Naročnina:
mesečno	....	3	Din
četrtletno	....	9	»
polletno	....	15	»
letno.................30	»
Proletarski tisk je eno izmed naših oroži j. Kdor podpira naš tisk, prispeva k zmagi proletariata. Ne zedinjenje v besedah, nego zedinjenje v resnici privede proletariat do njegove politične veljave in moči.
Hir med nami proletarci! Vojna kapitalizmu!
Izhaja dvakrat na mesec Posamezna številka 1-50 Din
Uredništvo in upravništvo: Ljubljana. — Začasno se naj pošiljajo vsi dopisi, rokopisi in naročila na naslov: Habe Anton, Ljubljana, Kongresni trg št. 15.
Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. — Reklamacije so poštnine proste.
V Vaših rokah, proletarci, je Vaša moč. — Združite to moč!
Leto 1.
Ljubljana, dne 23. decembra 1926.
Štev. 8.
Proletariatu Slovenije!
Po dolgih letih razkolov in porazov se je delavski razred Slovenije strnil v enotno borbeno fronto proti kapitalističnim strankam in reakcionarnemu režimu. Razredno zavedno delavstvo se je zdramilo in ustvarilo enoten blok v volitvah v oblastne skupščine. Vsi izkoriščani, brezpravni in teptani, ročni in duševni delavci skupno s kmeti — gredo združeno v boj proti korup-cionističnemu in razpadajočemu režimu.
In v tem času, ko je prišlo to veliko spoznanje v delavske mase Slovenije, je potrebno, da napnemo vse sile za zmago zedinjenega proletariata. Stopili smo na pravo pot združevanja razrednih sil in naša ideja je pognala prve sadove.
Volja najširših mas razrednega delavstva je premagala vse ovire in danes stojimo združeni v boju proti buržuaziji.
In v tem boju moramo zmagati ! Prvič po dolgih letih stopamo politično kot razred v ospredje, da pokažemo jugoslovanski reakciji našo sposobnost do političnega udejstvovanja. Buržuazija je mislila, da smo vsled razcepljenosti popolnoma na tleh in da bo ona s pomočjo delavskih glasov zopet triumfirala. Zmotila se je! Sedaj besni in vpije, laže in obrekuje, hujska in grize okolu sebe z namenom, da nas ponovno razcepi In d!a bo v tem razcepu zopet žela sadove!
Zmotila se bo! Mi smo enotni in enotni ostanemo. Prole-
tarci! Delavci in kmetje! Povejte vsem in vsakomur, da smo združeni, ker nas je združilo enako trpljenje nas vseh, da ostanemo združeni, ker nas je združila razredna zavest. Na delo, sodrugi! Od hiše do hiše! Od moža do moža naj gre glas zedinjenega proletariata: Mi vstajamo, v novo življenje, mi vstajamo k novim borbam, ki bodo prinesle našemu razredu boljše čase! Niti eden ne sme manjkati na tem bojišču, ker gre za to, da se tudi naš glas čuje, naš glas, ki bo stalno opozarjal delovno ljudstvo na grozne krivice, ki jih danes trpimo.
Ne verujte nikomur, ako bi vam šepetal na ušesa lažnjive stvari o delavskem pokretu. Ne verujte o-nim, ki hočejo razširjati lažnjive vesti o naših kandidatih, kajti oni so izvoljeni od vaših zaupnikov in uživajo polno zaupanje! Ne verujte laži-agitatorjem, ki vas hočejo s tem pridobiti za kapitalizem, kajti taki šepetači so plačani od b u r ž u a z i j e, da razbijejo enotno fronto delavcev in kmetov!
Verujte samo samim sebi, za up aj te v svojo moč in zmagali bomo!
Vstanite sužnji iz prekletega r o b s t v a, dvignite se, davskupnivolilniborbi odnesemo častno zmago za proletariat ! Vsi do zadnjega proletarca na volišče za
ZVEZO DELAVSKIH STRANK!
Belavsko-kmečka skupina »Zedinjenje«:
Fr. Vrhove, zidar A. Habe, delavec.
Kandidati združenih delavskih strank.
Objavljamo kandidate združenih delavskih strank, ki so bili izvoljeni na zaupniških sestankih za volitve v oblastno skupščino. Vsi ti kandidati uživajo zaupanje celokupnega združenega delavstva, vsled česar je dolžnost slehernega proletarca, da glasuje za nje! Nihče ne sme izostati! Kdor ostane doma — je suženj kapitala in njegovih strank. Kdor glasuje proti njim, je izdajalec svojih lastnih in skupnih delavskih interesov.
Ljubljanska oblast: Ljubljana:
Kandidati: Alojzij Sedej, zasebni uradnik; Leopold Ogrin, ključavničar; Ivan Mlinar, zasebni uradnik; Ladislav Šlesar, mizar; Teodor Mravlje, vlakovodja. — Namestniki: fvan Vuk, zasebni uradnik; Ivan Marjašič, kurjač; Jakob Osterman, mizar; Ant. Šušteršič, mizar; Vinko Vrankar, livar. — Naša lista je prva!
Ljubljanska okolica:
Kandidati: Terškan Aleksander, železničar, MosTe; dr. Milan Lemež, odvetnik, Ljubljana; Petrovič Jurij, mizar in župan, Vič; Kusold Alojz, kovinar, Moste; Erjavec Alojz, mizar, Črnuče; Štrukelj Franc, gostilničar, Gamelje-Št. Vid; Klemenc, čuvaj, Zalog. — Namestniki: Vrhove Franc, zidar, Ljubljana; Podbršček Karl, živil, delavec, Štepanja vas; Zorman Andrej, kmet, Mala vas -Ježica; Bojt Franc, zidar, Moste; Pikec Matevž, kmet, Brezovica; Traven, mizar, Gameije; Oven, pečar, Dobrova.
Kamnik:
Kandidati: Alojz Bešter, ključavničar, Kamnik-Perovo; Franc Ručigaj, ključavničar, Mengeš; Valentin
Štebe, delavec, Vir. — Namestniki: Rudolf Puncer, ključav., Kamnik-Perovo; Fr. Dornik, delavec, Mengeš; Lovro Simoni, delavec, Želodnik. — Predstavnik te liste je Al. Bešter, njegov namestnik pa Alojz Čebul, ključavničar, Kamnik.
Kranj:
Kandidati: Kosmač Ivan, delavec v Tržiču; Mlinar Ignacij, delavec v Bistrici; Košir Ivan, delavec, Šenčur; Mlakar Janko, delavec, Šenčur; Štefe Franc, delavec, Mlaka pri Pre-doslah. — Namestniki: Svetelj Jože, ključavničar, Šenčur; Krištofek Prokop, delavec, Bistrica; Cvirn Lovro, delavec, Sv. Ana; Mežek Jak., čevljar, Tržič; Kopač Josip, uradnik, Ljubljana. — Predstavnik te liste je Ivan Kosmač, namestnik pa Janko Mlakar. ,
Logatec:
Kandidati: Josip Zupančič, čevlj. mojster, Dol. Logatec; Ivan Jerina, železničar, Dol. Logatec; Iv. Žigon, železn. čuvaj, Dol. Logatec. — Namestniki: Štefan, Samsa, železniški čuvaj, Dol. Logatec; Teodor Mravlje, vlakovodja, Ljubljana; Alojzij Sedej, zaseb. uradnik, Ljubljana. — Predstavnik te liste je Josip Zupančič, njegov namestnik pa Jakob Gosar, Dol. Logatec.
Radovljica:
Kandidati: Ivan Mulej, delavec, Jesenice-Sava; Ivan Arih, progovni delavec, Kranjska gora; Franc Dolničar, tovarniški delavec, Koroška Bela. — Namestniki: Josip Ažman, delavec in posestnik, Nomenj; Ant. Dežman, delavec, Lesce; Jurij Jeran, delavec, Javornik. — Predstavnik te liste je Franc Mohorič, delavec, Javornik; njegov namestnik pa Vinko Ambrožič, delavec, Jesenice.
Brežice:
Kandidati: Šetinc Jože, posestnik, Brežice; Petretič Ludvik, strojnik, Senovo-Rajhenburg; Klinar Fr., kurjač, Sevnica.
Krško:
Lista je bila vložena 18. t. m. v Novem mestu. Nosilec liste je sodr. Ivan Martinšek, posestnik na Vrhovem.	T, .	.
Kočevje:
Nosilec liste je sodrug Josip
Kopa4-	Litija:
Nosilec liste je s. dr. Milan Lemež, odvetnik v Ljubljani.
Novo mesto:
Nosilec liste je F. Mikec, železničar v Ljubljani. Na tej listi so tudi člani Narodno-socialistične stranke.
Mariborska oblast:
Volilna edinica mesto Celje:
Kandidat: Koren Franc, pekov, mojster, Celje. — Namestnik: Šmi-govc Viktor, uradnik v Celju.
Na volišču v mestu Celju bo naša 2. skrinjica.
Volilna edinica srez celjski:
Kandidati:	Hrastnik Valentin,
tovar. del. v Sp. Hudinji; Plankar Martin, strojnik v Gaberjah; Košak Franc, rudar v Megojnicah; Šmerc Anton, delavec v Sp. Hudinji ; Lešnik Karol, posest, v Vojniku okolica. — Namestniki: Šmerc Ivan, čevljar v Gaberjih; Tratar Franc, rudar v Zabukovci; Freitag Vincenc, delavec v Gaberjih; Poteš Jože, tov. del. v Štorah; Essich Karol, žel. vpokoj. v Št. Jurju ob d. ž.; Holcinger Anton, kovač v Gaberjih.
Na volišču v celjskem srezu bo naša 3. skrinjica.
Volilna edinica srez gornjigrajski:
Kandidata: Kranjc Ivan, krojač v Gornjem Gradu; Natlačen Ivan, usnjar v Ljubnem. — Namestnika: Ses-jak Maks, mizar v Ljubnem; Krebs Jože, delavec v Gornjem Gradu.
Na voliščih v gornjegrajskem srezu bo naša 2. skrinjica.
Volilna edinica srez konjiški:
Kandidati: Berdnik France, kovač v Zrečah; Flor Anton, mizar v Cadramu; Leskovar Maks, kovač v Oplotnici. — Namestniki: Sajovic Filip, kovač, Sp._ Zreče; Pajnik
Zrečah; Jeki Ka-Mariboru. srezu bo naša 3.
Konrad, brusač v rol, piv. delavec v V konjiškem skrinjica.
Volilna edinica srez slovenjgraški: Kandidati: Mčkiejnidorfer Vinko, učitelj v Mežici; Koradej Anton,
sedlar v Šoštanju; Polanc Jos., rudar v Lipijskem griču. — Namestniki: Kranjc Franc, mali posestnik v Št. liju pod Turjakom; Rauter Ferdo, uradnik v Slovenjgradcu; Lekš Jože, rudar v Velenju.
V slovenjgraškem srezu bo naša 2. skrinjica.
Volilna edinica srez Maribor, desni breg:
Kandidati: Petejan Josip, uradnik, Maribor; Čanžek Andrej, žel. del., Maribor; Cerk Josip, posest, v Rušah; Brenčič Leopold, žel. del. v Studencih; Zalokar Jože, župan v Sv. Miklavžu n. Dr. p. — Namestniki: Stropnik France, žel. na Teznu; Zupanc Josip, žel. del v Studencih; Jerneušek Miha, upognjač v Lu-šečki vasi pri Poljčanah; Krepek Karol, pos. na Pobrežju; Vigec Fr., delavec v Rušah.
Na voliščih v srezu Maribor desni breg bo naša 2. skrinjica.
Volilna edinica srez Maribor levi breg:
Kandidati: Bahun Andrej, žel. v Mariboru; Fras Matija, polir, Krčevina; Majhen Andrej, nadkretnik v Krčevini; Strnad Maks, zidar na Janževi gori; Smasek Fr., nadspr. v Mariboru. — Namestniki: Majer Ivan, tesar v Mariboru; Petan Dominik, zidar na Boču; Ziegler Matevž, zidar v Gereči vasi; Jurak Matija, kovač v Mariboru; Lorger Simon, nadsprev. v Mariboru.
Na voliščih v srezu Maribor levi breg bo naša 3. skrinjica.
Volilna edinica srez ptujski:
Kandidati: Šegula Ivan, mizar v Ptuju; Spolenak Ivan, posestnik na Bregu pri Ptuju; Pečuh Franc, kleparski mojster v Ormožu; Kmetec Franc, posest, v Grajeni; Žumer Franc, posest, na Pošnji; Topolovec Vincenc, kovač v Zakelju; Belšak Franc, krojač v Sv. Lovrencu-Jur-šinci. — Namestniki: Gabrijel Franc, uradnik v Ptuju; Tkalec Štefan, usnjar na Bregu p. Pt.; Kristančič Ivan, krojaški mojster v Ptuju; Rojs Alojz, posestnik v Grajeni; Zupančič Martin, posest, v Zlatoličju; Co-pak Julij, posestnik v Sedlašeku; Kranjc Franc.
V ptujskem srezu bo naša 2. skrinjica.
Volilna edinica srez laški:
Nosilec liste je s. Ignac Sitar, župan v Trbovljah.
Na voliščih v tem srezu bo naša 3. skrinjica.
Kal je treba povedati delavstvu?
Ljudstvo izreka svoje zaupanje le onim, o katerih čuti, da so sposobni in dovolj krepki za zagovarjanje ljudskih interesov. Leta 1923 večina delavstva ni glasovala za razcepljene delavske liste, ker je videla, da so se sicer kandidati teh list dobro razumeli na blatenje dru-*ge delavske struje, da so se dobro razumeli na razne resolucije, da pa nihče ni imel niti sposobnosti niti moči, da bi karkoli ukrenil za delavstvo. V letakih se je grmelo proti reakciji in za delavsko-kmečko republiko, ko je pa orožnik prepovedal shod, pa nismo imeli niti te moči, da bi samo enkrat zborovali proti volji reakcije. Ce so se vse tri »edino pravilne liste« pokazale tako slabotne v posameznih slučajih, kje naj jim potem verjamejo delavci, da bodo izvojevali — republiko. In delavstvo je šlo volit SLS, ker je mislilo, da bo ta že kaj več
ukrenila proti beograjskemu centralizmu in reakciji. Množica vedno instinktivno čuti, kaj se da napraviti, kaj je dosegljivo v danem momentu.
Za sedanje volitve v oblastne skupščine se je sestavila enotna delavska lista. Enotnost pomeni moč. Zato si danes za volilni boj ni treba izmišljati programov, kako bomo uredili socialistično državo čez 100 let, kam bo prišla Slovenija itd. Ljudstvu je treba povedati samo to, kar je zanj danes razumljivo, dati le take parole, ki se jih da zagrabiti z rokami. Delavec, obrtnik in mali kmet občuti danes to-le: težke davke, majhne dohodke in svojo nemoč, da se vsemu temu postavi po robu. Volilni boj moramo voditi tako, da se bodo delavci^ prepričali, da smo danes zopet močni, ker smo enotni, da niso naši poslanci sposobni samo za premlevanje tisočkrat premletih
revolucionarnih fraz, temveč da so sposobni tudi nekaj za delavstvo u-kreniti: zanj intervenirati, tolmačiti njegove dnevne potrebe in zaščititi ga pred najordinarnejšimi krivicami. Naš volilni boj mora biti resen. V času, ko tarejo ljudstvo davki in vsakodnevne krivice, moramo predvsem pokazati voljo, da proti temu nekaj ukrenemo. Ce bomo pa to dnevno trpljenje prezrli in frazarili le o republiki, si bo vsak delavec ustvaril to-le sodbo o nas: govore lepo, sanjajo o republiki, ki jo tudi jaz hočem, tega, kar nas pa danes tare, pa ne morejo odpraviti; če niti za to niso sposobni, kako bodo pa upostavili socialistično republiko. Tako si misli delavec, molči in zapusti shod z mislijo, da se pač zelo napihujemo, da pa nismo ničesar sposobni. Kulise se postavljajo v gledališču, balončki se spuščajo za otroke, mi moramo pa hoditi po zemlji, gledati stvarnost in odgovoriti Iju-derp na ona vprašanja, ki jih razmo-triva zvečer vsaka delavska družina: draginja, strah pred odpustom, pomanjkanje najpotrebnejših življenjskih sredstev.
Množice nikdar ne bodo poznale socialističnih naukov tako, kot jih poznajo in morajo poznati teoretiki soc. gibanja. Delavca vodi v socialistične vrste njegov neposredni življenjski interes, delavec se oklene organizacije tedaj, ko vidi, da mu ta organizacija hoče ustvariti boljše življenje, kakor si ga sam s svojo silo ne more. Na to čutenje delavstva je treba navezati vse naše delo.
Tisti, ki bi si hoteli prižigati cigarete ob zvezdah, bodo dejali, da je to oportunizem. Tem naj velja le ena beseda: v vsaki zdravi politični stranki, pa tudi revolucionarni, odločajo politiki, to so ljudje, ki imajo smisel za dnevne ljudske potrebe. V našem po vojni razbitem gibanju so pa večinoma odločali ljudje, ki se šele pripravljajo na to, da se bodo učili politike, pa si še niso na jasnem, če so sploh za to sposobni. Če hočemo imeti kedaj resno gibanje, moramo krmariti politično krmilo po potrebah stotisočev in ne po željah nekaterih, ki se uče svojih govorov iz predvojnih brošur.
Priznavam potrebo, da ljudstvo vzgajamo v socializmu; toda najprej
ga moramo toliko navezati nase, da nas bo sploh poslušalo. Volilni boj je boj za ljudske duše, za pridobivanje množic, za oživljeno agitacijo, ne pa za učeno razglabljanje o razliki med samoodločbo in odcepitvijo narodov. Oblastne skupščine ne bodo izvedle niti prvega niti drugega.
Mi bomo dosegli v oblastnih skupščinah uspeh, če bomo potom njih razvneli sistematičen boj proti današnji uničujoči politiki beograjske in domače buržuazije, če se bomo proti danes vsemogočnim meščanskim strankam uveljavili kot stranka delavskega razreda.
Ko je v Rusiji 1. 1917 padcu carja sledila liberalna meščanska vlada, kateri so boljševik! tudi pripravljali pogin, ni Lenin govoril masam, kako bo uredil čez 10 let poslovanje tovarn, temveč je dal le eno za tedaj razumljivo parolo:	»Aretirati	de-
set kapitalističnih ministrov!« Korakoma z razvojem dogodkov je treba korakati.
Ne mučimo ljudi v volilnem boju z dolgimi in učenimi programi! Kajti naš program nam danes tako jasno narekujejo razmere:
Upostavili smo enotno listo, ker vemo, da je v enotnosti vsa moč.
Hočemo, da ne bodo naši programi vedno samo predmet za policijske komisarje in državne pravd-nike, hočemo, da ne bodo delavci vedno samo preganjani, temveč hočemo, da delavec postane svoboden državljan z vsemi človeškimi pravicami.
Hočemo zastopati delavsko korist povsod: v oblastni skupščini, v parlamentu, v delavski zbornici, pred sodnikom in notarjem, pred zvezo industrijcev in vlado.
Za volitve v Delavsko zbornico je dobila enotna delavska lista 30.000 glasov in 29 poslancev z eno enostavno parolo: Delavsko zbornico delavcem!
Pri volitvah v oblastno skupščino bo dobila enotna delavska lista tudi 30.000 glasov pod parolo:
Delavci imamo svoje interese. Te hočemo uveljaviti. Za to moramo imeti moč ! Ta moč je v enotnosti!
Gospoda na eno — delavec in kmet na drugo stran!
Delavci, vkup!	Š.
Dopisi.
Pristašem Narodno-socialistične stranke!
Na volilno konferenco za novomeški okraj, ki se je vršila 12. tm. v Novem mestu v svrho ustanovitve skupne socialistične in delavske liste za predstojeće volitve v oblastno skupščino, so prišli tudi tamkajšnji narodni socialisti in so javno obsodili vodstvo NSS v Ljubljani, ki se je zvezalo s samostojno demokratsko stranko, izrazito zastopnico kapitalistične buržuazije. Izjavili so, da se temu vodstvu nočejo pokoravati, ker so izprevideli njihove nakane. Spoznali so, da je tudi njihovo mesto edinole v nerazrušni skupnosti z vsem proletarijatom, zato hočejo iti že pri teh volitvah skupno v boj z ostalim zavednim delavstvom. Našim delegatom so naročili, naj o tej njihovi izjavi obveste tudi vodstvo NSS. Tudi so izjavili željo, da naj se objavi ta njihov sklep tudi ostalim narodnim socialistom širom Slovenije, da se vsi, ki v resnici socialistično čutijo, pridružijo združenim socialističnim delavskim listam in da z vsemi silami delajo za čimvečjo zmago, kakor hočejo to tudi sami storiti. — Proletarci! Sledite vzgledu novomeških so-drugov, ki so spregledali mahinacije svojega vodstva! Na naše vabilo, da se pridružijo skupni proletarski fronti, se vodstvo NSS ni odzvalo, pač pa so podali roke Žerjavovcem, na listi katerega, kandidira tudi znani Orju-naš!
Vrnite se v armado pravih borcev za proletarsko stvar!
Steklarna v Straži.
Pri nas je večina delavcev domačinov v steklarni, le ena tretjina je onih ki resnično živijo od dnevnega zaslužka iz tovarne, vsi drugi imajo doma nekoliko sveta ali hišo, skratka, kakšen pripomoček za življenje. Iz tega vidika je treba presojati naše delo v strokovni organizaciji, ki se je pred nekolikimi meseci vpostavila. Delajo se različne ovire, tako naj omenimo, da takoj po občnem zboru SDZJ se nam je dopovedalo, da so zabranjeni vsi shodi in sestanki od strani oblasti, čeprav smo pravilno javili na srezko glavarstvo v Pregrad. Proti takemu nezakonitemu postopanju najodločnejše protestiramo. Mi steklarji sklicujemo shode in se zbiramo ne radi tega, da bi se zabavali, temveč radi tega, da se pogovorimo, kako bi izboljšali naš skupen položaj, ki je zadnje čase naravnost neznosen, navedem nekoliko slučajev:
Sedaj delamo samo po 6 in manj ur na dan, to pa vsled tega, ker se je pokvarila
ena peč, ter se kuri peči mesto z dobrim premogom z slabim. Ravnateljstvo naj preskrbi dober premog in olajšano bode njemu in nam delo in zaslužek.
Ravno isto je z raznimi odtegljaji, davek na ročno delo se nam ne odteguje tako, kakor je predpisano, temveč čestokrat več; slišali smo, da je tudi 0.50 Din občinskih doklad na ta davek. Predno o tem nadalje razmotrivamo, smo dali celo zadevo preiskati, da bodemo enkrat čisto na jasnem.
Zaslužek je bil nekdaj pri steklarskem delu za graiičarji najboljši, zadnjih par let pa se je kar izjednačilo popolnoma z drugimi delavci, da je temu tako, smo si v polni meri tudi sami krivi. Ako primerjamo plače s steklarji v Paračinu, tedaj bomo videli velikansko razliko, med plačo, ki jo imajo steklarji v Paračinu in našo v Straži, Zagorju in Hrastniku. Vprašali se boste, kako mora to biti? Čisto enostavno! V Paračinu in sploh na jugu so steklarji organizirani do 80 odstotkov in držijo skupaj. Krivica, ki se napravi enemu steklarju, jo občutijo vsi in se tudi vsi zagovarjajo. Pri nas pa pravi večina — čemu si bodem razbijal glavo, ker itak nič ne pomaga — ne organizacija, ne zakoni, še celo sodišča odrečejo takrat, ko je treba nastopiti proti bogatemu razredu, suženj ostane na vekomaj suženj. Tako se navadno govori, s tega nastopi apatija in brezbrižnost. Da si olajša vest in trpljenje, seže po kozarčku žganja, da uduši še ono malo proletarske zavesti, ki jo ima kot delavec v sebi. Polagoma to napreduje, postane potrebno zlo in to se ponavlja toliko časa, da postane popolni rop in suženj telesno in duševno. Vsemu temu se buržu-azija smeje, ker nevaren ji ni brezbrižnež ali alkoholik, nevaren je oni trezni in razumni delavec, ki zna hladno računati in presojati položaj. Taka je usoda, sodrugi — vseh delavcev, veljali bomo samo toliko, kolikor si bodemo znali sami uveljaviti v skupnih organizacijah z našo močjo.
Kar se pa tiče prepovedi naših shodov, pa povdarjamo, da si tega ne bodemo pustili dopasti. Ako je organizacija priznana od oblasti in smo pred zakonom in po ustavi vsi enaki, tedaj se nam ne more za-branjevati shodov, če je prav to 10 metrov čez Slovensko mejo, vprašamo, ali vladajo tam drugi zakoni in druge pravice?
Sodrugi! Glavno za nas je in to povdarjamo vedno in povsod: Rešitev za nas je samo v naši moči in v naših razrednih organizacijah, ne iščimo prijateljev med buržu-azijo, iščimo zaslombe in prijateljstva med nas samih — med delavstvom, samo ono je naš resnični prijatelj in zaveznik.
Dopis iz šentjanškega rudnika.
V	šentjanškem peklu, ali kakor mu nekateri pravijo tudi rudnik, načeluje gosp. Akil. Postal je ta gospod bogat, sedaj se mu lahko reče tudi grajščak, ker je kupil grad, napreduje navzgor po naši rudarski zabitosti, postaja bogataš, mi pa pravi cigani. Živimo vdani v božjo voljo in škrip-Ijemo z zobmi.
V	mesjeou novembru smo spravili iz zemlje 1030 vagonov premoga, tolike količine menda še nikdar. Dela nas okroglo 600 rudarjev, v delo se sprejme vsak, kdorkoli hoče garat za miloščino. Oče, rudar.
Bratko Kreft;
Sodrug Atanasov.
To se je zgodilo v Bolgariji . . .
1.
Že dva dni in eno noč so tavali v vlažni, večno temni kleti. Nekateri so bili vkovani v težke verige, drugi samo zvezani z vrvmi, tretji so bili celo brez posebnih spon. Zmanjkalo je že verig in vrvi. Toliko so jih polovili.
Klanje je bilo vsestransko. Številni oficirji so divjali in kolikor so imeli vdanega moštva, vsak izmed njih je bil rabelj delavcev in kmetov. Vse je bilo dovoljeno. Še več: zapovedano. Kogar so ujeli in se jim je zdel pomemben, so ga spravili v klet, kjer je čakal v smradu lastnih in od drugih preostalih človeških odpadkov. Tako je bilo pač življenje.
Atanasova so vsi dobro poznali. Njegovi čez čelo padajoči črni kodri hi svetlosinjc oči so bile prijazne vsem. Komaj sedemnajst let je imel, pa je bil tako drzen in pogumen, da je bodril še druge. Niti za trenutek ni izgubil vere v sveto idejo, ki je last trpečih celega sveta. Očeta so mu ubili pred letom, ko so se kmetje sami uprli nasilnim oficirjem in jih pretepli. Zato jih je bilo pet ustreljenih.
Matere sploh poznal ni in vaškemu popu je predčasno pobegnil. Tako se je odtegnil njegovi palici in svetim naukom. Tako je postal človek narave, divjak, ki ni veroval v druzega, kakor v to, kar je videl. Veroval je samo v življenje. In zato je stopil med borce.
Gotovo je nekaj podedoval od očeta, ki se je tolkel s Turki in Srbi za Bolgarijo. Ta ga je poplačala z usmrtitvijo. In njegov sin je stopil na novo pot. Postal je borec za zvezo delavcev in kmetov, maščevalec svojih očetov, ki so se borili s so-
vražniki Bolgarije, jo s svojo krvjo povečali, na koncu pa bili krvavo od nje same odlikovani — s smrtjo . . .
Veliko je obhodil, tudi v Sofiji je bil nekaj časa in si služil kruh tako, kakor si ga pač na Balkanu človek njegovih let lahko prisluži. Ko je izbruhnila oficirska vstaja proti Stam-bolijskemu, je bil v Sofiji. Tovarno so zaprli in delavci so se razkropili. V največje Atanasovo veselje ga je poslal komite na deželo: z lepaki, navodili in puško. V deževni noči je. bogato oborožen izginil. Četudi je bil sedaj v kleti, vendar je imel srečo. Ujeli so ga, ko je zadnji del lepakov trosil po vasi.
Marsikaj se izve od mladih ljudi, če ne iz lepa, pa iz huda. Zato ga mesarskogledi stotnik ni ustrelil, ampak ga dal zapreti v klet. Nekateri med njimi so bili ranjeni in so v neutešeni žeji vzdihovali po vodi, kakor Kristus na Kalvariji. Pa ni bilo nikogar, ki bi jim kaj piti dal. Drug drugega so bodrili in tolažili. Vedeli so, naj bo tako ali tako, vse čaka smrt. Zato je bila ena sama želja v njih, želja umreti hitro, kratko smrt.
Sodrug Dimitrij, kakor so ga zvali, je bil edini, ki ni mislil tako. Mlad je bil in v svetem ognju ma-* ščevati očeta in koristiti skupni stvari delavcev in kmetov je živel v svojih načrtih dalje. Če tudi ni bilo ne vode ne kruha in je bil v kleti smrad, neznosen smrad-------------
»Če me ustrele, me ustrele; če ostanem, ostanem. Ne povem jim ničesar.«
To je bilo tisto, česar so se vsi bali bolj kakor smrti same. Da ga bodo mučili, so dejali, mučili tako dolgo, dokler ne bo izpovedal vsega. Mlad je še in kdo ve, kako ga bodo mučili.
Vsi so se bali mučenja. Mnogo jih je bilo pred njimi, ki so se pred usodnim trenutkom z vso silo za-
gnali v zid. Tako so si napol končali življenje sami in se rešili mučenja. Sedaj so dobro pazili nanje. Nihče ni smel zastonj na oni svet. Moral je še s svojimi izpovedmi koristiti oficirjem,
Dimitrija so boleli njih dvomi. Užaljen je bil. Dejal pa ni ničesar; samo v sebi je napravil graniten sklep, da trdnejšega ni mogel.
Narednik z vojaki je vstopil. Petero so jih odpeljali iz kleti na prostrano in od krvi oskrunjeno dvorišče. Javna klavnica človeškega mesa. Med njimi je bil tudi Atanasov. Lepo jutro je bilo in svetli solnčni žarki so jim zableščali v oči. Povesili so glave in sklonjeni korakali na odkazano pot. Tako enostransko je bilo že vse njih življenje, da so onemeli pred solncem, vsevirom življenja.
Po dvorišču se je sprehajal mlad rezervni poročnik. Sinoči je prišel iz Sofije, poklican na orožne vaje. (Take so na Balkanu orožne vaje.)
Atanasov se je zajedel v njegov obraz. Hotel je izvedeti tajno bližajoče se persekucije.
V obraz je bil zelo neroden, malomeščanski. Ves čas si je popravljal staromodni ščipalnik. Izgubljen in nasilno postavljen na to krvavo dvorišče, se je oziral ves nesrečen okrog sebe. Bežno je spreletel jetnike in se ustavil pred mladim Ata-nasovom. Očividno se mu je zazdel zanimiv. Stopil je bližje in ga nagovoril:
»Fant, tudi ti si tukaj? Ali te ni škoda? Saj je vse skupaj neumnost. Avantura gotovih avanturistov. Bolgarija noče nereda. Bolgarija hoče mir in red. Saj vas je premalo. Zakaj se tepete, negodneži? Vse zastonj. Postrelijo vas vse. Umirate že —.«
Atanasov ga j: . ekinil:
»O, gospod, ne umiramo. Čim več nas ustrelijo, tem več nas bo. Iz krvi vstajamo —«
Poročnik se je nasmehnil.
»Umirate. Ali ni otročje, da napravljate cele pokolje in morite ljudi. Ako je eden zločinec, še niso vsi. Dotičnega je treba zgrabiti in ga odpraviti, ne pa kar množice z množico.«
Atanasovu je stopila kri v lice.
»Ni res! Ni en sam človek kriv krivic in našega trpljenja. Tisoče vas je in mi se borimo množica z množico. Mi hočemo svet preustrojiti --------«
Na dvorišču se je prikazal stotnik in prekinil njun razgovor. Poročnik je pozdravil in stopil za njim v prostorno pohištva precej prazno sobo. Čez nekaj časa so pripeljali Atanasova. Stotnik ga je zasliševal. Odgovarjal je kratko, rezko, brez bojazni. Vse, kar je bilo v direktni zvezi z njim. Dokler ni začel stotnik poizvedovati.
Od kod ima lepake? Kdo ga je poslal? «AIi ve, da je kriv smrti? Vendar, če pove, se lahko zgodi, da ostane pri življenju. In tako dalje.
Dimitrij ni zganil niti z ustnicami, ne da bi spregovoril besedo. Enkrat za vselej je dejal:	»Ne
vem ničesar.«
Stotnik se je prihijenil k njemu. Prihuljeno, zvito, prežeče.
»Dobiš nagrado--------------
Zaničevalen pogled Atanasovih oči mu je bil v odgovor. Nerodnemu rezervnemu poročniku je to imponiralo. (V civilu je bil slušatelj prava.)
Stotnik je grozil. Bob ob steno.
»Kratek proces!« In narednik je vedel, kaj ima storiti.
3.
Atanasova so slekli do nagega, ga privezali k steni in narednik je z neko čudno pripravo stopil k
kopač zasluži dnevno v rudniku na akord od 20 do največ 30 Din, to so očetje s 5 in 8 družinskimi člani. Kako živimo? Zjutraj, ko se gre v delo, nezabeljene žgance ter črno vodo brez sladkorja, kar ostane žgancev se zavijejo v papir, ter se jih ima v rudniku za malco; ko se pride iz dela je fižol, kruh je redkost pri takih družinah. Kako daleč smo prišli, naj omenim še to; do sedaj nimamo niti pitne vode več, še te nam ne privoščijo, misleč si, saj ta knapovska pa-kaža itak ni žejna, kajti kdor ne je, po navadi tudi žejen ni. Ali si pa kdo le poželi vode, tedaj mora v jarek, tam kjer se napaja živino in pere umazano perilo. Rudarska stanovanja, o tem raje ne zgubljam besed. Prosil bi gosp. inšpektorja dela, ako ima še kaj za govoriti in ako so še v veljavi zakoni ter higijenični predpisi, vsaj oni za obrambo živalstva, tedaj naj nas pride obiskati, dokler smo še živi. Prepričal se bode lahko, kaj je vse mogoče v državi, kjer vlada kapitalistična moč in diktatura.
Krivica, katera se nam godi, je brez-dvomno strašna za vse rudarje. Večina rudarjev je, ki imajo kakšno kajžico in tudi kravo v hlevu, ti še nekako prenašajo to nečloveško izkoriščanje. Kakih 50 pa nas je, ki smo navezani izključno samo na zaslužek pri rudniku,* pri teh je beda nepopisna. S tem pa ni rečeno, da je to delo krščansko, če se izkorišča ene ali druge.
Zadnje dni smo imeli volitve v drugo rudarsko skupino, od 400 rudarjev volilcev je šlo voliti samo 86, vsi drugi pa so ostali doma. Izvolilo se je 7 odbornikov in toliko namestnikov, same nasprotnike delavskega razreda. Nobeden od izvoljenih ni razredni borec, nobeden ni član razredne organizacije, so po večini klerikalci in orjunaši, naši so ostali v manjšini z 22 glasovi. Rudarji pravijo, kaj hočem voliti, ki nimajo nobene besede, gospodje pa napravijo, kar sami hočejo, tudi brez kimarjev.
Toraj taka je slika iz našega blatnega pekla, menda nismo za nobeno stvar, ne protestiramo, tudi če nam glavo razbijajo, ker ne zaupamo nobenemu in nobeden nam, se ne organiziramo. Samo eno je, ki živi med nami zelo čvrsto in to je špijonaža, ako se pogovarjata dva o mizeriji in revščini, še isti dan izve tretja oseba o najinem pogovoru, kdo je tedaj špijon.
Ker vse te naše slabosti vedo gospodje pri zeleni mizi, jim je bilo tedaj lahko prepovedati naš star običaj, to je pojesti suhi kruh ali polento. Zagrozilo se nam je celo j. odpustom iz službe, kdor bi se predrznil s tem zapravljati dragoceni čas.
Kaj naj rečem h koncu, nič — čakajmo, da bode sveta konec in s tem tudi nas.
Da se končno pojasni demagogija iz Velenja
V prvi vrsti moram povdariti na javnost dejstvo, da nikomur ne vsiljujemo naš list »Delo«. To naše glasilo podpirajo vsi oni pošteni in zvesti delavci marksisti, ki jim še ni glave zmešalo irazerstvo, pa bodisi, da prihaja to od leve ali desne strani. Da se je prišlo do skupnega nastopa pri oblastnih volitvah, se morajo vse grupe in grupice zahvaliti edino le grupi »Zjedinjenje« ter njihovemu glasilu »Delo«, ki je ves čas mirno prenašalo najbolj ostudne napade vseh kalibrov na list »Delo« in nič manj na vse one sodruge, ki so se za Zedinjenje žrtvo-
njemu. Atanasov je debelo gledal okrog sebe. Pa to ni pomagalo nič. Narednik mu je povsem hladno začel stiskati spolovila.
Da, dragi moji, pišemo leta 1924 po Kristovem rojstvu. Nikar se ne čudite! Živimo v dvajsetem stoletju in tekom časa se je marsikaj izpre-menilo, izboljšalo, napredovalo. Logičen razvoj: Nero, rimski cesarski razbojnik, si je svetil z živimi bak-Ijami prvih kristjanov, ko se je vozil na sprehod po svojem parku. Papeži in škofje so greli svoja izžeta telesa z grmadami, na katerih so sežigali čarovnice in krivoverce-upornike, danes pa, ko je svet že bolj praktičen in ekonomičen, tega ne delamo več. Tako.
To je napredek feldveblov in kaplarjev.
4.
Študirajoči jurist si je znažil ščipalnik. Narednikov opravek ga je spravil v nervoznost. Nikakor ni mogel verjeti, da se to, kar se godi. res godi. Zato je snažil ščipalnik.
Bil je odličen visokošolec, najboljši slušatelj svojega gospoda profesorja modernega prava itd.
Kričeči in trdovratni Atanasov, ki je kljuboval najgrozovitejšemu mučenju, ki si ga je narednik mogel zamisliti, mu je prikričal v spomin vse tisto, kar se je naučil pri profesorju.
Gospod profesor je častitljiv gospod in velik učenjak v svoji stroki. Vse bolgarske pravne zakone nosi v mezincu.
»Samo roparji se bunijo. Naša država ima moderno ustavo, splošno in svobodno volilno pravico in moderno pravo.« Tako in veliko več še je govoril gospod profesor. In vendar gospod rezervni poročnik ni vedel v tem trenutku ne kod ne kam. Če tudi je bil dober slušatelj..
Atanasov je omedlel.
vali, pa bodisi na strokovnem ali političnem polju.
Da pridemo k stvari!
V štev. 14 »Enotnosti« me napada nek dopisnik, ki se skriva za Velenjske rudarje, svoje nečastno ime pa v svoji hrabrosti lepo revolucijonarno zamolči. Po pisavi sodeč je to oni junak, o katerem se je g. Kristan izjavil sledeče: Hi, hi, vedno me napadajo po listih, ko pa kdo od teh revolucionarjev nima službe in kruha, se pa name pismeno obrača (pismo na razpolago). Nekdo drugi ima tako mnenje! Naj govori kar hoče, mi rudarji mu nič ne zuupamo, saj je bil še pred kratkim orjunaš. Po teh izjavah sodeč si lahko vsak sam napravi sodbo o dopisniku, ki se skriva pod podpisom Velenjski rudar.
Res je to, da sem se pri Strokovni kom. zavzel za to, da se končno Velenjski slučaj v podr. ZRD temeljito razčisti. V ta namen je bil delegiran od Str. komisije, dne 3. okt. s. Uratnik na tozadevno konferenco. Ker pa se je ravno ta dan vršila tudi konferenca steklarjev v Hrastniku in je bilo meni sodnijsko zabranjeno se udeležiti steklarske konference, sta se vlogi zamenjali. Sodr. Uratnik je šel v Hrastnik, jaz pa v Velenje.
Odkrito moram priznati, da mi je bilo veliko na tem, da postane Velenjska podr. ZRD močna, kajti ako je kje pod solncem izkoriščanje, tedaj je sigurno to, da je Velenjski rudar najbolj izkoriščan. Združen, bi se vsaj nekoliko branil napadom, ki prihajajo od vseh strani. Spor ne izvira, kakor bi kdo napačno sodil iz levičarskega ali desničarskega razpoloženja, temveč (po domače rečeno, iz same žlehtnobe). Res je tudi, da sem naslovil, dne 14. avg. eno pismo na Polanca, ne na Plonca, kakor se to omenja v Enotnosti, v katerem sem priporočal Velenjskim rudarjem, da naj mislijo z svojo glavo. Po mojem mnenju se bodo vsi spori nehali tedaj, ko bo delavec začel misliti res s svojo glavo, obstojali pa bodo spori toliko časa, dokler bode delavstvo mislilo z glavo drugih.
Kaj je na stvari? Zakaj pravzaprav gre? — Jaz sem poskusil vse, da se pomirijo duhovi, ko so me prepričali Velenjski sodrugi o tem, da blagajniška knjiga, katero je vodil Polanc ni v redu, tedaj sem pripustil, da preiščejo in razčistijo Velenjski rudarji sami to zadevo. Sklenilo se je tedaj, da se ta denarna manipulacija razčisti pred sodiščem, (Zapisnik je še danes na razpolago, ker nikakor ne gre, da se razmetava podr. denar za stvari, ki ne spadajo k enotnim strokovnim organizacijam.
Kakor že rečeno, za nas in za Str. komisijo je Velenjska zadeva končana. Povedal sem stvar tako, kakršna je v resnici, priložnosti je sedaj tudi dovolj, da jo razčistite med seboj, ako pa ne zaupate sebi, tedaj pojdite pred sodišče, nam je to prav vseeno. Okrožnice, napadi v listu, osebno blatenje itd. pa nima s to stvarjo nič skupnega. Zato pa Vam še enkrat priporočam, mislite s svojo glavo, čistite tam, kjer bo to najbolj zaleglo, to je pri blagajniški knjigi — vse drugo se bode razčistilo samo po sebi. — Makuc.
Brežice.
Po dolgih letih se je politično življenje delavskega razreda v Sloveniji zopet
»Gospod stotnik!«
Razumel je po poročnikovem plasti njegove misli in se zakrohotal. S krohotom mu je zamašil usta.
Poročnik je hotel nastopiti kot zaščitnik modernega prava in moderne ustave, ki nikakor ne določa, da se s podanikom Bolgarije in naj si bo največji zločinec, postopa na tak način. Izjecljal je nekaj besedi, toda stotnik, ki je imel prakso, ga je mirno in hitro zavrnil.
»Da, poročnik, teorija ni praksa. To je vsako zase. Vedno. Kako pa naj sicer izvem, kje imajo vrabci svoje gnezdo?«
Vojak je polival golega Atana-sova z mrzlo vodo, da bi ga za na-daljno postopanje oživel.
Poročnik je bil ves v nepokoju. Nervozen je hodil gor in dol, se ustavil sedaj pred izmučenim telesom Atanasova, sedaj nred mesar-skogroznim stotnikom. Narednik se je drznil krohotati. Poročnikove oči so švignile na njegov obraz.
In je videl: debelo, klavniška lice, črne, že večkrat presekane, široke, ogabne ustnice; iz njih je smrdelo po žganju — in oči — tiste oči — je mislil mlad poročnik — kakor da so izdrte hijeni in vsajene v človeško lobanjo. To je bil narednik.
V poročniku je zazvenel spomin na profesorja, bela, častitljiva brada, ženski pojoč glas; levo roko nekoliko dvignjeno, kakor popu pri pridigi se gibajočo:
»Kaj je pravica in resnica? Kdo so ti ljudje okoli mene: stotnik, narednik, nagi človek, ki mu stiskajo spolovila; kdo moj profesor, ki nam pridiga o modernem pravu in o človečanskih pravicah v Bolgariji-------
Ali smo ljudje, ali smo živina? — Ljudje smo vsi! Tako je dejal in to upošteva moderna ustava in pravni red Bolgarije. Gospod stotnik ven-
poživilo. Prizadevanja sodrugov iz skupine »Zedinjenje« smo zasledovali z velikim zanimanjem in danes lahko rečemo, da vrši ravno ta skupina najvažnejšo in uspešno akcijo za zedinjenje našega razcepljenega pokreta. Ona je bila prva, ki je proglasila potrebo političnega zedinjenja in je nasvetovala skupen nastop pri teh volitvah.
Dne 8. dec. se je tudi pri nas vršila srezka volilna konferenca, na katero je prišel kot referent s. Makuc, ki je poročal o pomenu volitev za delavski razred in naš položaj.
K besedi se je oglasil s. Čopič, ki je nasvetoval skupen nastop.
S. Hertol je v navdušenem tonu poživljal na skupen nastop in da je potreba pokazati buržuaziji, da delavski razred enotno nastopa, kadar je to v njegovem interesu.
Po daljši debati so bili izvoljeni za kandidate sledeči sodrugi: Nosilec liste Šetina Jože, posestnik iz Bukovšek, nato pa Pe-tretič in Klinar Franc. Za namestnike pa so izvoljeni Ogorevc, Herzog in Habe. Kot glavna zaupnika sta bila izvoljena ss. Fr. Milavec, kretnik iz Sv. Lenarta in Anton Habe, žel. čuvaj, Gaberje.
Krajevni volilni odbor za srez Brežice se je izvolil sledeče: Fr. Babek, Iv. Filipčič, Šetinc Franc, Kraši Josip in Škofec Jos.
Na tej konferenci je vladalo posebno zanimanje za te volitve in tudi zadovoljstvo, da gredo vse stranke skupaj. Po-vdarjalo se je potrebo, da se podpre akcijo skupine »Zedinjenje«, ki hoče ujediniti delavski pokret v eno, samo marksistično stranko. Brežičani se prebujamo! Pridno čitamo list »Delo«, ki je glasnik boljših časov. Na delo, sodrugi, da pokažemo v teh volitvah svojo moč. Vsi morajo glasovati za združeno listo, katere nosilec je sodrug Šetinc! Razširjajte »Delo«, naše glasilo! Dopisujte v njega, kot sem to storil jaz! Živela enotna fronta! — Železničar iz Brežic.
Kočevje.
Tudi pri nas smo se enkrat zganili. Minuli teden se je vršila pri nas volilna konferenca, na kateri smo razpravljali o političnem položaju in o volitvah. Prišel je k nam s. Kopač, katerega poznamo vsi zelo dobro, ker je v najtežjih časih zahajal k nam. Izvolili smo ga tudi soglasno za nosilca liste v našem srezu. Mi pa moramo agitirati, da zberemo čim več glasov, da ne bodo zopet želi klerikalci, ki niso za rudarje storili še prav nič, čeravno imajo 21 poslancev v Beogradu. Na delo, sodrugi, da bo zmaga naša! — Rudar.
Kranj. V predzad. štev. »Dela« je bila objavljena kratka notica iz Kranja, v kateri je med drugim dopisnik omenil, da imajo prednost v Jugo-češki tovarni Nemci in Čehi pred domačini, čeprav znajo tisti tudi delati. Prav je, da znajo Slovenci tudi delati, še preveč znajo garati in žalibog, da ne znajo pri tem garanju misliti tudi nekoliko na se. Slovenci kot garači znani so po svetu, da je njihova pridnost in obenem pohlevnost res brezmejna. O tem je v Kranju primerov
dar krši pravni red in narednik tudi---------
Ali gospod profesor vsega tega ne ve? Star je vendar, izkušen in častitljiv mož! Eden izmed prvih v Bolgariji, državi z moderno ustavo in z modernim pravom-------------«
Poročnik je bil mlad in je bil študent na sofijski univerzi. Njegove bežne misli so se zvile v štreno.
Atanasov se je osvestil trdovraten kakor prej.
»Ničesar ne vem, ničesar ne povem in če me mučite do smrti!«
Jok skrivajoči glas je z vso ostrino praskal po poročnikovi notranjosti. Spomnil se je krščanskih mučenikov in popa, ki mu je v mladosti pripovedoval o njih junaštvih.
Stotnika je razkačila Atanasova trdovratnost in ukazal je ponoviti.
Poročnik se je zganil, narednik je stopil k Atanasovu in ga znova privezal. (Ko je padel v omedlevico, so ga toliko odvezali, da so ga lahko z vodo polivali. To je zahtevala situacija.)
Poročnik je mislil — na narednika, stotnika, Atanasova, profesorja, sebe — vsevprek. — Dih se mu je ustavljal. Nekaj ga je davilo, tiščalo k tlom, vezalo v strašne niti dihanja nepuščajoče spone. Moral se je sprostiti od klica svoje notranjosti, od groze, od stotnika, Atanasova, sebe----------
Se predno je narednik zvezal drhtečega fanta, je nekaj rezkega prerezalo klavniško razpoloženje. Poročnik se je sprostil. Narednik se je opotekel, padel in iz hrbta je curljala črnordeča kri.
Nato je padel poročniku samokres iz rok. Stotnik je zakričal. Nekaj nerazumljivega. Zopet tiho. Brezbeseden molk nekaj sekund in stotnik se je zavedal svoje pozicije. Vojak je izginil po patruljo, poročnik pa se je bledo zazrl v steno.
v izobilju. Morda še kitajski kuli jih v tem oziru nekoliko prekaša. Slovenski delavec je pri vsej svoji fizični pridnosti preveč konzervativen, on se zadovolji z vsem, kar mu je mati usoda podelila. Tako je v Jugočeški tovarni v Kranju pridni domačin zaposlen v največji meri kot nekvalificiran delavec. In če je že zaposlen kot kvalificiran delavec, ne stremi po navadi za višjo izobrazbo, ne splošno in ne strokovno. Če je že nekateri nekoliko ambiciozen, tudi se po navadi potom nemoralnega štre-berstva, lizunstva in denuncijanstva dokopa na boljše mesto, ne pa potom boljše strokovne spretnosti in višje izobrazbe. O tem imamo v Jugočeški žalibog dovolj dokazov. Seveda, tako postopanje in pa višjemu položaju neodgovarjajoče ravnanje in izobrazba ne da slovenskemu delavcu potrebnega rešpekta in vpo-števanja, kar dopisnik v zadnji številki čisto pravilno trdi. Če pa dopisnik zna kolikor toliko pravilno na svet gledati in je bil tudi po svetu, mora mu biti takoj jasno, zakaj se domačega delavca ne upošteva na mestih, kjer so v Jugočeški danes tujci. Vsak količkaj objektiven človek mora priznati, da tam zaposleni Nemci in Čehi niso zaposleni radi prinesenega masla ali jajc, ampak radi svoje zmožnosti. To je edini vzrok, katerega zna kapitalist vpoštevati tudi takrat, če gre za domačina, ali pa za tujerodnega delavca. In strokovna zmožnost, ali pa splošna izobrazba se ne nabere na cesti, oštariji ali pa mogoče v cerkvi. Tujci zaposleni v Jugočeški so v prvi vrsti strokovnjaki, kar so si čisto gotovo morali s trudom priboriti. Poleg tega ima vsak tudi danes še svojo majhno knjižico, ima svoj strokovni in pa svoj delavski časopis. Kaj pa imajo slovenski delavci večinoma v svojih domovih? Kako pa skrbe delavci v Kranju za svoj obstoj? Bog v nebesih in pa gospod tovarnar ali ravnatelj na zemlji je njihova življenska Alfa in Omega. Kdor noče v tem oziru uganjati demagogije, ta mora priznati, da nemški ali pa češki delavec skrbi za svojo strokovno izobrazbo in v glavnem se zaveda, da je kot posameznik šibek in se radi tega druži — on se organizira v pravi razredni delavski organizaciji. To dejstvo je tistim tuje-
Ščipalnik mu je padel na tla in se razbil. Kakor da je v tem trenutku najvažnejšo potrebščino svojega telesa izgubil, je vsesal oči v razbite steklene kosce in čakal, čakal nečesa. Česar koli, kar bi napolnilo blazno praznoto trenutka.
Stotnik je preklinjal. Prepočasna se mu je zdela patrulja. Jetniki zunaj so se skrbno ozirali proti njemu. In sredi tega groznega pričakovanja je počilo vdrugič. Na zamaknjenega poročnika je brizgnila sveža, rdeča kri. Stotnik je skočil k njemu, Atanasov pa se je v svoji nagoti zrušil pred njune noge.
Mlad je bil in je dobro videl, da je zunaj še tisoče narednikov in stonikov in da je poročnikov strel kakor kapljica vode v morje.
Poročnik se je sklonil k umirajočemu mlademu licu, na katerem je bil svet mir in dobrodušen nasmeh pomilovalnosti in sočutja.
»Živela delavsko-kmečka republika — Živela revolucija« —. Kri je brizgnila iz ust in besede so zamrle. S tistim nasmehom, ki je klical množice zoper vse narednike in stotnike, s tistim nasmehom je umrl.
»Delavci in kmetje vseh dežel — združite se!« Oporoka v smehljaju smrtne sence---------
Poročnik ga ni razumel, ga razumeti ni mogel, ker je bil slušatelj modernega prava in najboljši učenec gospoda profesorja, ki je slavil modernost ustave in družbe ter klical na iztrebljenje posameznikov. (O, ko pa je teh posameznikov toliko!)
Poročnika je odpeljala patrulja v zapor. Nato se je nadaljevalo, ker v
kleti jih je bilo še precej------in
stotnikov in narednikov tudi ni manjkalo.
-----------To se je zgodilo v Bolgariji. Pa kaj bi to! Saj Bolgarija ni samo Bolgarija. Ves svet je je poln.
rodcem prineslo vpoštevanje najprej doma in pa tudi v tujini. — Toliko torej na znanje, da se stvar s tujci v Jugočeški ne bo napačno tolmačila. Domačini v Jugočeški tovarni naj se pridno izobražujejo, naj čitajo delavski tisk in v glavnem naj se združijo v pravi delavski organizaciji, pa se jih bo tudi več spoštovalo, kakor do-sedaj. Tudi slovenski delavec mora nastopiti ono pot, katere je ravno nemški in češki delavec že precejšni del prekorakal in to je pot lastne osvoboditve potom lastnega dela in truda. In takrat bo zagotovo dosegel tudi on svoje upoštevanje v lastni domovini, kar mu, kot razrednemu bratu želijo čisto gotovo vsi delavci — tujci v Kranju. V izobrazbi in v združitvi je moč in spoštovanje tudi za delavstvo v Kranju in ne v klečeplaztvu, intriganstvu ali neslanem in brezplodnem štenkanju po tujcih. — Veritas.
Delavci! Kmetje! Klerikalci so razgrnili svoje mreže in hočejo vaših glasov! V Beograda se pogajajo za vstop v vlado z onimi, ki so nas gospodarsko in socialno uničili! Obrnite jim hrbet in glasujte vsi za našo združeno listo.
Razno.
Klerikalci besnijo!
»Slovenec«, glasilo škofa Bonaventure in drugih veleposestnikov in industrijalcev, se je zaletel v enotno fronto delavstva! Razumljivo! Oni bi radi še vedno vzdrževali svojo moč s pomočjo delavskih glasov, lovili na svoj lim nezavedne in podpirali ko-rupcionist. režim v Beogradu! Roke proč —, gospodje! Odklenkalo vam je! Delavski razred je spoznal, da je njegova rešitev v združeni stranki — nikdar pa ne pri vas — ki ste od 20. leta naprej stali na strani onih, ki so nas izkoriščali in tepli!
Delavci in kmetje bodo vsi volili listo združenih delavskih strank. — Delavec.
=
5
iSZL i * *Cl.	Jj
Nasvet
vsem govornikom!
lllllllllllllll!lllillllll!lllllllll!lllllllll!lllllllllll!lllllllll!lllll!llllllll!l!llllllllll
Volilni shodi se bodo pričeli. Za te shode nasvetujemo vsem govornikom le eno: £ delavstvo pričakuje iz vaših ?
^ ust odgovor, kako mu ho- g čete pomagati. Ne zanima nas, v katerih resolucijah se voditelji in njihove struje ne strinjajo med seboj. Nas tare beseda in hočemo, da iz te a besede čimprej pridemo. Zato ^ naj vsakdo brani le delavsko stvar.
Mi poznamo le eno razliko med hlapcem in gospodarjem, med delavcem in buržujem.
Delavci, skupaj v en tabor!
Skupina ročnih delavcev
£ ttrumMTar fif	c y
Odgovor Napreju.
Na vprašanje, od kod imamo denar za izdajanje lista, vam sporočamo, da ga vzdržujejo delavd sami. Mi, ročni delavci smo ustanovili svoje glasilo »Delo« in ga plačujemo.
Vas pa sodrug Bernot vprašamo, da nam na podlagi načela javnosti razložite, na kak način in od koga dobivate denar na bianko menice potom Prometne banke v Ljubljani. »Delo« še do danes ni dobilo niti fič-ka od nobene banke, medtem ko ste vi nedavno prejeli vsoto denarja potom omenjene banke. Ko nam boste to razložili — se pomenimo še o drugem. — Uprava lista »Delo«.
Klub prijateljev prirode.
V delavskih vrstah poganjajo kali novega življenja. Čutijo, da je treba tisto, kar človek misli in govori, spremeniti v živo resnico, v življenje. Noben razredno zavedni delavec ne veruje v boga, ker ve, da je spretna izmišljotina njegovih gospodarjev, ki hočejo delavčevo mišljenje usmeriti v temo in suženjstvo. Hočejo mu z
bogom ubiti vero v tostransko življenje in tako tudi omejiti delavčevo borbenost za njegove pravice. Razredno zavedni delavec zato ne veruje v meščansko božje nakane, ampak ljubi svet,' zemljo, na kateri živi in katero si hoče priboriti, da postane last vseh. Toda to je še daleč. Zato še bo treba veliko borbe. Dneve in dneve smo prisiljeni delati v smrdljivih delavnicah, v podzemeljskih rovih itd. Nedelje so naše in takrat, sodrugi, ven iz žalostnih domov, v prirodo, na hribe, v gozdove, kjer je zrak svež, zdrav. Mi moramo biti zdravi in močni. Pred nami leži še težak boj, ki zahteva zdravih, trdnih, upornih ljudi. In mi se borimo za ta svet, zato življenje, za to zemljo. Zato vsi v prirodo, na izlete, da spoznavamo naravo v vsej njeni lepoti, v vsej njeni ogromni sili in moči. Da bomo vedeli za zemljo, za katero se borimo, da se bomo okrepili v njenem zdravju in prepojeni s svežostjo narave lažje kljubovali vsem težkočam in udarcem. V zdravem telesu zdrava duša. Mnogo je med nami turistov, ki so člani meščanskih klubov. Da se temu odpomore, snujejo zavedni sodrugi v Ljubljani »Klub prijateljev prirode« pod okriljem Svobode. Klub bo propagiral ljubezen do narave, z izleti bo gojil proletarsko družabnost, izleti sami v naravo pa bodo oddih in zdravilo za izdelana telesa. Sodrugi-tu-risti! Prijatelji narave! Takoj na delo, da uresničimo to misel! Natančnejše informacije dobite pri s. Habetu in s. Černetu, tajniku ljublj. Svobode.
Niti enega glasu onim, ki podpirajo režim kapitalistov! Volite vsi združeno delavsko listo !
K Pašičevi smrti.
(Glasovi časopisja.)
Mariborska »Volksstimme« piše:
»Pašič je nedvomno ustanovil monarhijo, stvoril je ustavo in tragika njegove usode je, da je v zadnjih letih svojega življenja prišel v močno nasprotje s svojim delom. Njegov ideal je bila meščanska demokracija. Ta njegov ideal pa v resnici ni bil od spodaj, temveč od zgoraj ogrožen. Zakon o zaščiti države ni zgrešil svojega učinka na spodaj. Napravil je pa tudi kruto pot absolutizma . . . Kmalu je moral Pašič spoznati, da je ujetnik višje sile kamarile. V svojem boju za oblast se ni plašila nobenih sredstev. Nasilje in zvijačo, intrige in zajčevstvo meščanskih strank si je znala obrniti v prid. V svojem govoru v Bjelini v 1. 1924. je grenko izrazil to svoje razočaranje. Od tega dneva dalje traja odkrit boj med njim in kamarilo. Obstoječi zakoni, med njimi zakon o tisku so javnosti zakrili pogled v dogodke. Trajne neparlamentarne vladne krize so bili odsevi tega boja.
Ko se je sedaj Pašiču posrečilo, da zopet nastopi kot enakovredni faktor in ko je bil zopet poklican v avdijenco (h kralju), ni mogel sivi mož več prenesti razburjenja, ki se ga je polotilo radi ovir, ki so se mu stavile v nasprotje. Od kapi zadet je umrl 10. tm.
Umrl je mož, ki ni mogel razumeti velike naloge del. razreda v tej državi in ki je bil pripravljen, da od vsega pričetka z nasiljem tišči k tlom ta razred . . .
Z njim je radikalna stranka izgubila svojo glavo. Sedaj postane kmalu preostalo strankino truplo plen pohlepnih dedičev.«
Srbski Bismarck.
Dunajska »Arbeiter-Zeitung« primerja Pašiča z znanim ustanoviteljem enotne nemške države — Bismarckom. Priznava mu zasluge v predvojni Srbiji. Nato pravi:
»Srbija je bila preslaba in premajhna, da bi mogla posvetiti svoje sile samo svoji nacionalni revoluciji. Velika poteza njegove politike je oči-vidna: najprej je bila z rusko pomočjo v balkanskih vojnah uničena Turčija. Vsporedno je spodkopaval habsburško monarhijo, pri čemur mu je izkazalo največje usluge fevdalno
plemstvo Madjarske...........V dveh
balkanskih vojnah in v svetovni vojni je krvavelo srbsko kmečko ljudstvo. In še ena temna senca pada na njego-
vo delo: ko je ruska revolucija vrgla carizem, je postala Srbija figura na šahovski deski imperialističnih zapadnih sil. Tako se nacionalno zedinjenje ni doseglo v nacionalnem in socialnem boju vseh jugoslovanskih narodov, temveč na krvavih poljanah imperialistične vojne. Iz moči imperialistične kontrarevolucije je nastala jugoslovanska nacionalna revolucija: ob njeni zibelki niso bile uporne množice, temveč tanki velesil.
Ta preobrat revolucionarnega nacionalnega principa se zrcali tudi v zgradnji nove države in v življenju njenih ustanoviteljev. Iz agrarnoso-cialistično navdahnjenih kmetov se je porodila vaška buržuazija, prodirajoči kaptializem je ustvaril brezobziren, po oblasti in dobičku pohlepen meščanski razred. Boj za centralizem je zahteva te buržuazije; izvedba te zahteve proti hrvaški republikanski kmečki stranki je bilo zadnje veliko delo sivega Pašiča.«
Marsikaj bi se dalo pisati k Pašičevi smrti. Pa upajmo, da dobimo kedaj tiskovno svobodo, ki bo omogočila povedati vse tako, kot je v resnici bilo.
»Radničke Novine«, ne dregajte v Slovenijo!
49. štev. »Radničkih Novin« piše, kakor da se je v Sloveniji dosegel sporazum za skupen nastop pri oblastnih volitvah pod vodstvom social, stranke. V resnici se je pa sestavila enotna lista treh glavnih delavskih grupacij pri nas. Toda temu enotnemu delavskemu bloku ne diktira nobena stranka, temveč vse nas združuje misel: skupne delavske razredne fronte in zmage. »Radn. Novine«, ki prav pridno razkrajajo Srbski delavski pokret, smatrajo za potrebno, da pripominjajo to, da se je skupina »Zedinjenje« v Sloveniji odcepila od iste skupine v Beogradu. V resnici se borimo ramo ob rami s svojimi srbskimi sodrugi — pristaši »Zedinjenja« za upostavitev enotnega delavskega strokovnega In političnega gibanja. Ko smo ovrgli te netočnosti »Radničkih Novin«, jim nasvetujemo h koncu samo to-le:
Če v Srbiji ne marate nobenega enotnega pokreta, če ste v Srbiji uničili vse, pustite v miru vsaj slovenski, bosanski in hrvaški proletariat, da gre preko frakcijskih tez in razkolni-ških intrig v zedinjenje vseh delavskih razrednih sil.
Letos se vrše prvič volitve, v katerih nastopa delavski razred enotno! Zato vsi kot en mož na volišče za združeno delavsko listo.
Fr. Aleš:
B, Kreftov: Nikolaj Proletarec.
V nedeljo 5. tm. zvečer je ljubljansko delavstvo posetil v Delavskem domu Bratka Krefta Nikolaj Proletarec s svojim spremstvom. Nastop proletarskega Miklavža nas je presenetil, kajti takih nastopov do-sedaj nismo poznali. Že sam način in vsebina prireditve — dasi sta zaenkrat še skromna — sta nas zainteresirala, zato hočemo o tem nekoliko govoriti.
*
Vsebina celotne vprizoritve z vsemi pritiklinami je imela približno sledečo sliko: Mlad in lepo oblečen človek nastopi prvi in govori zbranim čakajočim na Miklavža irt njegovih daril, da so poslali pismo k sv. Mi-klayžu, da se tudi njih spomni in da tudi potrka na vrata bornih proletarskih koč. Da pride sv. Miklavž tem sigurneje, so poslali k njemu še so-druga Martina, da mu bo kazal pot, da »ne zgreši proletarskih otrok m da se spomni tudi na otroke, ki nimajo ničesar, kakor samo svoje trpeče in izmozgane očete in matere!« Med tem nastopi delavec v delavni obleki, ki pojasni zbranim otročičem — našim najmlajšim sodrugom — dvom v prihod svetega Miklavža, ker ne bo ta hotel iti v borna delavska stanovanja, ker bi se njegova lepa bela z zlatom obšita obleka umazala od bede in žalosti našega življenja. Sv. Miklavž je gospod med gospodi, ki nas ne poznajo, zato tudi ne bo obdaril otrok trpečih delavcev in kmetov, Med tem se pojavi sodrug Mar-
tin, ki je že opravil svoje poslanstvo in naznani, da je dejal sv. Miklavž, da ima darila samo za bogate otroke, ne pa za otroke revnih delavcev. Ali vidite! sv. Miklavža ne bo k nam!« pravi zopet delavec v delovni obleki, nakar pripoveduje sanjsko pravljico o Nikolaju Proletarcu, ki se je dasi že star in betežen mučil za pridne delavske — proletarske otroke,-da jih na predvečer svojega godu obdaruje, kot obdaruje sv. Miklavž o-troke bogatinov in krutih gospodarjev ... V tem se prikaže Nikolaj Proletarec v skromnem in priprostem kožuhu s spremstvom, z rdečo zastavo in peterovoglato zvezdo, z znaki svobode, ki sije v domovini Nikolaja Proletarca. Njegov govor na zbrane otročiče je učinkovit. Mlada srca trepečejo, ko jim Nikolaj Proletarec pripoveduje o trpljenju delavcev in kmetov na zemlji, »kjer še gospod je gospodar«.
.... najmlajši
otroci dragi, pridni, ki imam Vas pač najrajši,
ker upanje ste naše, človeštva spas, zapomnite si dobro, kar Vam rečem jaz; Nikoli ne zabite, da proletarci ste, večno roko v roki se borite za svobodo, za pravico, za resnico.
Nikoli boja tega ne pustite,
ker boj bo zmaga, bo oproščenje
in vaše tiho hrepenenje
se prelilo bo v življenje
brez spon, verig in hudih gospodarjev,
v življenju, ki človeštvu vsemu bo osvo-
bojenje.
To delo bo merilo moje vsakoletno, po njem vas sodil bom, presodil.
In le takrat, ko boste vztrajni, pridni, tega.
vredni
z darili k Vam bom hodil.
Tako je govoril Nikolaj Proletarec. Poln ljubezni do otrok delavčevih se je napotil iz tihih pravljičnih dežel, da obišče tudi slovenske proletarske otroke — najmlajše med sodrugi, da jih obdaruje in da jim pove resnico večno, resnico trajno:
Delavci, kmetje, proletarci, trpini vsi, iz vseh dežel in krajev v boju za svobodo se združite! Otroci moji, vi pa pridni mi bodite, če nočejo očetje, v meso in kri Vi to misel spremenite ukazu mojemu sledite!
*
B. Kreftov Nikolaj Proletarec je popolnoma uspel ne samo z uprizoritvijo, temveč tudi z resnično vsebino. Zato mu ostanemu hvaležni, kajti v naše skromne anale marksistične zgodovine slovenskega naroda je z prvim nastopom proletarskega Nikolaja vendar enkrat zasvetil razveseljiv žarek!
Proletarskega Miklavža so priredili železničarji, kar jim štejemo v čast.
Po »Narodnem dnevniku«.
Na Norveškem se je združila komunistična stranka s socialistično stranko Norveške. Pač razmere časa.
Mežica.
Voditelj mežiških rudarjev, sodrug Md-derndorfer, ki je bil nenadoma premeščen v Haloze, okraj Ptuj, ostane na svojem mestu v Mežici, kjer službuje kot učitelj.
Mežiški občinski odbor, kateri je bil razpuščen brez vsakih dokazov o slabem gospodarstvu občine, še dosedaj ni dobil nikakega revizijskega poročila kljub večkratni zahtevi občanov.
Združeni smo ter zmagali bomo tdm-ženi.
Našim naročnikom!
8. številka »Dela« se je zakasnila: vsled tega, da lahko priobčimo celo kandidatno listo. Prihodnje številke bodo izhajale zopet redno. Naročnike prosimo naj to upoštevajo! Poravnajte zaostalo naročnino! Širite naš tisk, ki se bori za enotnost delavskega pokreta! Pridobivajte naročnike! Zbirajte za tiskovni sklad! — Uprava.
Tiskovni sklad »Dela«1. Bučar Peter 2 Din, Stopar Anton 2, Miklošič Ludovik 1. Vrhove Franc 20, Habe Anton 3, Topolov-šek Franc 1, Erjavec Alojz 5, Kralj Jože 1. Miklovšič Ludvik 20 s pripombo, da bo pref tednik, Sedej Alojzij 10, Mravlja Teodor 20. Makuc Ivan 20, Habe Anton 2, Mišič Jakob 5, Štukelj Ciril 20, Bodenk 21, Kovačič Anton 7, blok št. 22 180, št. 23 65, št. 24. 205,. št. 25 318, št. 26 21 in št. 27 530 Din. Skupaj 1479 Din. V št. 6 izkazano 3423 Din. Vsega skupaj 4902 Din.
Udruženje delavskih rediteljev
vljudno vabi vse prijatelje proletarske dece na božičnico, ki se bo vršila v nedeljo, dne 26. decembra tl. ob 15. uri v hotelu »Tivoli« v Ljubljani. Na sporedu: Nagovor deci, recitacije dece in obdaritev dece, petje in' godba.
Sodelujeta Tamburaški zbor »Sloga« k»-Delavsko pevsko društvo »Cankar«.
Spored se dobiva pred prireditvijo.
Tiskar: Ljudska tiskarna d. d. v Mariboru: predstavnik: Albin Hrovatin, ravnatelj v Mariboru. — Odgovorni urednik: Rafael Leskovec, delavec, Ljubljana, Poljanska c. 49. Izdajatelj: Neodvisna delavsko-kmečka skupina »Zedinjenje«, predstavnik: Franc Vrhove, zidar, Ljubljana, Za Bežigradom.