NAŠI DNEVI i
Prazen je čas, ki je prišel med nas in ni dal nam ničesar. Rana cvete neizlečna nam v dušah, ljubezni še ni v njih. Molka prevzelo nas je veličastje, besed zanj ne vemo-. Smo kakor brezna, ki hranijo v sebi večno skrivnost.
S čim bo izpolnjeno naše življenje? Bo kdaj se zganila v trdi negibnosti speča praznota? — Jutranjega neba prišla mehkoba še ni, da odprla bi srca zakleta. Teža besed nerojenih boli bolj kot misel na dneve, sredi vprašanj nerazrešnih zgubljene.
II
Svetišča so prazna, a naša so srca prepolna češčenja. Neslišno sneži na nas mrtvega časa bridkost, ki nam trga iz strtih duš prošnje po kruhu rešenja.
Vse naše moči so razbile se v blaznih uporih pred hladnim življenjem. Kot tujci potujemo skozi vsakdanjost, čakanja v očeh le gorijo. In gledamo vase, da tajnost hotenja bi se nam odstrla; gradimo svetove, da v njih pozabili bi vse bolečine, ki hodijo z nami po trudnih poteh.
V negibnih nočeh mesečine odsevi nas dramijo, v rožo brez vonja samota vzcvete in do jutra strmimo v tihoto osamljenih ulic, ki morajo prazne čakati hitenja korakov prezgodnjih. — Bo v njih razodel se nam ritem življenja, ki v kri vzvalovano vse pesmi iskane bo> vlil?
Zdaj sanj ni več, trdo bijo ob nas kriki raztrgani dnevov hitečih. Kako je vse daleč od duše, ki pije grenkobo molčanj iz studencev samote. O, vse so se slutnje lepote pogreznile v mrzla spoznanja! Le v urah, ki tonejo' v grozo prepadov brezdanjih, brstenje skrivnostnih rož čutimo v sebi.
Prišli bodo spevi, ki bodo razbičali srca v plamene, nenehno goreče v viharju razgibanih sil, prebolelih bolestno strmenje v čas. Spevi bridkosti iskanja in tihih brezdomcev, ki sredi poti izgubljenih stojimo in pojemo težke elegične pesmi.
7