VERONIKA DESENIŠKA OTON ŽUPANČIČ OTOM ŽUPAMČIČ VERONIKA DESENIŠKA TRAGEDIJA V PETIH DEJANJIH V LJUBLJANI 1924 NATISNILA IN ZALOŽILA ZVEZNA TISKARNA IN KNJIGARNA /15b0V4 15 Vse pravice pridržane. Za odre rokopis. D S Osebe Herm an II. Celjan Friderik II., njegov sin Jelisava Frankopanka, Friderikova žena Vitez Jošt Sotčški Vitez Ivan Sčvničan Nerad, oskrbnik v krškem gradu Hermanov kan cel ar Friderikov pisar P ravd ač Bonaventura Deseniški gospod Veronika, njegova hči S i d a, njegova sestra Sosed, graščak Katica, služkinja na Desenicah Jelisavini dvornici Dvorniki in dvornice, spremstvo, sluge, straža. Godi se 1422 tega leta: prvo dejanje na Desenicah, drugo, tretje in četrto v krškem gradu, peto v Gornjem Celju. ' • Prvo dejanje Edino prizorišče: soba v deseniškem gradu. Si da spravlja v skrinjo vezenino, ki jo je pravkar kon¬ čala. Katica prinese v sobo cinasto in bakreno posodo. Katica Niso to sama sonca, same lune? Iz takih, vem, ne je kraljica španska. Pšt! Sida Katica Ojoj — nisem vas videla, gospa. Sida Da se krilatka naša ne zbudi. Katica Kako zbudi? Mar je šla zopet spat? Sida Saj ni še vstala. Katica O, kako da ne? 7 Sida Mi še pol ure, kar sem vrata odprla v nje spalnico. Metulji-sanje so vztrepetavali ji na očeh, obotavljaje se zleteti z njih, aj,nisem jih hotela prepoditi in sem potihoma zaprla spet. Katica zaropoče s posodo. Sida Pšt! Kaj pa vendar misliš? Katica Jaz ji ne bom metuljev prepodila, so že sami sfrčali: ni še deset minut, kar sem golobom šla sipat zrnja. Kličem — od nikoder nobenega ... pogledam preko zida, in spod čez polje bela vsa hiti, roke razkriljene — tako — ob vsako pripet oblak golobov: dve zastavi veselo vihrajoči njej na slavo. In prav takrat — evo ti vrhu klanca jahača: v naglem diru je ustavil, strmel v to belo čudo pod seboj. Sida pogleda v Veronikino sobo. Sida O, glej, glej, res je: gnezdo prazno že. Pa sem še pazila. Ljuba mladost! 8 Da se le kam predaleč ne zgubi. Jahača, si dejala, Katica? Dandanes se potika po deželi vsepolno ljudstva sumno čudnega, ciganov, klatežev od bogvekod, razcapancev, ki pesmi nam pojo, vražarjev, romarjev, popotnikov, ki nam prodajajo laž za resnico, resnico ovešajo s slepečo šaro, da več ne ločiš krinke od obraza. Sam Bog nas varuj. — Kak črn oblak nam je zagrnil sonce? Katica Oj, svet je poln brezdomcev kot vetrov: na vrata trkajo in tožijo, in molijo in svirajo, pojo, odkrivajo, zavešajo nam sonce in nosijo nevihte nam in zarje — kakor jim Bog veli... in Bog jih čuvaj. Si da No, Katica, ne bodi žalostna... Lej, ti pri nas ne smeš več čutiti brezdomstva... Katica O, saj ne, gospa, saj ne, samo tako me je obšlo. 9 Sida Jahač — pa veš, da ni bil to naš sosed? Katica Nimam oči, gospa? Kje! Vitez mlad. Sida Saj res — naš sosed — ali ni še vstal? Katica Kaj se bo gospodična res možila? Sida Ej, upam da! Menda ne ostane sama. Ej, upam, da jo bom opletala, ko pride pravi sokol po golobko. Katica R, potemtakem ni... Deseničan in Sosed prideta. Katica razpostavi posodo in odide. Sosed Torej tako... Dobro jutro, gospa tetka. Sida Že vstali, gospod sosed? Dobro jutro. Sosed Torej tako, prijatelj, kot sem rekel... Nič, gospa tetka, čujte le še vi, 10 kar ostanite: vaše cenjeno uho bo tudi stvar zanimala. Torej, prijatelj, in vi, gospa tetka, da ne razdiramo praznih besed: jaz lahko čakam, kadar se bo zdelo Veroniki; meni se ne mudi. Deseničan Kako pa tiste kure iz Indije? Vraga — kako se že zovo? Sosed Pegatke. Prihodnjič, kadar prideš, jih boš videl: ponos dvorišču! Gospa tetka, da, dobili boste jajec za nasad. Glede Veronike pa: moja kri ne plapola slepo v zeleno strast, ne plane v plamen, pa upade spet, jaz, veste, ženim se tako polahko, zato pa vztrajno ... Pri meni, bogve, voda ne gori... Nevesto svojo dolgo že poznam ... Deseničan O, saj si bil ji krstni kum. Sosed Hej, tetka, nisva takrat skup plesala? 11 Sida In lepe ste šeptali mi v uho ! Sosed Kar je prinesla sapica pomladna. Sida In spet odnesla — da — sam pih in puh. Sosed Vidite: ženin mlad — vse pih in puh. Exempla docent... Strah me je, da kdo Veroniki tako ne sviriliri. Nji treba krepke roke zrelih let... Deseniča n Tiste pegatke — jaz grem kar s teboj, moram jih videti. Sosed Ste kaj premislili? Sida Mladost je za modrost kot mi za strast, in naša misel gre skoz božja sita: kadar je presejana, kaj ostane? Deseničan Tebi se ne mudi — no, saj si rekel; nji tudi ne — tako vsaj vidimo. 12 Torej bilo bi vse v najlepšem redu, in — jaz bi videl rad tiste pegatke. Sicer pa ž njo govori. Sosed Bom, bom, bom — a danes ne. Pozdravite mi jo. Danes se čutim nekam starega. Deseniča n Pa še par dni počakaj, da boš mlajši... In reci, naj še meni osedlajo, pridem takoj. Sosed Bog z vami, gospa tetka, pa nič zamere. Da, ti prideš tudi? Sida Srečo na pot. Sosed odide. Deseniča n Ga vidiš slivarja! Pozdravite mi jo! Ta ženin s svojimi pegatkami! Postilo, rožni venec, škapulir, ne pa nevesto. Pestuj svoj podgrom, glej ples izza peči in z bergljo tolci takt. Ne vidiš, da ti je odsviraio? 13 Kadar nam raste volna iz ušes, ljubezen nima zanje več skrivnosti in smeje se poskokom hromonogim. Nič ni s poskokom več — poklek, poklek! Glej, da spodobno prišantaš do jame in z vso častitljivostjo ležeš v grob, če ne, boš še po smrti nam pavliha. Sida Bog ga previdi. — Vendar, brate moj, moramo misliti, kako bi ž njo. Deseničan Kako bi ž njo! Kako bi neki ž njo? Kaj pa je treba misliti pri tem? Naj raste, naj cvete kot hoče Bog. Mar se nam ni razvila na radost? Sida Oj brate — deklice so rahel cvet: saj veš o kresu zarje Vidove: večerna se poljublja z jutranjo — večerna ugasne, jutranja zasine, med njima pa je nezaznaven hip, ko sonce docvete in se osuje. Deseničan Za moje oči predeš pretenko svilo: kam namiguješ, modra tetka, s tem? 14 Sida Veronika gre v zarje Vidove. Deseničan Tako, tako, tako ... In jaz ji s klina snemi ženina? Mar naj razbobnam: dekle za udajo, še dosti čedno, s tako in tako doto, oče mator, ne bo vam dolgo na potu, odrine skoro v krtovo deželo!? Ali naj dam jo temu slivarju? Ali pa Heriču, temu mevžetu, ki ni ne tič ne miš, ne krop ne voda, in misli, da se snubi čez gore? Premodra tetka, preveč ne modruj. Kaj ji je hudega? — Ej beži, beži mi s temi Vidovimi zarjami. Kaj nezaznaven hip. Par dni se sonce še obotavlja pred obratom svojim. Sploh pa — vse to se uredi samo — in — in — kak pa bi bil brez nje ta grad? In ti — povej: bi ti brez nje prebila ? Edino od nje so jasne nam te stene, dokler zrcalijo njeno prisotnost, naj ona izgine, vse nam oslepe. Sida Ne gre za naju, brat, kako bo nama; za to gre, brat, da ona nam ne ugasne nepazoma v samotah teh. 15 Deseničan Kako? Kaj nima tukaj mene, nima tebe? Ni čisti plamen njen kot med dlanmi zaslonjen varno? Kaj mi govoriš? Odkod to predeš? Si-Ii morda kaj zapazila? Se kaj na skrivnem snuje, da jaz ne vem? Ti nekaj pleteš, Sida, nekaj pleteš, in meni za hrbtom. Sida In če bi, sam veš, da nič slabega. Deseničan Kaj pa spet to? Kako? Da res kaj pleteš? Sida Pravim: četudi bi, nič slabega. Deseničan Ej, res, tako? Zdaj sem pa zletel vznak. Na streho pojdem, da, za petelina, da bom vsaj vedel, kakšen veter vleče na Desenicah. — Res, nič slabega? No, to so pa novosti, to. Lej,Tej! . Kaj pomirljivo to priznanje. Sida Brat, veš, da sem prevzela nebogljenče iz materinih rok kot dragoceno zaupano mi dedščino. 16 Deseničan Vem, vem, in, Sida — čast! Vsa tvoja prizadevnost — z eno besedo: hvala ti na vsem. Sida Tako sem dete vtisnila si v dušo, do takih globočin in bolečin, da sem sprejela vase ga kot mati in morala nanovo ga roditi. In — o — kako ti naj to dopovem ? — V neizprosno divjih krčih materinstva me vso je preorala grozna slast, v notrini moji so nabreknili zgoščeni skrivni viri v bujne toke, neodoljiva me je gnala sla: pristavila sem dete na dekliške, na prsi nedotaknjene... in bog ve, brat: dete je pilo — pilo iz mene, brat... Deseničan Sestra! Kaj, sestra? Brezno do brezna pred menoj globiš, orjaške stolbe v nikdar sluten svet. V kakšnih podzemskih tajnih katedralah slavite službo svojega boga ve ženske tik, tik nas — mi pa topi ne vidimo, ne slišimo ničesar... Sida, oprosti mi. 17 2 Sida Mladost je moja stala zmedena pred zagonetnimi nalogami. Vezivo komajda začeto njene usode ostalo je v neveščih teh rokah kot star in nerazumljen rokopis. Z okorno iglo sem po njem bodljala, in plahi prsti so poskušali nadaljevati vzorec, le narahlo naznačen ... Joj, umikal se je očem kot varavo zastrti sklepi božji. O, kaj trpljenja, kaj omahovanja, brat, koliko noči z glavo v dlaneh, obupa in poskusov spet in spet! Naposled risbo ujamem in uberem v soj šarovito živ — tedaj začutim, da se je od mene nekaj poslovilo, kar mi je stalo ves čas za rameni pozorno sklonjeno in gledalo, kako spolnujem njeno oporoko. In vidim, vem, vem, da sem pogodila nje voljo in namene z detetom, ker šla pomirjena je zopet spat. Deseničan Doslej sem mislil, da stoji življenje na bronastih nogah — kovaško delo, zdaj pa izvem, da njega pajčevinasto tkanino nam drobni, beli prsti snujejo. Ji poljubi roko. 18 Sida Ne vem, kaj meniš, brat, a res je oboje: — ti kuj, jaz pletem, pa bo res in prav. Deseničan Sestra se roga, brat ji ne zameri. Sida Ne — sestra veze, in bi rada od brata, da bi pohvalil njeno vezenino. Deseničan Pa kar na slepo? Brat bi jo rad videl. Sida Naj bo, a ne prenagli sodbe, veš. Gre k skrinji in vzame iz nje vezen plašč. Ne, čakaj z grajo — to še ni na lice. Evo, tako... kaj praviš zdaj ? Je razgrnila pred njim plašč. Deseničan Umetna roka je sukala iglo, domiselna jo glava je vodila. Sijaj, dostojen ram kraljičinih. Po spretno prepletenem labirintu teh vitic šeta oko kot po gredicah ... fl, Sida, kaj je to? Tri zlate zvezde tu na sinjem polju — vraga — ni-li to grb? 19 2 * Sida Ga ne poznaš? Deseničan Grb, bogme, celjskih grofov! Celjske zvezde. Sida No, vidiš. Deseničan Toda kaj naj to pomeni? Kake skrivavnice in rebusi? Sida Da, zdaj je čas, da ti jih razložim. To je načrt moj za Veroniko, njenih bodočih potov zemljevid: po zvitih labirintih vitic teh privesti hočem jo pod celjske zvezde. Deseničan In tam ? Sida: Se naj i njena razblesti. Deseničan Sestra, kam misliš! Sida Mirno poslušaj, brat. Pod celjske zvezde — to se pravi v Krško. Tam se je udvoril Friderik Celjan z ženo mu Jelisavo Frankopanko. 20 Deseničan Mi Modrušanka? Sida To so Frankopani. Zakaj me motiš, ko sam dobro veš. Veronika je odrasla Desenicam. Le molči, brat — ona sama ne sluti — kaj — ve-li plamen, kam iskre prši, in ktera vgasne, ktera se razzvezdi?— kot ti ne veš, res, veruj, da ne veš. A jaz sem cesto ujela ji v očeh odsvite nagle Čudnih bliskavic izza gore devete. — Čas, čas je: Desenice so za njo. Maj gre na dvor grofici Jelisavi za dvornico. Vse drugo — kar da Bog. Deseniča n Pa saj nas ne poznajo več Celjani. Hej, kje so časi, ko smo s starim grofom Hermanom, dedom tega Friderika, v pojezdu jadrnem podrli Pruse nevernike in gnali iih na vzhod, da so skakali kakor žabe v vodo, v ledeni Mjemen! — Z nami bil je škof, vrag vedi, nekak Nemec ali kaj... Pogani v vodo — on pa širom roke: „V imenu Očeta, Sina in Duha!" pa ti na mah pokrsti vse pesjane, 21 tako da kdor je utonii, je gorak po ledu šel v nebesa, da te šent! — Nazaj grede nas je v rutenski zemlji pogostil — bogme, do sto vitezov. Lahkč si misliš! Tekel je vipavec in ljutomerec in še sladko vino rebulja od tam doli, od Trsta. Lahko si misliš 1 — No, pa stopi k meni ta Herman, mladi, veš, sin starega, današnji veliki grof celjski — stopi: „Ti, Deseničan, zvračaš nam bokale kakor si Pruse," pravi, „no pa dajva, poskusiva se na čelade!" — Prav. „A gospod grof, jaz nisem tak glavan kakor ste vi, in boj bo neenak." Predrzno je bilo, pa ni zameril. Natočimo čelade do robu, izpijeva — in dobro sva ga nesla. On pa, ko išče svojega prostora, sede na stol, ki ga je videl — zraven. No, pa je brž pokoncu. „Strela,“ pravi, „imel si prav, ko si me prej opomnil: zdaj vidim sam, da sem prehud glavan." Hej da! Tako smo nekdaj skup junačili. A to je tam, kjer lanska mesečina. Celjani v soncu nosijo glavo, nadeleč so razpregli si oblast. Celjan zdaj več ne sede zraven — vraga, Celjan zdaj vselej vidi pravi stol. 22 Herman je kraljev tast, po Barbari, po hčeri svoji, da, in Friderik — no, ta je kraljev svak — in tudi hud glavam Ne, kaj bi tisto — stari Deseničan je njim že tam, kjer lanska mesečina. Pozabljen, pokopan — amen in križ! Si da Brat — lej moj plašč! Namenjen Frankopanki za poklon na nas obrne oči gospe visoki. — Sedaj si videl mojo vezenino: odobri mi jo, brat, ali zavrzi. Deseničan Ukrepaj, Sida, kakor veš in znaš. Če misliš, da bo prav, bodi tako — če misliš res... naj bo, pa tavajmo med temi stenami temotnimi počasi proti grobu... če ni drugače. Sosed z dvorišča Hej, osedlano je! Deseničan E, da te vrag — stari pegatkar — nanj sem že pozabil... Kaj praviš, Sida? Veronika pride. 23 Veronika Očka, dobro jutro! Zelenka sem ti osedlala, veš! Teta, sem ti ušla iz postelje? Sida Kaj si pa delala? Vero nika Zarjo lovila. Deseničan Veronika — pokaži mi oči. Kaj sije v teh očeh, Veronika? Veronika To mi pa moraš ti povedati; zdaj najbrž ti; jaz si ne vidim vanje. Deseničan Nič mlajšega kot jaz? Nič mlajšega? Ne skače ženin še po tej glavici? Veronika Tič Bogdal nosi deco, pravijo, in — ako Bog da — tudi ženine. Deseničan Prav, golobička, prav... Tako, tako... Dejal bi, sestra — tvoje bliskavice 24 so za goro deveto ... no, kot sem rekel... Le se lepo pogovorita ž njo. Da, torej zbogom ... Veš, Veronika, teta ima novico zate. Veronika Res? Na Desenicah so to redke gostje — ta je gotovo izgrešila pot. Sida Brat: bliskavica! Deseničan Hm. Na svidenje. Deseničan odide. Veronika Zdaj pa novico, teta. No, le brž! Je naša račka iznesla zlato jajce? Je prišel romar s školjko čudežno, ki jo nastaviš na uho, pa ti pripoveduje bajke biserne iz jutrove dežele? flli je priplulo izza morja dvanajst pavov, da bo lahko grajska Veronika hodila k maši kakor mlada Zora: peroti svetle zgrinjajo, mi hladno senco delajo! Ktera kraljica daljnega iztoka je šetala pod takim baldahinom kot mlada Zora?... fth —kot mlada Zora! 25 Ne, tetka, nič ni novega pri nas! To je navita ura. Sida Kaj? Kako? Veronika No da, tako: naš grad, vse Desenice, vse tod okrog —samo navita ura: zdaj kaže toliko, in za pol ure bo pač pol ure več — to vem naprej... Na, zdaj sem pa spet lepo zinila! A tetka, to ni nič, no, tetka, čuj: na uri tej pa je pojoča tička, modra in dobra, da, s človeškim glasom, z očesom, ki vse vidi in vse ve, prav v srce vidi in prav dobro ve, da je Veronika norčav otrok, ki mnogo blebeta in malo misli. Sida Ki mnogo sanja in malo pove — tako je videlo jo tisto oko. Da, res je, res: te naše Desenice dan nizajo na dan, kot stara mamka prebira jagode na večnem molku v momljanju uspavajočem... To pa ni nič za Veroniko, kajnedane? Veronika O tetka, ti si modra, bodi dobra in mi oprosti. 26 S i d a Kaj naj oprostim? Naj roži oprostim, da gre v razcvit? Plamenu, da gori? Tiči, da poje? In tebi, da si mlada? Veronika Tetka, o! Sid a V Krškem, Veronika, tam je življenje. Ne bi šla rada v Krško? Veroni ka Teta, teta? Kako? Da res? Je to tista novica? Saj tam je miadi Friderik Celjan. Pravijo, da je lep mož. Kaj pa oče? Pregovorila si ga, vem, vem, vem, zato me je tako v oči ubral. To si vkrenila ti. — Se je kaj branil? O, dobra tetka! V Krško! In kedaj? Sida No, lej jo vihro 1 Ti bi kar planila, kar tako prostolasa kakor si. Počakaj vsaj, potrpi, da te spletem. Saj še prav nič ne veš. Veronika Kako? Kaj nisi? 27 Sida Sem, sem. Kako si neučakana. To ne gre kar tako neutegoma. Pred tabo, vidiš, pojde še ta plašč, ta naj te uvede in priporoči grofici Jelisavi. Veronika Srečna ta, ki ji bo tekel z ram ta bujni slap! Sida Hlapcu še naročim, naj se pripravi še danes v Krško, pismo še napišem, potem pa —• sreča in Bog. Sida odide. Veronika si je ogrnila plašč. Veronika A tisti vitez tam na gori prej? Če bi prišel in bi me videl zdaj? Kako bi ga sprejela, kaj mu rekla? Pa to ni nič — bil je le moj živ sen... Friderik pride. Zastrmita se drugi v drugega. Dolg, pomemben in usoden molk, ki ju oba omami. F riderik Zdrava, grofica celjska. Veronika Zdrav, gospod. 28 Friderik Videl sem belo zvezdo - repatico, dvoje pramenov vlekla je za seboj preko livade in potegnila me je v svoj vrtež, da moral sem za njo. Veronika Videla na konju svetega sem Jurja, od njega je zlata zarja vzhajala, ovila me je vso v plašč plameneč — zbežala sem, da nisem v njem zgorela. Friderik Plamenu v sebi nihče ne ubeži, dokler ne strne z drugim se plamenom. Veronika O, plamen kliče plamen ... vroče vem. Od srca se mi trga proti tebi... Kaj? Kdo nareka mi besede te, ki niso moje, da posili vro iz mojih ust? Friderik O moje so in tvoje. Ta dragoceni hip jih je vsejal s to zlato zoro v srca najina, ki so se čakala od vekomaj... 29 Da naju ni združilo jutro to, bi hrepenela čez neskončnosti in vmirala... zdaj pa ni več ločitve. Veron ika Zakaj pa sem zbežala? Friderik Bežala si pred neizbežnostjo. Stopi k nji in jo poljubi. Veronika Kdo, kdo si, vitez, ki si mi srce mlado neizkušeno na mah prevzel, da ve še samo zate na tem svetu ? Friderik Jaz sem — ne izprašuj, le ljubi me! A ti — povej — odkod ta slavni plašč s celjskimi zvezdami na tvojih ramah? To je kot pismo polno tajnih znamenj, ki prorokujejo bodoče usode. Veronika To pismo je vprašanje na usodo: čita ga naj grofica Jelisava in naj odgovori da ali ne. Friderik Grofici Jelisavi, dete, kaj? 30 Vero n i k a Za dvorno gospodično. Friderik Ti k grofici? Ti da bi rada k nji za dvornico? Kako, res slišim prav? Veronika Kako? Ni tebi prav? Friderik O, prav, prav. — Počakaj, draga, daj meni ta plašč, in za en mesec, morda za en teden, kdo ve, nemara prej, dobiš odgovor. Jaz, glej, sem v celjski službi. Veronika Friderik Veronika V Krškem? Da. O Bog, kako se je to strnilo! — R kakšni jezdeci grme čez most? Friderik pogleda skozi okno. Friderik Moji prijatelji. Kaj neki bo? 31 Veronika Tu jih sprejmite. Teti grem povedat. To bo vesela. Veronika odide. Friderik Preblisnila mi je telo in dušo... Jošt pride. Jošt Čuj, Friderik, opravili smo. In še gorko vest smo ti prinesli v Krško. Tam izvemo, da si odjahal. Naglo za teboj — le konje smo menjali — in evo nas. Kaj — kaj? Friderik Jošt « Končali smo pohod. Po njem je. Štirje gradovi so ti na poklon. Hlapci uklenjeni in vse ugnano. On ni imel te kapljice poguma, da bil bi tvegal kaj za vse. Friderik Kako žvalaš ti konje? Po francosko? In kakšno sedlo je za žensko boljše: ogrsko? turško? 32 Jošt Saj me ne poslušaš. Friderik Na Belcu plavala bo kot labod na zibkem valu. Jošt Bedrik — kam strmiš ? Friderik Kaj govoriš? Jošt Heric, tvoj zoprnik — pobegnil kakor zajec, bogvekod potika se po gornjegrajskih šumah. Friderik Kaj — Herič? Herič? f\ h, kje je to, kje je že zame to! Dajte mu vse nazaj — jaz nisem več nikomur zoprnik. Jošt Greš-li v puščavo? Ta je pa dobra — ali si sam svoj? Friderik Pusti me, prosim, kakor da me ni. Počakajte me spodaj. Da, in to: ne zinite nikomur, kdo sem jaz. 33 3 Jošt Poslušam, a razume naj te vrag. Friderik Sploh — kar odjahajte, vas že doidem. Jošt odide. Veronika s Sido pride. Zastor. 34 Drugo dejanje Prvo prizorišče: soba v krškem gradu. Nerad. Jošt in Ivan sta pravkar vstopila. Jošt Ni grofa Friderika ? Nerad Grof Bedrik so in niso. Jošt Kakšna beseda to? Nerad Doma so, pa so se zaprli. Če pa jih ni doma, so na pristavi. Jošt O sveti Bricko! In lepo dekle? No, slišiš Ivan, slišiš: na pristavi. Se to ne pravi: zbogom Desenicel? flli pa — kaj? — obenem tu in tam ? Pa ti prenaša to ljubezen svojo pred nami kakor čudežno monštranco: 35 3 * »Svet, na kolena! Kdor nje ne časti, je nejevernik in očitni grešnik!" Je lepa? Nerad Kdo? Jošt Dekle. Nerad Kakšno dekle? Jošt Kakšno dekle! No, tisto, na pristavi. O grofu Bedriku smo govorili in o pristavi, ne, in o dekletu. Saj to bi ne bilo zdaj prvikrat, da je grof Bedrik tja dekle pripeljal. Nerad Res, da bi ne bilo to prvikrat. Bog mu preglej mladost in vrelo kri, ki ga je zvrhal z vso strastjo človeško in mu je težje dal kot drugim nam... Jošt Kaj modrijaniš? Ivan Pusti, pusti ga. To ti je filozof po svoji glavi. Kaj? Bog je njemu težje dal kot nam? 36 Nerad Taki zbero na svojo glavo zlo in greh za nas, da se prenaširoko nam ne razpase in je svet bolj čist. Jošt Čudna modrost! Po čem naj to diši? No, kaj pa je z dekletom? Nerad Z dekletom pa je to, da ga še ni; ampak to pot bo sam Bog ostrmel. Jošt Iz česa sklepaš to? Nerad Prav nič ne sklepam, samo gledam, vidim. Jošt No — in ? Nerad Vse pospraviti, vse počediti, vse nanovo. Pa stezice razpelji, pa pesek razgrabi, pa gredice pred vrati — da bodo kakor mašni plašč! Ne veš več, kje se te glava drži. Jošt Kakšne gredice, vraga, kakšen pesek? 37 Nerad I, na pristavi. — In notri — da te šembraj, kaj takega še nikoli ne. Vse prebeljeno, vse pregr- njeno, vse zavešeno; nad posteljo novo nebo iz drage turške preje; blazine — sam mah, odeje — sam puh, kakor bi bil angeljce oskubel. Bo¬ naventura znaša grofu Bedriku že tak žamet in žido, da ti oči jemlje, tako se izpreminja. Jošt Bonaventura! Tako mi vere Abrahamove! Ivan Grof Herman je pokazal Judom vrata, in vračajo se mu skoz mačji smuk. Jošt Pa nič ne veš, odkod je to dekle? Nerad Samo to vem, gospod: kadar se odpravljajo grof Bedrik na hrvaško stran, jim ni konj ni¬ koli dovolj hitro osedlan. Če bi strelo zajahali, bi rekli, da sede na polžu. Jošt O Bedrik! Torej vendar Desenice! In hodi dosti na hrvaško stran? 38 Nerad To pa, kakor nanese. Izpustili niso nobenega tedna še, in če kedaj ne utegnejo dvakrat v osmih dneh, je že narobe. Jo št Kaj pa grofica Jelisava? Nerad O, grofica Jelisava so kakor nekje drugje. Ivan Nekje drugje? Kako drugje? Jošt Kaj misliš s tem? Nerad. Grofica Jelisava so že onkraj. Ivan Onkraj? Jošt Kje to? Kaj govoriš? Nerad Njirp je ta svet samo še kakor senca: kot da so izklesani iz marmorja v cerkvi pokleknili na lastni grob. 39 Jošt Dovolj sva izvedela — kaj praviš, Ivan? Grof Herman bogme sina bo vesel. Ivan Grof Herman? Kdo mu nesel bo na nos? Jošt Ga ne poznaš? On ti je božje oko: uprto kot nikamor vidi vse. In stavim, da že ve. Pa kaj to nam! Ta filozof! Kako? Svet je bolj čist... Čuj, Ivan, to zapiši, to zapiši! Tak nauk ni da bi ga pustil vnemar. Svet je bolj čist, čimbolj grešimo! — Strela, koristen nauk. Nerad Ne nam, gospod Jošt! Mi smo krojeni na poprečno mero, urezani na pedenj in komolec, ukrivljeni natanko pod postavo ... mi nismo izbranci božji... Jošt Bedrik pa? Razumeš, Ivan, ti to salomonstvo? Ivan Ta ti obrača svet kakor seno, da pride vse na milost sončnih žarkov: tako nekako ga razumem jaz. 40 Jošt A beži... Daj nam vina, filozof ! Nerad Pa ne bi spodaj? Jošt Zgoraj ali spodaj! Pelji nas v klet obokano, prijatelj, da bomo bližji dedom pod zemljo. Jošt in Ivan odideta, Friderik pride. Friderik Kdo je bil tu? Nerad Gospod Jošt in gospod Ivan. Friderik Sta mi kaj sporočila? Nerad Nič, gospod. Friderik Kje sta? Nerad Spodaj. Pijače sta ukazala. Friderik No, prav. — Bonaventura. Bonaventura pride. 41 Bonaventura Gospod grof? Friderik Nerad, postrezi jima, in pozneje, ko vrnem se s pristave, pridem k njima. Nerad S pristave, da, gospod. Odide. Friderik Bonaventura, zdaj je kup končan. Torej vse to mi spravi na pristavo; podvizaj, kmalu vrne se grofica; da te ne vidi. Bonaventura Dobro, na pristavo. R gospod grof, to je bila le senca, le medla senca prave glorije; ta pa je tukaj notri spravljena. To že ni več blago, to je meglica, večerna zarja, zrezana na kosce, zravnana in povezana v zavitke. Friderik Kaj nisi čul, da pojdi? Vratar ti naj pokaže bližnjico. Bonaventura Takoj gospod, takoj, takoj, svetlost. To mi prepustil sirski je trgovec: 42 najdražji sarantasem in plialt... Je kdo kedaj že tehtal mesečino ? Skoz to vam sije ženska kakor vila... Friderik Ti bi človeku dušo izbarantal. Nesi te Bog — in tudi to je zame. Kaj pa je tam? Bonaventura Svetlost ? F riderik Te steklenice. Bonaventura Ne, to pa ni za vas. Friderik A vendar — kaj je? Bonaventura Trgovci mi ves svet premerimo, presodimo potrebe tu in tam: to gre v Benetkah, v vaših krajih ne. Vonjave? Friderik Bonaventura Da, vonjave... 43 Friderik Ne, to je — Bonaventura Vonjave, bi dejal, precej omamne. Friderik Zapleta se ti jezik — kaj je? Bonaventura Leki... Če hoče kdo, recimo, spati... Friderik Večno ? Bonaventura Jaz sem trgovec: kaj trgovec ve o večnosti ? — Vatel je naša mera — vatel za robo in za svet še milja — s tem pa je konec naše večnosti. Friderik Spati? Zaspati? In povej: za večno? Bonaventura Da, po vsej priliki je to za večno: — po leku tem ni treba več umreti... Friderik Čudno ... pospravi... Praviš, da v Benetkah ? 44 Bonaventura Tam je tako: tri kaplje na blazino, kjer oni spi... in čudovite sanje ga preneso kot angeljske peroti na boljši svet... Smrt s sokom tem je slast. Friderik Zavij nazaj! Bonaventura Svetlost? Friderik Zavij, ti pravim, slaščico svojo... Ali je mogoče? Bonaventura Grof — oprostite: ta vaš meč... ročaj ves z biseri posut... ostrina vložena s srebrom — damaščansko delo — in vidim: kaj umetno izvedeno... Ga nosite samo za diko? Friderik Kaj? Bo naventura Ni ta nikomur še pogledal v srce? Pa spi tako nedolžno v nožnicah kakor novorojenček nežen v zibki... 45 Friderik Kaj besedičiš? Bonaventura Svet je poln smrtil — in z nekaterimi se kitimo ... Tako postavim ... Friderik To jo meč, ne strup! Bonaventura Temu je strup, kar drugemu je lek... Friderik Proč! Ne priznam! Kaj kljuješ mi srce? Prisežem — niti z mislijo oddaleč .., Bonaventura Da, kaj riam mar! Ljudje in običaji se menjajo iz kraja v kraj — in mi, mi gledamo, da vsem ustrežemo. Friderik Ne, to ni res! Bonaventura Kako, gospod? Friderik Ha — kaj ? 46 Bo naventura Kup je končan, meni bo čas oditi. Friderik Počakaj... Na pristavo prideš s tem, veš, na pristavo ... Bonaventura Dobro vem, gospod. Saj ni to prvikrat. Friderik Kaj — prvikrat ? Jaz grem naprej, ti pridi za menoj, ft ne odlašaj. Bonaventura Kot ukažete. Friderik odide. So te vznemirile te kapljice? Hm — nisi prvi, ki te burijo. Ni čuda: Bog, edini Bog drži v rokah življenje in smrt in ga ni groza... in jaz — le da je moja misel čista ... Brigita in Geta prideta. Geta Bonaventura, o, Bonaventura! Brigita Kaj novega? 47 Bonaventura To tu: za maskerado: jutranja rosa in večerna rosa. Da vsaki kos blaga. Da, od grofice... R prihodnjič vama prinesem nekaj, za kar bi po kolenih obe šli radi tja v Jeruzalem ... Oho! Brigita Geta Kaj takega ? Bon aventura Ugibajta. Uhanov. Brigita Geta Prstanov. Brigita Verižic. Geta Čipk. Bonaventura O, še oddaleč ne. Brigita Pa sam povej. 48 Bonaventura V Jeruzalem in Rim! Geta No kaj? Brigita No kaj? Bonaventu ra Dva lepa, mlada, srčkana, cukrena dva ženina! Brigita U, beži, stara brada 1 Geta Manjka se ženinov! Pet na vsak prst! Bonaventu ra Prav, prav — ustregel vama bi pa le. Zdaj pojdita — torej velja : prihodnjič ! In dober kup: od vsake en poljub! To je kot bi dejal zastonj. Brigita No, veš kaj! G eta Le pridi spet —• takrat pa javimo poset tvoj — komu? — zdaj pa ti ugibaj. 49 4 Bonaventura Pozdravljeni — zdaj ne utegnem z vama. Grofice čakam. Geta Grofu Hermanu! Bonaventura Kaj? Da te grom! Brigita No, no, le nič za zlo. Bila je šala. Bonaventura Rajši brez teh šal. Brigita in Geta oditeta, Jelisava pride. Jelisava Imaš dremoto? Bonaventu ra Milostna gospa — nisem obljubil?— In iz prve roke, naravnost od arabskega zdravnika iz Španije: spopolnil je recept za vas prav nalašč z močnimi zelmi. Ji da navesek. Jelisava Tu, tu so tiste sanje blažene? Opoj s pozabo in prevaro sladko, 50 ki okrilati mučni nam prestop čez zadnji prag, prijazen pošlje val po nas iz onostranstva, da te oblije, olaska z ljubkovanjem iz vsemirja, in vtoneš v večnost kakor tič v sinjino? — Kaj? — Mislila sem, da sem se odrekla, zavrgla sen ljubezni in ves up — in vendar — če bi — enkrat — zadnjikrat — prav tik pred uro, ko bo treba iti — v odmeno za grenkobo dolgih let — morda — ne vem — a za takrat pozdravljen, lek, in že sedaj zahvaljen. — Povej, povej še enkrat: je-li res? Bonaventura Kako, madonna: nisem Bonaventura, trgovec s pravo in pošteno mero, s kreditom od iztoka do zapada? Niso zaupali mi Frankopani tovorov zlatih že v Italijo — hej, ž njimi bi pokupil pol sveta 1 — samo na mojo čast in vest, madonna? In jaz vam hodil bi tja v Kordovo po prazne ponarejke in precejke in jih spečaval za pristno blago? Tako mi vere Abrahamove: ta sok je preizkušen in izpričan; v njem so zgoščeni zgodnji sni narave, ki jih je v bilkah, rudah sanjala in ne dosanjala... ti se spoje 51 4* z zatrtimi željami, hrepenenji človeških duš in s silo strnjeno se poženo v visoko izpolnitev. Izum najbolj dobroten medicine. A plača? Nič: kar plača vsak zemljan ob koncu v mukah, strahu in trepetu. V Sevilji vsej, v Granadi vsej, madonna, ne bije žensko srce, če ne čuti, da mu trklja ta talisman na prsi. Jelisa v a O daljne sestre, ali tudi ve?... Sladka zavest, na prsih nositi navesek s tremi biseri droban in v njem uteho bolečinam vsem! Bonaventura Le hip, premilostna, če dovolite: ta-le zaklop — tako-le — se pritisne... tu — prav — bolj spod, bolj spod — še bolj — J e 1is ava In? Bonaventura No — in je odprto in porabno... Jelisava si je dela navesek okrog vrata. Jeli sava Zebe. 52 Bonaventura Ne dolgo. To je vse privada. Ko se pri vas stopli, postane del vašega bistva — da, po simpatiji... dan, dva, in da se od njega ločite, bi vas bolelo kakor živa rana. J el i s a v a In v teh steklenkah ? Bonaventura Isti lek — za moške. Jelisava Kako? I moškim treba je skrbeti za sanje? Bonaventura Drugim, ponavadi drugim ... Jelisava Kaj, drugim? In, Bonaventura, ti si ne pomišljaš? Bonaventura Milostna gospa : mehke so v vaši čumnati preproge — meni podplate bije trdi svet. Jelisava Meni se smiliš; Bog se te usmili in ti mehko postiljaj pod nogami. 53 Bonaventura To mi je milo čuti, milostna; pod vami bi se nam godilo dobro, grof Herman pa nam s trnjem je postlal, in celjska tla gore nam pod peto. — Madonna, tukaj pa je akmardi. Vem, tega niste videli ne culi: tam sredi Azije nekje je gora, kjer Salamandre, bajne deklice, v tajinstvenih votlinah noč in dan na zlatih stativah tko ta baržun; črn kot pero polnočnega je vrana, z žlahtnimi krzni s severa podšit, pozemski ogenj pa se ga ne prime. Bog mi je priča, mislil sem na vas, ko sem blago prevzemal. Jelisava Prav si storil: ta črni žamet, ki se ga pozemski boje plameni, naj ostane moj; a gospodičnama Brigiti in Geti — kaj svetlega si naj izbereta. Bonaventura Poznam dobroto vašo in sem že blago pripravil. Jelisava In zdaj pozdravljen. Mu da denarja. 54 Bonaventura Hvala milostna. J e 1 i s a v a odide. Tako mi vere Abrahamove: ti si res milostna... In stokrat škoda: ta svet je zate presurovo tkan. Ne, blagorodju ni na njem prostora, zato nestrpno hrepeniš drugam ... Jaz nisem kriv in si umijem roke. Zastor. Drugo prizorišče: soba v krškem gradu. Herman, Friderik, Hermanov kancelar. Herman podpisuje listine, ki mu jih daje kancelar. Kancelar Cesarju Sigmundu, prosim, svetlost. Herman piše Hermannus secundus, grof celjski, ortenburški in zagorski. Kancelar In ban v slovenskih zemljah. Herman Da, in ban. 55 K a n ce1 a r To škofu bamberškemu. Herman Krivulja —si se uvila pred menoj? fi dolgo se mi je upirala — koliko let se nam je vlekel spor? Kan cel ar Pet let, svetlost. Herman Stvar sama ni bila vredna pet dni, a celjska čast zahtevala je pet let. — Piše Hermannus secundus, grof celjski, ortenburški in zagorski in ban v slovenskih zemljah. Kancelar Pleterje, Bistra, Zajčki samostan — potrjena vsa prejšnja naklonila in nova navedena točkoma. Herman Ne — ustanove in darovnice bomo vsi trije podpisali v Celju: jaz sam, ti, Friderik, in tvoj brat Herman. Da, tudi Herman. Njega hočem v posle pritegniti. 56 Friderik Kakor želi moj oče. Herman Torej prav. — Ti naši kloštri lahko plešejo: Pleterje opleteno kot nevesta; Bistra — vsa bistra; Zajček pa bo dvignil ušesca v zrak in bo pred Bogom in ljudmi kozolček stal... Friderik Zares, bogato si jih odobrotil; jaz, oče, pa Jurklošter jim okitim, da bo vse leto kot Zeleni Jurij. Herman Da, pomni, Friderik: posvetnost naša je proti večnosti le prah in puh, ki veter ga raznese in razstelje; zato naj vsak skrbi za zadnjo žetev z deli krščanskega usmiljenja: zakaj vsa ta politika se zgrudi, če ni pokleknila pred božji tron — le tam je blagoslov za večno rast. Jaz mislim res, da z božjo pomočjo vse konce sem zadrgnil v en vozal in naše lepo Celje za vso bodočnost na nebo pripel. 57 Kancelar Torej te listine svetlost... Herman Te listine si shranimo za Celje, in danes še odrinemo. Friderik Še danes ? Herman Danes. Boš videl mojo novo sokolarno! Oglejski patrijarh mi je poslal dvanajst sokolov; Friderik, boš videl, to ti je dvanajst vitezov krilatih, ki v mislih vedno v soncu plavajo — kakor bi morali mi vsi, mi vsi! A njih nagon je kot obrzdan blisk, in se ne proži: — le na mojstrov klic. Štiri sem že obljubil Hermanu. Friderik Kako pa Ulrik? Herman O, Ulrik! Mlado jelenče, vzpeto in vzneseno! V njem kot da se je spet zjedrilo vse, kar je kedaj pognala celjska kri 58 odličnega in dragocenega: nanj zrem in miren sem za celjski rod. — Povej mi, se ti nič po njem ne toži? Očetu se ne toži nič po sinu? Friderik Zakaj ga nisi danes vzel s seboj? Herman Zakaj ga nisem ? Hm ... Moj dragi kancelar — te listine, kot sem dejal — in — hvala vam. Kancelar odide. Pristavo, slišiš, si pa krasno opremil, bogme — vsa čast. Friderik Kako? Si bil že tam? Herman Zares z okusom in ljubeznijo. Friderik Nekaj sem premeknil in preuredil. Herman Turške blazine, vraga, turške odeje nad posteljo — saj mislim, da so turške? Zrcala pa bi stavil, so beneška. Pa ne da bil bi z Judi mešetaril? 59 To ne bilo bi prav... saj veš, jaz z Judi.. Zrcala kakor bi zavešena ... Se je kedo že v njih ogledoval? 0 — mojo sliko so zavračala kakor užaljena, ker čakajo vse drugih lic — manj ostrih in bolj nežnih Moj dragi, jaz imam oko povsod, in dokler se še giblje ta-le roka, imeti hočem i roko povsod ... Nekaj si premeknil in preuredil? 1 jaz sem vajen preurejati in kaj premikati na svetu tem ... In mlada gospodična z Desenic — niti besede!—ta ne pride, veš, tja, na pristavo, temveč sem, na dvor, naravnost Jelisavi pred obraz, kot hoče nje družina. Z Jelisavo sem že govoril — ona je zadovoljna, ti pa, se nadejam, boš spoštoval okrožje svoje žene in svoj dom. Tako želi tvoj oče. Friderik Tako mi duše in srca, ta stvar... Herman Tako želi tvoj oče. Rekel sem. — Kako sta zadnje čase z Jelisavo? Friderik Ne, oče, prav zares, z Veroniko... 60 Herman Kako sta zadnje čase z Jelisavo? Friderik Oče, saj veš: kakor pač moreva. Herman Kakor pač morava, bi rekel prav. f\ naj bo prav kot je, in nič očitkov. Ko sem govoril ž njo — Friderik Je kaj tožila ? Herman Ona ne toži: Frankopanka je. Ko pa sem ji omenil Ulrika, ji htelo je navreti na oči; a njen ponos, močnejši od bolesti, solze ji zgnetel je nazaj v srce. Friderik Oh, oče, ti ne veš. Herman Vem, vem, vem, vem !: Kako ne vem? Kaj nisem sam Celjan? Priženil si pelinasto primorje. Trpek napoj ti je prinesla ž njim, 61 vem, Frankopanka. Toda, Friderik, v to grenko kupo raztopljen je biser prvenstva celjskega, in pazi, sin, da neprevidoma ga ne izliješ. Jaz ne bi hotel tega, jaz ne, veš; ti glej. Friderik Kaj hočeš, oče? Kam si me postavil? Kjer zdaj stojim, mi ni mogoče stati, in ti bi bil vse drugo prej ukrenil nego kar si, da veš, kaj je z menoj. Herman Ti glej. Z zavistjo zro našega imena rast Blagaji, Turoči, še Frankopani — Ti naj dobe še malih priganjačev in lajavcev — da, tudi z Desenic — potem bomo imeli velik lov, in kdo ve, kdo bo trobil halalil... Tudi to s Heričem — kaj pravi Jošt? Naj pride sem. Friderik stopi k vratom. Pokliči kdo gospoda Soteškega. — Bog ve, zdaj mi je žal. Herman Celjanu ne sme biti nikdar žal, ker dela vedno z mero in vago v roki, 62 skonca pretehta vse posledice in ve naprej, kam nagne se skodela. Friderik Iskati sem ga velel prav povsod, vse bi mu poravnal, a v zemljo se je vdrl in ni ga najti. Jošt pride. Jošt Vaš ukaz, svetlost? Herman Ukazal sem ti Herica iskati. Jošt Iskal sem ga. Herman In najti sem ga ukazal. Jošt Našel ga bom, svetlost. Herman Čimprej, čimprej! Jaz nočem, da bi me vznemirjal mak. — Sedaj še k Jelisavi po slovo, potem odrinemo. Je vse nared? 63 Jošt Kadar želite in ukažete, Herman odide. Mrk? Sončni mrk pri grofu Hermanu? Kako? In luna tudi mrknila pri Bedriku? — No, no pri Frideriku! Friderik Ne diraj vame, zdaj ne diraj vame. Jošt Jaz služim soncu kakor mesecu, in moja plima in oseka se ravna po soncu in po mesecu — zato zdaj Jošt uplahni, kot vele visoke konstelacije nebeške. F riderik Jošt, jaz bi bil rad sam. Jošt Kdor je s prijateljem, je kakor sam. Friderik Tako je, prav si rekel, torej, Jošt: pozdravljen, zbogom. Jošt Bedrik — lahko noč- Kaj gledaš? — Sluge, pogasite luči. 64 Res? dan je? — Pa zastrite okna, brž! Grof Friderik Celjan bi rad prespal ta svet, zaležal Celje in prvorojenstvo. O sveti Bricko! Vse je v redu, vse. A svet ti dam: če hočeš spati res, poprej zamaši dobro si ušesa. Dva Hermana ti klepljeta po naklu v celjski kovačnici, naskrivoma, in vendar, menil bi, dovolj naglas, da bi lahko ti sen pregnalo. F rideri k Kaj? Jošt Nič — lahko noč. Veš, k meni včasih vrabec prileti in mi zaupa, kar se ščebeta po celjskih strehah. No — pa dobro spi. Friderik Bom, bom. Jošt odide. Dva Hermana? Da, da, tako smo zdaj... Oče in sin in brat... žena in — ne! Ne, tu je konec, tu ni več besede. Proč! Tukaj je začrtan tisti krog, kamor ni več pristopa drugim. Nočem. Ukane, spletke in zahrbtnosti! Vsi krsti 1 Jaz, jaz se pretikam naj med zankami in iščem, kod bi ušel 65 5 nastavljenim pastem? Fej! Paglavec, ki so ga zalotili, ko je kradel na vrtu jabolka! Ha — v dve gube očetu pod dlanjo — bolan piščanec! Zares — krasan poklic, sijajna vloga grofu Frideriku! In zdaj, baš zdaj, ko čutim tukaj notri, kako sem ves svetal, ves čist od nje! Pijančuj, nečistuj in nasiljuj! O — take čaše ni imel ta svet, da bi me bil odžejal njen napitek. Edina, kar jih je — Veronika! Sram me je še pomisliti nazaj; naprej brez nje pomisliti je strah. Ne, te ljubezni svoje vam ne dam... in Celja vam ne dam — oboje branim, oboje obdržim... Ne na pristavo? Tedaj pa v lasten grad. Kočevje bo dovolj oddaljeno: tam ga sezidam in ga podarim njej... Bonaventura ga naj opremi... Je!—A do tedaj oprezno... in če treba, tudi s krinko: tako si hotel, oče, ti, ne jaz. Jošt pride. Jošt Bedrik še spi? F riderik Ne, Jošt, Bedrik bedi. 66 Jošt Ha — ker ne da mu spati Jošt-obad. Friderik In bolj je buden nego kdaj poprej. Jošt Če je le res, Bedrik, če je le res. Vendar si izposodi drugi obraz. Ni pravi? Friderik Jošt Hm... Friderik Zakaj? Jošt Nekaj je v njem, kar se mi zdi, da ni baš za očeta. Friderik Morda ni za nikogar. Jošt Evo jih. Herman se vrne z Je lisa v o. 67 5 * Herman Da, Jelisava, kakor mi je žal: slovo bo treba vzeti. Jelisava Že slovo? Veter, ki vam je v Krško jadra gnal, se ni utegnil še okreniti, vi pa že hočete nazaj? Pa da: grof Herman je od nekdaj kratek gost. Herman Zato pa, upam, drag. Jelisava In drag, seveda. Herman Celje ne da oddiha noč in dan. — ft Friderika ti odvedem — ne — poprej ti ga še izročim. Zares, ti ga še ne poznaš, ne, draga snaha: pripravil ti je presenečenje za letošnje poletje na pristavi. Friderik Kaj, oče! Herm a n Le nič sramežljivosti! Prej ali slej bi vendar zvedela. — 63 Ženin najnežnejši ne more lepše pripraviti poročne postelje nevesti ljubljeni. — Sezi mu v roko. Jelisava Sem jo kedaj odrekla Frideriku? In vnovič mu jo prožim od srca. Herman Ti, Friderik, jo sprejmi od srca; poljubi jo, in ljubi, in spoštuj. In pomni: pred menoj si jo poljubil. — Si zadovoljna, Jelisava? Jelisava Rada bi, da bi lahko bila. Herman Boš, hčerka, boš, za to bom jaz skrbel. Jaz hočem to. In zdaj — ko je tako — veš, Friderik — zdaj, Jelisava, kadar pridem spet, privedem vama v Krško — vesta koga? — da bo vse leto z vama na pristavi. Jelisava Res — Ulrika? Herman Ulrika, Jelisava. 69 Jelisava O, hvala ti. In skoro ga privedi. Povej, kedaj? Herman Čimprej. Jelisava A res čimprej. Kadar sem sama, prazni zrak objemam od misli nanj. Herman Prav. A samo čez leto. Ulrik je moj in ga ne dam od sebe. On je moj vid: ž njim gledam daleč, daleč. Da, Friderik — ž njim gledava na jug, in kadar meni staro oko že opeša, njegovo se požene še naprej. On vem da bo prestavljal še mejnike, ki smo jih Celju doslej postavili, in jug zajel, dokoder gre naš jezik... Jelisava Je zrasel zadnje leto? Herman Kot konoplja se kosa sam s seboj za visokost. Jelisava Je umen? 70 Herman Kakor struna ves brni. Žal mi je že, da sem vam ga obljubil. Pleše kot iskra, poje kakor zvon, vzpne se na konja in je zrasel ž njim, in pater Janez trdi, da ga ni njegovih let, ki bi v latinščini se meril ž njim. Zelo vam ga zlatim, a res je tak. Jelisava Kar vidim ga pred sabo. Herman Zdaj pa nam dajte vina! Ves grad naj pride in vse moje spremstvo: naj se razzna, da se je Celje strnilo kot grozd, ki ne spusti nobene jagode, nobene jagode na tla. Jošt odide in se vrne z Ivanom. Med naslednjim Hermanovim govorom prihajajo dvorniki, dvornice, med njimi Brigita in Geta, in Hermanovi spremniki. Jelisava Ah — tod se je igral. Herman Kdo? Ulrik? Da! Prav tu-le je sedel... in tukaj jaz... 71 še dobro pomnim ... tak-le nizek čep med zajčki in medvedi, sloni, psi — Adam-otrok med živalmi sredi raja. „Kaj se igraš?" — „Preprogo samoleto... To je preproga samoleta," pravi, „ta me ponese tja, kamor velim. Kadar bom velik, Celje vse postavim na to preprogo in ji zapovem..." „Kam,“ pravim, „kam?“ — In on: „Na vrh sveta, da bo imelo pod očmi vsa carstva, in ga bo videti od vsepovsod ...“ Preproga samoleta, Friderik, in nanjo je postavil Ulrik Celje! Se ozre po zbranem dvoru. Zdaj smo izcela. Zdaj je Celje skup. In kot smo tu, tako nas naj izkleše iz kamena enega mojster Dalmatin, ki dela zdaj na ptujski Črni gori. Da — Mati Božja zberi nas pod plašč s sorodstvom vsem, vsemi prijatelji, kar jih je z nami, tukaj ali v mislih: zanamcem poznim v kamen naj usekan spomin ostane na današnji dan. — Jošt — ali vi, moj dragi kancelar, jutri me v Celju spomnite takoj, da mojstru svoj zamislek sporočim. Sluga je prinesel vina s tremi čašami. Herman Ne! Eno čašo. — Primi, Jelisava. 72 Jelisava Oče, saj veš, da jaz ne pijem vina. Herman Le z ustnicami se tekni robu, da ga poljubiš... in tri kapljice: za vero, upanje in za ljubezen, ft za teboj naj pije Friderik in naj izprazni vse do dna. Jelisava Tri kapljice?... Tri kapljice?... Naj bo. Nese čašo k ustom, srebne in odstavi. Herman Samo dve kapljici si srebnila, jaz sem jih štel — samo dve kapljici! Jelisava Res je, le dve: za vero in upanje — ljubezni pa ni treba piti meni. Zatorej tretjo kapljo Frideriku: — pij, Friderik, ljubezen in vse do dna. Herman Naj bo po tvoje: Friderik, izpij napoj, ki ti ga proži Jelisava, nastavi rob, kjer so se ga teknile nje ustnice, in vžij še njih okus. Friderik izpije. 73 Zdaj pa na konje! Družba se razhaja. Jelisava Friderik — v slovo — v Celju, vem, boš poljubil Ulrika — na ta poljub... nesi ga Ulriku, j Poljubi Friderika. Jošt pridrži Ivana. Jošt Si gledal Friderika, ko je pil? Pelin, ti pravim, pelin, brate moj! To naj bila bi kakor neka sprava, češ, zdaj vsi vidite! — in trikrat pelin! Kdor bi pogledal Bedriku pod kapo 1 In ona — ta poljub — za Ulrika! Zase ga upala ni pridobiti, za Ulrika! — Pri tem njegov obraz! Ha, to so burke, to so čudne burke. To ti je vse tak diplomatski ples, kjer med seboj si tipajo hrbte in hrbtenice... kdo bo na kolenih in tako dalje... burke, ha, za smeh! Grof Herman meni, da je našel izhod... Jošt tudi nekaj vidi — in Jošt ve, da sam grof Herman jim ne ve izida! Zastor. 74 Tretje dejanje Edino prizorišče: soba v krškem gradu. Veronika in Geta. Geta Veronika, že spet sloniš na oknu? Veronika Sava in cesta kosata se v daljo. Kam teče cesta? Geta S Savo teče v Zagreb, in še naprej in še in še naprej. Veronika In tod na levo? Geta Tod na levo v Celje, in kdovekam naprej — in kdovekam. A pusti Savo in cesto: Sava teče, kot hoče Bog, in cesta, kot ljudje. A moja kukavica tukaj kuka, kot hočem jaz: kuku! 75 Veronika Komu bo to? Poglej. Geta Veronika Lepo. Komu? Geta Citaj napis. Veronika „Nevesta-cvet — nakukam ti sto let, in tisoč sreč — za sedem polnih vreč, in pa otrok — kar jih nasuje Bog.“ Geta Kako to čitaš! Kam ti je pal glas? „In pa otrok — kar jih nasuje Bog!“ To so sami kraguljčki, to je smeh, ne pa mrtvaške bilje. Vero nika Geta, ah! Geta No, kaj ti je? Po domu se ti toži. Veronika Da, Geta, da. 76 Geta Kaj praviš: tale nit, kajne, presvetla je? Vero nika Da, za spoznanje. Geta Veš, to vse mine. Veronika A komu bo to? Brigiti ? Geta Ta-le bo prava. — To? To bo Brigiti. Veronika Geta Moj poročni dar. Veronika Kako? Geta Brigita je nevesta ... da, in jaz ji bom družica. Saj si videla blago, veš, tisto svilo. Vero nika Da tisto od grofice Jelisave. 77 Geta Za nje poroko jo bom prvič nosila. Veronika Lepa boš, Geta, in Brigita tudi. Geta Da, če bi imel Bonaventura tudi lepoto naprodaj, potem že. — Haha! Veronika Brigita je nevesta? Haha! Geta Vero nika Zakaj se smeješ? Geta Bonaventura! Kako sem ga ondan prestrašila z grofom Hermanom. Ves je prebledel, kakor da je samo ime oživelo pred njim in mu stopilo strašno pred oči. Se ga boji? Veronika Geta Kaj — grofa Hermana ! Kdo se ga ne boji! 78 Vero nik a Zakaj? Ni dober? Geta Dober, ne dober, kdo bi vedel to? Meni se zdi, da se pod njim zemlja upogiba. Ljudje so poleg njega kakor trava, ki jo lahko iz nepazice pohodi. Sam grof Friderik je pred njim tolik — komaj do kolen mu seže. In to ti je silak, grof Friderik. — Brigita ne sme še kukavice slišati — moram pospraviti, predno pride. Vero nika Kako silak? Geta flh, draga, saj boš sama videla. Jaz sem zado¬ voljna, da nisem grofica Jelisava, da sem samo nje dvornica. In tudi ti hvali Boga. — Že spet so ti ušle oči skoz okno. Brigita pride. Veronika Odtod bodo prišli, od leve. Geta Kdo? Veronika Svetli, ponosni in viharni... 79 Geta Kdo pa? ♦ Veronika No, Friderik — grof Friderik in spremstvo. Misliš že danes, Geta? Geta Danes, jutri. Brigita bo to bolje vedela: kedaj, Brigita? Brigita Kaj jaz vem ! — Zakaj ? Geta Ti ni on nič povedal? Brigita Beži, bena! Geta Ljubezen je vijolica: zaman se hoče skriti, ko jo vonj izdaja. Medve z Veroniko pa veva že, kaj kuka kukavica. Brig ita Kaj? Geta Kuku 1 80 Brigita Daj, daj, pripraviva se na pristavo. Geta Je-li grofica dovolila? Brigita Je. Rož rekla je prinesti, mnogo rož. Geta A sama noče tja? Brigita Omahovala je: rada bi šla, pa spet, da ne. Kot da ji nekaj brani, nekaka slutnja. Čez obraz so ji vedrino sence prebegavale. Naposled se odloči s stisnjenimi ustnami: ne. „R vedve pojdita z Geto — poglejta — in mi prinesita rož, mnogo rož.“ — Ko hočem že oditi, pravi: „Počakaj! — Nisem rekla, da poglejta? Ne, ničesar ne poglejta, in če kaj vidita, meni molčita." Zdaj jo prepljusne upanje, zdaj strah — sama ne vem... A pojdiva. Geta Ne veš? 81 6 Zaman je pila vero in upanje pred tremi dnevi — ali pa želi, da bi grof Friderik jo presenetil in jo povedel na pristavo sam. Kaj pa Veronika — greš z nama? [Brigita Me _ Veronika, je rekla, naj ostane. Pozno bo že. Hitiva. Veronika Pozdravljeni obe. Brigita in Geta odideta, Jelisava pride. Jelisava Kako ti je, Veronika, pri nas? Tri dni si z mano, in tačas si se privila k duši mi kot nje družica in znanka že od kdovekdaj. Veronika Gospa, dobrota vašega srca je mojo neznatnost blagovolila sprejeti in dvigniti do svoje visočine: saj v meni, vem, ni tega, kar bilo bi vredno te odlike. Jelisava Ne ne, jaz nisem dobra, ti si skromna. Dobrota ne izbira in ne loči, 82 deli se kakor sonca zlati kruh brez omejitve dobrim in hudobnim ... Ne, meni je težko priti do srca, ne odpre se vsakemu, ki nanj potrka: ti pa si pridobila si na mah moje zaupanje. Veronika Hvala, gospa, skrbela bom, da si ga res zaslužim, doslej pa vem, da sem ga še nevredna. Jelisava Veronika — daj da poljubim zvezdo na tvojem čelu. Veronika Milostna gospa, zdaj, po poljubu vašem jo res čutim. Jelisava Jasnica sem pri sebi te nazvala, ko sem te ugledala... mi boš jasnica? Glas stražarjev, ki oznanja noč. Čuvaj! Jelisava Kako je hitro danes padel mrak. Stražar na stolpu že prižiga luči. 83 6 * Veronika Kaj se ne vrne danes vaš gospod? Ne vem. Ne danes še? Jelisava Veronika Jelisava Ne vem, Veronika. Zakaj? I Veronika Tema jim bo. Jelisava Tema jim bo. Veter podi oblake od zapada. Veronika Naj luč prižgem, gospa? Jelisava Ni treba. Mrak se mi tako prilega... Povej, Veronika, si kdaj ljubila? Pa kaj to govorim! Tvoja ljubezen še ni preteklost: pred teboj je vse — življenja in ljubezni tajna cesta. Veronika Po tej cesti bodo prišli, kaj ne? In medve jih ne bova videli — tema bo že. 84 Jelisava Zakaj ne odgovoriš ? Veronika Doslej je še samo moja skrivnost, nikomur nisem še povedala. A zdaj je mrak zagrnil mi obraz, ne vidim vas, vi me ne vidite... in zdaj — in zdaj... ne, tudi zdaj ne morem — ne z besedo... A prosim vas, prosim, gospa, če položite roko na moje srce, vam bo vse priznalo. Dete! Jelisava Veronika Grofica ? Jelisava Duša, dušica! Kako ti je mogoče to prenesti in ne zgoreti? Tvoje srce me je speklo v roko. Veronika Torej je priznalo... Ah, da, saj ni mogoče utajiti: odznotraj me prebija — živi zublji — in komaj, šiloma dušim jih v sebi, da mi ne blisnejo skoz prsi v svet. 85 A še nikomur nisem razodela, nihče ne ve, samo drevesa in vi. Jelisava Drevesa ? Vero n ika Jelke, da, in breze doma pod našim gradom, v našem logu. Kadar mi je hotelo prekipeti, sem k njim zbežala in poklekala prednje in k tlom spuščene veje jim ihte pritiskala na vroče prsi in jim kot spovednikom vse odkrila... Jelisava Ubogo dete! Veronika Ne, nisem uboga! Ne pomilujte me, bogata sem! Le svetu oči zaprem in si pogledam navznoter — o — v meni je vse svetlo, in vidim, da sem zaklenjen tabernakelj, ki vanj so nanosili božji sli ves blesk sveta in meni edini dali, da smem vanj zreti in ga vživati. Jelisava O mlade misli tajni vnebohodi! Mladosti čaša, polna preobilja z opojnostjo, čarobo sladkih sanj — 86 kako prenesti s.šibko jo roko varno do cilja, ko en sam spotik, en sam tresljaj lahko jo že razsuje! — O dete, dete, prebogato si, in jaz sem poleg tebe vsa uboga... in bi ti rada, rada pomagala. Veronika Gospa, vaše besede plačejo in več so objele nego jaz razumem. Jelisava Oko ni plakalo — samo beseda. Veronika Nad vami? Nad menoj? Jelisava Nad tabo in nad menoj... Veronika Kako, gospa? Jelisava Ah, ti boš v duši mnogo še trpela... Kako je to, Veronika: tri dni šele, in jaz edina vem za tvojo ljubezen, ti edina za moj plač... Na vsem širokem svetu le dve duši, na vsem širokem, praznem, praznem svetu ... 87 Veronika Ne, za ljubezen mojo ve še nekdo... Jelisava Da — on. Kdo je? Veronika Gospa, nekdo prihaja. Brigita in Geta. Brigita in Geta prideta. Brigita Rože sva prinesli. Jelisava Rože — da ... v mojo sobo jih nesita. Brigita Gospa, vam smem povedati, gospa? Ne boste užaljeni? Jelisava Kaj je, Brigita? Iz glasa ti zveni vesela vest, kako naj bi bila užaljena? Geta prižge luč. Brigita Gospod vas ljubi. 88 Jelisava Kakšna to beseda? Brigita Ne, oprostite... nisem mislila ... a neizmerno, sem hotela reči... Res, kadar boste videli pristavo ... Jelisava Nič več, Brigita, molči. — Kaj, Brigita Brigita Vsak slednji zastor, sleherna tančica v objem se proži, trepeta v poljub; o, same zanke, zadrge, pasti, zapeljevanje v slast noči poročne. Geta, povej, ni res? Geta Res je, gospa: na stolbi vzvišeni je stol kot prestol, in čeženj razprostrt je vezen plašč s celjskimi zvezdami. — Res, verujte: grof vam je to pripravil naskrivaj, da bi neslutoma vas tja privel. Jelisava Da, da, že prav... Nemara je tako.. Pojdi... Ne, daj mi rože... 89 O, komaj nosijo bogastvo svoje — poglej, Veronika: bujne glave nagnile so pod lastnim preobiljem. Geta Večerna rosa jih je že osula. Jelisava Hvala ti, Geta, hvala ti, Brigita ... za rože hvala — in hvala za vest... Zbogom... Ne, ti, Veronika, ostani še — s teboj bi rada... če ti je ljubo. Veronika O da, gospa, rada ostanem z vami. Jelisava In vama lahko noč. Brigita in Geta Lahko noč, gospa. Brigita Voščenka je v spalnici pripravljena. Jelisava Da, prav. Brigita in Geta odideta. Dve drobni, drobni dušici — dva metuljčka vesela, ki sta iz vrta božjega 90 prifrfotala in se v našem soncu od cveta do cveta opotekata. Glej — to je sreča, a bogastvo ni. — Tja sediva; če pridejo nocoj, oddaleč že naj vidijo dve senci v okviru okna, ki jih čakata. Veronika Jaz bi jih čakala do bele zore, da bi jim videla perjanice ožarjene z blestino jutranjo, čula junaški jim klopot kopit. Jelisava Da, čakajva, da jih pričakava: vero sem pila in upanje sem pila danes tri dni... Vere še nimam, upanje samo — rože so mi prinesle upanje — in upanje morda prižge mi vero. Veronika Kam boste sedli, milostna? — Moj Bog! Jelisava Kaj je, Veronika? Veronika Čez vse dvorišče ogromen, temen križ... čez grad je pal 91 in vse podrl v temo... Zidovje in stolp samo še črna groblja ... Poglejte. Jelisava Kaj? Veronika Jelisava Križ — in zdaj še naju senci pod njim ... Na Golgoti, na Golgoti ljubezni dve ženski sklonjeni pod križem, o! in okrog njiju v razvalinah svet... Veronika In oni — s ceste — bodo videli naju tudi tako — pod križem — na Golgoti? Jelisava Tudi. Samoten romar tam spod morda je baš dvignil glavo, zagledal najino Golgoto, se zdrznil in se pokrižal... Veronika Naj luč zastrem, da izgine grozna senca? Jelisava Da, da, zastri, zagrni naju v somrak. Veronika zastre luč. In zdaj zasij mi zopet ti, Jasnica. 92 Veronika Ah, da bi vam bila. Jelisava Čutim, da boš. Nekaj mi moraš še povedati — Brigita in Geta naju sta zmotili. On... Veronika On, gospa? Jelisava Da, on, Veronika. Jaz trepetam za tabernakelj tvoj: bo vreden zlatih teh plamenov v tebi? Veronika Moj plamen ni zagorel sam od sebe: plamen je plamen vnel — tako je z nama. Poznate obiskavanje svetinj med našimi cerkvicami na samem? V poletni noči stoži se svetniku po bratu, po sosedu v drugi cerkvi, temu po onem — in skoz svetlo noč svetinji poletita v medlem soju si hrepene naproti... kjer pa se srečata, se strneta v svetem poljubu in se raziskrita. — Tako bilo je z nama. 93 In kdo je? Jelisava Veronika Kdo, gospa — to naj ostane še malo srca mojega skrivnost... Ne dolgo več... Nemara boste ga videli še nocoj... Jelisava Kako? Nocoj? Veronika Ce pridejo ... Jelisava Je ž njimi? Veronika Mislim, upam Jelisava Zato bi čakala do bele zore! Veronika Pri grofu Frideriku, v celjski službi, tu, v Krškem. Jelisava O! Torej ga že poznam .. To bo — počakaj... ne... kako — saj ni pri nas ni takega med vitezi... ali nemara... 94 Veron ika Že gredo, gredo... Oni so — čujete — gospa — tam spod. Jelisava Rog — da, oni so. Veronika Vratar prižiga plamenico. Skoz okno vam pokažem ga, gospa, ko bodo na dvorišču ... Zdaj brano spuščajo. Jelisava Da, evo jih. No — kteri je? Veronika Ta — v prvi vrsti. Jelisava Veronika Na desni — tisti, tam. Kteri? Jelisava Na levi hočeš reči — vitez Ivan. Veronika Ne ne, na desni. 95 J e 1 i s a v a Preveč je tema. Vero nika Dobro ga vidim — Friderik. Jelisava Kako? Veronika Ki se je sprožil s konja kot perot. Ta — zdaj z vratarjem govori — tam : luč mu je pala zdaj naravnost na obraz — ta je, gospa... Zdaj veste vse, gospa, in zdaj med nama ni skrivnosti več — eno edino, sladko in globoko sem prihranila zase in za Inka, in v čašo moje sreče več ne gre ni ena kapljica, tako je polna... Kaj mu vratar razklada tako dolgo? O, o! Jelisava Veronika Joj, kaj vam je, gospa? Vam je slabo, da omahujete? Gospa, bledi ste... mene je strah. Jelisava Proč, beži proč in se več ne pokaži. Veronika Sem vas jaz užalila, milostna? 96 Ne izprašuj. Jelisava Veronika Ničesar si nisem v svesti. Jelisava Kaj? Kdo? Nič, o, nič več. Zdaj je vse proč. Mladost, ljubezen, sanje — vse, vse v nič. Križ je podrl, porušil vse, grad, svet — in naju obe pokopal pod seboj. Dete — ne veš, kam si zašlo — in jaz — in bolje, bolje, da ne zveš nikdar. Počakaj — jaz imam tri kapljice — Veronika, te naju ozdravijo... Bonaventura, veš... Veronika Gospa, jaz nisem bolna. Jel isava Si, si, bolj nego sama veš. Veronika — pogubljeni sva obe, obe izdani, strašno varani — in jaz ne vidim ni pedi zemlje, ki ne bi se pod mano ugreznila, če nanjo položim korak. Veronika Kako? Kako? Gospa, gospa — ojoj — zdaj slutim, vem ... 97 7 Slutila nisem, nisem vedela ... 0 groza, strašno, česa naj se primem? Na glavo se mi usula je tema — Nikamor več ne vidim — o gospa — za roko me primite in me vedite, kamor vam kaže oko ... Pred vami tu sem na kolenih in ne vstanem prej, da mi velite vi, da poveste kam... Jelisava 1 jaz sem slepa, siva zunaj, znotraj... Poglej me: na kolenih sem i jaz — pred čim? Pred božjo milostjo? Ni je! Tla, ste še trdna pod menoj? Ste trda? Na tvoja vrata, zemlja, trkam s čelom — zakaj se ne odpro? Si kot nebo, ki sem z molitvami ga kamenala, pa so mi bile ob brezčuten bron in padale na srce mi nazaj in ga ubile, in mi ga ubile!? Veronika O drobna, drobna tička majcena, ki je zašla med drzki let sokolom in so jo strli ponevedoma ... Oni šume naprej in ne vedo za kepico, ki v travi krvavi in se nikoli več ne dvigne v zrak... 98 Jelisava Sirotica, ti golobička moja, zakloni se pod mojo rahlo dlan ... Nikomur ni še žalega storila, doslej je sipala samo dobrote... A kaj to govorim — iz mojih ust je vsa tolažba le še prazen zvok... Veronika Niste rekli, gospa, da imate lek za naju obe?... Ah, saj sem bolna, bolna. Jelisava Da, da, Veronika, pozabila sem, zato sem zaplakala... Lek, močen lek, močnejši nego vsa bolest sveta. Daj — primekni se... Vidiš, tukaj je... Hočeš na krilih angeljskih zaspati? Tako storiva, da, Veronika: omotajva si glave, skup, v en ovoj — tako, poglej — in skupaj leziva na posteljo glavo ob glavi in srce ob srcu — tako naj skupaj naju najdejo in skupaj v eno rakev polože. Veronika In skupaj v eno rakev... v eno rakev... in skupaj v eno rakev... v en ovoj... na krilih angeljskih... 99 7 * Jelisava O hočeš, da? Čas je. Vstaniva. Pojdiva. Veronika Kaj hočete, gospa? Pustite me! Smrt vam pogledala je iz oči. Mene je groza... Kaj namerjate? Ne morem... Mislila sem, da lahko... toda ne morem, ne: preslaba sem, preveč zavržena ... zaničujem se, a srce se mi buni zoper to in mi ne da in noče, noče, noče. Jelisava In jaz bom morala sama na pot! Brez spremstva, da, grofica Jelisava, brez gospodičen, vitezov, oprod s sokoli na rokah.. Kdo? Kaj? Grofica? flh, visokost mi zdrknila je z ram kot nepotreben plašč... ponos na tleh ... in vse mi je odveč, kar ni sramota, ponižanje, obup, strah in solze... Poglej to belo frankopansko roko: ni čast in milost in odlika več se je tekniti? Upogibala so se pred njo kolena za poljub — zdaj plaha se izteza v mrak, prosjači zaman za skorjico usmiljenja, za črni kruh sočutja... O, o, o 1 100 Gre., čuj... ne še. — In tako naj me vidi? Ne, lej, Veronika: tako bo bolje: sami ostaneva, sami vso noč zaklenjeni s to svojo žalostjo, dve ženski v somraku trepetajoči, da pride dan, in bova mislili, kako bi jutri... Veronika Ne, ne zaklepajte! Jaz nočem sama z vami — nočem v rakev. Nocoj še ne... nemara jutri, jutri. Jelisava Ne sama z mano? Kaj? Se me bojiš, da bi te mogla — da bi te hotela... Povej, si vrgla name grdi sum? Da — sumiš me. O, kam sem pahnjena! Ima-li obup z zločinom en obraz, da ju lahko zamenjaš? — Nič ne morem... Friderik pride. Jelisava Kdo si? Povej mi. Jaz nisem nič, nič več... A kdo si ti? — Nekoč je snubil Friderik Jelisavo... In jo je ljubil, res, in ona njega — bolj nego je on mogel slutiti. Prebel je bil njen plamen, prehladan, da bi ga bil on videl in začutil... prečist je bil, in je še, je še čist... 101 I R tihi veter od Levanta je popuhnil in odnesel Mari krono... Pa, deca, to je bajka, daljna, davna — In jaz ne vidim Friderika več, ne Jelisave... Si mu dal poljub? Dal, Jelisava. In on? Friderik Jelisava Friderik Vsesal se mi je v ustnice in jih ni pustil, kakor tvojih dojk, kadar jih je prijel — veš — takrat — Jelisava V bajki, vem. Si, Friderik, mi od njega kaj prinesel? Friderik Sem, Jelisava. Jelisava Dober si, Friderik. — In kaj? Friderik Poljub sem ti prinesel. Jelisava flli smem? Ulrikov je, ni tvoj... 102 Friderik O, Jelisava! Jelisava Daj mi ga, Friderik, daj brez laži. Laži je konec, konec, Friderik. Lej — tudi jaz sem dobra, tudi jaz: ne dam ti niti prilike za laž — samo njegov poljub... Ga poljubi. Pozdravljen, Friderik: le konec bajke je bil resničen ... Friderik Jelisava! Jelisava Ne Hoče oditi. Veronika Gospa, gospa — in zame nič besede? Preveč sem vam zavržena, saj vem, ker nisem šla... ker mi ni dalo z vami... In zdaj ostavljate me brez slovesa. J elisava Zavržena? Ne, ne — premlada si, srce ti sluti, da še preboli... 103 Veronika Mi boste oprostili? Poklekne prednjo. J e 1 i s a v a Oprostila? Med nama je samo čista resnica: resnici pa ni treba oproščenja. Veronika Ne, ni resnica, ni še, ni še vsa ... Nekaj je v meni, kar mi je branilo, nekaj močnejšega kot greh in kes, kot sama smrt... Jelisava 1 Kaj, kaj je to? Veronika In vi, vi morate... pri vas je odločitev. Jelisava Govori, govori. Veronika Svetlost je v meni z neke druge zvezde... Jelisava Povej mi, dete... 104 Veronika Ne, jaz nisem dete — nisem več dete... o, gospa ... J el i s a va Kako? Ve ro nika flngelj Gospodov je Mariji oznanil. Friderik Veronika... Veronika In zdaj, gospa, če še porečete, če zdaj ukažete: — kamor povede me bela roka ta... Jelisava ln zdaj bi šla? Ve ro nika Zdaj, ko to veste, če velite zdaj... Jelisava Ne. Tvoj ukaz je v tebi. Slušaj ga. Friderik Kaj to pomeni? . Jelisava Nič, nič, Veronika, to naj ostane skrivnost med nama, v molku shranjena .. 105 Pozdravljam te in blagoslavljam te, če je v teh ustih še kaj blagoslova... Veronika Gospa... Friderik Čuj, Jelisava ... Jelisava Ga poljubi. Zbogom Ulrik. Odide. Veronika Kaj mi ostane po tem blagoslovu? Kot kladivo mi je na srce pal in ga pobil še bolj... Zdaj sem v življenja temnico obsojena, in vsak izhod zapahnjen in neusmiljeno zastražen ... Kaj mi ostane revi še? Friderik Ljubezen. Veronika Kedo je rekel to? Friderik Tvoj Inko. Veronika Inko? Kedo je to? Ljubezen — kje je? 106 Pri tebi, tu. Friderik Veronika Ne, tu je laž in greh. Izdana sem. Friderik Je preveč ljubiti greh, Veronika? Je bila laž v poljubih najinih? V objemih neresnica, in izdajstvo v pogledih, ki so vžigali srce, da je bilo samo še žgavni dar pred nespravljivim, neizprosnim bogom, ki ne živi, če ne gorijo srca pod njim v plamenih žarkih? Veronika Bo jutri dan? Bo sonce? O — vse bo: dan, sonce, svet, ljudje po svojih poslih. Le jaz prokleta in izobčena iz smrti in življenja in vseh poslov tega in onega sveta... Kam bi? Friderik Z menoj, Veronika, samo z menoj. Če je proklela tebe, saj je i mene, in veš, koga še, veš, Veronika? Da, nas — vse tri je proklela in zvezala — in nas tako blagoslovila. 107 Veronika Kaj? izdal si me in strašno te sovražim... A v meni je čebelica presladka, odznotraj pije mi srce in raste od mene in hoče izleteti v sonce... Brez nje bila bi že na postelji z grofico Jelisavo... z omotano glavo in brez besede zate, o! ki te iz dna, iz dna srca sovražim. Friderik Torej me ljubiš. Vero n i ka Kaj? Če bi ti mogla kaj hudega storiti, raniti srce ti do krvi, da bi ječalo, kot jaz ječim ... Friderik ji ponudi bodalce Na. Veronika Kaj? Friderik Primi — potisni Glej: tukaj bije, zate in zanj, za drobno čebelico — in vaju je izdalo ... 108 Veronika Ne morem — o — ne morem. Prokleta sem, pogubljena: ljubim te. In te sovražim, veš, sovražim strašno. In sem vsa tvoja — Inko, Inko moj... Objem. O Bog — in kaj bo jutri, kaj bo jutri 1 Jaz — jaz grem v svojo sobo... Ti ostani, pojdi k grofici. Friderik Zdaj? Veronika Nemudoma. Vso noč prebdi pri nji... Nekaj namerja. Tri kapljice ima ... Friderik Od Bonaventure? Veronika Da, da. Mene je strah. Brž, pojdi k nji. Friderik In je hotela s tabo? Vero nika Ne vprašuj — vse veš, kar treba. Hitro. Odide. 109 Friderik O nekaj vidim, vidim nacj seboj viharno bleskovitega: zlat arhangelj, ki navpični mu zalet trga peroti, ko riše za seboj ognjeno sled, da mi z neba prinese vročo vest, oster ukaz kot v srce meč-plamenec... Si res? — Kam? — Vse na en sam cilj. Noč ga zagrne. Ko se pokaže za oknom bleda proga prvega svita, stoji še vedno na istem mestu. Ni drugega, ni drugega kot to! Odide v Jelisavino sobo. Glas stražarjev, ki oznanja dan Čuvaj 1 Brigita zadaj Si, Geta, slišala? Geta zadaj Kaj, kaj? Stražar oznanja dan. Brigita zadaj Ne, ne, grofica je zaklicala. Geta zadaj I mene — v snu. Brigita zadaj Natanko in naglas, ne v snu. 110 Hitiva, brž. Geta zadaj Brigita zadaj Čakaj, je sveča tam? Friderik se vrne. Friderik Kaj, kaj je to? More že misli — sanje — sama želja? Mori ljubezen? In ni treba rok in strupov in bodal?... Sem jaz? — Kako? Rli me je prehitel moj arhangelj in storil zame? — Brigita in Geta prideta s svečo. Kaj? Kdo je? Brigita in Geta? Pojdita k gospe, poglejta, kako ji je. Brigita in Geta odideta. Veronika pride. Veronika Si ti? Kak glas je hišo vso preletel z ogromnimi perotmi črnimi? Kaj je z grofico? Friderik Zdrava, grofica celjska! Veronika O moj Bog! Omahne, Friderik jo prestreže v naročje. Zastor. 111 Četrto dejanje Edino prizorišče: dvorana v krškem gradu. Herman pride z Joštom, za njima Friderik in Ivam Herman Po mojih poizvedbah bo to danes, kvečemu jutri. — Zdaj pa grem počivat, utrujen sem od ježe. — Da: poglejte, če se ni konj ustopil — klecnil mi je spod na pragu... Če ni to? — Pa kaj! Jaz verujem le v dobra znamenja, slaba so mi le dober opomin, naj bom oprezen. Friderik, kaj meniš? Friderik 1 jaz imam le dobra znamenja, verjeti v slaba mi je babja vera. Herman In v dobra? Friderik Moška vera in pogum. Herman Ogenj je dobro znamenje, vsaj meni. — Veš, Friderik, Herman je vzel sokole 112 in tudi vranca, ki se nam ni dal nikakor brzdati. Friderik Prav. Herman Kar na zadnjih nogah, kot da stoje pred njim stopnice v zrak in mora in mora z jezdecem v nebo. Utrujen sem — me spremiš, Friderik? Rad. Friderik Herman Ko smo s Turki pri Nikopolju — Herman in Friderik odideta. Jošt In sva se s Sigmundom otela v čoln ... Nekaj ima za bregom: kadar s tem začne, že vem, da ima nekaj za bregom. Ivan Kaj je privedlo grofa Hermana? Samo za šetnjo ni prijahal s Celja. Jošt Mislim, da bi si rad ogledal kres. 113 8 Kak kres? Ivan Jošt Ne veš? Ivan Prav nič. Jošt Res ne? Ivan No, res. Jošt Tedaj napni ušesa. Friderik pride. Pjam — param... Friderik Moj oče bi se rad spočil za kres. Jošt Za kakšen kres? Friderik Vesel je kakor jaz, da vzraste nam nov grad na celjskih tleh. Jošt R kakšen kres? 114 Friderik Ti nisem še povedal? Jošt Niti besede ne. Friderik Tako, res ne? Da zidam Novi Grad, to veš. Jošt To vem. Friderik In ko zataknejo nanj smrečico, sem sla naročil najhitrejšega, da mi to sporoči. Jošt Kakšnega sla? Friderik Ogenj bo tekel po deželi kranjski % tam od Kočevja pa do Krškega z novico vročo, da je Novi Grad pripravljen za sprejem Veroniki. Jošt Sicer nam javlja Turke ta tekač, plenitve in pomor in razdejanje... A malin melje, kar se mu naspe, in sel prenaša, kar se mu naprti. 115 8 * No, prav. Imaš kaj dobrega na pipi? Od zida, takega, ki leze v lase. Pa nič, saj vem, da mimo Krškega ne teče samo Sava. — V Novi Grad? Za dolgo? Friderik Sam ne vem. Jošt Da se preveč ne zamedvediš: strela — ta tvoj brat radovljiški... ne vem, kako bi rekel... Friderik Ne veš, kako bi rekel? Jaz pa vem: on je odkdaj že Hermanov prisrčnik, stisnil si ga je pod pazduho — sokoli, vranci, vragi — kaj vse to! Kdo je prvorojenec? Pisar pride. Jošt To si ti. Friderik Sem in stojim, kjer sem. Jošt No, zdaj poglejmo, kaj je s tem konjem. Jošt in Ivan odideta. 116 Pisar Milostni gospod — grof Herman nas je zmotil — če bi zdaj — ako utegnete, darovnico ... Potem jo danes še na čisto spišem. Friderik Dobro, utegnem. Kje sva že ostala ? Imaš zapisnik? Da, končajva to. Pisar Poslednje, kar ste mi narekovali... tu je... F riderik Že vem: pri večni luči sva. Piši: In isti Friderik Celjan še voli za pokoj duši rajnke mu soproge grofice Jelisave Frankopanke za večno luč nad njeno rakvijo — kaj? Pisar Dvajset funtov dunajskih beličev. Friderik Bo to dovolj za olje? Jaz sem v teh meniških brkljarijah kaj neuk. 117 Pisar Grof Herman prvi, ded vaš, ko je bil povišan v grofa — oprostite, grof — grof Herman je takrat — potem — v prav isti minoritski cerkvi v Celju volil za večno luč — tega bo zdaj na samih vernih duš dan petdeset — ne, stara pamet, ne — dve leti manj grof Herman torej volil je takrat baš dvajset funtov dunajskih beličev za večno luč. Friderik Zapiši dvajset pet. Pisar Preveč, preveč! Draginja ni tako hudo narasla. Recimo, če visoko sežemo, recimo — dvajsetdva. F riderik Številkarji! Ti pa brat Jerman tam v Radovljici, vidva bi dobro skup orala. Torej zapiši trideset. Pisar Joj, za pet ran! Ne gre mi iz peresa... Ti menihi se bodo bogme nam smejali v pest. zahvalo 118 F riderik Naj se smejo: ne maram čemerik. Zapiši kot sem rekel. Pisar Trideset. Moj Bog... Potem srebro še za svetiljko ... F riderik Ti pa brat Jerman, da, pod eden jarem bi vaju vklenil. Veronika pride. Glej, Veronika, sedaj sestavljava darovnico za minorite — tudi večno luč. Prečitaj tisto mesto. Veronika Da, da čujem. Pisar čita In isti Friderik Celjan še voli za pokoj duši... Veronika Stoj! Kako je to? Le Friderik Celjan? Kje pa ostala je Veronika? 119 Molitve najine naj skup kleče na njenem grobu. Ne, ne ti sam, oba jo voliva. Friderik Oba? Vero nik a To mi je ves čas tiha želja. Friderik Pa mi je nisi nikdar omenila. Veronika Ne? — Inko moj, sem mislila, da čuje natanko vse tišine v moji duši. Friderik Oprosti mi, da — torej to prečrtaj. Veronika O dragi... Friderik In tako se naj glasi: In isti Friderik s soprogo drago Veroniko... Veronika Ni lepši ta sozvok? Friderik In drugo vse ostane. — Zdaj pa pojdi, 120 in kadar bo na čisto spisano, prinesi mi v podpis. Pisar Kaj pa svetiljka? Če smem pripomniti zastran svetiljke — v Celju poznal sem mojstra Salobera .,. zlatarsko kladevce v njegovi roki... Veronika Nič, nič, svetiljko že imamo. Friderik Pojdi. Pisar No, vsaj svetiljko si prihranimo. Trideset funtov dunajskih beličev! Odide. Veronika Svetiljka, čakaj. — (Zakliče) Geta 1 Geta pride. Geta Da, gospa? Veronika Prosim te, Geta, snemi svetiljko — tam — nad posteljo — in jo prinesi sem. Geta odide. 121 Kako si mi ustregel, dragi! Ne, ne — sam ne veš. Najtišje želje so najbolj nestrpne. Bled si. Te kaj skrbi? Kako je oče? Friderik O, dobro, mislim, da je dobro vse. Samo ne vem, odkod ve za moj kres. Veronika To te skrbi? Friderik Ne vem. Geta pride s svetiljko. Veronika Hvala ti, Geta. Veronika vzame svetiljko, Geta odide. Ta je bedela tisto noč pri nji in zdaj naj sveti najinim molitvam in priča naj za naju. Friderik Ne, ne ta. Veron ika Kako? Zakaj? Friderik Preveč je videla. 122 Veronika Ta je vse videla, in baš zato. Friderik Ta ve, ta ve... ft jaz ne vem za tisto noč nič več, in nočem vedeti in nočem prič. Vse naj bo tam, kjer je: obrnil sem preteklosti hrbet, in nikdar več mi naj ne vidi lica. Ve ro nika Kaj je s tabo? Inko, povej mi: tisto zadnjo noč — kaj nisi bil? Friderik Ne vem, ne izprašuj. Dragi. Ni res! Veronika Friderik Veronika Kaj, kaj ni res? Je kdo —? Friderik Veronika Sem kaj —? O — kakor v snu. 123 Friderik V snu? Veronika Da. Friderik Kedaj? Vero nika O dragi, marsikteri hip noči sem preslonela že nad tvojim snom in cesto cula že ta tvoj „ni res". Mrak se je zdrznil, ko ga je preklal, in ti si ječal kot pod težko moro. Lej, pa sem ti tako prijela čelo, in ko začutil si hladečo dlan, si se nasmehnil in oči odprl, in spet zaspal. Kaj nima moja dlan več te moči? Friderik Zdaj ti je vroča ... Veronika Kakor tvoje čelo. Kaj mi tajiš? Rh, v tebi nekaj kljuje, nekaj ti pije skrivoma srce, čim bolj zaklepaš vase, bolj ti rije v stržen in jedro notranjosti. — Ah — morda je kaj, morda ni nič, morda — Inko, pokaži ranjeno mi srce, jaz ti ga bom narahlo poljubila, 124 odpoljubila z rane mu otrov, kot v bolno školjko biser vanj vsadila. F riderik Voščenka nič ne ve: — vzplapolala je in vgasnila na tleh ... Veronika O tista noč! Jaz sem jo preklečala v svoji sobi v molitvah čudnih. Kaj se je takrat po meni križalo! — Mar ni molitev pogovor z Bogom? ftli to ni bil! Nekdo je sikal med besede moje in spakoval jih v grozna bogokletstva. In strašno me je skušal. Venomer mi je na uho šepetal... F riderik Kaj? Kaj? Veronika Zdrava grofica celjska! Friderik Tudi tebi? Veronika Moliti sem hotela „Zdrava Marija", in on je vplel »Zdrava grofica celjska". 125 Zmedel me je, da sem i jaz začela: „Zdrava grofica celjska, milosti polna." Na rame mi je deval tisti plašč s celjskimi zvezdami. Stopil je predme, življenje in smrt je držal pred menoj v podobi — kakšni, sama več ne vem — a takrat sem vedela, da je življenje in smrt, in odločila sem se za življenje in smrt pustila njej. Friderik Veronika! Zdaj si dotipala do moje rane. Veronika In zdaj te prosim: govori kot pred Bogom. Vem, Inko, vem, da nisi — a povej: si v mislih — ne, ne v svojih, le v njegovih — tako kot jaz — si ? Friderik Kaj? Veronika Bi bil? Bi bil? Pred Bogom! Friderik Ljubim te. 126 Veronika Nič več, nič več O moj, moj, moj... ubogi dragi moj! Friderik Ne joči, dete! Veronika Inko, ti je hudo? Na ta poljub na rano v tvojem srcu. Ga poljubi na srce. Te še boli? F riderik Od tvojih ust je sladka. Veronika In zdaj je vse med nama jasno? Friderik Vse. Veronika Ah, kam ljubezni vodijo nas ceste! — Kaj hočeš? F riderik Tukaj je edina priča. Daj da jo zavihtim čez vse dvorišče, naj trešči ob skale in utone v jarku. Vero nik a Ne, stoj, čemu? Poprej ta tvoj pisar — kako je rekel ? — Mojster Salober... 127 Naj jo prelije, naj jo prenovi: iz ognja pride vsa prečiščena, kot sva midva prečiščena v ljubezni, in odpustila nama bo, kot sva midva si odpustila. Friderik Veronika — nič več besed, nič več besed ni treba... Le to, le to: si moja draga žena, si moja ljubica na vekomaj, moj blesk in vse na svetu?... Zdaj objemam tebe in vse življenje, ki je v tebi. Z objemom tem vse tri v eno sežmem in več ne ločim, kaj je ti, kaj jaz... Nocoj, Veronika, bo Novi Grad poslal kurirja — upam, da nocoj — in potle se umakneva vsem spletkam, zbeživa očetu in vsem večnim lučim, vsem Hermanom in Krškemu in Celju in bova svoja preko vseh prepadov. — Pojdi, Veronika. — In ta svetiljka — zdaj si jo upam spet pogledati: nič več ni treba mojstra Salobera — taka kot je, naj trepeta za naju nad njeno grobnico. Jošt pride. Kdo? Vitez Jošt? 128 Jošt Oprosti, ako motim, Friderik: — novica važna iz Radovljice. Friderik Grof Herman spi. Jošt Sin Herman tudi spi. Friderik In sanja o Celju. Maj le dolgo spi: čim delj bo spal, tem delj bo celjski grof. — ft kadar ga jaz prebudim iz sanj... Jošt Ne prebudiš ga več. Friderik No, to pa trdno spi, in trdovratno sanja — mili brat. Jošt Res: mil brat — vajina pravda je dognana. Friderik Ne, če ne odneha on. Jošt Odnehal je. 129 9 Friderik Če je tako... h poznam ga, tiholazca: spet nov naklep? Jošt Tvoj brat Herman je mrtev. Friderik Si upaš ponoviti to besedo? Ta vest je vrtoglava. Jošt Pa stoji. Friderik Kaj? Jošt Tisti vranec, ki pleza v nebo ... Fr i de ri k Veš-li zatrdno? Jošt flko sel ne laže. Friderik Iz česa je, po čemer hodimo? Gradove svoje zidamo — na kaj? — Bil si mi vendar brat. Le spi, le sanjaj. Ne bom te dramil. In — oprosti vse. 130 Veronika Očeta tvojega bo prizadelo. Jošt Da, če bi grofu Hermanu nocoj še prihranili to razburjenje. Friderik In baš nocoj... Da, oče... Star je, in rad ga je imel... tako naj bo: jutri je tudi dan, ne bo prepozno. — Ta sel radovljiški — Jošt Naj pozovem? J- Friderik Da. Ne. Sam stopim. Nič. Dajte mu vina. Dajte mu — vsega. — Dobro, dragi Jošt. Jošt odide. Veronika — svet kaže nov obraz. Vranec ni napačen, ki je povsod videl stopnice v zrak: videl je prav. Mene so nesle kvišku... Zbogom brat — Celje, pozdravljeno: — zvezde so naše. Zdaj pred očetom spet imam oko. Veronika I jaz bi rada mu že rekla oče... 131 9 * Friderik Prespiva še: noč nama da premislek. Prej, mislim, bo še treba v Novi Grad. Veronika Je tak ovinek z Desenic do Celja? Friderik En Herman še živi: močnejši Herman. Veronika In spet, spet čakati ? F riderik Veronika: lej, prve zvezde so že izskočile, in zdaj že skače kres z gore na goro, na onem griču tam pa se ustavi, Veroniki pokloni Novi Grad. Pisar pride. Pisar Prepisano je. Friderik Ne sedaj, pozneje. K očetu moram, če se je spočil. Pozdravljena, Veronika, no, pojdi: noč je najboljša svetovalka — in — z očetom, veš, se ni prenagliti. Odide. 132 Veronika Kako? Spet čakati, da se kdo vmakne? Poroko skrivati... Si vse prepisal ? Pisar z novim peresom, milostna. Vse: Veron ika Pokaži. Pisar ji da listino. „S soprogo drago mu Veroniko..." Friderik in Veronika — tu sva. Na listu tem, da, v tem četverokotu, med temi štirimi robovi tu grofica celjska — izven njih pa kaj ? Je res mogoče? Vsa Veronika, njen zakon, stan in čast, njena ljubezen, ki krila ji bijo vzhod in zahod, v tem ozkem risu? Ni čas, da stopim že s tega papirja? Ah, neprestano to potajevanje — doklej, doklej še? — Sladko moje v meni, kam te povijem? — Na, to so le črke. Pisar Gospa grofica — Veronika Ni to le beseda? Si mislil res? — Na, tudi za besedo. Mu da denarja. 133 In pojdi in po svetu razglašuj: grofica celjska odtehtava z zlatom, kar nima teže: črko in prazen dih. Pisar odide. Friderik pride. Friderik Še tu, Veronika? Veronika Še tam, kjer prej. Friderik Veronika, prosim, naroči Geti: moj oče bi si rad umil roke. Veronika Umil — roke? Friderik Kako? Veronika flh, nič — Friderik Je to kaj čudnega? Veronika Čudnega — ne, Zakaj? 134 Friderik. In vprašal je za konja. Kje je Jošt? Veronika O Inko, sokol moj — kaj ne razpneš peroti zase in za nas vse tri? Pod mojim srcem čutim, da se sklepa dvoje ročic in prosi in prašuje: kdo sem? kaj bom? kdo, kaj je moja mati? Z ročicami prašuje, brez glasu, a jaz ga čujem veno-venomer... In plaka, Inko, notri v meni plaka... Friderik No, glej, Veronika... Veronika Vode, kaj ne? Friderik Da, prosim Geto. Veronika odide. Nerad pride. Nerad Smem prižgati luči? Friderik Prižgi, prižgi. Nerad prižiga luii. Jošt pride. 135 Jošt Zame kaj naročil? Friderik Kako je s konjem, Jošt? Jošt Lahko bi nosil kraljeviča Marka in njegov buzdovan. Vse v redu — nič. A [kako je tebi, duša bedriška? Meni? Friderik Jošt Nikomur drugemu: vsak dan nam brat ne pade s konja. namestu tebe Friderik Jošt Friderik No — kaj? Hermanov glas Molči. Jaz Friderik! Kaj? Friderik 136 Jošt Jaz bi bil na konju. Friderik odide. Ho, filozof! Še vedno gledaš, vidiš? Nerad Glave ne nosim v vreči, gospod Jošt. Jošt Kako je z božjimi izvoljenci? Nerad S katerimi? Jošt No, z grofom Bedrikom. Nerad Zdaj, gospod Jošt, da zvrževa svetost, kar je imava oba, pa ne zaleže za grofa Bedrika. Jošt Kaj, da te šembraj 1 Nerad Da te šembraj, res! Herman in Friderik prideta. 137 Herman Počival sem — a star sem, Friderik: konj mi je klecnil, zanj pa šepam jaz. Trda kolena — treba bo izpreči. Friderik Kje, oče, kje! Herman Le nič mi ne govori. Celje je težko breme, dragi moj, in hoče mlajših ram. Hermana ni iz Radovljice? Jošt Hi ga. Herman Ho da, pa jutri. Kako da ni stražar še klical „čuvaj“? Mrak je že pal. Herad Hocoj je tak ukaz, da v Krškem ni noči. Herman Haj sonce od mrtvih vstane? Jošt S kresovi bo pripet večer na jutro. Veronika pride z vodo. Nerad odide. 138 Herman Da — kaj sem že? Friderik Kaj — ti Veronika ? Veronika Izvolite svetlost, vam smem obliti roke? Herman Roke... da. Friderik, stopi bliže. — Čakajte. — Bili ste pri grofici Jelisavi za gospodično? Veronika Da, svetlost. Herman In zdaj? Zdaj? Veronika Herman Spet domov na Desenice? Veronika Herman Ne. Veronika Ne? Ne. 139 Herman Grofice Jelisave namreč ni več tu v Krškem, kakor znano. In kjer je, ne potrebuje služb... vsaj naših ne. Ni, Friderik, tako? — Prelivate. Niso to Jelisavine preproge? Prišle so iz Primorja ž njeno balo. Za mlada se je Ulrik tod igral. Ti, vitez Jošt, si takrat vodil sprevod. Da, to so Jelisavine preproge. Torej — kam zdaj? Veronika Zdaj — je dozidan Novi Grad. Herman Dozidan?... Jaz umijem si roke. Friderik, jaz sem si umil roke. — Tam se love samo voleje, medvedje, a ne z očmi. Veronika Kaj menite, svetlost? Herman No, da je Novi Grad preveč od rok. Veronika Za kaj, svetlost? 140 Herman Za nežne umetnosti, za tiha pota so tam surova tla, preostra sapa. Stožilo se vam bo po rodnih slivah. Veronika Moj Bog, to je preveč. 'Herman Preveč je, res. Rekli ste vi, ne jaz. Veronika Jaz, jaz ne morem več, Inko, govori ti. Odsvit kresa. Spodaj pesem. Suči, suči kolobar, pol nazaj, pol naprej, varuj, da te volk ne ujž, — le v kčlo, le v k 61 o, le v kdlo. Herman Kaj je? Ni gospodična z Desenic nekaj vkazala grofu Frideriku Celjanu? Mislim, da sem slišal prav. Veronika To je sramota. Inko, spregovori. Friderik Moj sel bo spregovoril — evo ga. 141 Herman Tvoj sel nam je prinesel mojo vest in bo govoril zame. Če imaš na ukaz te gospodične kaj na srcu, govori sam. Friderik Ne — sel ima besedo. Povej nam sel, da Novi Grad stoji, in da se njega stolpi klanjajo — nikomur nego grofu Frideriku Celjanu in njega Veroniki. Herman Povej nam sel, da Novi Grad leži, in da so njega stolpi pali v prah pred starim grofom Hermanom Celjanom. Jošt Kremen ob jeklo: kam zleti zdaj iskra? Friderik Kaj naj pomenijo besede te? Herman To, da je dan ukaz za Novi Grad — in če velja beseda Hermanova, je to minuto tudi izvršen — naj se dozida in še isti dan podre do temeljev in ravnih tal, 142 da ne ostane niti sovi mesta za gnezdenje. Friderik Kako? To ni mogoče. Herman Nemara ni mogoče, pa je res. F riderik Upam, da se izvoliš šaliti. Herman Če so porušeni gradovi šala, se bogme šalim, kakor si se ti, ko si jih zidal. — Nam je Celje šala? Celje je sen visok iz roda v rod. Jaz sem ga moral sanjati na tleh, na gručasti, uporni raskavim, kjer se korist zadeva ob korist in tarejo trdo stvari sveta. Niti na tleh ga nisem še dosanjal. Ti, Friderik, sem upal, da ga boš, in Ulrik, on da poleti ž njim v zarjo... Kdor tega sna ne sanja, ni Celjan. Vsa pokolenja so v njem dihala, le tebe, Friderik, je sen preskočil. Friderik Sem kdaj odrekel, če je zvalo Celje? 143 Herman Jaz vas imam pretehtane do grama, natanko vas ima pretipane, tebe in Hermana in Ulrika... Lehak si, Friderik. — Kaj pojo tam spod? Ne „Suči kolobar"? — Od pesmi te padajo tiče vrtoglav iz jate, kadar lete nad njo, če je po starem in prav zapeta... Dobro jo pojč: mi smo nad njo — in ti si pal iz jate. Friderik Nikamor nisem pal: tam, kjer je Celje, sem tudi jaz... in sploh — kjer sem, tam sem. Herman Nisi, kjer si, ker nisi, kjer je Celje. Nisi, kjer si: prestavil sem te. Friderik Kaj? Ve ro nik a Inko, kje sva? Herman Smo tu sami možje? Veronika Je to ukaz, svetlost? 144 Herman Ne, ne — namig, obzirnost... ostanek viteštva iz mladih nog — prokleti moj podgrom — da bi ga vrag... Jaz vendar ne bi hotel gospodični tu vpričo vseh ... Vero nika O — hvala vam, svetlost:] ukaz bi čula — smem namig prezreti? Herman R če vas prosim? Veronika Smem odbiti prošnjo? Herman Dokler sem vitez, da. R žal vam bo: spet ga v kolenih čutim: žal vam bo. Svaril sem vas. Veronika In jaz sem rekla hvala. Herman No, prav. — Veš, Friderik, da se boš ženil? Friderik Prav nič ne vem. 145 10 Herman R če ti pravim jaz. Friderik Tudi ne vem. Herman Kaj — meni ne verjameš? F riderik Oče, ne žali me, in tudi prosim, ne žali moje žene. Herman Kakšne žene? Kako naj žalim, kar je še v oblakih, v meglah še meni, dasi mi je v mislih, a brez obrisov jasnih, brez obraza — samo tako, v osnutku. Friderik Kratkomalo: ne bom se ženil. Herman Kratkomalo: vraga! Jaz danes slabo slišim, ali pa ti slabo govoriš. Torej: kje smo? 146 Friderik Ne vem, kaj veš, a dobro vem, kaj hočeš. Ne bom se ženil, ker sem že oženjen. In tu Veronika je moja žena. Herman Vsi krsti božji — to ni res. Kako ? Zareklo se ti je: popravi se. Me hočeš skušati, kaj, Friderik? Veš, kdo stoji pred tabo? Friderik To roko v svoji roki — in ves svet mi je le gnilo jabolko. Herman Kaj? Kaj? — Ti, vitez Jošt, si tukaj stal ves čas... in vitez Ivan — tem prokletim pevcem velite, naj molče, da se še jaz ne zvrtoglavim — Jošt migne z roko skozi okno, da petje preneha. Vidiš, vitez Ivan, ti si najmlajši tu, imaš ušesa še nepokvarjena, čist sluh in um, srce ki vtriplje in zastaja s svetom: povej mi, nisi tukaj nekaj slišal ? Kako ti je bilo? Kaj se ti zdi? 147 10* Ivan Svetlost, začudil sem se res. Herman Začudil! O beloškrga riba! — Svet navpik leti v prepad, in Ivan, on se čudi. Opoldan se utrga sonce z neba, in ta se čudi. — Vitez Jošt, povej, ti ni po žilah vseh zaplala kri? — Pa ne — nič ni: gledam vas: mirni ste. Nismo na enem brodu, v eni vihri, da sem se jaz edini opotekel na trhli deski, ki se zove svet? Zdaj reci, Friderik, si mi zares Celje podrl? Friderik Ne, svetli oče moj: ako je Celje sen, jaz ga bom sanjal svetlo kot ti. Ne, niti za odtenek ni manj zlat v meni nego v kterih prsih, ki so bila kdaj ž njim prošinjena. Herman In kar si rekel prej ? Friderik Celjan sem, oče, daj naj bom i človek. Jaz sem doživel čudo na tem svetu. 148 Nizkotnim vsem strastem sem roboval, v razpašnosti pogreznjen do vratu, sem stregel neukrotni svoji sli in razmetaval drago dedščino imena in krvi očetov svojih, skrun, gluh in slep za vest in čast in svet. Z vedno razprtimi, drhtavimi je nozdrvmi zver v meni hrzala, vzpodbadala me v nov in nov razvrat. Takrat — morda, morda sem bil nevreden hraniti v duši celjskih zvezd bleskot — in še takrat mi ni, ni potemnel, verjemi, oče, ni. Herman In kar si rekel prej? Friderik flh, oče, da ti je pogledati mi v jedro duše, v tajno zibko sanj! Uzrl bi v novem svitu celjski sen, kako se objema in poljublja z dvojčkom, sestrico mlajšo, pa enakorodno, kako posojata si blesk in dih in rasteta samo od obhajila, kjer sta drug drugemu si hostija. Moja ljubezen do Veronike tako se je spojila s celjskim snom, da ni mogoče več ju ločiti: prokolni enega in drugi vene. 149 Daj, blagoslovi jo — in Celje bo pogledalo, odkod je zasijalo. — in mi, mi tukaj pokopajmo vse, kar smo si rekli, kar smo si storili, dokler si nismo v srce videli. — Kajne, Veronika, i ti, i ti? Vem, vem, težko ti je, vem, v živo ti je bil zadet ponos... a Celje, glej, je vredno take žrtve. Veronika Ljubezni, Inko, ni nič pretežko zdaj, ko na enih krilih plavava. Friderik Da, saj sem vedel, verno druže moje. — Kaj premišljuješ, oče? Herman Težkam te. Težkam te v mislih z bratom Hermanom, in kaj je to? Sem bil do danes slep? Ti, ti si pristen, ti si moj Celjan. V besedah tvojih vseh je bil zlat cvenk — le ena pala je topo in mrtvo za moje uho... in se je s tem izdala, da ni resnice v nji. Friderik Katera to? 150 Herman To, kar si rekel prej, to ni mogoče. Kajneda ni mogoče, Friderik? Friderik Karkoli sem govoril, vse je res. Herman Ne, vse ni res, poslušaj, vse ni res: da bi moj sin zakrivil rodoskrunstvo, to, to ni res in ne sme biti res. Orel si plete gnezdo na visokem. Veronika Za boga milega, kako sem si želela to častitljivo roko poljubiti, obliti jo s solzami — in ona me peha nemilo proč. Friderik Ne maraj nič — od mene te ne pahne. Herman Čuj, Friderik: ni Celje lepo ime? Z zvezdami na nebo zapisano. Ha, marsikdo bi segel rad po njem in marsikaj bi hotel zatajiti za tako ceno ... tudi brata brat. 151 Dva sina imam, in vedi, Friderik: jaz sem se bil za danes že odločil, odmenil Celje sinu Hermanu. Nocoj sem se ga v Krško nadejal in čudim se, kako je izostal — zakaj ste se tako spogledali ? — a zdaj mi je še bolj prav, da ga ni, ker sem se predomislil zadnji hip, in sicer tebi v prilog. Friderik Meni v prilog! H e rm a n Samo s pogojem ... Veronika Joj, kam sem zabredla! Zdaj barantajo za Veroniko. Friderik Nihče ne baranta. Oče, daj si, daj si do srca. Herman Torej, Friderik, tvoja beseda. Friderik Tu ni več besede. 152 Herman Nikar: tehtnica se lahko prevesi. Dva sina imam, sem rekel. In nocoj si mi ti v srcu: glej, da v njem ostaneš. Friderik Kar je, to je. Kar bo, to bo. In duša človeška ni naprodaj. Herman Sto vragov, opomnil si me: tudi Celje ni. — In zdaj, zdaj mi je žal za Hermana, da ga ni tu — a Celje je njegovo. Takšen je moj ukrep. — Na to molčiš? Se ne sklicuješ na prvorojenstvo? Vsi ste mi v tla zapičili oči. Smo na pogrebu, zbrani okrog krste? — Jaz pravim: živi Herman, celjski knez! — Kaj skrivate podmuljeno v očeh? Nekaj mi sporazumno skrivate. Že prej ste se tako spogledali, ko sem omenil Hermana. — Kaj je? Beseda moja pada v mrzel molk. Zakaj molčiš? — Zakaj molčite vsi? Ta vešča vas je vse očarala, vlačuga, ki se plete za Celjani. Friderik Ne, moja prava in čestita žena. 153 Herman Vlačuga z Desenic. Friderik Grofica celjska. In jaz sem Friderik prvorojenec, celjski edini sin. Herman Kaj? To je Herman. Bu — tebe sem izbruhnil iz srca, in Herman je moj sin. Friderik Bil in ne bo. Jošt Nikar. Ne veš, kako je sklenjeno 1 Veronika Inko, pomisli! Friderik Kaj? Nič — zdaj je izbito dno. Herman Kaj, kaj je s Hermanom? Friderik Ne bo ga v Krško in ne bo ga v Celje danes ne jutri in nikoli več. Dal si mu vranca ... 154 Herman O strah in groza! To ste prej molčali! In ste poniglavo počakali, zato da kronal sem mrtvaško glavo za kneza celjskega ... Snoval sem in pripravljal in ravnal... Zdaj pa sem star in hrom in v grob visim. Jaz sem prestar in Ulrik je premlad... in Bog je vrgel Celje med črepinje in ga je poteptal... Ves moj napor in vse početje naše mu je nič: — mehurčki svetli, polni naše sape... če ne zadene ob kaj, se sam razpoči — to naše misli, sanje in ves svet... In Bog se roga s strmih visočin. Pa bodi po njegovo: vse je nič, napuh in nič. In Hermana ni več. Prah pade v prah... Tudi besede naše poprej so bile nič in ne veljajo. Celje velja. Veš, Bog — Celje velja. Jo ljubiš, Friderik? Friderik Nisi spoznal? ... „ , Herman Ni čuda. Na — dam ti jo. Iz mojih rok jo sprejmi in živi ž njo... mlada je, lepa je, poglej jo, Friderik: 155 na njenem vratu šele se zave dragulj vse svoje dragocenosti. Ne boš se ženil, nočem, da se ženiš: imej jo, vredna je vroče ljubezni. In spet vama sezidam Novi Grad, lepši kot prej, in tam bosta živela, mlad, srečen par. Friderik Kaj, oče, govoriš? Herman Pohčerim jo... Da, krasna hčerka moja, boš pozabila, da sem bil prej krut? Ve ro nika Ah, saj sem vedela, da mi bo oče: zato sem tu ostala. Smem, svetlost, poljubiti vam roko? Herman Roko? Srce poljubi starcu krutemu. Veronika ga poljubi. CJtvica! Morje poljubi in mu plen izmakne. Jaz nisem morje, a ti si utvica: srce si mi iz prsi izmaknila s poljubom tem. 156 In Bog je mil: razžalil sem ga prej. Ne, Bog ni krut: za sina mi da hčerko. Friderik Niso to sanje? Veronika Sanjajmo jih dalje... Naj bodo sanje — blaženost je v njih. Herman Na — vzemi jo iz rok očetovih in Celje ž njo... ti si prvorojenec. Zdaj vidim, da je prav tako kot je. Veronika Vidiš, da niso sanje! Zdaj verjameš? F r i d e r i k Verjel sem vedno, da bo Celje moje, a zdaj, ta preokret me je osupnil in mi je vzel besedo. — Hvala ti, oče, ne bo ti žal. Herman Zanesem se. Samo priznaj mi, da ni tvoja žena. Veronika Moj Bog — in zdaj sem globlje nego prej. 157 F riderik Za norca naju imaš. Nimaš pravice, da si mi oče. Herman Ne razumeš me, zato kipiš. — Poglej, tako sem menil: samo pred svetom naj ostane skrito, za nas je tvoja žena. Friderik Za ves svet. Kaj — Friderik Celjan se naj potuhne? Pred Bogom in ljudmi. Herman Ne pred ljudmi. Pred Bogom, da. Tako zahteva Celje. Friderik Bogaboječ si in ne vidiš res, kako žališ Boga? Herman Tako zahteva Celje. To sprejmi, glej, pa sva si oče in sin. Če ne: pri Bogu ti je milost. Rekel sem. Friderik In jaz sem rekel in ne oporečem. 158 Herman Tedaj pa — Bog mi je priča, da sem vse poskusil — tedaj pa nimaš kam na svoja tla. Zakaj gradovi, ki sem ti jih dal, so moji spet, in ti boš Joštov gost. Friderik Kako? Herman Tako: ti, Jošt, si odgovoren, da bo grof Friderik na varnem. Jošt Knez? Herman Zelo na varnem: v Celju — v spodnjih hramih, tam kjer domuje že Bonaventura. Jošt Svetlost, če smem pripomniti... Herman Pokliči stražo. Ne smeš. Jošt Friderik, oprosti: vem, da to služba ni prijateljska. 159 Friderik Stori, kar veš, da moraš. Jaz sem tu. Jošt odide. In jaz? Veronika Herman Da, tudi to. Ne vem, ne vem še.. . Svet je širok — svet je dovolj širok... Veronika Ne, ne v brezdomstvo ... ne v široki svet. Moj svet je tu pri njem. Friderik Veronika — izrabi čas, dokler ti je na voljo, prisluhni vase, kaj ti svetuje, kaj prosi najino te nerojenče. Ve ro nika O Inko moj! Preveč je doživelo že pred rojstvom. Ne gane se, ne prosi več, ne plaka. Zbalo se je... obupalo je v meni. Friderik Tedaj pa te jaz prosim zanj: vmakni se domov in tam počakaj prilike. Jošt se vrne s stražo. 160 Herman Kako? Zalega? Vitez Jošt — dva gosta. Vero nika I to je milost. Inko, skupaj, skupaj! Herman Ob kruhu in vodi... v ločenih prostorih. Veronika Ne ločena, samo ne ločena. Herman Pod budno stražo — toliko za zdaj. Veronika Zbudilo se je spet, Inko, zbudilo in navdihuje kletev mojim ustom. — Ne daj, okrutnež, da te mora kleti o, kar še ni rojeno. Herman kot odredim. In pozne|e - Veronika Proklet, trinog, proklet! Zatreti hočeš nežno klico v meni, ki me je prepojila z milim vonjem, da sem od njega vsa omamljena! 161 11 Če bi te nesli gavrani pod nebom in bi mi rekel Bog: Veronika, lej znoj mrtvaški na njegovem licu, daj mu svoj prt, da vtisne vanj obraz, samo besedo sproži, pa bo rešen — ne, ne bi je sprožila te besede, zdaj ne. Friderik In tudi jaz ne. Herman Torej — Jošt! Jošt stopi s stražo proti Frideriku. Zastor. 162 Peto dejanje Prvo prizorišče: soba v Gornjem Celju. Herman in Jošt. Herman Pravdač je še pri nji? Jošt Še, svetli knez. Herman izvija se mu pač, kot ve in zna. A nič zato: zame je brez besede zelo pretkana in nevarna vešča, in ta pravdač je dosti bistrovid, spoznati mora, da je otrovala sinu srce in um s čarobami, in potle jo lahko s čisto vestjo prestavim iz življenja v smrt po pravdi in zakonu... Drugače ne bi rad. Kedo je ta pravdač? V njem je poteza. Jošt Celjan mu pravijo, zove se knez, iz Teharij doma. 163 n* Herman Iz Teharij? Nekoč sem ljubil mlado Teharjanko, ko je še burilo življenje v meni, v življenja burji izgrešil sled za njo. Pozabil sem jo... mila je bila... Pa kaj zdaj to! — Kaj ta pravdač mečka? Vse mi gre prepočasi zadnjo dobo. Prijadral sem v brezvetrje zadušno, in rad bi dalje, meni se mudi. Povej mi, Jošt, sem star? Jošt No — star, a čvrst. Herman Ha, „star a čvrst" je jalova tolažba. Ne: kdor je čvrst, ni star, kdor star, ni čvrst. In komur se nikamor ne mudi, dela po redu in premišljeno, a kadar mahne, ve, da mahne prav, ne sem in tja in bi-li, ne bi-li. — Mudi se mi, in vedno sem na mestu. Moj val nima več vetra, Jošt. Kako je Frideriku? Jošt Slabo, svetlost. Bled je in jako suh. Herman In se ne uda? 164 Jošt Odklanja vsak prigovor. Herman Suh je in bled in slab — in vendar vztraja. Njemu se ne mudi. — In jaz? Kakšen sem jaz? Si mu povedal, da sem lastna senca, ki raste vidoma v večer in mrak, čimbolj se niža sonce? In zdaj računate in štejete na prste moje ure. — Nič, nič, Jošt, ne izgovarjaj se: je, je tako. R prej opravim vse, kar je še treba. Pravdač pride. Ha — evo ga! Na trnju sem te čakal. Kako je? Je priznala? Pravdač Ni, svetlost. Herman Tako? Da ni? R ti? Si jo spregledal? Pravdač Spregledal sem jo, videl sem ji v dušo. Herman V tej nadi sem te tudi k nji poslal. Odvalil si mi kamen od srca. 165 Bal sem se že, da mi bo kreniti na pota, kjer bi ne bilo mi všeč. Ti si navrnil me na ravno cesto, in hvala ti... tu čutim se doma. P ravdač Vesel sem, knez, da čujem te besede. Herman Naj ni hotela pred teboj priznati, to nič ne de. Če si ji videl v dušo, bo morala priznati pred sodiščem, in zakon bo z menoj. Pravdač Ne bo priznala. Herman Pa če je krivda jasna? Pravdač To je tisto. Poslušajte me dobro, jasni knez: sodišče nepristransko je ne more obsoditi. Herman Ne, če je čarodejka? 166 Pravdač Jaz sem jo gledal z nepristrastnimi, neprizadetimi očmi. Herman Da, da, seveda z nepristrastnimi. No — in ? Pravdač Čaroba njena je le očarljivost mladosti in lepote in miline, ki jo je Bog prižgal v nje čisti duši. In mladi grof — govoril sem i ž njim — je ves svetal od njene glorije, in ves v odsvitu ... Herman Ves svetal? Ves slep! Kakor si ti. Ha, tudi tebi je zmešala oči. — To je peklenski plamen, sam vrag ga je zanetil v nji — in ti, ti vidiš v njem nebeško glorijo! — A čuj, kako? Če ženem stvar na pravdo — ti jo boš zagovarjal pred sodniki ? Pravdač Branil bom njeno čast in svojo vest. Tako mi je pravica in dolžnost. 167 Herman In jaz — kaj naj storim? Pravdač Storite, knez, kar vam veleva vaša čast in vest. Odprite ji temnico, njej in sinu. Ljubezni silni pala sta v oblast, to jima je ves greh. Herman Če je pravica res krivogleda, kakor vidim zdaj, potem pa si bom sam pravdo krojil. Pravdač Bila bi samovolja, svetli knez. Herman Vojvode, kralji so prihajali po pravdo pred moj stol. Pravdač Nekoč sem sanjal, da mi je dana vsa oblast na zemlji: Sodi življenje in smrt, kaznuj, nagrajaj sovražnike, prijatelje, vse živo brez odgovornosti — maščuj krivice, meri kraljestva in prevrni vse 168 in preustroji kakor sam želiš, da bo ta svet po tvoje urejen. Herman Glino sveta ugnetati z rokami in v nji pustiti prstov teh odtisk — mogočen sen: zaviden sem ti zanj. In kaj si storil? Pravdač Čisto nič, gospod. Herman Nimaš sovražnikov? Krivic ne vidiš? Te ni zamikalo? Pravdač Zgrozil sem se in niti bilke nisem premeknil. Herman Ta se rodi pastirček, drugi knez. Ti pusti svet in njega homatije kot si ga v sanjah. To so naši posli, naše poslanstvo. Pravdač flli v snu smo vsi lahko vladarji in nasilniki — in sila brez pravice je nasilje. 169 Herman Pojdi, vse vem, kar hočem vedeti. P ravdač Knez, vsega še ne veste. Herman Je še kaj? Pravdač Zakaj sem se zgrozil v tem svojem snu. Da ne bi ranil matere, očeta, da ne bi bratovske krvi prelil, če bi začel... Skušnjave imamo vsi. In zdaj zbogom, svetlost. Pravdač odide. Herman Iz Teharij? Nevreden si bil sanj. — Ob setvi duš pade katera ponevedoma Bogu iz sevnice na suha tla in se je zakrležila na plitkem : a mene je z razmahnjeno desnico zagnal v globlji razor za višjo rast. — Da ne bi očeta ranil, se je zbal? — Nič, proč. Naprej. — Torej: po pravdi ne. Ne pred sodnike... Vendar mora biti.— Jošt, kje si? Pojdi, pokliči mi Bonaventuro. 170 Jošt Takoj, gospod. Odide. 1 Herman Če bi se Friderik udal... Ne bo se. Poklical bi ga. A ne bo se udal. Zatorej nočem ž njim poskusiti. Giad mi je prepočasen črv. In tisto, kar je uspešnejše in zanesljivo, kar bi pozdravil in celo nagradil, če bi prišlo samo po sebi — tisto mi noče iz ust pred mojimi ljudmi... A biti mora. Jošt pride z Bonaventuro'. Hvala, dragi Jošt. Jošt odide. Kako ti je, Bonaventura? Bonaventura Kako mu naj bo, komur je tako kot drugi hočejo. Herman Drugače ni... Da, čuj, Bonaventura: s teboj govoril bom po bližnjici. Lahko si prost. 171 Bonaventura Svetlost, po kaki ceni? Zakaj v menjalnici tega sveta če slišim „na“, prašam takoj „po čem?“ Herman Pri tebi so se našle kapljice... njih svrho vemo: to so tiha sredstva. In takih bi zdaj jaz potreboval. Bonaventura Knez, zdaj so v vaši roki, ne več v moji. Herman R dam ti jih nazaj. Bonaventura Svetlost? Herman Kako? Bonaventura Me skušate? Herman Ne. Jutri že si prost. Bonaventura Nikdar še nisem sam. 172 Herman Že prav, vse prav. Jaz tudi ne, jaz tudi ne, jaz ne! Bonaventura Kaj, knez? Herman Ti si zaslužil smrt, to veš. Bonaventura Vsi smo jo zaslužili, in zato nam jo je vsem odmenil Jahve, vsem: prej ali slej se vsi zvrstimo. Herman Vraga 1 Bonaventura Tako mi vere Abrahamove: nič nisem menil hudega, svetlost. Herman Jaz tudi nič. In jutri boš že visel. Jaz tudi nič. Jošt pride. Zdaj me ne moti, Jošt. Jošt Samo trenotek. 173 Herman Kaj? Jošt je jako slab. Grof Friderik Herman Vem, to si že povedal Jošt Pai je po tleh in obležal kakor mrtev. Herman Mrtev? Ni mrtev! Nočem da je mrtev. Ni še. Jošt Herman Brž. Pošlji po zdravnika. To je slabost, le hipna nezavest. No, teci... Čakaj... Prenesite ga v posebno sobo. — Pojdi že. Jošt odide. In ti, ti pojdeš s kapljicami k nji nocoj: njena in tvoja smrt ti bo v rokah. Jutri pogledamo: če bo še živa, .si se obsodil sam. — Kje je stražar? Zastor. 174 Drugo prizorišče: temnica v Gornjem Celju. Veronika sama. S hodnika pred vrati se čuje v pri¬ mernih presledkih stražnikov korak. Veronika Stražar, stražar! Dobri stražar, postoj, povej skoz vrata, je-li dan, je noč. Kako je zunaj? Ali sije sonce? Nič — o — noče — ne sme: trdi korak se mu gubi, zamira po hodniku. Tako se vse gubi v temo in molk, ah, okrog mene, v meni vse zamira, in moja tožba plaka v brezodzivnost. Nihče me več ne čuje in ne vidi. .. Komu je mar tičjih nožič po snegu? To je ves sled, kar ga bo za menoj, vse, kar ostane za Veroniko... Dobri stražar — za Boga milega — povej, kako je grofu Frideriku? Odpri na vratih linico pri njem in mu zašepetaj — nič — samo „Inko“, le „lnko“ mu zašepetaj skoz lino, veš: Inko. Si boš zapomnil? Stori mi to in potle pridi spet pred moja vrata in mi povej, kaj ti je odgovoril. Ne sluša me — gre — o, brez čuta je. Ti nimaš žene, nimaš ljubice, ne veš, kaj je ljubezni mila glasba. Zato si trd kot Herman... Ti si Herman. 175 Kaj si se zdrznilo ob tem imenu? Ne boj se, jagnje moje... Ti si grofic, mladi celjski grofic, Celjan si — in Celjani se ničesar na svetu ne boje... Kaj praviš, milo? Ne, to ni res — Inko se ne boji. Če bi se bal, bi bil oba zatajil in ne bi bil ujet kot sva midva .. . Ne smeš tako... In tudi deda ne smeš več kleti... Nel... Moliva zanj, da mu Bog trdo srce omeči, da ga presune z žarkom milosti. Kaj? — Braniš se? Upiraš? — Ah, ker veš, da v to tolažbo sama ne verjamem. Stražar — stražar — zaman. Ne, pri ljudeh nam ni več milosti, in če je Bog krut kot ljudje — joj nama in vsemu živemu. — Ne, on je dober. On mi je tebe dal in tebi mene: nama je mogel dati boljši dar? O, meni že ne, jagodica moja! In zaklenil naju je v to strašno noč samo zato, da nama bo pokazal, kako je stokrat zlata sončna luč ... Ti, ki si dihnil vame angelja, ne daj, da bi pozebel v mojem krilu. Ti sopeš v korenine in kali, greješ ozimino pod snežno odejo —• dihaj i vanj, da dnevu dozori. Bog, Oče, čuj — ne hodi mimo gluh 176 kot zunaj ta stražar... Ne bodi Herman, ne bodi ded, ne bodi grozen ded. Bog, bodi oče, bodi Inko, bodi svoj lastni sin, Jezus, ne hladen starec, ki je pozabil že, kako je vroča mladost — kako neusmiljeno nas žge, kako neusmiljeno, neusmiljeno! O mili Jezus — daj mi znamenje. Vsa trudna sem, ah, od teh dolgih muk. Daj, daj mi znamenje, da si se ozrl na mojo bedo... Kaj je to? Kruh — skorja. Ne, nisem lačna — o, celo že glad me je minil, in ni mi več do kruha. Strah, skrb, plahota, solze in bolest so mi že odkedaj vsakdanji kruh... Kako, Zveličar moj? Saj kruh si ti, ti, ti si kruh, dušam nebeški kruh: smem misliti, smem upati, je res, da si se skril v to borno skorjico in prišel k meni sam v podobi kruha? In hočeš, da te vžijem v tej podobi ? Če nisi še v tem kruhu, stopi vanj, in vžila te bom za popotnico ... Saj vem, saj vem: to je zadnja postaja. Le daj, da se udam, da se udam. Če je res tvoja volja, če je res, daj, da se ji udam iz vsega srca... A če se ne udam? — O, potle bodi to znamenje, da ni še tvoja volja in nama hočeš še odpreti vrata. — 177 12 Gospod, glej, nisem vredna, a prosim te, prosim, gospod, pridi pod mojo streho, pridi pod mojo streho ... Amen ... Amen. Se obhaja s kruhom. Bonaventura pride s svečo v roki. Kaj je? Luč — davno zaželjena — joj! Kdo si? Ne vidim te: luč me slepi. Luč me boli: jaz nisem več za luč. Rešnik? Čakaj, da se razgledam. Ah, zdaj te vidim. Kdo si? Kaj hočeš? Kdo te je poslal? Bo naventura On. Veronika On? Bonaventura On. Veronika Kaj hočeš? Bo naventura Mojo ali tvojo smrt. Veronika Smrt? Bo n aventura Smrt. Veronika Tu? Zdaj? 178 Bo naventura Tu, zdaj. Veronika Smrt. Zdaj. Bonaventura Predno ta sveča dogori. Postavi svečo na mizo. Veronika Predno ta sveča... Ah, jaz sem še mlada. Bonaventura Sveča je mlajša: naju enega bo preživela. Veronika In če jo upihnem ? Bonaventura Tedaj bova umirala v temi. Vero nika Ne, ne v temi... Ne hodi ji preblizu, da je ne zvrneš ... Kako plamen trepeče ... Kako je lep, kako je živ in lep. Življenje je lepo. 179 12 * Bonaventura Prekratko je, in dolgo ne utegneva. Veronika O joj — prekratko, praviš ti, ves star in siv. In kaj naj rečem jaz? Bonaventura Sveča je kratka in naju meri. Veronika Moram biti jaz? Ne vem. Veš. Bo naventura Veronika Bonaventura Ne vem. Dozdaj še nisem bil krvnik, dozdaj še ne... In ti si mlada, lepa. Veronika In ti si dober, ti si dober starec, in veš, kako mladost v meni ječi... Starec iz pravljice... in jaz sem dete iz pravljice... in starec ga otme. Se ti je kdaj privilo k prsim dete? 180 Bonaventura (Jbožica... ah, jaz sem siromak — tako mi vere Abrahamove... Veronika Tako mi vere: kdo si? Bonaventura Me ne poznaš? Veronika Slutim samo. Kako ti je ime? Bo naventura Bonaventura. Veronika O! Bela, bela grofica Jelisava! Ti, ti me zoveš. To je znamenje. Razločno znamenje: — v meni je vse tiho: udalo se je — zdaj se je udalo. In zdaj, v tišini tej, te dobro čujem. In vidim te: vsi zbori angeljski so nad teboj zgrnili se v zlat lok... Kaj deš? Da, da — povila ga bom tebi v roke, med tvoje angelje ga bom rodila. — O sladki Jezus, hvala, hvala ti, da sem se udala... in iz vsega srca. Naj bo, naj bo ... Ti, dobri starec, živi... 181 Ni treba... lek imaš, a ni ga treba... Moj list je zrumenel in se je sam odločil z veje... To samo te prosim: če srečaš Inka mojega še kdaj, povej mu, da sem vzela nase vse — vso tisto noč, veš, svoj in njegov del na svojo dušo ... vse ponesem s sabo. Pomozi mi k ležišču... tja ... tako ... Legla bom sama — to mi ni težko... In zdaj — ti nimaš križa — daj to svečo, daj mi jo v roke... ti boš krivde prost. Kakor bo dogorevala ta sveča, tako bom ž njo jaz dogorevala... Kako se maje... to je od njih kril: — po bratca si gredo. — Pozdravljen, Inko, poljubljen zadnjikrat... Da, Jelisava, glej: ni lep moj sinko? Le rahlo ga nosite na perotih — le rahlo — rahlo — rahlo — Sveča je ugasnila. Bonaventura Rahlo — rahlo ... Iz nje ni diha več... In ni bilo ji treba mojih kapljic za zadnje sanje: bila je sama stkana iz svetlih sanj. Kaj? — Ne, ne diha. A nje mrtva roka gorkejša je od moje žive — o — meni je mraz ... bolj mraz nego je nji... 182 Friderikov glas Počakaj s plamenico... Veronika, poznaš moj glas? — Zasloni si oči, da ti preveč ne udari vanje luč... Friderik, Herman in sluga s plamenico pridejo. Friderik Kje si? — Potihoma. — Spi. — Jagodica. Se skloni nad njo. Herman Je? Bon a ventura Je. Herman Sedaj si prost. Bo naventura Kaj je prostost, ko je porušen tak tempelj Gospodov! Friderik Bojim se, da je ne zbudi moj dih. Bo naventura O, da imate diha tudi zanjo! Herman Molči in pojdi, dokler te ni videl. 183 Bonaventura R jaz je nisem, ne, in nisem prost. Evo vam kapljic — glejte: neodprto. Friderik Ne čutiš, da je Inko tu? Kako? Ti sanja moja: daj mi v snu poljub... Jo poljubi. Ne, to ni tvoj poljub... to ni poljub. Luč, daj brž luč — sem, bliže, bliže — o! Je res? Je res? Nikoli več, nikoli? Moja svetost, edina na tem svetu... Svetost... svetlost... Je res? Je res? Je res? Herman Poslušaj, Friderik ... Friderik Kaj? Koga naj poslušam? — Kdo je priča? Molčite vsi, kadar ona molči! Umolknite!... Oprosti, drago moje, da sem zakričal sam v tvoj sveti molk. V Jurkloštru, tam bova oba molčala, a zdaj smo v Celju... in Celje kriči. Herman Sin moj... Friderik Jaz nisem več nikomur sin. 184 Herman Celjan si — to je vse. Naj bo za danes. Ta tvoj naval uplahne, vem, in čas zagladi najin spor. — Ostani ž njo. Jaz grem, da odredim svečanosti pogrebne in prevoz v Jurklošter tvoj: okitil si ga njej... Zdaj pojdimo. Friderik fl tu — mene je brezna v sebi strah. Vsi razen Friderika odidejo. Zastor. Konec tragedije. 185 ■ ' • i Popravi: Stran 131, sedmi stih: čitaj Naj ga pozovem? na mestu Naj pozovem? NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 0000044180 : 9 LJUBLJANI 1924 NATISNILA IN ZALOŽILA ZVEZNA TISKARNA IN KNJIGARNA 05 50 LETNiCI O. ŽUPANČIČA. (Rojen 23. januarja 1078 na Vinier v beli Kraiini ) ^ K. D05IDA. Dobrih sfo iet je tega, kar je skromni pater Va¬ lentin Vodnik začel peti v našem jeziku, vendar ie bila to se plaha govorica, bolj jecljanje otroka kot umotvor pesnika. Ni poteklo petdeset let, pa ie izšla knjiga (Poezije Franceta Prešerna), ki je po¬ ložila temelj in pridobila svetovno slavo sloven¬ skemu pesništvu. In spet je pol stoletja preteklo in dobili smo prvo knjigo njega, ki mu v teh dneh ve¬ ljajo misli in voščila vseh .Slovencev. Doiga je ta pot od Prešerna do Župančiča, mimo Jenka vodi in Gre¬ gorčiča, Aškerca in Med¬ veda. Ketteja in Murna. Med tema vrhovoma je mnogo znamenitih pesnikov, glo¬ boko čutečih ljudi in velikih umetnikov, a nihče se od njih po svoji globini, moči in širok,osti ne more v toliki meri kosati s Prešernom nego baš Oton Župančič, Župančičeva pesniška tvorba je živa podoba nje- ■govega življenja. Vestno ga spremlja, odkar se je iz dečka razvil v mladeniča in v moža. Nič skokov, nič presenečenj ni v tem raz¬ voju velike osebnosti. Mla¬ deniču je ljubezen naj¬ večja zagonetka, ki jo skuša .čustveno reševati na pes¬ niški način. Prav nič ni pri tem mehkužen, preveč zdrav je in zato gleda v svet po¬ gumno in veselo. Ko pri¬ dejo leta dozorevanja, se mu odnos do »večno ženskega« poglobi. Ni mu več le čutno vprašanje, d u š a je, ki ga s svojimi tajnimi silami vznemirja. Obzorje se mu razširi, poet stopi ven iz sebe in se ogleduje po širnem svetu, motri ga, vrednoti in — obsoja. Na tretji -stopnji najdemo zrelega, dovršenega moža, moža, ki je trudoma iskal in končno našel svojo podobo. Zdaj je njegovo razmerje nasproti svetu čisto in jasno: brez strasti je, vedro in mirno. Ljubezen do ženske je tiha harmonija, dopolnilo moškosti. Nič več ni viharjev, ki burijo dušp; sama uravnovešena, prečiščena vzvišenost je napolnila moža-vidca: Pesnik je dosegel najvišjo stopnjo, kjer se ie že 9 približat modrijanu. Misel mu razriva čelo, ki spočenja spet nove misli, iz 'katerih se rodi deio in plod. - • •- ' ' Župančičevo duhovno obzorje je širno, nje¬ gova izobrazba vsestranska in res temeljita. Živ¬ ljenjska izkustva so ga izmodrila, ga preskusila in našla zdravega v jedru. V njem ni mesta za sveto¬ bolje, ni svelozdija, ni prazne zagrenjenosti: samo neprestana volja do dela, do ustvarjanja. Zato ni čuda, da je obseg njegovega delovanja tako pester, in vendar dosleden, ker je vedno od¬ sev življenja. Kakor je.koi študent začel z otro¬ škimi pesmicami v Vricu in v Zvončku, tako se je ob lastnih otrocih pomladil in poglobil ter podam ima- dim materam in očetom in vsem, tudi odraslim otro¬ kom, prekrasno oiroško knjigo: »Ciciban«. V drob¬ nih stihih je v preprosti lu¬ pini globoko in zlato jedro. Mladi fant, ki poje dekletu podoknico, ji vroče in na sto načinov zatrjuje svojo ljubezen, postane mladenič, ki premišlja, kaj je njemu — umetniku — ljubljena ženska, in končno, ko do¬ zori v moža, spozna v ženi svoj drugi jaz in enovitost vsega stvarstva. Kakor se mu poglablja in plemenito očišča čustvo ljubezni do ženske, tako je tudi z ljubeznijo do domo¬ vine. Čim bolj poet dozo¬ reva, tem češče se oglaša ia struna, na njegovi mnogo¬ glasni liri. Daljni spomin je, ki ga vabi iz velikega mesta domov, spremlja izseljenca preko morja, v miru trepeta za usodo nebogljene krpice svoje zemlje in njenih mejnikov, za dušno zdravje narodiča. V vojni trpi z njim, glclv o so¬ čustvuje s pregnanci, plaka z. vdovami in sirotami, tolaži može v jarkih ob Visli in ob Drini... Doma ostale bodri, omahljivce roti, naj vztrajajo, izda- javcu brani zlo delo. In ko še komaj, le za hip in le na skrivaj zapihljajo prve sapice »narodne po¬ mladi«, se ujamejo v njegovih strunah. Pozdravljajo viteza sv. Jurija in vsajajo novo vero v bodočnost v neverna srca. Vsa težka in še nenapisana zgo¬ dovina Slovencev med leti vojnih grozot je vsebo¬ vana v njegovih verzih. čj A kot pesniku in človeku mu je najljubŠi irt fiSjvažnejši predmet in nagib do pesni — lastna duševnost. Nič usmiljenja in prizanesljivosti ne po¬ zna s seboj, on, ki je poln sočutja z vsem ustvar¬ jenim. Svoje bistvo pozove na odgovor in v teh »S a m o g o v r i t i« se mu odkrijejo tajne in glo¬ bine, da na njih dnU vidi in spozna obširnosi vsega stvarstva, zmisel in ceno vsega življenja. Spozna nujnost svoje osamljenosti, spozna resničnost Pre¬ šernovih besed; »Kako bit’ hočeš poet in ti pre¬ težko, nositi je v prsih pekel al’ nebo?« Zave se, da je na dnu vse modrosti in vsega dognanja velik mir in eno samo čustvo: vse- obsegajoča lju¬ bezen in neskončno, silno sočutje. V Župančičevi poeziji so še strnili mnogi in raznovrstni sokovi v novo, njegovo krepko pijačor Narodno pesništvo, ukrajinski spornim in sodobni odmevi pesnikov Verlainea, Dehmla in Verhaerena. K vsemu temu velika moč osebne poetične stvari- teljnosti, živo, čutno oblikovanje videnega in do- življenega sVeta in neverjetno nežen in tenak sluh za muziko jezika. V njegovih verzih je zazvenela slovenščina, kakor zazvene gosli samo v rokah mojstra. Obogatil je slovenščino z novimi, ne¬ znanimi m z nanovo ustvarjenimi izrazi, ki jih je rodilo njegovo čudovito jezikovno občutje. 'Kar cel slovarček bi lahko sestavil iz njih, da ne go¬ vorim o vplivu na sodobnike. Prav to jezikoVno razkošje, ta prirodna zmož¬ nost, ravnati z jezikom po mili volji, je poleg spo¬ sobnosti, vživeti'še v tuje delo in včlititi Se vanje, poglavitni vzrok, da so Župančičevi prevodi iz tujih slovstev take mojstrovine. Pa naj prevaja iz francoščine, angleščine ali španščine, zdi se ti, da čitaš izvirnik. To niso prevodi, to so prepesnitve. V njegovih Shhkespearjih je zapela' naša materin¬ ščina S tako bOgalim, tako milim in tako krepkim V.vokom, kakršnega skoro nismo še slišali dotlej v Sličnem blagoglasju. Župančičevih knjig je dolga vrsta. Od mla¬ dostno prekipevajoče »Čaše opojnosti« gre pot "»Čez plan« do resno-trpkih »Samogovorov«, tem sledi po precejšnjem odmoru nov, krepak korak še bolj navzgor, »V zarje Vidove«. Ko poet zbere Svoje prvence, ki jih v knjigah ni bilo več dobiti, jim z novim imenom »Mlada pota« da njihov pečat-. Sledi velika dramska pesnitev »Veronika Dese- niška«, njegov odrski prvenec. To veliko reko Spremljajo manjši tokovi, knjige napisane ob strani ni za drugi svet. So to otroške »Pisanice«, »Sto ugank« in večno mladi »Ciciban«-, tzmed prevodov samo nekaj glavnih, ki šo že izšli V knjigi. Shake¬ spearov »Beneški trgovec«, »Othello«, »Kar ho¬ čete«, »Sen kresne poči«, »Macbeth«, Rostandov ^Cvrano de BČTgerae«* Flaubertove »Tri povesti« 'tl. tako dalje. Poleg izvirnih pčsmških del m prevodov je Župančič doslej edini in najveeji dčla-ve# na umet¬ niškem oblikovanju slovenskega gledališkega, odrskega ustvarjanja. Njegova dramaturška delav¬ nost bo zapustila trajne sledove naši odrski umet¬ nosti, On je Ustvaril in še ustvarja naš odrski jezik, gradi stil slovenske igravske umetnosti. Uspehi, dasi malenkostni in še počasni, se že kažejo. Rekli smo, da je obseg Župančičeve osebnosti širok, skoro brezbrežen. Tak je tudi odmev, ki ga je vzbudila. Zato ni čuda, da je delo tega poeta ob njegovi petdesetletnici res že narodno, resnična last celokupnosti in nujna duševna potrebnost zanjo. Njegove pesmi čits izobfaženee in preprosti kme- tiški človek, z enako močjo govore delavcu in dijaku, utrujenemu dajejo krepila, domoljubu bo¬ drečo besedo, iskaveh resnice spoznanje in kažipot. Otroci jih znajo na izust, z odra govori njegova beseda, v koncertni dvorani še čuje njen hafmončni odmev, Citati iz njegovih peštutev so v ustih govor¬ niku, kritiku in časnikarju. V pesništvu se je nekaj časa zdelo, da bo njegova osebnost vdušila celo vrsto mlajših, ki So prišli za njim, in še danes je njegov vpliv občuten vsepovsod. Ob svojem petdesetem rojstnem dnevu je Oton Župančič osrednja postava slovenstva. Ne stoji pa Sredi med nami poet-starec, temveč kre¬ pak, nezlomljen mož dela, ki še seje V odprte brazde. Narod pozna tega sejavca in želi simo eno za njegov petdeseti god; »Da tu nam še dolgo, še dolgo sejali« SPROŠČENA PTIČA, Davi, davi vstali SO svetli tudi V moji žalostni kletki, Ko je zjutraj var h in j a vrla tesna vratca v kletki odprla; 'urno, urno v tisti sem uri tdlSkiilUi čez mrežaste duri, Pticam vsem O svoji boru sreči, pela bom o Spraznjeni ječi. Vama, sestre, res je samota, ali hladna nje je lepota, ReS, prostost je, sestre, nevarna, ako so vremena viharna. Ali prosta splavam visoko^ pod menoj svetovje globoke^ morja gleddnv merim : valove^ 'vsako jufrjcPzSFje me ndveP prebude T’ nagnejo peti; nikdar ifl? dam se ujeti. | _, 3ILVJN