo   in  racionalno  organizacijo   uni-verze.  UO  se  mo-ra  zavzemati  in skrbeti  za enako vrednotenje fakultet družbenih in tehničnih ved, tako v   medfakultetnih   odnosih   v   enom   univerzitetnem središču kot tudi v povezavi sorodnih fakultet v zve-znem merilu (dvojnost študija istih ved, kvantiteta kadrov  z  višjih ! šol,  prenasičenost   s  strokovnjaki posameznih ved iipd.).
5.   V   študentski   organizaciji  je  podobno   treba opredeliti odnose med FO in fakultetami ter univer-zitetnirn  odborom in  univerzo. Univerzitetni  odbor naj pri svojem delu uvaja tudi nove oblike, važni so npr. pokrajinski klubi. ki naj  pamenijo osnovo  de-lovanja   v  stikih  z gospodarskimi  organizacijami   v komuni.   Za   ustrezno   organiziranje  novih   obiik   bi morali uvesti tudi specializirane skupščine, plenume in posvetovanja. Organizacijska struktura zveze stu-dentov se bo merala prilagajati jasnemu vsebinske-mu konceptu dela, kar bo zagotovilo dinamičnost in uspešnost delovanja zveze študentov.
6.  Komisija za sklepe daje predloge sklepov 22. skupščine   ZšJ   Ijubljanskih   visokošolskih   zavodov v razpravo.  Vsakdo,  ki  ima pripombe  na  vsebino, formulacijo  ali  obseg  sklepov, naj  pošlje  svoj  pri-spevek  na naslov:   UO ZŠJ,  Ljubljana,  Trg  revolu-cije  l/II;  komistja za sklepe 22. skupščine.
Dokončni predlog sklepov bo sprejel plenum UO ZŠJ.
Kako se roku|e z novimi izdajams OHO
Z eno roko se objame en del in se potisne drug del s palcem druge roke v eno smer. Z drugo roko se prime prvi del in se s prvo roko izvleče drugi del v isti smeri. Prvi del se odloži na stran in se na zdaj prazno dlan druge roke iztrese vsebina drugega dela.
Kuj nudi prodajna miza OHO
Ta čas nudi prodajna miza OHO tele izdelke: knjige EVA, ALES KERMAVNER, EMBRIONALNA KNJIGA, Hanžek: štiri pesmi. Zagoričnik: Opus nič, Plarnen: Zvočna knjiga; magnetofonsike trakove s pe-smima N. Križnarja, čudovite ogrlice, vžigalice z na-lepkami M. Pogačnika, revijo LA BATTANA z izbo-rom avanguardia in slovenia na 30 straneh, NOVO: prve tri knjige iz serije desetih: čvrste, žepni knjigi podobne škatle nosijo v sebi karte iz prvovrstnega kartona z natisojeno vsebino.
B v e r y> d š. yj s p f a r a w a y
PROTEST PROTI SODBIV MOSKVI
Intelelctualci pod vodstvom Igorja Stravinskega in Nobelovega nagra-jenca Biertranda Russella so poslali vnuku nekdanjega sovjetskega zu-nanjega ministra Litvinova in ženi leta 1966 obsojenega pisatelja Da-niela Siinjavskega telegram, v kate-rem so zapisali: »Mi, ki ne pripada-mo nob>eni organizaciji, podpiramo vaše pojjasnilo, občudujemo vaš po-gum, miislimo na vas in vam bomo pomagaJli, kakor bomo le mogli« Telegrarm so podpisali tudi Geiger Yehudi Menjuhin, kipar Henry RIo-ore ,pisjatelj Cecil Day-Lewis, biolog Julian IHuxley pisateljica J. B. Pri-estley, vdova Georga Orwella iii igralec Paul Scofield, ki je prect kratkimi nastopil v Shakespearovem »Macbetth«   v   Moskvi.
Protesstiralo je tudi 11 znanih dan-skih   piisateljev.
Ob sp)lošni podražitvi v Zvezni re publiki Nemčiji se je v Bremnu podražill tudi mestni promet. Dijaki in študrenti so množično protestira-li. Prišllo je do spopada s policijo. Pri temi je bil nekdo mrtev, dva po-licaja hiudo ranjena, več oseb hudo poškodovanih, sto demonstrantov so zaprli. Poškodovanih je bilo 40 omnibuisov in 15 tramvajev. Senator za nofrianja vpraš-anja Franz Lbbert je podv^omil, da je šlo mladim ds-monstrantom samo za cene vstop-nic.
27 POSTOPKOV
DUTSCHKEJA
Proti predsedniku berlinske SDS (socialistična študentska zveza) Ru-diju Dutschkeju teče v tem času 27 sodnih postopkov. Vsi ti postopki so v zvezi z demonstracijami berlin-skih študentov proti vojni v vietna-mu katerih se je on tudi udeležil. Očitajo mu upiranje državni sili, kr-šitev nedotakljivosti hiše, žalitev po-licije   iin   podobno.
AVTENTOO IZOBRAŽEVANJE
Tako ameriški pedagogi lmenujejo »proučevanje problema v kraju sa-mem«.
Primer: Nekaj ameriških študen-tov proučuje kulturo in politično zgodovi.no srednje Evrope Najprej doma predelajo literaturo o proble-mu, učijo se o izbrani deželi — tudi jezik seveda. Nato odpotujejo sku-paj s svojimi profesorji v tisto dr-žavo ira potem utrjujejo svoje teo-retično znanje v praksi. — Tako štu-dira še nekaj ameriških študentov tudi na filozofski fakulteti v Zagre-bu.
Pedagogi trdijo, da je na ta način pridobljeno znanje veliko obsežnej-še, solidnejše in trajnejše, kot ga lahko da »klasicni sistem izobraže-vanjak.
Ameriški
listi
odklonili
protest
proti
vojni
v Vietnamu
Okrog 400 ameriskih uraet-nikov, pisateljev in uredni-kov je podpisalo protest pro-ti vojni v Vietnamu. V njem pozivajo javnost, naj ne pla-čuje da\Tkov za to vojno. Protest so hoteli objaviti v ameriških listih kot oglas čez vso stran. Toda listi The New York Times, The Washington Poste in Tre St. Luis Post — Dispatch so zavrnili objavo oglasa. Če ameriški kulturni-ki ne bodo uspeli objaviti protesta v Ameriki, se bodo obrnili na Times v Londonu. Edini ameriški časnik, ki je bil prtpravljen objaviti pro-test, je Ramparts Magazine iz San Francisca.
JOSEPHi
AMERiSKEGA V!/i \1\
Ameriški konzulat v Pari-zu je naturalizirani francoski državljanki in pevki Jo.sep-hine Baker sporočil, da ne more DOBITI AMERIŠKE-GA vizuma. Kot vzrok, da 62-letoa v ZDA rajena umet-nica ne dobti vizuma, so nave-dli njeno udeležbo v pohodu za državljanske pravice, ki je bil preteklo leto v Washing-tonu, in obisk Kube v letu 1966.
Študentski nemiri v Spaniji se nadaljujejo. Studentje univerze Valladolid v Madri-du so organizirali zborova-nje, na katerem so zahtevali amnestijo za študente in profesorje, ki so bili obsoje-ni v Madridu in Barceloni. Obe^iem so zahtevali uradno priznanjSr aemokratične šttt-dentske organizacdje in od-stop rektiorja.
Bajt Hafner Kožuh Remškar
odgovarjajo na Tribunino vprašanje o limitah in situ-aciji Slovenije po zvezni re-soluciji o gospodarskih gi-banjih v letu 1968.
Vpra&anje
Dimenzija razprave o limitah je nedvomno tudi politična, torej gre za odnos med federacijo in republi-ko na načelnem političnem nivoju Srečujeta se flve zahtevi: prva je zahteva republike, da je upravičena do lastnega merila za razmerje med negospodarskim in gospodarskim sektorjem in da uveljavlja svojo sa-moupravno pravico, da nastopa z avtonomnimi načrti za delitev do-hodka; druga je zahteva federacije po uveljavljanju enotnega tržišča in enotnih pogojev poslovanja skozi zvezno urejanje zadev ter težnja zvezne administracije^ da se posta-vi v vlogo izključnega ali vsaj naj-odgovornejšega čuvarja reformnih ciljev. Naše vprašanje se torej ukvarja z možnostjo kako prepriča-ti federacijo, da gre v slovenskem merilu za iskreno voljo po ohranit-vi enotnosti, da pa ta enotnost ni avtomatizem niti uniformnost. Ob tem se nam zastavlja še vprašanjs o dvojnosti, o nasprotju med samo-upravnim dogovarjanjem in tržno svobodo na eni — ter med forum-sko postavljneimi predpisi in us-merjanji (davčna politika ...) na drugi strani. Ta zadnja konfliktna situacija, ki se uveljavlja tako v notranjem slovenskem kot tudi v zveznem merilu, vprašanje še zaple-ta. Zato menimo, da je mogoče nanj odgovoriti zelo kompleksno, upoštevajoč dvojnost v celi vrsti ocl-nosov, ne da bi izključevali možnost konflikta.
Vprašujemo pa se, ali gre ob vsom povedanem tudi za konflikt Kiiotraj Slovenije — med gospodar-stvom in negospodarsko sfero in če je ta konflikt mogoče reševati hkrati s prvim. Kakšne možnosti razvoja dogodkov na obeh nivojili predvidevate?
LIMITIRANE IIMTER-
PRETACIJE
če se strinjamo, da konkretni primer limit ni bistven problem slovenske politi-ke v letu 1968 in da predvidena omejitev 27,5 odstotka od osebnega dohodka, ki jo predlaga izvršni svet skupščine SRS, v bi-stvu ne pomeni nobene tragične obreme-nitve za slovensko gospodarstvo, saj so nekatere delovne organizacije skupaj s prispevkom za strokovno šolstvo (1 od-stotek) že lani dajale 28 odstotkov — te-daj se moramo z vso resnostjo vprašati po tem, kaj je bistveni problem slovenske politike in kaj bo začetnemu »rožljanju« z limitami še sledilo
Bržkone bi zelo enostavno režili vse t&žave v zvezi s pokojninami, zdravstvom in kulturo, če bi slovensko gaspodarstvo proizvajalo več, izvažalo več, bilo bolj konkurenčno in bi bila masa ustvarjenega dohodka večja. Tedaj bi tudi 27,5 odstot-ka pomenilo več denarja za negospodar-sko sfero Toda slovensko gospodarstvo je v krizi. Te ugotovitve ne skrivajo niti najbolj prominentne in najbolj- oficialne izjave. če je res, kot ugotavljajo nekateri, da pogoji reforme ustrezajo nizki organ-ski strukturi kapitala, potem takšni po-goji ne spodbujajo dolgoročnih priprav in znanstvenih projektov. Ce se bodo pa vendarle nekoč pogoji za kratkoročne kon-cepte proizvajanja poostrili in se bo tak-šna ekspanzija zablokirala, tedaj obstaja nevarnost krčenja gospodarskega totala. In v zvezi s tem tudi nevarnost slabšega življenj-a v negospodarski sferi. če bi v takem primeru hoteli obremenjevati gospo-darstvo, potem bi to lahko delovalo po-gubno.
Toda, ali ni res, da je možno zagoto-viti dolgo življenje nekega gospodarstva samo z visoko raziskovalno, kulturno in socialno kapaciteto? In bi bilo torej zelo ozkosrčno trditi, da je odvajanje sredstev po administrativni poti (s strani republi-ke) obremenjevanje gospodarstva? V spo-sobnost in strokovnost torej kaže investi-rati čim prej!
Zunaj teh konkretnih republiških, med-disciplinskih (gospodarstvo — negospodar-stvo) konfliktov obsta.ia zelo verjetno vr-sta konfliktov, ki se prevračajo v rievarna idejna nasprotja. Zelo narobe bi bilo. če bi ta nasprotja gledali ločeno od ekonom-skih problemov. Sam postanem hudo skep-tičen, če mi nekdo govori o »nacionalnem« problemu v Sloveniji ali katerikoli drugi republiki. Usodno bi lahko bilo, če bi se razprava o limitah in drugili ob tem od-prtih problemih nadaljevala v šovinistič-nem žargonu tn če bi v njej dobili mesto tisti, ki to razpravo usmerjajo v svoje »politikantske« kanale.
Potrebno je vsekakor rešiti gospodar-sike spore vn izenačiti republike v glav-nem načelu reforme, ki je »po delu« tn »zaradi dela«. Potrebno je rešiti problem odgovornosti poslancev: ali so pri svojem glasovanju svobodni ali ne. Ali jih pri tej svobod* ovira slaba informiranost? In tre-ba je govoriti o milijardah, ki tečejo mi-mo razprave o limitah. In končno: zakaj je bila razprava o zvtšanem vojaškem proračumi tako kratka?
Skratka: vse pogosteje in s čedalje več-jo silo se zastavlja vprašanje pristojnosti republike in ob tem tudi vprašanje pri-stojnosti zvezne uprave. To samouprav-nost uskladiti z jasnim in racionalmm zveznim projektom: tu se pot šele začenja.
Tribuna "se je vse&koz zavedala po-manjkljive interpretacije problema limit v slovenski ja"vnosti. S-svojimi vprašanji naj-bolj poklicanim dejavnikom v Sloveniji in zunaj nje je hotela odpreti široko razpra-vo in osvetliti čim več kadrov Iz opisane problematike. Ne vemo, če se nam je po-srečilo. Na naše vprašanje je odgovorilo komaj 33 odstotkov vprašanih.
Dimitrij Rupel
PROFESOK
ALEKSANDER BAJT
Razprava o omejitvah stopenj prispev-kov na osebne dohodke (t.i.limitah) je zna-čilna v več pogledih. Najprej je značilna po tem, da vsaj za nekoga, ki jo je sprem-ljal prek časopisja, ni povsem razumlji-va. Alternativa za limite ali proti njim je namreč očitno nesmiselna. Stopnje pri-spevkov ne morejo biti neomejene. Nuj-no so omejene, nujno obstajajo limite. Alternativa se torej v resnici nanaša lah-ko ali na to, kdo naj stopnje omejuje, ali na to, na kakšnem nivoju naj bodo omejene, ali pa na oboje.
Pri odgovoru na prvo vprašanje je po-trebno upoštevati tri interese: potrebe ustreznih področij, medsebojno uskladi-tev potreb različnih družbenopolitičnih skupnosti, in možnosti gospodarstva. Pr-vi pomika odločanje na nižje družbenopo-litične skupnosti, občine in, v večnacio-nalni državi, na republike; drugi na naj-višjo družbenopolitično skupnost, v več-nacionalni državi na republiko; tretji pa v vsakem primeru na najvišjo družbenopo-litično skupnost, zvezo. Dogovori med re-publikami so po definiciji odločanje na ni-voju zveze. Isto velja za določarvje stopenj v okviru dogovorjenih ali po zvezi dolo« čenih meja. Povsem neodvisno določanje stopenj pa je očitno neprimerno, razen če se ustvari kot juridična iluzija.
Razlog za to trditev je zelo preprost. Nobena pomembnejša odločitev ene re-publike glede delitve ne more biti brez posledic za gospodarski položaj drugih re-publik. Ce bi bili naši trgi čisto konku-renčni fv tem primeru bi morali imeti ne-
TRIBUNO UREJAJO:
MADE2DA CACJLNOVIC, IZTOK GEISTER (ODGOVORNl URED-NIK), TONE PAČNIK, BOŠT-JAN PIRC (UREDNIK FOTO-GRAPIJE), SLAVKO PREGL, RUDl RIZMAN (ZASNOVE), OIMITRU RUPEL, DUŠAN TR-ŠAR (TEHNICNI UREDNIK), PETER VODOPIVEC, GLAVA IN SIGNATURE — NAŠKO  KRIŽNAR
A   -    IZDAJA    OO   ZSJ
-    UREDNISTVO   IN   CJPRAVA rRG      REVOLUCIJE     1/1]      -TELEFON    21280     -     TEKOCl RACUN     501 8 78 1     -    LETNA NAROCNINA     ZA     STUDENTE DESET N DIN. ZA OSTALE PET-NAJST  NDIN —' POSAMEZEN rZVOD 50  PAR   -   ROKOPISOV IN POTOGRAFIJ NE VRACAMO
—  TISKA  CP  DELO,  LJUBLJA-NA,   TOMSI^FVA   1.   TELEFON 23-522   -   POSTNINA   PLAČANA
V GOTOVINI
Steto republik), bl povečanje stopnje t eni republiki zmanjšalo (investicijska) sredstva njenega gospodarstva, škodilo nje govemu razvoju, za daljše razdobje pa tu-di razvoju negospodarskih dejavnosti. Le če bi bila mejna učimkovitost dela na ne-gospodarskem področju tako visoka, da bi kompenzirala posledice zmanjšanja stopnje investicij, bi bilo primerno po-večati stopnje prispevkov. Ker oisto kon-kurenčnih trgov ni (šest republik pomeni s tega vidika šest ponudnikov; oisto kon-kureinčnih trgov pa ni tudi sicer), bo po» večanje stopenj rodilo želje po povečanju cen, torej inflacijske težinje. Te bodo tem uspešnejše, čim višja je storilnost tiste-ga dela gospodarstva, v katerem so se pri-spevki povečali. Ta del gospodarstva nam-reč vodi gibanja cen. Ostali, manj produk-
tivni deli gospodarstva, posebno tisti na meji rentabilnosti, bodo sledili. Razen tega bo prej ali slej prišlo do zahtev po povečanju prispevkov tudi pri njih. Ko jih bodo realizirali, bo gospodarstvo kot celota za stopnico niže na lestvioi življenj-skega standarda, kot bi lahko bilo. Real-ni nivo cen (in seveda tudi denarni) bo višji, kot bi lahko bil. če bi restriktivna kreditna polifcika onemogočila povečanja cen, bo pritisk na kratkoročni in dolgo-ročni zastoj proizvodnje še večji.
Drugo vprašanje, ki se nanaša na ve-likost prispevkov, lahko .postavimo ta-kole:
Kakšen je pomen povečanja prispevkov z vidika gospodarske reforme?
Odgovor je lahko takle:
Reforma je tako gospodarske kot ne-gospodarske dejavnosti postavila v dolo-čene gospodarske razmere in jim rekla: »To je vaše izhodišče, zdaj je od raciona-lizacije vaših procesov, od kvalitete pro-duktov, od vaše učinkovitosti odvisno, kako se boste dalje razvijale.«
Z nekaterimi izjemami to za gospodar-sfcvo tudi velja. Veliko podjetijj je na mini-malnih dohodKih, nekatera gredo v likvi-dacijo. Kolikor se v tej situaciji poveču-jejo prispevki, kaže, da je negospodar-stvo izjema. Očitno v dveh letih reforme na njegovem področju ni bilo napravlje-no, kar je zahtevala. Predreformske struk-ture in predreformski načini dela se vle-čejo naprej. V takšni situaoiji je seveda razumljiva zahteva po povečanju stopenj. Toda če danes upravičeno kritiziramo zve-zno upravo, da ni pokazala prevelike spo-sobnosti pri izvajanju reforme, bi bilo napačno, če bi zatisnili oči pred zamu-dami doma. Z ustreznimi napori bi naj-brž bilo mogoče stopnje znižati. To pa bi zelo ugodno vplivalo na gospodarstvo.
Vendar vse to ni tisto, kar je najzna-čilnejše za diskusijo o prispevkih. Kar sem doslej povedal, ostaja na ravni tlose-danje diskusijo o prispevkih, to je pa nizanje razlogov za in proti. Tisto, kar je najznačibnejše, je dejstvo, da je v času, ko iprihaja reforma v kritift. no fazo tudi po oceni prirojenih optimi-stov, ko bi bile nujno potrebne nekatere spremembe našega sistema ekonomskih instrumentov, če naj preprečimo zlom an-tiinflacijske politike, odvila prav na tej ravni. To je raven koliko komu, ki na-tančno ustreza diskusijam v podjeljih o tem, kdo bo dobil več od majhnega hleb-ca kruha, namesto da bi se iz problemov delitve preorientirala v probleme organi-zacije proizvodnje in poskrbela, da se po-veča hlebec, ki je na voljo za delitev. Organizaciji v okvirju podjetij ustrezajo v merilu gospodarstva kot celote ekonom-ski sistem (v smislu mstrumeintov) in ukrepi tekoče ekonomske politike. Name-sto da bi se (čeravno je že z©lo pozno) vsaj zdaj zagrizeno in z vsemi sposobno stmi in znanjem, s katerim razpolagamo, tudi s pomočjo ekonomske značilnostt lo-tili uskladitve sistema s potrebami in ra-lji reforme, izgubljamo čas in energijo za reševanje postranskih problemov. Dej-sh'o je namreč, da problera prispevkav ozdroma, točneje, proMem flnanciranja ne-
gospodarskih dejavnosti nastaja i zasto-jem gospodarske rasti in zaradi njega, in
da ga rešuje edino njen vzpon. Z drugo besedo povedano — iz majhnega hlebca je teže odrezati manjši kos kruha kot večji kos kmha iz velikega hlebca. Mi pa se ukvarjamo ravno s prvim problemom, čeravno smo proglasili oživljanje gospo-darske dejavnosti za cilj ekonomske po-litike v letu 1968.
Diskusija o prispevkih na ravni, na ka-teri se odvija, je tem bolj neverjetna, ker so prav prispevki iz osebnih dohodkov eden najbolj problematičnih prvin naše-ga ekonomskega sistema. Dejstvo je nam-reč, da prav sistem teh prispevkov zakoni-to povzroča pomanjkanje sredstev za ne-gospodarske dejavnosti v zastojih gospo-darske rasti, pa seveda tudi zehteve, da se te stopnje povečajo. Prav diskusija o teh prispevkih bi torej morala sprožati di-skusijo o ekonomskem sistemu ki pred-vsem o sistemu delilnih instrumentov (di-stributorjev), med katere spadajo prispev-ki na osebne dohodke. To tem bolj, ker na problem prispevkov že nekaj časa opozar-jamo, prav kakor že nekaj časa opozar-jamo na spremenjeni mehanizem našega gospodarstva in njihovo vlogx) v njem. Da bi ga laže razumeli, sem že pred časom pripravil celo iistrezen učbenik, predvsem tudi za tiste, ki sodelujejo pri oblikova-nju ekonomske poHtike in ekonomskih in-strumentov prav v času refoime. (Osnovi ekonomike, Biformator, 1967). Kaže pa, da niti ne vedo zanj.
Razlogi, iz katerih štejem sedanji si-stem prispevkov na osebne dohodke za problematičen in zaradi česar ga je tre-ba sistematično proučiti, so naslednji:
1.  Ni mogoče razumeti, po kateri skriv-nostni zakonitosti naj bi bile potrebe ne-gospodarskih      področij      proporcionalne osebnim   dohodkom   zaposlenih   v   gospo-darstvu.  Edina  izjema bo  del  socialnega zavarovanja (zdravstveno, nezgodno);  šol-stvo,  uprava,  kultura,  raziskovalno   delo, sodstvo  in podobno   gotovo   ne   spadajo med izjeme. Potrebe financiranja brezpo-selnih, potrebe po javnih delih, dober del socialnega skrbstva, tudi potrebe dobrega dela šolstva se gibljejo prav v nasprotni smeri  —  tako,  če  gledamo  v  času,  ka-kor tudi s stališča teritorialnih (in med-republiških) razlik.
Vsaka družba ima potrebe po storit-vah negospodarskega značaja. Pri danih gospodarskih možnostih in danih intelek-tualnih spoeobnostih jih lahko zadovoljuje v določenem obsegu. Ta obseg je po svo-jem značaju fiksen, čeravno se tako zara-di vedno večjih potreb kakor tudi zara-di vedno vedjih možnosti iz razdobja v razdobje povečuje. Tak fiksen značaj bi moralo imeti tudi financiranje tega pod-ročja. Odvisnost njegovega financiranja od gospodarskih gibanj, posebno kratko-ročnih in srednjeročnih, izhaja iz prepri-čanja, danes že preživelega, da je negospo-darsko področje neproduktivno, da živi od gospodarskega, pa naj zato tudi deli njegovo vsakokratno usodo. Povezanost in odvisnost je v resnici obojestranska. Sla-bo šolstvo in znanstveno delo neizbežno zavira tako materialni kakor nematerial-ni napredek družbe, čeravno ne tako ne-posredno kakor zmanjšani obseg proizvod-nje zavira negospodarske dejavnosti.
2.  Prispevki na osebne dohodke (in nji-hovo povečanje) povečučejo ceno dela. S tem zmanjšujejo količino dela, po kateri gospodarstvo povprašuje, pospešujejo ka-pitalno   intenzivne  panoge,  in  povečujejo brezposelnost.  S tem ustvarjajo napačno strukturo produkcije, seveda pa tudi  iz-voza  in  uvoza.  Gospodarstvo  namreč  ne ve, kakšni so njegovi resnični produkcij-ski stroški, zato pa tudi ne ve, kje so nje-gove   komparativne   prednosti.   Ta   vpliv prispevkov je tem bolj negativen, za čim manj razvit del našega gospodarstva gre.
3.  Naše gospodarstvo je podvrženo fluk-tuacijam. Niti z vidika kapitalističnih ni-ti z vidika socialističnih gospodarstev to ni kakšna posebnost. Naša posebnost je v tem,  da so fluktuacije med najmočnejši-mi  (od pomembnejših  kapitalističnih de-žel so večje samo v industriji ZDA, med socialističnimi   pa   smo   na   prvem   me-stu), da ne uporabljamo nobenih sredstev, ki bi jih omilila, in da imamo v našem ekonomskem sistemu instrumente, ki jih celo pospešujejo. Med te instrumente spa-dajo prispevki na osebne dohodke. V za-stojih gospodarske rasti se njihovo nara-ščanje zaustavlja, zmanjšana potrošnja ne-gospodarskih  področij  pa  zaviralno  vpli-va na že tako zavrto rast Obraten je vpliv v gospodarskih razcvetih. Mehanizma de-stabilizacijskega    vpliva    osebnih    dohod-kov tu seveda ne morem razlagati; dobi se v  vsakem   elementarnem   učbeniku   eko nomike.
4.   Naše gospodarstvo je podvrženo tu-di inflaciji. Z vidika osebnih dohodkov je najvažnejša   inflacija   osebnih    dohodkov. Če so pri takšni inflaciji prispevki za fi-nanciranje  negospodarskih  dejavnosti  ve-zani na osebne dohodke, gotovo inflacijo še  pospešujejo.  Ker  je  inflacija  osebnili dohodkov  proces^  ki  se  v našem  gospo darstvu ne zaustavi niti v zastojih gospo-darske rasVi, lahko na osebne dohodke ve-zani prispevki izjemoma delujejo oživlja-jcče. Tafc orimer smo imeli lani v našem
gospodarstvu. Zastoj gospodarske rasti bi bil sicer še večji. Seveda pa delujejo v razdobjih razcveta dvakrat negativno: po-večujejo amplitude ciklusa in stopnjo in-flacije.
5.   Komercializacija negospodarskih de-javnosti vzgaja prepričanje, da je poveča-nje njihovih dohodkov (denimo zaradi hi-trejše gospodarske rasti) rezultat njihovih poslovnih uspehov. Odtod se izvaja neome-jena upravičenost negospodarskih dejavno-sti do takih povečanih dohodkov. V resni-ci so povečani, (vsaj z vidika teh dejavno-sti,) povsem naključno. Kljub temu omogo čajo   nepotrebne   in   nesmotrne   razširitve negospodarskih   dejavnosti,   ki  jih  noben kasnejši zastoj  ne skrči več na prejšnjo mero. Nasprotno, v zastoju z zastojem do-hodkov  negospodarskih  dejavnosti  splah-ne »poslovnost«, nadomestijo pa jo zahte-ve   državnega    proračuna   po    povečanju sredstev.   Sedanji   sistem   prispevkov   na osebne  dohodke  torej  ne  vpMva  ugodno na smotrnost gospodarjenja niti na nego-spodarskih področjih.
6.    Podoben   vpliv   sedanjega   sistema prispevkov na gospodarjenje v samih pod-jetjih.   Veliko  proizvodnjo,   boljše  izkori-ščanje sredstev, več izmen, boljšo organi-zacijo dela, pripravljenost znižati cene po-spešujejo fiksni, ne variabilni stroški. Pri-spevki  od  osebnih   dohodkav  pa   so  za podjetja izrazito variabilni stroški.
To so po mojem mnenju glavni pro blemi naših prispevkov od osebnih do-hodkov in nanje bi se morala usmeriti di-skusija. To bi verjetno spremenilo pogle-de na potrebe in možnosti oživljanja go spodarske rasti v tem letu, pozitivne re-šitve v tem pogledu pa bi omogočile ne-moten razvoj negospodarnih dejavnosti pri nespremenjenem ali celo zmanjša-nem odstotku prispevkov v narodnem do-hodku.
PODPREDSEDM
IZVRŠNEGA SVtTA SRS
VINKO HAFNER
V vaših vprašanjih so delama vsebo-vani že odgovori, ki mi jih skoraj pola-gate na usta. Vendar bom skušal nanje konkretneje odgovoriti na nekoliko dru-gačen način, kakor zveni vaše vprašanje.
Iz takšnega izenačujočega razumevanja umetnine, v našem primeru poezije, je možna posebna klasifi-kacija, ki to poezijo razpodeli in obvlada v skladu z neko zunaj-poetsko sihemo, po ka/teri poinerja poe^ zijo (to je lahko etika, ideologija, religija itn.), in ki se potem imenuje kriterij za poezijo. V zvezi s takš-nimi shemami nastajajo naše običajne tipologije pes-niških proizvodov: optimistična, pesimistična, nihili-stična, realistična itn., ki jih vežemo na svetove pesnikov in predpostavljamo te svetove kot bolj ali manj urejene psiho-socialne strukture in jim nikoli ne opredelimo narave (substance), kar pomeni, da ne dopušoamo vprašljivosti razmerja teh strukturdo realitete (družbe) in do poezije. Te svetove identi-ficiramo z modernim svetom ali svetom romantike, če hočemo. Tako spostavimo nov ciklus samoumev-nosti in nevprašljivosti. Konkretna posledica takih identifikacij je poleg zaprtosti za poezijo kot poezijo instrumentalizacija poezije, kar pomeni polaganje poeziji izkustveno tujih racionalnih shem v poezijo in skozi poezijo potrjevanje teh shem. Vse to je mogoče utemeljeno in smiselno na kakšnem popol-noma drugem nivoju, glede poezije pa ne izgovarja ničesar, kar bi poezijo bistveno zadevalo, kakor tudi sebe izgovarja popolnoma samoumevno, se pravi brez zavesti o samem sebi. Ohranja se torej iluzija popol-ne identitete, poezijo je treba le dešifrirati, pa bo govorila isto kot sociološka razrptrava.
Zato sem prepričan, da je vprašanje jezika poezije oziroma umetnosti ključno za razumevanje različ-nosti (neidentičnosti) obeh jezikovnih struktur, kar pa še zdaleč ne pomeni rešitve tega vprašanja.
Stališče redakcije Problemov do »kulture«, v tem primeru do poezije, sem tako označil kot skritost različnosti (neidentičnosti) med »kulturo in družbe-nimi vprašanji«, med pomenom in sporočanjem, med umetnostnim in racicnalnim jezikom. S tem seveda ne mislim, da so navedene dvojice dvojice polarizacij ali nasprotij, ne govorim ničesar o razmerju med njimi in puščam to razmerje odprto in vprašljivo, pač pa kategorično ugotavljam razlikovanje (neiden-tičnost), ne da bi opredeljeval naravo različnosti, ki ostaja zame odprta in vprašljiva.
Iz stališča, ki sem ga prikazal kot generalno sta-lišče uredniškega odbora Problemov, je možno inter-pretirati pesem in objavo pesmi kot politično dejanje, vendar te opredelitve nimajo bistvenega pomena, ker ne zadevajo bistva poezije, so torej ena izmed apli-kativnih možnosti, ki jih omogoča poezija, ko omo-goča projekcijo vase. Zato so te interpretacije zame bistveno nevznemirljive in ne čutim nikakršne pp-trebe v imenu svoje poezije reagirati nanje. Vendar pa s tem nikakor ni izžrpana vloga Problemov v slo-venskem kulturnem prostoru, saj je stališče te redak-cije v tem prostoru navzoča in omogoča realizacijo posebne strukture mišljenj, ki ta prostor sooprede-ljujejo. Gre mi le za to, da čim jasneje določim raz-ličnost svojega stališča od stališča te redakcije.
če izrekam uredniškemu odboru Problemov neza-upnico s stališča poezije, še ne pomeni, da je sodelo-vanje s tem uredniškim odborom zame nesmiselno, pač pa pomeni, da je narava tega sodelotvanja bist-veno drugačna od narave sodelovanja z drugače strukturiranim uredništvom.
Kriterij uredništva, ki se pokriva z njegovim sta-liščem, je zunaj materiala, ki ga uredništvo prejema v objavo, zato je metodološka struktura revije izra-zito heterogena (česar ne mislim kot kvalitativno sodbo, ampak zgolj kot ugotovitev), zato jetudimož-no popolnoma različno obravnavanje zelo podobnega materiala. Mislim, da ukrepi v zvezi z Mostom teme-ljijo prav na tem stališču in so kot taki samo poseb-na realizacija tega stališča,
Ponavljam pa, da moje stališče, ki sem ga skušal tu orisati, ni v zvezi z izključitvijo iz uredniškega odbora, pač pa, da se to stališče ne pokriva s stali-ščem tega uredništva, se od njega razlikuje, ne da bi bilo v razmerju nasprotovanja.
Janez Rotar
Prvo — ali gre v primeru limitirainja ali delimitiranja stopnje prispevkov od oseb-nega dohodka za resnejši načelni problem globlje politične vsebine, to je za odnos med federacijo in republiko, ali je to le vprašanje praktičnih materialnih odnosov.
Ni dvoma, da ima vprašanje tudi svo-
Vaše vprašanje se mi ne zdi tako kočljivo, če se nanaša le na izključitev dveh članov nekega uredništ-va. Taki dogodki za literarno in publicistično vsaj ma-lo živahnejše dogajanje ne morejo biti slabi, ampak prej dobri znaki. V naših razmerah pa lahko kažejo na proces, ki v ljudeh je, ki živi med nami in smo mu priče. Vendarle pa se čudimo in smo zaskrbljeni, ko se simptomi tega procesa pokažejo tudi na zunaj.
Same izključitve (če ne upoštevam okoliščine, ki so ji botrovale) ne bo mogel kvalificirati. Niso mi namreč znane niti glavne okoliščine, ki so do tega privedle, in moram priznati, da celo nlti po dnevnem tisku nisem dovolj spremljal dogodkov v zvezi s Pro blemi in Brvarjevimi pesmimi. Dnevni tisk pa je — sodeč po podobnih dogodkih — najbrž samo bledo odseval nekaj tistega, kar se je verjetno dogajalo. Za-to moram reči le tole: če je Most res most, o čemer so pri nas pred časom tudi v dnevnem tisku precej in pohvalno pisali, potem bi morali naše pesnike in pisatelje naravnost spodbujati k sodelovanju v njem — zaradi mostu in komuniciranja v obe smeri. če pa je Most kaj drugega, je treba o tem tudi pisati in ga predstaviti takšnega, kakršen je. čudno se mi zdi, da to še ni storjeoo, medtem ko se že kažejo posle-dice taikšnega stališča do njega — piredsodki ali pa tudi nestrpaiosti. Neobveščeni lahifco najbolj upravi-čeno tako sklepanio.
Sploh pa si upam trditi (ali pa ,me videz vara), da je vla-dala nekakšna negotovost v dejanjih, povezanih s Problemi in Brvarjevimi pesmimi. Odinev je bil pr-votno hrupen, pa se je nekam hitro polegel. Negolo-vo&t se je kazala v isti zadevi tudi po pisanju v ma-raborskem študentskem listu Katedri in pa v odmevih nanj y vrstah neposredno prizadetih. Obetane izjave doslej narnreč še ni bilo ne v dnevem tisku ne kje drugje. Očitno je, da prevladuje moč zdravep;a razuma in trezne presoje. To pa menda ne v&lja za tisto, kar je soodfc-udilo vaše vprašanje.
Menim torej, da problem ni v tem, če mora nekdo fz uredništva. Vprašanje je le, kaj iz tega izhaja, ozi-roma, če je to posledica določene kultume (?) poM-
tike do zamejskega slovenstva. S tem vprašanjem se srečujem vsaj oa lata 1961 Takrat sem se shajal na Dunaju s slovensknm koroškimi študenti. Trudili so se, da bi se njihove slovenske korenine močneje raz-rasle in da bi se imele kam prirastd. Bili so iz družin ene in druge avstrijske politične stranke, sami pa — kot je pri mladih ljudeh, posebno pa pri študentih hvala bogu navada in odlika — so bili sila razboriti in kritični tudi vsak do svoje stranke. Pa jih je ven-darle ovirala okoliščina, da bi se povezovali s »titov-sko« in »komunistično« Jugoslavijo, kjer je njihova nacionalna matica. Bali so se, upravičeno, da jih bodo ti očitki močno diskvalificirali v njihovih naporih pri nacionalnem delu. In tako je tudi bilo leta 1961 in še kasneje. Kritično so spremljali slovenske narodne pr-vake v Gelovcu in na Koroškem sploh. Kritično so gle-dali tudi na dunajsko jugoslovansko ambasado na Rennvvegu, ki jih tedaj niti v evidenci ni imela ..., kaj šele, da bi jim nudila kako oporo, ki bi jim pa bila tudi nekakšno breme. Toda kulturni ataše zanje ni vedel. Ali pa ni imel vedeti. Med študenti je bil tudi mladenič z naše strani, ki je nekaj let poprej ostal v Avstriji. Ali je zaradi enega bilo potrebno spregledo-vati celotno prizadevanje sloveoske koroške mladine? Kasneje se je jasno pokazalo, da ne. To vsaj danes vemo, vsaj nekateri, manj odločilni.
V Trstu je marsikaj podobnega, vendar je vse sku-paj še dosti bolj zapleteno in kočljivo: zaradi večje njihove razgibanosti, zaradi večj« moči slovenstva tod in krčevitejšega boja za obstoj, zaradi večje intelektu-alne potence skupin. Tudi Ijudi, ki so prej ali pa ka-sneje prestopili mejo, je tod nekaj več.
Upal pa bi si trditi, da tu ne bi smeli početi di-skriminacije. Moralo bi postati normalno, da pisatelji z one strani sodelujejo v naših publikacijah (navadno pozabljamo, da za zamejce to ni vedno neproblematič-no), da naši sodeiujejo na oni strani, in sicer ne tako, da bi objavljali tam le tisto, česar doma zaradi kakrš-nekoli »problematičnosti« ne bi mogli. To res ne bi smelo postati pravilo. Est modus in rebus ...
Zgrešeno pa je, če naši merodajni mečejo v isti koš ali spravljajo v isto kategorijo tržaško in koroško slovensko zamejstvo in pa južno — in severnoameri-kansko politično emigracijo iz maja 1945. Tu se je treba podrediti stališču naših mierodajnih, ki pravijo: pustimo v miru tisto, kar smo pokopali, s čimer smo opravili pred dvajsetimi in več leti.
Sicer še vedno ostaja vprašanje, če tistega res tudi ni in ne obstaja, kar jaz zanikam.
Toda to je zadeva generacij očetov in zategadelj je to stališče mogoče razumeti in sprejeti, čeprav se mi zdi težko prebavljiv tak način obravnave emigracij-skega slovenstva, kot ga uporablja Jože Ciuha.
In še ena stvar me pri tem zanima:
če velja to za generacije očetov — ali naj velja tu-di za generacije sinov, ne toliko na tej kot na oni stra-ni? Ali bo treba drugače obravniavati sinove naših iz-seljencev od sinov političnih emiigrantov? Ali se lahko tu česa naučimo ob usodi in vlo>gi sinov in hčera (ži-večih pri nas) nekdanjih ruskih emigrantov po Okto-brski revoluciji. Ali bo za nas to le vprašanje zgodovi-ne in pa nekakšne nacionalne esmtimentalnosti ali pa je morda navzoče še kakšno dlrugo, etično globlje vprašanje?
Prav bi bilo, ko bi o tem kdaj resno in z vso na-cionalno odgovornosto razmislili, saj se bo to vpraša-nje poslej nedvomno vse pogosteje pojavljalo.
IVIarjan Rožanc
Kot eden izmed sourednikov tržaške revije Most se čutim dolžnega odgovoriti predvsem na vaše prvo vprašanje, ki se nanaša na revialno situacijo na Slo-venskem, izključitev Braca Rotarja in Francija Zago-ričnika iz uredništva »Problemov« pa imam pri tem samo za povod, da o revialni situaciji na Slovenskem spregovorim vsaj nekoliko konkretneje.
če mi je torej dovoljeno, da Most povežem z ob-ravnavanjem revialne situacije na Slovenskem, potem se lahko zadovoljim kar z ugotovitvijo, da Most krat-ko in malo je. S tem hočem reči, da Most izhaja iz bogate krščanske kulturne tradicije, ki je razvezana vseh konfesionalnih zavez in ki je globoko zasidrana tako v Evropi kot v Sloveniji, da je eno od samoni-klih oblifc nadaljevanja te tradicije, da združuje če-dalje širši krog sodelavcev in da si ga kot takega kratko malo ni več mogoče odmisliti — razen seveda iz pobud, ki ne izhajajo iz pojmovanja slovenske kulture kot nečesa prisotnega in živega in ki nočejo priznati niti najotipljivejših dejstev. V še tesnejši zvezi z revialno situacijo na Slovenskem pa lahko rečem tudi to, da Most kot organsko nadaljevanje in samonikla oblika slovenske kulturne tradicije sodi v današnjem slovenskem kvilturnem prostoru ob bok prav tako organskemu in živemu toku slovenske mo-derne marksistične miselnosti, ki se trenutno najjas-neje izraža v reviji Problemi, in ob bok tretjemu, naj-mlajšemu, prav tako organsko vzniklemu in živemu toku slovenske kulture, ki izhaja iz razkroja huma-nizma in ki se hoče izraziti v napovedani reviji Ka-talog in morda še kateri. In ne da bi se spuščal v po-drobnejši pretres historičnih izhodišč omenjenih to-kov, si upam zapisati, da so verjetno prav ti tokovi tisti, ki danes najbolj živo posegajo v »revialno situ-acijo na Slovenskem« in slovensko kulturo nasploh, ne glede na to, koliko je kateri od teh tokov že insti-tucionaliziran in drvižbeno priznan.
Primer Braca Rotarja in Francija Zagoričnika, ki sta Ua zaradi sodelovanja v Mostu izključena iz urecuuštva Problemov, vnaša v slovensko revialno situc.cijo motive, ki si jih v današnjem kulturnem položaju ne morem razložiti drugače kot z nespo-razumom. Vsi omenjeni slovenski kulturni tokovi so med seboj zdiferencirani predvsem po svojih histo-ričnih izhodiščih in hočejo biti vsak v sebi čimbolj zaokrožen svet, vendar imajo pri tem prav do litera-ture najmanj zdiferencirana in nasprotujoča si sta-lišča. To mi dovoljuje sklep, da so vsi slovenski kul-turni tokovi iz različnih historiičnih izhodišč name-njeni k istemu cilju in da je ta mjihov cilj pač litera-tura kot dialog različnih historiičnih izhodišč. če se je pri tem zgodilo, da je literatura postala tak aU
drugačen argument, potem to v prvi vrsti pomeni, da se je eno izmed historičnih izhodišč sprlo samo s seboj, v drugi vrsti pa to, da je bilo v tem primeru eno izmed historičnih izhodišč predpostavljeno skup-nemu cilju — literaturi. Pri tem pa moram poudariti, da se mi različnost historičnib. izhodišč zdi naravna in nujna, kakor se mi zdi naravno tudi to, da lahko razlike y izhodiščih presega samo literatura, ki obsta-ja po dialogu in zanj. Vendar moram k temu kar ta-koj dodati še bistveno pripombo. Ce imam različnost historičnih izhodišč za nujno in celo za predpogoj vsake žive kulture, s tem seveda ne mislim, da bi se smela ta različnost izkazovati v kakršnikoli od oblik, ki skušajo različnost mišljenj povzeti v monolog. Na-sprotno, mislim, da je generacijska vloga vseh današ-njiih sloveoiiSkih kulturnih delavcev prav ta, da poskušajo uresničiti pluralizem historičnih izhodišč, tudi tistih, ki danes še nimajo možnosti polnega raz-voja — pluralizem historičnih izhodišč, ki se bo v bj         dialogu izpopolnjeval in presegal.
a
Uredništvo Tribune je prosilo za odgovor Vladšmirja Kavčiča (glav. ured. Problemov), Lada Kralja (urednik Problemov), Milarsa '¦¦•itarja (odg. nred. Pro-blemov). Braca Rotarja, Janeza Rotarja (urednik Dialogov), Marjana Rožanca i u;:t-;il:i:k Mo-sta) in Francija Zagoričnika.
Pravica do dela v
Studentskem servisu - tokrat druga^e
Tovarišica Breda Hribajr, študentka FNT, je v 10. številki Tribttne objavila skrajno žaljiv in ten-denciozen članek, ki žali študentski servis kot celoto in še posebej tovariša Jaroslava Mihelača. Na take žaljive in osebne članke študentski servis ne bo od-govarjal niti ne bo začenjal polemike na tak žaljiiv način.
Po podrobni obiravnavi članka na sestanku sve-ta servisa, ki je najvdšji samoupravni organ študenit-sfcega servisa, pa je bil sprejet sfclep, naj svet servisa vendarle objavi članek, ki naj pojasni celotno situ-acijo.
študentski servis je v času pred novoletniini prazaniki organizirajl prodajo novolebnih voščilnic ia raznih drugih drobnih izdelkov študentov na trinaj-stih prodaijnih mestih. Kot prodajalce je servis iz-bral m©d zainteresiranimi študmfci za vsako pro dajno mesto po dva prodajalca. Na skupnem sestap-ku viseh prodajalcev je bilo naročeno — vsem in v&atkemu posebej — da mora delo na prodajneim. mesbu opravljati osebno, vestno in toono po naivodiliih servisa. Predvidevali smo namreč, da se lahfeo zgodi mnogo nepravilTiosti, ki bi povziročile negodovanje javnositi in osebno okoriščanje. Naša predvidevanja so se kaj kmalu uresničila, kajti nekateri štiidentje so cene posameznih iadelikov, ki jih je določii ser-vis, neupravičeino dvigovali in prodajali po višjih ce-nah, denar pa vtaknili v žep. Bili so tudi primevi, da so se na naših pradajimh mestih pojaivili artikli, ki jdh ni dai v prodajo štud0n.tslki servis. Thidi s pro-dajo teh artiMov so se posamezniki neupravičeno okorišcali. Kljub temu, da smo zavzeli odločno stali-šče, da kioit diružbeoopolitičnia organizacija ne bomo pTOdajali božičnih voščillnic, ker se prodaja le-teh nikaikor ne ujeiina z našiim statusom, kakor tudi ne z našo ideoloigijo, pa so se te voščilnice pajavile na naših prodajniih mestih.
študentslki servis je predvideval te možnosti in je zato uvedel najstrožjo kontrolo na vseh prodajnili mestih, tafeo da smo tudi po trikrat dn0vno konitrp-liirali posiaimezaa prodajna mssta. V vsoh priimerih — recimo, kadar simo zalotili študenta-prodajalca, da je poviševal cene ali pa prodajal tuje izdelfee, smo mu jih odvzeili, več prodajalcev pa simo zamenjali a drugimi.
Na prodajnem mestu na Gospodarskem razstavl-šuč sta prevzeli prodajo novoletniih voščilnic Breda Hribar in nijena sostra. Obe sta biii opozorjeoii, da ne sme bitl na tam prodajnem mestu nikogar dru-gega razen njiju. čez nekaj dni je lcointroila našla na prodajnem mestai na GR nekega popolnoma tujega člcveka. Ob tej priliki sta bili obe &tudentki pomov-no opioBoirjeni, da naj tega ne storita več; v naspTotr nem primeru da bosta zamenjani. Dva dnl po tem je kontrola piono-vno našla na prodajnem mestu tu-jega človeika. O tem je bil obveščen upravnik servisa, ki je po posivetoivainju s sodelavci odločil, da bosta prodajalki zamenjaaii. Tatoo je bila še isti dan nareja-na zamem.java in izavršona primopiredaja blaga.
Svet servisa se popolnoma strlnia z odločitvijo vodstva servisa to s takim rigoroznim načinom po slo-vanja, kajti !e bafco je inogoče oidrpraviti vse ne-pravilnosti, ki so se in bi se §e laMco pojavile.
gtudentski servis
jo načelno in političmo vsebino, čeprav je neposredni povod za zaostritev tega vpra-šanja v bistvu le materialne narave. Gre preprosto za to, da stroškov družbene re-žije in ekonomskih, socialnih ter drugih posebnosti posameznih republik ni mogo-če utesnitd v enotne jugoslovanske šablone in merila in iz le-teh izračunane kvanti-tativne odnose. Na to, v bistvu material-no vprašanje, pa se nujno navezujejo tu-di načelna vprašanja o vlogi federacije in republik, vlogi samoupravljanja in držav-ne organizacije in drugo. Mislim, da ni-kakor ne smemo enostransko oceniti sa-mo argumentov, ki jih ima večina ali sploh vse socialistične republike v zahtevi po delimitiranju, in hkrati ne upošteva-ti tudi zelo resnih argumentov zvezne ad-ministracije in na koncu tudi same zvez-ne skupščine, ki je razpravljala o tem vprašanju in sprejela ustrezno resolu-cijo.
Treba je upoštevati, da se nekatera ma-kroekonomska vprašanja nekoliko druga-če manifestirajo, kadar se obravnavajo na zveznem nivoju, kakor pa, kadar se obramavajo na nivaju repuiblike, občine ali celo na nivoju podjetja. Tu gre za pe-strost, mnogostranskost konceptov in ocen in iz njih izhajajoče aktivnosti odgovor-nih dejavnikov. Zato argumentov zveze v tem sporu ni mogoče a priori zavrniti, ker bi to pomenilo neobjektivnost. To vse pa seveda ne pomeni, da morajo biti argu-mentd zvezne administracije z zahtevo po limitiranju pomembnejši od tistih zelo na-čelnih in hkrati praktičnih argumentov, ki so jih republike postavile proti takemu stališču.
Moram reči, da najbrž ne gre več za neko potrebo posebnega prepričevanja fe-deracije o naši iskreni volji po ohranitvi enotnosti, ker je navsezadnje že resoluci-ja zvezne skupščine o tem vprašanju for-mulirana tako, da moralno obvezuje soci-alistične republike in vse odgovorne de-javnike v JugosJaviji, da se držijo duha te resolucije, da pa z vso odgovornost-jo in samostojno urejajo stvari tako, kot jim to narekujejo njihove ootrebe in ma-terialne možnosti. Mislim i a, da se s tem vprašanjem odpirajo nekatera druga po-membna vprašanja ekonomsko-družbenega sistema, ki terjajo poglobljeno obravnavo in iskanje optimalnih rešitev za takšno delitev dohodka in družbeno reguliranje najpomembnejših družbeno-ekonomskih vprašanj v okviru enotnega jugoslovanske-ga prostora, kakršno naj bi v celoti ustre-zalo federativni in samoupravni ureditvi in hkrati optimalno pospeševalo družbeni in ekonamski razvoj celotne jugoslovan-ske skupnosti.
O tem, kakšne konfliktne situacije se lahko ob istem vprašanju limitiranja do hodkov pojavijo znotraj naše republike, bi mogel reči samo to, da so ti konflikti bili že doslej vedno prisotni, da so naravno nujni in da se bodo v nekoliko drugačnih dimenzijah kot v federaciji začeli tudi na področju republike. Gre v bistvu za kon-flikt med potrebami in obveznostmi samo-upravno organizirane družbe na nivoju republike in na nivoju občine — še več; tudi na nivoju krajevne skup-nosti. In drug konflikt: med gospo-darsko in negosipodarsko sfero. V pr-vem primeru je zdaj republika poklicana, da v bistvu ista načela, ki jih je postavila za delimitiranje zvezndh stopenj, uveljav-. lja sedaj sama v razmerju do občin; in drugo — čeprav gre za globljo integracijo med gospodarsko in negospodarsko sfero v sodobno organizirani družbi, se nikakor ne moremo izogniti konfliktom med obe-ma, kadar gre za konkretno delitev dobod-ka oziroma za določanje obsega stroškov družbene režije.
čeprav vlada danes v Sloveniji precejš-nja politična enotnost vseh družbeno-eko-nomskih področij v pogledu delimitira-nja stopenj na nivoju krediracije in sa-mostojnega urej<anja družbeno-ekonom-skih vprašanj na ravni republike, pa se vendarle že zdaj kažejo različni interesi in s tem tudi različna izhodišča, kadar gre za rešovanje praktičnih materialnih odno-sov znotraj reput>like in občin. To terja po eni strani skrajno odgovorno ravnanje od-govomih republiških in občinskih dejav-nikov, kadar gre za odrejanje konkretne materialne obveznosti gospodarstva do družbe, in zelo mnogo objektivne in pre-pričljive argumentacije, da bi bili vsi ukrepi družbenopolitičnih skupnosti s stra-ni gospodarstva in njegovih samouprav-nih organov sprejeti kot optimalne rešit-ve. Tako zdaj, ko stojimo na pragu kon-kretnih odločitev za leto 1968, tako tudi v oelotnem nadaljnjem gospodarskem raz-voju naše republike.
Če povzamem: ne predvidevam torej, da more priti pri tem do nekaterih tež-jih. konfliktov ald političnih dilem, mora-mo pa realno računati z vsemi tistimi praktičnimi nasprotji, predvsem material-ne narave, ki se nenehno porajajo, ne gle-de na to, ali se neka vprašanja pojavljajo na nivoju federacije, republike ali občine ali celo znotraj same delovne organizacije.
POSLMC
GOSPODARSKEGA ZBORA
SKVPŠČINE SERJ
MILAN KOŽUH
Zastavljeni niz vprašanj za razjasnitev v temu sklopu osrednjega, po majem mnenju preveč zaostrenega problema, je predvsem v izpolnitvi zahteve republike za tako stopnjo samostojnosti, ki ji gre po naših davno osvojenih načelih, kar bd pomenilo, da bi dosegli tisto stopnjo v organizaciji federacije, ki bi docela izbri-sala moč državne centralizirane admini-stracije.
Proces decentralizacije, za katero se za-vzemamo vsi, bi moral biti hitrejši, ne samo v odnosu zveze do posameznih re-publik, ampak tudi na drugih relacijah. Po moji oceni je počasen in ga skoraj ni opaziti ali pa celo lahko trdimo, da ni ja-sne orientacije, kdaj in do katere mere naj bi bila izvršena decentralizacija tistih pristojnosti, ki jih terja in upravičeno pri-čakuje republika, občinske skupščine in drugi.
Menim, da je bisfcveno za iskanje odgo-vora, da najprej osvetlimo, kako smo ob-ravnavali in sprejeli zakon o zveznem pro-računu za leto 1968, ki po svoji vsebini ne predstavlja nobenih vidnih ukrepov v smeri prenosa na republike in dosega po svoji končni vsoti drugačno višino sred-stev, kot to dovoljuje razvoj in gibanje gospodarstva, kar pa bi morali upoštevati vsi koristniki proračuna. Ustavno določi-lo določa, da ima pravico dati svoje mne-
nje o proračunu tudd gospodarski zbor. Potek obravnave dne 18. decetnbra je bil povsem nasproten, saj je bil prvi disku-tant, ki je hotel skladno s pravico formi-ranja mnenja razpravljati o višini pro-računa, ne pa o posameznih poglavjih, opozorjen, da poslanci gospodar&kega zbo-ra lahko dajo le mnenje. Toda kako si formirati mnenje, če se o zadevi ne raz-pravlja? To vprašanje sem nakazal zato, ker sem prepričan, da se v strukturi in višini proračuna začenjajo težave, ki se odražajo v bremenih in razporeditvi na prizadetem področju.
Obravnava resolucije o temeljih gospo-darske politike v letu 1968 je bila zelo ob-širna, najprej v odborih in pa tudi v zbo-ru samem. Iz gradiva sej odborov, poseb-no pa odbora, v katerem delujem, je raz-vidno, kako velik prispevek je bil dan gra-divu k posameznim poglavjem resolucije, pa čeprav je vrsta (po mnenju poslancev koristnih) predlogov vendarle izostala. Stopnji prispevka za proračun republik in občinskih skupščin niti ni bila posveče-na posebna pozornost, ker smo bili po predstavniku zveznega izvršnega sveta ob-veščeni o političnem sporazumu za višino te stopnje. Menili smo, da v bistvu spre-jem stališča, zapisanega v resolucije, po-meni delimitiranje zaradi tega, ker je to zapisano v resolucije in ni bil sprejet po-seben zakonski predpis. Menim, da je za-hteva Slovenije za lastna merila upravi-čena in da bodo pravilni ukrepi, ki bodo sledili na osnovi njene pravice, določili tako vašino stopnje, ki bo ustrežala rešit-
vi nerešenih vpraSanJ y Sloveniji. Ne mo-rem pa mimo dejstva, da — če je sloven-sko gospodarstvo, kot se trdi, res enotno v vprašanju višine obremenitve in se za-veda obveznosti do vseh področij, ki so neposredno ali posredno povezana z go-spodarstvom — zakaj se potem dosedanji poizkusi prostovoljne vpeljave pirispevka na osnovi dogovorov niso obnesli, in zakaj dogovori, za katere ni bilo in ni pre-prek, ne morejo nadomestiti obveze. Po-slanci zveznega gospodarskega zbora smo bili v zadnjem času deležni različnih očit-kov. Upravičeno vprašujem, zakaj samo del poslancev, in to tisti del, s katerim se ni nikoli noben predstavnik razgovar-jal o stališču Slovenije do resolucije in ki so tudi pozneje kot drugi zavzeli do-končna stališča do resolucije.
Pri prispevni stopnji pa ni pomembno samo vprašanje višine in zmogljivosti go-spodarstva v letu 1968, saj mislim, da bo prispevna stopnja, ki bo določena v Slo-veniji, verjetno znosna za večji del go-spodarstva, posebiK), če bo s tem zares re-šeno vprašanje, ki se postavlja v ospred-je — to je ureditev pokojnin, šolstva in zdravstvenega zavarovanja. Mislim, da le ni povsem točno, da je republika v ofcviru sredstev, s katerimi je dosedaj razpola-gala, dosegla takšno raven raoionalnosti, da nikakor ni mogla vsaj nekoliko boljše reševati teh vprašanj. Moramo pričakova-ti, da bomo v letu 1969 in naprej v ena-kem položaju do prispevne sbopnje, če ne bo naraščala proizvodnja, ker je to odlo-čilno vprašanje, in to v taki meri, da bi letos dotočena prispevna stopnja lahko ostala ista oziroma se celo nižala. Le ob bitri rasti proizvodnje in njenem uspeš-nem plasdranju (kar je edino lahko izvor novih dodatnih sredstev) se bodo lahko reševali problemi, ki obstajajo na raznih področjih, za katere skrbi republika in jih tudi želi in mora reševati.
Ce bi hotel odgovoriti na to, ali je obravnavano vprašanje tisto, na katerem se naj lomi meja področja pristojnosti federacije in republike, menan, da bi le morali priti do stanja, ko bo vsak držav-ljan poznal obveznost posameznih repub-lik v absolutnem znesku, katerega naj bi republike plačevaie za potrebe zveze, za ostalo pa naj bi republike v okviru svo-jih načrtov in gospodarske moči povsem samostojno odločale, vendar pa še vedno v sporazumevanju z drugimi republikami.
Prepričan sem, da ni resnega konflik-ta med gospodarskim in negospodarskim področjem v Sloveniji, ampak da je treba vedno za višino in sposobnost izločanja sredstev najti pravilno mero. Protesta go-spodarstva proti odlivu sredstev po raz-ličnih kanalih, ki v bistvu pomenijo kre-pitev centralizacije sredstev zveze, se ne jemljejo v obzir, če pa se, se ne ukrepa.
Nisem prepričan, da je borba Slovemije za njeno stališče zaostrila odnose zveze do republike, ampak narobe, da bo vpraša-nje glede limit eno izmed tistih, ki bo pri-spevalo k krepifcvi republiških samostoj-nosti, čeprav mislim, da so proračun, po-litika davka na promet, carinska in izvoz-na politika, mnogo bolj pomembna vpra-šanja, ki bi morala prevladati tudi v prejš-njih razpravah o posledicali stopnje, pripo ročene v resolucije.
POSLANEC ZMNEGA ZBORA SKUPŠČINE SERJ
TINE REMŠKAR
Zadnje razprave o delimitiranju stop-nje prispevka iz osebnih dohodkov na ni-voju federacije so zbudile velik interes med našimi ljudmi. Tak interes nedvom-no dokazuje, da se naši ljudje mnogo bolj kot prej zanimajo za vprašanja, ki so živ-ljenjskega pomena za naš razvoj. In to vprašanje je nedvomno takega pomena, da zasluži tako pozornost. Seveda je to le eden od problemov, do katerega resoluci-ja o temeljih ekonomske politike v letu 1968 zavzema svoje stališče in nakazuje smer razvoja Problemi, ki jih vsebuje re-solucija in ki nam jih prinaša tretje leto izvajanja reforme (in ki jih ni malo), pa zaslužijo verjetno vsaj tak, če ne večji In-teres in odločnost za njihovo reševanje, kot sedaj dobro znano limito. Razpra-va o limiti tudi ne pomeni samo več ali
manj denarja. Gre za reševanje nekaterih principialnih vprašanj odnosa med fede-racijo in republiko. Tudi ne gre dobesed-no za konflikt med gospodarstvom in ne-gospodarstvom, kot nekateri mislijo. Gre bolj na konflikte med nazori, pogledi na družbene procese, kako reševati proble-me v reformnih pogojih, kakšna naj bo naša samoupravna družba itd. Seveda ne gre samo za odpor birokratsko-centrali-stičnih teženj na nivoju federacije. Taka nerazumevanja najdemo tudi pri nas do-ma, tako na republiški ravni kot v ob-činah in podjetjih.
V zadnjih razpravah vidim predvsem večjo odločnost za izvedbo politično že večkrat dogovorjenega stališča za večje uveljavljanje republik. Za hitrejši proces osvobajanja federacije odločanja o vseh tistih zadevaii, ki ne spadajo in niso več nujne, da ona o njih odloča. Razprave o limiti tako v zveznem izvršnem svetu, skupščinskiii odbarih, »izpopalnjevanje« be-sedila resolucije in njeno končno besedi-lo, različna razlaganja tega dela resoluci-je, nam nazorno dokazujejo, da ta proces ne bo šel sam od sebe in da ne bo lahek, da bodo potrebne še odločne borbe z re-snimi birokratsko-centralističnimi nosilci. Da se dolgoletna praksa in stališča ne da-
jo odpraviti čez noč. Zato v tesrn ne vidim konflikta med gospodarstvom in negospo-darstvom. Če bi odločali resnični interesi gospodarstva, potem bi te probleme laihko rešili. Ne moremo pa mimo njegovih in-teresov. če poslušam argumente naše-ga gospodarstva, gre za zahteve, da se mu ne predpisujejo nove dajatve. Seveda ne gre samo za dajatve iz osebnch dohodkov, gre za vse vrste dajatev in ki jih ni n-iti malo.
Mislim, da moramo tudi na položaj go-spodarstva gledati realno, in tudi njegove težnje in zahteve hitreje reševati. Hitrejši razvoj gospodarstva je osnovni ključ re-ševanja naših probletnov. če pravim, da ne vidim »konflikta«, pravim to zato, ker »li-mita« v odnosu na gospodanstvo vodno oibstaja. Gre za to, da se odnosi z gospo-darstvom rešujejo na nivoju republike in ne na nivoju federacije, kot se je to do se-daj. Imam občutek, da so mnogi razprave o limitd razumeli tako, kot da bo sedaj dovolj denarja, da se rešijo vse potrebe in zadovolje mnoge želje na negospodar-skem področju. Kdor je tako mislil, bo po mojem mišljenju kmalu ugotovil, da to ni tako. Pii vsem tem ne bi smeli prezTetd upravičen^a očitka gospodarstva, da re-forma na tako imenovanem negospodar-skem področju še ni začela delovati in da je dosedaj v tej smeri malo napravljenega.
Slovenija irna nedvomno vrsto proble-mov, ki so zelo pereči in k rešitvičo le-teh se ne da odlašati. In svoje probleme ima vsekakor vsaka republika. Vsi ti specifični in tako različni problemi se ne dajo več re-ševati z enotnimi ključi.
Za katere probleme gre pri nas v Slo-veniji, je bilo zadnje čase javnosti dovolj povedano.
Seveda ne gre samo za obveznosti re-publike. Ne smemo mimo tega, d imajo tudi občine vrsto resnih problemov, ki jim jih nalagajo zakoni in ustava. Zato tudi delitev med republiko in občinami najbrž ne bo šla brez »konfliktov«. Verjet-no vseh teh problemov tudi s predvideno stopnjo 27,5 ne bomo mogli rešiti ne v enem letu ne v dveh letih. To so proble-mi, ki zahtevajo intenzivno reševanje, ker so se nabrali v vsem povojnem obdobju, ki pa jih šele izvajanje gospodarske in družbene reforme kaže v vsej ostrini in resničnosti.
Beli labod
»kako lep sin«
s čipkami in kamilicami
Gospod ne drži več gospe Gospa ima roke v žepu Gospod ima roke v žepu
Pegam dvigne svojo palico kaže galop Lambergar kredo
Lambergar
gre pijan z gostilne
Pegam
ga podpira
Pegam
ga ima pod kapo
Lambergar je brez glave
Lambergar udari Pegama Pegam pade in pobere kapo
Lambergar nima kape
Pegara in Lambergar sta homoseksualca s posebno pripravo za odstranjevanje
jabolčnega stržema se kažeta okrog
skozi preluknjano jabolko sije podnevi sonce zvečer luna
šesti činitelj je črta
Pazduha je zoprno mesto Kadar pa vanj pride perunika
«                         (vsako leto enkrat)
takrat Lambergar osedla sedlo
Pegam seje volčji bob Anno domini MDCCCLX
Na svetovni razstavi v Montrealu cveti krompir
Lambergar ziblje les
Pegam vzame sekiro
in jo seseka na tisoč sekiric
Volčji bob
pase ovčice
v
visoki
travi
se dotikajo knofki
(sic transit gloria mundi)
Pegam zapre knjigo Lambergar jo odpre
Substitutu pripade decliščina
Ogaben stol Ludvika XV
Pegam rajši stoji Lambergar se vsede mimo
Na zidu piše z veliki črkami Pijte mojga brata konja
poezija i. g. plamen risba marko pogačnik
DIMITRIJ RUPEL
Zdi se mu, da se je dr. Velimir zagledal vanj spod svojih košatih primorskih obrvi. Glava mu omahuje pod navajeno gladino. — Zdaj se nekoliko zravna. To govorjenje mu preseda, nekam ovija se rau okrog vratu kot penasta guma, težko sedi, tobak ga duši, in zdaj še dr. Velimir. Predsednik sodišča go-vori v večnih stavkih. Melodije sploh ni, je samo neprekinjeno godrnjanje.
— mladostni prestopnik se znaša v kon-fliktu z generacijo postopno ga nadomešča-jo drugačne funkcije predvsem v zgodnji do-bi nekateri potencialni prestopniki v zvezi s trditvijo ki jo je postavil predgovornik čemu višji dohodek to je vendar moralni problem brez vednosti pristojnih organov in organiza-cij ki so zadolžene za oblikovanje pozitivnih načel kodeks pozornost s strani političnih fo-rumov katerega od normativov ki so v nepo-srednem kontaktu z delom ko se konča tako imenovana pripravna doba brez ozira na ne-katere težave ki jih povzroča dejstva ki ne presenečajo saj so nikakor brez vednosti sta-rejših članov kolegija naravnost sprašujemo javnost koder se nanaša na neposredno akcijo to je izredno zapleteno vprašanje ki ga kaže obravnavati v zvezi z vrsto nima smisla pri-čakovati preveč in vendar karakteristike do-bljene po zaradi ne kvalifikacijsko metodično sporadično sodobno samoupravno in že sto-procentni uspeh!
Vsi so presedli in Bernard se je nenadoma izmaknil omotici. Nato se je v trenutku, ko tega niti sam ni pričakoval, sprožil, skočil s sedeža, pobral aktovko in baretko. — Na po-
roko grem, je rekel osuplemu predsedniku, vrnil posmehljiv pogled in se pobral iz dvo-rane.
Izza kope belega snega je molel rdeč MG. Sonce je bilo čisto pri vrhu. Po tleh se je to-pilo in znanci so ga srečni pozdravljali z vi-soko dvignjenimi rokami in z dobrosrčnimi nasmehi. — Vi ste v rokah potepuha, gospo-dična, ne verjamem vam, bogvekaj hrani uso-da!
Dospel je. že pri vhodu si je šezul čevlje in jih mehko postavil na predpražnik poleg kostanjeve omarice za obutev. Pogledal se je v ogledalo in ugotovil manjše napake pod levim očesom. Potem si je slekel plašč, nato je plaho sledil Malči, ki ga je vodila skoz dolgo predsobo. Stanovanje ga je navdajalo
—  Prva priča?
—  Prva priča!
z nekim posebnim občutkom, ki je vmes med lepoto in okornostjo.
Moj  bog, tu vsak dan loščijo parket!
—  Ste že zajtrkovali?
—  A? Ja, ja, hvala.
Tisti, ki pomiva okna, se zmuči, saj to je prava zimska vrfenarija, prav
— Pa tako mlad je!
—  Mlad.
—  Saj ne bi bilo treba, kaj?
Nekdo je vključil radio ali gramofon. Igra zelo naglas in melodije ne pozna, zelo nena-vadna je, kot bi se gramofon vrtel v narobno smer.
—  Lahko dobite kuhano vino!
—  Ne, hvala, ne, hvala!
Ljubezen mine, to je nekaj dni, nežnost in podobne stvari, poletje mine, in tvoje oči se pozabijo, ali se spominjaš tistih dni, ko se ni-sva mogla vzdržati sreče, ni prihodnosti,
—  Prosim?
—  Nič, nič, saj lahko počakam kar tukaj.
—  O ne, kar noter, gospod Bernard, kar no-ter, saj je že pospravljeno. Milanu se je nekaj pokvaril avtomobil, vplinjač ali kaj, pa je re-kel, da mu boste prav gotovo pomagali...
—  No potem pa kar grem dol, ali je v ga-raži?
—  V garaži? Strahovito se je začudila. Prav udarilo jo je. — Gospod, saj Milan še ne sta-nuje pri nas!
—  Aha. Kje je potem. Skomignila je.
—  Telefoniral je nekaj. Govoril je z gospo-dom. Ali mislite, da mi gospod kdaj kaj pove?
—  Ne, seveda ...
—  Ampak če ste...
—  Ne!
—  Lačni...
(Pozirate lakoto, dolgočasnež!)
— Prosim?
—  Oooo, Bernard, Tatjana je krasna, pridi-te jo pogledat.
Mati je še mlada, kljub predpasniku in oča-lom, nekaj so morali pomerjati, na prstu ima naprstnik in čez ramo obešen meter. Napravi kretnjo, kot bi bila paž v gledališču, nekoliko upogne kolena, pokaže v sosedno sobo, nasmeh je nepremičen, meter nekoliko zaplahuta in se ustavi nekoliko bolj na levi, lasje so polni nitk, krilo odkrije še vedno prožno kožo, stegno, gleženj je prijetno koščen.
Ali vejo starši? Takole odhajaš za cele te-dne. Mislijo, da greš k sorodnikom? Meni te zaupajo blazno. Hodiva na trg kupovat kislo repo? Kdo je bil prvi? Prvak v smučanju? Zasneženi celih šest dni. Le kaj si kuhala?
—  Tatjana!
—  Bernard. Joka, potem je le res. Milan je nekaj pravil. ženske pred poroko imajo nekaj posebnega, čisto v belem je. — Milanu se je nekaj   pokvaril  avtomobil,  nekaj   v  vplinjaču ali kaj. — Mi je že povedala Malči.
—  Zvoni!
—  Mogoče je Milan!
—  Bernard, hočeš priti čisto blizu, k meni, da ti nekaj povem na uho, čisto skrivoma?
(Sploh ni res, kar pravijo, da se morava poročiti.)
—  Aha.
—  Sablja stara, priča moja, prva priča moja, moja  prva  priča,  prvič  priča,  priča  prvemu, prvemu priča, pričakujemo priče pričajo pred predsednikom prič prvič pred predsednikom? Predsednik  sodišča? Ta je osel. Danes je go-voril ure in ure ...
—  Si že, mami?
—  Ljubica, potrpi, samo še tole gubo zrav-nam. •.  saj   lahko  Malči, kajne Milan, si kaj lačen, boš brenovko? Prosim? Prosim?
Pot po snegu in strah pred letečimi krožni-ki. To ni šala, če si sam in je blazno pozno, pa se vračaš, pozno se vračaš, melješ to o letečih krožnikih, kako so se vrgli nate, ne-nadoma z neba ...
Cele tedne je bila z njim, nemogoče, da ne bi kaj bilo, kakor vemo, Milan ne pazi... mogoče pa . ..
—   Sablja  stara,  popraviti  mi  moraš  vpli-njae, nekaj kašlja, že od včeraj, nenadoma se mi zazdi, veš, pred pošto se ustavim...
—   Zdravo, očka, ah, to obleko si skrival? Oče prisije, pozdravi...
—  Pozdravljena fanta, kateri je zdaj ženin?
—  Hahaha, vsi se smejejo.
—  Mogoče pa... kako so me gledali danes zjutraj,  ko  sem  bil na  sodišču v tej  obleki, najbolj pa me je gledal dr. Velimir.
—   Dr.  Velimir,  tega pa poznam, je  rekel oče  in  si  pogladil  sive  lase,  srebrne zalisce, temnorjava kravata k svetlorjavi barvi obraza, zelo se je popravil od bolezni, brezhibna oble^ ka, celo nek drag kamen v kravati, ko skrči komolec, se napravi komaj  opazna guba, ki
dela   silo   gladkoisti   oblačila,   se   seveda   ne mečka...
—  Zmenjeni smo ob pol dvanajstih. Kaj je narobe s tvojim avtom?
—  Nekaj v vplinjaču, ne vem, kaj, Bernard pravi, da bo popravil.
—  Kaj  boš res? Se spoznaš tudi na takšne stvari, upam, da boš kljub temu, da ti jo je pred nosom odvzel najboljši prijatelj, še kdaj prihajal sem... oče je zelo zadovoljen z Ber-nardom...
—  Najboljši prijatelj? Boljšega nimam, čast-na beseda, kajne, Bernard?
Malči se suka v ozadju, zdaj njeno ozadje, zdaj ruta, vedno kaj njenega posije odkod. Kot kakšna zamorklja. Samo še čokoladna barva ji manjka. To je že nekoč...
—  Bernard, hočeš priti malo sem ... ko pri-demo   tja,   moraš  stopiti  k  matičarju,  povej mu, da nima smisla ...
—  Zdaj grem s tabo, da pogledam, kaj je z avtomobilom.
—  Zdi se mi, da bi rajši imeli tebe za zeta namesto mene ...
—  Hahaha ...
—  Veš, tisti vijak je po mojem preveč... tisti pod zračnim  filtrom ... preveč  privit...
Te stopnice, kolikokrat sem prehodil te stopnice, Bernard. Bernard sem, Bernard tja ... koga bi dobili za pričo namesto njega, to je videti kot neokusna šala, sicer se pa Tatjana sploh ne sekira...
Ostani z menoj na telesu, v naročju, zadi-hana, potna, ostani na toplem, vvarstvu noči, na srcu brez sramu ... skoraj gola, ostani tako, v mojem življenju ...
—   Stopi malo proč, ali kaj slišiš? Mislim, saj sploh ne delajo vsi cilindri. Po mojem je nekaj narobe s svečo. Izklopi. Odpri pokrov. Ali imaš kakšno krpo, ali si že kdaj prej odprl ta pokrov?
Meni je vseeno, kar se tiče Tatjane, jaz sem ti povedal, kaj je bilo, njeni starši pa še vedno mislijo ... sicer pa mi je vseeno ...
Molči. saj nima smisla, ali se boš peljal z njimi ali z mano? Rajši bi se s tabo, samo če bo prostor, moji starši bojo čakali na ma-gistratu. Vsi bomo jokali, boš videl, še malo pritisni plin! Zapri zrak. Mislim, da boš mo-ral k mehaniku ... čakaj, čakaj! Ce se ne mo-tim .. tu je razpoka... v glavi je razpoka, tule prebija, vidiš?
—   Zadnjič  sem  bil  v Zagrebu, menda  so imeli neko tekmo, blazen promet, pa čisto na sredi Ilice   ..
—  Halo, Milan, gremo ... Saj je še pol ure. Samo po novo glavo greva.
—   Glavo?  Smeh.  — Takoj  bova nazaj.  — Prav Prav. Prav. Vse je prav.
Tatjana koraka, kot bi šla po taktu, sošol-ke ji mečejo riž, otepa se ga, ljudje vzklikajo, glej, glej, kdo se še poroči, si jo videl? Avto-mobil se ustavi, izstopijo, nekdo priteče po stopnicah in zmerja onega skoz zaprto šipo, Tatjana gre, kot bi ne vedela, kako naj hodi, popolnoma zoprn nasmeh... nato se scena umiri, temačnost stppnišča, težke zavese in za-dušljiva toplota, samo majhen človek za lino in tišina, od nekod šepetanje ...
Gibki zrak, tekoče obnašanje sobotnega zgodnjega popoldneva, ljudje kupujejo darila, vse polno nekih posebnih lesenih predmetov je videti po ulici, kot bi pripravljali ogromen oder, nek miličnik zaupno razlaga nekemu de-lavcu v modrem kombinezonu, kaže mu v levo smer, nato v desno, nato navzgor. Morda zgra-dijo pristajalno stezo za leteče krožnike? Ber-nard gre navzdol proti glavnemu trgu in niko-gar noče srečati. Zdi se mu nekako smešno, da so ga povabili... Nato si ogleduje knjižno izložbo, naslovi se mu zdijo obupno nezani-mivi, polni nerazumljivih besed, sestavljeni iz nedomačih črk...
—  Upam, da ti ne boš doživel vsega tega, kar je tako zavoženo, blazno dosti neverjetnih stvari se doživi, ti imaš iluzije, mnogo iluzij, kar se zelo razbije, boš že videl, upam sicer, da ne tako besno odvratno kot pri meni...
Cesta se dostikrat napolni z nerazumljivo močnim ropotom, potem se prikaže avtomobil, popolnoma osamljen, in ljudje gledajo skoz okna. Nekdo pomiva šipo na notranji strani izložbe, od časa do časa dahne na steklo, da se orosi, pri njegovih nogah gori infra peč, da sproti ne zmrzne. Neka reklama za emajl visi samo na eni vrvici in je bedna. Trg se vedno bolj izteka in Bernard je pritisnjen ob dejstvo dolge vrste sodobnih hiš. Tam, si kaže, tam se neha. Potem stopi v govorilnico in jo pri-kliče.
—  Zdaj pridem k tebi, potem greva nekam. Nekam,
— Dobro.
—  Slabe volje sem, zakaj rečeš samo dobro? —• Ne vem, kar tako.
—   če   sem   slabe   volje,   potem   ni  dovolj samo »dobro«.
—  Zelo dobro?
—  Bolje.
—  Odlično.
—   že  bolje. Torej pridem. Lahko pridem? Seveda lahko  ..
— Saj sem rekla dobro.
— Ne, rekla si, odlično.
— No, dobro. Odlično.
Bernard omahne iz govorilnice. Poskuša si popraviti šal in zapeti plašč. pa ne gre. Išče stopinje, da bi pokril čim večji del tal. Opreti se hoče, toda sneg je nekako v napoto. Snega je dosti, pravzaprav izredno mnogo za to me-sto. Nekoliko temneje postaja in Bernarda obi-de želja, da bi z golo roko podrsal po razdra-panih vzorcih na hišah, da bi izsul vse koše za odpadke, da bi zmedel kakšnega šoferja, sko-čil bi na cesto in oni ne bi mogel pravočasno zavreti, ker je led.
Ukvarja se z različnimi mislimi, neverjetne potankosti mu brodijo po glavi, v kakšno po-steljo bosta zlezla, ali ju bo zeblo, ali bo di-šala po kakšni posebni kremi, ali bo kaj glasov skoz okno medtem, ali se bo kaj ogla-šalo pod posteljo, ali bo škripal parket, ali bodo sosedje kaj slišali, kako bo potem prižgal cigareto...
Obstal je na robu pločnika in zelo malo bi bilo treba in bi se ravnotežje porušilo, roke je vleknil v kosmaste šive žepa, požvenketal je z drobižem, ki je bil ledeno mrzel. Opazil je kolesarko. Počasi je cvilila navzgor po ulici. Noge so ji delale kot parni stroj, brez človeške omahljivosti in nestalnosti, zelo enakomerno, skladno, navajeno, nekam tuje in hladno, luč je enakomerno gorela, čeprav je ponavadi tako, da poskakuje in siplje žarek enkrat dlje čisto pred kolo, kot bi polivala cesto z neenako-mernimi curki rumenordeče tekočine. ženska na kolesu je izredno gibčna in zelo mehanična. Bernard se zagleda v njeno luč. Cesta med njima postaja krajša. Bernard stopi bliže in prime kolesarko za rame in jo vrže raz bicikel.
Stepa ji sneg s plašča in se ji opravičuje:
—   Oprostite, nisem vedel, kaj delam, če sem vam   napravil   škodo...   ženska   je   odcvilila dalje.
Pogrelo ga je, to čuti v rokah, v konicah prstov, ki nenadoma oživijo kot četa palčkov. Edino v ušesih čuti konico strupa, nekaj sklad-no razbijajočega, kot bi imel tesne uhane ...
Zdi se mu, da vidi rdeč MG. Izza neke bele kope ga vidi. In dr. Velimir mu gre nasproti. Ne bo ga pozdravil, saj je najbrž že pozno. — Dober vLčer, pozdravi dr. Velimir. — Danes sem mislil na vas, pravi Bernard, najbrž sem imel y rokah tisto vašo nalogo, sijajno delo...
—   Nisem   vas  dobro   razumel   zjutraj,  mislil sem, da je vaša poroka. — Ne, ne, ne, ni bila
moja poroka, samo priča sem bil, moj prija-telj se je poročil.
—  Poznam, poznam, gotovo, spominjam se ... da, da, seveda, to ste bili vi, njegova hči in vi, videl sem vaju večkrat skupaj, mnogo ste mo-rali pretrpeti, ubožec .  . Dr. Velimirju se koža na   obrazu  sploh   ne   premakne,   sploh   se  ne giblje, popolnoma neprizadet je, vsaj nasmeh ali bežen namig, nekaj človeškega, dr. Velimir sarao strmi, to je njegov način ...
poročil hči to je način ko se koljejo možga-ni tisočkrat prekleta zveza prijateljstvo smešna burka koliko je pravzaprav ljudi ki jih poza-biš zamešaš nikdar več ali jih sploh kdaj imaš ali je vse le sprenevedanje in domišljanje veter je zbil dr. velimirju klobuk z glave in revež se opoteka zakaj se je morala poročiti to je vendar nemarnost sama moja kot bi stavil zanjo veliko vsoto in je ne bi hotel izgubiti kot da si je prisegel neke noči to žensko bom podtaknil svojemu najboljšemu prijatelju ko-liko sem prepotoval z njo koliko sva prespala skupaj kaj je to spati ali je to samo stopinja naprej od stiska roke in poljuba ali je vmes meja ali je mogoče iti preko tega kar naprej kje se le ustavi potem kje je konec skrivnosti in nedotakljivega ali gremo kar naprej do smrti potem iz spolnega užitka ubiješ nekoga in rečeš zakaj bi se ustavil tukaj saj grem lahko naprej vse meje so umetne brez pomena je izbirati kje se ustaviš in vendar tega ne bpm nikdar prebolel nikdar mogoče bom zlikal obraz resnična priča vsega točno vem kako zdajle delata y postelji točno vsako kretnjo poznam vse tiste poljube besede s katerimi se opravičuje da bo prihodnjič čisto drugače samo da do tam in nič več naprej pravi camus treba je biti odločen neizprosen do samega sebe to je samo udobje popuščanje lastnim željam vzgoja je učila drugačen rdeč mg in vse kar spada zraven ali to zdaj milanov mg jaz peš k ženski ki reče dobro kar pridi vesela je ali pa še to ne saj to je telovadba to spada k lažjemu učenju urediš si možgane potem je svet takoj bolj rožnat majhen avtobus in sneži in že spet greva nekam tja kjer ni nikogar kjer nihče ne ve kje v kraj proč od vseh dru-gih krajev tja kjer se ne dotikaš tal ampak lebdiš in te nosi luna in je toplo in te nihče ne pozna samo ljubeznivi so z vsem čajem in kruhom z maslom z medom
—   Lahko  noč,  pravi  dr.  Velimir,  —  zdaj grem.
Moram moram takoj k njej takoj čisto zra-ven k njej vanjo oklenem se je posesam za-grebem in padava
Luna je bila, Bernard nekoliko hrope, ker je pretekel pol poti, stopinje se sploh ne po znajo v snegu, ker ga je odpihnilo. Bernard drgeta.
obveznosti, ne pa usmerjenosti. Pravila so obvezna, vendar od primera do primera spremenljiva. Igra. V tradicionalnem jeziku bi se temu reklo igra. In ta izraz nam takoj asociira cel kompleks pejorativnih občutkov. Zato bi bilo zdaj treba začeti govoriti o temelju, pravilnih in obveznih pravilih igre.
Vprašanfe
Vprašanje:
Z izključitvijo Francija Zago-ričnika in Braca Rotarja iz ured-ništva Problemov zaradi sodelo-vanja v tržaški reviji Most je uredništvo Problemov nedvomno izkazalo določeno stopnjo med-revialne nestrpnosti. Vprašuje-mo, kakšne so po vašem mnenju dimenzije te in takšne nestrp-nosti s posebnim ozirom na dej-stvo, da je šlo v obeh inkrimini-ranih primerih za leposlovne ob-jave.
Vprašanje je moraiizatorsko, kakršno je tudi de-janje Problemov, ki ga vprašuje zadeva, čiste mora-listične narave. In če sem se problema lotil tako, potem tudi sam nisem v celoti odrešen tega bremena. Lahko pa poskusim dešifrirati kontekst, na katerega ta znamenja opozarjajo.
Uredniški odbor revije, ki iz svojega telesa izklju-čuje svoje člane, kot tudi vsaka združba, organiza-cija ali institucija, ki začuti potrebo po takšnih samo-obrambnih dejanjih, opravlja svetopisemski akt: odreži bolni ud. čustvu, ki narekuje takšen sklep, se ta kirurška potreba kaže v dveh dimenzijah: notranji, organizatorični, strukturalni (Če bolnega uda ne odre-žemo, nismo več to, kar smo bili in hoteli biti, in ne bomo mogli storiti tega, kar hočemo) in v zunanji, predstavniški, formalni dimenziji (če bolnega uda ne odrežemo, potem v očeh tistih, ki jim je naše delo-vanje namenjeno, nismo več čista forma, naši dekla-rirani nameni bodo zgubili prepričljivost, možnosti za uspeh našega prizadevanja se bodo zmanjšale). Gre torej za značilno strukturno ideološko fundirane asociacije, katere namen je ideološko prepričevanje in vpliv v nekem doglednem roku, zato tudi mora vztrajati pri samozahtevi po poenoteni bojni disci-plini in strnjenih vrstah.
Ta slika se v mnogočem razhaja s predstavo, ki smo jo doslej imeli o reviji Problemi. Ali so Problemi z izključitvijo Rotarja in Zagoričnika prišli v svojo novo fazo ali pa se je s tem aktom le eksplicirala neka temeljna struktura, ki je bila doslej v omiljeni, zakriti obliki vseskoz prisotna?
Po ukinitvi Perspektiv in odstranitvi uredniškega odbora Sodobnosti je bilo uredništvo Problemov pra-vilno presodilo, da mora, če se hoče ohraniti, na svo-jih straneh dati prostora »pregnancem«. S to odločit-vijo je pripomoglo, da se kulturni prostor ni do kraja izpraznil, pri tem pa je seveda bistveno predrugačilo svojo lastno strukturo.
Do perspektivaške afere je prišlo, ker je perspek-tivaška skupina do skrajnih konsekvenc domislila in preizkusila aktivistično, humanistično, prosvetljensko pred^tavo in zamisel vloge intelektualca v družbi in posebej v slovenski družbi. Eksperiment je bil oprav-ljen in rezultati so znani. Pričakovati je torej bilo, da bo celotna slovenska revialna dejavnost sposobna razvideti svoj lastni temelj in računati z osnovno vprašljivostjo   tradicionalnega   revialnega   delovanja.
Do tega pa ni prišlo. Enačaj med osnovo perspek-tivaškega delovanja in osnovo slovenske humanistič-ne zavesti ni bil postavljen. Temeljna usmerjenost k prosvetljenskemu delovanju in k totalnemu cilju, ki mu je revialna dejavnost sredstvo, je ostala. Zato je ostala tudi tiha konkurenca z edinim formalno institucioniranim in z realno močjo obdarjenim dele-gatom v tej stroki — oblastjo. Ostala je torej tudi potreba po taktiki in ortodoksni disciplini bojne ce-lice.
Z izključitvenim aktom so Problemi na neki način ponovili usodo Perspektiv: od vseh nosilcev rezidu-alnih ostankov aktivizma in prosvetljenskega huma-nizma so edini eksplicirali svoj položaj do kraja, skratka, politizirali so se, medtem ko se oblast y kulturi depolitizira. Pluralistični koncept v revialni dejavnosti se je izkazal kot nesprejemljiv.
Vse to pa seveda ne razodeva karakternih po-manjkljivosti urednikov Problemov, temveč je znak za boj usodno dogajanje: kulturniški boj na Sloven-skem preprosto še ni izživet, ni dobojevan. Revolu-cija in stanje po njej so nasilno prekrili in ustavili slovensko kulturno diferenciacijo, in ko se je z na-stopom revije Most pokazala možnost za dialog, je čas za dialog še prezgoden: treba se bo vrniti triin-dvajset let nazaj in do konca izčistiti razmerje med realnimi komponentami tradicionalne slovenske za-vesti.
Pri vsem tem pa se seveda pojavlja vprašanje o funkciji tistih tendenc v slovenski kulturi, ki jim razčiščevanje teh razmerij ne more pomeniti temelj-nega izhodišča: v mislih imam tezo o reviji Katalog. Ali se je osnovni slovenski kulturnopolitični strukturi sploh mogoče izogniti? Voluntaristično verjetno ne. Teze o Katalogu so prav tako emocionalne, kot so emocionalna vsa ostala dejanja v slovenski kulturi. Gre ver.jetno za prehod skozi ozka vrata, v katerih so obviseli vsi ostanki, že sami po sebi neavtentični, tradicionalne slovenske kulturniške misli. Pokrajina na drugi strani vrat je nenaseljena in zmemo sonč-na. Stvari imajo svojo mero, vendar jih ni mogoče primerjati. Vprašljivost stvari ostaja, izginja pa nji-hova absolutna vrednost. Vse stvari se dogajajo na način predstavljanja, v sebi zaključenega dogajanja,
Da bi odstranil sprenavedanje, skrito v zastavlje-nih vprašanjih, in obenem omogočil nivo za razgovor (ki ga vprašanja ne omogočajo) moram najprej na-vesti naslednja dejstva. Uredništvo problemov je po utrujajoči, več tednov dolgi razpravi o odnosu do za-mejskega tiska (predvsem do revij Zaliv in Most) pri-šlo do spoznanja, da je nezdružljivo sodelovanje v teh revijah in urednikovanje v Problemih; da pa sodelo-vanje v teh revijah nikakor ne izključuje sodelovanja pri Problemih. Tako formulirano stališče uredništva pa je hkrati pomenilo, da uredništvo ne vidi več mož-nosti sodelovanja z Bracom Rotarjem znotraj uredni-štva — to še toliko prej, ker Rotar ni pristal na željo uredništva, da se poskuša oddeliti od (morda nesreč-ne koincidence objave njegovega prispevka z objavo »programa« v Mostu.
Verjetno nima nobenega pomena, da bi poskušal pojasnjevati tiste posamezne vzroke, ki so člane ured-ništva privedli do omenjene odločitve; po drugi strani pa nimam niti možnosti niti pravice govoriti v imenu sourednikov. Toda ker se prvo vprašanje nanaša na pesnika Zagoričnika, naj omenil le to: Zagoričnik se je s takim stališčem uredništva strinjal, in ko je bilo treba konsekvenco tega stališča potrditi s formalnim glasovanjem, je glasoval za izključitev Rotarja. Zakaj je kasneje spremenil svoje stališče, zakaj je poslal prispevek v Most, zakaj je s tem postavil svoje lastno uredništvo pred odločitev, ki je bila mučna za vse nas, zakaj je v tej odločitvi glasoval za svojo lastno izključitev, ko je videl, da so stališča ostala nespre-menjena — to so vprašanja, ki naj jih Tribuna zasta-vi Zagoričniku, kajti edino on lahko odgovori nanje.
Tisto pa, kar ostaja nepojasnjeno, je namen teh vprašanj sploh. Ali Tribuna misli, da rešuje slovensko kulturno situacijo s teni, da na zastavo svojega boja za pravičnost izpiše ime nekega kulturnika in ga s tem — verjetno proti njegovi volji — dvigne na stop-njo na slovenskem že tolikokrat oznanjevanega heix>-ja-mučenika, kar pomeni za vsakega ustvarjalca do-datno in navadno pretežko breme, kot smo videli pri Gajšku in morda še kje. Ali pa uredništvo Tribune misli, da lahko začne razpravo o zamejskem tisku, o vprašanjih njegove umetniške vrednosti, o vprašar jih njegove idejne usmeritve, o usmeritvi njegovih po-litičnih ambicij, o njegovih izvorih financiranja, in tako dalje, s tem, da nam podtakne vprašanje o iz-ključitvi Braca Rotarja in Francija Zagoričnika iz uredništva Problemov, ki je »s tem pokazalo določeno nestrpnost«. V takem razmisleku je jasno, da sta oba namena nesmiselna: prvi, ker ničesar ne rešuje, tem-več — nasprotno — ogroža pesnikovo umetniško po-tesnco, zapletajoč jo v igro dobrih in slabih namenov — ogroža torej prav poeta, ki naj bi bil »predmet na-šega reševanja«, kar je že samo po sebi absurdno; drugi, ker v prazen prostor vsiljuje razgovor, ki bi mogel temeljiti na argumentaciji dejstev, ta pa sq ljubosumno prikrivana ali spretno servirana — torej »dejstva«, ki ne omogočajo razgovora, temveč kvečje-mu monolog ali prepir. Po drugi strani pa bi bil tak razgovor zahteval od nas samih, da ponovno premi-slimo našo lastno usmeritev, naš lasten kulturniški odnos do politike in njenih ciljev. Tak razgovor pa je mogoče le, kadar ga zahteva kritičnost (je enako »ustvarjalnost«?) situacije same, ne pa neka skupina ljudi, tokrat uredništvo Tribune.
S tem so vprašanja pravzaprav izčrpana, kajti no-benega pomena nima, da razgovor nadaljujemo ob vprašanju smiselnosti take odločitve, kot jo je spreje-lo uredništvo Problemov.
Kolikor lahko situacijo pojasnim s svojega sta-lišča, potem naslednje: med pozicijo nerefl^ctiranega pristajanja na obstoječe in pozicijo reflektirane kriti-ke vs^a obstoječega obstajata dve možnosti pozicije tretjega: prva je določena v politični sferi in za vsa-kim pristajanjem in za vsakim odldanjanjeim se skri-vajo povsem določeni nameni in cilji politične nara-ve. Druga pa je določena v sferi temeljnega filozof-skega razmisleka, ki prav tako določa usmeritev re-vije. Cela vrsta sekundarnih znakov ( med njimi ne nazadnje hvalnica, ki jo je Zaliv zapel tako zelo kva-litetnemu Delu, pa sedanje medsebojno zrivanje obeh revij proti vrhu pomembnosti itd.) me prepričuje, da lahko kvalificiram ves ta tisk kot kmltiirniško masko p-olitične akcije, ki je pripravljena in prisiljena takti-zirati, da bi v nekem ugodnem trenutku lahko nasto-pila z lastnim političnim programom in novim mode-lom družbene ureditve. To pa je tisto, kar je v teme-lju nevzdržno: ne (le) zaradi kvalitete programa, tem-več zaradi modela sploh. Situacija pa je dosti pre-malo jasna, da bi lahko tako opredelitev precizneje izrazili; mogoče tudi nikdar ne bo jasnejša.
Kakorkoli že: situacija ima znatno obširnejše in znatno pomembnejše dimenzije, kot jih je spoznala Tribuna in jih zastavila v vprašanju. Pomembnost teh dlrrenzij zato( danes še) ne dopušča razgovora, ki ga liahko vežemo le na občutke, ne pa na dejstva. Navr-mir-Ti, čeprav foiinulirane polemično, pa naj ne pome-nijo izhodišče za polemiko, temveč so samo dokaz, da ne ribarirn v kalnem, temveč živim v kalnem.
Namen uredništva Tribune se mi zdi smiseln le, če gre za razpravljanje na osnovi evidentiranja in temeljite analize struktur posameznih revij, torej za ugotavljanje integracijskih jeder posameznih revij,
6
njih konceptualne strukture. Mislim torej, da bi bila smiselna daljša akcija statistične in analitične narave, ki bi osvetlila konceptualno diferenciacijo.
V primeru, da gre v tej akciji Tribune za aktuali-stično akcijo na nivoju trenutnih napetosti med re-vijami, ki so, kakor vemo, zelo spremenljive, pa se rni zdi, da pomeni to spuščanje umetne megle, zabri-sovanje nekaterih mnogo bolj temeljnih diferenciacij v že tako ne preveč razvidni kulturni situaciji v na-šem kulturnean prostoru. Skratka, bojian se, da bi y tem primeru izluščilo uredništvo Tribune ideološko in ne konceptualno diferenciacijo, da bi bila ta dife-renciacija »politična« in ne »strokovna«. To pa seveda ne bi pomenilo novega pogleda na problematiko tega prostora in ne bi odpiralo novih vprašanj. V tem primeru me akcija Tribune ne zanima.
Vaše vprašanje se mi zdi dvotirno — saj se vaša akcija začenja z razmerjem Most : Problemi, kar zaradi običajne interpretacije slovenskega zamejske-ga tiska kot emigrantske literature (kar ne ustreza prav pogosto in tudi v našem primeru ne, toda to je vprašanje, ki bi ga kazalo načeti drugače in z dru-gim povodom) zveni nekoliko kritično-politično (kar me ne zanima, ko govorimo o literaturi), po drugi strani pa kaže to vprašanje tudi druge dimenzije, ambicije po evidentiranju prostora, ki ga zasedajo naše revije, zato bom samo ekspliciral različnost svo-jega stališča, ki sem ga ves čas imel in ki ga imara še zdaj od stališča Problemov.
Začel bom s proceduro (ker ste jo ponudili kot izhodišče razpravljanja) in ob njej skušal eksplicirati svoje stališče in stališče redakcije.
Ko so me izključili iz uredništva Problemov, je uredništvo vneslo v statut revije približno takšno točko:
Kdor kakorkoli sodeluje v tržaški reviji Most, ne more biti član uredniškega odbora Problemov, to pa ne omejuje sodelovanja v Problemih.
Ne glede na razvidno protislovnost te točke (kako kako naj bo sodelovanje neomejeno, če določena vr-sta sodelavcev a priori^ne more priti v uredništvo) moram opozoriti še na to, da način sodelovanja v Mostu (esejistika, beletristika, sodelovanje v re-dakciji itn.) v tem členu sploh ni specificiran in da to pomeni v določenem smislu identifikacijo teh na-činov sodelovanja kot sodelovanja nasploh. Zakaj opozarjam na to, bom razložil pozneje, razvidno pa je, da gre za identifikacijo strok, ki so precej različne narave. Pri tem me zanima samo, kako je taka odlo-čitev možna, ali natančneje, kaj je tisto, kar tako odločitev omogoča, saj je v tem primeru obakrat šlo za leposlovno objavo, skratka za tekst, ki bi jih lahko objavili v katerikoli slovenski reviji forez po-sebnega odziva in razburjanja. Prepričan sem, da niso osnova tem ukrepom politične okoliščine niti politični nazori članov uredništva, še manj pa kakšna moralična hiba, torej ni moj odnos do Problemov in uredništva v nobenem primeru nestrpen ali očita-joč, ne gre za čustveno motivirano stališče.
Prepričanje, da niso politične okoliščine bistve-nega pomena za takšno odločitev, da je ta odločitev osnovana na bistveno drugačnih temeljih, rmi le po-trjuje izključitev Zagorčnika, potem ko so sse ome-njene okoliščine že toliko spremenile, da je mogoče Most popolnoma normalno naročiti.
Kaj je torej tisto, kar je omogočilo točko v sta-tutu Problemov in doslednost glede te točke v spre-menjenih okoliščinah?
To vprašanje nas bo na videz oddaljilo od zastav-ljene problematike, toda z njegovo pomočjo se bomo približali bistvu te problematike.
Problemi so revija za kulturo in družbena vpra-šanja, kar po eni strani implicira razdvojenost teh dveh nivojev pisanja, po drugi strani pa je v tem podnaslovu predpostavljeno neko razmerje med nji-ma, razmerje, v katerem se ta nivoja lahko postav-ljata skupno. To razmerje je predpostavljeno kot nevprašljivo in kot temeljno za revijo. Toda prav specifični način razumevanja tega razmerja, ki je osnova reviji, je tudi osnova obravnavanih ukrepov uredniškega odbora Problemov.
Za kratko eksplikacijo tega specifičnega raztune-vanja med »družbenimi vprašanji in kulturo«, je tre-foa opraviti redukcijo sicer precej diferenciramih sta-lišč članov redakcije Problemov na osnovno shemo, ki pa je možna ter bolj ali manj mtančno pokriva ta stališča.
Shema teh stališč, ki jo lahko imenujemo osnovno stališče, je tale:
Dogajanje družbe je dogajanje realitete, dogajanje kulture — nadgradnje reflektira dogajanje družbe, zato je kultura (sem sodi seveda predvsem umetnost in pisanje o umetnosti) zrcalo družbe (po potrebi tudi kritika družbe). Družba — realiteta se zrcali v odsevu — umetnosti. Družba — realiteta in umet-nost — odraz sta v linearni vzročni zvezi. To stališče zlahka prepoznamo kot nekoliko zreducirano stališče Tainove estetike.
Kulturna zgodovina se s tega stališča prikazuje kot odraz socialne zgodovine in je kot ona sama nevprašljiva in zato tudi nevprašana. Zato ostajajo termini družbena vprašanja in kulturna vprašanja še
naprej nedefinirani, vprašanje teh terminov niti ne prihaja v obliko možnosti, ampak ostaja skrito v sa-moumevnosti. šele s temi vprašanji nastane možnost vprašati se po razmerju med tema dvema nivojema spraševanja, razpravljanja in delovanja. Torej vpra-šanje pomenjanja in sporočanja, vprašanje različnositi usmerjenosti izrekov »beseda ni konj« in »reci bobu bob« sploh še ni prispelo do praga zavesti in zato sploh ne moremo govoriti o zavedanju tega vpra-šanja, še manj pa o zastavljanju. Nasprotno, raz-merje med obema področjema govora oziroma jezika (saj gre za dve temeljni strukturi jezika) se s tega stališča prikazuje kot izenačujoče, kot v skrajni kon-sekvenci identiteta obeh struktur, očitne razlike se prikazujejo kot nebistvene in jih je mogoče odmisliti z nekaj potrpežljivosti in jpo posebnem postopku. Konkretno: pesem je treba dešifrirati, da dobimo pamflet ali apologijo, poduk in kvarni vpliv itn.