Glasnik SED {1978) 1
13
DOPOLNILO k bibliografiji v Glasniku SED 15/1975, št. 5 17-19;
—	Cevc Tone: Pastirsko življenje na Veliki, Mali in Gojški planini v Kamniikih Alpah. D 1957
—	Kuhar Boris: Borovo gostuvanje v Prekmurju in podobni pustni običaji na Slovenskem. D
—	Specagna Eitore: Arbeč, Zapotok, Gorenja vas, črni vrh v NadiSki dolini (Materialna kultura). D
— Stefanciosa Vanda: Kruh slovenskega ljudstva. D 1955
DuSa Krmel—Umek
POROČILA NOVICE
6. ZASEDANJE ŠTUDIJSKE SKUPINE IFMC ZA RAZISKOVANJE LJUDSKIH GLASBIL 12.-16. sept 1977 na Poljskem.
Medtem ko postajajo veliki strokovni kongresi vse bolj samo priložnost za srečanja znanstvenikov iste stroke, ki bi sicer težko prišli skupaj, in so kongresni referati dostikrat le formalnost, ki omogoči prisostvovanje na kongresu, pa dobivajo zasedanja manjših Studijskih skupin čedalje več veljave, V resnici je izmenjava mnenj in izkušenj ter razpravljanje o strokovnih problemih povsem uspešno le v oijem krogu. Prav zato si vodje posameznih skupin prizadevajo, da bi bili sestanki redni, vsaj v razmiku dveh let, vsakokrat v drugi deželi. Gostitelj letošnjega zasedanja študijske skupine za ljudska glasbila je bile poljska akademija znanosti v Varšavi, kjer smo se udeleženci zbrali 12. sept. 1977 in se skupaj odpeljali v kraj zasedanja, v mestece Kazimierz Dolny {blizu Lubiina).
Na programu je bilo čez 20 referatov, deloma na t^mo o odvisnosti instrumentalne glasbe od tehničnih zmogljivosti glasbi!, nekateri pa so obravnavali probleme poljskih ljudskih glasbil. Tako je npr. B. S^rosi iz Budimpešte govoril o vplivu posebnosti violinske igre na oblikovanje melodije, V. Atanaeov iz Sofije o tehničnih možnostih dud v Bolgariji, B. Vogel iz Varšave o vplivu poklicnih izdelovalcev glasbil na nepoklicne, Ch. Kaden iz Berlina o tehniki igranja na madžarske dude, O. Elschek iz Bratislave o izvajalskih značilnostih igranja na flavte, L. Bielewski iz Varšava o instrumentalni glasbi kot transformaciji človeškega gibanja, K. Galin iz Zagreba o piščalih severovzhodnih območij Hrvaške, Cv. Rihtman iz Sarajeva o razmerju med glasbilorn, tehniko igranja in glasbo v ljudskem izročilu Bosne in Hercegovine, J. Strajnar iz Ljubljane o tehničnih možnostih violinske igre in njih dejanski uporabi pri rezijanskih godcih, D. Devič iz Beograda o srbskih piščalih, A. Dygacz iz Katovvie o glasbilih poljskih steklarjev, B. Szydtowska-Ceglowa iz Poznarta o najstarejših poljskih imenih za glasbila itd. Kot je videti, smo bili Jugoslovani dobro zastopani, saj samo iz Makedonije in Črne gore ni bilo nikogar. Kajpak je na zasedanju sodelovalo tudi več domačinov, sicer pa so prišli strokovnjaki iz Avstrije, Belgije, Bolgarije, Danske, Holandije, Irske, Madžarske, obeh Nemčij, Norveške, Slowške in Švedske.
Za mestece Kazimierz Dolny neše zasedanja ni bilo nič posebnega, saj so podobne prireditve tam večkrat. Nekdaj bofpto
trgovsko mesto ob Visit, s štirioglatim gtavnim trgom, ki ga obdajajo slikovite lesene in zidane hiše, nekatere z bogatimi renesančnimi pročelji, je po vojni, ko so ga spet pozidali, postalo privlačen turistični kraj. Nekatera strokovna društva imajo tu svoje počitniške domove. Tako je naša skupina bivala v Domu arhitektov, ki je moral biti nekoč plemiški dvorec, sodeč po obokani starinski veži, dvorišču atrijskega tipa in velikih družabnih prostorih v pritličju. Mesto je mikavno zlasti za slikarje, ki prirejajo tu svoje kolonije. Gostoljubnost Poljakov je presegla vsa naša pričakovanja in tistemu, ki zna opazovati življenje okrog setae, je bilo marsikdaj težko ob izobilju dobrot, ki smo jih bili deležni.
Za slovo smo obiskali še Szydfovuiec, manjši kraj ob cesti med Varšavo in Krakovom, kjer so pred dvema letoma začeli v obnovljenem plemiškem dvorcu urejati muzej ljudskih glasbil, ki je doslej edini te vrste na Poljskem. Sprejela nas je ravnateljica Danuta Paprocka, ki je vse svoje moči posvetila muzeju. Z izredno energijo ji je uspelo premagati težave, ki jih ni bilo malo, če ¡e hotela uresničiti začetek velikopoteznega načrta, katerega obrisi se kažejo že v doslej odprtih razstavnih prostorih, bodisi v načinu razvrstitve glasbil ali v načinu postavitve in dokumentaciji.
Zmaga Kumer
SIMPOZIJ O EVROPSKI SREDNJEVEŠKI BALADI od 21.-23. nov. 1977 na Danskem
Po številu udeležencev je bilo to že kar kongres, saj nas je bilo čez sto. Toda referatov je bilo le enajst. Prirediteljica — univerza v mestu Odense — je očitno želela v mednarodnih strokovnih krogih uveljaviti svoj nedavno ustanovljeni „Laboratorij za srednjeveško slovstvo v ljudskih jezikih", zato so organizatorji skrbno izbrali referente in udeležence, hkrati pa na široko odprli vrata vsem, ki se kakorkoli zanim^o za balade, zlasti študentom. Zasedanje je bilo v „zeleni predavalnici" (zares so zelene vse klopi in pult za predavatelja) študijskega centra za srednjeveško literaturo. Poslopje je komaj dobro dograjeno v območju nove univerze, ki nastaja daleč zunaj mesta po vzorcu ameriških univerzitetnih „campusov". Čeprav je btlo poskrhljeno za ozvočenje in čeprav smo imeli dovolj časa, se diskusija ni mogla prav razviti. Preveč raznovrstno je bilo poslušalstvo, za marsikoga je bilo vse novo in tako se je dogajalo, da smo razpravljali več med obedi in odmori kot v predavalnici in nazadnje soglasno sklenili, da prihodnje zasedanje ne sme preseči okvira delovnega sestanka študijske skupine.
Strokovno sta simpozij vodila I. Pi iz danskega folklornega arhiva v Kopenhagenu in O. Holzapfel z univerza v Odense. Prvi dan so predavali S. R, Jonsson (Svenskt Visarkiv, Stockholm) o skandinavski baladi, njeni starosti in zgodovini, D. Laurent (univerza v Brestu, Bretagne/Francija) o bretonskem pesemskem ustnem izročilu, E, Metzner (z univerze v Frankfurtu) o problemu izvora balad, J.A. Cid Martinez (z univerze v Madridu) o španski romanci in evropskem baladnem izročilu ter podpisana o srednjeveškem izročilu v slovenskih baladah in njihovem razmerju do evropskih. Drugi dan so nastopili Skandinavci: A. Asplund iz instituta za ljudsko slovstvo v Helsinkih) o finskih srednjeveških baladah, M. Nolse (z instituta v TcSrshavnu) o herojskih junaških baladah in rfhovem razmerju do drugih zvrsti, V. Olason (iz fleykjavika) o islandskih srednjeveških baladah. Zadnje zasedanje je bilo spet bolj splošno. Predavali so: L. Vargyas (z madž. akademije znanosti v BudimpeSti) o razširjanju balad. W, E. Richmond (Indiana University, Bloomington, ZDA) o refrenu in njegovem pomenu v angleških in norveških haladah ter D. Buchan (z univerze v Stirlingu na Škotskem) o kronologiji balad.
Čeprav so vsaj nekateri referenti prišli iz dežel, kjer je še mogoče opazovati balade v živem, so referati povečini izzveneli ali v papirnato teoretiziranje ali pa so se oklepali tradicionalne literarne predstave o baladi kot pesmi povsem določene oblike in vsebine. Tako jim je srednjeveška balada pomenila poseben oblikovno vsebinski tip, namesto da bi bili upoštevali raznovrstnost primerov pri raznih narodih in razvoj zvrsti. Le zaradi takih stališč se je moglo primeriti, da se je na koncu nekaterim zdelo še potrebno govoriti o tem, kaj sploh je balada. Vsa premalo je bilo tudi upoštevano, da balada ni samo stvaritev besedne umetnosti, marveč je pesem, ki se poje, ponekod celo ob spremljavi plesa. Da glasba in ples vplivata tudi na besedilo, ni treba posebej opozarjati, vsaj ne tistih, ki imqjo količkaj terenskih izkušenj.
Zmage K umer