Gospodarsko stvari.
Požlahtnitev zelenečih ameriških trt.
(Odgovor na 130. vprašanje.)
Dandanes   so sploh vsi vinarski   strokovnjaki   prepričani, da   ni  mogoče   našega vinarstva   drugače   oteti
lani čisto kratek nauk o tem, kako zasajati vinograde z ameriškimi trtami, da jih trtna uš ne more uničiti. Malo knjižico z mnogimi slikami je slavni deželni odbor razdelil v več tisoč iztisih po deželi. Pisatelj je pozvedoval potem ob raznih prilikah in po raznih krajih dolenjskih, kako sodijo vinarji o novem nauku, ali jim ugaja ali ne, ali se ga   bodo   poprijeli   ali ne.   Skoraj   povsod  so mu
trtni uši, nego če zasadimo vinograde iz nova s takimi vrstami ameriških trt, kakeršnih ne more uničiti, ter jih požlahtnimo s cepiči naših domačih vrst. Da bi se na Kranjskem to kar hitreje mcgoče zgodilo, naročil je bil slavni   deželni   odbor   pisatelju   teh vrstic,   da  je spisal
odgovarjali, da naš preprosti vinar tega nauka skoraj ne more zvrševati in da se ga najbrže ne bode poprijel. Najbolj se izpodtikajo nekateri ob njem, ker bi ne smeli v bodoče vsajenih ter požlahtnjenih trt nikakor več gro-bati. No grobanje  je  pa   na Dolenjskem — in ne manj
Podoba 1.
Podoba 2.
Podoba 3.
Podoba 4.
Podoba 5.
na sosednem Štajerskem — ravno najnavaduejše, reči smemo celo, tudi najvažnejše delo v običajnem vinogradarstvu. Grobajoč zasajajo nove vinograde, kajti nihče ne zasadi na Dolenjskem novega vinograda takoj ob pri-četku tako na gosto s trtami, kakeršnega si želi za bodoče, ampak navadno vsadi komaj 20 odstotkov vseh bodočih trt, in z mnogoletnim grobanjern zgoste se šele tako, da postane vinograd zadosti gost. Z grobanjern nadomeščajo po Dolenjskem tudi gnojitev, kajti, ako kaka trta v rašči ter rodovitnosti opeša, pogrobajo jo in tako prisilijo, da se pomladi ter pomlajena zopet nekoliko let rodi.
------    202    ------
Da bi z grobanjern nadomeščali posamezne zastale ali izmrle trte, ali da bi celo nadomeščali napačne, nepravo-vrstne ali pa nerod ovite (oprhle), to je na Dolenjskem še jako izjemno delo.
Novo priporočano vinogradarstvo je preprostemu dolenjskemu vinarju tudi prenatačno, tako rekoč, premalen-kostno. In tako je skoraj res za gotovo pričakovati, da se ga ne bode poprijel, ker je dozda-njega, kaj površnega, recimo kar naravnost, naj-primitivnejšega vinogradarstva, osobito grobanja, dosti preveč vajen, večinoma pa tudi še dosti premalo inteligenten, da bi se kake nove reči hotel lotiti. Ker je pa dolenjsko vinogradarstvo vendar tako eminentnoga narodnogospodarskega pomena in ker bi utegnilo v bodoče vsled napredovanja, in bodi si še tako počasnega, postati še veliko po menlji-
vejše: nikakor ne smemo dolenjskega preprostega vinarja samemu sebi prepustiti, ampak pomagati mu moramo. In pomagati mu utegnemo, če se okoristimo njegove dozdanje stare navade, preljubljenega mu grobanja. Podajmo mu nauk, kako zasajati vinograde z ameriškimi trtami, da jih uš ne more uničiti, pa pridržimo vsaj nekoliko grobanje: in gotovo se bode prej poprijel novosti, ker jo bode veliko laglje razumel in torej tudi veliko laže zvrševal. Ako bi imeli na Dolenjskem dalmatinsko
ali pa vsaj vipavsko podnebje, onda bi bila stvar pač lahka. Razširile bi se naglo take ameriške trte, katere so popolnoma proti trtni uši stanovitne ter tudi nepo-žlahtnjene rodevajo dobro, nesmrdljivo grozdje, in vseh težav bi bilo konec. Dolenjci bi take trte po starem načinu zasajali, grobali in tako dalje. Toda dolenjsko podnebje je dosti premrzlo za take trte. Njim bi grozdje ne dozorelo nikdar razen tako zvane jorkmadejre, katera pa rodeva kaj majhne grozdičke, in vino je iako nep i-jetno dišeče, bolje rečeno, smrdljivo. Zato ne preostaje Dolenjcem, kateri se čisto novega nauka ne morejo poprijeti, drugo, nego da se poprimejo tega le nasveta. Zasade naj vinograde z ameriškimi trtami, .katere so proti uši popolnoma stanovitne, toraj najbolje z riparijo, — ako tudi nič ne rode. Zasade naj jih pa dobro, to je ne površno, v celo plitvo prekopano zemljo in, ako le mogoče, z gnojem, da hitreje dorastejo. Zasade naj jih tudi takoj tako gosto, da bode vsaj četrtina vseh bodočih trt takoj zasajena. Čez dve ali tri leta, kadar trte dovolj dorastejo, to je, kadar poženejo štiri ali še več   krepkih   mladik,   požlahtne   naj   jih   s   tako   zvano
poletnjo ali zeleno požlahtnitvijo in požlahtnjene pogrobajo. Po-letnja ali zelena požlahtnitev je pa dvojna. Prva je tako zvana ogrska, imenuje se pa zato tako, ker je po mnogih krajih na Ogrskem pri popolnoma preprostih vinarjih (kmetih) uže od nekdaj v rabi. Ogri so namreč požlahtnjevli nerodovite ali slabo rodovite trte že sam Bog ve koliko let, predno se je pričela trtna uš, po tem načinu, in požlahtnjene potem grobali, da so iz enega debla tri, štiri ali še več dobrih dobivali. Kar je preprostemu ogrskemu vinarju mogoče, storil bode lahko pač tudi naš dolenjski preprosti vinar. Zato poglejmo, kako je to ogrsko požlahtnjevanje. Okoli binkošti, kadar trtni poganjki toliko dorastejo < da niso več čisto zelnati, skrajšaj jih do polovice. Vsak skrajšani poganjek razkolii  potem   tako,    da   seže
razkol do polovice prve bunčice, na kateri je oko, torej tako, kakor kaže to podoba L
Cepič pripravi pa tako, kakor kaže to podoba 2., namreč iz bunčice naredi topasto zagozdico. Aiso jo naposled zatakneš v razkol ter s kakim vezivom (bombažem, liko) tako povežeš, kakor kaže to podoba št. 3., pa je požlahtnitev gotova. Izponaša se ta način prav rad, ter  trta   požene  že   prvo  leto  30 do 40 % dolge
Podoba 6.
Podoba 7.
Doladike. Takoj prvo leto pogrobaš lahko požlahtneDe trte na jesen, tako da da vsak cepič po eno trto. Paziti pa moraš dobro, da ne pride cepič pod zemljo, ker sicer se ukoreniči, in trtna uš ga labko, ako ne ravno ugonobi, pa vsaj močno oslabi.
Druga poletnja ali zelena požlahtnitev je tako zvana kopulacija g. Hermana Goethe-ja. Na ta način je požlahtnjevati meseca maja, in sicer tako le. Cepič prerezi, kar le mogoče na pošev skozi eno bunčico (podoba št. 4). Takisto na pošev prerezi tudi skozi eno bunčico poganjek ameriške trte (podoba št. 5.), kateri pa mora tako debel biti kakor cepič. Oba dela zloži skupaj ter ju z vezivcm prav močno poveži. Da požlaht-nitvi ne škodi solnčni pripek, dobro je okoli nje en trtni list oviti ter ga povezati (glej podobo št. 6.). Podoba št. 7. kaže štiri tedne staro požlahtnitev. Ta požlahtnitev je odločno še laza mimo prve in izponese se tudi tako rada, da u ed 100 požlahtnitvami se jih komaj 20 ne prime. Tako trdi vsaj g. Hermanu Goethe sam, kateri je ta način baje izumil, uporabljal ter priporočal. Pcžlahtnjene ti te je pcgrobati takoj na jesen. Več nego enkrat seveda ni smeti trt grobati. Ako se Dolenjci tudi te zasaditve in požlahtnitve ameriških trt ne bodo poprijeli, potem jim pač ni mogoče pomagati.
R. Dolenc.
-----    203    ------