E o o I 2 3 4 5 6 7 8 9 10 II 12 13 14 15 16 17 18 19 20 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 Stezice 2005/06 20. junij 2006 Izdajatelj Gimnazija Novo mesto Mentorica Tina Furlan Turk Glavna urednica Judita Kulovec Hvala za pomoč Tjaši Žugelj Maši Pavlič (J Ä Foto Tjaša, Dado, Judi, DoggyBisquit Model Marija Kocjan Oblikovanje dadomail@gmail.com Prelom Špes grafika Tisk Tiskarna Alfagraf trade tiskarna d.o.o. GR F g rafi ko Naklada 300 izvodov 3 UVODNIK 4 CVETOČE ČEŠNJE 5 NA POTI V HOLLYWOOD 6 PISMO ZA MAJO 7 297 IN VeČ 10 NIČ SE NE USTAVLJA 13 OBLAKI 16 ČETRTEK 17 TRUPLO JE IZGINILO 18 PESMI 19 ROMANCA NA WC-ju 23 EASY RIDER 24 DA REAL PREŠERN 25 SRČEK 25 PADAŠ 26 INTERVJU 28 PESEM 29 EKSKURZIJA 30 PESMI 31 USODI NE MOREŠ UBEŽATI 32 PESEM Judita Kulovec Neprespane noči in podočnjaki, ki jih niti puder ne skrije, sledijo zasledovanju pobeglih prispevkov. Še sreča da delamo Stezice in tako vsakokrat najdemo pot do uspešno zaključene nove številke. Saj potem se za ves trud naužiješ pohval zvestih bralcev, ki bodrijo ekipo, da vzdržuje dolgoletno tradicijo našega časopisa. Tudi hudomušni nasmeški ti polepšajo dan, saj veš, da je bil tvoj cilj dosežen: še eno obdobje novomeških gimnazijcev je zapisano v zgodovini. V bedi in blišču ljubezni poeti že od nekdaj opevajo ta skrivnosten pojav. In ga bodo še naprej, dokler ne odkrijejo njenega čaru ... V zgodbah pa svoje misli predstavimo z najmočnejšimi pridevniki, da lahko vsak spozna, kaj mu hočemo sporočiti. Pripovedujemo o nerazumljenem svetu mladosti, razkrivamo svoje strasti in trepetamo pred neusmiljeno kritiko bralca - kaj bo rekel nekdo, ki ne pozna okoliščin nastanka umetnine? Bo razumel ali bo sad tvojega uma in rok razcefral, da se nikoli več ne pritakneš papirja? Ni važno. Mnenje drugih ne spremeni dejstva, da čutim, imam želje in potrebe. Čeprav se bom mogoče čez leta le nasmehnila neizkušenemu dekletu, ki je pisalo zgodbe z mojim podpisom na koncu, bo vsaka zapisana beseda zaznamovala svet. Ne pričakujem spremembe človeštva zaradi drobnih besed, ki jih javnosti zaupam preko potrpežljivega papirja. Ob nastajanju teh vrstic pa vsaj zanesljivo vem, da mislim, torej sem. In grem naprej, da se sprehodim skozi mladost v naivni veri, da vem vse in to najbolje. Ob predaji prestola tako želim vsem, da se sanje z jutrom ne razblinijo in ostanejo vsaj v srcu - da ne potrošimo preveč dreves ob krizi naravnih virov:). Tisti, ki odhajamo iz strahovlade Mature pa si z natisnjenim zapuščamo spomin za debate ob morebitnih srečanjih vseh starih in mladih, ki so kdajkoli prisostvovali nastajanju Stezic. Do takrat pa uberem svojo pot in upam, da ob kakšnem postanku za kavo zasledim naj novejši gimnazijski song. Prijetno branje tudi Vam! Tjaša Žugelj CVETOČE ČEŠNJE Babica je prišla na vrata sobe svojega 7-letnega vnučka. »Kaj pa počneš?« ga jez mirnim glasom vprašala. »O, zdaj bom porušil rekord. Yes, to!« je vnuk komaj utegnil spregovoriti izza računalnika. Babica je pokimala z glavo in se počasi odpravila na balkon ter se usedla v udoben naslonjač. Na njene ustnice se je pritihotapil nasmešek. V času, ko so zorele češnje, so otroci na vasi kamenčkali. Zase je pravila, da ji ta igra ni po godu, saj je kamenček vedno zabrisala predaleč. Ljubše soji bile skrivalnice. Tako dobro skrivališče je znala najti, daje celo Petranov Miha ni našel! Na koncu, ko so se ostali otroci predali, je za nagrado vselej dobila pest češenj. Najslajše soji bile tiste, ki jih je nabral Janez iz sosednje vasi te soji zares teknile. Dedek Janez seje pridružil babici na balkonu, ki je ponujal pogled na cvetočo češnjo. Kmalu bodo zazoreli prvi sadeži in takrat ji bo Janez iz sosednje vasi nabral pest rdečih češenj. »Se še spominjaš, kako smo se kot otroci podili po vasi? Vsi bosi, v ponošenih oblekah in rdečih lic. Se spomniš, kosi mi zagregorjevo izdelal piščal izleskovine?« je potiho vprašala babica. Dedek jo je nežno prijel za roko in glavo naslonil na njeno zgubano čelo. »Kako se ne bi! Pa ti, še veš, kako si mi spletla venček iz spomladanskih cvetlic?« Nasmejala sta se. »Veš, takrat ko sem ti pomagal z drevesa in ob tem raztrgal hlače, sem bil doma pošteno tepen. Bile so to nedeljske hlače, ki sem jih dobil po bratu.« Babica je zavzdihnila: » Bili so to lepi časi. Življenje je bilo težko, veliko smo delali tudi otroci, da smo si zaslužili kruh, a imeli smo lepo otroštvo. Razigrano in družabno. Želim si, da bi najini vnuki vsaj malo okusili te svobode v naravi in da bi preživeli kakšno uro na prostem namesto v hiši. Že cel dan so zaprti. Gal je za računalnikom, Nela pred televizorjem, Gaber pa še kar spi.« Dedek je pritrdil: »Vse seje spremenilo. Drugače je, kot je bilo včasih. Moderna tehnologija nas ne združuje, temveč razdružuje. Morali bi imeti več časa, saj nam vsi aparati in pripomočki pomagajo, da delo hitrejše in celo boljše naredimo. A iz dneva v dan imamo manj časa za svoje družine in prijatelje. Vse manj se srečujemo in družimo. Prav imaš, otroci se danes stežka spravijo iz svojih sob.« » Ko bi jih vsaj sonce spravilo ven! Poglej, kako lepo vreme je!« Babica in dedek sta molče zrla v razgibano pokrajino. Čez nekaj časa so se balkonska vrata odprla in najmlajši vnuk je pozdravil stare starše: »Hoj! Dovolj imam teh igric. Oči me pečejo. Z Matejem in Urošem se dobimo na igrišču, samo še po žogo skočim. Čao! Pridem kmalu!« Stekel je v garažo in še zaklical na balkon: »Nela pride ob sedmih. S prijateljico sta šli na sprehod.« Babica in dedek sta se spogledala in prijetno nasmehnila. »No, mogoče pa otrokom ne gre tako slabo v današnjih časih, kot sva mislila. Grem zbudit še Gala, drugače bo še noč prespal,« je dejal dedek, poljubil babico in s pomočjo palice odkorakol po hodniku. Topel vetrič je premaknil sive lase, ki so bili na starem čelu. Sonce je še bolj zasijalo, babica pa se je naslonila na udobno blazino in zaprla oči. NA POTI V HOLLYWOOD B. Z. Produkcija DOGGY BISQUIT Ste morda vedeli, da na naši šoli deluje mlada skupina filmskih navdušencev? Do se sedaj so posneli že štiri filme, idej pa jim še kar ne zmanjkuje in nastajajo novi in novi projekti. Iz projekta v projekta pa se izboljšuje tudi tehnika in kvaliteta filmov. Prvi projekt je nastal v sklopu predmeta slovenščina, kratek 10 minutni film z naslovom Pogajalni pogovor, ki govori o nesoglasjih med sosednjimi narodi. S tem filmom je bil prebit led. Sledili so mu še Podgurski fitnes, kratka komedija o preprostemu Podgurcu, ki pride v fitnes, tam pa naleti na mogočnega mišičnjaka, njegovo pravo nasprotje. V filmu prav tako ne manjka lepih deklet... Ker pa je dandanes močno povečana stopnja terorističnih napadov in nikoli ne veš iz katerega vogala te bo napadel kakšen terorist, so se odločili, seveda na smešen način, ovekovečiti tudi to temo in nastal je film Moderni terorizem. Prav za ta in pa naslednji film Frazemi, so si vzeli malo več časa in priprav, tako da sta nastala res dva izvrstna izdelka. Zadnji film Frazemi, pa je povrh vsega še poučen, saj bo gledalce poučil o stalnih besednih zvezah. Pri tem filmu so posneli tudi nekaj zelo nevarnih in drznih prizorih, pri katerih so sodelovali profesionalni kaskaderji; od kotaljenja po strmem prepadu, padca z nekaj metrskega balkona do padca v globoko jamo, itd. Mlada skupina Produkcija Doggy Bisquit, kot so se poimenovali, je neprofitna in amaterska skupina, ki med svojimi člani združuje ljubezen do filmske umetnosti. Sproti nastajajo novi in novi scenariji, vseh zvrsti, od dokumentarcev, epskih filmov, do stalnic komedij in parodij... Tako lahko iz pod njihovih v kamer v kratkem pričakujemo epsko-akcijski komediji o Švarciju, junaku, ki bo postavil nove temelje filmske umetnosti v Sloveniji, o Ninjah na Slovenskem, dokumentarni oddaji o izvoru ljudi... Temeljni cilji produkcije so zelo ambiciozni, naprej si želijo dobrih in kvalitetnih izdelkov, vedno strmijo k temu, da se učijo na svojih napakah. Njihov temeljni cilj pa je in bo k ogledu filma pritegniti čim več ljudi, ki se ob gledanju sprostijo od vsakdanjih tegob življenja in se ob tem še pošteno nasmejijo. V kratkem bo izdelana tudi spletna stran, kjer si boste lahko več prebrali o skupini sami in njihovih projektov, ki si jih boste lahko tudi ogledali... Na voljo pa vam je že njihov e-mail naslov doggy.bisquit@gmail.com, kjer se na njih lahko obrnete s predlogi, vprašanji, kritikami, pohvalami ali če bi se jim le želeli pridružiti pri katerem od naslednji projektov... I ■ Doroteja Vidmar PISMO ZA MAJO Prižigajo se zvezde, nemiren je večer. Nekje v daljavi skovika ... Veter počasi prenaša papir, nevidna ga roka mečka - se k tebi odpravlja. - Bila je že taka noč. Davno nekoč. Minilo je mnogo že zim. In igre in cvetje in pesmi. Kaj vse je bilo že, objemi, poljubi - kaplje ljubezni. Je čakal že kdo - in čakal še bo -na vrnitev. Ker začaran je krog. Še zdaj tu živim - čakam, bežim - morda pa se vrneva kdaj ... Tja - kjer sva z roko v roki nekoč podili čas in oblake samote. Kje pa je zdaj tisti čas? Kje tvoj je nasmeh? Pridi še kdaj... Bova skupaj odšli na sprehod - na travnik, v gozd. Še tukaj sedim, se tiho mirim -up me upira že više ... * .“t* •* r-4: - . Še tu sem doma - na koncu sveta -spomin pa naju tam išče. »PoDavljeni!« - Pa zakaj to reče profesor pri katerem je verjetnost, da bom sredi ure zadavljen tako majhna, tako neznatna, kot količina oksonijevih ionov v vodni raztopini natrijevega hidroksida? Zakaj, no? Ko pa se veliko lažje zgodi, da se mi ena nesramna, zahrbtna funkcija (f(x)=x2 je ravno prav zaobljena) obesi za vrat in me duši, dokler mi oči ne padejo ven iz jamic. Zakaj takrat nisem posvarjen? Tja, odgovor na to vprašanje je dejansko neverjetno preprost, vendar pa bomo stvar - za dobro tega pisanja - nekoliko zakomplicirali. Recimo, da je to en navaden nesmisel, en izrodek realnega (beri krutega) življenja, da sta to dve stvari, ki sta tako različni, da se medsebojno izključujeta. Lahko bi rekli, da sta nekakšna paradoksa. Takih paradoksov je kar nekaj, čas je, da jim naklonimo nekaj časa. Tole pišem na željo profesorice, saj v našem glasilu primanjkuje proze, člankov, skratka vsega kar je daljše od 297 mm in ima kolikor-toliko strnjeno zgradbo. Pri tem poskusu polnjenja praznine seveda računam tudi na tujo pomoč (čeprav bi mi seveda tudi samemu uspelo - o, ja), ker pač verjamem v stvar, ki seji reče dobrota. Kljub temu, da po vsej verjetnosti ne bom osamljen, se strinjam s profesorico, kajti resje, daje po naših Stezicah raztreseno vse preveč majhnih drobtinic, semen. Tako obstaja nevarnost, da (če ne bo kdo hitro s trdimi koraki krenil na pot) se bodo še zarasle. In potem bo treba narediti drugo pot - »jovo na novo«. Ta slika se kaže tudi zunaj črno-belega sveta pik in črt. Nekako nam namiguje, kakšni smo Slovenci, pa še kdo drug tudi. Lahko bi rekli, da smo nekakšni izgubljeni poeti, brez orientacije, vendar z željami, ki se pustimo vladati neki manjšini. Z njo seveda nismo zadovoljni. In kaj naredimo? Rečemo: »Tako več ne gre!« in živimo naprej. Kot da bi nam v naslednjem trenutku že zmanjkalo živcev. Namesto, da bi povedali, kaj je narobe, s čim se ne strinjamo, takrat ko imamo za to ves čas in ves prostor sveta, se ukvarjamo z obstranskimi stvarmi, »stvarmi za dušo«, ki nikomur posebno ne koristijo. S tem ne zapostavljam pesmi, kot nekaj s čimer se ne da veliko povedati (še več!!), ali pa kot nekaj s čimer si na lahek način zraven. Gre le za občutek, ki ti ga določena stvar da (podzavestno). Človek, ki napiše nek članek, nekaj »hardcore natipkanega« se avtomatsko prikaže kot resnejša oseba, ki ima prav take namene. Pesnik se ti prikaže kot svobodnjak, prej vizionar, kot človek dejanj. Martin Luter, ki nabija svojih 95 tez na vrata grajske cerkve v Wittenbergu ima v roki knjigo, ne? Kaj pa Prešeren, ko piše Zdravljico?- En glaž, če vaša domišljija deluje podobno kot moja. Nekako se vam zdi, da bo Luter s knjigo napravil več kot Prešeren s kozarcem, ne? -Stvar razčiščena. Vrnimo se nazaj k sedanjosti. Torej, ne razkrijemo takoj naših želja (morda ne vemo kaj bi radi?), temveč pričakujemo, da bodo drugi kar sami od sebe vedeli, kaj želimo. In čakamo. In zgodi se naslednje. Namesto da smo čoln zatesnili, ko je bila luknja še majhna, smo zdaj prišli do stanja, ko je luknja tako velika, daje treba zamenjati cel čoln. Če še niste opazili; to je naš paradoks. Vsi bi nekaj radi, pa tega nihče ne pove.-Vsaj dokler ni prepozno. Morda je podoben odnos pripeljal do črne srede, 19. aprila letos. Pa niti ne, dijaške in študentske organizacije so že več časa opozarjale na neurejen status študentov, slabo organizacijo prehrane v srednjih šolah itn. Kot vemo je ostalo le pri opozarjanju. Predstavniki študentov in dijakov so se sicer redno sestajali z vodilnimi možmi države, vendar pa so bili to po navedbah bolj formalni sestanki, poziranje pred objektivi. Vlada nas ignorira! Ignorira naše zastopnike. »Ignorira ljudi, ki imajo tolk plače k moja fotr pa mat skupi! Pa to ne mor'š verjet'!« Ja, vidite to bi se tudi lahko vprašali: Kaj neki počnejo naši plemeniti voditelji? Zakaj imajo astronomske plače, če ne znajo doseči nič drugega kot pa splošen »štrajk«, potem ko druge opcije tako več ni. Saj najbrž jih vlada res ni poslušala, ni hotela, ker bi ji nakopalo dodatne skrbi - pa ne danes, jutri, danes je prevroče. Mogoče bi si vse skupaj lahko predstavljali takole: »Gospod tako res ne gre več naprej, študentje moramo kje spati, saj sami veste. Tega ne morete kar spregledati. Potrebni so ukrepi! Takoj!« V naslednjem trenutku minister vrže ven nekaj takega, le da zmede: »Nulla rosa sine spina, kajne?« In nadaljuje. »Bi malo čaja, kavo mogoče. Ne? Tudi prav. Poglejte, naslednjo soboto grem na golf v Lipico. Bi se mi morda pridružili?« Mogoče so si naši voditelji upali, morda so uporabili kako trdo besedo, pa so bili zavrnjeni s podobnimi manevri. Vseeno vzpodbudno. Če že ne drugega, bi se vlada vsaj malo ustrašila in ne bi bila tako ravnodušna. Morda pa so le slepo prikimavali in se nasmihali. »Ah, pozdravljen! Kako kaj naši ljubi študentje?« »Kar v redu, kar v redu, obstaja nekaj manjših problemov, vendar pa mislim, da se bodo počasi uredili.« »Lepo, lepo. Golf ta teden?« Če je tako, potem bi lahko s tistim denarjem, ki so ga v zadnjih par letih dobili zato, da so lobirali po ministrstvih, brez težav lahko zgradili enega spodobnega »študenta«. A ne? Pa recimo, da so pošteni. To zdaj ničesar ne spremeni. Problemi so tu in ni važno, kdo jih je povzročil, pač pa kdo bo ukrepal. Seveda bo potrebno sodelovanje. Tega pa ni. Zakaj ga ni? Jasno, paradoksi. Poglejmo si. 10.000 se nas je zbralo. Preplavili smo Kongresca in vse bližnje lokale. 10.000 ni majhna številka. Za Slovenijo še posebej ne. Veliko motivacije je bilo potrebne in seveda je bila tu. Ljudje so prišli iz različnih razlogov. Po vsej verjetnosti se je največ srednješolcev narisalo v Ljubljani, ker s(m)o se na ta način zradirali v šoli. To seveda ni vse. Imeli smo »musko«, tudi alkohola ni manjkalo. Zvečer se je pripravljala Cvičkarija. »Fešta« cel dan! To je to! Čeprav se je večina navzočih oprijelo pravkar navedenih motivov, je vse skupaj ohranilo svoj smisel. Opozorili smo nase. S fakultativnim žvižganjem, s prepevanjem uporniških pesmi in seveda transparenti. Transparenti torej, glavna atrakcija, vse od »Vlada ma vas rada, šolnine so nagrada!«, pa do »Barcelona šampijon!«, s katerim se osebno še najbolj strinjam pa čeprav je nekoliko izven konteksta. Naše zahteve so bile jasne: Nočemo šolnin, hočemo postelje! Nočemo obdavčenega študentskega dela, hočemo zastonj javni prevoz! Kje je bolonjska reforma, kje je malica? Več štipendij, bone! Vendar pa je o njih vredno razmisliti. Kajti pojavijo se težave, nekaj teh izključujočih si nasprotij. In tukaj lahko na nek način razumemo vlado. Vidimo, da so naše zahteve v golem bistvu zahteve po denarju iz proračuna! »Dejte mi Šikaka keš!« pa zna reči vsak. Vprašajmo se: Kako naj država omogoči zastonj javni prevoz? Kje naj dobi denar? Ne more jemati upokojencem, ki že tako nimajo veliko. Kako naj gradi stanovanja? Naj prodaja medvede? Logično, da bo država poskušala dobiti denar od tistih, ki stvari želijo, zahtevajo. Potemtakem so najbrž tudi pripravljeni plačati. Plačal bo kupec, nihče drug - to je kapitalizem. Država bo uvedla šolnine, obdavčila študentsko delo. Jasno, normalno, lepo in prav. -Ne ni!! Halo! Kako naj študent, ki mora mastno plačevati za stanovanje, pa če je še tako majhno, ki mora vsak dan dati dvakrat po 190 tolarjev za trolo in mu poleg tega trgajo zajeten delež od njegove nočne izmene, poravna še šolnino? Niso vsi starši zdravniki in odvetniki, ne dobijo vsi štipendij! Študirati pa je dandanes treba. Kdo bo pa danes kmet, ob tako nizkih subvencijah? No, kaj bo, draga vlada - denar za študij ali denar za kmetijstvo? Tako je to. Študirati ali težko živeti.-Kje je pa razlika? Paradoksi, ja. Prišli smo do točke, ko je treba zamenjati cel čoln, cel sistem. Pa zakaj, hudiča? Marsikdo Sloveniji reče kar mala Švica; zakaj res ne bi bili nekaj takega? Zastonj študij, to je pa ja velik privilegij. Po moje bi se lahko obe strani malo žrtvovali, v bistvu bi se morali, normalno. Kajti lepo bi bilo, ko bi se še naprej lahko režali polovici Evrope v obraz, češ, vi morate pa plačati.-Pozor, naj to ne izzveni, kot da smo postavili zahteve samo zato, ker bi želeli biti drugačni (Tak sistem deluje ravno tako dobro kot vsi »evropski«, pa še ljudi osreči!!)- Pa naj država obdavči študentsko delo. Se bomo vsaj zastonj z avtobusi vozili. To najbrž ne bi bil prehud udarec. Glede šolnin smo lahko bolj skeptični. Naj rajši uvedejo davek na plastično embalažo. To bi bil zanimiv ukrep. Štipendije se dobi tudi drugje, ne samo od države. Skleneš dogovor s podjetjem, ki ti omogoči, da mirno doštudiraš, potem pa se brez težav pri njih zaposliš -zaposlitev prej kot v pol leta po končanem študiju (saj to tudi zahtevamo!?). Ne jemljimo države kot naše edine možnosti. Razmišljajmo ustvarjalno, široko. Ali vidite svetlobo v daljavi, svetlobo v kotičku preproge vida? Kot vidite obstajajo rešitve, ki upoštevajo obe strani. Seveda obstajajo. Sploh niso tako komplicirane in tudi ne skrite. Tako kot odgovor na tisto vprašanje na začetku. Samo pomisliti je treba. Zakaj profesor reče podavljeni in se nič ne zgodi? Zakaj v drugem primeru nisem posvarjen pred pretečo nevarnostjo? -Človeški faktor. Seveda, zloba. Kakšen dolgčas bi nas objel, če ga ne bi bilo! Živeli bi v enoličnosti. Še dobro da obstaja. Individualnost nam prinaša življenje v življenje. Lahko smo ji hvaležni. Vsaka človeška lastnost nam obarva svet po svoje. Vsak človek prispeva svoj odtenek. Vsak nariše svojo packo, piko ali karkoli pač že. In tu je, naša slika življenja. Lepa ali grda, ne moremo je kriviti za naše težave, lahko pa krivimo sebe za vse več črnine na njej. Bodite boljši človek za boljši svet. Kako grozen zaključek!! Jo, zdi se mi tako klišejsko. NIČ SE NE USTAVLJA Nič se ne ustavlja. Življenje drugih se nadaljuje. Drugi govorijo brez solz o umrlih. Nič se ne ustavlja. Rien ne s'arrete D'autres vies continuent D'autres parier sans ta ire Pour ceux qui se sont tues Rien ne s'arrete Jesenski dan sredi pomladi. Dež pere spomine na listih dreves brez soka. Čas se ne ustavlja, hiti in ne sprašuje, če bi želeli kaj spremeniti. Ne, nič ne bi hotela spremeniti. Le želela bi, da se jutri, ko se zbudi, sonce prerine skozi oblake. Življenje je popolno. Z ljubeznijo. V pomladanskem dnevu sredi jeseni se je čas za hip ustavil. Po dolgem času so se njene oči srečale z modrimi očmi, ki so tako postale njen vsakdan. Bila je ena izmed tistih, ki ne verjamejo v ljubezen na prvi pogled. Sedaj verjame, ker jo je ta zadela. »Obleci si vetrovko!« ji je svetovala mama. »Saj me ne zebe!« je Sara zakričala v pozdrav. Rolanje je najboljša zabava, kajti združiš prijetno s koristnim. V klancu prav čutiš, kako se topi odvečna maščoba v stegnih in kako se tvoje telo ob tem znoji. Na mostu je obstala in se zagledala v sončne žarke, ki so se odbijali od gladine reke. »Hmm, le kako na to gledajo ribe?« Nasmehnila se je in preskočila štiri stopnice do steze. » Kaj če bi si privoščila sladoled? Menda ga še imajo!« In žeje čez minuto držala v rokah kepico jagode. Do parka, kjer so se med vikendi zbirali s prijatelji, je bilo le še nekaj metrov ravnine. »Mi pa nič, ne? Zase poskrbi, ostali naj pa gledamo! Hja! Gre še kdo z mano po sladoled?« se je namrščil Mitja v pozdrav in s seboj v slaščičarno odvlekel še Barbaro in Lejo. Sara je prisedla na klop k Damjanu, ki je bil že cel teden potrt, ker je zapustil dekle. Pravi, da se ni zavedal, koliko mu pomeni in daje mislil, da ima dovolj vsega. Pa pač ni bilo tako in sedaj seje ni upal poklicati, da bi ji to povedal. Mislim, da seje bal, da ga bo zdaj ona zavrnila. No, karkoli. Bil je sončen petek. Ko si gledal naravo, ki se za kratek čas poslavlja, si se naenkrat zavedel, da čas leti tudi zate. »Drugo leto bom stara 19,« seje zamislila. »Ah, kaj šele? Se počutim kot starček poleg tebe pri svojih rosnih 24!« se je Damjan smejal v trenutku, ko se je druščina vračala iz sladoledne požrtije. »Lej ga lej! Sara, kako ti je pa uspelo to puščobo nasmejati? Že ves teden joka tukaj okoli, zdaj ga pa tri minute pustimo s tabo in se že smeji kot pečen zajec!« je dodal svoj komentar Mitja, »sicer pa smo med potjo pobrali še Leona, ki ga danes sonce čisto zadelo.« Sara seje lenobno obrnila, da bi videla Leona, kije bil njen bivši sošolec. »Sara, preden narediš usodno napako in se ozreš, naj ti povem, da je Leon postal pravi šarmer. V roke so ga prijele sestre in ga ostrigle, prebarvale ter odpeljale v shopping! Res, pazi!« seje norčeval Mitja. Hmm in imel je prav. Ko so se Sarine oči srečale z modrimi očmi, se je v pomladanskem dnevu sredi jeseni čas za hip ustavil. Le trenutek je bil potreben, da se je njeno srce napolnilo s prijetnim vznemirjenjem. Leon, čisto drugačen in prav privlačen na pogled. Sara seje zavedla, da strmi vanj in se na hitro obrnila proč. Plaho je še enkrat obrnila pogled nanj, on pa se ji je v zadregi nasmehnil. »Kaj mi je? Pa saj to je samo Leon. Stari, isti Leon!« se je hotela zbrati. Mitja je navdušeno predlagal: »Gremo igrat košarko?« Ja in seveda so bili vsi za, Sara pa košarke ni marala, zato se je po nekaj minutah odločila, da gre proti domu. Kar naprej je mislila na to, kaj je pomenil tisti pogled in nasmeh. Nikakor se ni mogla zbrati. Šele ko ji je na pot prišel kamenček, ob katerega se je spotaknila, si je rekla, daje bolje, da ne razmišlja več o tem. NIČ SE NE USTAVLJA Noč je bila topla in nič kaj preveč primerna za jesen. Sara seje premetavala iz ene na drugo stran in nikakor ji spanec ni hotel priti na oči. Razmišljala je o Leonu in o tem, zakaj sploh razmišlja o njem. V roke je vzela mobitel in napisala sms Dober večer! Prosimo vas, če zapustite naše prostore misli, ker bi njihovi lastniki radi zaspali. Hvala za razumevanje - Nasmehnila se je svoji izvirnosti in se pokrila čez glavo, upajoč, da ji bo uspelo prespati saj kako uro noči. A čez minuto jo je predramil pisk mobitela, ki je razparal vse njene mreže za lahek spanec. Novo sporočilo prejeto. Leon - Večer! Tudi naša poslovalnica zapira svoja vrata! Ne pozabite s seboj vzeti svojih oči in druge reči!;) - Sara seje zasmejala in že zbirala svoje možgane, da bi vrnila sms. A našla ni nič kaj preveč izvirnega, zato je rajši napisala resno - Dej no! Ne morem spat, ker si me čist zmedel danes v parku! Sploh pa, kaj delaš sredi noči pokonc? - In seveda, pričakovala je odgovor. Čakala je z mobitelom v roki. Minuto, dve, tri. »Pa kaj je zdaj? Najbrž je zaspal,« je pomislila in odložila mobitel ob postelji. Novo sporočilo prejeto. Leon - Ej vem, da se že dolgo poznamo in vse, ne? Ampak danes, ko sem te videl. To bo čudno za slišat oz. za prebrat. Jaz mislim, da sem se danes zaljubil vate. ? Kaj mi lahko takoj odpišeš? Saro je čisto šokiralo: » Kaj on tudi, isto kot jaz? To ne moreš verjet! Sigurno se zafrkava!« - Imaš ti mogoče res kakšen dostop do mojih misli al me zafrkavaš?-Rekla si je, da nima kaj za izgubiti, če pove po resnici. Tako da je spet čakala na sms. Novo prejeto sporočilo. Leon - Ura je šele enajst. Čez 15min se dobiva v parku. Pridi pa boš videla, da se ne zafrkavam. - » Zafrkava se! Kaj naj zdaj sredi noči grem v park? Ne, ne. Saj bom zaspala,« seje razburjeno Sara tretjič pokrila čez glavo. » Zaspala bom, zaspala bom, zaspala bom. Misli na kaj lepega in hitro boš zaspala, je govoril dedek. Na kaj naj pa mislim? Mmm, na Leona. Ne! Ne nanj! Kaj če bo pa on res čakal v parku? Ma, naj! Kaj pa, če je res tako neumen? Saj Leon ni neumen, da bi čakal. Kaj bi šla? Ajd, pa grem, ampak samo za 10 minut!« Sara se je nahitro oblekla in tiho odšla iz hiše po stopnicah. Sama pri sebi je govorila, daje neumna, a kar hodila je in prav nič se ni bala teme. Spremljala joje ljubezen. »Saj ga ni nikjer! Saj sem vedela! Kaj sem neumna, da mislim, da bo me sredi noči čakal v parku!« Bila je jezna sama nase, ker se je pustila ujeti v past. Izza hrbta se ji je ob tem razmišljanju pritihotapil Leon in jo objel okoli pasu: »Samo ne kriči, da ne boš zbudila celega mesta.« Sara seje res prestrašila, a ko je videla, daje to on, ni kričala. Spreletela jo je zaljubljenost in pustila je Leonu, da joje še vedno držal okoli pasu. Nebo je bilo jasno, polno zvezdic, kar je kazalo na to, da bo jutri lepo vreme. Pod njim sta stara znanca sprevidela, kaj pomeni pogled ljubezni in sprejela njen dar. »Rekel mi je, da sem lepa in da je čakal name. Rekel mi je, da sem tista, prav ustvarjenja zanj. Govoril je z nežnostjo, z besedami, ki ne obstajajo. Oh, še zdaj slišim le njegov glas.« Kot da ne bi hodila, letela je tisto jutro. V njene oči se je naselil večni žarek. Kmalu so ugotovili zakaj. Mesec je postal dan, dan je postal minuta. Sreča je bila ob ljubezni in onadva sta se tega zavedala. Ljudje so pravili, da je minilo že dolgo časa, odkar so to videli. Res je bilo tako. Ustvarjena en za drugega kot princ in princesa v pravljici. Sms-i in telefonski pogovori niso bili potrebni, saj sta misli pošiljala po pošti ljubezni. Ko sta bila skupaj, sta vedela, kaj drugi potrebuje, kaj si želi. Nikoli jima ni bilo dolgčas in prijateljem ob njima ne. Končala sta visokošolski faks in si uredila stanovanje. Vse se je odvijalo tako hitro in po maslu. Leon si je našel službo (Q) II meditquejesuis belle Etqu'il n'attendait que moi II meditquejesuiscelle Juste faite pour ses bras II parle comme on caresse De mots qui n'existent pas De toujours et de tendresse Et je n'entends que sa voix NIČ SE NE USTAVLJA zavarovalniškega agenta, Sara pa je tisti čas naokoli pošiljala prošnje. Večerje bil, ko sta se spomnila, daje njuna 6. obletnica. Leon je pogledal na uro. 22.50 Sara pa se je ravno odpravljala od svojih staršev, ko je dobila sporočilo - Ura je šele enajst. Čez 15 min se dobiva v parku. Pridi pa boš videla, da se ne zafrkavam. - Sara seje nasmehnila in pohitela v park. Tam jo je čakal njen izvoljenec. Objela ga je in mu zašepetala: »Samo ne kriči, da ne boš zbudil celega mesta.« Pod zvezdnatim nebom sta se tisti pomladni dan po šestih letih zaročila. Naslednji večer sta se dogovorila, da pripravita večerjo za starše in da skupaj proslavijo zaroko. Sara je skuhala, poskrbela za pogrinjek in pričakala svoje ter njegove starše. Leona še ni bilo. Pozno je ostal v službi, da bi naslednji dan lahko ostal doma. Sara je to vedela. Ob enajstih je do nje prišel tihi glas: »Ljubim te.« Nič ni rekla staršem, le pograbila je vetrovko in stekla po ulici. »Vedno bom ob tebi. Ne boj se.« Tokrat je kričala, ko je izpod tovornjaka zagledala zmečkan avto in njegovo telo. Njen krik je prebudil celo mesto. Nič se ne ustavlja. Življenje drugih se nadaljuje. Drugi govorijo brez solz o umrlih. Nič se ne ustavlja. Gleda skozi okno njunega stanovanja, kako dež umiva obzorje. »Ljubim vaju,« glas nežno pride do srca in njena roka zdrsi na trebuh, kjer se prvič premakne majceno bitjece. Njegov oče pa nežno poljubi mater na čelo. Ugotovila je, da jo tudi občutki kdaj varajo. Da le ni vedno tako kot začuti. Da se stvari, ki se jih ljudje najbolj bojimo, največkrat ne zgodijo. Da se nekateri dogodki le v naših glavah spletejo v vozel negativnih misli in tako vplivajo na razvoj zgodbe. Avto je videla le ona - s strahom prežeta duša, ki se boji izgube. Strah jo je jutra, ker ne ve ali jo bo sreča spremljala tudi danes. Ženska, ki je varno zavetje še nerojenega otroka, se je tisti večer zavedla, da je vse ustvarila ista Roka. Vsak trenutek življenja je zapisan v večnost in ni niti v sekundi ponovljiv. Moški, ki je oče popolno ustvarjenega bitja, je tisti večer spoznal veličino svoje ljubezni. Koje kričala, jo je nežno objel. Življenje je neponovljivo. Ljudje hrepenimo po nežnosti, kličemo po ljubezni, po darovanju, sprejemanju in občutku, da nekomu pripadamo. Hrepenenje, klici in želje lahko postanejo resničnost. Le zaživi jih in se ne sprašuj zakaj, od kje ... Zaužij jih v polni meri, z odprtim srcem! III ■lil prešuštnik, ti. Samo malo, če bi popustil prijem in ji pustil do zraka. Že prej, ko še ni imel roke na njenih ustih in vratu, je težko dihala, kaj šele zdaj. Z roko si je segla k ustom, da bi si odmaknila njegovo, ki se je spreminjala že v pravo jekleno masko. V odgovor na njeno vedno bolj ihtavo pomanjkanje zraka, jo je brezkompromisno pritisnil ob tla, ji s svojimi stegni onesposobil roke ter še bolj zadrgnil grlo. Oči so se ji zasolzile, tudi trzniti ni mogla, tako trdno je bila ukleščena pod njegovimi nogami. Ko so se ji pred očmi pojavile prve črne pege, ji je v ušesih še vedno odzvanjal možakarjev »Vem, da si tu nekje...« Kako!?! Kako je lahko tako prepričan, da se skriva tu??? Morda ga prej opazil, kako seje pijano zmedeno odpravil v sanitarije, in ker ga dolgo ni bilo ven, seje odločil, da bo preveril, kaj je narobe. O Tadeja ... Presneto!!! Če ga sedaj dobijo na stranišču, ko zgleda kot sam Adam z ravno takšno žensko v naročju, se lahko poslovi od svojega življenja. Ne sme dovoliti, da ga ujamejo. Ne sme vsega, za kar si prizadeva že celo življenje, uničiti zaradi ene nepremišljene avanturice, ko sije dovolil, da ga prevladajo čustva in vino. Ne sme se vrniti nazaj v blato socialnega dna, kjer seje rodil! NE SME!!! Možgani so mu delali tako trezno, kot še nikoli v življenju, ko seje odločil, kako se bo spravil iz te nezgode. Najprej mora svojega bodočega tasta spraviti iz sanitarij, da se bosta z njegovo grešno zapeljivko v miru zmenila, kako jo bosta pretihotapila ven, ne da bi jo kdo videl. »Vse je v redu. Takoj pridem. Eeeee, imel sem neke težave, eeeem, vam bom zunaj razložil, vi kar pojdite k Tadeji in ji povejte, da že prihajam. Daje ne bo skrbelo. Saj veste, kako je skrbna.« Tako, inšpektorja sta se znebila, zdaj ji samo še razloži svoj načrt.Upa, da ga bo lahkomiselnica sposobna izvesti. Ne premika se. Čeprav ji je osvobodil usta, še vedno neslišno leži, zvita pod njegovimi nogami. Šele po nekaj sekundah je na njenem vratu opazil rdeče odrgnine in hip zatem je z glavo omahnil ob steno. Po licih so mu lile solze, kot le malo časa prej osebi, ki se je zdela tako pomanjšana in neznatna, ko je negibno ležala na mrzlih ploščicah. Odrival je paniko, ki je grozila, da ga pogoltne in pripravi do tega, da stori napačno potezo, ki bo zahtevala še eno življenje. Tokrat njegovo. Med neobvladanim hlipanjem so se mu ustnice ukrivile v otroško grimaso, ki pa seje med padanjem skozi gosto meglo, kije skoraj ljubeče objela njegov razum, sploh ni zavedal. Njegov jezik je bil suh in lepljiv. Kljub neznosni vlagi, ki mu je kot megla pritiskala na oči, je bil povsem dehidriran. Bilo je vroče; zelo vroče, suho. Kako je sploh prišlo do tega? Kako seje lahko tako zafrknil!?! Bila je vse, kar je kadarkoli iskal... In sedaj je ujet v najbolj absurdni, za lase privlečeni, senca parajoči situaciji!!! Kako? Hreščeča črnina v njegovih možganih je trajala le nekaj trenutkov. Kmalu je slika nehala migljati, oči so se mu zbistrile in povsem hladno je začel oblačiti sebe in nato še svojo družico v pogubi. Kruljav korzet je zbasal v njeno torbico, njo pa oblekel v svoj suknjič. ...res grozna nesreča. Revica se je tako napila, da se je med tem, ko ji je poskušal pomagati, da bi se izbruhala (da, skrajno neprijetno), sesedla na tla. Sedaj ni pri zavesti, zato jo bo peljal v bolnišnico na izpiranje želodca. Ne, ni potrebno, da gre kdo z njim, zakaj bi moral imeti še kdo uničen večer. Besede si je monotono in povsem umirjeno ponavljal v glavi, medtem ko si je že urejal pričesko in si z obraza brisal pot, pomešan s solzami. Mala pokvarjenka, ko se bo zbudila, ne bo imela nobenega podatka o njem, da bi ga prijavila, slišala je le njegovo ime, ko ga je stari kozel iskal na sekretu, to pa ji ne bo nič koristilo. Če pa slučajno pride do kakšne obtožbe, gre za njeno besedo proti njegovi, in gotovo mu bodo njegovi velevplivni prijateljčki priskočili na pomoč ter potegnili nekaj vrvic v tej groteskni igri Sveta, kjer smo vsi le njihove lutke. Ko so ga v avli ustavili začudeni in vprašljivi pogledi (prestrašeno si je priznal, da so bili nekateri tudi sumničavi), jim je kot litanije odžebral svojo zgodbico, nato pa ubogo neznanko, ki jo je zavil v svoj suknjič, da se ne bi podhladila (oh Gašper, kako skrbno od tebe!), naložil na zadnji sedež svojega audia, ki ga je dobil za darilo od svojih premožnih, radodarnih prijateljev in bodočih sorodnikov, ko je diplomiral na pravu, in se odpeljal v noč. Ko se je zavedla, je bilo že jutro. Ležala je na mehkem mahu, in ko je odprla oči, so ji pred očmi migljale zelene krošnje, ki so se zdele združene kot v otroški izštevanki...ti si lepa, ti si lepa, ti si pa najlepša. Še vedno se je počutila zelo omotično, ko je po nekaj minutah zbiranja na kup in urejanja svojih razletenih misli končno vstala in se - boleče zavedajoč, daje zgoraj oblečena v sam modrc - odpravila v smeri, za katero se ji je zdelo, da bi jo lahko nekam pripeljala. Se vedno si ni bila popolnoma na jasnem, ali je bil večer dober ali slab... Navsezadnje je dobila, kar je hotela. ~ EASY RIDER Kdor je bolj lene sorte, naj samo prva in zadnja dva verza prebere. Problem in rešitev. Šikaka Zakaj skoz zid bi skušal iti, če dobil jih boš po kepi ... Pod kliti strma je obala, besnijo penasti valovi, le ena jim kljubuje skala, a napadajo jo novi in novi. Pod kliti strma je obala, nad njo je neki list zašel, burja, ki še ni zastala, bo vzela list in z njo bo šel. Če bi skala popustila, drugje živela bi naprej, pogube bi se še rešila, ki prišla bo slej al' prej. A kaj ko jo vezi mogočne, vežejo na trdni pod, počela bo le to kar počne, dokler ne bo le gladek prod. Nihče ne ve kam list bo padel, in tudi ne kaj doživel, a saj je le zato odpadel, ker si je novega želel. Opazuje svet z višine in se nasmiha svoji sreči, gleda skalo kako gine, jo valovi goltajo peneči. Sreč je več in ne le ena, na to je pozabila skala, in ker te sama išče ne nobena, je skala gladek prod postala. Je modrostno, da živeti, ne smemo po rdeči niti, bolje je če smo razpeti, z več priložnostmi obliti. ... drevo v višine more priti, le zato ker se razcepi. Šikaka DaReal PREŠERN Tole je ra p komad. Če ga bereš(recitiraš) se boš prikraj: al za nekatere užitke, kijih prinaša ta zvrst glasbe, kar je skrajno neprimerno. Če ga repaš mi kratiš avtorske pravice. To ni lepo in te lahko tožim. Ja, obstaja pa tudi tretja možnost. Jst sem Prešeren, sedim v kafiču, in gledam, kako se mi Ljubljana obeša po tiču. Zdaj sem pijan, ker sem poskušal zaman spremenit, ne sebe, ampak svet ta usran. Mejebe alko, mejebejo Švabe, nimam dobre službe, nimam niti babe. Zdaj tie pijem in tie bom ostal dokler kak kreten me ne bo domov nagnal... in pol bom šou in vjark se bom zvrnu in vse kar bom vidu bo sam še črno. In pol zjutri, ko črnina zgine, srce se prebudi in po žilah kri porine, končno vstanem, spet vse me mine, to človek dobi za neizpolnjene skomine. Fak, Kranjci, kaj naj vam rečem, več ko jih povaljam, bolj se opečem, saj ne rečem, žensk je dovolj, sam' kaj ko tista ena se noče dat dol. Primičeva, stari, ta mala seka, ne vem sploh, kaj ji nuca obleka. Zadi žemljca, spredi melone, rad mi končno sprobal te njene balone. Ona je edina, katere oblina, privlači me bolj kot od flaše vina, Sam' ona pa noče in Kranjc to je beda, skoz se neki muza in za drugimi gleda. Tko kot zadn'č, ko pršlaje »k Mici«, ene par bleferjev jo zasuje z vici. Pol pa jst preženem unih par modelov in opišem ji natanko kaj vse bi ji delal. Iz Himalaje v Amazonijo, iz Amazonije v Himalajo, šel bi kadarkol' zares al' pa za vajo. Pa čudno me pogleda, reče »Was ist das?«, hočem neki rečt pa ne da mi tega glas... ... pa kaj me gledaš kaj neb' bil brez glasu, če je 'mela dekolte skordol tja do pasu!!! Ker nisem nič rekel se stran je obrnila in se z nekim Taljanom v gneči zgubila ... Ja Vkojeto, spet poraz na celi črti, zarit, skrit pod zemljo sem se hotu kot krti. No vseeno se kasnej je razjasnila, poslala mi je pismo in vse mi razložila, kratko in jedrnato, daje v igri višja sila in da zato nikol ne bo me vzljubila: Ne maram za Kranjce so slabe krvi, mam rajši Taljane, jim boljše stoji. Bom šla na furlansko, v mesto Torin, prinesla bom muco nazaj brez kocin. Najprej bi rad pozdravil vse, ki me poznajo. Potem pa bi se vsem slavistom in vsem drugim, ki kaj dajo na slovenski jezik, lepo opravičil, ker so zgornje vrstice (s slovničnega stališča) zelo podobne Černobilu(z nuklearnega stališča). Prosim pa tudi, da upoštevate, daje tole kompromis med podgurščino in slovenščino in da smo lahko veseli da to tako je (oz. sem jaz lahko vesel, ker ne vem kaj bi se zgodilo, če temu ne bi bilo tako). Jazzy SRČEK Kaj se dotakne moje vlažne sapice, ko te zagledam?! Prepojen sokec nežnosti in cela brbončica naravnih vanilijevih kosmičev. Pa to še v skrajnost ni dovolj! Tvoj nežni pogled me naredi opojno in polno novih neutrudljivih prvin, kot so: iskanje sreče, uporabnost neukrotljivih misli, zelja po neskončnosti,... Kam to pelje;)... Kako se izraziš, ko želiš nekomu iz srčka globokočutnih izdavkov povedati, da ga brez-ograjno in -živomejno ljubiš?! Enostavno mu izdaviš vseželjne resnične pripovedke pravljično-realne dežele srca. Izdavki so lahko popolnoma brez materialne osnove, to se pravi, da ležijo osnovice samo na močni formi, ki ima taaaako veliko možnost raztezanja v vse dimenzije! PADAŠ Judita Kulovec padaš Ti, ne jaz. Jaz stojim tu, visoko na krvaveči peščini, in gledam tvoj polet. Še ko letiš, si lep. Kot angel med oblaki pluješ, se igraš z mavrico, me gledaš, me vabiš, mi na usta privabiš nasmeh. Tokrat ne grem s tabo. Ostajam na trdnih tleh, sem nestrpna opazovalka tvojega padca. Smejim se ritmu tvojih kril. In veš, kaj vidim? Trud, ki ne bo rodil uspeha. Ta korak je bil odveč, preveč, da bi ga ti zmogel. Misliš, da si močan, a tvoja krila ne zdržijo teže tvojega trupa. Čeprav letiš, si daleč pod menoj. Vidiš dno pred sabo? Tam je konec tvojega potovanja, edina priča tvojega obstoja bo jutri krvavo obarvala peščino. jočem Intervjuvala Klara Krvavica, 3. a Gimnazije Novo mesto, pomočnik: Mare Bartolj, 4. d Ekonomske šole Novo mesto Ali veš, da v našem mestu že pet let deluje Društvo za zaščito živali in da je to edino takšno društvo na Dolenjskem in v Beli krajini? Imaš rad živali in bi želel nekaj narediti tudi za zapuščene, izgubljene, ranjene ali trpinčene živali? Če želiš izvedeti, kako bi to storil, preberi naslednji intervju. O delu Društva za zaščito živali Novo mesto je spregovorila njegova predsednica Tatjana Harlander, dr. med., o skrbi za živali pa aktivna članica društva Polona Gorjanc, dr. vet. med. S čim se društvo za zaščito živali pravzaprav ukvarja oziroma katere so njegove nal Ena od osnovnih nalog je zagotavljanje nemotenega delovanja zavetišča na Zajčjem Vrhu, sledi pridobivanje novih članov in sredstev za delovanje, navezujemo pa tudi stike s sorodnimi organizacijami. Predvsem pa društvo skrbi za izpolnjevanje točk zakona za zaščito živali: javnost seznanjamo in izobražujemo o skrbi za živali, prijavljamo kršitve, opozarjamo slabe lastnike in jih po potrebi prijavimo veterinarski inšpekciji... Morda veste, ali imajo druga društva podoben program? Da, druga društva imajo podoben program, saj izhajajo iz zakona za zaščito živali. Nekatera društva pa, ki nimajo zavetišča, si lahko zadajo za glavno nalogo njegovo ustanovitev, saj se v občinah brez zavetišča pojavlja problem, kam z zapuščenimi živalmi. Pri nas na Dolenjskem imamo zavetišče le na Zajčjem Vrhu in vTrebnjem. Kako postaneš član? Izpolniš prijavnico, ki jo dobiš na sedežu društva, to je v prostorih šole Yurena na Glavnem trgu, lahko pa pokličeš na eno izmed teh številk: 07 30 20 200 ali 041 233 248, poveš svoje ime in naslov in prijavnico bomo poslali po pošti. Koliko članov trenutno šteje društvo? Pred kratkim smo imeli občni zbor in prešteli okoli 70 članov, od tega jih je kakšnih 10 aktivnih. Koliko je mladih članov in ali bi lahko aktivno sodelovali v društvu? Mladih je pri nas bolj malo, saj v šolah še nismo delali propagande, veseli pa bi bili novih članov, ker nam prinašate nova znanja. Veliko sedanjih članov je elektronsko nepismenih, tako da še vedno nimamo svoje spletne strani. Dela bi bilo za mlade veliko. Kot sem že omenila, pri računalniško-tehničnih zadevah, lahko pa bi tudi širili miselnost društva med mladimi, imeli predstavitve po osnovnih šolah, saj mlajši veliko raje poslušajo svoje starejše vrstnike kot pa nas odrasle. Veliko ljudi enači društvo za zaščito živali in zavetišče. Kako sta pravzaprav povezani? To, da sta društvo in zavetišče eno in isto, seveda ni res. Zavetišče je v privatni lasti (koncesija), na privatnem ozemlju, zgraditi ga je pomagala občina, ki tudi plačuje za 30-dnevno nastanitev psov. Društvo zavetišču pomaga, ko ima le-to težave. Velikokrat jim kaj podarimo, na primer: fotoaparat, star avto za prevoz živali... Zgodi se tudi, da občina ne plačuje oziroma plača z zamikom (to se navadno zgodi pred novim letom), in takrat društvo prispeva kakšno dodatno pošiljko hrane, saj bi živali lahko postale lačne. Prav tako občina ničesar ne plača za mačke, saj zakon govori samo o psih, lastnik zavetišča pa mačke vseeno vzame v svojo oskrbo, zato mu pri tem pomaga društvo. Kupimo jim hrano, pesek, plačamo sterilizacijo, vendar pa so te mačke preveč slabotne, da bi se po sterilizaciji vrnile na prosto, zato ponavadi še kakšna dva dni ostanejo v zavetišču, da preverimo njihovo zdravstveno stanje oziroma, da si žival malo opomore. Ne vtikamo pa se v poslovanje zavetišča, saj je to njihova privatna zadeva. Če se ne motim, občina plača nastanitev živali samo za 30 dni. Kaj pa se z živaljo zgodi potem? To je odvisno od lastnika in zapolnjenosti zavetišča oziroma živahnega zdravstvenega stanja in sposobnosti socializacije. Nekatere od živali so lahko v zavetišču tudi več let. Navadno veterinar zdrave živali ne sme usmrtiti, toda če jo pripelje lastnik zavetišča in dokaže, da je žival v zavetišču že 30 dni, veterinar nima izbire. Vseeno večina lastnikov poišče nek dodaten vzrok (žival je stara, neprilagojena, brezupen primer za oddajo ...). ca INTERVJU Kako se društvo financira?! Financiramo se iz članarin (letna članarina za odrasle je 2000 tolarjev, za dijake in študente pa 1000) in iz sponzorskih sredstev, javljamo se na občinske razpise, včasih pa dobimo tudi donacije kakšnih privatnikov, firm ali drugih prijaznih ljudi. S tem denarjem podpiramo zavetišče, letos pa smo si zadali še posebno nalogo, da bi sterilizirali čim več psov in mačk, saj smo zaskrbljeni za njihovo zdravje (imajo HIV in druge spolno prenosljive bolezni). Prav tako je pretirano razmnoževanje mačk neprijetno za soseske. Kai naj posameznik naredi, ko vidi zapuščeno žival? Prva stvar je, da o tem obvesti zavetišče ali društvo. Odgovorili mu bomo, naj žival zadrži, če le ni nevarna, naj jo nahrani in počaka, da bo prišel nekdo iz društva ponjo. Če pa gre za žival, ki ima lastnika, vendar ta ne skrbi dobro zanjo, potrkajte na njegova vrata in opozorite lastnika, da žival ne živi v razmerah, kijih določuje zakon za zaščito. Če si sami ne upate opozoriti lastnika, pokličite društvo, ki bo prijavo preverilo in lastnika opozorilo. Če še vedno ne bo nobenega izboljšanja, ga nato prijavimo inšpekciji. Kako pogoste so prijave? Dobimo veliko prijav in se poskušamo odzvati na vsako, vsaj v naši občini. Najraje vidimo, če so prijave pisne, saj moramo ohraniti anonimnost prijavitelja, vendar moramo imeti njegove podatke, saj se pogosto zgodi, da se kdo zafrkava oziroma je ljubosumen na soseda. Problem nastane tudi pri določanju zlorabe. Pri revnih ljudeh ali na kmetih žival živi razmeram primerno, vendar vseeno ni zanemarjena, nekomu pa bi se morda zdelo, da njen življenjski prostor ni dovolj velik, čist... Koliko klicev prejmete za najdene živali? Vsako leto manj, saj so se ljudje navadili, da v takem primeru pokličejo imetnika zavetišča. Dobimo pa veliko klicev o mačkah, saj jih je preveč, zakon pa je zelo pomanjkljiv na tem področju. Hvala dr. Tatjani Harlander za pogovor. Morda se boste po prebranem laže odločili za članstvo, v naslednjem šolskem letu pa boste lahko delo v društvu izbrali celo kot OIV. Mnogi razmišljate tudi o veterinarskem poklicu. Delo veterinarja je na kratko predstavila dr. Polona Gorjanc, aktivna članica društva. Na kratko opišite veterinarski poklic. Večina ljudi misli, da je to le zdravljenje psov in muc, vendar pa je poklic širši. Veterinar lahko dela tudi v klavnici, kjer pregleduje meso in organe, na inšpekciji ipd. Na veterinarski postaji pa v glavnem zdravi, dela na terenu, v lekarni ... Delo delimo na primarno, sekundarno in terciarno. V primarnem sektorju so veterinarske ambulante, v sekundarnem je laboratorijski del, terciarni sektor pa je inšpekcija, ki nadzira vso ostalo veterino. Kakšna je vaša vloga v društvu? Sama sem aktivna članica, drugače pa se veterinar sreča z društvom, ko je treba poskrbeti za najdeno žival: ji oskrbeti rane, poškodbe, oceniti njeno zdravstveno stanje, odpraviti parazite, cepiti ter občasno tudi usmrtiti. V kašnem stanju so ponavadi te živali? Najhuje je z mucki: dostikrat imajo vnete oči, polni so zajedavcev, so umazani in poškodovani. V kakšnih primerih se mora veterinar odločiti z, evtanazijo? i Če žival pripelje lastnik zavetišča in predloži dokaze, da jo je imel več kot 30 dni, veterinar nima izbire, drugače pa se za to odločimo le, kadar res ni izhoda. Recimo, če žival nima lastnika in ima obsežne €7) INTERVJU Kaj bi mi morali storiti za te živali? poškodbe, saj so stroški operacije lahko zelo veliki, tudi čez 100.000 SIT. Lastniki psov morajo biti pozorni na rok cepljenja za steklino, drugače pa nekih posebnih sezonskih bolezni ni. Morda je le nekaj več poškodb, saj se živali gonijo, posledično je tudi več sterilizacij. Obema hvala za pogovor. Ne, večinoma se ljudem še vedno zdi škoda denarja za žival. Prva stvar, ko najdete zapuščeno žival, je, da pokličete zavetišče, predvsem pa bi morali vsi obravnavati žival kot živo bitje, in ne kot lastnino (v zakonu je žival definirana kot lastnina).Treba je dvigniti kulturo sobivanja če za žival ne moreš skrbeti in je imeti rad, je raje ne imej. SLIKA Šikaka Ob bregu reke zelene, čakam na nič, vsaka mišica čaka le mene, pa poletim kakor ptič. Odsev v globine me vabi, ko stojim nad čarobno bistrino, vetrc zaveje, povabi, v vse bližjo me globočino, *čof*, uf kako je fino. Za pomlad, poletje in Žužemberk. oa Jernej Radež V okviru OIV Verstva in etika smo si v petek, 7. aprila, pod mentorstvom prof. Roberta Šupeta, ogledali znamenitosti mesta Zagreba, hrvaške prestolnice, ki ima, skupaj z bližnjo okolico skoraj milijon prebivalcev. Po odhodu iz Novega mesta ter relativno uspešnem prečkanju meje (dijak G. K. je ostal na meji, ker je pozabil potni list), smo si po prihodu v Zagreb najprej ogledali tamkajšnjo mošejo. Ta velja za eno najlepših v tem delu Evrope, zagotovo pa za najbolje uporabljeno, saj je v njej organizirana tudi medresa, verska šola, ki ima status gimnazije. Predstavlja nekakšno muslimansko različico nam bolj znanih škofijskih gimnazij. Lastnosti islama ter njegovo vlogo v vsakdanjem življenju muslimana nam je predstavil eden izmed profesorjev na medresi. Predstavitvi so prisostvovali tudi tamkajšnji dijaki. Skupno jih naj bi bilo približno 120, kar pomeni približno en oddelek v vsakem letniku. V vsakem letniku so vsaj trije dijaki iz Slovenije. Tovrstnega versko-kulturnega centra pri nas za zdaj, kljub skoraj štiridesetletnim prizadevanjem slovenskih muslimanov, še ni in žal razni denacionalizacijski postopki, predvsem pa pomanjkanje politične volje še ne obetajo drastičnih sprememb na bolje. Iz mošeje nas je pot vodila po starem delu Zagreba, kjer smo si ogledali stari del mesta ter trge Kralja Tomislava, Bana Jelačiča ter Maršala Tita, politikov, ki so zaznamovali zgodovino naših južnih sosedov. Po krajšem postanku v od zime še neprebujenem Botaničnem vrtu, smo se odpravili v luteransko cerkev. Tamkajšnji župnik nam je predstavil zgodovino protestantizma na Hrvaškem, ki je zelo povezana s slovenskim protestantizmom. Skupaj sta se skupnosti zoperstavljali močnemu vplivu ter pritiskom rimskokatoliške cerkve ter kljub relativno majhnemu številu vernikov preživeli. Naj spomnim, da je tudi bivši slovenski predsednik Milan Kučan protestant. Na Cvetnem trgu smo si ogledali Cerkev sv. Save, enega najpomembnejših svetnikov Srbske pravoslavne cerkve. Cerkev se obnavlja in je v dokaj slabem stanju in zdi se, da v zadnjih petnajstih letih ni bilo denarja, še manj pa politične volje za njeno obnovo. V mestu ter njegovi okolici prav tako ni zaslediti smerokaza za Beograd, prestolnice nekdanje skupne države in zdi se, da je desetletna vladavina Franja Tudmana pustila močan pečat na hrvaškem glavnem mestu. Po stenah hiš in blokov se pojavljajo grafiti v podporo pred kratkim prijetemu generalu Gotovini, vidijo se tudi številni drugi nacionalistični, v večino primerih proti Srbom usmerjeni grafiti. Seveda se da na skoraj vsakem kvadratnem metru kupiti dres, krožnik, čepico, zastavo, plakat ali pa vsaj majico z motivom slavne šahovnice, skoraj tisoč let starim simbolom, ki predstavlja dve plemeni, Rdeče ter Bele Hrvate. Kljub vsej tej simboliki, ki povzdiguje hrvaški narod nad vse druge, moram priznati, da so bili ljudje do nas zelo prijazni. Skoraj vsak mimoidoči, ki smo ga povprašali za pot, nam je prijazno razložil kam in kako, dal kakšen nasvet ter nam navadno naklonil prijazen nasmeh. Na Gornji grad, srednjeveški del Zagreba se da priti z vzpenjačo, kakršna se pravkar gradi tudi v naši prestolnici. Večina se nas je raje odločila za zdrav, predvsem pa cenejši sprehod po stopnicah. V Gornjem gradu je skoncentrirana politična elita z Banskimi dvori, poslopjem hrvaške vlade ter državnim zborom, saborjem. Med saborjem ter poslopjem hrvaške vlade se razprostira Trg sv. Marka, na katerem najdemo tudi najstarejšo zagrebško lekarno, katere lastnik naj bi bil celo pravnuk italijanskega književnika Danteja Alighierija. Odhod iz Zagreba je bil izpred zagrebške katedrale-stolnice, simbolom na hrvaškem zelo močnega katolicizma. Naša južna soseda ima namreč sklenjen konkordat s Svetim sedežem, ki močno privilegira Rimskokatoliško cerkev. Iz Zagreba nas je pot vodila v Kumrovec, rojstno vas bivšega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza-Tita. Slednji je bil voditelj partizanskega gibanja, ki je bilo zaslužno za zmago nad antifašizmom. Tito je bil (in je še vedno) kult osebnosti, ki predstavlja šarmantnega in karizmatičnega voditelja. Danes je Kumrovec, nekdaj romarska točka bratstva in enotnosti, preurejen v staro selo, zgodovinsko vas. Gre še za en dokaz razvrednotenja njegovega kulta, do katere je prišlo po njegovi smrti, predvsem pa po krvavem razpadu nekdanje skupne države, katere oče je bil skoraj 35 let. Vendar kljub temu je Kumrovec še vedno za mnoge ostal romarska točka. Tuje mogoče kupiti številne majice, značke, skodelice, slike ter knjige o morda najpriljubljenejšem politiku, ki bo kadarkoli živel v tem delu Evrope. Morda je bil priljubljen prav za to, ker je uspel združiti toliko različnih narodov, kultur, ver. In prav to je bil smisel ekskurzije, združevanje različnosti. Sprejemanje drugih in drugačnih, drugače mislečih ter verujočih. ^ Karmen Jurdan Peter Zajc OZIMNICA SPOZNAM TE ... Ujeti trenutek ... Za spomin! Na kaj? Ujeti srečo ... Za spomin! Na koga? Ujeti tebe ... Za trenutek, za srečo ... Pazi se mojih mrež! Trenutke in srečo spreminjajo v spomine... Rok trajanja je omejen! GOST Prit i... Nepovabljen! Vstopiti ... Nezaželen! In ostati, ker ni več vrat... Ni več izhoda ... Ali res?! Pssst... (v okna zabijam žeblje) SUHO CVETJE Zopet sneguje ... Ker je lani snežilo? Nihče več novih načrtov ne kuje. Poletje je vse, na glavo obrnilo. In jaz sem zopet jaz postala, smisla nič več nima. Tega sem se najbolj bala ... Ah, dolga bo ta zima! Dekle za mizo tam sedi iskro vije z očkami, čaka fanta, da ga spozna v obrisu rahlo se smehlja. Pomladno sonce se nasmiha, gozd skrivnosti šepeta; kotičke ustnic v nasmeh zaviha pogled v oči; se mu preda. Tam sta prvič se dobila, tam izvedel nje ime; morda se prvič poljubila, morda - tega nihče ne ve. Luka Jantolek USODI NE MOREŠ UBEŽATI (Primer na Antigoni in Kralju Ojdipu) Zakaj usoda? Ljudje znamo izjemno omejeno razmišljati, vsaj v nekaterih konceptih razvijajočega se pojmovanja življenja, smrti in »zakaj mora tako biti« - usodi. Drama igra s strastjo povezana rdeča nit nas veže, da podoživimo, kaj, zakaj in kako seje zgodilo. Vloga igralcev v dramah je velika, saj če želijo pokazati, kako so se počutili liki v dramah, npr. Kralj Ojdip in Antigona, morajo imeti izjemno znanje igranja, prepričevanja strasti, biti morajo prepričljivi s svojimi besedami, s katerimi občutja zavijajo med vrstami poslušalcev. Antigona je opravila častno delo. Čast in ljubezen eno in drugo počasi zamira med ljudmi. Že namen je vreden omembe. Hkrati pa je Ojdip, sicer v drugem delu, pokazal svojo pravičnost in prizadevanje, tudi čast. Podobna sta si bolj, kakor bi si kdo predstavljal. Sta zlitje enega časa, enega častnega namena, ene ideje, ene pisateljeve duše, ki se je »poigrala« z njuno usodo, da ozavesti ljudi. Svet ni pravičen. Ljudje naredijo svet pravičen in obratno. »Usoda« tudi nas doleti, tako kot je njiju, vsak trenutek vsako sekundo. Zakaj »usoda«? Če bi bili ljudje sprijaznjeni, daje »usoda«, potem se ne bi ozirali nazaj. Trenutek spoznanja, ki se vleče, se vleče, pri tem te oblije mrzel pot, se vleče, prešine te, se vleče, začutiš, da je to tvoj osebni najbolj bistroumni trenutek, se vleče, napade te spoznanje, se vleče, podre te kot kladivo žebelj, se vleče, spodmakne ti tla pod nogami, pohiti, pogledaš navzgor za nevidno nit ali vrv, na katero bi se oprijel, vrvi ni, trenutek zastane. Tukaj je jedro dogajanja. To je čisto umsko in čutno ravnovesje Antigone in Kralja Ojdipa. Ne popolno, udarjajoče. Ideja se porazgubi, izgubi vrednost. Prostor zapolni idila trenutka, ki ni idila. Črna puščica te obstreli, ustreli, zadane v srce in tam ostane. Čast je dvigovala in ker je dvigovala, je z dvojno hitrostjo letela proti tlom. Na tleh te kdor koli težko pobere. Brez »usodne« kazni ne greš stran. Smrt, ne to je pregrozno, ali pač... Ideja je ... usodna. Srce te zaboli. Planeš v jok. Pritiska, ne gre več naprej, ne, ne, ne gre. Vsega je dovolj. Nabira se. V joku se pritisk sprosti, a se oblikuje neka nova, dominantna misel. Misli ti preplavijo dejstva. Dejstvo pa je povezano z usodo. Ozreš se nazaj. Vidiš svoje napake, a jih ne moreš popraviti. Rad bi šel nazaj, nazaj v čas, nazaj, za en sam trenutek, samo en, naj mi bo podeljena ta milost. In potem spet jok, spoznanje da nisi nič »večji«, nimaš več privilegijev, kakor ostali ljudje. Premor. Žalost, cvet duše se zapira v tvoje onemoglo in izmučeno srce. Lahko sj mrtev ... pojavijo se posledice. Dogodek se ti za vedno zapiše v spomin, lahko v delcih. Pobereš se s tal. Če je bila dominantna misel smrt, si mrtev, mrtev, ne veš ... Hlipaš za zrakom. Če nisi mrtev, se pobiraš. Lahko označiš poškodbe, ki si sijih prizadejal, telesno in čustveno. Misliš, daje konec, sam vase potoneš v pozabo. Pripravljen si, pripravljen na ponovni začetek. Časten značaj, preprosto dobra ideja, pravična ali še bolje pravilna, a tragičen konec, ujet v trenutku, s posledicami. Oba lika izžarevata pozitivno strast, ki živi naprej. »Usoda«, »krivda«, da ali ne, ne vemo. Možno je oboje. Ko bomo v današnjem svetu dognali pomen »usode«, krivde in tragičnosti, bomo ugotovili, da je na nek način vse za nekaj dobro in pozitivno. Ampak to je težko, še posebej v tem svetu, s pozabljenimi vrednotami časti, pravičnosti, strasti v pravem pomenu. Vse besede imajo več pomenov. Vsako dejanje ima več pomenov. Vse ima več posledic. Vse pa je za nekaj dobro. Raziskujmo naprej... nežna omotica sanj preplavi telo soj plamena poslednjič vztrepeta in obmolkne ob času nastajanja rose prisluhnem čarobnosti kaplje se tvoje besede dotikajo mojega »časi, enakomerno »t da bi ravnokar prenehalo deževati tčutim toploto prvega sončnega žarka, i najdražja mi dlan prekrije mojo me v plesu zaziblje po mavričnem loku :im v mehkobi blaga dobro znane mi ijice v mezincu začutim ponosno kri še eno noč me je slutnja tvojega glasu razpiranja ustnic in glajenja trdih zlogov, ki v izvedbi tebe, ki te ljubim, hudomušno zažarijo v pravljični zgodbi, zapeljala do vrhunca najglobljih sanj poj mi še naprej