/ R E V I J A Z Z B Z A V R E D N O T E N O B S LO V E N I J E / 39 9 772463 821805 cena 3 eur Letnik IV ISSN 2463-8218 januar 2019 ZZ B NO B SLOVENIJE 1941 194 5 O F Kolumna / dr. Martin Premk Slovenska razklanost Aktualno / Evgen Bavčar Obveznost spomina Kolumna / Jože Poglajen Dva obraza naše javne RTV S T R A N 7S T R A N 2 S T R A N 6 Dražgoše 2019 januar 20192 A K T U A L N O Ogroženost in ranljivost človeške eksistence Obveznost spomina Neki pregovor pravi, da resnično živimo samo v spominu, saj je vsa- ka neposredna zaznava bivanja kratka in minljiva. Če ta ranljiva en- kratnost in neponovljivost veljata za stvari vsakdana, je še veliko bolj pomembno, da spoznamo začasnost naših eksistenčnih doživljanj. Če smo del neke omike, kultu-re civilizacije, smo to zato, ker nas spremlja vrednota spomi-na. O tem dragocenem dosež- ku človeškega duha govorijo vse vere, legende in tudi miti. Lahko rečemo, da človekovi eksistenci ne grozi samo smrt kot nehanje bivanja, ampak tudi poza- ba. To so stari Grki poimenovali z reko Stiks, torej reko brez povratka. Ko sem v družbi pisatelja Borisa Pa- horja obiskal koncentracijsko tabori- šče Strutoff, sem se prvič in za vedno zdrznil ob krhkosti človeške eksistence. Boris Pahor je preživel ta grozljivi kraj ničesar, se pravi najbolj temni kraj dvaj- setega stoletja. Ko mi je roko položil na krematorijsko peč in mi rekel: »Vi- dite, samo tu skozi je bilo mogoče priti iz Strutoffa,« sem pomislil na vse tiste, ki so se tam spreminjali v pepel in zdaj počivajo tam zgoraj brez stanovanjske telesne stiske, kot je temu rekel veliki nemški pesnik Paul Celan (»Tam zgoraj nismo na tesno«). Če k temu dodam še globok stavek Borisa Pahorja o poniža- nih kosteh, so vsi dodatni komentarji odveč in izpadejo banalno. Ker pa je človeški spomin nekaj najbolj ranljive- ga v njegovem začasju, saj ga ogroža že naravni proces pozabljanja poleg neš- tetih zgodovinskih, ideoloških in pro- pagandnih anamnez, se mi zdi več kot nujno, da opozorim na to ogroženost in ranljivost človeške eksistence. Na srečo obstaja literatura, ki je za- pisala imena, ki bi jih sicer po pobočjih Vogezov anonimno raznašal veter s pe- pelom. Žal pa še tako enkraten zapis ne more kljubovati človeški navadi pozabe. Še zdaj velikokrat pomislim, kakšen člo- veški in tudi slovenski čudež je to, da je Boris Pahor preživel. Seveda ostaja- jo spomeniki, dolgi seznami imen, ki so nekoč identificirala konkretna telesa in duše. Pa tudi to je zelo ranljivo, ko se dogajajo profanacije in načrtni izbrisi napisov, če že ne grobov. Zato se mi zdi eden največjih dosežkov naše omike dolžnost, obveznost spomina, kot temu običajno pravijo. To naj bi bila največ- ja in najplemenitejša poteza človeškega dostojanstva in obenem etična odgo- vornost do tistih, ki so odšli, in še bolj do tistih, ki so morali oditi. Ker sam spadam v kategorijo ljudi, za katere vojne niso nikoli končane, tu mislim na mirnodobne invalide vojn, se včasih kar zgrozim, s kakšno ležer- nostjo in neodgovornostjo se velikokrat obnaša establišment, se pravi politiki, do nas. Naj v tem pogledu opozorim na pretresljivi članek kolega invalida vojne Adolfa Videmška v Naših vezeh štev. 77 v decembru 2018 in povzetek iste- ga članka v Delu 7. decembra 2018, ob katerem sem se zgrozil nad indiferenco odgovornih, ki nočejo priznati, da smo vojni invalidi živa pričevanja grozot voj- ne. Še veliko več, smo živi spomeniki, za vedno zaznamovani, velikokrat pre- zirani in ponižani v svojem telesnem spominjanju. Mi, civilne žrtve vojne, ne moremo prikrivati zgodovinskih resnic, tudi pozabiti ne moremo, in zato se tudi sam osebno klanjam spominu tistih, ki ne morejo več pričati, ki so postali pe- pel v igri indiferentnega vetra pozabe. // BESEDILO IN FOTO: ddr. Evgen Bavčar, častni občan Evrope, razglašen leta 2016, in vitez francoske legije časti Ko sem ponoči fotografiral Strutoff, sem se spomnil na tiste Slovence, ki so tam ostali in ki niso doživeli niti časti pogreba. Ker nimajo človeka vrednih grobov, jim podarimo brezplačno kon- cesijo v našem srcu, v našem spomi- nu. Postavimo jim nevidne nagrobnike spomina, ki edini lahko kljubujejo zobu časa in zlu profanacij grobišč. Ta poziv pošiljam vsem tistim, ki jih ni ranila tra- gika evropske in slovenske zgodovine, ki ne čutijo v svojih telesih meča bar- barstva in ognja ničesar. Ob tem pa se zavedam, da v svetu barbarstva denar- ja na žalost obstaja le načelo izmenja- ve. Najvišja oblika človeške ljubezni je odnos do tistih, ki jih več ni, ki nam ne morejo ničesar več vračati, kot nam do- kazujeta Borisa Pahor in Alojz Gradnik v pesmi Eros tanatos. To je tako rekoč absolutna ljubezen, ki ne spada v sfero tržne izmenjave čustev. Ta edinstvena ljubezen je edino mogoča, ko se zave- mo, da smo vsi minljivi in da bodo tudi naša imena izbrisana, če jih nekdo ali pa kar cela generacija ne bo vpisala v svo- je ponotranjene koncesije nevidnih sar- kofagov. Človek se je učlovečil takrat, ko je dobil občutek za sakralno (sveto) in ko je začel izkazovati spoštovanje do umrlih. Daleč je že tega, in vsakokrat ko človeštvo na to pozabi, pade v bar- barstvo. Samo dolžnost, naloga spomi- na nas lahko obvaruje pred nevarnostjo novih zgodovinskih padcev, novih tra- gedij. Ponudimo torej našim umrlim bratom, za vedno molčečim, brezplač- no koncesijo v varnem zavetju spomi- na v našem duhu kot tudi v zavesti, da smo, da obstajamo, da smo še vedno zavest telesa in imena, ki ga nosimo. 3 B E S E D A 8: Komentar Dr. France Križanič: Delavski odkupi podjetij 9-11: Aktualno Dr. Marjan Toš: Ne spomin, temveč večni opomin Dr. Maca Jogan: »Kapitalizem ne ljubi izobraženih« 18-19: Intervju Aljaž Verhovnik: Z ukano rešil 500 borcev iz okupatorjevega obroča 26-27: Kultura Sandra Blaškovič, Nina Rosulnik: Partizanski tisk – orožje proti okupatorju Fotografija na naslovnici: Spominska slovesnost ob 77. obletnici dražgoške bitke v Dražgošah. Foto: SD SVOBODNA BESEDA je revija ZZB za vrednote NOB Slovenije za domoljubna, socialna, gospodarska, politična, zgodovinska in kulturna vprašanja doma in po svetu. Izhaja vsak zadnji petek v mesecu. Izdajatelj: ZZB za vrednote NOB Slovenije Zanj: Tit Turnšek, predsednik Uredniški odbor: dr. Maca Jogan, Božo Kovač, Mitja Meršol, Franc Štibernik Odgovorni urednik: Janez Alič telefon: 041 686 322 elektronski naslov: svobodna.beseda@gmail.com Jezikovni pregled: Mirjam Furlan Lapanja Naslov uredništva in naročnin: ZZB za vrednote NOB Slovenija, Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana telefon: (01) 434-44-45; fax: (01) 434-41-17 romana.jemec@zzb-nob.si Cena: 3 € letna naročnina: 36 evrov, trimesečna naročnina: 9 evrov ISSN 2463-8218. Transakcijski račun: SI56 0201 0001 8541 225 Davčna številka: SI 84151714 Tisk: Schwarz print, d. o. o., Ljubljana Vse od druge svetovne vojne v Evropi ni bilo tako zagrizene in raznovrstne fronte politič-nih sil z rasističnim, neofa- šističnim in nacionalističnim predzna- kom, kot jih imamo danes. Čeprav se med seboj pogosto razlikujejo, posebno zaradi specifične zgodovine po različ- nih državah, delujejo na osnovi zelo po- dobnih ciljev, idealov, načinu izražanja in politične prakse. Pritiski liberalistične ekonomije v vsej Evropi, posledice velike gospodarske krize in gospodarska politika EU, ki temelji na zategovanja pasu, so imeli uničujoče posledice tako iz družbeno- ekonomskega kot tudi iz kulturnega zornega kota. Zaradi tega so začele odmirati velike ideje solidarnosti, ena- kopravnosti, svobode in demokracije, ki so bile torišče mednarodnega od- porniškega gibanja in ki so prevlado- vale v Evropi po drugi svetovni vojni, po zlomu nacifašizma. Zato milijoni ljudi ne prepoznajo več EU kot višje oblike solidarnosti med naro- di, temveč jo dojemajo kot enega glav- nih povzročiteljev vsesplošnega obubo- žanja, rastoče družbene izključenosti, zmanjševanja pravic. V številnih drža- vah so se široko razrasle in postopoma celo prevladale politične sile naciona- lističnega, rasističnega, neofašističnega in neonacističnega kova. Nekatere se- danje vlade vse pogosteje postavljajo pod vprašaj državljanske, politične in socialne pravice, zanikajo protifašistič- ni spomin, zmanjšujejo ali celo zanikajo kriminalna dejanja nacistov in njihovih kolaboracionistov. Skupno vsem tem silam je iskanje »grešnega kozla« za vse težave, s katerimi se ukvarja velik del prebivalstva. Prepoznali so ga v liku emigranta. Des- ne radikalne sile k temu dodajo še dis- kriminiranje Romov in Sintov, homose- ksualcev, Judov, politične opozicije. Po- sebnega razmisleka morajo biti deležni vedno odkritejši napadi na pridobitve žensk. Etnična pripadnost, spol, vera, politično stališče, osebne in družbene razmere so danes postale novo področje plazečega se rasizma, ki zastruplja druž- beno kohezijo in v drugačnem prepoz- nava sovražnika. V EU je potreben temeljit zasuk v go- spodarski in socialni politiki, ki naj pos- tavi v središče delo in novo socialno dr- žavo. Zato se mora Evropa vrniti k svo- jim temeljnim vrednotam, predvsem protifašizmu. Predvsem je potrebna konkretna skupna politika, ki naj spod- budi delo in naložbe, se spopade z brez- poselnostjo in revščino, s prerazporedi- tvijo dohodka, spet vzpostavi socialno državo. Poleg tega potrebujemo skupno politiko Evrope in posameznih države za neizprosen spopad z vsakršno obli- ko rasne diskriminacije in ksenofobije, fašizma in neofašizma, nacionalizma, mračnjaštva. Evropska unija je zagotovila več kot se- demdeset let miru v državah stare celi- ne, z nekaj redkimi in obsodbe vredni- mi izjemami. In vendar so bile države Evropske unije prevečkrat vpletene, in to na prvi bojni črti, v agresije pro- ti bližnjevzhodnim državam in v Afriki. Skrb vzbuja vnovični pojav naciona- lizma, kajti v zgodovini je bil pogosto vzrok za vojaške posege pri urejanju mednarodnih sporov. Skrb vzbujata ne- nehno povečevanje vojaških manevrov na vzhodni meji Evropske unije in na- raščajoča napetost med Natom in Ru- sijo. Potrebno je novo omejevanje eska- lacije na obeh straneh. Samo tako bo Evropa znova pridobila vlogo akterja pri graditvi miru, ki je nujen pogoj za družbeni in človeški napredek. Ob soočanju z novimi prikritimi obli- kami fašizma, pojavom novega rasiz- ma, poskusi omejevanja demokratičnih svoboščin, napadi na svobodo medijev, zanikanjem ločitve oblasti je napočil čas za povsem inovativno graditev eno- tnosti med starimi in novimi protifašisti, sindikati, narodi in državljani. Protifašisti v Evropi // PIŠE:Tit Turnšek, predsednik ZZB NOB Slovenije U V O D N I K januar 20194 N O V I C E Pred 100 leti sta bila umorjena Karl Liebknecht in Rosa Luxemburg 15. januarja 1919 so vojaki divizije Garde-Kavallerie-Schützen v Berlinu umorili dva najbolj znana predstavnika nemškega revolucionarnega gibanja, Karla Liebknechta in Roso Luxem- burg. Karl Liebknecht je bil prvi predstavnik SPD, ki je med prvo svetovno vojno javno nasprotoval nemški vojni politiki. Čeprav je bil parlamentarec, je bil obsojen na več let zapora. 9. novembra 1918 je v Berlinu razglasil Svobodno socialistično republiko Nemčijo. Rosa Luxemburg je bila nemško-poljska socialistka, borka za ženske pravice. Tudi ona je bila med vojno aretirana. Kot ure- dnica časopisa Rote Fahne je zagovarjala sovjetsko republiko v Nemčiji. Liebknecht in Luxemburgova sta bila 31. decembra 1918 med ustanovitelji Komunistične partije Nemčije. V Berlinu so ob obletnici smrti Liebknechta in Luxemburgo- ve pripravili tradicionalno manifestacijo protifašističnih sil. Na tisoče ljudi različnih političnih prepričanj je odšlo na pokopali- šče in se poklonilo spominu umorjenih revolucionarjev. Besedilo: J. U., foto: arhiv SB Prvi slovenski partizanski film Konec lanskega leta je minilo 70 let od predvajanja prvega slovenskega celovečernega zvočnega filma Na svoji zemlji. Snemali so ga v vasi Grahovo ob Bači pri Tolminu leta 1947 in 1948. Prikazuje slovensko prebivalstvo in partizane, kako se borijo na Primorskem proti okupatorjem od poletja leta 1943 do končne osvoboditve spomladi 1945. Režiral ga je France Štiglic v slovenskem filmskem pod- jetju Triglav film. Igralci so večinoma s podeželja in števil- ni od njih so bili v resnici partizani. Uniforme, ki jih nosijo, so prave partizanske uniforme iz vojne. Film je že naslednje leto dosegel veliko priljubljenost in v slovenske kinodvora- ne privabil približno 400.000 gledalcev. Kot prvi jugoslovan- ski film so ga prikazali na filmskem festivalu v francoskem Cannesu. Besedilo: J. U., foto: arhiv SB 80 let Svetlane Makarovič Književnica, igralka in pevka Svetlana Makarovič je 1. januarja praznovala 80. rojstni dan. Rodila se je v Mariboru. V Ljubljani je končala srednjo vzgojiteljsko šolo in leta 1968 diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Nekaj časa je igrala v Mestnem gledališču, pozneje pa v ljubljanski Drami. Njena prva pesniška zbirka Somrak je izšla leta 1964. Za pot svobodne književnice se je odločila leta 1970. Poleg uspehov v poeziji in prozi se je uveljavila tudi v radijskih in lutkovnih igrah za otroke ter v dramah za odrasle. Ima eno najobsežnej- ših bibliografij med Slovenci z več kot 300 knjižnimi naslovi. Za svoja dela je bila večkrat nagrajena. Prešernovo nagrado za življenjsko delo so ji namenili leta 2000, a jo je zavrnila. Ura- dno se je upokojila leta 1997. Lani je izšla njena druga zbirka haikujev z naslovom Naj bo poleti, njena prva zbirka haikujev z naslovom Zima vezilja je izšla leta 2016. Leta 2015 se je s še trojico slovenskih pesnikov in pisateljev ob begunski krizi odzvala na postavljanje žičnate ograje na meji s Hrvaško. Izjavila je, da »nočejo ograje z brit- vicami«. Lani in pred tem že leta 2017 je del javnosti razburi- la tudi s koncertom Nosil bom rdečo zvezdo na Kongresnem trgu v Ljubljani. Koncert je obakrat naletel na nasprotovanja Inštituta za domoljubne vrednote in Društva Moris iz Koče- vske Reke, ki so pozvali k prepovedi koncerta. Makaroviče- va je večkrat povedala, da ji rdeča zvezda ne pomeni simbola totalitarizma, temveč simbol združevanja, svobode in upora. Besedilo: J. U., foto: arhiv SB Rekordni obisk v Auschwitzu Rekordno število obiskovalcev so lani zabeležili v nekdanjem nacističnem taborišču v Auschwitzu na jugu Poljske. Muzej Auschwitz si je ogledalo več kot 2,15 milijona ljudi ali sko- raj 50.000 več kot leto poprej. Največ, 405.000, je bilo Polja- kov, sledili so Britanci (281.000), Američani (136.000), Italijani (116.000), Španci (95.000) in Nemci (76.000). Izrazito se je po- večalo število obiskovalcev s Portugalskega, in sicer za 36 od- stotkov, upadlo pa je število Kitajcev in Izraelcev (za 23 oziro- 5 Na Krasu odprli obnovljeno Rusko jamo Na mednarodni Poti miru od Alp do Jadrana, ki jo je Fundacija Poti miru začela urejati leta 2011, so 8. decembra lani v bližini Kostanjevice na Krasu odkrili obnovljeno Rusko jamo. Najprej so jo uporabljale avstro-ogrske vojaške enote za skladiščenje streliva, po padcu Gorice pa so v njej nastanili ruske ujetnike. Na območje soške fronte so po letu 1915 pripeljali 30 000 ru- skih vojnih ujetnikov. Tretjina se jih ni nikoli vrnila v domovi- no. V frontnem zaledju so v nečloveških razmerah postavljali vojno infrastrukturo. Na goriškem Krasu so zaradi uničujočega topovskega obstreljevanja nenehno popravljali poškodbe na cesti Kostanjevica–Lokvica. Kopali so strelske jarke, jame, ka- verne. Gradili so tudi 22 kilometrov dolgo železniško progo od Dutovelj do Kostanjevice na Krasu. V njihov spomin in ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne so kraški jamarji očisti Rusko jamo,v kateri so ruski voj- ni ujetniki našli zavetje pred obstreljevanjem. Rovi v jami so dolgi 150 metrov, v jami pa je tudi dvorana s premerom 40 metrov in višino 50 metrov. Na slovesnosti ob odprtju jame je zbrane nagovoril Mauricij Humar, župan občine Miren - Kostanjevica, ki je dejal, da je slovesnost spomin in opomin, obenem pa tudi turistična pro- mocija za občino. Slavnostni govornik pa je bil Doku Zavgajev, ruski veleposlanik v Sloveniji. Med drugim je povedal, da je v Sloveniji več kot 80 spomenikov, posvečenih ruskim voja- kom, obenem pa se je zahvalil, da Slovenija ohranja spomin na ruske fante in može, ki so na slovenskem ozemlju umirali v trpljenju in vojnem pomanjkanju. Besedilo in foto: Vid Šibelja B E S E D A ma 21 odstotkov). V specializiranih izobraževalnih projektih o Auschwitzu in holokavstu, ki predstavljajo pomemben del de- javnosti muzeja, je sodelovalo več kot 17.000 ljudi. Koncentra- cijsko taborišče v Auschwitzu so odprli leta 1940, sestavljali pa so ga glavno taborišče in 40 podružnic, v katerih so nacisti ubili več kot 1,1 milijona ljudi, predvsem Judov, Poljakov, Romov in sovjetskih vojakov. Ena izmed podružnic je bila tržaška Rižar- na. Auschwitz je osvobodila sovjetska vojska 27. januarja 1945. Besedilo: J. U., foto: Janez Alič Posoška borčevska prapora v Čedadu Občina Čedad skupaj z ANPI - VZPI Čedad vsako leto ko- nec decembra pripravi slovesnost v spomin na pobite mešča- ne in partizane med nemško okupacijo. Sprevod z godbo na pihala in številnimi prapori je krenil izpred občinske stavbe in se najprej ustavil na športnem igrišču, imenovanem Mučenci svobode, kjer stoji spominska plošča, posvečena osmim ustre- ljenim partizanom. Po položitvi vencev in cvetja je sprevod nadaljeval pot do danes zapuščene vojašnice, ki stoji na mes- tu, kjer so pokopani ti in drugi ustreljeni talci, med njimi tudi talci slovenske narodnosti. Tamkajšnje spominsko obeležje je posvečeno pobitim partizanom, aktivistom, somišljenikom in pomagačem OF ter italijanskemu odporniškemu gibanju. Po položitvi vencev in nagovorih se je ob zvokih godbe na pihala druženje, ki ga je pripravil župan Čedada, nadaljevalo v mestu. Na spominski slovesnosti smo z dvema praporoma sodelovali tudi predstavniki ZB Gornjega Posočja. K obeležju smo položili tudi venec. Besedilo in foto: Vojko Hobič Sodelovanje s Slovensko vojsko V prostorih Vojašnice Ivana Cankarja na Vrhniki je bil 11. de- cembra lani slavnostni podpis letnega načrta sodelovanja med ZZB NOB Slovenije in Slovensko vojsko. Letni načrt sta podpi- sala predsednik Zveze Tit Turnšek in poveljnik brigadir Milko Petek. Letni načrt sodelovanja med organizacijama obsega na letni ravni 81 sodelovanj garde Slovenske vojske na priredi- tvah Zveze borcev NOB Slovenije, poleg tega pa še posebej sodelovanje Orkestra Slovenske vojske na desetih prireditvah. Besedilo: M. T., foto: SV Mauricij Humar (levo) in Doku Zavgajev (desno) sta odkrila spominsko obeležje in obnovljeno jamo. www.svobodnabeseda.si januar 20196 K O L U M N A Jože Poglajen Dva obraza naše javne RTV Z RTV Slovenija je tako kot z nogometom: nanjo se vsi spoznamo in vsi si domišljamo, da o tem javnem zavodu vse vemo. V glavnem jo kritiziramo, redkeje pohvalimo. Zlasti informativne oddaje na Televiziji Slovenija so pogosta tarča ostrih, a ne vedno uteme- ljenih kritik. Skorajda ni oddaje, ki ne bi bila delež- na kritike gledalcev in poslušalcev. A s tem ni nič narobe, dokler ne gre za politično oziroma strankarsko orkestrirane kampanje. Še posebno je RTV kamen spotike za janšiste, ki so pred njeno stavbo organizirali celo »spontane« proteste. Ob posamezne oddaje se domnevno v obrambo krščanske vere spotikajo tudi posamezniki in skupine, ki so očitno usmerjani iz enega, to je nadškofijskega centra. Spomnimo se samo viharja v kozarcu vode zaradi povsem upravičenih kritik na račun intervjuja J. Možine z J. Dežmanom. Vse to ustvarja vtis, da je na javni RTV vse narobe, zato niso red- ki, ki se čisto resno sprašujejo, ali je ta naš osrednji informa- cijsko-kulturni zavod v krizi. Na to vprašanje je mogoče odgovoriti z da in ne. Zna- no je, da so se na RTV z leti, lahko bi rekli tudi desetletji, ustvarili krogi neformalnih osebnih povezav, klanov, ki so marsikdaj odločilni dejavniki odločanja v hiši. To zagotovo ni dobro in v rokah vodilnih ljudi je, da se nanje ne ozira- jo. Toda ne glede na omenje- ne pogoste kritike in notranje razprtije bi težko rekli, da je RTV v krizi. Nasprotno, zdi se, da so lanske kadrovske menjave na vodilnih uredniških mestih vsaj v informativni program prinesle niz osvežitev in novih zamisli. Napoved krize na RTV se nakazuje pri njenem financiranju in tudi z njim povezanem delovanju programskega in nadzornega sveta zavoda. Ima torej dva obraza. Eden tiči v dejstvu, da vla- de že deset let kljub inflaciji niso odobrile povišanj RTV-prispev- ka, čeprav so se medtem cene produkcije zvišale za 17 odstotkov! Največji »strošek« je število zaposlenih. Na RTV si kruh služi 2 332 zaposlenih, vključno s tehniki na oddajnikih in glasbeniki v dveh orkestrih. Je to preveč? Primerjave s podobnimi javnimi televizi- jami po Evropi kažejo, da niti ne. Vodstvo RTV vseeno ocenjuje, da je vsaj sto ljudi preveč, vendar jih ni tako preprosto postaviti na cesto. Ob tem velja omeniti, da je v zgodovini RTV največ ljudi odšlo, ko je Janša za direktorja TV postavil že omenjenega Mo- žino, za direktorja radia pa, zdi se, svojega še zvestejšega sledilca Vinka Vasleta. No, takrat jih je na RTV tudi veliko na novo prišlo. Odveč je ugibati, kakšne strankarske barve so bili. Večina jih je os- tala tudi, ko je Janša izgubil volitve. Ne samo to, nekateri so postali nekakšne ikone in zoper njihove po poklicnih merilih sporne izdelke se ne sme nič kritičnega reči. Možina je na primer postal tako rekoč nedotakljiv in na Televiziji dela, kar hoče, kljub temu da ima for- malno nad sabo tri urednike oziroma urednice. Tako te urednice in tudi varuhinja pravic gledalcev že nekaj mesecev zaman čakajo na Možinova pojasnila, po kakšnih kriterijih izbira ljudi za intervjuje in oddajo Pričevalci, ki jih je do zdaj bilo že 158! Druga plat morebitne krize pa je v tem, da RTVS nima finančne- ga načrta za letos. K temu so privedla zagrizena prizadevanja po- sameznikov v programskem in nadzornem svetu in njihovih botrov iz političnega ozadja, da zruši- jo generalnega direktorja RTV Igorja Kadunca. Razprave in zlasti glasovanja v program- skem svetu razkrivajo, da v njem ne gre za razmerje med desnico in levico, ampak da vlada ne- načelna koalicija, sestavljena iz v desno nagnjenih svetnikov, ki se jim je pridružilo kar nekaj z ničimer zadovoljnih kulturnikov in tudi dve svetnici iz kadrovske- ga nabora Cerarjeve stranke. Ti so ves čas glasovali proti vsem predlogom generalnega direk- torja ali so se vzdržali in ga hkrati zasipali z redkokdaj utemeljenimi obtožbami. Pri slednjem se je zlasti izkazal nadzorni svet, ki je ob koncu leta tudi uradno predlagal Kadunčevo razrešitev. V katerem grmu tiči zajec, se je jasno razkrilo, ko je predsednik nadzornega sveta v razpravi odkri- to napovedal, da bi – vsaj začasno – on zasedel Kadunčev stolček! Protikadunčeva koalicija je zbrala 14 glasov, za njegovo razrešitev pa je potrebnih najmanj 15 glasov. Stranska žrtev tega propadlega poskusa odžagati Kadunca je bil finančni načrt zavoda za letos. Naključje je hotelo, da je glasovanje o njem prišlo na vrsto le nekaj minut za glasovanjem o razrešitvi generalnega direktorja. Zgodilo se je pričakovano: ista koalicija – razen dveh svetnikov – je hladnokrvno glasovala proti predložene- mu finančnemu načrtu. In s tem RTVS obsodila na financiranje po dvanajstinah. Kar sicer ni kritično, ni pa normalno. Možina na primer je postal tako rekoč nedotakljiv in na Televiziji dela, kar hoče, čeprav ima formalno nad sabo tri urednike oziroma urednice. Tako te urednice in tudi varuhinja pravic gledalcev že nekaj mesecev zaman čakajo na Možinova pojasnila, po kakšnih kriterijih izbira ljudi za intervjuje in oddajo Pričevalci, ki jih je do zdaj bilo že 158! 7 K O L U M N A dr. Martin Premk Slovenska razklanost »D ražgoše so postale posvečeni in ne- posvečeni kraj romanja ljudi s čis- to vestjo in občutjem krivde, neka- kšen univerzalni simbol slovenske razklanosti,« je na proslavi dejal predsednik Državnega zbora De- jan Židan. Le njemu in tistemu, ki je pisal njegov govor, je jasno, kdo z »občutjem krivde« roma v Dražgoše. V Dražgoše prihaja- jo le ljudje s čisto vestjo, da se poklonijo partizanskemu boju, ki je v najtežjih trenutkih zgodovine ubranil slovenski narod in mu priboril državo, ki jo imamo danes. Ker pa je letos v Dražgošah govorila politika, je bil pač spet govor o »razklanosti«, saj se po- litika hrani z delitvami, da tisti, ki uživajo njene ugodnosti, lahko ohranijo svojo oblast. Res so sicer ljudje pri nas »razklani«, a ne zaradi druge svetovne vojne, o kateri so dejstva jasna. »Razklani« so na revne in bogate, na brezpravne in tiste z vsemi ugodnostmi; na tiste, ki delajo pošteno, in tiste, ki kradejo; na tiste, ki govorijo resnico, in tiste, ki lažejo. Če smo že pri resnici, ob Dražgošah se je tako kot vsako leto v »desnih« medi- jih in na družbenih omrežjih spet usul kup laži, zmerljivk in sovražnosti. Ponavljale so se vsakoletne izmišljoti- ne in natolcevanja, da so za poboj civilistov in požig vasi krivi partizani in ne okupa- torski pripadniki zloglasnih esesovskih policijskih bata- ljonov, ki so vdrli v Dražgo- še. Letos se je moral na družbenih omrežjih oglasiti celo znani psiholog, da je pojasnil, da so pač krivi »Nemci« in ne parti- zani. Pojasnil je to, kar je znano po vsem svetu, od Oradourja v Franciji prek Lidic na Češkem in do vseh vasi v Jugoslavi- ji, Belorusiji, Ukrajini in Rusiji, ki so jih požgali nacisti, da se maščujejo za napade upornikov. Ker je zdaj častilcem »najbolj poštene stranke« in »prvaka opozicije« potrebna že pomoč psi- hologa, da dojamejo ta preprosta dejstva, je torej očitno, da pri njih nimamo opravka s politiko, ampak s psihologijo oziroma psihiatrijo. Očitno imamo opravek z ljudmi, ki imajo težave z dojemanjem resničnosti ali pa take laži pišejo namerno, iz svoje pokvarjenosti ali pa iz koristoljubja. Zanimivo je tudi, da istih meril nikoli ne uporabljajo za druge vojne, na primer za osa- mosvojitveno vojno leta 1991. Za razna »desna« občila upor proti močnejši JLA, ki jo lažno predstavljajo celo kot tretjo naj- močnejšo armado na svetu, ni nikoli pod vprašajem, partizani pa se seveda ne bi smeli upreti »močnejšemu sovražniku«. Pri- padniki Teritorialne obrambe niso nikoli obtoženi, da so krivi, da so »izzvali jugoslovansko vojsko, da je porušila Gornjo Rad- gono«. Zakaj tako kot partizanom tudi pripadnikom Teritorial- ne obrambe ne očitajo, da so turške in bolgarske tovornjakarje pahnili pred mitraljeze in letalske bombe, sami pa »strahopetno pobegnili«? Takih primerjav iz osamosvojitvene vojne seveda ne bomo videli, ker desna občila pač le zlorabljajo Dražgoše za svojo propagando oziroma v politične namene. In čeprav je v Dražgošah letos govoril politik oziroma politika namesto zna- nosti ali umetnosti, je v govoru vendarle bilo precej svetlih točk. Najlepše pa je to, da so se »levi« politiki vendarle nehali vse- povprek opravičevati za »povojne poboje«, saj se je partizanska stran za vse zločine in napa- ke že stotisočkrat opravičila, medtem ko se domobranska stran oziroma cerkvena stran še nikoli ni za nič opravičila in se seveda tudi nikoli ne bo. Še lepše pa je bilo to, da ni bilo več govora o nikakršni »spra- vi«. Pa čeprav je bil govornik iz stranke, ki ji pripada tudi najvišji predstavnik države, ki je do nedavnega brez prestan- ka gonil »spravo« kot največjo lajno. Skoraj osemdeset let po začetku druge svetovne vojne je končno napočil čas, da se govori o dejstvih, saj se res nima nihče več »spravljati« z niko- mer. Kristalno je jasno, kdo se je bojeval na strani zaveznikov in kdo na strani nacifašizma ter kdo se je boril proti okupator- ju in kdo skupaj z okupatorjem proti lastnemu narodu. Svojo »spravo« za pritegovanje pozornosti zdaj goni le še gospa, ki to »spravo« goni že skoraj štirideset let, tako da se ji zdaj ta »sprava« začenja že kar tam v devetnajstem stoletju. Tako je politikom ostala le še »razklanost« oziroma »razdvojenost«, ki pa se je očitno nikoli ne bomo znebili, saj politika oziroma po- litiki živijo od delitev ljudi. V času, ki ga živimo, očitno ne gre drugače, a naj današnjih delitev vsaj ne preslikavajo več na naš sveti narodnoosvobodilni boj, na boj proti nacizmu in fašizmu, na najbolj veličastni trenutek naše zgodovine. Skoraj osemdeset let po začetku druge svetovne vojne je končno napočil čas, da se govori o dejstvih, saj se res nima nihče več »spravljati« z nikomer. Kristalno je jasno, kdo se je bojeval na strani zaveznikov in kdo na strani nacifašizma ter kdo se je bojeval proti okupatorju in kdo skupaj z okupatorjem proti lastnemu narodu. januar 20198 K O M E N TA R dr. France Križanič Delavski odkupi podjetij S ubjekte gospodarskega odločanja, to je tiste, ki gospo- darijo oziroma ravnajo z namenom zmanjšanja omeje- nosti dobrin, delimo v tri skupine: potrošne enote, proi- zvodne enote in upravne enote. Da bi z gospodarjenjem učinkovito zmanjševali omejenost dobrin, sta potrebna decentralizirano odločanje potrošnih in proizvodnih enot ter njihova avtonomnost do odločitev upravnih enot (države). V tržnem gospodarstvu je avtonomna proizvodna enota podjetje, njegova struktura in način dejavnosti pa se z družbenim in gospo- darskim razvojem spreminjata. Živimo v obdobju, ko rast proizvo- dnje temelji na digitalizaciji in informatizaciji ter posledično na ve- liki prilagodljivosti gospodarjenja. Tem razmeram najbolj ustreza prepleteno lastništvo podjetja v kooperaciji manjših proizvodnih enot v skupno poslovno skupino, ki sicer deluje kot velik kartel (primer ja- ponske oblike podjetništva »keirecu«). V teh razmerah pa se odpira tudi možnost gospodarsko učinkovitih delavskih odkupov podjetij ozi- roma povečanega lastništva zaposlenih. Prevlado informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter znanja (človeškega kapitala) kot ključnega tvorca dodane vrednosti, kar je značilno za gospodarjenje od sedemdesetih let prejšnjega stoletja da- lje, lahko označimo za informacijsko revolucijo. V teh razmerah so podjetja organizirana in lastniško strukturirana tako, da omogočajo čim večjo pobudo zaposlenih, in taka podjetja so tudi gospodarsko uspešna. Med zadnjo finančno krizo se je to nedvomno pokazalo. Sledi sklep, da je smiselno te vrste lastništvo spodbujati z različnimi ukrepi razvojne in gospodarske politike (davčne olajšave pri nakupu lastniškega deleža, ugodni dolgoročni krediti državnih razvojnih skla- dov, podporne institucije s pravnim, ekonomskim, organizacijskim, marketinškim in podobnim svetovanjem nastajajočim podjetjem z delavskim lastništvom ali pa obstoječim podjetjem, ki se v takšno lastništvo preoblikujejo). Povečano zanimanje za takšen odkup se po- javi zlasti v času likvidnostne krize danega podjetja, ko torej nastane potreba po njegovem poslovnem in/ali lastniškem prestrukturiranju. Z gospodarskim razvojem in ob rastočem pomenu znanja v proce- su gospodarjenja se je povečalo tudi število sektorjev, ki imajo velike posredne učinke svoje dejavnosti na delovanje narodnega gospodar- stva. Poleg upravljanja naravnih danosti (vodno gospodarstvo ipd.) spadajo sem še kultura, znanost, šolstvo, zdravstvo, zagotavljanje so- cialne varnosti, zavarovanje, skrb za okolje ipd. Na teh področjih se odpira posebna možnost delavskega ali vzajemnega lastništva, ki ga označujemo za socialno podjetništvo. V primerjavi z državno lastni- no je bolj prilagodljivo in manj hierarhično organizirano, v primerjavi s kapitalskimi družbami pa mu ni treba ustvarjati dobička ter lahko deluje z nižjimi stroški in večjo pobudo zaposlenih. Je tudi možna ob- lika zaposlovanja ranljivih skupin. Glede na to, da imamo v Sloveniji dolgoletne izkušnje s samoupravlja- njem kot enim od možnih variant delavskega lastništva (uvedeno je bilo v tedaj institucionalno normirano prevladujoči obliki lastnine), poznamo tudi nekaj dilem oziroma pomanjkljivosti, ki se pojavlja- jo ob delavskem lastništvu. Delavsko podjetje optimizira dohodek do ravni, ko je dosežena maksimalna raven povprečne plače, in ne do ravni, ko se še izplača zaposliti novega delavca, tako da plača ravno pokrije njegov prispevek k povečanju dohodka. Negativen vpliv dela- vskega lastništva v razmerah padajočih donosov (vsak novozaposleni lahko prispeva k proizvodnji nekoliko manj kot tisti pred njim) na zaposlenost je poznan kot Wardov učinek. Podjetje v delavski lasti se ukvarja tudi z dilemo med reinvestiranjem dobička in povečanjem plač ter v tej dilemi izbere višje plače, če je za zaposlene investira- nje dohodka, pridobljenega s plačo, gospodarnejše od investiranja dobička v njihovih podjetjih (Furuborn-Pejovichev učinek). Kadar v nekem narodnem gospodarstvu prevladujejo podjetja v delavski lasti, vodi pritisk na višje plače v posebno obliko stroškovne inflacije (Bajt). Negativne stranske učinke prevladovanja delavskih podjetij v strukturi narodnega gospodarstva je mogoče zmanjšati ali v celoti odpraviti z omejevalno kreditno politiko ter z dopuščanjem tekme med različnimi oblikami lastnine podjetij: delavska podjetja, vzajemne družbe (v lasti različnih deležnikov – kupcev, partnerjev, zaposlenih ipd.) ali kapital- ske družbe (v lasti tistih, ki imajo kapital). V tem primeru pridejo pri delavskih podjetjih do izraza vpliv lastnine zaposlenih na vlaganje truda, inventivnosti, izrabe izkušenj ter na občutek odgovornosti za delovanje gospodarske organizacije. Skozi daljše obdobje je z vidika učinkovitega gospodarjenja priča- kovati tudi spreminjanje lastniških oblik posameznega podjetja iz delavskega lastništva v vzajemno lastnino ali kapitalsko družbo in nasprotno; vezano na nove okoliščine, kot so menjava generacij, pre- strukturiranje z dokapitalizacijo, vstop novih partnerjev, širitev na nove trge ipd. Prevlado informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter znanja (človeškega kapitala) kot ključnega tvorca dodane vrednosti, kar je značilno za gospodarjenje od sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje, lahko označimo za informacijsko revolucijo. 9 M E D G E N E R A C I J S K I D I A LO G Holokavst kot vrhunec klasičnega antisemitizma Ne spomin, temveč večni opomin Holokavst je bil vrhunec klasičnega antisemitizma, ki se je razvijal od druge polovice 19. stoletja oziroma od nastanka rasnih teorij naprej in ki je zahteval odstranitev Judov kot tuje rase. Za klasični antisemitizem velja, da je bil regresiven in je ideale družbe iskal v preteklosti. Zato ni naključje, da klasični nemški (in drugi) antisemiti ho-lokavst zanikajo ali pa pravijo, da gre pri njegovih obravnavah za pretiravanja. Preprosto želijo izbrisati krivdo Nemčije (in vseh njenih medvoj- nih satelitov, ki tudi niso brez krivde) za ta krvavi genocid. Ne smemo tudi poza- biti, da je bil holokavst hkrati najhujša oblika kršenja temeljnih človekovih pra- vic in svoboščin. In to je treba nenehno ponavljati mladim, ko na različne nači- ne spoznavajo temna poglavja zgodovi- ne 20. stoletja. Učenja o holokavstu je na srečo vedno več, tudi v Sloveniji, in to nas navdaja z upanjem, da bo nega- tivnih pojavov med mladimi (ki so lah- ko tudi odraz neznanja in nezavedanja) v prihodnje mnogo manj, kot jih je bilo do zdaj. Zaradi spomina in dostojanstva tistih, ki niso bili ljudje samo zato, ker so bili drugačni. In ne pozabimo, tudi novodobno sovraštvo do vsega tujega, drugačnega, neevropskega je zelo ne- varna igra z vžigalicami, ki lahko hitro zanetijo ogenj. Na Slovenskem je najhujše uničenje v holokavstu doživela judovska skupnost v Prekmurju. Tam je bilo uničenje skoraj popolno in z množičnimi deportacijami prekmurskih Judov leta 1944 je bila do- končno uničena nekdanja cvetoča judo- vska skupnost. Kljub antisemitski zako- nodaji ukrepi na Madžarskem in v Pre- kmurju po prevzemu oblasti 16. aprila 1941 niso bili radikalni in vse je kazalo, da bi se lahko madžarski (in prekmurski) Judje kljub nenehnim pritiskom nacistič- ne Nemčije za »dokončno rešitev« ju- dovskega vprašanja v tem delu Evrope rešili genocida. A so se razmere občutno poslabšale in spremenile z nacistično okupacijo Madžarske marca leta 1944, ko so oblasti aprila tega leta začele mno- žične deportacije madžarskih Judov na vsem območju, ki je bilo do nacističnega prevzema oblasti pod madžarsko oku- pacijo. V tem kontekstu je namreč tre- ba poudariti, da so Madžari sicer izvajali protijudovsko politiko in ukrepe, a holo- kavsta vse do leta 1944 ne. Deportacijam se prekmurski Judje niso mogli izogniti, na udaru so bili med prvimi. 26. aprila 1944 so v lendavski sinagogi zbrali 57 judovskih družin in jih s tovornjaki odpeljali do Čakovca, kjer so jih predali gestapu. Tudi soboške Jude so zbrali v sinagogi in jih nato s to- vornjaki, vprežnimi vozovi in v železni- ških vagonih odpeljali do Čakovca. Od tam so bili prekmurski Judje odpeljani v Nagykanizso, od koder so jih ves te- den v vagonih vozili do Birkenaua, kjer je bilo zbirno mesto za največje tabori- šče smrti, Auschwitz - Birkenauu. V tem smrtonosnem kolesju je bila že v prvem valu deportacij uničena tudi večina slo- venskih judov iz Prekmurja. Naslednji, mnogo manjši val deportacij prekmur- skih judov se je zgodil še maja in zadnji jeseni leta 1944. Zgodilo se je natančno to, kar so številni v Prekmurju že dolgo napovedovali in tudi slutili: holokavst je preživelo samo 23 lendavskih in 25 so- boških Judov. Vnovič želim poudariti, da so bili deportacije in holokavst v tem delu današnje Slovenije najbolj učinko- viti in katastrofalni, saj je bila Hitlerjeva zahteva po »dokončni rešitvi« judovske- ga vprašanja tako rekoč v celoti izpol- njena. »Endlösung« v Prekmurju pomeni zares učinkovito dejanje, na kar se je v Sloveniji desetletja pozabljalo. Ob tem pripominjam, da so številni še danes prepričani, da današnja Slovenija s ho- // BESEDILO IN FOTO: dr. Marjan Toš lokavstom nima nič, saj se je genocid dogajal daleč od slovenskih etničnih meja, v koncentracijskih uničevalnih ta- boriščih nekje na »vzhodu«. Pri tem pa namerno ali pa zaradi nepoznavanja pozabljajo, da so bili Judje v Prekmur- ju naši ljudje, sosedje, znanci, prijatelji – tako kot je v Ljubljani, na Ptuju, v Ma- riboru, Trstu ali Gorici. Od vseh so po končani vojni ostali le še ostanki ostan- kov. Zaradi strahotnih posledic sta spo- minjanje na ta genocid in učenje mla- dih o holokavstu toliko pomembnejša. Po izjemni učinkovitosti množičnih de- portacij, ki so se zgodile v predzadnjem letu druge svetovne vojne, je Slovenija uvrščena med države, ki se »lahko po- hvalijo« z neverjetnim uspehom, saj je bilo uničenih skoraj 92 odstotkov pred- vojnih Judov. Po podatkih Judovskega kulturnega centra Ljubljana je bilo vseh slovenskih žrtev holokavsta 589. A tudi ta številka (še) ni dokončna. Seznam žrtev holokavsta, ki ga v bazi podatkov o žrtvah vojne 1941–1945 in zaradi nje vodi Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani, vsebuje imena 558 žrtev ho- lokavsta. Številke so torej končno do- bile imena, njihove tragične zgodbe pa postajajo del celovite podobe holoka- vsta, ki se mu Slovenija ni izognila. Preživela taboriščnica Sonja Vrščaj (v sredini) s slovenskimi dijaki v Auschwitz - Birkenau Po podatkih judovskega kulturnega centra Ljubljana je bilo vseh slovenskih žrtev holokavsta 589. A tudi ta številka (še) ni dokončna. januar 201910 Nevarni socializem in slovenska sedanjost »Kapitalizem ne ljubi izobraženih« A K T U A L N O Socializem ni predmet naspro-tovanja šele v 21. stoletju, saj se je že proti koncu 19. stoletja njegov duh, pri nasprotnikih tudi »strup« imenovan, razširil po vseh slo- venskih deželah. Seveda ni nastal iz nič, temveč so ga porajale vsakdanje raz- mere, v katerih je živela večina prebi- valstva. Te okoliščine je leta 1895 jedr- nato opisal J. Stritar v spisu O socialnem vprašanju: Kjer ima tista tako zvana »cvetoča industri- ja« svoje središče, obdaja to blaženo središ- če širok pas krvavega uboštva in siromaštva, celi kraji, v katere že več let ne prihaja nabor- na komisija, ker nima po kaj. In vse to »sub auspicis« države! Razkrivanje resnično velikih družbe- nih neenakosti, ki so napajale vire soci- alističnega duha, Stritarjevim »častitim rojakom« ni bilo »posebno po volji«, še zlasti ne, ko je odkrival, kako je »libera- lizem lepa beseda, /a/ grda stvar«, ter ugotavljal, da stanje človeštva, kakršno je, da dosedanji »družbeni red« ne more ostati, to prepričanje je že tako razširje- no, tako ukoreninjeno, da ga ni mogoče iztrebiti z nobeno silo … Socialistični li- sti se bero povsod. Ker je socialistični (»svoboduharski«) duh postajal vse bolj nevaren, zlasti zaradi njegove oprtosti na znanstvena spoznanja, so se duhovni podporniki in nosilci obstoječega (kapitalistične- ga) reda podali v sveto vojno zoper to nevarnost. To je slikovito opisal Etbin Kristan, osrednja osebnost socialistič- nega gibanja na Slovenskem pred prvo svetovno vojno, v uvodnem poglavju svoje knjižice Nevarni socializem, ki je izšla leta 1908 pri Delavski tiskovni družbi v Ljubljani: Po filistrskih plešah stopajo zadnji lasje po- konci, rodoljubna srca trepečejo, s katoliških prižnic grmi žugajoče svarilo, narodnjaška peresa škripljejo jezno po uredniškem papir- ju. …. Po vseh slovarjih … se zbirajo psovke, da bi se, čvrsto zvezane, cent težke, vrgle so- cialni demokraciji v obraz … In pojavljajo se (nasprotne, op. p.) »organizacije« po vseh kotih slovenske domovine, v Trstu in v Pulju, v Krakovem in v Udmatu. Sto deset let po izidu so številna spoz- nanja tega dela še vedno aktualna in vznemirljiva, morda še celo bolj, ker se je v tem dokaj dolgem obdobju »nevar- ni socializem« za skoraj pol stoletja ute- lesil v slovenski družbi kot resničen po- jav, kot družbena ureditev, ki je na zgo- dnji razvojni stopnji predstavljala dru- gačno možnost sožitja ljudi in razvoja družbe. Prav ta zgodovinska izkušnja, ki je večini prebivalstva dejansko omo- gočila močno drugačno (kakovostnejše in varnejše) življenje, je ovrgla prepriča- nja, da je (neo)liberalni model »demo- kratične« ureditve nenadomestljiv in da je torej trajna (naravna) nujnost. V sedanjosti se torej v slovenski družbi na »alternativno« ureditev ne more gledati le kot na neko nenormal- no, bolno utopijo. Prav to pa je tudi vir za silovito zavračanje vsega, kar je kakor koli povezano s socializmom, svež izziv za ustvarjanje posebne kul- ture sovraštva, ki jo izražajo psovke, zasramovanja, svarila pred »totalita- rizmom«; kulture, ki se razrašča toliko močneje, kolikor bolj postaja »demo- kracija« (skrčena na neoliberalistično obliko) način življenja (v neločljivi po- vezavi s tekmovalnostjo v boju za do- biček), kot politična oblika vladavine pa očitno izrazito asimetrična v škodo večine prebivalstva. Popolnost je to- vrstna »demokratizacija« tako na Slo- venskem kot v širšem (evropskem in globalnem) okolju dosegla s historič- nim revizionizmom, katerega cilj je bil »razvrednotiti, obsoditi in zavreči re- volucionarno tradicijo, katere nosilna stebra sta bili francoska in ruska revo- lucija«, kot ugotavlja T. Mastnak (Libe- ralizem, fašizem, neoliberalizem, 2015: 75). »Blodne ideologije« so na Slovenskem vedno naletele na odločno zavračanje, ki se je opiralo na zastraševanje vseh vrst. To, kar lahko poslušamo in bere- mo na začetku 21. stoletja, je tako bli- zu temu, kar je poslušal E. Kristan na začetku 20. stoletja: »Napredek socia- listov je treba zajeziti za vsako ceno«, najhuje pa bi bilo, če bi prišlo do socia- listične države (5). Ampak – tisti zadnji cilj – socialistična dr- žava – da bi bili vsi ljudje enaki – za božjo voljo, to vendar ne gre! Da bi jedel moj hla- pec iz ene sklede z menoj, da bi nosila moja dekla tak klobuk, kakor moja žena, … Ne, ne, to ne gre! Če bi res zmagali socialisti, bi se ves svet spremenil v ogromno vojašnico, nihče ne bi imel povoda za pridno delo, za osebno iniciativo, vse bi bilo telesno in duševno uni- formirano – to bi bil konec vse kulture. Josip Stritar 11 Fotografija Imate kakšno fotografijo iz zgodnjega otroštva? Ne, ničesar nimam, kar bi vam lahko pokazala. Samo povem vam lahko. Fotografije taborišč najdete v muzejih. Jaz imam le strah. Kot ptica ujeda gnezdi v razvejeni krošnji mojih spominov. Ne morem je prepoditi. Hrani se z mojim mirom. Je pa zelo požrešna in tudi izjemno delavna. Kar naprej tke same grozne sanje: bližajo se vojaki, vidim škornje, puške, slišim streljanje, bobnenje letal, nekdo kriči, gledam, kam bi se skrila, skušam bežati, ne morem, nikamor ne morem, vojaki so vse bliže, hočem poklicati mamo, začnem tudi sama kričati. S kriki groze se prebudim, čisto nemočna. Fotografij tega strahu ne boste našli v muzejih. Maca Jogan (4. 9. 2015) Prav zastraševanje z absolutno ena- kostjo je bilo eden od ključnih gradni- kov jezu pred vedno močnejšim tokom socialističnih idej. »Socialisti hočejo, da bi bili vsi ljudje enaki. To je pa ne- mogoče, in če bi bilo mogoče, bi bilo nenaravno.« (8). Z razločevanjem med naravno dano različnostjo (»prirodno neenakostjo« v telesnih in duševnih la- stnostih) in »socialno neenakostjo« je za tedanje kapitalistične razmere kritič- no razkrival (10–13): Največji sovražnik prirodne neenakosti je gospodarski red, ki postavlja že ob rojstvu ljudi v neenake lastninske razmere. Ta red žene liberalni nauk o svobodnem razvoju vsake moči naravnost v absurdnost, ker vkle- pa vse moči v službo kapitala in daje svobo- do ukrepov le lastniku kapitala. /…/ Enake pravice začenjajo pri lastnini; zato v družbi, v kateri je vsa last na eni in sicer na manjši strani, druga večja stran pa brez vsake lasti, ne more biti govora o enakopravnosti. Druž- bo, v kateri bo enakopravnost uresničena in v kateri se bodo vse moči lahko svobodno raz- vijale, je treba šele ustvariti in to je naloga so- cializma. Taka preureditev družbe pa ni pot- rebna samo za posameznike, ki so v sedanjih razmerah zasužnjeni in brezpravni, temveč jo zahtevajo koristi celote, koristi družbe same. Tudi pri obravnavi človeka posame- znika je Kristan zavračal »strahove«, da naj bi socialistični »kolektiv« uničil, izbrisal individualno osebnost. Zago- vornikom individualizma, ki so »grozo- vito« pretiravali s poudarjanjem egois- tičnega »jaza«, je nazorno dokazal, da »osebnost, ki zahteva pravice zase, jih mora priznati tudi drugim, priznati jih mora tudi celoti«, in sklenil: »Individu- alizem in socializem se ne izključujeta, temveč se izpopolnjujeta« (38). Pri pojasnjevanju položaja slovenske- ga naroda v Avstro-Ogrski je E. Kristan prav tako ostal čvrsto povezan s kom- pleksno resničnostjo in daleč od nekih »naravnih« zakonitosti. Veliko pozor- nosti je namenjal vprašanju kulture kot narodotvornega dejavnika, katere obstoj in razvoj sta (bila tudi) ogrožena, kajti »privatno-kapitalistična lastnina je največja sovražnica ljudske omike. Ka- pitalizem ne ljubi izobraženih, tudi iz- ven svoje stroke poučenih, za svobodno mišljenje sposobnih delavcev, ker sma- tra tope sužnje za najboljši material za izkoriščanje« (NV, 43). V prepričanju, da se kultura začenja z izobraževanjem, je Kristan kritično ocenjeval (razredno izredno neena- ke) možnosti za izobraževanje: »Ker je tako rekoč ves narod proletariziran, imamo otroke, ki nikdar ne vidijo šole od znotraj, /…/« zato »en del talentov pogine v bedi, drugi del pobere klerika- lizem« (Narodno vprašanje in Slovenci, 44–45). Izhod iz »mizerije na tem po- lju« vidi Kristan v krepitvi gospodarske moči in v socialistični preobrazbi. Vse napovedi o možnem razvoju so- cializma je Kristan umestil v uresničlji- ve zgodovinsko spremenljive okolišči- ne, zato je zavračal utopičnost, ki so jo nasprotniki tako radi dodajali socialistič- nim modelom družbenega reda (kar poč- nejo tudi zdaj). Zelo poenostavljeno je (bilo) socializmu kot uresničitvi marksi- stične »ideologije« očitano, da je hotel ustvariti nebesa na zemlji. Sto deset let pozneje nikakor ne moremo mimo Kri- stanovih zavračanj takšnih trditev (7, 51): Socializem ne obljubuje, da ustvari nebesa na zemlji, ali pa, da odpravi smrt. Sploh ne deluje s čudeži. Pač pa hoče urediti razmere človeškega življenja tako, kakor je na zemlji, med ljudmi v določenem času najbolje mo- goče /…/ /Socializem/ nebes ne vstvari na zemlji. Kapitalizem jih tudi ni in nobena družba pred njim ne. /…/ A če ne bo nebes, pekel bode vendar odpravil. Ljudi ne izenači socializem; a enako priložnost za porabo in izražanje vseh različnih darov jim da. O vedno večji neenakosti v svetu in slovenski družbi čivkajo že vsi (digitalni in klasični) mediji; o strašljivih posledi- cah (neoliberalnega) kapitalističnega iz- koriščanja naravnih virov in o razkroje- valnih učinkih nebrzdane tekmovalnosti in potrošniškega potratniškega, večini vsiljenega načina življenja tudi. Zato je »nevarni socializem« kot mogoča ra- zvojna usmeritev za branilce obstoječe- ga reda (tudi) v slovenski družbi še ved- no zelo zelo nevaren. dr. Maca Jogan Ker je socialistični (»svoboduharski«) duh postajal vse bolj nevaren, zlasti zaradi njegove oprtosti na znanstvena spoznanja, so se duhovni podporniki in nosilci obstoječega (kapitalističnega) reda podali v sveto vojno zoper to nevarnost. januar 201912 Po sledovih črne roke v Loški dolini Podcerkev 30. decembra 1944 Z LO Č I N I O K U PAT O R J E V Podcerkev je vasica v Loški dolini na Notranjskem, vpeta na pobo- čje hriba in razpotegnjena ob vijugasti in dokaj strmi vaški poti. S pobočja vasi se lepo vidi Nadleško polje z Javorniki in Snežnikom. Med drugo svetovno vojno je ta vasica preživljala hude čase. Ita- lijanski okupator je štirinajst mož in fantov interniral na Ustiki, na Rabu in nekaj tudi v Gonarsu. Z izjemo enega, ki je umrl na Rabu, se je preostalih trinajst po razpadu Italije vrnilo domov, nato pa je večina odšla v partizane. V Loški dolini so bili svojci in dru-žine prvih partizanov in parti-zanskih aktivistov izpostavlje-ni nenehnim represalijam ita- lijanskih fašistov in vaških stražarjev iz postojank v Pudobu in Danah. Zato so se zatekli v gozdove pod Snežnikom, kjer so partizanski aktivisti zgradili lesene ba- rake. Vanje so se naselili prišleki. Kmalu se je pod dobro partizansko organizacijo oblikoval tako imenovani civilni logor«, ki se je pozneje preimenoval v Slivniški bataljon. Skupaj s temi družinami se je iz Podcerkve umaknila tudi šestdesetle- tna Frančiška Hace, po domače Točkova teta, aktivistka NOO za Podcerkev, ki je imela petindvajsetletnega sina, takrat že partizana Vinka Haceta. Zaradi njega in njene podpore partizanskemu gibanju ji je italijanski okupator med italijansko ofenzivo po ovadbi domačih izdajalcev med prvimi požgal in oropal najemniško Bloškino hišo. Frančiška se je po požigu hiše umaknila iz Podcerkve in je občas- no prebivala pri sorodnikih in znancih in za krajši čas celo s sinom Vinkom med partizani v šotorih v javorniških gozdo- vih, nato pa v »civilnem logorju« pod Snežnikom. Po napadu Italijanov in domačih be- logardistov na ta logor v decembru leta 1942 se je Frančiška umaknila neznano kam. Leta 1944 je znova prišla v Pod- cerkev in se naselila v zgornjih prosto- rih Mlakarjeve hiše, kjer je v pritličju prebivala njena sorodnica Lojzka Hace s svojim štiriletnim sinom Francijem, njen mož Franc Hace pa je bil intendant v partizanskih bolnicah pod Snežnikom. Komandirja kurirske postaje P1 Vinko Hace, po domače Točkov, se je rodil 19. januarja 1920 in je živel z ma- terjo Frančiško na njeni rojstni domači- ji pri Točkovih, kjer je imela dosmrtno zapisan prostor: kamro s posteljo, oma- ro in šivalni stroj. Bila je namreč šivilja. Vinko se je po končani osnovni šoli pri Debevcu v Starem trgu pri Ložu izučil za kovača, občasno pa je s tri leta sta- rejšim bratrancem Tonetom Hacetom čez državno mejo na Javornikih tihota- pil konje v Italijo. Na začetku druge svetovne vojne sta se Vinko in Tone, ki sta bila med seboj tesno povezana, v letu 1942 še z nekate- rimi fanti in možmi iz Podcerkve pridru- žila partizanom v prvem Notranjskem odredu, ustanovljenem konec aprila leta 1942. Anton Hace je zaradi dobrega po- znavanja javorniških in snežniških goz- dov kmalu postal kurir in bil vključen v vzpostavljanje prvih kurirskih zvez z Dolenjskega čez Notranjsko na Primor- sko. V letu 1942 je bil za kratek čas ko- mandir kurirske postaje postaje P3 pri Senožečah, nato pa bil premeščen za kurirja na P1, ki je bila ustanovljena v aprilu 1943 na Jasenovcu pri Mašunu. Junija istega leta je postal komandir te kurirske postaje in jo je vodil vse do 21. aprila 1944, ko je postal namestnik komandanta II. primorskega relejnega sektorja. Njegov položaj komandirja na P1 je prevzel Vinko Hace. ki je na to po- stajo prišel septembra leta 1944. Vinko Hace se je decembra leta 1944 udeležil oficirskega tečaja nekje v Beli krajini. Po končanem izobraževanju naj bi se oglasil doma v Podcerkvi pri svoji materi Frančiški, ki je bivala v zgornjih prostorih Mlakarjeve hiše, v spodnjem stanovanju pa je prebivala njena soro- dnica Alojzija Hace. Dva dni pred Vin- kovim prihodom sta k njegovi materi prišli dve dekleti z Jurišč, in sicer Ivanka Česnik, ki naj bi bila tudi Vinkovo dekle, // BESEDILO: Franc Klemenčič // FOTO: arhiv SB in njena prijateljica Marija Česnik. Obe sta bili aktivistki OF na Juriščah. Naja- vili sta Vinkov prihod domov, prav tako pa so za to zvedela tudi vaška dekleta, ki so redno prihajala na obisk v Mlakar- jevo hišo – ena od teh je bila domobran- ska obveščevalka. Vinko Hace je v soboto, 30. decembra 1944, res prišel na obisk k svoji materi v Podcerkev. Tega dne je k svoji materi prišel na obisk tudi Ludvik Gregorič, ki ga doma ni bilo že dve leti. Bil je namreč interniran v koncentracijskih taboriščih v Gonarsu in pozneje na Rabu. Skupaj je v taboriščih preživel 18 mesecev in se z Raba vrnil po kapitulaciji Italije sep- tembra 1943 z Rabsko brigado. Pozneje je bil vključen v enote XIV. divizije, ki je odšla na Štajersko. Prihod črnorokcev v Podcerkev Tistega dne je prišlo v Podcerkev tudi šest pripadnikov domobranske črne roke iz sestava 47. čete Rupnikovega udarnega bataljona iz postojank na Ra- keku in v Cerknici. Pet je bilo domači- nov iz Loške doline, eden pa iz Retij v Loškem Potoku. Vodil jih je podnare- dnik Mirko Kraševec-Kukec, domačin iz Starega trga pri Ložu. Oblečeni so bili v partizanske uniforme. Na prihod Vinka Haceta so čakali v gozdičku, ime- novanem Vidmarjeve smreke, nad Pod- cerkvijo, blizu vaškega pokopališča. Po obvestilu vaške zaupnice, da je Vinko doma, so okoli sedme ure zvečer ob- kolili Mlakarjevo hišo. Vanjo sta vsto- pila dva črnorokca, in sicer vodja Ku- Ludvik Gregorič pred vojno 13 kec in domobranec, doma iz bližnje vasi Nadlesk, Povzpela sta se po stopnišču v zgornje nadstropje. Na njena vrata je potrkal Kukec in jo vprašal, ali bi Vinko lahko pokazal pot za Jurišče. Odgovori- la mu je, da Vinko ne ve za pot, pa tudi utrujen da je. Zatem je zaloputnila vra- ta. Prisotne v sobi je neslišno opozorila, da je pred vrati domobranec Kukec. V tistem trenutku sta oba črnorokca vsak iz svoje strani izstrelila rafal iz brzostrel- ke v zaprta vrata. Frančiška, ki sta jo zadela dva rafala, se je mrtva zgrudila pred vrati. Ludvika Gregoriča in Mari- jo Česnik, ki sta skočila skozi okno, so črnorokci ujeli. Marijo, ki si je pri skoku zlomila nogo, so črnorokci mučili in ji pri tem zlomili še obe roki, nato pa ustrelili. Mučili so tudi Ludvika, Kukec mu je klečal na prsih in mu z nožem razrezal obraz in izkopal obe očesi, nato pa ga je v mukah pustil umreti. Mučenje obeh so sosedje bližnjih hiš gledali sko- zi okna in poslušali njune obupne krike. Po tem dogodku so se črnorokci hitro umaknili iz Podcerkve. Za omenjeno zločinsko dejanje je vodstvo 47. čete Rupnikovega udarne- ga bataljona štiri črnorokce predlagalo za odlikovanje z borbeno značko. Pod- narednika Kukca je v akciji ranil Vinko Hace, ko je nanj streljal od vhodnih vrat Mlakarjeve hiše. Že pred dogodkom v Podcerkvi je bil Kukec odlikovan z značko za protipartizanski boj. Ali jo je dobil tudi v tem primeru, ni znano. Spomini niso zbledeli Franci Hace se dogodka tistega decem- brskega večera dobro spominja. V svoji spominih je med drugim zapisal: »Bilo je veselo. Pozabili smo na običajno mo- litev. Vaške punce, ki so pri moji mami redno vasovale, so zapele. V kuhinji se je slišala pesem. Odšel sem v nadstropje k teti, ki je imela poln 'cimer' vasoval- cev, tudi obe primorski dekleti. Vinko je sedel na stolu takoj na levi za vrati, teta pa na desni. Obrnil sem se k Vinku in ga prosil, da bi šla z njegovo puško streljat. Ena od Primork je v tem času zapusti- la tetino sobo. Vinko se je izgovarjal, da zdaj ne moreva iti streljat, da pa bova to opravila naslednji dan. Tako potola- žen sem zapustil 'cimer'. Za seboj sem zaprl vrata. Zaslepljen v napol temnem prostoru sem se oprijel ograje na sto- pnišču in začutil, da nisem sam. Kakor da se nevidna roka steza proti meni. Na levi ob zidu sem videl obris klopi. Držal sem se za ograjo in prvi dve stopnici sestopil vzvratno, se hitro obrnil in koli- kor hitro se je dalo stekel v spodnjo ku- hinjo. Tu so veselo peli 'Janez, kranjski Janez'. Kmalu zatem je zaropotalo. Pri teti v zgornjem nadstropju so se slišali oglušujoči rafali. Pesem je utihnila, ena od deklet je glasno dejala, da strelja Vin- ko, vendar sem jih prepričeval, da Vinko nima puške, ki strelja rafale. Po stopni- cah navzdol je bilo slišati težke okovane čevlje. Mama je odprla kuhinjska vrata, oprijel sem se njenega krila. Pred nama sta stala dva vojaka, pokrita s partizan- sko kapo z velikimi rdečimi zvezdami, oblečena v novo uniformo, obraz pa sta imela premazan s črno barvo. Mamo sta podila nazaj v kuhinjo in jo rotila, da naj bomo tiho in mirni. Tudi z druge strani je bilo slišati korake, ki so zapuš- čali hišo. Spet je bilo na stopnicah slišati težke korake in strel. Mama je šla spet v vežo. Na zadnji stopnici je stal Vinko s puško. Mama ga je prijela za roko in ga prosila, naj ne hodi ven. Odrinil jo je, stopil med vhodna vrata in ustrelil. Zu- naj so se zaslišali še drugi streli in Vinko se je pred nama opotekel čez hišni prag in omahnil na dvorišču v novozapadli sneg. Težko ranjenega so pozneje pri- nesli v hišo, na zakonsko posteljo mo- jih staršev, kjer je živel še dve uri. Drugi dan smo na vogalu naše hiše opazili, da je na višini dveh metrov odtisnjena črna roka. Popoldne jo je mama s kuhinjskim nožem spraskala s stene. Enake črne roke so bile odtisnjene še na nekaterih drugih hišah, iz katerih so bili očetje ali sinovi pri partizanih.« Decembrskih dogodkov leta 1944 v vasi Podcerkev se dobro spominja tudi takrat 20-letni Mirko Mavko, partizan v rajonskem odboru OF za Loško dolino. Razveselil se je predvsem obiska sorod- nika Ludvika Gregoriča. O njegovem prihodu v Podcerkev so ga seznanili ku- rirji. »Hotel sem videti sorodnika, obe- nem pa sem se odločil obiskati še svoje starše in sestri v Podcerkvi. Najprej sem se ustavil pri Strletovih, kjer se je Lud- vik zadrževal, potem naj bi šla skupaj k mojim domačim, ki so živeli v zgornjem delu na koncu vasi. Ludvik je predlagal, da se mimogrede ustaviva pri Haceto- vih, ker je slišal, da je prišel na obisk k materi tudi Vinko Hace. Bilo je med sed- mo in osmo uro zvečer. Povzpela sva se v kuhinjo v prvem nadstropju, kjer so bile poleg Vinka še njegova mama in dve mlajši dekleti s Primorske. Pozdra- vili smo se in posedli okrog mize. Kma- lu, morda čez dobrih 15 minut, je nekdo potrkal na vrata. Odprla jih je Vinkova mama. Po nekaj izmenjanih besedah je vrata zaloputnila, nam pa povedala, da je zunaj domobranec Kukec. Že v nas- lednjem trenutku se je začelo streljanje. Najprej je zadelo Vinkovo mamo, ki je obležala na tleh. Vsi smo skočili k oknu, da bi se pognali na prosto. Pred mano so bili Ludvik,Vinko in ena od Primork. Ko sem videl, da se spodaj prerivajo, sem se odločil drugače. Dekle, ki je bilo za mano, sem potegnil za seboj v omaro v sobi. Čez nekaj časa sem zaslišal ne- koga reči: »Tu ni več nikogar.« V omari sva se potuhnila, in šele ko sva zasliša- la ženske glasove in jok v kuhinji, sem omaro odprl. Ženske so nama rekle, naj greva v spodnjo kuhinjo k Lojzki Hace, kjer so me skrili pod posteljo. Bali so se, da se bodo strelci vrnili. Ko sem ocenil, da je nevarnost minila, sem za vaškimi skednji odšel do Strletove domačije. Za- radi ostrega mraza in svežega snega, ki je padal dva dni prej, sem se namenil v hlev. Pod senom sem se čutil varno skritega in se potopil v globok spanec. Zbudil me je pastirček, ki je prišel nakr- mit živino. Bilo je pozno dopoldne, po maši. Dolgo me je tresel, ker je pomislil, da sem mrtev. Ko sem se zbudil, sem zaslišal govorjenje ljudi zunaj.« 31. decembra 1944 zjutraj je enota partizanov iz Notranjskega odreda, ki se je zadrževala v vasi Podgora in bila obveščena o napadu črnorokcev v Pod- cerkvi, izvedla povračilni ukrep. V vasi Nadlesk so prijeli dekle, za katero so ve- deli, da je sestra enega od pripadnikov črne roke iz Rupnikovega domobran- skega bataljona na Rakeku. V vasi Pod- cerkev so prav tako prijeli sestre aktiv- nih domobrancev v omenjenem domo- branskem bataljonu. Med njimi je bilo tudi dekle, ki je črnorokcem šivalo par- tizanske kape z neobičajnimi peterokra- kimi zvezdami. Vsi vaščani so poslušali govor komisarja, ki je naznanil povračil- ni ukrep z ustrelitvijo štirih deklet pred požgano partizansko hišo. Franci Hace (v sredini), partizan Vinko Hace (desno) in partizanski kurir Franc Žnidaršič v Podcerkvi, 15. avgusta 1944 januar 201914 Božidara Betriani Dara (16. 2. 1923–28. 1. 2016) Moja prva profesorica filozofije S P O M I N I Pozimi pogosto mislim na našo profesorico filozofije v gimnaziji, partizanko, borko XIV. divizije Božidaro Betriani - Daro. Bila mi je zgled in danes po več kot petdesetih letih vidim, da celo trajen. Na srečo! Spominjam se, kako je prvič stopila v razred. Onemeli smo, bila je lepa in mir na njenem obrazu je bil nenavadno zgovoren in slovesen. Po vsem trpljenju med vojno je stala med nami kot dobra in povrhu plemenita gozdna vila. Ko nam razlaga, kaj je filozofija, vidim knjigo Predsokratiki ‒ in z blagim glasom bere o starih Grkih, ki so svet dojemali dru- gače kot naša, z monoteizmom preže- ta kultura. Starogrški pogled na svet ne govori o stvarjenju, in to iz niča. Tega sveta nista ustvarila noben bog in no- ben človek, vedno je bil in tudi bo. Vse, kar se dogaja na njem, poteka po dolo- čenem redu in človek se čudi, celo ob- čuduje, da svet in življenje v njem sta. Da, človek svet občuduje in svet mu to naklonjenost vrača s tem, da človek na svetu varno domuje. Ta ideal domova- nja, kar najtesnejše sovpadanje notra- njega reda z zunanjim, družbenim in obojega s svetovnim, kozmičnim redom v tem kratkem življenju, ki ga živimo, me je povsem prevzel. Moja življenjska odločitev je takrat padla in hvaležna sem ji, moji Dari. Ne pozabljam njenih misli, da je treba negovati vedrino in optimizem, kajti z obojim samo potrju- jemo življenje, ta enkratni dar, ki je dan nam, ljudem. Filozofija in partizanstvo – ej, to je bilo čustvo, ki sem ga doživljala tako inten- zivno, da ga je Dara v mojih očeh hitro opazila. Prebrala sem vse, o čemer je govorila, in ko sem vprašana, prihaja iz mene gejzir misli in Dara, moja filozo- finja in partizanka, samo posluša in mi pove: kar ni bilo dano njej, bo vsekakor meni. Takoj je vedela. Za to je treba de- lati in samo z delom, ki ga imaš rad, si stvar prisvajaš. Ko sem imela slovesno predavanje za naziv redne profesorice na Filozofski fakulteti Univerze v Lju- bljani, je Dara prišla s šopkom čudovitih rož – ona, moja prva profesorica filozo- fije in partizanka, me je počastila. Spominjam se, kako mi je nekoč zaupa- la svoje težave z roko, ker je v hudi zimi osem ur nepretrgoma nosila ranjenca. Preživel je, njen ramenski sklep je ostal rahlo poškodovan, toda njene oči so bile neznansko žive, ko mi je pripovedovala o tem, kako lepi so bili obrazi soborcev. Takrat ko ljudje iskreno verjamemo v nekaj plemenitega, pravičnega, ko se za to celo bojujemo, se to zrcali na naših obrazih. Uporništvo te herojske genera- cije je spremljalo še doživljanje lepote in Dara mi je priznala, da obrazi ljudi niso bili nikdar pozneje tako lepi kot takrat med vojno, v partizanih. Uporništvo teh mladih ljudi, ki so bili pripravljeni dati – celo žrtvovati – največ, kar človek sploh zmore, to je življenje, je vodilo nekaj praetičnega, namreč potreba po pravič- nosti, in uporništvo ostaja etično razpo- loženje, ki ga nobena politična manipu- lacija ne more poškodovati. Za te borce je bila etika nekaj onaravljenega, njiho- va druga narava. Ta moja profesorica mi je bila navdih za moje trajno življenjsko poslanstvo. // BESEDILO: dr. Cvetka Hedžet Tóth // FOTO: Božo Petek in osebni arhiv Partizanka v XIV. diviziji, tovariška, hrabra, ponosna, levičarka, marksist- ka, ki pa je najprej skrajno etično od- govorno negovala najbolj elementarni človeški čut, to je čut za pravičnost, in me na to vedno blagohotno opozarja- la. Ko je oblastniški marksizem pome- nil oblast in polno mizo – ej, kako grdo in vsiljivo, slinavo, sluzavo, lepljivo so se ob njej drenjali mnogi –, me je ona s svojim zgledom opogumljala razvijati humanistični čut in odnos do življenja. Ta čut je seveda eden najbolj temeljnih za človeštvo in filozofska stroka, v kate- ro me je napotila, mi je bila življenjska orientacijska točka vse do danes, filozo- fija pa je bila, je in ostaja trajni temelj za humanistiko. Naj bo povedano jasno in odločno: vrednote NOB pomenijo hu- manistični odnos do življenja. Knjiga o Tomšičevi brigadi Listam po knjigi Tomšičeva brigada, ki jo je napisal Franci Strle v štirih delih in je izšla leta 1995, ob 51. letnici pohoda XIV. divizije na Štajersko. V njej je opisana tudi moja Dara. Devetega januarja 1944, ko je bilo v Tomšičevi brigadi 359 bor- cev, se jim je med potjo »pridružila Bo- židara Betriani - Dara, ki je bila v Okiću mladinska aktivistka in partizanska uči- teljica«. Pohodi, boji, ustaši besnijo, šči- tijo jih Čerkezi iz 1. konjeniške divizije. Bračičevci bedijo, udari še Tomšičeva brigada, ki ji poveljuje Janez Kramarič, in Dara je zraven. Na pohodu je še raz- vpita nemška 7. esesovska divizija Prinz Božidara Betriani s soborcem iz Tomšičeve brigade pozimi leta 1944 (sliko hrani Muzej narodne osvoboditve Maribor) 15 Eugen. Dara se bori, vztraja, junaška je in pomaga ji legendarni Martin Kotar. Kjer so ranjenci, tam Dara pomaga in se razdaja: »Ranjeni namestnik koman- dirja 2. čete 3. bataljona Tomšičeve An- ton Dremelj - Ante je od Dobovičnika ja- hal na muli, med prebojem prek Rudnika pa so ga Helena Murovec - Heta, Angela Jakša - Olga in Dara Betriani vlekle po odeji. Celo po plazovitih Farovških trav- nikih so se dričale z njim.« Domačini, ki so gledali partizane, so pomagali ‒ in katero »človeško srce bi se moglo pred temi pogledi umakniti v sebičnost«? Kar so imeli, so dajali. Mraz, zima, strašna in neizprosna, borci prezebajo, vsa ozebla je tudi Dara in »pomagajo ji kurirji, med njimi Vid Ganoni - Vide, zlasti pa junak Martin Kotar«; tudi komandir Janez Kramarič je ozebel. Nič jih ne zaustavi, partizanstvo je kot stisnjena pest ljudstva reklo okupatorju in njegovim pomagačem odločen »ne« ‒ in boji se nadaljujejo. Tudi pohod z ra- njenci se nadaljuje in po bitki pri Rakitov- cu sta 1. in 2. bataljon Tomšičeve briga- de odšla v gozd blizu Pšajnovice. Zvečer so nadaljevali pohod in oddali ranjence v dobro skrito partizansko bolnišnico Tri- glav pri Kolovcu. Po tej opravljeni nalogi brigadni štab borcem omogoči dvodnev- ni počitek. Rudi Puhar - Razin je bil pre- meščen na Dolenjsko, zdaj postane za Razinom nova štabna administratorka Božidara Betriani - Dara. Partizanski mitingi so imeli nekaj zelo privlačnega, dobesedno vpijali so ljudi, da so se vključevali v partizanske vrste, in številni med njimi so postali pogumni borci. Enkratno in nepozabno način so se sredi bojev in premikov prepleta- le prvine bojnega in kulturnega, Dara izstopa s svojim junaštvom in kultur- nostjo. Ko sem jo kot njena učenka pos- lušala v gimnaziji, sem čutila, da je bila v ozadju tega močna, poduhovljena drža, ki lahko človeka ohranja celo v najtežjih življenjskih razmerah. Tak idealizem je prizemljen in partizanski poveljniki so bili vzor tistim, ki so komaj prišli v par- tizane. V prvi »partizanski učni uri« so novincem kazali, naj se ne bojijo, kajti največji sovražnik je ravno njihov lastni strah, in večina jih je celo izjemno dobro opravila ognjeni krst. Rojevalo se je to- varištvo in tovariš ne more biti vsak člo- vek, gospod pa je lahko vsak, tudi lopov. Ej, moja Dara, prav si imela, preda- nost in iskrenost sežeta čez vse, tudi to si mi predala! Tovarišija in tovariš sta pomenila ljudi dobre volje, ki skupaj to- vorijo neizmerno zgodovinsko breme in odločno branijo pravico majhnega na- roda do svojega svobodnega obstoja, ki pa je vključeval tudi prizadevanja za so- cialne spremembe na najširši družbeni ravni. Ta boj je vključeval še kulturo in vemo, da nič ne osredinja življenja tako zelo kot ravno kultura. Ko je Dara meni kot gimnazijki predavala o tem, kako so lačni, prezebli in ranjeni negovali to kulturno plat, sem doumela smisel tega, zakaj je za nas, Slovence, v marsičem kulturotvorno tudi narodotvorno. Pro- pagandni odsek Tomšičeve brigade je vodil »dr. Lado Lovrenčič, ki je takoj za- čel pregledovati pevske zbore po četah in bataljonih, iskati recitatorje in šaljiv- ce, pa tudi skrbeti za harmonikarje, ki so zbujali dobro voljo med partizani po četah in pri gostiteljih po hribovskih do- mačijah. Istočasno je začel zbirati član- ke in druge prispevke za brigadno glasi- lo Tomšičev glas.« Dara je spet aktivna, piše, ureja glasilo, in smrt narodnega ju- naka Martina Kotarja (1922–1944), ko- mandanta Tomšičeve brigade, je njo in njegove tovariše globoko pretresla. Bil je zelo pogumen in sposoben, nekajkrat ranjen, Dari je rešil življenje. Žal je 21. aprila padel in vem, da je bilo med nji- ma nekaj iskreno srčnega. Pohod na Štajersko Med pohodom na Štajersko je v njem spoznala preprostega človeka z veli- častno srčno kulturo in napisala mu je sonet Tovarišu Kotarju. Pozneje, juli- ja leta 1953, je bil zaradi izjemnega ju- naštva razglašen za narodnega heroja. Brat Karel (1924–1944) je bil prav tako partizan in je v svojem bataljonu veljal za najboljšega mitraljezca, žal je 21. ja- nuarja padel. Sestra Nežka (1920–1943) pa je bila mladinska aktivistka na terenu in so jo domobranci ubili že pred tem. Na njihovi rojstni hiši je spominska plo- šča z imeni vseh treh. Upam in iskreno si želim, da bom jaz nekega dne na kome- moraciji pri spomeniku na Rojah, ki je posvečen 106 padlim borcem, recitirala Darino pesem Tovarišu Kotarju – tam jo je nazadnje 31. oktobra lani odrecitiral njegov nečak Anton Kotar. Pripis v knji- gi, ki govori o junaštvu Tomšičeve bri- gade, je ganljiva izpoved v imenu števil- nih soborcev, kajti »Darine ubrane misli so se ujemale s čustvovanjem vseh, ki smo imeli priložnost Martina Kotarja spoznati v boju, v dežju, mrazu in na neskončnih pohodih. Za vsakega je imel nasmeh ali spodbudno besedo, z vsakim je delil grižljaj kruha.« Ta pesnitev je kot zgoščena misel, ki jo osredinja nekaj plemenito gorečega, in ko mi jo je Dara prvič prebrala, sem sama začela zapiso- vati to zgoščeno povodenj doživljanja pri sebi, kar počnem vse do danes. So trenutki, ko cele ure zapisujem, polagam besedo k besedi in čutim njihovo srečo, da so skupaj, ena ob drugi. Žalosti je treba kljubovati z vedrino, radostjo do življenja in z optimizmom. Dara je prirejala partizanske mitinge, pevski zbor zapoje, borci recitirajo Kaju- hove pesmi, v brigadnem glasilu obja- vlja članke, rdeča zvezda žari in ljudje trumoma prihajajo poslušat te, ki znajo streljati z mitraljezom, isti prsti pa tako lepo igrajo na harmoniko. Dara objavi sonet z naslovom Žrtvam, kar nekajkrat izide glasilo Tomšičev glas. Tovarištvo se je krepilo in med poveljniki in nava- dnimi borci »je vladalo najpristnejše to- varištvo«. Čut za pravičnost je bil tolik- šen, da »so preprosti ljudje Tomšičevo brigado sprejemali za zaščitnico vseh svojih interesov; na njene poveljnike so se obračali tudi za razsodnike celo v čisto zasebnih zadevah. Te in take odli- ke so ji dajale moč, da je žela zmage, eno za drugo.« To je zadnja, sklepna mi- sel knjige Tomšičeva brigada ‒ in moja prva profesorica filozofije je bila zraven. Nadaljevanje v prihodnji številki Darina učenka Cvetka, avtorica prispevka Darina pesem Ko sem šel je bil mir, le strel mi je zapel, večno uspavanko. In v ledu zime sem te zagledal v objemu pomladnih rož. Ko sem te prvič objel, iz obroča smrti so tvoje oči globoko v moje srce prinesle dih pomladi, ki prebuja tisoč cvetov. Šel sem in odšel pokrit s temi rožami večne pomladi. Cvetka Hedžet Tóth januar 201916 Ob stoti obletnici rojstva Cecilije Topovšek Gržina Materi se oddolžili s spotikavcem in razstavo Z A N I M I V O S T I Najbrž se ne zgodi prav pogos-to, da bi sinovi in hčere sku-paj s svojimi najbližjimi prip-ravili družinsko slovesnost v spomin na svojo mater, babico in pra- babico ob stoti obletnici njenega rojstva in se ji tudi tako zahvalili za vse, kar je naredila zanje in za domovino. Bratje Gržina, Anton, Mile in Stane, iz Ojstrške vasi v občini Tabor so v spomin na obletnico na betonsko steno ograje ob poti namestili spotikavec (bronasto ploščico), na katerem so zapisani po- datki o njihovi mami Ceciliji, in posta- vili priložnostno razstavo ob rojstni hiši. Na slovesnosti je spregovoril najmlajši sin Anton, ki je bil tudi glavni pobudnik za pripravo spominskega dne. Pri sami pripravi dogodka je imel vso podporo obeh bratov in drugih najbližjih, ki so tako spoštljivo in z zanimanjem spozna- vali življenje mame, babice in prababice Cecilije. Bila je izjemna in vsestranska osebnost, zato bo večno ostala v njiho- vem spominu. Pestro in težko življenje Cecilija Topovšek Gržina se je rodila 3. novembra 1918 v Ojstriški vasi v obči- ni Tabor, takrat Sv. Jurij ob Taboru. Že v mladosti je začela peti v cerkvenem zboru in igrati. Vse do začetka druge svetovne vojne je bila njena želja biti pevka ali igralka – ali pa kar oboje. Pela je tudi arije v operetah. Na začetku dru- ge svetovne vojne je kot napredno dek- le takoj začela z drugimi somišljeniki sodelovati v boju proti okupatorju. Kot drzna aktivistka je prenašala zaupne podatke in pošto na Stari trg v Celju. Konec leta 1941 in na začetku leta 1942 so bili ustreljeni prvi talci, tudi njeni so- sedje v Ojstriški vasi Milko Cukala, Jože Hanžič - Zupančičev in Polde Leben. Izseljeni so bili Štrukeljčevi, Cukalovi, Lebnovi. Tudi njeni starejši bratje so morali v vojno: Slavko v nemško, padel je pri Zagrebu, Jože, Danilo in Anza pa so odšli v partizane. Ko se je Cilka z zaupno pošto na za- četku decembra leta 1944 spet z vlakom odpeljala v Celje, je na železniški postaji nanjo s prstom pokazal znani izdajalec Cvenk. Gestapovci so jo odpeljali v Stari pisker. Tam so jo mučili in zasliševali do marca leta 1945, nato pa je bila poslana v kazensko in delovno taborišče v Ro- gaški Slatini, kjer je ostala do konca voj- ne. Na dan osvoboditve, 9. maja 1945, se je s kolesom korajžno in brez okle- vanja, kakor je znala le ona, odpravila iskat svojega brata Anzo na Dornavo pri Ptuju. Ker ga tam ni našla, je nadaljevala pot s kolesom vse do Maribora, a ga tudi tam ni bilo. Naslednji dan se je vsa iz- mučena domov vrnila z vlakom. Na poti je srečala ogromno vojakov poražene nemške vojske in njenih sodelavcev, ki so se prebijali proti Avstriji. Užaljena in prizadeta Po končani vojni je nadaljevala delo na kmetiji in pomagala pri obnovi domo- vine. Še vedno je pela in igrala v ama- terskem gledališču in pri cerkvenem zboru. Pela je vse do svojega 75. leta pri Mešanem zboru Pevskega društva Ta- bor. Leta 1951 se je poročila z Antonom Gržino, ki je v Savinjsko dolino prišel z obubožanega in tlačenega Primorske- ga, iz Gornjega Zemona pri Ilirski Bistri- ci. Bil je borec V. prekomorske brigade. Cilka po vojni ni zahtevala priznanja za trpljenje in požrtvovalno delovanje med NOB. Bila je zelo užaljena in pri- zadeta, ker takratne oblasti niso imele razumevanja za politične zapornike in taboriščnike. Ni se strinjala s kriteriji za pridobitev pravic iz NOB. Nekateri so te kriterije zlorabljali in jih prirejali sebi v prid. Po sprejetju Zakona o žrtvah voj- nega nasilja leta 1994 pa je pridobila status političnega zapornika oziroma žrtve vojnega nasilja. Cilka je bila žena in mama v pravem pomenu besede, stara mama petim vnu- kom in ženska, ki je zmogla v odločilnih trenutkih zgodovine pokazati svojo za- vednost, pokončnost, drznost in pogum. Besedilo in foto: Darko Naraglav Sinovi in drugi družinski člani Gržinovih na spominski slovesnosti pred rojstno hišo Cecilije Topovšek Gržina Spominski spotikavec s sporočilom Ko se je Cilka z zaupno pošto na začetku decembra leta 1944 spet z vlakom odpeljala v Celje, je na železniški postaji nanjo s prstom pokazal znani izdajalec Cvenk. Gestapovci so jo odpeljali v Stari pisker. 17 Z A N I M I V O S T I Jezerski gorniki in alpinisti, padli v NOB Spominska plošča pod Grintovcem Jezerski gorniki, smučarji in alpinisti Viktor Krč, Ljubo Grabnar, Ferdo Majnik in Ivo Serajnik so bili med drugo svetovno vojno pre- ganjani, izgnani in nato vključeni v partizanske sestave NOV. Od omenjene četverice je preživel samo Serajnik. Leta 1957 so padli trojici za svobodo v letih 1941–1945 postavili spominsko ploščo na Spodnjih Ravneh pod severnim ostenjem Grintovca. Viktor Krč je bil sin znanega gorskega vodnika, obenem tudi ugledni prvi oskrbnik Cojzove koče in Češke koče, jezerski župan, cerkovnik, organist. Osnovno šolo je končal v domačem kraju, nato pa v Ljubljani strojno teh- nično šolo. Viktor je s prijatelji Jezerja- ni v tridesetih letih sistematično osvajal ponovitve že preplezanih smeri v Veli- ki koroški Babi, Rinkah, Skuti, Dolgem Hrbtu, Štruci, Grintovcu, Kočnah, obe- nem pa splezal tudi pet novih. Bil je tudi dober fotograf. Nerazdružljivi sokolski prijatelji Viktor, Ljubo, Ferdo in Ivo so bili v letu 1940 nerazdružljiva sokolska slovenska domoljubna planinsko-športno narav- nana skupina, ki je delovala v okviru športnega društva Sokol. Najprej je bil »na vrsti« Ivo Serajnik, ki je učiteljeval na Jezerskem od leta 1936 do 1939. V letu 1940 so učitelja Serajnika zaradi sokolskega in slovenskega narodnoza- vednega delovanja kazensko premestili v Žibrše na Notranjskem. Ljubo Grab- nar je osnovno šolo opravil na Jezer- skem, gimnazijo pa v državni »kraljevi« gimnaziji v Kočevju. V letih 1937–1941 je dokončal trgovsko akademijo v Lju- bljani. Bil je dober alpinist in tudi tek- movalni smučar. S smučanjem ga je do popolnosti »zasvojil« in usposobil Ferdo Majnik, ki je bil v letih 1928–1930 uči- telj na Jezerskem. Bil je tudi priznan smučarski inštruktor in smučarski funk- cionar na banovinski in zvezni državni ravni. Ne glede na to, da je bil Majnik premeščen kot učitelj na preddvorsko šolo, je še vedno ohranil vezi in stike z Jezerskim. Bil je tudi dejaven član So- kola v Preddvoru. Življenjski alpinistič- no-smučarski opus Ferdinanda Majnika se je sklenil v letu 1941, ko je založba Triglav izdala Majnikovo knjigo Bele gazi, prav takrat pa se je začela tudi druga svetovna vojna. Takoj po vdoru in zasedbi nemške okupacijske vojske in oblasti v letu 1941 se je Viktor Krč vključil v OF. Julija 1941 je prišel v Gornjesavinjsko podro- čje, kjer je zanetil iskro odporniškega gibanja. Viktorju težki gorski prehodi in poti preko Jezersko-Savinjskega sedla v Logarsko dolino in naprej na Savinjsko niso povzročali nobenih težav, saj je te poti pa tudi ostenja dobro poznal. Bil je tudi vojaško usposobljen, saj je v Sara- jevu leta 1938 opravil šolo za rezervne oficirje. O podrobnejšem delovanju Vik- torja v vojnem času je malo informacij, tudi o bitki pri Žužemberku, kjer je leta 1944 padel, ni podrobnih podatkov. Usodni strel nemškega stražarja Ljuba Grabnarja s partizanskim ime- nom Vrhan prvič zasledimo v Kranju na sestanku kranjskih aktivistov v Šorlije- vem mlinu na začetku leta 1943. Ime- novan je bil za člana skojevskega aktiva // BESEDILO: Franci Ekar // FOTO: arhiv SB in tudi določen za člana Okrožnega ko- miteja Ziljska dolina na Koroškem. Ko se je 30. novembra zvečer vračal iz vasi Malošče v Rožni dolini, kjer je imel se- stanek, je prišel v bližino zgornje Trupe- jeve hiše, ki so jo tik pred njegovim pri- hodom zasedli nemški policisti. Tam ga je s strelom ubil nemški stražar. Ferdo Majnik se je v slovensko partizansko gi- banje vključil 12. februarja 1944. Padel je na območju Godešiča. Ivo Serajnik - Šime je bil v Narodni zaš- čiti, zatem v Dolomitskem odredu in po- zneje v partizanski bolnišnici v Ribnici, ki jo je vodila Franja Bojc - Bidovec. Se- rajnik je kot politični komisar skrbel za zvezo z drugimi bolnišnicami. Po naklju- čju se je našel dokument – poročni list z njegovim podpisom, ko je na Babnem Polju avgusta leta 1944 vodil partizan- sko poroko. Dilemo, ali je preživel vojno ali ne, je po naključju razrešil njegov sin prof. Mišo Serajnik, ki je povedal, da se je njegov oče leta 1945 vrnil iz vojske s činom kapetana in sta se pogosto skupaj vračala v alpinistični raj na Jezerskem, kjer je obujal spomine na svoje tovariše. Ko so 11. avgusta 1957 člani PD Je- zersko, Zveze borcev in prijatelji padlih Krča, Grabnarja in Majnika njim v spo- min postavili ploščo, je bil prisoten tudi Ivo Serajnik. Slavnostni govornik je bil Ludvik Virnik, borec in planinec, še po- sebej zaslužen za razvoj Jezerskega, v imenu planincev in gorskih reševalcev pa je zbrane nagovoril Tone Ekar, prvi pred- sednik PD Jezersko in gorski reševalec. Spominska plošča pod ostenjem Grintovca januar 201918 I N T E R V J U // BESEDILO: Aljaž Verhovnik Franc Sever - Franta, partizanski komandant, udeleženec bitke na Menini planini Z ukano rešil 500 borcev iz okupatorjevega obroča Franc Sever - Franta se je rodil leta 1923. Takoj ob začetku vojne, leta 1941, se je star komaj osemnajst let pridružil partizanom. Sodeloval je v številnih bitkah. Kot zelo zrel, odločen in pogumen komandant je z izjemno požrtvovalnostjo in iznajdljivostjo marca leta 1945 z Menine planine, ki jo je obkolilo 12.000 sovražnikovih vojakov, z ukano rešil 500 borcev. Z nekdanjim partizanskim komandantom se je pogovarjal Aljaž Verhovnik, generalni sekretar ZZB NOB Slovenije. Tovariše moramo strogo in spoštljivo tikati! Najin pogovor je potekal med osemindvajsetletnikom in šestindevet- deset let starim borcem NOB, torej med mlado in tisto starejšo generacijo, ki je odslužila »partizanščino«. Franta, pri mojih letih si ti vojno že odslužil. Kaj te je pri tako mladih letih spodbudilo, da si odšel v partizane? Namreč, priznajva si, partizanom vsaj na začetku ni kazalo najbolje. Niste imeli opreme, orožja, streliva. Skratka, samo pomanjkanje in trpljenje sta vas čakala. »Takrat se ni vedelo, kdo bo zmagal. Naš odpor je bil zelo spontan. Bili smo eni redkih v Evropi, če ne morda kar edini, ki smo verjeli v zmago nad fašiz- mom in nacizmom. Verjeli smo, da bo slovenski narod dobil takšne pravice, kot jih imajo drugi narodi, zlasti pa da bo naš narod živel znotraj meja iste dr- žave. To je bil naš glavni cilj! Odločitev o odhodu v partizane sta spodbudila moj čut in navezanost na domovino, ki jo imam zelo rad. Moj oče je bil Mais- trov borec. Vzgajan sem bil v duhu do- moljubja. To mi je vcepila tudi učiteljica Ana Gale. Ko sem prišel v partizane, je bila velika revščina. Komaj kaj orožja smo imeli, bili smo maloštevilni. Tudi lačni smo bili, vendar smo vztrajali. Gnala nas je goreča želja po svobodi in zmagi nad nacifašizmom.« Kaj pa je zate osebno tisto glavno vodilo, da si do konca vztrajal v naro- dnoosvobodilnem boju? Lažje bi se bilo skriti in počakati na lepše čase. Verjetno si se bal smrti? »Jezila nas je italijanska okupacija. Odstranjevali so napise, zažigali knji- ge, nas potujčevali, tlačili. Videli smo, da nas želijo izbrisati, zato je v nas vse bolj tlela ideja upora. Moram priznati, da me je bilo kot borca strah. Pravza- prav ni bilo sotovariša, ki ga ne bi bilo. Bil sem mlad trmast fant kmečkih kore- nin. Prišel sem iz mirnega in udobnega življenja v vojsko in moral sem streljati na ljudi. To ni bilo preprosto, vse je bilo popolnoma spremenjeno. Vendar je bila zavest, da moramo biti Slovenci ena- kopraven narod, močno zakoreninjena v nas. To nam je bilo vodilo v uporu.« Danes večkrat govorimo o vrednotah narodnoosvobodilnega boja. Verjetno pa so se vrednote oblikovale od borca do borca posebej. Katere so bile glav- ne vrednote zate med vojno? »Zame sta bili temeljni vrednoti morala in etika. K temu spadajo tudi tovarištvo, domoljubje, zaupanje, poštenost, odgo- voren odnos do skupnosti ter tudi po- moč drug drugemu v najtežjih trenutkih. Poznamo mnogo situacij, ko so borci šli reševat ranjence, na koncu pa so ranjen- ci preživeli, reševalci pa ne. Okolišči- ne, v katerih smo bili, so nas partizane silile, da moramo svoj boj za obstanek pripeljati do konca. To nas je na koncu privedlo do lastne državnosti! Žal smo Slovenci pogosto naravnani tako, da čakamo, kaj nam bo dala država oziro- ma domovina, namesto da bi se najprej vprašali, kaj lahko mi damo državi.« Menina planina, marec 1945. Bili ste v obroču 12 000 pripadnikov okupator- jevih sil. Bilo je slabo vreme, primanj- kovalo je hrane in streliva, imeli ste slabo opremo. Borcem preboj dvakrat ni uspel. Kakšni občutki so bili takrat v vaših glavah, ko niste vedeli, ali se vam bo sploh uspelo prebiti? Od kod vztrajnost? »Tisti, ki smo bili odgovorni za koman- do, smo verjeli v preboj. Večina borcev pa se je seveda ukvarjala z lastnim pre- živetjem. Ves odziv borcev je izhajal iz strahu in vprašanja, ali bo preboj uspe- šen, ali bomo mi kot komandni kader sprejeli pravilne odločitve. Od nas je bilo namreč odvisno, ali bo masaker ali pa se bomo uspešno prebili. Sam sem bil tako v stresu, da na strah sploh nisem pomislil. V mislih sem imel samo to, da moramo rešiti 500 borcev iz obroča. Ko- mandni kader v partizanih je odlikovala iznajdljivost, saj od nadrejenih nikoli nis- mo dobili podrobnega plana dela, am- pak samo cilj, do katerega moramo priti. Za pot pa smo se morali znajti sami. Na Menini je bil naš cilj preživetje.« V tretje ste se tako rekoč brez boja, z ukano, prebili po opuščeni gozdarski drči. Niti Nemci si niso mogli predstavljati, da se bo 500 ljudi lahko prebilo po tako težko prehodnem terenu v zimskih razmerah. Kakšni so bili občutki, ko vam je preboj uspel? »Nihče ni dojel, kako je morala padla, ker se nam dvakrat ni uspelo prebiti. Nismo vedeli, v katero smer naj gre- mo. Gledal sem obraze svojih borcev, ki so bili zaskrbljeni. Spraševali so se, Partizan Franta leta 1943 19 Franc Sever - Franta, partizanski komandant, udeleženec bitke na Menini planini Z ukano rešil 500 borcev iz okupatorjevega obroča ali bom jaz, komaj 22-letni mulec, znal izbrati pravo odločitev. Borci so vedeli, da v tistem trenutku rešitve nismo imeli. Menim, da je bila največja iznajdljivost v tem, da smo se odločili izkoristiti na- ravne danosti Menine planine. Obširna je, tam je bilo veliko snega, tako rekoč brezpotna, Nemci niso imeli vodnikov in sovražnik ni vedel, kje smo locirani. Zato menim, da nam je Menina tudi po- magala, čeprav nam je bila narava tako mati kot mačeha. Pogosto smo bili na- mreč tudi lačni in premraženi. V tistem trenutku so mi prišle prav pretekle izku- šnje iz NOB, saj sem v njem sodeloval že od leta 1941. Odločili smo se, da ne bomo več mi tisti, ki hodimo pred sovra- žnikove puške, temveč bomo sovražnika zvabili na naš teren. Morali smo zdržati do noči in se nato prebiti v dolino. Dom- neval sem, da Nemci nimajo rezervne vojske, ki bi zasedla položaje ob vznožju Menine. Če bo tista njihova vojska kre- nila gor proti nam na Menino, nimajo druge vojske za popolnitev teh položa- jev. To se je tudi uresničilo. Pokrajina Menine planine pa nam je pomagala, da Nemci niso mogli v celoti skleniti obro- ča okoli nas. Menina ni bila samo bitka, temveč mislim, da je po vseh elementih, po morali, etiki, borbenosti, vzdržljivos- ti in slabih razmerah, živ spomenik slo- venskega partizanstva.« Verjetno si je vsak borec po svoje predstavljal svobodo. Kako si si jo ti? »Osvobodilna fronta in tudi partija sta v naših vrstah vzdrževali visoko moralo, zaradi katere je res velika večina borcev verjela v zmago. Prepričani smo bili, da smo na pravi poti do zmage. Mi smo se bojevali za obstoj našega naroda. Dej- stvo, da je naš narod danes svoboden in živi v samostojni državi, je zakore- ninjeno v narodnoosvobodilnem boju. Ob koncu vojne sem se znašel na Ko- roškem. Tam smo doživeli, da smo se borili še po podpisu kapitulacije, vse do 15. maja 1945. Umrlo je še 400 borcev. Imeli smo opravka z domačimi izdajalci in umikajočo se nemško vojsko. Števil- ni borci so umrli, in čeprav smo uradno bili zmagovalci, svobode nismo čutili.« So se občutki do tistih, ki so stali na nasprotni strani puškinih cevi, kaj spremenili od vojnih časov pa do danes? »V moji vasi nas je polovica fantov šla v partizane, druga polovica pa med do- mobrance. Niti enkrat se nisem grdo obnašal do tistih na drugi strani. Sem pozitiven človek in rad odpuščam. Člo- vek dela napake. Večina domobrancev je bila zavedena s cerkvenih prižnic. Partizanska stran se je po vojni tako re- koč popolnoma slekla in prikazala golo resnico. Druga stran tega ni naredila. Zato tudi tako pritiskajo na neko spravo. Postavljajo se spomeniki, ki niso druge- ga kot kup betona. To nas ne bo spravi- lo. Narod se je po vojni že sam s sabo spravil, saj smo morali živeti naprej. Z akti in betonskimi zidovi pa ne bomo prišli do rešitve najtežjega bremena Slo- vencev – tega krvavega spora iz druge svetovne vojne.« Franc Sever Franta in Aljaž Verhovnik leta 2019 Dotakniva se še filma o Menini planini. Po dolgih letih je to nov partizanski film na slovenskih tleh. V njem ne bo govor samo o zgodovinskem preboju borcev na Menini planini, temveč predvsem o vrednotah. Film nosi naslov Preboj. Kaj ti pomeni ta film? Zakaj misliš, da je pomemben? »Film o Menini planini pomeni slovo naše generacije, hkrati priznanje in kriti- ko naše generacije, da boste mladi rešili ta spomin, ki ga nam ni uspelo. Filmska velika platna najlažje zadržijo v spo- minu takšen dogodek, kot je bila naša bitka na Menini planini. To so vrednote celotnega NOB, ne samo Menine plani- ne. Žal nas bo samo še pet borcev od petsto, ki bomo videli ta film, in škoda, da tega nismo prej posneli. Lepo pa je, da ste zdaj mlade generacije vzele stva- ri v svoje roke in začele snemati film. S tem bo naša zgodba ostala v spominu za prihodnje rodove.« Kaj je glavno sporočilo filma? Kaj bi se lahko ljudje mojih let naučili iz narodnoosvobodilnega boja? Kakšne vrednote bi morali ponotranjiti? »Ne vsiljevati, temveč predstaviti je treba mladim resnico našega narodnoosvobo- dilnega boja. Tega se ne smemo lotiti kot politika, ki to zlorablja za propagando. Mladi ljudje bi morali biti zelo ponosni, da smo Slovenci kot narod obstali. Izbo- jevali smo si vse pravice, da živimo svo- bodno in demokratično. Imamo dosto- janstvo. Ne smemo izgubiti vrednot naše generacije, ki smo jih izoblikovali pred vami. Mladi naj ponotranjijo vrednote, ki narodu dajejo vizijo prihodnosti. Naj imajo kontinuiteto vrednot prejšnjih ge- neracij, ki so narodu koristne in ki narod vodijo naprej. Nobenega vsiljevanja mla- dini – mladi morajo sami spoznati, kaj je v redu in kaj ne! Ni samo vprašanje par- tizanstva in kolaboracije. Pomembno je, kako se bo naš narod orientiral v teh sve- tovnih razmerah in v katero smer bo šel.« Kaj je zgodovinski pomen narodnoosvobodilnega boja za slovenski narod? »To je legitimacija našega naroda in za- vedanja, kam hočemo. To je naš potni list za vstop med narode sveta! Kot bo- rec bi šel še enkrat isto pot!« januar 201920 Po pol stoletja sta se srečala sovražnika v drugi svetovni vojni Obsodba fašizma in osebna sprava Z A N I M I V O S T I Krajevna organizacija Zveze združenj borcev za vrednote NOB Volče že štiri desetletja vsako leto pripravi spominsko slovesnost na Kovačič planini na Kolovratu, na mejnem grebenu, ki deli Soško dolino in Benečijo, in sicer v spomin na boje Gregorčičeve brigade 10. maja 1943 ob prvem pohodu v Slovensko Benečijo. Tu je bri- gada doživela svoj bojni krst takoj po ustanovitvi v Kneških Ravnah na Tolminskem. Sedel sem s skupino borcev leta 2001 po uradnem delu prireditve na Kovačič planini. K meni je pri-sedel znanec iz Benečije, Romeo Briz, s prijateljem. Pogovor je nanesel na leto 1943, na samo bitko v teh krajih. Romeo je poslušal in dodal: »Spomnim se, kako je bilo. Pokalo je ko satan.« Pri mizi je sedel tudi Alojz Krpan, udeleže- nec bitke na Kovačič planini, član Gre- gorčičeve brigade. »V katerem bataljo- nu pa si bil, saj te ne poznam?« ga je vprašal. »V alpinskem,« mu je odgovo- ril Benečan. V trenutku je nastala muč- na tišina, zatem pa je Krpan nadaljeval: »Kaj pa delaš tu?« »Že dolgo se udele- žujem srečanj na planini. Najprej skupaj z lovci, saj smo veliki prijatelji, pa tudi z nekaterimi borci se poznam še od kon- ca druge svetovne vojne. Tudi z njego- vim očetom,« je pokazal s prstom name. »Nekaterih ne videvam več,« je dodal in nadaljeval: »Ne samo vam, tudi meni osebno je fašizem povzročil veliko gor- ja. Bil sem žrtev takratnih razmer in tako kot mnogi vaši fantje sem moral služiti v italijanski vojski. Pred maščevanjem ob koncu vojne sem se zatekel celo na vašo stran. Veliko Benečanom je fašizem povzročil veliko gorja. Preživeli smo.« Prijateljske medsebojne vezi Krpan je nadaljeval: »Žrtve so bile pre- velike, da bi pozabili. In za opravičila za storjena dejanja je mogoče prepozno, saj številnih ni več. Nikakor ne sme- mo pozabiti tudi na povzročene krivice, storjene nam Primorcem. Res pa je, da ste jih občutili tudi Benečani. Graditi je treba prijateljske medsebojne vezi z za- vedanjem, kaj vse lahko povzroči sovra- žnost. Naše izkušnje povejmo mladim, in to prav s tem opozorilom.« Pogovor sta sklenila z obsodbo faši- stičnega režima, ki je povzročil toliko gorja, in si podala roke. Vsi prisotni pa smo temu nazdravili. Tudi s fotoapara- tom sem zabeležil ta dogodek osebne sprave med udeležencema, ki sta bila med vojno sovražnika. Že nekaj let sta oba pokojna in vendar je prilika nanes- la, da sta se še za časa življenja osebno spravila prav na kraju, kjer sta doživela absurd nečlovečnosti. Romeo Briz je bil v bojih na Kovačič planini pripadnik alpinske enote itali- janske brigade generala Masinija, ki je z 2500 dobro oboroženimi vojaki ob- kolila Gregorčičevo brigado. Bil je v 408. alpinski četi, ki je napadala s se- verne strani, od zaselka Foni na Hlev- nik. V srditem celodnevnem boju so borci obkoljene Gregorčičeve brigade le s skrajnimi napori in junaštvi ubranili svoje položaje do noči, ki naj bi prines- la rešitev. V celodnevnem boju je pad- lo sedem partizanov, dvanajst ranjenih je bilo nesposobnih nadaljevati boje in // BESEDILO: Dušan Jug, predsednik KO ZB za vrednote NOB Volče pri Tolminu pot v Benečijo z brigado. Nalogo za re- šitev brigade in ranjence iz obroča so dobili kurirji kurirske postaje P-24, ki je bila tudi zajeta v obroču. Bili pa so dobri poznavalci terena. Nalogo so od- lično opravili in tako so brigado po sko- raj neprehodnem in strmem terenu pre- peljali v bližino največje koncentracije italijanske vojske v dolini. Drzna akci- ja je bila zelo tvegana. Brigado s skoraj 300 borci so kurirji pripeljali na varno. To je bil pravi čudež, neverjetna misi- ja! Zjutraj so Italijani napadli z okrep- ljenimi silami, vendar v prazno. Briga- da je bila poskrita v skalnatem pobočju tik nad soško cesto v dolini. Naslednjo noč so borci odrinili dalje čez Matajur v Benečijo. Pohod je vodil sam namestnik komandanta partizanskih odredov Slo- venije, general Jaka Avšič. Alojz Krpan je bil dolgoletni predsednik novogoriške borčevske organizacije in v poznih 80. letih tudi predsednik Skupnos- ti borcev VDV Severne Primorske. Med vojno pa je bil leta 1942 borec I. parti- zanskega bataljona Simona Gregorčiča, pozneje Odreda in v maju 1943 na novo ustanovljene Brigade Simona Gregorči- ča. V Vojkovi četi je bil sprejet v SKOJ in po uspešnih akcijah tudi v KP. Sam je povedal: »Sprejeti smo bili tisti, ki smo se izkazali v bojih in akcijah. To ni bilo lah- ko, saj si moral biti drugim za zgled, biti v bojih vedno v prvih vrstah in med prosto- Romeo Briz (prvi z leve) med borci NOB na Kovačič planini. Poleg njega je Alojz Krpan, četrti z leve Marjan Pavletič in peti z leve Andrej Rot. (Foto: Dušan Jug) 21 voljci. To ni bil boj za oblast, ampak boj proti okupatorju. Dejstvo je, da je bila KP avantgarda v OF in edina sila, ki je zdru- žila slovenski narod v boj proti okupator- ju. To, kar nam skušajo danes podtakniti, je velika laž. In s tega vidika spreminjajo imena praznikov, iz dneva OF v dan upo- ra. Vemo, kaj je v ozadju – opravičevanje kolaboracije, kar je bilo skupaj z zavezni- ki obsojano že v času vojne. Borci danes težko prenašamo potvarjanje zgodovine, tudi glede povojnih pobojev. O tem nis- mo vedeli ničesar in partizanstvo pri tem nima nič.« Krpan se je rodil leta 1923. Preživel je težko mladost, saj je oče leta 1929, v letih krize, odšel v Ameriko in je skrb za pre- življanje družine ostala materi. Kot Slo- venec je okusil italijansko zatiranje v šoli in pozneje pri iskanju dela. Septembra leta 1942 se je odločil oditi v partizane, prej pa je že bil vključen v delo Osvobo- dilne fronte v Vrtojbi, svojem rojstnem kraju, in na Goriškem. Po vojni je ostal v vojski. Rad je prihajal na ta srečanja, saj se je na njih srečeval s svojimi soborci, ko so pri obujanju spominov na tiste težke čase kritično presojali tudi sedanje stanje po letu 1991, po spremembah sistema v naši družbi, ki zanemarja človeka. V tem je temeljna razlika med samim narodno- osvobodilnim bojem in vrednotami, za katere so se bojevali in po njih tudi gradi- li družbo: za svobodo naroda in človeka kot aktivnega nosilca oblasti. Vračanje v domače kraje Mario Briz je bil doma tik za mejo, pri Klobučarjih. Mi pravimo tej vasi Breg. Bil je Beneški Slovenec. Bili so lastniki kar nekaj senožeti na soški strani Kolo- vrata, saj jim je premoženje razdvojila že avstrijsko-italijanska meja. Že kot ot- rok se je v času košnje družil z vrstni- ki tostran meje, v Volčah in na Čiginju pa je imel celo teti. V letu 1941, star 18 let, je bil vpoklican v italijansko vojsko in leta 1943 je z enoto brigade genera- la Masinija¸ ki je bila premeščena prav zaradi naraščajočega partizanskega od- pora, prišel na Tolminsko. Tam se je bo- jeval tudi v bitki z Gregorčičevo brigado na Kovačič planini. Po razpadu Italije se je zatekel domov. Tik pred koncem voj- ne, ko so zavezniki podprli italijansko desnico in s tem pripadnike nekdanje- ga fašističnega režima, se je zbal čistk in sta se s prijateljem zatekla na našo stran. Dobil je zvezo s partizani kurirji in zadnja dva meseca vojne sta prežive- la v ilegali na našem območju. Ob odprtju meje za obmejno prebi- valstvo s prepustnicami po letu 1958 je rad prihajal na Tolminsko. Vračal se je v domače kraje, saj se je v 60. letih z družino preselil v Furlanijo. Prijateljeval je z nami lovci in ugotovili smo, da je parcela ob lovski koči, kjer je postavljen spomenik Gregorčičevi brigadi, njihova družinska last. Parcelo je želel podariti lovski družini. Zaradi neurejenega de- dovanja njihovega premoženja tostran sedanje državne meje in že nekdanje avstrijske meje iz leta 1866, ki jim je raz- delila premoženje na dve državi, dedo- vanje do danes ni bilo urejeno in tega ni bilo mogoče uresničiti. Spoznala sva se, ko sem bil še starešina v lovski družini, ko smo urejali premoženjska vprašanja zemljišča lovske koče, poimenovane po partizanski karavli P-24. Povedal mi je tudi svojo zgodbo s konca vojne, saj je bil prav moj oče kot komandir karavle P-24 tisti, ki mu je takrat ponudil zato- čišče v usodnih prelomnih časih. Ob urejanju arhiva mi je ta zapisana in dokumentirana zgodba spet prišla v roke. Briz in Krpan po osebni spravi ob spomeniku Gregorčičevi brigadi na Kovačič planini, ki ju spominja in opominja na 10. maj 1943. Večno vprašanje S smrtjo trgujete, razpihujete mržnjo in prepir, nove delitve načrtujete, med ljudi vnašate nemir. Iz posmrtnih ostankov bi radi politične točke kovali, ljudem kažete pretresljive prizore, rajši bi se pokesali! Za kolovodje, ki so ljudi zapeljali v zločin, jim lažne evangelije brali, zlorabljali njihova verska čustva in jih v pogubo pehali! Da so se udinjali sovragu, morili, izdajali lastne ljudi, nič krive pošiljali v taborišča, od koder se niso vrnili vsi! Zdaj v neštetih grobovih te žrtve ležijo razsuta po zemlji okostja trohne, nikogar ni, ki bi rekel, naj v miru počivajo, naj se nad goro pepela vesolje zapre! Sprašujem se, res smrt vse izbriše, ko enkrat zamahne s koso, ostaja zločin še zločin, ko brat dvigne nad brata roko? Jože Sevljak (Pesmi jeze in upora, 2. del, 2014) Padlim Prekomorcem Odhajajo poslednji bojevniki v nesmrtno kraljestvo, odhajajo Prekomorci z večno ladjo na drugo stran, kjer slavni vojvode Karantanski in junaki časov vseh in vseh dežel, ponosno zrejo v svobode dan. Na belih konjih se obličja jim bleščijo, njih kopje zlato in meči zlati skrivnostno se svetlijo. Odhajajo domovine zvesti sinovi–Prekomorci, resnične zgodovine- hrabri Primorci z galebi sanj, na drugo stran, a v naših srcih za vselej kakor živi plamen zvezd–ostajajo. Ana Horvat januar 201922 Na tradicionalni slovesnosti se je zbralo približno 2000 ljudi Zadnji boj Pohorskega bataljona O B L E T N I C A Pri Treh žebljih na Osankarici so se 5. januarja spomnili 76. oble- tnice zadnjega boja Pohorskega bataljona. Ustanovljen je bil 11. septembra 1942 v Dobrovljah na Pohorju. Na začetku je štel 90 borcev, poveljeval pa mu je Rudolf Mede. Bataljon je izvedel šte- vilne akcije, 21. decembra 1942 pa se je premaknil proti Osanka- rici, kjer si je uredil zimski tabor. Prve dni leta 1943 so nemške sile odkrile partizanski tabor, 8. januarja pa ga je obkolilo 2000 nem- ških vojakov. V boju je življenje izgubilo vseh 69 borcev bataljona. Na tradicionalni slovesnosti se je zbralo približno 2000 lju-di. Slavnostni govornik je bil predsednik državnega zbora Dejan Židan, ki je posvaril pred nevar- nostmi populizma. »Zgodovina je polna dokazov, kako se iz majhne nestrpnosti razvije sovraštvo, ki se konča v trplje- nju,« je dodal in izrazil prepričanje, da si ljudje vseeno želijo slišati, da niso pozabljene vrednote, ki so nam jih pri- borili slovenski partizani in partizanke. Vendar lepo zveneče izjave po njego- vem mnenju nikoli ne smejo biti dovolj. Židana tudi skrbijo nedavni nemiri v več evropskih mestih, saj ti kažejo negoto- vost ljudi, ki nimajo več upanja v eko- nomsko varno prihodnost. Ljudje, ki so v stiskah, zlasti tisti, ki imajo občutek, da nimajo več česa izgubiti, so namreč po njegovem mnenju lahek plen sovraž- nega govora in populističnih retorik gi- banj, ki ustvarjajo nevarne delitve. Ob koncu nagovora je poudaril, da smo Slovenci narod, utemeljen na boju za lastne pravice in lastno svobodo, in uporniki, ki smo celotno zgodovino ve- liko pričakovali od svoje oblasti. Pravi- co zahtevati več imamo tudi danes, če- sar ne more prezreti nihče, še posebno ne prisotni na slovesnosti, je poudaril. Štiri generacije Šarhov Slovesnosti pri Treh žebljih so se ude- ležile tudi štiri generacije Šarhovih. Na levi poleg Dejana Židana stoji Šarhova hči Jelka, poročena Šporin, na desni sto- ji njen nečak Srečko Šarh, vnuk Alfonza Šarha in sin Alfonzovega sina Srečka. Ob njem je žena Jožica. Za Dejanom Ži- danom (s temno kapo) stoji Jelkin sin Andrej Šporin, spredaj desno (z daljši- mi lasmi) je Srečkova hči Barbara Šarh, pravnukinja Alfonza Šarha. Pred njo kleči njen sin Luk, prapravnuk Alfonza Šarha, pred Dejanom Židanom pa stoji njen sta- rejši sin Anže. Drugi na sliki so dve sestri mame Jožice, svetniki iz Ruš, praporščaki in člani SD. (Foto: Franc Jankovič) Slovesnosti in polaganja vencev so se ob mariborskem županu Sašu Arsenovi- ču, ptujski županji Nuški Gajšek in slo- venjebistriškem županu Ivanu Žagarju udeležili še slovenski predsednik Bo- rut Pahor, pa notranji minister Boštjan Poklukar, pravosodna ministrica Andre- ja Katič in številni drugi. Prisotni so bili tudi predstavniki slovenske policije in vojske, predstavniki združenj borcev in veteranov za slovensko osamosvojitve- no vojno, nekdanji borci in svojci umrlih partizanov. Jan Ukmar Udeleženci slovesnosti na Osankarici so poslušali nagovor mag. Dejana Židana, predsednika državnega zbora in Socialnih demokratov. (Foto: Služba SD za odnose z javnostmi) 23 77. obletnica dražgoške bitke privabila več tisoč udeležencev Fašizem dviga glavo po Evropi O B L E T N I C A Ob 77. obletnici dražgoške bitke se je 13. januarja v Dražgošah zbralo približno sedem tisoč ljudi. Slavnostni govornik je bil pred- sednik Državnega zbora Dejan Židan. Ob poklonu vsem, ki so pri- pomogli, da danes kot narod zmagovalcev živimo pod svobodnim soncem, je Židan opozoril, da sodobne oblike fašizma spet po vsej Evropi dvigajo glavo. Kot je dejal slavnostni govornik, so se v Dražgošah zbrali, da obudijo spomin na gorenjsko množično vstajo pozimi v letih 1941 in 1942, podoživijo bridko človeš- ko tragedijo dražgoške bitke, se poklo- nijo padlim partizanom ter dražgoškim in drugim žrtvam in izkažejo hvale- žnost borcem narodnoosvobodilnega boja za mir in svobodo, ki ju danes uži- vamo. Dražgoška bitka je bila po bese- dah Dejana Židana prvi spopad upor- nega ljudstva v okupirani Evropi, tako rekoč na tleh tretjega rajha, in epope- ja okupiranega ljudstva, ki se bojuje za svojo svobodo. »Dražgoše so postale posvečeni in neposvečeni kraj romanja ljudi s čis- to vestjo in občutjem krivde, nekakšen univerzalni simbol slovenske razklanos- ti. Za večino so simbol pogumnega slo- venskega človeka, ki je preživel in živi, čeprav je že od samih začetkov ujet v viharje svetovne zgodovine. So tudi simbol trpljenja in žrtev. Nekateri drugi pa jih razumejo drugače. Upali smo, da je evropska zgodovina z 20. stoletjem izčrpala zalogo temačne- ga zla. A sodobne oblike fašizma znova po vsej Evropi dvigajo glavo. Ta se ne kaže kot pobesnela zver, ima človeški obraz. Vse bolj prefinjeno je zasidran v naši družbeni realnosti. Standardi o tem, kaj je javno dopustno in sprejemlji- vo, vse bolj padajo,« je opozoril Dejan Židan in ob tem opozoril na napade na temeljne človekove pravice, zanemarja- nje moralnih in civilizacijskih načel, kre- pitev sovraštva in agresije. Poleg Židana so se danes v Dražgo- šah zbrali tudi številni drugi vidni pred- stavniki slovenske politike. Predsednik države Borut Pahor je v spomin padlim v Dražgošah in drugim žrtvam vojne k spomeniku položil venec. Med udele- ženci so bili tudi prvi slovenski predse- dnik Milan Kučan, predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije Tit Turnšek in ljubljanski župan Zoran Janković. Planinska društva so pripravila devet pohodov. Najzahtevnejša sta bila 40. spominski pohod Po poti Cankarjeve- ga bataljona s Pasje ravni, ki se ga je udeležilo 312 pohodnikov, v vseh štirih desetletjih pa so našteli že 11.100 ude- ležencev, in pohod iz Železnikov prek Ratitovca, ki se ga je udeležilo 125 po- hodnikov, v dveh desetletjih pa je priva- bil okoli 3000 udeležencev. Že zgodaj zjutraj so številni obisko- valci, ki spoštujejo pravičen NOB, do- besedno preplavili kraj, kjer se je Can- karjev bataljon od 9. do 11. januarja leta 1942 uprl 14-krat močnejšemu okupatorju. Fašisti so se kruto znesli nad domačini in vasico zravnali z zem- ljo. Tisti, ki se takrat niso umaknili s partizani ali pobegnili, so bili vrženi v ogenj, postreljeni, odpeljani v tabori- šča, razseljeni in pregnani. »Ponosni smo na našo polpreteklo zgodovino, ko smo bili na strani koali- cijskih sil, ki so premagale nacizem in fašizem. Z ustanovitvijo lastne države smo sklenili lok uporništva,« je prepri- čan general major Ladislav Lipič in predsednik organizacijskega odbora spominske slovesnosti v Dražgošah. Besedilo: J. A, foto: SD Veličastni spomenik v Dražgošah Stalni udeleženec prireditve v Dražgošah je prvi predsednik Slovenije Milan Kučan (levo), Dejan Židan (desno) pa je bil letos slavnostni govornik. januar 201924 A K T U A L N O V Sloveniji smo priče odkritemu nošenju simbolov in gesel fašiz- ma in nacizma ter uniform, ki so jih nosili zapriseženi sodelavci nacistov. Tudi v drugih evropskih in neevropskih državah je vse več zloglasnih skupin, ki se identificirajo z nacizmom in njegovo ideologijo, temelječo na sovraštvu do tujcev in drugače mislečih družbenih skupin. Zanimivo dejstvo ob tem pa je, da sta nacizem in fašizem v državah, od koder izvirata, to je predvsem v Nemčiji in Italiji, z zakonom prepovedana. Nürnberški proces v letih 1945 in 1946 je bil proces proti največjim vojnim zločincem pred mednarodnim vojaškim tribunalom, ki je sodil najpomemb- nejšim voditeljem nacistične Nemčije. Proces je pravno podkrepil razpad na- cizma. Po Nürnbergu so v Nemčiji in vrsti drugih držav izvedli še več pro- cesov, na katerih so obsodili še veliko nacistov in njihovih pripadnikov. Po zaslugi procesa so ljudje, ki so ustvarili vojno in izvajali zločine proti človeč- nosti, dobili kazen v skladu z medna- rodnimi merili. Kako pa je s tem v Sloveniji? Sloven- ska zakonodaja je pomanjkljiva, naci- fašističnih simbolov ne prepoveduje, prav tako nimamo zakona, ki bi izrecno prepovedoval nošenje nacističnih ali fašističnih simbolov in gesel. Občutlji- vost slovenskega območja, kjer sta bila fašizem in nacizem še posebno kruta, bi morala biti še toliko večja, saj je prav to zlo prejšnjega stoletja Slovencem namenilo izginotje z zemljevida na- rodov. Trpljenje Primorcev pod fašiz- mom vse od leta 1921 do njegova raz- pada leta 1943 je bilo še posebno hudo, saj so fašisti dolgo pred drugo svetov- no vojno na sodiščih za zaščito države obsodili in pobili številne domoljube in predvsem na jug Italije izselili zavedne župnike, učitelje in drugo inteligenco. Nikoli več nacifašizma, nikoli več voj- ne in sovraštva! O tem so bili po drugi svetovni vojni ljudje prepričani in tudi dolgo so v tem prepričanju živeli, mis- leč, da so se vsi narodi iz tega zla nekaj naučili. Žal se niso! // BESEDILO: Marijan Križman, podpredsednik ZZB NOB Slovenije Paradiranje v belogardističnih uniformah Zakaj si naša država zatiska oči, names- to da bi z zakonom prepovedala sovraž- ni govor, nošenje nacističnih, fašističnih in domobranskih uniform, ne ve nihče. Pred časom je v našem glavnem mes- tu visela zastava s kljukastim križem in samo zaradi zgražanja javnosti je skriv- nostno izginila, da ne bo pomote, ne po določbi zakona, ker ga preprosto ni. Primerov paradiranja v belogardističnih uniformah je vse več in sprašujemo se, kam vse to vodi. Italija, Avstrija in Nem- čija, kjer sta fašizem in nacizem imela domovinsko pravico, imajo zakone, ki prepovedujejo nošenje uniform, razpi- hovanje sovraštva do tujcev in javno uporabo simbolov nacizma in fašizma. Zato je tudi v Sloveniji treba sprejeti zakon, ki bo prepovedoval nošenje naci- stičnih in fašističnih simbolov, ki bo pre- povedoval delovanje skrajnih skupin, ki se urijo na vojaških vadbiščih v Sloveni- ji, nosijo domobranske uniforme nekda- njih pomagačev nacistične Nemčije in želijo predstavljati narodno gardo. Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je o tej problematiki od- prla javno razpravo in organizirala okro- gle mize po državi. Odziv je bil dober, podpisali pa smo tudi peticijo. V raz- pravah so poleg javnosti sodelovali tudi Kje so korenine zla in sovražnega govora? Država si zatiska oči, namesto da bi ukrepala Z zakonom je treba prepovedati delovanje skrajnih skupin, ki se urijo na vojaških vadbiščih v Sloveniji 25 JubileJni koncert Cankarjev dom, Gallusova dvorana, 9. april 2019 ob 20.00 www.ppz.si zgodovinarji, pravniki, novinarji, ki so s svojimi prispevki pomagali ustvariti re- levantne prispevke za nastanek zakona. Več kot očitno je, da so stvari ušle iz- pod nadzora, da organi pregona nimajo podlage za ukrepanje in da nas nekateri želijo vrniti v mračno obdobje polpre- tekle zgodovine in se oprati greha so- delovanja z okupatorjem, zaprisežene sodelavce nacizma pa prikazati kot naro- dno vojsko. Slovenija je v koaliciji zma- govalk druge svetovne vojne, prisotnost naših veteranov v Normandiji in drugod, kjer se spominjajo zmage nad nacifašiz- mom, pa le dokazuje, da imamo enake vrednote kot svobodoljubna Evropa. Napadi na partizansko dediščino Fašistična in nacistična ideologija zares nikoli nista izginili, čeravno sta bili ob koncu druge svetovne vojne premaga- ni. Ideologiji se s sodobnimi metodami vračata v vsakdan naše družbe. Pri tem spretno izkoriščata aktualne teme za iskanje krivcev družbenih problemov. Takšen primer so denimo begunci. Ved- no pa so priročni tudi napadi na parti- zansko dediščino, ki jo nekatere politič- ne skupine s pridom uporabljajo za na- biranje predvolilnih točk. Pri tem parti- zansko osvobodilno gibanje brez sramu predstavljajo kot zločinsko, simboli oku- patorja in sodelavcev pa prihajajo v naš vsakdan kot tisti, ki so zgodovinsko gle- dano bili edini na strani svoje domovine. To je seveda popoln nesmisel, saj se morajo danes osvoboditelji zago- varjati kot narodni izdajalci, kolabo- ranti okupatorja pa postajajo v očeh nekaterih narodni junaki. Zastopanje takšnih stališč se ne odraža zgolj pri neresničnih interpretacijah zgodovi- ne, ki ruši identiteto naše države. To se kaže tudi v porastu vsakodnevnih napadov medijev in posameznikov na dobro ime Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Vsake toliko časa pa smo priče skrunitvam simbo- lov zmage nad nacifašizmom. Poročali smo že o napadih na spomenik NOB v Jelenovem žlebu, pa v Bazi 20 in šte- vilnih drugih krajih. Prav zaradi tega se je Predsedstvo ZZB NOB Slovenije odločilo sprožiti pobudo za prepoved nacističnih in fa- šističnih simbolov. Ne gre zgolj za pre- poved oznak in napisov, ki so jih nosili pripadniki fašističnega in nacističnega okupatorja, temveč tudi pripadniki ko- laborantskih enot, ki so delovale v se- stavu okupatorja proti lastnemu narodu. Zveza borcev meni, da takšna ravnanja podpihujejo sovraštvo med slovenskim narodom in širijo nestrpnost, ki maje temelje ustavne ureditve Republike Slo- venije. Tukaj ne gre zgolj za prepoved simbolov, temveč tudi za potrebo pre- ganjanju sovražnega govora in širjenja nestrpnosti med ljudmi. Državni orga- ni pa bi morali poskrbeti za takojšnjo prekinitev in sankcioniranje sovražnega govora, ki je zlasti prisoten tudi na druž- benih omrežjih. V Sloveniji je treba sprejeti zakon, ki bo prepovedoval nošenje nacističnih in fašističnih simbolov, ki bo prepovedoval delovanje skrajnih skupin, ki se urijo na vojaških vadbiščih, nosijo domobranske uniforme nekdanjih pomagačev nacistične Nemčije in želijo predstavljati narodno gardo. Invalidski pevski zbor, katerega neposredni nasle- dnik je Partizanski pevski zbor, je bil ustanovljen 20. aprila 1944. leta v Planini nad Semičem. Aprila 2019 torej praznujemo tri četrt stoletja delova- nja. Obletnico bomo zaznamovali tudi s kulturno- -umetniškim dogodkom, vrednim takega jubileja. Zbor je že med vojno imel več kot 200 nastopov. Partizanske pesmi so poleg zbora peli partizani v bojih, ko so jurišali na sovražnikove postojan- ke, peli so jih po končanih spopadih, da bi znova strnili vrste in se s pesmijo poslovili od padlih to- varišev, peli so jih izgnanci v taboriščih. Te pesmi so sprejeli v vseh kotičkih Slovenije, v zidanicah na dolenjskih gričih, v skednjih in skrivališčih pri- morskih rodoljubov, na osvobojenem ozemlju in globoko v sovražnikovem zaledju. Partizanske pe- smi in pesmi upora so se zapisale v srca številnih Slovencev, ki jih še danes s ponosom pojejo. Partizanski pevski zbor ohranja domoljubne in partizanske pesmi, ki so nastale v najtežjih časih našega obstoja, in je varuh te kulturne dediščine. V Cankarjevem domu bomo 9. aprila organizirali koncert ob tem jubileju. To bo predvsem glasbeni dogodek, ki bo poslušalcem pričaral lepoto parti- zanskih, pa tudi drugih pesmi, ki jih bo poleg Parti- zanskega pevskega zbora izvajal kot gost Primor- ski akademski zbor Vinko Vodopivec. V nekaterih pesmih bo oba združena zbora spremljala Laška pihalna godba, po dolgih letih pa tudi sopranistka. Koncert bo sestavljen iz štirih sklopov: v prvem se bo predstavil Partizanski pevski zbor, v dru- gem PAZ Vinko Vodopivec, v tretjem Laška pi- halna godba, v četrtem pa bodo skupaj zapeli in zaigrali oba zbora, sopranistka Gaja Sorč in Laška pihalna godba. V zadnjem sklopu bomo počastili tudi spomin na 75. obletnico smrti pesnika Karla Destovnika - Kajuha. Koncert bo v torek, 9. aprila 2019, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma ob 20. uri. Vstopnice so v prodaji na blagajni Cankarjevega doma in na spletni strani Cankarjevega doma po 5, 10 in 15 evrov. Jubilejni koncert Partizanskega pevskega zbora januar 201926 Seminarska naloga Partizanski tisk – orožje proti kupatorju K U LT U R A Med nemško okupacijo na Slovenskem je bila slovenska beseda že sama po sebi simbol upora in geslo revolucije. Partizanski tisk se je uporabljal kot orožje proti okupatorju in je hkrati odgovarjal na potrebo vsakega partizana. Njegov namen je bil predvsem spod- bujati protifašistični boj tako v Sloveniji kot v sosednjih državah in spodbujati lokalno prebivalstvo k pomoči partizanom. Po kapitulaciji Jugoslavije 17. aprila 1941 je bila Slovenija razkosana in razdeljena med okupatorje. Nemci so zasedli Štajersko, Gorenjsko, severni del Do- lenjske in Mežiško dolino, Madžari ve- čino Prekmurja, Italijani pa večji del Notranjske, Dolenjske in Ljubljano. Namen vseh treh okupatorjev je bil uni- čiti Slovence kot narod (kar sta Musso- lini in Hitler tudi javno razglašala), raz- likovali so se samo v metodah raznaro- dovalne politike in v času, predvidenem za uresničitev načrtov. Uradni slovenski tisk je leta 1941 prešel v službo okupa- torja ter je pomagal uvajati njegove uk- repe in sprožil gonjo zoper nastajajoče narodnoosvobodilno gibanje. Takoj po zasedbi ozemlja je bila usta- novljena Osvobodilna fronta slovenske- ga naroda, OF. Ustanovljena je bila na pobudo Centralnega komiteja Komuni- stične partije Slovenije 27. aprila 1941 v Ljubljani. Združevala je Komunistič- no partijo Slovenije, katoliško skupino, ki je idejno večinoma pripadala krščan- skemu socializmu, Sokole in kulturniško skupino. Med vsemi naštetimi temeljni- mi skupinami je obstajalo soglasje o ne- zadovoljstvu s predvojnimi družbenimi in socialnimi razmerami ter ureditvijo nacionalnega vprašanja. Skupna točka je bila odločitev o nujnosti takojšnjega odpora zoper okupatorja. OF se je tako rekoč od samega za- četka zavedala pomembnosti tiska za // BESEDILO: Sandra Blaškovič in Nina Rosulnik mobilizacijo ljudskih množic. Za svoje delo je potrebovala široko razpredeno omrežje ilegalnega tiska, da bi zami- sel odpora in boja proti okupatorjem razširili med slovenskim ljudstvom ter ga v tem nenehno spodbujali in vodili. Največ izkušenj z ilegalnim delom in širjenjem tiskane propagande je imela edino KPS. Že pred okupacijo je na- mreč izurila vrsto sposobnih ljudi in ustvarila zanesljive zveze po Sloveniji za to vrsto dela. Partijsko vodstvo je zato dalo OF svojo partijsko tehniko, ki je po okupaciji ustanovila številne nove oddelke: dokumentarni, radiood- dajni, gradbeni in druge. Partizanski tisk je bil propagandno orodje zoper okupatorja in še bolj po- membno, edino orodje za ohranitev slovenske kulturne zavesti. Položaj slo- venskega naroda je bil pod okupacijo izjemno težak, saj so okupatorji siste- matično zatirali in uničevali vse sloven- sko. Partizanski tisk je pomagal ohraniti nacionalno zavest. Partizansko novinarstvo je služilo po- trebam telegrafske agencije (TANJUG), radia (Kričač in ROF), fotografije in tudi filma, vendar je bilo pretežno zastopa- V Tiskarni Slovenija so tiskali tudi Partizanski dnevnik, ta je bil predhodnik Primorskega dnevnika. Glede na vse zapisano potrjujeva hipotezo, ki sva jo preizkušali v nalogi: partizanski tisk je bil informativni tisk, ki je prebivalstvo nenehno obveščal o dogodkih na slovenskem ozemlju in prinašal verodostojne novice o pomembnih dogodkih iz sveta. Imel je mobilizacijsko vlogo ter je vključil prav vse sloje prebivalstva v NOB. Bil je pomembno sredstvo boja v času okupacije, saj je dajal zagon slovenskemu prebivalstvu, da vztraja v boju. 27 no v tisku. Pri tem je treba omeniti, da na začetku v partizanskem tisku ni bilo poklicnih novinarjev, razen kakšne iz- jeme. Spočetka so bili glavni in skoraj edini avtorji člankov in uredniki vodilni politični delavci: Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Tone Tomšič, Boris Ziherl, Ed- vard Kocbek … Partizanski tisk je bil zelo bogat in ra- znovrsten. Skoraj nemogoče je analizi- rati prav vse publikacije, saj jih je bilo zelo veliko. Poleg Slovenskega poro- čevalca in vojaških glasil so izhajali še partijski, mladinski in tudi ženski listi, pa strokovna glasila, ki so se ukvarjala s specifično snovjo, ter lokalni tisk, ki je bil vezan na določena območja. Tiskali so se še letaki, lepaki, brošure z navo- dili, pesmarice, zloženke. Leta 1944 je bila ponatisnjena Prešernova »Zdravlji- ca«. Izhajala so tudi vojaška glasila. Prvi izrazito vojaški list, ki ga lahko štejemo za slovensko vojaško časopisje, je bil Bilten Vrhovnega štaba Narodnoosvo- bodilnih partizanskih oddelkov Jugosla- vije. Začel je izhajati v Beogradu in ga je sprva urejal Tito. Oktobra leta 1941 je začel izhajati Slovenski partizan, nje- gova strokovna vsebina pa je bila na- menjena predvsem prvim partizanskim enotam. Prva številka, natisnjena v ci- klostilni tehniki, je izšla v Ljubljani na desetih straneh in ni bila oštevilčena. Slovenski partizan se je leta 1944 pre- imenoval v časopis Slovenska vojska in je izhajal še eno leto. Opravil je po- membno vlogo pri organiziranju prvih partizanskih čet v Sloveniji, svetoval je starešinam, kako preživeti zimo 1941, kako poiskati zavetje pri kmetih, kako likvidirati vohune in izdajalce ter kako nabaviti orožje. Med drugo svetovno vojno je na slo- venskem ozemlju delovalo več sto ti- skarn. V Ljubljani in njeni okolica so bile tiskarne urejene v različnih zasebnih hi- šah, delih tovarn in bunkerjih, obrtni- ških delavnicah. Največje oziroma naj- pomembnejše med njimi so bile: Pod- mornica, Tunel, Tiskarna Toneta Tom- šiča, Tiskarna tehnika, Tiskarna Jama ali Truga. Po osamosvojitvi Dolenjske se je osrednji komite Komunistične par- Tiskarna Slovenija v Trnovskem gozdu tije Slovenije preselil v Kočevski rog. To je sprožilo tudi selitev ene izmed velikih tiskarn iz Ljubljane. Poimenovali so jo Partizanska tiskarna. Leto 1943 pomeni velik kakovostni premik v vojaških glasilih, saj je med drugim nastal prvi partizanski časopis, Partizanski dnevnik. Njegova poseb- nost je, da je bil prvi odporniški dnevnik v okupirani Evropi. Partizanski dnevnik je začel izhajati novembra leta 1943 kot glasilo Triglavske divizije. Zamisel o izdajanju dnevnika se je porodila med člani Triglavskega propagandnega od- delka, Francetu - Miletu Vregu, Edvar- du Kokolju in Marjanu Tepini. Njihova odločitev kot prvih urednikov, da bodo izdajali dnevnik, je bila za takratne raz- mere zelo pogumna. Ljudje so tisk zelo dobro sprejeli, ga podprli in skrbeli za njegovo ohranitev. Ta spoštljivi odnos se je jasno kazal že v načinu, kako so kmetje skrbeli za ohra- nitev tehnik z ureditvijo prostora zanje, oskrbe članov tehnike s hrano in obve- ščanjem pred prihodom tujih vojakov. Gradivo je krožilo med hišami v vasi. Velikokrat so ga brali ne le v družin- skem krogu, ampak tudi na zborovanjih vaščanov. Sodeč po zapisih poveljnikov različnih partizanskih enot, napisanih na podlagi poročil kurirjev, je prebivalstvo hrepenelo po partizanskem tisku, še po- sebno v zimskem času. Med drugo sve- tovne vojne so bile razmere za sloven- sko prebivalstvo na slovenskem ozemlju izjemno težke. Treba je bilo na kateri koli način organizirati boj proti okupa- torju, vzdrževati bojno moralo med par- tizani in poskrbeti za prihod novih ljudi v partizanske vrste. Po drugi strani pa je bilo treba krepiti moralo tudi civilnemu prebivalstvu. V takšnih razmerah je par- tizanski tisk odigral ključno vlogo. Slovenski partizanski tisk je bil del kul- turnega gibanja. Spodbujal je slovensko kulturno zavest in prenašal idejo po- membnosti boja proti okupatorju ter ljudstvu in partizanom dajal moralno podporo za upor. Kako zelo je bila moč- na želja po ohranitvi slovenskega naro- da, nam kaže dejstvo, da sta med NOB potreba in želja po partizanskem tisku nenehno rasli. Partizanski tisk je bil zelo bogat in raznovrsten. Skoraj nemogoče je analizirati prav vse publikacije, saj jih je bilo zelo veliko. januar 201928 V Ravensbrücku utrjevale močvirje za nove barake Taborišče rešitev pred nasiljem črnorokcev V M E T E Ž U Z G O D O V I N E Bil je zgodnji začetek zime 6. novembra 1943, ko so domobran- ci v jutranjih urah aretirali na Škofljici in v sosednjih vaseh veliko moških in žensk, katerih sinovi, možje ali bratje so bili v partizanih. Zbirali so jih pred postojanko v središču Škofljice. Prvo skupino so kar s kmečkim vozom že odpeljali proti Lju-bljani, druga skupina pa je še čakala nadaljnje odločitve. Ko je že kazalo, da bo tudi ta skupina, bile so predvsem ženske, odšla naprej, je ko- mandant postojanke ukazal trem voja- kom: »Zdaj pojdite pa še po ono, če se bo kaj upirala, jo pa kar doma ubijte!« To je slišala Nuška Gruden, eno izmed čakajočih deklet, ki seveda ni vedela, za koga gre. Čez dobre pol ure so prived- li našo mamo Angelco Ogrinc, ki se na srečo ni upirala, čeprav je v danem tre- nutku v naročju držala enoletno hčerko, prijetje pa ni bilo prvo. Vse so odpeljali na Rudnik pri Ljubljani, kjer je bila moč- nejša domobranska postojanka in kjer so izvedli zaslišanja aretiranih. Mamo so obtožili: »Terorizira ljudstvo in ve vnap- rej za vsak atentat, ki se bo izvršil.« Po njenem zaslišanju je bil zasliševalec, ki je osebno ni poznal, nekoliko negotov, saj je imela priimek po možu oziroma oče- tu in ne dekliškega, pod katerim so jo iskali. Zato je naslednjo zapornico med zasliševanjem vprašal, kdo je pravzaprav ženska, ki je bila pred njo. Seveda je ta »ni poznala«, čeprav je bila njena sestrič- na Tončka Grat. S tem jo je nedvomno rešila nadaljnje obravnave v rokah do- mobrancev. Tako je bila tudi mama vključena v skupino 14 sovaščank, ki so bile izročene Nemcem na izpostavi nem- ške komande mesta v Mostah. Nemci so omenjeno skupino žensk po ugotovitvi, da niso partizanke, s tovor- njakom prepeljali do Maribora, tam pa so jih vključili v transport za Nemčijo, v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, kamor so prispele 22. decembra 1943. V taborišču so ostale slaba dva mese- ca in utrjevale močvirje za postavitev novih barak, čeprav so že one imele vse številke nad 25.000, mama 25.742. Nato so jih razporedili po delovnih ta- boriščih, podružnicah Ravensbrücka. Mamo so poslali v Neubrandenburg, nekatere, predvsem mlajše, pa v Wald- bau, kjer je bilo taborišče pod zemljo in so si ob prihodu morale najprej izkopati prostor za postavitev barake. Da so interniranke vzdržale režim v taborišču, so si kolikor je bilo mogoče med seboj pomagale, za kar so bile pot- rebne iznajdljivost, disciplina in velika previdnost. Marsikatera ni prenesla uničujočega dogajanja, zato se je odlo- čila za smrt na električni žici ob tabo- riščni ograji. Vajene slabih življenjskih razmer že pred vojno so vse interniran- ke iz skupine, ki je bila poslana s Škoflji- ce, vzdržale režim taborišča in dočaka- le osvoboditev. Njihovo vračanje pa je trajalo kar nekaj mesecev. Mama se je iz taborišča vrnila 4. avgusta 1945. Sama je ocenila, da je zanjo pomenila internacija rešitev pred nasiljem črne roke. Čeprav je bila kruta rešitev, je vendarle preživela. Če bi ostala doma, bi za to imela še manj možnosti. Izku- šnje taborišča so jo utrdile v prepriča- nju, da človek z uporno voljo preživi tudi razmere, ki se v normalnem življe- nju zdijo nekaj nemogočega. Bila je pokončen človek, dosledna, zdravo kritična, predvsem pa socialno občutljiva za človeka v stiski. Te njene lastnosti so se odražale na vseh področ- jih njenega delovanja, tako pri službenih obveznostih v kadrovski službi Direkcije železnic in pozneje kot tajnice v krajev- ni organizaciji Zveze vojaških vojnih in- validov, ko je veliko let s pisanjem vlog, prošenj in pritožb pomagala posamezni- kom do upravičene odškodnine. V tej vlogi ji ni bilo težko prihajati do upravi- čencev v oddaljenih naseljih, do katerih takrat niso vodile prometne povezave. Delo je nadaljevala tudi po preselitvi v Ljubljano pri ZVVI v Krajevni skupnos- ti Borisa Ziherla in do poznih osemde- setih let v borčevski organizaciji. Poleg družbenih dejavnosti je po upokojitvi skrbela tudi za ohranjanje vezi med in- ternirankami Ravensbrücka in vsakih nekaj let pripravila srečanje. V 103. letu življenja se je mama za vedno poslovi- la. Kljub težki bolezni, ki jo je prizade- la zadnja leta, je bila do konca vedre- ga duha in jasnih misli. S svojo priso- tnostjo, spomini in modrostjo nam je bogatila življenje. Alenka in Janez Ogrinc Angelca Ogrinc ob 100. rojstnem dnevu Pogled na barake v taborišču na severu Nemčije 29 NOVI PRIHRANKI 080 21 15 www.energijaplus.si info@energijaplus.si Paket Dvojni plus Električni energiji dodajte še zemeljski plin in s paketom DVOJNI PLUS dodatno prihranite. 1. Vse aktivnosti, ki so potrebne za spremembo dobavitelja električne energije in/ali zemeljskega plina, vam brezplačno uredimo mi. Energija plus, d.o.o., Vetrinjska ulica 2, 2000 Maribor Prinesite račun za električno energijo in zemeljski plin. 2. Na podlagi računa vam izračunamo prihranek in pripravimo pogodbo. 3. Cena: 18 EUR Stroški poštnine: 2,75 EUR Naročila sprejemamo: po e-pošti romana.jemec@zzb-nob.si ali na tel.št. 01-434-44-45. Matjaževa vojska 1945–1950 Avtor: dr. Martin Premk, drugi natis Knjiga Matjaževa vojska 1945–1950 je zgodovinsko delo, ki govori o oboroženih skupinah v Sloveniji takoj po drugi svetovni vojni. Ta čas je najbolj zaznamovala Matjaževa vojska, uradno imenovana Slovenska armija Kraljeve jugoslovanske vojske, ki je delovala iz oporišč v Avstriji in Italiji. Matjaževa vojska je začela delovati, ko je bil konec leta 1945 pri Nacionalnem komiteju Kraljevine Jugo- slavije v Salzburgu ustanovljen Glavni obveščevalni center, ki ga je vodil četniški poveljnik Andrej Glušič. Deloval je z dovoljenjem in podporo anglo-ameriških oblasti. Naloge centra so bile vzpostavitev mreže kurirjev in vohunov, združevanje nasprotnikov nove oblasti in vodenje oboroženih skupin za boj proti novi oblasti v Sloveniji. Matjaževa vojska in obveščevalni centri so prenehali z delovanjem, ko se je Jugoslavija leta 1948 po sporu s Sovjetsko zvezo začela zbliževati z zahodom. Takrat so Združene države Amerike in Velika Britanija preneha- le podpirati vse četniške, ustaške in druge skupine, ki so se še borile proti Jugoslaviji. Takrat so bili ukinjeni tudi obveščevalni centri Matjaževe vojske. januar 201930 D O G O D K I Celje: Minilo je 74 let, ko je šest pogumnih partizanov v noči s 14. na 15. december 1944 izvedlo nepojmljivo akcijo in med drugo in tretjo uro zjutraj osvobo- dilo 127 zapornikov iz celjskega Starega piskra. Vreme je bilo takrat enako kot pred 74 leti, je na poti s slovesne akademije, posvečene temu dogodku, povedal še edini živeči od teh šestih partizanov, Ivan Grobelnik - Ivo, ki je 17. oktobra lani dopolnil 98 let. Proslava je bila v Narodnem domu v Celju. Pevski zbor je zapel nekaj pre- lepih partizanskih pesmi, podeljenih je bilo tudi nekaj priznanj. Med preje- mniki je bil tudi naš dopisnik, ki je dejal, da priznanje pomeni obvezo, da se bomo še naprej bojevali za vrednote NOB in edinstveno obdobje naše zgodovine s preveč žrtvami, da bi to pozabili. »Ne smemo in ne bomo klonili pred novodobnimi simpatizerji kolaboran- tov, ki jih še vedno kar precej mrgoli po tej lepi deželi,« je poudaril Križanec. Besedilo: K. S., foto: arhiv Svobodna beseda Ljubljana: Kulturno umetniško društvo Serafin je v ljubljanski Festivalni dvorani 24. no- vembra lani pripravilo 10. praznik partizanske pesmi. Na prireditvi so nastopili Partizanski pevski zbor iz Ljubljane, Mešani pevski zbor Tine Rožanc (Ljublja- na), Rudarski pevski zbor Loški glas (Zagorje ob Savi), Ženska vokalna skupina Danica iz Vrha (Italija), Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec (Ljublja- na), Mešani pevski zbor Zora (Janče), Marjetka Popovski in Cvet v laseh (Izola), Moški pevski zbor Zarja (Trbovlje) in Moški pevski Jezero iz Doberdoba. Častni pokrovitelj prireditve je bil ljubljanski župan Zoran Janković. Besedilo: KUD Serafin, foto: Nik Rovan Maribor: Ob dnevu spomina na mrtve je KO ZB Prežihov Voranc 26. oktobra lani ob spomeniku padlim borcem športnikom v Ljudskem vrtu pripravila slove- snost v spomin športnikom SSK Maribora. Zbrane, med njimi so bili tudi učenke in učenci Osnovne šole Prežihove- ga Voranca, je nagovoril Ivan Gorjup, predsednik KO ZB Prežihov Voranc, ki je med drugim dejal, da so velik delež k temu, da danes živimo v mir- ni in svobodni domovini, prispevali prav številni mladi športniki. Tudi zato, da njihovo junaštvo ne bi bilo pozabljeno, je nadaljeval predsednik, se je upravni odbor MŠD Bra- nik leta 1983 pod pred- sedstvom Vitje Rodeta, strokovnim vodstvom kustosa in zgodovinar- ja Mirka Fajdige odločil postaviti ta spomenik, ki ga je zasnoval kipar Viktor Gojkovič, prostor- sko umestil pa arhitekt Bogdan Reichenberg. Na podstavku obeliska je zapisanih 49 imen športnikov, članov slo- venskega športnega društva Maribor, ki so darovali svoje življenje. »Odnos do preteklosti, zlasti tiste, ki je usodno zaznamovala našo zgo- dovino, je korenina, iz katere raste narodna zavest. Torej moramo pozna- ti glavne poteze narodove preteklosti, biti nanje ponosni, kajti šele na tej osnovi bomo lahko gradili pri ljudeh občutek pripadnosti materinemu jezi- ku in kulturi, bomo lahko gojili domoljubje,« je še dodal slavnostni govornik in ob koncu poudaril, da ne smemo dovoliti, da nam vrednote osvobodilne- ga boja, kot so svoboda, domoljubje, tovarištvo, poštenost, pravičnost, soli- darnost in mnoge druge občečloveške in civilizacijske vrednote, ki smo jih živeli tudi v času osamosvajanja leta 1991, po četrt stoletja samostojnosti izginjajo pred našimi očmi kot voda v pesku. Besedilo in foto: Cvetana Golob Nova Gorica: Ob dnevu samostojnosti in enotnosti je območno združenje veteranov voj- ne za Slovenijo Veteran Nova Gorica pripravilo tradicionalni dvig zastave na Sabotinu in mašo za padle v obnovljenih ostalinah cerkvice sv. Valentina na vrhu hriba, ki se dviguje nad Novo Gorico in Gorico. Zbrane je nagovoril predsednik društva Veteran Srečko Lisjak, ki je poudaril pomen tega praznika za Slovence, slavnostni govornik pa je bil podpredse- dnik novogoriškega območnega združenja Lucijan Saksida, ki je med dru- gim dejal, da bi morali biti Slovenci vedno tako enotni, kot so bili v vojni za Slovenijo in ob plebiscitu. V imenu slovenske borčevske organizacije je zbrane pozdravil Janez Alič, član predsedstva ZZB za vrednote NOB Sloveni- je. Udeležencem je čestital za praznik in poudaril, da zgodovine ne moremo spreminjati in je prilagajati trenutnim potrebam političnih strank. Ob dvigu slovenske zastave so pripravili tudi kulturni program. Besedilo in foto: J. A. Robič: 21. decembra 2007 je Slovenija vstopila v schengensko območje. Padcu meje med Slovenijo in Italijo, ki so ga na mejnem prehodu Robič pričakale množice navdušencev z obeh strani meje, sta prisostvovala takratni slo- Streljanje talcev v Starem piskru 31 venski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel in predsednik Furlanije - Julijske krajine Riccardo Illy. Opolnoči sta dvignila zapornici vsak na svoji strani mejnega prehoda, nato pa sta županoma Kobarida in Podbonesca pomagala prežagati »rampo«. Organizatorja spominske slovesnosti na nekdanjem mejnem prehodu Ro- bič sta bila 21. decembra 2018 krajevna organizacija ZB Kobarid in ANPI iz Čedada. Skoraj sto obiskovalcev iz Benečije in Posočja si je ogledalo film o tisti decembrski noči leta 2007, ki se je zapisala v naša srca, ob zvokih harmonike in petju pa so se spomnili zgodovinskih trenutkov. Navzoče sta pozdravila kobariški župan Marko Matajurc in v imenu štirih prisotnih za- mejskih županov župan občine Podbonesec Camillo Melissa. Besedilo in foto: Vojko Hobič Vinharje: V Vinharjah na kmetiji pri Brdarju je bilo 15. decembra lani spominsko sre- čanje ob 77. obletnici poljanske vstaje, ki ga je pripravila krajevna organiza- cija ZB Poljane (ZB NOB Škofja Loka). V te kraje so se decembra leta 1941 stekale skupine prostovoljcev iz vasi osrednjega dela Poljanske doline. Odzvali so se na poziv mobilizacijskih skupin k uporu proti nemškemu okupatorju, ki je kar takoj začel temeljito uresničevati svoj načrt: selitev celih družin v Srbijo, zaplemba njihovega premoženja, izgoni, nasilno ponemčevanje. Cankarjevemu bataljonu, ki je deloval v hribih med Poljansko in Selško dolino, se je pridružilo 344 prosto- voljcev. Zdržali so prve spopade z nemškimi policisti in 27. decembra srdit boj z nemškim enotami okrog Pasje ravni. Številni borci so se potem zača- sno vrnili domov, okrepljeni Cankarjev bataljon pa se je umaknil v Dražgoše in od 9. do 11. januarja 1942 bíl ostre obrambne boje v Dražgošah. Množično dogajanje pri Brdarju ni ostalo skrito nasprotnikom oborožene- ga odpora. Bili so večkrat izdani. Od devetčlanske močne kmečke družine so vojno preživele tri hčere. Na kmetiji danes gospodari sin partizanke Amalije in vsakoletno srečanje pri njih je spomin na množično poljansko vstajo in na tragedijo odporniške družine. Na letošnjem srečanju je poleg domačih izvajalcev nastopil raper Darko Nikolovski in navdušil s svojim Partizanom. Govornik je bil zgodovinar dr. Blaž Torkar, postavil je na svoje mesto zgodovinska dejstva in pomen do- godkov, ki so danes deležni inovativnih razlag. V Vinharje sta bila organizirana dva pohoda: daljši in zahtevnejši iz Ži- rov ter krajši, povezan z decembrskimi in januarskimi dogodki v letih 1941 1942. Pohodniki so se ustavili pri rojstni hiši organizatorja poljanske vstaje in enega vodilnih v odporu na Gorenjskem, Maksa Krmelja, potem pri Ka- lanu, kjer je bila ustanovljena Poljanska četa, in na kraju, kjer je bilo zaradi izdaje 22. januarja 1942 ubitih šest dražgoških borcev, ki so se vračali z bojišč na Jelovici in poskušali najti zatočišče bliže domu. Besedilo in foto: Milena Sitar Zgornji Tuhinj: Združenje borcev za vrednote NOB Kamnik in Tuhinj je že sedemnajsto leto zapored 27. decembra lani pripravilo spominsko slovesnost pri spomeniku 192 padlim znanim in neznanim borcem v Zgornjem Tuhinju, med katerimi so tudi vodja ameriške vojne misije, kapetan Charles Fisher in dr. Peter Dr- žaj, ki sta 26. decembra leta 1944 padla v vasi Češnjice, ter narodni heroj Martin Kotar, komandant Tomšičeve brigade, ki je padel v soteski Tesnice pri Vrhpolju pri Kamniku. Slovesnosti so se udeležili tudi kamniški župan Matej Slapar, predstav- nik Veleposlaništva Združenih držav Amerike, obrambni ataše podpolkovnik Klaudius Robinson, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Dušan Božičnik ter predstavniki veteranskih in domoljubnih organizacij Ob- čine Kamnik. Slavnostni govornik je bil akademik ddr. Rudi Rizman. V pozdravnem nagovoru je Dušan Božičnik dejal, da slovesnost pomeni spominjanje na zgodovinske dogodke in počastitev borcev, ki so padli na območju Menine planine. Njim moramo biti neizmerno hvaležni, da lah- ko danes svobodno izražamo svoja mnenja v slovenski besedi in pojemo slovenske pesmi. Podpolkovnik Klaudius Robinson je v slovenskem jeziku pozdravil vse navzoče ter orisal dogodke in pogumna dejanja Charlesa Fi- scherja, župan Matej Slapar pa je povedal, da se vsako leto zberejo zaradi spominov na gorje in trpljenje, ki so ga med tistimi boji doživljali partizani, zaradi spominov na pogum in predanost. In te spomine smo dolžni varovati tudi zaradi mladih in prihodnjih rodov, ki morajo razumeti, da svoboda ni samoumevna in da se je treba nasilju in nestrpnosti upreti. Slavnostni govornik, akademik dr. Rudi Rizman, je orisal dogodke pred 74 leti in poudaril, da smo na mestu, ki se je tako kot številna druga v naši domovini in drugod v okupirani Evropi v času druge svetovne vojne v zgodovino vpisalo kot velika tragedija. Po svoji krutosti so še posebno iz- stopali dogodki, ki so se proti samemu koncu druge svetovne vojne zgodili v Tuhinjski dolini v času, ko je potekala ofenziva esesovske divizije Galicija. O zločinih te divizije govorijo obeležja oziroma grobišča na tem območju. Besedilo in foto: Občina Kamnik Planina pri Cerknem: 16. novembra je v Planini pri Cerknem potekala spominska slovesnost v spo- min na delovanje mornariškega odreda IX. korpusa NOV Slovenije. Vodstvo odreda je na tem mestu delovalo od novembra 1944 do aprila 1945. leta. Slavnostni govornik je bil ravnatelj Osnovne šole Cerkno Mitja Dežela. Poudaril je, kako pomembna je bila vloga domačinov na Cerkljanskem med drugo svetovno vojno. Zbrane je nagovoril tudi Giorgio Ribarič, kapetan dolge plovbe in član izvršilnega odbora ZB Piran, prisotni pa so bili tudi kapetan bojne ladje in poveljnik 430. mornariškega diviziona Boris Geršek z vojaško delegacijo in podpredsednik ZB Idrija Cerkno Jože Jeram. Krajšo slovesnost je s harmoniko pospremil učenec OŠ Cerkno. Med drugim so se januar 201932 slovesnosti udeležile tudi tri še živeče udeleženke druge svetovne vojne. Spregovorile so, kako so kot otroci in učenke občutile grozote vojne vihre. Delegacija ZB Piran in poveljstva mornarice je pred spominsko ploščo po- ložila venec in se po slovesnosti odpravila še na partizansko grobišče na Vojščici na Vojskem. Tudi tam so se poklonili spominu na padle borce in položili venec na grobove. Besedilo in foto: Danica Markič Maribor: ZB za vrednote NOB Maribor je 20. decembra lani v prostorih Mestne četrti Center pripravila tradicionalno tovariško srečanje predsednikov KO, članov izvršnega in nadzornega odbora. Na srečanju so podelili tudi priznanja de- vetim zaslužnim članom. Prisotne je nagovoril predsednik Marjan Žnidarič, pri podelitvi priznanj pa sta sodelovala še Drago Šorgo, predsednik Komisije za priznanja, in pod- predsednica ZB Malčka Kovačič. Priznanja so prejeli Boris Demšič iz KO ZB NOB Slivnica - Hoče, Minka Golavšek (KO ZB NOB Fram), Janez Karlin (KO ZB NOB Moša Pijade), Branka Lemajič (KO ZB NOB Center), Marija Lončarič (KO ZB NOB Limbuš - Pekre), Ema Medved (KO ZB NOB Koroška vrata), Vili Rozman (KO ZB NOB Prežihov Voranc), Milena Šarfer (KO ZB NOB Tezno) in Maks Urbanc (KO ZB NOB Lovrenc na Pohorju). Posebej so obdarili s skrom- nim darilcem Ivana Lužovca, dolgoletnega člana ZB in tudi zastavonošo, ki je 23. decembra praznoval 95 let. Besedilo in foto: Cvetana Golob Gorenje Jazne: Ob spomeniku v Gorenjih Jaznah pri domačiji pri Mrzlikarju se je 26. de- cembra lani zbrala množica ljudi, ki so počastili spomin na 37 padlih borcev Gradnikove brigade pred 75 leti. Na slovesnosti, ki sta jo pripravila Združenje borcev za vrednote NOB Idrija - Cerkno in Krajevna organizacija ZB za vrednote NOB Otalež - Cerkno, je zbranim spregovoril Rok Uršič, predsednik ZZB za vrednote NOB Tolmin, Bovec, Kobarid. »Spomin na padle partizane, ki so bili pripravljeni dati življenje za svo- je prepričanje, za vero v prihodnost in za uspeh boja proti zavojevalcem, nacifašizmu, nas prepričuje, da moramo biti tudi danes pripravljeni. Ne na oboroženi boj, saj nimamo nikogar, ki naj bi nas okupiral, temveč na odpor proti tistim pojmovanjem in gledanjem na svet, ki nas hočejo prepričati, da so tisti, ki mislijo drugače od večine, ki so drugačni, prišleki, migranti in v zadnjem času celo tisti, ki niso bili rojeni v Sloveniji in še kdo drug, največja nevarnost za naš narod in slovenstvo,« je med drugim dejal Rok Uršič in nadaljeval: »Slovenski narod je izgubil v drugi svetovni vojni skoraj sto tisoč ljudi. Italijani so hoteli ohraniti v prvi vojni pridobljeno Primorsko, Nemci so hoteli razširiti svoj rajh, oboji pa potujčiti naš narod in izbrisati slovenščino kot jezik, Slovence pa narediti za poslušno delovno silo. Slovenski jezik in naša zgodovina sta edino pravo vezivo našega naroda.« S spominom na žrtve jim izkazujemo spoštovanje in priznanje, saj so bili padli delček tiste vojske, ki je premagala nacifašizem in omogočila sloven- skemu narodu, da se je v povojnem času združil, povezal in leta 1991 dosegel nov vrhunec v svojem razvoju – svojo državo, je končal slavnostni govornik. V kulturnem programu so sodelovali kantavtorica Marjetka Popovski in učenci iz Osnovne šole Otalež. Besedilo: Aldo Carli, foto: Samo Bevk Postojna: Postojnski stanovalci v Domu v Rožni ulici so napolnili večnamenski prostor, ki je namenjen druženju. V pričakovanju vesele urice prijetnega druženja smo najprej pozdravili mlade violiniste, ki jih uči Marinka Kukec Jurič, har- monikarje učiteljice Krapeževe in žensko vokalno skupino, ki jo vodi zboro- vodja Jerneja Sojer Smerdu. Zbrane je pozdravila direktorica doma Alenka Curk in se zahvalila za pozornost, da smo prišli med stanovalce doma, obenem pa je postojnsko krajevno skupnost pohvalila za odlično sodelovanje. Pozdravom in čestit- kam so se pridružili Franc Koščak, predsednik DU, predsednik KS Goran Bla- ško, predsednica KO ZB Katja Vuga, predstavnik postojnske Karitas, Marjan Geržina in Bruna Olenik, predsednica postojnske podružnice Veteranskega ženskega Društva Dobrnič. Olenikova se je zahvalila vsem, ki so svojo mladost podarili domovini, ko je bila napadena in je njen klic našel odmev v njihovih mladih uporniških srcih. Ženske, članice takratne AFŽ, so zbirale hrano in oblačila, pletle šale, nogavice in puloverje za fante in može v gozdovih, ki so se do končne zma- ge bojevali proti okupatorjem, nacifašistom in domobrancem. Tudi povojni čas je bil težak, ko je bila domovina porušena. Vsega je primanjkovalo. Ta generacija je največ pretrpela, zato ne smemo pozabiti njihove poti, ki nam je pokazala, kako je treba ljubiti domovino in rod. Besedilo: Bruna Olenik D O G O D K I 33 Logatec, Črni Vrh nad Idrijo: Tik pred božično-novoletnimi prazniki sva s prijateljem Milanom Baretičem - Mikijem v Domu upokojencev Logatec obiskala edino še živečo narodno herojinjo z območja nekdanje skupne države, 98-letno Andreano Družina - Olgo. Ob tej priložnosti sva ji v spomin na letošnji majski koncert PPZ Pinko Tomažič v Cankarjevem domu na Vrhniki izročila fotografski album, ki ga je izdelal predsednik ZB za vrednote NOB Vrhnika Jani Kikelj. Predlagala sva ji tudi, da jo odpeljeva na obisk k njenemu dolgoletnemu prijatelju in par- tizanskemu soborcu Viktorju Kirnu - Janošiku v bližnji Dom upokojencev v Črnem Vrhu nad Idrijo, in v predlog je takoj privolila. Veselju ob snidenju starih soborcev ni bilo ne konca ne kraja. Tudi kakšna solzica se je našla. Viktor in Olga sta obujala spomine na partizanske čase, kako sta bila večkrat ranjena, pri tem pa nista pozabila omeniti, da fašizem znova dviga glavo tudi v Sloveniji. Oba sta menila, da bi se mladi pri nas ponovno uprli tej ideologiji, vendar upata, da to ne bo nikoli potrebno in da ne bo nikoli več vojne. Viktor kot zaprisežen pevec je zapel nekaj starih slovenskih že ponarodelih pesmi, ob tem mu je pomagala tudi Olga. Pred slovesom sta oba obljubila, da bosta naredila vse, da dočakata ok- roglo stotico. Viktor je Olgi še obljubil, da ji spomladi obisk vrne, seveda z najino pomočjo. Besedilo in foto: Miran Štupica Škocjan, Bučka: Ob praznovanju 77. obletnice partizanskega napada na nemško postojanko na Bučki je bil 3. novembra lani organiziran tudi pohod izpred spomenika NOV v Škocjanu na Bučko. Spomenik padlim partizanom in drugim žrtvam je pred kratkim obnovil priznani kamnosek Janez Jenič. Pohoda se je kljub slabemu vremenu udeležilo več kot 40 pohodnikov. Med potjo so si najprej ogledali geometrično središče občine Škocjan, nato pa sta jih na poti pri svoji zidanici pogostila zakonca Smrekar iz Stare Bučke. Pri gasilskem domu na Bučki so se pohodnikom na delu poti pridružili tudi člani 1. spominskega dolenjskega partizanskega bataljona, praporščaki in slavnostna govornica Violeta Tomič, poslanka v državnem zboru. Na Bučki sta se poleg številnih obiskovalcem udeležencem pridružila tudi župan Občine Škocjan Jože Kapler in predsednik KS Bučka. Zaslužnim članom KO ZB Škocjan ja članica predsedstva in predsednica združenja ZB Novo mesto Tilka Bogovič skupaj s predsednikom KO ZB podelila jubilejna priznanja ob 70. obletnici Zveze borcev Slovenije. Med nastopajočimi je bil tudi ansambel Gašperja Kavška (na sliki), ki je vse zbrane navdušil s svojim nastopom. Po slovesnosti smo pri spomeniku padlemu partizanu, borcem in izgnancem položili cvetje. Besedilo in foto: Janko Škoporc, predsednik KO ZZB Škocjan Ljubljana: Na posvetu pri predsedniku Borutu Pahorju o svobodi govora in sovražnem govoru sredi decembra lani je sodelovalo šestnajst slovenskih uglednih snovalcev in izvajalcev politik ter poznavalcev in strokovnjakov iz nevlad- nih, akademskih in vladnih institucij. Po Pahorjevih besedah je sovražni govor zloraba svobode govora: »Nešte- tokrat slišimo same sebe reči, da zagovarjamo svobodo govora in obsojamo sovražni govor. Očitno je, da to najbolj elementarno stališče zahteva nov premislek o njegovi stvarni vrednosti, zlasti zavoljo številnih novih tehno- loških in družbenih okoliščin sodobnega sveta. Razprava, ki jo želim spod- buditi, naj prispeva k skupnemu premisleku in oblikovanju novega družbe- nega soglasja o teh pomembnih vprašanjih za demokratično trdnost naše družbe in države.« Predsednik še dodaja, da je svoboda govora temeljna demokratična pravi- ca, je vrednostni steber demokracije, ustavni steber demokratične družbe in države. Toda ustavna vrednota je tudi prepoved sleherne oblike sovražnosti, tudi sovražnega govora. Jasno je, da je nekje med njima meja. Eno določa pravo, ki pa ne more v celoti odpraviti vseh protislovij, ki so povezana z razmerjem med svobodo govora in sovražnim govorom, čeprav je razvoj po- zitivnega prava na tem področju nenadomestljivega pomena. Drugo mejo pa, tako Pahor, določa kultura, in to ne politična. Besedilo: J. U., foto: Danijel Novakovič Gorica, Trst: Po premieri na beneškem festivalu v italijanskih kinematografih predva- jajo film Red Land – Rosso Istria, delo italijansko-argentinskega režiserja Maximiliana Hernanda Bruna. Film želi javnost spomniti na smrti, ki naj bi jih med drugo svetovno vojno in po njej na Tržaškem zagrešili italijanski in slovenski partizani. Desnica ob tem glasno poudarja, da so bili ti dogodki desetletja namerno zamolčani. Nekateri spletni komentatorji pa na drugi strani režiserja Bruna obtožujejo fašizma oziroma revizionizma. Italijanski notranji minister Matteo Salvini s četniško zastavo na Facebooku poziva k ogledu filma in dodaja, da je bilo medvojno dramatično poglavje dolga desetletja načrtno zamolča- no. Film so med drugim predstavili tudi v italijanskem senatu, kjer si je prislužil pohvale predvsem desnih politikov. Dejstvo, da so bili med- in povojni poboji na Tržaškem namer- no zamolčani, je bilo poleg potrebe po ohranjanju spomina po poroča- nju Primorskega dnevnika tudi rdeča nit sprejema v tržaški mestni hiši. Na sprejemu je župan Trsta Roberto Dipiazza gostil soustvarjalce filma, ob kate- rih pa so se gnetli nekdanji in sedanji politični predstavniki tržaške desnice. Besedilo: J. U., foto: Facebook januar 201934 V A B I L A Program prireditev v februarju 2019 Štjak, Sežana Proslava ob 75. obletnici zborovanja zastopnic in članic Slovenske protifašistične ženske zveze za Primorsko, ko so 2. februarja 1944 primorske ženske prvič odločale o svoji lastni usodi, usodi svojih otrok in svojega naroda, bo v soboto, 2. februarja 2019, v Štjaku. Organizatorja: Društvo Dobrnič, ZB NOB Sežana Logarovci, Ljutomer Spominska slovesnost pri spomeniku dveh um- rlih partizanov bo v nedeljo, 3. februarja 2019, v Logarovcih. Organizator: ZB NOB Ljutomer Dovce, Komen Proslava v počastitev napada Južnoprimorskega odreda na fašistično kolono bo v nedeljo, 3. feb- ruarja 2019, v Dovcah. Organizatorja: ZB NOB Komen, ZB NOB Nova Gorica Kanal, Nova Gorica Tradicionalna proslava v spomin na 75. obletnico prehoda XXX. divizije v slovensko Benečijo bo v nedeljo, 3. februarja 2019, v Kanalu. Organizatorja: ZB NOB Nova Gorica, ZB NOB Komen Gorišnica, Ptuj Prireditev v spomin na padle kurirje, tudi sek- retarja PO KP za Štajersko Franca Belšaka - To- neta, bo v četrtek, 7. februarja 2019, v Gorišnici. Organizator: ZB NOB Ptuj Boršt, Koper Slovesnost v spomin na obletnico bitke partizan- ske enote z imenom »Komanda mesta Koper« in smrt njenega komandanta bo v petek, 8. febru- arja 2019, ob 11. uri. Organizator: ZB NOB Koper Pohod od Senovega do Bohorja, Krško Pohod po poteh XIV. divizije od Senovega do Bo- horja bo v petek, 8. februarja 2019. Organizator: ZB NOB Krško Ptuj, pri spomeniku ustreljenim talcem Polaganje venca pri spomeniku talcem, ustrel- jenim 8. februarja 1945, bo v petek, 8. februarja 2019, v spominskem parku na Ptuju. Organizator: ZB NOB Ptuj Sedlarjevo, Šmarje pri Jelšah Proslava ob obletnici prehoda XIV. divizije čez Sotlo v Slovenijo bo v petek, 8. februarja 2019, v Sedlarjevem. Organizator: ZB NOB Šmarje pri Jelšah Pohod od Sedlarjevega do Gračnice Tridnevni pohod po poteh XIV. divizije od Sed- larjevega do Gračnice se bo začel v petek, 8. februarja 2019, v Sedlarjevem in se bo končal v nedeljo, 10. februarja 2019, v Gračnici. Organizatorja: Odbor XIV. divizije, ZB NOB Laško Kamnitnik, Škofja Loka Spominska slovesnost ob obletnici 50 ustrel- jenih talcev bo v soboto, 9. februarja 2019 za Kamnitnikom. Organizator: ZB NOB Škofja Loka Veštrski mlin, Škofja Loka Komemoracija v spomin borcem tiskarjem, ki so zgoreli v partizanski tiskarni v Veštrskem mlinu 8. februarja 1944, bo v soboto, 8. februarja 2019. Organizator: ZB NOB Škofja Loka Gračnica Prireditev ob 75. obletnici prihoda XIV. divizije na Štajersko bo v nedeljo, 10. februarja 2019, v Gračnici. Organizatorja: ZB NOB Laško, SB XIV. divizije Deskle, Nova Gorica Proslava v spomin na 13. februarja 1945 pobite krajane bo v petek, 15. februarja 2019, v Desklah. Organizator: ZB NOB Nova Gorica Predmeja, Ajdovščina Spominska slovesnost v počastitev spomina na žrtve zločina, ki ga je 24. februarja 1943 storila italijanska fašistična vojska nad družino Bizjak, (p. d. pri Brigiti), bo v soboto, 16. februarja 2018, ob 11. uri na Predmeji. Organizatorja: ZB NOB Ajdovščina, KO ZB Pred- meja Črni Vrh nad Idrijo Prireditev ob obletnici rojstva narodnega heroja Janka Premrla - Vojka bo v petek, 22. februarja 2019, v OŠ Črni Vrh nad Idrijo. Organizator: ZB NOB Idrija - Cerkno Oklo nad Ihanom, Domžale Prireditev v spomin na 24. februarja 1944 72 padlih borcev Kamniško-zasavskega odreda bo v soboto, 23. februarja 2019, ob 11. uri na Oklem. Organizator: ZB NOB Domžale Cirkovce, Velenje Spominska prireditev pri spomeniku padlih borcev XIV. divizije bo v nedeljo, 24. februarja 2019. Organizator: ZB NOB Velenje, KO ZB Škale Paka, Velenje Prireditev v spomin na pohod XIV. divizije na Šta- jersko bo v nedeljo, 24. februarja 2019. Organizacija: ZB NOB Velenje, KO ZB Škale, Gori- ca-Paka Žlebnik pri Zavodnjah, Velenje Prireditev v spomin na boj XIV. divizije in smrt narodnega heroja in pesnika Karla Destovnika - Kajuha bo v ponedeljek, 25. februarja 2019. Pohod iz Raven do spomenika Organizator: ZB NOB Velenje Osreške peči v Ravnah pri Šoštanju, Velenje Prireditev in pohod po poti XIV. divizije bosta v ponedeljek, 25. februarja 2019. Organizator: ZB NOB Velenje, KO Ravne pri Šoštanju Popravek V decembrski številki Svobodne besede ste v rubriki Dogodki ob- javili zapis s slovesnosti v spomin komandanta Staneta, ki je bila na Lokvah pri Črnomlju. V besedilu se mi je zapisalo (ker sem se o tem nekoč pred veliko leti učil iz učbe- nikov zgodovine), da je bil koman- dant Stane žrtev nesreče pri pre- izkušanju »partopa«, ki naj bi ga izdelali partizanski orožarji, kar pa ni točno. Moral bi zapisati, da se je nesreča zgodila pri preizkusu mi- nometa, prejetega z zavezniško po- močjo. Opravičujem se za storjeno napako. Franci Jontes Franjo Malgaj v stripu Muzej novejše zgodovine Celje je izdal in založil strip z naslovom Franjo Malgaj– mladenič, ki ga je izbrala zgodovina. Avtorja dela sta Marijan Pušavec in Gašper Krajnc. Delo je izšlo v 3000 izvodih. Cena stripa je 8 evrov. 35 SPOROČILA Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Obnova Aljaževega stolpa »PREBOJ« Igrano-dokumentarni film o bitki na Menini planini Ker smo v uredništvo Svobodne besede dobili kar nekaj vprašanj v zvezi z resta- vriranjem Aljaževega stolpa in dejstvom, da na obnovljen stolp niso namestili nazaj plošče NOB, smo vprašanje naslo- vili na Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Iz službe za odnose z javnostmi so nam pri- jazno odgovorili: Triglav – Aljažev stolp, EŠD 5531, je kul- turni spomenik državnega pomena, pri katerem se skladno z odlokom o razgla- sitvi in z varstvenim režimom varujejo vse njegove prepoznavne prvine. ZVKDS na podlagi omenjenega dejstva kot tudi uveljavljenih konservatorskih smernic zagovarja stališče, da se stolp ohranja v podobi, ki je zgodovinsko izpričana in po- dana tudi v osebnih zapisih Jakoba Aljaža. V notranjost Aljaževega stolpa sodi pa- norama, ki jo bo tja ZVKDS postavil leta 2019. Na zunanjosti stolpa, ki ga je pos- tavil Jakob Aljaž, ni bilo nobene druge oznake razen napisa Aljažev stolp. Zato se je ZVKDS povezal z Zvezo borcev za vrednote NOB Dovje - Mojstrana in se do- V duhu časa, ko so vrednote NOB v slo- venski družbi načete, želi Zveza zdru- ženj borcev za vrednote NOB Slovenije z igrano-dokumentarnim filmom o bitki na Menini planini prikazati NOB kot nav- dih za prihodnje rodove. Film z naslovom »PREBOJ« prikazuje nemogoče razmere, v katerih so delovali partizani, hkrati pa tovarištva, pripadnosti do domovine in gorečo željo po svobodi. Zveza borcev se projekta loteva z lastni- mi sredstvi ter s pomočjo donatorjev in sponzorjev. Če v vašem okolju prepoznate sponzorje, prosimo vzpostavite kontakt in pripravili bomo potrebno dokumentacijo. Fizične osebe, naše članstvo in simpati- zerje vabimo, da postanete donatorji pro- jekta »PREBOJ«. Višina donacij je poljub- na in prostovoljna. Če boste prispevali 15 evrov ali več, boste prejemnik jubilejne značke PREBOJ. Tisti, ki boste prispeva- li 40 evrov ali več, prejmete dve karti za premiero filma. Donacijo, ki bo namenjena izključno temu govoril, da bo plošča letos spomladi ob celostni ureditvi okolice postavljena na- zaj v bližino stolpa, pred tem pa bo očiš- čena, restavrirana in varno shranjena na ZVKDS. Enako bo poskrbljeno tudi za vso premično opremo, ki spada k stolpu. Vse to bo primerno usklajeno z okolico projektu, lahko prispevate na naslov: ZZB NOB Slovenije, Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana Koda namena: OTHR Banka: NLB d.d. Ljubljana BIC banke ali SWIFT : LJBASI2X IBAN: SI56 0201 0001 8541 225 Sklic 00 229 in režimom, ki velja v Triglavskem naro- dnem parku. Prav tako bo ob začetku pla- ninske sezone 2019 ZVKDS skupaj s PZS v vse izhodiščne koče (ki so zdaj zaprte) obesil večjezična obvestila o ozaveščanju in pomenu Aljaževega stolpa ter o pri- mernem odnosu do spomenika. Namen plačila: Donacija za film PREBOJ, Menina planina Vsem podpornikom projekta se že vnaprej iskreno zahvaljujemo! januar 201936 ZZ B NO B SLOVENIJE 1941 194 5 O F P R E J E L I S M O Šarec je imel prav Predsednik Vlade RS Marjan Šarec je imel še kako prav, ko se je v javno- sti oglasil glede oglaševanja v medi- jih, ki širijo sovražni govor. Predsednik s hrbtenico! Ta njegov poziv državnim podjetjem je naletel na različne odzi- ve. Oglasili so se tudi nekateri politiki, podprli Šarčev predlog in obsodili sov- ražni govor. Kot pravi star pregovor, če stopiš mački na rep, zacvili. Ta pregovor je namenjen tistim politikom, ki so takoj obsodili Šarčev poziv. Seveda ni težko uganiti, da imam v mislih Ivana Janšo, ki je v svojem zajedljivem slogu takoj na- vrgel partijo in Udbo. Bolezenska izjava kot vedno. SDS pa je še celo razmišljala zaradi tega apela proti Marjanu Šarcu o ustavni obtožbi zoper njega. Poglejte se, prosim, v ogledalo, stranka SDS s svojim predsednikom na čelu! Proti Marjanu Šarcu je imel pripombe tudi predsednik SNS Zmago Jelinčič. Torej dva politika, za katera bi v prvi vrsti veljalo, da držita jezik za zobmi, kar se tiče komuniciranja v slovenskem političnem prostoru in žaljenja tistih, ki jima niso pisani na kožo. Navrgel je celo stalinizem in nacizem. Pozabil je omeniti še fašizem, da bi s svojimi primitivnimi izjavami izpadel nekoliko bolj prepričljiv. Zasledil sem tudi komentarje treh evropskih poslancev SDS, Milana Zvera, Patricije Šulin in Romane Tomc, ki so se pritoževali čez predsednika vlade glede njegovega poziva državnim podjetjem zaradi oglaševanja v medijih, ki širijo sovražni govor. Vi trije ste v Bruslju na- redili dovolj blamaž na račun blatenja svoje domovine, da bi vas še kdo res- no jemal – in vaše izjave nihče več ne jemlje resno. Najmanj škode Sloveniji lahko naredite v Evropskem parlamentu samo, če molčite. Če nadaljujem s sovražnim govorom, je ta največ prisoten v komentarjih na spletu ob različnih dogodkih. Pri tem močno prednjačijo komentatorji des- nega političnega pola. Pokvarjenost in skrivanje podlih vsebin brez imena in priimka, torej v stilu anonimk, je njihova specialiteta ter način komunikacije in osebne inteligence. Levičarski komen- tatorji jim ne sežejo niti do gležnjev. To je vidno ob raznih proslavah iz časa NOB in tudi ob proslavi v čast državne- ga praznika vrnitve Primorske k matični domovini letos v Komnu. Laži, ki so jih trosili v Demokraciji, ti dvigujejo tlak. Ob objavah ob smrti 41. predsednika ZDA Georga Busha starejšega sem zgro- ženo bral komentarje posameznikov. Skrajno nizkotno in primitivno so na vso moč žalili tudi našega nekdanjega pred- sednika Milana Kučana. Kateri politični opciji pripadajo ti slabiči in pokvarjenci, verjetno ni treba posebej ugibati. Pri- huljenost je pač način njihovega primi- tivnega izražanja. Blatenje pokojnika je najbolj podla in pritlehna oblika, ki si jo privoščijo posamezniki. Žal ne poznajo dejstva, da je bil pokojni ameriški predsednik pobudnik priznanja Slovenije, in to nekaj šteje. V Belo hišo je v tistem obdobju vsak dan prišlo pet tisoč pisem slovenskih izseljencev, ki so predsednika Busha rotili in prosili, naj Amerika vendarle sproži postopek pri- znanja. Ponavljam, 5000 pisem na dan. Predsednik Bush je svoje svetovalce vprašal: »Kdo je ta slovenski narod, ki tako vztrajno in odločno apelira name, da ZDA priznajo Slovenijo?« To državo in ta narod moramo priznati, je nadalje- val ... To so dejstva, ki jih ne moremo in ne smemo zanikati. V bistvu pa mi je žal in iskreno obža- lujem, da smo zaradi posameznih poli- tikov in zaradi njihovega gneva in sov- raštva do vsega, kar je do leta 1991 naš narod preživel in ustvaril, tako po- litično razklani, da je to skrb vzbujajoče za obstoj našega naroda. Rešitev lahko prinesemo samo mi, preudarni volivci, in ne nenehne interpelacije, ustavne obtožbe ter zbiranje in hujskanje ljudi pred sodišči. Srečko Križanec, Štore Odgovor na kolumno Jožeta Poglajna V 38. številki Svobodne besede je Jože Poglajen v kolumni »Triintrideset utvar politične odgovornosti« (stran 6) obja- vil stavek: »Še bolj so za TEŠ 6 odgo- vorni predsednik naslednje vlade Pahor ter ministra Križanič in Lahovnik, ker so projekt odobrili, ne da bi upoštevali šte- vilna opozorila strokovnjakov, da z njim še zdaleč ni vse v redu.« Avtor se očitno opira na sklepe parla- mentarne preiskovalne komisije, ki je objavila svoje sklepe tik pred iztekom prejšnjega mandata poslancev Držav- nega zbora Republike Slovenije. Podob- no kot pri delu preiskovalne komisije na temo »pranja« iranskega denarja v NLB ter pri delu preiskovalne komisije o bančni luknji je šlo za politično moti- virane sklepe. V primeru prvih dveh pre- iskovalnih komisij (tiste o TEŠ 6 in tiste o »pranju« iranskega denarja) je šlo za izmišljotine, povezane z mojim politič- nim umorom. Projekt TEŠ 6 so najprej vodili ljudje iz kroga SDS (na primer Rotnik in Kotar), pozneje pa ljudje iz kroga takratnega Zaresa (na primer Tot). Projekt je in bo vse to in še obdobje šestih let zelo niz- kih cen električne energije na evrop- skem trgu (od 2012 do 2017 – pove- zano z nemškimi subvencijami za proi- zvodnjo električne energije pretežno iz vetrnih elektrarn v skupni vrednosti 165 milijard evrov; leta 2017 na primer 26 milijard evrov) preživel zaradi zelo ve- likega izkoristka premoga (za okoli 30 % bolje od starega bloka TEŠ 5). S »pra- njem« iranskega denarja v NLB so se s polnimi pooblastili ukvarjali po vsebin- ski plati neodvisni Urad Republike Slo- venije za preprečevanje pranja denarja in organi pregona. Na njihovo delo ni- sem imel možnosti niti pravice vplivati, kar pa preiskovalne komisije Državnega zbora Republike Slovenije ni motilo in me je mirno razglasila za političnega krivca. Preiskovalna komisija, ki se je v prejšnjem mandatu Državnega zbo- ra ukvarjala z bančno luknjo, je očitno delala z namenom prikriti vzroke, botre in izvajalce milo rečeno neracionalne bančne sanacije decembra leta 2013. »Zgodbo« so ustvarjali s seciranjem po- sameznih slabo zavarovanih kreditov, za katere pa so banke oblikovale dovolj vi- soke rezervacije. Z lepimi pozdravi, dr. France Križanič, Ljubljana 37 »21. decembra je Pohorski bataljon, ki je bil kljub svoji maloštevilnosti vse od svoje formal- ne ustanovitve v sep- tembru 1942 trn v peti nacističnega okupator- ja, odšel proti Osankarici. Postavili so si zemljanke, po poročilih naj bi jih bilo 26, in božič že praznovali v zimova- lišču. Tabor je obsegal približno 100 kvadra- tnih metrov, okrog so bili izkopani obrambni strelski zakloni. Borci so imeli v taboru vsa- kodnevne vaje, za varnost pa so poleg straž skrbele patrulje. Nemci so zaradi delovanja bataljona izpeljali že več hajk, ki niso bile us- pešne, zato so stopnjevali nasilje in se priprav- ljali na veliko akcijo. 6. januarja je bil izdan ukaz za napad. ---- 8. januar 1943 je skrival v svojem dnevu smrt. Skupina 69 partizanov se je kljub očitni pre- moči uprla dva tisoč vojakom nacistične vojske. Zadnja bitka Pohorskega bataljo- na, ki je trajala dve uri in pol, je bila krva- vo izgubljena, a Slovencem je dala moralni kapital neverjetnih razsežnosti: raje smrt kot nesvoboda! Osvobodilnega gibanja na Šta- jerskem okupatorju ni uspelo uničiti. ---- Naši junaki so delavci, gozdarji in kmetje – kot je bil Alfonz Šarh z družino, učitelji, znanstveniki in umetniki. Naši junaki dela- jo, ustvarjajo, znajo in učijo. Naši vojaki so osvoboditelji, ne osvajalci. Naša zgodovina je zgodba o tem, kako iz delovnega ljudstva nas- tane narod, ki si mora svojo svobodo priboriti z uporom proti zatiranju.Zgodovina Slovenk in Slovencev so napori, da bi bilo tudi nava- dnim ljudem dobro. So zgodbe o prizadeva- nju za pravico šibkih in o krivičnosti, ki izvira iz sebičnosti. So povesti o ljudeh, ki nimajo drugega kot svoje delo, a ne smejo soodločati o njegovih sadovih. O ljudeh, katerih največji želji sta samostojno odločati in biti na svojem. ---- Sedem desetletij in pol oddaljenega boja se spominjamo z zanosom, pogumom in brez- mejno ljubeznijo do domovine. Tridesetkrat močnejšemu in bolje oboroženemu sovražni- ku so borke in borci Pohorskega bataljona namesto s predajo odgovorili s slovensko pe- smijo, ki zveni še danes.« »Kot vsako leto smo se tudi letos zbrali v spomin na 79 bork in borcev 3. bataljona 7. slovenske narodnoosvobodilne brigade »France Pre- šeren«, padlih v bitki na tem mestu 15. decembra 1943. Najmlajši je bil star 16 let in najstarejši 41 let. Med padlimi sta bili dve partizanki. Ob tem grobu se obenem spominjamo tudi sed- mih partizanov Gradnikove brigade, tu poko- panih v letu 1944. Bitka na Goreljku je potekala med drugo svetovno vojno in ta je bila posledica poskusa populističnih gibanj, nacizma in fašizma, da vzameta ljudem priborjeno svobodo, enakost in bratstvo ter jih povrneta v podložništvo. Ti dve populistični gibanji sta temeljili na laži in sebičnosti. Eno in drugo sta prignali do skraj- nosti in vsaj nacizem je dobil razsežnosti zla, ki ga ne moremo več razlagati ne s populiz- mom in ne s totalitarizmom. Sobibor, Treblin- ka, Majdanek, Birkenau, Babji Jar, SS, Eintsatzgruppen so imena krajev in organiza- cij, povezanih z zločinom tedaj še brez imena in brez česar koli primerljivega. Proti temu zlu je nastopila največja generacija, ga porazila in ustvarila sedanjo svetovno ureditev. ---- Žrtev padlih partizank in partizanov v neena- kem boju na Goreljku ni bila zaman. Sloven- ski narod je z oblikovanjem svoje partizanske vojske nastopil kot subjekt v mednarodnih od- nosih ter s tem ustvaril zgodovinsko in med- narodnopravno osnovo svoje državnosti. V Socialistični republiki Sloveniji je nato izve- del industrializacijo ter zgradil gospodarske- mu razvoju v postindustrijski fazi potrebno kulturno, šolsko, znanstveno, zdravstveno, socialno, komunikacijsko in varnostno infra- strukturo. Ljudska republika Slovenija in nato Socialistična republika Slovenija je imela na svojem območju vzpostavljeno državno ob- last in z ustavo zagotovljeno možnost izsto- pa iz jugoslovanske federacije. Ta določba je bila leta 1991 z uvedbo samostojne države, Republike Slovenije, tudi izvedena. Nanjo se je v svojem meritornem mnenju, podanem ob razpadu Jugoslavije, sklicevala Banditerjeva komisija.« »Slovenci smo bili v svo- ji zgodovini večkrat na pomembnih zgodo- vinskih preizkušnjah in druga svetovna voj- na je nedvomno moč- no zaznamovala naš narod in našo usodo. Slo- venci smo bili razkosani med okupatorje in obsojeni na uničenje. Odgovor na okupacijo je bil odpor, ki ga je vodila Osvobodilna fron- ta in na čelu katere so bili komunisti. Sloven- sko partizansko vodstvo je že jeseni leta 1941 začelo priprave na oboroženo vstajo in osvo- bajalo prva ozemlja na Gorenjskem. Tudi v Poljanski dolini je vzniknil odpor, in ne samo odpor, zgodila se je vstaja, prava množična vstaja domoljubnih Poljancev proti nemške- mu okupatorju. V drugi polovici decembra se je v Poljanski dolini zadrževal okrepljeni Cankarjev bata- ljon, ki je organiziral manjše vojaške akcije, hkrati pa je potekala tudi mobilizacija. Samo v Poljanski dolini je vstaja zajela 51 vasi in vstaji se je pridružilo 381 ljudi. Vojaške akci- je so se vrstile druge za drugo, 16. decembra na Črnem Vrhu, potem napad na orožniško postajo v Poljanah, napad na cestna mosto- va na Trebiji in na Hotavljah ter zaustavitev nemške kolone tovornjakov, ki so se odpravi- li iz Škofje Loke, da bi začeli izseljevati pre- bivalce Hotavelj in Poljan. Nemci so zaradi množičnega odpora začeli dovažati nove in nove moči, da bi uničili Cankarjev bataljon. Po hudih bojih se je vodstvo bataljona odlo- čilo umakniti s tega območja, saj so se zave- dali, da lahko pride še do večjega vojaškega pritiska in nasilja Nemcev. Ta sklep bataljo- na, pomanjkanje orožja in streliva, občutek malodušja ob vedno močnejšem okupatorju so številne borce spodbudili, da so začeli za- puščati bataljon in se vračati na svoje domo- ve, to je trajalo vse do 6. januarja, ko je bata- ljon že bil v Dražgošah. Mnogi se danes sprašujejo, ali je bila vsta- ja Poljancev potrebna, ali je bil odpor pro- ti močnemu sovražniku sploh potreben, ali je bilo vredno žrtvovati toliko življenj, toliko civilnih žrtev. Taka vprašanja kažejo na ne- razumevanje takratnega časa.« Mag. Dejan Židan predsednik Državnega zbora, na spominski slovesnosti 5. januarja 2019 v počastitev 76. obletnice poslednjega boja Pohorskega bataljona na Osankarici: Dr. France Križanič podpredsednik ZZB NOB Slovenije, na slovesnosti v spomin na padle borke in borce pred 75 leti, 8. decembra 2018 na Goreljku na Pokljuki: Dr. Blaž Torkar zgodovinar, na srečanju 15. decembra 2018 ob 77. obletnici poljanske vstaje v Vinharjah na kmetiji pri Brdarju: R E K L I S O januar 201938 J U B I L E J I // PIŠE: Olga Knez // PIŠE: Ljudmila Kocjan // FOTO: Milena Fink 90 let Pavle Čekredževski 90 let Antona Fleka Častitljivih 90 let je v družinskem krogu praznovala Pavla Čekredževski iz Tomaja. Rodila se je v zavedni kraški druži- ni, kovaču Karlu Fabjanu in materi Angeli, v Kosovelovem Tomaju 8. januarja 1929, in to v najhujši zimi, ki jo Kraševci še vedno pomnijo. Ker se oče ni hotel vpisati v fašistično stranko, je bila družina preganjana, očeta pa so večkrat za- prli v zapor Coroneo v Trstu in je bil interniran v koncen- tracijsko taborišče na jugu Italije. Pavla je po šolanju v italijanskem jeziku v Zavodu šolskih sester v Trstu in po delu kurirke in obveščevalke za celoten Kras med NOB šolanje nadaljevala na učiteljišču v Tolminu in ga v prvi povojni generaciji leta 1949 uspešno končala. Kot učiteljica je službovala v Hrpeljah, Renčah in Podna- nosu, najdlje pa v Dutovljah, kjer je 1980. leta odprla novo šolo, naslednje leto pa se je upokojila. Učenci jo imajo še vedno radi in se je spominjajo, saj jim je bila kot mati ter jim je vlivala pogum in prave življenjske vrednote. V težkih časih obnavljanja povojne domovine je imela posluh za otroke iz revnejših družin, pomagala jim je pri učenju in poti do kruha. Ljubezen z leto mlajšim Vladimir- jem, doma z Ohrida v Makedoniji, je kronala leta 1956 s poroko v Dutovljah. V zakonu sta se jima rodili dve hčeri: Ingrid (1956, živi v Sežani) in Nastja (1958, stanuje v Novi Gorici), ki sta tudi delali v prosveti. Že 37 let je Pavla v po- koju. Z možem, ki je delal kot špediter, sta rada odhajala na potovanja in v toplice. Skoraj 60-letno skupno življenje je leta 2005 prekinila moževa smrt. Pavla še vedno poskrbi sama zase. Poleg vrta in rož so ji v nadvse veliko veselje trije vnuki (Tiva,Tjaša in Tomaž) ter štiri pravnukinje (Ana, Vita Maria, Mila Gloria in Šana). Praznovanje je za svojce pripravila v znani kraški gostilni Ravbar v Dolu pri Vogljah, ki nosi letnico 1888 in slovi po pristni kraški kulinariki. Vnukinja Tiva pa jo je razveselila z okusnimi tortami. Anton Flek se je rodil 4. decembra 1928 na Tanči Gori, ob- čina Črnomelj. Že v rani mladosti je okusil tegobe tistega časa, saj je moral hoditi na pašo in pomagati staršem pri kmečkih opravilih. Ko je dopolnil trinajst let, se je začela druga svetovna vojna. Že takrat mu je dal starejši brat pošto, letake, da jih je nastavljal vaščanom pred vrata, nato pa bolj zavednim dajal tudi v roke. Tako so vaščane obveščali o pomenu od- pora proti okupatorju. Ker je bil zanesljiv, je kmalu postal kurir na relaciji Črnomelj–Stari trg. Menjava pošte je bila na Vrh gori. Velikokrat se je bal tropa volkov. Spominja se zasedanja zbora odposlancev v Kočevju in zasedanja SNOS v Črnomlju. Po vojni se je zaposlil v Rudniku Kanižarica, nato pa je odšel v Maribor v kmetijsko strojno šolo. Po končani šoli se je zaposlil v podjetju Ustroj, kjer je delal kot traktorist. Po služenju vojaškega roka se je spet zaposlil v Rudniku Kani- žarica. Leta 1953 se je poročil v vas na kmetijo. Ukvarjal se je s kmetovanjem, zlasti je redil živino. Da bi lažje preživljal družino in posodabljal kmetijo, je postavljal ostrešja. V zakonu sta se mu rodila dva sinova. Sin Darko je leta 2016 umrl zaradi zahrbtne bolezni, 2014 pa mu je umrla žena. Doma živi sin Tone z družino, vsi lepo skrbijo za An- tona, marsikaj pa si naredi tudi sam. Anton Flek je bil 25 let predsednik KO ZB Dragatuš. Tudi tajniška dela je opravljal sam. Obvestila je osebno nosil do članov. Aktivno je deloval v občinskem odboru. Napisal in prebral je številne govore pokojnim članom in še vedno se vključuje v vse delovanje Zveze borcev ter si prizadeva za vključitev novih članov v organizacijo. Vseskozi je An- ton deloval tudi v Prostovoljnem gasilskem društvu Tanča Gora, katerega član je. Je tudi član KORK Dragatuš, DE- SUS-a in Društva upokojencev. Še vedno ima odličen spo- min in zanimivo pripoveduje. Ob rojstnem dnevu smo Antona obiskali predstavniki Združenja borcev za vrednote NOB Črnomelj, Krajevne or- ganizacije Zveze borcev za vrednote NOB Dragatuš, Rde- čega križa, Desusa, Društva upokojencev in Krajevne skup- nosti Dragatuš. www.svobodnabeseda.si B E S E D A 39 // PIŠE IN FOTO: Petra Šinkovec Ana Rajk, poročena Rukše, prihaja iz kmečke gabrske dru- žine. Anina mama si je moža našla v Gabrju in se z njim poročila leta 1920. Skupaj sta imela sedem otrok, Ana se je rodila četrta po vrsti. Leta 1941, ko je bilo Ani trinajst let, se je začela druga sve- tovna vojna. V vas so sprva prišli Nemci, ki jim je bilo pre- bivalstvo naklonjeno, saj so si od njih obetali zaslužek in boljše življenje. Vendar Nemci niso dolgo okupirali Gabrja. Meja z Ljubljansko pokrajino se je premaknila proti Šentjer- neju in Gabrje se je priključilo Ljubljanski pokrajini ter pad- lo v roke Italijanov, tem pa prebivalci niso bili ravno naklo- njeni. Z Italijani so prišli tudi belogardisti, ki pa jim Ana raje reče »belopožigalci«, saj so požgali mnogo gabrskih domov, kruto so se znašali tudi nad prebivalci in partizani. Družina Rajk je bila partizanska družina. V očetovi zidanici je bila partizanska postojanka, saj je imela dober razgled na celotno okolico. V zidanici so partizani dobili hrano, pijačo in prenočišče. Anin brat je bil partizanski kurir. Sestra se je sprva preizkusila kot bolničarka, pozneje pa je postala te- renska delavka. Ana je z mladinkami za partizane nabirala in pripravljala hrano, zbirala sanitetni material, sodelovala je na partizanskih mitingih. Na enem izmed njih je nastopila s Kajuhovo recitacijo Slovenska pesem, ki jo zna še danes. Vas so Nemci trikrat bombardirali. Ana se še zdaj spominja vseh teh dogodkov, kot bi se dogajali včeraj. Gabrja pa niso bombardirali le z letali. Na vas so okupatorji večkrat strelja- li s topovi iz Novega mesta, saj so vedeli, da je v Gabrju in okolici veliko partizanov. Dogodek, ki se ga Ana najbolj živo spominja iz časov vojne, se je zgodil na Jožefov dan, 19. marca leta 1945. Sestra se je vrnila domov v spremstvu dveh partizanov. Z družino so sedli k mizi in večerjali. Na oknu sta se prikazala dva ob- raza. Vedeli so, da so belogardisti. V hišo so takrat metali bombe in vanjo streljali, žrtev pa na srečo ni bilo. Končno so dočakali svobodo. Prišla je socialistična Jugo- slavija, na katero ima Ana lepe spomine. Pravi, da je to bila res socialistična država, saj so resnično pomagali ljudem. Zadovoljna je bila tudi z voditeljem, Josipom Brozom - Ti- tom, za katerega pravi, da je bil pravi voditelj. In kot pravi: »Kakršno Jugoslavijo je on dobil, vso uničeno in lačne ljudi, jih je dobro postavil na noge. Ljudje so ga imeli res radi.« Po vojni je Ana delala kot prostovoljka v Novem mestu, kjer so pospravljali ruševine. Leta 1947 se je kot tkalka zaposlila v Novoteksovi tekstilni tovarni. 1. maja 1948 je bila sprejeta v KPJ. Včlanjena je bila tudi v Zvezo borcev. Anino delova- nje je bilo cenjeno, saj je dobila mnogo pohval in priznanj. Med drugim je bila trinajstkrat razglašena za udarnico. Priznanje za narodno herojinjo Delegacija združenja ZZB za vrednote NOB Logatec, ki jo je vodila predsednica Vesna Jerina, je v Domu starejših ob- čanov Logatec obiskala narodno herojinjo Adreano Druži- na - Olgo. Ob tej priliki ji je podelila jubilejno priznanje ob 70-letnici ZZB za vrednote NOB Slovenije. Julijana Žibert 90 let Ane Rukše Adreana Družina - Olga in Vesna Jerina Pri založbi Modrijan je izšla avtobiografija Zvoneta Dragana Od politike do diplomacije. Spremno besedo sta napisala dr. Milan Brglez in Roman Kirn, naslovnica pa je delo Tita Nešovića. Knjiga ima 304 strani, redna cena pa je 29 evrov. januar 201940 I M E L I S M O L J U D I Jože Korošec (1927–2018) V volilno razgretem novembru 2018 se je, potem ko je še zadnjič opravil svojo državljansko dolžnost, v Sežani poslo- vil Jože Korošec, prejemnik jubilejnega priznanja ob 70-le- tnici Zveze borcev. Otrok kmečkih staršev, rojen v Ocizli pri Kozini, je že zgodaj spoznal okrutno moč italijanske asimilacije in odlo- čenost slovenskih rodoljubov, da se kot člani Tigra uprejo potujčevanju. Sekcijo tigrovcev iz Ocizle je po vrsti odmev- nih akcij izdal domačin in leta 1941 so jih v Rimu obsodili na visoke zaporne kazni. Jože je pomagal družinam zaprtih tigrovcev in takoj po kapitulaciji Italije je komaj 16-leten odšel v partizane. Bojno pot je začel v 1. istrski brigadi v Podgorju. Po nemški ofenzivi je iz ostankov razbite briga- de nastal Istrski odred, Jože pa je prišel v njegov 2. ba- taljon. Po reorganizaciji odreda je 2. bataljon maja 1944 odšel na Dolenjsko v okolico Ambrusa, kjer je Jože spoznal nepojmljivo, da del slovenskega prebivalstva podpira itali- jansko zasedbo in celo aktivno sodeluje v italijanski faši- stični milici MVAC. Bataljon je bil dodeljen Kočevskemu odredu, Jožeta pa so pre- mestili v Belokranjski odred, od tam pa septembra 1944 v zaščitno enoto SNOS v Bazi 20. Po osvoboditvi je še dve leti delal v zaščitnem bata- ljonu KNOJ-a in varoval vse državne ustanove v Ljubljani. V Sežano se je vrnil septembra 1947 in postal organizator mladine in SKOJ. Njegovo družbenopolitično delovanje se je tako razmah- nilo, da je v letih 1948 in 1949 sodeloval na več pomembnih državnih kongresih in konferencah SKOJ, Zveze sindikatov, mladine. Bil je udeleženec prvega slovenskega kon- gresa Zveze borcev v Ljubljani 4. julija 1948. Nje- gova meteorska politična pot se je končala po sektaškem spletkarjenju nekaterih kraških komunistov, ki so se zbali za svoje položaje in so Jožeta politično in javno diskrediti- rali. Po več mesecih brez možnosti, da bi dobil kakšno služ- bo, doma pa so bili trije otroci in bolehna žena, se je kot kretničar zaposlil na železnici. Opravil je vrsto usposabljanj in izobraževanj ter počasi napredoval do vodje kadrovske službe. Šele po menjavi generacij na čelu sežanske partije so Jožeta po 12 letih rehabilitirali. Vključil se je v družbeno- politično življenje kot sindikalist, graditelj regijske bolnišni- ce v Izoli, profesionalni predsednik SZDL v Sežani, sodnik porotnik Vrhovnega sodišča Slovenije, vodja delegacije po- slancev iz Sežane v republiški skupščini. Imel je poveljniške funkcije pri ustvarjanju teritorialne obrambe v letih od 1968 do 1974. Kljub svoji izjemni vlogi pri razvoju gospodarstva, urejanju oskrbe z vodo, socialnega in zdravstvenega varstva v občini Sežana in širše ter kljub številnim priznanjem in odlikovanjem je ostal skromen in predan razvoju svoje ob- čine, vedno v prvih vrstah najbolj naprednih in vizionarskih politikov. Hkrati pa se je zavedal, da je treba mladim od- pirati poti in dati priložnost. Po upokojitvi se je umaknil z vseh funkcij. Ostal je zvest Zvezi borcev, organizaciji TIGR in Zvezi slovenskih častnikov. dr. Ljubica Jelušič Vera Blaznik (1934–2018) V lanskem zgodnjem poletju nas je zapustila nenadome- stljiva oseba, članica več organizacij, prijateljica mnogih, skratka topla osebnost in predvsem Človek, Vera Blazniko- va. Zapomnili se je bomo predvsem kot prijazno, zavzeto učiteljico prvega razreda OŠ Stane Žagar v Lipnici, kjer je bila zaposlena vse do upokojitve. Zapustila je neprecenljivo dediščino že s tem, da je številne generacije naučila brati in pisati. Po izpolnjenem osnov- nem poklicu si je nemudoma poiskala nova poslanstva. Tako je odbor prostovoljcev Rdečega križa Srednja Dob- rava (KORK) kot predsednica vodila kar 14 let (2001–2015). Bila je članica območnega združenja Rdečega križa v Ra- dovljici. Za dolgoletno delova- nje v organizaciji RK je prejela več priznanj: srebrni in zla- ti znak RK Slovenije ter priznanje za dolgoletno ustvarjalno delo, za krepitev solidarnosti in humanih odnosov med ljudmi in aktivnosti pri razvoju RK Slovenije. Priznanje Henri Dunan, imenovano po ustanovitelju Rdečega križa, ji je podelilo ob- močno združenje RK Radovljica. Prejela pa je tudi priznanje zlati klas, ki ga podeljuje Krajevna skupnost Srednja Dobrava. Prav tako je bila dejavna v KO ZB za vrednote NOB Dobra- va - Kamna Gorica. Vrednot narodnoosvobodilnega in pro- tifašističnega boja se je navzela že doma, saj izhaja iz parti- zanske družine. Bila je duša naših srečanj s svojim odprtim sprejemanjem vsakogar, še posebno pa z občutenimi govori, ki jih je sestavljala s srcem, naj bo to ob dnevu žena, ob sre- čanjih starejših občanov, ob grobovih padlih partizanov, ob poslednjem slovesu od naših članov. Spoštovana tovarišica Vera Blaznikova, ostali nam boste v prelepem spominu, je pa za Vami ostala velika praznina! Mira Hladnik, KO ZB NOB Dobrava - Kamna Gorica Ivan Kočevar (1926–2018) Pred nedavnim smo na loškem pokopališču pokopali Ivana Kočevarja, po domače Ohančkovega iz Podloža v Loški doli- ni. Bil je sin iz številne kmečke družine, otrok tiste predvojne generacije, kateri sta otroštvo in mladost zaznamovala težak boj za skromno vsakodnevno preživetje in vojna vihra. Kot mlad fant je odšel v uk za kovača v Sinjo Gorico, ven- dar vajeništva ni dokončal, ker je vmes posegla vojna. Vrnil se je v domačo vas Pod- lož in se z nekaj vaškimi fanti pridružil partizanskemu giba- nju. Za nekaj časa je odšel na Primorsko, potem pa je bil dodeljen za kurirja na Dolenjsko, kjer je opravljal kurirsko službo po Beli in Suhi krajini. Vzdrževal je stike z ilegalno partizansko mehanično delavnico v Starih Žagah, skrbel za 41 prepotreben material ter po potrebi prinašal v popravilo po- kvarjeno orožje in druge stvari. Za svoje nesebično delo v službi za domovino je bil trik- rat odlikovan. Že med samo vojno mu je bila ponujena pri- ložnost za odhod v oficirsko šolo v Rusijo, vendar sta ga slovensko srce in navezanost na domačo slovensko zemljo zadržala doma. Konec vojne je dočakal v Ljubljani, še leto dni aktivno služil vojsko, nato pa je zaživel civilno življenje. Delal je kot zidar pri obnovi porušene domovine, deloval v odborih Zveze borcev in dokaj zdrav dočakal 92 let starosti. Radi se ga bomo spominjali vsi njegovi prijatelji, saj je bil vedno iskren, poln zgodb iz partizanskega življenja, dober pripovedovalec in izreden tovariš. Tone Šepec, ZZB Loška dolina Alma Komel (1923–2018) Alma Komel (Faganel) se je rodila 29. januarja 1923 v Šem- pasu na Primorskem v skromni zavedni slovenski družini. Šolo je obiskovala v italijanskem jeziku, a kljub temu se je zelo rada učila. Po končani osemletki je učitelj prosil starše, naj jo pošljejo na nadaljnje šolanje v Ljubljano, vendar doma še za čevlje niso imeli. Ni ji preostalo drugega, kot da sprej- me številne nove izzive. Druga svetovna vojna je v njena najstniška leta prinesla skrbi in trpljenje. Očeta so zaprli in ga poslali na prisilno delo v Nemčijo, ostala je z mamo in sestro. Pridružile so se na- rodnoosvobodilnemu boju. Alma se je z veliko zagnanostjo predala revolucionarnemu delu na različnih področjih. Kot članica Osvobodilne fron- te je najprej skrbela za propa- gando in agitacijo, pozneje pa je postala del mladinskega ak- tiva, kjer so se učili dramske igre, petja slovenskih pesmi in recitacij slovenske poezije. S sovrstnicami je med vojno zbirala hrano in sanitetni material za ranjene partizane, iz- vrševala pa je tudi številne drzne in zahtevne akcije, ki so pripomogle k osvoboditvi izpod fašističnega jarma. Po končani vojni je nadaljevala delo za domovino. Bolnim in ostarelim je dostavljala živež in sanitetni material. Le leto pozneje je svoje srce obljubila partizanu VDV-jevcu Milčetu, ki je v vojni izgubil vse svoje najdražje. Na izropani domači- ji sta skupaj znova poiskala smisel življenja: ustvarila sta si družino in skrbno obdelana zemlja jima je počasi, a vztrajno vračala ljubezen. Ljudem sta iskreno in na široko odprla vra- ta svojega obnovljenega doma. Za prispevek v NOB je Alma prejela medaljo zasluge za na- rod in spominsko značko Osvobodilne fronte. Za dolgoletno požrtvovalno in uspešno delo v KO ZB NOB Rožna Dolina in Organizaciji Rdečega križa je prejela posebno priznanje. Tudi v Sekciji internirank za Goriško in v Društvu upokojencev Ro- žna Dolina je bila dejavna do pozne starosti. Imeli smo jo radi in jo spoštovali. Od nje smo se poslovili novembra lani na pokopališču Pri Sveti Trojici v Kromberku pri Novi Gorici. Matjaž Špat Sabina Šušmelj (1928–2018) Predraga Sabina, danes smo se zbrali, da te še zadnjič pozdravimo. Vem, da tu nismo le zato, da objokujemo tvoj odhod, ampak tudi zato, da slavimo tvoje veličastne trenut- ke. Da se ti poklonimo, tvoji moči, tvoji milini, tvojemu sme- hu, prekrasnemu glasu, vsej lepoti, s katero si se bojevala proti viharjem. In res, ni jih bilo malo. Usoda ti je namenila toliko vzponov in ovir kot le redkim. In to, da si po vseh pre- izkušnjah na svoj devetdeseti rojstni dan še vedno pela, kot da bi bila dekle. To je prava človeška veličina. Spominjali se je bomo vedno, ponosni, da si bila naša. Vsak od nas ima svoje spo- mine na Sabino: Boženka in Joško, Slavko, Klemen, Na- taša, Tanja in Adam, Jona in Tiva. Moji segajo v otroštvo. Imela je gosposko držo, ne- kakšno naravno eleganco. Hiter smeh in prijazne oči ter na podlahti, na tistem koščku nežne bele kože nad dlanjo, črne številke, ki so bile tuje in strašne nedolžnim očem. V Ale- ksandriji se je rodila mami, ki je mesec pred tem z otrokom pod srcem odpotovala v Egipt, da bi kot številne sovrstni- ce družino rešila pred brezizhodno revščino domače vasi. Z dojenčkom v zibelki je bilo težko služiti denar, in ko je Sa- bina dopolnila nekaj mesecev, jo je mama z znanko poslala domov. Pot čez veliko Sredozemlje ji je bila torej usojena, še preden se je zavedla sebe. In čeprav je pristala trdno na kopnem, ji je tisto morje ostalo v duši. Grenko in razburkano vse do zadnjega dne. Ko je sanjala, da ji mati iz daljne deže- le kot ptič prinaša kruh in vino, je vročična ležala na trdem lesu zloglasnega Auschwitza. Pripovedovala je, kako so jih ujeli kot dekleta, ki so pomagala partizanom, o poti in o ne- izbežnosti trpljenja na morda najbolj nečloveškem, krutem kraju v zgodovini. Preživela je vojno in bedo, se vrnila domov, se poročila iz lju- bezni ter tako vzgajala svoji dve hčeri, odločena, da jima bo poklanjala vso materinsko ljubezen in skrb, ki ju je v svojem otroštvu tako močno pogrešala. Toda strela je spet prišla z jasnega. Banalna nesreča ji je vzela njenega dragega Rihar- da. A okrog njene skoraj pravljične hišice v Dolenjem koncu Prvačine se zelenje ni posušilo in cvetje ni ovenelo. Punce so zrasle v mlade ženske, veselila se je zetov in nato pestovala vnuke in vnukinje. Usoda bi ji namenila skoraj mirna, vedra zrela leta, v naročje ji je položila še dve čudoviti pravnukinji, a kaj, ko ji je hkrati iz srca iztrgala hčer Magdo! Še nekaj let pozneje je morala gledati svojo starejšo hčer, kako prestaja isti pekel, ko je tragični splet okoliščin v najlepši mladosti vzel Primoža. Vesna Humar www.svobodnabeseda.si B E S E D A januar 201942 V Parku vojaške zgodovine v Pivki Povečani obisk in novi eksponati M U Z E J V Parku vojaške zgodovine so lani sklenili še eno uspešno turistično leto. Minilo je v znamenju rekordnega obiska (51.000 obiskovalcev) in več dragoce- nih novih pridobitev. S privlačnimi novimi eksponati in bo- gatim naborom odmevnih stalnih in ob- časnih razstav Park vojaške zgodovine pritegne vsako leto več obiskovalcev. Nove muzejske pridobitve so tudi lani pripomogle k rekordnemu obisku. Sep- tembra so tako v Parku vojaške zgodo- vine prvič presegli mejnik 10.000 obi- skovalcev v enem mesecu in s tem za- beležili najvišje število obiskovalcev na mesečni ravni do zdaj. Do sredine no- vembra je letošnji obisk že presegel lan- skega, na začetku decembra pa je šte- vilo obiskovalcev prvič od ustanovitve Parka vojaške zgodovine preseglo mej- nik 50.000 obiskovalcev na letni ravni. V muzejsko postavitev so lani spo- mladi umestili simulator letenja z leta- lom MiG-21, s čimer so pred začetkom osrednje turistične sezone dopolnili doživljajsko ponudbo. Simulator na- mreč s tehnologijo virtualne resnično- sti obiskovalcem omogoča prepričljivo izkušnjo letenja z nadzvočno hitrostjo. To doživetje se je med obiskovalci hit- ro uveljavilo kot izjemno priljubljen del obiska Parka vojaške zgodovine. Na si- mulatorju letenja se je od marca do de- cembra lani preizkusilo že blizu 2000 obiskovalcev. Med lanske odmevnejše dosežke Parka vojaške zgodovine spa- da tudi jesensko odprtje nove muzej- ske razstave Življenje za c(es)arja, ki predstavlja prvo celovito muzejsko ob- delavo zgodbe vojnih ujetnikov carske Rusije v prvi svetovni vojni na sloven- skem ozemlju. Razstava, s katero so v Parku vojaške zgodovine zaznamovali stoto obletnico konca prve svetovne vojne, s svojo sodobno in interaktivno zasnovo prinaša tudi bogat nabor fo- tografij, videomaterialov in zapisov iz tistega obdobja, pomembno težo raz- stavi pa dajejo originalni izdelki ruskih ujetnikov in maketa Ruske kapelice pod Vršičem kot osrednji simbol trplje- nja ruskih ujetnikov. Direktor Parka vojaške zgodovine mag. Janko Boštjančič je ob uspešnem izteku leta dejal: »50.000 obiskovalcev v letu dni je pomembna prelomnica v razvoju Parka vojaške zgodovine, saj Park s tem postaja eden najbolj obiska- nih muzejev na Slovenskem. Ta uspeh pa predstavlja hkrati veliko obveznost za naprej, saj tega števila v prihodnjem letu ne bo prav preprosto doseči, kaj šele preseči. Lansko zmagoslavje nas tako sili k še večjim vložkom v promoci- jo in marketing, predvsem pa k večanju in bogatitvi ponudbe z novimi ekspona- ti in razstavami.« Besedilo in foto: Muzej Pivka Mestni muzej Idrija Na obrobju pekla: Idrijsko in Cerkljansko 1914–1919 Ob razstavi Na obrobju pekla: Idrij- sko in Cerkljansko 1914–1919 je Me- stni muzej Idrija izdal obsežno publi- kacijo z enakim naslovom. V njej so zbrani prispevki enajstih avtorjev, ki govorijo o življenju na Idrijskem in Cerkljanskem v času prve svetov- ne vojne. Temeljijo na primarnih ar- hivskih, časopisnih in drugih virih. Upravičeno lahko trdimo, da prese- gajo dosedanje izsledke o tej temi na obravnavanem območju. V publikaciji lahko preberete: Predgovor (Ivana Leskovec), Prva svetovna vojna v spominjanju Slo- vencev (Petra Svoljšak), Soška fronta in njen vpliv na Idrijskem in Cerkljan- skem (Damjana Fortunat Černilo- gar), Upravna razdelitev Idrijskega in Cerkljanskega v letih 1914–1918 (Sandro Oblak), Politično nasilje v Idriji: prevratniški dijaki, odstavljeni župan in cenzura (Matevž Šlabnik), Feldban – vojaška ozkotirna železni- ca Logatec–Godovič–Dolenja Trebu- ša in Godovič–Zadlog (Anton Zelenc; Grega Žorž), V službi vojne: vsakda- nje življenje v času vélike vojne (Ma- rija Terpin Mlinar), Mesto in vloga žensk med vojno (Mirjam Gnezda Bogataj), O beguncih v naših krajih (Milojka Magajne), Italijanska za- sedba in vzpostavitev oblasti v letih 1918–1920 (Miha Kosmač), Ostali- ne, spomeniki in obeležja prve vojne na naših tleh (Marija Terpin Mlinar), Ubesedena vojna – zapisi in spomini (Mirjam Gnezda Bogataj), Žrtve prve svetovne vojne s priloženim sezna- mom 867 žrtev vojne z Idrijskega in Cerkljanskega (Sandro Oblak). Knjiga obsega 216 strani ter je opre- mljena z izvirnim fotografskim in kartografskim gradivom. Je primer- no čtivo in pripomoček za učitelje zgodovine in darilo za vse ljubitelje domoznanstva, krajevne zgodovine in poznavalce tematike prve svetov- ne vojne. Naprodaj je po ceni 15 evrov v recep- ciji muzeja na gradu Gewerkenegg in v Cerkljanskem muzeju ter v knjigar- ni ABC v Idriji. Naročila sprejemamo tudi na telefonsko številko 05 37 26 600 ali e-naslov: tajnistvo@muzej-idrija-cerkno.si 43 Spomini partizana Borisa Ferlata Bilo je res tovarištvo K U LT U R A Območno združenje borcev za vrednote NOB Nova Gorica je ko- nec prejšnjega leta izdalo knjižico z izjemno zgodbo o zdaj 96-le- tnem partizanu in vojnem obveščevalcu Borisu Ferlatu. Napisala in uredila jo je novinarka Radia Trst Luana Grilanc iz Bazovice, izšla pa je v nakladi 300 izvodov. Luana Grilanc iz Bazovice je od svojih sorodnikov na Goriškem izvedela, da v Kromberku živi sicer znan nekdanji partizan, ki pa zaradi skromnosti nikoli ni javno govoril o svojem izredno razburkanem življenju. Grilančeva ga je komaj prep- ričala, da je v dveh intervjujih za radio povedal svojo življenjsko zgodbo. Pos- lušalci so novinarko nagovarjali, naj to zgodbo objavi v knjižni obliki. Ko je Grilančeva prišla na Območno združe- nje borcev za vrednote NOB Nova Go- rica, je bila njena zamisel o tisku knjige takoj sprejeta. Boris Ferlat se je s tem strinjal, vendar z izrecnim pogojem, da se njegove navedbe dokumentirajo. To dokumentiranje je zahtevalo zelo veli- ko vztrajnost avtorice, da je pridobila pričevanja in dokumente iz italijanskih zaporov. Razen stroškov tiskanja sta pri izdaji brezplačno sodelovali lektori- ca Mateja Grgič in oblikovalka Nataša Vuga, za spremno besedo pa je poskr- bel Aldo Rupel. Boris Ferlat se je rodil v zavedni slo- venski družini v Mirnu pri Gorici. Že kot otrok bi bil skoraj končal v zaporu, ker je udaril italijanskega vojaka, ki je go- voril o »usranem slovenskem jeziku«. Leta 1940 se je zaposlil v ladjedelnici v Tržiču, kjer ga je neki sorodnik začel takoj uvajati v protifašistično delova- nje. Prenašal je dokumente, skrbel za zaprte Slovence, spremljal dezerterje na odhod k partizanom. Že februarja leta 1944 je odšel namesto v italijansko vojsko v partizansko Kraško četo. Ta četa je napadla italijansko vojašnico v Šempolaju, drugič je zajela nemškega polkovnika in italijanskega častnika. Ko je borec na straži zaspal, je komandant ukazal ustreliti tudi Borisa in še enega borca. Zadnji trenutek jih je rešil partij- ski sekretar. Maja leta 1943 so Borisa premestili na javko – v karavlo P14 pri Doberdobu. Že junija 1943 pa je postal obveščeva- lec VOS (pozneje VDV in OZNE) in 10. septembra po kapitulaciji Italije so ra- zorožili karabinjerje v Gabrjah in Mir- nu. Takrat je nastala goriška fronta, ki je nekaj dni zadrževala prodor Nemcev, in tedaj je ob požigu Mirna zgorela tudi Ferlatova domačija. Po goriški fronti so vodilni VOS poslali Borisa pod lažnim italijanskim imenom v Vicenzo. Tam je Boris, povezan z italijanskim odporniš- kim gibanjem, zbiral informacije in jih po kurirkah, ki so prihajale iz Renč in Vogrskega, pošiljal v Slovenijo. Potoval je tudi po Italiji in se med drugim v Mi- lanu srečal z Antonom Vratušo. Boris je bil v nenehni nevarnosti, kdaj ga bodo odkrili, večkrat pa je bil v nevarnosti tudi zaradi pogostih bombardiranj. Na začet- ku leta 1945 so ga poklicali v štab IX. korpusa in imenovali za vodjo prve sek- cije za zunanje področje. Na Vojskem je doživel mnogo ofenziv, obkolitev in ču- dežnih rešitev ter požrtvovalno rešil dve partizanki, ki bi bili sicer ubiti. Vojna se je končala, toda ne za Bori- sa. Med demonstracijami v Gorici, ki je bila pod anglo-ameriško upravo, so ga, ker je bil očitno izdan, aretirali Angleži ter ga zaprli najprej v Benetke, nato v Rim in na koncu blizu Trevisa. Seveda so iz njega poskušali izvleči informacije, saj se je začenjala »hladna vojna«. To jim ni uspelo in Boris je spektakularno zbežal iz tretjega nadstropja. Med pre- stajanjem zapora se mu je rodil sin, ki so ga po njegovem partizanskem imenu imenovali Bojan. Ko se je Boris po pobegu javil na štabu OZNE v Ljubljani, so tam sumili, da je pod vplivom angleških obveščevalcev. Zato so ga demobilizirali, nazadnje pa je pristal na direkciji za lesno industrijo v Ljubljani. Tam je izvedel, da bodo v nastajajoči Novi Gorici zgradili tovar- no pohištva, zato se je povezal z direk- torjem Tinetom Ravnikarjem in postal eden vodilnih ustanoviteljev poznejše- ga velikega podjetja Meblo. Naj ob koncu dodam, da nismo ime- li samo izrednih borcev, temveč ima- mo tudi danes ljudi, ki branijo vrednote NOB, in ena takšnih je tudi avtorica te knjige. Aldo VugaPolaganje venca pri spomeniku štirim herojem v Bazovici januar 201944 Geslo križanke napišite na dopisnico in jo pošljite na naslov: ZZB NOB Slovenije, Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana, s pripisom »nagradna križanka«, do 15. februarja 2019. Ime in priimek: ________________________________________ Naslov: _______________________________________________ ______________________________________________________ ______________________________________________________ Geslo 39. številke SB: ______________________________________________________ ______________________________________________________ Izžrebani reševalci križanke iz 38. številke revije Svobodna beseda 1. Jožef Novak, Kočevska c. 63a, 1330 Kočevje 2. Irena Mihelič, Kosovelova 75, 1110 Ljubljana 3. Drago Krapež, Stanovišče 21a, 5223 Breginj Rešitve križanke: PODTALNOST, IVAN CANKAR, ERRATA, AVE, TAEL, REPIN, TKON, SINE, SAN, OSE, CR, STOLETNICA SMRTI, ELEKTRIKAR, RIO, KAR, OLE, TUVA, NOŽ, TČ, ALENKA, RDEČKA, AISNE, EVNUH, SEUL, ŠTANCA, AZAND, KLO, TEDI, RUDA, IVE, IS, VLAK, CMERIKAVOST, OJTA, AROMA, ALT. Geslo: IVAN CANKAR, STOLETNICA SMRTI, VRHNIKA B E S E D A Rešitve križanke pošljite do 15. februarja 2019 Trem izžrebanim reševalcem bomo podarili knjigo. PRSTAST ALI LISTAST IZRASTEK ČREVESNE SLUZNICE, RESICA GESLO FRANCO- SKI KRALJ 888-898 (NI: OTO) KONEC GESLA RAJKO NAHTIGAL HUMO- RISTKA PUTRIH VODJA ARGONAV- TOV (IZ ČRK: ZANJO) ŽARNICA Z ENO ŽARILNO NITKO BAJKA, LEGENDA, MITOS SPOPAD, SPOPRI- JETJE PREBI- VALCI RADENCEV STREHA DUŠIK (ZASTAR.) ODPRTINA V KRAŠKIH TLEH ALBERTO TOMBA PREBI- VALKE BRNIKA SLAVKO PREGL STANKO LORGER OSKAR NEDBAL STALNA VGRADNJA BARVILO ZA LASE, KANA KAKO- VOSTNO BELO VINO Z IZRAZITIM VONJEM IZ GROZDJA NEMŠKE TRTE ZADNJICA, RIT NAUK O ENERGIJI PREBIVA- LEC N’DJA- MENE, GL. MESTA KA- MERUNA SADNA PIJAČA PRIPRAVA PRAŠIČA ZA HRANO POSNE- MALNIK BLISKA IGOR ERKER TONI NIEMINEN PROSTOR. MERA (IZ: VOKA) MALOMAR- NOST, INDOLENT- NOST DOPISNICA S KITAJSKE BAKOVIĆ LJUBKO- VALNA OBLIKA IMENA TEJA BRITANSKI PISATELJ FLEMING SREDINA FRONTE SAMICA BRAKA PARCELA, DELEŽ (IZ: LAT) ZAPRT BALKON, MOSTOVŽ, TIN NADAV, AVANS, PREDUJEM TEMNI DEL DNEVA AMERIŠKA IGRALKA GARDNER GLAVNI ŠTEVNIK IME JOŽE ZA ŽENSKO DOLGO- NOSEC NEOBDELAN, NA REDKO PORASEL SVET V SKUPNI LASTI VAŠČANOV IZDELOVALEC RET PUSTNO RAJANJE PRIPAD- NICE EOLCEV AMERIŠKI IGRALEC (CHRISTO- PHER, “SU PERMAN”) VESOLJEC ARM- STRONG (IZ: ELIN) OKRA OTO VRHOVNIK RUDI TAVČAR VTAKNITEV ITALIJAN- SKI OGNJENIK NA SICILIJI ORGAN VIDA ŽELEZOV OKSID TISOČAK ZNAČILNI SKANDINAV- SKI TRETMA TELESA, FINSKA KOPEL ZVIŠANI TON F PREME- TENEC, NAVIHANEC HLOD (IZ ČRK: KRELJ) NOVAK ČARLI FANT (IZ ČRK: INFANT) SREDINA SHODA IZGOVAR- JANJE ČRKE A NAMESTO O MAJHNA KUHINJA LASTNIK RANČA GRŠKI BOG LJUBEZNI KOSTUMO- GRAFKA VOGELNIK Dražgoše 2019