E. Gangl: Romar.
625
Živela je, da se je izživela . . .
Ob sebi sama, ko ji pride čas,
sesede mi v kopico se pepela,
nad njo bom solze morda točil jaz,
a nikdar več ne vstane — roža moja.
Na vrtu mojih sanj tam vzklije še,
a bolje bilo bi, da ne nikoli!
Kaj duša moja bo čutila še,
ko več ne bo kraljice na prestoli?
Daj s smrtjo srcu smrt — ti roža moja!
E. Gangl.
L
Homar.
am li, mož sivolasi ? Hvaljen Jezus! — Postoj! Stopa ti noga počasi, truden  korak je tvoj  . . .
Mož, ki je čul pozdravilo, vrne ga in postoji, lice za hip se zjasnilo, z glasom resnim veli:
Romar sem, hodim po sveti duši pokoja iskat . . . Kaj bi ti pravil? . . . Umeti brata ne more več brat.
V srcu sem vero zamoril, živel sem, živel sem mlad, dokler si pota otvoril v prsi ni meni jad.
Prišlo je bridko spoznanje, zbudil se v duši kes, šel sem na potovanje strt, uničen ves.
Vidiš li lice moje ?
Strah na njem boš spoznal .
Čvrsto telo sem svoje
v plen trohljivosti dal.
V žile svoje korene, v kri je gnala strast, volje ni bilo jeklene, pal sem človek v propast!
Kakor izlit bi bil vanje, pekel  mi v prsih gori, bega od mene spanje, dneva bojim se, noči . . .
Bitje pred sabo zrem mlado,
ki mu cvete obraz,
ki živelo bi rado,
pa sem umoril ga jaz!
Sebe umoril . . . Bojazen zvesto me spremlja povsod, sebi najhujša sem kazen, dvor slabosti in zmot.
Vidiš pred mano milijone, ki so enaki mi vsi ? Predno mi žitje zatone, spet jih milijon se rodi . .
»Ljubljanski Zvone 9. XXII. 1902.
E. Gangl. 44