■1 DUHOVNO
ŽIVLJENJE
la vida evpiritual
n
JUNIJ
UU3UAHA v: v
„Slovenski dan“ je zbral na Pristavi v Castelarju poleg Buenos Airesa lep0 število rojakov. N» gornji sliki vidim0 udeležence sv. mi'-' še na prostem med pridigo preč. g. A Oreharja. Na levi pa vidimo dva na stopa slovenske mladine:	rajanje
deklic iz Lanusa in tekmo v odbojki SFZ : River Plate (Foto Erjavec)
K naslovni strani! Meditacija (Foto M. Marianus). Ob obletnici množičnega pokolja slovenskih fantov in mož je prav, da sc globoko zamislimo in vprašamo: Alj ostajamo zvesti idealom vere in slovenstva, zaradi katerih so šli tisoči v boj in umrli mučeniške smrti-
duhovno
življenje
LETO XXIV.
ŠT. 6
JUNIJ 1956
Zaveza med Bogom in ljudmi
Po zadnji vojni me je zanesla begunska pot na Južno Tirolsko. Niti Klalo nisem slutil, ko me je vlak nosil visokim goram nasproti, da se bližam deželi, ki se s ponosom in opravičeno imenuje „dežela Srca Jezusovega“. Podali so me potem za kaplana na skromno faro ob reki Adiži blizu švicarsko-'talijansko-avstrijske tromeje. Družinski obiski so mi nato razkrili skrivnost xakaj Tirolec tako močno drži na svojo vero in tako vneto časti Srce Jezusovo.
„Mi smo sklenili zavezo s Srcem Jezusovim v najhujših časih našega Orodnega življenja,“ mi je preprosto a iskreno pripovedoval eden izmed kmetov, ko sem ga vprašal, od kod navada, da je podoba Srca Jezusovega v '’saki hiši na častnem mestu in okusno ozaljšana. „Francozi so nas pregazili >eta 1796 Otrgati so nas hoteli od avstrijske domovine in smešili so nam yero in sv. očeta. V tej stiski smo tedaj sklenili, da se posvetimo Srcu Jezusovemu. Niso bili to samo duhovniki; ne! Zastopniki oblasti, razumništvo in Preprosti narod, vsi, prav vsi smo proglasili Srce Jezusovo za Gospoda de-■olo in mu obljubili zvestobo do groba s prošnjo, da nam pomaga v boju za Narodovo svobodo. In smo zmagali. Že naslednje leto ni bilo v deželi enega samega Franciza več. Od sedaj smatrajo Tirolci ne samo za svojo versko, temveč tudi narodno dolžnost, da častimo to Srce, ki je naš vrhovni Poveljnik.“ Ganilo me je na moč pripovedovanje tega kmeta. Saj se vse sliši, kot da ei bili še v Stari Zavezi, ko je izvoljeno ljudstvo sklenilo pogodbo s svojim k>ogom ob krvi darovanega jagnjeta. Torej je še na svetu narod, ki enodušno Prisega zvestobo svojemu Bogu, ki se z molitvijo in pokoro pripravi na za-^ez° s Srcem Jezusovim in Mu po dobljeni zmagi daje čast! Ni torej češčenje Srca Jezusovega le sladka pobožnost izbranih duš; zadeva „otrok in ženic , temveč častna dolžnost mož, ki gledajo v Njem svojega vrhovnega poveljnika, yRf,-no pripravljeni, da trpijo in celo prelijejo svoji kri, če bi koristi božjega kraljestva to terjale od njih.
*
Kar so storili Tirolci že leta 1796 in nato obnovili še večkrat, zlasti slojno leta 1848 in ob 150-letnici leta 1946, je kasneje sv. oče Leon XIII. raz-'e?nil na ves svet.
Nihče ni ob vstopu v 20 stoletje, ki je bilo tako polno obetov in smehljajočih se nad. slutil, da bo to stoletje eno najbolj krvavih in najbolj nečlo-veskih v zgodovini človeštva.
Prav to bedno človeštvo, ki je polno samozaupanja in prezirajoč božj1' postave vstopalo v novo obdobje, je papež 25. maja 1899 posvetil božjemu Srcu Jezusovemu.
,.Na božje Srce našega Zveličarja moramo staviti vse svoje zaupanje; <c od Njega moremo in moramo pričakovati in sprositi rešitev človeštva.“
Ge bi bilo človeštvo vzelo to posvetitev tako resno kot sto let poprej tirolsko ljudstvo, če bi ta posvetitev odjeknila v srcih posameznikov, prodrl8 v tihoto družinskih ognjišč, osvojila javno življenje in se polastila parlamentov in vladnih palač, prav gotovo ne bi bili doživeli dveh zaporednih" svetovni!* klanj in danes ne bi bilo treba trepetati pred dvema šibama človeštva: pred atomskim orožjem in pred brezbožnim komunizmom.
Tako pa: še vedno v polni meri velja tožba, ki jo je Kristus leta 1675 izrekel sv. Marjeti Alakok: „Glej to Srce, ki je ljudi tako zelo ljubilo, da st je san.o sebe izčrpalo in použilo in ni ničesar opustilo, da bi jim razkrilo svoj° ljubezen, pa žanje zato le nehvaležnost, brezbrižnost in hlad.“
Eskimi na visokem severu imajo značilno besedo, kadar ne morejo vet priklicati v življenje človeka, ki ga je mraz prestregel na poti "in mu strdil kri v žilah. „Ni več rešitve, zmrznil je vse do srca.“
Res, pretresljiva je ta beseda: zmrzniti vse do srca. Ir. ko gre za ljubezen. ki bi jo morali imeti do Boga, moramo z žalostjo ugotoviti, da st zmrznili vse do srca ne samo posamezniki, temveč cela naselja, celotni narodi, da, slcoro vse človeštvo.
Dvajseto stoletje je stoletje znanosti, napredka, nuklearnih ved, pa tudi stoletje, v katerem so pokopali srce. Še stojijo mogočne katedrale po svetu, še mnogi ljudje razumsko verujejo, kar Cerkev uči, še mnogi trdijo, da so kristjani, toda vse to je malo, če svoje vere ne ljubijo tudi s srcem, če ne vedo kaj storiti s pobožnostjo do Srca Jezusovega. Sv. Pavel nam kliče: ,,S srcem je treba verovati, da bomo opravičeni“ (Rimlj 10, 10).
Zato je na prvi pogled jasno: človeško srce, obdano od ledu samoljubja, domišljavosti in sebičnosti more ogreti le drugo Srce, ki izžareva plamene ^ nesebične in požrtvovalne ljubezni. Zato češčenje Srca Jezusovega ni le ena, izmed mnogih pobožnosti, ki jo moreš z isto mirnostjo gojiti ali opustiti, temveč pobožnost, ki je vsem ljudem nujno potrebna. Tudi nam Slovencem-
*
Da to trditev utemeljimo, poglejmo, kaj je predmet te pobožnosti. Odgovoril nam bo Gospod sam. Ko se je razodel sv. Marjeti na oltarju v Paray le Monial, ji je pokazal svoje Srce, v plamene ovito in ji dejal: „Glej to Srce, ki Je ljudi tako zelo ljubilo.1“ Pobožnost do Jezusovega Srca je torej pobožnost d<> njegove odrešilne ljubezni.
Dal pa nam je Jezus svoje Srce, da bi si osvojil naše duše. Sv. Marjeta sama pove: „Prvi namen pobožnosti do presvetega Jezusovega Srca je, izpre-obrniti duše in doseči, da Jezusovo Srce postane gospodar in kralj naših src. vračajoč mu ljubezen za ljubezen.“
Iz take hvaležnostne ljubezni pa spontano prižubori želja dati božjem*1 Srcu tudi zadoščenje za neštevilne grehe in žalitve, ki se dvigajo proti Bogu.
Da je to nujno potrebno, potrjuje Jezus v enem svojih prikazanj: „Želim, da bi bilo moje Srce spoznano, hvaljeno, in ljubljeno po vsem svetu in da bi mu se dajalo zadoščenje za vse Neštete žalitve, prezire. brezbrižnosti in nehvaležni, ki jih topi od stra-ni ljudi, posebno v zakramentu sv Rešnjega Telesa."
*
Jasno je torej, da je Pobožnost do Srca Jezuso-Vega naša častna dolž-Nost. Ljube ;en mora bit' ljubljena.
Človek, ki ostaja brezbrižen ob misli na svojo Niater, ki ga je v bolečinah 'odila, nima v Prsih srca, tomveč ka-men. Tudi kristjan, ki
misli na
ristusovo prebodeno Srce ali ob po-?ledu na podobo Srca Jezusovega ne Začuti nobene potrebe približati se ernuv Srcu, ni več kristjan, temveč rnrlič, ki ima ime, da živi, pa je v res-Nici mrtev, mrtev za božje kraljestvo.
Bral sem o samomorilcu, ki so ga zJUtraj našli s prestreljeno glavo. V Naročju mu je ležala knjiga brezbož-Nega filozofa Nietscheja, ki ga je na-
polnila z mislijo obupa in mu vsilila samokres v roke. Toda zanimivo: Na steni je bilo videti okvir slike, ki je bila obrnjena proti zidu. Radovedni so dali navzoči sliki spet prejšnjo lego in tedaj so doumeli, zakaj je nesrečnež sliko obrnil. Bila je podoba Srca Jezusovega z napisom :	„Glej
to Srce, ki je tako zelo ljubilo!" Ni prenesel samomorilec nežnega pogleda ljubečega Srca. Potrebno je bilo sliko obrniti, da -je lahko izvedel svoj strašni naklep.
Nauk za nas je jasen: kdor iskreno časti Srce Jezusovo in Mu zadoščuje, ne samo da izpolni dolžnost božjega otroka do svojega Boga in se pokaže hvaležnega	do	svojega	Odrešenika,
temveč koristi tudi sebi: njegova vera	ostane	živa,	zaupanje v božje
usmiljenje	neomajno	in ljubezen
iskrena, požrtvovalna in skesana, zlasti kadar nesrečno zaide in za trenutek pozabi na svoje krstne obljube. Zlasti pa češčenje Srca Jezusovega kristjana uspešno pripravlja na zad-
nji trenutek življenja, ko bo potovanje skozi solzno dolino dovršeno in bo večnost brez konca postala dokončna resničnost.
*
Vsako leto, na predvečer nedelje Srca Jezusovega, zažare vrhovi gora prelepe tirolske zemlje v ognjenem ognju in verno ljudstvo s svetim veseljem zre na goreče grmade, ki mu govorijo o zavezi, ki so jo predniki sklenili z božjim Srcem. In ko pride nedeljsko jutro, svečano oblečeno hiti v božje hrame, si očisti svoje duše, okrepi svoja srca z božjim kruhom in nato v slovesnih procesijah ponese Naj svetejše skozi vasi, polja in livade.
Naj gorijo v mesecu juniju tudi
naša srca kot mogočne grmade sredi poganske noči razkristjanjene tujine, ki nas je sprejela v svoje naročje. Naj zagorijo v čisti ljubezni do božjega Srca in se utrdijo ob angelski mizi vsak prvi petek v mesecu. Naj bodo ta naša srca blesteča m onstran-ca, ki se ne umaže na svoji poti skozi tovarne, pisarne in ulice velemesta. Naj bodo svetli tabernaklji, v katerih žari milost božja in stalno prebiva presveta Trojica. Naj bo tudi nas ponos, kot je to ponos vernega Tirolca: da smo sklenili zavezo s Srcem Jezusovim, katerega bomo častili» ljubili in mu zadoščevali, dokler se naše v Njegovem ne odpočije!
JOŽE JURAK
LA VIRGEN y LOS MUSULMANES
Se cuenta de Mahoma que en su lecho de muerte dijo a su querida hija Fatima: “Tii seris en el paraiso la seiiora de las mujeres despues de Maria”.
El profeta habria reconocido asi la supremacia de Maria sobre todas las mujeres. iSeria quizä para recompensarle y animar a sus secuaces el que nuestra Senora al descender en 1917 a la Cova de Iria hubiera querido tomar el nombre de la hija de Profeta del Islam? Si Maria ha querido llevar este nombre ;,no po-driamos nosotros darle el titulo de “Nuestra Senora de los musulmanes”?
Reina de los musulmanes. Diriase que asi lo entienden los musulmanes cuando nuestra Seiiora de Fatima pasa por entre ellos en uno de sus viajes mundialps. Ellos la reciben con el mismo entusiasmo que sus siibditos bien sean estos budistas, protestantes, catölicos y aiin paganos.
En la Guinea portugesa se ha visto un coro y una orquestra musulmanas for-niando parte en la procesion de la Vir-gen.
En Bepal, en el Pakistan, los musulmanes se ofrecieron a pagar los gastof de la iluminacioön para el pašo de Nuestra Senora.
Despues de todo esto £No podriamo» pensar que Nuestra Senora siente pre-dileccion por el pueblo musulmän?
Hace tres afios un sacerdote catölic0 l de rito oriental comenzo a levantar u® \ santuario en honor de Nuestra Senora de Fatima en Heliopolis a unos doc« kilometros al Norte de El Cairo. Preči' samente Espana ha regalado las vidri®' ras de valores. Ante la nueva basih®8 hay una estatua de la Santisima VirgeS profusamente iluminada durante la n«' ehe. Encima de la corona de la imagc" destaca esta inscrincion en ärabe: “Td eres la gloria de Oriente y el honor d6 nuestro pueblo”. Son las mismas pala-bras que el Santo Padre ha empleado a* final de la oracion por el compuesta par8 el ano mariano.
De “Oriente cristiano”, Espafi8
POBEGLI
Kakor, da bi hotelo razgnati debelo zidovje, se poganjajo velika črna kolesa. Nenehno, dan in noč žvižga težko jermen j e za zaprašenimi okni velike steklarne.
Počasi, trudno prihajajo ljudje za to zidovje, kot bi se vedno znova bali nečesa; in ko jun pisk sirene spet od Pre vrata, se razbeže, utrgani psi, da bi jih ne vjela veriga. Tako nenehno, dan in noč jih goni ono jermenje, ovito na velika črna kolesa.
Noč je. Krvavo rdeče žare kaplje naztopljenega stekla, ki padajo v razgrete modele. Stroji udarjajo monotono in šumeči avtomati bruhajo vroče steklenice. Kazalec gori na zaprašeni uri je stopil čez drugo.
Gregor si je pomel dremave oči.
„Se štiri ure,“ je zazehal trudno. Tako dolgi so ti nočni turnusi. Ne pre-rnakne se čas, kakor da bi bil oblit s steklom. Motorji udarjajo, avtomati šume in iz razbeljenih peči padajo težke rdeče kaplje.
Gregor stoji ob avtomatu. Opazuje tekočo gmoto, tehta steklenice, privija gorivo in maže pregrete modele. Tako je vroče v tem šumečem peklu. Še potem doma dolgo puhti iz njega. V gla-yi udarjajo motorji in iz oči gore steklene kaplje.
Še leto je okoli, odkar je našel to delo, leto, ko ga je zaneslo v to zemljo, ko je spet postal človek — —
Kadar je steklena lava tako gosta, da jo redčita ogenj in zrak tudi v gor-njih plasteh, takrat čudno zavija v pe-
JANIČAR
čeh, kakor da bi nekje daleč kdo jokal. Stisnjen zrak sika med ogenj in lavo.
Ko je Gregor prvič čul ta jok, ga je zmedlo. Sredi dela je postal in poslušal. Šele, ko ga je dregnil tovariš, se je zavedel, da stoji. Rad bi izvedel, odkod taki glasovi, pa tedaj še ni znal vprašati, pozneje je sam uganil; menjavanje pritiska in nihajoči zrak. Če bi vprašal, bi se mu tovariši čudili, morda celo z zasmehom, kakor takrat prvič, ko je osupel obstal.
Saj ne bi razumeli, če bi jim pravil, da je te glasove že nekoč slišal. Da je tudi sam jokal tako; da čuje v tem joku daljni odmev krikov, ki so utonili takrat v onem gozdu.
Gregor vidi očeta. Močan in velik, se je naslonil na vrata, kakor takrat, ko so ga prignali iz kleti.
Pomel si je zaspane oči, razširil zenice, pa je oče utonil v temo.
Velika kolesa udarjajo, težko jermenje žvižga v temo in rdeče steklene solze padajo v modele. V pečeh turobno zavija in lini nad steklom žarita, kakor dvoje krvavih, izjokanih oči.
Mati! —
Nikoli te nisem prav poznal. In ko sem začutil utrip tvojega razklanega srca, so me iztrgali iz tvojega objema in v izropano naročje so ti nametali udarcev. —
Kolesa udarjajo v pisk in šumenje in vse je tako monotono, kakor da bi ničesar ne bilo, le noč, oblita v steklo, z velikimi rdečimi očmi. Za njimi vidi mater: ugasli, bledi obraz: z razmr-
šenimi lasmi in razpetimi prsi, z vdrtimi klici in krikom v grlu. —
Gregor grebe v noč, kakor bi tipal porumenelo. ogidjeno sliko. —
Še čisto majhen je bil tiste dni; se pravi, še enkrat toliko let bi moral imeti in še polovico tistega, pa bi bil že lahko vojak: ‘tako sta se včasih pogovarjala z očetom, ko je prihajal. — In seveda, še preje bi moral v šolo. Prav tisto leto bi začel. Pa so se potem dogodki tako hitro vrstili, da jim Gregor ni mogel slediti. Le na materinem čelu se je ustavila globoka gu ba, ki je preje ni nikoli opazil.
„Mama, zakaj pa si žalostna?" jo je vprašal nekoč.
„Saj nisem, le priden moraš biti, veš. vedno priden, da se ata povrne!" Tako čudno je odgovorila mama. Saj ni razumel, pa je vendar sklenil, da bo odslej še bolj priden — da se ata povrne. Gregor ima tako rad ata.
In tisto popoldne, ko sta z Reziko nabirala šmarnice za vasjo, ju »e poklicala mama. Tako se je mudilo.
..Gregor, Rezika, hitro tecita!" Čudno hripav je bil mamin glas; pri gredi ju je čakala. Z velikimi vprašujočimi očmi sta obstala pred njo-----
„Otroka moja!" prižela se je k njima. Hotela je zadržati solze pa Gregor je vseeno opazil, da ima mokre oči.
„Mama, zakaj jokaš?" Otrokovo sočutie je premagalo mater. Zadržane solze so pomočile lici tesno prižetih otrok.
Mama!
Kakor šmarnični cvetovi velike solze so zalile vprašujoče otrokove oči.
Še nikoli nista videla mamo, da bi
jokala.
„Ata je pisal, da — da se moramo umakniti od doma; da, da — zaradi fronte," je hotela dopovedati mati, pa sama ni prav vedela kako in zakaj.
Potem so nesli šmarnice Mariji. Zaupno in proseče so pokleknili pred Njo, kakor trije oroci.
Ko se je mrak vzdigoval iz doline, je hitelo troje brezdomcev preko polja. Kakor ciganka, ki so jo zapodili od hiše, se je opotekala mati s težko culo čez ramena. Gregorja je tiščal nabasan nahrbtnik in mala Rezika je komaj drobila ob mami.
Iz vasi se je oglasil zvon. Ave Marijo je pozvonilo v noč in mati je začela kakor vsak dan, le da je to pot bila zasopla in s težko culo na rami. Nekajkrat je s trudnim glasom postala, toliko, da je šla z oglom pisane rute preko oči. — Čudno se je lomil glas iz lin. Materi se je zdelo, da zvoni za pogreb.
Tako težka je postala cula. V njej je nosila vse žulje in skrbi, vse delo v pozne večere za dom, ki je ostal pod gričem. In ko se mali Reziki ni dalo več, jo je mati vzela v naročje. Če bi jih omagalo deset, deset bi jih naložila. Saj ni bilo nikogar, ki bi ji rekel, da je preveč.
V mestu so hoteli oddahniti, pa so se zlili v reke brezdomcev, ki jih je vlekla s seboj.
Potem, so se vrstile postaje, kakor da bi šli za Križanim: Tržič, Ljubelj, Borovlje, Vetrinje, Pliberk, Celje — Kar ni hotelo biti konca, dokler ni prišla kalvarija — Teharje.
Tisto jutro, ko so jim ubili očeta, se je zgodil čudež, da mati ni zblaznela. Samo kriknila je v umazano okno, ko se je utrgal rafal, potem se sesedla v kot zatohle barake in prižela otroka na svoje prsi, kakor da bi grabila očetovo življenje, ki je umiralo zadaj v jarku.
Njen objem je oka.me.nel in rdeče oči so bile steklene. Nič niso govo-
ri}i> tudi jokal ni nihče, le v materi-nih prsih je nemirno nabijalo. Na nieno razklano srce so padale solze.
Potem se je zgodilo nekaj, kar nihče nikoli ni slutil.
. Na dvorišču pred peščenimi ogra-lenci sta obstala dva avtomobila rde-Ce9a križa. Izstopili so trije rdeči
Med barakama so se ustavili. Razdelili so se v dvoje in krenili k vhodom. Številna vrata ob dolgem hodniku so bila odprti vhodi v grobnice živih. Ob njih so čakale matere s slabotnimi dojenci v naročju ter božale kuštrave glavice, ki so se stiskale v njihova krila.
Zvezane in gole so Podivjanj komuni-gti naše fante su-ya** v jame in brezna, kjer so Umirali junaško, resnični kristjani. zvesti in zmagoslavni
Ustniki v spremstvu bolničark. S pre-zy~ljivim nasmehom so se ustavljali ob °dečih pregradah, za katerimi so Urnirali prodani vojaki. Umazana okna 's° bila polna kuštravih glavic in ob n]ih so čakale matere, da jim bo nekdo VNnesel kruha; vsaj za otroke, za one n<lPnlajše, ki so solze pili namesto wleka in niti vedeli niso, da so jim Pobili očeta.
Da, kruha neso, obleke, zdravil in ' kruha — kruha!
_ Umazana okna so bila kakor velike mene oči.
Mama, kruha —!
Komisar, ki je spremljal prišlece, se je razkoračil na hodniku; roki zataknil za pas in naznanil:
„Tovarišice!“ postal je in se uka-zalno ozrl po vratih.
„Tovarišice, — oddajte vse otroke do sedmega leta starosti!“
Baraka je obnemela, še dojenec v naročju ni zganil, vedel je, da ga je zadela obsodba, pa le za hip — potem se je utrgalo, kakor da bi razvezal zadavljena grla.------
Vojaki so s silo izvrševali komisarjevo povelje.
Oči so osteklenele in klici groze so se utapljali v prostrani hosti. Materini objemi so se zagrizli v kričeče otroke, katere so jim trgali vojaki. Raztrgane, z razmršenimi lasmi in praznih naročij so se opotekale ob stenah. Nikogar ni bilo, ki bi jih branil in jim vrnil otroke. Kakor razdrta domačija so topo zrle v umazana okna.
Mama, mama — ■—
Nekje daleč je tonil otroški jok med brneče motorje. Zunaj v jarku so ležala trupla postreljenih očetov.
Avtomobila sta bežala preko polja, kakor da bi matere še vedno stegale roke za njimi. Otroški jok je ponehaval. Prestani napor in zibanje jih je utrudilo. Nekateri, mlajši so po-spali, drugi pa so topo gledali v slepa okna. Gluha ustna so nemo dihala v pričakovanje —
Mama!
V Celju so zavili in obstali na prostranem dvorišču. Tam so ločili zadnje, kar je še ostalo od razbite družine. Deklice so ločili v drug avto in jih odpeljali naprej. — Gregorju je poteklo šest let in Rezika je šla v četrto. Od takrat se nista videla nikoli več.
Ko se je Gregor zbudil naslednji dan, je zastrmel v velika bela okna, skozi katera je ščemelo sonce. Prostrana soba je bila polna mehkih belih postelj, s katerih se je smehljala mladost.
Na veliki mizi sredi sobe, pogrnjeni v belo, so cvetele šmarnice in tulipani. Na vrtu so rumenele trobentice. Gregor je gledal; v čisto nov svet se je zbudil.
Nič prav se ni mogel domisliti, kje
in zakaj je tu. Tako čudno mu je bil°< kakor da bi se zdramil po dolgih, lepih sanjah in glava je bila težka.	|
Ko se je vzpel na postelji, je opazd na desni velika dvojna vrata odprta l' sosednjo sobo, kjer so čakale razstavljene pisane igrače. Gregorju se je kaf samo smejalo. Najraje bi se pognal h njim, pa se je zbal belo oblečene žene, ki je tiho stopila v sobo.
Vlegel se je nazaj v mehko blazino in se potuhnil. Ko je odšla, je spd pogledal. Tudi na ostalih posteljah so se začeli prebujati. Začudeno so st spogledovali. Vse je bilo tako čudno, novo in nerazumljivo.
Gregor se je ustavil na šopku sredi mize; na onih drobnih šmarničnih cvetovih. Le kdo je prinesel to cvetje-Morda ona lepa žena, morda — mor do — ga je on natrgal včeraj. Ne, saj včeraj je---------— Nič prav se ni mo-
gel spomniti, kakšen dan je bil včeraj, če je bil sploh včeraj kak dan. Ne, samo ve, da je danes, da je tu, l' tej veliki svetli sobi s soncem in belim1 okni, s pisanimi igračami in drobnimi šmarnicami na mizi. »•
Zunaj nekje je zabrnel zvonec. No vseh posteljah se je premaknilo in ve- I like oči so poslušale. Potem so se od- 1 prla široka vrata in na njih se je spel . prikazala ona bela žena, potem drugo, tretja. Šest jih je naštel Gregor. % nasmehom in prijaznim pozdravijo-njem so se bližale posteljam.
Po zajtrku so šli v ono sobo desno in vsak si je izbral igračo, ki j0 je želel: konja, boben, piščalko, žogo-Tako pisano je bilo v tisti sobi.
Pozneje so jih one žene — tovarišice vzgojiteljice — so dejale, da so, vodile na sprehode v gozd in do potoku za gričem. Pripovedovale so jim pravljice, čudovito lepe: o neustrašenem junaku in pesoglavcih, pa o drzni de-
klici, ki je ušla iz krempljev divjega moža. Lepo je bilo takrat, v oni veliki, svetli hiši.
Jeseni so začeli s šolo.
Gregorju se je zdelo, da je nekoč že čul o črkah. O, a in u, kakor da bi
9a kdo že kdaj učil----Tudi napisati
je že znal.
Maja naslednjega leta, za obletnico osvoboditve, je ves zavod priredil skupni izlet do Savinje in razvalin starega gradu nad njo.
Dan je bil lep in vse naokrog je cvetela pomlad. Z griča so jih pozdravljali mlaji z zastavami in venci. Tako veselo je bilo pri gradu, kakor Ja se je znova zbudilo življenje sta-rih razvalin.
Gregor je sedel ob grmu nad cesto
gledal to pisano vrvenje. V rokah je. držal šopek šmarnic. Tako stiskal je drobno cvetje, kakor da je v njih našel bi k oni ženi, s tisio malo punčko, tesno mu je bilo; najraje bi zbežal. Šel bi k oni ženi, s tiso malo punčko, ki jo je klicala za mamo, tam za rokom, ko je našla šmarnice.
Zakaj neki on nima mame —? In tudi drugi tam iz zavoda je nimajo —! Položil je cvetje na kolena in ga znova začel zbirati v šopek. Vsakega posebej je zadržal in ga božal z očmi. Najraje bi se pogovarjal z njimi, kakor da bi mu vsak cvet posebej odkrival spomi-ne- Iz težke in meglene teme so vstajali obrazi: Mama, ata, Rezika, znamenje ob poti — —. Sam ni vedel, kaj se dogaja z njim in onimi pozabljenimi; obrazi so se stalno menjavali Pred očmi. Vlegel se je ob grmu in zaspal. Zbudil se je šele, ko ga je poklicala učiteljica k odhodu.
„Gregor ali si bolan?“ ga je vprašala.
. »Me, nisem. Kje, kje pa imam ■>nz mamo —?“ je udaril vanjo.
NEKJE STUDENEC ŽUBORI..
Nekje studenec žubori m se šumeč pretaka med kameni, čermi in črno prst zamaka.
Nekje nekdo medli in onemogel plaka, izčrpan obleži med hrupom sredi tlaka.
Kdaj zastrme oči iz hruma, vlage, mraka, da milost jih zjasni, ko žarek iz oblaka
Andrej Bregar
„Mamo —?“ se je začudila učiteljica. Nenadno vprašanje jo je zmedlo.
„Ti nimaš mame,“ je hotela biti kratka.
„Zakaj pa je nimam?“ je vrtal otrok.
„Veš, tvoja mama je bila grda, pustila te je in odšla.“
Gregorju se je potegnil obraz ■— „Grda, pustila, odšla — — In ata tudi —
„Tudi, le hitro pojdiva,“ se je učiteljica. hotela znebiti mučnih vprašanj in odvedla Gregorja k ostalim..
„Kje pa si nabral šmarnice?“
„Tam za robom, kjer so se igrali oni otroci in tista punčka, ki je imela mamo.--------“
„Jih daš meni?“
Gregor je pogledal drobno cvetje, nato učiteljico, ki je čakajoča nudila roko. Razdvojil je šopek in ponudil manjšega.
„Priden si. In tisto —?“
„Te bom nesel Mariji,“ je povedal.
„Mariji —? Kateri?“
„Oni, tam v znamenju pri mostu.“ „Saj ni več Marije."
„O, je, tovarišica, saj sem jo videl, danes zjutraj, pa nič rož ni imela.“ „Veš, Gregor, ti si že velik, ne smeš več tako govoriti kakor otroci. In v šolo že hodiš,“ ga je pokarala.
Gregor je umolknil in še bolj stisnil cvetje v roki.
Tovarišica pravi, da ni več Marije in da je bila mama grda in ata tudi in da sta ga pustila — ■—•
Gregor sploh ne more tega razumeti. Zakaj neki sta ga pustila ata
in mama. In Marije ni več--------Saj
jo je zjutraj videl. — Morda je pa sedaj ni več, se je zbal.
„No, če bo še, ji bo dal šmarnice, sicer jih bom pa sam imel.“
Ko so otroci zavili na cesto pod gričem, jim je tovarišica dejala, da bodo peli. Začela je sama: „Hej brigade. . .“
Veselo, udarno so kričala mlada grla. Gregor to pot ni pel. Samo na Marijo je mislil, če jo bo še našel v znamenju.
Ko so šli čez most, se mu je približala učiteljica.
„Zakaj pa še ti ne poješ?“ in še močneje je poprijela:
„.. .Naj odmeva povsodi naš pozdrav, iz svobodnih gozdov!“
Ko so prišli že blizu znamenja, je Gregor kar stekel, da bi se prepričal o Mariji, pa ga je učiteljica ujela za roko in zadržala.
„O, je, tovarišica, še vedno je Marija!“ je fant kričal med pesem.
„Kako se vedeš!“ se je zadrla nad njim in ga potisnila v vrsto.
„Naprej, ne zganjaj neumnosti!“ Gregor je sklonil glavo. Kakor ogoljufan, se je ozrl nazaj in zagnal šopek proti znamenju, da so se šmarnice raztrosile po zaprašeni Mariji.
Učiteljica je zardela, kakor otrok, ki ga zalotijo v grehu.
„Grd si, da veš in tovarišu komisarju te zatožim!“ Zadržala je korak in se spet zlila v otroška grla, kot da ni bilo ničesar:
„Ko brez pušk in bajonetov prosta nam je pot. ..“
Gregor pa je jokal. Pa se ni bal komisarja. Bilo mu je, kakor da ga je nekdo oropal najdene igrače.
„Ne, ni bila grda moja mama!“ Najraje bi zavpil v obraz in stekel. Saj je tudi za Marijo dejala, da je ni več, pa jo je videl tam v znamenju in še šmarnic mu ni pustila, da bi ji jih nesel.
Ne, ne, tudi ata ni bil grd. Tako lep in velik je bil, prav dobro se ga spomni. Ko bo tako velik, kot je bil ata, ga pojde iskat. Daleč proč bo šel od onega zavoda in povsod bo povpraševal in ju bo našel. Potem bo tudi on imel ata, mamo--------
Komisarji pa so se vrstili kakor leta, ki jih je štel Gregor. Kdaj bo velik in bo šel daleč.
Osem, devet, trinajst, sedemnajst.
• Vse so mu ubili, spomine, misli, želje; le v majih, vselej, ko je srečaval drobne bele cvetove, so mu spomini čudno oživeli. Takrat je prihajal oče, v nočeh ga je klicala mama in z malo Reziko se je pogovarjal.
In sedemnajste pomladi, ko se je mudil blizu meje, ni zdržal več. Udaril
je preko in čez svobodni ocean-----
. . .Kakor, da bi hotela razgnati debelo zidovje, se poganjajo velika črna kolesa, nenehno dan in noč. Avtomati šume in Gregor stoji ob njih. V očeh mu gore steklene kaplje, kakor dve veliki solzi za pobitega očeta in mater.
IVAN KOROŠEC
PAPEŠKI MOLITVENI NAMEN
ZA LETO 1956
Apostolstvo molitve ima svojo lastno organizacijo. Načeljuje ji vsakokratni general Družbe Jezusove. V pomoč so mu narodni ali pokrajinski tajniki, ki vršijo svoje poslanstvo na ozemlju ene države ali na delu ozemlja posameznih držav. h Apostolstvo molitve je organizirano po škofijah. V škofiji ga vodi škofijski 'dlirektor, ki ga imenuje krajevni škof, potrdi pa generalni direktor (t. j. general Družbe Jezusove v Rimu).
Škofijski direktor nato v mejah svoje škofije v soglasju s krajevnim škofom imenuje krajevne direktorje, ki načeljujejo poedinim središčem Apostolstva molitve. Ta središča se morejo ustanoviti povsod, kjer se zdi to primerno, n. pr. v župnijah, šolah, redovnih hišah in podobno. Krajevni direktorji so vedno le duhovniki.
Narodni ali pokrajinski tajniki morajo pomagati škofijskim in krajevnim direktorjem ter skrbeti, da se Apostolstvo molitve čim bolj razširi v njim poverjenem ozemlju. Oni morajo tudi skrbeti, da izhaja „Glasnik Srca Jezusovega“, ki je uradno glasilo Apostolstva ter izdajati tiskovine in brošure, ki naj pomagajo Uresničiti namene Apostolstva.
Veljavno sprejet je v Apostolstvo molitve vsakdo, kogar je krajevni voditelj Po predhodnem pristanku vpisal v seznam kakega središča, ki je bilo ustanovljeno v smislu pravil.
Zadostuje za članstvo, da član vsak dan opravi dnevno darovanje. Toda zelo se priporoča, da poleg omenjenega darovanja prejme enkrat na mesec zadostilno ev. obhajilo in moli dnevno vsaj eno desetko sv. rožnega venca. Prav je tudi, da opravi vsak član po možnosti tedensko sveto uro pred Najsvetejšim in gre pogosto * sveti maši.
Ne samo voditelj, temveč tudi člani so dolžni skrbeti, da se razširi Apostolstvo molitve. Tisti, ki so pripravljeni ta apostolat vršiti in jih direktor Apostolstva potrdi, postanejo sotrudniki. Njihovo poslanstvo je pridobivati novih članov ter jih oblikovati v duhu Apostolstva molitve. Apostolstvo molitve more storiti in stori toliko, kolikor storijo sotrudniki in direktorji.
Molitveni namen za junij:
DA BI OBHAJANJE STOLETNICE PRAZNIKA PRESV. SRCA JEZUSOVEGA POMNOŽILO TO POBOŽNOST
Pomenljiva je zgodovina češčenja Jezusovega Srca. Od nekdaj je prebodeno Srce pritegovalo srca odrešenih bratov. V prvem krščanstvu in v srednjem veku so bili nešteti, ki so čutili s sv. Bonaventuro: „Kdo ne bi ljubil tako ra-
njenega Srca? Kdo ne bi vračal tako goreče ljubezni?“ Bolj pa, ko je človeštvo iskalo sreče drugod, bolj je Jezus hotel, da vsi čutijo utripe njegovega Srca. Zato je v začetku novega veka govoril Marjeti Alacoque. Lahkomiselna razumarska doma naj bi se ogrela ob njegovem plamenu. Ko so protestantski in janzenistični napadi izgubili moč, se je svet napotil po široki cesti materia-
lizma. Sredi 19. stoletja je Pij IX. proglasil praznik presv. Srca. Tako je Cerkev Ljubezen postavila nasproti rastoči borbi med razredi in nasproti sovraštvu med narodi; trpljenje Boga-človeka nasproti utvaram o tvarnem napredku, ki naj poteši vse bolečine in vsem pripravi lagodno življenje; ogenj nasproti strupenemu hladu kapitalističnega liberalizma; žarke vere nasproti zmotam domišljavih filozofov.
Na pragu našega stoletja je Leon XIII. svet posvetil božjemu Srcu in Pij XII. je svojo prvo veliko okrožnico začel v znamenju obletnice tega dogodka.
Odtlej se je pomnožila hudobija, pomnožila pa se je tudi krepost. Ako so do naših dni preganjanja vere vedno hujša, je to znak, da je vera vedno globlja — vsaj v dušah tistih ljudi, ki so vstopili v Jezusovo Srce. Ti žive v žarkih milosti, priganja jih ogenj apostolske vneme, se krepe oprti na križ, vdano sprejemajo trpljenje in z zatajevanjem druge rešujejo.
Ali ni očitno, da so mnogi naši borci in žrtve za vero zrasli iz pobožnosti do presvetega Srca? Koliko ljudi je že rešilo devetero prvih petkov; koliko družinam je posvetitev Jezusovemu Srcu prinesla blagoslov; koliko dušam je tolaženje trpečega Odrešenika v svetih urah podarilo tolažbo in odprlo pot v močnejše duhovno življenje; koliko vzdihov in koliko daril božjemu Srcu (težava, bolečina, trud, radost iz zaupnega in ponižnega človeškega srca so zaželeni darovi za velikodušno božje Srce) je odprlo zakladnice Njegove dobrote!
Prosimo Marijo, naj pomaga armadi Apostolstva molitve, da si z vsakodnevnimi daritvami molitev, delo in trpljenja osvoji Jezusovo presveto Srce. Kdor si osvoji to Srce, si je osvojil svet in večnost!
Prof. ALOJZIJ GERŽINIČ
IZ ŽIVLJENJA CERKVE
Vatikanski list poveličuje papeža ob njegovi osemdesetletnici. L’Osservatore Romano v španskem prevodu v Buenos Airesu je izšel 2. marca v zelo povečani izdaji. Na prvi strani je imel papeževo sliko z njegovim podpisom. Ob strani pa je bilo besedilo voščila: „Njegova Svetost, Evgenij Pacelli, Rimljan. Za življenje je bil rojen 2. marca 1876. Za papeža je bil izvoljen 2. marca 1939. Zdaj srečno vlada v božjo slavo in v blagor Cerkve.
Nepopisno smo veseli dneva, modrosti in življenjske sile očeta. Pred sedemnajstimi leti mu je Bog prižgal plamen očetovstva. Osemdeset let je od srečnega dogodka, ko je po globoko vernih starših prišel na svet, da bi bil služabnik božjih služabnikov. Noč in dan se žrtvuje za blagor duš, za srečo sinov in vseh ljudi z zrelostjo očaka, z ljubeznijo pastirja, s spretnostjo vodnika, z zvestobo družinskega očeta.
Samarijan je bolnikov, ljubitelj otrok, tolažnik jetnikov, zgled delavcev, usmerjevalec poklicev, luč izobražencev, srce javnih uslužbencev, vzgojitelj učiteljev, spodbujevalec tistih, ki zdravijo telesne bolezni, poosebljena pravičnost za može postave, tolmač umetnikov, učitelj bogoslovcev, škof duhovnikov, osrečevalec škofov, branitelj večnega mesta in človeške civilizacije.
Tebe, oče, veliki duhovnik in učenik, se vesele tvoji otroci in Ti žele, da bi dočakal Petrova leta in bi mogel videti na zemlji, na morju in v zraku nebeški mir.
Zate dvigajo otroci neprestano proseče z-oke k Očetu, ki tolaži, k Sinu, ki osrčuje in k Ljubezni, ki vnema in golčeče, stanovitno prosijo učlovečeno Besedo, Jezusa, ki živi v Tebi, v Tvoji duši, v Tvojem duhovništvu, v tvojem škofov-stvu, v tvoji najvišji oblasti ključarja, učenika, vladaz-ja in pastirja: Duša Kristusova, posveti ga! O dobri Jezus, usliši ga! V svoje rane sprejmi ga! Pred zlobnim sovražnikom brani ga! Amen. Amen. Amen.“
CUDEZ LJUBEZNI
Pater Damijan je kot otrok na riolgi poti skozi gozd iskal Boga, dokler ni srečal visoke, častitljive postave, ki ga je trudnega dvignila k sebi v naročje, kjer je otrok blažen zaspal.
Pot, ki nas v resnici pripelje do Boga, je v našem srcu. V dejanjih srca moramo prehoditi to pot: od nevere k veri, od greha h kreposti, od suženjskega strahu k pravi ljubezni 'io Boga. V ljubezni do Boga je človek že Boga srečal, do njega prišel.
Dovoli, ki to bereš, o tem nekaj še bolj življenjskih besed.
Živo si prepričan, da je Bog, in te ta resnica v vsem življenju spremlja. Trdno si prepričan tudi o drugih važnih resnicah razodetja, ki te v življenju tako živo zadevajo: da te čaka po smrti plačilo ali kazen, da so nebesa in pekel, da je Jezus v resnici Bog, pravi božji Sin; da je v zakramentih božja moč, v najsvetejšem zakramentu sam Kristus itd. To pomeni, da imaš vero milost vere. Mno-fri tega prepričanja nimajo; ne ve-i'ujejo, nimajo te milosti, ker so jo morda zapravili.
Veš, da Bog hoče to, kar v vesti spoznaš, da moraš storiti ali opustiti. Č'e to tudi sam iskreno hočeš, kljub nasprotnim nagnjenjem, ki jih morda čutiš; če to hočeš, ker Bog tako hoče, in ga priznaš za svojega Gospoda, Boga ljubiš. Saj je prav to najvišji dokaz ljubezni do Boga, da zaradi njega njegovo voljo izpolnjujemo. V istem hipu si že do Boga Prišel, se z njim srečal. Pa če bi bil Pogrešil proti njegovi volji v čemer koli, pa greš vase in ti je hudo in
imaš voljo spolniti dolžnost, se spet z njim srečaš, ko si*ga bil morda sam zapustil.
V	tem primeru velja zate vse, o čemer bo v naslednjem govora.
☆
Človek tedaj pride do ,Boga po dejanjih svojega srca: po veri, strahu, kesanju, upanju, ljubezni. Seveda mu mora že pri teh dejanjih dobri Bog sam pomagati s svojo milostjo. A o tem tu sedaj ne govorimo. Sedaj to pot — do Boga gledamo kot delo človeka, njegovega prizadevanja' v sodelovanju z milostjo.
Ko je otrok prišel pred častitljivo postavo, o kateri je mislil, da je ,,ljubi Bog“, ga je ta dvignil k sebi v naročje in otrok se mu je blažen prepustil. Slabotna primera za naš primer.
V	hipu, ko je človek prehodil to pot do ljubezni božje, človeku Bog odgovori s svojo ljubeznijo. Sedaj Bog dela v njem veilke reči, ki pa se jih človek ne zaveda, kot se je zavedal svojega truda v iskanju Boga. Preveliko je vse to za našo sedanjo zmožnost. Č> tem nam le vera govori in skušamo v nje luči vse to slabotno razumeti in razlagati.
Na njegovo ljubezen človeku Bog odgovori s svojo ljubeznijo, ljubeznijo najboljšega Očeta. V trenutku Bog človeka notranje spremeni in kot preustvari v svojega posinovljenca, da je deležen njegove narave in tako njegove lepote in dostojanstva. Katekizem o tem pravi, da se nam^ v tem trenutku vlije v dušo posvečujoča milost, po kateri smo očiščeni
greha in postanemo nadnaravno sveti, prijatelji in otroci božji.
To so trditve, ki jih poznamo iz katekizma. Pa je nevarnost, da nam od njih ostanejo le besede brez prave vsebine. Zakaj svet, za katerega veljajo, je neviden in ga tako malo in slabotno poznamo. Blizu nam je le, kar vidimo in čutimo, to nam je laže umeti; pa še tu naletimo na pojave, ki so nam skrivnostni.
Kaj je duh, duša, nam v tem življenju ostaja zelo nejasno. Nekaj slutimo iz tega, ko se sami sebe zavedamo; saj to je možno prav iz duha. Ko bi bil samo telo, ne bi bil „jaz“. Je nekaj v telesu, v meni, kar ni telo, po čemer sem prav jaz. Kamen, cvetlica, žival tega „jaza“ v sebi nima.
A kaj in kakšen je duh v sebi, sami ne vemo; nam ostaja brez jasne vsebine. Iz njegovih pojavov presojamo njegovo bogastvo. Iz duha je misel, čudovito spoznanje resničnosti, učenost, in modrost, plemenito teženie, krepost, pravica, ljubezen, usmiljenje, slutnja in prepričanje o Bogu in najvišje — hrepenenje po Bogu in ljubezen do njega.
Iz tega vemo, da je duh najodličnejše v človeku in lepše in bogatejše ko karkoli od tega vidnega sveta ob vsej njegovi lepoti in njegovem bogastvu. Po svojem duhu je človek božja podoba, kar ni nobena druga stvar v svetu. Tako o tem govori tudi razodet j e.
To vemo. A duše same ne vidimo in jo v njej sami ne razumemo.
Še manj pa razumemo nadaljnje resnice o duši, ki smo se jih lotili in ki jih poznamo samo iz razodetja. A kakor je našemu umu nedostopno, je vendar vse živa resnica.
To je najprej resnica o grehu, v Jcaterem je človek, ki se je obrnil k
stvarem in se v srcu od Boga ločil in ga zavrgel. Greh je najhujši nered, nered duše; najhujša grdobija je ta, duhovna grdobija in ostudnost od Boga odpadlega duha, ki je postal božji sovražnik. Zakaj ta grdobija ni nekaj čutnega, ampak sama skaže-nost duše. Recimo za ponazorilo: to je najhujša grdobija, ki je ne razumemo, kot duše same ne razumemo. Čim odličnejše je namreč bitje, od-vratnejša je njegova skvarienost, ko se skvari. Ko propade rastlina, cvetlica, se za to še toliko ne zmenimo; ni nam več v veselje in korist in jo zato odstranimo in vržemo proč, da nam ni v napoto. Gnijoče živali se že s studom ognemo. Trohneče človeško truplo nam vzbuja grozo; ko bi pa dušo v grehu videli, to gnilobo... saj ni primere.
★
Tu šele moramo nadaljevati razmišljanje o vzvišeni resnici, ki smo se je lotili.
Ko človek Boga vzljubi, se k njemu obrne in njemu izroči. V istem hipu pa Bog človeka vzliubi, mu odgovori s svojo ljubeznijo. Iz sovražnika mu je človek postal prijatelj in posinovljeni otrok. Greha ni več in ne njegove grdobije. Božjega sovražnika in satanovega pristaša ni več. Namesto tega zablesti v lepoti in dostojanstvu božjega prijatelja in božjega otroka.
V' teh besedah so slabotne podobe iz človeškega življenja, s katerimi skušamo po razodetju nekoliko razumeti nedoumljivo skrivnost božje ljubezni do tistih, ki Boga ljubijo.
V hipu, ko človek Boga vzljubi, ga Bog sprejme kot svojega posinovljenega otroka. Prav ta podoba nam najgloblje razloži to skrivnost. Če
Boga ljubimo, smo božji posinovi j en-C1- Še več, kot ta beseda pove.
Bogataš posinovi siroto s tem, da •lo sprejme, kot bi bila njegov otrok, ko v resnici ni. Da ji svoje ime, obleko, hišo, hrano, pravice otroka; posinovljen ec bo celo dedič njegovega Premoženja. A ni v resnici njegov otrok. Življenja otrok ni prejel po njem, v žilah mu ne pretaka kri dobrotnika, ki ga je posinovil, — v obrazu mu ni razbrati njegove podobe, v značaju ne njegovih potez. Vse to ima posinovljen ec po svojih Pravih, pokojnih starših.
Nebeški Oče nas je posirfiDvil mno-&o globlje. „Poglejte, kakšno ljubezen nam je skazal Oče, da se imenujemo m smo otroci božji“ (1 Jan 3, 1). Otroci božji se ne le imenujemo, am-Bnk — da ostanemo pri izbrani podobi — nam je dal tudi od svoje na-rave. „Njegova božja moč nam je Podarila vse..., da bi postali deležni božje narave“ (2 Petr 1, 3 sl). Smo kos božje krvi, v obrazu duše nam odsevajo poteze božje lepote, da sme na poseben način Bogu podobni.
Še po naravi smo zaradi duhovne duše Bogu podobni. V ljubezni posinovljeni smo Bogu pctdobni na vse Popolnejši način. Smo podobni Bogu, kot so otroci podobni svojemu rodne-mu očetu.
Ko duša Boga vzljubi, Bog njo vzljubi. V tem trenutku se vžge in zažari v ognju božje ljubezni, ki jo Prerodi in spremeni v bitje božjega nodu. Kateri so Kristusovi, so „otroci božji, ki se niso rodili iz krvi ne iz Poželenja mesa ne iz volje moža, am-Psk iz Boga“ (prim. Jan 1, 13); so »iznova rojeni“, v krstu „rojeni iz vode in Duha“ (prim. Jan 3, 3 sl).
, °g dušo vso popolnoma prevzame ln to ubogo stvar kot preustvari in
vso priliči sebi. Ogenj popolnoma prevzame kovino, ko jo razžari, da nazadnje sama sveti, kot bi sama bila ogenj. Tako električni ogenj razžali žarnico, ki je sama brez luči in svetlobe, da zažari in siplje bleščečo luč v temo. Ogledalo, ki se vanj upira sonce, odseva sonce in blešči, kot bi bilo drugo sonce, da nam oči ne morejo prenašati tolikega bleska. Podobno duša v božji milosti odseva Boga in njegovo lepoto, vsa podobna njemu.
Seveda je to lepota, ki je ne razumemo, ki ni dostopna našim čutom in našim pojmom. Sedaj bi je naše srce niti ne moglo prenesti, ko bi nam brlo dano, da bi jo za tgrenutek videli. Tako govore svetniki, ki so o tem globoko razmišljali. Ta lepota je svetost, v kateri se blešči duša. Zakaj sveto je vedno nekaj, kar je v posebni zvezi z Bogom, ki je edini sam po sebi svet. Svet je kelih, oltar. Sveta je po njem duša, ki je v zvezi z Bogom po medsebojni ljubezni.
Tako človek dobi tudi posebno vrednost in dostojanstvo božjega otroka, da je vreden toliko božje ljubezni. Že po naravi je človekova vrednost velika. Po duhovni duši po vrednosti odtehta vse brezumno stvarstvo. Kot božji otrok dobi lepoto in vrednost, ki ne gre nobeni stvari; je nad vsemi stvarmi, nad vso naravo. Zato prav jo imenujemo nadnaravno. Torej je to lepota in vrednost, ki je le v Bogu in jo od svojega človeku na poseben način podeli.
Zato se notranji lepoti in vrednosti človeka, ki Boga ljubi, nič ustvarjenega ne more primerjati. Zberi lepoto vsega stvarstva — in ta ni majhna, vrednost in dragocenost vseh stvari, en sam človek v božji ljubezni vse to bogato odtehta po
svoji duhovni lepoti in vrednosti. Ne vidimo je v tem življenju. A „kdor bi videl lepoto in dragocenost take duše, bi z veseljem stokrat dal življenje, če bi bilo potrebno, da bi jo obvaroval“ C sv. Katarina Sienska).
Ta velika sprememba se v duši izvrši v hipu, ko se človek odvrne od greha in v ljubezni k Bogu obrne. Je to v krstu ali pri odraslem brez krsta, ko se greha skesa. Ničesar na zunaj ne zaznamo, v resnici pa se zgodi v tem trenutku velik čudež, podoben novemu stvarjenju. Človek postane „nova stvar“. Bog človeka notranje vsega preustvari v lepoti in dostojanstvu, ki se mu ne more primerjati vse ustvarjeno skupaj. V tem trenutku tedaj nastane nekaj večjega, kot pa je bilo v trenutku stvarjenja. Bog je tedaj ..dostojanstvo človeške narave čudovito ustvaril“, a v tem trenutku to človeško naravo „še čudoviteje prenovi“ (mašne mol. pri darovanju). Prej je bil človek navadna odlična stvar, po tej prenovitvi je posinovljeni božji otrok.
Sv. pismo stare zaveze pripoveduje o povišanju dvorjana Mardoheja na perzijskem dvoru v Suzi. Mardohei je bil Jud, ki je pohčeril in vzredil sorodnico — siroto Estero. Ta se je priljubila kralju Asueru in jo je vzel za ženo. Mardohej je imel med dvorjani hudega sovražnika Amana, ki je vse mogoče spletkaril proti njemu in Judom. Po posredovanju in želji Estere pa je kralj dal zmago Mardoheju in njemu dal čast, ki si jo je želel Aman. Dal je svoja kraljevska oblačila in svojega konja, ki je nosil kraljeva znamenja; in prvemu knezu v kraljestvu je naročil, naj Mardoheja na glavnem trgu obleče v ta oblačila in posadi na kraljevega konja in naj pred njim kliče: „Tako
je treba ravnati s človekom, ki ga hoče kralj počastiti“ (prim. Est 6, 6 sl).
V hipu, ko človek vzljubi Boga, se mu tako prikupi, da ga Bog dvigne k najvišji časti. Ne da mu le zunanje lepote, ki je iz obleke in opreme; ne le zunanjih znamenj časti. Bog stori, da vsega prav v globine duše prevzame lepota in dostojanstvo božjega posinovljenca. Angeli, nebeški knezi, so kot njegovi služabniki, ki ga vodijo in čuvajo v življenju. In ta služba jim je v veselje. Vidijo, da to gre duši, ki jo hoče Bog počastiti.
Člani jjožjega plemstva so vsi, kateri Boga ljubijo. To zlasti velja za kristjane, ki nas je Bog posebej poklical, če ga res ljubimo. Božje „sveto ljudstvo“ smo (maš. mol. po sprem.): „izvoljen rod, kraljevo duhovstvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo“, ki nas je Bog „poklical iz teme v svojo čudovito luč“, da smo „božje ljudstvo“ (1 Petr 2, 9 sl).
Slavni pridigar je govoril o časti božjega otroštva. Nenadoma se ustavi, se živo zagleda v poslušalstvo in zakliče kot v prividu: „Moj Bog, kaj vidim! Kje sem! Res mi pravijo te telesne oči, da stojim pred trgovci, uradniki, delavci; eden je ubog, drugi bogat, eden učen, drugi preprost. A oči duše, ki jim sije luč vere, mi kažejo samo čisto plemstvo, same kneze in princese — in z globokim poklonom spregovori — v imenu nebeškega Očeta vam vsem moji spoštljivi pokloni. . .“
Pozabimo tedaj na druge naše ničeve časti in prednosti. Spoznajmo in upoštevajmo v življenju to svojo najvišjo čast, čast božjih otrok.
DR. FR. GNIDOVEC, Argentina
Kako so vzgajali stari in še kaj
9.	„UBIJ GA HUDIČA!“
,Ne bom trdil, da je bil Lojze med naJPobožnejšimi kristjani v župniji, a je vendar silno grizlo, da sta nedeVo Ba nedeljo hodila dva starejša fanta za 0rgle stat, kjer sta med vso službo božjo ~7. verova'a sta menda samo še na povzdigovanje — živahno razpravljala o Sem> kar jima je med tednom obležalo na srcu P° cerkvi se sicer njuno govorjenje 1 slišalo, moški pa, ki so sedeli na koru a vsaki strani pevske ograje so vendar edno z nevoljo pogledavali nazaj, kar Pa obeh govornikov ni prav nič motilo v nju"i gorečnosti.
Pa jima jc Lojze neko nedeljo tako agodel, da se nista nikdar več prikaza na kor
Šlo je že proti koncu maše. Na koru ?..ze odpeli: „Daritev dokončali, spol-iii smo do žnost“, govorjača za org ami P'-1, se, nista dokončala, temveč živahno adaljevala svojo debato. Tedaj pa je acel. Lojze vleči registre, drugega za ,.rugim. Za mehko flavto in nežnim so-Jciona'om se je gospodovalo oglasil Principal, nato je privriskala oktava, na-aen-e je vse prevpila precej razglašena 'kstura, pedalni registri so skrbeli za ‘jito pod’ago in tako je vrešča’o, pi-Ka o in bobnelo v cerkvi, kot bi samo er,ho oblegali.
t ^ os*ri konkurenci sta seveda udi oba govorjača za orglami vedno repkeje morala odpirati registre svo-lega grla, da sta se mog’a razumeti. Pa V navihani Lojze, kot bi ods ka’, na-eciil pavzo v svoji jeriho."=ki poigri, a kar fanta niti malo nista bila pripravljena. In tedaj je planil v to nepri-akOvano pavzo izza orge' po cerkvi 'ocen čenrav. ne preveč krščanski na-ejj „Ubij ga hudiča!“
Kot bi tisoč sršenov nVo v božji nrn?1’	završalo po cerkvi. Otroci
IRo 0’ ho i’no m:zo so se zosuk-li za popinj, kot bi na gumb pritisnil, ter e g-asD0 zarežali, dekleta po sredi cer-
kve so se zganila, kot bi jih nekaj pičilo, žene in stare tete po k opeh so napol glasno zavzdihnile, moški so se nemirno presedli na svojih seiežih, Va javčev oče s Suhe, ki so sedeli v k’opi tik pred mano, pa so kar glasno rekli: „No, kaj pa je to?“ Moj oče je parkrat z veliko nevoljo zamajal z glavo ter naprej bral iz mašnihJjukvic. Še gospoda kaplana je tako zmešalo, da so mislili, da imajo črno mašo ter so brez blagoslova začeli z zadnjim evangelijem.
Lojze pa je bil dovo j pameten ter je vedel, da je treba preprečiti še nadaljnje pohujšarje na svetem kraju. Začel ;e zopet orglati, tako mirno in tiho, kot bi sploh n vedel, kaj se je zgodilo.
.. To’iko zabave še z’epa ni imela župnija, kot jo je imela to nedeljo in ves teden na račun obeh fantov. Vsi so jima iz srca privoščili krepki nauk. ki ga jima je dal Lojze. V žun^o cerkev se od tedaj sploh.nista v č prikazala, hodila sta ob nedeljah v Kra"j k s užbi božji.
10.	OTROCI, DELAT!
Da bi kdaj lenobo pasel, oče ni trpel. Pri „ikomer. Tudi pri neodras’ih otrokih ne. Seveda nama ni niko'i nalagal težkega dela. Tudi ri bilo tr ba. Saj so bili tu odrasli bratje in sestre ter posli. Igrati smo se smeli otroci samo ob nedeljah in praznikih ter ob ponede’jkih, ko staršev ni bilo doma.
Očetu ni. bi'o dosti do tega, da bi otroci s svojim delom res kaj prida koristili. pač pa da se že v zgodnjih letih navadijo delati.
Na Gorenjskem so kmetje v tistem času — Sr je danes tudi še tako. mi ni znano — pride'ovali veliko pritličnega fižo'a: ribničana ir' prepeličarja. Cele riive so ga nasadili. Večinoma so ga veletrgovci izvažali, zlasti na Francosko. v^ik d«l na so ga kmetic doma poječi. Tudi pri nas je bil vsak dan na mizi za malico, z oljem, kisom in čebulo.
Župnik in duhoVni svetnik Ignacij Zupanc govori ob blagoslovitvi poljskega križa. Je bil kaplan župnika Kerčona, ki ga večkrat omenja pisatelj pričujočih spominov. Služboval je v Predosljah najprej kot kaplan od 1892—1903, kot župnik pa od 1903 do svoje smrti 1. 1945
Preden pa je mati fižol namočila za kuho, ga je bilo treba izbrati. Kajti tudi po zadnjem čiščenju na skednju je ostalo v njem še nekaj smeti, peska in pleve-lovega semenja. Tudi je bilo to in ono zrno že nagnito. In tako je mati nama najmlajšima parkrat na teden stresla zvrhan pehar fižola na mizo, da sva natančno izbrala: fižol ,na eno, vse drugo na drugo stran. To je bilo dolgočasno delo, a moralo je biti narejeno.
Očetova domišljija pa je iznašla še druge načine otroškega dela, da nama ni bilo dolgčas. Ko je bil fižol zrel, so
ga poželi ter zložili v kozolec, da se je posušil, preden je udaril cepec po njem. Naš največji kozolec je imel kakih petnajst „štantov“ (oken) ter je bil proti jeseni ves založen s fižolom. Ko se je kolikor toliko posušil, so se seveda nekateri stroki odpirali, da So zrna popadala na tla.
„Alo, fižol pod kozolec pobirat!" se je oglasil očetov ukaz. Dal nama je vsakemu pločevinast lonček ter pripomnil:
„Za vsak polni lonček dobita krajcar!"
Veliko nisva nabrala. Par krajcarjev pa sva vendar zaslužila. Da bi si kar it polnih strokov napolnila lončke, nama niti na misel ni prišlo. To bi bila goljufija .
Oče je imel prav posebno strast, da je rad stare stvari podiral ter postavljal nova, velika, prevelika poslopja. In tako je vedno ostalo dokaj starih desk, tramičev in druge take ropotije, ki je bila polna zarjavelih žebljev najrazličnejše velikosti. Vse to je ukazal oče hlapcu izpuliti ter metati v lesen zabojček. Če mi ni mogel odkazati drugega dela, je prinesel zabojček v vežo, vzel od tehtnice veliko utež, jo postavil narobe, položil nanjo kladivo, meni pa ukazal:
„Ko nimaš ravno drugega dela, bos pa tele žeblje poravnal."
Pa sem jih ravnal. Tolkel sem p° žebljih in po umazanih prstih, da me je vse bolelo, in to več dni. Seveda samo po kakšno uro na dan, dokler ni bil žabo) prazcin.
Ob sobotah in pred prazniki popoldan sva morala s sestro pomesti in pospraviti celo obširno dvorišče pred hišo in pred hlevom, kar je trpelo kar par ur.
Nikdar pa ni trajalo to otroško delo nepetrgoma ves dan. Če sva nekaj dovršila, sva se hitro izmuznila ter tekla v „grapo", majhen otok, ki ga je delala Kokra za hlevom. Lovila sva lene, debeloglave kapiče, ki so ždeli v plitvi vodi pod kamni, delala nasipe in majhna jezerca. plezala po visokih sklada'nicah desk in še drugo. Oče je bil toliko moder, da nama je privoščil oddih ter naju ni iskal in priganjal. Le s poti sva mu morala iti.
JACQUES IN RAISSA MARITAIN
Ob 50-letnici njunega spreobrnenja
Pisateljica si šteje v veliko veselje, da katoliškim Slovencem v zamejstvu Predstavi trnjevo pot dveh mladih, resnice žejnih zakoncev v naročje katoliške cerkve. Njuno spreobrnenje ni bilo važno samo za duhovno Francijo, ampak za ves svet, saj je Jacques Maritain postal največji sodobni katoliški filozof ter za Ceno štiridesetletnega, neprestanega in napornega dela, — katerega je stalno poživljala njegova soproga, Raissa Maritain — svetu oznanjal in branil resnico do katere se je sam priboril po poti, katero naslednje strani opisujejo.
1.	Kdo sta?
Jacques Maritain je po svoji materi vnuk Julija Favre-ja, čigar družina je v 19. stoletju dala Franciji, tedaj liberalni in republikanski, važne duševne delavce ter velike politike. Favre-jevi Pa so bili globoko zakoreninjeni v katoliški preteklosti svoje domovine, saj so Družbi Jezusovi dali prvega duhov tika, blaženega Petra Favra. Julij Fa-Jre pa je kot aktivni demokrat igral 'ažno vlogo pod Napoleonom III., v Parlamentu je spadal med maloštevilne Poslance opozicije, bil član Francoske akademije ter sijajen govornik in velik domoljub. Leta 1870 je njegovo zgovor-ništvo doseglo pri Bismarcku, da je nemška vojska samo dva dni oblegala Pariz.
Julij Favre je v drugem zakonu poročil protestantinjo. Ker se je koncem svojega življenja tudi sam podal v liberalni protestantizem, mu je tudi Genovefa, hčerka iz prvega zakona, sledila, tila odtlej izrazita nasprotnica kato-hčanstva. Tako je Jacques Maritaina krstil protestantski pastor, čeprav je til njegov oče katoličan. Bil je advokat P° poklicu, Julija Favre-ja tajnik ter Predsednik advokatske zbornice v Mä-c°n. Umrl je, še preden se je Jacques Poročil.
Maritainovi prijatelji pravijo, da je ;a zelo podoben svoji materi. Od matere in preko nje je po starem očetu Podedoval češčenje svobode. Mater je
odlikovala čudovita verska zvestoba do idealov, kateri so za časa drugega ce • sarstva poživljali republikansko opozicijo. Sicer pa je živela samo za svoje otroke.
Raissa Maritain pa se je kot otrok židovskih staršev rodila v Rusiji. Že v zelo zgodnji dobi so starši in sorodniki mogli opaziti, kako ta deklica hrepeni po znanju in kako privlačnost imajo zanjo verske stvari. V hiši njenega starega očeta so še zelo strogo spoštovali židovske praznike z vsemi obredi, vsakega gosta pa so sprejeli kot angela božjega.
Družina se preseli v Pariz, ker je caristična Rusija Žide zatirala. Tako postane Pariz prava, iz vse duše in iz vsega srca ljubljena domovina Raissina. Ko doraste, se vpiše na Sorbono (leta 1254 ustanovljeni internat pariške univerze, od leta 1885 sedež filozofsko-zgodo vinske in matematično-naravo-slovne fakultete). Tu pa je globoko razočarana. Iskala je resnice. Zmotno je mislila, da bo v naravoslovnih vedah našla iskana načela. Raziskovalce, katerih je tedaj Francija štela zelo veliko — saj sta leta 1898 Marija in Peter Curie odkrila radij — je zelo oboževala. Morala pa je izkusiti, da so znanstveniki najvišja načela spoznanja precej malo cenili ali vsekakor se za to niso mnogo zanimali. In vpraševala se je, kako se ti sloveči možje znanosti, katerih predavanja je poslušala, in ka-
terih knjige je brala, kako se morejo zadovoljevati s tako temačnim stanjem duha.
Tedaj pa med akademiki spozna .Tncmies (Jakoba! Mnritnin-a. Kmalu sta neločljiva, saj ju veže ista smer zanimanja, ista žeja no resnici. Človeka vse-ra nrevzame. ko bere. kako ta mlada clox'eka — ona osemnajst, on pa dvajset let star — skupno iščeta resnice: „Kot ribe v globini moria sva plavala v vodah opazovanja in eksnerimentov, ne da bi kdaj zagledala sonce, katereera slabotni žarki so naju včasih dosegli. Jakob je risal majhne možičke, ki so se z zlovoljnimi obrazi in silovitimi napori z lastnimi lasmi vlekli navzgor.------
Jaz na sem izgubljala tla pod nogami, ker sem bila nreslabotna, da bi se borila proti tem velikanom znanosti...“ pravi Raissa v svojih spominih.
Tudi filozofi, katerih predavanja sta poslušala, so se vsi nagibali k historični učenosti in matematiki. Kako naj bi bilo to zadovoljilo kakega J. Maritainia, ki se je že kot 16-leten gimnazijec po filozofski uri valjal po tleh svoje sobe, ker na nobenega svojih vprašanj ni dobil zadovoljivega odgovora. Zatekla sta se v Spinozo in Nietzscheja, toda kaj kmalu sta morala spoznati, da je bilo to le opojno sanjarenje duha.
Po kratkih letih študija gresta nekega večera na sprehod po botaničnem vrtu, oba v globoki stiski svojih od žeje in lakote no resnici skoro ginevajočih src. Pregledati sta hotela, kaj jima je dotlej nudil študij. Ugotovila sta, da je bilo to le posamezno znanje, da pa je njuna žeja po resnici ostala neugašena. „Vedeti hočem,“ je rekla Raissa, „če je življenje samo slučaj, dobrota ali nesreča, to življenje, katerega si nisem sama izvolila in ni vredno, da ga živim v taki temi, saj to je samo pogubljiva komedija, ki se igra na odru krvi in solza.“ Jakob a, ki je bil starejši in zrelejši, saj je že bil dosegel licencijat v filozofiji in bil torej vse bolj izkušen, je pa mislil, da se že splača živeti za reveže in se boriti proti zasužnjevanju proletarijata. Raissa pa ni hotela do-
živeti take komedije: „Če ta metafizični strah poseže do izvirnih studencev življenjske volje, more povesti do popolnega obupa. .. Mislim, da se v Italiji, Nemčiji in Franciji more v teku zadnjih desetletij pripisovati na tisoče samomorov bolj temu obupu kot pa čezmernemu, na duši in telesu prestanemu
trpljenju.----------Prepričana	sem, da
je smrt tisočerih mož in žena pripisovati brezmejnemu razočaranju duše, ki se v svoji veri v človeštvo, v zmagoslavno moč resnice in pravice, dobrote in usmiljenja, skratka v vsem, kar smo spoznali za dobro in resnično, čuti ogoljufano.“
Tako sta oba prišla do zaključka, da, če res ni mogoče živeti po veri, jima še vedno preostaja prostovoljna smrt kot zadnja rešitev, samomor torej v cvetu mladosti, preden bi ju leta omadeževala in izčrpala njune moči. In v takem razpoloženju sta tistikrat zapustila botanični vrt.
2.	Henrik Bergson
Kmalu nato pa sta mlada obupanca, po posredovanju pesniškega prijatelja Karla Peguy-a, našla pot do Henrika Bergsona ter poslušala njegova predavanja na College de France.
Kakšen pa je bil Bergsonov odnos do krščanstva in kdo je bil Bergson, da sta ga iskala ?
Henrik Bergson je umrl dne 4. januarja 1941 v Parizu, star 81 let. Dne 6. januarja so tam tiho pokopavali zemeljske ostanke za Descartom največjega francoskega filozofa, brez pogrebnih slovesnosti, brez govorov, po kratkem slovesu prijateljev. Bilo je za časa nemške okupacije in Bergson je bil zid. Tekom zadnjih let in takoj po njegovi smrti se je vedno zopet slišalo, da je bil stopil v katoliško vero. V pismu, katerega je filozofova vdova pisala E. Mounier-ju in katerega je dne 9. septembra leta 1941 objavila Gazette de Lausanne (pozneje je bilo ponatisnjeno v Henri Bergson: Essais et Temoigna-ges, Neufchatel, 1943), je pa ta zadeva objasnjena. Gospa Bergson pravi: „Moj soprog, ki je dolgo in z vso pozornostjo
m°tril verska vprašanja in ki je z veliko slJ^Patijo zasledoval katoličanstvo, vse "' kar je bil izdal „Oba studenca“, iz !aznih vzrokov, o katerih se je večkrat Posvetoval s svojimi najboljšimi prija-6 P> m katere so ti odobravali, ni hotel Prestopiti. Predvsem se je glede tega Ze 0 točno izrazil na nekem mestu svoje "Poroke z dne 8. februarja 1937, kar mi-S*1j1> da vam moram dobesedno sporo-t ,V /Moje razmišljanje me je vedno 0lJ in bolj približevalo katoličanstvu, v katerem vidim do vršen je židovstva. bl* .bi prestopil, da nisem vedel, kako *Ve že nekaj let pripravljal strašen a antisemizma, ki bo kmalu zajel ves svet. Hotel sem ostati med tistimi, ka-ere bodo v bodoče zasledovali. Upam Pa» da bo kak katoliški duhovnik tako ober, da bo pri mojem pogrebu opra-'1 molitve, če mu bo pariški kardinal "adškof zato dal dovoljenje. Za slučaj,
I ? bi se tako dovoljenje ne moglo izdati,
* se pač morali obrniti na kakega ra-lna» toda ne da bi se njemu, ali komurkoli drugemu prikrivala, prvič moja moralna pripadnost h katoličanstvu in rugič, moja predvsem izražena želja,
a Pri pogrebu moli katoliški duhovnik.«“
Zvestoba do preganjanega židovske-?? Uudstva je bil eden izmed vzrokov,
,1 So Bergsona zadržali, da ni prejel ^rsta. Židov ni hotel žaliti v času nji-ovega največjega ponižanja, bal pa se J" tudi, da jih s svojim prestopom od-jJ1 °d Kristusa. Čutil se je — tako '6 o kot je obsojal brezkoreninjenost ne-j.a ®r’b Židov — globoko zadolženega JUdstvu očakov in prerokov, obveznost, atere se je zavedal šele, ko se je pri-*za! krščanstvu. Tako je malo pred nrtjo vstai ;z p0Stelje, da se, uprt a svojega slugo, v domači obleki in cj Ba ta h, na pristojnem policijskem ura-,, P" predpisih nemške okupacijske asti vpiše kot Žid. Drugi vzrok nje-ovega oklevanja je bil ta, da je v °Ji skromnosti mislil, da bi glede na /egove mnogovrstne telesne betežnosti "visoko starost njegov prestop imel malo vrednosti za katoliško Cerkev, ^o so vnanja dejstva. Kratek pre-
gled njegovega filozofskega mišljenja pa nam bi pokazal, kako ga je težišče njegove notranje odlike privedlo od zunaj v predsobo in potem vedno bolj in bolj v žarišče krščanstva, ne da bi se bil v svojih spisih in govorih k temu priznaval. Osebna izražanja v pismih in pogovorih pa brezdvomno potrju-jejo, da je Bog in njegov učlovečeni Sin že dolgo let stal sredi njegovega življenja, mišljenja in molitve.
Bergson je bil tisti, ki je ob prelomu stoletja obupno zaprti in okrneli znanosti odprl dohod k resničnosti in svobodi duha. Bil je prepričan izpove-dovalec prvenstvenosti duhovnih vrednot in zato v širokih območjih umetnosti, znanosti in celokupnega kulturnega življenja povzročil preokret k spoštovanju stvariteljske sile duha. In Raissa Maritain opisuje položaj mladine, na katero je Bergson vplival, takole: „...Midva (Jakob in Raisa Maritain) sva bila pred vrati obupa, napravila sva bilanco tega, kar so nama učitelji bili dali na pot, nama čisto mladima človekoma, ki sva od njih pričakovala temelje pravega spoznanja in pravičnega dejanja. V rokhh pa nisva imela ničesar razen smrti in prahu. ... Uspehi najinega učenja so bili popolnoma negativni in razkrajajoči. ... Midva pa sva kljub temu še iskala resnice.
• ■ • Vse do nepozabnega dne, ki sva slišala Bergsona, so upanje na priznanje polnosti „Biti“ vsi sramotili..In njegov učenec Gilson pravi v svojem nastopnem govoru v Francosko akademijo tole o svojem učitelju: „...Kako zelo smo ga ljubili, tega preroka, ki je bil orošen z besedo Boga, katerega imena — zadržan od najplemenitejših pomislekov — dolgo ni izgovoril.“ (Navaja John M. Oesterreicher v članku „Bergson in vera“ v Thought, Dec. 1947).
Raisi in Jakobu Maritainu je večkrat povedal, da se je njegova pot k Bogu m Kristusu začela pri Plotinu, da se je mnogo bavil s spisi svete Katarine Si-jenske ter Terezije iz A vile. Tema učencema je tudi ponovno zatrjeval: „Vse, kar se je od Kristusa naprej na svetu
Pod to sliko je Raissa Maritain napisala pisateljici pričujočega članka v francoščini: Julia Payman, bien sympathique-ment Raissa Maritain (Juliji Payman prisrčno poklanja Raissa Maritain)
zgodilo dobrega, in vse dobro, ki se bo še zgodilo -— če se bo sploh še kaj dobrega zgodilo na svetu — se je in se bo zgodilo po krščanstvu.“
Bergson se je do zadnjega zavedal, da se nahaja na poti brez konca in po vsem smemo smatrati, da zanj smrt ni bila dopolnjenje ali kronanje, pač pa skrivnostna vrata k globokejšemu spoznanju.
Raissa in Jakob Maritain sta bila očarana od njegovih predavanj (čeprav se je J. Maritain pozneje deloma oddaljil od Bergsonove filozofije). Na njegovo pobudo je Raissa brala Plotina. Na nekem mestu, kjer je govora o Bogu in duši, se je njeno srce vžgalo od ljubezni. Pokleknila je in poljubila knjigo.
Drug verski doživljaj ima pozneje na nekem potovanju z vlakom, ki ji mimo-hiteči gozdovi postanejo prosojni. Med tema dvema dogodkoma pa spoznata Leona Bloy-a, kmalu po poroki novembra 1904, še preden je Jakob dokončal svoje študije.
3.	Leon Bloy in krst Maritainovih
Leon Bloy je bil takrat že zelo znan katoliški pisatelj, ki je vsake dve leti pod raznimi naslovi objavljal svoj dnevnik. Maritaina sta ga spoznala po posredovanju Morica Maeterlincka (belgijskega pesnika, rojenega 1862, Nobelov nagrajenec 1911). Prav takrat je Btoy izdal „Uboga žena“. (Nemški prevod: Die Armut und die Gier, E. Klett, Stuttgart, 1951). Nabavila sta si ta čudovit in neprimerljiv roman, in se prvič znašla pred resničnostjo krščanstva. Slišita o grozni bedi, v kateri živi Leon Bloy. Saj je ta 1. decembra zapisal v svoj dnevnik stavek, ki človeku kar trga srce. „Od same bede samo še spim.“ Maritainova pesniku pišeta z velikim občudovanjem pismo ter mu pošljeta 25 frankov, katere je Bloy prejel na dan sv. Barnabe, spremljevalsa sv. Pavla-Leon Bloy smatra, da sam Bog to pošilja njegovi bedi, zahvali se in jima pravi: „Gospodje, gospod, gospodična, kajti ime Raissa me začudi in zmede, naj Vam povem, da me je Vaše tako enostavno in ljubeznivo pismo izredno ganilo. — Ni mi težko priznati, da je bilo onih 25 frankov zelo dobrodošlih-Zjutraj sem si pri brivcu moral izposoditi majhen znesek za zajtrk žene in otrok. — Nikakor ni drzno upati na moje prijateljstvo. Če sta, kot slutim, živi duši, Vaju trpeči starček že zdaj ljubi in bo vesel, ko Vaju vidi... Če» en mesec bom 59 let star in si še vedno ne zaslužim svoj kruh. To je res, vendar sem pa že prenekateri duši pomagal in jo tolažil in to mi v srcu pripravlja raj.“ (Pismo navaja Raissa M. v svojih spominih).
Leon Bloy ju povabi in 25. junija 1905 gresta „dva otroka“ prvič v hišo in družino šestdesetletnega Bloy-a, ki je takrat stanoval za baziliko Srca Jezu-
sovega. Iz tega prvega srečanja je vz-^astlo prijateljstvo, ki je trajalo vse do B1oy-efe smrti leta 1917.
Ta prvi obisk pri Bloy-u je Jacques "laritain v svojem predgovoru k Bloy-®v' knjigi „Pisma svojima krščencema“ takole opisal: „Dne 25. junija 1905 sta wa dvajsetletna otroka stopala po brezkončnih stopnicah, ki se vzpenjajo do brca Jezusovega. V srcu sta nesla silni ''emir, edini sad moderne kulture.. . ta ,a človeška otroka, katerima se je rn'sel na samomor — po nekaj poizku-Sl«, ki so bili prelepo zamišljeni, da bi uspeli — ponujal kot edini izhod. Naj-|llej sta po Bergsonovi zaslugi osvobodila svojega duha rd pozitivističnega znanstvenega brezverstva, s katerim ju le pitala Sorbona. Bila pa sta si svesta, ua jima je Bergsonova „intuicija“ nu-uua samo dvomljivo zatočišče pred intelektualnim nihilizmom, ki je bil logič-ba posledica vsake moderne filozofije. Cerkev, katere radi predsodkov in pre-kpjanj mnogih dozdevnih dobro mislečih ‘Judi nista poznala, jima je veljala za branik mogočnežev in bogatašev, kate-rjn interes je bil, da duhove še naprej ohranjajo v „temi srednjega veka“. Po-upla sta se k nekemu čudnemu beraču, k' je vsako filozofijo preziral, raz streh Pa vpil božjo resnico, ki je bil abso-uten katoličan, ki je obsojal svojo dobo 'n vse tiste, ki tu na zemlji najdejo sv°jo tolažbo, bolj prostodušen nego vsi revolucionarji'sveta. In zato sta se tega srečanja bala; še nikdar nista občevala ? literarnimi geniji in tudi njuno iskanje bilo usmerjeno drugam. — — — Prekoračila sta majhen starinski vrt 'U stopila v skromno hišo, katere stene s® krasile knjige in lepe slike. Naletela sta na osebo, ki je bila dobrota sama, brezmadežna dobrota, katere tiha skromnost ju je takoj prevzela: gospa j °y. Obe hčerki Veronika in Magda-e,na. Rta prišleca motrili z začudenimi °f-rui. Leon Bloy je bil prvi trenutek skoraj bojazljiv, govoril je malo in zelo 'ho ter se trudil, da mladostnima obi skovalcema pove kaj važnega, kar ju buj ne bi razočaralo. Kar jima je razo-eh se ne da povedati: nežno ljubezen
Pričujočo sliko je poklonil dr. Juliji Payman sam Jacques Maritain s posvetilom: A mademoiselle Julia Payman sincere souvenir (Gdč. Juliji Payman v iskren spomin Jakob Maritain)
krščanskega bratstva in groze usmiljenja in strahu, ki se polasti duše, katero je zaznamovala ljubezen božja, kadar se znajde pred drugo dušo. Bloy se nama je zdel točno nasprotje drugih ljudi, ki pod skrbno nanešenem beležu „čednih lastnosti“ skrivajo težke grehe proti Svetemu Duhu in toliko nevidnih zločinov. V nasprotju s farizeji vseh časov Bloy ni bil nikak pobeljen grob, ampak izžarela, očrnela katedrala. Belina se je svetila znotraj, v globini tabernaklja. — Komaj' sva prestopila prag njegove hiše, že so vse dobrine, kot nevidno skozi pero potisnjene, zadobile nove postojanke. Vedela, ali uganila sva, da ob-
ČAS CVETOČIH SLIV
Zdaj čas je, čas cvetočih sliv, ko nežnost njih beline prek nove zelenine vrtov dišeče kakor med zre name in v blesteči svet.. .
Oh, žejen sem nečesa!
Pograbil vrč bi in bi pil, srce prepolno bi izlil v besede plameneče, — če bi tako boječ ne bil, če ne bi se te sreče prebele že ne naužil — in v njej našel nebesa.. .
Svetobor Sodobnik
stoja samo ena žalost, da človek ni svetnik; vse drugo pa je padlo v mrak.“
Jakob in Raissa Maritain sta pri Bloyevih našla vse, kot je bil rekel: resnično uboštvo, resnično vero in resnično, junaško neodvisnost. Vpliv, katerega je odtlej Leon Bloy izvajal na zakonca Ma-ritaina, se more označiti samo s pre-okretom vsega življenja. V njegovih knjigah in v njegovi osebi srečata krščanstvo. Rai'ssa Maritain se v svojih spominih zelo podrobno bavi s posameznimi Bloyevimi knjigami, predvsem z njegovim „Zveličanje prihaja od Židov“. To knjigo sta brala leta 1905 in v njej sta zaslutila čudovito zvezo med starim in novim testamentom. In Ral-ssa Maritain pravi o njej: „Ta knjiga nam že v prvih vrstah odkrije, da je kri, ki je bila na križu prelita za odrešenje človeškega rodu, prav ista, kot je nevidno prelita vsak dan v kelihu zakramenta Rešnjega Telesa in je na naraven ali nadnaraven način judovska kri — velikanski tok hebrejske krvi,
ki izvira iz Abrahama ter se izliva v petero ran Kristusovih.“
Ko sta Maritaina prebrala Bloy-evo knjigo o judih, mu je Rai'ssa pisala navdušeno pismo s pripombo, da ni kristjanka. Bloy pa ji je odgovoril: »Pravite: „Nisem kristjanka, samo iščem zdihujoč“, zakaj bi še iskala, kar ste že našla, draga prijateljica . . Vajini duši, Jakob in Rai'ssa, sta tako dragoceni, da je bilo treba ničesar manj kot učlovečenja Boga in Njegove smrti na križu, da jih je — enako kot mojo — odkupil. Empti estis pretio magno — odkupljena sta za visoko ceno.----------
Vaša želja, da' bi me videla manj ne srečnega, ljuba Raissa, vztraja iz občutja, ki je že bivalo globoko v vas, v vaši duši, v kateri kraljuje Bog, v vaši bistveni biti počivalo že od vsega začetka, že dolgo preden se je rodil Abrahamov stari oče. To ni nič drugega nego hrepenenje po odrešenju, katerega spremlja neko predobčutje ali notranje slutenje, koliko je to odrešenje stalo Njega, ki je to ceno plačal. To je krščanstvo; drugega načina biti kristjan ni.
Pokleknite torej ob rob tega studenca in molite tudi za mene: „Gospod, ki si me odkupil za visoko ceno, prav ponižno Te prosim, da me v veri, upanju in ljubezni združiš s tem revežem, ki je skrivaj morda trpel za mene. Odreši njega in mene za večno življenje, katerega si obljubil vsem, ki po Tebi hrepenijo.“
To, zelo draga in zelo blagoslovljena Raissa, je vse, kar vam danes more pisati človek, ki je zares nesrečen, toda poln najvišjega upanja za samega sebe in za vse, katere nosi v svojem srcu. Vaš L. Bloy.«
Medtem pa sta Raissa in Jakob Maritain obiskala stolnico v Chartres, ki je napravila silen vtis na oba. Kot iz kake knjige sta raz njene umetnosti razbrala zgodovino krščanstva. Kmalu ju Leon Blov seznani s svetniki, z Angelo Foiinjsko, z Ruysbroeckom ter z Ano Katarino Emmerich in končno s kate" kizmom patra Surin-a. In Raissa pravi
0	vsem tem: „Tudi Jakob in Vera (njena sestra) se približujeta veri. Vsa ta pota Se nam zde kot jutranje svetlikanje, ko Se še nedoločena luč jutranje zarje zasvetlika. Kar je Jakob imel povedati o '•ej dobi, je raztreseno po vseh njegovih knjigah. Tu hočem povedati samo, kar nu je sam pravil, ko se je zanj vse spre-menilo. Misleč, da je ves njegov napor samo takrat pošten, če obljube nepoznanega Boga izkusi s kakim dejanjem nuše, zato je začel moliti:.‘Moj Bog, če Jjes si in če si res Resnica, daj mi, da
spoznam.’ Nekega dne se je nato odločil, pokleknil in prvič zmolil ‘Oče naš’“ (R, Maritain str. 156/57).
Maritainovi so vedno pogosteje obi • skovali Leona Bloya, kjer jih je njegova žena vselej' sprejela z največjo ljubeznivostjo, čeprav je bila v hiši tako velika beda, tako velika, da je Bloy zapisal v svoj dnevnik: „Jezus prav na lahno stopa po moji duši, da v njej ne zkudi bolečine.“ Njegova žena je vse to Prenašala z neko nadnaravno potrpežljivostjo. Bila je starejša hčerka danskega pesnika Kristana Molbecka. Ko -niaj dorasla, je tudi ona začela iskati vero, šia na Angleško, prišla nato v
1	ari z ter se tam nastanila pri starem Prijatelju svojega očeta, pesniku Fran-cu Coppee-ju, ki je živel s svojo neporočeno sestro. Tam je nekega dno spoznala Leona Bloy-a, ki je tedaj že
zelo znan pisatelj in je takoj zbudil njeno pozornost. Par mesecev po tem srečanju z „beračem“ Bloy-em je prejela krst, se z njim poročila, ter ga kot kaka nevidna sila podpirala celih 25 let. ;n v tem prijateljstvu sta mlada Mari ■ lama zorela ter se sončila ob žarki luči “loy-a, Bergsona in svetnikov. Potem Pa nekega dne Leona Bloy-a zaprosita Za krst potem, ko sta spoznala katoliški nauk, ter dospela do središča tega nauka najprej po točnem in globokem štu-. jn prikazovanj že omenjene Kata-!*ne Emmerich, nemške redovnice, ki Ju je uvedla v mistiko krščanstva. Katekizem patra Surin-a, jezuita iz 17. stol. pa jima je razjasnil zadnje lepote svetosti Cerkve, ki nevidno druži vse elane v občestvu svetnikov.
Tedaj pa je Raissa nevarno zbolela (februarja 1906). To pa je njenemu soprogu zlasti še dajalo priliko, da je med boleznijo, ki je trajala več tednov, v strahu in trepetu za svojo ženo, na kolenih molil svojega Boga, da mu da moč, da se dokončno zdrami iz spanja. Tn res so se polegli njegovi notranji upori in čutil se je pripravljenega. V tei hudi bolezni piše Leon Bloy bolnici: „Danes zjutraj sem pri zgodnji maši jokal za vas, ljuba prijateljica. Jezusa in Marijo sem prosil, da odvzame mukam moje preteklosti vse, kar je na njih zasluženega ter jih uporabi za vaše ozdravljenje ter, da to sprejme za mir vašega telesa in slavo vaše duše. In pri tem so me zalile tako sladke solze, da sem se čutil uslišanega.. . Poslušajte me! Ozdravila boste in doživela neskončno veselje“ (navaja R. M. 183/84).
In Raissa je res ozdravila. Kmalu sta Bloya zaprosila za krst. Ta ju predstavi nekemu duhovniku in 11. junija 1906, na god sv. Barnabe sta bila sprejeta v katoliško Cerkev. Kako zelo odločilen je bil ta korak nam Raissa samo pove s stavkom: „Popolna suša je bila v meni. Samo eno mi je v duhu ostajalo jasno: ‘Krst mi bo dal ali vero in tedaj bom verovala in Cerkvi pripadala popolnoma in brez pridržka, aii pa bom odšla nespremenjena, neverna za vselej. Take so bile približno tudi JaKobove misli.“ (189).
Krščena sta bila v cerkvi sv. Janeza Evangelista na Montmartru, ob 11 dopoldne. Leon Bloy je bil njihov boter, njegova žena Jakobova in Verina botra, hčerka Veronika pa Ralssina. In zdaj pa: „Neskončen mir, mir, ki vsebuje vse zaklade vere. Nič več vprašanj, nič več preizkušenj — ostal nam je samo — neskončen odgovor božji:	Cerkev je
držala svojo obljubo, Cerkev sva najprej ljubila in po njej spoznala tudi Kristusa,“ pravi Raissa na strani 189 svojih spominov.
(Konec prihodnjič)
Dr. JULIJA PAYMAN
„BOŽJE STEZICE“ bodo priložene prihodnji številki v dvojnem obsegu.
SOVJETSKA „VZGOJA"
Ne mislite, da sem mesečnik, iz katerega sem prepisal te vrstice, kupil v starinarnici. Nikakor, saj nosi naslov: „Sovjetska pedagogika, maj — 1955“. Že naslov prvega članka: „Brezbožno vzgajanje v šoli“ (E. I. Perovskij) se mi je zdel zanimiv, zato sem ga prečita!. Kdor količkaj zna rusko, naj dolgi članek sam prečita, jaz bi pa rad tukaj podal vsaj nekaj misli Perovskega.
Takoj naj omenim, da pisec članka ni prav nič zadovoljen z vzgojo sovjetskih šol od revolucije pa prav do današnjih dni. Še posebej omenja leta 1918—1929 kot leta, ko je bila šola sicer brezbožna, toda to je po njegovem mnenju vse premalo. Takole pravi: „Sovjetska šo'a, orodje komunistične vzgoje mladine, ne more načelno zavzemati do vere drugega stališča kot stališče neizprosne borbe proti njej. Teoretična osnova komunistične vzgoja je namreč osnova komunistične vzgoje je namreč žen veri."
„Mnogi mislijo,“ piše tovariš dalje, „da je naloga sovjetske šole samo: izkoreniniti iz mladine tiste verske predsodke ki se jih je navzela v domači sredi ali jih pobrala drugod; toda to je zmotno. Kdo namreč jamči, da se ne bodo kmalu po izkoreninjenju enih predsodkov nod vn'ivom iste srede, pojavile druge vraže. Mladino je treba vzgajati tako, da postane ‘neran'jiva’ tudi za tiste vrste verskih predsodkov, s katerimi se bo mogoče kdaj pozneje srečala. Toda tudi to še ni dovoli. Na'oga sovjetske šole je: vzeroiiti mladino tako, da bo do vere neizprosna, da se bo zavedala nujnosti borbe proti njej in da bo v ta boj želela tudi sama poseči."
Pisec članka daje učiteljem podrobne nasvete, kako nai dokazujejo ..proti-znanstvenost verskih predsodkov“, navaja zglede iz zemljepisa, zgodovine, astronomije in omenja, da je v vsakem srednješolskem predmetu dovolj snovi za „razkrmkanje nrotiznanstvenosti verskih predsodkov". Učiteljem svetuje, naj že v začetku leta za vsak predmet posebej najdejo mesta, kjer se da napadati „protiznanstvenost vere". Opozarja, da
je veliko bolj učinkovito, napadati vero ne naravnost, ampak z dobro pripravljenimi primeri. Važno je tudi — pomagati učencem pri izpeljavi pravilnih zaključkov, kajti dijaki sami bi jih pogosto ne našli. Nadalje svetuje posebne sestanke po šoli, ,,da se dovolj izčrpa ona protiverska snov, ki je ni bilo časa dovolj obdelati". (Kot primer navaja inkvizicijo, odnos Cerkve do Kopernika ter podobno.)
Najbolj zanimiv je konec članka. Tu je res povedano nekaj čisto novega i° zato sem sk'enil napisati te vrstice. Ko je namreč Perovskij povdaril važnost vzgoje poedinca, da se „zada smrtni udarec verskim predsodkom", dostavi še tole: „Pri vsem tem pa je treba imeti vedno pred očmi, da se je treba približati vernim otrokom delikatno, preračunano in potrpežljivo. Ni slabšega načina borbe proti verskim predsodkom, kot je metoda posmehovanja, zmerjanja in administrativnega pritiska, kar se na žalost še pogosto dogaja. Take metode verne dijake samo odtuje od šolskih tovarišev in povzročijo, da se zaprejo sami vase in se nauče skrbno prikrivati svoja verska čustva, dočim verne starše samo jeze in netijo v njih sovraštvo do šole. Tudi ni dovoljeno, da bi se dijaki norčevali iz vernih součencev. Učenci morajo razumeti, da se borimo proti veri, ne proti vernikom, ki so prav-tako naši sovjetski državljani in da njih vera ni prestopek, ampak le njihova nesreča. Seveda je treba ljudem govoriti, da je njihova vera nepotrebna, celo škodljiva; toda to je treba storiti s potrpežljivim dokazivanjem, To je naloga sovjetskega učenca, pionirja, komsomolca."
„Končno je treba učencem dopovedati, da je vsak nevljuden napad na duhovščino žaljenje verskih čustev vernikov in da taki napadi vernike samo utrjujejo v veri."
„Dijaki morajo razumeti, da gre za uničenje vere, ne duhovščine. Ko bo namreč izumrla vera, — tudi duhovščine več ne bo."
Mislim, da bi bil vsak komentar odveč.
KOZINA KAREL, Ri®
Socialni nauk Cerkve v zadnjih sto letih
Pred 65 leti je 15. maja 1891 sv. oče Leon XIII. izdal znamenito socialno okrožnico „Herum novarum“. štirideset let nato je papež Pij XI. izdal nič manj važno okrožnico „Quadragesimo anno“, ki je dopolnila in pojasnila to, kar ni bilo dovolj objasnjeno v okrožnici Leona XIII. Tako praznuje „Quadragesimo anno“ letos svoj srebrni jubilej. Pridružujemo se obema jubieljema z željo, da bi Slovenci vedno ne le cenili, temveč živeli po nauku teh dveh okrožnic. Obenem pa hočemo ob tej priliki prikazati ogromno delo, ki so ga zadnji papeži izvršili na socialnem področju prav s tem, da so neprestano podajali smernice za
socialno življenje v družbi.
Pri reševanju sodobnega socialnega yprasanja je Cerkev aktivno sodelovala m pokazala vedno pravilno rešitev vseh Problemov in to na način, ki odgovarja človekovim potrebam in namenu življenja.
O tem govorijo, poleg številnih drugih naslednji dokumenti:
^ Papež Pij IX. je vladal katoliško Cerkev od 1846—1878, v dobi velikih Političnih sprememb, ki so prinesle na Površje liberalne režime, nasprotne Cerkvi, ki so odklanjali krščanstvo in njega vpliv v gospodarskem in javnem življenju.
Okrožnica Quanta cura, izdana 8. 12. 1861, je dokument, s katerim je Pij IX. obsodil vse zmote tiste dobe, to je liberalizem, ki je odklanjal svobodo in avtonomijo božje oblasti na zemlji, in socializem ter komunizem, ki poleg tega da hočeta uničiti družino in nje naravni bpžji temelj, lažeta in obljubljata, kar oikoli ne bosta mogla uresničiti.
Papež Leon XIII. je nasledil leta 1878 Pija IX. in vladal do leta 1903. Imenovati ga moremo modernega socialnega papeža.
Okrožnica lnscrutabili Dei consilio, objavljena 21. 4. 1878, je prva socialna okrožnica Leona XIII. Govori o socialah zablodah in njihovi rešitvi. Social-u? zlo prikaže v pravi luči, enako tudi Ojega vzroke, ki so nesloga, sovraštvo,
vojna, zaničevanje pravice in moralnih zakonov. Kliče ves svet, da se vrne k zdravi pameti, k viru resnice. Posebej priporoča še zdravo družinsko vzgojo mladine.
Z okrožnico Quod Apostolici Mune-ris, objavljeno 28. 12. 1878, Leon XIII. obsodi zmote socializma, komunizma in nihilizma, ideologije, ki uničujejo božjo in človekovo avtoriteto, zakonsko zvezo in naravno pravico, do privatne lastnine. Pokazal je, da je glavni vzrok zla na svetu v oddaljenosti človeštva od Boga in njegovih zapovedi. Za dobro družbe je potrebna tudi harmonija med Cerkvijo in civilno oblastjo.
Okrožnica Arcanum, objavljena 18.
2.	1880, govori o krščanskem zakonu. V Franciji se je takrat vršila ostra gonja proti družini in nerazdružljivosti zakonske zveze, ki jo je Francija uničila leta ltS4, ki je bil sprejet zakon o raz-poroki. To nevarnost in zlo je imel papež posebej pred očmi, zato je ponovno pokazal božji namen in pomen zakona, njegov cilj, smernice in disciplino, ki mora vladati v zakon i ter dolžnosti in pravice javne oblasti pri urejevanju civilne strani in učinkov zakona.
Okrožnica Diuturnum, objavljena 29. 6. 1881, uči, da vsa oblast izhaja od Boga, ki je edini vir oblasti. Zato nosilci oblasti in njihove ustave ter organizacije oblasti ne smejo izrabljati za zati-
ran je človeštva, ampak mu morajo biti v pomoč in zaščito, da bodo lahko vsak posameznik in društva kot celota dosegla svoj časni in večni cilj.
Okrožnica Inmortale Dei, objavljena
1.	11. 1SS5, govori o krščanski državi. Svet je bil poln zmot različnih filozofskih in pravnih šol, ki so vsaka po svoje pretiravale ali omejevale resnični namen in poslanstvo države. Leon XIII. pokaže kakšno mora biti krščansko pojmovanje države, dolžnosti države do poedincev, do Cerkve, kompetence cerkvene in državne oblasti, koristi, ki izhajajo iz sodelovanja in medsebojnega spoštovanje cerkvene in državne oblasti.
Okrožnica Liberias, poslana svetu 20. 6. 1888, govori o svobodi. Liberalizem je smatral, da je resnična svoboda, ako se uniči vero in vse kar je v zvezi z Bogom. Leon XIII. zavrne vse liberalne zmote in razloži, kaj je naravna svoboda, naravni zakon, odnose med razumom in svobodo, odnose med pozitivnimi zakoni in svobodo, razloži liberalno pojmovanje svobode: kaj pomeni in se hoče doseči z ločitvijo Cerkve in države. Govori o svobodi verskega pouka, tiska, o demokraciji in različnih vladnih oblikah.
Okrožnica Sapientiae Christiane, poslana svetu 10. 1. 1890, govori o dolžnosti katoličanov kot državljanov. Državljani im'ajo dolžnost skrbeti za materialni napredek, še večjo pa za duševni napredek. Katoličani so dolžni ljubiti svojo domovino, pri tem pa ne smejo pozabiti na večno domovino. Življenje si morajo urejati tako, da jih ljubezen in delo za zemsko domovino ne bo oviralo na poti v končno domovino. Za to se katoličan tudi kot državljan mora boriti proti sovražnikom Cerkve, širiti evangelij in delati za edinost med katoličani. Govori tudi, kakšen je odnos Cerkve do političnih strank in do politike na splošno.
Okrožnica Berum novarum, je Magna Charta delavcev, ki jo ja Leon XIII. poslal svetu 15. 5. 1891. Najprej papež odklanja socialistično rešitev delavske-
ga vprašanja. Ponovno brani ustanovo privatne lastnine, uči dolžnosti, ki izhajajo iz privatne lastnine. Obsodi razredno borbo, katere evangelij nosijo in učijo komunisti ter priporoča sodelovanje med delavci in delodajalci. Delavcem in delodajalcem je papež povedal da imajo poleg pravice tudi dolžnosti. Poveličal je delo, mu dal častno mesto v življenju posameznikov in v družbi, brani pravico delovcev do združevanja in še posebej krščanskim delavcem priporoča ustanovitev krščanskih delavskih sindikatov.
Okrožnica Inimica vis, objavljena 8. 12. 1892, obsodi masonerijo, ki se je hotela polastiti vseh področij človekovega življenja in udejstvovanja. Masonerija je kriva socialnih ruševin, v katerih se nahaja svet, ker je od verskih do socialnih ruševin kratka pot. Ne more biti prijateljstva in sožitja med Cerkvijo in masonerijo, ker masonerija zanika Boga in vse kar je božjega. Poziva katoličane, da ostanejo vedno zvesti domovini in Kristusu in budni v borbi za čast in pravice Cerkve.
Okrožnica Graves de comuni, objavljena 18. I. 1901, govori o krščanski demokraciji kot socialni in politični orga-zaciji katoličanov, ki ne more imeti nič skupnega s socialno demokracijo, katere osnova je socializem. Krščanska demokracija izhaja iz krščanskih temeljev in nje cilj je krščansko urejena družba. Kristjani si morajo prizadevati za odpravo razredne borbe, utrditev in spoštovanje avtoritete v družbi, za medsebojno ljubezen ter iti med ljudstvo.
Papež Pij X. je nasledil Leona XIII-in vladal katoliški Cerkvi od 1903 do 1914.
Okrožnica II fermo proposito, objavljena 11. 6. 1905, govori o Katoliški akciji. Opomni katoličane na dolžnosti, ki jih imajo na verskem in socialnem področju. Radi uspešnejšega dela se morajo katoličani organizirati in to na način, da bodo njihove organizacije zajele vse sloje in stanove, posebno pa ljudske množice.
Okrožnica Singular! Quodam, izdana -4. 9. 1912, obravnava vprašanje, če so katoličani lahko člani versko mešanih sindikatov ali nevtralnih sindikatov. Pij X. priporoča predvsem ustanovitev krščanskih delavskih sindikatov, vendar smejo biti katoličani člani drugih sindikatov, če ni nevarnosti za njihovo veno. Katoličanom, ki so člani takih sindikatov, priporoča članstvo v cerkvenih verskih organizacijah, da tako lažje ohranijo vero in sledijo nauku Cerkve.
Papež Benedikt XV. je nasledil Pija X. in vladal Cerkvi od 1914—1922
Z okrožnico Pacem Dei munus pul-vherrimum, objavljeno 23. 5. 1920, Benedikt XV. pokaže pot k pravemu miru, ki ga svet kljub končani vojni še nima. Mir je dar božji, zato se morajo narodi *n ljudstva strniti in zbližati na nauku Evangelija. Mizerija in razdejanja, ki jih je naredila vojna, kličejo narod^ k slogi. Vsi narodi brez izjeme pripadajo veliki družini narodov.
Papež Pij XI. je nasledil Benedikta XV. in vladal katoliški Cerkvi od 1922 do 1939.
V okrožnici Ubi arcano, objavljeni 23. 12. 1922 govori svetu o Kristusovem tniru, ki edini more zadovoljiti in osrečiti svet. Ugotavlja, da kljub končani vojni še ni resničnega in pričakovanega miru, ker v svetu vlada moralna kriza. Razredna borba povzroča socialni ne-red, pretirani nacionalizem vodi k na-Puhu in onemogoča slogo med narodi. Svet se oddaljuje od Boga, hoče predvsem družino in šolo brez Boga. Rešitev nakaže v pomirjenju duhov in vrnitvi človeštva k večnim resnicam.
Okrožnica Divini iilus magistri, izdane 21. 12. 1929, govori o krščanski vzgoji mladine. Papež opozarja na važnost krščanske vzgoje mladine. Pravica vzgajati otroke pripada strašem. Da pa ^lorejo to nalogo zadovoljivo izvrševati, Pm morata pomagati Cerkev in država X medsebojnem sporazumu, sodelovanju ln spoštovanju.
Okrožnica Časti conubii, ki je bila
V juniju se senožeti na Golici pokrijejo z belimi narcisami
objavljena 1930, govori o kršč. zakonu. Nasproti zmotam dobe Pij XI. postavlja kot pogoj boljše in srečnejše družbe zdravo; krščansko družino. Z vso odločnostjo obsodi zmote in prakse, ki izpodjedajo nravne temelje družini in kliče človeštvo, da se ne da zapeljati in uničiti v osnovnem temelju, ki je družina, vir in poroštvo bodočnosti in sreče narodov.
Okrožnica Quadragesimo anno je bila izdana ob 40-letnici Leonove okrožnice Rerum novarum 15. 5. 1931. Pij XI. najprej avtoritativno pojasni nekatere točke Rerum novarum, pokaže kako velike sadove je rodila in nadaljuje Leonov nauk razmeram in času potrebno Uči o individualnem in socialnem zna-
čaju privatne lastnine, daje smernice za ureditev odnosov med delom in kapitalom in za stanovsko urejeno družbo, ki mora biti sad svobodnih prizadevanj in nravne obnove človeštva. Obsodi totalitarne sisteme in krščanski socializem.
Okrožnica Nova impendet je bila objavljena 2. 10. 1931, sredi gospodarske krize, ko so množice brezposelnih skoraj zastonj iskale dela in zaslužka. Papež poziva svet, da naj preneha z oboroževalno tekmo in se vrne k miru, medsebojnemu spoštovanju in pomoči.
Okrožnica Caritate Christi compulsi, poslana v svet 3. 5. 1932, ponovno poziva katoličane, naj storijo vse, da kino moči. Pokaže vzroke zla, žalostne razmere v svetu, v katere je ateizem privedel svet.
Okrožnica Vigilanti cura, objavljena 29. 6. 1936, govori o vzgojni in socialni važnosti kina. Papež opozori na dobre in slabe strani kina in po-živa katoličane, naj storijo vse, da kino ne bo šola nemorale in razbrzdanosti, ampak sredstvo za vzgojo k lepemu, krepostnemu življenju.
Okrožnica Mit Brennender Sorge, objavljena 14. 3. 1937, prikaže žalostni položaj katoliške Cerkve v nacionalno-socialistični Nemčiji, obsodi zmote nacionalsocializma in uči, da je samo eden pravi Bog, da je samo krščanska morala prava morala, da ima tudi nacionalsocialistični režim dolžnost spoštovati človekove naravne pravice.
V okrožnici Divini Redemptoris, objavljeni 19. 3. 1937, Pij XI. obsodi brezbožni komunizem. Pokaže na zmote komunistične ideologije in nje sadove v Rusiji, Mehiki in Španiji. Nasproti komunizmu postavi zahtevo po praktični realizaciji socialnega' nauka Cerkve, ki je edini zmožen prinesti boljši in pravičnejši socialni in gospodarski red.
Pij XII. je nasledil Pij a XI. 2. 3. 1939. Socialni nauk Pija XII. je obširen in vsak posameznik, poklic in stan najde v njem konkretna navodila in kažipot za stanovsko, gospodarsko in socialno življenje in udejstvovanje.
Najvažnejši socialni dokumenti Pija XII. bi bili naslednji:
1.	Velikonočna poslanica za mir, april 1939.
2.	Okrožnica Summi Pontificatus z dne 20. 10. 1939.
3.	Božični nagovor leta 1939 za mir med narodi.
4.	Radijski nagovor ob petdesetletnici Rerum novarum dne 1. 6. 1941.
5.	Božični nagovor leta 1941 o novem mednarodnem redu.
6.	Božični nagovor leta 1941 o notranji ureditvi življenja narodov.
7.	Govor italijanskim delavcem dne 13. 6. 1943 o miru na svetu in sodelovanju narodov.
8.	Radijski nagovor 1. 9. 1944, za obrambo krščanske civilizacije.
9.	Božični nagovor leta 1944 o problemih in važnosti demokracije.
10.	Govor italijanskim delavcem o krščanskem sindikalizmu 11. 3. 1945.
11.	Govor italijanskim delavcem 15. avgusta 1945.
12.	Radijski nagovor 4. 4. 1946.
13.	Okrožnica Quemadmodum 6. januarja 1946.
14.	Okrožnica Optatissima pax dne 18. 12. 1947.
15.	Spomenica Mednarodnemu kongresu zastopnikov Borz 7. 3. 1948.
16.	Govor italijanskim delavskim združenjem 29. 6. 1948.
17.	Nagovor delegaciji bančnikov
2.	10. 1948.
18.	Govor delavcem tovarne Fiat 3. oktobra 1948.
19.	Nagovor udeležencem Mednarodnega kongresa podjetnikov 7. 5. 1949.
20.	Nagovor Mednarodni zvezi družin 20. 9. 1949.
21.	Govor nemškim katoličanom dne
4.	9. 1949.
22.	Nagovor belgijskim katoliškim delavcem 11. 9. 1949.
23.	Govor Mednarodnemu kongresu katoliških zdravnikov 29. 9. 1949.
24.	Okrožnica Menti nostrae dne 23. septembra 1950.
25.	Nagovor italijanski Zvezi krščanskih podjetnikov 31. 1. 1952.
26.	Pismo kardinalu Innitzerju ob Priliki avstrijskega socialnega dneva 23. julija 1952.
27.	Poslanica avstrijskemu katoliškemu dnevu 14. 9. 1952.
28.	Okrožnica Exul familia.
29.	Božični nagovor leta 1952.
30.	Nagovor babicam 29. 10. 1952.
31.	Nagovor italijanskim katoliškim delavcem 14. 5. 1953.
32.	Govor udeležencem kongresa za socialne študije 3. 6. 1953.
53. Božični nagovor 1953.	,
34.	Velikonočni nagovor 1954.
35.	Pismo predsedniku francoskih socialnih tednov 14. 7. 1954.
36.	Govor mednarodni zdravniški zvezi 30. 9. 1954.
37.	Pismo italijanskemu socialnemu tednu 20. 9. 1954.
38.	Božična poslanica 1954.
39.	Govor italijanskim krščanskim Podjetnikom 6. 6. 1955.
40.	Govor zastopnikom združenja kinematografov 21. 6. 1955.
Pij XII. je v navedenih dokumentih in ostalih okrožnicah, govorih in pismih dal svetu:
1.	Norme in navodila za pravično in trajno sožitje narodov in mednarodni Pravni red.
2.	Norme za socialno, gospodarsko in pravno ureditev življenja vsakega naroda.
3.	Navodila in priporočila kako naj narodi izbirajo obliko vladavine in volijo nosilce oblasti, pokazal na dolžnost sodelovanja pri javnih zadevah, pripo-r°čil demokracijo kot najprimernejši Politični sistem.
4.	Nakazal na rešitev sodobnih moralnih, socialnih in gospodarskih problemov in njegov tozadevni nauk predstavlja važno mesto v socialni filozofiji naših dni in skupnost normativnih Pačel, ki morejo povsod najti možnost Praktične aplikacije, naj si bo v zaseb-nem, poklicnem ali javnem življenju.
AVGUST HORVAT
MISIJONSKE VESTI
Redovniki v Afriki. Redovne ustanove v Afriki (z Madagaskarjem in Kanarskimi otoki) so imele 1. januarja 1956 naslednje število samostanov, oziroma opatij:	karmeličanke 12 samostanov,
klarise 5, trapisti 3; cistestercijani s starimi pravfili 1 opatijo; trapistinje 1 samostan, cistercijanke 2 samostana; benediktinke 4 opatije, benediktinci 5 opatij; kapucinke s strogo klavzuro, častilke najsv. Zakramenta 2 samostana, dominikanke s klavzuro 1 samostan in sestre presv. Srca 2 samostana. Tem moramo dodati še 5 samostanov karmeličank sv. Jožefa, 5 samostanov redovnic Manije Zadoščevalke in še nekaj drugih. Vse te redovnice vse svoje glavno delo omejujejo na notranje življenje molitev, premišljevanje, pokoro, zado-ščevanje.
Posedice tajne organizacije Mau-Mau v Keniji. Upor elanov tajne organizacije Mau-Mau je skoraj že zadušen.. Za seboj je zapustil veliko število mrtvih, mnogo razvalin in več koncentracijskih taborišč, v katerih je danes 62.000 oseb. Stroški za vzdrževanje teh taborišč znašajo qd leta 1,952 dalje 37 milijonov šterlingov. Kenijsko prebivalstvo ne more razumeti, kako je mogel tako miroljuben, razumen in napreden rod Kikuyu zaiti tako daleč, da je delal tako strašne zločine. — Angleži so teh 62 tisoč ujetnikov v koncentracijskih taboriščih razdelili v dve skupini. V prvi so tisti, ki niso več vredni svobode; v drugi pa so oni, o katerih mislijo, da bi se dali prevzgojiti za svobodno življenje. Tisti, ki so v prvi skupini, so ločeni od drugih in razdeljeni na tri posebna taborišča, ki so daleč proč od njihove domovine. Oni pa, ki so v drugi skupini, so v 53. taboriščih, kjer jih za to pripravljene in določene osebe vzgajajo k poboljša-nju. Med osebami, ki opravljajo to službo, je 36 častnikov, 83 evropskih in 17 afriških pomočnikov in 237 uslužbencev iz rodu Kikyu, ki imajo za to primerno starost in izkušenost. Skušajo jih rešiti bacilov „Mau-Mau“, jih razkužiti in preoblikovati njihovo mišljenje. Ko jih bodo spustili na svobodo, jih bodo zaposlili v poljedelstvu in industriji.
.. ____
BUENO/ A IRE/-

• barilOCHE« 5ALTA* PARAM/ c.r\vadavia«CORR1EMTES»5.F£-
rv£'”r'
ARGENTINA
V najlepšem jesenskem vremenu so 13. maja Slovenci iz Vel. Buenos Airesa opravili letošnje romanje k Materi božji v Lujan. Že dva tedna preje ni bilo dobiti nobenega voznega listka za posebni vlak v Lujän. Mnogi so si organizirali svoja skupna vozila, spet mnogi so se poslužili rednih vlakov in avtobusnih zvez. Računajo, da se je pri dopoldanski službi božji zbralo v lujanski baziliki nad dva tisoč slovenskih rojakov, med njimi izredno veliko naseljencev iz časa pred drugo svetovno vojno. Zdi se, da je ljubezen do skupne Matere dokončno premostila prepad, ki ga je zlobna titovska propaganda skušal ustvariti ob prihodu protikomunističnih Slovencev v nove kraje. Ganljivo je bilo videti dolge vrste mož in fantov, ki so stali ob spovednicah in nato skupno z ženami in dekleti odšli k obhajilni mizi. Sv. mašo je opravil preč. g. direktor Anton Orehar, ki je imel silno lep in praktičen govor, ki je globoko odjeknil med verniki. Petje je vodil kot lani g. župnik Janez Markič. Po službi božji so se naši ljudje razšli po bližnji okolici, da použijeio s seboj prineseno kosilo in otroke povedejo na zabavišče poleg reke. Prav tako so imeli priliko videti lepi film „Žrtev spovedne molčečnosti“. Popoldne so se Slovenci znova zbrali v svetišču. Pridigal je semeniški spiritual dr. Filip Žakelj, nakar se je razvila mogočna procesija, v kateri so fantje v marijanski uniformi nosili podobo lujanske Marije, fantje v slovenski narodni noši pa sliko brezjanske Matere božje. Zanimivo je bilo, da je bilo žena in deklet dvakrat več kot mož in fantov. Po procesiji so bile že tradicijonalne pete litanije Matere božje in darovanje, pri katerem so udeleženci prejeli spominske
podobice Matere božje z Zaplaza pri Čatežu na Dolenjskem z naslednjim posvetilom:
V času, ko svet ceni le tuzemske dobrine, ko ljudje tako žalijo Boga in Marijo, ko pojenju je ljubezen, smo Slovenci, ki živimo v Argentini, na romanju v Lujanu dne 13. maja 1956, poučeni v veri, da je naše življenje pot k Bogu, sklenili:
1.	da bomo nad vse cenili in živeli v milosti božji;
2.	da bomo častili Marijo, Gospo;
3.	da bomo prejemali svete zakramente;
4.	da ne bomo videli le sebe, ampak da bomo tudi potrebnim bratom nudili svojo pomoč.
Velik uspeh je doživel v nedeljo 22. aprila 1956 „Slovenski dan“ v Buenos Airesu. Organizirale so ga vse naše organizacije, če bi se bilo vreme bolje držalo, bi bila udeležba naravnost rekordna. Prireditev se je pričela dopoldne s sv. mašo na prostem na prostoru slovenske Pristave v Moronu. Opravil jo je direktor slov. dušnih pastirjev č. g. Anton Orehar, ki je imel tudi zelo globoko podano pridigo, ki je vse udeležence na moč zadovoljila. Ob Cankarjevih besedah: Mati, domovina, Bog je razvijal svoje misli in povdaril, da so nam potrebne vse tri dobrine, ki jih moramo v tujini ljubosumno in skrbno čuvati. Po sv. maši se je pričela vesela zabava, ki so jo prekinjale razne točke kot rajalni nastop deklic iz Lanusa, tekma v odbojki med Slovensko fantovsko zvezo in zastopniki kluba „River Plate“, šaljiva pošta, orkester „Harmo-ny Jazz“ in pevske točke. Slovensko planinsko društvo iz Buenos Airesa je postavilo „planinsko taborišče“ s tremi šotori, kjer so bile razstavljene gorni-
ške priprave, Slovenska kulturna akcija je oskrbela razstavo in prodajo knjig faznih slovenskih založb, gg. Ciril Ske-be in Franc Vresnik ter pok. Marijan Koritnik pa so razstavili svoje slike. Kar je vzbujalo posebno pozornost, je bila velika udeležba mladine. To dejstvo je bilo prirediteljem še v posebno tolažbo, kajti prav navzočnost slovenske mladine je jamstvo, da bo slovenski rod v Argentini še dolgo živel, po slovensko molil, se prosvetno in kulturno udejstvoval ter veselil.
Zelo prisrčna je bila tudi materinska Proslava, ki so jo priredili obe mladin-ski organizaciji Slovenska fantovska zyeza in Slovenska dekliška organizacija skupno z ljudskošolsko mladino v Uedeljo 6. maja 1956. Prireditev bi se korala vršiti že pred veliko nočjo, pa jo je bilo treba radi divjanja otroške paralize prestaviti za poldrugi mesec. Dvorana v ramoškem župnišču je bila Uabito polna. Kako tudi ne bi bila! Svojo mater vsakdo rad počasti, prav tako Pa tudi vsakdo rad gleda slovensko mladež na odru. Vse, kar otrok stori, je Privlačno, pa čeprav se mu ustavi spo-min sredi pesmice ali nagovora.
Globoko sta pretresli slovensko skupnost v Argentini smrti dveh mladih slovenskih življenj, ki sta še toliko obetali in ki sta ugasnili nepričakovano Prehitro.
Žrtev prometne nesreče je postal D>. aprila Pavel Pučko, doma od Sv. ioniaža pri Ormožu, star komaj 30 let. ■Srečno se je prebil, skozi strahote bojišč \ Rusiji in Franciji, kjer se je kot nasilni mobiliziranec boril v nemški arkadi. Leta 1947 je prišel v Argentino, uobil službo v ministrstvu za javna de-a in se pred dobrim letom poročil, potom ko si je ustvaril ličen domek. Bil -io zelo dober prijatelj, lep značaj m vnet član slovenske Katoliške akcije. Zato je bil gotovo dobro pripravljen na *mrt, ki je prišla tako nenadoma, da je bolestno odjeknila povsod, kjer so pokojnika poznali.
v Prav na hitro je umrl tudi prof. Jo-ze Kessler, ko ni bilo nobenih znakov za tuK usoden konec. Huda gripa ga je
vrgla na posteljo in ga v nekaj dneh umorila. Pokojni prof. Kessler je bil kremenit značaj, zelo iskren in nad vse požrtvovalen. Silno rad je pomagal svojim sorojakom, če so bili v stiski, zlasti če so bili brez službe. Zelo je ljubil svoj narod. Hrepenel je po dnevu, ko bi Slovenija postala samostojna. Kot izvrsten časnikar — doma je bil urednik „Slovenskega doma“ — je urejeval dvomesečnik „Slovensko pot", v kateri je povdarjal potrebo slovenske države. Njegov pogreb je pokazal, da je imel izredno veliko prijateljev in da je bil splošno cenjen in spoštovan. Govornik na grobu je povdaril, da sta se mu izpolnili dve želji, ki jih je stalno ponavljal: da ga pokopljejo s slovensko zastavo in da zmolijo molitve slovenski duhovniki v slovenskem jeziku. Oboje se je zgodilo, kot je želel. Pokojni prof. Kessler je zapustil ženo s 4 nepreskrbljenimi otroki. Za njim žaluje poleg drugih bratov in sestra tudi preč. g. Julij Kessler, dekan v čabru.
Meseca aprila se je mudil v Buenos Airesu direktor izseljenskega oddelka pri Organizaciji Združenih narodov g. Tittman Harold. Imel je več razgovorov s predstavniki argentinske vlade. Med drugimi je sprejel tudi direktorja slovenskih dušnih pastirjev preč. g. Antona Oreharja, ki mu je razložil probleme slovenskih izseljencev v Argentini, zlasti tistih, ki imajo svojce še v domovini, pa jim manjkajo denarna sredstva, da bi jih dobili semkaj. G. Tittman Harold je obljubil vso svojo pomoč, da se dobijo fondi za plačilo voznine begunskim družinam.
Svojo prvo redno dvoletno skupščino je imela 21. aprila v Ramos Mejia Slovenska kulturna akcija. Po branju poročil, ki je trajalo poltretjo uro, je bil ponovno izvoljen za predsednika Ruda Jurčec, za prvega podpredsednika dr. Tine Debeljak, za drugega podpredsednika prof. Lojze Geržinič, za tajnika Marijan Marolt, za blagajnika pa Lenček Lado C. M.
Tudi „Družabna Pravda“, družba za razširjanje socialnega nauka, je imela svoj občni zbor in sicer 6. maja v pro-
štorih JOC-a v Buenos Airesu. Najprej je bila sv. maša, ki jo je opravil preč. g. poddirektor Jože Jurak. Po poročilih so sledile volitve. Predsednik je tudi vnaprej g. Lojze Erjavec; podpredsednik je univ. prof. dr. Ivan Ahčin, tajnik g. Rudolf Smersu, blagajnik g. Edo Škulj, urednik glasila g. Avgust Horvat. Posebno veliko zaslug si je Družabna pravda stekla z izdajo treh knjig dr. Ahčinove „Sociologije“. Knjiga je našla med slovenskimi rojaki zelo topel sprejem, kar dokazuje, da je bila potrebna in da sme organizacija mirno gledati v svojo bodočnost.
ZDRUŽENE DRŽAVE SEV. AMERIKE
Prav za enajsto obletnico pokolja 11.000 slovenskih domobrancev in ostalih protikomunističnih borcev so prišle v prodajo plošče „Mati, domovina, Bog“, ki hranijo v sebi vsem slovenskim izseljencem nepozabne pesmi in glasbo iz najtežje dobe slovenske zgodovine. Na petih ploščah so sledeče pesmi in koračnice: 1. Naprej, zastava Slave; 2. Mi slovenski smo vojaki; 3. Vsi so prihajali; 4. Moja domovina (Oče, mati),
5.	Mi, legijonarji; 6. Triglavska koračnica; 7. Naj čuje nas; 8. Za dom v boj; 9. Slovenski domobran; 10. Oj, Doberdob; 11. Domobranska koračnica; 12. Oj, slovenska zemljica; 13. Koračnica generala Rupnika. Ni treba posebej po-vdariti, da je ta spominski album stvar, ki nam bo vsem ljuba. Tolikokrat govorimo mlajšemu rodu, ki raste v tujini, o veliki žrtvi, ki so jo doprinesli v letih komunistične revolucije naši bratje in sestre v domovini. Sedaj nam. bodo po pesmih in godbi še bližje. In tudi se ne bo več bati, da bi sčasoma pozabili melodijo ali besedilo. Čeprav daleč od doma, bomo ostali z njimi v zvezi po glasovih onih, ki so nas branili komunističnega nasilja za ceno svoje krvi in življenja. Zaprli bomo oči, prisluhnili njih pesmi in jih v duhu zopet videli. Nihče nam jih ne bo več izbrisal iz zgodovipe. Preživeli bodo vse tiste, ki so o svobodi govorili, pa pri-
nesli ljudstvu nasilje in ječo, koš obljub in hinavsko zavijanje resnice. Ob teh ploščah bo naš spomin oživel, ki so ga leta morda nekoliko zatemnila. „Ne spomin, ki goji sovraštvo, temveč spomin, ki goji in dviga svobodo, željo po prostosti, kjer sta zemlja in človek odvisna samo od božje volje“ (Pisatelj K. Mauser v „Ameriški domovini“ 28. 3. 1956). — Vsakemu albumu bo priložena tudi knjiga K. Mauserja:	Vetrinjsko
polje. Album stane s poštnino vred 7 dolarjev, v Argentini 175 pesov. V Argentini sprejema naročila Dušnopastir-ska pisarna v Buenos Airesu, toda naročnik albuma bo moral sam dvigniti pošiljko na carini in tam poravnati carinske pristojbine.
Izseljeniški duhovnik g. Nande Babnik se je za veliko noč spet vrnil med svoje rojake v Zahodni Evropi, potem ko se je več mesecev mudil med Slovenci v Severni Ameriki. Z ladje jim gim: „Nisem pričakoval, da bom na je pisal pismo, ki ga je objavila „Ameriška domovina' in kjer pravi med dru-svoji poti po Ameriki srečal toliko dobrih ljudi. Prišel sem, da bi ameriške Slovence opomnil, da je po Zapadni Evropi in po Evropi sploh raztresenih še mnogo Slovencev, ki se mučijo, da bi se obdržali, da bi ohranili v svojih otrocih vsaj nekaj narodnega duha in da bi sredi tujine ostali zvesti tudi Cerkvi. Hotel sem po svojih skromnih močeh orisati težak položaj izseljeniških duhovnikov, ki vztrajajo pri svojih ovcah, ki skušajo v njih ohranjati vero in duha, ki so ga prinesli od doma. Po; skušal sem s preprostimi predavanji doseči vsaj nekaj, vsaj to, da bi se v vas, dragi prijatelji, vzdignila zavest, da je za vse te ljudi treba nekaj narediti, da jim je potrebna moralna pomoč, obenem pa sem skušal zganiti v vseh tudi misel, koliko bi izseljeniški duhovniki še mogli storiti, ko bi jim bilo omogočeno, da bi mogli obiskovati tudi vernike, ki so oddaljeni od glavnih centrov. Vračam se z globoko hvaležnostjo do vseh, ki sem jih na svoji ameriški poti srečal."
•	TV JE VDRLA V DRUŽINE. .
•	TV JE USTAVILA TEK ČASA . .
•	TV BO V DOBRO ALI V ZLO?
TV
IN Ml
TV — je televizija. Mi — smo katoličani. Torej je problem ta: kakšen odnos imamo katoličani do televizije? Ali smo ujeli utrip časa, ali pa smo zaspali °b tej modemi iznajdbi ?
Odgovor je različen po različnih deželah. Pričujoči podatki naj bi bili nekak zemljevid, ki bi nam povedal, kako katoličani uporabljajo TV za širjenje Kristusovega nauka. Podatki so iz USA, Belgije, Anglije in Zahodne Nemčije.
Združene države Sev. Amerike
Danes je nameščenih širom Združenih držav 38 milijonov TV-aparatov, kar pomeni, da je TV vdrla v več kot tri četrtine ameriških družin. Tudi šte • v|lo oddajnih postaj se množi: tako so kile leta 1946 štiri, leta 1954 več kot dvesto, sedaj jih je gotqvo že šeststo.
Oddaje si slede brez prestanka skozi osemnajst ur dnevno, kar je postavilo na glavo način tamkajšnjega življenja: tisoč in tisoč kinodvoran je moralo Ustaviti predstave, družinsko življenje Se je spremenilo, nekatere družine jedo pred platnom, da ne zamude priljubljenega programa. Zadnja anketa kaže, da prebije vsaka družina vsak dan 5 ur ln 46 minut pred aparatom, torej skoro četrtino dneva.
Katoliških programov je na stotine tako pri pokrajinskih kot pri national-nih oddajah: televizija maše na velike
praznike in nedelje, molitev rožnega venca, predstava katoliških informacij, debate z ugovori, predstave, konference itd. Najboljši program daje The Family Theater v Hoilywoodu, kjer nastopajo znani igralci. Ta oddaja je dosegla čudovit uspeh s filmom A star shall rise (Zvezda se bo dvignila), delom, ki popisuje potovanje treh Modrih proti Betlehemu.
Največji zvezdnik ameriške televizije je brez dvoma mons. John F ul to n Sheen, katerega uspeh že od leta 1952 neprestano raste. Njegove oddaje potekajo v obliki kramljanja, ki sijajno razodeva njegov govorniški talent. Pred črno tablo govori 25 minut o najrazličnejših predmetih: o ljubezni, miru, nevarnosti komunizma. Ti pomenki, ki so si sledili skozi trinajst tednov, so skraja prenašale tri postaje, na koncu pa petintrideset. Zaradi teh oddaj je avtor prejel 750.000 pisem TV-gledalcev, katerih 40% je bilo nekatoličanov.
Razen tega oddaja 169 postaj tedenske nekonfesionalne pomenke mons. Fulton Sheena. Pod splošnim naslovom Life is Worth Living (Življenje je vredno živeti) načenja vse drobne probleme bivanja, dokazujoč, da mora imeti človek neki cilj v svojem življenju. Ta oddaja, ki jo je redno gledalo 15 milijonov oseb, je prejela nagrado kot najboljši verski program za leto
1953. Avtorju prinaša ogromne vsote denarja, ki jih v celoti daje v pomoč potrebnim po vsem svetu brez ozira na njih raso in vero.
Narodna zveza ravnateljev radijskih in TV-postaj je izdelala Zakonik TV, ki velja od 1. marca 1952 in govori, da je TV predvsem družinska predstava in da je zato treba spoštovati nekatera tehnična in moralna pravila.
Verske kakor ostale programe denarno omogočajo oglasi. Oglaševalci investirajo vsako leto približno 500 milijonov dolarjev v TV propagando.
Belgija
Sobivanje flamske in francoske kulture nareka dva različna organizma, v okviru katerih delujejo verske oddaje. Ravnatelj flamskih oddaj je vselej katoličan, ravnatelj francoskih pa človek, ki ni praktičen katoličan, katera koli stranka naj bo na vladi.
V	flamski Belgiji so se verske oddaje začele 31. oktobra 1953 po 25 minut na vsaka dva tedna pod vodstvom odbora, ki ga je izbral kardinal Van Roey. Nezadostnost tehničnih sredstev ni dovoljevala prenosa liturgičnih obredov, čemur so bile na drugi strani sovražne tudi cerkvene oblasti. Lahko so pa verske novice ali intervjuji dobili mesto med svetnimi programi. Katoličani so v te programe tako pletli teme kot Vsi sveti, Sveti trije kralji, Bog in moderna znanost, ki so jih ilustrirale pesmi, umetniška dela, naravni simboli in so jih komentirali duhovniki in škofje. Ker je skoro vse flamsko prebivalstvo katoliško, dovoljujejo svetne oddaje veliko mesto važnim dogodkom iz življenja Cerkve. Vznemirja pa odgovorne elemente dejstvo, da je možno v belgijske TV-aparate ujeti zunanje oddaje, ki nimajo vseh poroštev za moralnost, kot jih imajo pri njih.
V	francosko govoreči Belgiji je vsakih štirinajst dni po pol ure posvečenih katoliškim oddajam. Te oddaje prinašajo predvsem liturgične filme, doku-
mentarne o misijonih, o aktualnostih, filmane govore, svetnika tistega meseca. Razen tega je bila ustanovljena zasebna družba „Platno veselega oznanila“, ki jo v celoti vodijo laiki in katere dolžnost je baviti se z vsemi problemi proizvodnje in razdeljevanja verskih filmov. V celoti to delo izvajajo v ozkem sodelovanju s Francijo, ki pošilja v Belgijo lepo število svojih produkcij.
Anglija
Vse programe, celo verske, izvaja BBC. 52 ur na leto je posvečenih verskim programom, a prenosov maš in svetih obredov sme biti le 12. So pa na drugi strani posredno verske oddaje, ki znatno razširjajo ta okvir 52 ur: dela ali filmi z verskim problemom, oddaje za otroke itd., kar gleda občinstvo, katerega 90% ne izpolnjuje svojih verskih dolžnosti.
Praktičnih katoličanov je približno 7% vsega prebivalstva. Svoje oddaje naredijo kolikor mogoče zanimive za vse občinstvo. Tako so sprejemali ▼ 1. 1953 papeževo reformo liturgije na veliko soboto zvečer 3 milijoni aparatov. Za katoliške oddaje je odgovoren duhovnik Andrew, ki dela v tesnem sodelovanju z Rev. House-jem, direktorjem verskih oddaj. V odboru za splošno kontrolo vseh TV-oddaj so med 21 člani tudi trije katoliški škofje.
Nekateri programi so posebej namenjeni vernikom, zlasti bolnikom in jetnikom; drugi so za najširšo maso, a upoštevajoč katoliško občinstvo; tretji končno so mišljeni le kot sredstvo za stik in jim sledi občinstvo, trikrat večje od tega, ki obiskuje opravila različnih kultov. Nekateri predavatelji pridejo v stik s pet milijoni nekatoličanov. Vse to čisto gotovo vpliva, da se sovražna čustva do Cerkve in Vatikana počasi umikajo.
Katoliške oddaje prenašajo najrazličnejše programe: slovesno mašo v baziliki sv. Denisa v Franciji, blagoslov
z Najsvetejšim v Birmighamu in Londonu, križev pot, razgovore za laike.
V glavnem pa kljub priznani visoki kvaliteti katoliške programe BBC ob-cinstvo manj ceni kot programe drugih Veroizpovedi. Zadaj je staro nezaupanje do katoličanov.
Nemčija
TV oddaja v Nemčiji od božiča 1952. Odvisna je od poštnega ministrstva. Od Začetka leta 1954 je zaupana posebni ružbi, ki jo financirajo in kontrolirajo državni organizmi. Oddaja edini program na mreži, ki ima mnogo oddajnih Rudijev, katerih glavni so v Berlinu, Hamburgu, Kiiinu in Miinchenu.
Skraja so katoličani tako kot protestantje sodelovali s TV. Glavno ravnateljstvo katoliških radijskih oddaj v Nemčiji (K. R. D.) je potem ustanovilo odbor za TV, ki se je mogel sedati prvič v novembru 1. 1953. Duhovnik Siegel (Hamburg) je prevzel vodstvo katoliške TV. Ekipe specializiranih aikov so sestavljale in presojale programe v različnih študijih.
Šele nekaj časa potem (marca 1954) *° začeli stalni programi katoliške TV. kigovorni ljudje imajo dvojno nalogo: sestavljati verske oddaje in podajati 4Voje gledišče in uveljavljati svoj vpliv v svetnih oddajah. „Beseda v nedeljo zvečer“ je vsakotedenska oddaja, izmenja enkrat za katoličane, drugič za Protestante. Razen tega so vsako prvo s°boto v mesecu pred versko oddajo Večernice. Mašo oddajajo na velike Praznike. Pri verskih oddajah se vrste '°kumcntarni filmi, intervjuji (Kardi-dal Frings je poročal o konzistoriju v dnu) a]i debate (Ali zares verujete? Harte na mizi).
... ^ eliki problem katoličanov pri nemški TV je problem o maši. Afera je nastala 28. junija 1953, ko so prvič od-aJali mašo na TV platnu. Teologi in °yinarji so dali sodbe, ki jih je mo-S°ce razložiti predvsem z dejstvom, da A Nemčija dežela, kjer nasprotstvo ka-ollcanov in protestantov narekuje ob-
zirnost. Niso n. pr. pokazali na platnu mašnika v trenutku posvetitve kruha in vina. Zadovoljili so se s tem, da so pokazali ta slovesni trenutek maše tako,, da so snemali gibe klerika, ki je s kadilnico kadil.
Po Evropi
V letu 1950 se je prvič zgodilo, da so oddajali TV program iz ene dežele v drugo. Angleži so oddajali po BBC iz Londona v Calais. V juliju 1952 so uresničili težjo stvar: skozi teden dni so oddajali iste programe v Londonu, Lillu in Parizu. Težava je bila zato, ker Angleži oddajajo v 405 črtah, Francozi pa v 819 (kakor so pri radiu različni valovi, tako so pri TV različne črte). A sodelovanje je šlo še naprej, kajti programe sta izvajala dva režiserja: en Angleži in en F’—ncoz. To sodelovanje je bilo polno uspešno.
Največji dugu„eK se je odigral 2. junija 1953, ko so v štiri različne dežele oddajali reportažo kronanja kraljice Elizabete II. Tako se je široko odprla pot notranjeevropskim izmenjavam. V januarju 1954 so se sestali v Parizu predstavniki osmih dežel (Anglije, Belgije, Danske, Francije, Holandije, Italije, Nemčije in Švice) in sklenili oddajati skupno od 6. junija do 4. julija deset programov o Svetovnem nogometnem pokalu in osem programov, v katerih naj bi vsaka dežela predstavila sedmim ostalim kolikor mogoče popolno podobo o sebi. Tako postaja TV novo orodje edinstva.
Prva mednarodna konferenca katoliške TV se je vršila v Parizu od 31. januarja do 7. februarja 1954. Udeležene dežele so izrazile željo po izmenjavi verskih programov, ustanovitvi odbora za izmenjavo teh programov ali filmov in misijonski odbor, ki bo iskal, kje se nahajajo vsi dokumentarni filmi, ki jih vrte misijonarji. Prav tako so delegati pretehtali možnost, kako bi s skupnimi napori uresničili filmano revijo o življenju Cerkve.
Po Informations priredil B. R.
f PRELAT VALENTIN PODGORC
Na veliki četrtek 29. marca 1956 je umrl v Celovcu zadet od možganske kapi v visoki starosti 89 let mons. Valentin Podgorc, ena najbolj pomembnih in vidnih osebnosti med koroškimi Slovenci.
Rodil se je 14. februarja 1867 pri sv. Neži blizu velikovškega Št. Ruperta. Leta 1890 je prejel mašniško posvečenje. Služboval je v Pliberku in na Vi-šarjah, bil katehet v Marijanišču v Celovcu in od leta 1907 katehet na dekliški pripravnici pri uršulinkah. Istočasno je postal tudi slovenski pridigar v cerkva sv. Duha, ki je bila še izza časov reformacije slovenske cerkev. Njegove vsestranske napore je znala upoštevati tudi cerkvena oblast. Leta 1904 je po-
stal papežev častni komornik, leta 1923 kanonik kapitlja celovške škofije in leta 1936 ga je sv. stolica imenovala za prelata.
Da bi se čim bolje izobrazil v socialnih vedah in zadrugarstvu, je mnogo potoval po Nemčiji in Franciji. Sad teh potovanj so bile nato cvetoče zadrugo po slovenski Koroški. O njih je leta 1929 zapisal „Kärntner Tagblatt“: „če imajo Slovenci na Koroškem bolje razvito zadružništvo kot Nemci, tedaj je to zasluga prel. Podgorca." Pod spretnim vodstvom mons. Podgorca je postala slovenska posojilnica v Celovcu ena izmed finančno najbolj krepkih slovenskih posojilnic.
Silno veliko dolguje- pok. prelatu tudi celovška Mohorjeva družba. Bil je dolga leta njen tajnik in v tistem času so mohorjevke v 90.000 izvodih šle med narod. On ima tudi glavne zasluge, da je mogla Mohorjeva družba, ki so jo nacisti zatrli, po drugi svetovni vojni spet začeti z delom. Dosegel je od zasedbenih oblasti, da je bilo družbi vrnjeno njeno zaplenjeno premoženje.
Mons. Podgorc je ves čas svojega javnega udejstvovanja vneto branil slovenske pravice nasproti nasilnim Nem' cem in rad pomagal v politični borbi za koristi slovenskega naroda. Leta 1937 je napisal za koroške Nemce nemško prilogo „Koroškemu Slovencu“ pod naslovom: „Die Kärntner Slowenen im Vergangenheit und Zukunft“, ki je izšla tudi v posebni knjižici. V njej je pokoj nik^orisal vso borbo koroških Slovencev *za svoj narodni obstoj in za svoje pravice in tudi vse nerazumevanje na nemški strani.
Bil je tudi leta 1945 med prvimi so-t rudniki pri „Koroški Kroniki“ in od leta 1949 pri „Našem tedniku“. Še 22. tnarca t. 1. je zapisal tehtne besede k danes najtežjemu koroškemu vprašanju.
„Katoliška načela so v vseh jezikih enaka in pravica do pouka v lastnem jeziku je tudi naravna pravica, ki gre tako Slovencu kot Nemcu. Ker živita v naši deželi dva naroda, imata oba pravico do pouka v svojem narodnem jeziku in oba dolžnost, da spoštujeta Pravico drugega. Kot_je slovenski otrok °bvezan, da se uči nemščine, ker je Splošni državni jezik, tako dejstvo, da Slovenci že nad tisoč let živimo v deželi, nalaga drugim dolžnost, da se Učijo našega jezika.“
Dne 31. marca 1956 je ta veliki slovenski sin našel zadnji počitek v grobnici celovške stolnice. Pogrebne obrede je vodil sam krški škof dr. Jožef Köst-ner. Naj bi delo pokojnega prelata rodilo svoje sadove še dolgo vrsto let in Pričalo poznim zanamcem o njegovi ljubezni do slovenskega naroda, iz katerega je izšel.
SLOVENIJA
Dne 24. februarja 1956 so pokopali v Škofji Loki Frančiško Kalan, mater č. .8- Janeza Kalana, kaplana in sloven-skega dušnega pastirja v Ramos Mejia, Vel. Buenos Aires. Med drugimi venci je bil tudi eden z napisom: „Duhovniki materi — hvaležna župnija.“ Župnik Melhior Golob je na grobu spregovoril besede, ki je prav, da jih objavimo, saj 80 slavospev vsem dobrim slovenskim materam, ki so si vedno želele, da bi v'saj eden od njih sinov postal Kristusov
duhovnik.
»Vse prezgodaj, tako nepričakovano, tako daleč od ljubega doma, tiho in brez slovesa je zapustila to solzno dolino Kalanova mama. Ko so ji zvonovi na Kribcu in v mestu zapeli zai jo pesem v slovo, smo v nemi žalosti molili — »Božja volja naj se zgodi, njej pa večni mir!“
52 let bo letos 4. julija, ko se je kot 18 letna omožila v hišo, ki stoji na
Kip žalostne Matere božje v stranskem oltarju vetrinjske verkve (Foto Jože Poznič)
zadnjih obronkih Hribca, tega bisera Puštala in mesta. Na Hribcu ni bila le njena ljubezen blagoslovljena, temveč je vse življenje morala romati od postaje do postaje in svoj materinski križev pot moliti tesno ob Kristusovem. Že po 11 letih srečnega družinskega življenja je njen dobri mož padel na italijanski fronti leta 1915, njej pa zapustil 6 malih in nepreskrbljenih otrok, ki so hoteli kruha in obleke, pa je bilo vsega tako malo v skromnem domu. Tedaj se je pokojna šoštarčkova mama izkazala močno ženo, o kateri govori sv. pismo: „Močno ženo, kdo jo bo našel? Njena cena je kakor „cena blaga, ki pride od daleč in od skrajnih mej. Sle-
piva je milina in prazna je lepota, ženo, ki se boji Gospoda, njo bodo hvalili!“ Z učenjem, molitvijo in dobrim zgledom je vzgajala svoje otroke, jih kljub pomanjkanju pošiljala v šole in uk primernih poklicev. Opore je dobivala v obilni molitvi, razsvetljenja v skoro vsakdanjem sv. obhajilu, ki je bilo zanjo kakor atomska energija, kajti vse je zmogla z Bogom in Marijo! Čim hujši in težji so bili križi, tem več je molila in bolj v cerkev hodila.
Leto 1932 je bilo za pokojno leto sonca, veselja in ponosa. Njen sin Janez je imel novo mašo in ta dan je bil za verno mater gotovo najlepši dan njenega življenja, ko je pozabila na vse hudo, mislila pa na blagoslov, ki po njenem sinu prihaja nanjo, na vse domače, sorodnike in dobrotnike, potem pa še leta in leta na tisoče drugih, ki po duhovniku vse milosti od Boga prejemajo. In če pokojna Kalanova mama ne bi ničesar drugega storila v življenju, kakor da je rodila, vzgojila in Bogu darovala sina duhovnika, zasluži, da jo hvalimo in častno spoštovanje izkazujemo. če ni duhovniških mater, ni in ne bo novih duhovnikov! Vsaka duhovniška mati pa si sama postavi spomenik od zemlje do neba, saj je njen sin most med Bogom in zemljo. — In ko ni mogla svojemu sinu-duhovniku zadnjih 15 let izkazovati materinske ljubezni, je bila prava mati vsem duhovnikom in redovnikom, — zanje je molila, žrtve in trpljenja darovala, jih podpirala in se povsod veselila duhovnega napredka. Kadarkoli bomo maševali v prelepem plašču brezjanske Marije, se bo razodevala tudi njena ljubezen do župnijske cerkve, ki jo bo štela med velike dobrotnike.
Kot je mama samo ena in edina, ki nesebično ljubi; ko smrt matere pride vedno prezgodaj, pa če še tako stara umre; ko smrt matere zareže globoko in nepozabno rano v srca otrok, ki naj materam postavljajo spomenik tak, da jim skuša biti vsaj enak; — nas tolaži zavest, da bo pokojna Kalanova mama
po končanem križevem potu življenja, ki ga je napolnila s tolikim dobrimi deli za družino, župnijo in bližnjega, prej ali slej postala v večnosti pri Bogu priprošnjica svojim otrokom, ki ji bodo do Boga z molitvijo in daritvijo sv. maše pomagali — zlasti njen sin-duhovnik jo bo čutil preko oltarja — postala pa priprošnjica tudi župniji in duhovniškim poklicem.
Duhovniška mati pa, ki jo ravno pred kvatrno soboto in nedeljo, molitvam za duhovnike posvečeni dnevi, v zemljo polagamo, naj pri Bogu najde svoj mir in plačilo!“
Pismo iz Ljubljane z datumom 2. aprila ve povedati, da so novi velikonočni obredi vernike zelo osvojili. Seveda nekateri še vedno vzdihujejo po starih. Pisca pisma je zlasti prevzelo ceščenje križa na veliki petek. Na veliki četrtek so imeli duhovniki in bogoslovci uro molitve od 11—12 ponoči-Vodil jo je kanonik dr. Josip Šimenc. Navzoč je bil tudi g. škof Anton Vovk-Od 10—11 ponoči so pa adorirale redovnice v Ljubljani bivajoče. Kar mnogo jih je prišlo. Pri vseh obredih zvečer je bila ogromna udeležba. Tudi i* podeželja so prišle vesti, da se je ljudstvo z velikim veseljem udeležilo slovesnosti.
Na šest mesecev strogega zapora je bil obsojen župnik iz Limbuša pri Mariboru Alojzij Jesenko. Njegov greh je bil v tem, da je na praznik vstaje razobesil slovensko zastavo brez rdeče zvezde. S tem je seveda žalil narod, „ki da se je osvobodil pod žarki rdeče zvezde“. Tudi je bil kriv sovražne propagande, ker je izobesil zastavo, kot je bila v „reakcionarnih“ časih preteklosti. Ites zanimivo, da tudi komunisti zapirajo radi slovenske zastave, kot se je to dogajalo v dneh kraljevske Jugo-slavije. Toda zgodovina uči, da so vsi taki preganjalci šli v pozabo, naša trobojnica pa je ostala. Tudi s Titom in njegovimi priganjači se bo zgodilo isto.
Še nekaj primerov verske nestrpnosti. Letošnje božično zvenenje za polnočnico, h kateri je na jugoslovanski strani slo-
venske Goriške prihitelo izredno število 'ernikov, je silno razburilo „demokratično oblast“. Takoj po praznikih je poklicala na odgovor duhovnike in osebe, ki so pri zvenenju sodelovale, češ da so kotili mir noči, ki je potreben za javno varnost. — Iz Renč pa so državne oblasti Pognale misijonarja, ki naj bi vodil sveti misijon, češ da je v vasi nezaželeni °seba. Da je duhovnik komunistom nezaželena oseba, se nam zdi popolnoma jasno, saj pobija njihov nauk, da ni tioga in duše.
PRIMORSKE VESTI
Papeževe proslave na Primorskem. Skoro po vseh župnijah na Tržaškem in na Goriškem so z lepimi cerkvenimi slovesnostmi in akademijami v župnijskih dvoranah, proslavili 80 jubilej sv. °ceta. V Trstu so imeli v cerkvi na Montuzzi lepo slovesnost, nato pa še v Marijinem domu kratko akademijo. Zelo lepo akademijo na čast sv. očetu so Priredili tudi v Sv. Križu pri Trstu. Mastopili so le otroci, zato je bilo njih izvajanje še bolj prisrčno. Povsod pa so se sv. očeta spomnili s cerkvenimi slo-vestnostmi. — V Gorici je zelo lepo Uspela papeževa proslava, ki so jo priredile združene goriške katoliške organizacije v Marijinem domu na Placuti. Ma sporedu so bile tri mogočne papeževe himne, ki jih je zapel zbor dekliške Marijine družbe skupno z zborom SKPD. Sledil je* izklesan govor č. g. dr. Rudija Klinca, nato zborne recitacije in kratek prizor iz leta 1950, kjer stopa pred oči predvsem papež kot oče narodov.
Velikonočni prazniki v Gorici. Tudi
v Gorici smo letošnje velikonočne praznike praznovali po novih cerkvenih obredih. Preskrbljeno je bilo, da so verniki dobili v roke prevode obredov velikega tedna in ti so mnogo pripomogli, da je ljudstvo z živim zanimanjem sledilo lepim in tako bogatim obredom. Mnogo so pripomogle tudi Postne pridige. Slovenski verniki so imeli postne pridige vse petke v postu
v cerkvi sv. Ignacija na Travniku. Letošnje postne govore je imel č. g. Hi-larij Cotič, števerjanski kaplan. V veliko pomoč za večje razumevanje liturgičnih obredov je bil tudi vzorni teden, ki ga je dekliška Marijina družba imela pred prazniki. Na veliki četrtek zvečer je bila za slovenske vernike sv. maša v cerkvi sv. Antona. Isti večer so dekleta in žene počastile božjega Zveličarja v božjem grobu v stolnici z lepo uro molitve od 11 do polnoči. Še nobeno leto se niso verniki v tako obilnem številu udeležili liturgičnih obredov treh zadnjih dni velikega tedna, kot prav letos. Lepa je bila udeležba vernikov pri sv. obhajilu na veliki petek zvečer. Po vseh goriških cerkvah so slovesno praznovali polnočno mašo in vstajenje. Slovenski verniki pa so imeli svoje vstajenje v stolnici na velikonočno jutro. Polna cerkev vernikov" je bila dokaz, kako je našim ljudem pri srcu vstajenska procesija in veličastne pesmi velike noči. — Tudi iz Slovenije poročajo, da so praznovali veliko noč po novih obredih in da je bila udeležba povsod zelo številna, prav tako tudi obisk sv. zakramentov.
Velika noč v tržaškem Bregu. Iz vseh župnij prihajajo poročila, da je bila letošnja velika noč povsod izredno lepa. Ne samo velikonočna nedelja s procesijo, zelo lepo je uspela tudi tridnevna priprava velikega tedna. Tako velike udeležbe kakor letos pri večernih obredih ni bilo nikjer v prejšnjih časih. Skoro po vseh farah so se obnovili pomembni obredi zadnje večerje, ko je Jezus svojim apostolom umil noge. V Ricmanjih in Boljuncu so bili apostoli strežniki in šolarji. V Ricmanjih je nastopil apostolski zbor v pisanih orientalskih haljah. Od povsod slišimo velik uspeh pri novih obredih na veliko s»-boto. Tako se je naše ljudstvo kaj kmalu vživelo v nove obrede velikega tedna in upajmo, da bo to tudi v duhovnem oziru mnogo pripomoglo.
Sv. misijon v Mavhinjah. Od 17. do 26. marca smo v naši fari po dolgem
pričakovanju in pripravi imeli sv. mi-SVET PROSLAVLJA PAPEzA
sijon. Zadnjega se ga komaj spominjajo najstarejši ljudje, zato je vladala precejšnja zaskrbljenost, kako bo uspel. A božja milost ter prijazna in domača beseda g. misijonarja Vidmarja, je od dneva do dneva večala število udeležencev, tako da je zaključna slovesnost našla zbrane v cerkvi skoro vse farane. S hvaležnostjo se zato spominjajo č. g. misijonarja, ki je znal s svojo vneto besedo ogreti vsa srca, hvaležni pa smo zlasti dobremu Bogu za bogate milosti, ki nam jih je v tistih dneh naklonil.
Bazoviški oder v Dolini. Župnijska dvorana v Dolini je dobila nov stalen oder, ki odgovarja vsem predpisom. Na oljčno nedeljo je tu gostoval bazoviški oder z lepo in pretresljivo igro „Človek, ki je umoril“.
SLOVENSKA KOROŠKA
Slovenski Tretji red na Koroškem pripravlja pod vodstvom p. Jakoba Vu-čine za prvo polovico septembra (od 4. do 19. septembra) romanje slovenskih vernikov v Fatimo na Portugalskem Vozili se bodo z modernim avtobusom. Med potjo se bodo romarji ustavili v Arsu, kjer je deloval sv. Janez Vianney, obiskali bodo Lurd, si ogledali Madrid in pomolili pred Marijo iz Montserrata pri Barceloni. Potovanje ne bo drago: 1800 šilingov, kar odgovarja isti vsoti arg. pesov ali 70 ameriških dolarjev.
Medtem ko po vsej Avstriji ugotavljajo padanje rojstev in staranje vsega prebivalstva, smemo na Koroškem in to predvsem v slovenskem delu dežele ugotoviti zelo vesel pojav visokega števila rojstev. Tako je bilo v enajstih farah iz Roža, Podjune in celovške okolice lani rojenih 324 otrok, mrličev pa je bilo le 150. Torej presega število rojstev v teh farah število smrti za 116 odstotkov. št. Jakob v Rožu, Slovenji Plaj-verk in Tinje izkazujejo celo dvestood-stotni preseg rojstev nad smrtnimi slučaji. Le žal, da ta zdrava slovenska kri potem zaide v koroška mesta in pomaga tam ohranjati propadajoči nemški element.
Katoliška univerza in Katoliška akcija v Milanu sta priredili v proslavo osemdesetletnice svetega očeta več zborovanj. Na prvem je govoril milanski nadškof Montini o delu papeža Pij a XII-za versko poglobitev človeštva. V svojem govoru je opozoril na izredno pobožnost svetega očeta, ki jo ima posebno do Marije in na njegove molitve, ki jih je sam sestavil,-Proglasil je Marijino vnebovzetje za versko resnico, vpeljal praznik Marijinega kraljevanja, izdal okrožnico o Kristusovem skrivnostnem telesu in o bogoslužju, poskrbel la nov prevod psalmov in vpeljal ve Černe mase. Posebno je versko življenje razvnel in poživil s svetim (1950) in Marijinim letom (1954), s svojimi nagovori ob sprejemih, božičnimi in velikonočnimi poslanicami po radiju in s svojimi globokimi okrožnicami. Njegova želja, da bi v času svojega vladanja vse združil s Kristusom, tiste, ki so mu blizu in daleč, se vedno bolj uresničuje.
Na drugem zborovanju je govoril kardinal Lercaro, bolonjski nadškof, o socialnem mišljenju papeža Pija XII. Njegova posebna lastnost je, da se ni lotil samo reševanja najvažnejših in najbolj perečih vprašanj, ampak se je vedno prizadeval skupno zajeti vsa vprašanja, ki spremljajo življenje da-nasnj'e človeške družbe po vsem svetu. Značilnost njegovega socialnega mišljenja je v tem, da najprej jasno ugotovi stanje, v katerem je človeška družba in opozori na vzroke, ki so jo do tega stanja privedli, na resnost in posledica zla, v katero je zašel svet. Potem išče duhovnih temeljev in pripomočkov za rešitev iz duhovne stiske. Ta rešitev je v življenju učlovečene božje Besede, v Njem, ki je bil zato rojen in zati prišel na svet, da spriča resnico. Papež Pij XII. stalno opozarja kristjane, da še tako velik napredek industrije in še tako veliko bogastvo gospodarskih pride-kov ne moreta urediti in rešiti človeške družbe. Svet je treba duhovno preroditi, io obnovo pa more izvršiti samo krščanstvo.
SVETI OČE GOVORI.. .
Papeževa beseda športnikom. Dne 13- februarja je sveti oče sprejel sku-Pino članov športnega društva v Oranu, ki so potovali v Bolonijo na nogometno tekmo med Francijo in Italijo. Govoril jim je takole:
„Dobro vam je znano, da je športnikom pri Nas vedno zagotovljen prisrčen in brezpogojen sprejem. Že mnogokrat smo sprejemali zastopnike športnih zvez, skupin in tekmovalcev in Pm izražali svoje spoštovanje in zanimanje. Zelo cenimo njihovo željo, obenem s telesno močjo in spretnostjo raz-viti tudi nravne lastnosti moči in odpovedi, vedno ohraniti oblast nad samim seboj in spoštovanje do drugih, “rez teh lastnosti bi se tekme spremenile kmalu v trde in surove borbe.
Ker pričakujete od Nas besedo srčnosti in spodbude, vam priporočamo, da svoj priljubljeni šport gojite sicer vneto, vendar pa tudi z veliko dostojnostjo, ^olja, doseči zmago, nikoli ne daje Pravice do brezobzirnosti, do nevarnih načinov pri igrah in še manj pravice do Preziranja nasprotnika. Kadar bi se t-i zmotil in grešil proti časti in dostojnosti, tedaj se spomnite evangeljske zapovedi: Ne vračajte hudega s hudim, ampak ostanite potrpežljivi in mirni, Popolni gospodarji svojih čustev.
Naj bo vsak izmed vas v svojem družabnem okolju činitelj miru in spra-Ve- Naj se le vsak bori za pravico, toda Vedno z orožjem miline in ljubezni. Za to milost Mi prosimo Gospoda za vas, Za vaše družine in vašo ljubljeno do toovino.“
Papežev govor odboru za nemško razsravo bogoslužne umetnosti v Rimu.
„Prisrčno vas pozdravljamo, častiti gospod kardinal, odlični gospodje in
ljubljeni sinovi. Pravkar ste prišli iz razstave nemške bogoslužne umetnosti od leta 1945—1955, prirejene pod vodstvom poslanika Jaenickea, ki zastopa nemško zvezno vlado in pod pokroviteljstvom zveznega kanclerja dr. Adenauerja.
Razstava hoče pojasniti, kaj vse se je storilo za duhovno in nravno prereditev Nemčije v tem desetletju, v času. ko se je obenem z njo vršila tudi gospodarska obnova. Tisti, ki so mogli razstavo videti, so pohvalili njeno popolno ureditev in so Nam sporočili, da je dokaz pristne verske umetnosti, ki usmerja dušo v višave.
Razstavo smo radi dovolili. Veseli smo, da je plemenita odločitev, katere izvedba ni bila lahka, mogla priti do srečnega konca in premagala vse težave. Zato izražamo vsem, ki so sodelovali, svoja najboljša voščila, zvezni vladi in gospodu kanclerju, ki ga cenimo, pa prisrčno zahvalo za ta plemenit po ■ klon do Nas.“
Papež govori prevajalcem. Sveti oče je 1. marca sprejel udeležence drugega kongresa mednarodne zveze prevajalcev, ki se je vršil v Rimu. Sprejema pri papežu so se udeležili predsednik zveze Caille in njegovi sodelavci, zastopniki odsekov Nemčije, Francije, Ar gentine, Belgije, Kanade, Španije, Anglije, Italije, Japonske ,Norveške, Turčije in Jugoslavije.
Papež je v nagovoru omenil, da prvikrat sprejema zastopnike te zveze in da zelo ceni delo, ki ga izvršujejo. Nekateri izvršujejo poklic prevajalca neodvisno, poleg drugih važnih opravil. Drugi si pa z njim pri raznih družbah, založbah in zasebnih uradih služijo svoj vsakdanji kruh. Tretji vrše poklic tolmačev pri sodiščih in na mednarod-
nih zborovanjih. Omejujejo se na ustno prevajanje.
Prevajalec ima odgovorno in zelo važno poslanstvo, da posreduje izmenjavo dobrin med različnimi kulturami. Zato je potrebno, da se vanje temeljito poglobi in spozna njihovo zgodovino in duha.
Prevajanje nikakor ni samo spreminjanje besed in stavkov v drug jezik. Prevajalec se tudi ne sme popolnoma zadovoljiti s tem, da imajo besede prevoda pravilno smisel, ampak mora upoštevati tudi značilne poteze in posebnosti izvirnika, pa tudi čustven odziv, ki ga je zbudil v prvih bralcih. Treba je upoštevati tudi avtorjevo mišljenje, njegov slog in značilno lepoto njegovega izražanja. Ker so se narodi različno razvijali in imajo tudi različne poglede na življenje, se tudi razlikujejo med seboj po svojem čustvovanju. Prav za to mola prevajalec pokazati mnogo modrosti in razumevanja.“
Papež je govoril trgovcem. Dne 17. februarja je papež sprejel 3000 vodij Glavne italijanske trgovske zveze, ki so imeli v Rimu svoj narodni kongres in se ob desetletnici te zveze prišli poklonit tudi papežu.
Vloga trgovca v gospodarstvu. Zveza trgovcev izvršuje važno delo v narodnem življenju. Kljub temu današnji ljudje večkrat ne cenijo trgovskega poklica tako, kakor bi ga morali. Dvomijo o njegovi koristnosti in prezirajo trgovsko službo. Trgovcem očitajo, da izkoriščajo odjemalce, ker hočejo pre hitro obogateti. Vendar trgovec izvršuje zelo značilno službo. Posredovalec je med proizvajalcem in med potrošnikom. Predvsem pa je pospeševalec gospodarstva. Proizvajalca spodbuja, da izboljšuje svoje proizvode, jih postavi na trg čim več in po čim nižji ceni, potrošniku pa daje možnost, da^čim lažje in čim bolj poceni pride do njih. Vsaka izmenjava pridelkov omogoča uporabo novii. sredstev, budi skrite življenjske sile, daje nove pobude in pospešuje podjetnost. Človeku je prirojeno nagnjenje: ustvarjati, izboljševati, napredovati.
Trgovski poklic to nagnjenje goji in podpira. Zato ta poklic ni samo prizadevanje za dobiček.
Lastnosti, ki jih potrebuje trgovec.
Trgovec predvsem potrebuje skrbne in temeljite poklicne vzgoje. Imeti mora tudi zelo razvit čut za razumevanje in zasledovanje gospodarskega razvoja, če hoče doseči uspehe in ustreči razpoloženju ljudi, kar je večkrat v trgovini zeh važno. Še bolj ko poklicne so trgovcu potrebne nravne (moralne) lastnosti: pogum, razumevanje, optimizem za obnavljanje oblik in načinov delovanja. Spoznati in izkoristiti mora kar najbolj mogoče vse možnosti, ki mu morejo zagotoviti dober uspeh. Te lastnosti naj sodijo trgovce v službi narodni skupnosti, pa bodo imeli pravico do ugleda in spoštovanja pri vseh.
Da more trgovec uspešno delovati, mora imeti odprto polje svobode, ki mu je ne sme omejevati preveč zapletena ali ozkosrčna organizacija. Trgovec je pripravljen kljubovati pošteni konkurenci pod istimi pogoji kakor tisti, ki nima nobenih predpravic. Obenem pa pričakuje, da mu preveč številni in obremenilni davki ne bodo vzeli preveč njegovega zaslužka.
Navodila za življenje trgovcev. Trgovci predstavljajo v narodnem gospodarstvu gibalo, ki lajša in pospešuje izmenjavo. Zato morajo to opravilo vestno izvrševati ne samo v korist posameznikov ali gotove skupine, ampak v blagor vse dežele. Trgovec mora zato imeti poklicno zavest in poštenost. Slabost človeške narave ga hoče zapeljati, da bi dosegel nedovoljene dobičke in žrtvoval nravno dostojanstvo privlačnosti tvarnih dobrin. Težnja pridobiti si veliko svetnih dobrin je le tedaj dovoljena, če jo spremlja tudi želja po čim večjem duhovnem napredku in volja, nesebično delati za blagor posameznikov in socialnih skupin ter nagib, lajšati trpljenje in bedo drugih.
Potem papež dobesedno nadaljuje: „Človek se mora prepričati, da njegov cilj ni samo skrbeti za čim bolj udoben način časnega življenja. Kdor se zado-
Uve telovski procesiji — doma in na tujem — vidimo na sliki. Na levi strani pro-Cesija sv. Ite.šnjega Telesa v Ljubljani (I. 1941), desno pa v parku Don Boscovega zavoda v Ramos Mejia pri Buenos Airesu
v°Iji s tem vzorom, ne more najti v sebi dovolj sil, s katerimi bi se mogel ustav-jjati manj plemenitim nagnjenjem, ki imajo svoj izvor v globini njegove na-rave, in zgledu in nauku tistih, med katerimi živi, kakor tudi ne, braniti se Podobnega ravnanja drugih. Svoboda gospodarskega udejstvovanja se ne mo ** opravičiti in vzdržati drugače, kakor 'e pod pogojem, da služi še bolj vzvišeni svobodi in se zna, če je potrebno, deloma odpovedati sama sebi, da ne Kreši proti višjemu nravnemu načelu, kicer bo težko zavreti vedno večje nag-njenje do tiste vrste družbe, katere gospodarska in politična organizacija zanika vsako svobodo.“ Sveti oče misli tu na komunizem.
Papež tudi želi, da bi bili vsi člani zveze ponosni na to, da ne izvršujejo svojega poklica z edino željo po dobičku, ampak z zavestjo, da opravljajo nujno potrebno in izredno koristno na-‘°go za blagor vseh.
IZ VATIKANA
Zanimivosti iz proslave papeževe °sem desetletnice.
L Šolski otroci so prvi častitali sve-lemu očetu. Prvi so voščili za osemde setletnico papežu šolski otroci. Sveti oče
je namreč na svoj 80. rojstni dan (2. marca) sprejel 200 otrok rimskih osnovnih šol. Njim so se pridružili tudi otroci drugih narodnosti, šolska mladina je sprejela svetega očeta z velikim- navdušenjem in ga pozdravila s cvetjem; potem pa mu je zapela: „Molimo za sve tega očeta...“ in Mendelssohnevo pomladno pesem z besedami, zloženimi za to slovesnost.
Po petju so se približali svetemu očetu 4 dečki iz Rima s torto, ki jo je krasilo 80 prižganih svečk. Deček Pavel Catasso ga je najprej nagovoril: „Sveti oče, nekaj Ti želimo zaupati. Med evangeljskimi zgodbami nam je najbolj všeč tista o otrocih, ki so prihiteli k Jezusu, apostoli pa so jim branili k njemu. Zate jim je Gospod rekel: „Pustite male k meni priti. .. “ Prepričani smo, da je tudi Tebi všeč. Gotovo nisi mislil, da Ti bomo za rojstni dan mi prvi voščili in Ti prinesli torto in cvetice s svojimi molitvami. Mi srno pa že prej vedeli, da nas boš sprejel danes zjutraj tako, kakor Jezus in da nas boš vesel. Zdaj smo tukaj. Ali veš, da smo prišli z vseh delov sveta ? Poslušaj!“
Potem je pozdravilo 21 otrok z vsega sveta v svojem domačem jeziku papeža. M"ed njimi so bili tudi Horacij Brugnini
(Urugvaj); Janez Lotto, Argentinec in Julij Urbina (Venezuela). Poklon otrok papežu je zaključila deklica Julijana Lombardini z besedami: „Sveti oče, naše besede so zelo preproste. Toda v njih je ljubezen, slajša ko ta testenina, lepša ko te cvetice in večja ko svet, ki ga zastopamo. Ta ljubezen hoče biti čista in močna kakor zora življenja milosti ob Tvoji osemdesetletnici. Sprejmi jo za prvi dar tega lepega dneva, sveti oče: Naj Ti bo v veselje. Polni radosti Te pozdravljamo s pesmijo „Vso srečo Tebi ..."
Ko so otroci odpeli to pesem, se je sveti oče s posameznimi otroci ljubeznivo pogovarjal. Dva izmed njih pa sta med sprejemom stala na desni in levi strani njegovega prestola.
2.	Kardinali papežu za osemdesetletnico. Dne 2. marca ob desetih dopoldne so voščili tudi kardinali svetemu očetu za osemdesetletnico v svojem imenu in v imenu tistih kardinalov, ki niso mogli priti v Rim ali so bili bolni. Voščilo mu je 17 kardinalov. Med njimi je bil tudi argentinski kardinal Jakob Alojzij Co-pello. Dekan kardinalskega zbora mu je iz Afrike poslal svoje prisrčna voščila. Sveti oče se je z vsakim kardinalom posebej zelo ljubeznivo pogovarjal in se vsem zahvaljeval za njihovo vztrajno in dragoceno sodelovanje, kakor tudi za njihova, njemu tako ljuba voščila. Nato jim je razdelil posebne, za to priložnost kovane spominske svetinje.
3.	Tudi verniki so častitali svetemu očetu. Na trgu svetega Petra se je 2. marca zbrala velika množica vernikov z vseh delov sveta, da bi papežu časti-tala za njegovo osemdesetletnico in mu izrazila svojo ljubezen. Njeni pozdravi so že skoraj ob eni popoldne privabili svetega očeta k oknu njegove študijske sobe, da jim je dal svoj blagoslov.
Pri proslavi papeževe osemdesetletnice je bilo zastopanih 51 dežel. Rimski krožek je dne 10. marca v rimski pa-Jači Sacchetti priredil slovesen sprejem
zastopnikov 51. dežel, ki so se prišli poklonit svetemu očetu ob njegovi osemdesetletnici rojstva in sedemnajstletnici papeževanja. Slovesnosti so se tudi udeležili namestnik vatikanskega državnega tajništva, mons. Dell’Acqua, rimski župan Rebecchini, mnogo zastopnikov poslaništev pri Sveti stolici, veliko prelatov in drugih uglednih oseb.
Knjiga o delu svetega očeta. Papežu so za njegovo osemdesetletnico tudi poklonili posebno knjigo, ki ima 555 strani. V njej je 33 člankov o delu in nauku sedanjega papeža. Te članke so napisali višji redovni predstojniki, diplomati in zastopniki kulture in umetnosti. Knjigo so izročili papežu: kardinal Micara, rimski vikar, p. Avguštin Gemelli, profesor Franc Severi in opat Dom Anselmo Al-bareda, vsi člani Papeške akademije, ki je izdala knjigo; francoski poslanik pri Sveti stolici, grof Vladimir D’Ormesson, namestnik dekana diplomatskega zbora in rimski župan, inženir Salvator Rebecchini. Sv. oče je darilo ganjen sprejel. V zahvali je omenil, da knjiga ni samo počastitev njegove osebe, ampak predvsem važen pripomoček za utrditev Cerkve po svetu in nova luč v korist in blagor vernikom in vsem ljudem.
Novi svetniški kandidati. Pripravljalna Kongregacija za sv. obrede je dne 28. februarja spet zborovala. Kardinali, prelati, uradniki in bogoslovni svetovalci so razpravljali, če se je božji služabnik Štefan Pernet, duhovnik iz Družbe avguštincev od vnebovzetja in ustanovitelj Malih sester od vnebovzetja, res izredno junaško odlikoval v krepostih. Na redni seji so pa obravnavali poročila bogoslovnih preglednikov o spisih božjih služabnikov: Karla Foucaul-da, duhovnika; Friderika Jansoone, duhovnika iz reda manjših bratov (frančiškanov); Marije Bernarde Butlet, ustanoviteljice Družbe misijonskih sester Marije Pomočnice; Marije Helene Stollenwerk, soustanoviteljice služabnic Svetega Duha in Jožefine Endrine Steu-manns, soustanoviteljice iste družbe redovnic.
GOSPOD JANEZ
V Ljubljani
Vsi štirje Gerlovčanovi otroci so srečko prišli v Ljubljano. Oba brata sta opremila svoji sestri v zavod. Sestrici sta bili srečni, da sta mogli še nekaj časa biti v družbi bratov, posebno Jočeta, ki odhaja iz Ljubljane. Tone bo °stal v Baragovem semenišču in ju bo večkrat obiskal. Že prej sta bili ponosni Ua brata Jožeta in občudovali njegovo lepo, močno postavo. Na poti v Ljubljano Pa sta ga še bolj spoznali. Povedal je, da bo šel med stražarje in branilce domovine, da je zanjo pripravljen dati tudi čivljenje. Če bi kdaj v boju padel, naj ne jokata, ampak tolažita mamo, namesto njega ljubita domovino in molita zanj.
Sestri Slavka in Milka sta predstavili svoja brata tudi redovnicam in nekaterim sošolkam. Ena izmed sošolk se je •'agnila k Slavki in ji na uho nekaj Zašepetala. Slavka je zardela in se začela tresti od smeha. „No, kaj pa je takega, da se tako smeješ?“ jo je resno '"Prašni Jože. „Ne smem povedati,“ je °dgovorila Slavka in pogledala sošolko. "Zakaj bi ne smela povedati ? Dovolim ti> do poveš, samo ne vpričo mene.“ Hitro se je z žarečim obrazom poslovila °d obeh bratov, tekla na vrt in se skrila v utico. „No, kaj je rekla? Zdaj pa le Povej!“ je dejal Jože. „Veliko pohvalo tebi. Rekla je, da si lep kakor rdeč nagelj.“
Jože je zardel in zresnil obraz, se °brnil proti Slavki in rekel: „Zdaj še "isem lep kakor rdeč nagelj, bom pa t° postal takrat, ko bom prelil kri za domovino.“ Obe sestri Slavka in Milka s^a se ob teh Jožetovih besedah zres-nib in se zamislili. Preden se je Jože Poslovil, je želel govoriti s predstojnico iškega zavoda. Na Slavkino prošnjo
je takoj prišla. Jože se je najprej v imenu matere in tudi v svojem imenu zahvalil za vse dobrote, ki sta jih doslej sestri prejeli v zavodu, potem pa jo prosil, naj poskrbi, da sestri ne bosta prišli komunistom v roke. Predstojnica mu je to rada obljubila in se od njega lepo poslovila.
Ko je Jože govoril s prednico, je videl, da sta se njegovi sestri nekaj važnega pogovarjali med seboj in s Tonetom. Le kaj spet snujeta ti dve pre-brisanki? Kmalu je zvedel. Takoj, ko je prednica odšla, sta pristopili in mu povedali, da bosta postali redovnici. Žrtvovali se bosta zanj, za Toneta, za vse domače, posebno za domovino in molili za zmago vseh, ki se bodo borili zanjo. Jože je bil ganjen in iznenaden. Kaj takega ni pričakoval od sester, ki še nista prekoračili zgodnje pomladi. Slavka ima 14, Milk» pa 13 let. Rekel jima je, da je zelo vesel njune odločitve. Vendar naj se nikar ne prenaglita. Ker sta še mladi, naj dobro premislita lepoto in težave redovnega poklica, se posvetujeta s svojo materjo in s spovednikom, šele potem naj se končnoveljavno odločita. Po teh navodilih se je Jože od sester poslovil. Ko jima je del v slovo desnico, sta jo Slavka in Milka krčevito objeli z obema rokama in sklonjeni nanjo močili z mladimi, čistimi solzami. Ni vedel Jože, da sta srci tako mladih sestric zmožni tolike ljubezni do brata. Ganjen se je iztrgal iz njunih rok in v spremstvu Toneta odšel.
V Baragovem semenišču
Tone je spremil svojega starejšega brata do prijatelja. Priporočil mu ga je in se od obeh poslovil. Slovo od njega mu ni bilo tako težko kakor sestricama, ker je bil prepričan, da se bosta kmalu spet videla. Iz središča Ljubljane je hitel
proti Baragovemu semenišču. Mogočna, v posebnem slogu zidana stavba je napravila nanj globok vtis. Kako bi bil srečen, če bi tu prebival tudi potem, ko bo bogoslovec.
Bogoslovec ?! Saj mu vendar manjkata sedma in osma šola. Morda še teh dveh ne bo mogel dovršiti, ker so tako težki, strašni časi... Prišel je k vhodu in vstopil. Nekaj znanih dijakov ga je z velikim veseljem pozdravilo. „Da si le prišel! Mislili smo, da so te že partizani ubili," šo ga nagovorili nekateri. „Saj bi me, če bi jih čakal. Moj brat Jože je moral bežati z doma pred njimi,“ jim je odgovoril Tone, potem pa jih je vprašal, kje stanuje gospod vodja. Brž so ga spremili pred njegovo sobo. Potrkal je in vstopil. Gospod vodja ga je z velikim veseljem sprejel in premeril z očmi od nog do glave. „Zelo ste se potegnili v tem času. Po svoji postavi ste skoraj bolj primerni za veliko semenišče pri stolnici kakor za naše malo Baragovo semenišče," mu je nagajivo rekel gospod vodja.
„Gospod vodja, četudi sem velik, bom priden. Rad bom ubogal in se strogo držal hišnega reda. Ker so časi tako ne gotovi, bi v tem šolskem letu rad dovršil dve šoli — sedmo in osmo. Prosim vas, posredujte zame pri profesorjih! Zelo vam bom hvaležen za to dobroto!" Tone je povesil oči in težko čakal odgovora.
„Bog vam je dal res velike talente in odločno, vztrajno voljo. Bojim se le za vaše zdravje. Vendar, ker ste me prosili, bom posredoval za vas pri gospodih profesorjih." Po teh besedah mu je odkazal sobo in poklical drugega dijaka, da ga je spremil k njej. Šla sta po nekoliko upognjenem hodniku in se ustavila pred njo. Vstopil je in odložil kov-čeg. Že na prvi pogled se mu je priljubila. Pogledal je skozi okno. Oči so mu obstale na Kamniških planinah in z njih prešle na del Karavank. Vsi višji vrhovi so bili pokriti s snegom. Krasno so žareli v žarkih večernega sonca. Ob tem pogledu je Tone vzdihnil: „O, kako
lepa je naša domovina! Le zakaj je morala priti pod tujo oblast?"
Drugi dan je Tone že šel v šolo. Pouk so imeli v novi uršulinski gimnaziji, ker prostori za učilnice v Baragovem semenišču še niso bili izdelani. Ves božji dan je tičal v knjigah in pod vodstvom profesorjev preučeval tvarino za .dva razreda.
V letu 1942 je naš narod krvavel, kakor še nikoli v zgodovini. Partizani so ponoči vdirali z orožjem v poštene hiše, pobijali na licu mesta može, žene, hčere in sinove, ali pa jih vlačili v gozdove, tam zverinsko mučili in potem umorili-Nemci so naše mirne ljudi, ki so ljubili molitev in delo, lovili, jih pošiljali v strašna koncentracijska taborišča (Dachau, Mathausen) ali pa jih brez vsakega zaslišanja in ugotovitve krivde, streljali ali celo obešali kot talce. Prav isto so delali tudi Italijani. Požigali so vas1. Za napade komunistov pa so se maščevali nad našimi najboljšimi ljudmi tako, da so jih pošiljali na Rab, v Mo-nigo, Gonars in druga taborišča žalostnega spomina, kjer jih je veliko pomrlo od pomanjkanja in bede. Mnogo pa so jih postrelili kot talce. Sklicevali so se na ovadbe, ki so jih sestavili komunisti.
Ta strašna poročila so prihajala tudi v. prostore Baragovega semenišča, razburjala mlada srca in jih zelo motila pri učenju. Ko je na ulici pred Ljudskim domom padel v majniškem jutru 1942 svetniški profesor dr. Ehrlich, na svojem domu ban dr. Natlačen, padla tudi vjsokošolca Župec in Kikelj, potem padli tam pri Bizoviku Grum, Jakoš, Povše, na Dolenjskem duhovniki Komljanec, Nahtigal, Cvar, Novak, padale družine, matere, dekleta in otvoci, je mladina vzplamtela v svetem navdušenju in hitela na pomoč tistim, ki so branili vero in svoj rod. Tudi Toneta je mikalo, da bi pustil učenje in se pridružil slovenskim legijonarjem. Toda gospod vodja mu je svetoval, naj ostane v zavodu in konča gimnazijo. Zdaj ima še priložnost za to. Pozneje je morda ne bo imel več-
Tone je ubogal. Spet se je zakopal v šolske knjige in v učenje. Več profesorjev je njegovo pridnost in vztrajnost občudovalo in pred drugimi učenci hvalilo. Tako je junija 1942 spet z odliko končal zadnja dva razreda gimnazije in tudi maturo.
V počitnicah po maturi ni mogel več domov zaradi partizanskih zased. Ostal je v Ljubljani in premišljeval, ali naj gre takoj v semenišče ali pa se pridruži legijonarjem. Toda sredi premišljevanja je nevarno zbolel na pljučih. Moral se je zateči v bolnišnico, kjer je srečno prestal zelo nevarno operacijo. Večkrat je njegovo življenje viselo na nitki. Enkrat se je počutil tako slabo, da je mislil, da bo umrl. V veliki stiski se je zatekel z vsem zaupanjem po pomoč k božjemu služabniku škofu Baragu. Obljubil mu je, da bo vstopil v bogoslovje, če mu on pri Bogu izprosi, da se bo pozdravil. Baraga ga je uslišal. Po sedmih mesecih je popolnoma zdrav zapustil bolnišnico in vstopil v bogoslovje. Spoznal je, da Bog hoče, da postane duhovnik. Iz ljubljanskega bogoslovja, hiše kreposti in znanosti, je ta koj pisal mami in Jožetu, ki sta bila °ba zelo vesela njegove odločitve. Njegov vzor, ki ga je skušal posnemati, pa ho gospod Janez. On ima največ zaslug, da se zdaj pripravlja na najbolj vzvišen Poklic na zemlji. Poleg mame in brata Pa sta se radovali njegovega poklica sestrici Slavka in Milka, ki sta še bolj trdno sklenili, da bosta redovnici.
V Žužemberku
Gospod Janez je po odhodu štirih Gerlovčanovih otrok v Ljubljano zvesto spolnjeval obljubo, ki jo je dal Jožetu. Večkrat je obiskal Gerlovčanko, jo tolažil, ji dajal poguma in se z njo Pogovarjal o otrocih. Vseh drugih je bila ^esela, le Hinko ji je delal nepopisno žalost, ker je zapustil dom in postal hrezbožnik. Kaplan Janez je z njo nosil bolečino in veliko molil zanj. Tudi njegovim sestricam je priporočal, naj molijo za njegovo spreobrnenje. Toda zdelo
se je, kakor da je nebo gluho za vse te prošnje. Hinko je vedno bolj sovražil nasprotnike komunizma, tudi gospoda Janeza. Večkrat je divjal in besnel proti njemu. Obljubljal in grozil je tudi, da se bo zdaj hudo nad njim maščeval, ker ga je v šoli večkrat kaznoval.
Spomladi leta 1942 pa je bil pri seji, kjer je bilo sklenjeno, da je treba kaplana čimprej prijeti in postaviti pred ljudsko sodišče, ker da ustanavlja belo gardo, izdaja partizane Italijanom in na prižnici obsoja komunizem. Vsi odborniki, tudi Hinko, so podpisali smrt-obsodbo, toda ne z ustrelitvijo. Živega bodo privezali na drevo, zakurili pod njim ogenj in ga mučili toliko časa, dokler ne bo umrl.
Hinko tisto noč ni mogel spati. Kaplan je že zaslužil kazen, toda tako grozne kazni ne. To je preveč! In to kazen je podpisal tudi on lastnoročno. Tudi on bo kriv strašne smrti svojega nekdanjega kateheta, ki je očeta tolikokrat obiskal, ko se je ponesrečil in ga pripravil na smrt. Ne, ta obsodba se ne sme izvršiti. Preprečil jo bo tako, da ga bo obvestil tajno, naj se umakne.
Drugo noč je obiskal svojo mamo. Tiho jo je poklical. Ko ga je mama zagledala, je od strahu prebledela. Z največ jo težavo je spravila iz sebe vprašanje: „Hinko, ali boš zdaj doma?“
„Ne smem biti, mama. Zdaj še po-sebnq ne. Gre za življenje gospoda Janeza. Prosim te, še danes zjutraj pojdi k njemu, pa mu povej, naj se čim prej umakne. Partizani so ga obsodili na smrt. Ali boš to storila ?“
„Seveda bom, Hinko!" odgovori mama. „Samo to te prosim, zbeži tudi ti proč od brezbožnikov.“
„Mama, ne morem! če bi le slutili, da hočem pobegniti, bi me takoj umorili. Gorje meni, če bi zvedeli, da sem bil jaz pri tebi! Zato ne povej tega nikomur, tudi ne sestram. Posloviti se moram. Nič več se ne smem zadrževati, če hočem priti v pravem času nazaj.“ Ko ji je segel v roke, je mati čutila, da mu žile močno bijejo. Potem pa ga je spet vzela
noč. Mati je ostala s svojo skrivnostjo sama.
Drugo jutro po maši je mati spolnila naročilo. Povedala je gospodu Ja* nezu, kar ji je zaupal sin. Kaplan se ji je nasmehnil in veselo rekel: „Mama, vaš sin se že spreobrača. Molitev „ni za stonj. Zelo §em vam hvaležen za obvestilo. Takoj bom govoril z gospodom župnikom. Kar mi bo on svetoval, to bom storil.“
„Gospod kaplan, vi se morate umakniti. Vaše življenje je dragoceno ne samo za našo družino, za mladino in našo župnijo, ampak tudi za vaše domače. Pomislite, starše imate. Kaj bodo počeli brez vas?“ Gerlovčanki je zastal glas. Oblile so jo solze.
„Ne jokajte, Gerlovčanova mama! Saj bom najbrž storil, kar svetujete. Lepo se vam zahvaljujem za vso skrb zame. Pozdravite vse tri hčerke. Vašega Toneta in obe hčerki bom takoj, ko pridem v Ljubljano, obiskal in vse v vašem imenu pozdravil. Vesel sem jih, ker se tako pridno uče. Vas se bom pa spominjal v molitvi in vam tudi pisal, kadar bo mogoče. Zbogom in kmalu nasvidenje, če je tako božja volja!“
Kaplan Janez je v mraku odšel, prenočil v hiši pogumnega, zvestega fanta, ki ga je spremljal, drugo jutro pa se odpeljal v Novo mesto in od tam v Ljubljano.
V	Ljubljani je odprl srce beguncem, ki jih je vedno več prihajalo iz Dolenjske. Prosil je zanje obleko, jim iskal stanovanja, jih tolažil in dvigal s svojo mirno, toplo, sočutno besedo. Posebno so se mu smilili bolni begunci in ranjeni vojaki. Dan za dnem jih je obiskoval in jim poleg tolažbe prinašal v polni aktovki najrazličnejših darov, knjig, pri boljškov, sadja, cigaret in tudi obleke, če so jo potrebovali.
Kurat med domobranci
V	pozni jeseni leta 1943 je gospod Janez dobil povabilo, da prevzame mesto vojaškega kurata v novoustanovlje-
nem slovenskem domobranstvu, kajti poleg častnikov so slovenski borci za vero in svobodo potrebovali tudi duhovnikov, ki naj bi skrbeli za njihovo duhovno življenje. Gospod Janez je povabilo rad sprejel. Spet je bil sredi svojih ljubljenih fantov in jih spremljal na napornih pohodih ter se veselil njihovih zmag.
Ko je bila okolica Ljubljane že v njihovih rokah, so šli na Dolenjsko. Urejenih, hrabrih domobranskih čet so se partizani bali, zato so se umikali vedno bolj proti jugu in v gozdove. Tako so do • mobranci zasedli tudi Žužemberk. Četi, ki se je najbolj borila proti partizanom, je poveljeval Gerlovčanov Jože. Z domobranci je prišel tudi gospod Janez, ki je bil njihov kurat.
Poraza, ki so ga doživeli partizani v Žužemberku in njegovi okolici, niso mogli prenesti. Zakleli so se, da se bodo maščevali. Svoj sklep so tudi res izvršili. Nad prelepi Žužemberk so poslaii avijone z bombami. Ker niti svojih pristašev niso obvestili, naj se umaknejo, je več tudi teh obenem z nasprotniki komunistov padlo. Tudi varuh Gerlov-čanovih otrok je mrtev obležal pod razvalinami svoje hiše. Tako je Gerlovčanka izgubila edino oporo, ki jo je imela v svoji bližini na te.m svetu. Ostala je sama s tremi doraščajočimi hčerkami.
Domobranci so tudi po bombardiranju junaško vztrajali na svojih postojankah. Uspešno in zmagovito so odbijali napade partizanov in pomagali ljudem, ki so bili v stiski. Tudi varuhu Gerlovčanovih otrok so priredili zelo lep pogreb. Njegova hči je bila nevesta Ger-lovčanovega Jožeta, hrabrega poveljnika domobranske čete, dva njegova sinova sta pa bila tudi domobranca. Domobran ski pevski zbor mu je zapel žalostinki pred Gerlovčanovo hišo, v kateri je ležal na mrtvaškem odru in na pokopališču. Kurat Janez pa mu je na grobu govoril :
„Naš nadškof Jeglič je pred svojo smrtjo na celjskem taboru slovenskim
n'ožem in fantom napovedal, da se bo tudi slovenski narod razdelil v dve fronti: Kristusovo in satanovo fronto. 'Uož, ki ga zdaj polagamo v grob, je vedno trdno kot skala stal v Kristusovi fronti. V njej se je neustrašeno — bolj '• delom ko z besedo — boril za zmago resnice in pravice. Njegova dela dokažejo, da ni bil katoličan samo na pa-Pjrju, ampak predvsem po svojem res-n,čnem krščanskem življenju. Zadnjih ,eset let pa je opravljal posebno lepo u°io krščanske ljubezni. Bil je varuh 'uladoletnih otrok Gevlovčanove družine, *t* je izgubila svojega očeta. Izmed teh °trok je zdaj najstarejši sin poveljnik uoniobranske čete, drugi pa bogoslovec, “ostati hoče duhovnik, da bo svoj ne-Sreüni narod reševal brezboštva in ga Pridobival, da se bo ves podvrgel milemu kraljevanju Kristusa, ki je kralj res-r,ice in pravice, kralj milosti, ljubezni in *Uiru. Dve najstarejši Gerlovčanovi hčeri Pu hočeta postati redovnici in se popol-Ppuia Bogu žrtvovati za svoj narod, da 1 ga ne strlo brezboštvo. Družino raj-?ega poznamo. Dva sinova sta domo-^unca. Tri hčere so vzor pridnih, ver-lllh, poštenih slovenskih deklet. Naj v®e tolaži upanje, da se je rajni mož, ®Ce in varuh ločil od nas le za kratko Q°bo našega zemeljskega življenja. Po Stllrti se bomo spet z njim združili in se uebesih veselili večne zmage.“ Krvavordeča večerna zarja je objejta žužcmberski hrib z župnijsko cer-žjo, prosvetnim domom in župniščem,
.0 so se domobranci, sorodniki, znanci U sosedje rajnega varuha vračali s po-Žba. Strmeli so v zarjo, rdečo kot kri, u razlagali njen pomen. „Hudi, težki ^asi nas še čakajo. Še bo tekla kri!“ so ekateri med njimi napovedovali.
, Po nekaj tednih potem so se morali ornobranci umakniti. Partizani so se za >; UJ6 poraze maščevali tako, da so poru-* in požgali žužembersko župnijsko erkev, ki je bila ena najlepših na Do-PUjskem, ubili Jožetovo nevesto Tilko in pPriovčanki dve hčeri:	šestnajstletno
0 uko in petnajstletno Anico. Tako je
Njih telesa je sprejela zemlja, njih grob je nepoznan, toda vsi dobro vemo, da so bolj srečni kot mi. saj jim Boga nihče več vzeti ne more.
ostala v Gerlovčanovi hiši Gerlovčan-ka sama s svojo dvanajstletno hčerko Danico.
Med ranjenci na begu
Po povratku v Ljubljano je gospod Janez postal vojaški kurat v domobranski bolnišnici, kamor je nekaj dni prej prišel nevarno ranjen četni poveljnik Gerlovčanov Jože. Veselo je bil presenečen, ko je neko popoldne prišel kurat Janez v sobo, kjer je med ranjenci ležal tudi on. Prijazno in ljubeznivo se je razgovarjal s fanti, tako da so potem vsi ranjeni domobranci iskreno priznali: „Ta kurat pa ima res srce za nas!“ Odslej je prihajal skoraj vsak dan s svojo mehko privlačno besedo, s svojim dobrim, nesebičnim, zvestim duhovniškim srcem in tudi z najrazličnejšimi telesnimi dobrotami. Kmalu je osvojil srca vseh ranjenih domobrancev in pridobil njihovo popolno zaupanje. Na vse je bil pozoren, toda s posebno skrbjo je pripravljal na odhod v večnost tiste, ki so morali umreti. Tudi več nemških vojakov, podčastnikov in častnikov se je pred smrtjo spravilo z Bogom po njegovem posredovanju. Eden izmed njih je pred svojo smrtjo rekel domobranskemu častniku: „Kako ste srečni, ker imate take duhovnike!“
Tisto prvo majsko nedeljo popoldne pa so se kuratu Janezu oči napolnile s solzami. Skrb za ranjence mu je vznemirila dušo in srce. Zvedel je, da je Slovenija izgubljena in prodana komunist, oblasti. Kakor drugim Slovencem je tudi njemu beg na razpolago. Lahko se reši, če se le hoče.
Toda komu naj izroči ranjence? Ali naj jih pusti same in v smrtni nevarnosti brez duhovne opore in verske tolažbe ? Med njimi je tudi pošteni, hrabri Gerlovčanov Jože. Ne! Tega mu vest ne pusti storiti. Ostal jim bo zvest. Spremljal jih bo tja, kamor bodo šli; če to Bog hoče, tudi v smrt. „Bog, daj mi moči, da bom držal ta sklep!“ je tiho vzdihnil.
Potem se je poslovil za nekaj čaca od ranjencev, se poslovil od svoje se •
stre karmeličanke, od svojih staršev in drugih domačih. Težko je bilo slovo. Srca vseh so krvavela v nepopisni bridkosti. Vendar ljubezen kurata Janeza do ranjenih slovenskih fantov je bila močnejša ko usmiljenje do domačih.
Toda nemška vojska, ki se je umikala, je napolnila vse vlake. Šele ponoči je več višjih domobranskih častnikov z odločnim nastopom in z grožnjo doseglo vlak za ranjence. Spravili so jih vanj-Po dolgem čakanju se je vlak le končno premaknil. Počasi je vozil skozi št. Vid in mimo Škofje Loke — krajev, kjer so že čež nekaj časa hirali in umirali vrnjeni protikomunistični borci in se končno ustavil v Kranju.
'uš'
Nobena pomlad v Sloveniji ni bilo tako žalostna, kakor je bila leta 1945. Trosila je zelenje in cvetje, pa ju nj nihče gledal, ponujala petje, pa ga ni nihče poslušal. Sonce svobode, ki je na prvo majsko nedeljo čudovito, krasno zažarelo, je takoj utonilo v mraku krvavega komunističnega nasilja. Po krivdi velesil je mala Slovenija padla v krvavo žrelo svetovnega brezboštva in izgubila svojo zlato svobodo. Srca vseh vernih katoliških Slovencev so zakrvavela v nepopisni bolečini. Zavedala so se, da morajo svojo domovino zapustiti, če jo hočejo še ljubiti, ali pa ostati doma in se odpovedati svobodi, z njo točiti krvave solze in gledati gorje, kakršnega ne pomni slovenska zgodovina.
Več ko 20.000 Slovencev, ki so vero in svobodo ljubili bolj ko svoje domove in imetje, se je tedaj — v prvih dnevih maja 1945 — dvignilo in izvolilo pot * svobodo. Zavedali so se, da brez vere. reda, pravičnosti in svobode ni življenja. Večina med njimi se je morala odločiti za beg iz domovine zato, ker S° ji partizani grozili s smrtjo.
Tako so se tiste žalostne dni od vseh.
strani Slovenije po vseh potih in ec-; stah pomikale med poraženo nemšk6 vojsko množice slovenskih begunce! proti K*ra: ju, Tržiču in Ljubelju. Hotele so priti na Koroško. Med begunci jc
bilo tudi mnogo družin z majhnimi otroci in celo mater z dojenčki. Komunisti namreč tudi otrokom, materam z dojenčki in pred porodom niso prizanašali. Sočutno so ranjeni vojaki gledali dolge kolone ljudi, ki so se vlekle vzdolž proge in se zlivale v nepregledno množico.
V Kranju je vlak dolgo časa stal. Pogovor in opazovanje beguncev sta ranjencem krajšala dolg čas. Nekateri So iskali odgovora na vprašanje: „Kaj nam bo bodočnost prinesla?“ Končno je vlak počasi odpeljal. Mnogo ranjencev Se je po tej progi s takim veseljem vozilo, ko so romali na Brezje, danes pa jih begata in morita skrb za življenje in strah pred smrtjo. Že zapuščajo Podnart in se bližajo postaji Otoče. Tu bi morali izstopiti, če bi romali na Brezje. Toda ranjeni so. Ne morejo k Mariji Pomočnici, da bi jo prosili za pomoč, ki so jo tako potrebni, šepetajoče ustnice ranjencev se premikajo in molijo: „Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas Kresnike zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.“
Najbolj hudo ranjeni domobranci molče. Le roke stezajo proti Mariji na Prezjah in v srcu molijo: „Marija, varuj nas, naše domače in našo domo vino!"
Vlak gre proti Radovljici. Ranjenci v duhu vlečejo za zvonček pobožnih želja v cerkvi, posvečeni Mariji, na otoku Blejskega jezera. Pogled na Tri-Klav in druge vrhove, ki žarijo v snežni belini in v pomladanskem soncu, Pa jim dviga duše v nebesa, k Bogu, za katerega so ustvarjeni. Vsa Gorenjska s svojimi gorami jim kliče: „Kvišku sVca! Stojte trdno v Kristusovem taboru do zadnjega diha!“
Že se bližajo postaji Javornik. Rožni venec so končali, le desetko za duše v vicah še molijo. Vsi ranjenci tako od-Kovarjajo, kakor bi molili zase. Podzavestno čutijo, da jim prihaja naproti Večnost in jih vabi v svoj skrivnostni cbjem. Gospod Janez je odmolil. Vse, Ki so želeli opraviti spoved, je že prej spovedal in jim dal vesoljno odvezo.
Jesenice — zadnja postaja
Vlak z ranjenci se je na Jesenicah ustavil. Takoj so ga obkolili oddelki partizanov. Kakor divji hudourniki z gora so pridrveli v vlak. Kakor ognjeniki lavo so bruhali iz sebe kletev, satansko sovraštvo in divje maščevanje. Ko so zagledali ranjence, so kakor volkovi na jagnjeta planili nanje. Trgali so z njih obleko, z ran pa obveze, jih suvali in pretepali s puškinimi kopiti, potem pa so jim pobrali vse, kar so imeli pri sebi lepega in dragocenega. Tudi Jožetu so strgali z vrata svetinjico brezjanske Marije, ki mu jo je dala nevesta Tilka.
Med divjanjem partizanov stopi v vlak partizanski častnik. „Ali je kurat Janez tu? Če je, naj se takoj oglasi!“ je zarohnel. Kurat Janez je tedaj podpiral umirajočega domobranca. Takoj, ko je slišal vprašanje, se je približal partizanskemu častniku in mirno rekel: „Jaz sem kurat Janez.“
Kurat Janez ni še izgovoril zadnjega zloga, že ga udari partizanski častnik s puškinim kopitom po glavi. On se opoteče in spet zravna. Curki krvi mu lijejo iz globoke rane. Rano so mu potem za silo obvezali in ga peljali pred partizansko sodišče. Več ur so ga zasliševali in ga silili, naj prizna, da je izdajalec in kriv smrti več partizanov. Gospod Janez pa ni odgovarjal. Le molil je neprestano, molil za fante in zase, da bi bili vsi stanovitni do zadnjega diha.
Ob sončnem zahodu so ga iz ječe peljali na dvorišče velike hiše. Za zidom je stalo mnogo domobranskih častnikov. Med njimi je bil tudi Gerlovčanov Jože. S pogledi sta se srečala in se pozdravila. Partizanski poveljnik je kurata Janeza postavil poleg Jožeta. Smrtno tišino na dvorišču so motili le koraki partizanskih stražnikov. Vsi pogledi so bili uprti v sonce, ki je poslednje žarke sipalo na zemljo in po svojem zahodu s krvavordečo zarjo odelo Triglavsko pogorje.
Tedaj zadoni zunaj portizansko povelje. Na dvorišče prikoraka četa mladih partizanov z brzostrelkami. Med njimi je tudi Gerlovčanov Hinko. Med obsojenci na smrt spozna svojega brata Jožeta in kaplana Janeza. Če bo streljal na njiju, bo morilec lastnega brata in duhovnika, ki ga je krstil, na birmo in prvo obhajilo pripravljal, ga v šoli učil, njegovega očeta pred smrtjo previdel. Ne, tega strašnega dejanja ne sme storiti, tudi kot partizan ne. Brzostrelko odločno vrže iz rok. Preden ga more poveljnik partizanske čete prijeti, že kleči pred gospodom Janezom in svojim bratom. S povzdignjenima rokama ju prosi: „Odpustita mi! Žal mi je, da sem partizan. Z vama hočem umreti za vero in domovino.“ Gospod Janez je dvignil roko in mu dal odvezo. Hinko pa je junaško stopil med gospoda Janeza in svojega brata. Tedaj zadone streli in požanjejo pšenico za božje žitnice. Med to pšenico je bil tudi kurat Janez, domobranski častnik Gerlovčanov Jože in njegov brat Hinko, ki je tik pred smrtjo spet našel Boga in njegovo milost.
Ko so utihnili partizanski streli, je zapel na Brezjah zvon Mariji večerni pozdrav, žrtvam pa, ki so padale za vero in domovino, nagrobno pesem.
Konec
Gerlovčanka je prejela sredi maja poročilo iz Ljubljane, da so njen sin bogoslovec Tone in obe hčerki, Slavka in Milka, bežali z drugimi begunci na Koroško. Ob koncu junija pa vest o skupni smrti gospoda Janeza in svojih dveh sinov. Kolikor težje ji je bilo po gospodu Janezu in sinu Jožetu, toliko večja je bila njena tolažba, ker se je sin Hinko spreobrnil in z njima junaško umrl.
Toda Bog ji je na stara leta naklonil izredno tolažbo. Njen sin Tone je v Argentini postal duhovnik. Res, nad vse bi bila ona srečna, če bi ona sama mogla svojemu sinu novomašniku dati svoj blagoslov, ga spremiti v cerkev, se
udeležiti njegove prve svete daritve, njegovih rok prejeti obhajilo in novo-mašni blagoslov. Toda komunizem jo je j vsega tega oropal. Zato bo v duhu spremljala sina prvikrat pred oltar, v duhu prejela njegov blagoslov, molil3 Kristusa, ki ga bo povzdigoval in prvikrat v hrano delil. Na vso moč bo molil3 zanj, da bo vsaj malo podoben gospodu Janezu, ki je prelil svojo kri za vero in domovino. Tako je pisala Gerlovčanka svojemu sinu novomašniku v tujino. |
Kmalu po sinovi novi maši pa je prišlo drugo pismo iz Argentine. Hčerki Slavka in Milka ji pišeta, da sta postali usmiljenki. Zelo sta srečni, ker moreta mnogo moliti za duhovnike, za ma- | mo in sestrico Danico, za domovino in . za grešnike. Ker sta umrli za ta svet, bosta odslej bolj redko pisali, pa toliko več molili za svojo mamo. Tudi tega pisma je bila Gerlovčanka zelo vesela-Ponosna in srečna je bila, da ima tri otroke, ki služijo Bogu.
Gerlovčanka je zdaj stara mati. Že pred petimi leti je izročila posestvo svoji najmlajši hčerki Danici, ki je dobila. zelo dobrega moža. V mladi družini bujno klije novo cvetje. Trije otroci: Jožek, Tonček in Hinko jo razveseljujejo. Stara mati se je med njimi pomladila. Starejšima dvema vnukoma Jožku in Tončku mora večkrat pripovedovati o stricu Jožetu in Hinkotu, o tetah Anici in Polonci, ki so jih brezbožniki ubili; potem tudi o stricu Tonetu, ki je duhovnik v tujini in gospodu Janezu, ki je starega očeta pripravil na nebesa in jih obvaroval, da jim niso prodali hiše.
Gerlovčanka je že naveličana tega sveta. Rada bi šla k svojim otrokom, ki jo čakajo v večnosti. Le ena prošnja ji večkrat privre iz srca, da bi ji Bog še toliko časa ohranil življenje, dokler se ne bodo vrnili iz tujine njeni otroci: duhovnik Tone in hčeri redovnici. Potem ko bi te videla, bi šla pa kar rada s tega sveta, ker je že utrujena in potrebna počitka.
Spisal SELSKI
V nekem samostanu so bili vsi iz sebe. Graščak je bil namreč poklical priorja samostana k sebi in mu rekel, da bo samostan ukinil, da ga je pa vendar pripravljen pustiti pri življenju, če mu v enem tednu prior odgovori na sledeča tri vprašanja: „1. Koliko je on, graščak, vreden ? 2. Kako daleč je od zemlje do nebes? In 3. Kaj on, graščak, misli?“
Prior je imel graščakova vprašanja za norčevanje, zato je sklenil naznaniti svojim sobratom, naj vsakdo pospravi vse svoje, ker v enem tednu bo treba po svetu.
Ko je povedal kako in kaj, se je oglasil priorjev brat, samostanski pek, da bi gel on čez teden dni h graščaku, da mu odgovori na tista tri vprašanja. Prior mu je dovolil, dasi ni upal, da bi brat uspel.
Čez teden dni je res pek prišel h graščaku, lepo v samostansko haljo opravljen. „Prišel sem,“ je rekel, „presvetli gospod, da odgovorim na zastavljena vprašanja.“
Graščak ga je debelo pogledal, kajti nikdar si ni mislil, da bi bilo možno na tista vprašanja odgovoriti. Povabil ga je, naj sede in začenja odgovarjati.
„Prav. Vprašujete me, koliko ste Vi vredni. Povem vam, da manj kot trideset srebrnikov, kajti za to ceno je Judež Kristusa prodal in Kristus je bil dosti več vreden kot Vi.“
„Prav,“ je moral požreti graščak pekov odgovor.
„Naprej me sprašujete, kako daleč je od zemlje do nebes,“ je nadaljeval samostanski pek. „Odgovarjam vam, da je razdalja krajša od pol dneva, kajti Kristus je rekel ob treh popoldne desnemu razbojniku, da bo še tisti dan z njim v raju, od treh popoldne do polnoči je pa devet ur.“
„Dobro,“ je rekel graščak, „a ostaja ti tretje vprašanje, ki je vsekakor najtežje. Povej mi, kaj jaz mislim.“
„Vi mislite,“ je odgovoril samostanski pek, „da sem jaz prior samostana, pa se motite: sem samo samostanski pek.“
Graščak je bil tudi s tem odgovorom zadovoljen in samostan je še naprej ostal pri življenju.
Jecljač je videl goloba in ga hitel kazati sosedu in obenem dopovedoval: »G-g-g-glej g-g-g-g-ga ž-ž-ž-že n-ni,“ kajti medtem je golob že odletel.
Bilo je v jugoslovanskem komunističnem zaporu. Trije so bili v celici. Pa so se pogovarjali, zakaj so zaprti.
„Jaz sem zaprt,“ je pojasnjeval prvi, „ker sem napadel Mošo Pijade."
„Jaz pa,“ je razlagal drugi, „ker sem branil Mošo Pijade.“
„In jaz,“ je končaval tretji, „ker mi ne verjamejo, da sem Moša Pijade.“
Učitelj je vprašal učence, če poznajo rastlino, ki raste pozimi in poleti. Tomažek se oglasi in modro pove: „Krompir, gospod učitelj!“
Učitelj se čudi in vpraša, kako to misli.
„1 no, poleti mu raste gomolj in listi, pozimi pa cena.“
DUHOVNO
ŽIVLJENJE
LETO XXIV JUNIJ Številka 6
V tej številki boste brali:
Zaveza med Bogom in ljudmi (J. Jurak) 289
s	La Virgen y los musulmanes	......... 292
Pobegli janičar (Ivan Korošec) ........ 29J
:	Nekje studenec žubori... (Andrej Bregar) 297
•	Papeški molitveni namen za	junij 1956
(Prof. Alojzij Geržinič) ............ 299
!	Iz življenja Cerkve ...................... 300
Čudež ljubezni (Dr. Franc Gnidovec) . . .	301
Kako so vzgajali stari in še kaj (fzt) . . .	305
Jacques in Raissa Maritain (Dr. Julija
Payman).............................. 307
Čas cvetočih sliv (Svetobor Sodobnik) . .	312
Sovjetska „vzgoja“ (Karel Kozina) ....	314
Socialni nauk Cerkve v zadnjih sto letih
(Avgust Horvat) ..................... 315
Misijonske vesti ........................ 319
Med nami ................................ 320
TV in mi (B. R.) ........................ 323
Z domačih tal............................ 326
•	Svet proslavlja papeža .................. 339
Iz sveta ................................ 331
■	Gospod Janez (Selški) .................... 335
Tri minute dobre volje................... 343
„DUHOVNO ŽIVLJENJE“
je slovenski verski mesečnik
e
Izdaja ga konzorcij (Orehar Anton), urejuje pa uredniški odbor, ki ga sestavljajo dr. Gnidovec France, Jurak Jože, Mali Gregor, dr. Rozman Branko; za tehnično opremo in fotografije skrbi Valentin Bohinc.
•
Platnice in stalna zaglavja je narisal Hotimir Gorazd.
e
Celoletna naročnina znaša za Ar- g gentino in države, ki nanjo me- ■ ji jo (razen Uruguay») 70 pesov. g Za Uruguay in ostale dežele latin- g ske Amerike, kakor tudi za vse de- s žele, če se plača v argentinskih g pesih, je naročnina 90 pesov; za g U. S. A. in Kanado 6 dolarjev, za j Avstrijo 75 šilingov, za Italijo ” 2000 lir, drugod v protivrednosti g dolarja.
e
i
Tiska tiskarna Salguero, g Salguero 1506, Buenos Aires g
tig o*
ags i
05
TARIFA
REDUCIDA
Concesion No. 2560
Revijo morete naročiti in plačati pri naslednjih poverjenikih:
Argentina: Dušnopastirska pisarna, Victor Martinez 50. Buenos Aires, in poverjeniki „čebelice“.
Brazilija: Vinko Mirt. Caixa Postal 7058, Säo Paulo, Brasil.
U. S. A.: Slovenska pisarna, 6116 Glass Ave. Cleveland 3, Ohio.
Kanada: Ivan Marn, 83 Victor Ave, Toronto, Ontario.
Trst: Marijina družba, Via Risorta 30, Trieste, Italia.
Itaija: Zora Piščanc, Riva Piazzu-	:
tta 18, Gorizia.	S
Avstrija: Anton Miklavčič, Spittal	i
a/Drau, D. P. Camp, Kärnten, Austria.
Avstralija: Fr. Rudolf Pivko, 45 V’c-	!
toria Street, Wawirley, N. S. W.
.................................
Pogled na srce in središče Slovenije -— belo Ljubljano; spodnja slika kaže razgled 2 ljubljanskega gradu proti Polhograjskim Dolomitom. — Na zadnji strani:
Cankarjevo nabrežje

Vse blagoslove tebi, Ljubljana! Večja in lepša mesta so na svetu — ali vendar ni ti enakega pod nebom! Pozdravljena, ti kraljica veselja, ti mati vseh sladkosti, ti botrca prešernih ur! Prav na sredo vseh nadlog te je postavila nebeška modrost, luč v temo, zeleno trato v pustinjo! Devetkrat obremenjen popotnik pride in te pozdravi; ko se poslavlja, si mu odvzela osmero bremen. Komar se čudi in srce mu poje. obraz do obraza, nikjer bridkosti, nikjer hudih misli; romar gleda: hiša do hiše, smejo se prijazno, nekatere celo mežikajo; romar posluša: beseda do besede, pesem do pesmi, vse so prešerno. Taka romar gleda, posluša ter se čudi in njegovo srce je potolaženo.
Ivan Cankar: KURENT