pogledi umetnost kultura družba Razstava Zapleteni svet Jakova Brdarja Ustna zgodovina Dokumentiranje sedanjosti za prihodnost Nogomet Kako je nogomet premagal kulturo CEOMETRiJSKA ABSTRAKCiJA Obdobje, pri katerem nismo sodelovali DiALOGi Pisatelj Evald Flisar www.poGlEdi.si štirinajstdnevnik 27. junij 2012 letnik 3, št. 12 cena: 2,85 € VrCdNOsT ZNANCsTi Ali odpiramo prave dileme? 9771855874009 MARIB0R2012 Evropsfea prestolnico bulture Moribor • Munho Sobota • Velenje PtMi • Novo mesto • Skxjenj Gradec IZPOSTAVLJENO med 27. junijem in 5. julijem Sreda, 27. juNij-NEDELjA, 1. juLij rock otočec Kraj: Novo mesto Lokacija: Novo mesto - Otočec V skladu z dolgoletno tradicijo bo Rock Otočec, ena največjih rokovskih prireditev pri nas, s približno štiridesetimi nastopajočimi izvajalci tudi v letu 2012 privabil več kot 10.000 ljubiteljev rokovske glasbe in zabave. Pestro koncertno dogajanje bodo dopolnjevale najrazličnejše delavnice, natečaji in tekmovanja, dogajanje pa bo predstavljeno v časopisu Rock Otroček. Seveda ne bodo manjkale znamenite igre v blatu, na vodi in v zraku ter bivanje v naravi, kampiranje in druženje v razposajenem okolju. Veliko število dobrih koncertov in vsesplošna sproščenost privabljajo obiskovalce od blizu in daleč. Festival promovira kakovostno rokovsko glasbo in dobro življenje, obsoja pa nasilje, nestrpnost in uživanje prepovedanih drog. Četrtek, 28. jUNij carmina burana Kraj: Velenje Lokacija: Titov trg Ura: 21:00 Scenska kantata Carmina Burana je najbolj znano delo skladatelja Carla Orffa. Leta 1803 so v knjižnici benediktinske opatije Benediktbeuern odkrili dragocen rokopis latinskih, sre-dnjevisokonemških, starofrancoskih in provansalskih pesmi iz 12. in zgodnjega 13. stoletja. Te pesmi, večinoma z ljubezensko, pivsko in veseljaško tematiko, so po Benediktbeuernu, imenovanem tudi Bura, dobile ime Carmina Burana. Priljubljene so bile zlasti med študenti, svetovni sloves pa dolgujejo Carlu Orffu in so od krstne izvedbe leta 1937 del železnega repertoarja popularne klasične glasbe. Dogodek bo združil več kvalitetnih zborov, tokratna izvedba pa bo vsebovala tudi nekaj novosti: namesto klavirjev bodo uporabljene digitalne in analogne klaviature, zvok pa bodo posodobili tudi z električnimi tolkali. ponedeljek, 2. jULij monteverdi: orfej Kraj: Ptuj Lokacija: Cerkev Sv. Petra in Pavla na Ptuju Ura: 20:00 Opera Orfej Claudia Monteverdija iz leta 1607 v Sloveniji še ni bila izvedena. Ta najstarejša v celoti ohranjena opera je v času svojega nastanka pomenila velik preskok v razvoju zahodne glasbe, saj pomeni začetek glasbene drame, ki je v svojem razvoju vrhunce doživela v času Mozarta in kasneje Verdija ter Wagnerja. Z izvedbo Orfeja se bodo pod umetniškim vodstvom Egona Mihajloviča ter mentorstvom domačih in gostujočih profesorjev spopadli študenti ljubljanske Akademije za glasbo. Skladba bo izvedena z avtentičnimi inštrumenti in izvajalsko prakso, gre pa za interdisciplinaren projekt, pri katerem sodelujejo tudi študenti drugih dveh umetniških akademij, Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Četrtek, 5. juiij ponovno povezani Razstava Kraj: Maribor Lokacija: Probanka Ura: Delovni čas Probanke Projekt Ponovno povezani je tekstilna instalacija, ročno narejena iz neštetih niti. Nastala bo izpod marljivih ženskih rok kot spomin in poklon izumrli mariborski tekstilni industriji, zapostavljeni ženski delovni sili in moči človeških rok. Tekstilna instalacija bo postavljena v avlo Probanke Maribor kot svetlobni žarek, ki prodira in razsvetljuje prostor in ljudi. Nit, njen osnovni gradbeni element, kljub svoji navidezni neznatnosti, nepomembnosti in ranljivosti tvori neuničljivo, trdno in mogočno površino. Nit je simbol ponovne povezanosti posameznika s samim seboj, s skupnostjo, z mestom. Razstava bo odprta do 20. decembra 2012. Babica in Rdeča kapica DRAGANJURAK Slišim, da je babica pripovedovala frizerki, »kako sovraži Srbe«. To je bil šov, ki ga je velikokrat izvajala, ko je še živela v Nemčiji. Na rojstnih dnevih je s tovrstnimi temami znala zabavati stomatologe in psihologe, pri katerih je delala kot čistilka. Oni, volivci zelenih, so jo na dogodke vabili samo zato, da bi demonstrirali svojo politično korektnost, mogoče tudi snobizem. Ona pa bi prebijala led s pojasnjevanjem, zakaj sovraži Srbe, čeprav ni še nikoli v življenju imela neposrednega stika z njimi, in podobno. Nemške zelene je takšna iskrenost spravljala v smeh, toda frizerki, po narodnosti Srbkinji, se to ni zdelo smešno, pa tudi Srbi so bili pri babici pravzaprav že malo passe. Ampak odkar se je vrnila v Zagreb, jo Srbi ponovno obsedajo. Kot pri vsakem zaskrbljenem Zagrebčanu so zadnjih dvajset let na tapeti Hercegovci - tako je tudi pri čistilki, ki babici dvakrat na mesec pomije okna, tla, kuhinjo in kopalnico ter pobriše prah in posesa preproge. »Zakaj zapuščajo Hercegovino in prihajajo v Zagreb?« »Zakaj prihajajo sem in Zagrebčanom kradejo delo?« Pravim, ja, ravno zato, ker Hercegovci zapuščajo Hercegovino in se preseljujejo v Zagreb, da bi Zagrebčanom kradli delo, zdaj tvoje vnukinje, namesto da bi čistile stanovanja ali delale kot vzgojiteljice v vrtcu, delajo kot odvetnice pri Hanžekovičevu in nastopajo v javnosti kot lastnice konjeniškega kluba. Toda babica me ne sliši in še naprej ponavlja isto stvar. »Človek bi moral živeti tam, kjer je bil rojen.« Toda človek ni drevo, ji odgovarjam. Ljudje so se od nekdaj preseljevali. Človeštvo je veliko vrvenje. Ljudje so prečkali reke, morja, oceane. Iz Afrike so se razširili v Evrazijo in naprej v Avstralijo. Preko Beringovega preliva so prišli do Amerike in se zelo hitro spustili vse do Patagonije. Tudi ti si celo življenje potovala, sem rekel babici. Ona pa meni: »Zakaj morajo prihajati sem? Imajo veliko zemlje in namesto da bi jo obdelovali, mislijo samo na Zagreb.« Pravim, tudi ti nisi ostala v svoji domovini, še mlada si odšla v Nemčijo. Toda ponovno brez učinka. Babica ima 92 let in vsekakor ni problem v tem, da ona ne bi slišala ali razumela. Daleč od tega. Sliši samo tisto, kar želi slišati, in razume samo tisto, kar želi razumeti. »Namesto da bi ostali v Hercegovini, prihajajo v Zagreb kvarit našo kajkavščino. Jaz tukaj nikogar več ne razumem. Voditelji na televiziji govorijo neznane besede z neznanim naglasom in požirajo zadnje zloge. Vsi razen tistega Špraj ca, ki so ga umaknili s televizije.« Pravim, tudi ti si štirideset let s svojim slovanskim naglasom kazila pristno visoko nemščino. Tudi ti si s pošto in banko b^la vojne, da bi na računih in izpiskih pisalo Franciska s c namesto z, in pri tem kazila nemški pravopis. Poleg tega je Šprajc Srb. Toda zaman, Franciske nič ne ustavi. »Njihov oče je bogat, v Hercegovini bi lahko imele lepo življenje, živele bi na svoji zemlji pa skrbele za starše „« Pravim, čakaj, čakaj malo. Tudi ti si zapustila bogato posestvo. In ne samo posestvo, zapustila si moža, otroke, tasta in taščo in odšla neznano kam, namesto da bi skrbela za njih „ Vse brez učinka. Z leti je vse manj tolerantna. Sinapse ji počasi popuščajo, toda ne tiste za ksenofobi-jo in nacionalizem - da ne napišem česa hujšega. Mogoče pa je ravno obratno? Mogoče sta nacionalizem in ksenofobija pravzaprav simptoma popuščanja sinaps? »Ljudje se ne bi smeli mešati, jeziki se ne bi smeli mešati. Kjer si bil rojen, tam je tvoj prostor!« Pravim, o komu zdaj govoriš? O Her-cegovcih v Zagrebu? Ali o sebi v Nemčiji? O svoji popačeni visoki nemščini ali o lepi hercegovski hrvaščini? Koga ti pravzaprav sovražiš? Hercegovce (in vse druge) ali samo sebe, ker si pred šestdesetimi leti zapustila otroke in odšla v širni svet? Ali pravzaprav sovražiš sebe in to sovraštvo prenašaš na Hercegovce? Ali pravzaprav ves čas govoriš o sebi? Zdaj me pa je slišala. Vidim po jezi, s katero me je pogledala. Poskušam hitro izkoristiti to prednost. Pravim ti, pravzaprav sovražiš sebe in ne Herce-govcev ali Srbov. Sovražiš sebe, ker si kot mlada odšla v Nemčijo in zapustila družino, otroke „ Ker si bila tam ga-starbajterka, vaščanka, južnjakinja „ Ker si imela črne lase, čudni »c« v imenu, ker si pačila nemški jezik, naglas in pravopis. Ker nisi požirala tisti »er« na koncu, kot ga požirajo pravi Nemci. Poslušaj, kaj naj ti rečem, to je klasično prenašanje sovraštva. Da bi se izognil sovraštvu do samega sebe, sovražiš sebi najbolj podobne. To je tako očitno. Ne gre za nikakršno veliko abstrakcijo. Ko pravzaprav malo pomisliš, tudi sama to uvidiš. Maham ji z rokami pred očmi, kot da je to, kar sem pravkar rekel, nekaj vidnega, otipljivega. Tega ni pričakovala. Zdaj le mrko molči. Gleda moje roke v zraku, gleda mene. Prepirava se že celo življenje. Med vojno sploh nismo imeli stikov. Tudi pozneje so se še ponavljala napeta obdobja. Zdaj čakam na protiudarec. Počutim se kot Rdeča kapica. Namesto babice leži v postelji volk. Babica, babica - zakaj imaš tako velike zobe? Babica pa me ubija s pogledom in stisnjenimi zobmi. Najhujše stvari se dogajajo doma, v družini. Ljudje se bojijo zunanjega sveta in največ nesreč se dogaja na domu, na strmih stopnicah ali spolzkih tleh v kopalnici. Zakaj bi bilo s fašizmom drugače? Dragan Jurak (1967) je hrvaški pesnik ter filmski in literarni kritik. Objavlja v različnih hrvaških tiskanih medijih, v televizijskih in radijskih oddajah ter na internetnih portalih. Prevedla Danijela Djukič Besedilo je nastalo v okviru programskega sklopa EPK - Maribor 2012 Življenje na dotik in bo objavljeno tudi na spletni strani EPK Perspektive in refleksije (www.zivljenjenadotik.si/ refleksija). 2 EPK - MARIBOR 2012 DraganJurak: Babica in Rdeča kapica 4-5 DOM IN SVET ZVON 6 KRISTUS/jAZ Najbolj uspešna stvaritev Jakova Brdarja je Jakov Brdar. Okolju ustrezno se je oblikoval po zgledu Riharda Jakopiča; ta se je Slovencem vtisnil v spomin kot Ustvarjalec, predvsem zato, ker se je pri oblikovanju svoje podobe zgledoval pri liku Stvarnika, kakor so si ga zamislili italijanski visokorenesančni umetniki z Michelangelom na čelu. Brdarjevi kipi so do srede julija na ogled v ljubljanski Galeriji TR3. 7 Drevo živLjENjA v vesoLju Najbrž ni filma, ki bi bil v letošnji sezoni bolj nestrpno pričakovan od Scottovega Prometeja. Le predstavljamo si lahko, kako so se od silnega navdušenja zatresli strastni oboževalci sage Osmi potnik, ko so izvedeli, da se obeta njena predzgodba. 8 Geometrijska abstrakcija in družbeni angažma V Galeriji Murska Sobota gostijo klasiko 20. stoletja, dela abstraktne geometrijske umetnosti uveljavljenih in manj znanih ustvarjalcev od Aleksandra Rodčenka iz leta 1918 do Marca Casentinija iz leta 2007. Izbor devetindvajsetih del iz Muzeja za konkretno umetnost (Museum für Konkrete Kunst) v Ingolstadtu predstavlja eno najbolj pomenljivih likovnih smeri, ki od nastanka na prehodu iz prvega v drugo desetletje prejšnjega stoletja do danes vznemirja nove in nove generacije ustvarjalcev. 9 O ZGODOVINI USTNO, TUkAj IN ZdAj Dr. Bruce M. Stave, zaslužni profesor na univerzi v Connecticutu, in dr. Sondra Astor Stave sta zgodovinarja, ki sta med nekajdnevnim obiskom v Ljubljani sredi junija predavala o t. i. ustni zgodovini. V Slovenskem etnografskem muzeju, Muzeju novejše zgodovine in na Fakulteti za družbene vede sta govorila o govorjenju, točneje o zbiranju informacij iz ustnih virov. Ustna zgodovina niso samo intervjuji, ti so le ena od faz v postopku zgodovinjenja. Vsekakor pa ne smejo biti potvorjeni ^ V • • m- •i iT TI 10 Užitek, špeh in neskončnost Roman Divji detektivi Roberta Bolana je »špeh«, se pravi knjiga, pred obsežnostjo katere se potencialnim bralcem ponavadi zašibijo kolena in zatresejo roke. Jih oblije zona. Se prestrašijo. Si zatisnejo oči in gredo mimo nje. Gredo naprej skozi svoja življenja, oropani čudežev, ki jih takšne knjige včasih prinašajo. In Divji detektivi jih gotovo. 11 Nova soseska tudi po koncu ollmpljsklh iger V Ljubljani je bila sredi junija na povabilo Urbanističnega inštituta Republike Slovenije na obisku Eleanor Fawcett, arhitektka, ki je na čelu neprofitne organizacije London Legacy Development Corporation, zadolžene, da po koncu olimpijskih iger prevzame skrb za zgrajene objekte, dogradi nove in nato vdihne življenje vzhodnemu predelu Londona. 12 PROBLEMI Znanost, trg in uporabna vrednost Ali drži, da znanje, ki ga ne znamo unovčiti, nima prave uporabne vrednosti? Mora biti znanost najpoprej strokovna instanca, ki ponuja odgovore na strokovna vprašanja, ali pa je njena naloga tudi to, da je uporabna za potrebe gospodarstva? Potrebujemo več družboslovnega ali naravoslovnega izobraževanja ali pa je to povsem nesmislena dilema? Zanimalo nas je, kaj o teh vprašanjih menijo fizik in filozof dr. Sašo Dolenc, član uprave mednarodno uspešne skupine na področju obnovljivih energetskih virov BISOL Group dr. Peter Baloh in vodja znanstvenega centra Hiša eksperimentov dr. Miha Kos. Z njimi se je pogovarjal Žiga Valetič, ki je ob tem pogledal še na knjigarniške police, da bi ugotovil, katere knjige kot promotorke znanosti za širše občinstvo so v zadnjem obdobju svojim bralcem ponudile slovenske založbe - in zakaj je teh knjig čedalje manj. 16 DIALOGI Nihče nima prav, vsi se motimo Pogovor s pisateljem in dramatikom Evaldom Flisarjem NA NASLOVNICI: Kip Jakova Brdarja Prometej na Mesarskem mostu v Ljubljani. Umetnikova dela so trenutno na ogled v ljubljanski Galeriji TR3. Foto Jože Suhadolnik 18 RAZGLEDI Drago Bajt - Helena Dobrovoljc, Nataša Jakop: Sodobni pravopisni priročnik med normo in predpisom Aljoša Harlamov - Janez Vrečko: Srečko Kosovel: monografija Taja Topolovec - Marc Auge: Nekraji. Uvod v antropologijo nadmodernosti 20-21 KRITIKA KNJIGA: Franjo Frančič: Ljubiti Abadona (Tina Vrščaj) KNJIGA: Nagib Mahfuz: Pravi čudež (Urban Vovk) KINO: Cezar mora umreti, r. Paolo in Vittorio Taviani (Špela Barlič) KINO: Nujno ubijanje, r. Jerzy Skolimowski (Denis Valič) KONCERT: Otvoritev Festivala Ljubljana (Stanislav Koblar) 21 AMPAK Matej Bogataj se odziva na pogovor z državnim sekretarjem za kulturo Aleksandrom Zornom (Pogledi, 23. maja 2012), Borut Smrekar pa nadaljuje polemiko o Črnih maskah. 22 NOGOMET Nataša Kramberger: Groteskna čepica za nogomet in mesto 23 BESEDA Vesna Jurca Tadel: Borštnikovo srečanje - za koga? pogledi Pogledi issn 1855-8747 Leto 3, številka 12 štirinajstdnevnik za umetnost, kulturo in družbo izhaja vsako drugo in četrto sredo v mesecu odgovorna urednica: Ženja Leiler namestnik odgovorne urednice: Boštjan Tadel urednica: Agata Tomažič lektorica, redaktorica: Eva Vrbnjak tehnični urednik: Matej Brajnik oblikovna zasnova: Ermin Mededovic izdajatelj: Delo, d. d., Dunajska 5, L ubljana predsednik uprave: Jurij Giacomelli tisk: Delo, d. d., Tiskarsko središče oblikovanje glave časopisa: Matevž Medja naslov uredništva: Pogledi, Dunajska 5, 1000 Ljubljana tel. (01) 4737 290 faks (01) 4737 301 e-pošta: pogledi@delo.si www.pogledi.si Število natisnjenih izvodov 6.000 naročnine in reklamacije tel. 080 11 99, (01) 4737 600 e-pošta: narocnine@delo.si oglasno trženje sonja.juvan@delo.si tel. (01) 4737 515 nina.kinkela@delo.si tel. (01) 4737 560 Vse pravice pridržane. Ponatis celote ali posameznih delov na katerem koli mediju je dovoljen samo s predhodnim pisnim dovoljenjem izdajatelja in navedbo vira. 0 Mestna občina Ljubljana © REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA IZOBRAŽEVANJE, ZNANOST, KULTURO IN ŠPORT Poglede sofinancirata Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Republike Slovenije. Pogledi so začeli izhajati 7. aprila 2010 v okviru projekta Ljubljana - svetovna prestolnica knjige 2010. Meceni Pogledov so Cankarjev dom, Festival Ljubljana in Slovensko narodno gledališče Maribor. m Kresnik drugič Skubicu Delova nagrada kresnik za najboljši roman preteklega leta, ki jo vsako leto na kresni večer razglasi petčlanska strokovna žirija (letos in lani jo je vodil dr. Miran Hladnik z ljubljanske filozofske fakultete), je po Grenkem medu iz leta 1999 že drugič pripadla pisatelju in prevajalcu (z doktoratom iz sociolingvistike) Andreju E. Skubicu (1967), tokrat za roman Koliko si moja?. Finalisti so bili še Cvetka Bevc (Potovci), Aleš Čar (O znosnosti), Zdenko Kodrič (Opoldne zaplešejo škornji) in Lucija Stepančič (Včetrtek ob šestih). Razen romana Cvetke Bevc, ki je izšel pri založbi Franc-Franc, so romani ostalih finalistov izšli pri Študentski založbi. Drevo in obilica podobnih jabolk Prvih 5 ^ Andrej E. Skubic je za roman Koliko si moja? februarja letos že prejel nagrado Prešernovega sklada. Angleški tednik The Economist, ki v skladu s tradicijo angleškega žurnalizma v vsaki številki objavi tudi izjemno napisan nekrolog (globalno pomembnih osebnosti), se je sredi junija ob smrti Sira Andrewa Huxleyja (30. maja v petindevetdesetem letu) spoštljivo priklonil najbolj žlahtni angleški intelektualno-akademski tradiciji. Sir Andrew je sredi 20. stoletja s kolegom Alanom Hod-gkinom (1914-98), s katerim sta postala znanstveni tandem že med študijem na kolidžu Trinity v Cambridgeu, utemeljil moderno nevrofiziologijo. Nadgradnja njunega temeljnega dela je omogočila razumevanje delovanja možganov, kar v naravoslovnih krogih velja za primerljivo odkritju strukture genskega zapisa v deoksiribonukleinski kislini, ki sta jo leto pozneje (1953) predstavila James Watson in Francis Crick. Oba tandema sta desetletje pozneje prejela Nobelovo nagrado, Watson in Crick 1962, leto pred Hodgkinom in Huxleyjem. Pri tem The Economist zajedljivo pripominja, da sta bila genetika pač bolj vešča publicitete in da je Sir Andrew svoja krepka stališča raje sporočal s suhimi nasmeški kot z besedami. Plemiški naziv je prišel desetletje zatem, menda zato, ker so kulturniki tudi v Veliki Britaniji bolje organizirani in znajo učinkoviteje poskrbeti za svoje šampione. Sta pa tako Hodgkin kot Sir Andrew postala predsednika morda najuglednejšega znanstvenega kluba na svetu, The Royal Society (ustanovljenega leta 1660, med predsedniki pa so bili tudi Isaac Newton in lorda Kelvin ter Rutherford), pa tudi vključena v prestižni britanski Red zaslug (Order of Merit, OM), ki je še strožji ekvivalent Francoske akademije s končnim številom članov; OM jih ima le 24, francoskih nesmrtnikov pa je 40. Ker pa govorimo o tradicionalnih Angležih, je bila nekakšna pika na i njunih karier zaporedno predsedovanje (»Master of«) matičnemu kolidžu Trinity v Cambridgeu. Pri tem je seveda svojstvena ironija to, da že dolga stoletja med naloge mojstra kolidža sodi tudi vodenje verskih obredov v kapeli kolidža. Sir Andrew je razložil, da s tem nima težav, saj da ni ateist, temveč agnostik, in da se kot znanstvenik »tako ali tako dobro zaveda, da nimamo znanstvene razlage za samozavedanje«. Obstaja pa kar nekaj razlogov, da lahko verjamemo v dednost: Sir Andrew je bil namreč vnuk biologa Thomasa Har-dyja Huxleyja, znanega pod vzdevkom »Darwinov buldog« - in po tej liniji doslej edini neposredni potomec predsednika The Royal Society, ki je prav tako zasedel to mesto. Bil je tudi polbrat pisatelja Aldousa Huxleyja, ki je bil nekoliko mlajši sopotnik bloomsberryjevcev, katerih najvidnejša člana sta bila Virginia Woolf in John Maynard Keynes (prav tako iz Cambridgea, a iz sosednjega kolidža King's). Takšne osebne zveze so pripeljale do tega, da je Sir Andrew lahko povsem resno trdil, da je samo z njegovega kolidža prišlo več Nobelovih nagrajencev kot iz Francije - kar, čeprav se dobro sliši, seveda ni res. Zna pa biti, da bo marsikatero državo po številu nobe-lovcev posekal rod Huxleyjevih, zaključuje The Economist. Polbrat Sira Andrewa je bil tudi Sir Julian Huxley (1887-1975), soustanovitelj sklada za varovanje živali WWF (World Wildlife Fund) in prvi direktor Unesca, po njem pa sta bila bratranca Sira Andrewa znameniti botanik Anthony Huxley in antropolog Julian Huxley. Iz zakona z Jocelyn Richenda Gammell Pease (1925-2003) je imel Sir Andrew šest otrok, tako da se tudi za prihodnje rodove ni bati. B. T. Dvajset let, trideset izdaj Junija 1992 je na pobudo arhitektov Vojteha Ravnikarja in Tomaža Brateta ter oblikovalca (pa tudi diplomiranega inženirja arhitekture) Ranka Novaka izšla prva številka revije Piranesi, arhitekturne revije s fokusom na dediščini in živi ustvarjalnosti v Srednji Evropi. Ustanovitelji so to izpostavili že z naslovnico prve številke: na njej je bila praška Vila Müller arhitekta Adolfa Loosa, ena konstitutivnih arhitekturnih kreacij preteklega stoletja. Povezave revije s Piranskimi dnevi arhitekture (mednarodnim simpozijem, ki ga že od leta 1983 prirejajo konec novembra) in s sorodnimi revijami iz sosednjih držav omogočajo globoke vpoglede in širino razgleda, kar jo je obdržalo v dobri kondiciji in strokovni odličnosti navkljub tragično zgodnjima slovesoma kar dveh izmed treh ustanoviteljev. Revijo z mednarodnim uredniškim odborom že od leta 1999 vodi Robert Potokar, v drugi polovici leta pa se bo posvetila proslavi še druge okrogle obletnice, 30. izvedbi Piranskih dnevov arhitekture. Aktualna, jubilejna 30. številka Piranesija (včasih revija izide enkrat, včasih dvakrat letno) pa prinaša poglobljeno predstavitev obnovljene ljubljanske Opere, eminentne srednjeevropske gledališke stavbe, ki sta jo konec 19. stoletja zasnovala izjemno cenjena K&K gledališka arhitekta Anton^n Hruby in Jan Vlad^mir Hrasky, aktualno funkcionalno prenovo pa sta podpisala Jurij Kobe in Marjan Zupanc. Urednik Robert Potokar je v uvodniku zapisal: »Sodobni izraz marsikaterega obiskovalca sicer ne navdušuje, vendar je bilo v zgodovini vedno tako, da so bila mnenja in okusi različni in se je šele skozi čas izkazalo, kaj je dejansko kvalitetnega.« Pri tem iskanju in utrjevanju kvalitete že dvajset let kozmopolitsko sodeluje tudi Piranesi. Čestitamo in želimo vsaj še eno ničlo poleg aktualne tridesetice! P. P. Prva naslovnica revije Piranesi iz junija 1992 (Vila Müller Adolfa Loosa, Praga). Skladatelj Jani Golob in libretist ter režiser Vinko Möderndorfer. NOVA SLOVENSKA OPERA V ljubljanski Operi bodo 27. julija končno krstno uprizorili novo slovensko opero Ljubezen kapital, naročeno sicer za odprtje prenovljene operne hiše, a dejansko na odru dobrega pol leta pozneje „ Gre za ponovno sodelovanje skladatelja Janija Goloba in libretista ter režiserja Vinka Möderndorferja po Krpanovi kobili (libreto zanjo je napisal Ervin Fritz) iz leta 1992. In če je šlo pri Krpanovi kobili za opero buffo po Levstikovem Martinu Krpanu, gre tokrat za mnogo bolj velikopotezno sintezo elementov iz opusa Ivana Cankarja (tudi z imeni Gruden, Gornik, (delavec) Jernej, Nina) z motivom ljubezenskega trikotnika, začinjenega z razrednim bojem. V napovedi beremo: »Ni kapitalizma brez upora, je rečeno v etičnem (in družbenopolitičnem) programskem imperativu opere. Kapital nosi lastno izničenje skozi upor že v svoji naravi. Iz konflikta se rodi utopična sinteza: ljubezen je največji kapital in edini pravi možni nosilec upora („) v žanrskem okviru socialne opere s poudarjeno dramo romantične ljubezni, hkrati pa je to tudi neke vrste antiopera, saj sistematično spodkopava pričakovanja gledalcev. Mestoma se zaostri v žanr kriminalne drame, elementi ljudske igre se v njej prepletajo s prizori visoke tragedije, aktualistič-ni poudarki se iztečejo v univerzalna zgodovinska spoznanja „« Dramaturg je profesor na AGRFT dr. Blaž Lukan, dirigenta Marko Hribernik in Marko Gašperšič, med solisti pa kajpak najvidnejši pevci ljubljanske Opere Mirjam Kalin, Martina Zadro, Branko Robinšak in Jože Vidic, izmed gostov pa Janez Lotrič in celo Marcos Fink. Vsekakor bi si ljubljanska Opera po dolgoletni kal-variji zaslužila triumfalno praizvedbo velike slovenske opere. Držimo pesti! PESTER iN OBETAVEN jAZZ FESTiVAL Letošnji 53. jazz festival Ljubljana se je neformalno začel že v sredo, 20. junija, a pravo festivalsko dogajanje je vendarle osredotočeno na zadnji junijski konec tedna. V četrtek, 28. junija, bomo v Klubu CD doživeli evropsko premiero dueta Joe McPhee (saksofon) & In-gebrigt Häker Flaten (kontrabas), za katerega je mogoče reči, da že predstavlja enega od festivalskih vrhuncev, zlasti če vam je všeč bolj svoboden pristop h glasbi. Sledil bo čisto pravi ameriško-portugalski big bend kontrabasista Adama Lana Full Throttle Orchestra, ki ga zaradi ognjevitosti nastopa hvalijo z vseh strani. Petkov uvodni koncert v Štihovi dvorani bo namenjen Joeju McPheeju, potem pa se dogajanje seli v Križanke, kjer bosta nastopila Jure Pukl's Abstract Society (s Kajo Draksler na klavirju), ki bo predstavil glasbo z nove plošče, posnete s pianistom Vijayem Iyerjem, in pevka Dee Dee Bridgewater s kvartetom. Petkov večer bosta v poznih nočnih urah zaključila odlični ameriški trobentač Peter Evans (solo) in zasedba Žiga Murko 13. Sobotno dogajanje se v Klubu CD začne že ob pol dvanajstih, ko bo solistično nastopila Drakslerjeva, ... prihodnjih 14 dni sledila pa bo portugalsko-kanadska zasedba Lama in premierno sestavljena zasedba Trumpet and Drums (Evans in Wooley z bobnarjema Jimom Blackom in Paulom Lyttonom). Lahko bi rekli, da je to še en festivalski vrhunec. Ta se bo nato ob 20.00 nadaljeval v Križankah, kjer bomo poslušali zasedbo trobentača Ibrahima Maaloufa Diagnostic, Neneh Cherry & The Thing, za konec pa še John Scofield's Hollowbody Band z mladim kitaristom Kurtom Rosenwinklom. Program je torej dokaj pester, prizorišča so tokrat skrčili na Križanke in Cankarjev dom, letošnji poudarek pa je namenjen trobentačem, čeprav seveda ne samo njim. Morda manjka še kakšno bolj znano oziroma legendarno džezovsko ime, pa tudi nekateri nastopajoči so skoraj abonenti (Scofield, Bridgewater in Skandinavci). Ampak največja uganka za zdaj ostaja Neneh Cherry, ki že dolgo ni več pop pevka, čeprav se tudi z džezom ni nikoli zares ukvarjala (bila pa je članica odlične robne zasedbe Rip Rig & Panic). Toda zaradi sodelavcev smemo pričakovati vrhunsko predstavo! J. P. Ana DESETNiCA SE VRAČA Ana Desetnica, nekoč frklja, ki je na prelomu tisočletja skakala po mestnih trgih in ulicah ves čas malo v strahu pred »nervoznimi občani ali pa celo organi reda in miru«, kot se začetkov uličnega gledališča spominja direktor festivala Goro Osojnik, se konec junija vrača kot petnajstletnica. Še vedno razposajena, igriva in nagajiva, a bolj znana in cenjena, kajti kot v uvodu v programski Člani španske gledališke skupine Kamchatka v Budimpešti knjižici letošnjega festivala ugotavlja Osojnik, »se je z leti ulično gledališče ustalilo in postalo že kar nujen del mestnega, urbanega dogajanja«. Ana Desetnica, ki v Ljubljano pride 28. junija in ostane do 1. julija, bo zatem obiskala tudi druga slovenska mesta: Maribor (od 2. 7. do 7. 7.), Kamnik (30. 6.), Novo Gorico (od 29. 6. do 1. 7.), Mursko Soboto (29. 6., 30. 6. in 7. 7.), Celje (1. 7. in 8. 7.), Ravne na Koroškem (2. 7.), Cerkno (2. 7. in 15. 7.), Šoštanj (4. 7.), Ruše (5. 7.). V okviru festivala uličnega gledališča bo Slovenijo med drugim obiskala španska zasedba Kamchatka (na fotografiji). ŠPANSKi BORCi z ZLATiM ZOBOM Poletje v Mostah je naslov dvodnevnega festivala, ki se začne v petek, 29. junija, in traja do sobote, 30. junija. Kot pravita prireditelja, Španski borci (z upraviteljem Zavod En-knap) in etnoklub Zlati zob, je cilj oživljanje ljubljanskega predela Moste v tem delu leta. Festival bo med drugim postregel z vrhunskim plesnim gostovanjem iz Bitefa s predstavo Božanska komedija v koreografiji Edwarda Cluga in Mar Django Quartetom, ki bo izvedel koncert liričnega šansona in gypsy swinga. Vse prireditve se bodo odvijale bodisi v dvorani Španskih borcev ali na ploščadi pred njimi bodisi na parkirišču pred dvorcem Selo, kjer deluje etnoklub Zlati zob. Vstopnine ni. PoeziJA NA prangerju Srečanje pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije pod imenom Festival Pranger bo letos potekalo med 28. 6. in 1. 7. v Rogaški Slatini, Pilštanju in Ljubljani. V imenu se skriva poanta - pranger je »srednjeveški sramotilni steber, ob katerem so pred stoletji postavljali trške in vaške izobčence in jih kaznovali s pljuvanjem in posmehom«, prireditelji pa si takšno vedenje želijo preseči, so zapisali na spletni strani. Na Pranger, ki bo tokrat deveti po vrsti, po navadi povabijo devet slovenskih pesnikov (letos so to Taja Kramberger, Ivan Dobnik, Vinko Möderndorfer, Barbara Korun, Esad Babačič, Ivana Komel, Miklavž Komelj, Uroš Zupan, Katja Perat), tri kritike (Brane Senegačnik, Jernej Zupanič in Barbara Pogačnik) in tri prevajalce, ki prevajajo poezijo iz države, ki je tisto leto osrednja tema Prangerja. Letos je izbrana država Norveška, nastopili bodo pesnica Kjersti Bronken Senderud in pesnika Gunnar Wffirness in Gunstein Bakke; kot prevajalci (iz norveščine) pa se bodo festivala udeležili Marija Zlatnar Moe, Christian Moe in Darko Čuden. Edina enačba, ki se kritiku izide, je skrhana samopodoba avtorja krat srd založnika, nikoli slaba volja bralcev, ki jim priporoča povprečne knjige. Literarna kritika je tako vse tisto, česar avtor in založnik ne želita objavljenega. Vse ostalo je literarni piar. Meje dialoga v umetnosti Stritarjeva nagrajenka za literarno l