ŠKRLATNI CVET.
(Spisal Vaclav Kosmak. Preložil Jožef Gruden.
^fjjP^T^m) rijatelički moji, gotovo ste bili že kdai v jelovem ali
v/fflm&f-ii   smrekovem gozdu. Kaj ne, kako je bilo krasno? Oh,
(ftP^LK^to jaz ljubim gozd nad vse! Ali, kdor hodi vsak dan po
MjLip^SijŽro? gozdu,   temu  postane   gozdni   čar   nekaj  navadnega,
mv«^lii||/   vsakdanjega, da ga malovažno pogleduje, saj mu je
^¦re|8wijijf$»  tu  gori v vejah vse tako zeleno, enolično.  Spomladi
^B^^rfe&r  pa večkrat postoji najbolj ravnodušen lovec pred smreko,
se zagleda vanjo veselega srca, popraska za ušesom, pa dč: »Primaruha,
kako lepo je to! Prav kakor orjaški šopek!«
In to je tedaj, kr> procvitajo smreke v škrlatnem cvetju. Smrekovi cveti ali zarodki češarkov stoje na vejah kakor plamenčki ter gore in bleste liki škrlatu, zlasti na solncu, da se ti mora srce zaradovati v prsili.
Drevo človeštva je sicer vedno zeleno kakor smreka, le da mu zdaj-pazdaj suha iglica ali veiica odpade; a ta zelen, to njegovo živl;jenje je enolično. Ljudje skrbe, delajo, greše, ljubijo, sovražijo, preganjajo se — pa mrjo. To se godi brez prenehanja, da se nam celo protivi opazovati to stalno. Včasi pa se pojavi na drevesu človeštva 'krasen cvet — dober. plemenit človek, katerega diči §krlat dušnega plemstva — Ln najsi ga odeva sicer siromašno krilo. Takega človeka opazovati pa je zanimivo in radostno. In tak smrekov cvet je bila Tomčeva Rezika.
Pozor, naslikam preprosto dve sliki iz njenega življenja.
I. Sirota se napoti v svet.
V Markovcu visi ob cerkvenem vhodu star, lesen križ. Soha Kristu-sova ni sicer prišla iz umetnikove roke, vendar ima kolena vse odrgnjena od poljubovanja. — Ljudje na kmetih so mnogokrat kakor otroci. — Jaz sam sem goreče pcliuboval, ko sem bil še doma bosonog deček, ta križ, ne meneč se za njegovc nelepoto — in takšno je preprosto ljudstvo sploh: gleda bolj z dušo kakor z očmi. Našega »olikanca« gane k spoštovanju samo —križ, ki je krasno in umetelno izklesan.
Ob imenovanem križu je klečala pred mnogo leti Tormčeva Rezika. Molila je tiho. Ogrnjena je bila v veliko temno ruto, iz katere ji je gledalo priikupljivo, bledo obličie, kakor mesec izza črnih oblakov. Obraz ji ni bil ne lep, ne grd, — bil je preprost, pohleven, kakor o"braz svetnice.
Zdaj je deklica vzravnala glavo in uprla mcvdre oči na stari križ, pa gledala skozi velike solze v obraz Odrešenikov; a iz prsi se ji je izvil vzdih in ta vzdih je trepetal in se je tresel kakor struna. Pa ta struna je trepetala, donela k nebu, da je dozvenela pred vrata, kjer se dele podpore vsem ljudem.
Tomčeva Rezika je bila uboga sirota. Očeta ni poznala, padel je v francoski vojni; a mater so ji položili v grob, ko ji je bilo devet let. Uboga Rezika! Nič ni dobila po materi razen poročne oMeke, nekaj vsakdanjih kril — pa pol raztrgane nabožtie knjige, vepane v usnje s kovinasto zaponko. Kaj pa naj bi bila še zapustila revna delavka, ki ni imela niti svojega ognjišča ? Postelj in skrinjo so prodali za pogreb.
Izprva so vzeli Reziko sorodniki, ki so se je pa kmalu naveličali. Poiskali so ji službo za pestunjo. No — hrana je bila že še; za kakšen predpasnilk si je tudi prislužila; kaj pa je prestala, ne vprašujte! Zapuščeno siroto, ki nima nič svojih, zaničujejo brezsrčni Ijudje, da je žalostno pove-dati. — Tudi Rezika je služila pri gospodinji, kil se ji je vsak rad ilzognil na deset korakov.
Dosti je izkusila Rezika, trpela dosti, — a vendar se je krepila, rastla kakor jelka v bregu, v" katero bije sneg in dež. Ko je dorastla, je služila tupatam za deklo. Za vsako delo je znala prijeti'; radf so jo jemali v službo. — ali vendar je povsod bridko čutila, da je nesrečna sirota: povsod so jo potiskali nazaj, in marsikateri sirovež jo je zasmehoval. To je bolelo! Rezika, od mladih nog osamela in zatirana, pa ni podlegla pod to> silo, an;pak zaupala je od dne do dne bolj v Boga rn sama vase.
»Kaj ni svet odprt?« je dejala. »Pojdem tja, kjer me ne poznajo. Dela se ne bojim, nemara se vendar le prezivim.«
Šla je h gospodu župniku ter ga vprašala za svčt. Duhovni oče ji ni branil v mesto, češ: »Ce ne boš zapustila Boga, tudi Bog ne bo zapustil tebe.«
Odločila se je torej in danes se poslavlja. Bila je pri sv. izpovedi, pokrepčala se je s kruhom Gospodovim, s katerim se človek poživi in pokrepča na najbolj daljno pot kakor svoje dni prerok Elija na večno božjo goro, da ne omaga in ne pade. Ravnokar je minila rnaša. Tu kleči Rezika še pred starim križem, ki ji je oče, mati, ki ji je moč, podpora in uteha. Cerkvenik je zaprl vrata, potolkel Reziki na ramo in rekel: »Alo, zdaj pa le, ne utegnem več čakati nate«. Rezika se je zdrznila, kakor bi bila pre-dramljena iz sanj, zardela je v lice ter podala cerkveniku roko: »Z Bogom, stric, zdaj pa grem!«
»I, kam pa misliš?«
»V Trst«
»Le glej, da se ne izgubiš!«
»Pravkar sem molila za to.«
»Tako je prav,« ji je pokimal cerkvenik, »in kadar boš imenitna gospa, pošlji mi za tobak,« je še pripomnil porogljivo.
Rezika je požrla to opazko in odšla molk na materin grob. Zelenel je bršljin na njem. Utrgala si je vejico, dela jo v knjižico, zarila roke v črno prst, kakor bi hotela prijeti mrtvo mater za roko, spečo globoko pod zemljo, nato pa je odšla k gospodu župniku.
Oospod župnik je sedel v uti in kosil.
»No, Rezika, no, kaj prideš tudi k meni po slovo?«
c^  67   ss>                                                          5*
Rezika pa mu je poljubila rokb in zašepetala: »Saj se spodobi«.
»No, prav veseli me, da si se tako lepo pripravila na pot. Na, sedi pa poslušaj me, kar ti bom povedal. Očeta nimaš, ne matere, da bi te poučila in blagoslovila; pa bom jaz namesto njih kakor tvoj duhovni oče.
—  V mestii je mnogo izkušnjav; morda boš prišla k ljudem, ki ne bodo imeli nič vere, in te bodo zasrnehovali, ka boš molila, ali kadar pojdeš v cerkev. Poreko ti, da sc to same budalosti. A ti ne poslušaj takih ljudi, ampak izpolnuj povsod svojo krščansiko dolžnost! In ko bi te hoteli zadr-ževati, poišči si rajši drugo službo, ako treba tudi manjšo — nič ne de. Boljši je majhen zaslužek, da ostaneš le na pravi poti. V mestu so vojaki, gledali bodo za teboj; celo gospodje se ti bodo sladkali: pa nobenemu nič ne veruj; to bi bila ravna pot v pogubo. Izogni se jim, kjer moreš! Bodi poštena in svojini gospodarjem zvesta — no, v tem se lahko zanesem na te. Bodi dovolj! Ne bom ti delal cele pridige — le tega se drži, kar sem ti povedal zdaj, -- pa bo dobro. — Skoči v mojo sobo>. Na mizi leži pismo,
— prinesi mi ga!«
Rezika je prinesla pismo, in gospod župnik je pogledal naslov, ako je pravi, in je pristavil: »Na pismo na prednico v nunskem samostanu! Pisal sem n bil sicer že prej, morda boš tafcoj dobila službo; če pa ne; boš ostala nekaj dni v samostanu, dokler se ti ne posreči- dobitr primerno' mesta. Sarnostan boš lahko našla. Tako, povej materi prednici, da se ji1 pripo-ročam. Zdaj pa pojdi v imenu božjem! — No, nič ne jokaj, to ti ne pomaga nič. V mestu ti bo potreba poguma, ne pa solz. Ako boš potrebovala kakšen svet — piši mi!«
Rezika je poljubila gospodu župniku roko, in dve veliki solzi sta kanili nanjo. Govoriti ni mogla, -zašepetala je le: Bcvg vam povrni vse, kar . . .«
»No, no, — je že dobro!« se je nasmehnil duhovnik, »in ko bi me ne bilo, ko se povrneš domov, več tukaj, pridi me 0'bis'kat tja-le.«
In pokazal je na pokopališče, snel črno čepico z bele glave, pa zamahnil v slovo z roko.
Od župnika ie hitela Rezika k Petrasovki — svoji botri. Pri njej je imela obleko iri nekaj drugih reči. Starka ji je postregla, koliikor je mogla: skodelico mleka pa pol hlebca črnega kruha za popotno ji je dala. Rezika je povezala obleko v zavitek ter prosila botro: »Drugo šaro bom pustila tukaj, pa prosim vas, pazite, da kam ne preide!«
»Nič sc ne boj, zlata moja! Kakor bi imela vse s seboj, prav vseeno. Pa ne pozabi me, in če boš videla koga od nas v mestu, sporoči mi, kako in kaj je s teboj.«
»Pisala vam bom. Oospod župnik ali gospod učitelj vam bodo pa prebrali,« je pripomnila Rezika in zadela culo na pleča. Pomolila je starki roko in se odločno poslovila: »Pa zdravi ostanite, jaz moram iti, z Bogom!«
S?   68   »                                     m
»Čaki no, da te še poškropim!« In starka je pomočila uvelo roko v blagoslovljeno vodo ter prekrižala Reziko. In spremila jo je čez dvorišče po vrtu do prelaza. Tu pa je postala ter gledala za odhajajočo deklico.
Rezika jo je ubrala z urnim korakom, kakor bi utekala nesreči Ko je dospela na vrh holrna, kjer raste divja obmejna hruška s košatimi vejami, a z votlim deblom, ožganim od pastirskega ognja, je sedla pod njo, zagle-dala se z dolgim, kaljenim pogledom na svojo rojstno vas, na te zelene vrte, na polja zlato valovje, kjer se je od mladih nog trudila v potu svojega obraza; zagledala se je na sive strehe, pod katerimi je služila, jedia kruh, namočen v solzah — obtičalo ji je oko na beli cerkvici, kjer je tolikrat potožila Bogu svojo sfcrb. svojo bolest, svojo slabost, in ikjer je dobila tolikrat tolažbo in mir; na beli cerkvici, poleg katere je nji dobro znani, z zimzelenom porastli grob, — oh, oči so se ji zopet orosile pri tem spominu! Vzek je v roke rožnivenec, začeia moliti in med molitvijo se je nehote zagledala tam na one temne gozde, ikjer je nabirala jagode ob nedeljah popoldne, kjer je brala cvetlice za Marijin oltar, kjer niso begaii pred njo ne ptiči, ne veverice — kjer ji je bilo vse tako milo, tako domače! In dušo ji je napajal vonj in ljubkost gozda, prerazlkošni spev krilatcev, prijetno žuborenje bistrega potoka, — in lotilo se je je domotožje s tako silo, da se je zjokala po tej, vkljubvsemu le niili vasi ter se kesala, da je na potu v tujino. Pa opogumnila se je. Urno je vstala ter se napotila dalje v svet. Prekoračila je vrh, ozrla se še enkrat nazaj, pa izginila na drugo stran.
Bik je v tujem. neznanem svetu, — sama, sama kakor javor na polju!
II.
Poštni voz ]e zavil z državne ceste prott Markovcu. Postilion je podil konja, ki sta jo ubirala, kolikor so jkna pripuščale noge. V vozu je sedela gospa v temnem krilu in pa dve mladi gospodični. V Markovcu se je ustavil voz pred gostilno; gospa je izstopila z gospodičnama vred iz kočije, naročila postiljonu, naj spravi prtljago v hišo, pa so hitele narav-nost proti cerkvici. Solnce je ravno pogledalo iznad cerkve, in krasno majevo jutro je zadihalo s hladom in vonjavo. Poizvonilo je k sveti maši. Iz te in one hiše je prišla stara ženica z molitveno knjigo v roki, ali pa betežen starček krenil proti hiši Oospodovi. Vse je radovedno motrilo tuje goste, zlasti krasno oblečeni gospodični. Dečki, ki so stali pred šolo pa čakali, kdaj pojde gospod župnik v cerkev, so debelo gledali in kakor prestrašeni snemali z glav klobuke.
Gcspa je peljala gospodični skozi velika vrata v cerkev, tam jima rekla sesti v zadnjo klop, potem pa je šla, kakor bi bila v markovški cer-kvi stara znanka, naravnost v zakristijo.
Cetkvenik pa, zagledavši krasnooblečeno gospo, je osupnel in ni vedel, na katero nogo bi stopil.
»Prositn,« ga je prijazno nagovorila gospa, »kaj nima gospod župnilk danes že naprošene svete maše?«
»Ne, je nima.«
In gospa je položila dve kroni na mizo, rekoe: »Prosim gospoda žup-nika, naj darujejo danes sveto mašo za rajnega Jožefa Tomca in njegovo ženo Marijo.«
»Hvala, bom že povedal!« je spravil cerkvenik neukretno na dan — iz samega iznenadenja. Ni bil namree še dolgo cerkvenik, in se ni še tako izpoznal v vseh slučajih svoje službe, — no potem pa je tudi taka gospa v Markovcu bila le redka prikazen, kakor kornet na nebu.
Gospa ie odšla v klop h gospodičnama. Klopi so se polagoma polnile; šolarji so se vstopili pred klapi; cerkvenik je razsvetlil oltar, zvonček pri zakristiji je zapel, orgle so zabučale, in duhovniik je pristopil. Bil je to mlad, krepak mož. Prejšnjj! gospod župnik je pačival že osem let pod velikim križem na pokopališču. Za njim je prišel nov župniik, in ž njira vred marsikaj novega. Uredil si je novi župniik cerkev po' svojem okusu, da se je zdela človeku, ki jo je videl pred dvajsetimi! leti, vse drugačna, tuja. Tudi gospa se je nekam začudeno ozirala po cerkvi in po ljudeh. Ko je zapel pevski zbor:
»Pred Bogom pokleknimo . . .« je odprla gospa star, oguljen moli-t-venik in se zatopila v daritev svete maše. Oospodični sta brali sveta mašo \z majhnih molrtvenikov z zlato Obrezo. Bili sta lepi kakor dva angela, ena temno-, druga zlatolaska. Molili sta s sklonjeno glavo in zdajpazdaj oči dvigali le v oltar.
Ko pa je minila sveta maša, je pokimala gospa hčerkama, razdelila med beračice, klečeče pod korom, bogate miiodare, da so, pozabivši, kje so, na glas zahvaljevale blago gospo: »Bog vam povrni, Bog vam povrni stokrat! Bomo molile za vas, bomo —«
Gospa je potem vedla hčerki1 pred veliki križ ti'k cerkvenih vrat ter pokleknila ž njima vred.
Še so bile videti velike krvaveče rane, le da so bila kolena še bolj oguljena. Sklenila je gospa roke, povzdignila modre oči k staremu križu pa gledala skozi obile solze na obraz Odrešenikov, a iz prsi se ji je izvil vzdihljaj, in ta vzdihljaj se je tresel kakor struna, tresel in zvenel k nebe-škim vratom, kjer se dele vse podpore ubogim zemljanom.
Šel je mimo gospe duhovnik, šle so mimo nje zvedave beračice, po strani jo zroč — a gospa ni vikjela nikogar.
Pred cerkvijo pa so> se ženske ustavile in se začele pomenkovati.
»Verjemite mi,« je modrovala Peruščkova Neža, »da ni to nobena druga kakor Tomčeva Rezika. Stavim, ne vem kaj, da ie.«
»Beži, beži!« ji je ugovarjala Kranjča Urša, »kje bi se vzela iz bera-čice taka gospa!«
»O zlata moja, zgodale so se na svetu še drugačne reči; zakaj bi se pa to ne!«
Ko je gospa pred križem domolila, je spela na grob, kjer je počivala stara Tomka.
C^?    70    S5>
2enam je zaprlo sapo, kakor bi bilo treščilo med nje, in zgenile so z rokami.
»Kaj vam nisem pravila, da je Tomčeva Rezika!?« je važno poudar-jala Peruščkova Neža.
»Kdo bi si bil mislil — dz take beračice!« — se je čudom čudila stara Kovačica. »Gremo fcaj k njej?«
»E, pustimo jo,« je svetovala stara kmetica. »Če bo1 hotela, bo že sama prišla k nam, saj ve za nas.«
»Morda bi si še mislila, da je kdosivekaj,« je pristavila zavistna Hitejevka.
»Pojdimo, pojdionio domov! Sicer naj bo pa tako revše, ako mu je Bog dal srečo, lepo ponižno in hvaležno svojim dobrotnikom. Da je nisem bila vzela na Martinove besede za pestunjo, bi bila umrla od lakoti.«
Razšle so se.
Od materinega groba je zavila nekdanja Tomčeiva Rezika pred veliki križ, fejer je počival stari gospod župnik. »Otroka moja,« je opozo-rila hčerki, »tuskaj pokleknimo pa moliimo. Ta, ki tu v Bogu spi, je pfiča moje in vajine sreče.«
Dolgo so molile.
»Zdaj pa pojdimo v župnišče!«
Gospod župnik je hodil po vrtu. Ko pa je videl prihajajočo gospo in gospodični, šel jim je naproti. Poklonil se jim je in dejal: »S čim vam lahko postrežem?«
»Rada bi spregovorila z vami par besed.«
»Prosim, idite v sobo!«
»Če vam drago, gospod župnik, ostanimo kar na vrtu. Meščanom je sveži zrak jako ljub.«
»Saj res. kar tu ostanimo;« je pritegnil duhovnik. »Pojdimo v uto.«
Jn posedli so v hladilno senco.
»Kaj ni to nova uta?« je vprašala gospa.
»Nova. Kaj ste znani tukaj?«
»Seveda sem. V tej župniji sem bila rojena. Pred dvajsetimi leti sem sedela prav na tem mestu z rajnim gospodom župnikom.«
»Je to mogoče!« se je začudil župnik.
»Res, prav tu je bilo. Tedaj sem bila zapuščena sirota in sem se odpravljala v tujino. Ako dovolite, povem ob kratkem svojo zgodbo, da jo boste povedali drugitn za zgled, in pa, da baste vedeli, zakaj hočem danes ustanoviti dve črni maši —¦ tako sem sklenila.«
»Prav radoveden sem, gospa, in hvaležen vam boin za to. In pa, kaj malega prigrizniti bi menda ne bilo napačno?«
»Hvala, ne bomo! — No pa,« je pogledala hčerki pa pripornnila: »mestni ljudje imajo na kmetih najrajše mleko — pa ti dve moji deklici tudi. — Ako nam hočete ravno s čim postreči, prosim malo mleka za ti dve.«
C«    71    ^
»Takoj!« je uljudno pripomnil gospod župnik ter odhitel.
Kuharica je prinesla, kalkor je velel gospod župniik. Ko ste pa hčerki použili mleko, je izpregovoril gospod župnik: »Čez dvajset let ste prišii obiskat rojstni kraj — pa smo vam postregli taiko skromno.«
»Prav tako sem se tudi poslovila — mleko in kruh sem naposled jedla pri svoji botri, ko sem zapuščala ta kraj. Oh, tedaj sem bila uboga, zapuščena sirota. Starši so mi rano umrli, in z menoj, z revno siroto, so ljudje ravnali jako neusmiljeno. Odločila sem se bila, da pojdem v mesto iskat sreče. Prosila sem Boga za blagoslov, poslovila se od gospoda župnika, od sosedov — pa odšla v Trst. Službo sem dabila naglo. Gospod župnik me je bil priporočil v samostanu, tam so mi preskrbeli službo. Slu-žila sem tupatam — ali nilkjer mi ni ugajalo. Slabo se mi ni ravno godilo; ali to me je bolelo, da se niso nikjer ni'č zmenili za službo božjo, da me niso pustiii niti v cerkev, — razen v nedeljo popoldne. Dejali so: »No, zdaj pa le pojdi na izprehod.« Jaz pa sem šla — namesto na izprehod — vedno v cerkev ter prosila Boga, da bi mi stal na strani in mi dal boljšo službo. Zmeraj mi je hodilo na misel, kar mi je bil rekel gospod župnik pri odhodu: »Ne zapusti Boga, varuj pa se Ijudi brezbožnih!« Naposled se mi je posre-čilo dobiti službo pri bogatem kliučavničarju. Dobri, krščanski ljudje so bili. Oospa sama me je pošiljala v cerkev, ob petkih nismo kuhali mesa, pred jedjo in po jedi smo molili, — z eno besedo: tam mi je bilo všeč. Ostala sem pri njih tri leta. Prihranila sem si hila lepe denarje, ker nisem po nepotrebnem trosila 'kakor druge. Imeli smo več pomagačev. Večkrat me je ta ali oni nagovarjal, naj grem z njim na izprehod ali pa na ples. Ali [az sem se ravnala po besedah gospoda župniika: »Ne zapusti Boga!«. pa nisem šla z nobenim. Druge služkinje so se mi sicer posmehovale, da sem »terciiaika«, ponašale so se s svoj:imi častilci — a jaz se nisem zme-nila za nobenega. Hitro sem izpoznala, kam to privede človeka. V malo-kateri službi so zdržale nekaj časa; mnoge so bile poslane .domov po odgonu; ako pa se je katera omožila, ni bilo taiko ni'č vredno — bilo bi za njo stokrat bolje, da bi se ne bila omožila.
Naš najstarejši pomočnik je bil tih človek, a delavec za tri druge, in denar je tiščal v pestii 'kaikor kladivo. Meni se je ta človek prikupil, dasi se mi ni nikdar sladkal. Kolikrat sem si mislila, ko so ga hoteli mlajši pomočniki imeti za norca: »O ko bi bili vi takšni, kakršen je Svetlin.«
»Torej imam čast govoriti z gospo Svetlinovo?« se je z nasmehom poklonil župnik.
»Da, da! ¦— Nekoč me je nepričakovano vprašal: »Kaj pa vi, Rezika. se ne boste omožili?«
Zardela sem, ali vendar pogumno odgovorila: »Bi se že, samo ženina ni.«
»Ženin stpji preid vami, če me marate.«
Povesila sern glavo pa molčala.
»No, no, — saj vendar niste otrok. Všeč ste mi, in ako sem tudi jaz vam, dajte mi roko, —' se bova že preživila.«
CS3   72   &L>
Že od nekdai nisem bila za dolgo besedičenje. Podala sem mu roko — in bilo je sklenjeno. Sporočila sem to gospodu župni>ku, ki rrci je odobril moj sklep, pa tudi pristavil: »Gpspod Bog je modrejši od mene; pojdi se ž njirn posvetovat v cerkev. Ako ti ne pravi tvoj notranji glas: ne! — pa se omoži.«
Storila sem tako. Vest mi ni rekla »ne«! Vzela sva se, inajela v predmestju malo delavnico in začela v dimenu božjem. On je imel tisoč kron, jaz pa tristo. Seveda je bil začetek težalk. Pomagala sem mu pri delu, kjer sem mogla, da so mi bile rolke sam žulj. Še dandanes se mi pozna, pogleite. K sreči je imel naš bivši gospodar tolvko dela, da ga ni mogel več zmagovati; pa nekaj novih hiš so ravno' zildali. Prepustil je nam nekaj svojega dela. Bila sva pridna, in zaslužek je rastel. Čez leto1 dni. ko nama je dal Bog tole hčerko, si je mož vzel pomočnika, pozneje dva. tri — in zdaj imamo svojo hišo: Tak blagoslov božji sva imela. Prišla sem se mu danes zahvalit in tu nalagam štiristo kron za dve sveti maši zadušnici, za starše in za rajnega gospoda župniika.
In potegnila je gospa iz žepa mošnjiček pa naštela na mizo štiristo kron.
Župnik se ji je priklonil in gledal s spoštovanjem na njo.
»Zdaj pa pokažem hčerkama se kočo, kjer sem bila rajena, kjer sem životarila, da vidita, da si more tudi revež priboriti s poštenim delom lepšo bodočnost. Jaz, gospod župnik, navajam hčerki k delu, saj ne vemo. kai ju čaka. Lehko, da pridemo še na nič.«
»Resnica je to, gospa! O ko bi vse matere taiko ravnale!«
To je preprost životopis Tomčeve Rezike. Kaj more biti bolj enolično životopis in življenje? In vendar bi morda to dušo po pravici lehko ime-novali: škrlatni cvet.