Fr. Kidrič:
Razvojna linija slovenskega preporoda v prvih razdobjih.
Pod terminom: slovenski preporod razumem za dobo do srede 19. stol. pokret za izpremembo jezikovnoduilturne prakse na slovenskem teritoriju, pritegnitev novih, posvetnih pismenstvenih in literarnih panog v slovensko književno obravnavo ter regeneracijo' slovenskega literarnega jezika na novih osnovah. Pokret je pri prvih preporoditeljskih gene» racijah moral ostati usmerjen mnogo bolj na iskanje lite» rarno aktivnih sotrudmikov, torej malobrojnih posamezni« kov, nego pa na pridobivanje ljudstva, četudi je bila pre« orientacija mas kot konsumenta važen faktor.
V	časovni opredelitvi začetka preporoditeljski akciji zgodovinarji nismo složni: Pohlin je enim zaključek prejšnje dobe (tako oa pr. Janežič, Kleinmayer, Glaser, Prijatelj); drugim nam je Pohlin inicijator preiporodne faze (tako periodizacijo imajo na pr. Breckerfeld, Vodnik, Čop, Klun, Ljubic, Šuman, Sket, Popovič, Grafenauer, Mächal): tretjim ne pomeni mejnika Pohlin, ampak se ustavljajo ob drugih imenih, na pr. ob Vodniku in Kopitarju (Klun 1855), Japlju in Kumerdeju (na pr. Slomšek 1862, Maoun, Karäsek).
V	izjavah o pokretu je poleg nesoglasij mnogckaj, čemur se pripravi v podrobnejšem razboru potreba korekture, bodisi, da se je proglasilo za inicijativen moment nekaj, kar je le pospeševalo popularizacijo in konsolidacijo, bodisi, da je trditev presplošna ali v drugačnem oziru osporljiva. Ob medsebojnem primerjanju nekaterih pomembnih izjav o problemu se bo znanstvenik hitro uveril o potrebi podrob» nejšega pretresa, ki naj ugotovi pokretu motive, inicijatorje in nositelje, tempo in sestavine.
Murk'Oi na pr. piše:1 »Die österreichischen Slaven wurden durch die patriotische Erregung der Deutschen aufs gerüttelt. Ausserdem lernten sie durch die Napoleonischen
1 Murko, Deutsche Einflüsse, 1897, 2.
Kriege, welche die Russen in alle slavischen Länder brach* ten und die ,Illyrier' bis nach Moskau führten, die bis dahin von Schlözer und in seinem Gefolge von anderen Deut« sehen und Slaven aufgezählten slavischen Millionen, denen Herder eine bessere Zukunft prophezeit hatte, aus eigener Anschauung kennen, was auf allen Seiten einen mächtigen Eindruck zurückließ. Die imponierende Rolle, welche Russ» land in den europäischen Ereignissen spielte, erfüllte die Böhmen und Südslaven mit Stolz. Am wichtigsten war aber der Umstand, daß die österreichischen Slaven naturgemäß an dem geistigen Leben der Deutschen gleichzeitig theil» nahmen«. — K a r ä s e k,1 ki je proglasil za glavne vzroke slo* vanskega preporoda prosvetljenski pokret, odpravo ali olaj» šavo tlake, versko svobodo in gesla francoske revolucije, podčrtuje pri Slovencih, da so »se začeli v dobi francoske vlade, ki jim je dovoljevala v narodnem oiziru svobodnejši razmah, tudi literarno gibati«. — Ščepkin,2 po čigar mne< nju se je začel slovenski preporod v Japljevem janzenistič» nem krožku proti koncu XVIII. stol., si predstavlja stvar tako, da so »vsi lokalni pogoji napravili pri Slovencih prej kakor pni drugih Slovanih države kmeta premožnega, pospe» šili oblikovanje prvih kadrov nacionalno»slovenske bur» žoazije ter zagotovili prve korake slovenske kulture«, navaja v tej zvezi pomen avstrijskega patriotizma, Napoleonove Ilirije in reforme Jožefa II., a zaključuje, da se je šele pod vplivom nacionaIistično>»propagandne poezije Koseskega (to» rej izza 1844), »vzbudila pri Slovencih skrb za popoilarno» prosvetno pismenstvo za narod, skrb za narodno šolo ter se začelo zbiranje slovenske folklore«. — Prijatelj3 je sicer poudaril, da »mogočni glasovi velike francoske revo» lucije... se jako oslabljeni odzovejo v slovenskem jeziku« in da »glavne zahteve velike francoske revolucije po soude» ležbi širših plati naroda pri vladanju države so šle... brez sledu mimo ušes Slovencev kot naroda in kot posamezni» kov«, a sodi: »Pravi cilj naših kulturnih delavcev te dobe je delo ob probuji naroda, to se pravi: želja, ljudstvu, ozi» roma ljudskim drobcem tedanjega Slovenstva vdihniti za» vest, da so ena narodna individualnost, ki ji gre v širokem
1	Karasek J., Slav. Literaturgesch. I, 1906, 150, 162.
2	menKHHi B., OiaBHHCKoe B03p05KfleHie, KHHra no HCTopiH HOBaro BpeMeHH, IV. T. (okoli 1914), i. 2, str. 8, 9, 15.
3	Prijatelj I., Duševni profili naših preporoditeljev, LZ 1921, 146, 148, 212, 213, 216; prim. izvajanja istega avtorja v pregledih slovenske literature, zlasti v srbski izdaji iz 1920, str. 35—50.
svetu mesto poleg drugih mogočnih individualnosti člove* ških, ziasti pa slovanskih... Francoski enciklopedisti, nem« ški prosvetljenoi in zlasti humanist Herder s svojimi slavo» spevi na Slovane so si pridobili pri Slovencih navdušene učence. Leto 1780. se mora smatrati v tem oziru za nekak preval. V tem letu je nekazna, skopa in sterilna preteklost zadnjič javno visoko vzplapolala v leščerbi, imenovani Pohlinove ,Pisanice', da je potem — umrla... Vendar pa je živela zunaj... treh, v pretežni meri verskih stranik, ob prelomu stoletja na Slovenskem še druga, izbrana četica mož, ki se je bila 'Osvestila svojega naroda iin se zavzela za njegov preporod v zvezi z najnaprednejšim gibanjem evrop* ske misli in s polaganjem temeljev slovenski posvetni lite« raturi... Prestopivši začarani krog dotlej edino izveličal« nega oficielnoireligioznega nazora so se ti možje zavedeli svoje ožje, individualne in širše, narodne osebnosti. Plam= teča baklja teh idej, velika francoska revolucija, osvetlju« joča pravice doslej neuvaževanih stanov in posredno- tudi narodov, jim je iskrila pogled in jim obžarjala torišče... Vstal je nov humanistični val, prihajajoč k nam zlasti na ramah nemškega pisatelja Herderja, čigar delo ,Ideen zur Philosophie der Geschichte der Menschheit' je bilo odkrilo široikemu svetu Slovane dn mnogim slovenskim narodno še spečim razumnikom — oči. Istega pisatelja zbirka .Stimmen der Völker in Liedern'... jim je v očeh užgala narodni žar in jim navdala srce z navdušenjem za narodnega duha kot pretvoritelja kulturnih lepot in vrednot. Pod vplivom teh idej so se izločevali iz števila kratkovidnih materialističnih svetovnjakov nekateri daljnozorkejši idealisti in se družili v krožke (kakor je zlasti Zoisov v Ljubljani). ... pri Slova* nih, zlasti zapadnih,... je bolj vplival Herder nego Kant na ustanavljanje krožkov narodno^preporodnega značaja«. — Lončar meni:1 »Na slovenski narodni preporod so vpli« vale ideje prosvetljenosti in francoske revolucije, kakor tudi njune nasprotnice: romantike. V dobo prosvetljenosti spada ustanovitev splošne ljudske šole ... in odprava nesvojstve« nosti... Francoska revolucija je strmoglavila absolutizem in fevdalizem ter uveljavila ustavnost, a romantika je rodila narodno zavest, ker je gojila narodni jezik in zgodovino, narodno slovstvo in narodne starine«. — M a c h a l,2 tki mu
1	Lončar D., Polit, življenje Slovencev2, 1921, 5.
2	Machal J., Slovanske literatury, I (v Praize 1922), 286: Osvicenstvi u jižnich Slovanu.
je preporod avstrijskih Slovanov v prvi vrsti posledica pro; svetljenskih tendenc in liberalnih reform Marije Terezije in Jožefa II., pripisuje »slovenskim buditeljem« zlasti »dvojen namen: da priredijo najprej potrebne knjige za šole in pouk narodu« in da »položijo temelje umetni domači poeziji«. — Dorošenko1 trdi, da »se začenja narodni in kulturni preporod slovenskega naroda šele s konca 18. stol., isto« časno s isplošnoslovanskim preporodom«, češ, Slovenci so »v početku svojega preporoda bolj poudarjali splošnoslo; vansko idejo kakor pa slovensiko«. — Prelog uči,2 da »preporod se Slovenaca... u jakoj mjeri razvijao pod utje; čajem franouske filozofije XVIII. stolječa«, a da je »uporedo s tim, jedva primjetljivim narodnim preporodom dolazilo i drugo poticak>, koje je djelovalo i u Češkoj, a to je prolaz ruske vojske slovenskim krajevima«.
Ob dvestoletnici slovenske knjige: Okoli 1. 1750. je bila cena rezultatov slovenske literarne aktivnosti v precejšnjem nasprotju z dejstvom, da je šlo za dolgo; trajen razvoj, v katerem so bila vključena razdobja z različnimi odnosi do pisanja slovenske besede iz verske orientacije: privatne beležke brez medsebojne zveze in brez pomena za ustvarjanje kake literarne tradicije v teku prvih 8 stoletij krščanstva med Slo; venci;3 pol stoletja protestantskih prizadevanj v 16. sto; letju, ko je bilo pisateljevanje za potrebe nove cerkvene organizacije začetek in glavni predstavnik slovenskih jezikovnoikulturnih energij;4 200 let možnosti za kato;
1	/lopomeHKO jjMHTpo, OiaBHHCbKHii CBiT II (Berlin 1922), 245.
2	Prelog M., Slavenska renesansa 1780—1848, Zagreb 1935, 153.
3	Seznam slov. beležk v službi cerkve iiz dobe do zaključka trid. koncila 1563 z navedbo hranilišča in objave: Ramovš II, str. III; o hraniliščih in objavah ne cerkvenih slov. beležk v isti dobi: Glaser I, 64, 67, 71, 70; a doda j : slovenščina v makaronskih pesmih Oswalda von Wolkenstein (Grafenauer, Kratka2 41); frag; menit iz ljiubavno (?) vsebino v bibl. Auerapergov v Logensteinleithen (LMS 1879, 10; SN 17. maja 1913; Grafenauer, Kratka2 41); moja sodba o obeh serijah: NZ VI (1909), 166; Slovenačka (Srpska Knjiž. Zadruga, kolo XXX, br. 202), 87—8; Nar. Ene. s. v.: Slo; venačka književnost.
4	Glej mojo Bibliografijo knjig slovenske reformacije z na; vedbo hranilišč, zgodov. notic v tekstu, rokopisnih beležk na pri;
liško posnemanje protestantskega primera o rabi na« rodnega jezika v cerkvi, in sicer izza tridentinskega zbora do izgona protestantskih pisateljev 35 let po« skusov, ki še ne pomenijo konsolidiranja katoliške literarne tradicije, ker je sledila prvi katoliški tiskani slovenski knjigi šele po 33 letih druga, medtem ko imajo rokopisi v primeri z istodobnimi 50 tiskanimi deli protestantske aktivnosti še vedno le značaj be« ležk;2 od prihoda jezuitov in škofovanja Hrena 80 let zmagujočih rekatolizatorjev (1597—1677), ki so v prvi dobi (1597—1630), ko jih je podžigal spomin na prote« stantski literarni razmah in njegov propagandni uspeh, kazali mnogo zmisla za slovensko pismenstvo v službi cerkve, a se polagoma od te ideologije odmikali;3 in
merkiih ter literature o posameznih delih (litografira.no izdanje pod naslovom »Bibliografski uvod v zgodovino reformacijske književ* nosti pri južnih Slovanih v 16. veku« [manjka: 1] po (predavateljskih skriptih v založbi »Društva slušateljev filozofske fak. v Ljubljani« 1927).
2	Seznam slovenskih tekstov in rokopisov katol. proven. od 1563 do konca stoletja (tiski so posebej označeni): iz cerkve« nega področja: 1572: nagrobni napis Juriju Latomus (Thalberg, Hist. 24); 1573: Bolt. Radlič, evangelij za Miklavževo nedeljo (BV III, 156); 1574: beležke k 20. juniju v misalu iz 1519 (tam 158); 1574: Pachernecker, Compendium Catechismi Catholici, tisk, Gradec (Trubar, Kat. 1575); po 1584: glose v misalu iz 1519 (BV III, 158); glose v misalu iz 1517 (tam 160); posnetki pridig v »Dormi secure« (tam 161); 1591—1612: prevod Stapletonovih Evangelijev (CJKZ IV); — iz necerkvenega področja: okoli 1564: glosa v rokopisu: Cassiodorus Senator, Variae (ZUZ 1926, 157); pred 1570: stavek v sonetu Nioola Morlupina (LZ 1892, 375); 1582: Recel, prevod vinograd, zakona (LMS 1889, 160—91); 1586: podp. na pogodbi (CJKZ VI, 1173).
3	Glej moj Kronološki seznam slovenskih tiskov in rokopisov od 1600 (do 1678), CJKZ III, 73—75, a dodaj (tiski so posebej označeni): 1604: sinodalni dekret lj. škofa iz G. grada 6. febr. (Čas 1912, 55); 1606: imena mesecev v koled. (Dež. arhiv v Lj.); 1616: molitve in litanije za G. grad (KO 1901, 211); 1619: napis v Grižah v Vip. dol. (DS 1924, 246); 1621: napis v Martinjaku ob Cirk. jez. (DS 1924, 246); 1642: pogodba podp. po Vučagomilancih, prekm. (Muraiszombat es videke 13. nov. 1892,
končno 72 let smotrenejšega dopolnjevanja slovenskega pismenstva za potrebe katoliške cerkve,1 medtem ko so pismenstvene potrebe protestantizma, kateri je rešil pred rekatoMzacijo med Slovenci le ostanke v okolici Podkloštra na Koroškem2 ter med Prekmurci,3 pola«
št. 46); 1653: napis na grobu starišev F. F. Zacharie de Wintersheimb v Celju {Orožen III, 97); 1660: pravila brat. Mar. darovanja v Ko« mendi (GMDS I, 32); 1661: pravila brat. R. T. na Homcu (Carn. 1914, 96); 1665: »Pridige na Nedele in Prasnike I. Tail v letu 1665« (prepisane v Gornjem Tuhinju 1824—25, sedaj izgubljene, prim. v Drž. šfcud. knjiž. v Lj. pismo o. Ladislava Hrovata Marnu de dto. Novo mesto 18. I. 1880).
1	Glej moj Kronološki seznam slovenskih tiskov in rokopisov (od 1678 do 1750), CJKZ III, 75—78, a dodaj (tiski so posebej označeni): 1690: pismo iz Škofje Loke 6. marca (LZ 1890, 763); 1690: prisega v Šk. Loki (LZ 1890, 768); 1691—1703: Vorenc, slo* varski zapisi v Dasypodiju (ČJKZ IV, 144; Razprave III, 132); 1695: Szmodis, Gradual, prefcm. (DS 1892, 176); 1696: prisega na Ptujski gori (Popotnik 1887, 87); 1697—1706: Vorenc, odstavki pri» dig (CJKZ IV, 142); XVII.—XVIII. stol.: izpiski iz zapisnika wormske kapitulacije o avstrijsko^beneški meji (Rutar, Zgod. Tolm. 227); ok. 1700—1730: Scitu ncccssaria, tisk Mayrjeve tiskarne v Lj. a s. a. 1. e. n. (Stud. knjiž. v Lj. 22697, V, 3 d); 1649—1710: prot. prekm. pesmarica (ČZN XVII, 42); 1715: prisega za Vuizenico (for» mula juramenti purgationis, CZN 1905, 82); 1720: Antikrist (Cas 1909, 67); 1726 —: Repež, Kransku Samerkuanie (SN 22. avg. 1879, št. 192); 1738: namestnega glavarja Urbana Krist. Wasseniznika opis meje bolškega okraja (Rutar, Zgod. Tolm. 233); 1740—1744: Ta ufselei terpeozha zhast Mariae, tisk, Lj.; 1746: prisega v tožb. zap. kostanjeviškega samostana (ZJR III, 107); 1686—1747—1749: vinogradski zakon v »Wagenspergischer Pergs Vnd Zehend«Register (last g. Francija v Lj.); okoli 1750: Poduzhenie... Mariae od Troshta, L j., A. F. Reichhardt (Simonie 621); okoli 1750: Kate* kizem, pogovori, zgodba o Jobu (Ramovš II, str. VII).
2	O slov. protest, na Koroškem prim.: De Luca I., Geogr. Handb. von d. Oesterr. Staate II (1790), 224—6; Oblak, Archiv f. slav. Phil. 1893, 459; Oblak, L MS 1894, 205; 1895, 231; Beg A., Slov.snemška meja na Kor., 1908, 91; Loesche, Inneres Leiben der oesterr. Toleranzkirche, Jahrbuch d. Ges. f. d. Gesch. des Prot, in Österr. 36 (1915), 147.
3	O prekmurskih protestantih prim.: Csaplovics, Kroaten u. Wenden in Ung., 1829; Trstenjak A., Slovenci v šomodski župani ji
goma povsem izgubile pomen za splošno slovensko literarno kulturo.
Nasprotje pa je bilo le navidezno. Ob dvestoletnici prve tiskane slovenske knjige so bile namreč še povsem nerazmajane one slovenske prilike, ki so bile v glavnem posledica okoliščine, da se pokristjanjevanje Slovencev ni vršilo kot čista verskokulturna akcija, ampak jim pomagalo vsiliti pripadnost k nemškemu političnemu, socialnemu in kulturnemu sestavu s tujejezičnim via* darjem, tujejezičnim dvorom in tujejezičnimi višjimi sloji.
Vrsta momentov, ki so tvorili omenjene posebne slovenske okoliščine ter ovirali še vedno slovenski literarni razvoj, je bila dolga: državni in dinastični patriotizem, ki ne le da za Slovence ni bil identičen z narodnim patriotizmom kot izrazom plemenske, tras dicionalne a predvsem jezikovne enote in pripadnosti, ampak je razvoj slovenskega narodnega patriotizma sploh oviral; razcepljenost na vrsto pokrajin in okrožij (po novi ureditvi je bilo Koroško od 1749 razdeljeno v beljaško1 in celovško okrožje, Štajersko v slovenskem delu od 17502 v celjsko in mariborsko okrožje, na Ogrskem so bili Slovenci v železni3 stolici, salaški stolici, a od 1719 tudi v Šurdu4 v šomodski stolici), ki so imele sicer, izvzemši beneško Slovenijo in Istro,
na Ogrskem, 1905, 51 si.; Starine železnih in salajskih Slovenov ČZN 1914, 115—154.
1	O meji med beljaškim in celovškim okrožjem: Jaksch* Wutte, Erläuterungen zum histor. Atlas der österr. Alpenländer, 1/4 (1914), 42, 43; Matičina karta (od Tav pl. pri Kostanjah nJ jug današnja meja med okr. Rožek, Celovec, Borovlje).
2	O meji med celjskim in mariborskim okrožjem: De Luca II, 69—81; Kinidermann Jos. K., Kreis«Charte von Steyermark, Graetz 1794; Schmutz C., Hist.itopogr. Lexicon von St., I (Gratz 1822), 221; Kovačič, Staj. 289.
3	O meji med železno (Vas) in salaško stolico (Zala) v Prek* murjiu prim. Csaplovics, 1829 (našštev. slov. župnij).
1 Trstenjak, Slovenci v šomodski žup. 55—9, 72.
vse istega vladarja, vendar ,pa živele vsaka svoje poli« tično življenje ter ustvarjale pogoje za gojenje terito* rijalnoipokrajinskega patriotizma in za slovensko jezi« kovnoliterarno separacijo; nadvlada geografskih imen »Kranjec«, »Štajerec«, »Korošec« itd. nad narodnim »Slovenec«, medtem ko tudi ime »Kranjec«, ki je moglo označati poleg pokrajinsko«politične še etnografsko« slovansko pripadnost, ni imelo take razsežnosti, da bi ga mogla sprejeti celota, če bi se pokazala potreba, da se species »Slovenec« (Slovan Notranje Avstrije) in genus »Sloven« — »Slovenec« (Slovan) diferencirata; podrejenost pod cerkveno administrativne okoliše s sre« dišči izven slovenskega teritorija v Vidmu, Solnogradu, Gradcu, Gjurgju (Gyor), Veszprimu in Zagrebu, med« tem ko je teritorij tržaške, krške in lavantinske ško> fije bil povsem neznaten, Gorica cerkvenoadministra« tivno središče šele nastajala, a širji pomen za cerkveno slovensko pismenstvo mogla imeti edino ljubljanska škofija, ki je tudi imela župnije na Kranjskem, Štajer« skem in Koroškem;1 vedno odprta možnost za nove doselitve nemškega elementa (na zapadu tudi laškega, v Prekmurju madžarskega), tako da se tuji doseljeni element, ki je imel neposredne stike s sorodnim ele* mentom v državi, jezikovno«kulturno ni asimiliral ve« čini, ampak donašal vedno nova pojačenja manjšini; privilegirano stališče importirane nemščine, ki je do« sledno v literarni rabi izpodrivala latinščino, imela resnega tekmeca med živimi jeziki teritorija le na zapadu v italijanščini ter že bila namesto slovenščine jezik administracije, zakonodaje, uradne publicistike, sodniških zapisnikov, pogodb, računov in oporok, učni jezik in namen osnovne šole, zvane tu po pravici vsaj že v XVI. stoletju »nemška šola«,2 pomožni jezik latin*
1	O obsegu škofij avstr.sslovenskega teritorija okoli 1750: Kušej, Joseph II. u. d. aussere Kirchenverf. Innerosterreichs, 1908, 95—120; o prekmurskem teritoriju CZN XI (1914), 102—5.
2	Dimitz III, 182.
Razprave. V.-VI.	4
ske šole, brez katerega se je že v 16. stol. zdel tu pouk latinščine nemogoč,1 jezik letakov, ki so nadomeščali časopisje,2 jezik za ustno in pismeno občevanje intelis gence, znanstvo, višje literarno udejstvovanje, gleda« liške predstave, javne napise (poleg latinščine in even* tualno še italijanščine) itd.; socialna degradacija slo« venskega jezika, ki je sicer imel nekako ustaljene meje, ter svojim nositeljem tudi ni povzročal oficialnega pre? ganjanja, toda veljal za značilni jezik nižjih slojev brez izrazitih j eziČnokul turnih potreb, a višjim slojem bil le sredstvo v občevanju z nižjimi;3 enostranost sloven« skega knjižnega repertorija, ker je bila cerkev še vedno edina institucija, v službi katere se je potreba sloven«
1 ČJKZ IV (1924), 139.
8 Primerki v Dež. muzeju v Lj.
3 O konstantnosti jezikovnokulturne prakse v Sloveniji prim. Trubar, glag. Novi test. I, 1562: ... der Obern Windischen Ländern Lands Oberkeit, Grauen, Freyherren, Ritter, vnd die vom Adel, können gut Teütsch, vnd jr vil Lateinisch vnd Wälisch. Dergleichen vil Burger, Priester vnd Münch reden Teütsch. Aber der gemein vngewandert Mann durchaus redet nur die windische Sprache; — Valvasor VI, 271: Jedoch herrschen durchgehends in allen Theilen desselben (sc. Krain) zweyerley Sprachen, nemlich die Sclavonische (oder Windische) und die Teutsche; unter welchen beyden aber die letzte nur bey den Edlen und politen Leuten meisten» theils gebräuchlich, wie nicht weniger alle Rechtsführungen Teutsch ausgeführt, imgleichen alle Schriften <und Briefe in selbiger Sprache verfasst werden, dahingegen die andre, nemlich die Windische oder Sclavonische, sich der Dorff=Zungen und andrer gemeiner Lippen bedient; — Guts mann, Sprachl. 1777, predg.: denn weil (die wind. Spr.) ... in dem gemeinschaftlichen Leben fast nur von dem Pöbel allein gebraucht wird; — Kumerdej, Versuch einer his't.skrit. kr. slav. Gramm. 1791 (Drž. štuid. knjiž. v Lj. Ms 346 a), predg. 5—6: da er (Ferd. II.) diese (deutsche Spr.) auch in sla« vischen Ländern bei allen öffentlichen Geschäften staitt der Sla» vischen eingeführt: so blieb, außer dem Gottesdienst, nicht ein einziges öffentliches Fach übrig, wo die slav. Spr. gewöhnlich ge* wesen wäre... Der Adel... schämt sich nun dieser Spr., weil sie nur für den Pöbel bestimma ziu sein scheint... Der Bürger pocht auf die Kenntniß der alleinigen deutschen Spr.; — Kopitar, Selbst» biographie (Kl. Schriften 2).
ske knjige čutila, medtem, ko se konsumentom, ki so spadali v neslovensko jezičnokulturno sfero, ni zdel potreben niti kak slovenski poljudnostroikovni, niti osnovnošolski pismenstveni repertorij, nikari šele kaka posvetna literatura, pa bodisi tudi na najnižji stopnji literarnega okusa, katere edini namen je razveseljevati čitatelja; kulturna zaostalost slovenščine, ki se ni likala po smernicah literarne in konverzacijske ambicije,1 sprejemala vedno nove tuje elemente ter bila cesto zlasti tudi v knjigi natrpana z barbarizmi, revna ter gramatično in stilistično nepravilna; omalovaževanje slovenščine po tujerodnih obiskovalcih in priseljencih, izmed katerih so jo mnogi zaničevali in zasmehovali, češ, da »nima nobene prednosti«, da »besede krade, ker nima lastnih«, da je »malo koristen jezik«, ki »se radi revščine in pokvarjenosti ne da vkleniti v red« ter »zasluži, da se pozabi in iz dežele spravi«, »prežene iz števila navadnih jezikov«, odpravi in zatre«;2 denacio«
1	O jezikovnokult. posledicah degradacije slovan. jez. prim. Gut s mann, Sprachl. 1777, predg.: denn weil sie (die -wind. Spr.) in dem gemeinschaftlichen Leben fast nur von dem iPöbel allein gebraucht wird; müßte sie mit der Zeit aus einer nothwendigen Folge sich alles desjenigen Wörterschatzes beraubet sehen, dessen sich der gemeine Mann zu seiinen Ausdrücken nicht bedienet... Selbst die Gelehrten, so mit den Winden bisher zu thun hatten, glaubten berechtigt zu sein, sich sogar in öffentlichen Reden nach allen Fehlern der verdorbenen Mundart des Landmannes zu richtein.
2	O omalovaževanja slovenskega jezika prim. Pohl in, Sprachl. 1768, 4: Was vor Vorzüge aber hat die craineriische Sprache vor sich: Ich frage, weil man ihr gar keinen Vorzug lassen will. Allein wie will man jene Sprach gar aus der Zahl der brauch* baren Sprachen verbannen, die... berühmt ist... So würde man die crainerische Sprach, itet gewiß nicht vor so unachtbar halten... 9: bishero hat man auch an der Regelrecbtigkeit craineriischer Sprache verzweifelt... 10: Dieß (den Nutzen 'der krainer. Spr.) haben wir vernachlässigt: 11: Darum ist es kein Wunder, daß wir von Ausländern in unserem Lande verlacht, und Sprachdiebe be* namset werden, als ob wir aus Mangel eigener Worte selbe aus anderein entlehnen müßten... Weit ist es mit unserer Sprach ge* kommen, daß es scheinet, als wolle man sie unter gelehrten völlig
nalizacija inteligentov domačega porekla, ki so brez izjeme prehajali iz slovenske v nove jezikovno«kulturne sfere, se čutili za kozmopolite ali se začenjali šteti za »Nemce« tudi v jezikovnem oziru, kakor so bili »Nemci« po državni pripadnosti,1 si osvajali ideologijo o brezcenosti lastne materinščine in o skorajšnji pro» pasti lastne narodnosti, se jeli svojega domačega jezika sramovati in ga lahko pozabljati,2 ostajali tudi ob pri» znavanju pripadnosti k Slovencem brez zavesti kakih dolžnosti do slovenske jezikovne kulture, brez aktiv» nosti narodnega čustva, brez reakcije proti opasnosti za slovensko narodnost in brez potreb za višjo lite» raturo v maternem jeziku ter bili prepričani o umest» nosti rabe nemškega ali laškega pravopisa za pisavo lastnih priimkov, nemške ali latinske oblike za ime domačemu kraju;3 zatemnevanje slovenskega porekla, ko je šlo za odlične domače sinove.4
aufheben, und vertilgen; — Gutsmann, Sprachl. 1777, predg.: Eine windische Sprachlehre! Und dieß zur Wiederherstellung jener Mundart, die wegen ihrer geringen Nutzbarkeit vielleicht eher vergessen und aus dem Lande geschaffet zu werden verdienet, wegen Dürftigkeit aber und Verderbniß in keine Ordnung zu bringen ist? Also denket und redet man nicht selten; — Kumer» dej. Versuch 1791 (Stud. knjiž. v L j. Ms 346 a), 5—6: Der Adel... schämt sich nun dieser Sprache.. der Bürger.. schilt auf die Slaven.
1 Prim. Kumerdej, Versuch ü. d. krain. Rechtschreibung 1779 (Stud, knjiž. v Lj. Ms. 356), 147: Daß aber die Franzosen, oder Italiener... ein deutsches sch u. unseres (krainisches) sch als ein sk lesen können, sind wir völlig aus der Schuld, denn wir Deutsche müssen uns allerhand Französische, Italienische Pronun» tiationes gefahlen lassen.
•	Pohlin, Sprahcl. 1768, 11: Kein Wunder... daß wir uns in fremden Ländern unserer Sprache schämen müssen, und so wir wiederum zurückkehren, ausgeben, unsere Muttersprach ganz» und gar vergessen zu haben.
3 Prim. v lj. gimn. programih izza 1762 na pr.: Antonius Gorriupp, Nob. Carn. Labac.; Simon Romousch, Civ. Carn. Loco* polit.; Michael Sömen. Civ. Carn. Eisnern.; Jac. Schortschan itd.
*	Kumerdej, Versuch 1791 (Stud. knjiž. Ms. 346 a), 3: Je mehr sie sich dem gegenwärtigen Zeitpunkt näherten, desto sichtbarer
Splošna avstrijska kulturna zaostalost se je odražala na slovenskem teritoriju tako jarko, da so bili tu za razmah vsakršne literarne produkcije po« trebni izredni novi impulzi.
Slovenec,, ki se je naučil brati nemški, italijanski ali latinski tekst, je bil resda usposobljen tudi za čitanje slovenske knjige. Toda branja se je učil v šoli tudi za one jezike, ki so se v šoli sploh upoštevali, le neznaten odstotek prebivalstva. Osnovne šole (v Notranji Avstriji nemške, na zapadu tudi italijanske) je imelo tu komaj kakih 70—80 krajev, namreč kakih 15—16 na Kranjskem,1 Trst2 in Gorica3 na Primorskem, morda kakih 20 krajev na slovenskem Koroškem,4 kakih 40 na slovenskem Štajerskem,5 3—4 župnije na Prekmur; skem.6 Vsaj na Kranjskem so imeli skoraj vsi ti kraji šole že v 16. stol.,7 poznejše ustanove so bile le neka« tere šole na Koroškem in Štajerskem in menda vse na
verschwindt ihr ursprünglicher Karakter, so daß man unter den Habsburgern die alten Slaven an den Krainern fast ganz verkennt. In dieser Epoche verbergen sich ihre rühmlichen Taten unter die Deutschen... Wenn je ein eingebohrner Krainer in Staatssachen im Felde, oder in Kunstsachen was sonderliches that, so mußte er kein Krainer, sondern ein Deutscher sein.
1	Apih, Ust. naa\ šole, LMS 1894, 270; prim. o osnovnih šolah na Kr. za dobo okoli 1750 tudi: Marn XXII, 37 (Cirknica, Lož); LZ 1885, 472 (Komenda, Kamnik); Vrhovec, Novo mesto 236; MMK 1893, 133 (Ljubljana); Lapajne, Krško; MMK 1897, 74 (Višnja gora); IMK 1903, 45 (Kranj); IMK 1904, 71 (Tuhinj); Carniola VI, 1915, 1 si. (Ljubljana).
2	Helfert, Volksschule I, 66.
3	LMS 1894, 269; 1895, 146. 4 LMS 1895, 193—96.
5	Lapajne, Pol. in kult. zgod. Staj. Slovencev, 243—57; LMS 1894, 257—59; Schmut Joh., Erstes Eingreifen des Staates zur He* bung des niederen Schulwesens in Steiermark u. Maria Theresia
(1751), Beiträge zur österr. Erziehung; und Schulgesch., Bd. 11 (1909); Kovačič, Staj. 299—300; o bojazni cerkvenih krogov radi šol za kmeta glej Meyer, Gesch. österr. II2, 562 (prim. niže 103).
6	Kovačič, Staj. 300—301.
7	Prim. Dimitz III, 182.
Prekmurskem. Ustroj osnovnega šolstva, ki je bilo še vedno cerkvena institucija, za katero se je brigala le semtertje tudi kaka mestna ali trška občina, je pred« stavljal oni primitivni stadij, kakor že v 15. ali 16. stol.: začetnica, katekizem in lekcionar so bile glavne osnovno« šolske knjige, medtem ko so bile slovnice, računice in pesmarice po šolah le malo razširjene ter določene bolj samoukom in privatnemu pouku.1
Gimnazij s5ali6 razredi je bilo med Slovenci izza protireformacije dovolj in več nego v dobi pro* testantizma. namreč jezuitske gimnazije v Ljubljani/ Trstu,3 Gorici4 in Celovcu5 ter frančiškanska gimna* zija v Novem mestu6 (latinska šola v oskrbi posvetnih duhovnikov v Rušah7 je že propadala ter štela 1750 samo še 6 učencev). Jezuitje so imeli v Ljubljani, Trstu. Gorici in Celovcu poleg latinskih šol tudi 2—31etni filozofski kurz z logiko, fiziko, matematiko in metafiziko ter bogoslovski kurz s kazuistiko ali moralno teologijo in kanonskim pravom. Za bogoslov* ske kandidate sta imeli internate na domačih tleh sicer še le dve škofiji: ljubljanska v Gornjem gradu8 in v Ljubljani,8 in koperska,10 vendar so kandidatje iz manj« ših škofij brez semenišča završevali študije često v tujini na pr. iz krške in lavantinske škofije v Gradcu11
1 StrakoschiGrossmann, Gesch. d. oesterr. Unterrichts*. 127.
•	Nečasek, Gesch. d. Laib. Gvmn. II (1596—1773), program L drž. gimn. v Lj. 1860, 3-6.
» Sila M., Trst 104.
« Menzel. Gesch. des k. k. Gvmn. zu Gorz, program gor. gimn. 1856, 7—16; Czoernig, Gorz 922.
•	Lebinger, Zur Gesch., program celovške gimn. 1891/92.
•	Vrhovec. Novo mesto 244.
» Orožen l 387; Kavčič. Ruška gimn. IMK 1896, 74.
•	Orožen II, 54; Zschokke. Die theol. Studien u. Anstalten 804.
•	Jellouschek, Hist. Miszellen, MHVK 1854, 31—32; Zschokke 806—10.
» Zschokke 791.
" Zschokke 763.
ali Solnogradu, ker se višji redovi brez regularnih študij menda niso več podeljevali. Toda jezuitske šole, ki so bile v začetku v marsikaterem oziru boljše od prote* stantskih, so imele še vedno svoj prvotni značaj. Vlada je za gimnazijski študij izza 1735 pač že dala nekaj predpisov, ki so merili predvsem na smotrenejše upo* števanje in obravnavanje nemščine,1 vendar je v glav* nem red sam določal zavodom smer ter kazal za uve* lj avl j en je novih in naprednih metod tako malo resne volje, da med šolskimi knjigami za gimnazije še niti nemške čitanke ni bilo. Denacionalizacijska opasnost latinske šole je bila tako za Slovence sicer malce zmanj* šana, toda okoliščina, da se domačemu inteligenčnemu naraščaju ni vzbujal v šoli noben zmisel za ceno žive nacionalne literature, je že pomenjala občutno vrzel.
Avstrijska cenzura, ki jo je vlada deloma še prepuščala duhovščini, v prvi vrsti jezuitskim univerzi* tetnim konsistorijem (ki jih na Slovenskem ni bilo), deloma pa že pritegovala v svoje območje, kakor na pr. pri političnih stvareh sporadično že prej,2 sistematično izza 1743,3 pri časopisju izza 1737,3 je spadala med naj* borniranejše v Evropi4 ter tudi med Slovenci občutno ovirala razne činitelje, katerih situacija ni brezpo* membna za literarno produkcijo: import tuje produk* cije ter razvoj domačega tiskarstva, knjigarstva in časopisja. Začetki posvetne vladne cenzure v Ljubljani niso osvetljeni. Ni izključeno, da se: je vsaj 1747, ko
1	S t r ak oseh»G r a ss m a n n 111.
2	Prim. Radios, Gesch. d. deutschen Buchhandels in Krain, Archiv f. d. Gesch. d. deutschen Buchh., VI, 1881, 87 (konfiskacija polit, dela v Lj. 1710).
3	Meyer Ant., Wiens Buchdruckcrgesch. II, 113—15; Dimitz IV, 190 (odlok iz 1751 o pisanih časopisih).
1 Wiesner, Denkwürdigkeiten d. oesterr. Zensur, Stuttgart 1847, 86 si.; Zenker, Gesch. der Wiener Journalistik v. d. Anf. bis z. J.' 1848, 14, 16, 27/30, 33/5; Salomon, Gesch. d. Deutschen Zeitungs» wesens I (1906), 50,166/70; Salomon, A. G. des Ztgsw. (Göschen 361).
se je ustanovila »reprezentanca« ter se začela elimi« nirati korporacija stanov,1 začelo že tudi oblikovati nekaj takega, kakor je bila v Gradcu »knjižnorevizijska komisija«, ki se omenja v univerzitetnih aktih že 1732.2 Slovenska literarna produkcija je spadala skoraj v celoti le pod duhovsko cenzuro: aprobacije v imenu škofovem je dajal navadno generalni vikar,8 redovno aprobacijo za dela samostancev pa v imenu provin« cialovem ali generalovem kak pater ali tudi več avtor« jevih sobratov.4
Tiskarni sta bili na slovenskem teritoriju 1750 dve: Adama Friderika Reichharda v Ljubljani,5 Janeza Friderika Kleinmayrja v Celovcu,6 torej le ena več, nego v protestantskih časih 1575—82.7 Mnogi iz sloven« skih rekatolizatorjev .sploh niso kazali take uvidev« nosti za važnost tiskarne na domačih tleh kakor pro« testanti: Hrenov načrt8 se je razbil ob oklevanju jezu«
1 Notizen ii. die admin. Leitung der Provinz Krain, Kärnten. Görz u. Gradiska, MMK 1902, 145.
*	Kranes, Univ. Graz 58.
1 Prim. a prob, lekcionarja iz 1672 in 1741.
' Prim. aprobacije knjig Svetokriškega ali Rogerija.
5 Prim. v lj. kapiteljskem arhivu popis Ljubljančanov iz 1754 (citiram po prepisu g. Iv. Vrhovnika; gre za h. štev. 267 Dežmano* vega zemljevida iz 1827): Raihardische h. — h. H. H. Adam Fridrich Raihard buechdruckher 45 [r. torej ok. 1709, a po šenkl. mrl. matici
z dne 14. jan. 1757 ok. 1701], E. Ainna Elisabetha 35. [r. torej ok.
1719, por. izven Lj.] S. Antoni principista in 14. ¡po matriki
r. 18. maja 1739] Instructor D. Ignatius Michelitsch Rhetor in 20. Gfeselle] Mane Mrack L in 30. L[ehr]j[ung] Andreas Halitsch L in 22. Dfienstmensch] Felicita NVeittentrillerin I. 22. Anna Prefszoüka 1. 14.
•	O Kleinmayrjih v Celovcu prim. SB L 459.
7 Radics. Archiv VI, 1881, 74 si.
9 Prim. o Hrenovi tiskarni: Radics, Chxön, LMS 1878, III—IV, str. 21 (po aktih v knezoškof. in kapit. arh.); Gruden, Zgodovina 860 (z uporabo novih dokumentov o Hrenovi koresp. z jez. gene» ralom); Türk, Hren, BV VIII, 1928 (separ. 17; opozoritev na nove akte v kapit. arh.).
itov; v dobi škofa Scarlichija so se pridružili k oklevanju jezuitov še pomisleki ljubljanskega magistrata;1 tiskarna v Trstu, ki jo je baje ustanovil Antonio Turrini,2 je propadla. V soseščini so bile pač ves ta čas tiskarne, na pr. v Vidmu, Čedadu, Benetkah, Gradcu, na Du» naju, v Solnogradu, Augsburgu itd.,3 toda do take cen» tralne opore za katoliški slovenski tisk, kakor je bila v 16. stol. za protestantskega tiibingenska, se ni mogla povzpeti nobena izmed teh katoliških tiskaren.4 Siste» matično dopolnjevanje slovenskega katoliškega reper» torija je bilo možno šele izza zopetne ustanovitve tiskarne na domačih tleh, a tiskarno je Ljubljana imela
1 Vrhovec, Tiskarna T. Hrena, LMK 1894, 214.
*	Bandelli. Notizie storiche di Trieste 1851. 313 (1624); Sila, Trst 1882, 91 (1627).
*	Prim. iz literature o tiskarstvu v sosedstvu Slovencev do 1750, ki je dostopna v Lj.: Slovnik naučn£ XIV, 418 si. (Knich« tiskarstvi); Bohatta Hans, Einführung in die Buchkunde, Wien 1927; — Kretschmayr. Gesch. v. Venedig II (1920) 491—2; Joppi V„ L'arte della stampa in Friuli, Atti deli'academia di Udine 1872—1875, II serie, vol. III, 3—25; Suttima L.. I piü antichi libri stampati a Cividale del Friuli, Memorie storiche cividalesi I, 1905. 107; Ahn, Die Druckerpresse Widmanstetter zu Graz, .Mitt. d. österr. Ver. f. Bibliothekswesen VIII, 1904, 144 «L; Meyer Ant, Wiens Buchdruckergesch., 1882; Widmann H, Der Kampf um die Zaunrith'sche Druckerei 1801—2 (z orisom tiskarstva v Solno» gradu), solnograjski gimn. program 1900/1901, 3—5; Zapf G. W., Augsburgs Buchdruckergesch., A. 1788—91.
*	Prim. s 25 slovenskimi protestant, tiski iz Morhart»Gruppon« bachove tiskarne v dobi 1551—95 (Kidrič, Bibliogr. uvod št 1, 2,
3, 4, 5, 6, 8, 9, 11, 21, 51. 53, 54, 55, 62, 63, 65, 68, 73. 77. 78, 79, 93, 94. 95) onih 10 katoliških slovenskih izvenlj. tiskov, ki so jih natisnili 1574—1750 Zaharija Bartsch v Gradcu (1574), Giov. B. Natolini v Vidmu (1607), eden izmed augsburških tiskarjev (1615).
Widmannstettcr v Gradcu (1672, 1729, 1730), Zaharija Concatti v Benetkah (1691) in še neki beneški tiskar (1730) ter Kleinmayr v Celovcu (1731, 1744).
zopet šele izza 1678,1 Celovec jo je prvič dobil šele okoli 1692.2
Posle knjigarjev so opravljali še vedno poleg tiskarjev le knjigovezi. Takih knjigovezov je bilo v Ljubljani 1750, ko sta bila mrtva že oba založnika slovenskega lekcionarja iz 1741„3 vsaj v mestu pod šen« klavškim zvonom menda samo dvoje.4 Knjigovezi in knjigarji so bili najbrž tudi v Kranju5 in pač še kje drugje. Ker ni bilo možnosti za anonsiranje po časo* pisih, so se morali knjigarji zatekati k drugim sred« stvom. Ali so bili v modi tiskani katalogi o zalogi, ni
1 Radics: Archiv VI, 1881, 82; Schönleben, MMK 1894, 33 (o prihodu Janeza Bapt. Tadeja Mayrja, u. po šenkl. matriki 13. III. 1695 v st 90 let).
5 SBL 459.
3 Ev. inu branja 1741, podpisa posvetila (Jaonnes Bapt. V o» lusius, Joannes Bapt. BI a nek); popis Ljubljančanov iz 1754: Valufsische h. (hiša s št. 163 na Dežmanovi karti, 1770 že last knji* garja Raaba, prim. M MX 1902, 163). — Fr. Anna Valussin W(itwe) Gastgeberin in 55. T(och)t(er) Maria Agnes L 26, Theresia L 18. G. Jakob Sobetz L 28.; mrl. matica pri Sv. Miklavžu pod 5. V. 1743 (u. »Johannes Bapt. Plangk, bibliopega«, star ok. 50 let, in pod 31. III. 1761 (u. »Maria Volusin, vidua«, st. 76 let, medtem ko smrt Janeza K. Volusa ni zabeležena).
* Prim. opis Ljubljančanov iz 1754: In der Löbl. Magistrat h. (hiša s št. 167 ali 168 na Dežmanovi karti iz 1827). — Iw. H. Cle« mens Strauß buechbindter 35, E. Anna Maria in 70. K(ost)g(än« ger Maria Kappusin 1. 10. G. Laurentius Pernbacher I. 23, Johannes Fischer 1. 17... Baron Mordaxische h. (h. s št. 258 in 263 na Dež« manovi karti). — H. Antoni F o 11 e r, Iw. buechbindter in 43. E. Susanna in 44. Tt. Theresia 8, G. Johann Moringer I. in 24. Lj. Frantz Rosinger L 17.
5 Dež. arhiv v Lj., viced. arhiv, 12. XII. 1706: Marija Terez. Labhart, ki si je lastila v zmislu privilegija z dne 23. IX. 1689 iz« ključno pravico za prodajo »(nemške) kmetiške pratike po cesarskih deželah«, se pritožuje (njen mandatar je bil lj. knjigovez Adam Skube), da so razni meščani v Kranju kmetiško pratiko ponatisnili in prodajali; 12. jan. 1715: Jan. Mih. Labhart, meščan in knjigovez v Augsburgu, se pritožuje (njegov mandatar je zopet Adam Skiibe), da sta Lenart Mrak in Pavel Tanzman navzlic privilegiju z dne 4. okt. 1712 prodajala prepovedane koledarje.
izpričano, ker se je eruiral doslej le oni katalog, s ka« terim je opozoril tiskar in knjigar Janez Baptist Mayr 1678 na otvoritev svoje nove knjigarne;1 kolportaža, zlasti po sejmih, pa je bila po vsej priliki živahna.2 V primeri s protestantskim 16. stol.3 se kranjsko knjigar5 stvo okoli 1750 ni moglo ponašati z nobenim napred« kom.
Časopis na slovenskem teritoriju niti v oni pri« mitivni obliki nemških letakov, ki se je gojila že v ljubljanski protestantski tiskarni 16. stol.,4 po zaniku Mayrjevega poskusa z »Wöchentliche Ordinari-Zeitun« gen5 ni več izhajal. Od avstrijskega nivoja se to ni odražalo. Ves nemško-avstrijski teritorij je imel nam* reč le edini uradni »Diarium« na Dunaju,6 a niti enega »moraličnega tednika«, ali kakega sličnega organa za beletrijo ali znanstvo. Toda v primeru z razvojem publicistike izza 16. stol. na evropskem zapadu in severu7 je bil ta nedostatek izrazit dokument zaosta-' losti. Da je potreba po časopisju tudi na Kranjskem in
1	Erberg, Versuch iz 1825, 82—84 (Klunova objava v MHK 1852, 68): opis primerka v dolsiki biblioteki, z navedbo skupim, ne del; Radics, Archiv VI, 1881, 83: poročilo o prodaji primerka v inozemstvo, brez navedbe novega hranilišča.
2	Prim. Dimitz IV, 190 (o kolportaži pisanih časopisov); »Sta* rine železnih in salajskih Slovenov« iz 1. pol. 19. stol., CZN XI, 1914, 118 (vir ali kombinacija ?): Krajnszki kramarje szo po hisaj poniijali za malo ccjno Trubera i Dalmatina szlov. knige.
3	Radics, Archiv VI, 1881, 73—81.
4	Prim. Ahn, Joh. Manneis deutsche Druckwerke, MMK XIX, 1906, 19, 20, 22, 23.
5	Prim. Dimitz, Zeitungswesen in Krain, MHK 1859, 71; pri* merek iz 1708 v Dež. muz.
« Meyer, Wiens Bucbdruckergesch. II, 111; Nagl-Zeidler, Deutschsösterr. Literaturgeseh. III, 862; Zenker 144.
7 Prim, v Lj.: Meyor Ant., Wiens Bucbdruckergesch. II, 111; Slovnik naucny V (1892), 869—76 (časopis); Widmann, progr. solno« graške gimn. 1900—1901, 4 (1677); Salomon I—II; Bohatta, Ein« führungen 367 sl.; Schottenhoher, Flugbl. u. Zeitung, 1922; Göschen 351.
Primorskem eksistirala, pričajo poročila o »pisanih časopisih« (Zeitungen), ki so vkljub prepovedi iz 17401 in na jezo oblasti širili tudi po> slovenskem jugu »ne* utemeljene, krive in izmišljene vesti« ter se od tukaj »vtihotapi j ali tudi v inozemstvo«.2
Učene družbe3 so bile sicer med Slovenci uspeh protireformacijske dobe, a ravno oni izmed njih, ki je mogla dobiti za besedno umetnost največji po« men, ni bil usojen obstanek. Od ustanovitve »academiae operosorum« v Ljubljani je bilo sicer preteklo že celih 57 let;, toda družba že nekaj desetletij ni več delovala,4 in sicer, kakor se zdi, res radi tega ne, ker so jo pro* glasili »zavidljivci« (jezuiti, izmed katerih ni bilo nobe* nega med člani?), »za nevarno veri«.5
Biblioteke so bile v mnogo slabšem stanju, nego bi morale biti, če bi se bila sistematično posne« mala skrb, s katero so množili kranjski stanovi v 16. stol. svojo protestantsko biblioteko.6
Bogata Valvasorjeva zbirka knjig je bila v nadškofijski biblioteki v Zagrebu,7 kamor jo je diri= giral Valvasor sam najbrž kot dar,8 bodisi radi tega, ker
1	Wiesner, Denkwürdigk. 163.
2	Dimitz IV, 190 (kurenda deželnokn. oblasti za Kranjsko, Goriško in Gradiško ter Reko z dne 23. okt. 1751 proti širjenju takih pisanih časopisov).
3	Steska, Academia Operosorum, IMK X, 1900, 38, 80, 81, 83; Zigon, Fr. Preš., Pripombe 4—5.
1 Hermann Ben. Fr., Reisen II, 1781, 21: ist vor ungefähr 60 Jahren erloschen.
5 De Luca Ign. (član poznejše A. O., ki je imel nalogo, napi« sati njeno zgodovino, prim. Linhart: Notizie del mondo Nrr. 54 iz 1781), Geogr. Handb. II, 1790, 131.
8 Dimitz III, 321.
7	Radiics. Valv., Gratz 1865, 25—34. Stele, Valvasorjev krog in njegovo grafično delo, GMS IX, 1928, 31.
8	Vrhovnik, Kako je prišla Valvasorjeva knjižnica v Zagreb, GMS IX, 1928, 108—io (pismo Valv. sina br. Alojzija iz Karlovca zagreb. nadškofu 19. avg. 1703).
so stanovi kranjski oklevali, da bi jo nabavili za osnovo javni knjižici,1 bodisi iz opozicije proti Thalnitscherjem.
Biblioteka ljubljanskih o p e r o z o v, ki je v zmislu ustanovne listine z dne 30. maja 17012 še veljala za javno knjižnico;,3 je bila le za znanstvene interese usta« noviteljev prilično založena, a se ni sistematično dopol* njevala, značaj javnosti pa s prehodom v posest seme? nišča (alumnatska biblioteka) faktično izgubila. Biblio* teka ljubljanskih jezuitov, ki so imeli ko j od do« selitve (1596) priliko se okoriščati z biblioteko kranj* skih stanov,4 drugimi konfisciranimi knjigami5 ter po* sebnimi biblioteškimi volili,6 je veljala sicer nekaterim za »precej bogato«.7 Toda vse kaže, da se ni odlikovala niti po obsegu, niti po ureditvi in čuvanju,8 in da ji
1	Prim. Erberg, Versuch iz 1825, str. 268 (poročilo je v zvezi z napačno informacijo, da gre za prodajo zagrebškim jezuitom; v arhivu dež. stainov akcija ni izpričana).
2	Staska, IMK 1900, 78.
3	Granelli, Topographia Germaniae Austriacae, Wien 1759, 167.
4	Hist. annua 1604, 1616, 1617; prim. Dimitz III, 364; isti, Beiträge z. Reformationsgesch. in Krain, JGGPÖ, 1885, 113, 117; Ahn, Seltenheiten d. Truber-Lit. 47; Koblar, Iz letopisov Ij. jez., Izobraž. knjiž. III, Kranj 1915, 36, 38, 39; — Radics (na osnovi napačnih skle» pov stanovskega arhivarja Alojsa Kappusa von Pichelstein iz 1784, da bi se bila stanovska biblioteka 1616 izročila Hrenu za Gornji grad), Studienbibl. in Laibach, österr. Wochenschrift 1864, III. B.; isti, Archiv VI, 1881, 82; Stefan, Gesch. der Entst. u. Verw. der k. k. Studienbibl. in Laibach, MMK XX, 1907, 14, 43.
5	Hist. annua 1609, 1614, 1625, 1642, 1648, 1663, 1670; prim. Ahn, Seltenheiten 77.
6	Hist. annua 1662; Koblar, Iz Letop. 46; Steska, IMK 1900, 77 (1700 volilo 1000 gl.); Koblar, Dobrotniki nekd. lj. jezuitskega ko* legija, IMK 1900, 102 (1746 volilo 2000 gl). -
7	Hermann Ben. Fr., Reisen II, 1781, 19: Die Bibliothek der ehemaligen Jesuiten soll ganz ansehnlich gewesen seyin; sie ist aber im J. 1774 durch eine wütende Feuersbrunst beynahe gänzlich in die Asche gelegt worden; prim. Erberg, Versuch (MHK 1852, 29).
8	Prim. v Stud. knjiž. v Lj. 2 kataloga jez. knjiž, iz 1775: 1) Specification Deren Büchern, welche zum theil in dem gewesten Collegio zu Laybach in einem Kasten bewahrt gewesen, und zum
sodobni kronisti ravno radi njene povprečnosti niso posvečali take pozornosti, kakor drugim: na pr. Val; vasor Auers.p er g o vi,1 Granelli in Pogrietschnig pa semeniški2 in frančiškan s k i.3 Ostale samo« stanske knjižice, tako v Ljubljani,4 kakor izven Ljub* ljane,5 ,so pač imele po večini vsaka kako odlično sta* riño, a bile povsem enostranske in razmeroma ne; bogate.6 Biblioteka ljubljanskih škofov v Gornjem gradu, kjer so morda tudi bili kaki ostanki prote; stantske stanovske biblioteke,7 se je baje »tako redko rabila, da je bila brez kataloga, a čuvala se tako malo* mamo, da je bila izročena raznašanju«.8 Iz privatnih je biblioteka v ljubljanskem knežjem dvorcu Auer; s p e r g o v bila sicer za svojo dobo bogata in smotrena (3257 del v 6000—7000 zv.), a izza 1673 brez dopolnjen
Thail durch Studentes nach zusammengetragen worden« s 605 št. z dne 1. maja 1775 in z dodatkom »Speoification Deren Büchern welche nach der letzten Publikation eingegangen seynd« (št. 606— 637); 2) Specification Deren bey der gewesten Feuerbrunst (1774) in dem Laybach. Collegio geretteten Bücher«; popravi reprodukcijo pri Štefanu, MMK 1907, 5.
1	Val v. XI, 671.
2	Granelli, Toipographia Garmaniae Austriacae, Wien 1759, 167 (Pogrietschnig, Compendiaría metrópolis Carnioliae deiscriptis, toöka XII): Complectitur hoc etiam elegantem Bíbliothecam quiae publicis patet usibus.
3	Granelli 167 (Pogrietschnig točka XIII): celebri bibliotheca.
4	Prim. v Stud. knjiž. popise bibliotek pri Ij. av,guštincih in d i s k a 1 c e a t i h iz 1789—90.
5	Prim. v Štuid. knjiž. popise knjižnic v Stični, Kostanje; vi c i, Bi s tir i in De vinu jz 1789—90.
6	Prim. po Štefanu, MMK 1907, 20—21, da je imela biblioteka ljubljanskih avguštincev kot najbogatejša iz ukinjenih bibliotek le 2800 del in 3190 zv., a 6 ukinjenih bibl. skupaj le 10734 del in 13.619 zvezkov.
7	Prim. ispredaj str. 61 op. 4.
8	Ljubljanski okrožni lurad (= Anton Linhart, prim. ZMS XIV, 1912, 61, 62, 63, 66, 75) notranjeavstr. guberniju 24. maja 1784, Stefan, MMK 1907, 12—13.
vanj.1 Razmeroma bogate, moderne biblioteke so imeli v Ljubljani trije odličniki: Janez Jakob Schilling,2 domačin (r. 1664), kanonik in kranjski župnik,3 stanujoč v Ljubljani,4 kjer se je nahajala tudi njegova biblio« teka; Kari pl. Peer,5 izza 1741® canonicus ad baculum, izza 1742 mestni župnik7 in od 1744 generalni vikar,8 pač Kranjec (r. ok. 1693 ali 16989), član mlade plemiške
1	Radics, Die Fürst ¡Karlas Auersperg'sche Hausbibl. in Lais bach, österr. Wochenschrift 1863, 625 sl.; prim. tudi Stefan, MMK 1907, 11.
2	O Schillingovi bibl., od katere so le neznatni fragmenti v "Studijski, prim. Vrhovec, Zgodovina šentpet. fare, ZMS 1903, 85 (cenitev po Schillingovi smrti z dne 16. jul. 1754 na 689 gl. 26 kr.); Vrhovnik, Valentin Mencinger, cenilec slik, GMS IV—VI, 1924— 1925, A, 61 (o bibl. s 518 deli po ohranjenem zapušč. inventarju iz 1754 in njeni usodi radi ukaza vlade z dne 16. jul. 1800, da se proda); v Stud. knjiž. v Lj. »Verzeichnis der zum Schillingischen Curatsitiftuings-Vermögen gehörigen Bücher I (enthält Bücher, 'die man der bierortigen Lycealbibliothek um beigefügte Schätzung [— 8 gl. 49 kr.] abzulösen antragt), II (enthält diejenigen Werke, die man versteigerungsweise hintanzugeben anträgt [— 50 gl. 25 kr]«.
3	Vrhovec, ZMS V, 1903, 61, 64.
4	Vrhovnik, GMS IV—VI, 1924—1925, 55 (iz popisa Ljub* ljančanov 1754).
5	Prim. v Stud. knjiž. seznam pridobitve 1022 del s 2019 zv. iz biblioteke kanonika Peera, u. 7. maja 1776.
6	Vrhovnik, Sv. Florijain (rokopis; po Brot. Offic. Episc. Lab. vol. 58, 547, 549); prim. tudi Orožen II, 48.
7	Vrhovnik, o. c. (po računih).
8	Popis Ljubljančanov iz 1754: In Domo Rdfsmi D. Vicarij Generaiiis etc. [hiša s št. 298 na Dežmanovem zemljevidu]: — Illmus et Rdlsmus D. Carolus Peer, Vic. glis Canon, etc: 56 [r. torej ok. 1698?], Notarius et R. D. Johannes Krafhkoviz 32. Sq. Joannes Krefs 28, studiosuis Jacobus Grosdeij 19, Köchin 41, m. 41; Innerösterr. Instanzkalender za 1754: Kari Peer [brez: von] SS. theol. Dr., proto» notarius apostolicus, Stadtpfarrer, Vikar; mrliška matica pri Sen« klavžu: 7. maji 1776 Carolus Nobilis de Peer, Can. ad Baculum, vicarius generalis, parochus civ., sacerdos jubilatus, omni excel. maior, civitas 208 [= 298 Dežm. zemljevida], 83 an. (r. ok. 1693?).
9	Glej v prejšnji opombi.
rodbine,1 po poreklu menda kočevske,2 najbrž bližnji sorodnik3 ljubljanskemu županu4 in raznim drugim ple* mičem s tem imenom v Ljubljani,5 a daljni sorodnik6 menda tudi baronom Flodnigom;7 in končno baron Franc Henrik Raigersfeld iz mlade uradniško-plemiške rodbine bivših slovenskih Rakovcev. »Obiteljsko bi= blioteko« Raigersfeldov sta nabrala: Sebastijan Rako* vec, znaeniti matematik8 in knjigovodja kranjskih stanov, ki je z diplomo z dne 15. dec. 1689 dobil9 plenr stvo ter se pisal prvotno »Rakhoviz a Rakhersfeld« ali
1	Prim. v Dež. muzeju grbno pismo za Krištofa Peera z dne 12. jun. 1634 in plem. diplomo za kranjskega generalnega davkarja Janža Peera din njegovega brata Andreja z dne 20. okt. 1665; prim. tudi Koblar, IM K 1900, 215; Schiviz, Krain 86, 20, 22, 23 25 26 27, 151, 154, 179, 185, 290, 50, 320, 62, 65, 188, 69, 160.
2	Prim. MMK 1890, 149, 150, 154, 156, 157, 158, 159 (ime Peer v kočevskem urbarju iz 1574); plem. dipl. z dne 20. okt. 1665 (oče Janža in Andreja Peera »hat dem Aufoehlagamte in Gotische lange Jahre gedient«); Schiviz, Krain 290 (mrl. koč. matica iz 1709 in 1862).
3	Prim. op. 1 (potomstvo Andreja?).
4	Popis Ljubljančanov iz 1754: Perische h. [= hiša s št. 13 na Dežman. zemljevidu] H. Mathaeus Frantz v. Peer Purgermeister 48. E. Constantia 44, ; prim. tudi Hitzinger, Die Reihenf. der Stadtrichter und Bürgerin, von Laibach, MHK 1865 120; Schiviz Krain 69, 160, 199.
5	Prim. op. 1 (potomstvo Janža).
6	Popis Ljubljančanov iz 1754; Schiviz, Krain 196, 198, 202.
7	Prim. s plem. diplomo za Janža in Andreja Peera iz 1665 (spredaj op. 1) plemiško matriko v Dež. arhivu sub »Pernburg nun Freyherren von Flödnig« (generalni davkar Janž pl. Pernburg, po» sestnik Smlednika, 3. j an. 1679 sprejet med deželane); VI. Leveč, Schloß u. Herrschaft Flödnig in Oberkrain, MMK 1896, 184 (5. sept. 1698 sta postala Janževa sinova Jamž Adam Peer pl. Pernburg [dež. svetnik] in Franc Anton [jezuit] barona ter dobila dovoljenje za ime »Freiherren von Flödnig«),
8	Steska, Dolničarjeva »Bibliotheca labacensis publ.«, IMK 1900, 164.
9	V Dež. muzeju v Lj. prepis diplome.
»Ragersfeld«,1 pozneje »von Raigersfeld zuim Adlers» hofen«,2 18. marca 1701 postal kranjski deželan,3 1712 do 1719 bil gospodar Jami4 ter ob smrti (u. je 15. jan. 17328) po vsej priliki imel že tudi precej knjig; in pa Franc Henrik (r. Sebastijanu 6. jul. 1697), ki je bil deželni svetnik na Kranjskem, veljal za prvovrstnega finančnega strokovnjaka, izredno mnogo uradno po» toval8 in obenem nadaljeval očetovo zbiranje knjig.7 Inventar manjših privatnih bibliotek po gradovih,8 fa5
1 Koblar, Ljubljančani 17. stol., IMK 1900, 200 (kot oče izpri*
čan v Ij. matrikah 10. VI. 1691, 25. V. 1692, 28. IV. 1695, 7. VII. 1697.
3 Rutar, Schloß u, Herr-sohaft Luegg, MMK 1895, 97 (pogodba z dme 6. jul, 1711); prim. IMK. 1900, 73.
3 Schiviz, Krain 499.
• Rutar, MMK 1895, 97—99.
6 Dež. muzej v Lj. Raiger-sfeldiana XXXI.
6	V Dež. muzeju Dežmanovo poročEo iz 1880 o nakupu Erber» govih arhivalij in avtobiografija Franca Henrika R. (Raigersfeldiana XXX), u. 31. marca 1761 (Raigersfeldiana XXXI).
7	O obiteljski biblioteki baronov Raigers* f elido v prim.: Štefan, MMK 1907, 5: Der landeshauptm. Rath Freiherr von Raigersfeld [= Mihael Janez Gotlib R., sin Franca Henrika, r. 29. sept. 1744, prim. v Dež. muz. Raigersfeldiana XXXI, u. v Ljubljani 1783, prim. Schiviz, Krain 206] vermehrte diese Lyzeal», ehem. Jesuitenbibliothek [= 637 del, gl. spredaj str. 61] noch im Jahre 1774 mit seiner Familienbüchersammlung. Der erste Bibliothekar Wilde führt An seinem im Juli 1790 beendeten »Verzeichnis der Laib. akad. Büchersammlung« [danes izgubljeno] 962 Werke mit 1377 Bänden [962—637 iz jezuitske = 125 za Raigers» feldsko]; v Dež. muz. med Erbergiani seznam zemljevidov z dne 17. avg. 1800 iz bibL ljubljanskega pom. škofa barona Karla B o r g i a [sina Franca Henrika, r. 16. nov. 1736, prim. v Dež. muz. Raigersf. XXXI, u. v Lj. 16. jul. 1800, prim. Pokorn, Sem. 1788, 7]; v Dež. muzeju, Raigersf. XXXII katalog bibl. ,s 403 št. iz ostaline barona Maksimilijana R. [sin Franca Henrika, r. 9. okt. 1733, prim. Dež. muz. Raigersf. XXXI, u. v Lj. 4. jan. 1802 kot major in menda kot zadnji predstavnik rodu, prim. Schiviz, Krain 209].
8	Prim. Čmologar, Aus der Bibliothek von W e i ß e n s t e i n. MMK 1902, 173; 1903, 127; Kidrič, SBL 160, 161, 163, 164, 165 (o bibl. Erbergov v Dolu).
Razprave. V,—VI.	5
rovžih1 ali meščanskih hišah je po vsej priliki le redko segal preko saturiranja najnujnejših poklicnih potreb.
Kaka usmerjenost za zbiranje in čuvanje spomenikov domače literarne aktivnosti se ne odraža okoli 1750 niti v eni iz navedenih knjižnic, še manj kako iskanje po kažipotih slovanske orijentacije.
Proti podmeni, da bi bili imeli ljubljanski jezuiti v svoji biblioteki okoli 1750 deponiran po en izvod vsakega konfisciranega protestantskega slo* venskega dela2 ali da bi bili ljubljanski škofje čuvali v Gornjem gradu »skoraj sama ,unica', spise reformatorjev Truberja, Dalmatina, Bohoriča in po* svetnih kranjskih pisateljev 16. stol.«,3 govorijo odločno tehtni razlogi. Če bi bila kaka večja taka zbirka res kje obstajala, bi bilo naravnost nerazumljivo, zakaj je ne bi bil rabil nobeden iz katoliških sodobnih domačih zgodo« vinarjev, ki so do 1750 pisali o protestantski slovenski produkciji. Iz dolge serije slovenskih protestantskih tiskov so bili v Valvasorju opisani po avtopsiji le biblija, Bohoričeva slovnica in postila iz 1595,4 medtem ko so mu
1	Prim. Kidrič, SBL 217 (o Glavarjevi ibibl. v Komendi).
2	K domnevam o čuvanju slovenskih protestantih v ljl. jezuitski biblioteki do 1774 prim. Kopitar, Gramm. XLI—-XLII: Der stän» disebe Büchervorrath auf dem Landhause ward den eben einges führten Jesuiten überlassen; was diese nicht auf der Stelle den Flammen opferten, ging 1774 bey der großen Feuersbrunst ... im Rauch auf (slično Grafenauer, Kratka2 79); Erberg, Vers. 1825, 268: Aus den ersten Zeiten der Crainischen Literatur kamen die meisten Bücher dahin, die nicht vertilgt oder verbrannt wurden... Mit dem Gebäude ist Alles verbannt; Ste&ka, IM K 1900, 77: Lepo knjižnico so imeli jezuiti, kjer so bile ,s škofovim dovoljenjem shranjene tudi protestantovske slovenske knjige, ki jih je zasegel viicedom Filip Kobencel in jih 1. 1604. izročil jezuitom. Nekaj jih je pa dobil tudi ljubljanski župan Josip Tschauler... Žal, da je 1. 1774. požar upepelil z jezuitskim kolegijem tudi vso knjižnico.
3	Radisc, österr. Wochenschrift 1864, III, 684; Stefan, MMK 1907, 43.
4	Valv. VI, 346—50; VII, 434—36.
bili Trubarjevi katekizmi, konfesija, formula concor* diae, novi testament in p salter znani le iz aktov.1 Gregor Thalnitscher je videl še manj slovenskih protestantik: v tiskani njegovi publikaciji poznanje kakih slovenskih protestantik sploh ni izpričano,2 v slovstveni in foul* turni zgodovini iz 1715—19, ki je ostala v rokopisu, sloni tudi znanje slovnice Adama Bohoriča, edinega protestantskega pisatelja, ki se tu omenja,3 morda na Valvasorju. A če bi bilo Valvasorju, ki je vendar mogel rabiti rokopisne jezuitske letopise, ali Thalnitscherju iz kakršnega koli vzroka onemogočeno dobiti tako zbirko jezuitske biblioteke v evidenco, bi jo bil moral poznati in rabiti oni ljubljanski jezuit, ki je s pomočjo ljubljanskega jezuitskega arhiva sestavljal 1733—40 svoj »Liber archivii collegii labacensis«, v katerem je napisal tudi biografijo Primoža Trubarja.4 In vendar tudi ta ljubljanski jezuit ne le, da kake take zbirke v domači biblioteki ne omenja, ampak tudi o Trubarjanih sploh ni vedel povedati več, nego tO;, kar je našel v Valvasorju. Odločni migljaji, da take zbirke pri jezuitih ni bilo.
Zdi se torej, da se v oni Valvasorjevi seriji, ki sloni na avtopsiji, precej točno odraža faktično stanje slo* venskoprotestantovskega inventarja domačih bibliotek v 2. pol. 17. stol. A tudi1 okoli 1750 je imelo po vsej priliki 8 domačih bibliotek, ki so obstajale že v Val«
1	Primi. Valvasorjev »Verzeichnias aller derer Scribenten, So in diesem Werck angeführet ■worden, darunter auch auf Begehren etliche, s o aus Andren nur a n g e z o g e n, mit begriffen seynd«, ki omenja poleg Bohoriča, Dalmatina in Felicijana Trubarja (= postila 1595) tudi »Formulam Concordiae« in »Primi Truberi Novi Testament suetiga pissma«, (I), z okolščino, da se stavi pri Valvasorju Trubarjev novi test. z raznimi drugimi knjigami vred v dobo »okoli 1553« (VI, 346).
2	Prim. Thalnitscher de Thalberg Gregor, Eipitome chrotiolo« giea 1714, pod 1. 1550, 1554, 1575, 1578, 1603, 1614.
3	Thalniitscher, Bibliotheca La'b. publica (obj. Steska, IMK 1900).
4	Kidrič, Nepriobč. biogr. Primoža Trubarja, IMK 1909, 24—31:
vasorjevih časih ter se po požaru 28. jun. 1774 strnile v licejski knjižnici:1 namreč jezuitska, Peerova, avgu« štinska, diskalceatska, bistrska, kostanjeviška, stiska, devinska in gornjegrajska, samo 4 slovenska protestan? tika2 v 9—10 primerkih. V vseh večjih knjižnicah slo« venskega teritorija skupaj je bilo okoli 1750 v najbolj« šem slučaju le 7 slovenskoprotestantskih del v 13—19 primerkih, namreč: Trubarjev psalter iz 1566,3 Dalma« tinov Jezus Sirah iz 1575,4 Dalmatinova biblija iz 1584;5 Bohoričeva slovnica iz 1584,6 Trubarjeva postila iz
1	Stefan, MMK 1900, 20, 21, 43.
2	Prim. o slo vensko-pro test. inventarju v lic. za dobo po zdru= žitvi bibliotek in pred pridobitvijo Zoisove in Kopitarjeve zbirke: 1. Verzeichnis der in der öffentlichen Bibliothek des Kais, königl. Lyzäums su Laibach vorhandenen Duplikate, welche durch öffent« liehe Versteigerung, die den 1. Tag des Monats Mai 1794 im Lyeealc geb. den Anfang nehmen, str. 6 (Bib Ii a za 9 fl.), sitr. 17 (postila iz 1595 [napačno: 1591] za 3 gl.); 2. W.ildejev »Catalogus« lic. knjiž« nice iz 1800—1803, I, 8 (2 prim. Dalmatinove biblije), I, 55 (postila iz 1595), I, 111 (Skrinj arid, De agno paschali), V, 23 (Bohoričeva slovnica).
3	Semeniška v L j.
4	Diskalceatska v Lj., prim. Kidrič, Bibl. uvod št. 66, str. 137.
® Avgust, v Lj. (v Stud. knjiž. v Lj. Katalog in signatura 9891 II Cb z ekslibriisom lj. avgust.); Peerova v L j. (katalog: 2 dela cenjena na 4 gl.; primerek najbrž istoveten s prodanim iz »Verz.« 1794); servitska v De vinu (katalog; morda =: sign. 10051 II Cb v Stud. knjiž.); semeniška v Lj., Auerspergova v Lj.; kapuc, v Krškem; frančišk. v Brežicah; Erbergova v Dolu? (SBL 164); frančišk. v Kamniku? (prim, v Stud. knjiž. v Lj. sign. 10052 II C b2 s prvotnim ekslibriisom: Georg Rain zu Stermoll, poznejšim: Conveiitus Camnicemsis); b oš t an j ska ? (prim. Črnologar, Aus d. Bibl. von Weißenstein, MMK 1903, 41); o eventuelnem primerku lj. diskalceatov pnim. Vodnik — Do» brovskemu 28, jan. 1808, Slavia IV, 125.
6 Primerek v tud. knjiž. v Lj. pod signature 21180 z eks« librisom in opazkami samostana v B i stri; o eventualnosti pri« merka v biblioteki lj. discalceatov prim. Vodnik — Dob rov« skemu 28. jan. 1808, Slavia IV, 125.
1595,1 morda Megiserjev Dictionarium iz 15922 in pa Megiserjev Thesaurus polyglottus iz 1603.3 Značilno je, da v tej seriji ni niti enega1 srbohrvaškega protestant« skega teksta, in da se nahajajo v njej le 3 kategorije slovenskih tekstov: teksti protestantske provenijenoe, za čitanje katerih so katoliki mogli dobiti dovoljenje;4 tekst, po čigar protestantskem reprezentantu so kato« liški slovenski duhovniki že izza 16. stol. radi segali,5 ker jim je bil nujno potreben, a do konca 17. stol. le v protestantski opremi dostopen; filološka pomagala, o katerih se je avtorjeva protestantska orijentacija lahko prezrla ali zabrisala.
Kar je bilo na teritoriju slovenskih in kajkavskih protestantik mimo navedenih, so bila v rabi katoliških ali skrivnih protestantskih verskih interesentov, ali se valjala med staro šaro.6
1	Avgusti ',n s k a v L j. (prim, v Stud. v Lj. katalog avgust, in pa primerka pod sign. 10054 in 10055 II C b2 z ekslibrisom lj. avg.); servitska v De vinu (prim, katalog v Stud. km j. in »Ver» zeichnis« o prodaji 1794); Erbergova v Dolu (SBiL 165).
2	O dejstvu, da so uporabljali Megiserjev .slovar iz 1592 d e» vinski ser vit Alasia, novomeški kanonik Kastelic, kapucim Hipolit in krški anonim, disk ale eat a Vorenc in Pohlin ter celovški jezuitski prireditelji nove izdaje iz 1744 prim. Breznik, Slovarji, RDHV III, 111 si., vendar prim, tudi Kopitar, Gramm. 435, in Briefw. Dobrovsky-Kopitar 51 (lj. lic. knjiž. te izdaje še tudi 1808 ni imela; primerka 19140 V c 25 in 19141 Vc 18 sta iz Kopitarjeve biblioteke, primerek 6871 II A e ima exlibris: Col» leggii S. Bartholomaei Fiiaci 1697 No 794.
3	Semeniška v Lj.
4	SBL 123.
5	Gruden, Vizdt. poročila Pavla Bizancija, IMK 1907, 63, 133.
6	O primerkih slovenskih pratestantik, ki so okoli 1750 mimo navedenih najbrž bili na slovenskem teritoriju, a izven večjih biblio* tek, prim. Kidrič, Bibliografski uvod št. 51, str. 81 (psalter iz 1566); št. 56, str. 93 (Kreljeva postila I iz 1567); morda št. 65 str. 129 (Trub. kat. iz 1575); št. 69, str. 153 (Juričičeva postila iz 1578); št. 70, str. 159 (Vramčeva kronika iz 1578); št. 71, str.
Medtem ko tiči glavni vzrok za slabo čuvanje slo« venskih protestantik nedvomno v protireformatorski vnemi, ki je zbirala protestantske knjige v prvi vrsti z namenom, da jih vniči,1 se da odsotnost starejših katoliških slovenskih knjig pojasniti le z veliko nebrižnostjo in neinteresiranostjo. Pachernecker in Alasia niti v evidenci nista bila, čeravno je prvi umrl v Kostanjevici,2 drugi živel več let v kranjskem poli« tičnem območju.3 Lekcionar iz 1612 sta imeli morda 2 naših bibliotek,4 katekizem5 iz 1615 menda Valvasor« jeva.6 Tudi primerki iz mlajše serije so v naših biblio« tekah redki,7 a o kakem sistematičnem zbiranju sloven« skih nabožnih knjig tudi v samostanskih in škofijskih knjižnicah ni sledu.
161 (Dalmatinov pentatevh; dodaj opazke v Ms 368 Stud. knjiž. v Lj.); morda št. 78, str. 175—76 (Trub. novi test. iz 1582, toda gl. tudi Kop., Gramm. 388, 434); št. 81, str. 114 (več primerkov Dalm. biblije iz 1584; p rim. 'tudi: SBL 123; Žunkovič, Die Gesch. d. sloven. Lutherbibel a. d. J. 1584, Börsenblatt f. d. d. Buchh. 18. sept. 1928 [poročilo o 3 popolnih primerkih je netočno, ker je po» polnih primerkov samo na Slovenskem več] in v zvezi s item anonso W. Heinza v Mariboru v Börsenblattu 24. sept. 1928; primerek Stud. knjiž. v Lj. s sign. 10052 II C b [ekslibris Maxim. Raspa 1702]; novo« eruirane primerke iz rodbinske posesti bivših slovenskih koroških protestantov [spomladi 1928 je imel Pavel Pauličke iz Sevč-Sel* tschach svoj primerek deponiran na sodišču v Beljaku, a Jakob Ho» fer, ki se je iz Latschacha preselil v Št. Andraž, svojega pri pastorju Heinzelmannu v Beljaku]); št. 82, str. 193 (Dalm. pesmarica iz 1584); št. 83, str. 200 (Bohor. slovnica); št. 84, str. 309 (Dalm. molitvenik iz 1584); št. 93, str. 218 (molitvenik iz 1595).
1	Hist. annua 1604, 1609, 1614, 1616, 1617, 1625, 1642, 1648, 1663, 1670; Ahn, Seltenheiten 47; Kolblar, Iz letopisov.
2	Milkowicz, Klöster in Krain 107; Dolenc, LZ 1924, 51.
3	LZ 1924, 102 si.
1 Biblioteka Erbergovih in frančiškanska v Lj., prim. ČJKZ
III, 114.
6 ČJKZ III, 82, 106—7; prim. tudi Japelj, Kat. 1779.
6	Valv. I, str. LII (Tschandik).
7	Prim. o Scbiffingovi bibl. GMS IV—VI, A, 61.
Več zmisla je bilo za čuvanje posvetnih kar« niolik v nemškem, latinskem in laškem jeziku; ple= miškim knjižnicam gre v tem oziru prednost pred samostanskimi.
Pismenstvo slovenskega teritorija je kazalo po preteku 150 let izza zatona protestantskih organizacij le semtertje viden napredek, a cesto tudi opazljiv nazadek.
Za osvetljavo onih momentov slovenske nacio? nalne znanosti, ki bi bili mogli tvoriti nadaljevanje v oblikovanju aparata za vzbujanje slovenske in slovanske o r i j e n t a c i j e vsaj v nepolitičnem zmislu etnografskega edinstva, kulturne zajednice in medsebojnih informacij, kakor se je začela v zvezi s protestantskim repertorijem, je bilo zbranega pač mnogo novega gradiva. Toda večina novih prispevkov je bila v latinskih in nemških delih neslovenskih do» mačih avtorjev, ki sicer Slovencev niso sovražili, a bili brez sodelovanja zavesti o skupnosti s slovenskim ljudstvom,, bodisi, da je njihovo delo merilo na masen je vrzeli v okviru cerkvenih potreb, bodisi, da je bilo odraz učenjaške erudioije in znanstvenih interesov ali imelo pečat pokrajinskega patriotizma, ki Slovencev ni izključal, a še manj dovoljeval kakršnokoli borbeno akcijo za izpremembo jezikovnokulturne prakse na škodo nemških privilegijev.
Al a si a (1607) je pač opozarjal na posebno slo* vansko pismo (33 črk kaže, da je mislil glagolico), menil, da je »slovanski jezik, ki se govori od jadran« skega do severnega morja, zelo razširjen« ter štel med Slovane ne le Bolgare, Bošnjake, Hrvate, Čehe, Mo* ravce, Poljake, Rutence in Ruse, ampak tudi Vlahe, Moldavce, Ogre in Litavce, toda to so bile suhe infor= macije cerkvenega služabnika, ki je bil in se imel za Italijana in pisal za svoje rojake.1
1 Alasiia, Voc., predig, (prim. Oblak, LMS 1891, 87; Kidrič, LZ 1924, 107).
V kranjski historiografiji ise je odražala doba »dre* majoče eksistence narodov«, ko so tudi kulturni in državni narodi zavestno narodno voljo izpričavali le v posebnih svetlih momentih, a izraz za »narod«, ki je semtertje že imel odličnejši pomen od izraza za »ljud5 stvo«, rabili ne le za rodovne in jezikovne enote, ampak tudi za celoto državnih ali deželnih pripadnikov brez ozira na jezik.1
Schönleben (1681) in Valvasor (1689), ki sta se mnogo eitala, sta prinašala obenem z informa« cijami o Slovanih tudi misli, ki niso pomenjale le afir= macije tendenc v smeri pokrajinskega separatizma, ampak bile obenem silno pripravne, da ohranjajo slo* venske intelektualce nemški jezikovnokulturni sferi. Za učinek ne pomenja mnogo, da pri oblikovanju omenjene miselnosti kaka animoznost avtorjev proti Slovencem ni sodelovala, a provenijenca le v neznatni meri (Schönleben je bil rojen v Ljubljani in slovenski pisatelj, a sin nemškega priseljenca z Wirtemberskega2 ter se je štel gotovo za Nemca; za Nemca se je štel kljub znanju slovenščine tudi Valvasor,3 čigar italijan-¡ski predniki4 so se na Kranjkem že davno ponemčili; ker pa sta bila oba Kranjca, sta mogla oba ravno v smislu svojih kriterijev o naciji tudi Slovence šteti za »naš narod«,5 slovenski jezik za »naš jezik«).6
0	spojitvi dveh jezikovnih skupin na Koroškem, namreč Slovencev in Nemcev, v »eno ljudstvo«, sta
1	Meinecka, Weltbürgert, u. Nationalstaat 1—22.
2	Radics, Schönl. MMK 1894, 5—8.
3	Valv. V, 194; Wie man in unserer Teutscher Sprach solches erkennen kann; V, 195: In unisrem Teutschen hat es diesen Vers stand; itd.
4	Radisc, Valv. 1910, 3—11.
6 Schön!., Cara. I, 437: quae de his nostrae gentis Apostoli« (= Cyrilo et Methodio) oocurerint, referemus.
6 Valv. VI, 274: ¡Die Russen haben einen großen Prasnik oder Fest... Nun bedeutet das Wort Prasni k in unserer Sprache eben sowol ein Fest.
govorila že Dunajčan Wolfgang Lazius,1 sodobnik slo* venskih protestantov,2 in protestant Megiser.3 Tezo o »spojitvi v eno telo« ista sprejela Schonleben4 in Val« vasor5 za Koroško in Kranjsko in obenem tudi na? mignila, da so vsi Korošci in vsi Kranjci pravzaprav — Nemci.6
1	Lazius, De gentium aliquot miigrationibus, iBas. 1557, liber VI. (v izd.: Franeofurti 1600, str. 158): Unde in ©o Teutonicorum, non principum solum (Tassilo), series in Carnis defecit, sed inco» larum etiam imminui successio paulatim coepit. Mixti enim ab eo tempore Slavi Carnis Teutonibus, itt. unam paulatim eademque gen tem coaluere: quemadmodum in hanc usque diem ä Slaviš aeque ac Germanis Carinthiam cultam videmus.
2	Ottüv Slovnik naucny XV, 747.
3	Megiser, Annales Carinthiae I, Lpzg 1612, 341: Dann es haben sich von dieser Zeit an die Windischen Khärndter mit den Deutschen in Khärndten also gewaltiglich vereiniget, und under einander vermischet, als Lazius ... von den Khärndtern und Steyern mit sonderm fleis verzeichnet, daß aus ihnen beyden einerley Volck ist worden.
4	Schön!., Cam. I, Appar. 214: Status hic patriae nostrae prout fuit fere sub Carolo Magno... inchoato, idem nunc est cum plebs e Slavis, nobilitas potior e Germanis Franconibus ort a in unum corpus coalescat (prim. Ev. inu Liist. 1672, predg.: et haec [= germa» nizmi v slovenščini] censenda sunt nativa, cum CaTniolia nostra non ex .meris Slavis, sed Germanis et Slavis jam inde ä principio adventus
Slavorum in has terras, mixtim habitantium coaluerit, unde in multis immutata est Slavica lingua, et a vicino traxit, quod non habebat in suo penu).
6 Valv. V, 227: Soviel nun die Nation der Einwohner betrifft, ist mit derselben seit dem Anfange deß achten Jahr»Hunderts unterm Carolo Magno keine sonderliche Veränderung vorgegangen; angemerkt, das gemeine Volck noch aus Sclavoniern, der fürnehm» ste Adel aber mehrern Theils auis Teutschen Francken h erst am» mend in einen Körper zusammengewachsen.
6 Schön!., Appar. 44: Carinthi verö et Carniolii pulsis vete» ribus ¿nquilinis sunt ex Slavis pairiter et Germanis permixti, aut melius dixeris toti Germani sub duplici idiomate; quia Slavos ori» gine vere Germanos esse probabile est, ut suo loc. cap. VII. appa» ratus ostendam (gl. niže str. 76—17); Valv. I, 38: Die Kärnter aber und Cräiner seynd, nachdem die alte Einwohner vertrieben, aus Sola»
Ta sklep je bil posledica njunega kriterija za dolo» čitev narodnosti in njunih nazorov o stari zgodovini Slovanov. Tudi Schönleben in Valvasor sta spadala mod učenjake, ki jim je bila pripadnost k državi ali pokra» jini za določitev narodov mnogo izrazitejši kriterij, nego pa pripadnost k etično-jezikovni skupini. Schön» leben je podčrtal to načelo n. pr. v beležki, ki označa za nekaj nenavadnega, da »Ogri narodov ne razlikujejo po domovini in pokrajini, ampak po rodu«.1 Valvasorju more le v posebnih slučajih »jezik tvoriti razliko nacij«,2 a samo radi nedostatne terminologije se rabi pri njem izraz »Nation« tudi za etično-jezikovne skupine,3 govori o Slovanskih »Nation-Verwandten«4 itd. V raznih zve» zah se v Valvasorju naglasa, da tvori pojem nacije pripadnost k pokrajini, in da »različnost jezika še ne znači različnih ljudstev«.6 V tem smislu se govori o »splošnem jeziku države« in o posebnih »maternih
voniern und Teutschen gemengt, oder rechter zu sagen, zwar aus lauter Teutschen, aber 'unter zweyerley RedsArt, weil die Solas vonier wahrscheinlich Teutsches Herkommens .seynd,
1	Schönl., Carn. I, Appar. 203: quos (moires Germanorum Hungari suorum tenacissimi, répudiant, neque disti.nguunt hi nas ciones per patrias et regiones, sed per generationes, unde qui Romae nasceretur pâtre Ungaro, non Romanus sed Hungarus apud illos audiret.
2	Valv, V, (ob strani: Wann die Sprache einen Unterschied der Nationen mache.) aber nichts destoweniger giebt die Sprache einen starken Beweis, das dasjenige Volck, welches in einem Reich unter andren Völckem wohnt, die eine gantz andre Sprache reden, von solchen Völckern urspringlich nicht herkommen müsse.
3	Valv. V, 201 : Wendische Nation... Solavische Nation.
4	Valv. V, 207.
5	Valv. V, 193: so scheinet®, man müsse diesem Satze daß die
Ungleichheit der Sprache kein Anzeigen unterschiedener Völcker gebe, einen Absatz gestatten. Denn wann mancherley Sprache in einem Lande gleich im Schwange gehen, hat man zwar daran nicht gleich ein Kenn=Zeichen deß Unterscheids in der Nation.
jezikih«»1 o »deželnem jeziku«2 itd. V podkrepitev svoje teze, da je pripadnost k pokrajini odločilen mo« ment za določanje narodnosti, se poziva Valvasor na antične zgodovinarje,3 primer arabščine,4 perspektivo v Elzaciji,5 razmerje med Danci in Švedi,6 a tudi na Slovane sploh in Kranjce posebej, češ, če ne bi obveljal kriterij, da odloča v prvem redu pokrajina, »bi morali Moskovljani, Rusi, Poljaki in Čehi, ki govorijo1 vsi slovanski jezik, veljati za en narod«,7 a »v naši kranjski deželi bi morale biti razne nacije, ker se govori tu več kakor en jezik«.8
V prepričanju o odločilnosti pokrajinskega krite« rija sta si prikrojila Schönleben in Valvasor tudi teorijo o provenijenci Slovanov, a prišla pri tem do zaključkov, ki bi za slovenske protestante bili nemogoči.
Med pristaši napačne teorije o avtohtonosti Slo« vanov na jugu9 sta bila izmed slovenskih protestantov
1	Valv. V, 193: wann es (ein Volk) nebst der algemeinen Sprache des Reichs seine besondere Muttersprach redet, die von dm übrigen andren Einwohnern selbiges Reichs weder geredet noch verstanden wird, hingegen aber außerhalb solchem Reiche in man» chen andren fernen Ländern gebräuchlich und gleichfalls die Mutter* Sprache ist.
2	Valv. V, 247: Vater Unser... in Dreyzehn Sclavonischs oder Windischen Land Sprachen.
3	Valv. V, 191: Allein die Alten haben bey Unterscheidung der Völcker nicht bloß allein auf den Unterschied der Sprache gesehen, sondern zuförderst und fümemlich auf das Vaterland oder Heimat und auf die Landsgegend. Und zwar billig.
4	Valv. V, 191.
5	Valv. V, 192.
6	Valv. V, 191.
7	Valv. V, 191: Denn sonst müssten die Moscoviter, Reussen, Polen und Böhmen alle emerley Volk seyn, Weil ihnen allen 'die Sclavonische Sprache gemein.
8	Valv. V, 192: angemerkt sonst in unsrem Lande Crain mancherley Nationen seyn müssten, weil darin mehr als eine Sprache geredt wird.
9	Niederle, Slov. Starož. I, 35; II/l, 73—74.
vsaj Trubar, ki se je pač iz take teorije proglašal za »ilirskega domoljuba«,1 in Bohorič, ki je teorijo izrecno podčrtava! ter istovetil »(maloazijske) Henete, (furlan* ske) Venete ali Venede, Vinde, (nemške) Vandale in Slavene«.2 Ta teorija, sicer povsem nekritična, je imela vsaj to prednost, da je bila težko združljiva s teorijo o nemškoisti Slovanov, katero so učili3 Fr. Irenicus (1518), Alb. Crantz (1519) in drugi.
Odločna zagovornika teorije o severni zibelki Slo« vanov sta bila poleg mnogih drugih4 tudi Schonleben8 in Valvasor.6 Ta dva sodobnika imata o stari zgodovini Slovanov, če se odšteje teorija o postanku imena »Sla« vus«,7 sploh precej slične nazore: vprašanje slovan« skosti furlanskih Venetov, ki se s severno teorijo ni prav dalo spraviti v sklad, ostavljata oba odprto; ker Ilirov nista istovetila s Slovani, dopuščata ilirsko ime oba le za Slovane v Dalmaciji, na Hrvaškem in v Sla« voniji, ne pa tudi za Slovence; Vandale in Ven-de isto« vetita oba, in oba zagovarjata mnenje, da je ime »Sla« vus« mlajše od imena »Vindus«, da je bila zibelka Slo* vanov v okviru antične Germanije, da so Slovani v 5. stol. prekoračili Donavo, zasedli Ilirijo in od tukaj Kranjsko (vdrugič, ker bi bili prvič tu pod imenom Vandalov), da so se izza 2. pol. 8. stol. začeli v vlogi gospodarjev med Slovenci naseljevati nemšfco-frankovi ski plemiči.
Ti nazori, ki so bili ob sebi, če odštejemo enačbo Vandali = Vendi, mnogo kritičnejši od nazorov prote« stantskih avtohtonistov, so postali po kombinaciji s pokrajinskim kriterijem usodni. Oba vplivna kranj*
1	Kidrič, Kirchenordnung 40
2	Boh., Arcticae horulae predg.; Marn XXI, 62.
3	Niederle I, 44—45.
4	Niederle I, 43—46; H/I, 74.
6	Schoni, Carn. I, Appar. 200l_14.
' Valv. V, 77, 186—228.
7	Glej niže str. 84.
ska polihistorja sta si namreč osvojila tudi teorijo o nemškosti Slovanov ter otvorila možnost, da je do* pustno rabiti za Slovane ali del Slovanov, a zlasti tudi za Slovence in slovenske Kranjce poleg sodobnih po* krajinskih tudi nemško in germansko ime. Za svojo teorijo sta našla formulacijo, da so mogli njuni deli na Kranjca, ki je iskal v označeni smeri kakega od* govora, vplivati naravnost v protislovenskem smislu, čeprav to ni bilo v njuni tendenci. Schönleben n. pr. je izrazil to svojo misel v stavkih, ki so se mogli zdeti vsakemu slovenskemu »Nemcu« kakor odkritje* na* pisano nalašč zanj: »In tako je torej več momentov, ki napravljajo Venede ali Vinde ne samo po domovini, ampak tudi po rodu ljudstva za Nemce, kakor pa takih, ki bi jih pridruževali Sarmatom. Tako da lahko po pravici rečeš, da so vsi Vindi in Slovani po postanku ljudstva Nemci, da pa dobivajo, ker so raztreseni po raznih pokrajinah, razna poznamenovanja, tako da se po različnosti domovine, kjer stanujejo, imenujejo tukaj Sarmati, kakor na Poljskem, v Liburniiji in v Moško* viji, tam Nemci, kakor na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, drugje Ilirci, kakor na Hrvaškem, v Dal« maciji in Slavoniji, tam zopet Italijani, kakor v Italiji.«1 Valvasor je posnel te stavke skoraj v celoti,2 a isto
1	Schön!., Carn. I, Appar. 203: Atque itä plura sunt, quae Venedos seu Vindos non solum patria, sod et genere gentis Gers manos faciunt: ut proinde jure dixeris omnes Vindos et Sla vos origine gentis Germanos esse: jam vero per plures sparsos Provinz cias, alibi Sarmatas, ut in Polonia, Liburnia, Moschovia, alibi Ger« manos, ut in Styria, Carinthia, Carniolia, alibi Illyri cos, ut in Croatia, Dalmatia, Slavonia, alibi etiam Italos, ut iin Histria, juxta patriae quam colunt diversitatem appellari et diversas sortiri nun« cupationes.
2	Valv. V, 195—96: Ob aber gleich,... die Wandaler und ihre Nachkommen, die Wenden, von ihrer Heimath, nemlich aus denen an der Oist=See liegenden Ländern, wie Teutsche aufgebrochen, und gegen Morgen gerückt; seynd dennoch darum nicht alle auch Teutsche geblieben, noch ferner mehr überall genannt. Denn weil
misel beležil tudi v drugih zvezah, češ da prihajajo Slovani iz Germanije, da je bil njihov jezik prvotno menda vendarle nemški1 in podobno.
Škoda ideologije o nemškosti Slovanov in Slovenj cev je bila tem občutnejša, ker je mogla paralelizirati razne momente v formulaciji istih dveh polihistorjev, ki bi bili drugače, seveda zopet brez kake tendence avtorjev, morda inicijativno vplivali na kako prepo« roditeljsko akcijo. V Schönlebnu, ki je imel še nepo« sredno tradicijo svoje nemške provenijence, a obrav« nava samo dobo do 10. stol., je takih momentov raz« meroma malo. Tudi Valvasorjevi so po intenziteti med sabo zelo različni, vendar jih je precej več, nego jih je mogoče zajeti z golo konstatacijo, da se obravnava tukaj2 dobršen del slovenske narodne zgodovine, pred« stavlja prvič izza protestantske dobe celotni pregled slovenske literarne produkcije, nudi prvi celotni etno* grafski oris kranjskih Slovencev, beležijo poleg nemških dosledno tudi slovenska krajevna imena, prinaša tretja beležka o slovenski narodni pesmi, objavlja prvič slovenska posvetna priložnostna pesem.
Poleg virov za slovensko zgodovino je mogla ob Schönlebnu in Valvasrju priti v evidenco še dolga
sie nach der Zeiit durch viel Länder sich ausgetheilet und zerstreut, hat man sie etlicher Orten als in Polen, Liburnien und Russland oder Moscovien, Sarmaten geheiissen, anderswo aber, als nemlich in Histria, Italiener, wiederum andrer Gegenden, nemlich in Cro» atien, Dalmatien und Slavonien, Illyrier, und abermal andrer Enden, als in Steyer, Kärndten und Crain, Teutsche. Doch hat man sie endlich unter dem Namen der Slaven fast alle begriffen.
1	Vahr. V, 191: Und wann Cluverius es dem Tacitu nicht ver* spricht, sondern gut heißt und bekräfftigt, daß er die Esthen zu den Germanen gesetzt, ohnangesehn derselben Sprache der Britanischen viel näher gekommen als der Teutscben, warum sollte denn die Sprache der alten Wenden dieß absprechen, daß sie Teutsche Seyen? 192: Wamns aber auf die Frage ankommt, aus was für einem Land... die Wenden hervorgegangen, so müssen sie um gezweifelt den Teutschen beigerechnet werden; prim. še 195 itd.
2	Prim. niže str. 105 si.
vrsta kronistov in zgodovinarjev, ki so pisali v latin? skem ali nemškem jeziku na splošno o slovanstvu ali o posameznih slovanskih narodih mimo Slovencev: glavni antični,1 domači,2 važni dalmatinski,3 hrvaški,4 češki,5 poljski,8 italijanski7 in nemški.8
1	Jordanes (Valv. V, 197), Plinius (SchönL, App. 200; Valv. V, 90), Porphvrogenetos (Schönl. 442), Prokopios (Schönl., App. 209), Ptolemaios (Schönl., App. 200), Taoitus (Schönl., App. 200).
2	Bohorič (Schönl., App. 200, 201; Valv. V, 190; VI, 348); Herbersitein (Valv. I, str. XL VI; VI, 345); Megiser (Schönl., App. 209, 441; Valv. V, 186; VII, 404).
3	Dioklejiski letopisec (Schönl. 438; Valv. VII, 419); arhid. Tomaž (Valv. VII, 406, 421); Marulič (Schönl. 300); Lucič (Schönl. 206, 437; Valv. V, 208; VII, 418); Orhini (Schönl. 204); Vramec (Schönl. 357; Valv. I, str. LII).
4	Vramec (Schönleben 357; Valv. I, str. LII); Glaviniic (Schönl., App. 204); Rattkaj (Schönl., App. 204).
5	Baibin (Schönl, App. 204; 437; Valv. IV, 539); Dubraviuis (SchönL, App. 205, 441; Valv. V, 199; VII, 417); Pešina (Schönl., App. 203, 407; Valv. I, str. XLIX). Prim. Burian, Slavia VIII.
6	Brev. polonicum (Schönl., App. 420); Kromer (Schönl., App. 200; Valv. V, 188; VII, 405); Piasccki (I, str. XLIX).
7	Aeneas Sylvins (SchönL, App. 201, 450; Valv. V, 199; VII. 405, 426); Baronius (Schönl. 437; Valv. I, str. XLIII); Bonfinius (Valv. I, str. XLIII); Roccha (Valv. I, str. L),
8	Adamus Bremensis (SchönL, App. 203; Valv. V, 190); Adelzreiter (Schönl. 437; Valv, V, 211); Aimoinus (Schönl. 439; Valv. V, 213); Aventinus (SchönL 449; Valv. VII, 405, 415); Bangert (Schönl., App. 200; Valv. V, 190); Beatus Rhenanus (Valv.V, 188); Chytraeus (Valv.V, 193); Cluver (SchönL, App. 200, 202; Valv.V, 188, 189); Crantz (Schönl., App. 200, 205; Valv.V, 190); Dresser (Valv.V, 211); Fabronius (Valv. VI, 272); Gruter (Schönl., App. 204; Valv. I, str, XLVI); Hdmold (Schönl., App. 200; Valv.V, 189); Horn (Valv.V, 201); Ironicus (Schönl., App. 201); Laziuis (SchönL, App. 201; 440; Valv.V, 186); Leunclaviu« (Valv.V, 206); Me» lanchthon (SchönL, App. 204; Valv.V, 188); Naucler (Schönl.449; Valv. VII, 405); Olearius (Valv. VI, 272); Ortelius (Schönl., App. 204; Valv. I, str. XLIX); Preuss. Ordenischronik (Valv.V, 188); Quaden (Valv. I, str. L; VI, 271); Schedelius (Schönl. 449; Valv. VII, 405); Velserus (Valv.V, 188, 212).
Velika razširjenost onega slovanskega elementa, za katerega del so bili označeni tudi kranjski Slovenci, je bila izrečno naglašena.1 V resnici je mogel dobiti slovenski čitatelj v Valvasorju o sodobni razprostra* nitvi svojih jezikovnih slovanskih sorodnikov precej točno predstavq, ker se omenjajo poleg Slovencev2 še Bolgari,3 Srbi,4 Bošnjaki,5 Hrvati,6 Dalmatinci,7 Sla* vonci8 = tudi Kajkavoi, Istrijanci,9 Čehi,10 Moravci,11
1	Schön!., App. 201—3; Valv. VI, 271i (po Quadenovem Enchi* ridio Cosmographico): es erstrecke sich in Europa keine Sprache weiter als die Windische oder Sclavonische; angesehn, sie ihren Anfang von dem Venetianischen Meer nehmend biß auff die NordsSee, wie auch Seitlings biß ungefähr... an das Sohwartze Meer ... reicht.
2	Glej spredaj st. 77.
3	Valv. V, 129 (Biulgarn); VI, 274, 298 (Bulgarisch).
4	Schönl. 206 (Serbli, Servia pro Serblia); Valv. V, 129 (Syrffen,
Rätzen), 208 (Serbli), 209 (Serbli oder vielmehr Serbi), 209 (Serben, Raziani, Ratzianer), 210 (Sirfi, Rätzen, Serbli oder Serbi, Serben).
6 Valv.: Wosen.
6	Schönl., App. 203 (Croatia), 206 (Hruati, Croati, Qirobati; Valv. II, 104 (Kroatisch), 211 (Krabaten, Krabatisch); V, 208 (Chro» bati, Hruati, Krabaten), 228 (Crabaten); VI, 272 (Crabatisch u. windische Buchstaben [= glagolica], in Crabaten), 274 (Croatisch), 302 (Krabaten).
7	Schönl., App. 201, 203 (Dalmatae); Valv. II, 29 (Dalmatien), 104, 208 (Dalmatisch), 191 (Dalmatiner); VI, 274 (Dalmatinisch).
8	Schönl., App. 203 (Salvonia); Valv. V, 121 (Denn in diesen Ländern [= Croatien u. Slavonien] seynd von selbiger Zeit hero [= 640] die mehr mittägliche Krabaten, und die mehrsmittornächts liehe Slavi [oder Slavonier] verblieben; welchen Solavoniern [= Kajkavoi] heutigs tags, von den Westseiten die Windische Marek angrenzt); VI, 274 (Sclavonisch).
9	Schönl., App. 201, 203 (Histri); Valv. II, 285; V, 191 (Hister* reicher).
10	Schönl., App. 201, 203 (Bohemi); Valv. V, 129, 191 (Böhmen); VI, 274 (Böhmisch).
11	Schönl. 437 (Moravi); Valv. V, 129 (Mähren).
lužiški Srbi,,1 polabski Slovani,2 Poljaki,3 Rusi v poljski in moskovski državi, Kozaki,4 Rutenci,5 Moskovljani,6 slovanski prebivalci ruskega otoka Novaja zemlja.7 Medtem ko je teza o slovanskosti turškega dvora pra« vilno odklonjena,8 sta iz opazk o sodobnem slovanstvu napačni informacija o slovanskosti Prusov9 in beležka o slovanskosti Vlahov = Rurnunov, ki jo je zagrešil
1	Schönl., App. 201 (Wendi); Valv. V, 133 (noch etliche arme Leute in der Lausnitz), 209 (Lausnitz, Sirbi, Serben«Wenden, spräche ... heutigs Tages... in Ober« uind NiedersLausniz den Wendischen Einwohnern bekannt, Soraben und Sorben, Razii, Raseiii, Räzen, Razaani, Ratzianer); VI, 274 (Lausnizisch).
2	Schönl., App. 200 (Pomerani), 201 (Wenden, Vaindalii), 203 (idioma, quod hodieqiue Vind residui in Mechelburgica et Bran« denburgica ditione aliquatanus conservant; Valv. V, 133 (noch etliche arme Leute von den alten Wenden... im Fürstenthum Lüneburg ... Ja! man wird eben wol auch noch zu unserer jetzigen Lebzeit.. . sonderlich in dem Lüneburgischen, solcher Leute etliche finden, zumal unter dem Beckcr*Handwerck, die auch ihre beisons dere Wendische Sprache reden können), 193 (die Wenden noch heutiges Tages... im Hertzogthum Mechlenburg, Lüneburg, in der Marek); VI, 274 (Wendisch oder Wandalisch).
3	Schönl., App. 200—3 (Polonia, Polonus, Polonicuis); Valv. V, 129, 191 (Polen), 202 (Lechus, der erste König in Polen); VI, 274 (Polnisch).
4	Schönl., App. 201 (Russi, magna gern), 202 (Russia), 203 (Russicuis); Valv. V, 129 (Reussen), 191 (Russen, ein großes Volck;
Ruissland, Reussen); V, 272: durch die Russen werden heutigs Tages fürnemlich die Moscowiter uind hernach auch ein Stück Landes, so unter Polen zwar gehörig, doch auch Moscowitischer Religion ist, verstanden, hingegen durch Reussen die Cossaken und biß« weilen auch die der Crom Polen lunterworffene Russen gemeynt, gleichwie von Alters alle diese Völcker unter dem Namen der Reussen begriffen worden.
6 Valv. VI, 272 (Ruthenisches oder Russisches Alphabet).
6	Schön!., App. 202—3 (Moschovia, Moscoviticus); Valv. V, 129 (Moscowiter), 191 (Moscau); VI, 272 (Moscovian), 274 (Masco« witisch).
7	VI, 274.
8	V, 129.
9	V, 208 (gl. niže str. 89).
Razprave. V,—VI.
6
Valvasor na osnovi izvestij o liturgienem jeziku med pravoslavnimi Rumuni,1 Francisci pa v delu samem popravil.2
Tudi blizka medsebojna sorodnost slovanskih jezikov se poudarja,3 češ, vsi so v bistvu eno, četudi kažejo nekatere izpremembe in variacije.4 Z nekim posebnim interesom je podčrtaval Valvasor sorodstvo kranjščine z ruščino.5 V ilustracijo teze o blizki sorod' nosti slovanskih jezikov je razširil Bohoričevo zbirko ooenašov na 13® (teksti, ki jih označa z »Cyrillice«, »Croatice«, »Sclavonice«, »Bohemice«, »Polonice,« »Lu» satioe« in »Carniolice«, so bili že v Bohoriču, tekste, ki jih imenuje »Bulgarice«, »Dalmatice«, »Vandalice«,
1	VI, 274 (WaUachisch), 296 (Wallachisch, welche Sprache von der Krabatischen in etwas... unterschieden ist... Daher dieser Bericht auf die Sprache der Moriachen gehet. Denn in der gantzen in Türokey liegenden Walachey redet man also, wie allhie unsere Uskokische Walaohen).
2	VI, 297—9.
3	VI, 274: Wie nahe diese und manche andere Sprachen ein»
ander kommen, wird der curióse Leser noch weiter erkennen aus dem Vater Unser, welches ich... in dreyzehn Sclavonischs oder Windischen LandsSprachen... wollen ainhero setzen, nemlich auf recht Cyrillisch, Bulgarisch, Moscowitisch, Dalmatinisch, Croatisch, Sclavonisch, Böhmisch, Polnisch, Wendisch (oder Wandalisch), Lausnizisch, Crainerisch, Walachisch und Novazemblisch. — Prim. tudi Pervolf II, 249.
* V, 191 (s pozivom na Albrechta Crantza).
6 VI, 272: Daß diese Sclavonische oder Windische Sprache durch gewaltiigiviel Mäuler und wie vorhin gemeldet, weit und breit gehe, auch sogar der Russischen gar nahe befreundet sey, als die gleidhfallis eine, wiewol mit einem besondern Dialecto veränderte Sclavonierinn ist, kann ein Forschsgieriger gar leicht dem Ruthe» nischem (oder Russischem) Alphabeth abmorckcn, welches in der Russisch» oder Moscowitischen ReisesBe,Schreibung Adami Olearii zu finden... gleichwie auch der Russischen Sprach unserer Craine» rischen gar ähnlich und1 fast gänzlich gleich kommt; auisbenommen, daß einige Buchstaben der Wörter bißweilen sowol als theils Wörter selbst sich ändern.
6 VI, 274.
»Moscovitice«, »Novazemblice«, »Walachice« je našel drugje).
Vendar pa v Valvasorju, ki je sicer poznal cirilski in glagolski alfabet1 ter imel v svoji knjižnici tudi cirilske knjige ruske provenijence,2 a praktično ob« vladoval iz slovanskih jezikov menda le slovenščino, in še to slabo,3 slovenski čitatelj ni mogel najti informacij o bistvu slovanskega jezikovnega sorodstva ali kakih migljajev o njega praktični vrednosti za kranjske Slo* vence. Valvasor govori na splošno o severnih in orijen= talskih Slovanih,4 proglaša delitev Jurija Horna in drugih, ki so razlikovali venedske ali vindske, sarmat* ske in ilirske Slovane ter med1 Venede ali Vinde šteli le Cehe, Moravče in Lužicane,,5 za »mnogo preozko«, toda njegova klasifikacija je istovetna s Schonlebnovo, ki sloni na pokrajinskem principu.6
Da so v Valvasorju naglasi ožjega jezikovnega sorodstva notranjeavstrijskih Slovanov in slovenske celokupnosti tako redki in slabi,7 je sokriva pač nje* gova medla predstava o slovanskem jezikovnem sorod« stvu sploh. Čeprav zatrjuje,, da hoče, ker »se govori skoraj v vsaki petini (kranjske) dežele različno narečje«, pri vsaki izmed1 teritorijalnih kranjskih skupin »ozna* čiti tudi jezik«,8 se ta oznaka vendar nikjer ne dviga nad splošno frazo.9
Za pravilno in smotreno slovensko diferencijacijo pojmov Slovan in Slovenec in za udomačenje onih
1	VI, 272.
2	VI, 272.
3	Primeri transkribeijo slovenskih Izrazov v delu.
1 V, 202, 209.
» V, 201
6	dej spredaj str. 77.
7	Glej spredaj str. 77.
8	Valv.VI, 277.
9	VI, 278 (gorenjsko narečje), 288 (»Dolenze«), 305 (»Vipauze«), 311 (Kraševci).
slovanskih oblik, s katerimi so se nazivale posamezne slovanske skupine same, so imeli Slovenci v Schönlebnu in Valvasorju razmeroma slabe pobude.
Pravilno narodno ime slovanske celokupnosti se je zdela tudi Schönlebnu in Valvasorju oblika »Slav«, torej oblika, ki ni bila v skladu z domačim etnografskim terminom »Slovenec« — »slovenski«, ki ga je v slo* venskem tekstu izjemoma tudi Schönleben rabil.1 To je bil rezultat etimološkega ugibanja.2 V citatih iz virov in literature so bile zabeležene tudi oblike »Sclavini«,3 »Slavini«,4 »Slavani«,5 »Sclavoni«,6 »Slavoni«7 itd., a kranjska polihistorja sama sta navadno rabila druge termine, namreč Schönleben »Slavus« — »slavicus« in »Vindus«, izjemamo »Sclavus« ali »Vendus«,8 Valvasor9 pa »Wenden«,10 »Wendisch«,11 »Windisch«,12 »Slavus«,13 »Slave«,14 »Slavonier«,15 »Sclave«;,16 »Sclavonier«,17 «Sola*
1	Glej miže str. 90.
2	Glej niže str. 88.
3	Schön!., App. 204, 205; Valv. V, 197, 199.
I	Schön!. 357.
3 Valv. V, 198 (korektura Ptolemejevdh »Stavani«)
8 Schön!., App. 205; Valv. V, 199.
7	Valv. V, 200.
8	Glej n. pr. SchönL, App. 200—204 (Undecimi CarnioMae vcteris inquilini Slavi seu Vindi), 204—8 (Unde Vindis enatum Slavorum jiomcn).
9	Glej n. pr. Valv. V, 186—196 (Das XII. Capittel. Von den Schwaben und Wenden, oder Winden); 196—210 (Das XIII. Capittel. Von den Slaven oder Slavoniern); 210—13 (Das XIV. Capittel. Von der Zeit, da Crain von den Sclaven erstlich bewohnet worden); VI, 271—370 (Das I. Capittel. Von der Crainerischen und Sclavo* irischen Sprache).
Valv. V, 187, 192.
II	V, 211.
12 VI, 271.
" V, 195.
» V, 187, 188.
« V, 197.
16 V, 197, 211.
« V, 188, 197.
vonisch«,1 »Sclaven oder Wenden«,2 »Sclavonisch oder Wendisch«,3 »Wendisch oder Sclavonisch«,4 »Windisch oder Sclavonisch«.5
Za posamezne slovanske skupine sta navedla Schönleben in Valvasor le običajni latinski ali nemški naziv, domačega obenem le pri Hrvatih in Srbih, a zad= njega deloma v pokvarjeni obliki.6 Kake težave je delala Valvasorju slovansko=etnografska terminologija, priča okoliščina, d'a našteva med slovanskimi jeziki poleg bolgarskega, dalmatinskega in moskovitskega tudi cirilskega.7 Navadno je njegova terminologija v skladu s teritorijalnim kriterijem za določitev nacije. K uvaže« vanju teritorijalnega kriterija je navajalo tudi našte« vanje jezikov, ki jih je Valvasor slišal na Kranjskem, kjer se je po njegovi sodbi poleg slovenščine, običajne in kočevske nemščine ter »italijanščine ali furlanščine« govoril še ilirski, hrvaški, slavonski, dalmatinski, istri« janski in vlaški jezik.8
Dočim po pravici nasprotujejo obravnavi Slovencev pod terminom »Ilir« — »ilirski« vse zveze, v katerih
* VI, 272.
8 V, 211.
3	VI, 271.
4	V, 211.
8 VI, 271.
6	Glej spredaj str. 85.
7	Valv. VI, 274.
8	Valv. V, 104: Was die Sprache deß Lands anbelangt, fällt dieselbe unterschiedlich, und wird man nicht so leicht ein Land antreffen, da so vielerley Sprachen im Gebrauch als dieses. Die rechte allgemeine Landsprach ist die CräineTisc'he; nebst derselben wird auch illyrisch geredt, doch etwas corrupt und nicht allerdings rein; drittens Kroatisch; viertens Sclavonisch; folgends auch Dal* matisch, Gottscheerisch, Histrianisch, Italiänisch oder Fürlanisch und Teutsch; VI, 277: sintemal in Crain mehr als einerley Sprach üblich ist, indem darinn Dalmatinisch, Croatisch, Wallachiseh, Gottscheerisch, Istrianisch, Italiänisch, Teutsch, Crainerisch und auch noch mit andren Zungen mehr geredet wird.
rabita ta termin Schonleben in Valvasor,1 pa tudi domači termin »Slovenec« — »slovenski« ni imel sankcije v tej latinski in nemški polihistorski produkciji: ni ga v latinskem delu zabeležil niti Schonleben, ki ga je v zvezi s slovenskim tekstom pod vplivom tradicije rabil, niti v nemškem spisu Valvasor, ki je zabeležil poleg mnogih drugih slovenskih krajevnih imen tudi »Go; rensko Stran«, »Dolensko Stran«, »Dolenze«, »Vi1; pauze«2 itd. Za oznako jezikovne pripadnosti produ* centov in konsumentov kranjsko*slovenskega pismen* stva se rabi v Valvasorju3 le izjemoma izraz »Sclavos nisch oder Windisch« sam,4 sicer pa teritorijalni ter* mini, in sicer navadno izraz »Krainer« — »Krainerisch« sam,5 smetertje pa tudi kombinacije kakor «Kraine? risch-sclavonisch«,6 »krainerisch und sclavonisch«,7 »sclavonisch oder krainerisch«,7 »krainerisch oder scla» vonisch«.8 Da je ravnal nelogično, ko je proglašal Kranjce za Nemce,9 a obenem rabil »Krainer« v po* menu »Slovenec«, tega se Valvasor po vsej priliki ni vedno zavedal.
O sodobnem kulturnem stanju Slovanov izven Kranjske ter o jezikovno*kulturni praksi pri njih so se mogle tudi v Valvasorju dobiti le slične informacije kakor v knjigah južnoslovanskih protestantov:10 namreč izvestje o glagolici in cirilici,11 informacija o razširje*
1	Glej spredaj str. 77—78.
2	Valv. II, 110, 173; VI, 288, 305.
3	Prim. zlasti VI, 271—370 (Das I. Capittel. Von der Craine» tischen und Sclavonischen Sprache).
4	Valv. VI, 271.
6	VI, 272, 274, 278, 288, 292, 300, 302, 311, 346, 350, 355, 360.
8 VI, 271.
7	VI, 271, 349.
8	VI, 274.
9	Glej spredaj str. 77 si.
10	Prim.: Lokar, Iz predgovorov naših protest, pisateljev, ZMS 1908, 1—20; Kidrič, Bibliografski uvod1 L
11	Valv. VI, 273 (»Kupfer«) 448: cir. in glag. alfabet.
nosti obeh slovanskih azbuk,1 poročilo o katoliškem okolišu slovanske liturgije ob naglašanju glagolizma ponekod na Kranjskem,2 t. j. pač v kranjskem delu Istre, ter opozorilo na glagolski in cirilski tisk.3
Jezikovnoipurističnih in narodnobrambnih element tov za Slovence v omenjenih zgodovinskih delih skoraj sploh ni bilo: Schönleben, ki je sicer v zvezi s slov en« skimi teksti, pač iz teorije o nemškosti Slovanov, na* čeloma zagovarjal nadomestitev »hrvaških in dalma* tinskih« izrazov z germanizmi,4 o takih problemih v zgodovinskem delu sploh ni določneje govoril;5 v Val* vasorju sta pač bili zabeleženi informaciji o jezikovno« kulturni praksi na Slovenskem6 in o napredovanju pokvarjenosti slovenskega jezika,7 a v nobeni se ni odražala sposobnost za protiakcijo, ker tudi želja,, naj se popravi jezik priseljencev v Bitnjah, ki so mešali nemščino in kranjšeino,8 ni mogla vplivati v tem smislu.
1	VI, 272, 274.
2	VI, 404: noch auf den heutigen Tag in der Windischen Marek in Croatien und Dalmatien (wie auch unterschiedlichen Orten in Crain) bey dem Gottesdienst und allen Kirchenübungen man die gemeine und verständliche slavonische Sprache gebraucht; p rim. tudi VII, 425.
3	VI, 272.
4	SohönL, Ev. inu Lyst. 1672, predg. (prim. Marn XXI, 29).
6 Prim. spredaj str. 78.
6	Prim. spredaj str. 50.
7	Valv. VI, 276: Seit wenig Jahren hero aber, wird diese Sprache sehr corrupt und täglich corrupter geredt, wiewol an einem Ort mehr als am andren; fürnehmlich aber zu Laybach und dort herum, wie auch in ObersCrain. Welches daher entsteht, daß sie init der Teutschen nunmehr vielfältig vermengt... wird... Es kann auch nunmehr, da dieses Land von mancherley Nationen bewohnt wird, nicht wol änderst gehen, als daß die Crainerische Sprache je länger je mehr mit fremden Wörtern gespTeckelt und gleichsam veremaillirt... werde.
8	XI, 128: Jedoch hebt man nunmehr allgemach an, besser Teutsch und besser Crainerisch (namesto: Nim du Mresha, ich die Busha, wemer titsche fangen) zu reden: daher solche verwirte Sprache hoffentlich ein Mal wird ein Ende nehmen.
Narodnospoveličevalnih elementov, ki so jih imeli Slovenci v protestantski formulaciji, si ni osvojil v celoti niti Schonleben niti Valvasor. Prvi je gledal nanje sploh kritično: narodno ime Slovanov je izvajal od »Sava« ter odklonil Dubravskega etimologijo od »slovo«, a zlasti tudi Bohoričevo od »slava«;1 »privilegije« ki bi jih naj bil dal Slovanom Aleksander Veliki, je proglasil za bajko;2 pomen dovolitve slovanske liturgije je skušal omejiti, a zametal zlasti misel, da bi bila uvedla Ciril in Metod slovansko liturgijo tudi pri Slovencih na Koroškem in Kranjskem in da bi bilo papeževo dovo« Ijenje veljalo tudi za te kraje.3 Valvasorju so 'bili taki »privilegiji« menda simpatični: o »privilegiju« Aleksan* dra Velikega sicer ni govoril, pač pa sprejel mnenje, da je sv. Hijeronim izumitelj glagolice;4 razlago narodnega imena iz »slava« je branil5 ter zatrjeval, da so bili Slo* vani »iz davnine slavni«,8 in da je njihov jezik »eden glavnih«;7 za misijo solunskih bratov je kazal izrazito simpatijo in vneto dokazoval, da sta delovala tudi med Slovenci, in da je imel privilegij slovanske liturgije že od početka svojo veljavo tudi za Kranjsko in Koroško;8 podčrtal je rabo slovenskega jezika pri ustoličenju koroških vojvod.9
Izraz »Sclav« — »Sclavus«, ki je imel sankcijo že v delih nekaterih slovenskih protestantov,10 jo je ohranil tudi v delih Schonlebnovih in Valvasorjevih. Postanek
1	Schonl., App. 205 (SLarvia . Suavia = Savia po panonski Posavini).
2	Tam 205.
3	Tam 437 si.
4	Valv. VI, 272.
3 V., 199. 200.
8 V, 208.
7	VI, 271.
8	VII, 403—9, 425.
9	VII, 395.
10	P rim. Kidrič, Kirehenordnung 36, 40.
pomena: Sclav = suženj1 (je ¡spravljal 'Schonleben po primeru Lucičevem v zvezo s podobnostjo med »Serbli« in latinskimi »Servi«,2 a Valvasor se je nagibal k mnenju, da je izvor tega termina v položaju Slovanov v Nemčiji.3 Četudi pa sta oba vedela, da je ta oblika za Slovane malo laskava, se ji vendar nista izogibala: pri Valvasorju je običajna,4 Schonleben rabi sicer na« vadno »Slavus«,4 semtertja pa vendar tudi »Sclavus«.
Nedvomno je bilo v Valvasorju mnogo elementov, ki so bili sposobni, da bi se dali izrabiti tudi za prepon roditeljska gesla, čeprav se je v njih jasno odražalo dejstvo, da so le odmev polihistorskih interesov in da so se izoblikovali brez vsakršnega sodelovanja kake slovenskospreporoditeljske namere avtorjev. Toda v preporoditeljski smeri so mogli ti elementi delovati šele na ljudi, za katere teorija o nemškosti Slovencev, bodisi ob priznavanju, bodisi ob prikrivanju lastnega sloven« skega porekla, ni bila več odločilen faktor. In takih ljudi je bilo do srede 18. stoletja po vsej priliki tudi med množitelji slovenskega repertorija še malo (slo« venska orijentacija o. Hipólita, ki do 1711 ni vedel za Bohoriča ter je torej najbrž tudi Valvasorja le slabo poznal, se je razvijala menda brez sodelovanja Valva* sorjevih5 momentov).
1 Niederle 11/1, 483.
' Schönt, App. 206.
3	Valv. V, 208: Wie Weltberühmt nun auch vor Alters der Name Selav gewest, so verächtlich ist er nach der Zeit worden, nachdem diese kriegerische Völcker durch das Schwert andrer Potentaten, sonderlich der RömischsTeutschen Keyser zum Gehör« sam verdemütiget seynd. Weßwegen auch die Sarmatiischen Völcker, als neinlich die Russen, Polen und Preußen den Namen der Sclaven abgelegt, wie ¿ungleichen die Sclavische Völcker in Pommern in der Marek, in Mecklenburg und in Wagria, und Sclavonien allein nur von den alten Slavcn sich annoch nennet.
4	Glej spredaj str. 84.
' Popravi v SBL 322 vrsta 20.
A tudi v slovenskih delih katoliških slovenskih avtorjev do srede 18. stol. se je odražal čut skupnosti s slovenskim ljudstvom le medlo in brez vsakršnega zanosa, ker je bilo pri njihovem delu sodelovanje zavesti o dolžnostih do lastnega naroda in njegovega jezika sploh le izjemoma na isti višini s protestantskim ali močnejše nego v 16. stol., navadno pa precej slabše.
Po okolišu slovensko pismenstvo sicer ni bilo več samokranjsko, ker so bili med množitelji reper» torija že tudi Primorci, Korošci in Prekmurei, a tudi ni bilo več vseslovensko: Prekmurei so zase kakršenkoli normativen pomen kranjske tradicije sploh odklanjali ter uvajali nov jezikovni tip; Korošci so pač priznavali kranjsko tradicijo, vendar želeli uveljaviti svoj jezi« kovni zaklad in nekatere glasovne posebnosti.
Terminologija, s katero se je aznačal jezik in okoliš čitateljev, je bila za kako pripravljanje zavesti o etnografski celoti sedaj še manj sposobna nego v protestantskih časih. Poleg širjih: domačih »slovenski«,1 »Slovenec«,2 latinskih »Slavonicus«,3 »sclavonicus«,4 »Slavicus«,5 »Slavuis«,5 in nemškega »Windisch«,6 so prevladovali ožji pokrajinski termini »Kranjec« — »kranjski«7 — »Carniolicus«,,8 ki so se rabili tudi za
1	Evangelia inu lystuvi 1612, 1672, 1715, 1730, 1741; Sveto kriški 1691; Hipolit 1719; pTekm. »Abec. Szlowenszko« 1725; Ster* žinar 1729; Paglovec 1733, 21, 25, 297; isti 1742, 81; Megiser 1744; Paglovec 1745 Kemp.; Sever 1747.
2	Rogerij 1734; Pagt, 1745 Kemp.
3	Schonleben 1672 Asa; Kastelic 1678; Svetokriški 1691; Hipo* lit 1715, 1719; Ev. inu lystuvi 1715, 1730, 1741.
« Hipolit 1711.
5	Schonleben 1672; Kastelic 1688; Hipolit 1715.
6	Megiser2 1744.
7	Kast. 1678; Kast. 1682; Kast. 1688; Kranjska pratika 1726; Bellarmin 1728; Pagl. 1733 (naslov, 16, 21, 143), 1741 (Ev. — naslov, Kat. 13), 1742 (81, 82), 1745 Kemp. (naslov, A5a), 1747 (naslov, a3a); Rogerij 1734 predg.
8	Schonl. 1672; Kast. 1678 (aprobatio 178), 1682, 1684 (aprob.), 1688 (posv.); Svetokriški 1691, Hipolit 1719 (aprob.), Rogerij 1731,
omejitev širjega izraza v zvezah kakor: »slovenski krajnski«,1 »slovenski inu krajnski«,2 »Slovenci inu Krajnci«,3 »slovinski ali krajnski«,4 »slovenski) ali krajnski«,5 »krajnski ali slovenski«/ »Krajnci ali Slo» venci«,6 »siavonicus Carniolanus«,7 »carniolicus et slavus«,8 »slavus et carniolicus«.8 Pojaeenje tendence rabiti izraze »Slovenec« — »slovenski« — »Winde« — »windisch« za razlikovanje nekranjskega Slovenca od kranjskega se v terminologiji za jezikovno pripadnost piscev in čitateljev jasno odraža.
Diferenciacija v terminologiji za slovensko pozna; menovanje slovanskih plemen ni niti najmanj napredo; vala. Če je Slovenec govoril ali pisal latinski ali nemški, je genus označal slično kakor Schönleben,, Valvasor ali Popovič, za slovenščino pa problem sploh niti aktualen ni bil: pisci v slovenskem tekstu niso niti imeli niti iskali prilike za odločitev, kako bi k izrazu »Slovenec« — »slovenski«, ki je pomenjal species, dobili primeren izraz za genus (Slovan) ali za dokaz, da poznajo na; cionalna imena slovanske familije in da jih umejo rabiti.
»Natio« se je tolmačila le v rokopisu, a brez glob; Ijega pojmovanja, z »deželsku ludstvu, národ, z k* ro d«, »popuilus« z »en folk, enu ludst vu, ena gmajna
eniga mesta«.9
Kontakt z jezikovno kulturo ostalih Slova* nov je bil takorekoč eliminiran, ker je bil reduciran na Hipolitovo poznanje Komen skega knjige »Orbis pictuss10 in na rahlo slovarsko rabo. Ozir na možnost jezikovnih posojil pri drugih Slovanih je bil le v dveh leksikalnih zbirkah, ki sta imeli nekaj novih hrvaških
Pagl. 1741 (Ev. — uvod, Kat. 33, 72), Klapše 1743 (aprob.), Pagl. 1745
(Kemp. aprob.), 1747 (aprob., 250).
i Hip. 1719 nasl. 2 Hip. 1719, 18. 3 Pagl. 1745 Kemp. A5 a.
' Bellarmino 1728, nasl. 5 Steržinar 1729. 6 Pagl. 1747 a2 b.
7 Hip. 1715, 1. 8 Svetokriški 1691. 9 Prim. Hipolitov slovar iz
1711 in spredaj 72; za »Volk« prim. Megiser (folk, puk; 1744 še:
množica). 10 Burian, Po stopách češstvi (sep. iz: Slavia VIII), 45.
besed,1 malce širji od sličnih ugibanji slovenskih prote« stantov.
Manifestacije slovenskih pisateljev o lastni provenijenci in o narodni pripadnosti čitateljev, ki resda tudi pri protestantih niso bile znanilke kake pre« poroditeljske aktivnosti za izpremembo jezikovno« kulturne prakse, vendar pa priče rastoče zavesti skup« nosti z narodom ter svedoki rastoče informiranosti in smotrenega iskanja širokega kulturnega okoliša,2 so bile sedaj redke in po večini brez žive in neposredne iskrenosti, ki jih je odlikovala v 16. stoletju. V celi dobi od prve Trubarjeve take manifestacije so napisali katoliki le dve, ki sta bili dalekosežnejši od protestant« skih, a obe: Hrenova3 in Hipolitova4 sta ostali v roko' pisu in brez vpliva. Med tiskanimi so bile intimne le
1	Prim, o Alasijevem in Kastelčevem slovarju (= Ms. 169 v Stud1, knjiž. v Lj.) Breznik, RDiHV III, 115, 117—21.
2	O manifest, protestantov prim. Kidrič: Trubar, Domovina
1908,	št. 100, 101, 102, 110, 111; Epilog k Trub. zborniku, NZ VI,
1909,	175 si.; Kirchenordnung 35 si.; Bohorič, SB L 50; Dalmatin, SBL 122; Ogrodje za biografijo Trub., RDHV I, 254.
3	Hren, predlog za ustanovitev tiskarne »pro honore patriae linguae augendo« Turk, T. Hren (separatnik iz BV VIII, 1928) 17.
4	Hiipolit, predg. k rok op. slovarju iz 1711 (Kopitar, Gramm. 77—79): Difficultas autem hujus idiomatis non inde oritur, quasi hoc propriis careret isignificationihus, cum Idioma Sclavonicum sit una ex Originalibus linguis, a qua, teste... Valvasor, ultra XV itn» guae originem suam trahunt, estque talis prae miultis linguis enw» nentiae, ut in ilia ... missa .. . legatur ... Igitur lingua Sclavonica, quam alii Illyricam vocant, originalis, perfecta, ab aiiis independenis est. .. quod' autem plerumqiue in Literatis a sua perfectione deficiat, causam non lincongruam puto esse, quod illi penes nativam pluribus a Iiis, aut saltern Germanica sint instructi lingua, et illam in schol'is ludii magistralibus, gymnasiis, Curiis, Dicasteriis, processibuis, literis, ad morem Austriae, per totum Ducatum Carnioliae potissimum et quasi unicam profiteantur, quo fit, ut dum lingua Sdavonica loqui iliud a Germanismo, quo penes vernaeulam instructi sint, illico emendicent.
Paglovčeve,1 vse ostalo je bilo ali le medlo podčrtavanje pokrajinskega patriotizma2 ali pa boječe prerešetano ponavljanje formulacij iz protestantskih časov.3
Med bibliografskimi beležkami v katoliški seriji4 ni niti ene, katera bi bila ožarjena z onim ponosom nad porastom slovenske književne produkcije, ki je značilen za nekatere slične beležke slovenskih pro« testantov 16. stoletja. Tem opazljivejši je bil poudarek, ki je spremljal nekatere tiske 18. stoletja: da so dobili slovensko obliko radi tega, ker Slovenci niso znali nemški.5
1	P a gi o vi c 1733: (ne želi drugega) kokcr fuojem Dcshc» lamam, mu uffiim te slovenske Sprahe snanim poslufhiti; isti 1745 Kemp., A 5 a: lubi Slouenzi imu Crainzi; isti 1745 Scop., a2b: lubi moy Crainzi, ali Slovenzi.
2	Kast. 1672, A2b: nafho Krajnfko deshelo; isti, 1688, posv.: Anxius..., oui nam hanc meam Editionem dedicarem, quae nec Italo nec Germano placeret..., anxietas dirimetur, si ei, qui natus est Carniolus, dedicavero; Svetokrižki I, 5 (Masovia); IV, 137: En Sloveniz pak je djal: Rajshi fe hozhem puftit sadavit; IV, 419: Polaki tudi eniga kmeta, Lechas s' imenam sa Ivojga Krajla fo bily isvolili; Ev. inu list. 1715, 1730, 1741, tisk. posvetilo: Cronius insignia victoriae erexit in perpetuae hujus Patriae pacis trophaeum. Sub hoc inquam glorioso Antistite novum prodiit Euamgelili opus ad puritatem Romanae fidei in slavonicum idioma traductuin, quo circumjacentes vicini etiam populi emidiuntur; Rogerij II, 33: nafha CTainfka ... Cradnze; II, 369: (Maksimilijan) is Panoniae, ali Stajerfke Defhele u tem Mefte Cilli; cenz. revizor Pagl. Kemp. 1745: quatenus per patrij idiomatis liouit.
3	Prim, iz 1715 predgovor Hipolitove prireditve Bohoričeve gramatike, -kjer so izpuščeni mnogi pomembni Bohoričevi odstavki, n. pr. o tem, da Slovenci niso »ljudstvo, skrito v neznatnem kraju« (Marnov prevod v Jez. XXI, 62, vrsta 5—17), o »slavonica lingua« v zlati buli Karla IV. (Marn XXI, 65, vrsta 25—34) in mnogo drugega.
4	Glej niže str. 107.
5	Paglovec, Tob. b. 1733, 16: Historio od tiga ftariga fvetiga Tobia (se je potrebno zdelo) na crainski jeiik prelofhiti, mu tim gmain ludem, kir nembsku nefnajo, h' braniu... naprei polosbiti; Paglovec, Vojska 1747, a3: De bi tedei tudi ti ludje, kateri farno Crainsko, ali Slovensko spraho snajo, ali pak drugi, kateri...
Medtem ko problema nižje š o 1 e z upoštevanjem narodnega jezika katoliška ideologija sploh ni tako silila v ospredje kakor protestantska,1 se izmed redkih izjav o j e z i k o v n o k u 11 u r n i praksi na slovenskem teritoriju, ki so se sploh zabeležile,2 Hipolitova,3 torej edina, ki je bila opremljena z indignacijo in željo po odpomoči, ni natisnila ter je mogla vplivati le na odbrance, ki so imeli v evidenci rokopis v ljubljanski frančiškanski ali diskalceatski biblioteki. Isto velja tudi o redkih beležkah o germaniziranju in propadanju slovenskega literarnega je« zika,4 izmed katerih je bor^bna Hipolitova5 zopet ostala v rokopisu,
Obseg in cena posamičnih repertorijev nista bila nikjer izdatno nad protestantskim 16. stoletja.
Potrebne pač niso bile več posebne zbirke molitvenih obrazcev in tekstov za recitiranje s prižnice, na kakršne sta mislila Alasia,, ki je predložil duhovnikom uvod za čitanje nedeljskega evangelija, obrazec za začetek in konec pridige ter očenaš, češčena= marijo, vero, dekalog v verzih, pet cerkvenih zapovedi, očitno spoved za spovednico in nekaj' pesmi,6 ali ljub« ljanska tiskarna, ki je objavila pozneje v posebni brošuri7 slične obrazce, a brez pesmi. Medtem so se bili ti teksti v slovenskem verskoknjižnem repertoriju namreč že opetovano natisnili.
Katoliški verskoknjižni repertorij se je v teku 200 let pač bil tako dopolnil, da je obsegal sedaj' večino izmed tekstov, ki so bili dušnemu pastirju med Slovenci potrebni, a dobrodošli tudi slovenskemu ver«
1	Glej niže str. 102.
2	O Valvasorjevi glej spredaj str. 50
3	Glej spredaj str. 92.
4	O Valv. glej spredaj str. 87.
8 Glej spredaj str. 92.
6	LZ 1924, 106.
7	Glej spredaj' str. 47.
nemu laiku, ki je znal citati: razne tipe katekizmov, lekcionar, vzorce za pridige, obredna besedila, nujna poglavja iz cerkvenega prava. Krožilo je tudi več tekstov, ki so dobili slovensko obliko v prvi vrsti iz ozirov do laikov: cerkvene pesmi, navodila za spoved in obhajilo, asketična premišljevanja, prevod sveto* pisemskih Tobijevih bukev in teksti za administracijo bratovščin ter za religij ozno udejstvovanje v bratov« ščinah, na božjih potih in pri ljudski pobožnosti križe« vega pota. Raztresene v označenih serijah tekstov sta mogla duhovnik in laik najti tudi najobičajnejše molit« vene obrazce, tako stalne kakor tudi izpremenljive za razne potrebe.
Iz slovenskih aplikacij duhovne drame, ki so bile ob kranjskoinemških1 zelo redke, a vendar nova slovenska vrednota rekatolizacijske dobe v primeri s protestantsko, so bili v sredi 18. stoletja ljubljanski »Paradiž« in eventualne deklamacije romarjem v Rušah2 pač že pozabljeni, toda slovenski tekst za p asi jonsko procesijo v Škof ji Loki je bil še vedno v rabi3 ter tvoril najbrž tudi podlago za slično prireditev v Tržiču.4
Vendar je katoliškemu repertoriju do saturiranosti, ki bi bila vsaj približno taka, kakor je bila značilna za protestantovski repertorij;, še mnogoeesa manjkalo, ker marsikaj potrebnega ali sploh ni dobilo slovenske oblike, ali pa ostalo sporadičen pojav, ki ni tvoril zametka organskemu razvoju. Manjkali so: celotna biblija, ker je Kastelčeva prireditev ostala v rokopisu, ki se je čuval v samostanu ljubljanskih diskalceatov; postni evangeliji, ki so se slično ostalim lekcionarskim perikopam menda tudi že marsikje oitali v narodnem
1	Prim. Wollman, Slov. drama 7 si
2	SBL 373.
3	Kronika škofjel. kapucinov 1741, 1768.
4	Prim. Hicinger, ZD 1859, 73; Lavtižar, Cerkve in zvonova v dekani j i Kranj, 282.
jeziku; Juditina in Esterina knjiga, ki so jo dajali pres prostemu človeku poleg Tobijevih bukev radi v roke tudi strogi razlagavci dotičnih sklepov tridentinskega zbora; posebni molitveniki, kjer bi bili zbrani razni molitveni formularji, a zlasti tudi obrazci za specialne molitve k posameznim masnim delom; posebna živ« ljenja svetnikov, ker so se legende in njihovi čudeži le semtertje v zvezah z drugimi teksti omenjali; tiskani pastirski listi, ker je za dobo do 1750 zadnji rokopisni eruirani prevod pastirskega lista v ljubljanski škofiji iz 1685, medtem ko drugi škofje sami še menda sploh niso skrbeli za to, da bi bile njihove poslanice Slovencu razumljive, ampak prepuščali to skrb duhovščini, ki si je pomagala s prevajanjem sproti.
»P r o t i r e f o r >m a c i j s k o«, v ožjem pomenu besede »kranjsko« cerkveno pismenstvo v sredini 18. stoletja ni bilo, ker za aktualnost antiprotestantske polemike ni bilo vzroka: že skoro 100 let kranjska »verskosreformacijiska komisija« ni več poslovala,1 a Kastelčev prevod Spiesovega katekizma »z enim lepim pomenkovanj am eniga katoliš inu lutriš človeka« je bil v tem pogledu najbrž že anahronizem. V k ato* liških slovenskih tiskih zadnjega razdobja pred 1750 se pač semtertje omenjajo: »kecarji«,1 Luther,2 Calvin,2 Trubar,,3 Juri Kobila3 in njihova protivnika Textor4 in Hren,3 toda katoliškim piscem je šlo tu le še za po? jasnitev preteklosti in za katehetično informacijo.6
0	janzenizmu vsaj v slov. tisku še ni bilo sle*
dov.
A tudi sledovi a p o k r i f n e in pie tisti čnos mistične smeri so bili okoli srede 18. stoletja v slo«
1	Elze, Superintendenten 60.
2	Kaistelic 1688, 532; Ev. inu 1.1715, 1730, 1741 (lat. posv.); Hipolit, Kemp. 11—13; Rogerij (Glonar, LZ 1916, 467).
3	Kastelic 1688, nasl. 1. in 532; Ev. inu 1.1715, 1730, 1741 (posv.).
4	Ev. inu L 1715, 1730, 1741 (lat. posv.).
5	Prim. Murko, Bedeutung der Ref. u. Gegenref. 125 si.
venskem pismenstvu še redki.1 V nesoglasju s cerkve* nimi predpisi o litanijah2 je bilo zabeleženih mimo priznanih lavretanskih3 in litanij vseh svetnikov4 še več drugih, kakor litanije za umirajoče,5 srca Jezuso* vega,6 sv. Frančiška,7 sv. Ane,8 »od sedem žalosti M a' rije Device, kakor se v Kamniku molijo«,9 sv. Jožefa,10 »bridke martre in smrti Jezusa Kristusa«,11 »žalostne matere božje«,12 »za verne duše v vieah«,13 sv. Jošta14 in sv. Lucije;15 toda vsi ti teksti pričajo le o tem, da slovenski duhovnikUpisatelji ali dotičnih odlokov rim--ske stolice niso poznali ali premalo upoštevali. Tudi med drugimi molitvenimi obrazci so poleg očenaša, češčenamarije, apostolske vere itd. le navadne kato* liške molitve za razne prilike in potrebe.16 Z odpustki
1	Piim. drugačno sodbo o času postanka in procvita slovenske apokrifne in mistične literature: Glonar, Med reformacijo in ro< mantiko, LZ 1916, 507; Prijatelj, Profili, LZ 1921, 390.
2	Wetzer*W©Lte VII, 2103, 2107, 2108; iKirohl. Handilex. II (1912), 674.
3	Lavr. lit: Šentvidski primerek lekcionarja iz 1613 v rokopisu (ČJKZ III, 123); Sterž. 1729, 124; Pomuzh 1735; Pagl. 1741; Pagl. 1742; Klapše 1743, 72; Cusani 1749, 254.
4	Lit. vseh svet.: Sterž. 1729, 132; Pomuzh 1735; Pagl. 1741; Pagl. 1742.
5	Kast. 1678, 157.
«Sterž. 1729, 118; Pagl. 1741; Pagl. 1742.
7	Sterž. 1729, 241; rokop. okoli 1729 pri Rit. lab. 1705 v bibl. Ad. Robide.
8	Paglovčeva rokop. pesmarica iz 1733—57, str. 235, prim. ČJKZ III, 125 si.
9	O. c. str. 212.
10	Pomuzh 1735.
11	Pomuzh 1735.
12	O. c.
13	O. c.
14	Od andohti 1743—51.
« Mirakel Peld 1750.
16 Molitve: Alasia 1607; Hrenov rokopis 1616 in 1624; lekcionar 1612 in 1672; Kast. 1678, 1684, 1688; Scitu necessaria 1700—1730; lekc. 1715; Belarnin 1728; lekc. 1730; Pagl. 1733; Pomuzh 1735; Pagl. 1741; Pagl. 1742; Klapše 1743; Od Andohti k sv. Joshtu 1743—51.
Razprave. V,—VI.	7
se operira le na običajen katoliški način brez fanta* stično visokih številk.1 Tako je med sledove mistike v slovenskem pismenstvu do 1750 mogoče šteti le spo* radično Rogerijevo štetje, »kolk kapele je Jezus preliu za nas« ali »kaj je ran prejeu«,2 in pa prerokovanje o Antikristu iz 1720, ki je pa ostalo v rokopisu, če je sploh iz te dobe in ni letnica 1720 morda fingirana. Vzrok tej odsotnosti mistične in zlasti primitivne apokrifne literature v tej dobi bi mogel tičati tudi v nepismenosti onega slovenskega človeka, ki bi bil prihajal za tako literaturo v poštev kot konsument in producent.
Najpomembnejša knjiga katoliškega cerkvenega repertorija je bil v sredini 18. stoletja I ekc i o n a r, ki se je 1741 natisnil v peti izdaji ter prinašal poleg perikop še vrsto dodatnih tekstov: molitvene formu* larje, pesmi, katekizem in določbe o zakonskih za* držkih; besedilo perikop je bilo v glavnem še vedno tako, kakor so ga določili v 16. stoletju slovenski prote; stantje.3 Obe višji literarni formi: pridiga in cerkvena pesem sta prekašali svoji protestantski predhodnici ne* koliko po številu, a le neznatno po umetniški vrednosti. Na vzorcih za pridige, ki jih je bilo tiskanih 467, so se odražali vplivi raznih tipov onodobne stojične in tematične pridige.4 Med 145 cerkvenimi pesmimi, ki so zabeležene v dobi od 1607 do 1750 v 20 tiskih in 5 roko* pi.sih iz okoliša kranjske literarne tradicije, je le malo originalov in le malo kitic, ki zaslužijo pažnjo iskatelja estetsko Jiterarnih vrednot.5 V tekstu za p a s i j o n * s ko procesijo se na Slovenskem menda sploh nikoli ni odražala ona koncentriranost in resnoba, ki
1	Kast. 1678/82, 60; Pagl. 1733, 208—19; Poit sv. Križa 1730—40; Pagl. 1742, 195; Klapše 1743, 54; Od Andohti k sv. Joishta 1743—51; Poduzhenie te Molitve o<k, 1750.
2	Rogerij v pridigi za vel. petek.
3	O besedilu lekoioinarja: Breznik, DS 1917.
4	Prim. Glonar: LZ 1915; SB L 375.
5	Prim. France Vodnik, Slovenska religiozna lirika, 1928.
je značilna n. pr. za nemško pasijonsko dramo tudi na Kranjskem.
Pomemben napredek je kazala metrika neka* terih cerkvenih verzifikatorjev: poleg verzifikatorjev z anarhično metriko ali- svobodno prakso narodne pesmi in poleg verzov, v katerih muzikalni naglas, kakor v 16. stoletju pri slovenskih protestantih, cesto ni bil v skladu z besednim, a se tudi rime često niso ravnale po besednem ampak po muzikalnem naglasu ali se nadomeščale z asonancami in aliteracijami,1 je bila že tudi lepa serija pesmi, v katerih sta se naglas in število zlogov primerno upoštevala in v katerih se je uveljavljala tudi tendenca, da bodi rima čista.2 V celoti1 je predstavljala slovenska cerkvena verzi* fikacija že tudi precejšnjo izbiro kitic. Tisk Paglovčeve pesmarice bi bil pomenil razširjenje srečnega vzorca, ki bi bil mogel že takrat cerkveno in prosvetno verzi* fikacijo v metričnem oziru pravilno usmeriti.
Originalnega je bilo malo tudi v katoliškem repertoriju, kakor prej v protestantskem: več pridig, kaka pesem, katehetičen tekst, molitven obrazec, božje* potna knjižica. Iz protestantskih tekstov so rabili katoliki za podlago samo še biblijo in filološka p orna* gala, raba protestantskih pesemskih in molitvenih tekstov je bila menda že na koncu 17. stol. zaključena.
V okviru cerkvene administracije se dajo tudi v dobi do srede 18. stoletja slovenske žabe* ležbe ugotoviti le v zvezi z bratovščinami; redke so bile najbrž tudi v okviru cerkvene ep a grafike.
Poučno je primerjanje katoliškega repertorija s sodobnim protestantskim.
Cerkveni repertorij slovenskih protestantov, kar se jih je rešilo izza protireformacije, se okoli 1750
1	Grafenauer, Iz z god. slovenske metrike, Čais 1916, 308—14 (Alasia, Sehonleben, Kastelic, Steržinar); Kidrič, SBL 26 (¡BasaT),.
2	ČJKZ III, 108 (Pesem o sv. Notburgi 1738), 109 (Tri Duhovne Pejisme 1749), 132 (Paiglovčeva rokoip, pesmarica iz 1733^—69).
ni več mogel meriti s katoliškim, a važnost protestant* ske ideologije za narodnojezično versko knjigo kul* turnoslabih skupin je bila tudi pri Slovencih še vedno vidna.
Skrivni slovenski protestantje na Koroškem so vkljub pritisku in malošte vilnosti kazali še vedno smisel za slovenski tekst ter krili potrebe po slovenski knjigi na način prepovedanih sekt: skušali so ohraniti aktuab nost protestantskih tiskov 16. stoletja, ki so jih skrbno čuvali, prepisovali in najbrž tudi iskali.1
Tudi prekmurski protestantje so bili proti kato* likom že v manjšini, v katero jih je potisnila rekatcli= zacija magnatov v zvezi z odloki iz 1645, 1681, 1711 in 1735, ki so priznavali protestantom javno službo božjo, lastne pridigarje in šole le v določenih »artikuliranih mestih«.2 Na lastnem starem teritoriju prekmurski protestantje »artikuliranih mest« niso imeli, ampak so hodili v bližnje take kraje, namreč luteranci v železni stolici v Nemes=Cs6 med Szombathellyjem in Kisekom in v Domolk pri Kis=CzeH na zapadu od Vasvara, kak vinci v Or na sever od Kormenda-Gussinga,8 pač pa so imeli izza 1719 pastorja in cerkev v koloniji v Šurdu.4 Vpliv situacije, ki je dovoljevala tudi uvažanje in čitanje protestantske knjige, se je polagoma začenjal kazati tudi v literarni produkciji. Poleg pesmaric5 in morda še drugih stvari v rokopisu so imeli prekmurski protestantje že tudi svoj novi tiskani repertoar, ki se je sicer šele pred 35 leti začel, vendar pa že štel važne elemente, namreč katekizem, nekaj pesmi in molitev, jedro sv. pisma in glavne verske artikule ali dogme. Razlika o pomenu protestantske in katoliške verske
1	Prim. spredaj str. 47.
2	Starine žel. in salajskih Slovenov, CZN XI, 1914, 138 si.
3	CZN 1914, 143.
4	Trstenjak, Slovenci v šomodski žup. 68.
5	Glej spredaj str. 47.
ideologije za začetek narodnojezične verske knjige kulturnoslabih skupin je v Prekmurju .posebno vidna, če se upošteva, da prekmurski katoliki v sredini 18. sto« letja še niso imeli niti začetkov svojega cerkveno« knjižnega repertorija, čeravno tudi kranjsko;sloven; skega ali kajkavskega niso priznavali za svojega ali splošno rabili (več je bilo pri duhovnikih morda kaj; kavsikih nego kranjsko;slovenskih lekcionarjev ali ka; tekizmov).
Iz n e c e r k v e n i h r e p e r t o r i j e v sta okoli 1750 tvorila filološki in šolski še bolj kakor že v 16. pro; testantskem stoletju le adneks cerkvenega repertorija, a obseg ostale literarne rabe slovenščine izven cerkvene sfere je bil še vedno tak, da izpremembe v primeri s stanjem na koncu 16. stoletja za slovensko jezikovno kulturo niso mnogo pomenile.
F i 1 o loška pomagala v latinščini in nemščini so imela edini namen, služiti cerkvenim organom in piscem. Za razmišljanje o novi formulaciji je bilo tu v sredini 18. stoletja pač že marsikaj priprav; ljeno ali načeto: tako množica potrebnega in dobrega besednega zaklada;1 Hipolitov poskus iz dobe pred 1711, ko še ni poznal Bohoriča, da bi v Kastelčevem pravo; pisu zamenjal znake za sičnike in šumevce. Toda siste; matični uporabi gradiva je bila situacija zelo neugodna. Alasijev slovar je bil izven vsake evidence, rokopisni slovarji so se pražili v knjižnicah kapucinov in diskal; ceatov v Ljubljani, kapucinov v Krškem, Novem mestu in drugod. Kar se je filoloških pomagal za slovenščino v 18. stoletju natisnilo, ni šlo mnogo preko protestant; ske formulacije v 16. stoletju: poročila o načelih grafike in izgovarjave v Schonlebnu (1672), Kastelcu (1678), Valvasorju (1689), Basarju (1714) in Paglovcu (1741), ki niti grafike dotičnega pisca niso izčrpala; anonimno tiskana »Grammatica latino;germanico;slavonica« iz
1 Breznik, Slovenski slovarji, RDHV III, 114—43.
1715, ker je Hipolit le z neznatnimi izpremembami pri« redil novo izdan je Bohoriča; nova izdaja netnškoelatin» skoislovenskoiitalijanskega slovarja 1744, ker so ce* lovski jezuit je le v neznatni meri pomnožili besedni zaklad protestanta Megiserja iz 1592 z besedami iz gorenj ščine in koroščine.
Slovenska šolska knjiga je imela v verski ideo= logiji katolicizma še vedno manj zaslombe nego v ideologiji protestantizma. Onega teksta, ki opravičuje govor o začetku šolskega repertorija, namreč slovenske začetnice v obliki posebne, šoli namenjene knjige, je slovenskim katolikom še vedno manjkalo. Celo običaj, nešolskim knjigam priključati skromna navodila za privatni pouk v slovenskem čitanju,1 je bil komaj šele 8 let star. Nedostatek začetnice je pa obenem tudi opomin, da o taki slovenski šoli, kakor jo je predlagal Trubar,2 ob 2001etnici Trubarjeve začetnice ni mogoče govoriti. Proti ugibanju, da so vendarle eksistirala lite« rarna pomagala, ki bi bila omogočala primitiven slo* venski osnovnošolski pouk (še pred omenjenimi nas vodili: katekizmi, lekcionarji in pesmarice) stojijo ugotovitve, ki pričajo, kako napačen bi bil tak sklep: Hipolit je 1711 proglašal za enega iz vzrokov splošni germanizaciji slovenskega jezika ravno okoliščino, da se vzgajajo Slovenci tudi na Kranjskem po vseh šolah samo v nemškem jeziku;3 bizeljiski župnik in osterviška gospoščina sta 1751 kratko ugotovila, da »slovenski se nikjer ne poučuje«;4 a sekovski škof, ki v odporu proti šolam za kmeta pač ni bil osamljen, je 1752 zatrjeval, da »ostaja slovensko in kranjsko ljudstvo katoliški veri radi tega tako zvesto, ker ne zna
1	Prim. Paglovic, Zvesti tovariš 1742; isti, Kemp. 1745; Ilešič, O pouku 7—8.
2	Kidrič, Kirchenordnung 155.
3	Glej spredaj str. 92.
1 L MS 1894, 265, 275; Hip.
citati«.1 Edino za slovenski pouk šolarjev v krščan* skem nauku je biLo nekoliko poskrbljeno, ker je obsegal katehetični repertorij poleg katekizmov za katehete in poleg formulacij v lekcionarju tudi posebne izdaje, ki so mogle biti šolska knjiga. Krščanski nauk je bil po vsej priliki edini šolski predmet, pri katerem se je v začetku upoštevala slovenščina tudi v Ljub« ljani, ki je imela okoli srede 18. stoletja sploh še vedno pičlo število osnovnih šol.2 Na tradicijo, da »slovenski se nikjer ne poučuje«, in na neeksistenco slovenskega šolskega repertorij a tudi oni ne sme po« zabiti, ki razlaga predpis učnega reda za šolo pri sv. Mi* klavžu iz 1679, kjer se pravi, naj se ob treh popoldne »narekuje argumentum pisanja v ljudski govorici, ki pa ne sme biti daljši od štirih besed«:3 ako je »ljudski jezik« tukaj sploh slovenščina, je šlo pač za učenje vokabul s pomočjo slovenščine, bodisi nemških, bodisi latinskih. Z učnim jezikom krščanskega nauka je bilo tu pač tako, kakor pri ljubljanskih uršulinkah, kjer so
1 P rim, poročilo pekovskega škofa iz febr. 1752 (Meyer Fr. M., Gesch. österr. II2, 562—63): Alle Schulen ,sollten auf dem Lande gänzlich aufgehoben und nur einige in dem einen oder anderen Markte unter Aufsicht der Seelsorger und Missionarien gestellt werden, weil die Kenntniss des Lesens und Schreibens fast die einzige Quelle ist, wodurch die Bauern das Gift einsaugen und wegen Abgang genügsamer Beurtheifekraft hartnäckig in demselben verharren, weshalb das des Lesens unkundige windische und krais nerische Volk den katholischen Glauben eifrig bewahrt.
a Popis Ljubljančanov 1754: In dem Burgerl. Spittal: Iw. H. Joseph Vrhovitz schuelmaister 1. 28. Antoni Schaffer schuelknab 12, Josef Ziffoni schuelknab 12.
3 Gruden, Šola pri sv. Nikolaju in lj. nižje šolstvo po refor* macijski dobi, Carniola VI, 1915, 20 (po šolskem redu iz 1678): Tertia vesperas peraget [ob strani: Cantores vadunt ad templum hora tertia et post vesperis dimissis aliis cantus discitur] iis finitis reditur ad scbolam et resi du um temporis insumendum in concer« tatione; dictandum praeteirea argumentum scribendl vulgi sermone ad verbum perspicuum, nec fere verbis quaternis longius.
imele le najmlajše gojenke krščanski nauk v sloven* skem jeziku, starejše v nemškem.1
Kako različen je bil odnos protestantske in kato* liške verske ideologije do slovenskega osnovnega šol* stva, se vidi posebno jasno iz stanja pri prekmurskih protestantih, ki so vkljub maloštevilnosti in vkljub defenzivnemu položaju vendarle imeli svojo cerkveno* šolsko rokopisno pesmarico in tiskano slovensko za* četnico ter celo povzročili, da je kaka slovenska šola ostala tudi tam, kjer so protestante izpodrinili katoliki.2 Koroški protestantje so se pač sami in skrivaj učili umetnosti, ki jih je usposabljala za čitanje slovenskih tekstov.
0	drugih slovenskih necerkvenih repertorijih mimo filološkega in šolskega je okoli srede 18. »stol. sploh le z rezervo mogoče govoriti.
Slovenske fiksacije v zvezi s potrebami p r a k * tičnega in javnega življenja ter privatnih in komer* cijskih poslov so bile okoli 1750 še vedno tako omejene na redke slučaje gole nujnosti, da bi se bila smela ponoviti informacija Trubarjeva, Valvasorjeva ali Hipo*
1	Mestni arhiv v Lj., fasc. 73 (odgovor magistrata z dne 16. jan. 1761 na dopis grofa Radmunda de Vila,na Perles z dne 28. oikt. 1760, kjer se med drugim vpraša, »ob auch Piaristen und Ursiulinerinen im Lande seyen«, »ob auch von wem, und wie oft die Wochen in obgesagten sammenten Schulen die christliche Lehr vorgetragen werde«, »Was man hierin den Kindern für Biucher vorlege«, »Ob man solche Lehr in der üblichen Landessprache zu machen pflege, und ob auch in sothaner Landessprache bereits KindersLehrbücher gedruckt und vorhanden seien«): »I,m U rsul i nen=Fr au en klost e r werden die Mädchen in Lesen, Schreiben, Rechnen, Stricken, Nähen und übriger Frauenarbeit unterrichtet. Die christliche Lehr wird aber gemeinlich Freyitag und Sambstag nachmittag fürgenommen nach dem Canisdo sowohl in deutscher als auch in [anfangs in der] Landsprach. Unterrichtszeit ist die ganze Woche, ein halber Tag wöchentlich Recreation. Ob auch französisch gelehrt wird ist nicht bekannt. — Prim. tudi Wallner, MMK 1893, 133; Gruden, Camiola VI, 1915, 14.
2	Prim. Kovačič: CZN XVII, 41; Staj. 300.
Iitova: fiksirali so se semtertje slovenski prisežni obrazci, kakor že izza 15. stoletja; obstajal je običaj zapisovanja in prepisovanja gorskih pravd, ki se je udomačil v drugi polovici 16. stoletja; povsem izje* moma so se v nemškem urbarju ali čem podobnem v slovenskem jeziku zabeležila mejna določila; morda se je beležil izjemoma slovenski tekst še v kaki slični zvezi. Po vsej priliki pa ni samo slučaj, ampak znak nove utrditve za nemške jezikovne privilegije, da je edina slovenska oporoka iz dobe pred 1750 bila napisana v bližini hrvaškokajkavskega kulturnega ob* močja (1713 pri Veliki Nedelji) in da so razne nove panoge praktičnih fiksacij slovenščine izpričane pač za
17.	stoletje, ne pa tudi za prvo polovico 18.: tako uradni razglas, posvetni napis, dolžno pismo, t o * žilno pismo, zastavni list, privatno pismo.
O kaki potrebi slovenskega pol ju dno* str o* kovnega repertorija bi bil radovednež v sredini
18.	stoletja še vedno zaman iskal migljaja v domači produkciji. Edini slovenski predstavnik te panoge je bila skromna »Pratika« z imeni mescev in svetnikov ter s kmetiškimi pravili, a ta je imela v protestantskem koledarju svojega predhodnika, četudi je bila nov import brez direktne zveze s protestantsko književ* nostjo 16. stoletja ter izhajala redno menda šele 24. leto.
O posvetni in o dramatični poezij i je bilo v slovenskih katoliškoscerkvenih in filoloških spisih v sredini 18. stoletja pač nekoliko beležk, toda kaka vnema za slovensko aplikacijo se tudi v nobeni teh omenitev ni odražala, v nekaterih pa omalovažujoča misel.1 V redkih domačih izvestjih o slovenski narodni
1 O razmerju slovenskih piscev do posvetne in dramat. poezije prim.: Kastelic 1684: Na Comedie, na plese, ygranie, quartanie, norzhuvanie. . . nikar ne pogleda j (97) ... Morebiti de vy meinite, de tu (o peklu) je le ena comedia, ali kaiukleria (329) ... Ali de fo tu baifni, enu smifluvanie teh Poetou i(330)? S v e tok r i š k i II (1696), 367: Kateru oilu Poeti fo hoteli dat iaftopit, de zhlouek
posvetni pesmi, ki so v sredini 18. toletja mogla biti v evidenci, ni tičal niti najmanjši interes za slovensko verzifikaioijo: latinska in nemška omenitev pesmi o Pegamu in Lambergerju je pričala le o interesu za domačo zgodovino;1 v edini slovenski omenitvi pos svetne narodne pesmi je bila slična odklanjajoča ten* denca,2 kakršno je podčrtal tudi Trubar.
V ugotovitvi, da »mirno pesmi (namreč narodnih, ki se po jo), najdeš malo kranjskih verzov, razen če ima kdo sam veselje, kaj v verzih zložiti«,3 je imela za sredino 18. stoletja veljavo predvsem prva polovica. Valvasorja ,s Sisentshellijevo poslanico, Pratiko s krne* tiškimi regelcami ter Rogerija s teksti, ki so bili na meji cerkvene in posvetne verzifikacije, je poznal v sredini 18. stoletja pač marsikateri slovenski inteligent; tudi ni izključeno, da je v rokopisih eksistiralo več sličnih formulacij, kakršni sta bili Fran je Krste Franko* pana pesem o »Fratrih putnicih« ali Paglovčeva dialo* gična pesem o minljivosti sveta. Toda vsi ti malo« številni poskusi so imeli značaj slučajnosti in spora* dičnosti ter niso tvorili učinkovite vabe za posnemanje.
skufi nezhiftolt v' te ner vekrhi shkode, inu reve duhoune, inu tellefne pade. Dokler pifsCjo, de Jupiter...; S v et o.kriški V (1707), 515: Kadar imajo eno comedio pred folkam dershati, taifte perfone mer poprej fe fliffnu od Sunai navuzhe, kar imaio ozhitnu govorit, ter vezhikrat skushado nyh perfono, de kadar pride ura, de bi fe nesmotili, inu nafalili,
1	Schönleben, x\ppendix ad Annales et Chronologiam Carni* oliae (Nar. muzej v Lj.), 390: Forititudo bellica in Casparo de Lam« berg iin Stain... fuit sub Maximiliano I pro-dtgium roboris... de quo nostra adhuc memoria passim sonabat cantus vulgari lingua; Valvasor XI, 548: Wie solche Geschieht (sc. d. Streit zw. einem Herrn v. Lamberg und einem böhm. Riesen) noch täglich von den Bauren, in einem Crainerisch»gemachtem Liede, abgesungen und auf die Nachkommen fortgepflantzet wird.
2	Steržinar 1729, 9: de bi te druge prafne nanüzne, folsh peiffme opuftili; namefti taistih pak te Svete peiffne peli.
3	Pohlin, Gram. 1768, 181.
Problema posvetne slovenske zabavne proze in dramatike tudi pri katolikih v sredini 18. stoletja še niti načeta nista bila, saj je tudi ona osamljena slo« venska vloga nesimpatičnega goljufanega starca, ki jo je bil namenil Franjo Krsto Frankopan svojemu hrva« škemu prevodu Molierovega Georg a Dandina iz lokalne nagajivosti, že 80. leto spadala med dunajska arhivalia, ki jih izmed Slovencev takrat sploh nikdo ni poznal.
Ker je bila pozicija slovenskega jezika v šoli izza dobe rekatolizacije še slabša nego v dobi protestan« tizma,1 ne more presenetiti, da je omalovaževanje slo« venščine v seriji znanstvenih jezikov še vedno isto kakor v 16. stol.
Kakor Alasiju, Schönlebnu ali Valvasorju, ki niso bili slovenskega porekla,2 se je zdelo tudi rojenim Slo« vencem še vedno naravno in samo ob sebi umljivo, da naj bodo na slovenskem ozemlju le latinščina, laščina ali nemščina znanstveni jeziki tudi na pr. za razprav« ljanje o slovenskem jeziku in pravopisu (Alasia, Schön« leben, Kastelic, Valvasor, Hipolit, Basar, Paglovec, ce« lovški jezuiti 1744) ali za obravnavanje raznih doma« čih panog politične in kulturne zgodovine, topografije ali etnografije (Hren, Schönleben, Valvasor, Vorenc, Thalnitscher, Apes academicae 1701, Anton Erberg).
Izjeme ne pričajo o kakem razmišljanju, ali ne bi bila tudi slovenščina sposobna za znanstveni jezik. Priložnostne bibliografske beležke, ki so se pojavljale v zvezi s slovenskimi teksti, so bile pičle j še od protestantskih, a v razliko od protestantskih nem« ških sedaj često latinske.3 Nova koncesija slovenskemu
1	Prim, spredaj 102.
2	Prim, spredaj 72.
3	Prim, za beležke o slov. knjigah v kat. slov. delih do 1750 (o protest, bibliogr. bel. gl. Kidrič, Bibliogr. uvod): Ev. in list. 1613, naslov (s'novizh... prelosheni); Kast. 1678—82, 177 (kranjščina je
jeziku pa so bila slovenska krajevna imena v Valvasorju, v katerih je tičal tudi nenameravan opo* min, da je to teritorijalna last, ki jo je treba rešpek* tirati.
Ob sebi je bila domača neslovenska znan« stvena literatura iz področij, ki so mogla po« stati pomembna tudi za preporoditeljsko akcijo, v pri* meri s prispevki protestantov 16. stol., če odštejemo prispevek za slovensko slovnico, velik napredek. Zlasti velja to o Valvasorju, ki je bil kot zgodovinar, geograi4 in etnograf5 v vrsti prvih strokovnjakov svoje dobe ter v sredini 18. stol. še vedno brez istovrednega nasled» nika.
Izmed domačih katoliških osvetljevalcev proble* mov literarne zgodovine, ki bi bila mogla postati za krepitev slovenske literarne tradicije posebno važna, je spadal Hren le med glosatorje nekaterih so*
brez gramatike); Kast. 1684, 437 (raba »starih kranjskih, hrv. i ilir. knjig«); Kast. 1688, nasi. 1. (tiskar v posv.: Trubar in Kobila sta slov. tisk »pokvarila«, Kast. »popravil«); Hip. rokop. 1711 (med tiskanjem mu je prinesel tiskar, t. j. Janez Jurij Mayr, tiskano »gram* maticam sclavonicam«, t. j. Bohoriča); Hip. 1715 (»ex pervetusto exemplari«); Ev. in list. 1715, tiskarja Janeza Jurija Mayr ja posve« tilo škofu (»sub hoc... Antistite [Hren] novum prodiit Evangelii opus... quod post longa tempora Josephi [Rabatta] recusum [1672], Nunc demum«), Praemonito ad lectorem (»subministrabit Gram* matica Slavonica nuper typis evulgata [Hip. 1715], ad quam te remitto«); Sterž. 1729, 152—53 (»Catech. Rom. ad Parochos... v' slovenski al krainski fprahi she ni bil drukan), 203 (bukve sv. rožen« kranca _ Kast. 1678); Ev. inu list. 1730 (— 1715); Pagl. 1733, 292 (Kastelčev kat.); Ev. in list. 1741, kat. 13 (Bellarmin [1728] se »lehku kupi sa 5 grofhou); Pagl., Tov. 1742, 81—82 (prejšnja izdaja), 221 (Kastelčev kat.); PagbScupoli 1747 (Kemp. 1745).
4	Kaspret, Valvasor als Historiker, MMK 1890, 3—40; Rus, Schönleben in Valvasor, Pogledi v njuno delavnico in genezo »Die Ehre...«, GMS IX, 1928, 50—69; Stele, Valvazorjev krog in nje« govo grafično delo, GMS IX, 5—50.
5	Merhar, Valvasor als Ethnograph, Jahresbericht des k. k. StaatssGymn. in Triest LX, 1910.
dobnih dogodkov, dočim sta pisala Valvasor in Thal; nitscher tudi te prispevke z literarno ambicijo. Tudi v teh poglavjih izpričujeta oba svojo polihistorsko in po* krajinsko usmerjenost: brez ozira na jezik, v katerem so »Kranjci« pisali, je obravnaval Valvasor v poglavju o »učenih pisateljih, rojenih na Kranjskem«, vse znane mu pisatelj e;Kranj ce v časovni zapovrstnosti, a Thal; nitscher, ki je že v tiskani »Epitome chronologica« iz 1714 imel tudi poglavje o »slavnih pisateljih nemške Avstrije« z odstavkom o kranjskih pisateljih6 je v rokopisni »Bibliotheca labacensis publica« iz 1714 do 17197 vse znane mu pisatelje kranjskega okoliša do 1719; oba sta obračala glavni interes na primitivno bio; in bibliografijo; nobeden ni kazal interesa za anonimne rokopise in tiske.
Doba prvih krščanskih stoletij Sloven; cev je imela v Valvasorju, ki je navel med »Kranj; skimi pisatelji« tudi solunska brata ter opremil odsta* vek s presplošnimi poročili o glagolizmu na Kranj; skem,8 nekritično ozadje.
Razmeroma obsežno gradivo, ki je bilo 1750 po domačinih zbrano za literarno in kulturno zgodovino reformacije na Kranjskem, je bilo v vsakem oziru zelo različno usmerjeno.
Formulacije škofa Hrena so bile raztresene: »Memorial«, v katerem je 1606 za škofa Brennerja9 orisal kratko zgodovino reformacije v svoji domovini, je bil brez navedbe informatorjevega imena v Roso» lenzu10 upotrebljen v okrajšani obliki obenem s Hre;
6	Thalnitscher, Epitome chronol. XXII: Scriptores Celebr. Germaniae Austriae; XXIV: Carnioliae.
7	1750 pač že v semeniški bibl., prim. Steska, IKM 1900, 134 si.
8	Prim. spredaj 87—88.
9	Prim. Gruden, Zur Autorschaft des »Griindl. Gegenberich« tes«, Carniola III, 1912, 103 si.
10	Rosolenz, Griindl. Gegenber. 1606, 63 (poročilo o Hrenovi reform, komisiji), 131 (zgodovina ref. na Kr.), 132 (Ferd. dopis z
novo11 pošiljko poročila o protireformaciji 1600 in morda še kakih dokumentov, medtem ko je bil koncept v Ljubljani; posnetek »Memoriala«, ki ga je Hren 1613 zabeležil v svojem »Protocollum pontificalium«, je bil objavljen v Valvasorju,12 dočim je bil rokopis že v Zagrebu;13 koledarji, v katerih so tudi nekatere beležke osvetljevale to dobo, so bili menda deloma v kapiteljskem arhivu,14 deloma v drugih rokah.15 V glavnem gre za »Memorial« iz 1606 in njegov posnetek iz 1613. Obogatitev dotakratnih objav po* menjajo nekatere Hrenove avtentične podrobnosti18 in pa okoliščina, da se v seriji pokretašev in sirupa* tizerjev omenja ter biografski lokalizira večina glav* nih imen.17 Toda Hren, ki je sam bližnjo preteklost proti pričakovanju slabo poznal, je pokazal tudi precej* šnjo nerodnost v eruaciji virov, ki so se mu vsiljevali:
dne 30. jul. 1562, kjer se govori o Klombnerju, Kobili, Mačku, Ro* kavču, Schererju, Trubarju).
11	Kidrič, Doneski škofa Hrena za zgodovino reformacije na Slov., CZN XIX, 1924, 20 si.; Türk, CZN XXII, 1927, 88.
12	Valv. VIII, 704.
13	Prim. spredaj 60 si.
14	Prim. danes v lj. kapit. arhivu Hrenove koled. za 1600, 1607, 1621.
15	Prim. danes v arhivu Dež. muz. v Lj. Hrenove koled. za 1597, 1598 (a, b), 1601, 1603, 1604, 1610, 1613, 1614, 1615, 1617 (a, b), 1620, 1622, 1625.
16	Prim. poročilo o raznih smereh protest, orijentacije, nasto* panju proti katol. institucijam 1573 in 1596, dotacijah predikantov in šolnikov, tisku biblije 1584 in 1595 itd.
17	Hrenova serija kranjskih protestantov: Bohorič Ad., Bohorič Ad. ml. (pod napačnim imenom Stefan), Brunner Krištof, Budina
Lenart, Cancili (le 1613), Cvekelj Lukež, Dalmatin Jurij, Forest Andrej, Fašank Krištof in Tomaž, Hasiber David, Homberger Jere* mija, Juričič (le pod imenom Juri Kobila), Klombner, Krelj, Ku* plenik, Latomus Andrej, Maček Jurij, Mertlic (le 1613), Picus Bars tholomaeus (le 1606 in z dostavkom: Graetzii), Piroter, Rokavec, Schweiger Janž, Spindler, Stradiot Nikolaj, Trubar Felic. in Primož, Tulščak, Vlahovič, Wiener.
gradivo, ki je tičalo v posebni literaturi18 ali v biblio* grafskih in drugih beležkah slovenske protestantske produkcije, sploh ni upoštevano; iz arhiva deželnih stanov je mogel dobiti le poročilo o dotacijah;19 a tudi arhivi, ki so bili pod njegovo ingerenco, so upotreb« ljeni v nezadostni meri.20 A ker je bil k temu še slab kombinator in strankarski apologet protireformacije, je več njegovih trditev nedvomno napačnih,21 a po« datki, ki drugje niso izpričani, so sploh le ob skrajni previdnosti porabljivi.
Tudi Valvasorjevim odstavkom o literarni in kulturni zgodovini reformacije na Kranjskem22 se da marsikaj očitati: slabo poznanje literature o pred« metu;23 nezadostna evidenca slovensko^protestantske literarne produkcije;24 površna raba arhivov, izvzemši
18	Prim, iz literature o reformaciji na Slovenskem: Major G. 1556, Verger 1559, Andreae 1565, Spangenberg 1572, Andreae 1586, Index librorum prohibit. 1596, Crusius 1596, Rungius 1601, Hana< verus 1601, Dresser 1602, Calvisius 1605.
19	Prim, s Hrenovimi številkami v MHK 1863, 84 (Hitzinger): »Einer Landschaft in Krain Ausgaben auf ihre Prädikanten ange* wandte ex aerario communi Taxationen und Verschwendung« iz 1606.
50 Prim, s Hrenovimi orisi ter z ugotovitvami v RHD I, 223, 242, 252, 264 opise lj. arhivalij, ki so bila pač že tudi Hrenu do* stopna: Radics, MHK 1861, 67, 73 (škof., kap.); Hitzinger, MHK 1863, 84 (sem., škof.); isti, MHK 1864, 1—8 (kap., sem.), 51 (škof.); Luschin, Das fürstbisch. Archiv zu Laibach, Beiträge zur Kunde steierm. Geschichtsquellen V, 86, 87, 93.
21	Prim, za Hrenovo datiranje začetka ref. na Kranjskem (1544 ali 1550): Dimitz III, 194; Kidrič, RDHV I, 212—13; za neka* tera poročila o Trubarju: Kidrič: CJKZ II, 269 si., RDHV I, 183, 264; za Juričiča=Kobilo: Kidrič: CJKZ II, 279—80.
22	Prim. Valv. VI, 274, 345—50; VII, 7—14, 425—70; VIII, 660—72, 704, 721; X, 338—40, 346, 354; XI, 36, 476, 692, 717, 719.
23	Prim, v Valv.: serijo uporabljenih avtorjev o reformaciji: Megiser 1612, Fabronius Mosemannus 1625, Schönleben, Zeiler 1683; v seriji neupoštevanih pridruži onim 9, ki jih tudi Hren ni upošte» val, še: Rosolenz 1606, Adam 1620, Freher 1688.
24	Prim, spredaj 66.
stanovskega;25 nekritičnost v kombiniranju,26 ki je povzročila vrsto pogrešnih trditev; nedostajanje zmisla za razna važna poglavja problema.27 Toda Valvasor je bil prvi in 1750 tudi še zadnji zgodovinar re= formacije na Kranjskem, ki se je oslanjal na podroben študij gradiva v arhivu kranjskih deželnih stanov. Novo ali prvo dokumentarično osvetljavo so dobili v njem skoraj vsi prominentnejši protestantski kulturni delavci28 in razni drugi problemi, ki spadajo sem.29 Te odlike so v zvezi z izrazitimi korekturami30 in s pod«
25 Prim. z ugotovitvijo o rabi lj. škof. (Kaspret, MMK 1890, 21, 29) in morda tudi jezuit, arhiva (Valv. I, str. LXVII: Historia Soc. Jesu) dokaze o slabem upotrebljanju teh arhivov (apliciraj na Valv. spredaj str. 111 op. 20 in prim. še Kidrič, RDHV I, 212, 252, 253, 264 in CJKZ II, 276—81).
2« Kidrič, RDHV I, 264.
27	Prim. probleme, kakor: vzroki širjenju protest, misli na Kr.; orijentacija po raznih smereh prostantizma; predlogi slovenskih tekstov; gradivo v bivališčih pisateljev izven Kranjske (Tübins gen!); itd.
28	Prim. v Valv. seriji kranjskih protestantov (mesta išči v Gratzyjevem repert.) z onimi, ki so bili že prej v evidenci (Bohorič, Budina, Cancili, Farest, Fašank Kr., Frischlin, Gočevar Janž, Juričič, Klombner, Krelj, Kupljenik, Maček, Mandelc, Mertlic, Rokavec, Schweiger Janž, Spindler, Truber Fel., Trubar Primož, Tulščak, Tuškanič, Ungnad, Vlahovič, Wiener) serijo onih, ki so se imenovali prvič (Khisl Janž, Klement, Knafel, Praznik, Schweiger Andrej, Sims plicius, Sitarič, Steiner, Vurič, Weixler, Weidinger, Znojlšek), a s celo Valv. serijo kazalo imen v Elzejevem izd. »Trubers Briefe« ali v Bučarjevi »Povijesti« iz 1910.
29	Prim. v Valv. pogl. »Von der Verfolgung der Evangelischen (oder Lutherischen) Religion in Crain« 1527—1598 (VII, 430—70) ter odstavke o organizaciji cerkve (VII, 432, 438, 441, 442, 445, 453, 461) in šole (VII, 433, 436, 441, 445—52, a brez opozoritve na šolski red), tiskarni v Urachu (VI, 346) in Ljubljani (VI, 346, 347, 348; XI, 716), reviziji biblije (VI, 348), zažiganju protest, knjig 1600 do 1601 (XI, 719).
30	O uspeli korekturi Schönlebna, da bi bilo Juričič, Dalma* tin in Kobila troje imen za isto osebo, prim. Kidrič, CJKZ II, 280.
črtanim ter izpričanim stremljenjem po objektivnosti31 povzročile, da je veljalo delo vkljub nekaterim usodnim pogreškom,32 ki jih takrat nikdo opazil ni, po pravici še vedno za avtoritativen spis o tej dobi.
Thalnitscher ni mogel pomenjati kake izpo« polnitve Valvasorja, ker je momente iz literarne in kulturne zgodovine reformacije po vsej priliki name» noma bagateliziral ter šel mimo marsičesa, na kar je že Valvasor opozoril: zaman iščeš v »Epitome« med »slavnimi pisatelji«33 kakega protestanta mimo Megi« ser j a z zgodovinskim spisom, med »slavnimi šolami«34 ljubljanske stanovske, v kronološkem pregledu35 kaj več mimo nekaterih suhih in deloma napačnih dat;36 a tudi »Bibliotheca labacensis publica« kaže, da je pri Thalnitscher ju našel milost izmed protestantskih pisa* teljev edini Bohorič.
Tuji pisatelji doneskov iz dobe po 1689 za zgodovino reformacije med Slovenci okoli srede 18. stol. po vsej priliki niso bili v literarni evidenci Kranj« cev.37
31	Prim. Valv. VII, 428, 456, 460, 463, 468; VIII, 704.
32	O napakah v Trubarjevi biografiji zlasti 1530—40 prim. Kidrič, RDHV I, 200, 203, 223, 252; o posledicah ponesrečene formu* laeije, da bi bil Trubar »seboj v Ljubljano (torej 1561) privedel tiskarja Janža Mandelca« (VI, 346) prim. Valv. sam XI, 716 in Ahn, MMK 1906, i si
33	Thaln., Epit. XXII—XXVI.
34	O. c. XXXVII—XLIV.
35	O. c. 56—66.
36	O. c. 1550 (napačen datum o zač. ref.), 1575 (Manlius), 1578 (stanovi zahtevajo versko svobodo), 1603 (napačen datum: Luthe» ricolae Labaci quinquagesimum annum sectae suae jubilaeum agunt), 1614 (Lutheranismus Labaci repulare et clam promoveri videtur).
37	Prim, iz serije nedomačih doneskov za literarno in kulturno zgodovino ref. med Slovenci: Tentzel 1690; Časa 1709; Fischlin 1710; Frisch 1727, 1728; Kefeln 1727; Kohl 1727; Raupach 1732—41; Jocher 1733; Salig 1733; Zedler 1734, 1745, 1746; Schelhorn 1737; itd.
Razprave. V,—VI.
8
Iz prizadevanj za katoliški cerkveni reperto* rij po tridentinskem zboru je ostala prva faza s Pacherneckerjem in Alasijo neznana tako Valvasorju kakor tudi Thalnitscherju. Kranjska serija od Hrena naprej sloni pri Valvasorju deloma na aktih in tradi* ciji, deloma na informacijah sodobnikov, dočim je Thalnitscher sledil tu v izboru Valvasorju ter njegovo serijo pomnožil le za dva poznejša slovenska pisca.38 Občutno vrzel v Valvasorju (in Thalnitscherju) tvori molk o Josefu. Sisentsheliju, pri Thalnitscherju molk o Svetokriškem ter skopo poročilo o Vorencu in Hipo* litu. Prekmurci s Temlinom in Sever jem seveda niso spadali v kranjsko*pokrajinski okvir, a kranjska serija dobe po 1719 s Steržinarjem, Rogerijem, Paglovcem, Cusanijem itd. še ni bila registrirana v kakem celot» nem orisu.
V celokupni katoliški literarnozgodovinski regi* straciji slovenske knjige do 1750 pa ni bilo mimo po* samičnega baročnega priznanja avtorju niti enega direktnega opomina za kako posnemanje produktivnih ali požrtvovalnih dob ali za kak literaren preporod.
M e c e n o v, ki bi iz zavzetosti za stvar omogočali tisk, je imela slovenska knjiga manj, odkar odnosa višjih slojev do nje ni uravnavala več verska ideologija o dogmatični potrebi upoštevanja slovenskih tekstov v službi cerkve na Slovenskem. Sicer se da tudi med katoliškimi domačimi plemiči in dostojanstveniki ugo* toviti precejšnje število mož, ki niso bili indiferentni do slovenske cerkvenoknjižne produkcije. Serijo 12 katoliških adresatov, katerim so bile posamezne slo* venske knjige do 1750 posvečene, tvorijo predstavniki znamenitih rodbin ali položajev.39 Toda resnični me*
38	Prim. v Valv. in Thaln. serijo: Hren, Mikec, Čandik, Schon< leben, Kastelic (edini, ki ga omenja Th. tudi med »slavnimi pisa* telji« v Epitome), a samo v Thaln. dvojico: Vorenc, Hipolit.
39	Serija adresatov za posvetila 1607—1750: Mattias della T o r r e conte di Valsassina, sin devinskega glavarja, prošt v Tri«
ceni so bili v tej dobi slovenski knjigi po vsej priliki vendarle samo na pr. škof Hren, ki je za izdajo prvega lekcionarja štel nad 700 gl. in skupilo teh knjig daroval ljubljanskemu jezuitskemu kolegiju »za druga podobna dela«;40 stolni dekan Mikec, na čigar stroške se je nas tisnil 1615 prevod Canisijevega katekizma;41 grof Janez Anton Goefi. koroški deželni glavar, ki je 1744 kumo» val novi izdaji Megiserjevega slovarja;42 in morda še semtertje kak samostan. Vsaj Paglovec je n. pr. »Sv. Vojsko« in »Kempenzarja« sam založil.43 V glavnem pa so bile slovenske knjige katoliškega repertorija, med njimi od druge izdaje naprej tudi lekcionar, že dobršen čas predmet trgovske špekulacije tiskarjev in knjigar* jev. A v korporaciji katoliških deželnih stanov bi za* man iskali zagovornikov ideje, naj bi se določili pred>-stavniki »kranjske nacije« sami ali skupno s štajer* skimi in koroškimi tovariši za kako slično akcijo, kakor
dentu in infulirani opat v Perisu na Elzaškem (Alasia 1607; prim. LZ 1924, 104—5); lj. škof grof Rabat ta (lekc. 1672); m. Joana Suzana Paradeiser, opatica Velesalska (Kast. 1678); sinovi grofa Jurija Žige Gallenberga, gospodarja Soteski in Brdu, pač Volk Vajkard in Sigefrid Boltežar (Kast. 1684; prim. SBL 201); Anton pl. Gallenfels, opat v Stični (Kast. 1688); grof Friderik Hijeronim Lanthieri, prošt novomeški (Svetokriški 1691); grof Jurij Žiga Gallenberg (Svetokriški 1695); baron Frančišek Albert Pelzhoffer, gospodar med. dr. gradiču »Pred mostkom« pri No* vem mestu (Svetokriški 1698, prim. Šlebinger, O. Ivan K. od Sv. Križa, sep. iz novom. gimn. izv. 1908—10, str. 11); baron Pet. Ant. C o d e 11 i de Fahnenfeldt, pač isti, ki je bil posestnik graščine Podturn pri Lj. (Svetokriški 1707; prim. Šlebinger 13); o. Anzelm Kimovec, prior bistriški (Svetokriški 1707; prim. Šlebinger 14); grof Franč. Kauniz, škof lj. (lekc. 1715); grof Feliks Schrotten* hach, škof lj. (lekc. 1730, 1741); Avguštin Codelli de Fahnen* feldt (Rogerij 1731, 1743); grof Leopold P e t a z z i, škof tržaški (Klapše 1743).
40	Steska, Candik, IMK 1902, 6 (po Hrenovem koledarju).
41	Tam 11 (po jez. letopisu).
42	Gramm. oder Windisches Sprach«Buch 1758, posv.
43	Steska, IMK 1904, 74.
je bila v 16. stol. na skupne troške notranjeavstrijskih stanov izdaja slovenske biblije.
V laiških višjih slojih knjiga slovenskega cerkvenega repertorija ni bila več niti v oni meri domača in potrebna, kakor v protestantskih časih, ko so jo plemiški sinovi spoznali v šoli, a graščaki in grašča» kinje jo prebirali skupno s služinčadjo.44 Ono plemstvo, ki je hotelo živeti na gradovih med podložniki, se je iz potrebe pač še tudi sedaj seznanjalo s slovenskim jezikom svoje okolice. Graščaki kakor borlski grof Franc Jožef Sauer in soproga, ki sta se hotela okoli 1735 »radi koristi podložnikov, ki so bili sami Slovenci, učiti slovenščine, da bi mogla ž njimi brez tolmača govoriti,«45 pač niso bili povsem izjemne prikazni. Toda to seznanjanje s slovenščino se je vršilo navadno brez knjig ter ni niti vplivalo na likanje književnega jezika niti tvorilo mostu za kako možnost prehajanja višjih slojev v slovensko jezikovno kulturno sfero.
Središče slovenske literarne aktivnosti je bila Ljubljana le prva leta po rekatolizaciji in postala to zopet šele z ustanovitvijo tiskarne. Izmed jezuitskih kolegijev je imel v evidenci slovensko knjigo le še kole; gij v Celovcu, kjer se je pa začelo ustvarjati pomembno središče šele v 5. deceniju 18. stoletja. V onih avstrij; sko;nemških središčih, ki so pritegovala tudi Slovence, se je pojavil po odhodu Čandikovem in Hrenovem iz Gradca interesent za slovenski jezik zopet šele v časih štajerskega Slovenca Janeza Žige Valentina Popo= v i č a,46 ki je bil 1717—28 v Gradcu študent,47 a po vr;
44	Prim. Kidrič, Bibliogr. uvod I, 139, 140.
45	Pop. Unters. II b, 273.
40 O iPop. prim.: Macun, knjiž. zgod. si. Štajerja 1883, 27—48 (navedba star. lit. in nekaterih dokumentov); Luschin, Joh. Sigism. Popowitsch, Siidsteiermark, Ein Gedenkbuch, herausgegeben von Franz Hausmann, Graz 1925, 207—23 (z uporabo novih rokop. in arhiv, virov): Kidrič, NE III, 577—9 (z navedbo glavne nemške, slo* venske in hrvaške literature o njem).
47 Luschin o. c.
nitvi s potovanja domači učitelj med drugim okoli 1732—34 in od 1735 nekaj let na Dunaju, nekaj let do 1741 v Gradcu,48 1741—44 zopet na Dunaju. Toda Popo* vič je bil tudi še v 4. in 5. desetletju 18. stol. na Dunaju in v Gradcu s svojim slavističnim zanimanjem povsem osamljen. Bilo je tam pač več Slovencev, ki so mogli povedati, kako se naroči v slovenščini kruh, meso ali vino, a razen Popoviča ni bilo tam še nikogar, »ki bi se bil posvečal raziskovanju in zlasti zgodovini slovanskih jezikov, čemur je naklonil on toliko ur,«49 ko je po ozemlju raznih slovenskih narečij zbiral slovarsko gradivo,50 se ob pomoči knjig51 in ljudi seznanjal z raznimi slovanskimi jeziki izvzemši ruskega,52 se bavil
48	Pop., Unters, vom Meere IV, 6 (o štetju I—IV gl. niže).
49	Popovič, Unters, vom Meere IV ¡(gl. niže): Er (Gottsched) dürfte in Wien zwar einige Viertelzillerische, Krainische und Kär» nische Winden antreffen; allein er wird allda mehr Leute finden, welche Slavonisch sprechen. Von denen kann er lernen, nach Brod; Fleisch, Wein, u. d. g. zu begehren. Ob aber die Wienerischen Ge* lehrten dem Herrn Professor jemanden werden zuführen können, so da wisse das zu desselben Absicht dienliche Gute aus gemeldten Mundarten zu ziehen, und ihm solches ohne Zeitverlust beizubrin* gen, daran zweifle ich sehr. Mir ist zum wenigsten, die ganze Zeit meines Aufenthaltes in Gräz und in Wien, niemand vorgekommen, der sich auf die Untersuchung und insonderheit auf die Geschichte dieser Sprachen gelegt habe, darauf ich doch viele Stunden ver» wendet.
50	Prim. Breznik, Popovičev Specimen vocabularii vindocarnio« lici, ČJKZ VI, 92 (ugibanja o zbiranju pred 1750), 94 (omenitev besed iz Idrije, Radovljice, Škofje Loke, Goriškega, Koroškega itd., a brez opozoritve, da gre tu najbrž za gradivo, ki ga je nabral Pop. 1728—31, ko je potoval po završitvi študij, kakor poroča v prvem svojem spisu: oceni Roschmannovega dela »Veldidena« v regensb. »Wöchentl. gel. Nachrichten«, ozir sep. pod nasl. »Erstes Probestück vermischter Untersuchungen«, Regensburg 1749, med dr. po južnoavstr. deželah).
51	Prim. o njegovem primerku Belostenca Briefw. Kop.«Do« brovsky, Istočniki I, 525.
a2 Pop., Unters, vom Meere III, 337: Die Slaven unterscheiden sich von den Wenden durch eine besondere Aussprache, und viele
ob posebnem oziru na lastnosti slovanskih jezikov z idejo evropskega standart*alfabeta,53 razmišljal o vlogi slovanskih jezikov pri etimologiziranju in pri določa* nju pisave krajevnih imen ter se sploh zavestno uspo* sabljal za pisanje slovanskih slovarjev in slovnic ter ocen o sličnih publikacijah.54 Ko je Popovič 1744 za» pustil Dunaj ter bil 1744—46 profesor na plemiški aka* demiji v Kremsmünstru, od začetka 1747 gost nem* ških učenjakov 1747—49 v Regensburgu, 1750 v Niirn* bergu, od 1750 v Leipzigu,55 je bila avstrijska prestolica zopet brez predstavnika slavističnih zanimanj. Ako je hotel Gottsched s soprogo 1748 res med drugim tudi radi tega potovati na Dunaj, da »dobi tu nekaj pojma o slovanskih jezikih,«56 je bil Popovičev dvom v uspeh povsem upravičen. Popovič sam je ostal svojim slavi* stičnim problemom tudi v Nemčiji zvest, kjer je n. pr. v Regensburgu 9. maja 1748 razmišljal o korekturi slo*
eigene Wörter. Die Polen, Böhmen, Mährer, Slowaken, Kroaten, Dalmatiner, Bosniaken, Räzen, Bulgarer, die eigentlich sogenannten Slavonier, welche von dem Viertel Zilli an, zwischen der Sau und Drau, bis an die Donau hin wohnen etc. sind Slaven. Die Mundart der Russen, und vieler andern zu diesem großen Reich gehörigen Völker, habe ich, aus Mangel der Gelegenheit und der Bücher, nicht untersucht.
53	Prim. v Pop. slovarskem gradivu (Štud. knjiž. v Lj.) starejše partije iz dobe pred 1750 in njihovo rabo posebnih znakov za »2«, »š«, »č« itd. ali opazko: haec litera superflua, confirmo 9. Maji 1748 esse superfluam. Interrogandi ceteri Slavi (gl. Briefw. Dobrowsky* Kopitar, Istočniki I, 7).
54	Pop., Unters. IV, 7: Denn Ich vermeine im Stande zu seyn, hierüber (über slavische Sprachen Gottsched) eine Nachricht zu geben, da ich erstlich ein gebohrner Wende bin, darnach die Eigen» schaft der verwandten Slavonischen Mundarten so weit untersucht habe, daß es mir gar nicht schwer fallen sollte, Wörterbücher, Glossaria, Sprachlehren, und verschiedene Beurtheilungen darüber zu schreiben.
05 Luschin o. c.
56 Pop., Unters. IV, 7.
vanskih alfabetov,57 medtem ko je na Saškem morda že ekscerpiral Bohoričevo slovnico58 ter dobil najbrž stike z Lužičani,59 a o zadnjih ostankih polabskih Slo« vanov, ki jih je iz Eccarda ali Leibnitza80 pač še prej poznal, mogel dobiti nove informacije.81
(Nadaljevanje išči v knjigi istega avtorja: Dobrovsky in slo* venski preporod, ki izide 1930 v seriji separatnih »Razprav«).
57	Glej spredaj 118.
58	Prim. Pohlin, Bibl. Carn. s. v. Pop.: In Ms. post obitum reliquit: a) Excerpta ex futil'i libello, qui in Saxonia aliquot Impe* rialibus emitur, si occurat. Rara avis! sic inscriptio: Arcticae horu* lae ... Adami Wochoritsch.
»» Prim. Pop., Unters. IV, 10, 14.
60	Prim. Jagič, Istorija slavj. fil. 63.
61	Prim. Pop., Unters. 14.