SPOMINI NA NAŠE PRVE SLAVISTE: FRAN RAMOVŠ
Imel bi se za nevrednega, da bi pisal o tem našem tako spoštovanem učitelju, o katerem smo vsi čutili, da je visoko nad nami, ko bi ne mislil, da bom mogoče prispeval kak drobec k poznavanju njegove človeške strani in k podobi študija slovenistike v prvem desetletju naše univerze. Pa še osebna hvaležnost me sili k temu.
Ramovševo ime sem menda prvič zavestno sUšal konec četrtega gimnazijskega razreda 1924. leta, ko nam je profesor Janko Orožen v Soboti delil knjige iz dijaške knjižnice inje vedel, da se moj matematični
^ Ivan Kozarac, Duka Begović, Zagreb, MH, 1964, str. 351-352, PSHK. 79.
206
čolnlček potaplja prvemu popravnemu izpitu naproti... Saj meje usti čas predstavil tudi že drugi naš profesor, Franc Sušnik, v Prekmurskih proflUh: ...jako dober gimnazijski literat pa presneto slab matematik! Orožen, kije vedel, kako sem ves v branju, meje nekako takole spodbujal: potrudite se. da izdelate gimnazijo, potem boste pa šli študirat kako slavistlko, upajmo, da bo Ramovš takrat še živel...
Torej neki Ramovš je glavni predstavnik slavistike v Ljubljani... In ko sem v šesto gimnazijo hodil že v Ljubljani, je sošolka Olga Sterletova stanovala v isti hiši na Miklošičevi cesti, v kateri je neki mali Primož Ramovš začel svoje prve vaje na klavirju. In v razgovorih z Olgo je vse bolj oživljala pred menoj postava profesorja Ramovša, ki mu odpeva vsa klaviatura slovenskega jezika. Ko smo se vpisali kar trije iz razreda na slavistlko, je Olga "vzela" pod A kot glavni predmet 13. skupine - slovenski jezik s starocerkvenoslovansklm jezikom... To sije dovolil menda iz našega letnika le še Stanko Bunc, Košualov učenec iz Novega mesta (in pred njim France Tomšič), drugi pa smo še pod B s strahom gledali to sicer spoštovano ime, toda strah vzbujajoči predmet. Le za ta predmet je bil na notranji strani seminarskih vrat nabit listek z literaturo, ki jo je treba poznati za študij pod A in B. Ko smo si jo preplsaJl, smo si pri Bambergu nasproti Ramovševemu stanovanju - kupih Leskienovo Altbulgćirische Grammatik in Brochovo Slawische Phonetik, najbolj prizadevno dekle Iz letnika pa si je kupilo še Jespersenovo Lehrbuch der Phonetik. To dekle si je menda takrat še edino prepisovalo vse Ramovševe razprave, objavljene v tujih revijah in zbornikih... In prišla nam je v roke Murkova Slavla, Listy filologicke, da ne omenjam Jaglčevega Archlva. v katerem smo se lotili Ramovševih Slovenische Studien. In počasi, tudi v Ramovševih in Nahtigalovlh predavanjih, so prihajeda še druga slavistična imena.
Ramovševa predavanja smo pričakovali z veliko radovednostjo, ker smo o literarni zgodovini le imeli neke pojme, kakšna pa naj bi bila njegova "slovnica", nam ni bilo jasno. K sreči je predaval Uvod v slovensko historično gramatiko v ponedeljek pozno popoldne, tako daje v zimskem času že gorela luč, in še zdaj čutim tisto slovesno razpoloženje, ki gaje ustvarjalo - ob polni dvorani, ki je v največji ušinl strmela v predavatelja - Ramovševo glćisovno, oblikovno in vsebinsko osvajajoče, dovršeno govorjenje. Včasih je pogledal v hste v obliki četrtinke pole, stoje za katedrom, najbrž je kdaj napisal na tablo kake črke, koje razlagal grafiko posameznih pisateljev. Sicer pa je govoril na pamet, živahno brez zatikanja, tako da je iz njegovega pogleda in glasu izžarevala napeta povezava z nami. Ta nadrobni pregled ortogralije od Trubarja dalje, vseh slovnic z razčlenitvijo njihovih uvodov ter njihove oznaike, - save brez Etohoričevega latinskega predgovora - pa tudi slovničarjev, ki so objavljali le razprave (Valjavec, Skrabec. Oblak idr.), v 2. poglavju pa pregled slovenske grafike - je bil obenem najboljši uvod vzgodovino starejšega slovstva, katerega pri Kidriču nismo poslušali. Zašel je tudi v Zbrane spise I.
Srečo smo Imeli tudi z drugim Ramovševim tečajem: Slovenska dialektologija, saj je vzimskem semestru začel z orisom zahodnih dialektov od rezljanskega do notranjskega. Le da nas je pri teh, sicer tudi zelo jasnih predavanjih, motila množica sicer na tablo napisanih glasov in besed, ki nas je v svojem fonetičnem zapisu in profesorjevi suvereno lahkotni besedi zanašala na globoko in neskončno morje: kdaj bomo to obvladali? Nikogar ni büo, kl bi nam bH pokazal pot kaj je treba od vsega tega poznati. Pri izpitih pa smo spoznali, da profesor nI terjal od nas kakega sistematičnega znanja o dialektih, le pri Interpretaciji kakega starega teksta je bilo treba pritegniti kako osnovno poznavanje iz fonetike ali morfologije. Menije pokazal svojo naklonjenost s tem. da mije dal za klavzuml pisni izpit na izbiro dve temi, In ena izmed njiju je büa; Karakteristika prekmurskega dialekta. Ocenil jo je s prav dobro.
Pri historični gramatiki je Ramovš sistematično predaval naprej o vokallzmu - pozneje smo to dobili v Kratki zgodovini slovenskega jezika (1936) - in to je trajalo dve leü. O konzonanüzmu smo že Imeü njegovo knjigo, zato je nadjiljeval z oblikoslovjem. Vzporedno je predaval v šolskem letu 1929-30 in v zimskem semestru šolskega leta 1930-31 akcent v srbsko hrvatskem in slovenskem jeziku, kar smo si nekateri prepisah iz vzorno urejenega rokopisa Janeza Logarja, sam pa imam poleg tega še ohranjene natančne zapiske v svojem zvezku. Kot sem večkrat dejal kolegom v letih po diplomi, da bi rad študiral na univerzi sedaj, ko gledam že iz daljave na študij premnogih predmetov In preobilne tvarlne, ki sije premladi in zaposleni ves dan in še z dejavnostmi zunaj študija nismo mogfi dovolj urejeno prisvojiti, velja to posebej za Ramovševa predavanja. Ko sem se pozneje ob raziskovanju jezika prekmurskih pisateljev vračal tudi še k Ramovševim spisom, sem si utrdil marsikaj iz starega znanja ter zrelo uporabil za nova dognanja.
Ramovš je svoje vaje napovedoval kar kot "seminar", v poletnem semestru šolskega leta 1929-30 pa imam v indeksu: Interpretacija modemih dialektičnih tekstov. Profesor nam je razdelil v fonetičnem zapisu natisnjen (narejen v Učiteljski üskciml. kije edina imela črke za njegove spise) koroški narečni tekst Otošče zgun, drugič pa zgodbo o dekletu, ki je požrlo rumenjak. Naslednje leto pa smo vplsaü: Interpretacija historičnih dialektičnih tekstov - in v slavistični družinski "zapuščini" sem ohranil list ki nam gaje profesor dal natisniti: Iz Trubarjevega dela: "...ena kratka Pojtilla...iz leta 1558..." z začetkom: Pred oJJem unu dvaifjeti leü, tedal kadar Jem Vloki per Radezhćih FarmoJhter bil..." Eden med nami se je skušal pripraviti in je za katedrom sede šel od besede do besede, od glasu (črke) do glasu: daleč v
207
poldrugi uri nismo prišli. Profesor je pomagal s fonetično in morfološko analizo, pritegnil koga od poslušalcev, med katerimi nas je navadno skušal reševati eden z dvignjeno roko. Nekoč je tudi njemu zmanjkalo poguma, pa ga je profesor kar poklical, kolega je molčal ali nekaj jecljal, toda zadel ni in profesor se je dobrohotno namuznil: X., sproti seje treba učiU...
To je bil menda edini primer, da se je profesor Ramovš spustil iz strokovnih višin v osebno razmerje do "slušateljev", pa še mogoče drugič, prav v zvezi s Trubarjem ko je bilo treba povedati neko letnico ob nekem njegovem delu: /Maj naj vas še literarno zgodovino učim!... Za neprijeten incident pa je nekoč poskrbel neznan starejši mož, ki se je prikazal pri predavanju in je dvignil roko ter vstal z nekim vprašanjem. Profesorje ostrmel in s premagovanjem dejal: To vam bodo povedali slušatelji po uri... Büo je tako nekaj nezaslišanega, da nćis je kar zmrazilo. Podobno kot pri seminarskih vajah, je bilo pri izpitu, vsaj pod B. V tisti veüki profesorski sobi, kjer je bil tudi del knjižnice, je Ramovš vzel s stojala staro knjigo - recimo Rogerija - in jo odprl pred teboj: Prosim, berite - in ko si nekaj prebral: kdo je to napisal? Pa si oglejmo malo značilnosti njegovega jezika...
Zunaj "šole" sem s profesorjem prvič govoril poleti leta 1931. ko je bil v sanatoriju Leonlšče. Kar s strahom sem šel k njemu, da bi mu izročil pozdrave dr. Avgusta Pavla, pri katerem sem bil nedolgo pred tem in ki je ponudil svoje sodelovanje pri CJKZ. F?amovš je to z veseljem sprejel in dodal: Saj je pred kratkim objavil nekaj o hišah... Ko sem mu povedal, da sem usto prevedel iz madžarščine jaz (Etnolog 1931), je profesor to z odobravanjem vzel na znanje.
Bil sem še študent, ko sem za praški Slovansky Prehled napisal poročilo o Ramovševi Dlalektološki karti med drobnimi poročili iz kulturnega življenja, za katera meje naprosil tedanji lektor za slovenščino Jos. Skrbmšek. Ko pa sem v Mariboru bil že stcüni sodelavec Časopisa za zgodovino in narodopisje, sem na Glazerjevo prošnjo pisal o profesorjevih Dialektih.
Sredi tridesetih let je agilni, vsestranski Silvester Škerl ustanovil Adakemsko založbo za znanstvene knjige. Profesor Kidrič mi je izrazil nezadovoljstvo zaradi dvoumnega imena, saj so tedaj snovali Akademijo. Po temperamentu sorodni Ramovš pa je našel stik z založnikom, napisal zćinj [fetko zgodovino slovenskega jezika in pritegnil k sodelovanju še druge iz svoje bližine, navezal pa se je tudi družabno na založnika in njegovo tesno knjigamico. Posebno med vojsko in zasedbo je postalo tam konspirativno shajališče in skrivališče, za ljudi in za tiskovine. Ko so Skerla zaprli, je Ramovš spretno vzdrževal z njim suke in sodeloval pri reševanju nevarnih papirjev. Kljub vsemu je bil Škerl po vojski spet zaprt, izgubil je založbo In se selil kot prevajalec iz več jezikov iz ustanove v ustanovo, prevajal za razne založbe... Ostal muje njegov tržaški humor in temperament držala gaje pokonci njegova globoka kultura.
Med vojsko je v Prekmurju prišla nekoč k meni Ramovševa svakinja Marija Zalarjeva, učiteljica na Goričkem da smo ji pomagali z nasveti, kako priti v Ljubljano. E^amovševa dela sem tedaj živo prebiral in njegovo ime smo dostikrat imenovali tako v Budimpešti med slavisti, kot v razgovorih s Pavlom.
Ko sem se po vojski vrnil v Ljubljano, sem slišal o Ramovševi pomoči prof Kidriču, kije stradal, pregnćm na Dionaj, pa o vseh drugih medvojnih dogodbah. Tako sem že po Ramovševi smrti na Dovjem srečal, sprašujoč o pastirstvu, človeka, Id me je med pogovorom presenetil: jaz sem pa poznal profesoija Ramovša v Ljubljani. Bil je upokojen orožnik, ki je med vojsko opravljal neko stražnlško službo v Ljubljani inje nekoč po policijski uri srečal na ulici gospoda, kije hitel domov. "Spremil vas bom, da ne boste imeli kakih težav," sem mu dejal. Pa sva se začela pomenkovati in ko sva prišla do njegove hiše, me je povabil noter, me pogostil in govorila sva o vsem mogočem Povedal je, kdo je, kaj dela in sva se čisto po domače menila...
Kako je bü ta doganjtvi lingvist gospodinjsko in gospodarsko praktičen, o tem sem slišal marsikaj in o tem govorijo tudi njegova pisma, npr. Beliču. Kako je skušal vsakomur pomagati, sem slišal in doživel, ko sem mu npr prinesel daljši prijateljev rokopis, ki gaje zanimal, pa meje poslal, naj ganesempretipkat najini skupni znanki, ki naj bi ji avtor z dežele poplačal z živili... V tistih prvih povojnih letih sva se pogovarjala o moji disertaciji, dajal mi je nasvete in me svaril pred oblastniki. Potem je sopodpisal poročilo o disertaciji. In koje "ideološka" birokracija štiri leta zavlačevala moje Imenovanje za docenta, so v ponovno štiričlansko (!) komisijo izvolili tudi prof Ramovša, da meje ponovno predlagala. Ko seje moj "Mefisto" na seji nekaj upiral izvolitvi, je prof Bajec poklical po telefonu Ramovša, kije zavpil: Kateri hudič pa sp>et meša to?! - To priznanje ml je - poleg strokovnih poročil zagrebških kolegov - pomenilo največ v vsej moji do konca ovirani univerzitetni "karieri"...
Tedaj niti Ramovš niti Nahtigal nista več prihajala na fakultetne seje (Kidriča ni bilo več), kjer so večkrat odločali prišleki, ki niso imeli pojma o tem, kdo in kaj so bul prvi profesorji naše univerze.
Vilko Novak Ljubljana
208