366
Dolenjec: Prekasno !
Prekasno!
L
j. mesta sem bežal v samotni   log
Srdit se na svojo usodo.
Molčala so debla siva okrog,
Ko nem sem razmišljal nezgodo. Tolažbe nikjer za dušo trpečo, Nikjer ni nadej na boljšo srečo! . . .
Brezup  mi je  v duhu vprašanje oživil :
Kaj  li sem zakrivil ?
In slišal sem glas skrivnostno-globok Ne toži ljudij  ni usode i
Ti  de"l si jedino svojih otrok, Ti sam si kriv vse nezgode.
Zatopi se v svoja minula dejanja,
Ne brani se trpkega piti spoznanja ! . . Pokril sem si lice in vzdihnil sem glasno »Prekasno, prekasno!«   . . .
Dolenjec.
•c
fe»
Dokaz.
0c
tebe sem drobno  pismo dobil, Da z drugim si zdaj  zaročena,
Da tvoj izvoljenec blag je in mil, Da bodeš mu srečna žena.
Razvnela se v srci mi ni zavist, In ljubosumje se ni mi  vnelo;
Tresoče roke" sem bral tvoj list, In venderle bral ga veselo.
V življenji je meni, predobro v^m, Usojena grenka kupa:
Ko tebe sem ne"kdaj ljubil nem, Ves čas sem te ljubil brez upa.
Da bridko danes ne tožim jaz, Ko drug te ljubimec je snubil,
To bodi najvidnejši  tebi dokaz, Da sem te resnično ljubil!
Dolenjec.
Jezikoslovne drobnosti.
i.   Es handelt sich — se grč.
V novejšem času beremo po naših časopisih večkrat stavke, kakor so tile: »Pri bližnjih volitvah se ne grč sam6 za to, da se za poslance izberejo narodni možje* i. t. d.; »Ko bi se šlo za to, napraviti novo cesto* i. t. d.; j, Na Koroškem se grč za obstoj slovenske narodnosti* i. t. d., i. t. d. V prejšnjih časih se je rabil glagol iti v tem pomenu brez refleksivnega zaimka, ako se je sploh rabil; pisali smo samo gre, bi slo in enako. Tak6 so pisali, kolikor včm, tudi naši stari. V tem smo se strinjali z drugimi Slovani in Neslovani? od katerih se je ta način   govorjenja   zatrosil k nam.