Ljudje ob Teru 447 LJUDJE OB TERU VI Pavle Merku TERSKO NAREČJE Spominu Frana Ramovša Nikoli si ne bi upal posvečati svoja razmišljanja o narečju terskih Slovencev spominu velikega učitelja, da ni bil Fran Ramovš ne samo znanstvenik, temveč tudi in predvsem človek. Spominjam se besed, ki jih je o beneških Slovencih povedal pri predavanjih in zasebnih razgovorih; te besede so izpričale njegovo ljubezen in skrb zanje; take ljubezni in skrbi nisem poslej opazil pri nikomer drugem v osrednji Sloveniji. Ko hodim po Benečiji, predvsem po območju Tera, in poslušam petje ter pripovedovanje ljudi, me stalno spremlja misel na Ramovša, ki ni mogel osebno nikoli v te kraje. Mislim, koliko bi tu užival in koliko novega bi ugotovil in odkril. Zato mu posvečam svoje preproste ugotovitve. Posvetilo pa naj nikogar ne zavede: nisem sposoben ne dodati ne jemati ničesar Ramovševemu opisu terskega narečja v Dialektologiji. Bolj ko spoznavam to narečje, bolj občudujem zadetost in jasnost Ramovševega opisa. Lahko le nanizam svoje vtise in misli, ki so prav toliko znanstvene, kolikor so lahko znanstvene misli in vtisi, ki jih rodi ljubezen. * * * Leksika, naglasi, fonetika, sintaksa, skoraj vse torej, kar ustvarja jezik, v terskem narečju, koleba. Da bi bil ta pojav omejen na kolebanje od kraja do kraja, bi bilo razumljivo spričo prehodne narave tega ozemlja, ki je — če ga primerjamo s povsem zaprto Rezijo in pretežno zaprtimi Nadiškimi dolinami — odprto in izpostavljeno vplivom obsoških govorov na vzhodu, furlanščini na zahodu in celo rezijanskemu narečju na severu, kolikor je prav dolina Tera naravni prehod med rezijansko Učjo in Furlanijo. Toda kolebanje opažam tudi med ljudmi istega kraja in zelo po-gostoma tudi pri istem človeku. Ker ne morem računati na natančni fonetični zapis besed, naj navedem le nekaj primerov:1 enje (C, P), dnje (P), inje (B, P) = zdaj sinje (S), šenje (B)=še nas (B), donas (P) = danes grampir (S), krempir (S) 1 Vsi primeri so izključno iz tekstov, ki sem jih sam posnel na trak in zapisal; pri razgovorih pa si zapišem vsak zanimiv izraz v poseben zvezek. V oklepaju navajam ime kraja, kjer sem slišal besedo. Za krajevna imena rabim naslednje kratice: Pavle Merku 448 mdjhan (P), mejhen (P) Mok (P), Muk (P, Z)=Nemec prej (S), pried (S) ne se naorddn (B), nieman tou lave (B), nieman prežent (B), ne se avizdn (C), ne deriln pamet (O) =ne spominjam se simpre (B), nimer (S) = vedno ;'a si MČntM (S), j a si začnou (S) = začel sem voriti (B), uvoriti (B), čakjerdti (splošno) = govoriti si čuu (S), si cd« (B) = čul sem tou Bar de (B), tu Plestiščah (P) raez (B), me (B), raiez (P, C), mi (C) =med; miez ni njivi je hodu (P), tuo smo vidali več mi njimi (Č) Ob tem pojavu in ob drugih, ki jih bom še omenil, imam vtis, da živi ta dialekt v posebnem, zelo prožnem stanju, ki dopušča sožitje različnih besed ter izraznih načinov za isti pojem, različnih fonetičnih oblik ene in iste besede, različnih jezikovnih procesov in vplivov. Poleg prehodne narave vsega območja terskega narečja, ki sprejema ob robeh vpliv sosednjih jezikov in narečij in jih potem kristalizira ter ohranja ob številnih avtohtonih oblikah in arhaizmih, je na nestalno podobo tega narečja lahko vplivalo tudi dejstvo, da je to narečje — izmed vseh slovenskih — bilo najmanj, skoraj nič, povezano na katero koli obliko knjižne uporabe. Rezijani imajo s svojimi rokopisnimi zbirkami pridig in tiskanimi katekizmi nekaj domačega knjižnega izročila, nadiški Slovenci so neposredno vezani na osrednje slovensko knjižno izročilo. Na območju terskega narečja je čedajski rokopis — nastal je v Černjei — osamljen pojav. O kaki domači tradiciji ni govora, o stikih z matičnim slovstvom prav tako ne. Dejansko je to edini slovenski dialekt, ki nima nikakega svojega pismenstva in nobene vezi z osrednjim slovstvenim izročilom. Ob terskem dialektu imam stalno vtis, kot da je prazgodovinski relikt: zanj ni bilo Trubarja, ni bilo nikakega domačega Drabosnjaka, Kuzmicsa, rezijanskega pridigarja. Ne šola ne cerkev nista normativno vplivali na rabo tega dialekta: slovenskih šol ni bilo v vsej Benečiji nikoli; domačih duhovnikov so vse beneške dolinice — od Rezije mimo Tera do Nadiže — dale izredno veliko, a so vsi, mimo preredkih izjem, v misij onih. Na vsem območju terskega dialekta živita danes menda le dva duhovnika, ki lahko govorita s farani po domače. Zanimivo bi bilo raziskovati, koliko domačih duhovnikov je opravljalo dušnopastirsko službo v domačem kraju v preteklosti. V Teru niso ljudje nikoli brali slovenskih časopisov in knjig. Zato je to narečje — edino med slovenskimi — ohranilo fluktuirajočo podobo, pri kateri lahko živijo ena ob drugi različne fonetične, leksikalne in sintaktične inačice; okamenine in B = Bardo O = Orenjena, černjejski zaselek C = Cernjea P = Plestišča D = Dobje, černjejski zaselek S = Sedlišča N = Njivica Z = Zavarh Vsi posnetki so etnografske narave; nisem imel priložnosti raziskovati jezikovna vprašanja in iskati jezikoslovno zanimivo gradivo. Ljudje ob Teru 449 neologizmi; pristni slovenski izrazi in furlanske, italijanske in redke nemške tujke. Ali smemo domnevati, da so tako fluktuirajočo podobo poznala v preteklosti tudi nekatera druga slovenska narečja, preden so knjižna tradicija, šola, cerkev začele normativno vplivati na rabo jezika in posredno tudi na rabo dialekta? Mislim, da te možnosti ne moremo izključiti. * * * Tu slišiš oblike, ki so ti znane iz Trubarjevih knjig: vom (?) =vam, oli (P)=ali. Tu slišiš besede, ki jih ne poznaš od drugih dialektov in jih zaman iščeš v Pleteršniku ali v Slovenskem pravopisu: lepe, pristne, žive slovenske besede: bodvi (B, S) = božji doje (Č) = prsi,, dojke ldstouje (B)=ime ozvezdja, gostosevci, po katerem so zaznavali nočni čas; to že ustdlo ldstouje, to ma ite spat (B) modar (N)= regrat povodica (N, č) = povodna žena skdkja (Z) = kobilica; v Reziji: skakaj smejdlica (Z) = smešnica stoličje (P) =stolice; posedeli smo u stoličje (P) under (P) = kjer, iz: onde + že Tu slišiš znane slovenske besede s povsem izvirnim pomenom: lažnica (O) =laž svečenik (P) = soha, a tudi: svetnik zbotrič (N, C) = jazbec, poleg jdzbac (C) kdrhati (B, S) = gristi; ja e kdrhan, ukdrha dan jdbuk (B); kdrhat čou-ret mu (S) poklepati se (S) = poročiti se, poleg poručiti se (S) svVeti zaklVep (S) = zakon prepovi'edati (č) = zagovarjati spVeti (S) = moliti; spVeti rozdr (splošno) un dan (B) = pojutrišnjem Tu slišiš idiotizme in arhaizme, ki jih Pleteršnik sicer navaja, a so redki: berdrnja (P) = bera, kakor v obsoških dialektih geliti (P) =peti v cerkvi, kakor v Tolminu kuj (splošno) = le, samo nadte (S) = pustiti zabava (S) = zapreka ženitke (P, Z); enako v Reziji 30 Sodobnost Pavle Merku 450 Končno sem slišal besede, katerih izvora si ne znam pojasniti: oščepdti (S) = ozdraviti ran (Z, S) = kakor; ran dan medved (Z), ran dan smieh (S) ščiikulič (Č) = ?; glej Sodobnost 1968, str. 1160 Raba števnikov v černjejskem govoru je privedla — ali rajši zavedla — Artura Cronia do ugotovitve, »che il dialetto di Cergneu presenta o tradisce alcune caratteristiche proprie dei parlari in fase di estinzione«;2 rajni predavatelj srbohrvaščine na padovanski univerzi je namreč na podlagi disertacije Niccoloja Persicija »II dialetto di Cergneu«3 in povsem verjetno brez osebnega poznavanja razmer trdil, da rabijo v Čer-njei slovenske števnike do deset, od enajst naprej pa da rabijo furlanske števnike. Osebno sem v poslednjih dveh letih ugotovil, da je tako stanje v glavnem značilno za samo dolino Tera, kjer rabijo pretežno furlanske števnike od enajst naprej ob redkejši rabi slovenskih števnikov: dan, dna te pdrvi dva, dvije sekonde, te drue tri trenči četiri, četire qudrte, te četirnji pet te quinte šest te šeste sedan te sedmi osan te osmi devat dišat naprej po furlansko: undis, dbdis itd. (B) Prav v Černjei, in sicer v zaselku Dobju sem pred nedavnim ugotovil, da rabijo za ednice in desetice skoraj izključno slovenske števnike: edina izjema je 20. Zanj stalno rabijo izraz vinč, to je furlanski vinc'. Šteli in razložili so mi takole: ¦ dan, dwa, tri, štiri, pet, šest, sedan, uosan, devat, desat; dwddeset su vinč, trideset, štirideset, pedeset, cent je bo sto, dan mijdr. (D)4 Tudi v černjejskem zaselku Orenjend sem slišal v živi rabi števnik dvd-deset. V Plestiščah, kjer se govor približuje obsoškim dialektom, rabijo gladko vse slovenske števnike ob furlanskih; npr. tfje, dvjenujntridesetu. 2 Arturo Cronia, Contributi alla dialettologia slovena, v: Slavistična revija, III, 3—4, Ljubljana 1950, str. 322. 3 Padova, 1946; glej op. cit., str. 321. 4 Razlago dwddeset su vinč je tolmačiti: za 20 rabimo le izraz vinč. Dwd-deset je po mojem analogičha tvorba po trideset itd. in je bržkone nastala v poslednjem času ali celo le iz trenutne potrebe po sporazumevanju. Razlago cent je bo sto je tolmačiti: za izraz cent, ki ga rabimo danes, smo do nedavna rabili sto. Mijdr je furlanski mijdr = 1000. Ljudje ob Teru 451 Zaman sem po vsem območju terskega narečja iskal okamenino dvaredi, ki so jo tod rabili za 20 še kakih sedemdeset let tega, kakor izpričujejo zapisi Baudouina de Courtenava. Rezija je ohranila ostanke nekdanjega štetja na redi do danes; tudi v Reziji sicer slišiš dandanes skoraj izključno furlanske števnike, toda če pobaraš stare in mlade, ti bojo povedali tudi stare števnike. Tako sem lani slišal un po Liščacih: štredi in paterdu za 40 in 50, tana Včji pa obliki štredi in paterduw. Od 60 naprej pa rabijo Rezijani vigezimalno štetje: 60 = trikrat dwujsti, 70 = trikrat dwujsti anu desat, 80 == štirikrat dwujsti, 90 = štirikrat dwujsti anu desat. Edini primer štetja na redi v terskem narečju je bil močno osamljen v sicer urejenem sistemu poimenovanja desetič, zato je razumljivo, da ga je najlaže izpodrinil furlanski izraz; saj so pri izmenjavah in trgovskih stikih imeli prebivavci terskega območja in Rezije več kot tisoč let predvsem opravka s Furlani. * * * Koliko tujk sploh rabijo terski Slovenci? In kakšne so? Najmanj sem našel nemških besed: cajt (D) Idr (S) =žleb nimer, ni'emer (P) = vedno ofrati (B) pirnahti (B) =epifam'ja poženati (č) Največ pa je, seveda, furlanskih. Pri večini romanskih tujk v tem narečju je tudi laiku lahko razumeti, da ima opraviti s furlansko in ne z italijansko besedo. V mnogih primerih pa bi le odličen poznavavec furlanskih dialektov, posebno obrobnih govorov, ki mejijo z območjem terskega narečja, mogel ugotoviti furlanski oziroma italijanski izvir besede ali še težje razumljive primere kontaminacije. Furlanske tujke v terskem narečju označujejo največkrat družinske člane, dele hiše, kmečka opravila ali orodje, živali in rastline, manj drugo. Vendar velja spet pripomniti, da so le nekatere v splošni rabi, druge so tu in tam, krajevno ali individualno omejeno, v rabi poleg domačih izrazov. Naj sledi nekaj primerov: djer (B), frl. ajar, aer5 = zrak amandis (B), frl. a madins = božični večer6 batuda (S), frl. L>afude = pinjeno mleko 5 Vse furlanske besede po: II nuovo Pirona, vocabolario friulano, 2» edi-zione, Societa filologica friulana, Uddne 1967. 6 Za to razlago se zahvaljujem prof. Giovanniju Battistu Pellegriniju s padovanske univerze. Prim.: »Madins,... Di soli to adoperasi šolo per Mattu-tino che sd recita la notte di Natale: Ancie s'al nevee cheste gnot, vohn Id a madins.« (Tudi če bo snežilo nocoj, bomo šli k jutranjdcam.) II nuovo Pirona, str. 545. 30- Pavle Merku 452 bokon (B, N), frl. balcdn = okno, toda pred kakimi petdesetimi leti še okno čandir (B), frl. cialdir = kotel čantdti (splošno), frl. ciantd = peti čakjerdti (splošno), frl. ciacard = govoriti čendVela (P), frl. ciandele = sveča čefdč (S, C), frl. citat = mesto famej (S), frl. famei = hlapec fameja (S), frl. famee = družina konjdda (B), frl. cugndde = svakinja kouvjdrt (B), frl. cuvidrt¦= streha lipera (C), frl. lipare = gad lombrena (Č), frl. lombrene = dežnik kanda, kandja (splošno), frl. candi = otrok muldt (B), frl. muldt = fant, s pejorativnim prizvokom mi'edih (S), frl. miedi = zdravnik Pdska (B), frl. Pdsca, Pdsche = velika noč parečdti, parečuwati (S), frl. parecid = pripraviti, pripravljati plevdn (S), frl. plevdn = plebanus, župnik /?az's (B, S), frl. pals = vas, poleg wds (P, D, O) panu'ola (P), frl. panole = koruzni storž pdskul (Č), frl. pascul = paša roždr (splošno), frl. rosdri = rožni venec rendždti (S), frl. arangiasi = pomagati se sitnpre (B), frl. simpri = vedno smertereh (P), frl. simitieri = pokopališče remp (P), frl. tiemp, timp = vreme, čas točdti (S), frl. focfd = zgoditi se, prizadeti trucigdti (Č), frl. stuzzigd = dražiti vizitdti (B), frl. vžstfri = obiskati Primer dvojnega izposojanja je cdsL (P) = kašča. Zaradi tipične furlanske palatalizacije ka v ča, ca je to očitno izposojenka iz furlan-ščine ciast; ta pa je izposojenka iz obsoške slovenščine: kdšt (Tolmin) = kašča. Italijanske besede so, vsaj v preteklosti, prodrle v tersko narečje največ skozi cerkev. Naj navedem dva zanimiva teksta, dve ljudski molitvi, ki sem ju zapisal pred dvema letoma tou Bdrde. Prva je priporočilo Mariji: Sveta Marija saj benedeta ja e ofram mo sdrce ne oracjon ospoda Bou, Sveti Mariji, smilite se čez-nas, pokažite nan pot, ke morimo to doro storte, to doro operdti e deleč deleč temu slabemu ubežati. Ljudje ob Teru 453 Tudi rezijansko narečje pozna italijanska izraza banadin in muala-din, to je »benedetto« in »maledetto«, blagoslovljen in preklet, toda s slovensko deležniško končnico. Terska molitev, ki mi jo je povedala Kambulesa, rabi kar nespremenjen italijanski deležnik. Poleg splošno rabljenega orač j on imamo tu še italijanski glagol »operare«, delati, s slovensko nedoločniško končnico v izrazu to doro operdti ob slovenskem to doro starte. Še zanimivejša je molitev, ki mi jo je Kambulesa povedala delno v italijanščini, delno v slovenščini; otroci da so jo stalno molili pred davnimi leti: Io vado a letto con 1'angelo profetta, (sic!) con 1'angelo di Dio, con san Bartolomio, con dodici apostoli, con quattro confessori, la Madre del Signore, sveta Marija rožica na hodi protedžuč, hudi Judi nu redu, valike križe no nesu jdnu jdnu svita Mati jdnu jdnu sveti Sin.1 Poleg italijanskega dela molitvice imamo tu še italijanski glagol »proteggere«, varovati, s slovensko deležniško končnico: protedžuč. Kambulesa mi je povedala tudi parodijo te molitvice, v kateri so otroci nadomeščali deležnik protedžuč z izrazom pedaduč; nedoločnik k temu deležniku naj bi se glasil pedaddti in naj bi nastal po italijanskem samostalniku »pedata«, brca. še več je italijanskih tujk v molitvenih besedilih, ki sem jih pred dvema letoma objavil v Zalivu.8 Posebno zanimiva je primerjava dveh tekstov, ki mi jih je povedala tou Sedliščah gospa Assunta Molaro, po domače Cokja, rojena 1891. tou Bar de; v molitvi je v štirih tiskanih vrsticah šest italijanskih tujk (santisim, benedicjon, liberdjte, dizgrdc-jaj, malatij, improvize) to je približno četrtina, to je 25 % vseh besed, in ena nemška tujka (ženite). V basni o medvedu in ovci je v sedmih tiskanih vrsticah le pet italijanskih tujk, kar predstavlja približno 7 % vseh besed: orso poleg medved, u se sticou, ma, semdi, ma ben, o se usticou. Če primerjamo molitvene tekste z vsemi drugimi besedili, kar 7 V zvezi z italijanskimi stihi te molitve prim.: Giuseppe Radole, Orazioni come fitlastrocche, v: Pagine istriane, 1967, str. 79—99; gl. tekst št. 4, A—F. Stiha hudi Judi nu redu, valike križe no nesu sta odlomek iz Zlatega oče-naša; ista dva stiha v skoraj enaki obliki sta tudi v daljšem besedilu Zlatega očenaša, ki sem ga posnel lani v Križu pri Trstu. Odtod moja gotovost, da je treba tudi v barskem tekstu bradi Judi in ne morebiti jiidji, judje. 8 Zaliv, Trst 1967, str. 139 in 140. K italijanskim svetniškim imenom z epi-tetom »santo« so terski Slovenci in Rezijani dodali še slovenski pridevek: sveti Siodzef (B), sveti Santantone (B), sveti Sanvalentin (B), sveti Sint-antunišič (Učja), sveti Sintildwdič (Učja). Pavle Merku 454 sem jih doslej posnel po vsem območju terskega narečja, se razmerje ne spremeni bistveno. Ti podatki in ta primerjava dajo slutiti, koliko je prav uradni jezik cerkve širil italijanske tujke med terske Slovence, ki drugače znajo pripovedovati preproste stvari v dovolj čistem narečju. Poleg cerkve je veliko italijanskih besed prispevala terskemu narečju v novejšem času sodobna tehnična civilizacija z birokracijo vred. Obstal sem ob nedoločniku telefondti (S), ki dokazuje — v nasprotju s Cronievo domnevo — kako živ in tvoren je ta dialekt še danes, in to celo v pasu, ki je najbolj izpostavljen furlanizaciji. Narečje namreč asimilira tujke in jih prilagaja, s tem da nadomešča v njih tuje končnice z domačimi. Ta telefondti mi je vsekakor bolj pri srcu od vsakdanjega našega telefonirati, ki dokazuje, koliko je bila knjižna slovenščina v komaj minulih časih odvisna od nemščine. * * * Razmišljanja o tujkah v terskem narečju lahko strnem v dve ugotovitvi. Število furlanskih izrazov v terskem narečju anti ni dosti večje od števila slovenskih besed v furlanščini;9 to medsebojno izposojevanje je povsem umljivo pri sosedih, ki sta živela v enakih gospodarskih okoliščinah in v enaki izolaciji od uradnega jezika države in cerkve. Število italijanskih tujk je v terskem narečju nedvomno visoko. V večini primerov gre za nove pojme in dejstva, za katere si je težko predstavljati, da bi mogli terski Slovenci rabiti domači ali furlanski izraz. Kljub temu je tersko narečje predvsem pristno starinsko slovensko narečje, ki mu je izolacija ohranila kmečko pristnost. Terski Slovenci govorijo mnogo čisteje od večine tržaških Slovencev, ki iz lagodnosti govorijo v mešani slovensko-italijanski spakedrariščini. Izolacija je tudi obvarovala tersko slovenščino pred tipičnimi pojavi jezikovne evolucije v osrednji Sloveniji: pred birokratsko jugoslovanščino ljubljanskih časopisov in kozmopolitizmom današnjega gospodarskega žargona. * * * Ob besedišču sem se ustavil tako dolgo, ker je ob takem gradivu laže izluščiti zanimivosti za nestrokovno publikacijo. A naj navedem nekaj zanimivosti tudi s področja morfologije in sintakse. Fonetične in morfološke značilnosti terskega dialekta je sicer tako izčrpno obdelal Ramovš, da dejansko ni kaj dodati. Vendar menim, da utegnejo nekatere drobtinice koristiti popolnejšemu poznavanju tega lepega dialekta. Pri števniku dva in kazalnem zaimku v množinski obliki sem naletel nekajkrat na oblike dv&zi (P) in ti'ezi (P), ti'eii (S). Analogija po druži? Mimogrede naj zabeležim številne kontrakcije, posebno zaradi one-mitve glasu g: pri njomu sdrcu (P), onj (Č); prislove brez končnega -j: 9 Prim.: Giuseppe Marchetti, Lineamenti di grammatica friulana, 2a edi-zione, Socdeta filologica friulana, Udine 1967, str. 41—44. Ljudje ob Tem 455 sada, tdda (splošno), zMa (C); in produkte druge palatalizacije: na douzju (B), po patu'oce (P). Na področju sintakse naj omenim rabo deležnika na -č, ki trdno kljubuje času po vsem območju Tera kakor tudi v Reziji, verjetno zaradi analogne rabe »gerundia« v furlanščini: e on se stufou čdkoč ta-pdr-onju (S), naveličal se je čakati pri ognju na hodi protedžuč (B), hodi in varuje za iti se sračoč ta-miz-kunete (Z), da bi se šel usrat med vzpetine bo videu te prvi sonce ustdjoč (P), bo prvi videl sonce vstati Zanimiva je tudi pestra raba predlogov v zvezi s krajevnimi imeni. Predloga »v« in »na« (včasih tudi drugi, glej gori: ta-miz-kunete) sta vedno ojačana s ta-: živin tou Bdrde, Sedliščah, Tem, Muzcu; tu Plesti-ščah; tana Njivici; tou Briju ali tona Briju k imenovalniku Bri'eh. Poleg teh dveh predlogov je slišati razmeroma pogosto druge, predvsem neprave predloge or in dou, do: or Subide (C), me Sčalirja (B). Glagolu grem sledi pisana in v pomenu skrajno niansirana kopica predlogov: e ren tou Bdrdo, cou Sedlišča, dou Ter če grem od Barda, ki leži više v hribu, ore u Ter če grem od Njivice, ki leži za spoznanje niže; in še naprej: e ren un Zavdrh, ore u Muzac, tana Njivico, dou Njivico če prihajam od Barda, če Podbdrdo, cou BrVeh. Pri odhajanju je v rabi skoraj izključno predlog »od«: e ren, hodin, si paršou od Barda, Sedlišč, Ter d, Zavdrha, Njivice, Brija; toda ta-s Karndhte (P). * * * Zelo pogostoma sem v teh letih vzel v roke terske tekste, ki jih je v letih 1873 in 1901 zapisal Jan Baudouin de Courtenav. Ko sem jih bral in primerjal s teksti, ki sem jih sam zapisal v vaseh Bdrdo, Sedlišča, Njivica, Podbdrdo, Plestišča, černjea (v zaselku Laze), in z izrazi, ki sem si jih zabeležil še v vaseh Ter, Zavdrh, Vizont in v černjejskih zaselkih Dobje in Orenjend, sem sicer moral predvsem ugotoviti soglasnost oblik ter izraznih načinov. Vendar sem zelo pogostoma imel vtis, da se je v času sedemdesetih let, ki loči Courtenaveve zapise od mojih, marsikaj spremenilo: očitno je treba upoštevati naravno evolucijo tega dialekta, na katero so lahko vplivali tudi zunanji dogodki, ki so sicer — verjetno veliko bolj — vplivali na razvoj slovenskih dialektov in govorov na Tržaškem in Goriškem. Vtis sem imel — kajpak ne more to danes biti nič več kot vtis, slutnja — da je ta razvoj zelo zanimiv in bi se ga splačalo dodobra proučiti; saj bo ta študij nedvomno pokazal nove in tehtnejše dokaze za tvornost in življenjskost tega dragocenega dialekta. Zato bi bilo potrebno analizirati vse tekste Baudouina de Courte-naya na eni strani, na drugi pa vseh 110 tekstov, ki jih je v letih 1940 in 1941 zapisal Milko Matičetov na desnem bregu Tera, in vse tekste, ki sem jih sam zapisal pretežno na levem bregu Tera. K tej analizi bi morali seveda pritegniti tudi drobce, ki jih je zapisal Rihard Orel, objavljene in neobjavljene pesmi ljudskega pesnika Pietra Negra od Za-varha10 in kar je še takega gradiva. » Glej: Slovenski etnograf 1948, str.65—71. Marijan Tršar 456 (Negro ne razume knjižne slovenščine, ničesar ni v slovenščini bral. A ima tak posluh za jezik, da mu ga lahko marsikdo zavida. Kratek obisk pri njem mi je bil v tehtno zadoščenje. Skoraj vse oblike od Za-varha v tem sestavku so iz njegovih ust. In v njegovih pesmih bi lahko našli še marsikaj vrednega.) Hkrati bo taka analiza pokazala vrsto novih problemov, praktičnih in znanstvenih, od katerih je eden tehtnejših normiranje v pisavi krajevnih imen iz vse Benečije, a posebno iz območja terskega narečja. Ne nazadnje je pričakovati od vseh, ki jim je pri srcu rast slovenske kulture, da pritegnejo območje Tera k svojemu opazovanju in študiju. Zato naj sklenem pisanje o Ljudeh ob Teru z željo, da bi njihova sočna in bogata govorica ne ostala vekomaj pepelka. ERRATA CORRIGE K SODOBNOSTI, XVI/12: str. 1253, v. 9 želi'ez.č popravi v želVez. str. 1255, v. 1 veliko, težko popravi v veliko težko str. 1255, v. 2 neslo uso popravi v neslo, uso str. 1255, v. 6 zloudej popravi v zluodej str. 1255, v. 11 300 mm popravi v 3000 mm str. 1255, v. 16 tu v Plestiščah popravi v tu Plestiščah str. 1256, v. 2 iasnuo popravi v jdsnuo str. 1256, v. 21 Jovanž popravi v Jovdnž