Prozaični humanizem s podeželja
Alexander Payne: Nebraska Anže Zorman
Ob sorazmerno skromnem opusu režiserja Alexandra Payna je precej zanimivo, daje bilo moč že pred ogledom filma Nebraska (2013) anticipirati njegovo osnovno razpoloženjsko premeno. Izvzemši prva Paynova filma, v katerih je prvenstveno operiral s satiro, so naslednji trije že izkazovali njegovo izrazito melanholično in ambivalentno razmerje s kompleksnostjo družbene stvarnosti. Čeprav seje z vsakim od teh del osredotočil na drug družbeni sloj, se je kot rdeča nit vlekla neka grenkoba obfrivolnosti usode, pospremljena z enakovredno očaranostjo nad njenimi proizvodi. Vsa ta tri dela, se pravi Potomci (The Descendants, 2011), Stranpota (Sideways, 2004) ter GospodSchmidt (About Schmidt, 2002), so bila tudi filmi ceste in kot taka zelo pripraven žanr, da se z geografsko in rutinsko razmeščenostjo kristalizirajo značaji protagonistov. Ti skozi pripovedi teh filmov, pač z nujnim impetusom tragedije, vsak po svoje tudi dozorijo.
Tovrsten psihološki fokus je bil kompenziran z nič kaj izrazitim političnim ali družbenim komentarjem. Produciranje statusa quo je sicer tako rekoč strukturna agenda sredinske filmske industrije, ki ima zaradi obvezne množične potrošnje svojih izdelkov nujno omejene horizonte, pa najsi bodo ti vsebinski alf pač slogovni. Vseeno je moč sprejeti Paynov odgovor, podan v nekem intervjuju, da gre po njegovem vsaj pri Neb-raski za političen film. Poleg tega, da nakaže anomične raztrganine podeželske skupnosti, je takšen tudi v svojem nadaljevanju intenzivne individualne obravnave protagonistov prejšnjih treh celovečercev. Podstat te plati političnosti je njegova sočutna obravnava raznovrstnih grehov In zmot filmskih likov, empatična umetnost pa skorajda ne more biti drugačna kot politična, saj s tem naslavlja prav modus operandi obstoječih družbenih razmerij, in sicer neizogibno obsojajoče gledanje drugačnosti in drugačnih.
Pri tem pa vsaj tu ne govorimo o klasičnem obsojanju manjšin ter margine, ki ima sicer najbolj konkretne družbene učinke. Med gledanjem filma Nebraska se človek namreč večkrat spomni na drugo stran, na kulturni prezir do ruralcev in na specifično satiro, kakršno recimo pogosto izkazujeta brata Coen v svojem safariju med obskurnimi in bizarnimi primerki človeške vrste.Ti primerki so namreč v Nebraski obravnavani s precej več razumevanja in spoštovanja, še vedno pa tudi čudenja.
Kar se tiče zgodbe, je ta roko na srce precej klišejska in žanrski pravovernosti filma ceste je pridružen še standardni filmski trop očeta ter sina, ki se na tej cesti na novo spoznavata. Do odhoda na pot pride, ko dementni in nič kaj priljudni starec Woody Grant (s permanentno osuplim in zablodelim izrazom na obrazu ga izjemno odigra Bruce Dern, ki je bil za vlogo že nagrajen na lanskem canskem festivalu) po pošti dobi obvestilo,
da je zadel milijon dolarjev. Seveda gre pri tem le za zrabljen in podel marketinškitrik, ki pa Woodyja vendarle požene v manične poizkuse, da se prebije v 1.200 km oddaljeno Nebrasko in tam prevzame obljubljeno nagrado. Senilen in brez vozniškega dovoljenja se tega poizkuša lotiti kar peš, ob robu avtoceste. Ko njegov nič kaj karizmatični, a tipično paynovsko osamljeni sin David (Will Forte) ugotovi brezupnost racionalnega prepričevanja očeta o nesmiselnosti projekta, ga v potrpežljivo samaritanskem in skozi cel film dokaj statično prezentnem patosu odpelje na pot.
Spotoma se ustavita v Woodyjevem rodnem kraju Hawthorne, kjer se sestaneta z njegovo družino, srečata njegove stare znance in prek drobcev pogovorov se počasi izrišejo, ne pa tudi opravičijo, raznorodne značajske poteze g lavnega I ika. Vendarle pa se do konca filma pravzaprav ne zgodi nič izjemnega.Tekom te nič kaj posebne poti s sinom ter pozneje še preostalima članoma ožje družine ne srečajo kakšnih izstopajočih tipov, kot jih recimo gospod Straight v Lynchevem podobno počasnem in tudi sicer sorodnemu filmu ceste Resnična zgodba (The Straight Story, 1999). Protagonisti ob tej poti so kratko malo običajni. Nek gospod ima sicer navado, da dan za dnem nepremično sedi in opazuje mimovozeče avtomobile, dobršen del preostalih pa v glavnem strmi v televizijo. A s tem film Nebraska obrne običajno prizmo in pravzaprav predstavi svoj etični kredo, da tega življenjsko stilskega materiala ne artikulira kot otopelost in neko nujno inferiomo kulturno formo. Kadriranje sicer ni povsem nevtralno in Payne si privošči kar nekaj humorja na račun svojih likov, obenem pa tudi ne štedi s prikazi nepreštevnih primerov zlobe ter majhnosti. A takšen je pač človek in njegov (med naborom lokal-cev Hawthorna precej uboren) kulturni ter samospoznavni kapital sta le ena od obrazov njegove človečnosti. Narcističnl spektakel osebnosti je predvsem stvar (sub)urbanega
okolja, imperativi nenehne vzhičenosti in samoizpolnitve pa so ideologija vsakdana, ki je pravzaprav precej manj univerzalna, kot se morda zdi tistim, ki so najverjetneje tipični primerki kllentele tega filma.
V tej ekonomičnosti značajske barvitosti se tudi ujameta oblika in vsebina filma. Kot pravi Payne, sije že dolgo želel posneti črno-bel film, in ko je prebral scenarij, ki ga je spisal Bob Nelson, je končno našel tisto, s čimer bi bilo mogoče tovrstni film obojesmerno osmisliti. »Zdelo se mi je primerno, da uporabim tehniko, tako preprosto kot življenja, kijih opisujem,«je nekje dejal. Vzporedno s to, recimo temu tehnično re-gresijo, je Payne govoril tudi o svoji želji po snemanju nemega filma in na nek način je Nebraska tudi meditacija na temo tovrstne obravnave filmskega materiala. Pogovori se namreč zdijo bolj kot nujna koncesija narativni koheziji in komični vložki jezikave, zagrenjene in hkrati zelo vitalne Wayno-ve žene Kate (igra jo markantna in vitalna June Squibb, kije podobno vlogo igrala že v filmu Gospod Schmidt) morda kar preveč agresivno režejo v melanholično tkanino filma, v katerem so najmočnejši trenutki nemi pogledi protagonistov v puščobne
Narcistični spektakel osebnosti je predvsem stvar (sub) urbanega okolja, imperativi nenehne vzhičenosti in samoizpolnitve pa so ideologija vsakdana, kije pravzaprav precej manj univerzalna, kot se morda zdi tistim, ki so najverjetneje tipični primerki klientele tega filma.
vijuge družbeno opustošene ruralne krajine. Že glasbena spremljava, ki jo je za film spisal član znamenitega trla Tin Hat Mark Orton, je dovolj zgovorna o otožnostl te centralne, pa hkrati periferne Amerike, kiji polrtičnoekonomski ustroj dežele že dolgo ni več naklonjen. Nemara velja dodati, da stagflacijska Nebraska v letu 2013 pač ni sveže porecesijsklPariz-Teksas (Paris,Texas, 1984, Wim Wenders) iz sredine 80. let, ko je bilo socialno opustošenje neoliberalne agende še sorazmerno nov pojav in je bilo americano moč snemati v barvah tudi brez ironije.
Meditativna, intimna, po svoje mila In obenem grenka Nebraska morda ne dosega prezence prejšnjih treh celovečercev, ki so v epskostl filmskega zamaha bolj velikopotezni. A po drugi strani jih... ne ravno presega, prej bi lahko rekli, da jih ta načrtno droben in nič kaj posebno oskarjevsko modeliran film {ob tem je seveda izjema trmasti in obenem resignirani obraz Brucea Derna) s svojim toplim humanizmom, strpno obravnavo človeških pomanjkljivosti ter prepričljivo eksplikacijo družinskih vrednot preprosto zaobide.
Pretresljivo kadri rana krajina, vseprisoten mehak humor ter nostalglčno otožna glasbena tema na nek način tudi kompenzirajo žanrske obrazce ter patetično populistične poteze zgodbe, ki se nizajo skozi ta paynovsko prijeten in kot melasa mehkoben film. Konec koncev ambicijam filma ni nujno vedno potrebna proizvodnja nečesa presežnega, pa tudi družbena kritika ni nujno priostrena na nož in nenazadnje tudi svet, prozaičen kot je, ni nujno vedno barven.